/

RUDIN.

Ruski spisal J. TURGENJEV.

(Preložil M. Malovrh.)

(Ponatisi iz  » EDINOSTI «.)

"'AAA/ 1  l/VW^

V TRSTU

Tisk nove tiskarne pod vod. F. HUALA, založilo uredništvo ..Edinosti,'

1883 .

;;.* v

111504

I.

Bilo je mirno poletno jutro. Solnce je sijalo uže
dosti visoko na Sistem nebu; a vendar se je svetila
še rosa po travnikih; iz dolin je pršil duhteč hlad, v
tihih gozdih so rane ptice veselo prepevale. Vrh majh¬
nega holmca, od vrha do dna obrastlem s cvetočo
ržjo, miruje majhna kolibica. K tej kolibici se je na¬
potila mlada ženska v belem, platnenem odelu, z
okroglim slamnikom na glavi in s solčnikom v roči.
Malo za njo gre sluga.

Ona je stopala počasi, kakor da se svoje šetnje
raduje. Visoka, gibka rž okolo nje se je z nežnim
šumljanjem gibala, a nad njo so žvrgoleli škrjanci.
Mlada ženska je šla iz svojega sela, blizu kolibice
ležečega, in se zvala Aleksandra Pavlovna Lippina.
Ona je vdova brez otrok, dosti bogata in živi se svojim
bratom, bivšim ritmajstrom Sergijem Pavličem Volin-
čevim.

Aleksandra Pavlovna pride do kolibe in se ustavi
pred prvo, povsem zanemarjeno in nizko sobo, po¬
zove slugo in mu veii, naj noter gre in za zdravje
domačice vpraša. K malu se ta s žalostnim starcem
bele brade povrne.

»No, kako je?« vpraša Aleksandra Pavlovna.

»Živi še . . . .« odgovori starec.

»Ali se sme noter?«

»Zakaj ne bi se smelo?«

Aleksandra Paviovna stopi v sobo. V njej je bilo
tesno, soparno i zakajeno ....  Nekdo zakašlja i za¬
stoče na postelji. Aleksandra Pavlovna se ogleda in
v polutmini zapazi izsušeno in nagrbančeno glavo
neke starke. Na prsih s težkim pokrovom odeta, mučno
je dihala i mahala s suhimi rokami.

Aleksandra Pavlovna pride k starki in jo z roko
po čelu pogladi. Čelo jej je gorelo od vročice.

»Oh, oh!« zastoče starka, ko vidi Aleksandro
Pavlovno. »Kukavno, kukavno sem rojena! Smrt stoji
za vrati, golobica moja«.

»Bog je dober, Matrena; on ti da zdravje. Ali si
popila lek, ki sem ti ga poslala?«

Starka zopet zaječi in nič ne reče. Ona ni čula,
kaj jo je vprašala Aleksandra Pavlovna.

»Popila je,« odgovori starec, stoječi pri vratih;
Aleksandra Pavlovna se k njemu obrne.

»Razen tebe ni nikogar pri njej?« vpraša ona.

»Njena vnukinja, ali ta vedno od nje^ bega. Ni
za trenotek bi pri njej ne sedela, tako je živa. Starej
majki požirek vode dati, niti tega neče. A jaz ubogi,
kaj morem jaz sam?«

»Ali ne bi dobro bilo, da jo k meni v bolnišnico
prenesete?«

»Ne! Čemu v bolnišnico? Umreti mora tako ali
tako. Dosti je živela; tako je božja volja. S postelje
je več ne bode! Kako bi ona do bolnišnice prišla? Če
se je dotekneš, izpusti dušo.«

»Oh,« zajoče starka, »barinja moja, ne pozabi
moje sirote; naša gospoda je daleč, a ti ... .«

Starka obmolkne. Govorila je jedva na silo.

»Ne boj se,« reče Aleksandra Pavlovna, »vse sto¬
rim. Glej, prinesla sem ti čaja in sladkorja. Kadar te
je volja, da piješ ... Ali imate samovar ?« vpraša starca.

»Samovar? tega nemarno; toda lahko za samovar«

»Pošljem ga jaz. Reci vnukinji, naj ne gre iz
sobe. Povej jej, da je to grdo in sramotno«.

Starec ne reče ničesar, ampak vzame zamotek s
čajem in sladkorjem z obema rokama.

»Zdaj pa z Bogom, Matrena,« reče Aleksandra
Pavlovna. »Ob priliki pridem zopet. A ti se ne plaši
in pij marljivo lek.«

5

Starka vzdigne glavo in jo pomakne k Aleksandri
Pavlovni.

»Daj, barinja, ročico,« jedva šepeta starka. Alek¬
sandra Pavlovna ne da jej roke, ampak se k njej pri¬
pogne in jo poljubi na čelo.

»Pamtite,« veli pri odhodu starcu, »dajajte jej
redovito lek in napajajte jo s čajem.«

Starec zopet ne črhne, ampak se samo nakloni.

Ko je Aleksandra Pavlovna zopet v čistem zraku,
tedaj se zopet oddahne. Razpenši solnčnik, hoče domov,
kar pride izza ogla v malem vozu človek tridesetih
let v starej suknji in starej potnej kapi. Zagledavši
Aleksandro Pavlovno, ustavi koj konje in se k njej
obrne. Lice mu je široko, brez barve, z majhnimi,
bledosivimi očmi i belkastimi brkami, bilo je njegovej
starej obleki slično.

»Da ste zdravi,« reče on z lenim posmehom, »kaj
delate Vi tukaj, ako smem to vedeti?«

»Obiskala sem bolno ženo. A od kod vi Mihajlo
Mihajlič?«

Mihajlo Mihajlič pogleda jej v oči in se zopet na-
smehlja.

»To je lepo, da bolnike obiskujete; samo ali bi
ne bilo bolje, da jo v bolnišnico prenesete?«

»Oslabela je preveč; ni ganoti se ne more.«

»Ali ne mislite svoje bolnišnice zapreti?«

»Zakaj?«

»Zato.«

»Čudne misli! Kako Vam je to na pamet prišlo?«

»No vi ste jednih misli z Lazunsko, i govori se,
da na vas upliva. Ali kar ona govori o bolnišnicah,
učiliščih — to so bedarije, nepotrebni izumi. Dobra
dela imajo biti osobno, isto tako tudi prosveta; to je
ves posel duše ... tako govori ona. Po čegavem glasu
ona tako poje, bas bi znati želel?«

Aleksandra Pavlovna udari v smeh.

»Darja Mibajlovna je umna ženska, in jaz jo zelo
ljubim in čislam; no tudi ona včasih kaj krivega reče,
jaz pa tudi vsakej njenej besedi ne verujem.«

»I to je vrlo dobro,« reče Mihajlo Mihajlič, še
vedno na vozu sedeč; »kajti ni ona sama ne veruje
svojim besedam«.

»Radujem se, da sem vas srečal.«

»Zakaj?«

»Lepo prašanje!« »Kakor da mi ni vedno pravo
veselje vas srečati. Denes ste tako mili in ugodni,
kakor lepo jutro.«

Aleksandra Pavlovna udari zopet v smeh.

»Čemu? da ste mogli videti, s jiako velim in
hladnim licem ste ta poklon izrekli! Čudim se, da pri
zadnjih besedah niste zevali.«

»S hladnim licem ... Vi hočete vedno ogenj, a
ogenj ni nič. Vzplamti, potem nastane dim in ugasne.«

»In ogreje,« doda Aleksandra Pavlovna.

»Da — in opeče.«

»No pa naj opeče! I to ni zlo. Vse je bolje od... «

»Dobro, dobro, videl bi rad, hočete li tadaj, kadar
ste se uže opekli, tako govoriti,« seže jej Mihajlo Mi-
hajlič v besedo in udari z vajeti po konjih.

»Z Bogom!«

»Mihajlo Mihajlič, počakajte!« veli mu Aleksandra
Pavlovna. »Kedaj pridete k nam?«

»Jutri, pozdravite svojega brata«.

Aleksandra Pavlovna zagleda se za Mihajlo Mi-
hajličem. »Glej vrečo!« misli ona, zamišljen, s potno
kapo na glavi, izpod katere so mu pršili plavi lasi,
res je kakor vreča.

Aleksandra Pavlovna se je vrnola počasi domov.
Gledala je v tla. Nasproti jej pride brat i ž njim človek
mlad, nizek v lahkej surki, z lahkim robcem okolu
vratu, lahko kapico in lahko palčico. Uže od daleč se
je smijal Aleksandri Pavlovni, akoprem je ona za¬
mišljena bila, a ko se je ustavila, pride k njej ter ra¬
dostno i nežno reče:

»Zdravo, Aleksandra Pavlovna, da ste mi zdravi I«

»O, Konstantin Dijomidič zdravi!« odgovori ona.
»Vi ste prišli od Darje Mihajlovne?«

»Od njih sem prišel, da od njih,« reče veselim
licem mladi človek. »Darja Mihajlovna so me k vam
poslali; šel sem peš... Jutro je tako divno, a pot
vrlo kratek. Jaz sem prišel, a Vas nisem našel. Vaš
brat mi je rekel, da ste odšli v Semenovko, in da gre
sam na jpolje. In evo mene ž njim vam naproti. Da,
da, ali je to prijetno.«

7

Mladi človek je govoril ruski čisto in pravilno,
no s tujim naglasom, akoprem je težko pogoditi, s
kakšnim. V njegovem licu je bilo nekaj azijatskega.
Dolg zavit nos, velike nepremične oči, debele rudeče
ustne, nizko čelo, lase črne ko oglje — vse to je ka¬
zalo azijatsko potomstvo; toda mladi človek se je
imenoval Pandalevskij in za svoje rojstno mesto zval
Odeso, a odgojil se v Belej Rusiji s podporo neke bo¬
gate udove. Službo mu je priskrbela zopet neka druga
gospa. V obče so se dame srednje dobe rade zanj za¬
nimale; on je umel iskati jih i najti. Tudi zdaj je
živel in se hranil pri boljarici Darji Mihajlovni La-
žunskij. On je človek ljubeznjiv, dvorljiv, poln čuv-
stva, hlepeč potajno za naslado, sladkega in prijaz¬
nega govorjenja, igral je fortepiano, kakor treba, a
kadar bi s kom govoril, imel je običaj, oči vanj upi¬
rati. Oblačil se je vrlo čisto v neobično dolga odela
in marljivo bril i marljivo česal.

Aleksandra Pavlovna ga posluša do kraja, a onda
se obrne k bratu.

^»Denes me vse sreča; prav zdaj sem govorila z
Ležnjevim.«

»Ž njim? On je baš odšel; kde je to bilo?

»Da; pa pomisli v malej droški, po tej vročini.. .
Čuden človek!«

»Čuden človek, morebiti; ali tudi vrl človek.«

»Kdo to? G. Režnjev?« vpraša začuden Panda¬
levskij.

»Da, Mihajlo Mihajlič Ležnjev,« reče Volincev.
»Toda z Bogom, sestra, jaz moram na polje. Gospod
Pandalevskij se vrne s teboj domov.«

I Volincev otide na polje.

»Predrage volje!« vsklikne Konstantin Dijomidič
ter ponudi Aleksandri Pavlovni roko.

Aleksandro Pavlovno pod roko voditi, bila je oče-
vidna slast i radost Konstantinu Dijomidiču; korakal
je z majhnimi koraki in se smijal, a azijatske oči so
se mu oblile z neko mokroto, kkr mimogrede pove¬
dano, pri njem ni redko bilo: umiliti in solziti se
ne prizadeva Pandalevskemu velicega truda. A kdo
bi se tudi ne radovai, da vodi pod roko lepo, mlado
žensko? O Aleksandri Pavlovni je govorila vsa.ija.

8

da je milina in razkoš, in vsa.ija je govorila

resnico. Jedino nje ravni jedva malo zaviti nosek bi
moral vsacemu možjane zmešati, da ne govorim o
žametno črnih očeh, zlato-ruskih laseh in druzih le¬
potah. Ali nad vse lepši je bil izraz milega lica, ka¬
tero bi zaupljivo i prostodušno i krotko vsakega ga-
nolo in ob jednem osvojilo. Aleksandra Pavlovna je
gledala in se smijala kakor dete; borinje so šepetale o
njej,'daje priprosta ... Ali se od koga more več želeti?

»Vas je Darja Mihajlovna k meni poslala, rekli
ste?« vpraša ona Pandalevskega.

»Da, oni so me poslali,« odgovori on; »oni žele
in Vas prosijo najsrčnejše, izvolite k njim na obed
priti. Oni (Pandalevskij o gospeh govoreč, rabil je
vedno množino), oni dočakujejo denes novega gosta,
s katerim vas na vsak način žele vspoznati.«

»Kdo je to?«

»Neki Muffel, baron i kamerjunker iz Petro-
Irurga. Darja Mihajlovna vspoznali so se ž njim ne
davno pri knezu Garinu, ter ga slavijo i hvalijo kot
ljubeznjivega in izobraženega moža. G. baron se bavi
tudi s književnostjo — ah, kako lep metulj, izvolite
ga pogledati — ali rajše se bavi s’ politično ekono¬
mijo. Spisal je razpravo o nekem vrlo važnem vpra¬
šanji — ter želi, da jo Darja Mihajlovna presodi.

»Politično-ekonomično razpravo?«

»O jeziku, Aleksandra Pavlovna, o jeziku. Menim,
da Vam je znano, da so Darja Mihajlovna tudi tu ve-
šeakinja. Žukovskij 1 ) se je ž njimi o jeziku posvetoval,
a moj dobrotnik v Odesi, vredni starček Roksolan
Medijarovič Ksandrika — gotovo vam je ime znano?«

»Ne, še nikdar ga nisem čula.«

»O tem možu še niste nikdar nič slišali? Čudno!
Hotel sem reči, da je tudi Roksolan Medijarič visoko
cenil znanje ruščine Darje Mihajlovne.«

»A je li ta baron pedant?«

»Ne, nikakor; Darja Mihajlovna govore, da je
vedno v njem svetski človek videti. O Rethovnu takšnim
žarom govori, da je tudi starega kneza zanj navdušil.
Tudi jaz sem ga radostno poslušal, a to je moje ve-

*) Ruski učenjak.

9

ščine zavoljo. Ali vam smem to krasno poljsko cvetje
ponuditi?«

Aleksandra Pavlovna vzame cvetje in stopivši
nekoliko korakov dalje, vrže ga zopet na tla. Do nje¬
nega doma je bilo kakšnih dve sto korakov. Nedavno
popravljen in pobeljen videl se je njen dvor kaj pri¬
jetno mej gostim lipovim in kostanjevim vejevjem.

»Kaj torej ukažete, naj Darji Mihajlovni poročim?«
izpregovori Pandalevskij, zle volje zaradi cvetja; »iz¬
volite li na obed priti? I Vaš brat je pozvan.«

»Na vsak način prideva. A kaj dela Nataša?«

»Natalija Aleksejevna so, hvala Bogu, zdravi. No
mi smo uže na stezi, po katerej se gre k Darji Mi-
hajlovnej. Dopustite mi, da se Vam poklonim.« v

»Ali nečete pri nas vstopiti?« vpraša ga ona ne¬
odločnim glasom.

»Ne ....  čemu .. . .«

Pandalevskij vzdahne in z nekim značenjem v
njo oči upre.

»Da se vidimo, Aleksandra Pavlovna!« reče on,
po kratkem molku, nakloni se in koraca nazaj.

Aleksandra Pavlovna gre domu.

I Konstantin Dijomidič je šel svojo pot. Z njego¬
vega lica je izginola na mah vsa radost, a to se je v
svesten, malo ne surov izraz raztegnolo.

I hoja se mu je sama izpremenila. On je zdaj
širje koracal i težje stopal. Prehodil je bil uže dve
vrsti i ves čas se svojo palčico mahal, pa se naposled
zasmijal: zapazil je na stezi mlado, čedno kmetsko
devojko, ki je teleta domov gnala. Kakor kača pri¬
plazi se Konstantin Dijomidič k dekletu in se začne
ž njim razgovarjati. Iz začetim je molčala ona, zaru-
dela in se smijala, a potem si z rokavom lice obriše,
obrne se in izpregovori.

»Idi ti, gospod, z Bogom ...«

Pandalevskij jej zapreti s prstom ter od nje za¬
hteva,rožo, ki jo je na prsih imela.

»Cernu tebi cvetja, hočeš li venec plesti, kaj?«
izpregovori dekle';- »idi ti v ime božje!«

»Poslušaj me, drago srce moje.«

»Poberi se,« zaviče ona, »evo greno mladi gospodi.«

10

Konstantin Dijomidič se ogleda. Res, njemu na¬
proti hitita Vunja in Petja, sinova Darje Mihajlovne;
koj za njima njin mentor Basistov, mladenič 22 letni,
ki je komaj vseučilišče svršil. Basistov je bil mla¬
denič močan, prostega lica z velikim nosom, debelimi
ustmi in plavimi očmi; nespreten no pošten, dober i
iskren. Oblačil se je brez okusa, las si ni strigel, ne
zavoljo mode, nego iz lenobe. Ljubil je dober pri¬
grizek, ljubil sladke sanje, no ljubil je tudi dobro
knjigo, oduševljeno besedo, a iz vse duše sovražil
Pandalevskega.

Sinovi Darje Mihajlovne so Basistova jako lju¬
bili, a bali se ga niso nič. Ostali v hiši so ga gledali
iz strani, da i sama gospa, akoprem je stokrat rekla,
da predsodkov ne pozna.

»Zdravi, mili moji golobki!« vsklikne Konstantin
Dijomidič, »kako ste denes uranili. A jaz sem,« obrne
se k Basistovu, »uže davno na nogah; moja radost je
naravo uživati.«

»Videli smo, kako vi naravo uživate,« mrmlja
Basistov.

»Vi materijalist uže na Bog zna kaj mislite. Jaz
vas poznam!«

Pandalevski, govoreč z Basistovim, njemu jednakim
človekom, k malu se je razjezil.

»Vi ste gotovo ono devojko za stezo vprašali?«
reče Basistov i zamežika z očmi.

On je videl, kako mu Pandalevski v oči gleda, a
to mu je bilo najneprijetnejše na svetu.

»Jaz Vam še enkrat velim, vi ste materijalist, i
druzega nič. Vi hočete na vsakej stvari videti ono
prozajično stran.«

»Dečka!« zaypije Basistov, »ali vidita oni gozd?
Kdo bode prvi tam: jeden ! dva ! tri!«

Dečka sta hitela k gozdu i Basistov za njima.

»Kmet!« pomisli Pandalevski, »skazi dečka ....
popolen kmet/«

I oholo gleda svojo elegantno, nacifrano figurko,
strese s prstom dvakrat prah z rokava svoje suknjiče,
popravi robec za vratom in se odpoti domov. Prišedši
v svojo sobo, sleče se ter zamišljeno sede h klavirju.

11

II.

Posestvo Darje Mihajlovne Lažunske se je sma¬
tralo prvim v. ...ej guberniji. Ogromna, iz kamena
sezidana hiša, olepšana po okusu prejšnjega stoletja,
stala je veličastno na vrhu holmca, pod katerem je
tekla jedna glavnih rek srednje Rusije. Sama Darja
Mihajlovna je bila znamenita in bogata boljarica,
vdova tajnega svetnika. Akoprem je Pandalevskij go¬
voril, da ona vso Evropo pozna, da celo vsa Evropa
njo pozna! — vendar je njo Evropa slabo poznala, i
v samem Petroburgu ni nikakeršne role igrala. Ali
zato jo je v Moskvi malo in veliko poznalo, in malo
in veliko k njej prihajalo. Ona je prišla iz velikega
sveta in bila na glasu ženske nekoliko čudne, ali
dobre i neobično pametne. V mladosti je bila jako
krasna. Pesniki so zlagali v nje slavo pesni, mladi
ljudje so se zaljubili vanjo, važna gospoda je tekala
za njo. No od tega časa je minolo dvajset do trideset
let, i prejšnjej krasoti dan denes niti sledu videti ni.
«To-li je, vprašal bi se vsak, kdor jo zdaj vidi, ta
huda, in ostronosa gospa, ona, ki je nekoč slovela po
svojej lepoti?* Vsak bi se v duši čudil menljivosti
vsegazemeljskega. Res, Pandalevskij je tvrdil še vedno,
da je vele lepe svoje oči vzdržala; no oni isti Panda¬
levskij je trdil da jo vsa Evropa pozna.

Darja Mihajlovna je prihajala vsako leto se svo¬
jimi otroki (bilo jih je troje: Natalija, osemnajstletna,
i dva sina, jeden deset, drugi devetletenj na svoje
posestvo, ter ondukaj na veliko živela, ter osobito z
neoženjenimi moži občila; ondotnih vlastelink ni
trpela. Ali za to je i doznala, kedo so tamkajšne
vlastelinke! Po njihovem pripovedanji je bila Darja
Mihajlovna i ohola i nenaravna, i strašna silnica; a
kar ie najgorje, ona je toli svobodno govorila, da je
strahota! Darja Mihajlovna res ni marala na deželi
etiketnih okov i v svobodnej prostoti njenega občenja
se je mogel opaziti tisti lahki prezir, s kojim veliko¬
mestne levice gledajo neznatna in temna bitja... Ona
je občila tudi z mestnimi svojimi znanci jako prosto;
o kakšnemu preziru ni tu sledu bilo.

Ali niste, dragi čitatelji, nikdar opazili, da človek,
neobično raztresen mej svojimi vrstniki, mej višjimi
osobami nikdar raztresen ni? Zakaj je neki tako? —
Toda takšna prašanja ne vode nikamor.

Ko je Konstantin Dijomidič prečnil študije Tal-
bergove in iz čiste svoje sobe prišel v sobo za goste,
najde tamkaj zbrano vso domače društvo.

Na širokej zofi je ležala gospa ter v nekej fran-
coskej brošuri listala; poleg okna je sedela na jednej
strani hčerka Darje Mihajlovne, na drugej M-lle
Boucourt — governantka, stara izsušena devica
kakšnih šestdeset let, s črnim cbignonom pod ša-
reno kapo in z zamašenimi ušesi; kraj vrat na oglu
se je umestil Basistov in čital novine; blizu njega
sta igrala Petja in Vanjka domino; a na peč naslo¬
njen z rokami zadej zloženimi stal je gospod nizke
rasti, siv in zveroušen, črnoličen in z nemirnimi
črnimi očmi — zval se je Afrikan Semenič Pigasov.

Čuden svat je ta gospod Pigasov. Zlovoljen proti
vsemu i vsakemu — posebno proti ženskim — pso¬
val in grdil je od ranega jutra do temnega mraka,
včasih dobro, včasih vrlo glupo, no vedno s pravo
naslado. Njegova razdražljivost ga je zanesla do
otročje ludosti; njegov smeh, njegov glas, vse bitje
njegovo, kakor da je z žolčem pomazano. Darja Mi-
hajlovna je rada Pigasova k sebi vabila, ker jo je s
svojimi opazkami razveseljeval. Njegove opazke so
bile dosti zabavne. Vse povekšati, uveličati, pretirati,
to mu je goreča strast. Na priliko, ako mu pripove¬
duješ katero koli nesrečo, da je strela v kakšno hišo
treščila in jo zapalila, ali da je voda kakšen mlin
porušila, ali da si je kakšen kmet z sekiro roko ra¬
nil, vprašalje on z veliko radovednostjo: «kako se on
zove?» to je, kako se zove ženska, ki je tej nesreči
pravi uzrok, kajti po njegovem preverenji je vsacemu
zlu prvi povod ženska, samo ako se stvar do dna
preišče. Nekoč je on pokleknol pred skoro povsem
neznano boljarico, ki ga je hotela pogostiti in jo s
solznimi očmi i jezo na lici prosil, naj ga v miru pusti,
ker da on nikdar tajil ni, da je ne obišče. Nekoč zo¬
pet so odpeljali splašeni konji perico Darje Mihajlovne
v goro, zvrnoli jo in skoraj ubili. Od tedaj je ime¬
noval Pigasov one konje le: »dobri, dobri moji

13

konjički«, a ona gora mu je bila najromantičnejši
kraj na svetu.

Pigasova je spremljala v živenji vedno nesreča
— i to je bil povod njegovej mržnji. Bil je dete si¬
romašnih roditeljev. Oče, ki je jedva črke poznal, malo
se je brigal za odgojo svojega sina. Mati mu je pak
prerano umrla. Pigasov se je sam odgojil, sam za
šolo pripravil, zvršil ljudsko šolo. prišel na gimnazijo,
izučil francoski, nemški, da i latinski, a zapustivši z
odlično svedočbo gimnazijo, odšel je v Dorpat, kder
se je junaški boril s potrebo in nezgodo, ali vendar
vstrajal vsa tri tečaja do konca. Njegove sposobnosti
niso presegale meje običnosti; po nevtrudljivosti i
marljivosti se je pa od vseh dragih odlikoval: no naj-
silnejše čuvstvo v njem je bila slavičnost, želja do¬
kopati se do viših društev, niti gorji biti od druzih k
ljubu nemilej osodi. On se je i marljivo učil i na
univerzo odšel iz same slavičnosti. Njegovo siroma¬
štvo ga je srdilo in v njem razvilo obzirnost i lokav-
stvo. Govor ni bil mu originalen; iz mladih dnij je
upotrebljeval neke neobične besede in izraze. Njegove
misli se nad obični horizont niso vspenjale; toda go¬
voril je tako, da se je mogel smatrati umnim, vrlo
umnim človekom. Po dobljenej časti kandidata si iz¬
bere Pigasov učeni stan v bodoče zvanje; on je vedel,
da inače povsodi mora zaostati za svojimi kolegi, ka¬
terih je vedno iskal v viših krogih ter jih hvalil in
slavil, če prav zmeraj porogljivo. No tukaj mu je, prosto
povedano, izpodletelo. Samouk ne iz ljubezni do zna-
nostij, vedel je Pigasov vrlo malo. On se je spuščal
v hude prepire, a drugi učenjak, ž njim v jednej sobi
živeči, kateremu se je on vedno smijal, človek povsem
ograničen, imel je mnogo več pravega znanja in sicer
zato, ker je bil pravilno in vstrajno odgojen.

To^razpali Pigasova. On pomeče vse svoje knjige
in beležke v peč in se poprime službe. Iz začetka
je bilo različno; on je bil uradnik, ako tudi ne povsem
točen, a v enem svesten in spreten; no hotel je ko¬
likor mogoče hitro avanzirati — tu se zaplete, pade
in mora službo popustiti. Tri leta presedi v tjhej
svojej kočici in se oženi z bogato, polu izobraženo
vlastelinko, katero je hotel navaditi svojih prostih i

14

porogljih manir. Ali Pigasovljeva narav ni bila za
obiteljsko živenje; k malu se ga je nasitil. Njegova
žena je prebila nekatero leto ž njim, a mu naposled
v Moskvo utekla in tam svoje imenje prodala; jedva
nekoliko si ga je Pigasov otel. Slednji udarec ga je
pobil povsem; začel se je z svojo ženo pravdati; za¬
man ... Svoje dni je preživel sam, bodeči od so¬
seda do soseda, katere je za hrbtom in v brke psoval
in grdil. Knjige ni nikdar v roko jemal. Imel je okolo
sto kmetov; njegovi seljaki niso bede in nevolje poznali.

»Al Constantln I« vsklikne Darja Mihajlovna, čim
je Pandalevskij vstopil: »pride-li Aleksandrina ?«

»Aleksandra Pavlovna so poročili vam hvalo, ve¬
lika jim je radost,« odgovori Konstantin Dijomidič,
klanjajoč se prijazno na vse strani in gladeč si po-
česljane lase z belo i debelo roko, na katerej so nohti
trivogljati porezani bili.

»Ali pride tudi Volincev?«

»On tudi«.

»Po vašem dakle,« obrne se Darja Mihajlovna k
Pigasovu, »po vašem so vse barišne (vlastelinke) ne¬
varne.«

Pigasovljeva usta so se nakrivila čudno in roke
so se mu krčevito tresle.

»Jaz velim,« povzame on lehkim glasom (tudi v
največjej razjarjen osti je govoril Pigasov potihoma), »jaz
velim, da so barišne v obče — o navzočih, umeje se,
molčim...«

»Ali to vam ne brani o njih misliti,« reče Darja
Mihajlovna.

»O njih molčim,« ponovi Pigasov. »Vse barišne
so nenaravne v višjem smislu — nenaravne v izra-
ževanju svojih čuvstev. Ako se na priliko kakšna ba-
rišna kaj prestraši, ali se čemu raduje, ali razžalosti,
ona bode v prvi mah kakor koli svoje telo zvijala a
zatem viče ah! ter se nasmeje ali razjoče. Meni se
je vendar (tu se Pigasov zmagonosno nasmehlja)
nekoč posrečilo, neko osobito nenaravno barišno pri¬
siliti, da svoje čuvstvo istinito izrazi.«

»Kako je to bilo?«

Pigasovi očesi so zabliščeli. »Jaz sem jo od zadej
objel s trdim obročem. Ona zaupije, a jaz jej velim

15

bravo, bravo!« Tako govori narava, to je naravin
glas.«

Vsi v sobi so se jeli smijati.

»Kakšne bedarije pripovedujete, Afrikan Semenič!«
vzklikne Darja Mihajlovna. »Mar mislite, da Vam
takšno divjaštvo verujem?«

»Resnica je z obročem in še kakšnim obročem.«

»Mais c’est une horreur ce que vous dites la,
monsieur, to je strahota!« m-lle Boucourt, v strahu
gledajoč smeječa se dečka.

»Ne verujte mu, otroci,« reče Darja Mihajlovna;
»ali ga ne poznate?«

Le jezeča se Francozinja se dolgo ni mogla umi¬
riti ter je še zmiraj nekaj skozi nos mrmljala.

»Verjemite, ako vasje volja, če ne, pa ne,« reče Piga-
sov nemarnim glasom; »ali živo istino sem vendar rekel.
Kdo naj to bolje ve od mene samega? Potem takem
rai tudi tega ne verjamete, kako je naša sosedinja
Gepuzova, Jela Antonovna sama, čujete, sama, meni
pripovedovala, daje svojega lastnega rojaka umorila?«

»Evo zopet vaše izmišljene stvari.«

»Prosim, prosim! Čujte, pa sodite sami. Najprej
naj povem, da nikakor na njo nečem klevetati, da
jo celo ljubim, to _ se ve da, kolikor se ženska
ljubiti more; v vsem njenem domu ni knjige, razven
koledarja, ona slabo čita, a izmučena teškim čitanjem,
toži, da jo oči bole — z jedno besedo rečeno — ona
je dobra ženska, tako dobra, da se pri njej sobarice
lehko otolste. Čemu naj torej klevetam proti njej?«

»E!« reče Darja Mihajlovna, »zdaj je Afrikan Se¬
menič zasedel svojega konja, s katerega do večera ne
pride.«

»Svojega konja .. . Ženske imajo tri takšne konje,
s katerih ne pridejo nikdar, razven kadar spe.«

Kateri so ti trije konji?«

»Karanje, namigavanje in prigovarjanje.«

»Čujte, Afrikan Semenič, vi niste brez uzrokov
takšen sovražnik ženskim. Katera vas je neki...»

»Uvredila, mislite reči?« seže jej Pigasov v be¬
sedo. Darja Mihajlovna je bila v nepriliki; pala jej
je na pamet žalostna ženitev Pigasovljeva . .. poki¬
mala je samo z glavo.

16

»Mene je res neka zena ljuto uvredila, če prav
je bila dobra, neizmerno dobra .. .«

»Katera ?«

»Moja mati,« odgovori žalostnim glasom Pigasov.

«Vaia mati? S čim vas je mogla ona uvrediti?«

»S tem, da me je rodila.«

Darja Mihajlovna namrgoli oči.

»Meni se zdi,« reče ona, »da je naš razgovor na
stezo žalosti zašel... Konstantin, zaigrajte nam novi
proizvod Talbergov . .. Morda mili glasi ukrote Afri-
kana Semeniča, kakor je Orfej ukrotil divje zveri.«

Konstantin Dijomidič je sedel h klavirju in po¬
hvalno Talbergov proizvod igral. Iz začetka je Na¬
talija pozorno poslušala, potem se pak svojega posla
poprijela.

»Merci, e’ est charmant,« izpregovori Darja Mi-
bajlovna, »jaz ljubim Talberga. II est si distingue.
Kaj ste se zamislili Afrikan Semenič?«

»Jaz premišljujem,« povzame polahkoma Pigasov
besedo, da egoisti prav za prav v tri vrste razpadajo:
egoisti, kateri sami žive i drugim živeti dajo; egoisti
kateri sami žive, a ne dajo drugim živeti: naposled
egoisti, kateri niti sami ne žive, niti drugim ne
dajo živeti ... V poslednjo vrsto spadajo večinoma
ženske.«

»Ali je to laskavo:« Samo vašej gotovosti v pre-
sojevanji se čudim, Afrikan Semenič; vi se gotovo
nikdar ne varate?«

»Kdo trdi to? tudi jaz se varam; mož se tudi
lehko zmoti. Toda znate li razliko mej pogreško na¬
šega brata i pogreško ženske ? Ne veste je ? Jaz vam
jo povem; mož more na priliko reči: dvakrat dva ni
štiri, a ženska poreče: dvakrat dva je — lojena sveča.«

«Zdi se mi, da sem to uže nekdaj od vas čula...
No, dovolite mi vprašanje, kako ste vi, poslušaje
glasbo, mogli na sebičnjake mislite?«

»Muzike niti slušal nisem.*

«Vidim, da se vi ne morete več popraviti. Kaj
hočete ljubiti, ako ne glasbe? Literaturo, ali kaj ?»

«Jaz ljubim literaturo, samo dan denašnje ne
morem.«

»Zakaj?»

1  *

•Kvo zato. Nedavno smo veslali z nekim barinom
črez Oko. Ladija pride do bregu; trebalo je zdaj vo¬
zove na breg spraviti. Barinov voz je bil težak. Dokler
so se vozniki znojili izulačujoei barinov voz, dotlej je
on na ladiji stoječ stokal, da bi se človeku smilil...
To je, mislil sem si jaz, slika nove sisteme, ki raz¬
deljuje delo! Tako i denašnja literatura: drugi ulelco,
drugi se znoje, a ona stoka.«

Darja Mihajlovna se nasmeje.

«Pa to se imenuje proizvajanjem zavrženega bla¬
gostanja, nadaljuje neumorni Pigasov, imenuje se
temeljito pretresavanje občih prašanj, i kaj vem jaz
še kako_Oh! tega donečega a praznega besedi¬

čenja sem se uže naveličal!«

«Glejte«, reče Darja Mihajlovna, »ženske, ki jih
toli ljubo napadate — te vsaj ne govore tako.«

Pigasov makne ramena.

• Ne govori, česar ne umejo.«

Darja Mihajlovna zarudi.

«Vi prehajate v drzovitosti, Afrikan Semenič«
opazi ona s prisiljenim smehom.

Vse v sobi obmolkne.

«Kde je ta Zolotonoša?« vpraša iznenadoma Ba¬
sistova jeden njegovih učencev.

«V poltavskej guberniji, moj dragi«, brzo Pigasov
odgovori. «v samej Holandiji. (On se je radoval, da
more o čem drugem govoriti).«

•Baš smo govorili o književnosti,« nadaljuje on, »ko
bi imel preveč denarjev, koj bi postal malorusk pesnik.«

•To je zopet nekaj! Vi! bi bili lep pesnik« veli
Darja Mihajlovna; «a kaj znate vi maloruski.«

«Neznam, no to ni potrebno.«

•Kako bi potrebno ne bilo?«

»Ni ne potrebno. Vzemi list papirja in odzgorej
napiši duma, a potem začni: o ti sodba, črna sodba!
ali: sedi knez Nalavejka na mogili'; ali zopet: poleg
gore zelene, grde, grae voropaje, hop! hop! ali kar
koli. Posel je gotov. Daj to natisnoti in pošlji mej
ljudi. Malorus čita, nasloni brado v roko in zajoka —
tako dobra duša je !«

»Oprostite!« vsklikne Basistov, »a kaj besedičite
vi? To ni ni najmanja isti na! Jaz sem bil sam v

2

18

Malej Rusiji, jaz jo ljubim in poznam tudi jezik —
grae, grae, voropaje — to je skrajna nemisel«

»Morebiti, a Malorus bode vendar plakal. Vi ste
govorili i o jeziku, ali res eksistira maloruski jezik?
Nekoč sem prosil Malorusa, naj mi preloži prvo, kar
mi je na pamet palo, frazo: gramatika je nauka pra¬
vilno citati i pisati. Znate-li, kako je on to preložil:
kramatika e nauka pravilno citati i pisati. — Ali torej
mislite, da je to jezik, samostalen jezik? Prej, nego
to pritegnem, pripravljen sem...«

Basistov ga je hotel zavrnoti.

»Pustite ga,« vmeša se Darja Mihajlovna, »saj
veste, da se razven paradoks nič iz njega ne sliši.«

Pigasov se razžaljivo nasmehlja. Poslužnik vstopi
ter najavi Aleksandro Pavlovno in brata jej Volinceva.

Darja Mihajlovna vstane in gre gostom naproti.

»Dobro došla, Aleksandrina!« pozdravi jo, —
»kako dobro je, da ste prišli . .. Zdravo, Sergij Pavlič,«

Volincev poljubi Darjo Mihajlovno na roko in
pride k Nataliji Aleksejevnej.

»Res, ta baron, vaš znanec, ali pride denes?«
vpraša Pigasov.

»Da, pride.«

»On je baje velik filozof. Hegel samo crli iz njega«.

Darja Mihajlovna na to ne odgovori nič, posadi
Aleksandro Pavlovno na zofo in sama k njej sede.

»Filozofija,« nadaljuje Pigasov — »je višja točka
gledišča. To mi je tudi zobobol te višje točke gle¬
dišča. A kaj je od zgorej videti mogoče? Ali ni to
tako, kakor da si hoče kedo konja kupiti in ga gre
raz stolpa gledat i«

»Ta baron vam ima nekakšno razpravo prinesti?«
vpraša Aleksandra Pavlovna.

»Da, razpravo,« odgovori z aristokratično nemar¬
nostjo Darja Mihajlovna, »razpravo v odnošaju mej
trgovino in obrtnijo na Ruskem . . . Toda ne bojte se:
mi te razprave ne bodemo tukaj čitali ... v to svrho
Vas nisem pozvala. Le baron est aimable, que sa-
vant, tako ljubeznjiv, kakor učen. A vrhu tega toli
krasno ruski govori! L’ est un vrai torrent, pravo čudo!«

»Tako krasno ruski govori,« zamrmlja Pigasov,
»da je vredno francoske pohvale.«

19

»Mrmljajte Še, Afrikan Semenič, mrmljajte. To
se povsem slaga z vašo frizuro. Veste kaj, messieurs
et mesdames,« doda Darja Mihajlovna, obrne oči na
okolo, »idimo na vrt...  Do obeda imamo še jedno
uro, a vreme je divno.«

Vse društvo vstane ter ide na vrt.

*

» *

Vrt Darje Mibajlovne se je razprostiral do same
reke. V njem je sila lipovih drevoredov, pozlačeno
tamnih i dišečih, potem mnogo senčnic od akacij i
borov.

Volincev z Natalijo in gospodičino Boucourtovo
so šli v najgostejši kraj vrta. Volincev je šel z Na¬
talijo vštric i molčal. Koj za njima je stopala Boucourt.

»Kaj  ste danes vse delali?« vprašal je naposled
Volincev; svoje krasne tamno rujave brke vihal.

Po potezah lica^bil je podoben sestri, a bilo je v
njem mnogo menj živenja;^oči je imel ljubeznjive in
lepe, a gledal je nekako tožno i žalostno.

»Nič,« odgovori Natalija, »slušala sem, kako se
Pigasov pravda, šivala in čitala.«

»A kaj ste čitali?«

»Jaz sem čitala — čitala sem o križarskih bojih.«

Volincev jo pogleda.

»Ahl«  izpregovori naposled, »to mora zanimivo
biti.«

Tu odtrga cvet in ga drži v roči. Tako so stopali
kakšnih dvajset korakov.

»Kakšen je ta baron, s katerim se je vaša majka
vpoznala?« vpraša zopet Volincev.

»Kamerjunker iz Petrburga; mama ga vrlo hvali.«

»Vašo majko vsak zavzame.«

»To je dokaz, da ima še vedno mlado srce,« od¬
govori Natalija.

»Da. Jaz Vam skoro Vaše konje pošljem. Oni so
skoraj povsem izvežbani.«

»Merci ... Meni vas je žal. Vi jih sami vežbate,
a to je, kakor se govori, vrlo teško i opasno.«

»Da vam najmanjo radost provzročim, to veste,
Natalija, pripravljen sem .. .«

20

Volincev se zasmehlja.

Natalja ga ljubeznjivo pogleda ter še enkrat reče:
»merci.«

»To veste,« nadaljuje Sergej, po dolgem molku,
»da ni stvari pod nebom . . . Čemu vam to pripove¬
dujem? saj uže vse veste.«

V tem hipu zazvoni v hiši.

»Ah! la cloche du diner!« vzklikne Boucourt,
»obed, vrnimo se, retournons.«

»Quel dommage, kakšna škoda«, mislila je stara
francoskinja, da ima toli ljubeznjiv mladenič tako
malo sposobnostij za razgovor.«

Barona ni k obedu bilo. Razgovor pri mizi ni bil
živahen. Sergej Pavlič gleda na Natalijo, poleg ka¬
tere sedi in jej marljivo vodo v čašo naliva. Panda-
levskij se trudi svojej sosedinji Aleksandri Pavlovnej
streči: on je ves plamtel od radosti, a ona malo da
ni zevala.

Basistov je delal iz kruha kroglice in ničesar ni
mislil; celo sam Pigasov je molčal, in ko mu je Darja
Mihajlovna opazila, da je denes vrlo ljubeznjiv, vpraša
jo: »kedaj sem jaz sploh ljubeznjiv? Toni moj posel...«
pa onda z gorkim smehom doda: »strpite se še malo.
Jaz sem kvas, prosti ruski kvas, a ta vaš karner-
junlcer ...«

»Bravo!« jela je Darja Mihajlovna upiti. »Pigasov
je ljubosumen.«

Pigasov niti ne črhne, nego jo samo izpod obrvi
pogleda.

Po obedu se vsi zopet v salonu zbero.

»Res ga ne bode,« reče Darja Mihajlovna. V tem
hipu se je začul ropot ekvipaže, ki je na dvorišče
•zakrenola. Malo potem vstopi-v sobo sluga i na sre-
brnej taci prinese Darji Mihajlovni list.

Ona pogleda brzo po listu in vpraša sluge: »A
kde je gospod, ki je list prinesel.

»Na vozu sedi. Ali zapoveste, da ga pozovem.«

»Da.«

Sluga otide.

»Pomislite si to nesrečo,« reče Darja Mihajlovna,
»baron je dobil nalog, k oj v Peterburg oditi. On mi je
poslal razpravo po nekem gospodu, svojem prijatelju.

21

Baron ga je hotel meni predstaviti ter ga jako hvali.
Ali je to neumno! jaz sem se nadejala, da baron
tukaj ostane . . .»

»Dimitrij Nikolajič Rudin,« javi sluga.

III.

V sobo stopi človek kakšnih petintrideset let, vi¬
sok, širokih pleč, kodravih tamnih las, nepravilnega
ali umnega lica, z bistrimi tamno modrimi očmi, z
ravnim širokim nosom in rudečimi ustnicami, njegova
obleka je bila iznošena i ozka.

On stopi gibko k Darji Mihajlovni, kratko se jej
prikloni ter reče, da si je uže davno srečo želel njej
predstavljen biti, in kako prijatelj mu, baron, vrlo
obžaljuje, da jej ni mogel reči z Bogom.

Tenki zvuk Rubinovega glasu ni bil v skladu z
njegovo postavo.

«Sedite... vrlo mi je drago,« izpregovori Darja
Mihajlovna in ga predstavi društvu, a potem vpraša,
je-li on tu domač ali od kod drugod semkaj prišel.

«Moje posestvo je v T_ej guberniji,« odgovori

Rudin, kdobuk na kolenih držeč «tu še nisem dolgo.
Semkaj sem prišel zavoljo raznih poslov a v okrajnem
mestu imam stanovanje.«

•Pri kom?»

«Pri doktorju. To je moj stari znanec še iz vse¬
učilišča.«

«A pri doktorji_Čast mu, on umeje svoj posel.

A z baronom ste tudi uže dolgo znani?«

«Zadnjo zimo sem se seznanil ž njim, ter v nje-
govej hiši teden dni ostal.«

«Baron je pameten človek.«

«Da.»

Darja Mihajlovna dene svoj lepo parfimirani ro¬
bec pod nos.

«Vi služite ?» vpraša ona.

»Kdo? Jaz?»

«Da, vi?»

«Ne... Jaz sem se službi odpovedal.«

Nastalo je molčanje.

22

((Dovolite mi vprašanje,® začne zopet Pigasov,
obrnovši se k Rudinu, «vam je zadržaj tiste razprave,
katero je gospod baron poslal, poznan?®

«Da.»

«Ta razprava se tiče odnošaja trgovine... ali ne,
ampak obrtnosti k trgovini v našej domovini. Tako
se mi zdi, da ste Vi rekli, Darja Mihajlovna?®

«Da, o tem razpravlja,® odgovori Darja Mihajlovna
i nasloni glavo na roko.

«Jaz sem, to je res, v teh stvareh slab sodec,®
nadaljuje Pigasov, «no reči moram, da se mi uže sam

naslov vidi neobičen_kako naj bi to bolj delikatno

rekel?... neobično tamen in zamršen.®

•Zakaj se Vam zamršen vidi.®

Pigasov se nasmehlja in brzim okom Darjo Mi-
bajlovno pogleda.

«Ali je mar vam jasen?® reče, obrnovši se k Rudinu.

«Meni? Jasen!®

«Hm_Naposled morate vi to bolje vedeti.*

«Vas glava boli?® vpraša Aleksandra Pavlovna
Darjo Mihajlovno.

«Ne.... G’ est nerveux.»

((Dovolite,® začne zopet Pigasov, «vaš znanec
gospod baron Muffel_tako se menda zove?»

«Uprav tako.®

«Gospod baron Muffel se bavi s politično ekono¬
mijo, ali tej zanimive) nauki je posvečen le čas od¬
mora, ki mu od zabav in službenih poslov ostaje?«

Rudin pogleda pozorno na Pigasova.

«Baron je v tej stvari diletant,® odgovori mirno,
a zarudi povsem; «toda njegova razprava je polna
istine in zanimivostij.*

«Ker razprave nepoznam, tudi se z Vami pre¬
pirati ne morem.... Ali dovolite mi vprašanje: je-li
delo vašega prijatelja, barona Muffel-ja, osnovano na
podstavi razsojevanja v obče ali na faktih.®

•V njem so i fakta i razsojevanja na faktih osno¬
vana.*

«Dobro, dobro. Opazujem, da po mojem menenji...
no kadar bode prilika, porečem tudi jaz katero: tri
leta sem prebil v Derptu in se preveril, da so vsa
tako imenovana obča razsojanja, hipoteze, sisteme_

23

oprostite mi, jaz sem s kmetov doma in resnico v
brke povem.... vse to ni za nič. Vse to je golo umo¬
vanje — s katerim se ljudem tmina na oči vlači.
Dejanj, gospoda moja, dejanj trebe.«

«Res!» reče Rudin. — «No, ali treba je tudi smi¬
sel dejanj razložiti?«

«Obča razsojevanja?» nadaljuje Pigasov, «to je
moja smrt, ta obča razsojanja, promotranja in ukre¬
panja! Vse to je osnovano na tako zvanem uverenji;
vsak razlaga svoje uverenje po svoje in še tolmačenja
doda, naj se s tem nosil*

Pandalevskij se je začel smijati.

»Prekrasno!« reče Rudin, »po vašem torej uve-
renja niti nema«.

»Nema ga«.

»Ali je to vaše uverenje.«

»Da.«

»Pa kako morete reči, da ni uverenja, saj ga vi
sami imate.«

Vsi v sobi so se jeli smijati in drug druzega gledati.

»Prosim, prosim,« zapenta Pigasov . . . Darja Mi-
hajlovna je ploskala z rokami in vikala: »bravo, bravo,
pobit je Pigasov, pobit!« in polahkoma Rudinu klobuk
iz rok vzela.

»Le radujte se, gospa,« reče jezno Pigasov. »Ni
dosti reči strogo besedo, nego treba tudi dokazati....
Mi smo s pravega razgovora zašli«.

»Dopustite,« povzame hladnokrvno Rudin besedo,
»stvar je povsem jednostavna. Vi ne verujete v korist
občih razsojanj, vi ne verujete v uverenje .. .«

»Neverujem, neverujem, jaz ničesar neverujem.«

»Vrlo krasno. Vi ste skeptik.«

»Ne vem, čemu je treba tako učeno besedo ra¬
biti. V ostalem ...«

»Ne brbljajte vedno drugim v govor!« vmeša se
Darja Mihajlovna.

»Ta beseda izrazuje mojo misel,« nadaljuje Rudin.
»Vi jo umejete, čemu naj jo torej ne rabim? Vi ne-
verujete ničesar. Zakaj torej verujete v fakta ?«

»Kako, zakaj? To je lepo! Fakta so jasne stvari
in vsak ve, kaj so fakta .. . Jaz sodim o njih po iz¬
kustvu, po lastnih euvstvib.«

24

»Ali vas čuvstvo ne more prevari ti? Čuvstvo vam
pravi, da se solnce okolo zemlje vrti ... ali se morda
ne slagate s Kopernikom ? Vi i njemu ne verjamete?«

Vse društvo se je počelo glasno smijati in vseh
navzočih oči so se vpile v RuJina. »Toni glup človek,«
pomislil je vsak.

»Vam se ljubi z menoj šaliti,« reče Pigasov.
»To je sicEr vrlo originalno, a semkaj ne spada.«

»V tem, kar sem dozdaj rekel, žalibog, jako malo
je originalnosti. To so uže davno jasne i poznane stvari
in stokrat izrečene. Ali o tem nismo razpravljali .. .«

»O čem pa?« vpraša osorno Pigasov.

On je v prepiru iz začetka osmešiti hotel protiv-
nika, potem je postal surov, a naposled se je namr-
golil in obmolčal.

»Evo o čem,« nadaljuje Rudin,' »jaz, verujte mi,
moram iskreno obžalovati, kadar razborni ljudje na¬
padajo ...»

»Sisteme,« reči Pigasov.

»Da, recimo sisteme. Čemu se te besede stra¬
šite? Vsak sistem se osnuje na temeljitih zakonih, na
načelih živenja . . .«

»No vpoznati se ž njimi, odkriti jih, to ni mogoče!«

»Prosim. Res, da jih vsak ne umeje, toda človeku
je pogreška prirojena. Ali to vendar pripoznate, da
je na priliko Newton odkril vsaj nekatere teh temelj¬
nih zakonov. On je bil veleum! dobro; no proizvodi
veleumov so baš za tega voljo veliki, ker nam vsem
koriste. Napor, da se najdo obča načela, ta je jedno
temeljnih svojstev človeškega uma, to je vsa naša iz¬
obraženost. .. «

»Vi ste zopet v ognji!« seže mu Pigasov v be¬
sedo. »Jaz sem praktičen človek ter se ne spuščam v
vse te metafizične tankosti, niti se ne bodem kdaj
spuščal.«

»Lepo, lepo, to je od vaše volje odvisno. No do¬
pustite, da je sama vaša želja, izključljivo praktičen
človek biti, v svojej vrsti uže sistem, teorija.«

»Izobraženost, pravite vi,« zavije Pigasov. »Tudi
s tem mislite koga v kozji rog ugnati. Baš nam je je
vrlo treba te vaše izobraženosti! Jaz ne dam ni groša
za to vašo izobraženost.«

25

»Ali se vi grdo pravdate, Afrikan Semenič,« pri-
doda Darja Mibajlovna plavajoča v radosti, daje tako
miren in uljuden nje novi znanec. »G’est un homme
come il faut« mislila je v sebi in s prijaznim inte¬
resom Rudinu v lice gledala.

»Prosvete jaz braniti ne kanim,« nadaljuje po
kratkem molčanji Rudin; »ona ne potrebuje moje
obrambe. Vije ne ljubite... »Jupiter, tfr se jeziš;
gotovo si kriv.« Reči hočem s to poslovico, da so ti
napadi sistem občih razmatranj itd. osobito radi tega
tako strastni, ker ljudje ob jednem z sistemo negirajo
v obče znanje, nauko i vero v njih, da ne rečem vero
v same sebe in svoje moči. Toda ljudem je ta vera
potrebna: oni ne smejo živeti od samih vtiskov ter
greše kadar se mislij boje. Skepticizem je postal slaven
po svojej neplodovitosti.«

»Prazne besede!« zamrmlja Pigasov.

»Morebiti. Ali dovolite mi opazko, da se »prazne
besede« hočemo izognoti potrebi, kaj boljega pove¬
dati, nego prazne besede.«

»Kaj?« vpraša Pigasov in zamižika.

»Vi ste razumeli, kaj sem hotel reči«, veli z raz¬
draženo neiztrpljivostjo Rudin. »Ponavljam, ako človek
nema stalnih načel, v katere popolnoma veruje, ako
nema tvrde podstave, na katero se opira, kako pre¬
sodi potrebe, značenje in bodočnost svojega naroda?
kako bode znal, da mu . . .«

»Zmaga je vaša, slava vam!« zavpije jezno Pi¬
gasov, nakloni se in gre v stran, a nikogar ne pogleda.

Rudin ga pogleda, nasmeje se, ter obmolči.

»Aha! pot pod noge!« izpregovori Darja Mihaj-
lovna. »Ne skrbite Dimitrij . . . oprostite, kako vas
zovejo po očetu?« doda prijazno.

»Nikolajič.«

»Ne skrbite, ljubeznjivi Dimitrij Nikolajič, da je
on koga s pravega pota zavel. On želi navidezno do¬
kazati, da se mu ne ljubi pravda ... ali on dobro
ve, da se z vami ne more pravdati. A vi sedite bliže
k nam. da se bomo razgovarjali.«

Rudin primakne svoj fotelj.

»Kako je to, da se mi do sedaj nismo poznali?«
nadaljuje Darja Mihajlovna. »To mi je veliko čudo...

Ali ste to knjigo čitali ? (Test de Tocqueville vouz
savez?«

Darja Mihajlovna ponudi Rudinu francosko brošuro.

Rudin vzame tanko knjižico, pogleda malo v njo
in jo zopet položi na mizo pred Darjo Mihajlovno ter
reče, da tega spisa Tokvilovega sicer ni čital, no
mnogo i mnogo o tej stvari, katero on razpravlja,
premišjevat. Razgovor se zopet uname. Rudin se ni
hotel iz začetka kazati, delal seje, kakor da mu besed
ne dostaje, a naposled se je razpalil in razbesedil. K
malu je donel samo njegov glas po sobi. Vsi drugi
so stali kakor stolpi okolo njega.

Jedini Pigasov je stal daleč od njih poleg ka¬
mina. Rudin je govoril ognjeno in umno; pokazal je,
da zna mnogo, a da je še več čital. Nihče ne bi bil
o njem znamenitega človeka slutil . . . Tako slabo se
oblači, tako malo se o njem govori. Vsi so mislili po
kakšnem čudu je prišel iznenadoma takšen pamet-
njak na kmete. Tim bolj je očaral on vse, a najbolj
pa Darjo Mihajlovno. Ona se je ponašala, da ga je
našla in uže ukrepala, kako ga uvede mej svet. V
prvih njenih euvstvih je bilo k ljubu njenej starosti
nekaj otročjega. Aleksandra Pavlovna je res malo
umela iz govora Rudinovega, ali se je vendar čudila
in radovala; nje brat se je di vil; Pandalevskij je gledal
v Darjo Mihajlovno in očutil zavist. No od vseh naj¬
bolj zavzeta sta bila Basistov in Natalija. Basistov
malo da ni dihati nehal; sedel je z odprtimi usti in
zaprtimi očmi — ter slušal in slušal, kakor od svo¬
jega rojstva še nikogar slušal ni, a Nataljino lice je
oblila lahka rudečica in nje pogled, v Rudina uprt,
bil je i tamen i bliščeč.

»Kako so mu oči sijajne!« šepeta jej Volincev.

»Da, prekrasne.«

»Skoda, da ima velike i rudečeroke.« Natalija ne
odgovori nič.

Začeli so čaj piti. Razgovor je postal obeč; no
kakor prej, tako so tudi zdaj kaj naglo vsi obmolknoli;
samo Rudin je govoril. Darji Mihajlovni pade na um
šala, Pigasova podražiti. Ona pride k njemu in mu
reče tiho: «Zakaj ste obmolčali ter se zdaj smejete?
Dajte, poprimite in oglejte se ž njim;» a potem se
obrne k Rudinu.

27

»Vi o njem še jedne stvari ne veste,« reče mu
in pokaže na Pigasova; »on je ljut sovrag žensk in
jim ni trenotek oduška ne da; dajte, dovodite ga na
pravi pot.«

Rudin pogleda na Pigasova . . . nehote erez ramo.
Rudin je od Pigasova bil z i dve glavi viši.

Pigasov je skoro počil od jeze; lice mu je poble-
delo ko krpa.

»Darja Mibajlovna se vara,« jel je negotovim gla¬
som govoriti; »jaz ne napadam samo ženske; jaz
vsemu človečanstvu nisem prijatelj.«

»Pa kaj je povod tej mržnji?« vpraša Rudin.

Pigasov mu pogleda ostro v oči.

»Gotovo poznanje lastnega srca, v katerem vsak
dan nekatere nove pogreške najdem. Jaz po sebi i
druge sodim. Morebiti to ni prav in sem jaz gorji od
druzih; no kaj bi človek? takšna mi je navada!«

»Jaz vas umejem in čutim z Vami,« odgovori
Rudin. »Katera piemenita duša ni skušala sama sebe
ponižati. Toda na tem stališči brez izhoda ne sme
se stati.«

»Pokorno se vam zahvaljujem za svedočbo moje
plemenitosti,« reče Pigasov, »a za moje stališče se
vam ni treba brigati. Ono ni slabo, pa, ako je
vendar kakšen izhod, jaz ga bom iskal«.

»Ali vi s tem — oprostite moje izraze — višje
cenite ugajanje svojemu samoljubju, nego željo biti
in živeti v isti ni ...»

»Se nekaj,« vzklikne Pigasov, »samoljubje — jaz
to umejem in nadejam se, da tudi vi, in sploh vsakdo;
— a istina — klo umeje istino? Kaj je? Kde je?«

»Vi stokrat tako brbljate,« vmeša se Darja Mi-
hajlovna.

»Kaj za to? Jaz vas prašara, kde je izstina? Da
niti filozofi ne vedo, kaj je istina. Kant veli: evo,
vedi, ona je to, a Hegei: nikari ne veruj, ona je io.«

»Ali veste vi, kaj govori Hegel o njej?« vpraša
Rudin mirno.

»Jaz pravim,« povzame razpaljen Pigasov, »da ne
morem umeti, kaj je istina. Kakor se meni vidi, niti
je nema na svetu, to je, besedo imamo, stvari same
pa ni.«

28

»Sram vas bodi,« jezila se je Darja Mihajlovna,
»da se tacega govorjenja ne sramujete, vi stari grešnik!
Istine nema! Čemu potem živenje 9 «

»Jaz pak, Darja Mihajlovna, mislim, da bi vi vsa-
kako lažje živeli brez istine, nego brez kuhača Ste¬
fana, ki umeje izdelavati tako dobre kolače. Pa čemu,
za milega Boga, čemu vam istina? Niti rokavic si ž
njo ne morete zašiti.«

»To ni noben dokaz,« odgovori Darja Mihajlovna,
»da to zavdara v klevetanje . . .«

»Ne vem, kako ta istina oči kolje,« zamrmlja Pi-
gasov, ter se srdit v svoj kot umakne.

Rudin je povel govor o samoljubju in vrlo umno
govoril. On je dokazoval, da je človek brez samo¬
ljubja kukavica, da je samoljubje — Arhimedov zakon;
ali da je le oni vreden imena »človek«, kateri zna
svojim samoljubjem tako vladati, kakor dober jezdec
svojim konjem, kateri svojo ličnost položi na žrtvenik
občega blaga . . .

»Sebičnost, tako je svoj govor završil, to je samo-
morstvo. Sebičen človek pogine kakor osamljeno bre-
plodno drevo; samoljubje, ta materijalni napor k za-
vršnosti je začetnik vsake veličine . . .«

»Ali imate svinčnik?« obrne se Pigasov k Ba¬
sistovo.

»Čemu ga trebate?«

»Zapisal bi si poslednjo frazo gospoda Rudina;
inače bi nekaj lepega pozabil! Ali i vi pritegnete, da
je takšna fraza slična ščitu v boju.«

»Afrikan Semenič zapamlite si, da so na svetu
stvari, katerim se smijati je prava grehota«, odgo¬
vori žarom Basistov, ter se obrne od Pigasova.

Mej tem pride Rudin k Nataliji. Ona vstane; na
lici se jej je videla razburjenost.

Tudi Volincev, sedeč kraj nje, vstane.

»Jaz vidim fortepiano,« povzame Rudin nežno
in ljubeznjivo, kakor potujoči princ; »ali vi na njem
igrate?«

»Da, jaz tudi igram,« odgovori Natalija, »ali ne
osobito. Konstantin Dijomedič igra mnogo bolje od
mene.«

Pandalevskij pomoli svoje lice in pokaže zobe:

m

»Zaman govorite, Natalija Aleksejevna, vi ne
igrate ni malo slabše od mene.«

»Znate li vi Šubertovega »Erlkoniga?« vpraša
Rudin.

»Zna! zna!« vsklikne Darja Mihajlevna. »Dajte,
sedite Konstantin ... Ali tudi vi radi glasbo slušate,
Dimitrij Nikolič?«

Rudin nakloni lehko glavo in si z roko lase po¬
ravna, kakor da se pripravlja na slušanje . . . Pun-
dalevskij začne svirati.

Natalija je stala poleg fortepiana nasproti Ru-
dinu. Prvi giasi so vzbudili na njegovem lici prelep
izraz. Očesi mu tamno modri so se zdaj v to, zdaj v

ono stvar uprli; najčešče v Natalijo.-Panda-

levskij poneha.

Rudin ničesar ne reče, nego gre k odprtensm
oknu. Dišeča megla je plavala nad cvetočim vrtom;
dremljajoče'cvetje bližnjih cvetic je sladko duhtelo.
Zvezde so tiho trepetale. Poletna noč se je sama ne-
žila in nežila tudi druge.

Rudin pogleda v tanini vrt — in se obrne.

»Ta glasba in ta noč,« povzame on besedo, »spo¬
minjate me dobe dijaštva v Germaniji, naših shodov,
naših serenad . . .«

»Vi ste bili v Germaniji?« vpraša Darja Mihnjlovna.

»Leto dni sem sprovel v Heidelbergu in po pri¬
liki isto toliko v Berolinu.«

»I ste dijaško odelo nosili ? Govori se, da se tamkaj
dijaci na poseben način oblačijo.«

»V Heidelbergu sem nosil velike škornje, surko
in lase čez ramena ... V Berolinu se dijaci oblače
kakor drugi svet.«

»Povejte nam karkoli iz dobe svojega dijaštva,«
izpregovori Aleksandra Pavlovna.

Rudin je jel pripovedovati. Pripovedoval ni baš
najlepše. Opisi njegovi niso imeli dovolj slik. Niti ni
umel drugih na smeh navesti. No Rudin je prešel
skoro od pripovedovanja na razmatranje prosvete in
nauke, o vseučiliščih v obče in o ondotnem živenji
dijakov. S krepkimi in smelimi potezami naslikal
je ogromno sliko. Vsi so ga z veliko pozornostjo po¬
slušali. Govoril je mojsterski, zamamljivo, nekoliko

so

nejasno ... no sama ta nejasnost je povzdignola Še
njegovih besedij zanimivost.

Gomila mislij je smetala Rudinu točnost izrazov.
Slika se je zamenjavala z sliko; prispodobe zdaj ne-
obično smele, zdaj zopet divno naravne in verne so
se vrstile druga za drugo. Ne svestno izkustvo ve¬
ščega govornika — navdušenje je bilo duša njegove
improvizacije. On se ni mučil z besedami; one so
mu same iz svoboine volje hodile na jezik, in kakor
je vsaka besedici izvirala iz srca, tako je slušatelje
razpalila žarom svetega osvedočenja. Rudi n je malo
ne vladal z neko tajnostjo — znal je glasbo krasno-
slovja. On je umel, prebirajoč strune src, probuditi
žalostno i drhtečo glasbo v njihovej globočini. Ne¬
kateri slušalcev niti znal ni, o čem se govori; no prša
Sjp se mu vzdigovala ko razburjeno morje; nekakšni
tajni zastori so izginoli pred njegovimi očmi in
nekakšna sijajna luč je gorela pred njim . . .

Vse misli Rudinove so se sukale okolo bodoč¬
nosti: to jim je dajalo tako rekoč nekakšno mlado
lice. Stoječ kraj okna, negledajoč v nikogar, govoril
je on, in navdan vseobčim sočutjem in pozornostjo,
bližinam mladih žen, krasoto noči, povzdignol se je
do krasnoslovja, do poezije ... Sam njegov glas je bil
očarljiv; rekel bi, da je na njegova usta govorilo
nekaj višjega, nekaj njemu samemu nepoznanega.
Rudin je govoril o tem, kar človeškemu živenju večno
značenje daje.

»Spominjam se,« tako je završil, »neke skandi¬
navske legende: Car sedi sredi svojih junakov v
tamnej velikej sobani okolo ognja. Dogodba vrši se
v noči, po zimi. Kar naglo prileti majhna ptičica pri
odprtih vratih, a pri druzih zopet odleti. Car reče, da
je ta ptičica podobna človeku v svetu: iz tmine je
doletela, v tmino se je zopet povrnola, in samo malo
časa se je mudila v svitlobi. »Čare, odgovori mu jeden
junakov; ptičica neče niti v tmini poginoti, nego najde
svoje gnezdo«. Uprav tako je naše živenje, kratko in
minljivo, ali vse, kar je vzvišeno i res veliko, vse to
ostane. Svest, da je človek orodje teh višjih sil, mora
mu nadomestiti vse druge radosti tega sveta, v samej
smrti najde on svoje živenje, svoje gnezdo. . .«

si

Rudin utihne, a oči njegove so imele izraz bedne
žalosti.

»Vous etes un poete,« šepeta Darja Mibajlovna.

In vsi so v duši tej besedi pritrdili, vsi razven
Pigasova. Nečakajoč konca Rudinovega govora, vzel
je on svoj klobuk in pri vhodu srdito Pandalevskemu
rekel: »Ne! zdaj grem mej bedake!«

Sluge prineso večerjo, a k malu potem so se vsi
razšli. Darja Mihajlovna povabi Rudina, naj pri njej
čez noč ostane. Aleksandra Pavlovna. vračaje se z
bratom domov, navela je često govor na Rudina in
se ni mogla njegovemu neobičnemu umu načuditi.
Volincev je priznal to, ali dodal, da Rudin včasih
temno govori... to je: ne povsem umevno, tako je
pridodal, hoteč svojo misel razjasniti; njegovo lice
se je nagrbančilo, in pogled v kočijin kot uprt, bil
mu je žalosten .. .

Pandalevskij, pripravljajoč se za počitek, rekel je
nenadoma: »vrlo zanimiv človek!« a potem svojega
slugo odgnal. Basistov se vso noč niti slekel ni, niti
ni spal, nego je vso noč pisal list svojemu prijatelju
v Moskvo; a Natalija, akopram se je slekla in v po¬
steljo legla, niti ni za trenotek oči zatisnola. Uprla je
glavo v roko, gledala v trnini; kri jej je po žilah
vrela, in globoki vzdih se jej je često iz prs izvil.

IV.

Drugo jutro, jedva se je Rudin obleči mogel, evo
ti slugo Darije Mihajlovne, katera ga v svoj kabinet
na čaj zove. Rudin jo najde samo. Ona ga vrlo lju-
beznjivo pozdravi in vpraša, jeli dobro spal, nalije
mu sama čaja in ga ceio vpraša, ima li dosti sladkorja,
ponudi mu cigareto ter zopet nekatere krate ponavlja,
da se čudi, kako je to, da se niže prej ni ž njim upo-
znala. Rudin je sel bil prilično daleč od nje; no ona
mu ponudi stol koj poleg svojega fotelja in naslonivšj
se na njegovo stran, jame ga izpraševati o njegovej
obitelji in njegovih namerah. Darja Mihajlovna je go¬
vorila brezskrbno in poslušala raztreseno, ali Rudin
je dobro videl, da mu ona malo ne dvorjani. Zaman

32

ni ga k sebi k čaju pozvala! zaman se ni oblekla v
to odelo k  la madame Recamier! Darja Mihajlovna
poneha skoraj Rudina izpraševati ter mu začne pri¬
povedovati o sebi. o svojej mladosti, o ljudeh, s ka¬
terimi je občila. Rudin je pozorno slušal, akoprem —
čudno1 — naj si je govorila Darja Mihajlovna o ka¬
terem koli možu, vedno je ona bila prva, a vse drugo
ostajalo daleč za njo.

Ali zato je doznal Rudin natanko, kaj je Darja
Mihajlovna zdaj temu dostojanstveniku rekla, zdaj
onemu, kakšnim načinom je uplivala na tega pesnika,
kakšnim na druzega. Sodeč po njenem pripovedo¬
vanji, mora se misliti, da so vsi znameniti možje
zadnje dobe samo o tem sanjarili: kako bi videli
Darjo Mihajlovno, kako si pridobili nje dobrovoljstvo.
Ona je o njih govorila priprosto brez povzdigovanja,
kakor o svojih ljudeh, a drugi so jej bili čudaki. Ona
je govorila o njih, — ali, kakor bogata oprava okolo
dragocenega kamenja, tako so se tudi oni, ko bliščeča
čaroba skladali okolo jednega glavnega imena — okolo
imena Darje Mihajlovne.

A Rudin jej je slušal, pušeč in molčeč, ter samo
sem ter tija nje besedam kakšno opazko dodal. On
je umel in ljubil govoriti; razgovor voditi bil je nje¬
gov največji ponos; ali on je tudi slušati umel. Vsak,
kdor se ga ni na prvi hip preplašil, lehko je pover-
ljivo o sebi in o svojih čuvstvih govoril, toli drage
volje je sledil on niti tujega pripovedanja.

On je Imel mnogo dobrodušja, osobito onega do-
brodušja, s katerim se dičijo ljudje, ki sebe za več
smatrajo nego druge. V prepiru je redko kdaj dal
svojim protivnikom priliko se odlikovati, nego jih je
z grozno, povsem pobijajočo dijalektiko davil.

Darja Mihajlovna je govorila ruski. Ona se je
hvalisala svojim znanjem ruskega jezika, akoprem se
ni mogla oteti francoskim besedam. Navlašč je rabila
narodne poslovice, če tudi ne vedno srečno. Uho Ru-
dinovo ni mnogo marilo za čudno šarane besede v
ustih Darje Mihajlovne, kdo v obče ve, je-li sploh
kdaj to uho kaj uvrediti moglo.

Naposled se utrudi Darja Mihajlovna in naslo-
nivsi glavo nazaj, upre oči v Rudina in umolkne.

33

»Zdaj stoprav umejem«, povzame lehkim glasom
Rudin, »zdaj stoprav umejem, zakaj vi vsako leto na
kmete prihajate. Vam je ta odmor potreben; po mest¬
nem razburjenji vas mir, tukaj vladajoči, krepčuje.
Jaz sem preverjen, da se vi prirodnih krasot živo ra-
dujete«.

Priroda.... da, da....  jaz jo strastno ljubim ;
no to veste, Dimitrij Nikolajič, niti na kmetih ni ra¬
dosti brez ljudij. A tukaj uprav nikogar ni; Pigasov
je še jedini človek, ki je razumen«.

»Včerajšnji srditi starček«? vpraša Rudin.

»Da, on. Na kmetih je tudi on dober, vsaj se
včasih nasmejemo«.

»On ni glup človek«, reče Rudin, »samo na krivi
pot je zašel. Ne vem, ali ste vi, Darja Mihajlovna,
mojih mislij ali jaz pravim, da v negaciji, — v po¬
polne) in vseobčej negaciji ni sreče. Zanikajte vse,
in gotovo pridete na glas filozofa. Prostodušni ljudje
vam ne pritegnejo, da vi nad tem stojite, kar negi¬
rate. Ali to je često neresnica. Najprej, kdor išče,
najde tudi v jajci dlako, a drugič, ako ozbiljno go¬
vorite, tim gorje za vas, vaš um, sposoben le negirati,
počasi ugaša. Godeč pustemu samoljublju, uničujete
koren pravej nasladi istine : živenje, bitnost življenja,
nestaje pred ničnim ukrepanjem in posledka je ta,
da vi druge grdite i na smeh navajate. Negirati in
borbo voditi ima samo ta pravico, kdor ljubi«.

»Voila m—r Pigasoff enterre, Pigasoff kakor da
je tu!« vsklikne Darja Mihajlovna. »Ali ste mojster
v slikanji ljudij. V ostalem, Pigasov bi vas niti ne
umel, kajti on samo svojo osobo ljubi«.

»Ter jo grdi samo zato, da ima pravico tudi druge
grditi 1« doda Rudin.

Darja Mihajlovna se nasmeje.

»A 'kaj vi o baronu sodite?«

»O baronu? Dober je človek, z dobrim srcem in
zna ... Ali on nema značaja. Vse svoje živenje ostane
on polu-učen, polu-svetsk človek t. j. diletant, t. j.
nič! Škoda zanj!«

»Tudi jaz tako mislim,« reče Darja Mihajlovna.
»Gitala sem njegovo razpravo. Entre nous .. . cela a
assez peu de fond, malo temeljitosti«

3

34

»A koga imate Še tukaj?« vpraša po kratkem
molčanji Rudin.

»Skoraj nikogar več. Lipino, Aleksandro Pavlovno,
katero ste včeraj videli; ona je vrlo mila, no to je
vse. Nje brat — vrl človek, un parfait honnete bomme.
Kneza Garina poznate. To je vse. Dva ali trije so¬
sedje so še tu; ali vse za nič. Ali se preveč povzdi¬
gujejo — raznovrstne pretenzije stavljajo — ali so
divjaci. A gospe, to veste, ne maram. Da, šejednega
soseda imamo, pravijo, da je vrlo učen in izobražen,
ali on je strašen čudak, fantast. — Aleksandrina ga
pozna in kakor se mi vidi, ni mu hladnokrvna. Dajte
Dimitrij, držite se je vi; to je ljubeznjivo b : tje; samo
razviti bi jo balo.«

»Ona je ■)  simpatična,« doda Rudin.

»Prav pravite, Dimitrij Nikolajovič; prav imate.
Ona je bila uže oženjena, no kaj za-to? Da sem jaz
moška glava, zaljubila bi se le v takšne ženske, ka-
koršna je Aleksandra Pavlovna.«

»Res?«

»Gotovo. Takšne so ženske polne živosti, a kder
živosti ni, tu je pretvarati nemožeš.«

»A vse drugo možeš pretvarati?« vpraša Rudin
in se začne smij3ti, kar se je pri njem vrlo redko do¬
godilo. Kakor se je on smijal, postalo mu je lice ne-
obično staro, oči so se mu naježile, nos solzil. . .«

»A kdo je ta človek, o katerem ste rekli, da mu
Lipina ni ravnodušna?«

»Neki Ležnjev Mihajlo Mihajlovič, tukajšnji vla-
stelin.«

Rudin se čudi.

»Ležnjev, Mihajlo Mihajlovič?« vpraša, »mar on
je vaš sosed.«

»Da. Ali ga vi poznate?«

Rudin je nekoliko časa molčal.

»Prej sem bil ž njim znan ... to je uže davno.
On je bogat človek,« pridoda malo lcesneje.«

»Bogat, akoprem se grdo nosi, in se vozi z se-
ljaškim vozom. Želela sem ga k sebi navezati; on je,
kakor govore, umen, jaz imam ž njim mnogo poslov
— to veste, da jaz sama gospodarstvo vodim?«

Rudin nakloni glavo.

85

»Da, cisto sama; jaz v svoje gospodarstvo ne
uvajam nobenih tujih bedarij, nego pri svojem ruskem
ostajem, pa, kakor vidite, posel ne gre zlo,« — doda
in mahne z roko.

»Jaz sem vedno mislil,« reče Rudin dvorljivo,
»da oni ljudje, ki oporekajo ženskim praktičnost, ne-
majo prav.»

Darja Mihajlovna se prijazno nasmehlja.

»Vi ste vrlo ljubeznjivi,« reče mu; ali o čem smo
uže govorili? Daj oLežnjevu. Jaz imam ž njim posla
zavoljo razmejanja. Uže nekatere krate sem ga k sebi
pozvala ter ga tudi denes pričakujem ; a Bog ve, kako
je to, njega ni, ter ga ni ... tako čuden človek je to!«

Ta hip se odpro vrata in v sob stopi sluga,
človek visoke rasti, siv in plešast, rnem fraku,

belem telesniku in belem robcu okolo vratu.

»Kaj hočeš?« vpraša ga Darja Mihajlovna in obr-
novši se k Rudinu, doda na poluglasno; »n’ est ce
pas, comme il ressemble a Gannig, ali ni res, kako
je podoben Kaningu?«

»Mihajlo Mihajlič Ležnjev je tukaj; izvolite li ga
vzprejeti«.

»Ah, moj Bogi« vsklikne Darja Mihajlovna; mi
o volku, a volk na vratih. Pozovi ga.« Sluga otide.

»Evo naš čudak pride, da. bo naju v pogovor umotil.«

Rudin se vzdigne, ali mu Darja Mihajlovna brani
oditi.

»Kam hočete? Mi se moremo i poleg vas razgo-
varjati. A jaz bi rada, da tudi njega opišete, kakor
ste Pigasova. Kadar vi govorite, vouz gravez comme
avec un burin. Ostanite.«

Rudin je hotel nekaj reči, zamislil se in ostane.

Mihajlo Mihajlič vstopi v sobo. Na njem je bil
oni isti stari paletot, in v zagorelih rokah je držal
ono staro kapico. On se mirno nakloni Darji Mibaj-
lovnej in pride k čajnej mizi.

»Naposled bi se nama i vi pridružili mosje Lež¬
njev I« reče mu Darja Mihajlovna. »Prosim, sedite.
Vi dva sta, kakor čujem, znanca,« pristavi i pokaže
na Rudina.

Ležnjev pogleda Rudina ter se neobičnim na¬
činom nasmeje.

36

»Gospoda Rudina poznam;« odgovori in se malo
prikloni.

»Vkupaj sva v vseučilišče hodila,« reče Rudin.

»I kesneje sva drug na druzega naletela,« doda
hladno Ležnjev.

Darja Mihajlovna pogleda, čudeč se, zdaj jednega
2daj druzega, poprosi Ležnjeva, naj sede. On jej po
volji stori.

»Vi ste me o poslu razmejanja k sebi pozvali«.

»Da v poslu razmejanja; ali tudi inače sem vas
videti želela. Saj smo si sosedje in malo ne rojaci.«

»Velika vam hvala,« odgovori Ležnjev, glede raz¬
mejanja možem vam reči, da sem jaz z vašim upra¬
viteljem ta posel obavil; jaz vse njegove predloge
vsprejmem.«

»Jaz sem zato znala.«

»Samo to mi je rekel, da, dokler se jaz z vami
osobno ne snidem, ne more on ugovora podpisati«.

»Da; takšna je moja navada. No recite mi, ali so
v vas kmetje res plačani? Tako se govori.«

»Da.«

»To je hvalevredno.«

Nekoliko časa je Ležnjev molčal. »Evo dakle, jaz
sem osobno prišel, da me vidite,« reče on.

Darja Mihajlovna se nasmeje.

»Vidim, da ste prišli. Vi to takšnim glasom iz¬
govarjate ... Gotovo vam ni bilo po volji k meni priti.«

^ »Jaz ne zahajam nikamor,« odgovori flegmatično
Ležnjev.

»Nikamor? Mar ne hodite k Aleksandri Pavlovnej?«

»Z njenim bratom sem uže dolgo časa znan.«

Z njenim bratom! No, jaz nikogar ne naga¬
njam ... Dovolite mi, Mihajlo Mihajlič vas vprašati
— jaz sem za leto dni od vas starejša — zakaj ži¬
vite ko pustinjak? Ali vam je samo moj dom neljub?
ali vam jaz nisem po volji?«

»Jaz vas ne poznam, Darja Mihajlovna, pa zato
mi ne morete neljubi biti. Vaš dom je prelep; toda
jaz vam moram iskreno reči, da nemam niti dobrega
fraka, niti rokavic a tudi inače ne spadam v vaše kolo«.

»Po plemenu, Mihajlo Mihajlič, po izobraženosti
spadate vanj! vous etes des notres.«

37

»O plemenu in o izobraženosti ni bilo govora«.

»Človek menda mej ljudmi živi, ne? Kakšna je
to naslada sedeti ko Dijogen v sodu?«

»Najprej naj opomenim, da se je Dijogenu v sodu
dobro godilo; a od kod veste, da jaz ne živim z ljudmi.«

Darja Mihajlovna se vgrizne v ustno.

»Ab, to je druga beseda! Meni ne preostaje nič
druzega, nego obžalovati, da nisem vredna jedna onih
osob biti, s katerimi občujete.«

»Gospod Ležnjev.« vmeša se Rudin, »ceni kakor
se mi zdi, malo preveč hvalevredno čuvstvo — ljubav
svobode.«

Ležnjev nič ne odgovori, nego samo Rudina po¬
gleda. Zatem nastane molk.

»Menim,« reče Ležnjev, ter ostane raz stola, »da
morem vaš posel obavljenim smatrati in vašemu upra¬
vitelju poročiti, naj mi odgovor pošlje.«

»Morete, akoprem moram reči, da ste vi jako ne-
ljubeznjivi in bi jaz imela pravico dogovor neveljav¬
nim proglasiti.«

»Ali ni dogovor vam mnogo koristnejši, nego
meni ?«

Darja Mihajlovna krene z ramo.

»Niti zajutrkovati nečete pri meni?« vpraša ga
zopet.

»Ponižno se zahvaljujem; jaz nikedar ne zaju-
terkujem, a vrhu tega se mi domov mudi.«

Darja Mihajlovna ^vstane.

»Jaz vas ne zadržujem,« reče, stopivši k oknu
»zadrževati vas ne smem.«

Ležnjev se priporoči.

»Z Bogom, mosje Ležnjev: Oprostite, da sem vas
vznemirila.«

»Ni najmenj!« odgovori on ter odide.

»Kako se Vam dopada?« vpraša Darja Mihajlovna
Rudina? »Cula sem, da je to čuden človek; no to je
mnogo goreje!«

»Ona ista bolezen, katera Pigasova jnuči, tudi
njega, trpinči,« odgovori Rudin: »pusta želja origi¬
nalnosti. Pigasov je cinik, ta pobira za Mefistofelom
stopinje. V vsem tem postopanji je mnogo egoizma,
mnogo samoljubja, a malo istine, malo ljubezni. I tu

38

je nek stalen račun: glej, da prideš na glas zavoljo
svoje ravnodušnosti in lenobe, pa evo mojo glavo, k
malu kdo reče: koliko darov je v tem človeku skritih.
Toda pristopivši bliže, — ne najde se ni sledu tem
darovom.«

»Et de deux!« vsklikne Darja Mihajlovna. »Vi ste
mojster v slikanju ljudi. Vam nihče neuteče.«

»Mislite ? Jaz bi prav za prav ne smel o Ležnjevu
tako govoriti; jaz sem ga nekoč ljubil, ljubil ko brata;
a potem ... vsled raznih dogodkov . . .«

»Ali sta se popravdala?«

»Ne! Ali razšla sva se, razšla menda zavedno.«

»Zatorej ste bili, kakor sem koj opazila, ves čas
kakor nenavzoči. No — hvala vam za denašnje jutro.
Ta čas sem vrlo ugodno sprovela. Toda vsemu treba
konca. Odpuščam vas na zajutrek, a jaz pojdem za
svojimi opravki. Moj sekretar, vi ste ga videli, Kon¬
stantin, c’ est lui qui est mon secretaire, menda uže
name čaka. Jaz vam ga priporočam; on je vrl in pre-
udvoren mlad človek, a za vas ves navdušen. Na svi¬
denje! cher Dimitrij Nikolajič! Kako sem baronu hva¬
ležna, da me je z vami vpoznal!«

Darja Mihajlovna poda Rudinu roko. On jej jo
poljubi in potem otide v salon a iz salona na teraso.
Tu najde Natalijo.

*

4 *

Hči Darje Mihajlovne, Natalija Aleksejevna, ni
na prvi pogled nikomur dopasti mogla. Ona še ni
bila do razvitka dospela, bila je suha, črnomanjasta
in nekoliko sklonjena. Ali črte lica so jej bile rudeče
in pravilne, akoprem za sedemnajstletno devojko pre¬
velike. Toda nad vse krasno jej je bilo vedro i ravno
čelo nad tamnimi obrvimi. Govorila je malo, toda
slušala in gledala je zato pozorno — kakor da si od
vsega sama sebi račun polaga. Gesto je stala nepre¬
makljivo, spustila roke in se zamislila; tadaj seje  na
Djenem licu moglo opaziti, da razmišljuje. Jedva vid¬
ljiv smehljaj naleti jej iznenada na lice in zopet od¬
leti, a velike, tamne oči zastre jej oblaček. »Qu’ avez
vous?« vprašala je tedaj Boucourt in jo začela koriti,

veleč, da mladej devojki ne pristoji zamišljena in raz¬
tresena biti. No Natalija ni bila raztresena, obratno
se je učila marljivo, čitala in delala voljno. Čuvstva
je bila silnega, ali ona ni tega razkrivala ; ni v de-
tinstvu ni često plakala, a zdaj bi samo pobledela,
kadar jo je kaj razburilo. Mati jo je smatrala za dobro¬
dušno, razborno devojko, ter jo v šali zvala: mon
honnete homme de fiile, dobrosrčna hčerka; njenih
umnih sposobnostij pa ni visoko cenila.

»Moja Nataša je, hvala Bogu, hladna, rekla je ona
često, — »tim bolje. Ona bode srečna.« Darja Mihaj-
lovna se je varala. V ostalem — malo katera mati
umeje svojo hčer.

Natalija je ljubila Darjo Mihajlovno, ali jej ni
povsem verovala.

Ko se je Rudin na terasi ž njo sešel, šla je ona
z Boucourt v sobo, da vzame klobuk ter ide na vrt.
Jutranji posel je uže obavila. Natalije niso več sma¬
trali za deklico; m-lle Boucourt završila je uže davno
svoje uke iz mitologije in zemljepisja; zato je mo¬
rala pa Natalija vsako jutro čitati knjige zgodovinske,
potopisne in jednake, s kakoršnimi se odgojenje na¬
daljuje in završuje. Knjige za njo je izbirala Darja
Mihajlovna sama, kakor po kakšnej sistemi. V resnici
jej je dajala vse, kar koli jej je francoski knjigar iz
Peterburga pošiljal, izvzemši samo dela Dumas sina
et consortes. Te romane je čitala Darja Mihajlovna
sama. M-lle Boucourt je gledala strogo in kislo skozi
svoje naočnike, kadar je Natalija čitala zgodovinska
dela; po njenem umovanji je vsa zgodovina preple¬
tena s zabranjenimi stvarmi, akoprem je od vseh
mož stare dobe poznala jedinega Kambiza, iz nove
dobe pa Ljudevita XIV in Napoleona, katerega ni
mogla trpeti. Ali Natalija je čitala tudi takšne knjige,
o katerih stara Francozinja niti sanjala ni i ona je'
znala na pamet vsega Puškina.

Natalija, zagledavši Rudina, zarudi.

»Ali se greste sprehajat!« vpraša jo on.

»Da. Me grevi na vrt.«

Natalija pogleda na m-lle Boucourt.

»Mais containement, monsieur, drago mi je,«
odgovori stara devojka.

40

Rudin vzame klobuk in bajdi ž njima.

Nataliji je bilo tesno pri srci, ko je vštric z Ru-
dinom po jednej stezi stopala; ali malo po malo po¬
stajalo jej je laglje. On začne razgovor z vprašanjem,
s čim se bavi, kako se jej na kmetih dopada. Ona je
odgovarjala ne brez one bojazljivosti, katero cesto za
stidljivost priznavajo. Srce v njej je silno tolklo.

»Ali vam ni pusto na kmetih?« vpraša jo Rudin
in motreč jo od strani.

»Kako bi pusto bilo na kmetih? Meni je tu vse
vrlo po volji in jaz sem srečna.«

»Vi ste srečni... To je tehtna beseda. Toda raz¬
umljivo je to; vi ste mladi.« To slednje je izrekel
Rudin neobičnim načinom; kakor da jej je zaviden
in jo ob jednem obžaluje.

»Da! mladost!« nadaljuje on. »Vsa znanost gre
kadar se vi z menoj vpoznaste (tu se on s posmehom
zagleda v njeno lice). Kaj mislite?«

»On ravna z menoj, kakor z dekletcem,« mislila
je Natalija i nevedoč, kaj bi mu odgovorila, vpraša
ga, misli li on dolgo na kmetih ostati.

»Vse leto in jesen, morda tudi zimo. Jaz, to veste,
nisem bogat človek; moji posli so prilično gotovi, a
vrhu tega sem se tudi klatenja od nedraga do nemila
naveličal. Doba odmoru je tu.«

Natalija se začudi.

»Mar mislite, da je za vas doba odmora uže tu?«
vpraša ga bojazljivo.

Rudin se licem obrne k Nataliji.

»Kaj vi s tem mislite ?«

»Jaz mislim s tem,« odgovori ona v nekej za¬
dregi, »naj drugi počivajo; a vi...  vi se morate tru¬
diti, da bodete koristni. I kdo drugi, ako ne vi . . .«

»Hvala vam za laskavo menenje,« seže jej Rudin
v govor. — »Koristen biti...  to se lepo in lehko reče!«
(Tu se z dlanom po licu pogladi.) »Koristen biti! Da
id vsaj tvrdo uverjenje imel, kako da bodem koristen ?
da bi vsaj veroval svojej moči? pa potem, gde naj
najdem soglasno, odobravajočo dušo ? .. .«

I Rudin toli brezupno z roko odmahne, toli bolno
za tem, kako bi se uvidelo, da samo v mladosti solnce
greje.«

41

Natalija upre v Rudina oči; ona Ra ni razumela.

»Jaz sem se denes vse jutro z vašo majko raz-
govarjal. Ona je neobična ženska. Zdaj umejem, zakaj
so vsi pesniki njenega prijateljstva iskali. A vi, lju¬
bite li pesni ?« doda po kratkem molku.

»Glej, kako me izprašuje,« pomišlja Natalija, a
potem odgovori: »da, jaz jih vrlo ljubim.«

»Poezija — to je je jezik bogov. Tudi jaz ljubim
pesni. Toda poezija ni samo v verzih, ona je povsod,
ona je tudi okolo nas. Poglejte to deblo, ono nebo
— povsod je krasota in živenje; a kder je krasota,
kder je živenje, tam je tudi poezija.«

»Sedimo na to klop,« začne zopet on. »Meni se
vse nekako vidi, da postaneva še dobra prijatelja,
glavo na prša nakloni, da se je Natalija nehote vpra¬
šala: za Boga, da li sem jaz njegove navdušene, na-
depolne besede sinoči slušala?

Mej tem, »ne«, doda on, kar naglo skočivši raz
klopi, »vi govorite istino. Hvala vam, Natalija, srčna
hvala. (Natalija gotovo ni znala h čemu se jej zahva¬
ljuje). Jedna vaša beseda me je spomnila moje dol¬
žnosti in mi pokazala pravi pot.. . Da, jaz moram
delati. Svojih darov, ako jih kaj imam, ne smem ka¬
zati ; svoje govorniške sile ne smem razprskati, pustim
brezkoristnim besedičenjem ...«

I besede so mu tekle kakor potok. Govoril je
lepo, ognjeno — o prezirnosti malodušja in nedelal-
nosti, o potrebi dela. Sam nase je sipal ukove do¬
kazujoč, da svoje sile in svoj životni sok tisti breze
koristno trati, kdor razmišlja in ukrepa, kaj mu je
treba delati. On je zagotavljal, da ni plemenite misle
katerej bi se ne našel odziv, da samo oni ljudje ni,
najdejo soglasja, kateri sami ali ne vedo, kaj hočejo,
ali niso vredni, da jim drugi pritrde. Govoril je dolgo
in završil z novim zahvaljevanjem Nataliji Alekse-
jevnej, ali kar naglo stisnovši jej roko, dodal: »Pre¬
lepo, plemenito bitje!«

Ta svoboda je prestrašila tn-lle Boucourt, katera,
ako je tudi na Ruskem ostarela, vendar je slabo rusko
umela ter samo divno brzino Rudinovega govora
občudovala. Ona ga je smatrala virtuozom; a od tak-

42

Snih ljudij ne sme se, po njenem menenji, pričako¬
vati ni iskati pristojnosti.

Ona vstane in si popravi odelo ter reče Nataliji,
da je čas vrnoti se, ker je monsieur Volinsoff (tako
je ona zvala Volinceva) zagovil k zajutrku priti.

»Upravo tu sem gre!« doda zagledavši v jednem
drevoredu Volinceva prišedšega od doma.

On pride neodločnim korakom klanjajoč se uže
od daleč vsem ter se potem z bolnim izrazom v lici
obrne k Nataliji rekoč:

«Ah! vi se sprehajate?*)

«Da,» odgovori Natalija, «a zdaj se pripravljamo
domov.«

«Tako!» reče Volincev. «Kaj, ali pojdemo?*

Vsi so odšli k domu.

«Kakšno je zdravje vaše sestre,« vpraša Rudin
preljubeznjivim glasom Volinceva.

•Hvala. Zdrava je. Morda bode i danes. Vi

ste gotovo, ko sem jaz prišel, o čem razpravljali?«

«Da, razgovarjal sem se z Natalijo Aleksejevno.
Ona mi je rekla besedo, ki je na me močno vplivala... »

Volincev ne vpraša, kakšna beseda je to bila, in
vsi so se molče k domu Darje Mihajlovne vrnoli.

Pred obedom se je društvo zopet sešlo. Le Pi-
gasova ni bilo. Rudin ni bil najbolje volje; nago¬
varjal je večkrat Pandalevskega, da karkoli Betho-
venovega igra. Volincev je gledal molče v tla. Nata¬
lija se ne gane od matere, zdaj se zamisli, zdaj se
zopet posla loti. Basistov gleda neprenehoma v Ru-
dina. Tako so tri ure minole. Aleksandre Pavlovne
ni bilo na obed — a tudi Volincev ukaže koj po
obedu vpreči svoje konje, ter izgine brez slovesa.

Njega popade gorka toga. Uže davno je ljubil

Natalijo ter jo vsak dan hotel zaprositi_Ona mu

je bila dobra — no srce jej je skopojeno ostalo: on
je to jasno videl. On niti mislil ni, da jo nadahne
nežnejšimi občutki, nego je samo čakal, da se ga ona
navadi. Kaj ga je zdaj vznemirilo? Kakšno izpre-
membo je na njej opazil? Natalija seje isto tako vedla
kakor prej....

Da-li ga je misel obšla, da on morda njene na¬
rave ne pozna, da mu je ona še tujša, nego li je do

43

zdaj mislil — ali je ljubosumen postal, ali kaj?.

Vse enako, on je bil teško bolan, naj si se je sam
tolažil, kolikor mu drago.

Prišedši k sestri, najde tu Ležnjeva.

•Kako je to, da si se uže vrnol?« vpraša ga
Aleksandra Pavlovna.

«Tako! naveličal sem se.»

«Ali je Rudin tam?»

«Da.»

Volincev vrže kapo v stran in sede.

Aleksandra Pavlovna se živo k njemu obrne.

•Daj, prosim te, Sereža, pomagaj mi tega tvrdo-
glavca (pokaže na Ležnjeva) osvedočiti, da je Rudin
izvenredno umen človek in izvrsten govornik.«

Volincev zamrmlja nekaj skozi zobe.

«Jaz se tudi z Vami ne pravdam,« povzame
Ležnjev, «jaz ne zanikujem Rudinu umnosti, jaz
samo to pravim, da mi ni povšeči.«

«Mar si ga ti videl?« vpraša Volincev.

•Denes zjutraj sem ga pri Darji Mihajlovnej vi¬
del. Zdaj je on nje veliki vezir. Pride čas, da se bode
od njega ločila — od Pandalevskega se ne bode nikdar!
— ali zdaj kraljuje Rudin. Videl sem ga, dakako.
On sedi — a ona mene njemu kaže : glejte prijatelj,
kakšne čudne svate imamo pri nas. Jaz nisem kakšna
zver, da me kaže. Kakorsem prišel, tako sem tudi odšel.«

•Kaj si tam delal?«

«Zaradi mej sem moral tija iti; no to je samo
izgovor; ona je hotela mojo fizijonomijo videti. Bolja-
rica — naravno !»

«Vas muči njegova večja vrlina — evo, to vam
je! vsklikne Aleksandra Pavlovna; tega mu nikakor
ne morete oprostiti. Ali jaz vem za gotovo, da ima
ne le um, nego i srce. Glejte mu v oči, kadar-»

«0 tvrdem poštenji govori,« reče Ležnjev.

«Jaz se nad vama še razjezim in razplakam. Zdaj
se iz vse duše kesam, da nisem šla k Darji Mi¬
hajlovnej, nego z vama ostala. Vi dva tega nista
vredna. Dosti sta me dražila, doda žalostnim glasom.
Povejte mi rajše kaj o njegovej mladosti.«

•O mladosti Rudinovej ?»

44

«To da. Rekli ste mi, da ga uže dolgo časa i
dobro poznate.«

Ležnjev ostane in začne po sobi sem ter tija hoditi.

«Da, reče naposled, jaz ga dobro poznam. Vi že¬
lite, naj vam kaj povem o njegovej mladosti ? Dobro.
Narodil seje v T... od siromašnih roditeljev. Oče mu
je k malu umrl. On je ostal z materjo sam. Bila je
to dobra ženska glava, ki ga je hranila in odgajala
dajoč za njega slednji krajcar. V Moskvi je hodil v
šolo, s prva podporo necega strijca; a kadar je od-
rastel, podporo bogatega kneza s katerim je — ne, —
s katerim se je družil. Potem je šel na vseučilišče. Tu
sem se tudi jaz ž njim vpoznal in se mu iskreno
pridružil. O najnem živenji vam bodem govoril pri
drugej priliki. Zdaj ne morem. Naposled je odšel iz
Rusije_»

Ležnjev je začel zopet po sobi hoditi; Aleksandra
Pavlovna sledila mu je z očmi.

»Izza meje,« nadaljeval je Ležnjev, »pisal je Rudin
svojej materi neobično redko, a obiskal jo je samo
enkrat.. . Stariča je vzdahnola dušo brez njega na
tujih rokah, ali do zadnjega trenotka ni očes z nje¬
gove slike odmeknola. Bivajoč v T. sem včasih k njej
zahajal. Stariča je bila jako dobra i jako gostoljubna.
Ona je svojega Mito ljubila brez razbora in razlogov.
Gospoda pečorinske šole vam gotovo poreko, da mi
ljubimo takšne ljudi, kateri sami ne morejo ljubiti;
h meni  se zdi, da vse matere svoje otroke ljubijo,
osobito one, kateri so na tujem. Kesneje sem se sešel
z Rudinom izza meje. Tu se ga je neka boljarica
oklenola, Ruskinja, plava, a ni mlada ni stara. On se
je prilično dolgo ž njo vlačil, naposled pa jo zapustil...
ali ne, besa, ona je njega spodila. Tadaj sem se tudi
jaz od njega ločil. To vam je vse.«

Ležnjev obmolči, z roko se po čelu pogladi, a
potem ko utrujen na divan sede.

»Veste kaj, Mihajlo Mibajlič,« povzame zdaj Ale¬
ksandra Pavlovna; »vi ste, jaz vidim, zloben človek,
ni malo bolji od Pigasova. Jaz verujem, da je vse
resnica, kar koli ste govorili, da sami niste ničesa do¬
dali, ali vendar ste vse v najgorjej sliki predstavili!
Ta bedna majka, njena ljubezen, njena osamljena

45

smrt, ta boljarica . . . čemu vse to? Znate li vi, da se
može tudi najeestitejšega človeka živenje tako pripo-
vedati, da se ga vsakdo mora preplašiti, ako tudi nič
ni dodanega. To je klevetanje.«

Ležnjev vstane in hodi zopet po sobi.

»Jaz vas nisem hotel žaliti, Aleksandra Pavlovna,«
reče on naposled. »Jaz nisem klevetnik.« »V ostalem«,
nadaljuje po kratkem raztnišljevanji, »kar ste rekli,
to je istina. Nisem hotel klevetati proti Rudinu i kdo
zna! morebiti se je od one dobe izpremenil. . . more¬
biti, nemam prav.«

»A ! to je, vidite. Zagotovite mi, da ž njim znanje
ponovite, vpoznajte ga temeljito, a potem mi svojo
sodbo povejte.«

»Dobro! Ali kaj si ti utihnol, Sergej Pavlič?«

Volincev vzdigne glavo, kakor da se je iz spanja
probudil.

»Kaj hočete? Jaz ga ne poznam. Tudi me glava
boli.«

»Ti si denes res bled,« reče Aleksandra Pavlovna,
»ali si bolan?«

»Glava me boli.« ponovi Volincev in odide iz sobe.

Aleksandra Pavlovna i Ležnjev pogledujeta za
njim, a potem drug druzega, a ne rečeta nič. Niti
njemu niti njej ni bilo tajno, kaj je Volincevu vzne¬
mirilo srce.

V.

Zopet sta minola dva meseca. Ves ta čas se Rudin
skoraj maknol ni od Darje Mihajlovne. Ona ni mogla
več brez njega živeti. Pripovedovati mu o sebi, slu-
šati njegovo sodbo i mnenje, postalo je za njo vsak¬
danja potreba. Neki dan je hotel on oditi, rekši, da
mu je denarjev zmanjkalo: ona mu da pet sto ru¬
bljev. Od Volinceva si je izposodil dve sto rubljev.
Pigasov je prihajal vedno redkeje k Darji Mihajlovnej;
on se je jezil, videč kraj sebe Rudina. No to se ni
samo Pigasovu dogodilo.

»Jaz tega misleca ne ljubim,« rekel je često ; »on
svoje misli nenaravno izražuje, to je prav osoba iz
ruske zgodovine; on reče: jaz  in z neko žalostjo po-

46

neha- »Jaz,  in Zopet jai,  in vedno jaz .. .« Be¬

sede izbira najdaljše. Ti kihneš, on ti dokaže, zakaj

si kibnol, a nisi zakašljal-Tebe hvali-tebe

skoraj psuje . . . Misliš da, je to istina ? Ne daj Bog !«

Pandalevskij se je zbal Rudina, ter pozorno za
njim stopinje pobiral. Najčudneje se je ponašal proti
njemu Volincev. Rudin je Volinceva nazival vitezom,
slavil ga, kder koli ga je mogel, no Volincevu se ni¬
kakor ni mogel prikupiti in vedno se je jezil, kadar¬
koli je začel Rudin hvaliti njegove vrline. »Morda se
norca dela?« mislil je on in srce mu je jelo močneje
tolči. Tudi ga je mučila ljubosumnost zavoljo Na¬
talije. Pa i sam Rudin ni maril posebno zanj, ako-
prem ga je viteza imenoval ter si od njega denarjev
izposojal. TeškO' je pogoditi, kakšna čuvstva so nav¬
dajala ta dva človeka, ko sta si prijateljski roke stis¬
kala in drug drugemu gledala v oči .. .

Basistov je vedno še blagoslavljal Rudinov prihod
in lovil vsako besedico, ki jo je ta izrekel. Rudin se
je oziral malo nanj. Samo enkrat je vstal ž njim celo
predpoludne razlagajoč vsesvetska vprašanja, ter vz¬
budil v Basistovu veliko navdušenost; od tedaj ga pa
niti pogledal ni . . . Z Ležnjevim, ki je začel malo
gosteje k Darji Mihajlovnej prihajati, ni se v prepire
vpuščai, nego se mu uklanjal. Tudi Ležnjev se je
držal hladno, a konečne sodbe o njem še vedno ni
izrekel, na žalost Aleksandre Pavlovne. Ona se je
Rudinu klanjala ; ali je vendar verjela tudi Ležnjevu.
Vsi v hiši Darje Mihajlovne so se pokoravali naj-
manjej želji Rudina. Red dnevnih zabav in poslov je
on odločeval. Ni ena partie de plaiser, in vsa zabava
se ni brez njega vršila. Bil je v ostalem slab prija¬
telj nenavadnih spre' 1 ! ’ov in voženj, ter kakor daje
odrasel mej otroci, ^beko ljubeznivo strpljivostjo
gledal na igre ostale 'družbe. Ali zato je z Darjo Mi-
bajlovno ukrepal o odgojanji otrok, o gospodarstvu,
v obče o vsakem poslu; slušal je njene predloge in
malenkosti ga niso dolgočasile; predlagal je razne
popravke in vedno kakšno novotarijo imel v mislih.
To je Darjo Mihajlovno navduševalo — ali pri tem
je tudi, ostalo. V gospodarskih stvareh je slušala in
se držala sovetov svojega upravitelja, jednookega

Malorusa, dobrodušnega in iokavega goljufa. »Stari
panj gori« znal je on reči, ter zamežikati s tistim
jednim očesom.

Za Darjo Mihajlovno se ni Radin z nikomur toli
cesto in tako dolgo razgovarjal, ko z Natalijo. Tajno
jej je dajal knjige, razkrival svoje snove ter čital prve
strani osnovanih brošur in spisov. Smisli teh spisov
ni mogla Natalija vedno pogoditi. No bilo je videti,
ko da Rudinu ni mnogo do tega stalo, jeli ga Na¬
talija umeje ali ne — samo da ga sluša. Takšno nje¬
govo občenje ni bilo po volji Darje Mihajlovne. No —
mislila si je ta — naj se tu na kmetih razgovori, da
mu vsaj čas mine. Ona ga zanima kot dekletce. Ne¬
sreča to ni, a ona se opamti. V Peterburgu bode tako
vse drugače .. .

Darja Mihajlovna se je varala. Natalija se ni ko
kako dekletce zabavljala z Rudinom; ona je žejno
srkala v mlado svojo dušo njegove besede in se tru¬
dila razumeti njihovo smisel; ona se je ravnala po
njegovej sodbi, on jej je bil i učitelj i vodja. Neko¬
liko časa jej je kipelo samo v glavi — ali samo v
mladej glavi ne more dolgo kipeti. Koliko sladkih
trenotkov je imela Natalija, kadar je on, kar se je
cesto zgodilo, sedel kraj nje v vrtu na klopi v blad-
nej senci, čitajoč Goethejevega »Fausta«, »Hoffmana«,
»Rettine liste«, ali »Novalisa«. Sem ter tja je ponehal
in razložil to ali ono, kar je mislil, da ona ne umeje.
Ona je govorila nemški slabo, kakor skoraj vse naše
dame, ali umela je dobro, a Rudin je bil vtopljen do
grla v germansko poezijo, v germanski romantični in
filozofični svet ter tudi njo ulekel za soboj v zabra-
njene te kraje. Neznani in prelepi so se razprostirali
ti kraji pred njo in zdeli so s ej raju podobni; raz
listov knjige, ki jo je držal F, n v rokah, prelivale
so se divne slike, nove sijajne misli zvonskirni stru¬
nami v nje dušo, v nje srce in iz teh velikih čuvstev
se je unela tiho sveta iskra navdušenosti . ..

»Recite mi, Dimitrij Nikolajič,« povzela je ona,
sedeč kraj okna z šivanjem, »recite mi, idete li po
zimi v Peterburg?«

»Ne vem,« reče Rudin, spustivši knjigo na ko¬
lena; »ako si potrebnih sredstev pridobim, potem idem.«

48

Govoril je neodločno; Čutil je neko otožnost in
od jutra ni delal nič.

»Meni se čudne zdi, kako da bi si vi sredstev ne
pridobili ?«

Rudin odkima z glavo.

»Vam se tako zdi!«

I on upre z nekim značenjem pogled v stran.
Natalija je hotela nekaj reči, ali je raje molčala . : .

»Poglejte,« povzame zopet Rudin, ter pokaže na
okno; vidite li ono jablan? Od same množine in te-
žine sadja se ie polomila. Verna slika in prilika je
to geniju .. .«

»Jablan se je polomila, ker je niso podprli,« reče
Natalija.

»Umejem Vas, Natalija; toda človeku ni lehko te
podpore najti.«

»Jaz bi rekla ....  sočutje druzib ....  a samo-
vanje .. .« Natalija pride v zadrego in zarudi.

»A kaj hočete po zimi na kmetih?« reče na to brzo.

»Kaj hočem? Završim ono razpravo —saj veste:
o tragičnem v živenji in izkustvu — pred dvema
dnema sem Vam razložil osnovo — in jo vam poslal.«

»In jo tiskat daste?«

»Ne.«

»Kako to? A za koga se truditi?«

»Makar za Vas.«

Natalija upre oči v tla.

»Tega nisem vredna, Dimitrij Nikolajič.«

»O čem, dopustite, govori ta razprava?« vpraša
Basistov skromno.

»O tragičnem v živenji in izkustvu. — Naj jo
čita tudi gospod Basistov. Toda jaz si še nisem osnovne
misli čisto razložil. Sam z soboj še nisem na čistem
glede tragičnega značenja v ljubezni.«

Rudin je govoril navlašč in često o ljubezni. S
prvine se je stresla pri besedi »ljubezen« mil. Bou-
court, in napela ušesa ko star vojašk konj na glas
trombe, ali počasi se je navadila na to, in se samov
ustna vgrizla.

»Jaz mislim,« opazi bojazljivo Natalija, »tragično
v ljubezni — je nesrečna ljubezen.«

49

»Nikakor nei« zavrne jo Hudin, »to je prej ko¬
mična stran ljubezni. To prašanje treba čisto dru¬
gače postaviti... tu je treba globlje iti . .. »V lju¬
bezni« nadaljuje on, »je vse tajno: kako postane,
kako se razvija in kako preneha. Zdaj nastane ne¬
nadoma, nedvojbena, radostna, kakor pomladanski
dan, zdaj dolgo tli, kakor žrjavica pod pepelom, a na¬
posled se uleče v srce kakor kača, in zopet nevid-
ljivo izgine . .. Da, da to je važno vprašanje. A kdo
dan denes ljubi? Kdo se usodi ljubiti 9 «

Tu se Rudin zamisli.

»Kako, da Sergeja Pavliča tako dolgo uže sem
ni?« vpraša potem naglo,

Natalija vsa zarudi ter nakloni glavo nad svoje
šivanje. »Ne vem,« šepeta ona.

»Kako vrl in plemenit človek je to!« reče Rudin
ter vstane. »To vam je jeden najlepšib obrazov se¬
danjega ruskega vlastelinstva.«

M-le Boucourt upre v njega francoski svoji očesi.

Rudin je prešetal nekolikokrat po sobi.

»Niste li opazili,« vpraša na nagloma, kako na
hrastu staro listje stoprav tedaj odpade, kadar začne
uže mlado poganjati?«

»Da, opazila sem to,« odgovori Natalija tiho.

»Tako je v čvrstem srci tudi se staro ljubeznijo;
ona je uže umrla, ali se še vedno drži; samo druga,
nova ljubezen jo more konečno iz srca izgnati.«

Natalija na to ne odgovori nič.

»Kaj to neki pomenja«, mislila je sama pri sebi.

Rudin se v sobi ustavi, strese lase in odide.

Natalija je šla v svojo sobo. Dolgo je sedela ne¬
zadovoljno na svojej zofi, dolgo je razmišljevala o
slehernej besedi Rudi no vej, a potem kar naglo gorko
zajokala. — Bog ve! Ona ni sama vedela ni, zakaj
so se jej tako naglo solze ulile čez lice. Ona jih je
utrla; ali vendar so tekle še dalje, kakor voda iz
vrela, v katerem se je dolgo zbirala.

* *

*

Ta isti dan je govorila Aleksandra Pavlovna z
Ležnjevim o Rudinu. Iz začetka se je on temu raz¬
govoru ugibal; no ona se je odločila čuti celo istino.

50

»Vidim,« rekla je ona, »Vam Hudi n še vedno ne
dopada. Do zdaj Vas navlašč nisem hotela o tem izpra¬
ševati, no zdaj lebko rečete, se je li on izpremenil,
in rada bi znala, zakaj ga še vedno ne marate.«

»Dobro,« odgovori z navadno flegmo Ležnjev,
»ker ste tako neiztrpljivi, naj vam bode, ali jeziti se
ne smeste.«

»Ne, začnite, začnite.«

»In Vi me bodete do kraja slušali?«

»Dajte, dajte, začnite.«

»Tako.« reče Ležnjev. in si počasi svoj sedež po¬
pravi. »Pravim Vam, da Rudina res ne maram. On
je umen človek . . ,«

»Kako pa da je !«

»On je znamenito umen človek, akoprem v bit-
nosti prazen ...»

»To je lehko reči!«

»Akoprem v bitnosti prazen,« ponovi Ležnjev;
»no to še ni tako hudo, kajti mi vsi smo prazni ljudje.
Niti tega mu ne očitam, da je v duši svojej despot,
da je lenuh, brez izkustva .. .«

Aleksandra Pavlovna ploskne z rokama ter vsklikne:

»Rudin brez izkustva!«

»Brez izkustva,« odgovori Ležnjev istim glasom:
»zdaj živi od ploda tujega truda, igra role itd. no to
se vse v svetu godi. Ali to je grdo, da je hladen
ko led.«

»On, ta plamteča duša, hladan!« seže mu Alek¬
sandra Pavlovna v besedo.

»Da, ko led hladan, a on se vedoč pretvara v
ognjenega. To je grdo,« nadaljeval je Ležnjev vedno
živeje,« da igra tako opasno igro, opasno, ne za njega,
to se umeje, on sam ne bi kopejke, ni lasa ne bi
stavil na karto, a tujo dušo bi . . .«

»O kom, o čem vi tu govorite, jaz vas ne umejem?«
vpraša Aleksandra Pavlovna.

»Grdo je to, da nema poštenja. On je umen človek
in pozna vrednost svojih besedi, — ali vendar jih
razsipa, ko da ne vredijo nič. Ni sumnje, on je go¬
vornik; toda zgovornost njegova ni ruska zgovornost.
Naposled se tudi mladeniču ne zamerjava, kadar lepo

51

govori, toda za človeka njegovih let je sramota, te¬
šiti se s šumom lastnih besedi, sramota je samega
sebe slikati!«

»Ne vem, Mihajlo Mihajlič, ali ni to vse enako za
slušalca, da li se vi slikate, ali ne ...«

»Oprostite, Aleksandra Pavlovna, to ni vse enako.
Nekdo mi reče besedo, ki me vsega navduši — kdo
drugi reče to isto besedo, še lepše — a jaz še z
ušesom ne mignem. Od kod je to?«

»To je, vi  ne mignete,« reče Aleksandra Pavlovna.

»Da jaz ne mignem.« nadaljuje Ležnjev, »ako-
prem imam jaz morda še boljša ušesa. Stvar je pa
ta, da Rudinove besede vedno jalove besede ostanejo
ter se nikdar ne izpremene v delo, a mej tem te be¬
sede vznemirjajo mlado srce.«

»Ali o kom, o kom vi govorite, Mihajlo Mihajlič?«

Ležnjev malo utihne.

»Vi želite znati,o kom govorim? O Nataliji Alek¬
sej e vnej.«

Aleksandra Pavlovna je prišla za hip v veliko
zadrego, a po tem udari v glasen smeh.

»Za Boga, vi ste čuden svat in imate vedno čudne
misli. Natalija je še pravo dete; a recimo, da bi tudi
kaj bilo, mislite li, da bi Darja Mihajlovna .. .«

»Darja Mihajlovna je prvič egoistica in živi za
samo'sebe, a drugič veruje svojej veščini vodgajanji
otrok toliko, da jej niti na pamet ne hodi, bati se za
njo. Hu! Kako bi to bilo! En migljaj, en veličanstven
pogled — pa vse gre ko da je namazano. Tako misli
ta vlastelinka, ki samo sebe smatra za mecenatico,
umnico in Bog ve za kaj še, akoprem ni druzega,
nego svetska starka. A Natalija ni dete; ona, verujte
mi, češče in globlje razmišlja, nego mi dva. A je li
prav, da tako častna, strastna in goreča narava pride
v roke takšnemu akterju! Toda, tudi to seje uže do¬
godilo.«

»Akterju! Njega vi nazivljete akterjem?«

»Da, njega, — no, recite, sami, Aleksandra Pav¬
lovna, kakšna je njegova zlila pri Darji Mihajlovnej
Je-li dostojno možu, da je idol, orakel v hiši ter se
vpleta v obiteljske posle?«

52

Aleksandra Pavlovna začudena pogleda Ležnjevu
v lice.

»Jaz vas ne poznam, Mihajlo Mlhajlič,« reče ona.
»Vi ste zarudeli, ste se razjarili? Tu mora kaj dru-
zega biti ...«

»Evo, tako je! Govori ženski kaj iz osvedočeuja;
mej tem nema ona miru, dokler se ne domisli kak¬
šnega razloga, zakaj govoriš tako in ne drugače.«

Aleksandra Pavlovna se razjezi.

»Bravo! mosje Ležnjevl Vi ste ko Pigasov za¬
čeli ženske napadati: volja vas je, ali makar ste še
tako ostroumni, jaz vam le ne verujem, da umejete
vse in vsacega. Meni se zelo vidi, da se varate. Po
Vaše je Rudin nekakšen Tartuffe.«

»To je zlo, da on niti Tartuffe ni. Tartuffe je
vsaj znal, za čim je šel, a ta kraj vse bistrine uma .. .«

Ležnjev utihne.

»Kaj, kaj je on ? Zvršite svoj govor, nepravičnež vi 1«

Ležnjev vstane.

»Gujte Aleksandra Pavlovna, vi ste neopravičnica,
ne jaz. Vi ste jezni name, da Rudina ostro sodim:
jaz nemam pravice govoriti tako. Drago sem kupil
to pravico. Jaz ga dobro poznam ;  živel sem ž njim
dosti dolgo. Ali se spominjate, da sem vam zagotovil
govoriti o priliki o našem živenji v Moskvi. Zdaj je
prišel čas za to. Ali hočete v slušanji strpljivi biti?«

»Govorite, govorite!«

»Slušajte torej!«

Ležnjev se je začel počasi po sobi sprehajati.

»Vi morda veste, začel je pripovedovati, a morda
tudi nezveste, da sem jaz uže z sedemnajstimi leti bil
sirota. Živel sem v Moskvi pri teti in delal karkoli
me je volja bila. Kot deček sem bil prilično pust in
sebičen, ter se rad ponašal in rad hvalisal. Prišedši
na vseučilišče, žive! sem dijaški in skoraj zagazil v
pustolovje. O njem vam nečem govoriti; ni vredno.
Dosti vam bodi to, da so me ujeli pri laganji ter me
osramotili ... Plakal sem tedaj ko dete. To se je do¬
godilo v stanovanji necega znanca, v kolu mnozih
drugov. Vsi so se mi začeli smijati, ker sem plakal,
vsi razven jednega mojih učiteljev, ki je mojo laž
ostreje sodil, nego kdo drugi. Jaz sem se mu smilil
in prijel me je za roko ter odvel v svoje stanovanje«.

5d

»To je bil Rudin?« vpraša Aleksandra Pavlovna.

»Ne, to ni bil Rudin ... bil je to človek — zdaj
več ne živi — človek povsem nenavaden. Imenoval
se je za Pokorskega. Z nekoliko besedi ga opisati, to
je nemogoče, ali kdar začneš o njem govoriti, tedaj
se ti o kom drugem več ne ljubi. Bila je to uzvišena,
čista duša, a tacega uma nisem nikdar več našel. Po-
korskij je stanoval v majhnej, nizkej sobici, .pri tleh
v prostej hiši na kraju Moskve. Bil je vrlo siromašen
in je teško izhajal. Dogodilo se je, da včasih znan¬
cem ni mogel ponuditi ni čaše čaja; a stari njegov
divan je bil podoben uže kakej ladiji. K ljubu temu
je prihajalo k njemu mnogo ljudij. Vsi so ga ljubili,
vsi se radi ž njim družili. Vi si ne morete misliti,
kako ugodno je bilo sedeti v njegovej ubogej sobici!
Pri njem sem se vpoznal z Rudinom«.

»A kaj je bilo toli nenavadnega na tem Pokor-
skem?« vpraša Aleksandra Pavlovna.

»Kako naj vam to razložim? Poezija in istina —
to nas je do njega vezalo. Bil je jasnega in obsež¬
nega uma — a poleg tega mil in zabaven ko dete.
Se zdaj mi doni v ušesih glasno hohotanje njegovo,
in v istej dobi on

Pilal polunočnom lampadom
Pered svjatineju dobra.

Tako je rekel neki polunovi pesnik iz našega
društva.

»A kako je on govoril?« vpraša zopet Aleksandra
Pavlovna.

»Govoril je dobro, kadar je bil dobre volje: Ali
Rudin je bil uže tedaj dvajsetkrat zgovornejši od
njega«.^ ,

Ležnjev se ustav’ in dene roke križem črez prša.

»Pokorskij in Rudin si nista bila podobna. V
Rudinu je bilo več fraz in več entuzijazma. Videlo se
je, ko da je Rudin mnogo nadarjeneji od Pokorskega,
ali v istini je bil prava kukavica proti njemu. Rudin
je razvijal krasno priljubljene misli ter se mojsterski
prepiral. Ali teh mislij ni rodila njegova glava; on
jih je za druzimi pobiral, osobito za Pokorskim.«

Pokorskij bil je navidezno tih in nežen, celo sla¬
boten — ljubil je ženske do norosti, rad je karal in

54

gledal, da tega ne zasluži sam. Rudin se je kazal
ognjenega, polnega smelosti in živahnosti, a v duši
je bil hladen, skoraj strašljiv, dokler se ni zadelo nje¬
govo samoljubje; tu bi se bil koj potolkel. On je vedno
gledal pokoriti si ljudi, in pokoraval jih je v imenu
občih načel in idej, in res vplival je na mnoge. Res
je pa tudi, da ga razven mene, nihče ljubil ni. Njegov
jarem so nosili ... a Pokorskega so slušali drage
volje. Zato se Rudin ni nikdar pravdal s človekom,
ki ga še ni poznal . .. Mnogo knjig on še ni bil pro-
čital, toda vsakako več, nego Pokorskij i mi vsi drugi,
vrhu tega je bil sistematično izobražen in je vse dobro
pamtil, a to deluje največ na mladež! Slikajte jej
slike, makar so tudi neverjetne! Svesten človek, na¬
ravno da ne pride do tega! Skušajte mladini reči.
da jej ne morete dati popolne istine zato, ker je sami
ne veste; ona vas ne bode ni slušati hotela. Ali pre-
variti je tudi ne morete. Treba je, da vi sami vsaj
na polu verujete v to, da znate istino, potem vas bode
slušala mladina. Uprav tako je deloval Rudin na nas.
Malo poprej sem rekel, da on ni mnogo čital i toda
čital je filozofične knjige in glava njegova je bila tako
ustvarjena, da je prečitavši kakšno knjigo iz nje vse
izvel, kar je občenito veljavnega ter iz tega izvajal
sijajne pravilne niti misli j ter razkrival nove, duno-
vite nazore.

Naše kolo, da istino rečem, sestavljeno je bilo iz
samih učencev, nedoučenih dijakov. Filozofija, iz¬
kustvo, nauka, samo živenje — vse to so bile za nas
prazne fraze, slutnje zamamne, prelepe no raztresene.
Občenite njih spone, občenitega zakona sveta ni tedaj
nismo poznali, akoprem smo o njem govorili. Slu-
šajoč Rudina, zdelo se nam je na prvi pogled, da smo
naposled prišli do umevanja te občenite zveze, da se
nam je zaveza vzdignola izpred oči! Recimo, da on ni
govoril svojega nič — kaj zato! — ali on je znal vse
v lepo zvezo spravljati; kar je bilo za nas raztrgano,
videli smo zdaj v lepej celini. Pred našimi dušnimi
očmi se je vzdigovala točna, sijajna zgrada, v katerej

je živi duh vel-Nič ni bilo več brezsmiselnega

za nas, nič slučajnega; v vsem in povsodi smo vi¬
deli potrebo in krasoto, vse je imelo jasno in vendar
sajnstveno značenje. Vsak pojem živenja se je javil

65

v skladnih akordih, in mi sami smo se čutili z nekim
svetim navdušenjem in sladkim trepetanjem srca kot
žive oddelke večne istine, čutili smo se njenim orodjem,

pozvanim za nekej velikemu-Vam se to smešno

vidi ?«

»Nel* odgovorila je tiho Aleksandra Pavlovna;
»po čem to sodite? Jaz vas sicer ne umejem povsem;
no smešno se mi ne vidi.«

»Od tedaj smo postali pametneji,« nadaljuje Lež-
njev, »a zdaj se nam to kot otročarija vidi. No sedaj,
naj to še enkrat povem, bili smo Rudinu mnogo hvale
dolžni. Pokorskij je bil brez dvojbe mnogo pamet¬
neje od Rudina; Pokorskij je ulival, tako rekoč ogenj
in silo v nas, no vendar je bil včasih truden in je
molčal. On je bil človek nervozen in bolezljiv, ali
kadar je razprostrl perutnice.«

»Moj Bog, do kam se je povzdignol! Do samih
nebes! Rudin je pazil bolj na drobne stvari; on je
celo intrigiral; njega je grizla strast se v vse vme¬
šati, vse razjasniti. Delalnost njegova ni znala za
odmor; bil je prava politična natura. Jaz govorim o
njem, kakoršen je tedaj bil. V ostalem, on se na
svojo nesrečo ni najmenj izpremenil ni. Zato on tudi
svojih nad izpremenil ni, čeprav ima uže — pet in
trideset let. Vsakdo ne more kaj tacega o sebi reči.«

»Sedite,« reče Aleksandra Pavlovna, »čemu tu
hodite neprestano po sobi ?«

»Tako mi je laglje. — Prišedši v kolo Pokorskega
izpremenil sem se čisto: umiril sem se in začel učiti,
bil sem vesel in srečen. Moj Bog, pri naših shodih
kako lepo in dobro je vse bilo. Pomislite si, pet do
šest dijakov je v sobi, na mizi gori jedna lampa, a
deli se slab čaj in stari, silno stari kifljeci, pa ste vi¬
deli naša lica in culi naše besede! Iz oči se je vi¬
delo vsacemu navdušenost, a srce je hitreje tolklo
govorečemu o Bogu, o isti n i, o bodočnosti človečan-
stva, o poeziji — govorili smo in sanjarili ter se v
tem srečne čutili! — Podkorskij je uprl bledo lice v
roko, a oči so mu plamtele ko kresnice. Rudin je
stal v našej sredini in govoril, govoril prelepo, kakor
mladi Demosten pred šumečem morjem; dolgolasi
pesnik Suboti se je oglasil kakor iz spanja se svojim

vzklikom; nemškega pastorja Sehellerja sin, pri nas
na glasu globocega premišljevalca, hvala bodi več¬
nemu njegovemu molčanju, sedelje mirno ter ne¬
kako svečano molčal; ceio vesel Ščitov, naše družbe
Aristofan šeni nikdar oglasil ter se samo sem ter tja
kdaj malo nasmehljal; dva ali trije novi znanci so
slušali se svečanim razkošim. Noč je prešla hitro,
kakor da ima krila. Zdaj začne zora rudeti, a mi smo
se razšli; radostni, častni in trezni (o vinu tedaj niti
sanjali nismo) z nekim ugodnim čuvstvom v duši —
Šli smo po prijaznih ulicah, vsi razblaženi, gledali
zaupljivo na zvezde in zdelo se nam je, da so nam
bližje in razumljiveje. Da, niti verjeti ne morem, da
so ti časi brez plodu minoli! Ne, ono ni propalo, ni
propalo ni za one, katerim je živenje postalo pozneje

potnim delom.-Koliko kratov sem s? sešel z

ljudmi, ki so bili nekdaj moji prijatelji. Človek bi
dejal, da so se v zveri izpremenili; ali samo izreči
ime Pokorskega — in vsi ostanki plemenitosti se v
njem prebude.«

Ležnjev utihne; njegovo necvetoče lice je za-
rudelo.

»Ali zakaj ste se sprli z Rudinom?« vpraša Ale¬
ksandra Pavlovna, in začudena gleda Ležnjeva.

»Jaz se ž njim nisem sprl, le ločil sem se od
njega, ko sem ga na tujem do dobrega spoznal. Mogel
sem se sicer uže v Moskvi ž njim spreti, kder je zašel
v moj zelnik.«

»Kako to?«

»I kako. Jaz ... kako bi rekel . . . mojej osobi to
ni pristojno ... no vsakako sem bil sposoben se za¬
ljubiti.«

»Vi ?«

»Jaz. Ni li to čudno. Kaj? Ali tako je bilo . .
Tako, zaljubil sem se tedaj v neko premilo devojko . . .
Kaj me tako debelo gledate? Jaz bi vam o sebi še
mnogo druzih in lepših stvari mogel povedati.«

»Kaj, za Boga? Nu, povejte.«

»Dobro. V tistej dobi sem imel tudi jaz ponočne
shode... s kom neki, menda si mislite? Z mlado
lipo na konci mojega vrta. Objel sem jej tanko in
vitko deblo in zdelo se mi je, kakor da sem objel vso

bi

božjo prirodo, a srce se mi je širilo, kakor da bi se
vsa priroda vanj zalivala ... Takšen sem bil tedaj!
Da res je! Vi gotovo tudi ne verujete, da sem tudi
pesni zlagal? Pisal sem celo dramo podobno Byro-
novemu »Manfredu«. Mej delujočimi osobami je bil
tudi neki duh s krvjo na prsih, ali ne se svojo krvjo,
nego s krvjo vsega človečanstva ... DA da. nikari
se ne čudite 1 — No jaz sem začel govoriti o svojej
ljubezni. Vpoznal sem se z neko deklico.«

»In ponehali so nočni shodi z lipo?« vpraša Alek¬
sandra Pavlovna.

»Ponehali so. Ta deklica je bila predobra in pre¬
lepa, z veselimi, bistrimi očmi in ljubkim glasom.«

»Vi lepo opisujete,« opazi Aleksandra Pavlovna
z lehkim smehom.

»A vi strogo sodite,« odgovori Ležnjev. — »Ta
deklica je živela z nekim starcem — svojim očetom ...
No, jaz se nečem vpuščati v široko opisovanje. To¬
liko bodi povedano, da je deklica bila res predobra
— čaja nalila mi je vedno tri četrtine čaše, kadar koli
sem za polovico prosil! Tretji dan po prvem spo¬
znanji sem uže zanjo gorel, a sedmi dan nisem tega
več sam prenašati mogel, in sem vse Rudinu povedal.
Mlademu zaljubljenemu človeku je teško molčati. Tedaj
sem nosil jarem njegovega vpliva, in da istino povem,
ta vpliv mi je bil v mnogem obziru blagotvoren. On
me prvi ni preziral, nego gladil in tesal. Pokorskega
sem ljubil strastno in neko bojazen čutil pred du¬
ševno mu čistostjo; a Rudin mi je bil mnogo bližje.
Ko je čul za mojo ljubezen, jel me je blagoslavljati,
objemati in poljubljevati ter mi razlagati celo važ¬
nost novega mojega položaja. Napel sem ušesa . . .
saj veste, kako zna govoriti. Njegove besede so de¬
lovale na nenavaden način name. Začel sem samega
sebe jako čislati, začel sem lice ozbiljno držati in
oprezno hoditi, kakor da nosim v prsih kakšno po¬
sodo polno dragocene vlage, ki sem se je razliti bal.
Ril sem vrlo srečen, tim več, ker so me vsi radi imeli.
Rudin je želel vpoznati se z mojo devojko, skoraj da
sem jaz sam gledal dovesti ga k njej.«

»No, zdaj vem vse. kar se je nadalje zgodilo,«
reče hitro Aleksandra Pavlovna. »Rudin vam je pre-

_ f>

58

vzel ljubico, a tega mu do denašnjega dne ne mo¬
rete oprostiti. Stavila bi, da je takol«

»A stavo bi izgubili, Aleksandra Pavlovna; vi se
varate. Rudin mi ni deklice prevzel, niti tega storiti
skušal, ali vendar je podkopaval mojo srečo, akoprem
sem mu zdaj, razsodši to stvar hladnokrvno, še hva¬
ležen. Ali tedaj sem skoraj počil. Rudin nikakor ni
želel meni škoditi — obratno! No po svojej prokletej
navadi, vsak pokret živenja, svojega in tujega, na¬
badati z besedami, kakor metulja z iglami, prevzel je
on nama razjasniti odnošaje, po katerih se morava
vesti drug proti drugemu. Despotično je zahteval, da
si polagava račune o svojih čuvstvih in mislih; zdaj
naju je hvalil, zdaj zopet pobijal in se celo vpustil v
dopisovanje z nama, pomislite! — no, to je vse uni¬
čilo! Teško, da bi se bil oženil (toliko zdrave pa¬
meti sem še bil); ali mislil sem se svojo deklico pre¬
biti nekoliko mesecev, kakor Pavel in Virginija; toda
tu so nastala nesporazumljenja in prigovori — kratko
malo, neumnost, ki se je tako zvršila, da si je Rudin
necega jutra se silo upilil uverenje, da mora kot pri¬
jatelj, po najsvetejšej dolžnosti, to vse njenemu očetu
povedati. In storil je res tako.

»Res?« vzklikne Aleksandra Pavlovna.

»Da v pa še z mojim prijateljem — prav to je
čudno! Se zdaj dobro pamtim, kakšna zmešnjava je
bila v mojej glavi, kakor v kakšnej kameri obskuri,
belo zdelo se mi je, da je črno, a črno smatral sem
za belo; laž za istino, fantazijo za dolžnost.. . Rudin
ne zna miru in odmora — vraga bi tudi znal!«

»In tako ste se razšli vi se svojim dekletom?«
vpraša Aleksandra Pavlovna in nagrbanči čelo ter
glavo naivno nasloni na stran.

»Razšel sem se ... iz kukavno, nespretno, glasno,
i brez potrebe glasno . . . Plakal sem jaz, in plakala
je ona, a sam vrag naj zna, kaj se je dogodilo
Nekakšni gordiški vozel se je splel in trebalo ga je
razrezati, ali živa muka je bila to! Ali, vse na sveti
se zboljša. Ona je dobila naposled poštenega moža in
živi še zdaj lepo in srečno . ..«

»A vi vendar niste mogli Rudinu tega dejanja
odpustit?,« reče Aleksandra Pavlovna.

59

»Kako!« seže jej Ležnjev v besedo; plakal sem
ko dete, ko sem ga spremil do meje. Toda, da res¬
nico povem, uže tedaj se je vzbujalo v meni ne¬
kakšno drugo čuvstvo ... Ko sva se pozneje sešla,
tam na tujem .. . mej tem sem se tudi jaz postaral ...
tedaj se mi je pokazal Rudin v pravem svitu.«

»Kaj ste našli v njem?«

»Vse kar sem prej povedal. Toda zdaj naj bode
zadosti o njem. Morda pojde še vse na dobri pot. Jaz
sem le dokazati hotel, da ga, sodec o njem strogo,
dobro poznam in tako po svojem prepričanji delam . . .
O Nataliji Aleksejevnej ni treba mnogo govoriti; a
vi opazujete gotovo svojega brata.«

»Svojega brata? Čemu?«

»Da, vi ga opazujete; ali ste pa tudi kaj zapa¬
zili!« Aleksandra Pavlovna povesi glavo.

»Prav ste rekli,« izpregovori po Kratkem molku
ona; »moj brat... zadnji čas ga kar nič več ne po¬
znam. Toda vi res menite .. .«

»Počasi! zdi se mi, da baš sem gre, šepeta Lež¬
njev. A Natalija ni dete, verujte mi, akoprem je ne-
izkusna kakor dete. Videli bodete, kako Vas ta de¬
klica iznenadi.«

»Kako to ?«

»Kako? Tako-le. Ne veste li. da baš takšne device
vtapajo, jadikujejo in tako dalje? Ne glejte na to, da
je tiha. strasti so v njej silne, a značaj silen ; oh ! oh !«

»Vi zahajate v poezijo. Takšen flegmatik, ka-
koršen ste vi! naposled še jaz vulkan postanem.«

»Ne!« odgovori z lehkim smehom Ležnjev. »A
glede značaja, v vas ga hvala Bogu, ni trohe ni.«

»To je drzovitost!«

»To? To je najlepši kompliment!«
v Na to vstopi Volincev ter pogleda sumnjivo na
Ležnjeva in na sestro. V zadnjem časi je hudo oslabel.
Ležnjev in sestra, začela sta se ž njim razgovarjati,
nu on odgovoril je se posmehom na nju šale in
gledal pred se, kakor je Pigasov nekoč o njem rekel,
kakor žalosten zajec. Po vsej priliki pa ni še bilo
človeka na sveti, ki bi vsaj enkrat ne bil huje gledal,
nego on! Volincev je čutil, da se je Natalija odda-
lila od njega, a zdelo se mu je, kakor da se mu s
tem tudi sama zemlja izmiče izpod nog.

60

VI.

Drugi dan potem je bila velika noč; Natalija je
vstala kasno. Prejšnji dan je bila do večera jako tiha;
potajno se je sramovala svojih solz in vrlo nemirno
spala. Na polu odeta, sedeča pred svojim fortepianom;
zdaj so se začuli tihi akordi, a zdaj zopet je bilo vse
tiho. Dolgo je premišljevala ne le o Rudinu, nego o
vsakej besedi, ki jo je on izustil; včasih se spomnila
Volinceva. Ona je vedela, da jo on ljubi. Ali k malu

se je ločila tudi misel od njega-Čutila je v sebi

neko nenavadno razburjenost.

Zjutraj se je oblekla hitro, in šla v salon, da po¬
zdravi majko; na to odide na vrt. Izza blagega po¬
nočnega dežja je nastal svetli dan. Po nebu so se
videli še sem ter tja oblaki, a gledalcu se je zdelo,
da plavajo. Skozi tanke te mreže je sijalo solnce ;
trava, prej po vetru izvaljena, zdaj se niti ne giblje,
na drevji pa trepeče listje, ptice so pa udarile v sladno
petje, da je milina slušati.

Nebo se je povsem očistilo, ko je prišla Natalija
na vrt. Iz vrta je duhtela neka hladna tišina, ona
krotka in blažena tišina, na katero srce človeško od-
zdravlja se sladkim nekim trepetom.

Natalija je hodila po dolgem topolovem drevo¬
redi, ob jezeru nasajenem, iznenada, kakor da je iz
zemlje prišel, stal je pred njo Rudin.

Ona se prestraši. Rudin jej pogleda v lice.

»Vi ste sami?« vpraša on.

»Sama,« odgovori Natalija. Izišla sem samo za
nekoliko trenotkov ... Čas je, da se vrnem.«

»Jaz vas bodem spremil.«

I šel je kraj nje proti domu.

»Zdi se mi, da ste nekako žalostni?« reče on.

»Jaz? ... Prav zdaj sem hotela reči, da se mi zdi,
ka vi niste najbolje volje.«

»Mogoče ... To se z menoj često zgodi. Ali meni
se da to laglje oprostiti, nego vam.«

»Zakaj? Mislite li vi, da jaz nemam uzroka ž;-
lostna biti?«

»V vašib letih naj se srkajo sladkosti živenja.«

61

Natalija je hodila nekoliko časa zamišljena kraj
njega.

»Dimitrij Nikolajič!« reče naposled ona.

»Kaj ?«

»Se li spominjate včerajšnje vaše prispodobe o
dobu ?«

»Dakako, da se spominjam. A kaj je s tem?«

Natalija pogleda Rudina od strani.

»Čemu . .. kaj ste hoteli s tisto prispodobo izreči?«

»Natalija Aleksejevna!« povzel je on besedo z
obrazom, da je mislil, da ne izrazi ni stoti del ža¬
losti, ki mu dušo mori. »Natalija Aleksejevna! vi ste
mogli zapaziti, da jaz o svojej minolosti malo go¬
vorim, nekih strun se ne dotaknem rad. Moje srce ...
kdo zna, kaj vse je to srce prebilo? Vedno sem mi¬
slil, da je sramotno to pripovedovati. Ali z vami
smem odkrito govoriti; vzbudili ste v meni zaupanje.
— Vam ne morem zatajiti, da sem ljubil in trpel,
kakor drugi ljudje. . . kdaj in kako? o tem govoriti
nič ne pomaga; ali moje srce je izkusilo mnogo ra¬
dosti in mnogo toge.«

Tu Rudin umolkne.

»To, kar sem Vam včeraj rekel,« nadaljuje potem,
»podobno je nekoliko sedanjemu mojemu položaju.
No, tudi o tem govoriti nič ne pomaga. Ta plat ži-
venja je izumrla zame. Jaz se moram vlačiti po
znojnej in trnovej stezi, od postojine do postojine . . .
kam dospem. če sploh dospem — Bog ve . .. Govo¬
rimo raji o Vas.«

»Ali vi, Dimitrij Nikolajič,« seže mu Natalija hitro
v besedo, »r°s ničesar več ne žilite od živenja?«

»O, ne! Želim mnogo, ali zase ne . . . delovanju,
blaženstvu delovan ja se nikdar ne odrečem; toda od¬
rekel sem se razkošju. Moje nade, osobna moja sreča
ni v nobenej zvezi z občo blaženostjo. Ljubezen .. .
ljubezen ni zame; jaz...  je nisem vreden; ženska,
katera ljubi, ima pravico človeka vsega iskati ; jaz se
pa ves ne morem žrtvovati. Ljubiti se — to je posel
mladine, a jaz sem star. Čemu bi motil tuje glave?
Daj Bog, da b' svojo živo prenašati mogel!«

»Jaz mislim,« reče na to Natalija, »da ne sme
nase misliti tisti, kdor si je velik cilj postavil; toda

62

mislite li, da ženska ni sposobna tacega človeka po
svojej vrednosti ceniti? Meni se vidi, da se ženska
raje odvrne od nesebičneža ... Vsi mladi ljudje, ali
kakor vi pravite, mladeniči, vsi so — sebičneži, vsi
samo nase mislijo, tudi tadaj kadar ljubijo. Verujte
mi, ženska ne zahteva samo tujega požrtvovanja, nego
se zna tudi sama žrtvovati.«

Nataljino lice je zalila lahka rudečica, a oči so
jej bliščele kakor še nikdar poprej. Pred poznan¬
stvom z Rudinom ne bi ona bila za živo glavo ne
tako dolgo in tolikim žarom govorila.

»Vi niste samo enkrat slišali moje misli o žen¬
skem poklicu,« reče s prijaznim nasmehom Rudin.
»Vi veste, da je po mojem mnenji samo in sama
Jeanna d’ Are mogla rešiti Francijo . .. toda o tem
se ne suče pogovor. Hotel sem govoriti o Vas. Vi ste
na pragu živenja. ^Razmišljevati o Vašei bodočnosti
je delo in radost. Gujte me, jaz sem Vaš prijatelj; še
več, kajti jaz se za Vas zanimam, kakor da sem Vam
najbliži sorodnik ... Zato mislim, da mi tega vpra¬
šanja ne odbijete rekši, da je nepristojno: recite mi,
jeli Vaše srce mirno in prosto?«

Natalija zarudi močno, a nič ne reče. Rudin vstane,
in ona vstane tudi.

»Vi niste name ljuti?« vpraša on.

»Ne,« odgovori ona, »ali jaz nisem mislila .. .«

»V ostalem,« nadaljuje on, »mi vi ne morate od¬
govoriti. Jaz vašo tajnost vem.«

Natalija ga je pogledala prestrašeno.

»Da... da; jaz vem, kdo se vam dopada. Pri¬
znati mi je, da ste dobro izbrali. On je prekrasen
človek in vas bo znal ceniti; duša njegova je čista
in priprosta ... on vas osreči.«

»O kom govorite, Dimitrij Nikolajič?«

»Kakor da bi ne vedeli, o kom govorim ? O Volin-
cevu, o kom drugem nego o njem. .Kaj? Ni li to istina ?«

Natalija se obrne od Rudina, ne vede, kaj bi na
to odgovorila.

»Mar vas on ne ljubi? Za Boga, ni pogleda od
vas ne premakne in vsacemu kretanju z očmi sledi
in naposled, kakor da bi se ljubezen skrivati dala?
A vi sami, ali ga ne marate? Kolikor sem mogel raz¬
poznati, tudi vašej majki je po volji ? Vaš izbor ...«

63

»Dimitrij Nikolajič!« seže mu Natalija hitro v
besedo; »meni je velika muka govoriti o tem; no ve¬
rujte mi, vi se varate.«

»Jaz se varam?« ponavlja Rudin. »Ne verja¬
mem .. . Jaz sem sicer z vami še le nekoliko dni
znan. ali vas zato vender dobro poznam. Kaj po¬
men ja ta izprememba, ki jo jasno vidim na vas? Ste
li vi še takšni, kakoršni ste bili pred Šestimi tedni?
— Ne, Natalija, vaše srce ni mirno!«

»Mogoče,« odgovori ona zjedva razumljivim gla¬
som; »ali vi se vendar varate.«

»Kako to?« vpraša Rudin.

»Pustite me, ne prašajte me;« reče Natalija in
hoče z brzimi koraki domov oditi.

Sama se je prestrašila tega, kar je v tem hipu
v sebi čutila.

Rudin jo doide in ustavi.

»Natalija Aleksejevo a !« reče jej Rudin; »ta raz¬
govor se ne more tako izvršiti; on je prevažen tudi
zame . .. Kako naj vas razumejem?«

»Pustite me!« ponovi ona.

»Natalija Aleksejevna! ako znate Boga!«

Na njegovem lici se je pojavil notranji nemir in
postal je bled ko krpa.«

»Vi vse umejete, torej tudi mene!« ysklikne Na¬
talija, »in odide neozrši se za njim.

»Samo za eno besedico!« prosil je Rudin za njo.

Ona se ustavi ali se ne ozre.

»Vi ste me vprašali, kaj sem hotel reči z ono
prispodobo. Vedite torej, jaz vas nečem varati. Govoril
sem tedaj o sebi, o svojej minolosti — in o vas!«

»Kako ? o meni ?«

»Da, o vas; še enkrat vam rečem, da vas nečem
varati ... Zdaj tudi veste o kakšnem čustvu, o kak¬
šnem novem čuvstvu sem tedaj govoril ... Do da¬
našnjega dne ne bi nikdar bil upal...«

Natalija pokrije naglo lice z rokama in zbeži domu.

Nenadani razvoj nje razgovora z Rudinom jo je
tako pretresel, da ni Volinceva zapazila ni, akoprem
je mimo njega Šla. Ta je stal naslonjen na drevo in
se ni umaknol. Pred četrt ure je bil prišel k Darji
Mihajlovnej in jo čisto samo našel; govoril ž njo ne-

64

koliko besedi, a potem se je iž sobe ukral in Šel Na¬
talije iskat. Hodeč z instinktom, ki je navaden pri
zaljubljenih, šel je na vrt in zagledal Natalijo in Ru-
dina uprav tedaj, ko je ona od njega strani hitela.
Volincev je spremil Natalijo s pogledom, potem pa
stopil nekoliko korakov od drevesa, sam nevede kam.
Rudin ga zapazi in gre mimo njega. Gledala sta si
drug drugemu v oči, drug se je drugemu priklonil in
molče dalje šel.

» L'ako se stvar ne more zvršiti,« pomislila sta
oba. Volincev je šel do konca vrta. Njega je to, kar
je videl, bolelo in žalostilo; na srci mu je ležal težak
kamen, a kri mu je včasih zlobno vskipela. Dež je
začel zopet polahkoma padati, ko je prišel Rudin v
svojo sobo. Tudi on ni bil miren, kakor oblaki o vi¬
harji, tako so hitele misli po njegovej^glavi. Pover-
ljiva. nenadna priljubnost mlade, poštene duše je
zmešala skoraj samega Rudina.

Pri obedu ni bil nihče vesel in dobre volje. Na¬
talija, vsa bleda, vzdržala se je komaj na stolu, a
očes ni enkrat ni vzdignola. Volincev je sedel kakor
navadno, kraj nje, ter le malo kdaj kako besedo
zinol. Slučajno je obedoval tudi Pigasov v ta dan pri
Darji Mihajlovni. Od vseh drugih je on največ go¬
voril. Mej ostalim, začel je dokazovati, da se mogo
ljudje razdeliti kakor psi v kusaste in dolgorepe. Ku-
lasti ljudje — dejal je on — se ali uže takšni rode
ali še le po svojej krivnji to postanejo. Kusastim
ljudem se hudo godi: nič jim ne gre izpod rok — ker
sami v sebe nemajo vere. Ali človek, ki ima dolg in
kodrast rep — to je sreče pravi sin. Naj bode tudi
slabši od kusastega; ali on ima vero v samega sebe.
A kar je najlepše, to je. da rep čisto nepotreben te¬
lesni del; čemu ga treba? vaše vrline se pa bodo ce¬
nile le po vašem repu.

«Jaz,» dodal je in vzdihnol, «jaz spadam mej
kusaste, a kar je najhuje, jaz sem svoj rep sam
ogulil*.

«To je», reče brezbrižno Rudin, «vi bi radi rekli,
kar je uže zdavno pred vami rekel la Rocbe Faucould :
veruj sam sebi in drugi ti bodo verovali. Čemu je
trebalo tu o repu govoriti, ne umejem».

65

«Dopustite vsacemu», vmeša se Volincev in oči
so mu zalesketale, «lopustite vsacemu, naj govori
kakor se mu dobro zdi. Govori se o despotizmu . . .
Po mojem umenji ni gorjega despotizma od onega
tako imenovanih pametnih Ijudij. Vrag naj jih vzame*.

Vsi so se srditemu dodatku Volincevljevemu ču¬
dili in utihnoli. Rudin pogleda na njega; ni mu mo¬
gel v oči gledati; obrnol se je v stran in se nasmijal,
ali zinol ni besedice.

»Ehe! bogme i ti si kusast!« pomisli Pigasov ;
a Natalijino srce je burno tolklo. Darja Mihajlovna
je gledala dolgo in začudeno Volinceva in izprego-
vori naposled prva; jela je pripovedovati o nenavad¬
nem psu svojega prijatelja, ministra N. N.

Koj po obedu je odšel Volincev domov. Poslavlja¬
joč se od Natalije, ni se mogel vzdržati, da jej ne reče:

»Zakaj ste tako zmedeni, kakor daste kaj zakrivili?
Pred nikomer kriva ne morete biti«!

Natalija ga ni razumela ter samo za njim gledala.
Pred čajem pride Rudin k njej in pripognovši se
črez stol jer reče tiho :

»Vse je kakor sen, ali ne ? Jaz vas moram denes
samo videti, vsaj za čas.« — Nato se obrne k m-lle
Boncourt. — Evo, jej reče, tu je tisti feuileton, ki ste
ga ukazali, in pripognovši se zopet k Nataliji
zašepeta: »glejte, da okolo desetih pridete v borovo
lopo: jaz Vas bodem tadaj čakal«.

Tistega večera junak je bil Pigasov. Rudin se
mu umakne. On je Darjo Mihajlovno silno dobro
zabaval; najprej jej je pripovedoval o nekem svojem
sosedu, ki je trideset let zdihoval pod ženskim za-
povedništvom ter toliko oslabel, da je jednoč v pričo
Pigasova zasukal rokave kakor ženska. Nato je prešel
Pigasov na druzega soseda, ki je bil najprej gizdalin,
potem melanholik ter naposled hotel postati bankir.

»Kako ste se vi, Filip Stepanič, kot gizdalin nosili?«

»Lepo; na petem prstu imel sem dolg nohet.*

Največ se je smijala pa Darja Mihajlovna tedaj,
ko je začel Pigasov umovati o ljubezni ter jo zago¬
tavljati, da so tudi za njim ženske zdihovale in da
ga je neka Nemkinja vroče krvi imenovala »apetit-
nega Afrikaniča.« Darja Mihajlovna se je smijala, ali

66

Pigasov n! legal; on se je res mogel s taeimi zma¬
gami ponašati. Trdil je, da ni na svetu laglje stvari,
nego narediti, da se v nas katera koli ženska zaljubi,
samo govori jej deset dni zaporedoma, kako je v njenih
ustih raj, v očeh blaženstvo in kako ničeve so vse
druge ženske proti njej; enajsti dan reče ona sama,
da je v nje očeh blaženstvo, v ustih raj in da so vse
druge ženske ničeve proti njej in naposled Vas po¬
ljubi, Na sveti se različne stvari gode; Bog zna, da
li i Pigasov ni istine govoril?

*

* »

Poludesetih je bil Rudin uže v lopi. Na dalj¬
nem bledem podnebji so se pojavljale zvezdice, druga
za drugo; od zapada se še vse žari — tam je nebo
jasneje in čisteje; mesec bledi skozi brezovo mrežo.
Ostala drevesa so stala ali kakor velikani ali jih niti
razpoznati ni bilo. Nobeden listič se ni zibal, v gornjih
vejicah se je videlo, ko da nekaj slušajo, kar se godi
po vzduhu. V bližini je stal veliki dom Darje Mihaj-
lovne, a nekatera okna so bila še razsvetljena. Kratek
in tih je bil večer.

Rudin je sklopil roke križem čez prša in tako
mirno stal. Srce mu je tolklo hitro in jedva je dihal.
Naposled čuje počasne tihe korake; Natalija stopi
v lopo.

Rudin hiti proti njej in jo prime za roko. Ta je
bila hladna ko led.

»Natalija!« reče on s tresočim glasom, »hotel sem

vas videti-ni mi bilo mogoče jutrajšnjega dne

dočakati. Povedati Vam moram nekaj, česar se nisem
nadejal, česar denes zjutraj še sam nisem znal: jaz
Vas ljubim!«

Roke Natalijine, ki jih je on držal, streso se.

»Jaz Vas ljubim,« ponavlja on; a kako sem mogel
tako dolgo samega sebe varati, kako da uže zdavna
nisem uganol, da vas ljubim! .. . A vi ? . . . Natalija,
recite, a vi?«

Natalija je jedva dihala.

»Saj vidite, da sem prišla,« reče naposled Natalija.

»Ne, recite, ali me ljubite?«

07

»Zdi se mi... da ...« šepeta ona.

Rudin jej stisne še življe roko in jo hoče objeti . ..

Natalija se brzo ozre.

»Pustite me, — mene je strah — zdi se mi, da
nekdo sluša... Za Boga, bodite oprezni, Volincev
sluti ...«

»Bog ž njim! Denes ste videli, da mu ni odgo¬
voril nisem ... Oh Natalija! jaz sem srečen! Odslej
naji nič več ne bo ločilo.«

Natalija se mu ozre v oči.

»Pustite me, prosi tihim glasom, čas je, da odidem.«

»Samo še trenotek!. ..«

»Ne! pustite me . ..«

»Ponovite vsaj še enkrat. ..«

»Vi pravite, da ste srečni!« vpraša Natalija.

»Jaz? Ni na svetu srečnejšega od mene. Sum-
nite li ?«

Natalija vzdigne glavo. Plemnito. mlado lice bilo
jej je prekrasno videti v tej tajinstvenej senci lope,
pri slabej razsvetljavi razlivajočej se z mračnega neba.

»Znajte torej« — reče ona — jaz bodem Vaša.«

»O Bog!« vsklikne Rudin ...

Natalija je odšla mej tem hitro.

Rudin je ostal še nekoliko hipov v lopi, potem
odšel tudi on počasi iz nje. Mesec mu razsvetli lice;
na ustih mu je trepetal blažen smehljaj.

»Jaz sem srečen,« reče na polu glasno. »Da, jaz
sem srečen,« ponavlja še enkrat, ko da bi hotel sa¬
mega sebe preveriti o resnici svojih besedi.

Zdaj si izpravi obleko, potrese z glavo in veselo
z rokama mahajoč, odide z vrta.

Na to se tiho razdele borove veje pri lopi in pri¬
kaže se Pandalevskij. Najprej se pazljivo ogleda, po¬
kima z glavo, ugrizne se v ustne in reče: »Tako je to.
Treba o tem poročati Darji Mihajlovni,« in zgine z vrta.

VIII.

Volincev, vrnovši se domov, bil je tako utrujen,
tako nevoljen in je po svojem prihodu tako brzo v
svojo sobo odšel, da je Aleksandra Pavlovna poslala

68

po Ležnjeva. V vsakej nepriliki je poslala ona po
njega. Ležnjev jej je dal glas, da pride drugo jutro.

Volincev ni druzega dne ni veseleji bil. Po čaju
je hotel nekam iti, ali ostal je doma, legel na divan
in vzel v roke knjigo, njega redko prijateljico. Vo¬
lincev ni baš rad čital, a pesen se je uprav bal.

»To je nerazumljivo, kakor kakšna pesen,« rekel
je on cesto ter v dokaz navel te le granese pesnika
Ajbulata:

»1 do konca pečatnih dnej
Ni gordij opit, ni razsudok
Ne izomnuš rnkoj svoej
Krovavih žizni nezabudok.«

Aleksandra Pavlovna se je bojazljivo ozirala na
svojega brata, ali ga nadlegovala s prašanji. Voz je
pridrdral na dvorišče. »No« — pomisli ona — »hvala
Bogu, tu je Ležnjev.« Na to vstopi sluga ter javi —
Rudina.

Volincev vrže knjigo v stran in skoči z divana.

»Kdo?« zavpije na slugo.

»Rudin, Dimitrij Nikolajič,« ponovi sluga.

»Naj vstopi, a ti sestra pusti naji sama.«

»Zakaj?« ugovarja ona . . .

»Jaz gotovo vem, zakaj idi, prosim te.«

Rudin vstopi. Volincev stoječ sredi sobe se mu
hladno nakloni, roke mu pak ne da.

»Vi me niste pričakovali, je li,« začne Rudin in
dene klobuk na okno.

Ustne so se mu tresle. Bilo mu je neugodno, ali
gledal je, da skrije svoj nemir.

»Res, nisem Vas pričakoval,« reče Volincev; po
včerajšnjem nadejati sem se mogel koga druzega —
s pozivom.«

»Umejem,« odgovori Rudin ter sede, »in hvala
Vam za Vašo odkritosrčnost. To je mnogo bolje.
Prišel sem k Vam kot človeku .. .«

»Ali bi ne bilo tudi brez komplimentov dobro?«
opazi mu Volincev.

»Naj Vam razložim, čemu sem prišel.

»Pa saj sva znanca, zakaj bi torej ne prihajali k
meni? To ni prvikrat, da ste me počestili se svojim
prihodom.«

69

»Prišel sem k Vam kot človeku,« ponovi Rudin,
in se predam Vašej sodbi. ..«

»Na stvar!« reče Volincev, stoječ še vedno sredi
sobe in jezno gledajoč na Rudina.

»Dopustite, prišel sem,... da razložim, ali to se
ne da naenkrat.«

»Zakaj ne?«

»Tu je vmešana neka tretja osoba?«

»Katera tretja osoba?«

»Sergej Pavlič, vi me umejete.

»Dimitrij Nikolajič, jaz Vas čisto nič ne umejem.«

»Vam se ljubi . . .«

»Meni bi se ljubilo, da na kratko brez fraz go¬
vorite!« reče Volincev ostro.

Začel se je jeziti in to ne v šali.

»Gujte torej — sama sva tu. — Povedati Vam
moram — kar menda uže veste — da ljubim Natalijo
in da smem misliti, da tudi ona mene ljubi.«

Volincev prebledi, ali nič ne reče, stopi k oknu
in začnena vrt gledati -

»Dovolite, Sergej Pavlič,« nadaljuje Rudin; »da
sem si svest...«

»Dobro, dobro! Le čudim se, kateri hudič Vasje
s to novico k meni poslal . . . Kaj je meni mari, koga
vi ljubite in kdo Vas ljubi ? Nerazumljivo mi je ...«

Volincev je gledal še vedno skozi okno, a glas
mu je bil srdit ...

Rudin vstane.

»Povedati Vam hočem, Sergej Pavlič, zakaj sem
k Vam prišel, zakaj sem mislil, da pred Vami ne
smem skrivati ničesar .. kar se tudi Vas dostaje.
Previsoko vas cenim ... pred Vami nisva hotela ko¬
medije igrati. Vaša ljubezen do Natalije mi je znana.
Verujte mi, da znam svojo vrednost in da znam, kako
malo sem vreden Vas zameniti v njenem srci; ali ker
se je stvar tako razvila, bi li bolje bilo, varati in sle¬
pariti Vas i druge ljudi? Recite, Sergej Pavlič?«

Volincev si je položil svojo roko na prša, ko da
se hoče sam zavladati.

»Sergej Pavlič!« nadaljuje Rudin ; »jaz sem Vaše
žalosti uzrok, to znam ... no umiti se pred Vami .. .
nama ni drugače mogoče bilo, nego s popolno od-

70

kritosrčnostjo. S tem, mislim, dokaževa svoje spošto¬
vanje do Vas. Odkritosrčnost, popolna odkritosrčnost
s kom drugim bila bi nespametna; ali z Vami je dol¬
žnost. Nama godi misel, da naša tajnost v . ..«

Volincev se je glasno zasmijal.

»Hvala Vam za toliko zaupanje « vzklikne on,
akoprem nisem Vas prosil, da mi razodenete svoje
tajnosti, kakor jih jaz Vam ne bodem. Ali vi govo¬
rite še o nekej tretjej osobi. Iz tega ukrepam, da zna
Natalija Aleksejevna za Vaš prihod in zu tega prihoda
razloge.«

Rudin je prišel v zadrego.

»Ne; o tem nisem govoril z Natalijo Aleksejevno;
ali ona misli tako, kakor jaz.«

»To je vse lepo,« odgovori Volincev po kratkem
molku in začne s prsti bobnati po oknu — ali, ve¬
rujte mi, mnogo bolje bi bilo, da bi me Vi malo menj
cenili. Meni, da Vam resnico povem, Vašega spošto¬
vanja kar nič treba ni. Toda — kaj želite zdaj od
mene?«

»Jaz ničesar ne želim ... ali ne, nekaj si želim:
namreč to, da bi me ne smatrali za kovarnega lo¬
kavega človeka, da me vpoznate. Nadejam s_e, da ne bo¬
dete sumničili o mojej odkritosrčnosti... Želim, Sergej
Pavlič, da se ločiva kot prijatelja. .. da mi postarej
navadi sežete v roko ...«

I Rudin pristopi k Volincevu.

»Oprostite mi, gospod!« vsklikne Volincev sto-
pivši nekoliko korakov nazaj; »Vaše namere cenim
in priznavam, da so lepe, recimo da so vzvišene, toda
mi prosti ljudje ne moremo slediti dušnemu vzletu
tacih umov, kakoršen je Vaš ... Kar se Vam vidi,
da je jasno, to je nam tamno . .. kar smatrate vi pri-
prostim, to je nam zapleteno ... Oprostite mi, da Vas
ne morem ceniti za svojega prijatelja niti Vam v roko
seči... To je morebiti gola sitnost, toda i jaz sem
sitnež.«

Rudin vzame klobuk z okna.

»Sergej Pavliči« reče žalostno, »z Rogom ;  jaz sem
se prevaril v svojej nadi. Prihod moj je res neobičen;
toda mislil sem, da vi ,. . (tu mahne Volincev nestrp-
Ijivo z roko) ... Oprostite mi, o tem nečem govoriti.

1i

Ako vse premislim, vidim, da Vam drugače posto¬
pati ni moči. Z Bogom, in moram Vas vsaj še enkrat
zagotoviti o čistosti svojih namer ... o izpremembi
Vašej sem preverjen .. .«

»To je vendar preveč!« vsklikne Volincev, treso
se od jeze; »Vašega zaupanja jaz nikdar iskal nisem
kako se morete potem od mene nekake izpremembe
nadejati? Zato nemate nobene pravice!«

Rudin je hotel še nekaj reči, ali se premisli, pri¬
kloni ter odide, a Volincev pade na, divan in obrne
lice k zidu.

»Smem-li k tebi?« začuje se pri vratih glas Alek¬
sandre Pavlovne.

Volincev ni koj odgovoril.

»Ne, taša,« reče naposled čudnim glasom : »burja
še besni.«

Polu ure pozneje se je oglasila zopet Aleksandra
Pavlovna.

»Mihajlo Mihajlič je prišel,« reče mu pred vrati
stoje; »ali ga hočeš videti?«

»Hočem, pošlji ga sem.«

Ležnjev vstopi.

»Kaj pa je, si-li bolan?« vpraša Ležnjev in sede
na stol poleg divana.

Volincev se vzdigne, podpre se na laket in gleda
dolgo, dolgo svojemu prijatelju v lice, potem mu pa
pove ves razgovor z Radinom od besede do besede,
Do zdaj še ni bil Ležnjevu nikdar omenil svojih čuv-
stev do Natalije, ako je tudi vedel, da mu niso tajni.

»Brate, ti si mi mnogo čudnega povedal,« izpre-
govori naposled Ležnjev. »Mnogo časa sem pričakoval
od njega, toda to ... No v tej aferi je on čisto stari
Rudin.«

»Glej,« povzame zopet Volincev, »kakšna drzo-
vitost je to 1 Malo da ga nisem skozi okno vrgel.
Hvalisati se. lca-li, prišel se je k meni; ali se mari
boji ? S kakšnim obrazom, s kakšnim poštenjem more
stopiti pred človeka ...«

Volincev se prime za glavo in utihne.

»Ne, brate, tako zopet ni,« odgovori mirno Lež¬
njev. »Ti mi ne bodeš verjel, ali Rudin je storil to
z najčistejšo namero. Res ... To je i plemenito i od-

72

kritosrčno; no tu ima ob jednem i priliko govoriti in
samega sebe predstavljati in svojo zgovornost izka¬
zati, a take prilike ne zamudi Rudin . . . Jezik njegov
je tudi sovrag njegov ... ali zato je uže tudi sluga
njegov.«

»S kako svečanostjo je prišel in govoril; ti si tega
ni misliti ne moreš!«

»To se ve da, brez tega on biti ne more. On si
obleče in zakopči surko, kakor da izvršuje kakšno
sveto dolžnost. Jaz bi ga poslal na kakov nenaseljeni
otok in od kod gledal, kaj bode počenjal. Usta ima
vedno polna o svobodi.«

»Reci mi, brate,« povzame zopet Volincev, »je li
to filozofija, kali?«

»Kako bi ti odgovoril? z ene strani je to res fi¬
lozofija, z druge strani pa zopet ni. Vsake ludosti ni za
filozofijo proglasiti.«

Volincev pogleda na njega.

»A ni li on morda legal, kaj misliš 9 «

»Ne, sinče, on ni legal. — Toda veš kaj? Dosti
sva o tem govorila. Zapaliva lulo in pokličiva Alek¬
sandro Pavlovno . .. kraj nje je laglje govoriti in
laglje molčati. Pripravi nama čaja.«

»Kakor hočeš,« odgovori Volincev in pokliče svojo
sestro.

Aleksandra Pavlovna vstopi, Volincev jo prime
za roko in jo jej gorko poljubi.

*

* *

Rudin se je vračal domov, tožen in jezen. Srdil
se je na samega sebe in si očital nestrpljivo ludost
in detinstvo! Spomnil se je vzreke: Ni veče žalosti
nego je priznanje malo prej storjene gluposti.

To je grizlo Rudina.

»Sam vrag me je navel na to misel,« šepetal je
samemu sebi; »da sem šel k temu kmetu! To je bila
bedastoča, da jej ni primere!«

Tudi v domu Darje Mihajlovne se je zgodilo nekaj
nenavadnega. (Gospodinje ni bilo vse jutro videti in
tudi k obedu ni prišla: njo je, kakor je rekel Panda-
levski, ki je jedini k njej smel, glava bolela. Tudi
Natalije Rudin skoraj videl ni; ves dan je sedela v

73

svojej sobi z m-lle Boucourt. Srečal^ jo je samo v
nekej sobi in tu ga je pogledala tako žalostno in pro¬
seče, da ga je v srci zazeblo. Lice se jej je povsem
izpremenilo, kakor da jo je od včerajšnjega dne kaka
nesreča zadela.

Žalost in slutnja je morila Budina. Da se vsaj
kolikor toliko zabava, poiskal je Basistova in se ž njim
razgovarjal. Našel je navdušenega mladiča se svetimi
nadami in še neoskrunjene vere. Na večer se je pri¬
kazala za nekoliko časa Darja Mihajlovna. Z Rudinom
je govorila ljubeznjivo; ali ostajala je daleč od njega
in se zdaj smehljala, zdaj zopet čelo v velike gube
nabrala. Govorila je skozi nos in posili — kot prava
aristokratska dama. Zadnji čas se je bila za Rudina
ohladila. »Kakšna uganjka?« mislil je on, gledajoč iz
strani zavito njeno glavo.

Dolgo mu ni bilo rešitve te uganjke čakati. Vra¬
čajoč se okolo polunoči v svojo sobo, stopal je po
tamnem koridoru. Iznenada stisne mu nekdo listič
v roko. On se ozre in vidi. kakor se mu je zdelo, so¬
barico Natalijino. Hitro gre Rudin v svojo sobo, od¬
pošlje slugo, odpre pismo in čita te le vrste, ki jih
je pisala roka Natalijina:

»Pridite jutri ob sedmih, nikakor pa ne pozneje,
k ribnjaku za hrastovim logom. O drugem času mi
je nemogoče priti. Tu bodeva zadnjikrat vkupe, vse

se mora končati, ako-Pridite. Treba se bode

odločiti...

P. b. Ako pa jaz ne pridem, vedite, da se ne vi¬
diva nikdar več; poročim Vam--

Rudin se zamisli, zloži pismo, položi si ga pod
vzglavje, sleče se, leže, a ne zaspi koj, potem pa spi
mirno do pete ure, o katerej se prebudi in vstane.

IX.

Ribnjak, kamor je Natalija pozvala Rudina, uže
davno ni bil več ribnjak. Pred tridesetimi leti so ga
zasuli. Na ostancih ograje se je moglo spoznati, da
je tu ribnjak bil. V bližini je stalo nekoč tudi selo
in poleg tega vlastelinski dvor. Dva ogromna topola

7

74

sta svedočila še zdaj o tem. Narod je pripovedoval
tajinstvene bajke o groznem činu. ki se je v senci
teh topolov zgodil; pripovedovalo se je tudi to, da
nobeden teh topolov drugače ne pade, nego da pri
tej priliki koga ubije. Govori se, daje  nekoč še tretji
topol tu stal, ki ga je pa burja vrgla, a pri padu je
ubil mlado dekle. Smatrali so ves kraj okolo ribnjaka
nečistim; pusto in golo, gluho in mračno — zdelo se
je človeku pri solnčnem sijanji še pusteje in mrač-
neje in to zavoljo starega hrastovega gozda. Redke,
plesnjive veje visocih hrastov so visele nad mladim
nizkim grmovjem, da je človeka strah obšel, ako je
to gledal; zdelo se mu je, da so ostali hudobni stari
duhovi in premišljujejo, kako bi kaj slabega storili.
Ozka, zarasla stezica drži kraj gozda. Brez posebne
potrebe ni nihče šel kraj tega ribnjaka. Natalija je
izbrala navlašč tako osamljen kraj. Od dvora Darje
Mihajlovne do sem je bilo debele polu vrsti.

Solnce je bilo uže davno vzšlo, ko je prišel Rudin
k ribnjaku; veselega pa tu ni bilo nič videti. Sivi
oblaki so temnili nebo; veter jih je naglo preganjal.
Rudin hodi po nasipu, obraslem gostim koprivjem. V
njem ni mini ni pokoja. Ti shodi, ta nova čuvstva,
so ga zabavljali, ali poslednje pismo Nataljino ga je
močno vznemirilo. Videl je, da ločitev ni več daleč
in to ga je močno bolelo, akoprem ne bi tega nihče
o njem mislil, kdor ga je videl, kako odločno stopa
držeč roke na prsih in ozirajoč se okolo sebe.

Pigasov ni o njem brez razloga rekel, da nje¬
gova glava, kakor v kitajskega bolvana, celo telo na-
teže. Ali se samo glavo, bila ona še tako silna, teško
je človeku vedeti, kaj vre v njem ... Rudinu, duhovi¬
temu, ostroumnemu Rudinu, ni bilo mogoče samemu
sebi odločno reči, ljubi li Natalijo, trpi li on, ali bode
še-le trpel, kadar se loči od nje. Zakaj je torej navel
dekle na to pot? Zakaj jo je gledal s tajnim trepe¬
tom? Na to vprašanje je samo jeden odgovor. -  nihče
se tako lehko ne navduši, kakor človek brez strastij.

On je hodil po nasipu, a Natalija je hitela proti
njemu, naravnost čez polje po vlažnej travi.

»Gospodičina! gospodičina! noge si zmečite,« go¬
vorila jej je sobarica Maša, jedva za njo hiteča.

75

Natalija hiti brez obzira dalje.

»OhJ da nas le kedo ne zapazi!« govorila je
Maša. »Čudno je, da nas na domu niso videli. Da se
ni mamzela probudila ... Ali moravi še daleč ho¬
diti . . . Ah, tu nas čakajo,« reče zapazivši Rudina,
stoječega kakor kip na nasipu: »preveč na ravno so
se postavili; dobro bi bilo, da gredo malo bolj v
grmovje.«

Natalija se ustavi.

»Počakaj me tu, Maša,« reče sobarici in hiti proti
ribnjaku.

Rudin jej gre naproti in se začuden ustavi. Tak¬
šnega izraza še ni videl na njenem lici. Obrvi in čelo
nabrano, usta stisnena, a pogled ravan in strog.

»Dimitrij Nikolajič!« povzame ona prva, »časa ne
smeva gubiti. Prišla sem, da se pomudim kacih pet
minut. Reči vam moram, da mati vse ve. Gospod Pan-
dalevskij je poslušal naji predčeranjem in vse majki
povedal. Gotovo je bil on nje vohun. Včeraj me je
ona k sebi pozvala . ..«

»Moj Bog!« vsklikne Rudin, »to je strašno ... In
kaj je rekla Vaša majka?«

»Ona se ni name jezila, ni me psovala, samo ko-
rila me je zaradi lehkoumja.

»Samo ?«

»Da in mi rekla, da bi me raji videla mrtvo, nego
Vašo ženo.«

»Je li to res rekla?«

»Da, in še dodala, da se sami nečete oženiti, da
ste iz dolzega časa začeli okolo mene skakati, pa da
tega od vas ni pričakovala, no da je prav za prav
vsega ona sama kriva, ker mi je dovolila toliko ob¬
čevati z vami. — Da se zanaša na mojo razbornost
in da se je ona temu mojemu »činu« močno ču¬
dila ... zdaj se uže več ne spominjam, kaj je vse
rekla.«

Natalija je pripovedovala hitro, enoglasno ln tiho-

»A vi Natalija. Kaj ste jej vi na to odgovorili?«
vpraša Rudin.

»Kaj sem jej odgovorila?« ponavlja Natalija. »Kaj
pa mislite zdaj vi storiti?«

76

»Moj Bog! moj Bog! Kako žalostno je to! Kako
hitro je prišlo !... In vaša majka se je toliko razjezila ?«

»Da, da, ona ni slišati neče ovas.»

»To je grozno! Ni li nobene nade?«

»Nobene 1*

»Zakaj sva toliko nesrečna ! Kukavica ta Pan-
dalevskij! . .. Vi ste me vprašali, Natalija, kaj mi¬
slim zdaj storiti? Meni se v glavi vrti ... jaz ni mi¬
sliti ne morem ... Samo prestrašno svojo nesrečo ču¬
tim in se čudim, da ste vi toli mirni in hladnokrvni!«

»Mislite li, da mi je lehko mirna biti?« reče Na¬
talija.

Rudin je začel hoditi po nasipu sem ter tja. Na¬
talija ni zmaknola očesa z njega.«

»Vaša mati vas ni izpraševala?« izpregovori po
precej dolgem molku Rudin.

»Vprašala me je, ljubim li Vas, ali ne?«

» A .. . vi ?«

Natalija utihne.

»Jaz nisem legala.

Rudin jo prime za roko.

»Vedno in v vsem plemeniti in velikodušni! O
deviško srce — čisto, suho zlato! No, ali je majka
res in odločno odbila najino zvezo.

»Da, odločno. Rekla sem Vam uže, da ona ne
veruje, da bi vi sami hoteli mene za ženo.«

»Ona me gotovo za kakšnega prevarnika ima! S
čim sem to zaslužil!«

Rudin se prime za glavo.

»Dimitrij Nikolajič!« izpregovori Natalija; »»čemu
trativa čas. Pomislite, da se baje zadnjikrat vidiva.
Nisem prišla ni plakat ni tožit, saj vidite, da nepla-
kam — prišla sem po Vaš svet.«

»Kaj naj Vam svetujem, Natalija ?«

»Kaj bi mi svetovali? Vi ste mož; naučila sem
se vam verjeti in zato Vam bodem verjela do konca.
Povejte mi, kaj namerjavate storiti?«

»Kaj namerjavam storiti? Vaša majka me sežene
brž ko ne z svojega posestva.«

»Mogoče. Uže sinoči mi je rekla, da se mora od
Vas ločiti .. . Toda na moje prašanje mi še niste od¬
govorili.«

77

»Na katero prašanje?«

»Kako mislite in kaj nama bode treba storiti?«

»Kaj nama je storiti?« reče Rudin; — »naravno,
pokoriti se.«

»Pokoriti se,« ponavlja poluglasno Natalija in
ustne jej zblede.

»Pokoriti se hudej sreči,« nadaljuje Rudin. »Kaj
bi tudi druzega mogli! Predobro znam, kako to boli,
kako je to teško in kako neiznosljivo; toda presodite
sami, Natalija Aleksejevna, jaz sem siromašen .. .
Istina, delati znam; pa da sem vse, celo bogat človek,
bi li vi mogli prebiti posiljeno ločitev od svoje obi-
telji in jezo majke svoje ?.. . Ne, Natalija Alekse¬
jevna! o tem ni misliti ni! Očevidno je, da nama ni
prisojeno vkupno živenje, in ono blaženstvo, o ka¬
terem sem sanjaril, ni zame.«

Natalija pokrije naglo lice z rokama in začne jo¬
kati. Rudin stopi bliže k njej.

»Natalija Aleksejevna l mila Natalija!« začne on
žarno govoriti; »ne jokajte, za Boga, ne jokajte, ute-
šite se . . .«

Natalija vzdigne glavo.

»Vi mi velite, naj se utešim,« povzame ona, a v
oččh jej zasijo solze: »jaz ne jokam zato, kar si mi¬
slite . .. Mene to ne boli; mene boli, da sem se o
vas prevarila ... Jaz sem prišla k vam sveta iskat
a v tej groznej minuti je prva vaša beseda: pokoriti
se...  Pokoriti se! Evo, kako vi dejansko izpreme-
njate svoja razlaganja o svobodi, o žrtvah, ki-«

Nataliji zmanjka glasu.

»Natalija Aleksejevna,« reče Rudin v velikej stiski,
»pomislite, da jaz neopozivljam svojih besedi; samo...

»Vi ste me vprašali.« seže mu ona v besedo, kaj
sem svojej materi odgovorila, ko mi je rekla, da me
vidi raji mrtvo, nego vašo; jaz sem jej odgovorila, da
raji umrem, nego koga druzega vzamem ... A vi mi
pravite: pokori se! Ona je torej vendar prav rekla:
vsi ste se zavoljo dolzega časa vpustili .. .«

»Zaklinjam se vam, Natalija Aleksejevna . .. za¬
gotavljam Vas . ..« prosil je Rudin ... No ona ga ni
več slišala.

78

»Zakaj me niste v miru pustili ? čemu ste sami...
Ali niste mislili na zapreke? Mene je sram o tem go¬
voriti ... a zdaj je vsemu konec.«

»Umirite se, Natalija,« prosi Rudin ; »pomisliva,
kaj bi bilo najbolje . . .«

»Vi ste toliko kratov govorili o žrtvovanji samega
sebe,« seže mu ona zopet v besedo; »toda vedite, da
ste mi vi danes rekli: »jaz te ljubim; ali ženiti se
ne morem, za bodočnost nočem odgovoren biti; daj
mi roko in pojdi z menoj« — znate li vi, jaz bi bila
za vami šla, na vse sem se bila odločila? No, da, od
besede do dejanja je velik korak in vi ste se zdaj
zbali, kakor ste se uže enkrat zbali Volinceva!«

Kri udari Rudinu v lice. Nepričakovana razjar-
jenost ga pobije do kraja: ali zadnja beseda njena
užali njegovo samoljubje.

»Natalija, vi ste ta hip slabe volje, torej ne mo¬
rete uvideti, kako me žalite. Nadejam se, da bodete
s časom pravičneji in bodete pojmili, koliko muke mi
je prizadejalo odbiti srečo, katera mi, kakor ste sami
naglasili, nobenih dolžnosti ne nalaga. Vaš mir in
vaša sreča najdražja mi je na sveti, in bil bi podla
kukavica, da se okoristim . . .«

»Morebiti, morebiti,« umeša se Natalija, »morebiti
prav pravite; jaz ne vem, kaj govorim. Do denašnjega
dne sem vam verovala, vsako besedico verovala .. .
V bodoče premišljujte svoje besede in ne sipajte jih
na veter. Ko sem rekla, jaz vas ljubim, znala sem,
kaj pomenja moja beseda : bila sem pripravljena na
vse ... Zdaj, pa hvala Vam za sestanek in z Bogom«.

»Ostanite, ostanite, za Boga! Natalija, jaz nisem
vreden vašega preziranja ; pomislite se v moj položaj.
Za vas iu za-se mi je odgovarjati. Da bi vas resnično
ne ljubil — da, sam bi vam prigovarjal : zbezajte z
menoj . ,. prej ali slej bi odpustila vaša majka i to . . .
in tedaj. . . Ali prej, nego li mislite o vlastnej sreči...«
Tu se ustavi Rudinu jezik; Natalijin pogled, strogo
vanj uprt, prižene ga v stisko.

»Vi skušate dokazati, da ste pošten človek, Di¬
mitrij Nikolajič,« jzpregovori ona; »o tem ne sumni¬
čim. Se slabo nakano vi ne morete delati; pa sem se li
jaz želela o tem prepričati, sem mar zato sem prišla...«

79

»NisenTse nadejal Natalija AleksejeVna ...«

»Ah, tako vi govorite! Da vi se vsemu temu niste
nadejali, vi me niste poznali. To naj vam ne dela
nobenih skrbi j... vi me ne ljubite, a jaz se ne vsi¬
ljujem nikomer.«

»Jaz vas ljubim!« vsldikne Rudin,

Natalija se preplaši.

»Mogoče, no kako me ljubite? Vseh naših besedi,
Dimitrij Nikolajič, spominjam se dobro. Se li spomi¬
njate, kako ste mi govorili, da brez popolne enakosti
ni ljubezni ... Vi ste za-me previsoki, vi niste meni
ravnoroden. Vas čakajo druge, bolje od mene. Tega
dne pa jaz ne pozabim. Z Bogom!.. .«

»Natalija, vi bežite? Tako naj se torej ločiva?«
On jej ponudi roko. Ona se ustavi. Njega proseči glas
jo je še bolj vznemiril.

»Ne,« izpregovori naposled ona; »čutim, da je
nekaj v meni počilo. . . Šla sem tu sem in z vami
govorila, kakor v mrzlici; treba se spamtiti. Priso¬
jeno nama ni, rekli ste vi, in menda je res. Moj Bog !
ko sem šla na ta kraj, poslavljala sem se uže od
doma ... a koga sem našla tu? — bojazljivca! — Od
kod vi znate, da bi jaz ne mogla prebiti ločitve od
svoje obi tel ji ? »Vaša majka se proti vi... To je grozno U
To je vse, kar sem slišala od vas. In to ste vi, vi
Rudin? Ne, z Bogom! . . . Ah, da bi me vi ljubili, v
tem hipu bi čutila to . .. Ne, ne, z Bogom !.. .«

Natalija hiti brzo k Maši, ki se je silno bala in
mladej svojej gospodinji znamenja dajala.

»Vi se bojite, in ne jaz!« kriči Rudin za Natalijo.

No ona se ni več za njim ozrla ter hitela čez
polja k domu.

Srečno pride o pravem časi; ali ko prestopi hišni
prag, zapuste jo moči in zavest in jedva da ujame
Maša onemoglo v svoje roke.

Rudin je stal še dolgo na nasipu. Naposled se
zdrami, poišče stezo in stopa počasi po njej. Bilo ga
je sram ... in jeza ga je trlaI... Kako dekle! mislil
je sam pri sebi. Osemnajst let ima ... Ne, jaz je nisem
poznal... Nenavadno dekle. Ta sila volje! ... Prav
je rekla; takšne ljubezni, kakor je mene navdajala,
ni zaslužila ... Navdajala? prašal je samega sebe,

80

mar me ta ljubezen ne navdaje več? In tako se je
vse zvršiti moralo! Kako majhen in neznaten sem bil
pred njo!

Rudin, čutivši ropot in drdranje, povzdigne oči.
Njemu nasproti se je pripeljal na svojem vožiči —
Ležnjev. Rudin se mu molče nakloni in hitro v stran
krene, naravnost proti domu Darje Mihajl®vne.

Ležnjev ga je pustil v miru, gledal dolgo za njim
in nekaj časa premišljeval, potem pa obrnol svojega
konja — in zadrdral proti Volincevemu domu. Vo-
lincev je še spal, in Ležnjev, ne hoteč ga prebuditi
sede na balkon in zapali lulo.

X.

Volincev je vstal okolo devete ure in doznavši,
da sedi Ležnjev na njegovem balkonu, močno se za¬
čudi in ga da k sebi pozvati.

»Kaj se je zgodilo?« vpraša on Ležnjeva; »ti si
hotel domov iti.«

»Da, hotel sem, no srečal sem Rudina ... Cisto
sam je stopal po polji, a na lici se mu je bral no¬
tranji vihar. Vidim — in se vrnem.«

»Zato si se vrnol, ker si Rudina videl?«

»To je, da prav povem, jaz ni sam ne vem, zakaj
sem se prav za prav vrnol; — gotovo zato, ker si
mi ti na um prišel; hotelo se mi je še nekaj časa v
tvojej družbi biti, a domov pridem še vedno prav.«

Volincev se žalostno nasmeje.

»Da, da, ti zdaj ne moreš na Rudina misliti, da
bi se mene ne spomnil. . . Jevrem 1« vsklikne Volincev
močno, »prinesi čaja!«

Prijatelja sta začela čaj piti. Ležnjev navede raz¬
govor o gospodarstvu, o novem pokrivanji žitnic s
papirjem . . .

Kar naglo skoči Volincev se stola in udari tako
močno na mizo, da so čaše odskočile in zazvonile.

»Ne!« vsklikne jezno; »ne, tega mi ni dalje pre¬
našati mogoče! Tegapametnjaka moram dobiti pred-se
in, ali on mene, ali pa jaz njega ustrelim.«

81

»Kaj ti pa je, kaj ?« vpraša Ležnjev; »čemu to
vpitje! Čibuk ti je na tla pal...  Kaj ti pa je?«

»To, da ne morem slišati niti imena njegovega,
da bi mi ne šinila kri v glavo.«

»Ali brate, ali brate! Kako da te ni sram!« reče
Ležnjev in vzdigne lulo, ki je bila Volincevu pala iz
ust. Njega-«

»On me je razžalil, močno razžalil,« reče Vo-
lincev, hodeč po sobi . .. »da, on me je razžalil. Ti
sam moraš to priznati. Sprva nisem vedel, kaj hoče.
On je potajno koval železo; kdo bi bil tudi kaj ta-
cega o njem mislil! Toda z menoj se ne bode šalil !
Tega prokletega filozofa ustrelim, kakor kako pišče !«

»Bi listem kaj pridobili, ha! O tvojej sestri nečem
ni govoriti. Misliš, da bi si pri Nataliji kaj opomogel,
če tega filozofa ustreliš?«

Volincev sede.

»Potem pa mi je iti, kamor me oči vede 1 Tu bi
mi žalost srce zamorila, nikder mi rii najti miru.«

»Ti pojdeš — to je nekaj druzega 1 Proti temu
ti ne bodem govoril. Veš kaj? Pojdiva vkupe — v
Kavkaz, ali v malo Rusijo golobe jest. To je lepa
misel, jeli?«

»Da; a sestra? Komu naj jo v varstvo prepustim?«

»Zakaj ne bi šla ona z nama ? To bi gotovo lepo
bilo! Služiti jej, bodi moje delo; odkode ne bode
nikdar trpela; ako jo je volja, priredim jej vsak večer
serenado in rož jej nasipijem pred nogo, če le hoče.
Midva pa, prijatelj, prerodiva se popolnoma ter pri¬
neseva takšne trebuhe nazaj, da nas nobena ljubezen
več ne bode nadlegovala.«

»Tebi je vedno šala v mislih!«

»Tu niti sledu ni o šali. To je gotovo lepa misel.«

»Ne!« vsklikne zopet Volincev; »tolči se želim ž
njim in se moram!«

»Spet! Kaka sitnost se te je denes poprijela?«

V tem hipu pride sluga s jpismom v roči.

»Od koga?« vpraša ga Ležnjev.

»Od Dimitrija Nikolajiča Rudina. Prinesel ga je
sluga«.

»Od Rudina?» ponavlja Volincev; »za koga?«

»Za vas!«

A

»Za-me ? Daj sem !«

Volincev zgrabi pismo, odpečati ga hitro in začne
citati. Ležnjev ga gleda pozorno : čudno, skoraj ve¬
seli izraz strmenja se mu je čital z obraza.

»Kaj je!« vpraša Ležnjev.

»Čitaj,« reče Volincev in mu ponudi pismo.

Ležnjev čita pismo, ki se tako le glasi:

»Milosti vi gospod Sergej Pavliči

Danes odhajam jaz iz doma Darje Mihajlovne in
odhajam za zmerom. Gotovo se bodete temu čudili,
posebno po tem, kar se je včeraj mej nama dogodilo.
Zakaj mi je tako delati, Vam ne morem razjasniti;
ali zdi se mi, da sem Vam dolžan javiti svoj odhod.
Vi me ne ljubite ter me celo smatrate za hudobnega
človeka. Ni mi tu v mislih, zagovarjati in oprati se:
opere me čas. Po mojih mislih, možu ni pristojno in
je tudi brez koristi, pristranskemu človeku dokazo¬
vati nepravičnost njegovih predsodkov. Kdor me umeje,
bode me tudi zagovarjal; kdor me umeti ali n e če ali
ne more — mi ne more nič. O vas sem se prevarii.
V mojih očeh ostanete Vi, kakor ste bili poprej, po¬
šten in plemenit človek; mislil sem, da se vi morete
povzdignoti nad okoliše, v katerem ste odgojeni —
prevarii sem se! E, kaj zato; ni se mi to zgodilo ni
prvikrat niti zadnjikrat, Se enkrat: jaz odhajam.
Želim Vam vso srečo. Priznajte mi, da je ta želja
povsem odkritosrčna in jaz se nadejam, da bodete
odslej tudi res srečni. Morebiti, da s časom izpre-
menite svojo sodbo o meni.

Da-li se še kdaj vidiva, ne vem, no vsakako vsprej-
mite zagotovilo mojega spoštovanja.

D. R.«

»P. S. Onih dve sto rubljev, ki sem Vam jih
dolžan, Vam koj pošljem, čim pridem na svoje po¬
sestvo v T .. . ej guberniji. Prosim Vas, ne recite nič
o tem pismu Darji Mihajlovnej.«

»P. S. S. Zadnja prošnja: Ker zdaj odhajam,
upam, da o mojem obisku pri vas ne bodete nikdar
govorili Nataliji Aleksejevnej«-

»No, kaj praviš k temu?« vpraša Volincev.

»Kaj bi tu rekel?« odgovori Ležnjev; »vsklikni z
Azijatom »Allah! Allah!« in deni v zobe prst začu-

83

denja — to ti je svobodno storiti. On odhaja . . . Srečen
pot! Ali to je zanimivo, da je tudi to pismo pisal iz
dolžnosti , kakor je bil tudi k tebi prišel iz dolžnosti...
Pri teh gospodih je vsak korale dolžnost in zopet
dolžnost in sama dolžnost « — doda Ležnjev z lehkim
smehom in pokaže na post seriptum.

»In kake fraze trosil«, norčuje se Volincev. »On
se je o meni prevaril; on se je nadejal, da se jaz
povzdignem nad okoliše. . . moj Bog, to je neumno
kakor kaka pesen, ali pa še bolj.«

Ležnjev ne odgovori nič in se le smehlja.

Volincev vstane.

»Zdaj grem k Darji Mihajlovnej, da vidim, kaj in
kako je ...«

»Pusti ga brate, naj se odpravi. Kaj bi ga zdaj
napadali. Zdaj ti ne bode več na potu — kaj hočeš
več? Raji lezi spat,; vso noč si se po postelji obračal...
tvoje stvari gredo na bolje . . .«

»Po čem to slutiš.«

»Zdi se mi tako! Daj, zaspi malo, a jaz se grem
k tvojej sestri zabavat.«

»Idi z Bogom, meni se ne ljubi spati; raji pojdem
na polje.«

»Tudi prav; idi na polje.-Ležnjev gre k

Aleksandri Pavlovnej.«

On jo najde v salonu; ona ga ljubeznivo po¬
zdravi. Vedno se je njegovih pohodov veselila, ali
denes je je bilo lice žalostno. Vznemirjal jo je vče¬
rajšnji prihod Rudinov.

»Vi ste prišli od brata?« ogovori Ležnjeva. »Kakšen
je denes?«

»Dober; odšel je malo na polje.«

Aleksandra Pavlovna umolkne.

»Recite mi, lepo Vas prosim . . veste li, zakaj je
bil včeraj . . .«

»Rudin prišel?« povzame hitro Ležnjev. — »Vem:
prišel se je izgovarjat.«

Aleksandra Pavlovna povzdigne glavo.

»Izgovarjat?«

»Da. Mar niste čuli? On odhaja od Darje Mi-
hajlovne.«

»Odhaja?«

84

»Za zmirom; tako vsaj pravi.«

»Ali kako je to mogoče, po vsem onem ...»

»To je drugo prašanje! Kako je to, ne morem
umeti; ali tako je. Gotovo se je kaj dogodilo. Preveč
je struno napel — in struna je počila!«

»Mihajlo Mibajlič, vi se šalite . . .«

»Bogme ne ... on odhaja in javlja to pismeno
svojim znancem. Ako hočete, to ni baš slabo, no
njegov odhod je uničil krasno stvar, ki sva jo zami¬
slila z vašim bratom.«

»Kaj sta zamislila?«

»Prigovarjal sem vašemu bratu na potovanje, ter
naj vas soboj vzame. A jaz bi vam služil. . .«

»Prekrasno!« vsklikne Aleksandra Pavlovna; »jaz
si lebko mislim, kako bi mi vi stregli. Od lakote bi
umrla !«

»Vi govorite tako, ker me ne poznate, vi mislite,
da sem nekakov pandur; a ne veste li, da bi se jaz
tudi lehko stopil, kakor sladkor in da bi mogel cele
dni pred vami klečati ?«

»To bi pa rada videla !«

Ležnjev se vzdigne.

»Bodite mi žena, Aleksandra Pavlovna; tedaj se
sami uverite, da je res,«

Aleksandra Pavlovna zarudi do ušes.

»Kaj ste rekli, Mihajlo Mihajlič?« ponavlja ona v
velikej stiski.

»Rekel sem vam nekaj, kar mi je uže davno sto
in sto kratov na jezici bilo. Zdaj sem se stvarjo na
svetlem, a vi delajte, kakor znate. Da vam ne bodem
na potu, idem. Hočete li moja žena postati . . . Zdaj
grem; ako vas je volja, pozovite me, drugače bodem
pa tudi vedel, kako mislite . ..«

Aleksandra Pavlovna je hotela zadržati Ležnjeva,
ali on gre počasi brez klobuka na vrt, opre se na le-
skovico in gleda nekam, Bog si vedi kam.

»Mihajlo Mihajlič!« začuje se glas izza njega;
bila je to sobarica: »izvolite k go=pej, ukazali so mi,
naj vas pozovem.«

Mihajlo Mihajlič se hitro obrne, prime sobarico
na nje veliko čudo, za glavo, poljubi jo na čelo in
odide k Aleksandri Pavlovni.

85

XI.

Vrnovši se domov, srečal je Rurlin, kakor smo
videli Ležnjeva; doma se je zaprl koj v svojo sobo
in napisal dve pismi: jedno Volincevu (to je znano),
a drugo — Nataliji. To drugo pismo je sestavljal in
popravljal Rudin mnogo časa, potem ga naklep in fin
papir prepisal, zapečatil in del v svojo beležnico. Ža¬
lostno pred se gledajoč stopil je nekoliko kratov po
sobi sem ter tja, sedel pred okno in uprl glavo v roko:

solze so mu zrosile trepalnice.-^Hitro vstane,

zapne suknjo, pozove slugo in mu ukaže, naj vpraša
Darjo Mihajlovno, hoče ga li pred se pustiti. K malu
se sluga vrne in reče, da ga gospodinja čaka. Rudin
odide k njej.

Ona ga je čakala v kabinetu, kakor prvikrat pred
dvema mesecema. Toda zdaj ni bila sama; poleg nje
je sedel Pandalevski, skromen, hiter, snažen, lju¬
bezniv kakor zmirom.

Darja Mihajlovna vsprejme ljubeznivo Rudina in
Rudin se ljubeznivo nakloni Darji Mihajlovni; ali na
prvi pogled, po smijočem se lici obeh sodil bi vsak
razboren človek, da tu, ako tudi ni prepira, vendar
tudi usluge ni. Rudin je znal, da je Darja Mihaj¬
lovna jezna nanj. Darja Mihajlovna je pa zopet slu¬
tila, da Rudin vse ve .. .

Tožba Pandalevskega jo je res žalila. Nje gosposki
ponos se je zopet vzbudil. Rudin, ubogi Rudin brez
službe in brez imena, drznol se je pozvati na sestanek
njeno hčer — hčer Darje Mihajlovne Lasunske!

»Pa reci, da je umen mož, da je genij!« govo¬
rila je ona, »kaj dokazuje to? Po tem takem se more
kdor koli nadejati, da bode moj zeti«

»Dolgo nisem hotel lastnim svojim očem verjeti«,
oglasil se je Pandalevski. »Tako pozabiti, kdo si in
kde si, temu se čudim!«

Darja Mihajlovna se je močno srdila in Nataliji
tega čina ni odpustila.

Zdaj zaprosi Rudina, naj sede. On sede, ali ne
več kakor je sedeval prejšnji Rudin, skoraj svoj mej
svojimi, niti ne kakor dobri znanec, ampak kot gost

86

in tudi ne kot pravi gost. Vse to se je zgodilo v jed-
nem hipu . . . Tako se voda kar naglo izpremeni v led.

»Prišel sem, Darja Mihajlovna,« povzame Rudi n,
da se vam za vaše gostoljubje zahvalim. Denes sem
dobil glas od doma in vsled tega moram koj oditi.«

Darja Mihajlovna pogleda srpo Rudina.

»Prenagliti me hode, gotovo ve vse«, mislila je
ona. »S tem me reši neugodne objave . .. tem bolje,
živeli umnjaki!«

»Res!« reče potem na glas. Kako je to neugodno!
Ali ker je uže tako, ne da se nič storiti. Nadejam se,
da Vas po zimi najdem v Moskvi. I mi odidemo skoraj.«

»Ne vem, Darja Mihajlovna, zadene me li sreča,
da provedem zimski čas v Moskvi; no ako bom tam,
bode mi dolžnost prijaviti se i vam.«

»Aha, prijatelj!« misli Pandalevski vesel; »dolgo
časa si ti tukaj gospodaril; igraj zdaj . . .«

»Gotovo ste neugodne glasove dobili od doma?«
vpraša glasno Rudina.

»Da,« odgovori ta kratko.

»Morda je bila slaba letina?«

»Ne . . . drugega nekaj .. . Verujte, Darja Mihaj¬
lovna,« doda Rudin, nikdar ne pozabim časa, kar sem
ga prebil v vašej hiši.«

»Tudi jaz, Dimitrij Nikolajič, vedno se bodem
radostno spominjala svojega poznanstva z vami . . .
Kdaj mislite oditi?«

»Denes po obedu.«

»Tako brzo! Želim vam srečen pot.«

»Oprostite mi, dolga vam ne morem koj plačati;
dočim pridem domov . . .«

»Pustite to,« seže mu Darja Mihajlovna v be¬
sedo, »da vas ni sram tako govoriti ... No koliko je
ura?«

Pandalevski potegne iz žepa zlato urico in po¬
gleda na-njo.

»Dve in trideset minut,« reče on.

»Čas se je obleči,« reče Darja Mihajlovna. »Da se
vidimo. Da se vidimo, Dimitrij Nikolajič.«

Rudin vstane. Čuden je bil ta razgovor, vrlo
čuden. Akteurji tako ponavljajo svoje role in diplo-

87

mati na konferencijah zamenjujejo drug druzega z
izmišljenimi frazami.

Rudin odide iz kabineta Darje Mihajlovne. Zdaj
se je po izkustva naučil, kako svetski ljudje ne od-
bacnejo, nego upravo odrinejo človeka, kakor jim je
nepotreben postal: kakor rokavico po balu, kakor
papir, v katerem je bil zavit konfekt, kakor bilet, na
kateri niso nič dobili pri tomboli . . .

Rudin je bil pripravljen za odhod in jedva doča-
koval čas, da otide za zmirom. Vsi v hiši so se močno
čudili čuvši o njegovej nakani; ljudje so gledali z
udivljenjem na njega. Basistov je kazal očitno svojo
žalost. Natalija se mu je navlašč ogibala. Pazila je
celo, da se nju pogledi niso srečali. Po obedu
reče Darja Mihajlovna Rudinu, da se nadeje videti
ga pred odhodom, ali on jej ni nič odgovoril. Pan-
dalevski je hotel ž njim največ govoriti. Rudina je
obšla nekoliko kratov misel, tej grdobi za spomin
darovati nekoliko zaušnic. Tudi m-lle Boucourt je
pogledavala često nanj, lakovo in nenavadno: pri
starih, vrlo umnih ptičnih psih se vidi večkrat tak
izražaj.

Naposled odbije šest; Rudinov voz je stal pred
vratmi. On se začne naglo poslavljati. Pri srci mu je
bilo silno hudo. Ni se nadejal, da iz te hiše tako od¬
ide : skoraj vrgli so ga ven-»Kako se je vse to

dogodilo! Zakaj sem se prenaglil? Konec je konec,«
tako je mislil Rudin klanjajoč se na vse strani s pri¬
siljenim posmehom. Zadnjikrat se ozre na Natalijo,
in v srci ga zaboli, kakor še nikdar ne: nje pogled
je bil vanj uprt z bolestnim poslavljajočim se očito-
vanjem-

Na dva skoka preskoči Rudin stopnice, a na tretji
skok sedi v vozu. Basistov se mu ponudi spremiti ga
do prve postaje in sede poleg njega.

»Ali veste,« začne Rudin, čim je voz zdrdral iz¬
pred hiše po širokej cesti mej visokimi jelami —
»znate-li, kaj pravi Don-Kižot svojemu orožniku, ko
odhaja iz dvora vojvodinje? Svoboda — pravi on, —
moj prijatelj Sancho, največje je blago človeško in
blagor onemu, kateremu je dalo nebo košček kruha,
da mu ni treba zanj dolgo delati. Kar je Don-Kižot

88

tedaj čutil — to isto čutim jaz derles. Bog Vam, dobri
Basistov, vzbudi kedaj to čuvstvo.«

Basistov stisne Rudinu roko a srce mu je radosti
poskakovalo. Do postaje mu je govoril Rudin o do¬
stojanstvu človeškem, o značenju prave svobode —
govoril je plemenito, navdušeno in resnično — a ko
prideta do postaje, ne more se Basistov več vzdrže-
vati, nego objame Rudina strastno in se močno raz¬
joka. I samemu Rudinu so prišle solze v oči; ali on
ni jokal, ker se mu je ločiti od Basistova ; solze nje¬
gove so bile solze sebičnjaka.

*

* *

Natalija, prišedši v svojo sobo, začne čitati pismo
Rudinovo.

»Ljubezniva Natalija Aleksejevna« — pisal jej je
on — »odločil sem za odhod. Druzega pota ni zame.
Odločil sem se prej oditi, predno se mi vrata pokažo.
Z mojim odhodom so odstranjene vse neprilike ; za
mano bode teško kdo žaloval. Kaj želim? Nič! Čemu
torej pišem?

»Jaz sem se od vas poslovil, in brž ko ne za
zmirom, a pri vas v takšnem spominu ostati, kakor-
šnega ne zaslužim, bilo bi prežalostno. To je uzrok,

da se hočem kolikor toliko oprati pred Vami.-

Dogodbe zadnih dnij so prišle tako na uagloma, tako
nenadejano-

»Denašnji sestanek z Vami mi bode močan nauk
za prihodnost. Da, prav ste rekli: jaz Vas nisem po¬
zna!, ali mislil sem, da Vas poznam! V svojem ži-
venji sem imel z različnimi ljudmi opravilo in prišel
sem z mnozimi ženami in devojkami v dotiko; ali
ko sem se z Vami sešel, prvikrat sem našel dušo za¬
vrteno  čestito in odkrito. Kaj tacega še nisem bil
videl, in zategadelj Vas nisem znal ceniti. K Vam
me je uleklo vse, od prvega hipa najinega poznan¬
stva — Vi ste videli. Občil sem mnogo z Vami in
vendar Vas nisem vpoznal; da, zelo malo sem si pri¬
zadeval, vpoznati vas ... in vendar sem si mislil, da
Vas ljubim!! Za ta greh se zdaj močno kesam !

»Jaz sem uže prej enkiat ljubil neko žensko in
ona je ljubila mene ... Moje čuvstvo proti njej je

89

bilo preračunano, kakor tudi njeno proti meni; zato
je tudi vse minolo. Resnice tedaj še nisem vpoznal,
a zdaj ko je izšla pred me .. . Zdaj sem jo vpoznal,
ali zdaj je uže prepozno . . . Kar je minolo. to se več
ne povrne. .Kako naj Vam dokažem, da bi Vas mogel
ljubiti z ljubeznijo, ki bi se počasi budila, z ljubez¬
nijo srca,  a ne fantazijo — saj ni sam ne vem, da li
sem za tako ljubezen sposoben.

»Narava mi je dala mnogo — tega nečem
Vam tajiti iz lažljive sramežljivosti, posebno zdaj ne,
v teh zame toli žalostnih urah .. . Da, narava mi je
dala mnogo; no jaz umrem, a nič dostojnega svojej
moči ne storim; za seboj ne zapustim blagotvornega
sledu. Vse moje bogatstvo se razsuje, ali temu se¬
menu ne bodem nikdar gledal plodu. Meni manjka
— sam ne morem reči, česa mi manjka, ali manjka
mi vsega, s čim morem razburiti ljudska srca; go¬
spostvo nad samim razumom pa niti ni trajno, niti
koristno. Neobičen, skoraj komičen je moj vtisek, jaz
se dajem vsega, željno in popolno — in se le ne
morem dati. Končam gotovo kot žrtev za stvar, v ka¬
tero sam ne verujem — — Moj Bog, pet in trideset
let živeti in vedno premišljevati, kaj je storiti.-

»Tako še nikomer nisem govoril to je moja izpoved.«

»Dosti tega! Meni se hoče govoriti o Vas in dati
Vam nekoliko svetov, vsaj za druzega nisem nič . ..
Vi ste še mladi; no živite, še dolgo dolgo, ali slušajte
vedno in povsodi svoje srce nikdar se pa ne dajte
voditi po tujih umnjakih. Verujte mi, čim prostejši
in ožji je krog, v katerem Vam je živeti, tim bolje
je za Vas, v ži ven ji ni glavna stvar, da je v njem
več stranij ali dob, katere nam je preživeti, nego
glavna stvar je, da vsako tako dobo v svojem časi
preživimo. »Blažen oni, ki je mlad v mladosti«. ..
Ali zdaj vidi r, da bi ti soveti zame bolj veljali, nego
za Vas.

»Rad priznavam, Natalija Aleksejevna, da me
srce hudo boli. Nikdar se nisem motil, kakšno čuvstvo
navdaje Darjo Mihajlovno proti meni, ali nadejal sem
se vendar tu, vsaj za nekaj časa v miru živeti —
zdaj mi je zopet klatiti se po svetu, od »nemila do
nedraga«.

9

90

»Kaj naj mi nadomesti vaš razgovor, vašo bližino,
vaš razumni in pozorni pogled?.... Kriv sem jaz;
ali pritegnite, da se je tudi hudobna osoda, rekel bi
zlobno nasmijala nad nama. Pred jednim tednom
jedva bi bil slutil, da Vas ljubim. Pred dvema dnema
na večer, na vrtu, sem prvikrat cul od Vas.... ali
čemu da vas spominjam, kar ste tedaj govorili — a
zdaj uže bežim, bežim zaničevan po strastnem raz¬
govoru z Vami, ne noseč z soboj nobene nade....
vi niti ne veste, kako sem še proti Vam grešil... V
meni je neka glupa odkritosrčnost, neka žeja brblja¬
nja... A čemu govorim o tem? Saj odhajam za zmi-
rom.»

(Tu je bil Rudi n spisal o svojem obisku pri Vo-
lincevu, ali pozneje si je stvar premislil in to mesto
izčrčkal v Volincevljevem pismu pa dostavil oni drugi
post scriptum).

»Odslej bodem sam v svetu in to zategadelj, da
se lotim kacega sebi dostojnega podjetja. Vaj! ko bi
se res mogel tega lotiti in popustiti svojo nedelal-
nost.... Ali ne! ostanem vedno isto nedovršeno
bitje, katero sem bil do denašnjega dne.

»-Prva, še tako majhna zapreka, in jaz izgu¬

bim vso eneržijo: Kar se je mej nama dogodilo, to
najbolje dokazuje. Da bi bila ta moja ljubezen vsaj
žrtva bodočemu mojemu delovanju;.... ali jaz sem
se odtegnol odgovornosti te ljubezni in zategadelj
vam nisem dostojen. Jaz nisem vreden, da se za¬
radi mene odtegnete svojej obitelji.... toda, to je
morda vse v vašo korist.«

»Bog Vam daj mnogo sreče. Z Rogom! Včasih'
se spominjajte tudi mene. Nadejam se, da bodete še
kdaj čuli o meni, naj si uže bode kar koli.

Rudin«.

Natalija je spustila Rudinovo pismo na kolena
in dolgo ter nepremično sedela. To pismo jej je jasneje
nego vse drugo dokazovalo, kako prav je slutila, kar
je pri ločitvi od Rudina rekla, da je on ni nikdar
ljubil! Zato jej pa ni bilo laglje pri srci. Sedela je
mirno na stolu in zdelo se jej je, kakor da so se črni
oblaki zbrali nad njeno glavo, a ona da je nema...
izgubljena-Vsacega človeka močno skeli, kadar

91

se mu zruše... prvi plodovi njegove domišljije, ali
razpočiti mora odkrita duša, ne hoteča same sebe va¬
rati, nepoznavajoča ni lehkoumnosti ni hinavščine.
Nataliji je prišla na um doba prve mladosti, ko se
je po vrtu sprehajala, in vedno šla proti onemu kraju
neba, kder zora zarudeva in solnce zapada. A zdaj
jej je pogledalo živenje na oči, in ona se je obrnola od
svetlobe.-

Solze so zalile Natalijine oči: Solze ne tolaže
vedno. Solze blaže, kadar po dolgem času naposled
le priteko — iz začetka teško, a potem vedno laglje,

vedno slaje; nema žalost se ž njimi odpodi_Solze

pa, ki se hladno in počasi iz srca cede, te delajo
teško bolest, hudo žalost; te solze ne prinašajo ni
oddiha, ni miru. Take solze joka nesreča, in kdor te
ne pozna, ni še skusil nesreče. Natalija jih je vpoznala
ta dan.

Tako sti minoli dve uri. Natalija se naposled v
toliko umiri, da vstane in si solze otare z očes; potem
-si zapali svečo in sežge Rudinovo pismo, pepel pa
vrže skozi okno na veter, ki ga raznese Bog ve kam.
Na to odpre Puškina in prečita prve vrste, ki jej pa¬
dejo na oči (tako je ona često Puškina pregledavala.)
Namerila je na te granese:

Kto čuvstvoval, togo trevožit
Prizrak nevozvratimih dnej...

Tomu už net očarovanij,

Togo zmeja vosporninanij,

Togo raskajane grizet....

Čim jo zapazi Darja Mihajlovna, odvedejo v svoj
kabinet, posadi kraj sebe ter jej lice ljubeznivo po¬
gladi motreč jo pozorno in radovedno. Ta ljubezen
ni bili Darji Mihajlovni kar nič po volji: prvi „krat
jej je prišlo na pamet, da nepozna svoje hčeri. Čuvši
od Pandalevskega za Natalijin sestanek z Rudinom,
ni se tako jezila, kakor se je čudila, da more razborna
Natalija na tako pot krenoti. Ali ko jo pozove k sebi
in jo začr.e odvračati od tega, ne z lepo, kakor bi bila
evropska dama storila, nego s kričanjem in ropotom —
tedaj so čvrsti odgovori Natalijini in odločnost njenih
pogledov preplašili Darjo Mihajlovno. Nenadejani in
nerazumljeni odhod Rudinov vzel je z srca Darje Mi-

92

hajlovne težak kamen; ali bala se je solza in ne-
svesti... Hladna mirnost Natalijina jo še bolj osupne.

«No, dete moje*, reče Darja Mihajlovna, »kako ti
je denes?*

Natalija pogleda na svojo mater.

»Vidiš... on je šel... tvoja ljubezen. Ne veš li,
zakaj je tako naglo odšel 9 «

«Majka!» izpregovori naposled Natalija tihim gla¬
som: «svojo pošteno besedo vam zastavljam, da ne
bodete od mene nikdar nobene besedice o tej stvari
culi; prosim Vas, ne govorite, tudi vi ne...»

»Ti torej priznavaš, da si grešila proti meni?«

Natalija povesi glavico in reče še enkrat:

«Od mene ne boste nikdar nobene besedice o tej
stvari čuli.*

«No dobrot* reče Darja Mihajlovna. «Jaz ti ver¬
jamem. A predvčeranjem, znaš li, kako... Toda stvar
je dognana. Ni li res? Zdaj te zopet poznam; zašla
sem bila na stranskej pot. Daj, poljubi me, moja mo-
dračica.«

Natalija pritisne materino roko na svoje ustnice
a Darja Mihajlovna poljubi svojej hčeri belo čelo.

«Pamti moje sovete, nepozabi, da si Lasunska in
moja hči, in gotovo bodeš srečna. Ali zdaj idi.»

Natalija odide molče. Darja Mihajlovna je gledala
za njo in mislila: zdaj bode Bog ve kaj vse delala:
mais elle aura moins d’abandon, samo jo bodem
menj puščala. Darja Mihajlovna se zamisli v mino-
lost.... v davno minolost.

Potem da pozvati m-lle Boucourt in je dolgo ž
njo samo sedela. Odpustivši i njo, pozove Panda-
levskega. Hotela je na vsak način izvedeti uzrok Ru-
dinovemu odhodu ... no Pandalevski jo umiri popol¬
noma. To je bil njegov posel.

★ *

*

Drugi dan pride Vcdincev se sestro k Darji Mi-
hajlovnej na obed. Darja Mihajlovna je bila ž njima
jako ljubezniva: bolj nego kdaj poprej. Nataliji je bilo
teško pri srci; ali Volincev je govoril ž njo s tolikim
spoštovanjem, s toliko boječnostjo, da mu je ona
bila iz vsega srca hvaležna.

93

Dan je minol tiho in dosti dolgočasno; ali vsi
čutili so po razhodu, da so zopet stari znanci, a to je
mnogo, vrlo mnogo.

Da, vsi so bili zopet stari . . . vsi, razven Nata¬
lije. Ko je sama ostala, pala je na divan in se razjo¬
kala. Bilo jej je tako hudo, vse tako protivno, toliko
jo je bilo sram i same sebe, svoje ljubezni, svoje toge
i žalosti, da bi bila naj raje umrla ... A čakali sojo
še težji dnevi i noči brez spanja; no ona je mlada —
živenje se je stoprav pričelo za njo, a živenje zblaži
prej ali slej vse. Kakošen udarec naj tudi človeka za¬
dene, tisti dan, in drugi dan — oprostite izraz —jel
bode neobično mnogo in to uže eno, to je prvo tolažilo.

Natalija je trpela mnogo, trpela prvikrat. No prva
trpenja se ne vračajo več, kakor se ne vrača prva
jubezen — in hvala Bogu, da je tako!

XII.

Minoli ste dve leti. Bilo je meseca marcija. Na
pomolih svojega gradiča je sedela Aleksandra Pav-
lovna, a zdaj ne več Lippina, nego Ležnjevka; nekaj
pred enim letom je dala svojo roko Mibajlu Mihajliču.
Kakor prej, tako je tudi zdaj še vedno mila, samo
malo je odebelela. Pred pomoli, s katerih drže stop¬
nice na vrt, šetala je dojilka z lepim otrokom v na¬
ročji. Dete ne upije, nego sesa vprežno svoj prst in
se na vse strani ozira. Da je to dostojen sin Mihajla
Mihajliča, vidi se uže zdaj na njem.

Poleg Aleksandre Pavlovne je sedel na pomolih
stari znanec naš. Pigasov. On je pfilično posivel, od
kar smo se ž njim zadnjikrat videli; postal je manjši,
a govoril je ko da piska, ker mu je j eden prednjih
zob izpal; to piskanje je povečavalo še grizljivost nje¬
govih besed-Sovraštvo do sveta ni manje, samo

ostrosti mu je nedostalo in ponavljal se je češče nego
prej. Mihajla Mihajliča ni bilo doma; čakali so ga na
čaj. Solnce je bilo uže zašlo. Tam, kder je ono k po¬
čitku leglo, videla se je na podnebji bledo-pozlačena
proga; na protivnej strani ste se videli dve progi:
prva, nižja, bila je siva, druga, višja, plavkasta. Vse
kaže na trajno srečo . . .

Kar naglo se zasmeje Pigasov.

94

»Čemu se smejete, Afrikan Semenič ?« vpraša ga
Aleksandra Pavlovna.

»Tako .. . Včeraj sem slišal necega seljaka, ko
je svojej ženi rekel . .. ona je preveč govorila — ne
brundaj! ... To meje močno razveselilo. Ne brundaj!
In res, čemu brundajo žene? o čem naj žene razso¬
jajo. — To veste, da o navzočih ženah ne govorim.
Naši predniki so bili pametneji o i nas. Po pripove-
danji je sedela nekoč lepotica pri oknu, na čelu jej
zvezda, a ona ni črhnoti ne sme! Tako je pristojno
i dan denes. Lepo vas prosim, sodite same, če prav
ne govorim; pred nekaterimi dnevi mi je rekla neka
sosedinja kar v zobe, da se jej ne dopada moja ten-
dencija! Tendencija! Ne bi li za njo in za vsako
drugo bolje bilo. da bi pri kakoršnej koli srečnej na-
redbi prirode svoj jezik zgubila.«

»Vi ste vedno oni isti, Afrikan Semenič; vedno
psujete nas uboge ženske .. . Glejte, meni se zdi, da
je to vaša nesreča in milujem Vas . . .«

»Nesreča? Kako ste mogli kaj tacega reči! Prvič
po mojej sodbi so na sveti samo tri nesreče: po zimi
sedeti v mrzlej sobi; po leti nositi ozke škornje in v
sobi biti. kder upije kako dete, ki se ne sme posuti
s perzijskim prahom ; a drugič, postal sem jaz tako
krotak, da me vsak lehko ovije oko!o prsta. Tako
lepo se vedem!«

»Da, lepo se vedete; marsikaj se o tem vašem
vedenji čuje! Baš sinoči vas je tožila pri meni He¬
lena Antonova.«

»Glej si, glej! I kaj vam je, prosim vas, govorila
o meni?«

»Govorila je, da ste ves dan na ves njen razgovor
vedno vpraševali: »kaj? kaj?« in to se svojim piska¬
jočim glasom!«

Pigasov se začne smijati.

»Mar ni to krasna misel, Aleksandra Pavlovna?«

»Divna! More li človek biti s žensko tako ne-
uljuden ?«

»Kaj? Helena Antonova je po vaše ženska?«

»A kaj je po vaše ?«

»Boben, draga moja, navaden boben, po katerem
se tolče s palčicami . . .«

»A res!« seže mu Aleksandra Pavlovna v besedo.
»Ali se Vam sme čestitati?«

»Čemu čestitati ?«

»K srečnemu završetku vaše pravde. Glinovski
gozdi so zdaj vaši.«

»Da. moji,« odgovori Pigasov kratko.

»Toliko let ste se zanje poganjali in pravdali, a
zdaj zopet niste zadovoljni.«

»Čujte, Aleksandra Pavlovna.« izpregovori tihim
glasom Pigasov; »ni je slabeje in neumneje stvari
na sveti, nego je prekasna sreča. Zadovoljstva Vam
tako ne prinese, a kraj tega vam jemlje pravico, vrlo
dragoceno pravico — psovati in proklinjati osodo.
Da, da, gospodičina, huda in kukavna stvar je —
kesna sreča.«

Aleksandra Pavlovna pokima z glavo.

»D^dtljft,« reče služkinji, »mislim, da bi za 'Mica
dobro bilo, da gre spat. Daj ga sem.«

Aleksandra Pavlovna seje začela baviti se svojim
sinkom, a Pigasov gre, režeč se, na drugo stran
balkona.

Mej tem se prikaže na cesti Mihajlo Mihajlič v
svojem vozički. Pred konji skačeta dva velika psa,
jeden je rumen, drugi siv. Ni še dolgo, kar si jih je
Ležnjev kupil; živela sta v nerazločljivej zlogi. Na
vratih se prikaže zdaj stara domača psica, odpre usta,
kakor da hoče zalajati, ali samo zazeva in se vrne
mirno v svoj^kot.

»Ugani, Saša,« kričal je Ležnjev svojej ženi iz
daljine, »koga ti dovedem.«

Aleksandra Pavlovna ni na prvi hip spoznala
mladega človeka, sedečega poleg njenega moža.

»A! g. Basistov!« vsklikne ona naposled.

»On! on!« odgovori Ležnjev, pa kake radostne
vesti prinaša. Daj, pomisli kaj, lehko uganeš.«

Nekoliko trenotkov na to prideta Ležnjev in Ba¬
sistov na pomole.

»Hura!« vsklikne L n žnjev in objame svojo ženo.
»Sereža se ženi!«

»S kom? «vpraša hitro Aleksandra Pavlovna.

»E, z Natalijo, s kom bi se pa drugače! Ta pri¬
jatelj je prinesel glas iz Moskve, a tebi še posebno

90

pismo . . . Čuješ li Mihec?« doda temu govoru in si
vzame sina na roke, »strijc se ti ženi!. . . Glej si to
nesrečno flegmo! samo strepalnicami naznanja, da
me umeje!«

»Dete bi rado spalo,« reče dojilka.

»Jaz,« izpregovori Basistov, stopivši bliže k Alek¬
sandri Pavlovnej, »jaz sem prišel iz Moskve po na¬
logu Darje Mihajlovne — da račune do dobrega pre¬
gledam. A tu je Vaše pismo.«

Aleksandra Pavlovna odpre hitro pismo svojega
brata. Pismo obseza le nekoliko vrst. V prvej radosti
javlja, da je snubil Natalijo in dobil i njeno i mate¬
rino dozvolje, nato obeča prihodnjič več pisati in ob¬
jema in poljublja vse vse, kar je znanega doma. Vidi
se, da je pismo pisano v prvem navdušenji.

Proti večeru sedejo vsi k čaju. Basistova so ob¬
suli z raznimi prašanji, kakor z dežjem. Vse, celo
Pigasova je razveselila ta novica.

»Razjasnite nam,« prosi Ležnjev Basistova, »kaj
je z nekim gospodom Karčaginom; sem do nas prišli
so glasi o njem. To je gotovo le prazno besedičenje.

(Karčagin je bil lep, mlad človek — modni lev;
držal se je neprimerno veličanstveno, a v resnici ni
bil to živ človek, nego lastna svoja statura narejena
po občih doneskih).

»Ne, to ni prazno besedičenje,« odgovori Basistov
lehko smešeč se. »Darja Mihajlovna mu je bila močno
naklonjena, ali Natalija niti slišati ni hotela o njem.«

»Jaz ga tudi poznam,« reče Pigasov; »to je bol-
van i nič druzega.«

»Mogoče,« odgovori Ležnjev; »ali v sveta igra le
veliko ulogo.«

»Vse eno, naj mu bode,« vsklikne Aleksandra
Pavlovna. »Ah, kako me veseli sreča mojega brata!
A Natalija, jeli radostna, srečna?«

»Da. Ona je mirna kakor zmirom; saj jo poznate«.

Večer je minol veselo v živem razgovoru. Napo¬
sled sedejo k večerji.

»A, res,« vpraša Ležnjev Basistova in mu nalije
čašo, »ali ne veste, kde je naš Rudin?«

»Kde je vprav zdaj. ne vem. Lansko zimo je bil
prišel za nekaj časa v Moskvo, od koder je z neko

97

ohiteljo odpotoval v Simbirsk; nekaj časa sva si do¬
pisovala; v zadnjem svojem listu mi je javil, da ide
iz Simbirska, kam, mi ni del, in od te dobe ne vem
nič o njem.«

»Propade ne!« reče Pigasov. »Kadar bode treba,
sede in bo govoril; vselej najde nekoliko bedakov, ki
ga bodo gledali, slušali ga in mu novce posojevali.
Pamtite dobro, on umre v Carevokokšajsku ali Guh-
lomi — na rokah kake stare device, ki bode mislila:
to je najženijalnejši človek na svetu . . .«

»Vi jako drzovito o njem govorite!« opomeni
poluglasno in nejevoljno Basistov.

»Kako to?« odgovori Pigasov; »pravično, popol¬
noma pravično govorim. Po mojem menenji je on ba-
jaco in druzega nič. Pozabil sem vam povedati,« obrne
se Pigasov do Ležnjeva, »da sem se vpoznal z onim
Terlahovom, ki je z Rudinom šel čez mejo. Moj Bog,
kaj mi je ta vse pripovedoval o njem; Vi bi tega še
ne verjeli — mora je to, prava mora. — Zanimljivo
je to, da vsi prijatelji in spoštovatelji Rudinovi po¬
stanejo pozneje njegovi sovražniki.«

»Prosim, da mene ne štejete mej te prijatelje!« reče
hitro in ostro Basistov.

»E Vi, to je nekaj druzega. O Vas tu še govora ni«.

»A kaj Vam je pripovedoval Terlahov?« vpraša
Aleksandra Pavlovna.

»Mnogo mi je povedal, ali jaz si nisem vsega za-
pamtil. To pa je najbolje.

»Neprestano se razvijajoč in razvijajoč (gospoda
se vedno razvija); drugi na priliko prosto ali spe
ali jedo, a gospoda je v momentu razvoja spavanja
ali uživanja; ni li tako, gospod Basistov, ha ?« (Basi¬
stov ne črhne, ni besedice). ... In tako enako se raz¬
vijajoč, pride Rudin po filosofiji do zaključka, da se
mu je treba zaljubiti. On se začne ozirati za pred¬
metom, dostojnim tako divnega zaključka. Fortuna
mu je mila. Upozna se z neko Francozinjo, izvrstno
modistiko. Stvar se je dogodila v nekem nemškem
mestu na Reni; to si je treba zapomniti. Začel je k
njej prihajati, nositi jej knjige in govoriti o prirodi in
o Hegelju. Kako je bilo modistiki pri srci, morate si
misliti; smatrala ga je za. astronoma. Vzlic temu,

akoprem on ni, Bog si zna kakov, pakje imel srečo;
ker je bil tujec in Rus! Naposled ukrene sestanek,
poetičen sestanek v gondoli na Reki. Francozinja pri¬
voli, obleče se praznično in se odpelje na reko. Tako
sta sprovela dve uri. Kaj mislite, s čim je izpolnil te
dve uri? Gladil je Francozinjine lase, zamišljeno v
nebo zijal in modistiki nekoliko kratov rekel, da jo
ljubi z očetino ljubeznijo. Francozinja se zaljubljena
vrne domov in — pove vse to kesneje Terlahovu. —
Tak Vam je ta gospod Rudin.

In Pigasov se je začel smijati na ves glas.

»Vi stari ciniki« vsklikne jezno Aleksandra Pav-
lovna; »jaz se vsak dan bolj prepričam, da ni oni,
ki Rudina najbolj sovražijo, ne mogo nič slabega o
njem reči.«

»Nič slabega? Ali moj Bog, večno njegovo ži-
venje ob tujih troskih? njegovi dolgovi? — Mibajlo Mi-
bajlič,^skoro bi rekel, daje i Vam kaj dolžan?«

»Čujte, Afrikan Semenič!« povzame Ležnjev in
svojega gosta jako ozbiljno motri; »čujte! Vi veste
in moja žena ve tudi, da jaz sleherni čas nisem Ru¬
dina baš ljubil, da sem ga celo ostro sodil. Vzlic temu
(tu nalije Ležnjev svojim gostom polne čaše šam¬
panjca) Vam predlagam to-le: poprej smo pili v zdravje
našega drazega brata in njegove neveste, a zdaj pij¬
mo v zdravje Rudinul«

Aleksandra Pavlovna in Pigasov pogledata za¬
čudena na Ležnjeva, a Basistov se ves strese od ra¬
dosti in zarudi do ušes.

»Jaz ga najbolje poznam, tudi njegove slabosti
so mi znane. One tem bolj na oči padajo, ker Rudin
ni človek, ki gleda na malenkost.«

»Rudin je — genijalna natura!« vsklikne Basistov.

«Genijalnosti je v njem res mnogo,« povzame zo¬
pet Ležnjev; «a natura — to je baš njegova nesreča,
da prav za prav v njem še natore ni... Toda o tem
zdaj ni govora. On je entuzijast; a to je, pri mojej
veri, v očeh flegmatika dan danes lepa lastnost. Mi
vsi, kar nas je tukaj, postali smo preveč razsodljivi,
razborni, ravnodušni, mrtvi; mi smo zaspali in slava
onemu, ki nas prebudi iz tega spanja in nas ogreje
makar tudi samo za hip. Takov je čas! Se li še spo-

99

minjaš, Šaša, kako sem ti nekoč o Rudinu govoril
ter ga hladnega človeka nazival. Hladna je njegova
kri — ne pa glava! On ni akter, kakor sem ga tedaj
imenoval, ni goljuf; on živi na tuji račun, neko bo-
jaco, ampak ko dete... Res, da konča bedno in ža¬
lostno; mar da zategadelj vanj kamen vržemo? On
ničesar dejanjski ne izvrši, samo zato ne, ker ni v
njem nature, ni krvi;^ali kdo more reči, da ne bode
ničesar koristil, da uže ni koristil? Mari niso njegove
besede vložile dobro seme v mlado dušo, katerej ne
manjka onega, česar njemu nedostaje, namreč de-
lalnosti in sposobnosti izvesli izmišljene namere? Da,
bjaz sam, jaz prvi, izkusil sem to sam na sebi. ...
Šaša ve, kaj mi je bil Rudin v mladosti. Govoril in
trdil sem i to, da Rudinove besede ne mogo na ljudi
delovati; govoreč tako sem imel v mislih ljudi
meni podobne, ljudi, ki so se preživeli. Samo ena
kriva beseda — in vse je pri nas izgubljeno; v mla¬
dini pa, hvala Bogu, ni slub tako razvit in razvajen.
Da je bitnost govora lepa in krasna, — in mladini
zadostuje popolnoma, ona se ne briga za posamezne
besede.«

«Pravo! Pravo!« vsklikne Basistov; «Koliko res¬
nice je v vaših besedah! govorečo Rudinovein vplivu
se vam pridružujem; ta mož ni človeka le pretresel,
a ga je preobrazil, in to popolnoma.«

«Ste li culi?« obrne se Režnjev do Pigasova.
»Treba li še kacih dokazov? Vi psujete filosofijo; go¬
voreč o njej, ne veste, kako grde besede bi jej dali.
Jaz je tudi ne maram, niti je dobro umejem. saj pri¬
hajajo vse društvene slabosti od nje ! Filozofične so¬
fizme in nje zabavljanja ne primejo se Rusov, zato ker
ima naš narod preveč zdravega razuma. Ne smemo pa
dopuščati, da se pod imenom filozofije napada vsako
pošteno delovanje za resnico in spoznanje. Beda Ru¬
binova je, da ne pozna Rusije ! Rusija more biti brez
sacega nas, a nobeden izmej nas brez Rusije. Gorje
'^erz/^jN, kdor to misli, gorje mu trikrat, kdor res brez nje
žren Kozmopolitizem, to je psovka; kozmopolit—■ je
in še menj nego ničla; izven narodnosti ni
’i n e, ni živenja, ni nič. Brez flzjjonomije ni ideal-

~ Iju »imj

‘"Z/ * sitega obraza; samo podobni si obrazi morejo biti brez


100

fizijonomije — Tega svojega zla pa ni Rudin kriv: to
je njegova osoda, žalostna in huda osoda. Mnogo bi
bilo dela onemu, ki bi hotel preiskati, kako nastajajo
v nas Rudini. Za ono pa. kar je v njem dobrega, bodi
mu zaslužena hvala. To je laglje nego kriviti in dol¬
žiti ga, kar smo poprej delali. Kaznovati ga pa ni
niti naše delo niti ni treba; on se je za svoje delo
sam kesal, bolj nega je trebalo.... A Bog daj, da iz-
gladi nesreča ono na njem, kar je slabega, a vse do¬
bro in lepo da utrdi. Jaz pijem na zdravje Rudinn;
pijem na zdravje prijatelju svojih mladostnih dnij;
pijem na zdravje mladosti, njenih nad, njenih napo¬
rov, njene zanesljivosti, na zdravje vsega onega, za
čegar voljo je kipelo naše srce, ki smo imeli dvajset
let, za ono lepoto, ki je ne bode več čutila naša duša.
Tebi napijam, zlata doba in Rudinu!...»

Vsi trčijo z Ležnjevjm, Rasistov je skoraj razbil
čašo, tako močno je trčnol, a izpraznol jo je najeden
dušek: Aleksandra Pavlovna stisne Ležnjevu roko.

iiBogme, Mihajlo Mibajlič,» reče Pigasov, «ni v
sanjah bi si mislil ne bil, da ste takšen govornik;
mogli bi se celo z Rudinom meriti. I mene je pre¬
treslo. .. »

«Jaz nisem nikakov govornik,« odvrne nevoljno
Ležnjev ; «ali vas pretresti je teško. — Toda o Rudinu
bodi dosta rečeno ; govorimo o čem drugem... E, kako
se uže zove... Pavlevskij je še vedno pri Darji Mi-
hajlovnej ?»

«Dakako, še vedno. Priredila mu je prilično mehko
posteljo.«

Ležnjev se nasmeje.

«Ta gotovo v bedi ne umre, stavil bi svojo glavo
da ne.»

K malu potem se večerja zvrši in gostje se ra-
zido. Aleksandra Pavlovna, zdaj sama z soprogom,
pogleda radostna v njegove oči.

• Kako kraseD si bil denes, Mihajlo!» reče mu
nežno gladeč mu čelo. «Kako pametno in kako blago
fi govoril! Ali reci, nisi li preveč govoril na slavo
Rudinovo, kakor si ga poprej preostro sodil?«

«Palega človeka ne smeš biti —■ in tedaj sem se
tudi bal, da ne zmeša i tvoje glayice.»

101

»Tega se ti ni bilo treba bati,« odgovori prosto¬
dušno Aleksandra Pavlovna; vedno se mi jo zdel
preveč učen; jaz sem se ga skoraj bala in nisem ve¬
dela, o čem da ž njim govorim. A Pigasov seje denes
preveč norca delal iz njega, je li da?

«Pigasov ?» reče Ležnjev. «Uprav zato sem Ru-
dina tako ognjevito branil, ker je bil Pigasov z nami.
On se usojuje Rudina nazivljati bajacem! Meni se pa
vidi, da je njegova rola, rola Pigasova, stokrat ža-
lostnejša. Pigasov bi lehko živel neodvisno, a veuder
se prilizuje gospodi, bogatej gospodi. Znaš li ti, daje
ta Pigasov, ki se iz vsacega norca dela, ki filozofijo
in ženske psuje, kadar in kolikor more, — znašli ti,
da je on v službi zajme pobiral in še kako pobiral!«

«Res? vsklikne Aleksandra Pavlovna. Tega ne
bi nikdar bila mislila! — Čuj Mašo,» nadaljuje ona po
kratkem molku; »jaz bi te rada nekaj vprašala.«

«Kaj ?•

«Kaj» misliš, bode li moj brat srečen z Natalijo?«

«Kako naj ti odgovorim-rekel bi, da.. .  ko¬

mandirala bode ona. — Mej nama bodi povedano, da
je ona mnogo pametneja od njega; ah on je vrl člo¬
vek in jo ljubi iz dna duše. Kaj hočeš več? Evo, mi
dva se ljubiva, ter sva srečna, ali?"

Aleksandra Pavlovna se nasmehne z blaženim
posmehom in stisne Mihajlu Mihajliču roko.

XIII.

Ta isti dan, ko se je to godilo, kar smo prav
zdaj pripovedali, drdrala je v nekej najdalje od Moskve
ležečej guberniji majhna kibitka, v katero so bili
vpreženi trije seljaški konji. Spredaj je^ sedel star,
siv kmet v raztrganej suknji vedno z bičem mahaje.
Zadej v kibitki na zamazanej potnej torbi sedi človek
visoke rasti, s popotno kapico na glavi, zavit v star
oguljen plašč. To je Rudin. Sedel je pripognen in
imel kapo na čelo potegneno. Neenaka kolesa kibitke
so vzrok, da se voz močno trese, ali Rudin ne opazi
tega; baš ko da dremlje. Naposled si sedež vender
popravi.

102

«Kdaj pridemo uže do kake postaje ?» vpraša svo¬
jega kočijaža.

«0 koj, gospod,* reče seljak in udari po konjih;
«čim pridemo črez ta hribček, imamo se še dve vrsti
voziti.... He, hitro, konjički moji! Kaj ste se za¬
mislili...*

«Zdi se mi, da nisi konj navajen,* reče Rudin;
«od ranega jutra me voziš, a vender se ne ganemo z
mesta. Zapoj vsaj kako prijetno pesen »

«Kaj hočeš, gospod ! Saj vidiš sam, da so konji
utrujeni... Prepevati pa jaz ne znam... Hej, s pota,
človek, s pota! viče mirnogredočemu človeku.*

»Glej ga!... Ti si pravi moskovski surovež! za¬
vpije jezen potnik in se umakne.*

Izmučeni konji napenjajo vse sile, da bi voz hi¬
treje naprej spravili in kmalu je Rudin pri prve j po¬
staji. Tu plača seljaka (ki je dolgo prešteval denarje)
in potem odnese sam svojo torbo soboj v sobo.

«Neki moj znanec, ki je o svojem časi mnogo po
Rusiji potoval, opazil je, da se morejo tamkaj konji
dobiti, kder po gostilnah vise slike, predstavljajoče pri¬
zore iz »kavkaskega zarobljenika* ali junaška dela
ruskih generalov, ako pa vise v sobi slike s prizori iz
živenja igralca George de Germani, tu se nikari ne
nadaj brzega odhoda. V sobi, v katero je stopil Ru¬
din, visele so po nesreči tudi take slike. Rudin po¬
zove; nato se pojavi nadzornik ves zaspan — toda
ali je uže kdo videl kacega nezaspanega nadzornika?
— in nečakajoč Rudinovega ogovora, javi mu, da
nema konj.

»Kaj brbljate, da nemate konj, a še ne veste, kam
grem! Jaz potujem službeno.*

«Ali kaj, ker ni konj,* odgovori nadzornik. «Kam
pa greste ?»

«V... sk.»

«Ni konj in jih ni,» ponavlja nadzornik «in odide
iz sobe.*

Rudin stopi jezen k oknu in vrže kapo na stol.
On se ni mnogo izpremenil; ali v zadnjih dveh letih
jako je zarumenel. V kodrastih laseh se je videla
uže nekatera srebrna nit, a očesi, še vedno krasni,
postali so nekako otožni. Tanke gube, sledovi bolnih

103

in nemirnih euvstev, nabrale so se mu okolo ust, po
obrazu in na čelu.

Obleka njegova je iznošena in stara, na nekih
mestih se je videla nit. Cvetoča doba njegovega žitja
je bila očevidno minola. On je, kakor rekajo vrtnarji,
prehajal v seme.

Zarad doizega časa začne citati podpise slikarij
na zidu; k malu nato zaškripljejo vrata in nadzornik
vstopi.

•Konj za ... sk ni in jih tudi tako k malu ne bode.
Namenjen sem v Penzo, a... ov leži blizu Tambova,
če se ne motim.*

«Kaj zato ? iz Tambova lehko pridete v Penzo.»

Rudin se zamisli.

«Najbode», reče naposled; «vprezite konje. Saj
mi je uže vse eno: makar grem i v Tambov.»

Konji so bdi k malu vpreženi. Rudin vrže svojo
torbo v voz in sede. Voz je bil nekako slab, žalostno
ponižen... a drdral je le...

Epilog.

Zopet je minolo nekoliko let.

Biljejesensk hladen dan. Na dvorišče glavne^go-
stilne v gubernijskem mestu S. pridrdra potna kočija,
a iz nje stopi počasi in pazljivo gospod one debelosti, ki
jo navadno imenujemo dobrodušno. Ker, prisedši v
drugo nadstropje, nikogar ne vidi. začne glasno kli¬
cati. Nato se vrata odpro in dolg lakaj z zasukanimi
rokavi priskoči k njemu. Gost. stopivši v svojo sobo,
vrže plašč raz sebe, seie na divan, podpre se laktom
na koleno, ogleda se po sobi in ukaže pozvati svo¬
jega slugo. Lakaj se prikloni in skoči ven. Ta gost
ni nihče drugi, nego Ležnjev. Zarad novčnih opravil
je prišel v S.

Sluga Ležnjevljev, mlad, lep deček, stopi v sobo.

•Hvala Bogu, da sva tu,» reče Ležnjev; «a ti si
mislil, da se nama kolo stre.»

«To je bila srečah) odgovori sluga, hoteč se šiloma
nasmijati; da...

«Ali ni nikogatu?* začuje se glas s hodnika.
Ležnjev skoči raz stola in posluša pazljivo.

404

«E, kedo je tam ?» ponovi isti glas.

Ležnjev odpre naglo vrata.

Pred njim je stal človek visoke rasti, malo da ne
ves siv in sklonjen, v starej surki. Ležnjev ga spozna
na prvi pogled.

»Rudin !» vsklikne ves razburjen.

Rudin se ogleda. On Ležnjevega ni mogel spoznati
kajti stal je z rameni proti svetlobi.

«Ali me ne poznate?* vpraša Ležnjev.

«Mihajlo Mihajliči* vsklikne zdaj Rudin in mu
ponudi roko; ali nekaj mu pride na misel in hitro
roko odtegne...

Toda Ležnjev ga prime naglo za roko.

»Vstopite, vstopite k meni!« reče on Rudinu in ga
uvede v svojo sobo.

»Kako močno ste se izpremenili;« začne zopet
Ležnjev.

»Da, da,« odgovori Rudin oziraje se po sobi.
»Leta ... A kako je zdravje Aleksandre Pavlovne ...
vaše žene?«

»Hvala — dobro. Ali kaka sreča vas je semkaj
doveia?«

»Sreča? Ha, ha! O tem bi se dalo mnogo govo¬
riti .. . Semkaj sem prišel slučajno, iščeč necega
znanca. V ostalem mi je drago .. .«

»Kde kanite obedovati?«

»Jaz? Ne vem! V kakej gostilni. Dolžnost mi je,
še denes oditi.«

»Dolžno st?«

Rudin se nekako čudno nasmeje.

»Da — dolžnost. Pošljejo me na kmete, da po¬
stanem seljak.«

»Obedujte z menoj.«

Rudin pogleda Ležnjeva in zdaj prvič na oči.

y>Vi  me pozivljete k sebi na obed?«

»Da Rudin, po starej navadi, po prijateljskej 1«
»Hočete-li ? Nisem se nadejal vas videti i sam Bog zna,
bodeva li še kdaj vkupe ali ne. Nikari se tako ne ločiva.«

»Dobro, jaz ostanem.«

Ležnjev seže Rudinu v roko, pokliče slugo, na¬
roči obed, in zapove, da se postavijo v led nekatere
butelije šampanjca.

Mej obedom sta si pripovedovala Rudin in Lež-
njev o dijaškem svojem živenji in se spominjala
mnozih — i živih i mrtvih. Iz začetka ni bil ta po¬
govor po Rudinovej volji; ali popivši nekoliko kozarcev
vina, vskipi mu kri. Naposled odide sluga, ki jima
je mej obedom stregel. Ležnjev vstane, zaklene vrata,
sede Rudinu nasproti in nasloni podbradek na obe
roki.

»Torej,« reče Rudinu, »povejte mi vse, kar se
nisva videla.«

Rudin pogleda Ležnjeva.

»Moj Bog!« pomisli Ležnjev sam pri sebi; »kako
se je ubožec izpremenil!«

Rudinovega lica glavne črte in poteze se niso
skoraj nič izpremenile od onega dne, ko smo ga zadnji¬
krat videli, akoprem se mu je videlo, da se je po¬
staral; ali izraz obrazovih črt je bil čisto drugačen.
Tudi oči so mu bile drugačne; v vsem njegovem bitji
v vedenji in govorjenji se je videla skrajna umore-
nost, tajna in tiha skrb, mnogo različna od one nežne
žalosti, s katero je bil nekoč naudan in ki je vlast
mladežni, polne nad in zaupljivega samoljubja.

»Vse svoje zgode in nezgode naj Vam povem?«
ponavlja Rudin. »Vsega ni mogoče povedati in vse
tudi ni tega vredno. Potolkel sem se in pobil — ne
le telesno, nego tudi duševno. Moj Bog, kako so me
pa tudi lepe moje sanje prevarile. S kom se nisem
vsevpoznal! Da s komi« ponovi Rudin, videč, kako
srpo Ležnjev vanj gleda. »Koliko kratov sem se svojih
lastnih besed sramoval — ne rečem, da v svojih
* ustih, ampak v ustih druzih ljudij. Kolikokratov sem
se spodobil brezčutnej živali, ki še z repom ne mahne
kadar jo tolčeš z bičem. Kolikokratov sem se radoval,
in nadejal, koliko kratov se nisem čutil sokolu po¬
dobnemu — a v resnici sem bil ko polž. Kde sem ti
bil, kde potovali ... A poti so bili blatni,« doda Rudin
in utihne .. . »Vi veste ...«

»Čujte,« seže mu Ležnjev v besedo »nekoč sva
se tikala.  Ali hočeš — živela starinaI Pijva za-, tih

Rudin se ves pretrese, vstane in v očeh mu nekaj
zasije, česar ni moči z besedo opisati.

»Pijem,« reče on; »Bog te blagoslovi, brate i«

Režnjev in Rudin izpijeta čaši.

»Ti veš,« povzame zopet Rudin s posebnim na-
glašanjem besedice: ti\  »ti veš, da me grize nek črv,
ki se ne da umiriti do groba. On me namerjava na
ljudi ... iz začetka se klanjajo mojemu vplivu, po¬
zneje pa . . .«

Rudin odkima z glavo.

»Od one dobe, odkar sva se razšla . . . sem se
razšel s taboj, preiskal sem mnogo ... Skušal sem
živeti, dvajsetkrat sem kaj začel — a zdaj, glej, kaj
je iz mene!«

»Vstrajnosti nisi imel,« reče Ležnjev poluglasno,
kakor da govori sam z soboj.

»Kaj praviš? vstrajnosti nisem imel? Stvarjati
nisem jaz nikdar ume!; ali brate, teško je stvarjati,
ako nemaš nobenega temelja. Ni vredno, da ti go¬
vorim o vseh svojih podjetjih, ali bolje rečeno na¬
kanah. Dosti ti bode, ako povem nekoliko slučajev .. ■
ne kadar se ni biio nadejati dobrega vspeha ne, nego
kadar sem bil prepričan o dobrem koncu ... to pa
ni vse eno.«

Rudin zgladi sive in mehke svoje lase nazaj z
onim istim kretanjem, kakor si je zgladil nekoč črne
in kodraste.

»Čuj torej,« povzame po kratkem molku; »v
Moskvi sem se sešel z nekim čudnim gospodom. Bil
je vrlo bogat in lastnik velikih posestev. Služil ni.
glavna in jedina briga mu je bila zadovoljiti svojej
strasti do znanstva. Do denašnjega dne še ne vem,
kako se ga je ta strast mogla tako polastiti. On se
je silil plavati na višini, a jedva da je znal govoriti;
navadno je le gledal in važno z glavo kimal. Nikdar

nisem tako slaboumnega človeka videl-V Smo-

lenskej guberniji je nekoliko krajev, kder je sam gol
pesek . .. tacemu kraju je bil ta človek podoben. Nič
mu ni šlo izpod rok —vse mu je tako rekoč mej prsti
propalo; da je po njegovej volji svet vrejen, gotovo
bi ljudje s petami jeli. Delal, čital in pisal je ne¬
umorno. Trudil se je in mučil ozbiljno in marljivo;
samoljubje njegovo je bilo ogromno, značaj pa že¬
lezen. Živel je sam zase in imeli so ga za nekacega
čudaka. Vpoznal se je i z menoj in jaz sem mu do-

107

padal. Reči moram, da sem ga koj izpoznal, le osor¬
nost njegova me je odbijala. Ali imel je mnogo sred¬
stev, da bi se ž njimi moglo silno mnogo storiti. . .
to me je navelo, da sem šel ž njim na kmete. Sa¬
njaril sem o velikanskih osnovah i o reformah . .

»Kakor pri Lasunskej, ali se še spominjaš?« reče
dobrodušno Ležnjev.

»Kaj! Ondukaj sem vedel, da ostanejo moje be¬
sede prazne; ali tukaj se je razprostiralo pred menoj
čisto drugačno polje . . . Zbral sem si knjižico gospo¬
darskih bukev .. . res, da ni ene nisem prečital do
konca ... ali poprijel sem se bil dela. Iz začetka mi
ni vse od rok šlo, česar sem se bil tudi nadejal, no
pozneje je postajalo vse bolje. Moj novi prijatelj je
gledal in molčal. Dajoč mi neko ograničeno svobodo.
Vzprijemal je moje predloge in jih tudi izvajal, ali z
odporom, leno z neko nezaupnostjo ter vedno bolj
po svoje. Vsako svojo misel je cenil neobično visoko.
Posadi se za njo, kakor zelen keber na rastlino, in
sedi na njej in razvija krila, ko da bi hotel sfrčati —
pa kar naglo zarine z nosom v travo. Ne čudi se tej
prispodobi. Tako sem životaril dve leti, posel mi je
šel slabo od rok. Jaz sem se nasitel te komedije, a
moj prijatelj je začel zabavljati, jaz njega gristi, on
mene prezirati, zdaj sem bil v peklu. Nezaupanje
njegovo preide v srditost in neprijazno čuvstvo se
naji poloti, o ničemer nisva mogla več govoriti; on
je počasi ali vstrajno delal, da mi dokaže, da se
mojih sovetov ne drži nič več.... To me je preve¬
rilo, da nisem druzega, nego gospodu vlastelinu na¬
dležna osoba. Bilo mi je močno žal, da sem toliko
časa potratil in da sem se zopet v enej nadi preva-
gl. Znal sem dobro, koliko se svojim odhodom iz¬
gubim, no videč prizor, v katerem se je moj prijatelj
zlo kukavnega pokazal, odšel sem res, pustivši go¬
spoda pedanta samega....«

»To je, pustil si vsakdanji kruh«, reče Ležnjev
in položi obe roki Rudinu na rami.

»Da, in čutil sem se lehkim in golim v pustem
širokem svetu. Pojdi kamor hočeš... Eh, pijva!«

108

»V tvoje zdravje!« deje Lčžnjev in poljubi Ru-
dina na čelo. — »V tvoje zdravje in v spomin Po-
korskemu — Takšen je bil tudi on«.

»Zdaj veš jeden primer iz mojih dogodeb, reče
Rudin. — Naj li nadaljujem?«

»Nadaljuj, brate, nadaljuj!«

»Ni govoriti se mi ne ljubi; celo zgovornosti
mi je nestalo, brate 1... Ali vender! Dočakal sem še

marsikaj_ res, mogel bi ti povedati, kako sem

prišel k nekemu visokemu uradniku za tajnika in
kaj se mi je vse zgodilo, no to bi naji predaleč za¬
velo ... po dolgem potovanji sem se odločil napo¬
sled — ne smeji se, prosim te.. . postati praktičen
človek. Slučaj mi je prišel na pomoč; sešel sem se
z nekim Kurbejevim — morda ga poznaš — ne?«

»Ne, nikdar še nisem o njem čul. Ali, Rudin,
kako da se nisi se svojo pametjo domislil — ne
zameri — da ti nisi praktičen človek?«.

»Znam, brate, da nisem; a mimo grede rečeno

— kaj sem pa sploh jaz?_No da si ti videl Kur-

bejeval Nikari ne misli, da je to kak bedast klepe-
tec. Pripoveduje se, da sem — jaz nekoč govoriti
znal. — Ali jaz nisem nič proti temu! Ta človek
ti je bil silno učen, glava mu je bila polna trgovskih
osnov. — Projekti, smeli in nepričakovani, rodili so
se v tej glavi. Složil sem se ž njim z nakano, upo-
trebiti svoje darove na občo blagost...«

»Za Boga, na kako blagost?«

»Smijal se mi bodeš«.

»Zakaj bi se smijal?«

»Odločila sva se, neko reko v k....ej guberniji
tako prirediti, da bode tudi ladjam mogoče se po
njej voziti«, odgovori Rudin.

»Kako to? Gotovo je bil ta Kurbejev velik ka¬
pitalist?«

»On je bil večji siromak nego jaz, reče Rudin
in upre sivo svojo glavo v roko«.

Ležnjev se zahohota; kar naglo vstane in prime
Rudina za roko.

»Ne zameri, brate«, reče on; »ali tega se nisem
nadejal. In? vaju projekt jeli ostal v glavi ali na
papirji«.

109

»Ne baš povsem. Delo se je začelo in delalci so
bili najeti. No zdaj so nastale zapreke. Gospodarji
mlinov nikakor niso pojmili, da hočeva brez mašin
kaj narediti, a za mašine nisva imela ni krajcarja.
Sest mesecev sva prebila po kočah in jamah.
Kurbejev je hvalil Boga, da ima skorjo kruha, a in
jaz si nisem brade mastil. Molčala sva in trpela,
prosila trgovce, pisala liste, oglase, okrožnice. Stvar
se je končala s tem, da sem zadnji groš potratil«.

«No,» reče Ležnjev:^ »jaz sem mislil, da zadnji
groš potratiti ni za te baš velika umeteljnost.»

«Ne, res ni.»

Rudin pogleda na okno.

Projekt pa ni bil slab in nosil bi bil ogromen
dobiček.

«Kam je prešel Kurbejev?*

«On? Zdaj v Sibiriji išče zlata. Videl bodeš, on
ne propade!»

«Mogoče, ali gotovo še ni. A ti?»

«Jaz? Kaj bom jaz! V tvojih očeh sem bil pa
uže od nekdaj človek, ki ni za nobeno delo.«

«Ti? Kani se tega? . . . Res, o svojem času
sem gledal in videl samo ono, kar je na tebi slabega;
no zdaj, veruj Bogu, naučil sem se, te spoštovati.
Ti nikdar ničesar ne dosežeš . . . Uprav zato te lju¬
bim . . . res, da je tako !»

Rudin se bridko nasmehne.

«Res ?»

«Jaz te zategadelj cenim!« ponovi Ležnjev; »ali
razumeješ?«

Oba sta umolknola.

«Kaj, ali naj še tretji slučaj navedem ?» vpraša

«Daj!»

«Dobro! Broj tretji in zadnji. Kar povem, to se
mi je prav zdaj dogodilo. Toda — ti ni to dolgočasno ?

«Govori! govori!«

•Vidiš,» povzame Rudin — nekoč, ko nisem
dela imel, — dela uže cesto nisem nobeuega imel
— mislil sem torej: znanja imaš dosti, dobre volje

in plemenite želje ti ne nedostaje-tega mi

vendar ne bodeš zanikal, ha?»

110

«Kako bi? Kaj ti je prišlo na pamet ?

•Česar koli sem se bil do sedaj poprijel, povsodi

sem pogorel-Kaj, ko bi postal pedagog, ali,

prosto rečeno učitelj . . . zakaj bi kar tako v en
dan živel-»

Tu preneha in vzdahne.

«Zakaj bi zastonj živel, a drugim ne dajal onega,
kar znaš? Morda tvoje znanje onim kaj koristi. Spo¬
sobnosti moje niso tako navadne; govorim lepo

-Tako sem se odločil za to delo. Mučil sem

se mnogo, da sem dobil službo; na nizkih šolah ni
bilo za me posla-Naposled sem prišel kot uči¬

telj na gimnazijo.

•Kot učitelj — česa?»

•Kot učitelj ruske književnosti. Da ti povem res¬
nico, — nobenega dela se nisem poprijel s toliko
navdušenostjo, kakor tega. Misel, da bodem odgajal
mladino, povzdigovala me jo silno. Za prvo lekcijo
sem tri tedne študiral.*

«Ali jo še hraniš?* vpraša ga Ležnjev.

•Ne^; vzgubila se mi je. Naredil sem jo precej
dobro. Še zdaj vidim na licih svojih učencev — lica
dobra, mlada, z izrazom iskrene radovednosti, in celo
navdušenosti. Sedel sem za katedro in svoje delo na
dušek pročital; prej sem bil mislil, da bodem celo
uro dovelj imel. da jo pročitam, a v 20 minutah sem
bil uže gotov. Tudi šolski nadzornik, človek majhen
in suh, s srebrnimi naočniki, sedel je v ta dan v
šoli; časih je pokimal z glavo, a ko sem zvršil, mi je
rekel: «Lepo, samo nekoliko previsoko i časih tamno;

o samej stvarj je premalo rečeno.*-A gimnazi-

jalci so gledali z velikim spoštovanjem na-me. Kako
ljuba je vendar mladež. Še drugi- in tretjikrat sem
lekcijo čital, potem pa le improviziral.*

«In z dobrim vspehom ?* vpraša Ležnjev.

»Z najboljim. Izlival sem vse, kar mi je v duši
živelo, in tako svoje učence silno navduševal. Mej
njimi so bili trije ali štirje jako nadarjeni dijaci:
ostali so me slabo razumeli. Reči pa moram, da so
me i oni dobri včasih zmešali se svojimi prašanji.
— Ljubili some, kakor očeta. Ali zdaj se je začela
intriga ... ali prav za prav ni tu nikakove intrige

Ul

bilo; nego jaz sem zašel v kolo ljadij, ki ni za me
bilo. Jaz sem bil drugim na potu in drugi zopet
meni. Moje lekcije za gimnazijalce so bile preučene,
bolj za vseučiliščnike pripravne; mojim učencem so
slabo koristile; fakt pa jaz sam nisem do dobrega
znal. Poleg tega nikakor nisem hotel stopati po
onem krogu, ki mi je bil v šoli naznačen ; to je stara
moja slabost, kakor ti je znano. Hotel sem uvesti
korenite reforme, in, pri mojej duši, reforme so bile
i lahke i dobre. Nadejal sem se izvesti svoje želje
po ravnatelju, dobrem in poštenem človeku, stoječim
pod mojim uplivom. Njegova žena mi je bila verna
pomočnica. Brate, odkar živim, videl sem malo tacih
žen. Bila je uže precej v letih; verovala je pa v do¬
bro, in ljubila vrlino in lepoto, kakor kaka devica
s petnajstimi leti, niti se ni bala tega verovanja po¬
vedati. Nje nikdar ne pozabim. Po njenem sovetu
sem spisal osnovo reform-Tu so me hu¬

dobni ljudje pred njo ogrdili. Najbolj me je razžalil
profesor matematike, majhen, osoren človek, ki ni¬
česar na svetu ne veruje, kakor Pigasov, samo da
je ta --- — Res, ali Pigasov še živi ?»

«Živj, in pomisli, vzel je za ženo neko vlaste-
linko, ki ga zdaj šiba.»

«Na zdravje! Natalija Aleksevna?«

«Zdrava je.»

«Srečna ?»

«Da.»

Rudin utihne.

«0 čem sem govoril? Da! o učitelju matematike.
Ta me je zavidal in primerjal moja predavanja ne-
kakej užigalnici, lovil vsako mojo besedico, nadmo-
dril me glede necega spomenika iz XVI. veka, in,
kar je glavno, začel je sumničiti moje namere. Zato
so skočili moji učenci na-nj. Nadzornik, s katerim
nisva bila posebna prijatelja, naščuje proti meni
ravnatelja in pravda je bila gotova. Jaz nisem po¬
puščal, nego se odločno za svoje pravo potezal, in
vsled tega je prišla vsa stvar pred šolskega nadzor¬
nika. Trebalo je, da zapustim službo. To meni ni
bilo dosti; hotel sem dokazati, da se z menoj ne
more delati, kakor je komu volja-no z me-

noj se mbra delati, kakor je komu volja-*

Zdaj se selim.

Nastal je molk. Oba prijatelja sta sedela mirno
drug nasproti druzega.

Prvi izpregovori Rudin.

»Da, brate, zdaj morem reči s Holcovem : »Do
česa si me, moja mladost, privčla; vidiš, da naprej
nobenega koraka ne morem storiti.«

»Mar nisem ničemu več sposoben, mar za me
na svetu ni posla? Često sem samega sebe tako iz¬
praševal, in, kolikor sem se tudi v svojih očeh hotel
ponižati, priznati sem moral, da imam darove, ki
jih nema vsak človek. Zakaj so ti darovi izgubljeni ?
In še nekaj: znaš li, ko sva bivala na meji, da sem
se nenavadno mnogo nadejal in zašel na krivi pot.
-Tedaj še nisem vedel, kaj želim, kaj ho¬
čem; vtopil sem se v besede in veroval v čuda; ali
danes — danes je drugače, in zdaj smem glasno
reči, kaj želim. Jaz se ne delam drugačnega, nego
sem v resnici: jaz sem miren človek; a vedem se,
kakor so okolinosti, za-se hočem malo. hlepim za
bliskim ciljem, naj si prinaša še tako malo korist.
— Ali ne! vse je zastonj! ne gre! Zakaj? Kaj mi
zapleta noge in mi ne da živeti in delati, kakor žive

in delajo drugi.-To je zdaj jedina stvar, o

katerej premišljujem. Jedva da se malo sprijaznim
se svojim položajem, uže me zla osoda odmakne.

-Začel sem se je bati, osode svoje-

Zakaj vse to? Razjasni mi to uganko!«

»Uganko!« — ponovi Ležnjev. — To je res! Ti
si bil meni vedno prava uganka. — Celo v mladosti,
ko si nam časih govoril, kadar ti je baš kaka dobra
misel prišla na pamet, plamtelo ti je srce — a —

-kar naglo si drugače govoril... ti me umeješ ...

celo tedaj te nisem umel... Sposobnosti je toliko v
tebi, trud, da dosežeš svoj ideal, neumoren_«

»Besede, prazne besede! Dela ni nič!« seže Ru¬
din svojemu prijatelju v besedo.

»Dela nič? Kakega dela?«

»Kakega dela ? Slepo ženo in celo obitelj se
svojim trudom hraniti in vzdrževati, kakor Prjažen-
cev ... to je delo 1«

113

»Da; ali tudi dobra beseda je delo.«

Rudin pogleda na Ležnjeva in molče prikima.

Ležnjev je hotel nekaj reči — ali si samo z
roko čelo pogladil in molčal.

»Torej misliš ^na svoje posestvo iti?« vpraša na¬
posled vendar Ležnjev.

»Da, na kmete.«

»A je li ti ostalo kaj tvojega posestva?«

»Ostalo je nekaj malega. Dve duši i pol. Vsaj
toliko imam, da morem trudno glavo nasloniti in
umreti. Morda si v tem hipu misliš: »ni to ni dru-
zega, nego fraza.« Res, fraza je mene uničila, jaz se
je nisem mogel rešiti. Ali kar sem zdaj rekel, to ni
fraza. Ni fraza, brate, poglej sive te lasi in te gube
po obrazu; strgan rokav, ki ga vidiš, ni fraza. Ti si
me zmirom strogo sodil; bil si pak pravičen; ali
čemu treba strogosti, ko je vse pri kraji, ni olja ni

v lampi, a lampa sama je razbita-Smrt,

prijatelj, pomiri vse.«

Ležnjev skoči na noge.

»Rudin,« vsklikne on,« zakaj to meni govoriš?
S čim sem to od tebe zaslužil? Mar sem jaz takov
človek, človek brez duše, da bi pri pogledu teh upa-
lih lic in teh gub po čelu mislil na — frazo? Bi li
rad znal, kaj o tebi mislim ? Dobro ! Jaz mislim :
evo sposobnega človeka, ki bi se svojo sposobnostjo
Bog zna kaj vse dosegel, kaj vse storil, samo da
nočel ... a ta stoji pred menoj gladen in brez
kraja, kder bi se mogel spočiti . . . .«

»Smilujem se ti torej,« reče zamolklo Rudin.

»Ne, varaš se. Spoštovanje vzbujaš, ne pa milo-
vanja. Kdo ti je bil na potu, da nisi vzdržal neko¬
liko let poleg tistega bogatega prijatelja na kmetih?
ki bi ti gotovo zagotovil bodočnost, da si le hotel,
Zakaj ti ni bilo moči na gimnaziji ostati, zakaj?
Če si začel z ideali kako delo, zakaj si vedno tako
končal, da si upropastil samega sebe in svojo ko¬
rist, a nikdar nisi zagrabil z lakomno roko, kolikor
ti je bilo mogoče doseči?«

»Gotovo sem se rodil pod sovražno mi zvezdo,«
odgovori Rudin se žalostnim posmehom. »Meni ni
nikder obstanka.«

12

114

»To je resnica; no tebi ni zategadelj nikder ob¬
stanka, ker te grize neki črv, kakor si malo poprej
rekel . . . . V tebi ni črva, niti duha brezpokojstva;
ogenj ljubezni do resnice gori v tebi, in očividno
gori močneje, nego v mnozih, ki sami sebe ne sma¬
trajo za egoiste, a tebe imenujejo intriganta. Da, jaz
prvi bi bil uže zdavnaj ta ogenj v sebi pogasil in se
umiril; tebe pa ni žolč, nikdar ubil ni, in jaz sem
preverjen, da bi začel kakor kakov mladenič novo
delo . . .«

»Ne brate, zdaj ne več,« odgovori Rudin. —
»Izdal sem vse . . . .«

»Izdal si vse? Drugi bi bil uže davno poginol.
Ti veliš, da smrt vse pomiri, a misliš li, da živenje
ne pomiruje? Kdor se je rodil, in nikomur nič od¬
pustil ni, sam ni vreden odpuščanja! Kdo pak sme
reči, da mu ni treba odpuščanja? btoril si, kolikor
si mogel, robotai si, dokler je bilo kaj moči ....
Česa še treba? Naša pota so šla narazen-«

»Brate, ti si drugačen človek, nego jaz,« reče
Rudin in vzdahne globoko.

»Naša pota šla so narazen,« nadaljuje Ležnjev:
— morebiti zato, ker imam kaj jesti, hladno kri in
druge zgodne okolnosti, zato sem baje mogel mirno
sedeti, prekrstiti roke in motriti svet; tebi je pa
bilo treba iti na bojišče, zasukati rokave, truditi in

boriti se. Naša pota so šla narazen--no glej,

kako sva si blizu. Saj govoriva skoraj istim jezikom,
prijatelj umeje prijatelja, odgajala sva se po jedna-
cih čuvstvih. — Vidiš, brate, malo nas je ostalo;
nas dvojica sva poslednja Mohikanca. Mogla sva
vsak po svojem potu hoditi, celo na pol sovražnika
si biti, dokler je bila bodočnost najina; ali zdaj, ko
se je vse predrugačilo, ko nova pokolenja mimo nas
hite, zdaj treba, da stojiva trdno drug do druzega.
Trčiva in zapojva po starej navadi: G-audeamus
igitur I«

Prijatelja trčita in zapojeta z raztrganima, kri¬
vima glasoma, pravima ruskima glasoma to staro
dijaško pesen.

»Ti odhajaš zdaj na kmete«; povzame Ležnjev.
»Ne verujem, da dolgo ostaneš, in ne morem si mi-

115

šiiti, kde in kdaj zvršiš ....  No vedi, naj se zgodi
s teboj, kar koli hoče, eno zaslombo imaš vedno. To

je moj dom.Čuješ li, starček ? Tudi ideja ima

svoje invalide in preskrbišča zanje.«

Rud in vstane.

»Hvala ti, brate, hvala! Tega ti nikdar ne poza¬
bim. Tolike ljubezni nisem vreden. Spačil sem svoj
život in ideji nisem služil, kakor je treba bilo ., . . .«

»Stoj!« seže mu Ležnjev v besedo. — »Človek
je tak, kakoršnega je naredila natura; več od njega
nikdar ne smeš zahtevati! Ti si imenoval večnega
Žida ....  Kdo zna, ni tebi li odsojeno, večno poto¬
vati ; morda izvršuješ tako večo zadačo, ki je zdaj
še sam ne slutiš: narodna modrost ne veli zaman,
da vsi pod Bogom hodimo. Ti odhajaš,« nadaljuje
Ležnjev, videč, da je Rudin klobuk vzel. — »Nečeš
li tu prenočiti ?«

»ldem ! Z Bogom. Hvala ti ... . ali jaz slabo
končam.«

»Prepusti to Bogu —-Torej res pojdeš?«

»Da! Z Bogom. Ne umevaj me krivo.«

»Tudi ti ne umevaj mene krivo ....  in ne po¬
zabi, kar sem ti rekel: Z Bogom! . . .«

Prijatelja se objameta in Rudin odide hitro.

Ležnjev je hodil še dolgo po sobi, ustavil se
pred oknom in zamišljeno rekel poluglasno: »Siro¬
mak!« Potem sede in spiše pismo svojej ženi.

Zunaj pa je vstal vihar in zlokobno tulil, bolno
in zlobno, odbijajoč v zvoneča okna. Začela se je
dolga, jesenska noč. Blagor onemu, ki v takej noči

sedi pod očetino streho, kdor ima toplo sobo--

— Gospod naj se smiluje vsacega, ki nema mesta,
da bi položil trudno svojo glavo k pokoju.

Okolo poludneva, 26. junija 1. 1848, ko je bil
vstanek »narodnih socijalistov« uže podavljen, boril
se je v ulici sv. Antonija še jeden linijski polk z
vstaši na nekej barikadi. Nekoliko strelov iz topa
razrušilo je barikado, a branitelji so zapuščali bari¬
kado in začeli misliti na svoje spasenje. Kar naglo