Matjaž Lesjak

ZA VSE ČASE





2020





Anno Domini 1683

O naključjih, ki so privedla

do novih načinov budnosti, družabnosti in

kulturnih navad, o nenavadnem napitku,

ki je brez nasilja osvojil svet,

o kameljem fižolu, ki to ni bil,

o ljudeh, ki so ga varili in preizkušali,

o tem, kako je nastal melange.

Še prej se je zgodila bitka.



Otilia:

Da sem ravno jaz uboga reva naletela na mojega zmedenega in štorastega moža! Vedno sem sanjala, da bom hodila ob postavnem možaku, prepasanem z debelim usnjenim pasom, širokih ramen, da bo meščan, trgovsko vešč, molčeč in toliko pameten, da bo pred gospodo glavo upogibal in med svojimi toliko bolj izstopal. Da bo močan v rokah, da me bo dvigal kot pero in igraje prestavljal mene in moje košare sem in tja. Pa sem dobila suhoglavca, ki prezira moč in ki mu ročno delo smrdi. Tale moj Berthold ta hip spi kot ugaslo poleno v odločilni uri, ko nam je Gospod nasul svoje darove pred vrata in jih staro in mlado vlači domov. Kot revše se je zvil v dve gubi in že drugič je zvonilo poldne pri svetem Štefanu, on pa še ni očesa odprl.

Nekaj je šlo navzkriž takrat, ko sem se možila. Imela sem že precej pomladi in bala sem se samska ostati. Prosila sem svetega Antona Padovanskega, da mi najde moža, všečnega in postavnega, sposobnega in zdravega. Da bi imel čim več zob, močne kosti in ravna kolena. Dobila pa sem pravo nasprotje. Saj se mi je takrat zdelo čudno, da je sveča, ki sem jo prižgala pred kipcem svetnika, dvakrat ugasnila, hladna sapa iz kota jo je udušila, potem pa sem voščenko le prisilila v ogenj, a je gorela postrani in se povesila. Morala bi se postiti, a kaj ko tako rada jem, pri molitvi pa od utrujenosti zaspim že pred prvim amenom. Tako sem dobila, kar mi je pripadalo. Sedaj se lahko tepem po glavi, pomaga pa manj kot nič.

Berthold, slišiš, zbudi se, vstani! Nič, še kar spi in ne pride k sebi od vsega hudega, kar smo doživeli. Pa saj ni edini! Dva meseca smo umirali od krogel, bolezni in lakote. Ampak, ko smo svobodni spet smeli mestna vrata odpreti, so vsi, ki imajo kanček pameti v glavi, pozabili na shiranost, utrujenost in umazanijo, opasali so si vrv okoli shujšanih teles in stekli grabit neznanski plen, ki je ležal pred nami na dosegu rok. Sedaj je skopnel in le še nekaj neuglednih kopic je videti tu in tam.

Slišiš, Berthold, zadnjič te budim z besedo, ker potem bom morala zamižati pred zakonsko pokorščino in te z grdim spraviti pokonci. Ne momljaj in ne stokaj, da si šibek in utrujen, tak si se rodil, in kar te jaz poznam, je tvoj prvi jutranji stavek, da si tako čudno oslabel.

Berthold:

Kje sem? Sem tukaj ali že tam? Pogrezam se v čudne temine, hladne in mrazeče, nato me spet neznana sila dvigne na površje in preko vek mi poblisne svetloba. Oči ne morem odpreti, v ušesih mi zvoni, telo je preutrujeno od vsega hudega. Spati, samo spati naj me puste. Ne štejem več dni in noči, lebdim v vmesnem času in prostoru, nekje med zemeljskim in božjim svetom. Voham strjeno kri na glavi in navada me sili, da bi našel vodo in se umil, a že sama misel na gibanje je dovolj, da omahnem nazaj v spanec. Od daleč slišim glasove, hrup, konjska kopita, vreščanje na ulici, ukaze soldateske, cerkveni zvon, voham dim in smodnik in potem spet padam v blažene globine samopozabljenja. Kako sladko je tole lebdenje. Telo se hoče obrniti na bok, napenjam voljo, pa mi poide moč. Visok glas mi govori v uho, to bo Otilia, jamrarije si sledijo in stokanje, grožnje in posmeh. Nekaj hoče od mene, ampak kaj? Ali ne vidi mojega potolčenega telesa? Moja izmučena duša ne zmore pogledati skozi oči. Nejasno vidim njeno senco, nagiba se nadme, maha z rokami in kaže z levico tja nekam čez stene. Vzame otep slame in me mahne čez ramena. Komaj kaj čutim. Priprem veke, megleno zaznam njeno obokano postavo, roke je zapičila v pas in se odmajala na dvorišče. Hvala bogu, spet me potegne v spanec, a veselil sem se prehitro. Slišim tacanje njenih nog, veko pridržim za noht odprto, Otilia ima v roki škafec in ga v slapu zlije name. Hlastam za zrakom, široko odprem oči, in ko hočem vprašati zakaj, kaj več niti nisem sposoben, me zalije še v drugo in to me prebudi toliko, da se ovedem, da sem res na tem svetu, v najini hiši, sedeč na najini postelji in da se to moje telo še drži skupaj z vezmi in kitami, čeprav to po vseh doživljajih meji na sam čudež. Otilia stoji pred menoj in sedaj jo slišim, da ni čas za spanje, da nam je usmiljeni Bog natrosil darila pred vrata, to se pravi pred obzidje, in da naj vsaj enkrat v življenju naredim nekaj koristnega ter naši družini povečam materialno blagostanje. Sedaj jo razumem. Gledam svoje spraskane roke, posušene potočke krvi na koži, strgane hlače in razparano srajco. Zamajam se, da skoraj padem nazaj v posteljno mehkobo, ko me Otilia prestreže s svojo roko, ki je hkrati mehka in trda. Žejen sem, rečem, kot Kristus na križu in to je res, a v odgovor dobim še en škaf vode čez glavo in tokrat razumem, da se takole šibek z njo ne morem več dogovarjati za usmiljenje. Postavljam se na noge, Otilia me ogrne s kratkim plaščem, v roke mi potisne vreče in košaro ter me odsune na ulico. Otroci me gledajo radovedno in spoštljivo, morda sedaj prvič v življenju izgledam strašen in resnoben. Tako krevsam počasi skozi Stubenthor in se privajam na pogled v daljavo.

Kristus Jezus in Mati Božja, svet, ki sem ga poznal do sedaj, ne obstaja več. Mestno obzidje razrušeno in razmajano, mrliče ljudje kar prestopajo, jarek poln krvi in trupel, ljudje blodijo naokoli kot mesečni, kakšen prosjak že izteguje roke po starem običaju, klateški psi tekajo naokoli s človeškimi okončinami v gobcih, razpuščene svinje žro drobovje naših mrtvih. Pred menoj se razteza ravnica, od katere veje kužen zrak, pomešan z dimom in strašnim vonjem po zažganih truplih. Kakšen osamljen konj sklanja glavo k tlom, živina išče gospodarje in se znajde po svoje. Med živalmi in ljudmi danes ni velike razlike. Ta vojna nas je poživinila.

Le nekaj je drugače. Nad deželo se je spustil mir, tako gost in otipljiv, da bi ga lahko zajemal. Vse molči, tišina teče kot reka nad polji in tolaži preživele. In po božji milosti sem smel med žive prišteti tudi sebe. Imelo me je, da bi kot po stari navadi sedel k rečici Wien in sanjaril, a odvratno razdejanje me sili, da hodim v okljukih sem in tja.

(To spodaj pišem popoldne pred mrakom, spomin je še živ:)

Komaj sem našel pot med rovi in skalovjem. Turški tabor je bil že zdavnaj opuščen, njihovi prapori so ležali v blatu, šotori požgani ali odnešeni, zakladnice izropane. Kogarkoli si videl, je vlekel na ramenu kakšen koristen plen domov. Zvrhana bremena so si nadeli, večja od njih samih, ljudje še niso prišli k sebi od vojne, griže in lakote, kot trlice so izgledali, suhi kot kobilice, a vlekli so s takšno silo, ki jo le lakomnost človeku podeli. Sam bi šel domov najraje golorok, a vedel sem, da Otilia čaka doma s slinastimi usti, da si bo kot vestna gospodinja opremila dom po novi osmanski modi. Komaj smo jih Turke pobili, že so ljudje natikali na sebe njihove kratke telovnike in hlamudrače, najprej v posmeh, kasneje pa kot ošabno paradiranje. Barv premore Osman namreč več kot naše meščansko oblačilo.

Tako sem zijal okoli, s čim bi se Otilii odkupil in si pridobil mir, ki ga moja duša potrebuje za premišljevanje. Potem sem našel pod napol podrtim šotorom nekaj vreč neznanega pridelka, kajti najprej bo gospodinja vprašala, kaj bo jutri v lonec dala. Odgovor bo našla v teh vrečah, nekakšen drobir je. Potem je nastal problem, kako spraviti te vreče v mesto. Moje roke so bolj ustvarjene za pero in pergament, hrbet pa še ni nosil na sebi kaj težjega kot zimski plašč. Tako sem kolovratil po bojnem polju dolge ure in gledal vrane, ki so iz trupel vlekle priboljške, ponavadi so najprej izpile oči. Vmes sem porezal nekaj turških ušes in nosov, izvlekel iz njih uhane ter jih spravil v mošnjo. Končno sem našel kmeta, ki je gnal presušeno kravo pred majhnim vozom. Plačal sem ga s turškim okrasjem, naložila sva tovor in potegnil mi je vreče v mesto. Še sam sem prisedel na voz, kazal sem mu pot mimo dominikanskega samostana, gor po Wollzeile in do naše hiše. Bil je toliko zagnan, da je znosil vreče na dvorišče, se priklonil in se spet odmajal. Meni je pohod izpil moči in usmeril sem se v posteljo. Pot mi je presekala Otilia, v glavi je vrtela sumničave oči in z zatajevano radovednostjo me je vprašala, kaj sem ji prinesel, kaj bo obogatilo naše gospodinjstvo. Živež, sem pokazal z roko na vreče, naredil trpeč obraz in imitiral skorajšnjo nezavest. Zastokal sem, da sem utrujen in slaboten, pa je zgolj odmahnila z roko in zajedljivo zasikala, da to že ve. Odšla je po nož in odrezala vrat vreči. Segla je z roko vanjo in pretočila zrnje med prsti. Kaj je to, je vprašala čez ramo, a jaz sem že ležal v postelji in spal sanje zmagovalca. Vprašala sem te, kaj je to, je pristopila in zavpila v moje uho, da bi mrtvega zbudila. Kamelji fižol, sem zašepetal in se spustil v temo.

Otilia:

Tresem se, kar me je skupaj, in to ni malo. Ni bilo dovolj, da mi je vojna žrla živce, da me je griža izpila, sedaj ko bi se končno lahko opomogli kot zmagovalci, mi moj levoroki mož prinese domov kot vojni plen kamelji fižol! Sveti Anton Padovanski, s svečo si mi namignil, naj še enkrat premislim, preden se vdam temu lenobnežu, a te nisem poslušala. Sedaj imamo polno kuhinjo osmanskega zrnja in prazne lonce. Če ne bo drugače, bom skuhala možu mačjo obaro in se mu zlagala, da je zajec. Ne morem pred sosede, skrivam se v kuhinji, pa tako rada bi se pohvalila s turškim plenom.

Elsbeth je njen mož prinesel več turških sabelj, krive so in jih bodo prodali za žetev namesto srpa, silno dobro so kovane in ostre. Pisane kamne iz ročaja je izluščila in si naredila koraldo, ki je ne sname več.

Kungundt je dobila celo vrečo pisanih rut in več turških sulic, ki jih je zapikala v gredo, da bo fižol visoko splezal.

Henntz je sicer bedak in ni čisto pri pameti, ampak povedati je treba, da si je zvlekel domov celo košaro turških lobanj in jih skotalil na dvorišče. V njih je natlačil zemljo in nasadil rože, eno pa je prav lično olupil in vsakemu pove, da jo ima pod posteljo, da ponoči prazni mehur vanjo.

In jaz, Otilia Zauner? Skoraj me je zavist zvila, ko me je Enndlin oni dan zvabila v njihovo kuhinjo. Zavpila sem od presenečenja, noge so se mi ugrezale do gležnjev v mehke preproge z Jutrovega, ki so prej krasile štab Osmanov.

Jaz pa kamelji fižol! Poizkusila sem, kar sem znala, da bi bil uporaben. Skuhala sem ga, pa je smrdel tako nagravžno, da sem ga vrgla podganam v kot, pa so se še te samo namrdnile in šle. Dušila sem ga in pekla z repo, pa sem si zob zlomila. Vrgla sem tri pesti svinjam v kotu, pa so se posrale nanj! Kokoši so malo popikale, pa tudi odnehale. Povedala sem Bertholdu svoje in ga tudi mahnila čez koščeni hrbet. Potem je seveda šel na trg in od daleč namigoval, da bo morda na brezpotjih okoli mesta še našel kakšno kamelo in jo futral z zrnjem, pa bi imeli na zimo turške koline. Domneval je, da morda ta prežvekujoča žival zmore zmleti ta čudni plod.

Vrgla sem kamen za njim, potem pa sem sedla v kot in se zjokala. Tale vojna nam je pokvarila živce, umazala duše in skalila misli. Ne znamo se več normalno pogovarjati, vpijemo drug na drugega, ampak kakšno lepo turško zapestnico bi si pa vseeno zaslužila. Jutri bom skuhala kamelji fižol Bertholdu, pa naj ga žre in se davi.

Berthold:

Grem skozi mesto, da se na lastne oči prepričam, katere hiše še stojijo in v katerih cerkvah še opravljajo edino pravo čaščenje Boga. Ni dosti manjkalo, pa bi v Stephansdom vstopila kriva vera in onečastila Gospodov tempelj. Hvala Bogu je naša cerkev prestala vojno gorje, kar pa ne morem reči za ostale zgradbe, ceste, trge, ljudi in živino. Hlapci še vedno odvažajo trupla na cizah in jih vozijo ven iz mesta, kokoši letajo sem in tja kot brez glave, ker so res neumne živali in ne zaslužijo druge usode, kot da končajo v naših trebuhih, otroci sedijo na portah in se igrajo s svinčenkami, ki so jih izbrskali v prahu. Vse ceste so razrite in blatne, tlakovci na kupih, ljudje brskajo s palicami okoli ruševin in drug drugemu pripovedujejo, ponavljajo že stotič, kaj so doživeli.

Stephansdom stoji pokončno in trdno, kar takoj utrdi tudi mojo vero, na konico turna so že zlezli pajkasti mladeniči in postavili na konico križ, da ne bi polmesec z zvezdo niti po pomoti spominjal na vzhodno nevarnost. Potem jo mahnem na levo na Novi trg, obstanem, meni dobro znana kapucinska cerkev zeva z udrto streho, kar vzamem vase kot tiho zadoščenje, a na zunaj kažem mimoidočim zaprepaden obraz in se tolčem z dlanmi po obrazu, da vidijo moje ogorčenje. Nadaljujem s hojo in splezam na obzidje blizu Koroške utrdbe. Šele sedaj si lahko v miru ogledam razdejanje. Ravelin med utrdbama je skoraj zravnan z zemljo, glasija pod zidom vsa razrita in spodkopana, Burgbastion visi nagnjen s podrtim zidom in kupom kamenja v udrtini, ki so jo naredile turške mine, zazebe me čez kosti, spet slišim strašno bojno kričanje in povelja, zbegam se in odidem na zidek, s katerega lahko gledam na Dunaj.

Vidim mesto pod seboj, oddihava se od strašnih dogodkov, nad njim se boči modro nebo, le-to sega daleč in visoko, vse do prvih angelskih višav in nato še višje do serafov, kerubinov in prestolov, ki že tvorijo vhod v samo najsvetlejše jedro svete Trojice, kjer vlada Bog s Sinom in svetim Duhom. Tam izvira takšna svetloba, da oko oslepi od bleščave in zemeljski človek zgori v pepel, če se le približa robu nedotakljivega.

Mislim, da se tu z mano sedaj dogaja nekaj nezemeljskega, ker mi zmanjkuje besed. Loteva se me omedlevica. Da me ne bo božje zadelo?

Otilia:

Jočem, sedaj pa res jočem, hudo mi je, Hannsija sem poslala po vodo k vodnjaku, saj mi bo na koncu ostal samo še tale fantek, izgleda, da je trdoživ, preživel je Turke, kugo in rdečo grižo. Gledam ga, kako v srajčici drobi s kotličem v roki, in vem, da se mi ne sme preveč smiliti, niti ga ne smem imeti preveč rada, ker živimo v času, ko lahko takele otroške drobižeke odkosi vseprisotna smrt od danes na jutri. Boljše, da se ne navežem preveč na njega, tu in tam ga malo pobožam, a ne preveč, bolje da se utrdi, surovi časi so okoli nas, če nas ne natika Turek na sulico, nas pa gospoda tlači z davki in cerkev s krivdo, ker smo se rodili iz greha.

Še vedno jočem. Bertholda so prinesli nosači na vojaškem platnu in ga položili pred vrata. Da je bil najden ležeč, kot brez življenja na obrambnem zidu. Gledam ga, še bolj je suhljat, mrtev ni, podihava in mrmra nerazločno. Grem po Elsbeth in Hennza, zvlečemo ga v sobo in skotalimo na posteljo.

Hannsi je privlekel vodo, se postavil v kot in sedaj gleda z odprtimi usti. Zobje se mu majejo, včeraj je enega kar izpljunil. Vzela sem coto in izmila končno vso kri z Bertholdovega telesa. Obleganja je konec, vojaki proslavljajo, moža moram spraviti pokonci. Od česa bomo jutri živeli, če on omaga, spet bo treba česati volno. Če bo Berthold storil žalostni konec, mi bo grozila ubožnica. V tem primeru se bom naredila dobra za gospoda Kornhäusla, pri katerem stanujemo. Mi je že dal enkrat 5 guldnov, da me je mečkal od zadaj, in kruha še nismo stradali. Ženska mora gledati naprej in nazaj, v mojem primeru moram podpirati štiri vogale v hiši, ker moj slabotni mož še sebe komaj drži na kosteh.

Nekaj mrmra, oči je odprl. Izgleda, da danes še ne bo umrl. Pravi, da se mu je v glavi zvrtelo, da je videl pekel na eni strani in nebesa na drugi in da to človeška duša ne more prenesti in omahne v spanje. Mislim, da je malo zmešan.

Berthold:

V teh dneh sem že krepkejši in vem, kaj mi je storiti. Otilia je nesla volno na trg, Hannsi išče na ulici svinčenke z otročaji. Spustil sem se v klet in odmaknil kamen v zidu. Toplo me je oblilo. Mošnja s srebrniki je še tu, kar mi bo omogočilo še nekaj časa lagodno življenje. V veži so še vedno vreče s kameljim fižolom. Odvezal sem zadnjo in iz nje previdno izvlekel platneni sveženj. Moje oko je našlo na bojnem polju, kar so nepismeni bedaki in pijani vojaki spregledali. Zanesel sem ga v sobico v prvem nadstropju in se zaklenil. Tu sem samo jaz in Otilia to ve. Konec koncev sem mož in lahko nekaj tudi ukažem. Razgrnil sem bogastvo posvečenih v besedno umetnost in vzdrhtel od vznemirjenja. Pole grobega papirja in nekaj tankih pergamentov. Pisar velikega vezirja Kare Mustafa je vse pustil v naglici in zbežal na Ogrsko, v kolikor že ne gnije z drugimi na polju in ga ne obžirajo svinje. Kakorkoli, živali neverniške ne zaslužijo boljšega konca in sedaj sem jaz lastnik neizmernega bogastva. Pogladil sem pole in jih poduhal. Oh, blaženi vonj po knjižnicah, znanju, širnem svetu. Odprl sem tintnik in prirezal pero. Zapisal bom strašne dogodke, ki sem jim bil priča, in to bom delal tiho, zaklenjen v sobico, ker Otilii ne morem odgovoriti, če bo moje pisanje podprlo njeno gospodinjstvo z imovino. Besede imajo drugo vrednost. So uganka nepismenim, luč bralcem, prav zastavljene besede premikajo kralje in odstavljajo mogočnike. Otilio zanima samo oprijemljivi dohodek, gulden pod palcem, repa na krožniku. Za črke ji ni mar, šteti pa zna s prsti, če je treba tudi s tujimi. Na dvorišču, ki ni veliko, goji par kokoši in dve svinji. V tej družbi prav uživa. Včasih jo gledam, kako čoha prašiče po glavi, in svinje prav zadovoljno krulijo.

Tako začnem s krajem in letnico.

Dunaj, v septembru leta Gospodovega 1683, teden dni po veliki zmagi nad Osmani.

Jaz, Berthold Zauner, sem se rodil leta 1644 v dunajskem zakotju preprosti materi in neznanemu očetu. Ta moški je premogel nekaj vesti, čeprav je bil gosposkega porekla. Ko je onečastil mojo mater Barbelin, je izginil iz njenega življenja. Še prej mu je morala obljubiti večni molk glede njegovega očetovstva, za kar se je oni oddolžil z dostojno vsoto in da se bo pojavil spet nekoč kasneje, da mi najde mesto v družbi. Še prej ji je iskreno izpovedal tudi drugo možnost, da če se ji usta odvežejo glede njega, bo šla navzdol po Donavi. Tako sva z materjo preživela prva leta v krilu stavbe za služničad imovite družine Spillenberger, kjer so mojo mater vzeli za slaščičarko. K sreči so bili gospod silno sladkojedi in je moja mati bila dobro gor vzeta. Včasih sem dobil ostanke cukra tudi jaz, zato sem se navadil na sladkosti življenja in mi zelje ni dišalo. Kmalu sem imel črne in piškave zobe in s ponosom sem jih kazal, saj so bili znak, da imam dostop do boljšega hranila.

Ko sem zrasel v hlače, me je mati nekega dne poklicala k sebi z resnim obrazom in mi povedala, da se bodo najina pota ločila, pa menda ne za vedno. Da je prišel ta skrivnostni mož izpolnit svojo drugo obljubo. Padel je že mrak, ko se je na dvorišču ustavila kočija. Kočijaž je zgrbljen sedel na kozlu, mati me je odpeljala do vozila. Vrata so se odprla, glas je rekel, naj mati gre, in je šla. Še prej me je na kratko poljubila na lase in bili so mokri. Prisedi, je rekel neznanec. Nisem ga videl, ves je bil zamotan v črn plašč, luči ni bilo nobene. Pa smo odpeketali. Na tisti kratki vožnji sem spoznal, da je bolje, da se kar odrečem materi in cukru, da je oboje za mano. Solze sem požiral navznoter, in ko se je kočija ustavila, sem bil že posušen. Mrka postava me je vlekla za roko. Moški je potrkal na porto, vrata so zaječala in potem je šlo po hodnikih sem in tja, končno mala sobica, skromna leščerba. Za mizo je sedel brat kapucin in pisal po diktatu. Da se izroči kapucinskemu samostanu na Dunaju zapisana vsota za moje šolanje in bivanje. Da se obveže omenjeni red, da me nauči pisanja in branja v nemščini in latinščini, petja, not in discipline, pobožnosti in pokorščine. Potem pa, kakor bo božja volja. Moški me je zasukal z obrazom v kot in s tremi koraki zapustil sobo. Brat kapucin mi je rekel, naj mu sledim, in tako se je začelo.

Bilo je silno dolgočasno, saj so mojo radoživost vpeli v litanije in pokoro. Bilo nas je več pripravnikov, eni še skoraj otroci, in spali smo v dormitoriju. Ponoči so nekateri zlezli drugim v posteljo, včasih je kdo jokal, kdo drug pa stokal. Zjutraj so bili spet vsi v svojih posteljah, ker jih je kazen naučila reda. Molili smo in peli. Pisanja me je učil brat Zaharija. Pisala sva s palico v droben pesek in prav dobro mi je šlo. Znal je tudi druge, čudne črke, ker je bil prebežnik in konvertit iz Konstantinopla, kjer zapisujejo besede drugače in bolj oglato, tako kot sta jih risala sveta brata Ciril in Metod. Pisanje in branje mi je šlo gladko v glavo, pri petju so mi pomagali s palico, molil pa sem večinoma tako, da sem zgolj zgibal ustnice. Začela me je objedati misel, da bi šel v širni svet, da bom tam bral na spomenikih in zidovih stara sporočila. Mlado telo mi je zajel čuden ogenj in razmišljal sem, da pobegnem čez zidec. Pomagal mi je splet okoliščin.

Brat Franciskus me je pogosto vzel na kor, kjer sem vadil etude ali pa napihoval meh, če je on prebiral tipke. Ko se je neko dopoldne spustil s kora v glavno ladjo, sem sedel za tipke, odprl registre in iztisnil iz orgel neke popolnoma druge zvoke. Bolj divje, neugnane, neharmonične, tuleče, z levico sem držal akord in z desnico iskal čim bolj napet zvok, da bi z glasbo izpovedal, kar sem čutil v telesu, in to posebej pod pasom. Takrat se je zaslišalo iz cerkve gor kričanje, Kaj počneš nesrečnik, to je diabolus in musica, brat Franciskus je priropotal na kor in me za ušesa zvlekel z orgel. Gnal me je do opata, poklicali so še brata Modesta, ki je bil eksorcist, potisnili so me na kolena, obtožili so me hudičeve glasbe, da sem pritiskal zvečano kvarto, tritonus, jaz sem se branil, da sem samo hotel slišati iz orgel mojo bolest, da je glasba sama po sebi nedolžna in nedoločljiva. Brat Modest je rekel, da je v glasbi vse dovoljeno, razen kar je prepovedano, in to je tritonus, ki ga je hudič umestil med note, da bi budil menihe iz zamaknjenosti, dražil molivce in vznemirjal pravoverne. Kajti hudič se zmore vmešati povsod, v tvarno in duhovno materijo, tudi v samostanih je prisoten, ko zavaja menihe v greh napuha, požrešnosti in nečistovanja. Šli so v kot in šušteli, da bo treba ponovno blagosloviti orgle in cerkev, sumili so, da sem sad greha, zlodejeva zel, ki se je prikradla med svete može. Bil sem kaznovan na teden dni posta ob kruhu in vodi in na deset udarcev po zadnjici. Položili so me na leseno klop, zavihali so mi raševino čez glavo in me tolkli, čutil pa sem tudi roke, ki so me stipale, če imam morda hudičeva jajca (takšna so menda s trdo žimo poraščena) in če moje seme diši po žveplu. Potem sem v celici med postenjem v sebi izčistil namen, da pobegnem od tod in s seboj vzamem črkarsko znanje. To sem tudi storil neke noči, ko je treskalo in deževalo. Vzela me je tema.

Moja nadaljnja pot se je vila po dunajskih predmestjih v premišljevanju, kaj bo moje preživetje. Naglo sem ugotovil, da sem za kmeta prepameten, za rokodelca netalentiran, za fizično delo prešibek, tako mi je ostalo na voljo mestno življenje v tistem predelku, kjer sta potrebna izobrazba in diskretnost. Pisal sem različni gospodi ljubavna pisma in jih dostavljal skritim gospodičnam in s tem sem kmalu prav dostojno živel. Kot dodatni zaslužek sem vraževernim, ki jih je povsod dovolj, prodajal ogledala proti bazilisku. Opozarjal sem topoglavce na globoke vodnjake, kjer živi bazilisk svoje skrito življenje in ponoči budi speče z brbotanjem svoje sape. Ko sem v drugo naredil obhod pri istih lahkovernežih, so mi poročali, da imajo hiše mir in da jih bazilisk ne moti v nočnem počitku. Seveda jih ni motil, saj bazilisk ne obstaja (z nekaj dvoma tu zapišem vprašaj, ?), zanesljivo pa sem pridobil dobro ime in novo suknjo. Bedak se vedno zahvaljuje, da se je pustil pretentati, in še rad plača za to.

Pogosto sem se smukal tudi ob judovskem getu, kjer sem postal kurir med trgovanja željnimi. Mnogi Judje so bili prav dostojni ljudje, izobraženi in imoviti. Človek bi jih skoraj lahko imel za prijatelje, če ne bi bili tako okoreli neverniki. Jaz po svoji pameti menim, da bi jih Kaiser lahko pustil pri miru, in morda (tu zopet pripišem vprašaj, ?) je zadnja strašna vojna bila doprinešena tudi zaradi grehov, ki so bili storjeni nad temi nedolžnimi ljudmi. Bil sem namreč blizu, ko jih je cesar 25. julija 1670 neusmiljeno izgnal iz Leopoldstadta, bil pa sem tudi toliko praktičen in prisebnega duha, da sem v kratkih urah brezvladja smuknil v zapuščeno judovsko hišo in našel mošnjo srebrnikov, ki je končno iz mene naredila gospoda. Slišal sem, da so mnoge odhajajoče zunaj obzidja pobili okoliški prebivalci, kajti našega kmeta nič bolj ne razjezi kot pogled na morilce našega Gospoda Jezusa Kristusa in tako Jude zasleduje njih greh, kjerkoli se pojavijo s svojimi kaftani. Morda bi Judje modro storili, če se bi prepustili naši blagi veri, in bi jim bilo tako prihranjeno naše sovraštvo. Leopoldstadt so Kaiser spet spremenili v krščansko četrt, porušili so sinagogo in prav tam zgradili imenitno cerkev.

Poročil sem se z volnarko Otilio in tako prišel v stik z bogato družino trgovcev Kornhäusel, pri katerih je bila visoko zapisana kot spretna predica. Prodali so nama del hiše in tu sva še sedaj. Tako sem prišel do ženskega telesa in njega slasti, ki so me spominjale na cuker iz mladosti. Drugače pa sem pohajal po mestu, iskal primerne prilike za zaslužek in posredovanje, prenašal sem pomembne novice in težka dela prepuščal drugim, ki jih je Bog opremil z bolj robustnimi telesi. Živeli smo kar mirno, a mestu ni bilo dano, da se razširi v božjo slavo.

Leta 1679 je izbruhnila kuga v Leopoldstadtu in jaz spet nekoliko namigujem (tudi tu dodam vprašaj, ?), če ni to posledica nepremišljenega izgona Judov ali pa so oni odhajajoč prekleli naše meščane. Bodi kakorkoli, kuga je vzela tisoče še včeraj živih ljudi na drugo stran v zagrobje. Jaz sem se takrat zaklenil v hišo in naročil sem Otilii, da se umivamo z vinskim kisom, da bo s svojo jedkostjo odganjal bolezenske duhove, otroci pa so dobili nalogo, da pobijajo podgane. Tako smo preživeli po božji milosti in spet je bilo nekaj časa mirno. Izkušnja pove, da je mir toliko bolj nevaren, kolikor dalj traja, kajti hudič ne miruje in za vsakim spokojnim dnem se lahko upravičeno vprašaš, kaj bo sledilo sedaj.

Tako sem sedel tistega julija na Jesuitenplatzu in čakal, da oddam pisanje naročniku, ko mimo prigalopira konjenik, konj čisto spenjen, vojak pokrit s prahom, oči široko odprte, lice bledo in zaprepadeno. Spretno sem skočil pred njega, mu ponudil gulden za zadnje novice, kajti s tem sem pretežno služil svoj pisarski kruh, pa mi je samo kratko odmahnil, naj prihranim denar, kmalu bo šlo za življenje, kajti Turki že obkrožajo Dunaj.

Turki!

Kmalu so zvonili vsi zvonovi, ljudje so kriče tekali po ulicah, iskali drug drugega, vojaki so hiteli na obzidje, sam sem splezal na zvonik Stephansdoma, mežnarju sem rekel, da sem vojaški opazovalec, in kar sem videl tam skozi lino, me je dokončno streznilo. Okoli mesta je bilo že morje vojakov, postavljali so prve šotore, ki so se lepo belili na zelenilu naših njiv, okolišne vasi so gorele, videl si bežeče ljudi in konjenike, ki so jih sledili z visoko dvignjenimi sabljami. Kri mi je zledenela in pomislil sem, da je moje lagodno živjenje končano zaradi nekega slavohlepnega velikega vizirja. Kara Mustafa je že dal postavljati svoj tabor na imenitnem razgledišču, da bo bolje videl, kako bo padlo naše belo mesto v osmanske roke. Bledega lica sem se spustil v mesto in slutil sem, da se tokrat z denarjem in poceni prevarami ne bom izmazal. Tokrat bo plačilo kri.

Otilia je vreščala in otroci so ji glasno sledili. Klofnil sem jo in ji rekel, naj zapre gofljo, kure in svinje, prešteje vrečke z moko, kajti najprej bo zmanjkalo hrane, nato pa ji bo poskočila cena. Tu sem spet videl svojo priložnost, morda presučem situacijo v svoj prid. Če nam bo dano preživeti, seveda.

Naj zapišem, da se je dalo tiste dni prav komodno po ulicah Dunaja premikati. Kaiser Leopold I je namreč že kak dan prej odšel na varno ven iz mesta. Ali bi se smelo reči, da je pobegnil? (Dodal sem vprašaj, ?) S sabo je potegnil tudi desettisoče, ki so trepetali za svoja dobro pitana življenja. Potem je poveljnik obrambe general von Starhemberg dal zapreti vsa vrata in bili smo ujeti od znotraj in od zunaj. Sedaj smo bili odvisni samo od svojega orožja in negotovih političnih zaveznikov tam nekje zunaj, ki so šli najraje za tistim, ki jih je bolje plačal. Sem pa v tistih dneh pomislil, da je v mnogih izpraznjenih dunajskih hišah ostala zagotovo kakšna mošnja denarja, ki je v naglici begavci niso odnesli. Da je tudi v tem pogledu pametno imeti odprte oči.

Potem je bilo vsak dan huje. Hrup se je dvigal po ulicah, ukazi so odmevali pozno v noč, in ko smo še mislili, da imamo kakšen dan časa, da opravimo spoved in se pripravimo na bližnjo smrt, je v mesto že priletela prva goreča bomba. Začelo se je, mi pa še nismo mogli verjeti, da je res. Mestni poveljnik se je zaganjal z ukazi ob celotnem obzidju, dal je razrušiti vse lesene stavbe, da jih ogenj ne bi zajel in se razširil na celotno mesto, ženske so morale odstranjevati tlak z ulic, da so se bombe zarivale v mehkobo in niso odskakovale. Jaz sem se večinoma prikrival v svoji sobi in skozi lino gledal usodo, ki nam je stiskala vrat. Včasih sem šel na ulico, ko se je zmračilo, kajti ko je vojna, je bolje, da te ni.

Na enem takšnem sprehodu sem srečal landsknehte. Strašni so bili v svojih oklepih, divji, neusmiljeni, marširali so hrupno, žvenketali z ostrimi orožji in kar stisnil sem se ob zid, ko so šli mimo mene. Nihče me ni opazil. V miru so to bili običajno bahavi in naduti najemniki, ozaljšani s perjanicami, polni denarja, hodili so okoli v tesnih hlačah in kazali vsem in vsakemu, kaj imajo med nogami. Nobena ženska jim ni ušla, če so tako hoteli, razmetavali so plačo in svojo nespamet. Sedaj pa so marširali proti obzidju resnobni, smrt jih je že označila, sedaj bodo morali prodati svoja življenja. Hropli so že sedaj v smrtni grozi in vznemirjenosti. Turške bombe so tolkle ob obzidje. Stopil sem raje v vežo in počakal, da je cela četa odropotala proti bastijonu. V trebuhu se mi je zbudil spomin.

Koliko let je tega, kar so me landsknehti dobili v roke? Petnajst? Morda. Takrat sem nosil tajna sporočila grofici von Sayn od njenega oboževalca. Kmalu sva ugotovila, da sva si midva bolj na roko kot težko dosegljivi ljubimec iz Melka. Grofica je bila rdečelasa in se je silno hitro vnela. Domislil sem se, da bi se pod večer prismukal v njeno palačo skozi stranski vhod, preoblečen v žensko. Tako sva se sladkala nekaj večerov, ko so me pri zadnjem izhodu zalotili landsknehti. Napiti so prišli iz krčme in mi zaprli ulico. Pa se je začelo z vpitjem, pa ponudbami, držali so se za jajca in vlekli ven svoje večno trde in za pol lakta velike batine, begal sem naprej in nazaj, pa so me ujeli, dvignili so mi krilo in se do solz krohotali, ko so videli moj pravi spol. Dobro, je odločil glavni, boš vsaj videl, kako je biti baba. Nagnili so me čez plot in me vzeli od zadaj kot sodomiti ali kot sem včasih videl v samostanu. Ko so končali, sem se odmajal do vodnjaka in si hladil glavo in zadnjo plat. Zasovražil sem vojake in njihovo grobo silo. Ampak to je bilo takrat.

Sedaj sem bil vesel, da jih vidim. Turki so pritiskali silovito, naši so užigali s topovi, odrivali so jih preko prve linije, a kobilice so se vračale znova in znova. Svet nas je zapustil, Kaiser je odšel, zavezniki so bili daleč. Tudi slepec je videl, da nam moči pojenjajo, Turki so prožili podzemne mine in bastijoni so bili pred podrtjem, v mestu so se kopičila trupla, zmanjkalo je hrane, prekupčevalci so ponujali pregrešno draga živila, duhovniki so hodili s kadilnicami in križi ob okopih in jadikovali, kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod! In kot da hudega še ni dovolj, je izbruhnila še rdeča griža in pobijala meščane po hišah.

Tako sta ugasnili tudi najini hčeri Dorethin in Criste, taki suhceni sta bili, otroci so sila bledikavi, že prej smo se navadili, da je vsaka družina naredila nekaj otročajev na rezervo, kajti mali človečki so krhki kot tanek led in ni bilo hiše, kamor ne bi stopila smrt po svoje majhne mrličke. Na otroke se ni dobro navezati, pridejo po grehu na svet in mnogi tega bremena ne morejo nositi. Otroci so nezanesljivi, nevajeni življenja in kužni zrak jih zaduši in pomori. Negotovo in prepočasi se zakoreninijo v ta svet in jih včasih že majhna bolezen vzame s sabo. Zato tudi preveč žalosten ne moreš biti, ko jih pokoplješ. Nov otrok se zlahka naredi. Z Otilio sva ju zagrebla na dvorišču, kajti drugod je bila zemlja že povsod polna mrličev, ki so s svojimi kostmi silili na plano.

V cerkvah se je molilo, z zvonika smo streljali rakete za pomoč zaveznikov, poslali smo kurirja čez turške linije, pa so nam Osmani vrnili nazaj njegovo glavo in pismo, da naj se raje predamo, jokali smo in kleli, v kleti smo nameščali kadi z vodo, da smo po tresljajih vedeli, kje nas Turki spodkopavajo in kje nas bodo podminirali, strašna eksplozija je nagnila Burgbastijon, 27. 7. je dal von Starhemberg razglasiti splošno mobilizacijo in tokrat so me vojaki zagrabili ter me dodelili na jugovzhodni sektor. Pomagati si z menoj niso mogli, tako so me postavili v klet, da sem javljal tresljaje turških rudarjev, ali pa sem v hospicu ranjenim vodo v usta vlival. Obupani smo bili tako vsi, nismo si upali gledati drug drugega v oči, kajti tam bi vsak videl brezup. Meščani so bili tako razdraženih živcev, da so nekega tujca, ki ni znal dovolj hitro in prepričljivo odgovoriti, kdo je in od kod, razčetverili s konji kot špijona, kasneje je nekdo rekel, da je bil jecljavec, množili so se prividi, v verskih blodnjah so se reveži spotikali po mestu in se ponujali Bogu v odkup za naše grehe, eden si je dal pribiti z žeblji dlani na lato, ljudje so na glas priznavali svoje grehe ter vse vrste nagravžnosti, ki so jih storili, zmanjkovalo nam je idej, kaj še lahko storimo, Turek je pritiskal dan in noč, spali smo stoje ali sede, kjer je naneslo, vsak sram je izginil, ljudje so se olajšali na vsakem vogalu telesnega blata in vode, ženske so strgane kazale noge do kolen, ne da bi jih kdo videl in jih poželel, strah nam je usušil usta, stražar na turnu Stephansdoma je vsako uro metal dol na listku napisana opažanja in vsako je bilo slabše od prejšnjega, okoli Dunaja je vse gorelo, mostovi so bili porušeni, eno od naših domačih svinj je kap zadela, nevajena hrupa je kratko potegnila, neki dan je priletela turška puščica v mesto, so napisali v ogrskem jeziku ultimat, da se predamo, če ne bomo končali kot vsi drugi, ki so se upirali sultanu Mehmedu IV in njegovemu vezirju Kari Mustafi, orožje je utihnilo, sovražni kanoni so na kratko obnemeli in z obzidja smo gledali strašno turško procesijo, ko so paradirali z visoko dvignjenimi sulicami z nataknjenimi glavami krščanskih podložnikov, tudi otroke so napikali na ojstrice, nato so zmetali trupla s katapultom čez obzidje, najtrši možje so se tresli od groze in besa, z golim očesom si videl, da pride sto njihovih vojakov na enega našega, samo še nekaj metrov zidu nas je ločilo od zadnje ure, vojaki so se kleče spovedovali, menihi so hodili med njimi in jih blagoslavljali in mazilili, še žive so z zakramentom spreminjali v posvečena trupla, vsak je v nebo pošiljal zaobljube, če ga milost božja ohrani pri življenju, verske bratovščine so glasno molile za tiste, ki so preklinjali po službeni dolžnosti, tla pod nami so vzdrhtela, strašna eksplozija, ravelin pred obzidjem se je povesil, zame je prišla nova komanda, pustiti sem moral ranjene in ogledovanje tresljajev vode, tako ali tako je bilo vse spodkopano pod nami, vlekli so me na obzidje, da sem strelcem prinašal napolnjene arkebuze in odnašal prazne dol po stopnicah, kjer so jih nabili s smodnikom in sekancem, oglušeli smo od pokov in kričanja, Turke smo videli na nekaj metrov, zadnja ura se nam je bližala, konec je, 9. september je bil, ko je umrl dunajski župan blagega spomina Johann Andreas von Liebenberg, samo naš komandant von Starhemberg je bil z nami dan in noč, brez spanca je delal stalne obhode, bodril, kogar je videl, sam ranjen ni odnehal, kdo ga je krepčal v tej usodni uri, je neznanka, mešalo se mi je v glavi, gluh sem razbiral ukaze z obrazov oficirjev, vsi spačeni, krvavi, bledi, grozavi, nečloveški, hrane ni bilo, žrli smo odpadke kot prašiči, arkebuza, je kričal vojak, odnesel sem jo na basanje, ko sem jo privlekel nazaj pred strelno lino, je tam visel brambovec brez glave, krogla mu jo je oddrobila, naslonil sem arkebuzo kar na njegovo pleče in nameril v prvega janičarja, sunek me je odbil daleč nazaj, presuhljat in brez teže sem bil, pozabil sem zatakniti kljuko za oprimek, kot so to delali landsknehti, zabilo me je v kot, obležal sem kot cota, bitka je vrela na vseh partijah, nekaj se mi je v glavi premaknilo, gledal sem nebo in videl, da nad Osmani in nami poteka še ena bitka med nebesnimi silami Dobrega in Zla, nad Turki so jahali hudiči na svinjah, z naše strani so strnili vrste angeli z ognjenimi meči, hudiči so vražje tulili, boje se žegnane vode, na levem krilu so prijahale nad nas coprnice na brezovih metlah, tudi njih so angeli nagnali, le ena se je zmuznila v vrzeli, se zataknila na turnu Stephansdoma in se jadrno spustila v mesto, da bi zastrupila vodnjake, zbudil sem se v goreči jezi, postavil pokonci svoje šibko telo, mrtvemu vojaku sem izpulil meč, stekel po stopnicah na ulico in naravnost na Stephansdomplatz, tam je res krevsala povprek babnica v črnem, visoko sem dvignil meč in jo presekal na pol, ena ženska je tulila, gospo Peternello je ubil, nisem imel ne volje ne časa, da bi ji razložil, da je to čarovnica, moral sem nazaj na obzidje, še dobro, da sem malo zamudil, strašna eksplozija nas je pometala na vse strani, v Burgbastijonu je zazijala orjaška luknja, med nami in Osmani ni bilo več nobene pregrade, janičarji so planili po nas, glave so se kotalile pod konjskimi kopiti, že so se tolkli v drugi obrambni liniji, izza vogla so pridrveli landsknehti dopelsoldnerji z orjaškimi meči, zasekali so v telesa nevernikov in jih za silo zrinili kak meter nazaj, konec je, konec, morda bo Otilia našla v kleti tisto mošnjo s srebrniki in si pomagala čez najhujše, ko mene več ne bo, eksplozija me je zagnala v zrak, padel sem na trebuh in prah me je zasul, hrup bitke se je tišal, šibko sem podihaval in zdrsnil sem v temo nezavedanja.

Ko sem se zbudil, je bila črna noč okoli nas. Kolikor sem presodil, sem še bil na dunajskem obzidju, strpinčen, napol mrtev, a življenje še ni odteklo iz mene. Gledal sem zvezde, ki so v neusmiljenih daljavah zrle na naš grešni svet. Levo in desno od mene so ležala trupla vojakov, nekateri so morda samo spali, straže so oprezale čez rob. Potegnil sem vase zrak, ki nam je še edini ostal v izobilju, in vzdrgetal sem od groze, kajti nad Dunajem se je širil vonj, ki ga prej nisem poznal, sladek vonj po človeški krvi in iz moje glave, kamor me je zadel kamen, so prav tako polzele temne kaplje krvi. Do te vojne nisem vedel, da je v glavi človeka toliko krvi, menil sem, da je tu zgoraj več pneume, zrak torej, da je zategadelj glava lahka in pokretna na ramenih, v teh tednih strašnih bitk pa sem videl, da vodi povirje krvi čisto gor pod oči.

Od zahoda je potem prišel do mene glas nekega vojaka, ki je zvenel čudno sveže in ob vsej moriji skoraj neotesano vedro. Nekaj je govoril in ponavljal. Potem se je stavek prenesel od ust do ust in nas dvigal iz spanja in nejevere. Da na Kahlenbergu tabori kralj Jan Sobieski, pomoč je prišla z njegovo vojsko. Drug drugemu smo šepetali dobro novico v uho in pritajeno čakali, če se že lahko veselimo. Ko je prva jutranja zarja posvetlila kamne našega obzidja, smo se vsi obrnili proti Kahlenbergu. V žarkih so zasijali oklepi vitezov, brez oklevanja so se spustili po gričevju navzdol in se zarili z železjem v Osmane. Vzklikali smo in mahali, bil je 11. september leta Gospodovega 1683, ko nas je božja roka rešila v zadnjem trenutku, ker še en dan ne bi zdržali, luknja v bastijonu je bila samo za silo zakrpana, nametali so vanjo kamenje in tramovje in vsa trupla, ki so bila pri roki. Predvsem pa smo bili do kraja oslabeli, še nož si ne bi mogel zariti v vrat, da ne bi prišel Turkom v roke.

Sedaj je bil vsak ob svoji lini obzidja, spremenili smo se v gledalce. Na ravnici pred mestom smo gledali bitko med kristjani in muslimani, Osmani so se poizkušali pregrupirati, a so jih naši dobili v klešče in drobili pod kopiti, Osman se je pognal v beg, Kara Mustafa je izpraznil glavni štab, nenadoma se je vse preobrnilo nam v prid, obup je zrasel v up, začeli smo se smejati, že smo zabavljali nad bežečimi, bila je sobota in Bog je storil v svoji umnosti vse tako, da smo v nedeljo na Gospodov dan že lahko odprli mestna vrata Janu Sobieskemu in praznovali veličastno zmago. Zvonovi so tolkli, duhovni so klečali in peli Te Deum in vse meščanstvo je vzklikalo slavo zmagovalcu. Jaz sem se splošnemu vpitju pridružil bolj vzvišeno, klical sem et in terra pax hominibus,1 naj se ve, da sem hodil v latinske šole in da se vendarle razlikujem od teh prostakov, ki me obkrožajo.

Do kdaj se je ta dan praznovalo in veseljačilo, ne bi vedel povedati, splazil sem se domov in izpit, preutrujen in brez moči telebnil na posteljo, kjer sem ugasnil za ta svet v spanec.

Otilia:

Vsak dan se spotaknem ob te neumne vreče s kameljim fižolom! Za nekaj pa že mora biti to zrnje uporabno, če so ga Turki zvlekli s seboj! Berthold je verjetno ugibal, ko je rekel, da je krma za kamele. Morda je zdravilo za vzhodne bolezni? Nečesa se moram domisliti, da ga spravim v promet in uporabo. Drobila sem ga v žrmljah, pa mi ni ugajal, potem sem pest vrgla v suh bakreni kotel nad ognjem in ga mešala s kuhalnico, da je porjavel in počrnel. Nenavaden vonj se je dvignil iz kotla in me dražil. Misel mi je prišla pod čelo, da bi ga sedaj zdrobila v prah in z njim barvala mokro volno. Morda se sprimeta volna in fižolji prah med seboj v obstojno barvo? Tako sem preizkušala sama sebe in novotarijo na dvorišču, ko je padla senca name.

Pred menoj je stal ugleden gospod in se prav dostojno priklonil, snel je klobuk, predstavil se je, da je Kolschitzky, trgovec z mešanim blagom, vam na uslugo. Debelo sem pogledala, zakaj bi on meni uslugo delal, menila sem, da išče moje imovite gospodarje. Takrat še nisem vedela, da se tako reče zaradi lepšega. Pokazal je s sprehajalno palico, s katero je hodil, v lonec in vprašal, kaj da počnem, saj ga je nenavadni vonj privabil v Wollzeile. Jaz sem zavila z očmi, da imamo doma vrečo neuporabnega kameljega fižola, ki mu skušam sedaj najti neko korist. Trgovec je začudeno dvignil obrv in predlagal, da me prav rad reši tega bremena. Na končno, sem rekla, tamle je vreča prislonjena ob zid, nesite jo, da napravi prostor kakšnemu bolj koristnemu živilu. Gospod Kolschitzky je čudno naglo tlesknil s prsti in izza vogala je že pridrsal malo večji otrok s samotežnim vozom. To se mi je zazdelo malo čudno, kot da je bilo vse pripravljeno za ta pretovor, pri tem pa se je trgovec nosil nadvse ravnodušno. Zašilila sem ustnice v kljun in tvegala nekakšno pogajanje. Če so gospod trgovec, se bova zmenila vseeno za kakšno poplačilo, če drugo ne, sem vrečo skladiščila in čuvala na suhem. Spet se je gospod rahlo priklonil in izza pasu izvlekel gulden, ki da poplača to menjavo. Nekaj znotraj mojega trebuha mi je reklo, da se lahko iz tega prevejanca iztrži še nekaj viška. Da bi bila dva guldna dostojna cena za polno vrečo. Gospod se ni upiral, že med odhajanjem mi je izročil kovanec in že sta z otrokom in vrečo ropotala navzgor po ulici.

Ko je prišel Berthold domov sem mu sporočila veselo novico, da je žakelj kameljega fižola našel novo domovanje, midva pa sva bogatejša za gulden. (Enega sem zamolčala.) Da je trgovec Kolschitzky pokazal interes za nekoristni osmanski plod. Da sem kroglice pražila v bakrenem kotlu, misleč, da bom našla novo barvilo za volno, je pa samo dišalo po neki novotariji. Berthold me je ostro poslušal in zamišljeno kimal. Še vedno je imel obvezano glavo. Pohvalil je moj trgovski čut in mi namignil, da bi lahko za vrečo iztržila prav gotovo dva guldna, kajti med trgovanjem prodajalec draži robo, kupec pa jo niža. Oba sva se čudila, kaj da bo počel Kolschitzky z vrečo, a njegova pota so vodila daleč naokrog po svetu, pa bo že našel nekje kupca. Potem je Berthold rekel, da je zelo utrujen in šibak, ter se po svoji navadi usmeril v posteljo.

Berthold:

Počasi se privajam nazaj na stanje miru in moje prvobitne dejavnosti. Hodim po mestu in gledam za ugodnimi priložnostmi za ne pretežek zaslužek. Tih sumničav glas v meni mi šepeta v uho, da ima Kolschitzky nek še nerazkrit namen s kameljim fižolom. Sklenil sem potipati tu in tam, kajti kjer je trgovec skrivnosten, tam on voha običajno priložnost za zaslužek. Spraševal sem poznavalce in izvedel, da je Kolschitzky izvorno tujec, Poljak. Tam ga imenujejo Jerzy Franciszek Kulczycki, da občuje v več tujih jezikih, potuje vse do Konstantinopla in se je izkazal za koristnega in pogumnega med osmanskim obleganjem in sedaj dobro živi, obdan z dodatno slavo in privilegiji. Torej ni logično, da bi Kolschitzky hodil po Dunaju in trgoval za drobiž. Odprl sem oči in sklenil ugotoviti, kaj v resnici namerava.

Zavil sem do Johannesa Theodata, pri katerem sem nekoč že trgovsko posredoval, ko je potreboval vmesnega človeka med seboj in Judi. Namignil sem mu, da je Kolschitzky od moje žene odkupil vrečo kameljega fižola, in če ima kakšno misel, kaj bo z njo počel. Govoriva seveda o vreči, ne o moji ženi. Johannes Theodat je pritisnil prst na čelo in ga kmalu premaknil v nos. Menil je, da Kolschitzky ne gre v noben posel, pri katerem ne bo desetkratno zaslužil ali pa ustrezno zaslovel. Tako sva oba še naprej ugibala in tuhtala, kam vodijo njegove poti. Theodat je povprašal, koliko je plačal Kolschitzky za vrečo, jaz sem odvrnil čisto lagodno in brez zadrege, da tri guldne. Potem sva spet molčala in že med odhajanjem sem namignil, da bom pregledal klet, če se tam skriva še kakšna pozabljena vreča, kajti moj turški plen je raznolik. Slišal sem, kako je počila kost v Theodatovem hrbtu, ko se je sunkovito zravnal. Da bi bil on pripravljen plačati pet guldnov zanjo. Delal sem se naveličanega in sem malomarno dodal, da upam samo, da se ni vmes zopet prismukal Kolschitzky do našega dvorišča, kajti tip ima nos, praženo zrnje pa oddaja prav vabljiv vonj. Šest, je zasopel Theodat, šest plačam. Zmenjeno, sem rekel in čutil sem, kako se mi je napolnil žep. Počakal sem, da je našel težaka, ki je šel z nama vse do našega bivališča, pokazal sem mu vrečo v veži, zadegal si jo je na rame in s Theodatom sta šla po svoje. Otilia me je vprašala, po koliko sem prodal vrečo. Tri guldne, sem rekel hladno in prepričano. Vedno je treba tako lagati, da sam sebi verjameš. Otilia je lažje razmišljala, če je odprla usta. Potem je rekla, cena zrnju raste, še tri vreče imava spodaj. Če greva sedaj h Kolschitzkemu, nama bo plačal podvojeno. Nikar, sem jo podučil, naj pride trgovec do naju, tako bova midva v prednosti pri dražitvi. Pohvalila je mojo pamet in se potipala med joškami, kamor je vtikala sprotne kovance.

Ta nekoristni vonj po praženem zrnju nama je začel prinašati nepričakovan dohodek.

Drugi dan sem poiskal Kolschitzkega in poklepetala sva o naši junaški zmagi, zaveznikih in edino zveličavni krščanski veri. Preverila sva vreme nad nama in mimogrede sem omenil, da sem Theodatu prodal še eno vrečo zrnja za sedem guldnov. Kolschitzky me je prijel s pogledom in tudi on očitno v glavi vrtel Otiliino spoznanje: cena zrnju raste. Potem je le prišel s pravo besedo na dan, trgovanje ima svojo logiko, ponudil je osem guldnov za novo vrečo, če jo še imam na zalogi. Narahlo sem pokimal, posel je bil sklenjen, Kolschitzky je spet poslal fantalina s samotežnim vozičkom na Wollzeile, kajti on je bil imeniten gospod, lahko bi užival življenje, ki je bilo podloženo z mnogimi dukati, a vedel sem, da bi pogrešal prijetno vznemirjenost trgovanja.

Tako sem opravil še dvakrat pot med Theodatom in Kolschitzkym in vsakokrat dražil prodajo. Na koncu smo bili vsi zadovoljni, prodajalca in kupca, moja posredniška vloga je bila končana, Otiliina pa se je šele začela, ampak tega takrat še nisem vedel.

Otilia:

Tako, opomogli smo se za prvo silo, nakupili smo si nove obleke, Hannsi je dobil daljše hlače, sedaj že pomaga kočijažu našega gospoda pri vpreganju. Berthold nosi neke novice po mestu in zbira govorice, kdo je s kom in kdo rovari proti komu. Čim je bilo konec obleganja, so se ljudje spet lotili obrekovanja in spletkarjenja.

Česala sem volno, kar rada delam, ko se je pri nas spet pojavil trgovec Kolschitzky. Nimamo več zrnja, sem rekla. Spet se je priklonil in dodal, da je tokrat po mene prišel. Zardela sem, ker sem mislila, da hoče isto kot vsi moški, pomislila sem, da bom tokrat svojo kožo na riti dražje prodala, vredna sem več kot vreča kameljega fižola. Denar mi v teh izropanih časih prav pride, sama se moram znajti. Ne morem večno stikati po moževih žepih, če je kje pozabil kakšen kovanec. (Enkrat sem našla tudi prstan.) Torej: Kolschitzky je še vedno upiral vame radovedne oči. Verjetno sem zardela, on pa tudi ni umaknil pogleda z mojega oprsja, spustila sem oči nad moje hribčke, ki so res vabljivo obilni, a sem se hitro ohladila, kajti mož je gledal kovanec, ki sem ga grela v zajedi.

Videlo se je, da je hudo zaposlen in njegov čas dragocen, kajti ni ovinkaril. On bi me zaposlil v novo nastali točilnici turškega črnega napitka. Da potrebuje mojo spretno roko in izkušnje. Torej, sem rekla pametno, vi ste že našli uporabnost kameljega fižola?! Res je, se je nasmehnil, v Konstantinoplu smo pili turško črno vodo iz teh zrn. Torej ne gre za barvilo, sem vprašala. Vodo vsekakor obarva, nato pa zaužiti napitek povzroči blagodejne zdravilne učinke v telesu in umu. Misel na službo mi je bila vabljiva in odšla sem z njim na oglede, a sem si izgovorila poizkusno dobo in seveda, če bo Berthold pristal. Ah Berthold, je rekel Kolschitzky, sem že govoril z njim, je rekel, naj vas uporabim za svoje namene, da bodo le koristni in dobro plačani. A tako, sem zazevala, mož me je kar mimogrede ponudil trgovcu. Pa sva šla.

Gospod Kolschitzky me je povabil v pritlične prostore, ki so bili še skoraj prazni, in me vzpodbudil, naj ponovim postopke priprave, ki sem jih izvajala na dvorišču. Potrebovala sem bakren kotel, ogenj, kuhalnico, dobro besedo in nekaj predujma. Vse sem dobila takoj in jadrno. Vsipala sem zrnje v posodo in vztrajno mešala nad zmernim ognjem, da so semena porjavela in počrnela. Potem sva potrebovala majhen mlinček, kajti Turek prah vsipa v vodo, da ga skuha pred zaužitjem. Pomagala sem si z majhnimi žrmljami. Nato sva zavrela vodo v kotliču in vsipala prah, da se je jezljivo napihnil in zadišal po čudni omami. Nalila sva brozgo v manjše skodelice in bilo jih je pet. Tako sem naredila prvi turški črni napitek. Kava, je rekel gospod Kolschitzky, na kratko ga imenujemo kava. Od takrat ga nismo več imenovali kamelji fižol, ampak kava, kar je bilo krajše in bolj prikladno.

Srknila sem in si opekla jezik. Počasi, je rekel Kolschitzky, vroča je kot pekel, kjer se sedaj cvrejo neverniki. Še on je srknil in se skremžil. Da bo na meni, da ugotovim recept za pravšnjo pripravo, da bodo zrna ravno prav spražena, da bo količina vode in prahu v dobrem razmerju za končno pitje. Da mi prepušča kuhinjo v moje roke, on pa gre po svojih gosposkih potih dalje.

Sedela sem tam ob mizi in počasi pila črno vodo. Nisem se še navadila, da jo kličem kava. Usedlina mi je škripala med zobmi, posrkala sem prvo in drugo skodelico in tako vse do pete. Kaj posebno dobrega v tem nisem videla in še manj mi je bilo jasno, kdo bi hotel to neverniško gnusobo piti tukaj na Dunaju. Gospod Kolschitzky se je vrnil čez dve uri in s seboj pripeljal dva gospoda in dve hudo mladi gospodični, ponudil jim je kavo, srkali so in zavijali z očmi, poizkušali so najti v tem črnilu nek smisel zase, pa ga niso našli. So se pa gledali križem čez mizo.

Jaz sem šla potem domov in moj korak je bil čudno lahek in poskočen. Delala sem potem še cel dan do večera, pletla sem še dolgo v noč in se čudila, kam je odgnala kava moj običajni spanec. Srce mi je butalo, okrepljeno s turškim zdravilom, in spraševala sem se, do kdaj me bo držalo. Ko sem drugo jutro še vedno bedela kot zajec, sem zdrvela do Kolschitzkega in mu zgrožena povedala, da me je kava oropala spanca. Svetoval je, da spijem samo en lonček na dan, toliko da se mi lica obarvajo rožnato.

Berthold:

Temu je torej namenjen kamelji fižol, ki mu od sedaj naprej rečemo kava!

Posvetilo se mi je, da je Kolschitzky na svojih potih naletel na tuje navade, in tokrat so te navade skupaj z Osmani prišle k nam. Izprašal sem Otilio, kako se pripravi novi napitek. Izdatno mi je povedala vse o praženju in ognju ter da še išče prava razmerja, da bi kava postala ustom prijetna, kajti včasih je okus bolj podoben ogorku, drugič pa scalnini. Nekje vmes je tista skrivnostna točka, ki kavo naredi užitka željno. In še to mi je rekla, da če bom pil to novotarijo, ne bom več večno utrujen in šibak, da me bo ozdravila. V to sem podvomil, ker jaz sem se že rodil utrujen. Sem pa novo pridobljeno znanje lepo unovčil.

Mahnil sem jo do Johannesa Theodata, ki je ravno tako brkljal po kuhinji skupaj z ženo. Kavo je že pil pred leti, a tukaj je stal pred uganko, kako surove kroglice spremeniti v končno pijačo. Da je prvi korak najtežji. Namignil sem mu, da mu v to smer lahko pomagam, a da sem sam za to znanje porabil znatna finančna sredstva. Ne da bi izgubljal veliko besed, je odprl listnico in mi našteval denar na roko tako dolgo, dokler nisem presodil, da sem ga dovolj udaril s pohlepom.

Potem sem sedel na visoki stol ob steni in usmerjal njega in ženo v delo. Kmalu je zadišalo po prijetni aromi in to je bil znak za mletje in končno kuhanje. Srkali smo črno vodo in nismo prav vedeli, ali nam diši ali ne. Le to smo kmalu opazili, da smo se zelo razgovorili in gospa soproga je pritiskala roko nad oprsje, kajti srce ji je hotelo ven zbezljati. Odločili smo se, da bomo pili bolj po požirkih, kajti tekočina je bila še divja in jo je bilo treba z izkušnjami ukrotiti, da ne bo delala škode v telesih.

Minilo je nekaj tednov in naslednji omembe vredni dogodek je bila otvoritev kavopivnice pri Kolschitzkem. Na Schlossergassel je našel primeren prostor in nad vrata je dal napisati z rdečimi črkami na črni podlagi: Turška kava. Prišlo je nekaj ljudi, ki so jih pritegnile nove vonjave. Tisti, ki se vedno in zgolj samo pritožujejo, so se obregali ob majhne skodelice, neroden oprijem prstov in ogljeno barvo. Nekateri so se spraševali, če pijača ne bo zbudila v njih neobvladljive jeze ali pa prehitre strasti. Srkali so s previdnimi obrazi, zmajevali z glavami in šli naprej.

Ko je Johannes Theodat izvedel, da je Kolschitzky šel s kavo v javnost, je zavihal rokave. Na Haarmarktu je kupil prostor, postavil vanj nekaj klopi in miz ter napisal s črnimi črkami na rdeči podlagi: Prava turška kava. Tudi k njemu so zavili neki radovedneži in se ubadali z novim okusom, ki ga niso znali prav umestiti. Theodat se je bolj razgovoril o zdravilnih učinkih kave in jo je priporočal pri oslabelem srcu in vodenici.

Tako sem smel jaz, Berthold Zauner, na turški papir zabeležiti, kdaj je na Dunaj prišla kava, kakšni so bili njeni prvi učinki na ljudi in kakšna je bila moja vloga pri tem.

Otilia:

Delo pri Kolschitzkem mi gre dobro do rok, le pravega zadovoljstva ni, če odštejem plačilo in gospodovo strast, da me kdaj od zadaj zgnete, ko pražim zrnje in vrtim kuhalnico. Nehajte, mu rečem, se bo zažgalo. Saj tudi jaz gorim, mi običajno reče in gre dalje. Takrat dobim povišico. Sedaj že poznam zvarek in njega zahrbtno delovanje. Ga moram prav previdno srkati. Najlepša je prva skodelica zjutraj. Najprej mi odpre oči in zbudi mojo dušo, nato udari srce z dvojno hitrostjo in včasih mi tudi izprazni rit prav na hitro. Tak si, zlodej, si mislim, malo te je dosti za velike učinke. A okus mi ni všeč. Kot bi pila vodo iz zažganih polen. Kako bi izboljšala kavo, da bi užitek tekel od vonja do okusa nepretrgano?

Take so bile moje misli dolge mesece. Pomagal mi je slučaj in dejstvo, da se je dekla z golido v roki spotaknila in se je prelilo nekaj mleka v lonec s skuhano kavo. Hotela sem biti jezna, potem pa sem gledala, kako krožijo vrtinci v posodi, in zdelo se mi je, da sta se tekočini z veseljem združili, da sta našli sorodstvo. Črna kava se je razbarvala v rjavo in to je bilo mojim očem bolj prijazno. Srknila sem in tudi ustom je bilo všeč, grenkoba se je omilila. Ko sem dodala še zrno sladkorja, so mi usta povedala, da sem našla pravi kuharski recept.

Popoldne sem takšno kavo postregla gospodu Kolschitzkemu in ga gledala. Srknil je in njegov obraz se je iz vsakdanjega razlezel v zadovoljnega, pomljaskal je in mi z nagnjeno glavo rekel, Otilia, tole je pa prava mešanica. Potem je to ponovil še po francosko.

Tako smo začeli streči mešanico in kmalu smo imeli stalne goste. Ljudje so pravili, da si ne morejo pomagati, da jih noge kar same nesejo v kavopivnico. Berthold pride tudi včasih, a je bolj stare sorte, raje ima pivo in vino. Povprašal me je prav natančno, kako naredim kavo po novem receptu. Čudno se mi je zdelo, saj se moški prav nič ne brigajo za kuho, moj Berthold pa sploh ne, on stalno poudarja svojo pismenost.

Še bolj čudno pa se mi je zdelo, da nista minila niti dva tedna, pa je Johannes Theodat začel ponujati na las podobno kavo! Mislim si, da so se ljudje pač razgovorili, da dodatki odvzamejo kavi grenkobo in okrepijo njen žlahtni vonj. On jo je imenoval kava kapucinarka, menda zaradi barve.

Berthold si je kupil nove škornje in klobuk.

Enkrat sem bila hudo jezna nanj, ampak sedaj nisem več.

V kavopivnici sem od samega dolgega časa začela peči kekse različnih oblik in vsebin. Izboljšana kava je klicala k sebi še prigrizek. Posebej gospe so rade klepetale in se sladkale s priboljški. Tako sem oni dan dala na pladenj rolice testa, da pred peko malo obležijo, in sem odšla h kotlom za praženje. Berthold me je prišel pogledat, preden je šel na svoja pota po Dunaju, za katera nisem smela vedeti, kam vodijo, ker je šlo za državne in osebne skrivnosti. Me prav zanima, če ni šlo pogosto kar za njegove osebne skrivnosti in njegovega državnika v hlačah, ampak kar sem izbrala, to sedaj imam. Potikal se je po kuhinji, vohal sem in tja, nekaj brkljal in potem odšel. Ko sem se vrnila k pladnju z rolicami, me je skoraj kap od svete jeze. Berthold mi je vse rolice zavil v polkrog. Sedaj so se že strdile in takšne sem rada ali nerada dala v peko. Moj mož je za samo škodo in nesposobnost na svetu! Na koncu dneva, ko mi je zmanjkalo keksov, sem ponudila gostom še zvite rolice. Skrila sem se za vrata, da me ne bi dosegel posmeh. Gostje pa so se režali dobrovoljno, nekdo je rekel, da je Kolschitzky sedaj dokončno ponižal Osmane, Dunajčani pijejo orientalsko kavo sebi v užitek in nato pohrustajo zraven njihov polmesec.

Tako se je rodil kifeljc in ostal v dvojini s kavo.

Morda sploh ni potrebno omeniti, da je Johannes Theodat kmalu za tem postregel ob kavi svoje upognjene kekse z janežem, ki jih je imenoval turške sablje. Na Dunaju je bolje, da svoje skrivnosti kar sam oznaniš, sicer ti jih naslednje jutro drugi povedo!

Berthold:

Zamišljen hodim po mestu in se čudim, kako so se stvari zasukale v borih nekaj mesecih. Dunaj obnavljajo v vseh ulicah, palače stoje v starem sijaju, reveži pa se morajo spet znajti po svoje, saj na njih se vedno pozabi. Tudi jaz ubiram pota do mojih starih strank, ki potrebujejo zaupnega kurirja. Prenašam sporočila in politične namige, posredujem pri zavezništvih in ljubezenskih srečanjih. Tu sem molčeč kot kamen, ljubezenske zmenke urejam diskretno in anonimno. Pri politikih nisem tako natančen. Včasih delam na obeh straneh in dvojno zaslužim. Če mi tla postanejo vroča, se uderem vanje, se pravi, zaklenem se v svojo sobico in pišem spomine na burna leta, ki sem jih smel doživeti. Najbolj me čudi človeška sposobnost, da se vse hudo pozabi in se življenje prav hitro preuredi in nadaljuje na novo.

Ko se je osmanska nevarnost pred Dunajem oddaljila za obzorje, so se ljudje vrnili k svojim opravilom in prav veliko niso objokovali svojih mrtvih. Jih je bilo preveč, čas nas je potiskal naprej, da smo nadoknadili zamujeno. Tisti, ki so še imeli plodnost v svojih telesih, so se lotili pridelave novih ljudi. Begunci, ki so pred vojno nevarnostjo zbežali, so se potiho vrnili v mesto. Nekaj časa smo jim še zamerili njihovo strahopezdljivost, potem se je pozabilo tudi to. Saj bi verjetno vsak pokazal pete pred Turki, če bi lahko. Videti Turka je pomenilo samo smrt ali ujetništvo. Svobodo si si moral odsekati z mečem. Tako smo bili meščani za obzidjem prisiljeni najti svojo odločnost in pogum, kakor smo vedeli in znali. Jaz za boj nisem bil pripraven, a nekaj svoje krvi sem prelil na bastijonih in to tudi rad povem, če me že kdo vpraša.

Danes ni hiše na Dunaju, ki ne bi imela kakšnega plena ali okraska iz časa turškega obleganja. Skoraj v vsaki veži visi meč ali handžar, cof, drog za zastavo ali turban. Mnogi so položili na tla hodnikov njihove mehke preproge, ženske se krasijo z rutami iz svile. Najprej je bilo vse to del posmeha in zmagoslavja, nekateri deli njihovega življa pa so nam zlezli pod kožo in se ponašili. Tu mislim predvsem na novo modo pitja kave, ki se je že razpasla po mestu.

Jaz sam se kave malo ogibam, ker imam nekaj pomislekov. Otilia zna sicer izdelati prav okusen napitek, a če sem spil požirek tega črnila preveč, mi je srce začelo preskakovati in se spotikati znotraj mojih prsi. Pomislil sem, da je to morda turški urok, njihovo tajno maščevanje, da so nam namenoma pustili svoj zvarek in nas čisto počasi zastrupljajo in spreobračajo v njihovo nadležno vero. (Tu spet pripišem vprašaj, ?) Ampak očitno moji pomisleki ostalih Dunajčanov ne bremenijo preveč. Prav radi hodijo na kavo, ob pitju postajajo živahni in razboriti, stresajo šale in zraven prigrizujejo rogljič. Ob tem se junačijo, kot da so samega Turka pokončali.

Čeprav nerad premišljujem v globino, moram neke dvome raziskati z meni ne prav lastno vztrajnostjo. Zakaj človek vedno nekaj v usta vtika, zakaj tako rad je in še posebej pije? Kaj ga goni, da se pol življenja ukvarja z usti in užitki, ki jih nudijo? Vino in pivo nas tolažita, a nikakor ne dokončno, ko izhlapita iz duš in teles, smo primorani spet iskati zdravilo za melanholijo. Da se včasih stvar preobrne, je vobče znano, vino zavlada človeku in ono išče njega in ga peha pred bokal in kozarec. Sedaj smo na Dunaj dobili še kavo, tako da ljudje že dopoldan srkajo omamo vase, kar doslej ni bila navada. Ali se bosta obe tekočini v človeku tepli? Nas bo kava dvignila toliko višje, kot bomo zvečer zdrseli nižje in iskali vinske tolažbe? Se ne bo tu vzpostavila neka gugalnica, da bo duša nihala sem in tja, med enim in drugim užitkom? Izgleda, da je v človeku neka posoda brez dna, ki jo moramo znova in znova polniti, ter smo obsojeni na večno pitje, beganje med žejo in potešitvijo in tako naprej vedno znova v večnem krogu primanjkljaja.

Naj bo kakor koli, na Dunaj se je vrnil mir in tu pripišem svojo pobožno željo in upanje, da je bila to zadnja vojna, ki je zadela naše mesto. Vojaštvo in groba sila sta mi mrzka, in ko pomislim na landsknehte, se mi usta osušijo. Je pa že bolje, da se ljudje šalijo ob mizah in srkajo dopoldansko kavo.

Ampak ko gledam te kavopivce, me nekoliko zbode v duši. A se kdo ob tem še spomni, kdo je prve vreče privlekel v mesto iz turškega tabora? Ali si bo zgodovina zapisala moje ime ali pa bo kot kamen utonilo v pozabo? Danes vsi omenjajo samo Kolschitzkega in Theodata, kot pena plavata na površju vode in se sončita v slavi. A bil sem jaz, Berthold Zauner, ki je tiste zmedene dni po zmagi zasegel neznani sad tuje rastline, vsi drugi so iskali kovan denar, obleke, okras in dragocenosti, jaz, Berthold Zauner, pa sem izbral tisto, kar je pohlepni svet ocenil kot nepomembno. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen, Dunaj pa mesto, kjer ljudi zjutraj zbuja omamni vonj po praženi kavi.

Naj torej ostane tako zapisano in tukaj ne bom dodal vprašaja, ampak klicaj!





1 Mir ljudem na zemlji.





Nebesa

O iskanju nebes in kako nas hudič

vedno najde prvi, o tem, kako težko je živeti

na Levantu in še posebej v puščavi,

o skušnjavah sv. Antona, o ženski roki,

ki gleda iz raja, o izvoru goste vode in qahwe.



Odkar se spomnim, sem iskal nebesa. Že kot otrok sem cele ure ležal na hrbtu strešne terase in opazoval modro nebo in oblake, ki so se pletli nad mano. Zlahka sem videl mogočne angele in njihove prste, ki so gnetli belo meglo v pravljične oblike. Trebušaste nebeške ladje so plule po sinjem morju nad mano in čez krov se je nagibal Sindbad Morjak. Moja mati mi je redno brala zgodbe iz knjige Tisoč in ena noč in že petleten sem znal napisati njen naslov: , čeprav črk še nisem poznal. Sem jih pač narisal, imel sem roko, ki me je zlahka in hitro ubogala. Drugače pa se vsi moji telesni deli niso skladali med seboj. Bil sem vrvežav otrok, butal sem se z glavo ob podboje, roke so šle v eno smer, noge pa v drugo, pogosto sem bil zamišljen in drugekrati vzkipljiv. Na glavi sem imel posledično modrice in buške.

Le ko sem poslušal pravljice in zgodbe, sem se polegel na preprogo in obstal, mati je sedla na blazino in mi v ušesa vlivala čudovite prigode, ki so se zgodile za časa vladanja kalifa Haruna al Rašida. Brala je s tako mamljivim glasom, da me je nosilo okoli kot na leteči preprogi. Takrat še ni bilo časa, vse življenje je potekalo v enem kosu, ki je obsegal ljudi, kamele, sanje, jok, smeh, hiše, mesto in suho zemljo, ki se je daleč od nas dotikala obzorja. Zato je bilo nemogoče izmeriti, kako dolgo je moja mati Lydia brala in kako daleč sem poslušal z njo. Bilo je tudi vseeno, kajti lebdela sva v neskončnosti in večnosti.

Ob soparnih nočeh, ko smo spali na strehi, je prišla do mene in mi brala iz ozvezdij. Tako sem videl nočne luči nebes in mnoštvo oseb, ki so s svojimi zgodbami vred otrpnile nad nami. V svojem majhnem telesu sem čutil vlek neskončnosti, ki me je dvigal pod nočno nebo, in oklepal sem se mame, ker sem domneval, da me zemlja ne bo zadržala. Če sva videla padajočo zvezdo in njen rep, sva se prijela za roki in zamižala. Mama je rekla, naj si kaj zaželim, a jaz sem samo mižal, nobenih želj nisem imel, ker je bilo obilje okoli mene dovolj veličastno.

Pozimi sva se zavila v preprogo in pokazala mi je Orion. Poznala je mnogo starih zgodb in tisto o Orionu je povedala na ducat načinov. Da je imel Orion psa Sirija in lovil z njim plen po nebu. Nekega dne je zagledal lepotice Plejade in jih poželel. Dekleta so se razbežala in klicala Zevsa na pomoč, ta jim je dal krila, da so odletela, Oriona pa je s harpuno prikoval na nebo.

– Vidiš tri zobe harpune?

– Vidim, sem dahnil in nisem mogel verjeti, da so materine besede resnično vidne na nebu.

Mati se je rada hihotala in me drezala s prstom. Imela je tudi svoje skrivnosti. Včasih se je igrala s svojimi kipci, tako kot jaz z glinenimi vojščaki. Mislil sem, da so to njene igrače in kratkočasnosti. Danes, ko sem izkušen in star, pa bi prisegel, da je molila na skrivaj k Zevsu in Afroditi. Kipce je imela zavite v staro ogrinjalo, razvrstila jih je na polico in jim prižgala oljenko. Ampak to je bila njena skrivnost in jaz sem bil varuh tega v svoji nevednosti. Včasih je dala prst na usta in razumel sem, da najinega sveta ne deliva z drugimi.

To idilo je vsake toliko presekal grob očetov glas, še posebej ko sem prerasel otročjo srajco. Stal je na dvorišču in se nagnjen drl gor v okna.

– Sarkis, kje si, takoj mi pridi pomagat v prodajalno!

Potem je dodal še nekaj sočnih besed za ženo in mojo mater, da me bo pomehkužila, da nihče od drugih otrok ne bere in piše, so pa zato v pomoč staršem in koristni pri opravilih. Gor ponavadi ni prišel, mati je kraljevala v hiši, moj oče Krikor pa zunaj in v trgovini. Da je bila moja mati lepa, je v otroških očeh samoumevno, ampak šele mnogo let kasneje, ko se mi je vid odprl za ženske, se mi je zjasnilo, da je bila moja mati lepotica, takrat še toliko bolj, imela je črne mandljeve oči in goste lase, ki so ji silili izpod rute. Bila je po starih starših grškega rodu, ponosna in ognjena. Izmislila si je vse mogoče zvijače, da me je imela ob sebi, v hišo je vabila učitelje in pisarje in kmalu sem znal pisati arabsko in grško. Govorila je, da je gnosis1 lastna Grkom, barbarstvo pa okupatorjem, a njihovega imena ni nikoli izgovorila, samo pljunila je in se pokrižala.

Ampak tu se že prehitevam. Oče me je torej primoral, da sem šel v prodajalno in s palmovo vejo počistil tla, kamor je vedno silil steptan prah z ulice. Potem sem obsedel blizu pulta in s široko odprtimi očmi spremljal gibanje ljudi, njih pojočo govorico, turbane in čepice na glavah kupcev. Naša trgovina z blagom je bila svet v malem, mesto Damask okoli nje pa obširno polje hiš. Takrat seveda še nisem dosegel njegovega roba, kjer se je mesto znižalo in izginilo v puščavo.

Popoldne so moški sedli na nizke stolčke, skuhali kavo in prižgali nargile2. Puhali so sladki dim pod strop, jaz sem ležal pod klopjo in gledal vijuge dima, ki so se spajale v nepredvidljive oblike, vse pa so imele v sebi enkratnost minljivih umetnin. To so bila zame pomanjšana nebesa, puhlice, na katerih so lahko ležali samo najmanjši angeli. Moški so zadovoljno godli v podbradke, kajti v deželi je bil po dolgem času mir, naš vladar Ahmed III se je bolj kot za vojne krutosti zanimal za tulipane. Ti popoldanski pogovori so me uročili s svojo nerazumljivostjo. Moški so govorili v ugankah, prispodobah, namigovanjih, polresnicah, ki jih nikakor nisem znal razvozlati, nizali so domneve med puhanji dimnih kolobarčkov, ampak tako se je takrat živelo, pravo resnico je vsak nosil dobro zavito v sebi, na zunaj pa pripiral oči in zmigoval z rameni.

Ko sem se malo potegnil, sem očetu že pomagal za pultom, skozi odprta vrata trgovine se je k meni zlival svet in jaz sem ga použival in tlačil vase. Karavane iz Perzije so se ustavljale na trgu, v katerega se je stekala naša ulica, in od tam so pljuskali vame jeziki oddaljenih narodov in njihove zategle melodije. Kmalu sem znal po nekaj besed v jezikih kurmandži, sorani, pahlavani, gorani, farsi in zazaki. Oče me je včasih na dolgo gledal in momljal, da bo še nekaj iz mene, a le če nimam znotraj telesa še kakšne skrivnosti. Morda je sklepal po sebi, saj se neke noči deček spremeni v fanta, v njem se pojavi studenec motne vode, ki začne fanta peteliniti, ga potiska v upor, jezo, pretep, pohlep po ženskem svetu in za temi prvinami so se odpirale še usodnejše poti. Te so vodile v pravi moški svet, kjer so vladali trd red, neusmiljenost in orožje v roki. Od te točke naprej ni bilo več šale, majhen prepir se je znal razgoreti v boj, napačna beseda je sprožila pogrom in vsak namig k nepokorščini je od nekod priklical otomansko vojsko, ki ni spraševala kdo in kaj, ampak posekala nekaj ljudi in odpeketala. Za njimi se je dvigal prah in vpitje novo nastalih vdov, ki so se tolkle po licih in si parale bluze. Smrt je stala vedno kje blizu in še v najlepših trenutkih so se ljudje spomnili nanjo in jo odganjali z obrednimi izrekami. Ne daj Bog …

V to smer sem rastel, vedel sem, da mi je oče v mislih določil nasledstvo za trgovino, jaz pa sem še vedno hlepel po znanju, ki je bilo nad mestom, v zraku. Razmišljal sem o lestvi, ki bi segla do oblakov in vse do nebeške ravni, ki bi zadostila moji radovednosti po neznanem. Takrat še nisem vedel, da me je gnal isti pohlep kot starodavne Babilonce, ki so zidali stolp do Boga, ampak vsak misli, da se je svet z njim začel, in ne ve, da ni lastnik svojih vprašanj, ampak zgolj ponavljalec prastarega iskanja.

Ampak v tistem času je naš vladar še duhal tulipane, oče pa me je naučil šahirati. Kadar sem izgubljal, sem začel trzati in jezikati, vstajal sem in podiral figure, oče se je takrat spremenil, me trdo prijel za zapestje in rekel, naj krotim jezo, dokler je še majhna, kajti velika jeza premaga vsakega. Ko se enkrat razmahne iz glave, človeka oslepi in ogluši, jeza postane jezdec in človek njen konj.

– A razumeš? me je vprašal, pokimal sem, razumel pa nisem.

Kmalu sem znal pisati tudi v latinici, v trgovini sem vodil popis blaga in bogve kam bi šla moja pot, če se čas tulipanov ne bi izsušil, kajti dobri časi vedno minejo in pod njimi se pojavijo slabi časi, ki so podlaga vsem.

Tako so nam na uho udarile slabe vesti, da po vaseh okoli Damaska vsake toliko ropajo in ubijajo bašibozuki3. V naši ulici so se nato pojavili novi ljudje, begunci s culami, oče je kakšnemu vrgel zavoj suhih fig, izginili so v prahu, za njimi sta ostali negotovost in trpkost. Spraševal sem se, kam gredo ti ljudje, kje si bodo postavili dom, verjetno le šotor, ponjavo, da se bodo hitro izmikali zlu, ki se je udinjalo vsaki vojski in vsakemu človeku, ki ga je bil pripravljen nositi v sebi, in teh ni bilo malo. Dobri ljudje so bili redki kot studenci v puščavi, še redkejši so bili tisti, ki so dobroto odprto kazali. Včasih je kakšen tak stopil v našo prodajalno, pogovor z očetom je takrat potekal nenavadno gibko in vljudno, besede so bile odbrane, kupovanje pošteno, priklon nenarejen, na tujcu se je videla plemenitost duše, in ko je odšel, je oče stopil na ulico in še dolgo gledal za njim z brezčasnim hrepenenjem, kot bi vedel, da dolgo ne bo imel podobne prilike. Morda je bilo v vseh letih zgolj petkrat, da sem videl očeta, da se je pred kom res spoštljivo priklonil in dal priznanje njegovi premočrtni poštenosti. Kdo so bili ti ljudje in od kod so se vzeli, ne vem. Prihajali so iz obzorja in vanj izginjali, a zdi se mi, da so bili doma v nekih notranjih pokrajinah, kjer so se ravnali po svoji vesti. Bili so v turbanih, galabejah, pred prahom so si ovijali obraz kot vsi drugi, a njihove oči so bile kristalno jasne in gotove. Morda so ti ljudje našli nebesa, a zagotovo niso o tem nič povedali. Odšli so, nam pa so zapustili čudenje.



Nenapisano pravilo je bilo, da so se v vojnih ali negotovih časih ljudje še bolj posluževali takije4. Meščani so postali samotarji, tujci so ostajali pred vrati, sosedje so se pozdravljali na daleč, njihovi obrazi so bili neberljivi, pogovori splošni in neškodljivi, kava se je pila molče in kadilo se je brez pravega zadovoljstva, besede pa so bile redke kot razparana tkanina. Čakalo se je, ali bodo krvoželjne vojske krenile nad Kurde, se bodo znesle nad Judi, ali bodo od vsake družine terjale davek in kri.

Tako je tisti dan opoldne v največji tišini tekel po sredi ulice človek. Tekel je divje in povsem neslišno, kot da se ne dotika ulice, obupano in hlastno. Krilil je z rokami in uperjal vročičen pogled v točko svoje rešitve. Tako tečeš samo pred smrtjo, zavit je bil v platneno plahto, ampak od spodaj se je še videl rob črnega kaftana,5 pa tudi če tega ne bi videli, je vsak prebivalec tega mesta spoznal Juda po kljukastem nosu, kodrih in drobnih očeh. Tekel je in z njim prašnat oblak njegove usode. Kmalu smo čuli kopita iz iste smeri, turški vojaki so se gnali za njim. Zadnji je obstal pred našo trgovino in vprašal očeta, kam je bežal Jud.

– Ne vem, nisem ga videl, je čimbolj ravno in mrzlo odgovoril oče, a danes ni bil čas za izmikanja.

– Lažeš, kaurin,6 je pobesnel vojak, dvignil sabljo in odsekal očetovo desnico, ki jo je podržal pred glavo.

Kako dolg je lahko hip, ne vem, a zdelo se mi je, da je moj hip obstal in se podaljšal, da sem spet slišal očetov glas, da se mora jeza krotiti, ko je še majhna, hkrati sem spoznal, da sem očeta prerastel po znanju in višini, da je ubogljivost vrlina miru, ne pa vojne, da bi končno rad videl svojo jezo v celoti, kako se izvije iz mene in podeseteri moč, vse to se je odvilo hkrati hitro in počasi v tem edinem hipu.

Naslednji trenutek sem že skočil za vojakov hrbet, ga potegnil na tla, mu izvlekel nož ter mu prerezal grlo, kot da bi to storil že stokrat, pa je bilo prvič in bilo je izvedeno v črni popolnosti. Ko sem vstal s krvavimi rokami, je oče še ležal pred mano v prahu, z levico je stiskal krn in vpil, beži, Sarkis, beži, mrtev si! Videl sem nekaj glav dol po ulici, ki so izginile v hiše, jezdeci na trgu so se ozirali nazaj, obračali konje, sedaj jih je bilo še več, pridružila se jim je smrt in par hudičev, še enkrat sem pogledal očeta, ki si je nadel skrben starševski izraz in ponovil, beži, Sarkis, mrtev si. Obrnil sem se in zdirjal med hiše, jok moje matere me je še dosegel, njen krik me je kot puščica zadel v hrbet, morda je bila tista harpuna, ki je pribila Oriona na nebo in telebnil sem na tla. Takrat je bil moj oče že ob meni kot duh, lebdel je nad mano in me gnal po labirintu uličic, levo, levo, desno, skrij se pri Mikhailu, bil je čudno miren in zbran, skočil sem v luknjo, neka roka je vrgla čez mene stare preproge in potem je bila tema in konec.



V temi sem bival morda dva tedna. Luknja je bila velika ravno toliko, da sem lahko skrčeno ležal in sedel s koleni pod brado. Bil sem mrtev za ta svet in sprijaznil sem se z negibnostjo in neobstojem. Skrivališče je bilo grob za moje dosedanje življenje. Morda bom v njem umrl, če pa bom preživel, bom prerojen in nekdo drug. Slišal sem žlobudranje okoli mene, včasih krike, turške ukaze, molitve, pa spet tišino, le-to sem slišal kot nemi akord noči. Vse tiste dni nisem ust odprl. Drugi dan je neka roka za pedenj odgrnila preprogo in mi vrgla šop dateljnov in kozji meh s postano vodo. Hrano sem užival odmerjeno, vsakih nekaj ur sem vtaknil sadež v usta in popil požirek. Bil sem živ zakopan, truplo. Tretji dan me je v snu obiskal oče, sedel je zraven mene in mi začuda prijazno rekel, da sem sedaj mrtev, oblast išče samo še mojo glavo, in da moram sila previdno odmeriti nadaljnje korake. Da se mi lahko življenje razcepi v vse možne smeri, lahko postanem vojak, morilec, ali pa pisar, trgovec, morda celo anahoret.7 Naj krotim jezo, ker iskali me bodo in našli po sadovih le-te. V naših krajih jeza za sabo pušča trupla, nad njimi krožijo mrhovinarji in askerji8 imajo lahko nalogo, ko jim sledijo. Vprašal sem ga, od kod mu vsa ta vedenja in grške besede, pa se je nasmehnil, da iz te višine vidi prav razločno vijuge življenjskih poti, kot bi gledala ptica karavanske sledi v puščavi. Da je moja nadaljnja pot še nedoločena, a razvejitve so v knjigi usode že narisane.

Tako me je še nekajkrat obiskal, pomenkovala sva se o življenju pod okupacijo in o neugodnih stiskah in da si mora človek prostor notranje svobode izdolbsti v telo ter ga nositi s sabo. To delo je naporno in boleče, a edino vredno napora. Če človek čaka, da se bo oblast zrušila in bo dočakal svobodo, je, kot bi čakal, da ga bo truplo osvobodilo s svojo smrtjo ali pa da bo rja sčasoma razžrla njegove okove. Izgubljeni čas pa je odtekel in poniknil v prah, nobena sila ga ne zbere več skupaj. Ponižen človek čaka na jesenski dež in se zahvali zanj, orje pa sam že spomladi in koplje kanale v polje.

Ko se oče ni več pojavljal, sem vedel, da se bo nekaj zgodilo. Neko noč, ko se je dvignil samum,9 so me neznane roke dvignile iz ječe, nič nisem spraševal, zavil sem se v šal, samo oči so gledale v svet, a videl sem samo peščena zrna, ki so tolkla v obraz. Moj vodnik je bil zavit kot mumija, pomignil je, da naj mu sledim. Ulic ni bilo, samo peščeni vrtinci in smrt, ki me je preganjala. Tipala sva zidove hiš in oprezala za seboj. Dosegla sva opečnat zid. Bab Kisan,10 mi je v uho rekel vodnik, izročil mi je bisago in pokazal z roko proti jugu. Tja moram. Ko sem se mu hotel zahvaliti, sta bila okoli mene samo še pesek in negotovost.



Naslednja leta sem preživel kot potujoči trgovec med arabskimi plemeni Levanta. Delal sem pač to, kar znam, trgoval z blagom. Dobro sem ločil različna blaga po kvaliteti in izvoru ter sem krošnjaril sem in tja. A ves čas sta z mano na kameli jezdila nemir in nezaupanje. Jezo sem gasil mukoma, zapletal sem se v spore in pretepe in tako za sabo puščal večno napetost preganjanega zločinca. Sumničil sem vse in vsakogar, moja presoja je bila zamegljena, odločitve hlastne. Od preganjalcev sem prevzel njihovo sovraštvo in sčasoma sem jim začel postajati podoben. Ko se je to dokončno zgodilo, je bilo že prepozno za ukrepanje. Kot je rekel moj oče, jeza je postala moj jezdec in jaz njen konj.

Tista dva Kurda sem srečal globoko na jugu Levanta, blizu Petre. Hotel sem se jima izogniti, a sta prijahala do mene in predlagala skupen tabor, da bomo varnejši pred razbojniki. Mahal sem z rokami, da pohitimo v karavanseraj, a sta menila, da ga ne bomo dosegli. Popustil sem. Posedli smo se in se merili z mračnimi pogledi. Lahko bi bila klateža, ovaduha, otomanska plačanca, čeprav sta trdila, da sta trgovca s soljo. Zakurili smo ogenj in pristavili za čaj, pogovor nam ni stekel, onadva sta med seboj govorila v jeziku sorani. Ravno toliko sem razumel, da sta s podobnim vatlom sumničila mene. Legla sta skupaj, jaz pa sem se prislonil na skalo in ju gledal. Ne smem zaspati, sem si ponavljal, ne smem zaspati. Potem sem se uspaval z lastnim ponavljanjem, dokler me ni sredi noči zbudilo suvanje v rame. Kaj je, sem siknil. Črna oseba je klečala ob meni in mi šepetala v uho, da me bosta Kurda ubila in oropala, da imam samo kakšno minuto časa, da obračunam z njima. Medtem ko si spal, mi je črni vznemirjeno govoril v glavo, sem ti nabrusil nož, dlako odseka v zraku, ukrepaj zdaj, otomanska četa se že bliža v zasedo. Zalila me je grozavost, odpel sem nož in jima v dveh strašnih zamahih prerezal vratova, sedaj že drugič v življenju in obojekrati je bilo lažje, kot sem si mislil. Človeško življenje res vedno visi na nitki in tej nitki se reče vrat. Ko sem to storil, sem planil do kamele, črna postava pa se je začela krohotati, skočila je za moj hrbet, me objela okoli pasu in me hvalila, da sem dober hudičev služabnik, ubogam na prvo besedo in verjamem vsaki laži. Laž, sem kriknil, torej nista ovaduha? Kje pa, se je oni zadaj krohotal, mirna človeka sta, spoštujeta starše in skrbita za otroke. In spet njegov razuzdani smeh. Pograbil sem meč in mahnil za sabo, da mu odsekam glavo, pa se je spremenil v črnega netopirja in švignil v noč. Zdrsnil sem s kamele in se zjokal na pesku in tam sem bil tudi zjutraj, ko je name posijalo sonce, čeprav sem bil grešnik.



Ko sem dosegel blatno kalužo na napajališču, sem se spustil na kolena in se nagnil nad vodo. Prestrašeno sem kriknil, kajti videl sem strašen obraz, divji in mesen, izvlekel sem nož in ga zabodel v vodo. Pljusk vode me je počasi ohladil in nož sem vrnil za pas. Voda je bila ogledalo in ni bila nič kriva. Tak sem bil, izgubljen, razsut, duševno pohabljen. Spil sem požirek in si umil obraz ter se spet pogledal. Človek je sebi slep, postavlja se pred druge, da mu povedo, kako ga vidijo. Jaz pa nisem imel nikogar, da bi se čudil in zgražal nad mojo pojavo, sam sebe pa nisem mogel več sprejeti. Postal sem dokončno izobčenec, duša mi ni več govorila in me usmerjala. Blodil sem kot Mojzes po puščavi. On je iskal vsaj obljubljeno deželo, jaz pa nisem imel cilja. Moja dejanja so bila dokončna in nepopravljiva. Tako sem pustil kameli, da je hodila za svojim instinktom in jaz sem bil njen nekoristen tovor. Nekega dne se je ustavila na skalnatem grebenu. Gledal sem suho dolino pod seboj. Ob goro je bilo stisnjeno obzidje, znotraj katerega so bile tesno skupaj postavljene višje stavbe in cerkev. Moral sem biti že globoko na jugu v egiptovski deželi. Dolgo sva stala tam, žival in jaz, ki sem komaj še visel v sedlu, in končno mi je potegnilo, da me je kamela pripeljala v kraj, ki bi lahko bil moja pomoč, kajti bolj kot vse drugo sem potreboval družbo usmiljenih bratov, ki bi mi v dušo vlili zakramente odpuščanja in upanja. Pojdiva tja, sem rekel kameli v uho in odšepala je v ubožno dolino. Dostavila me je pred lesena vrata, tam sem dokončno zdrsnil z njenega hrbta na tla in se prekopicnil v spanec. Ko sem se zbudil, je bilo že naslednje jutro, žival je odšla po svoje, ležal sem v prahu in grehu, se skopal na kolena in močno potrkal na vrata. V odgovor sem slišal le tišino. Potrkal sem še enkrat in kleče čakal usmiljenja. Čez kakšno uro se je odprla majhna lina v vratih in glas je vprašal, kaj bi rad. Hlastno sem zblebetal, da bi rad vstopil v samostan, se spokoril za grehe in postal pobožen brat te skupnosti. Lina se je zaprla z glasnim pokom in slišal sem drsajoče korake, ki so oglušeli za zidom. Potem smo bili vsi skupaj spet v tišini, ki je ležala nad suhimi skalami.

Drugo jutro sem spet poizkusil s trkanjem, kajti kakor sem bil nagle in vzkipljive jeze, sem imel v sebi tudi sled obupne vztrajnosti. Kleče sem potolkel s pestjo, da sem slišal odmev od bližnjega zidu. Odgovora ni bilo. V drugo sem potrkal bolj skromno in ponižno. Bilo je že poldne, ko se je lina odprla, in glas je vprašal, zakaj motim samostanski mir. Jokavo sem povzdignil glas, da klečim pred vrati, da bi me sprejeli v skupnost za najnižja opravila, ki pritičejo hlapcem. Glas je osorno odvrnil, da naj se vrnem, od koder sem prišel, in roka je zaloputnila lino.

Odveč je razlagati, da sem tam preživel še eno noč, zavit v galabejo in šale, izpil sem zadnjo kapljo vode iz kozjega meha in dočakal novo jutro. Sonce me je udarilo v glavo z vso močjo in verjetno izžigalo iz mene grešno tvarino. V obupu sem tolkel po vratih, jokal in prosil usmiljenja. Trkal sem vedno šibkeje, z licem naslonjen na les vrat in se tolkel po prsih.

– Kaj bi rad? je strogo vprašal glas.

– Krščansko usmiljenje, sem dahnil, in požirek vode.

– Prav, je rekel glas nad opankami, pridi.

Sploh nisem opazil, da je odprl vrata in da sem ležal s pol telesa že na dvorišču. Poizkusil sem mu slediti, a sem obležal v prahu. Glas je kratko zaklical, dvoje rok me je poprijelo in zvleklo kot suho vejo do napajališča. Tam so me nagnili v vodo in doživel sem nebesa napojenosti.



Oče Ciril bi moral sedeti na lepo izrezljanem prestolu, a ga ni bilo. Pripeljali so me v njegove prostore, me potisnili na kolena in mi zabičali, naj klečim, dokler predstojnik ne pride in mi dovoli vstati. Potem so odšli, a imel sem občutek, da me skrivno opazujejo. Klečal sem dolgo, predolgo, počasi sem se krivil, a nekako sem še vztrajal, ker sem sumil, da me s temi torturami preizkušajo, iz kakšnega testa sem. Bil sem že čisto izmučen od samega sebe, ko je vstopil oče Ciril in me začudeno vprašal, zakaj klečim.

– Tako so mi naročili, sem spravil skozi zobe.

– Kdo?

– Bratje, ki so me pripeljali sem.

Oče Ciril me je potegnil za komolec, kajti sam več nisem mogel vstati. Potem je stopil do line in nekaj zavpil na dvorišče v meni neznanem jeziku. Slišalo se je jezno in odločno. Potem se je posedel nasproti mene in naredil radovedno strog obraz.

– Kdo si?

– Sarkis iz Damaska, kristjan zahodne cerkve.

– Zakaj si trkal na naša vrata?

– Obtežil sem se z grehi zoper peto božjo zapoved in vest me je gnala po puščavah Levanta vse do tega samostana. Morebiti tu najdem mir in se spokorim.

Oče Ciril me je nekaj časa gledal in se nato začel glasno smejati. Tolkel se je po kolenih in si z robcem otiral pot s čela.

– Samostani niso kraji miru, ampak duhovnih bitk, to obzidje in lepo zgrajene hiše so prevara za popotnike, da sanjajo o naših vrlinah, iz svoje preprostosti nas idealizirajo, samostan je prostovoljni zapor, kjer te v miru obiskujejo vse možne skušnjave tega sveta, tu vlada tišina, da bi človek lahko slišal vse medene zapeljivke, ki ti jih hudič šepeta v uho, tu se ne govori pri jedi, da bi človek slišal požrtnost svojega telesa, menihi spijo sami v svojih celicah, da jih ponoči v blodnjah obiskujejo vse pristaniške kurbe in jih zavajajo v mesene prekrške. Tole tukaj, potrkal je po lesu, je iluzija miru in spokoja, kajti na tem svetu vlada nemir povsod, tukaj je nemir pač neslišen, v naših bitkah ne teče kri, ampak solze in znoj, tudi tu žive vse izkrivljenosti, ki jih poznaš iz velikih mest, bratje so zamerljivi, pohlepni, ljubosumni, ambiciozni, željni naslovov, zahrbtni, dvolični, a tu se bodejo s svojimi slabostmi sami, včasih se sliši iz kake celice krik, jok, obup, pa spet molitev, petje psalmov in smrčanje. Celo zabavajo se na svoj način, tebe so takoj uporabili za svojo igračo in ti natvezili izmišljotino o klečanju pred mojim stolom.

Oče Ciril je zavrtel oči, češ, nekateri so kot otroci.

– Poznam svoje brate, ne delam si utvar, kakšni so pod kutami, sicer ne bi mogel biti predstojnik. Grešniki smo in mukoma premagujemo svoje slabosti. To lahko delaš tudi ti, v samostanu ali zunaj njega, pomembna je odločnost samozrenja. Če Boga prosiš odpuščanja, je že nagnil uho in te posluša, problem je, da sam sebi ne odpustiš, ker veš, da bi se potem moral odvrniti od greha, ki pa ima v sebi nekaj sladkega in zapeljivega, ponavljajočega se, kajne?

Zavrtal se je vame s svojimi prodornimi očmi in se skoraj kislo nasmihal. Pogovor sem sklenil speljati v druge vode.

– Skoraj sem umrl pred vašimi vrati …

Očitek sem skril v intonacijo stavka. Oče Ciril se ni niti najmanj vznemiril.

– Če bi spustili v samostan vsakega bogoiskatelja, ki potrka na vrata, bi tu živelo tisoč neuravnovešenih oseb, ki jih v red ne bi spravili niti s policijskimi metodami otomanskega imperija. Brat vratar ima nalogo, da dela izbor na vratih. Tri dni nikogar ne spustimo skozi vrata, večina jih odide že prve ure, ti si eden redkih, ki je zdržal. Tretji dan … beseda me spominja na našega Gospoda, ki je ob tretjem sončnem vzhodu vstal iz groba.

Oče Ciril se je pobožno prekrižal.

– Glede tvojega umiranja pred vrati pa še tole. Drugo noč, ko si spal in smrdel pred vrati, ti je brat vratar zamenjal prazen kozji mehur s polnim sveže kapnice. Tako smo bili brez skrbi glede tvojega preživetja, svojo vest smo potolažili, tebe pa prepustili samopomilovanju.

Čutil sem, da izgledam kot teslo. Oče Ciril se je naslonil nazaj in me gledal kot redkega čudaka.

– Malo se spočij, Sarkis iz Damaska, najej se in napij vode, lahko z nami moliš v cerkvi in čez nekaj dni je najbolje, da odideš v svet. Bog je povsod, njegovo ime lahko slaviš kjerkoli, redki zdržijo v samostanu, ta samota je provokacija za človekovo družabnost, ednina je muka za meso, ki išče dvojino, post je mučilnica za želodec, ki je narejen za mletje, klic k svetništvu je v bizarnem kontrastu z našo grešnostjo. Tu ne boš našel nikoli miru, ker ga ni še nihče. Niti sv. Anton niti sv. Avguštin. Tu je samo nek poseben način življenja, to je vse.

Oče Ciril je plosknil z dlanjo po bližnji mizici in mi dal s tem verjetno vedeti, da je najin pogovor končan.

– Dovolite, sem pohitel, lahko bi bil koristen, znam pisati v treh pisavah, govorim nekaj jezikov, lahko bi delal v samostanski knjižnici. Pa še to: iz Damaska sem zbežal skozi vrata Bab Kisan, tako kot sv. Pavel!

Gledal sem ga proseče kot mlad zajec. Oče Ciril se je med odhajanjem obrnil.

– Hm, pismen si, hm, dobro … Dali ti bomo tvojemu znanju primerno nalogo.

Potem je odšel tako naglo, da je dolgo krilo zašuštelo kot zračni vrtinec.

Ostal sem kar tam in čakal na nadaljnja navodila. Bil sem v tujem svetu, kjer je vladal nek neviden red in neobičajen urnik. Šele zvečer me je našel čistilec in mi odkazal skromno sobico za spanje. Odšel je z nemim priklonom, jaz pa sem padel v spanec, ki je bil gost in stvaren. Moralo je biti proti jutru, ko me je zbudila migetajoča svetloba. Tri postave so stale okoli mene in me budile, eden je nagnil oljenko nad moj obraz, drugi mi je pljusknil vodo čez oči.

– Kdo si, so sikali, kdo si v resnici? Si manihejec?

– Nisem … nikakor.

– Lažeš, tudi sv. Avguštin je bil, pa bi tebe ne premagalo!

– Ne vem, o čem govorite!

– Si melkitski vohun?

– Še manj vas razumem! Nesrečnik sem, grešnik, to vem, da sem.

Odstopili so in si pokimali. Eden se je približal in rekel, da me bodo opazovali. Potem so odšli. Čudaški prizor me je spomnil na pogovor z očetom Cirilom, možno je bilo, da so si zdolgočaseni novici privoščili z mano novo teološko šalo. Že drugo v enem dnevu. Bili so samoten otok v pesku, nasedla ladja na iskalski poti, jaz pa pripravni dvorni norček. To je bila moja razlaga, a težko sem ločil blodnje od resničnosti.

Drugo jutro sem za zajtrk dobil lonček vode in suhe fige. Ko sem zmlel skromni obrok, me je brat Irenej povabil s seboj. Da mi bo pokazal moja današnja opravila, kot mu je zapovedal oče Ciril. Peljal me je zadaj za hiše in mi ukazal, da očistim latrine. To je povedal v grščini, arabščini in aramejščini. Razumel sem, dojel pa sem tudi simbolnost. Resda sem bil jezljiv in razborit, nisem pa bil neumen.



Bil je drugi mesec, ko sem spet stal pred očetom Cirilom. Tokrat so me obdajali resni obrazi mnogih bratov, imel sem strgano srajco in vrv okoli zapestja. Ob meni je stal s sklonjeno glavo mlad menih z ozkim telesom, pokrit preko glave s kapuco, da mu nisem mogel odčitati mere sramu. Oče Ciril je s kazalcem trkal po lesu, bil je kot živa ura, ki odbija sekunde. Poslušal je brata Ireneja, kje in kako so me dobili. Kimal je brez pretiranega čustva in vmes premikal molek v rokah.

– Sarkis iz Damaska, kaj boš povedal v svojo obrambo?

Dvignil sem prašni obraz, dolgi lasje so mi padli čez oči in sem jih s sunkom glave vrgel nazaj. Molčal sem in pomislil, da se stvarnost in blodnja včasih sestavita v popolno resničnost, v katero pač ne podvomiš. Tako kot beduini opazijo nad vročim peskom fatamorgano, lažno jezero, palme v oazi, tako sem jaz opazil v svoji razgretosti, kar so oči želele videti.

Oni večer sem šel po hodniku v svojo sobico, čutil sem, da sem razvnet, kri mi je valovila po telesu in izzivala pretep, jezljiv razgovor, bil sem polakomnjen ženskih oblin, vse v meni je vrelo in se zaganjalo v moje prostovoljno odrekanje. Ta kraj mi je postajal tuj in tesen, bral sem molitvenike, a nikjer niso imeli Tisoč in ene noči, da bi zaplul v morje domišljije. Drsal sem po hodniku, visoko dihal in pogledal v odprto celico. Neka senca se je premikala in me spominjala na ženski ples. Stopil sem dva koraka v globino in videl mlado postavo, ki se je globoko sklanjala pred seboj. Kar sem opazil, so bile ženske obline, pas, boki, vabljiva zadnjica, kri mi je dokončno zalila možgane, nisem več zmogel najenostavnejše presoje (kako naj bi se tukaj, v moškem samostanu, znašla ženska?), videl sem, kar je gledalo moje notranje poželenje, postavil sem se za vabljive obline, dvignil blago in se zasadil med hlebce mladega mesa. Oni/ono/ona spredaj je bil kar tiho, malo je otrpnil, potem pa s kroženjem sodeloval, mehovi v meni so se polnili z grešnim zrakom, v trebuhu mi je zakuhalo sladkost in svoje mleko sem praznil v dolgih curkih, iz ust se mi je vlekla slina. Potem me je nekaj udarilo po glavi, s coto so mi pokrili oči, me zvezali in vlekli po hodniku. Jezni glasovi so odmevali od vrat, bil sem konj, ki so ga jahale strasti.

Tak sem stal pred očetom Cirilom, grešen in neodrešen. Medtem ko je brat Irenej nerazločno govoril o kazni in grehu, sva se z očetom spogledala z iskro v očeh, kot bi on hotel reči, vse to sem ti povedal že prvi dan, na vsakega meniha prežita dva hudiča in ga skušata od jutra do večera.

Kot zbor so kazali name s kazalci in spregovorili trdo.

– Ni manihejec, niti melkitski vohun, sodomit je! Kamenjajmo ga!

Ko so se vsi izpovedali, so pogledali očeta Cirila, da bi podal razsodbo in odločitev. On je zaprl oči in čez čas je izgledalo, da je zadremal. Nenadoma pa je začel moliti jasno in odločno in vsi drugi smo se mu v zadregi priključili. Ko je izrekel amen, je nadaljeval z učenjem.

Da je že Avguštin iz Hipona v svoji knjigi Confessiones govoril o izvornem grehu, ki teži človeški rod in se prenaša iz mesa v meso. Že prvi dan svoje spreobrnitve je Avguštin prejel misel, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistovanju in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa in mesu ne strezite za poželjivost. Da je minilo tisoč let in še polovica od takrat, naloga pa še ni opravljena. Adam in Eva sta v raju jedla od prepovedanega drevesa in tako grešila zoper Gospodovo prepoved, Bog ju je zato kaznoval z nepokorščino njunih spolnih organov. Pred tem sta prva človeka v raju svoje spolne organe nadzorovala po lastni volji, ker pa sta hotela biti podobna Bogu, jima je bila ta sposobnost kot prekletstvo pozneje odvzeta, čemur je sledil sram pred lastno nagoto. Od tedaj se človek plodi kot žival, le s to razliko, da je v človeku do neke mere ohranjena svobodna volja, kdaj, kako in s kom se bo plodil.

– Vi, bratje menihi, imate isto telo kot vsi ljudje na zemlji. To telo je samodejno, mimo naše volje izloča vodo in blato in mu moramo osramočeni slediti na latrino. To telo izloča tudi ploditvene sokove, ki moškega ženejo k ženski kot žejnega pred vodo. Ker smo menihi zavezani k čistosti, imamo le eno pot, da se rešimo gnanosti spolne sle. Prvi ukrep je, da smo odrezani od sveta in žensk in s tem otežimo izvrševanje nagona, druga sta molitev in post, ki um zaposlita z višjimi ideali, tretji ukrep je preusmeritev spolnih tekočin iz horizontalne smeri v vertikalno, torej da sokove usmerimo vase in jih pošljemo iz hotljive vročine trebuha v prepono, tam se umirijo in najdejo pot do srca, kjer se pretvorijo iz telesne poželjivosti v univerzalno srčno ljubezen in s to potem lahko služimo bratom in Bogu. Zato je rekel Avguštin iz Hipona tudi tole, zakaj to je božja volja, vaše posvečenje, da se zadržite nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohromi svoje telo v svetosti in časti, ne pa v razuzdanem poželenju, kakor pogani, ki ne vedo za Boga. Tudi tole je izrekel, kdor sploh ničesar ne občuti, se Bogu najbolj prikupi. Za večino ljudi velja, da se ne zmorejo vzdržati spolne sle, zato naj se možijo in ženijo in tam izgorevajo v grešni slasti, ki jo Cerkev s svojim blagoslovom spremeni v Bogu všečno zvezo za razplod.

Potem je nastala tišina, bratje so se prestopali in mrmrali v brade. Ko so se glasovi zgostili, so skoraj v en glas spet rekli, kamenjajmo ga.

Oče Ciril je zaprl oči in tapkal po naslonjalu. Potem je skomignil z rameni.

– Prav! Tisti, ki v tem letu ni naskrivaj jedel v postnem času, spal med molitvijo ali grešil s svojo roko na spolovilu, naj prvi vrže kamen vanj!

Potem je spet zaprl oči in vrtel molilne jagode med prsti. Čez nekaj časa se je v prostor natočila tišina, meni je izgledalo, kot da je predstojnikova molitev gasila versko gorečnost, zrak se je shladil in osvežil. Nihče ni spregovoril ali pobral kamna.

Oče Ciril je vstal, pogledal navzoče in suho odmeril.

– Jutri bo Sarkis iz Damaska pred zoro zapustil samostan, mladi brat bo začasno premeščen na goro Kolzim k očetu Pavlu, za ta samostan pa odrejam enotedenski post ob vodi in kruhu.

Potem je odšel z lahnim korakom in v roki vrtel molitvene jagode. Odvezali so mi roke, mladega brata so odpeljali, mene so pustili, da se znajdem po svoje. Šel sem pred glavni izhod v obzidju in legel zraven vrat v prah. Končal sem tako, kot sem začel, ob vratih samostana, grešen in neobvladan. Spal sem plitko in nemirno. Pred jutranjo zoro me je neka noga, obuta v opanke, sunila v hrbet, brat vratar je odpahnil duri in pokazal z roko ven, v puščavo. Še zaspan sem se opotekel na plano, za mano se je zaloputnilo.

Pokrajina je bila še siva in negostoljubna. Kam sedaj? S prsti sem si počesal brado in si pritrdil ruto na lasišče. Kmalu bo posvetilo egiptovsko sonce in požgalo zemljo. Bratje v samostanu bodo začeli peti jutranjice. Ta hip so še dremali na slami, morda so jih vznemirjale grešne strasti, ud med nogami se jim bo samovoljno postavil pokonci in izkazoval nepokorščino lastniku. Tako sem bral v knjižnici, da se je Avguštin iz Hipona leta dolgo pritoževal Bogu, zakaj da mu ne odvzame grešne spolnosti, izločkov, ki jih izbrizgava v mokrih sanjah, in jutranje otrdelosti. Bil je pravi dedec in se je boril s svojim telesom.

Dovolj, sem sam sebi odmahnil, kmalu si bom moral odgovoriti na vprašanje, kako bom preživel. Tiho sem se splazil ob samostanskem zidu na severno stran. Zadnjo noč sem preko zidu vrgel vrečo, v katero sem vtaknil pergamente iz samostanske knjižnice, grško vezavo evangelijev v lesenih platnicah in življenje brata Pahoma iz Luxorja. Dodal sem še nekaj dragocenih kamnov, ki sem jih izluščil iz relikvarija, suhe fige in kozji meh poln vode.

Bil sem res jezljive in grešne narave, nikakor pa nisem bil neumen. Zadegal sem si vrečo na rame in jo mahnil na jug, jugozahod.



Morda sem iskal kraj, kjer bi se spokorila in odpočila moja divja duša, morda pa je kraj iskal mene, kajti tudi zemlja išče človeškega družabnika, da bi mu nudila tla pod nogami. Kakorkoli, nekega dne sem zašel v vadi,11 kjer sem na ožjem koncu naletel na vlažen prod, ob skali pa je rasla dateljnova palma. Skoraj strahoma in s spoštovanjem sem se bližal slepemu koncu majhne soteske. Zapirale so jo rdeče skale in pod njimi je utripal majhen studenec. Odžejal sem se, privezal osla ob deblo in razložil vreče z njegovega hrbta. Potem sem se potikal sem in tja, splezal kakšen meter v višino in končno našel majhno votlino, skrito očem. Tu ostanem, sem se odločil, tu bo moje zavetišče in skrivališče, rudnik mojega bogoiskateljstva, grob moje preteklosti, točka upornosti. Že med potikanjem po pustinji sem namreč sklenil, da bom za nekaj časa postal puščavnik. Kar sam sem se določil za spokorniško pot, nisem iskal blagoslova kakšnega škofa, med menoj in nebom ni bilo nikogar in glede na mojo vzkipljivo nrav je bilo tako morda tudi najbolje. Saj puščavništvo ni služba, je pot, na kateri se grehi kot kamni zdrobijo v prah in tega na koncu odnese veter.

Tako sem razmišljal tisti večer, ko sem si privlekel najnujnejše v votlino. Na tla sem dal suhe palmove liste, na kamnito poličko sem namestil križ in na drugo stran pergamente in knjige. Moral si bom določiti svojo regulo, pravila, dnevni red, kot so delali pravi eremiti. Spanec me je zvlekel vase in odsanjal sem svoje prve puščavniške sanje. Okoli mene so stale najrazličnejše osebe in ponavljale eno in isto vprašanje: Kdo si, kdo si v resnici? Tako sem dobil v spanju svojo regulo, iskanje odgovora na vprašanje, kdo sem.

Drugo jutro sem pomolil glavo iz votline in ocenil svojo okolico. Vse je bilo mrtvo, razen palme in vodne kotanje. Osel je migal privezan ob deblo. Zmolil sem kratko molitvico in nato preštel mojo skromno zalogo. Kakorkoli sem obračal, me je svet spet zvlekel vase. Spustil sem se iz votline, zajahal osla in oddrobencljal do odprte puščave. Pregledal sem sledi kopit in jim sledil vse do popoldneva, ko sem našel nomade. Ponižno sem jih pozdravil, ženske so se poskrile v šotor, poglavar pa me je pričakal s sumničavim pogledom in še nož je podržal. Priklonil sem se v pasu in mu povedal, da sem skromen brat samotar, puščavnik, ki biva v vadiju s palmo, in da bi se tej častitljivi družini priporočil, če bi me občasno oskrbovala z živežem, jaz pa bi v zameno v nebo pošiljal priprošnje, klical blagoslov nad živino in molil za njihovo zdravje. Možakar, ki je slišal na ime Abdul, me je poslušal in kremžil črn obraz, da ve, kje je ta vadi, da rad sliši, če bo kdo molil za njihovo pleme, kajti ena hčerka je jalova, druga ne najde snubca, kar se tiče živeža, ga pa bo treba plačati, molitve tu ne zaležejo. V meni se je hotela razburkati jeza, pa sem jo z obvladovanjem zadušil, kot bi kuri zavil vrat. Da jim ponujam osla za plačilo, zadoščalo bo za nekaj časa. Prav, je rekel poglavar, osel in dve molitvi na dan za moje hčere. Prav, sva udarila v dlan. Na osla sva naložila nekaj vreč suhega živeža, poklicali so fantalina, ki bo šel z mano v vadi in nazaj pripeljal osla. Če bo božja volja, bi se smela ta trgovina obnoviti čez tri mesece.

Sedaj sem bil pripravljen na samotno življenje in premišljevanje. Treba bo odgovoriti na temeljno vprašanje, kdo sem jaz, in na zrcalno vprašanje, kdo je Bog. Naloga je bila gromozanska in nisem vedel, kje se je naj lotim. Ko je padla noč, sem zlezel iz luknje ter odšepal na vrh nizke planote. Legel sem na hrbet in gledal roj zvezd, ki se je v repu vlekel po nebu. Telo se je spomnilo na opečnata tla terase naše hiše v Damasku. Spet sem zavohal vonje moje mladosti, dišeče lase moje matere in zasolzil sem se. Takrat v otroštvu sem začel iskati nebesa in sedaj jim nisem bil nič bližje. Pekel mi je bil znan, vice tudi. Zijal sem v nebo in odšepetal imena nekaterih zvezd, ki sem jih poznal po zaslugi matere Lydie. Gledal sem brezčasni kozmos, neskončno kolo, ki se je vrtelo nad mano, kjer so vzhajala in zahajala nebesna telesa, in dobil sem prvo slutnjo odgovora, da je Bog neskončno velik in prostran, in spreletel me je srh ob pomisli, da je znotraj človeka morda podobno nespoznano brezno. Kdo sem torej jaz, če teh globin ne poznam? Odsev okolice, ki se vidi na površini vode? Mar živim na meji dveh ponorov, kar pomeni stalno negotovost in oklepanje krhkega roba moje male resničnosti? Kako naj torej človek doseže končno v neskončnem? Zadnjo resnico? Zadnje spoznanje? Mar me bo le smrt odrešila negotovosti in bo z mano vred umrlo tudi neznanje? Zaspal sem v samospraševanju.

Ker ni bilo okoli mene nikogar, sem se lahko pogovarjal le sam s seboj, a dozdelo se mi je, da bo to vodilo v čudaštvo, saj bi se en jeznoritež pogovarjal z drugim. Spoprijemal bi se torej sam s seboj v besednem dvoboju. Potem sem vabil k sebi svetnike in božje osebe, da bi jih zapletel v odgovor na moja vprašanja. Končno sem se uzrl do Najvišjega in sklenil, da mu naslovim vse moje stiske in nevednost. Vsak večer sem pred spanjem gledal zvezde, molil in spraševal, dvigal roke in zaman segal do prve zvezdne iskre. V utrujenosti sem moral odnehati in pustiti, da so mi roke omahnile in so zvezde padle na moje speče oči.

Kmalu sem spoznal, da Bog govori izključno z molkom. Postal sem razborit in užaljen in mu vrnil z enakim. Če On ne govori z mano, tudi jaz ne bom z Njim. Potem sva molčala in jaz sem se začel dolgočasiti. Čez dan sem bral pergamente in evangelije, ki sem jih odnesel iz samostana, a nisem imel nikogar, na katerem bi preizkušal evangelijske napotke. Po nekaj tednih nisem vedel, ali ljubim svoje sovražnike, ker jih ni bilo, niti ali bi neznancu povil rane kot dobri Samaritan, saj so me obdajale samo skale.

Pomislil sem, da bi moral sam sebe postaviti v neke skrajne situacije, da bi leno meso in ubožne misli prisilil k odločnejšim dosežkom. Ob petkih sem se postil, a sem potem razmišljal samo o soboti, ko bom spet lahko zagriznil v hrano.

V starem pergamentu sem našel misel, da naj bo eremit skrajno humilis,12 torej nizek kot je humus, zemlja, po kateri hodimo. Tako sem si izkopal plitko kotanjo, se posul s prahom in si zamislil, da sem truplo, ki se je predalo smrti, da sem zadnji in najnižji, da bo z zemlje name prešla vrlina skromnosti. Čakal sem dolgo, na koncu se je od nekod vzel škorpijon in me prehodil od nog navzgor. Preden je dosegel moj obraz, sem planil pokonci in kriče zbežal, nisem še bil pripravljen na dokončno smrt, samo preigral sem jo. Vzel sem kamen in zdrobil strupenjaka ter se vrnil v votlino.

Potem sem sklenil, da bom strpinčil neubogljivo telo. Ulegel sem se na hrbet in si na prsi položil velik kamen. Ker me je stiskal, sem dihal s trebuhom in nehote sem očitno zbudil s tem moje nižje nagone, kri mi je zalila mednožje in vame je planila takšna pohota po mesu, da sem moral kamen premakniti med noge, da sem neubogljivi ud prisilil h pokorščini. O vsem tem je že davno pisal Avguštin iz Hipona in na meni se je vse pokazalo kot resnično.

Potem sem se poizkusil primorati k negibnosti. Na kamniti rogelj sem privezal konopec in se za pazduhe obesil nanj, da so se mi noge komaj dotikale tal. Ampak ko je telo obmirovalo, se je kot norec zagnal moj um, vrtel se je po lobanji, me spominjal vseh mojih grehov, še posebej tistih proti peti božji zapovedi, obtoževal me je in obsojal, poblazneval sem od očitkov, in ker pametnejši odneha, se je konopec utrgal in rešil dilemo. Zagrabil sem kamen in ga vrgel daleč čez vadi. Jeza mi je res podeseterila moč.

Bili so dnevi, ko sem začutil strašno osamljenost in hkrati pohlep po človeški bližini. Bolj kot vode sem si zaželel pogovora, smeha, domislic, skupnega kosila, oziranje za ženskami, zavitimi v rute. Iz kamnov sem sestavljal človeške figurice in z njimi vodil razgovor, kamniti stolp na nasprotnem bregu sem ogovarjal, se mu posmehoval in mu kazal osle. Nazadnje sem položil roke na svoj vrat in obraz v posnemanju prijateljskega dotika, potisnil sem prste v usta in jih poliznil v obupu, da se približam bližini, ko človek človeku ponudi svojo kožo in sluz. Na koncu sem od obupa zaihtel, se zvil v dve gubi in se posipal z rdečim prahom.

Poizkusil sem še marsikakšen domislek, ki bi me držal budnega in delujočega. Privezal sem si desnico ob pas in vse delal z levico. Ker sem bil skrajno neroden, sem se spotikal, padal, iz ust so mi prišle robate besede, nazadnje sem obupal, se osvobodil vezi in spet zmetal nekaj kamnov v dolino.

Sčasoma sem le našel nek svoj način, kako zaposliti telo in utišati um na znosno mero. Začel sem hoditi v krogih po planoti, pred prvo zoro in tik pred sončnim zahodom sem delal premišljene korake po pesku in kamenju in si zamišljal, da drobim svoje grehe v prah. V teh dolgih pohodih sem obnovil svoje življenje, listal sem po njem, gledal sliko za sliko, se pogovarjal z očetom in mamo, sosedi in kupci in na koncu vedno prišel do strašnih prizorov, ko z nožem stojim nad svojimi žrtvami in jim jemljem življenje. Roke sem si drgnil s peskom, kajti na njih se je pojavila utripajoča kri. Predajal sem svoj strašni prestopek usmiljenemu odrešeniku in se kesal, a vedno se je greh vrnil k meni kot prvemu lastniku. Greh je zvest kot pes.

Ko sem se nekega jutra vrnil v votlino in se skril pred soncem, sem prebral odlomek iz evangelija, kjer je Jezus risal s prstom po pesku. Prišlo mi je na misel, da bi si stene okrasil z vzpodbudnimi citati, ki bi me opominjali na mojo nalogo, da obrusim svojo robato osebnost v nekaj bolj Bogu dopadljivega in za ljudi okoli mene znosnega. Ker sem uvidel, da je moja narava skrajno šibka, sem potreboval močan zgled, kot deblo, na katerega bom privezal svojo nestanovitnost. Jezus, ki je premagal vse skušnjave, bo moja sposojena trdnost. Prebiral sem rokopise in grško knjigo in našel citat, ki mi je bil všeč.

Kot je pisal sv. Pavel Rimljanom, se je glasil citat:

»Quis ergo nos separabit a caritate Christi,«, kar se sliši v našem jeziku, Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?

Sklepal sem po besedah sv. Pavla, da če bom pravi božji izvoljenec, ne bom zapadel pod obsodbo.

Končno sem našel delo, ki me je prevzelo in zaposlilo in je imelo nek smisel, pa še moja mati Lydia bi bila ponosna name. Najprej sem nanesel v votlino ploščate prodnike iz struge in zbrusil del stene v ravno ploščo. Nato sem našel oster in trd kamen in začel vrezovati črke. Delo me je zaposlilo za dolge dneve.

Quis ergo nos separabit …

Ko sem končal, sem v vdolbine nasul nekaj rdečega prahu, da so se črke prav lepo razločno brale. Ker sem imel na voljo vso večnost pod nebom, sem nadaljeval s klesanjem še v grščini, τίॢ ἡμᾶॢ χωρίσॉι ἀπὸ τῆॢ ἀγάπηॢ τख़ῦ वριστख़ῦ, pa še v latinici tís hēmâs chōrísei apò tês agápēs toû Christoû …

Ob večerih sem zaspal zdravo utrujen in zadovoljen, da je moje delo imelo nek smisel. Morda bo nekoč kakšen popotnik zašel v ta odročni kraj in naletel na popisano votlino. Močno se bo čudil in sklepal, da je tu živel sila učen in pobožen mož. Zalilo me je ganotje, da bodo nekoč o meni tako lepo mislili, in sem bil kar malo ponosen nase, morda celo nečimrn.

Kdo nas more ločiti od Kristusove ljubezni?

Nisem vedel, da bo odgovor prišel tako hitro.



Osel je glasno štorkljal po vadiju. Porinil sem glavo iz votline in si z dlanjo zasenčil oči. Oseba je razjahala, privezala osla k palmi in me pogledala. Ni bil Ahmed. Oni spodaj se je usločil in ponovil moje misli.

– Ahmed ni mogel priti, pa sem jaz pripeljal živež.

Bil je možakar srednjih let, zažganega obraza pod naglavno ruto, galabeja je bila še kar spodobna in deloval je zaupljivo. Vrgel sem mu navzdol debel konopec in poplezal je do mene.

– Sarkis, sem se mu predstavil.

– Kek, je urno odvrnil in stisnila sva si roki. Imel je močan in prijeten stisk roke, njegova dlan je bila topla, mišica gibčna in elastična.

– Bova raztovorila, se je kar ponudil in spet zlezel navzdol. Dvigala sva vreče v votlino in na koncu je priplezal še sam, nenavadno gibko in z lahkoto, kot da ga strmina skoraj zabava.

– Tukaj živite, se je razgledoval po votlini.

– Tukaj, sem skomignil z rameni.

Ponudil sem mu suho sadje in vodo, pa se je skoraj namrdnil. Oplazil je križ s površnim pogledom in se presedel tako, da ga je imel za hrbtom.

– Lepo pišete, je pokazal na rdeče vklesane črke, drugače vam pa mora biti tukaj sila dolgočasno, sami s seboj na celem svetu.

Dvignil je obrvi v očitnem posmehovanju.

Skomignil sem z rameni, da sem grešnik, ki se pokori za svoje grehe, da bodo le-ti nekega dne zdrobljeni s pomočjo božjega odpuščanja v prah in jih bo veter svetega Duha odnesel in takrat bom šel naprej v svet. Do takrat sem nevaren tako drugim kot sebi, kajti moja jeza je nepredvidljiva in neobvladljiva.

Kek se je zahihotal. Imel je črne in iskrive oči, brez sramu me je pregledal od glave do kolen.

– Kaj pa potrebe telesa, mesa, vam jemljejo mir in spanec?

Kislo sem se nasmehnil.

– Tako kot se vrti luna na nebu, se dviguje motna voda v meni in zahteva svoje. A ker sem sam, se vse odvija znotraj mene v borbi duha in mesa. Včasih butam z glavo ob zid in pogosto zaspim od utrujenosti, končnega zmagovalca pa ni.

– Res je, še vedno se borita moje in tisto drugo kraljestvo.

Razširil sem oči in ga gledal nemo in srepo.

– Vi imate kraljestvo?

– Seveda, zato sem rekel, da mi je ime Kek,13 vsaj danes in za ta obisk sem si nadel to ime. Kek, prvotna tema, v katero vlečem vso stvarstvo. Moj obisk danes ni prav vljudnostne narave, niti se ne pretvarjam, da sem semit, ki vam je prinesel hrano. V resnici sem vam pritovoril skušnjave, redno obiskujem puščavnike in jih dražim z imetjem, mehko posteljnino, dišečimi pojedinami in spolnim poželenjem. Bolj ko se oni trudijo, da bi se zanikali, bolj jim jaz pritrjujem v želji po lagodju in užitku. Tako se igramo, kar je zelo zanimivo, kajti kakšno veselje ima človek, če nima nasprotnika, kako naj razglasi zmago in nad čim, če ni protiigralca, še tak samotar in puščavnik potrebuje drugega, da mu ta izmeri vrline in šibkosti. Jaz pa sem univerzalni in popolni skušnjavec, vrtim se po svetu, menjam obličja in zapeljujem ljudi v dejanja, ki jim niso v čast, da bi spoznali, kako šibka je njihova volja. Moje delovanje sicer občasno pripomore, da se nekateri okrepijo proti mojim zalezovanjem in so postopno vedno uspešnejši v dobrem, prepoznajo me v vseh preoblekah in zaznajo pasti, a še vedno je dovolj tistih, ki jih ujamem na svoje limanice, in moja žetev je vsako leto obilna. Sem svetovalec kraljev, cesarjev, papežev in kalifov po celem svetu, ker so častiželjni, zahrbtni, dvolični in pohlepni, za te stvari pa sem jaz kot naročen. Posebno veselje pa imam z menihi in odrekovalci, njih zalezujem v spanju, pošiljam jim sladke in omamne podobe razvrata in se zabavam kot v odprtem gledališču. Pri njih igram z odprtimi kartami, tako kot sedaj tukaj. Ponujam obisk, popestritev, nemir, spoprijem nasprotujočih si idej. Tudi jaz ne maram samote, rad se razvedrim in ni lepšega kot gledati namišljenega svetnika, kako se slini ob mojih igrokazih. Kaj me tako debelo gledate?

Rinil sem s hrbtom ob steno in drhtel po celem telesu. Moj obiskovalec je bil strašno nevaren in nesramno odprt glede svojega izvora, gledal me je kot smet, obnašal se je, kot da je prišel na svoje, nehote sem se zavil v ogrinjalo, da ne bi tako zlahka segel po mojo dušo, saj je bilo to edino imetje, ki sem ga še cenil na tem svetu. Šklepetal sem z zobmi in uvidel, kakšno nemočno bitje sem, domišljavec, ki se je bahal pred kamni, ob temnem slugi podzemlja pa sem se zdruznil vase.

– Duše ti ne morem vzeti brez tvojega privoljenja, je prešel Kek na tikanje in me spustil na nevarno raven nekakšnega tovarištva, kot vidiš, se nisem pred teboj niti malo pretvarjal, jaz sem iskren pred teboj in ti si lahko pred menoj. Tvoj nebeški odrešenik, čigar imena tukaj nočem izgovoriti, je rekel, da bo prišel kot tat ponoči, jaz pa obiskujem puščavnike pri belem dnevu in se jim vljudno predstavim. Tu ni čas in kraj za pretvarjanje, saj gre vsak nesrečnik v puščavo, da bi premagal v samoti in tišini notranje demone, posvetil svoje življenje najvišjemu in jaz sem torej edini protiigralec. Ljudi ni, družbe ni, družine ni, ostanemo samo še prvotne osebe na odru. Vsak, ki kliče Boga, prikliče tudi mene, saj sem božja senca. Najvišji mi je dal čas in prostor, dovoljenje za delo, da preizkušam voljo svobodnih ljudi, sem njegovo orodje. Edini pogoj, ki ga moram spoštovati, je ta, da ne obidem svobodne volje ljudi glede končnih odločitev, a sem se pogodil s Stvarnikom, da velja isti pogoj tudi zanj. Ker je pravičen, je privolil in od takrat oba nagibava ljudi, stojiva na razpotju in gledava, kako se odločajo. Do sedaj so se ljudje izkazali za povsem nemočne pred mojimi zapeljevanji, njih neumnost je slepa, zavest uspavana, pogled nase samoljuben in učljivost na napakah praktično nična. Šlo mi je tako dobro, da je moral Stvarnik sestopiti na zemljo in učiti ljudi kot negodne otroke, z menoj se je soočil kot meseni človek in on je edini, ki ni popustil pred mojimi ponudbami. Kot veš, ga nisem premamil ne z bogastvom ne s slavo ali užitki. On me je edini premagal, bedasti ljudje pa ste premagali njega in ga pobili, njega, ki vam je bil zgled dobrega in svetlega. Ko so ga prisilili do križa, sem hodil zraven njega po ulici njegovega trpljenja, v resnici sem tudi jaz podpiral križ, nekoliko se mi je smilil in sem mu šepetal, a vidiš, da je zaman, ta rod ni vreden drugega, kot da se izžge z njihovo hudobijo vred. Moji otroci so, je šepetal umirajoč, ne vedo, kaj delajo. Tvoji otroci, sem mu zelo vljudno odvrnil, te pravkar pribijajo na les križa in ne vedo več ne od kod so prišli ne kam naj gredo, živijo od hudobije in nasilja, namesto da bi delali, ropajo imetje drugih, podjarmljajo si šibkejše in še ponosni so na to. Ne da bi se hvalil, sem mu navrgel, so se tako navadili hudobije, da so moji že dolgo, prostovoljno zapisujejo svoja imena na moj seznam, služijo mi vsako uro dneva! Vsa čast redkim posameznikom, ki ostrega duha prisebno ločujejo zrnje od plevela, a teh je le za peščico. Odkupil jih bom od tebe, mi je rekel tvoj odrešenik. Gledal sem njegovo neomajno usmiljenje in skomignil z rameni. Pokazal sem mu pogodbo z Najvišjim, ki mi dovoljuje temno delovanje do nadaljnjega. Imam na voljo ves čas in celotno zemljo, sem se mu pohvalil. Jaz, je rekel trpeči, pa imam na voljo vso večnost. Potem je izdihnil.

Tako, vidiš, sem še vedno tukaj in se zabavam z ljudmi. Po svoje mi je dolgočasno, nimam resnih nasprotnikov, zlahka netim sovraštvo in podpihujem zamere, zato poiščem občasno puščavnike, ki se mi zoperstavijo. To podžge zabavo. Kakšen smisel ima zmaga, če igraš s povprečnimi amaterji? Ampak ti puščavski radikalneži … ti so izziv. Nikogar nisem izpustil, sv. Antona sem tako dolgo izzival s pohoto, da si je na koncu revež odrezal svoje premoženje med nogami, in potem sem res odšel, saj ga je pohaba spominjala name. Še danes ne ve, da sem mu britvico prinesel in nabrusil jaz. To so moji žlahtni spomini, sicer pa potujem po svetu in novačim ljudi v svojo vojsko nesmisla, kjer slepci sekajo drug po drugem, znova in znova, da se še sam čudim, da ne spregledajo. Svobodna volja je njihova, jaz ji samo sledim. Sedaj pa se nehaj tresti in povej kaj o sebi.

Usta so se mi posušila in oči so mi begale po črkah, ki sem jih vrezal v steno. Quis ergo nos separabit … Sedaj sem vedel, da sem Črnega sam priklical, prišel je, da me loči od mojega namena po izboljšanju. Odkimaval sem, spuščal oči in razmišljal, kako se ga naj rešim, ali bo sam odšel, se naveličal, naj berem stare molitve s pergamenta, prebiram molilne jagode?

– Imam boljši predlog, je Kek glasno povzel moje misli, odigrajva partijo šaha, dolgčas bova pregnala in se pomerila brez slabih namenov. Zabava ni greh.

Kek ni počakal na mojo privolitev, plosknil je z dlanmi in potegnil izza sebe šahovnico. Razpostavil je figure, ki so bile izrezljane iz slonove kosti, bili so pravi umetniški kipci, vsak obraz je bil izdelan do najmanjše podrobnosti. Sam je vzel pričakovano črne figure, jaz torej bele. Škilil sem vanj in razmišljal, če je v tem kakšna prevara, kaj bo zahteval za zmago.

– Sarkis, pomiri se, nisem vedno zlovoljen, odigrava partijo in odpeketam nazaj z oslom do nomadov, kjer imam še nekaj opravkov.

Zakrohotal se je in mi pomignil s kozjo bradico. Premaknil sem kmeta in zavzdihnil, sedaj bo, kar bo. Zamislil se je pred potezo. Ko je segel po svojo figuro, sem opazil, da se mu je na prstih pojavilo nekaj temnih lusk in noht se je podaljšal v krempelj.

– Ah, se je nasmehnil, res se ne znam pretvarjati.

Igrala sva v tišini, slišalo se je samo dotikanje figur.

Potem je Kek nenadoma zelo ležerno spregovoril.

– Če se premisliš, se lahko vrneš v Damask v trgovino tvojega blagopokojnega očeta. Za nekaj manjših uslug ti bom nudil varstvo pred otomanskimi askerji in življenje brez materialnih skrbi.

Dvignil je obrv in me zvijačno pogledal.

– Kakšne usluge? sem hripavo vprašal.

– Hm … Kakšen zavoj opija bi imel pod pultom za moje stranke, he?

Odkimal sem in se tresel. Svobodna volja je bila torej moj edini adut. Do sedaj sem zmotno domneval, da je oklevanje pred odločitvami znak moje negotovosti, sedaj pa mi je kapnilo, da je to moja neodtujljiva lastnina. Igrala sva naprej. Vlekel sem takšne poteze, da sem mu pripravil dobro zaključnico. Res je, da sem bil vedno jezljiv in srborit, nisem pa bil neumen.

– Šah mat, se je zarežal Kek, se nato jadrno dvignil, prijel za konopec in se spustil v vadi. Od spodaj mi je pomahal in mi zaklical, da lahko šah obdržim v spomin nanj. Jutri da bom morda podvomil, če se je najino srečanje sploh zgodilo, spraševal se bom, če princ teme sploh obstoja, in šah bo dokaz, da nisem sanjal. Potem je odpeketal na oslu proti odprti puščavi, jaz pa sem za njim po zraku risal velike križe.

Zvečer sem z bolečim telesom legel na suhe palmove liste. Ves sem bil zategnjen od strahu, zavozlan v mišičnih krčih in v dvomu v lastno presojo. Konec koncev sem dobil, kar sem iskal. Izzival sem nebeške sile, Bog je molčal na moje zahteve, Hudič pa je prav rad pohitel k meni. Zvil sem se v klopčič in klical nadangela Mihaela, da odslej bolj budno straži moje bivališče. Pri vzglavju je ležala šahovnica. Privzdignil sem se in razvrstil figure, ki so predstavljale po svoje družbo, ki je nisem imel. Jemal sem figurice eno po eno v roke in si jih ogledoval z vseh strani. Najprej sem mi je zdelo, da so kot žive, čez nekaj časa pa sem zgrožen spoznal, da so žive, bile so majhna bitja, kot napol skotene živali so se zgibale in kazale voljo do igre. Začele so se premikati po šahovnici, se družiti v skupine in pogledovati proti meni. Lovci in skakači so postali podobni otomanskim preganjalcem, zagnali so se proti meni in uperili kopja in puščice v moj obraz. Kmetje so se zgrbili in gledali v tla. Kraljica je dvignila desnico, imela je obraz plemkinje in negovano telo. Pomignila je, naj ji sledim v trdnjavo, kjer bom varen pred askerji, tla pod mano so se ugreznila in omahnil sem v skrivni prehod, ki je vodil v utrdbo. Sledil sem ji v dobrem upanju in kmalu sem bil na varnem znotraj poslopja. Tla sobe so bila pokrita s perzijskimi preprogami in okna zastrta z rezljanimi polkni. Sedla je na divan in me z belo roko povabila zraven. Prijela me je za dlan. Sesedel sem se v prestrašeno telo, vedel sem, da sem premagan, vsa prašna osamljenost, vsa leta bežanja, samostansko odrekanje, vse to ni moglo ubiti stare želje v meni, da se stisnem ob belo telo plemkinje in se končno nadiham vonja drugega človeka, ki je ženska. Potisnil sem ji glavo v naročje in se ji predal scela in brez misli, božala me je z gladko dlanjo in mi prigovarjala kot otroku, jaz pa sem hotel samo izginiti za zaprtimi očmi in se dopolniti z bližino. Padal sem vanjo in ona je prilegla ob moj bok, v meni so se dvignila nebesa, napolnila so me z jezerom, da sem pil z velikimi požirki.

Zbudil me je prvi jutranji mrak. Komaj sem odlepil veki in presojal znotraj in zunaj sebe, kje sem in kaj se je dogajalo zadnja dva dni. V mojem telesu je bil nov občutek, meso je bilo potešeno in izpraznjeno, ležal sem gol na palmovih listih in ob ležišču se je cedila nedvomno luža mojega izcedka in izparevala jedek moški vonj. Ponoči se je zgodila nepokorščina spolnih organov, o kateri je pisal Avguštin iz Hipona, na šahovnici so ležale podrte figure, le kraljica je stala in me gledala z majhnim obrazom in se mi prizanesljivo smehljala. Ti je bilo lepo, je šepnila, jaz pa sem iz ene šibkosti padel v drugo, razjezil sem se, očital sem si, da me je zapeljala s telesom, ne bi smel sprejeti hudičevega darila, skočil sem pokonci, butnil z glavo ob strop, spodrsnilo mi je na moji grešni sluzi, zavpil sem in se zamajal, nemočen omahnil skozi vhod votline in zadnje, kar sem videl, je bilo palmovo drevo. Potem je tema skrila moj greh in mojo šibkost hkrati.



Majal sem se sem in tja dolge ure. Potem se je gibanje ustavilo, nekaj me je potegnilo na pesek in zavalilo ob kraj. Bil sem globoko v sebi, tuj življenju in naveličan budnosti. Potem se mi je okrepil sluh, koraki so šušteli okoli mene, neki ljudje so si podajali besede v zategli govorici in končno sem odprl oči. Nad sabo sem videl kamelji trebuh in zavohal sem scalino. Obrnil sem glavo in videl otroka, ki me je gledal z okroglimi očmi. Ko sem premaknil roko, je kriče zbežal in prišlo je več odraslih glav, ki so zijale vame in odkimavale. Vid se mi je izostril, bila je nomadska družina, ki sem jo poznal. Moške roke so me privzdignile in naslonile na bisage. Abdul se mi je režal z gnilimi zobmi. Hotel sem vprašati, kje sem in kaj se je zgodilo, a so mi vse sami radi in v obilnem žlobudranju povedali. Da mi je Ahmed na mojem oslu prinesel živež in me našel ob palmi s krvavečo glavo, da je zmetal vreče na tla in oddirjal po nasvet k starešini, da so se vrnili s kamelo, me obvezali s staro ruto, ki so jo prej poscali, in me kot sveženj natovorili na žival in da so sedaj na poti proti severozahodu vse do Wahat Siwah.

– Hvala, sem zamrmral, oddolžil sem vam bom, čim pridem k sebi.

Potipal sem debelo obvezano glavo in boleče podplutbe. Bil sem potolčen po telesu in duši. Moje puščavništvo se je neprostovoljno končalo med kameljimi iztrebki. Kadar sem bil kot otrok bolan, je ob moje ležišče sedla mati Lydia in mi brala zgodbe iz knjige Tisoč in ena noč. Tokrat sem bil jaz živa oseba v zgodbi, ki ji je neznano pero še pisalo poglavja. Podnevi sem vsebino pisal jaz, ponoči pa nespoznana sila, ki je vmeščala v tekst nove prvine in spreminjala smer. Noč nas je prekrila in štel sem ozvezdja na neskončni temini. Nekaj utrinkov je presekalo nebo in zbudilo želje v meni. Torej sem res odrasel, otroci nimajo želj. Hkrati se moje iskanje nebes ni premaknilo niti za ped, še vedno sem ležal v pesku in meril neskončnost. Moj nemir ni bil zadoščen, moja jeza še ne obrzdana. Prevarantski Kek mi je prinesel živež, Ahmed me je rešil z isto potjo. Moj osel je bil garant mojega preživetja. Bog uporabi poslušne in uboge živali za svoj vzvišeni namen. Jezus je na oslu prijahal v Jeruzalem. Vsi na svetu danes poslušajo pred pasho (ali berejo, če znajo) o oslu, ki je bil določen, da ponese božjega sina. Učenci so ga izdali, osel pa mu je služil. Živali so božja bitja, ljudje pa izgubljena bitja. Ko človek sede na žival, je za delček bliže Bogu. Človek je samo v spanju odrešen lastne zapletenosti. Tako sem blodil po svojih mislih in gazil skozi njih kot po motni luži. Končnega odgovora ni bilo, nevednost je bila moje edino spoznanje.

Zjutraj sem že vstal in sedel v krog z možakarji. Potoval bom naprej z njimi. Če je morda kdo pomislil in iz votline pobral moje skromno imetje? Vrgli so mi vrečo. Notri je bil grški evangelij z lesenimi platnicami, kos pergamenta in križ. Da so z ostalimi zvitki zakurili ogenj, ko jim je zmanjkalo dračja. Sam sem razumel, da so si z dragimi kamni poplačali svoje usluge. Kakor pridobljeno, tako izgubljeno. Seštevek mojih grehov se je bližal ničli. Bil sem prazen in neveden. Na trenutke tudi ciničen, včasih me je popadel smeh, še posebej kadar sem gledal osla, ki je stal trdno v božjem redu. Iskal sem Boga, našel pa me je hudič. Morda je bil poslan po božji modrosti, da me pouči o moči svobodne volje. Da je to moja edina lastnina in prvina duše, drugo je sposojeno in sestavljeno.

Majal sem se na kameli in gledal točko obzorja, ki se je z nami premikala v nedosegljivost. Hitreje ko jezdiš, hitreje beži od tebe. Če sem obstal, je obstala tudi točka. Ni se pustila ujeti, lahko sem jo samo slutil. Ostala so mi ugibanja in prostor med nama. Sonce nas je izžigalo in hkrati metalo sence naših teles po pesku, a vanje nismo mogli stopiti. Tudi sence so se izmikale v nedosegljivost. Videli smo modra jezera in se izsušeni zagnali proti njim, a so izginila v prividu vročine. Nismo zmogli na njihove bregove, lahko smo jih samo gledali. Učil sem se strpnosti in moja jeza se je sušila. Čakal sem toliko časa, da so se prividi ločili od stvarnosti. Prava voda je bila motna in smrdeča, a sem jo pil in zajel s hvaležnostjo. Tista modra in bistra je pripadala hrepenenju. To me je vleklo naprej, da nekje in nekoč okusim nebesa. Kajti odkar sem v blodnjavem snu spal s šahovsko kraljico, sem vedel, da obstajajo privzdignjeni trenutki kot spomin na nekdanjo ali pa bodočo dušno blaženost. Moji nomadi so govorili, da obstaja dežela, ki je zelena in polna bistrih izvirov, kjer so sape blage in žita polna klasja. Ti zažgani velblodarji so bili liki v lastnem mitu, kajti če obstaja taka dežela, morajo obstajati tudi ljudje, ki jo iščejo v pustinji, in to so bili oni. Vsak človek in pleme ima svoje mesto na svetu, še osel je dobil posvečeno nalogo, da je nosil našega odrešenika. Vse je popolno, vse se spreminja, vse je minljivo, vse se obnavlja.

– Šel bom v Aleksandrijo, sem rekel Abdulu nekega dne. Ne vem, zakaj sem se odločil za to mesto, a beseda je zašla vame in sledil sem ji brez ugovarjanja. Še kakšen teden sem se zibal z nomadi. Nekega zgodnjega jutra pa sem odvezal dromedarja in brez glasu odšel na sever. Morda sem žival ukradel, morda vzel, morda mi je pripadala za to pot, nisem se pretirano ukvarjal s tem, pustil sem se voditi prvi misli, ki je zašla vame, žival pa se tudi ni pretirano upirala. Šla sva v sivino, žival me je nesla v neznano, skupaj sva si bila v tolažbo, dromedar si je morda domišljal, da ima gospodarja, ki ga vodi do paše in vode, jaz pa sem domneval, da je kopitar spojen s pametjo narave in bo ubral pot, ki je določena od zgoraj.



V mesto sem prišel s skupino sefardskih judovskih trgovcev. Srečal sem jih dan ježe pred ciljem, povedal sem jim, da sem (spet) trgovec z blagom, ki išče priložnost v pristanišču. Kimali so in mi kmalu začeli zvijačno ponujati svoje blago. Vljudno sem odkimaval, nisem jih hotel razočarati, morda bomo trgovali v bodoče, ko napletem nove vezi z Damaskom. Niso bili užaljeni, njihov starodavni nagon je bil, da iščejo kupce in s tem zaslužek, in ta hip sem bil v pustinji jaz njihova edina priložnost. Bog ve, če me ne bi bili pripravljeni tudi prodati in bi se iz potencialnega kupca spremenil v blago. V Damasku sem se še kot otrok naposlušal starih zgodb o Judih radanitih,14 ki so v starih časih iz Firandže15 tovorili evnuhe, moške sužnje, največ med njimi sakalibov,16 dečke, brokat, kunje in bobrovo krzno ter meče. Ko so se vračali, so s Kitajske prinašali kafro, muškat, alojo, cimet in druge začimbe ter dišave.

Bil sem jim hvaležen za družbo, v kateri sem se prikril, a vseeno sem se držal bolj zase. Opazil sem, da imam krepkejše živce kot nekoč, roko mirno, um izpraznjen, nož sem puščal za pasom. Puščava mi je podarila nekaj svoje širine, potrpljenja, jeza se mi je posušila na vročini v suho skorjo. V sebi sem začutil lastnosti kamna, lahko sem mirno sedel in gledal v daljavo, ne da bi me grizel nemir in spodjedala želja. Še vedno sem bil nekoliko nezaupljiv do otomanske oblasti, v mestih in okoli njih so bile spet številnejše oborožene čete, zato je bil moj namen, da se v tej trgovski skupini prikrijem in prikradem do prvih hiš in tam izginem v blodnjaku ulic. V karavani sem ostal neprepoznaven, pokrival sem se z dolgo ruto in spuščal obraz nad hrbet dromedarja. Moj obraz je bil temno rjav, lasje vozlasti in konec koncev nisem niti sebe dobro poznal, kako naj bi me torej prepoznali Osmani? Včasi sem ujel svoj odsev v blatni kaluži, a če bi stopil pred ogledalo, kaj bi videl, strašilo?

Ko smo vstopili v predmestje, sem zaostal za skupino, in ko so se hiše zgostile, sem brez pozdrava sunkovito zavil v temno ulico.

Spet sem bil sam in življenje sem spet začenjal na novo.

Razjahal sem dromedarja in ga potegnil za jermene. Sklenil sem, da bom žival prodal na bazarju in mestu ponudil svoje znanje jezikov in pismenost ali pa razlikovanje svil.

Popoldne sem se sam in peš vračal z denarjem v žepu, ki mi bo zadoščal za zagon novega trgovanja in nekaj skritih dni za štirimi stenami. Tam bom poslušal šepet glave in sledil glavni misli, ki je misel vodnica. Misli drugega reda ji kot čreda sledijo.

Med hojo sem spuščal glavo, kajti nevajen mesta sem spoznal, da nisem več isti kot pred leti, predmeti, hiše, ljudje so udarjali v moje oči, besede so mi bile preglasne in so mi polnile ušesa. Šele tu sem videl, kako me je puščava obdarila s tišino daljnega obzorja, samoumevno je prelila vame obilje prostora, tam ni nihče meril ne časa ne zemlje, nikogar ni bilo, ki bi mi nalagal obveznosti in dolžnosti. Moji bratje so bili kamni in moja edina družba srborita notranjost. Za hip sem obstal in si v dušni bolečini pokril oči.

– Pozdravljen tujec, bi rad spoznal nebesa?

Kar stal sem v prahu ceste in si pokrival oči, kajti slišalo se je blago in prepričljivo, po dolgih letih sem končno slišal vprašanje, ki je nedvomno vsebovalo tudi odgovor. Besede so bile sočne in svetle, odkrite in vabljive. Spustil sem roke in se obrnil. Za mano je korak od vrat stala temnolasa ženska in si glavo in telo pokrivala z dragoceno ruto. Levico je napela v bok in me gledala s smehljajem, ki sem se mu približal kot zaupljiv otrok.

– Kako veste, da iščem nebesa?

Smehljala se je skrivnostno.

– Ker vsi iščemo srečo, nebesa pa so je polna.

Ob tem je z desnico odrinila zaveso in me spustila v vežo. Ta je tekla v notranje dvorišče, ki mi je s svojo lepoto in zelenjem zaprlo sapo. Pod nebo so se dvigale palme, zidec so obraščale plezalke, iz amfore je umetelno tekla voda v vodnjak, v katerem je proseval star rimski mozaik. Pod oboki so bili postavljeni udobni ležalniki in vabili utrujena telesa.

– Že tole je dovolj nebeško, sem zmogel hripavo.

– Kaj potem porečete na tole!

Ženska je plosknila z rokami in iz nizkega hodnika sta se izvili dve lepotici, drzni in mladi, njun pogled je bil črn in usoden, v trebuhu me je stisnila sla in roki sta mi sami segli po dolgih prstih, ki sta jih stegovali proti meni.

– Počasi, tujec, nebesa se jemljejo po kosih, užitek se s podaljševanjem podvoji in z odrekanjem okrepi. Za vami je dolga pot, noge so prašne, usta žejna in oblačila razparana. Kaj če bi najprej poskrbeli za zunanjost?

Nisem se upiral.

– Kako, odkašljal sem se, kako vam je ime?

– Jaz sem Siti, na vaši levi je Net in na desni Nefret.

Potisnile so me naprej v opečnato sobo, Net in Nefret sta potegnili z mene prašna oblačila in nadaljevali sta plast za plastjo in nič ni kazalo, da se bosta ustavili pred mojo nagoto. Zadnji hip je pristopila Siti in me zavila v dolgo rjuho.

Kar se je dogajalo potem, je bilo stopnjevanje nebes, a odvijalo se je v tako počasnih korakih, da je bilo trpljenje skoraj večje kot užitek, ki je sledil. Napojile so me z mlekom, v skodele so mi nasule dateljne in zrelo sadje, razčesale so mi lase in se dobrikale tako blizu mene, da sem vonjal njihovo svežo kožo, dvigal sem se v vzburjenju, pa so me polegale nazaj in se hihitale. V odblesku njihovih oči sem videl svoje koprnenje, v zraku, ki me je ločeval od njihovih teles, sem zaznal sovražno oviro. Moral sem z njimi še v parno kopel, kjer sem lepotice samo slutil, njih telesa so izginjala v oblake pare, njihove roke pa so pretipale moje telo, ki se je zvijalo od neučakanosti. S spužvami so me milile okoli in okoli in se izogibale mojega vrelišča med nogami, da sem končno zahropel, prosim, prosim, dotaknite se me, naj se razlijem, pa so se spet le skrivnostno muzale, Siti je prišla na koncu sama, pokrila me je s svilo in mi šepetala, da obstajajo nebesa, ki jih večina moških pozna, to so nebesa olajšanja, da pa obstajajo tudi druga nebesa, ki sem jim reče nebesa razlivanja, nežno je vlekla svilo po mojem telesu, glej me v oči, tujec, Sarkis sem, sem zagrgral, Sarkis, glej me v oči, Sarkis, je ponovila, prepusti se, vlekla je svilo po meni, gor in dol po telesu in končala med nogami, kjer se je reka, ki je silila v tolmunu na plano, obrnila nazaj vame in se razlila v notranjo kotanjo telesa, preplavila me je do ust, kjer sem začutil medeno sladkost, in na koncu sem si zaslužil še njene ustnice, ki so se nežno prilepile name, kaj več bi bilo usodno, kajti umiral sem od pohote in notranjega ognja. Zaprl sem oči in čutil notranje valove, ki so butali ob stene mojega telesa, več parov rok je dvignilo rjuho, na kateri sem ležal, in prenesle so me v kad, kjer sem izgubil telo, čas, prostor, misel, izginil sem v neznano in vseeno mi je bilo, če se še kdaj vrnem na svetlo, kajti padanje v nič je postoterilo blaženost. Zanesljivo sem našel nebesa, moje iskanje je bilo zaključeno.



Zbudil sem se naslednji dan in ugotovil, da obstajam kot zavest. Vedel sem, da sem, nisem pa čutil, da sem. Bil sem v trenutku, ne pa v času, bil sem v prostornosti, ne pa v prostoru, v sebi sem hkrati čutil bližino in dalj, preteklost in prihodnost, čez vse pa se je bočila enkratna brezbrižnost in brezželjnost, bilo mi je vseeno, če kaj je ali ni, če se bo še kaj zgodilo ali pa ne. Bila je neka nenavadna izpolnjenost. Bog ve, do kdaj bi takole bival kot čista bit, če se ne bi nad mano pojavil Sitin obraz in me gledal z milim smehljajem.

– Kako je, tujec? Si rekel, da ti je ime Sarkis?

Moral sem pomisliti, da sem to res jaz, in sem ime spet pripel nase.

– Je lepo pri meni? je pomežiknila Siti.

– Kot v nebesih, sem dahnil in priprl oči. Zdelo se mi je, da v meni prede zadovoljen maček. Siti me je zamajala za ramo.

– Čakajo naju nove darežljivosti življenja.

Plosknila je z rokami in pritekli sta Net in Nefret. Šele sedaj sem videl, da ležim v veliki kadi, brez teže in brez misli. Moje telo je lebdelo, teža mi je bila odvzeta.

– Kje sem?

– V kadi blaženega počitka. Iz Mrtvega morja sem dala pripeljati v sodih slano vodo, v kateri se telo razbremeni in se duša razpne. Bil si zelo utrujen, Sarkis, a čas je, da vstaneš.

S pomočnicami me je dvignila skupaj z rjuho. Teža je pritisnila name, svet okoli mene se je uredil, čas je stekel, dosegli so me prvi spomini. Prinesli so mi moja očiščena oblačila in v obleki sem postal zopet človek v času in prostoru, malo zbegan, negotov, od mene je nazaj tekla vijugava pot moje zgodovine in od mene stran je bila napeljana nit moje prihodnosti. Ta hip je vodila v sosednjo sobo.

Vonj, ki me je tam dosegel, je bil tako omamen in popoln, da sem ga potegnil vase, kot bi pil zgoščen zrak. Kava, ampak kakšna! Dražeča, blaga, plemenita, močna, črna, globoka, poživljajoča. Pila sva v kratkih srkih, se gledala in nasmihala. Od kod tako dobra kava? Siti je pokimala. Ta qahwa pride prav iz Etiopije, vsako zrno je prebrano in najboljša pridejo do nje po trgovcu Tariku, bog naj mu da dolgo življenje in trdno zdravje. Mnogi tovorijo kavo, a redki imajo dostop do zlatih zrn najboljših sadik in preden se kava skuha, je pomembnih še tisoč podrobnosti, vse je pomembno, vsako dejanje je nit v končni popolnosti, kdo je delal na polju, kdo obiral, katere roke so sejale zrna, katere oči so odbirale najboljše od dobrega, kdo je tovoril in kako, kakšne so vreče trgovcev, kje skladiščijo tovor in tako naprej vse do hiše, kjer se spražijo z občutkom in ljubeznijo, zmeljejo z molitvijo, skuhajo z željo po užitku in na koncu se takšna kava spije v dobri družbi, da zgosti besede in osveži duha.

Vse to se je zgodilo v hiši skrivnostne Siti, kjer so domovala nebesa.

Ko sem odhajal, mi je vrata odprl plečat črnec. Za pasom je imel ukrivljeno sabljo in gledal je zlovoljno. Siti me je suho poljubila na lice in mi dala vedeti, da si bom moral naslednja nebesa spet zaželeti in plačati. Pokimal sem. Na ulici sem vtaknil roke v žep in ugotovil, da je od dromedarja ostalo le še nekaj drobiža. Nebesa so imela svojo ceno, jaz pa včeraj še svoj denar. Pustil sem prazno glavo in vame je zašla jutranja misel. Šel sem na bazar in povprašal po Tariku. Kar lahko on, zmorem tudi jaz. Morda me vpelje v posel, morda mu lahko kot pisar pomagam pri štetju in pisanju. Morda me vzame v Etiopijo vse do skritih polj najboljše kave. Pot do tja in nazaj je dolga, Tarik je že star, lahko umre, lahko ga napadejo razbojniki in usoda mi morda preda v roke njegovo karavano. Tako sem razmišljal, a v resnici sem hotel vpeljati in utrditi pot do Siti, kjer v odmerkih strežejo nebesa. Ko se bom vračal iz Etiopije z vrečami kave, me bo vleklo k Siti poželenje, ko bom odhajal od nje na pot, bom na ustih nosil njen poljub kot slano skorjo Mrtvega morja, jahal bom v samoti, ki sem se je navadil v puščavi, z mano bodo neslišno prhutale pobite duše mojih žrtev in zahtevale zadoščenje, gnale me bodo v pokoro in odrekanje, žejo in lakoto, vse to me čaka v izobilju na dolgi poti, če se bom izgubil, bom na obzorju na kakšni sipini videl silhueto svojega očeta, ki mi bo mahal z roko, naprej, naprej na jugovzhod, ne odnehati, najti svoj mir, ukrotiti jezo, postati jezdec svojim besom in jim natakniti uzdo, če se bom prevzel, bom slišal nad sabo črnega ptiča, ki se bo krohotal mojim slabostim, Kek bo čakal na trenutek moje šibkosti, ponujal bo novo partijo šaha, takrat bom vzel iz torbe edini kos starega pergamenta, ki mi je še ostal, in bral bom na glas Quis ergo nos separabit a caritate Christi … Ponovil bom še v grščini in aramejščini, da bo ostajal hudobec dalje od mene in jaz bliže sebi.





1 Gr. znanje.

2 Vodna pipa.

3 Plenilski vojaki nerednih vojaških oddelkov.

4 Upravičeno prikrivanje in laganje, tudi glede verske pripadnosti.

5 Ohlapno vrhnje oblačilo na orientu.

6 Nevernik, muslimanski naziv za kristjana.

7 Gr. puščavnik.

8 Turški vojaki.

9 Močan puščavski veter.

10 Ena od mestnih vrat Damaska.

11 Suha rečna dolina.

12 Ponižen.

13 Egipčanski bog teme.

14 Judovski srednjeveški trgovci med Evropo in Azijo.

15 Francija.

16 Muslimanski izraz za Slovane.





Rož’ce in listje

O sejmu, ki bil je živ, o iznajdljivi mladosti in

poljubih, o rezervnem atentatorju, ki je postal

zgodovinska oseba, o cesarju in Anzeju, ki sta

zakuhala vojno, o Galiciji in njenih grobovih, o

žalostni pesmi, ki jo še danes prepevamo.



Prav dobro je vedela, kje in kdaj ga je prvič videla.

Branjevci so napravili dolge ulice iz stojnic, jormak je trajal že tretji dan in travnik je bil steptan do ilovice. Pohajala je med pulti in si ogledovala platna, vezenine in posodje. Ljudje so brneli kot čebele, besede so se pletle v povesmo in kot dežnik držale nad sejmom vzdušje dobrovoljnosti. Otroci so lizali cukrene stožce, možje so trkali s frakeljni in rdečica njihovih lic je že prehajala v barvo vijolic. Na robu travnika je mukala živina. Gospodinje so iskale bele prte, Furlani so pripeljali najboljše tkanine iz južnih pokrajin, Ribničani pa visoko naloženo suho robo. Sejem je imel svojo lastno voljo in zagon. Kot mogočen vrtiljak je zajemal ljudi na obrobju in iz njih delal kupce ali vsaj radovedneže. S sejma še nihče ni prišel praznih rok domov.

Hodila je v spremstvu svoje sestre. Najprej sta ušli materi in se zapodili k Tirolcem, ki so ponujali nove lajbelne. Hihitali sta se, zibali nabrana krila in si s prsti navijali kodre. Takrat je izpod sence platnene strehe stopila fantovska postava in sonce je posvetilo na gladek obraz. Poglej, je rekla Neža in jo sunila v bok. V tem se ji je noga prevrnila v kotanji, zavrisnila je in se obesila na sestrino roko. Fant je radovedno obstal in iskal usta, ki so tako vabeče klicala na pomoč in so se sedaj že spremenila v hihot. Položil je roko v bok in si prisenčil oči z dlanjo. Dve brhki mladenki, ena je pritiskala roko na usta, druga ga je pogledala izpod čela. Njen pogled je bil temen in obenem žlahten, igriv in vabeč, negotov in obetaven. Obstal je in se zibal v visokih škornjih, v rokah je držal toporišče za sekiro, vrtel je les v dlaneh in preudarjal, kako se jima približati, da bi izgledalo čim bolj naravno in slučajno. Dekleti sta staknili glave in smuknili za stojnico. Pohitel je za njima, preskočil bale sena, odrinil ovce in stekel v drugo vrsto branjevcev, gledal gor in dol po vrzeli, temni kodri in rdeča lica, saj je bila takšna kot iz ljudske pesmi, ma skravžvane lase pa črne oči … Iztegnil je vrat, da bi s pogledom preskočil ljudi in zatipal po drugi strani. Izginili sta kot kafra.

– A mogoče koga iščete?

Glas je prišel izza hrbta. Zasukal se je v neigranem presenečenju in zardel. Ta mlajša je izgledala bolj navihana in nabrita. Spet se je zahihotala in ugriznila v pest. Starejša jo je krcnila po nosu, bežala pa ni več. Nagnila je glavo, in kar je videla, ji je bilo povšeči.

– Florjan, kje si? Z leve je pristopil še en mladenič, in ko je zagledal Florjana pred dekletoma, je hipoma zamenjal obraz. Raztegnil se je kot meh harmonike, potisnil palca v žep in prikimaval sam sebi, kot da se mu je sedaj vse razjasnilo.

– Tale jormak pa ni od muh. Prišel si po toporišča, našel si pa dve cvetlici pred košnjo.

Fanta sta se zarežala in se napela kot dva petelina. Ta drugi, ki je izgledal bolj robat in zgolj na grobo obtesan, si je upal še dlje.

– Če si si ti svojo izbral, je druga pa zame.

– Ha, kar mislita si, sta v dvojini zapeli dekleti. Neža, ki je bila še vedno mlajša in jeznorita, jima je pokazala jezik. Prijeli sta se pod roko in odšli med ljudmi proti cesti, a hkrati sta pazili, da nista bezljali prehitro, da ju fanta ne bi izgubila med množico. Skrivaj sta škilili čez ramo in se zgovorno zibali proti lectarju. Tam sta ju fanta ujela in zagradila, en z leve, drugi z desne. Potisnila sta si klobuk na zatilje in namignila na sladkarije.

– Tule si pa lahko nekaj izbereta, da se posladkata.

– Ha, je sunila Neža brado v zrak, še to ne vem, kako vama je ime, pa se bova sladkali z vama!

– Nič lažjega, tegale kličemo Florjan, jaz sem pa Franci, oba pa iz Guštanja. Pa vedve?

– Medve, se je Neža naredila nedolžno, sva pa Neža in Jerica.

– Katera je katera? Fantovski duet.

– Sama uganita, je Neža priprla oči. Dekleti sta se zarotniško spogledali in stekli med bale in košare.

– Haj, hoj, kje pa vaju najdeva?

Neža se je nekoliko zasukala in kar med tekom navrgla:

– Bo pa že treba v Šentdanijel priti!

– Pa prideva!

Še sta naredili tri poskoke, ko se je tokrat starejša zasukala, za hip obstala in priprla temne oči.

– Pa brž!



Florjan je pregrebel goste lase s prsti in se zazrl v očeta. Da bi šla v Šentdanijel po mošt. Oče, zakaj le, saj so še tri največje pletenke polne, Florjan, da ne bo držalo, samo ena je, in še ta napol prazna, oče, da to ni mogoče, Florjan, zelo mogoče, oče, poglejva v klet, Florjan, no pa poglejva. Odštrkljala sta v temino in razprla pajčevino kot zavese. Dve prazni, ena napol polna (prazna). Florjan, saj sem rekel, oče, kako je to možno, Florjan, žanjci, kosci, hlapci, gozdarji, vse muči žeja, pa je zmanjkalo. Oče se je praskal po glavi in preračunaval svoj spomin in prostornino trebušastih posod. Neznanka tega računa je bil Florjan, ki je mošt v temni noči prerazporedil med steklenice, sodčke in majolike, nekaj so spili v družbi krivolovcev in mošt ne laže. Če ga ni, ga ni. Mošt ni kot človek, ki se prenareja, izmika, izmišljuje ali celo laže. Mošt je ležal v steklenki le še dlan visoko in stvarno kazal, da bo treba v Šentdanijel po nabavo.

Ko sta zapregla mali voz, je oče še gubal čelo, Florjanu pa je sijal obraz kot svež hlebec sira. Šla sta v Šentdanijel, kar sploh ni daleč, oče pa bi se skrit ženskim očem ustavil že v prvi gostilni. Florjan ga je z iztegnjeno roko usmerjal gor v breg, kjer bosta lahko hkrati jedla in pila. Kako bosta postregla očem, je vedel le on sam.

Mošt sta vzela pri Hajniju. Florjan je obkrožil hišo in še dve sosedovi, ušesa je priostril kot zajec, zapenjal in odpenjal je suknjič, oče se je izgubil v pogovoru, Florjan se je domislil, da potrebujeta še deske, više gor bi se zapeljala, vse do Pankracija, očetu se je vse skupaj začelo čudno dozdevati, da v enem dnevu mešata mošt in deske, nič ni čudno, je odmahoval Florjan, sedaj ko sva tukaj, vse hkrati opraviva. Pa sta šla višje, pozdravila sta gospodarja, on in oče sta gledala deske pod kozolcem, Florjan je stopil pod gank in slišal brzenje lahkih nog, snel je klobuk in nagnil glavo, prav vanj in v njegove oči je gledala tista temnolasa, rdečelična roža, iz lajbelna so ji silile mlečne prsi in se ponujale v objem, v obet.

– Si le prišel, je reklo od zgoraj. Temen koder ji je silil na čelo.

– Prišel, je ponovil Florjan kot odmev.

– Ja, a boš kar stal tam kot lipov bog? Je skoraj neučakano priletelo spet od zgoraj.

– Pa ne bom!

Preskočil je tistih nekaj lesenih stopnic, njena mati je v kuhinji ropotala s posodo, oče je s Pankracijem premetaval deske, Florjan pa je pritisnil poljub na njeno vročo sapo, stisnila se je ob njega, še za vrat ga je prijela, da sta se ustni zlepili, potipal je njen voljni životec, usločila se je kot mlada vrba, zadihana sta se gledala, všečna drug drugemu. Prepletla sta prste in čutila sta znotraj sebe, da sta se dve življenji staknili s prvo vitico, da bosta skoraj klicala drug drugega z brega na breg in se prepoznavala po korakih in vonju.

– Ti si torej Jerica, je dodal Florjan še ime.

– Saj! Dolgo pamet imaš.

Še enkrat sta se kratko poljubila in se spet zadihano ogledovala drug drugemu v rokah, v bližini, v ropotanju srca.

Od kozolca sem so prihajali glasovi. Razprla sta se, Florjan je premeril stopnice, Jerica pa je zavezala pentljo na lajbelnu. Pridem pod noč, je dahnil od spodaj in hitro stekel čez dvorišče, da je prestregel očeta. Oče, ja kaj si pa tako zadihan, Florjan, gor po vasi sem šel, oče, ko sem bil jaz mlad, smo hodili bolj pod noč, Florjan, nič, se ugrizne v jezik. Oče je prijel sina pod roko in mu zarotniško povedal v uho, da ima Pankracij dve hčeri, ena je jezikava, druga pa spogledljiva, obe sta pa lepi kot Marija v kapelci. Stisnil ga je za nadlaket in mu pomežiknil. Potem sta sedla na koleselj in ob povratku molčala, oče v spominih, sin pa v obetih. Cesta se je nižala v dolino, zadaj se je kadil bel pesek, na vozu so ropotale deske in se zibale pletenke mošta, zavite v slamo. Vsak je mlel svoje misli.

Oba pa nista vedela, da se je zgoraj Jerica opremila z grabljami in motiko, šla je v garteljc in posekala nekaj plevela. Rože, ki so se povešale, je privezala ob plot. Potem je premerila višino do svojega okna in preudarno odmaknila ropotijo ob hiši. Da ne bi ponoči bilo preveč hrupa in spotikanja. Potem se je vrnila v svojo sobo in odmaknila z okenske police tegeljc z nageljni. Naslonila se je in pogledala proti Guštanju. Sonce se je spuščalo na zahod. Tapkala je z nogo po tleh in spet pogledala na sonce. Kako se le-to obira danes, okleva in se zatika ob nebo. Brž za goro in luna naj se pripelje med nočne oblake! Neža pa naj kljun drži!



Majski dnevi so se prevesili v junijske. Pšenica se je že visoko majala, ajda je že bodla na svetlo, zelena preproga je tekla od Uršlje gore in Pece in se stekala po številnih poljih v dolincah. Zrak je bil čist, nebo razkošno obokano, sadna drevesa po osončenih pobočjih so kazala vanj s krevljastimi vejami. Florjan in Jerica sta sedela na majhni klopici pod njeno domačijo. Florjan jo je stesal za njiju, postavil jo je za bezgov grm, da ju je skril pred radovednostjo. Razgleda ni očem kazila nobena ovira, breg pod njima je padal v zeleno razkošje, vsa narava jima je ležala pred nogami, z očmi sta prečesavala obokane gozdove in vpijala samoumevnost, ki se je širila pred njima. Dolina se je ponujala kot polna skleda izobilja. V njej so bili posevki, zrna, plodovi, v njej je bil čas za tkanje prihodnosti, zibanje človeških razpoloženj in starih spominov.

To, kar sta čutila znotraj sebe, ne bi moglo biti bolj pomladno, njuni srci sta bili še najbolj podobni Pergerjevi lectarski stvaritvi, pocukrani, rožnati, okrancljani z belimi vijugami, malimi nageljni in zrcalcem v sredini, kjer sta uzirala drug drugega obraz. Jerica je položila glavo na njegovo ramo in molčala. Priprla je oči in poslušala znotraj sebe, kako jo je ljubezen medila in topila. Florjan je tudi molčal, ker je bila bližina sama dovolj zgovorna. Tipala sta se z rokama, se objela preko ramen, pa pod komolci, se parkrat nagajivo sunila pod bok in obstala objeta. Potem sta se spet poravnala in skupaj gledala zelenilo narave pod njima, to svojo ljubo domačo pokrajino, ki ju je rodila in hranila, bila sta del teh jabolk in ajde, stkana iz barv cvetlic in poljščin, uglašena po verzih ljudskih pesnitev, v sebi sta imela okus rženega kruha, bila sta del tega domačega sveta, ki se je napajal iz studencev in se stekal v ozke doline. In vmes so se vile drobne stezice, ki so jih vrezale številne noge med polji in hišami, da so znali priti ljudje drug do drugega in se ogovarjati v čudno zmehčani govorici.

– Kako je lepo in mirno.

Jerica je spela v besede to, kar je videla pred seboj in kar je čutila v sebi. Florjan je pokimal.

– Tak nebeški mir.

Potem sta spet dolgo molčala, da ne bi skalila negibnosti. Veliko jezero zraka je ležalo pod njima in se zgibalo v komaj vidnih valovih. Ali pa je bil to zgolj njun skupni dih, ki je plaval naokoli v mirnosti spokoja.

– Se bova vzela.

Jerica je povedala brez vprašaja.

– Vzela.

Florjan je postavil besedo z mehko odločnostjo.

Tukaj na klopici sta se vzela v srcu, še preden ju je župnik povezal s štolo, še preden je oče izpil svoj kozarec na njuno zdravje in še preden ju je mati pokrižala za blagoslov. Prelomila sta svoji lectovi srci in iz dveh kosov naredila enega. Kar je ostalo, sta použila s poljubi. Priče so bila vsa polja, jablane, kristalni zrak, ujeda, ki je zaokrožila nad njima, barvite travniške cvetlice, vonj bezga, oddaljeni pogovori ljudi na poljih, njuni sovaščani, neme priče dvojine, njun rod.

Potem je bila spet tišina in mir je nihal med gorami, kot da ju narava blagoslavlja z najboljšim, kar premore.



Tisto zadnjo junijsko nedeljo je bledikav in mršav mladenič nevede spletel in premešal usode milijonov ljudi. Vedno so ga odklanjali in zavračali iz pravih moških poklicev. Rad bi bil vojak in junak, osvoboditelj svojega naroda, prevratnik. Premajhen in prešibek, tako se je glasila odklonitev. Zdravniki so dodali še bolan. Kronično in neozdravljivo bolan. Neuporaben za kakšen uradniški poklic, nedokončane šole (učitelji). Sumljiv, pod nadzorom policije (ovaduhi). Tako se je v njem zgodila nenavadna človeška reakcija. Vročičen, blodnjav, odločen, samosvoj je med kroničnim kašljanjem napolnil polavtomatsko pištolo Fabrique Nationale M 1910. Napolnil je šaržer s šestimi naboji in preveril koledar. Nedelja, Gospodov dan in hkrati Vidov dan, ko se dogajajo premene v srbski zgodovini. Obisk nadvojvode Ferdinanda (beri okupatorja) in njegove žene Sofije Hohenberg (na dvoru nezaželjene morganatske neveste). Lepo se je oblekel in se počasi odpravil med meščane, ki bodo pozdravljali visoki cesarski obisk. On bo z levico nekoliko privzdignil klobuk, z desnico pa bo pomeril v tarčo.

Tako je tudi storil. Bilo je darilo usode. Zbegani šofer je ustavil vozilo prav pred njim. S tem je bilo določeno, da bo izvršitelj usode postal jetični in bledikavi Gavrilo. Do včeraj nihče, neopazen in skromen, je postal prvo ime stoletja.

Bil je čarodej zgodovine. S šestimi naboji je ubil prestolonasledniški par in še nekaj milijonov ljudi hkrati. Temno in vseprisotno in vsemogočno zlo je pomnožilo njegovo strelivo. Tako kot je nekoč Jezus blagoslovil pet hlebcev kruha in dve ribi ter nasitil tisočglavo množico, je njegov črni antipod povečal skoraj enako število nabojev v milijonsko naklado in odkosil svoj krvavi davek. Ampak to se je šele imelo zgoditi.

To, kar se je tiste minute zgodilo v starem avstroogrskem kraljestvu, so rodovi zapisali na papir in shranili v spominu. Leta kasneje so znali ljudje posamič povedati, kje so bili tistega usodnega dne in kaj so počeli. Nekdo je bil na polju, drugi je pravkar vstopil v hišo, tretji je gledal nenavadne oblake, ki so veslali proti jugu, nekdo je sklenil posel, drugi je primerjal točnost svoje ure s tisto na stolpu, Florjan pa je Jerici na sveže stesani klopici poklonil verižico s srcem. Zardela je in se oklenila svojega dragega. Izprsila se je, da ji je nadel nakit okoli vratu. Potem ga je spet oklenila z rokami in pustila, da je vroča sreča tekla po njenem telesu kot staljena kovina v plavžu.

– Luka nama bo igral na ohceti.

– Luka.

Luka je bil najboljši med dobrimi, navihan, spretnih prstov, jezičen in poln glasbe, kot bi ga delali iz najbolj srečnih zvokov ljudskih napevov. Če je odprl usta, je že govoril v verzih. Če so roke otipale tipke, so že naredile nov napev.

Nek drugi par se je v Ilidži resno ogledoval. Sofija Hohenberg je izvlekla iz šatulje majhen obesek in ga pripela Franzu okoli vratu.

– Za 14. obletnico poroke, je suho zašepetala. Vedel je, kaj mu namenja. Amulet proti delovanju zlih sil. Imel jih je že šest pripetih na telo, prav toliko njegova žena. Obdana sta bila z uroki. Neprestano so prihajala opozorila o slabih namenih, razkritih atentatorjih, sovražnikih, licemerjih. Ovaduhi so redno trkali pri policijskih načelnikih in poročali imena in datume atentata. Franz je skomigal z rameni. Smrt pride tako ali tako, pod steklenim zvonom ne bom živel. Šel bo v Sarajevo. Ni se pustil prepričati. Tako kot si ni pustil dopovedati pametnega nasveta eno leto nazaj.

Teden dni, preden se je začel pliberški jormak v letu 1913, nekaj dni preden sta se srečala med stojnicami Florjan in Jerica, je stal v lovski preži in na muhi držal svoj plen. Vsi so mu odsvetovali odstrel, žena ga je rotila, lovci so zmajevali z glavami. Ubiti belega gamsa je svetoskrunstvo. Kot molitev so šepetali pravljico o zlatorogu. Bitje, pred katerim lovec poklekne in odloži puško, spusti oči in zataji svoj plenilski pohlep. Franz Ferdinand je pritisnil sprožilec, gams je padel, koščena roka usode pa je obrnila peščeno uro. Sprožil je svoje lastno minevanje. Ker pa je bil monarh, je s sabo kot samoumevno lastnino potegnil svoja ljudstva.

Sofija si je v Ilidži nataknila širokokrajen klobuk. Franz ji je ponudil svoj komolec in usklajeno sta prehodila stopnišče do avtomobila.

– Tukaj sva tako daleč od ata Kaiserja, da se boš lahko peljala z mano v istem avtomobilu.

V odgovor je stisnila njegovo roko in se mu suho nasmehnila. Le zakaj je moral ustreliti belega gamsa? Ju čaka v Sarajevu črni kozel?



Anzi je bil zlomljen človeček. Skrivoma zaplojen, sad vina in plesne nepremišljenosti, je rasel v mraku revščine kot bleda rastlinica brez sonca. Mehke kosti ga niso držale in so se zvile, krivil se je v telo, mati ga je držala stran od okna, da je čim manj ljudi gledalo njeno sramoto. On je iztezal vrat, lovil žarke, se opotekal na okroglih nožicah, in ko je zmogel nositi na ramenih svojo veliko glavo, ko se je napel v mišice, jo je ucvrl od doma in si končno ogledal svet, ki se je širil na vse strani. Ljudje so ga sprejeli z vprašajem na licu, eni so se posmihali, drugi so ga pomilovali, ženske so ga hranile pri mizi, možakarji so mu dajali frakeljc in se režali neumnostim, ki jih je kvasil s svojim enkratnim besednjakom. Pol besed je sam skoval v svojem samotarskem brlogu, nekaj je pobral od drugih, mešal je slovenske in nemške besede, sesljal in robantil. Z leti se je udomačil v vaseh med Uršljo goro in Peco, bil je povsod in nikjer hkrati. V gostilni je stikal v vežah za priboljški, kuharice so ga naganjale k zadnjim vratom in mu dajale ostanke, skril se je pod okno in poslušal robate možakarje, ki so ugibali politično bodočnost, smukal se je okoli železniške postaje, za pekarno, ob mežnariji, če si odprl drvarnico, je spal na vrečah, če si pogledal pod mizo, je čepel tam in vlekel v svojo uhljato glavo male in velike stvari, ki so tekle po koroških besednih poteh. Bil je last vseh in nikogar, ko je pritisnil mraz, je župan razdelil dolgo zimo na razdelke in ga dodelil v zaporedju družinam, da so ga preživele in prezimile do pomladi. Takrat je spet nabrusil pete, si zadegal vrečo na ramo in pohajal med ljudmi, sejmi in cerkvenimi slovesnostmi. Imel je nezmotljiv čut, da se je znašel v pravem času na pravem mestu, kar je pomenilo, da se je znal nakrmiti in napojiti na tuj račun, zraven pa je zabaval svoje gostitelje. Možem je moral večkrat povedati, kako je živo žabo požrl, kar vso naenkrat, da je še v želodcu nekajkrat sunila s kraki in iskala pot na svetlo. On je pa kar usta stisnil. Krohotali so se mu do solz, ženske pa so majale z orutanimi glavami in mu odrezale krajec kruha. Saj je revež po svoje, so menile, božji otrok, nedolžen v svoji neumnosti. Rozamarija, ki je bila z velikega grunta, mu je za velike praznike podarila srebrnik hkrati z varčevalnim podukom, saj je menila, da bo tudi njega nekoč ujela starost, opešal bo pod grbo in mu bo kakšen kovanec v nogavici prav prišel. Pa se je režal in kimal, saj nogavic ni imel, za prispodobe pa še ni slišal.

Tisti dan je pridrvel z neznansko silo v gostilno. Še pred zarjo je stikal okoli poštnega skladišča, saj z vlaka vsake toliko pade kakšna koristna reč, ki nima lastnika, zgrožen je poslušal nočnega stražnika, da se je zgodil strašen umor, izpulil je prvi časopis iz kupa in tekel s svojimi vijugavimi kraki v vas, gnan od presežne novice je odrinil vrata, skoraj oblastno potegnil s pogledom zbrane pivce, v skoku našel prazen stol, se postavil naravnost, kolikor je mogel, sikajoče vdihnil in nato kriknil s strašnim glasom.

– Franc Ferdinand in njegova soproga, bum, oba mrtva, konec!

Ljudje so nastavila usta v dvom in posmeh, v tem pa je Anzi izpod srajce potegnil časnik Slovenec in pomahal pred gledalstvom: Dva napada na prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Prestolonaslednik in njegova soproga mrtva!

Kar se je zgodilo potem, je zgodovina spregledala.

Anzijev krik je sprožil dogajanje, ki se je najprej zavrtelo v tisti gostilniški sobi, možje so planili pokonci, drug drugega so spraševali, ali je res, ali je to mogoče, da je bila sveta cesarska kri prelita v nepomembni in nehvaležni Bosni, odprli so okna in na glas sporočali mimoidočim o krvoprelitju, ženske so se kot perjad razletele od hiše do hiše, ljudje so pustili delo, opravke, stikali so glave, poslali so otroke po nove časopise, na glas so brali po šolah, uradih, trgih, vrtinec razburjenja se je z vsakim obratom okrepil, zajel je vse sosednje vasi, planil v mesta, sosednje dežele in države, kot ogromen vztrajnik se je monarhija zavrtela v osi, ki je bila zapičena v nepomembni gostilni blizu Guštanja in katere prvi sunek je sprožil Anzi, neznan revež, tako kot je bil še včeraj popoln neznanec jetičnik Gavrilo, ni ga bilo človeka, ki ni izgovarjal svojega ogorčenja in začudenja, da je takšna podlost mogoča, župniki so se že odeli v črnino za rekvijem, udarili so zvonovi, in kot bi dojeli svojo nalogo, so brneli zamolklo in otožno, ves krščanski svet je molil za duši, ki sta se dvigali v božje naročje, saj kam pa spada prestolonasledniški par, če ne v prvo vrsto božjih otrok, žalni shodi in črne zastave so se vile po sleherni ulici, Dunaj in Budimpešta sta onemela, Kaiser, ki ni hotel biti na Ferdinandovi poroki, je sedaj s povešeno glavo hodil za krsto, ko se je zaslišal poslednji amen, naj počivata v miru in večna luč naj jima sveti, se je čustvo narodov pretvorilo v manifestativni nemir, v domovinskem zanosu se je mladina spustila na trge, izrekali so se za domovino in cesarja, iz barvnih rolic so naredili trobojnice, hupali so, fantje so postavljali mlaje in dekleta so pletla kranceljne, silna domoljubna čustva so kipela preko roba narodove posode, iskala so dejanja in nadaljnji smisel obsmrtni razdraženosti.

Kakor se je nemir dolge dneve širil po vasi, Koroški in končno po celi Evropi tako se je v Guštanju in Šentdanijelu sčasoma življenje le vrnilo v mirnejše vode, ki so jih določali kmetsko delo, ritem narave in stoletni običaji. Fantje so spet vstajali sredi noči in se lotili košenj, otroci so gnali živino po pašnikih, ženske so se sklonile k poljščinam in s spretnimi rokami zavijale vrat plevelu. Poletje je žarelo z vso močjo, ko je Anzi dobil še svojo drugo zgodovinsko priložnost.

Kot žival je vohal nemir v zraku, posedal je pod okni poštnega urada, spet stikal po vagonih, vlekel je na uho razburjene pogovore telegrafistov in še pod noč zdirjal nazaj v vas. Bil je krevljast kurir, ki je prinesel v vas novico, za katero se sprva ni vedelo, ali je dobra ali slaba, Anzi je vedel samo, da je gromozansko pomembna in da bo na nek še ne povsem določen način spremenila vas, Koroško in svet. Spet je planil v gostilno, zmršen in smrkav poiskal stol, trzajoč z eno roko nameščal nase pozornost in končno rekel eno samo grozavo besedo.

– Ajnrikajo!

Tisto ogromno družbeno-politično-vojaško kolo, ki ga je Anzi zagnal pred slabim mesecem, je dobilo nov besedni sunek, v nedeljo, 26. julija 1914, so razglasi, posebne izdaje časnikov ter zvonenje zvonov ljudem širom habsburškega imperija naznanili, da je njegovo cesarsko in kraljevsko apostolsko Veličanstvo blagovolilo zapovedati mobilizacijo, ki se je imela zakoličiti z uradno vojno napovedjo dva dni kasneje, zobčenik se je sedaj spet zavrtel močneje, možje so se razburjeno vlekli za ramena, vojska bo, saj ne morem verjeti, vojska bo, Srba bomo kaznovali za smrt, vsak moški je postal ekspert za vojaške premike, neposredno nad Belgrad je treba, obnavljali so svoje znanje o moči topov, o dometu krogel, ženske so se križale z drobnimi križki, mladina se je napela in se javljala na uradih, na obraze ljudstev se je vrnil zanosen pogled, življenje je spet zadobilo smisel, vsa orožja, vse polke bodo končno lahko po dolgih letih vojaških vaj poslali v zmagoslavno zmago, spet so se ulice in trgi napolnili z vriskajočimi ljudmi, na boj, so vpili, na boj, za cesarja, za domovino, za boga, vino se je pilo brez mere, možje so zapuščali delo, šole (»Vsaj mature mi ne bo treba delati!«), vse moško prebivalstvo je iskalo svoje novo življenje in obredje v kasarnah, tujec, ki se je tiste dni slučajno mudil v mestih tod okoli, je srečeval vesele sprevode, kot bi šli na ohcet in ne na vojno, mislil bi, da je mesto zadela nepopisna sreča, dekleta z jerbasi cvetlic, s šopki ter cesarskimi in deželnimi zastavami ovenčani vojaki so vriskajoč korakali, vpili so hoch in živijo, v Guštanju so privreli na dan stari spomini, Folti je v gostilno prinesel italijansko topovsko hilzno, last njegovega deda, ki je bil deležen slave zmagovalcev bitke pri Custozzi, kjer se je boril pod generalom Radetzkyjem, to ime je dodatno nabilo domoljubna čustva s smodnikom vojaškega ponosa in paradiranja, pod večer ni bilo dvoma, da so Slovenci najboljši vojaki, samo pravega generala morajo imeti, z vsakim kozarcem so bile primerjave bolj sočne in za nasprotnika žaljive, da je sedaj končno prišel čas, ko se bo izkazala naša zavest, pripadnost in odločnost, vojaška nadmoč Cislajtanije, saj da so Nemci postali krofasti, gnilokrvni, slabotni, neizrasli, za vojake nesposobni, da se bodo Korošci borili posebej ostro in da ne bodemo svojih čet, svojih bander, zastav in topov nikakor in nikdar zapustili, kot bi slišali tam v daljnem Berlinu govoriti kanclerja Bismarcka, Kaiser Franz Joseph braucht nur zu Pferde zu steigen, dann folgen ihm alle seiner Völker,1 ampak, ali se ni dal cesar vedno upodobiti zgolj in edino v uniformi in je tako sporočal v sliki, da je Soldatenkaiser, končno pa je iz udobja kopališča Ischl poslal tudi v besedi, kaj je namenil svojim narodom.



»Slovenec«, ki je izšel v sredo, 29. julija 1914, je Florjanu in Jerici spodmaknil tla pod nogami. Bleda in posušenih ust sta brala pismo »Mojim narodom«, ki ga je v tej usode polni uri napisal cesar, ki je začutil potrebo, da se obrne na svoje otroke. Da zaupa svojim narodom, ki so se v vseh viharjih vedno v složnosti in zvestobi družili okoli mojega prestola in ki so bili za čast, velikost in moč domovine vedno pripravljeni za najhujše žrtve.

Jerica je drevenela in se sušila ob Florjanu, ki se je naslonil na kolena in gledal v tla. Pod njima se je spuščala orumenela poletna pokrajina, zrak se je razredčil, postajal je tanek in suh. Tišina je še vedno nihala med Peco in Uršljo goro, a tokrat je zvenela kovinsko hladno. Moj bog, vojna, je dokončno zapopadla Jerica in si stisnila lica z rokama. Iz nje so pritekle solze iskrenega obupa, v njeno mlado telo se je natekla do tedaj neznana grozavost, z nejevero je begala s pogledom po dolincah, Florjan je kamenel ob njej. Na njuno srečanje, ki je bilo še včeraj povod za radoživo vznemirjenje, je danes padla senca obupa in razhoda. Moj narod in moji otroci sta bila tudi Florjan in Jerica. Imela sta istega državnega očeta in nobenega vzroka za vojno. Cesar je prekinil njune priprave na skupno življenje, nek Gavrilo je razklenil njuno dvojino in revček Anzi je hropeč hodil med vasmi in ponavljal, kar je nekoč slišal od župnika, kuge, vojne in lakote reši nas, o Gospod! Jerica je sklenila roki v nebo in se v hipu zaobljubila, da bo šla bosa k sv. Uršuli na Goro, če ji svetnica obvaruje ženina. Potem je spet bridko zajokala, v sunkih se je stresala, v otožnem javkanju se je naslonila na Florjana, ki je vase požiral solze in molčal. To, kar je prišlo nadnju, je bilo tako mogočno in neobvladljivo, da je drobilo drobne človeške načrte, trgalo pogodbe in obljube, presukalo človeške namere in zamiralo upanje, ki ga sicer nosi v sebi prihodnost.

Prihodnost je sicer še obstajala, vendar ni bila več v njunih rokah.



Florjan je držal v rokah vpoklic v vojsko. Da se ima javiti na železniški postaji v Traberchu z najnujnejšo osebno prtljago, vpoklican je bil v 7. pehotni polk (K.u.K. Infanterieregiment Graf von Khevenhuller Nr. 7). Črno na belem.

Usta so se jima že zdavnaj posušila.

– Sedaj bom moral iti.

Komaj je zmogel. Šepetal je in se odkašljeval.

– S tabo grem, je Jerica podaljševala bližino.

– Ne, se je priostril Florjan, to bo za oba pretežko. Tu ostani, tu se posloviva. Doli bodo samo fantje, gneča, vpitje, tu pa sva še sama, tiho je in mirno.

Samo ta mir ni več božanski, je pomislil. Nastalo je zlovešče brezvetrje, zrak je nosil v sebi vonj po trhlini in razpadanju.

Objela sta se in kratko poljubila. Brez besed sta se držala v rokah, Jerica je sporočala, da naj se pazi, da ga bo čakala, s klopice bo videla, kdaj bo prišel na spodnji ovinek, molila bo zanj, brbljala je v sebi vse možne prošnje in zaobljube, dokler je spet ni zalil jok. Florjan je kimal, zresnil se je in se počasi vlekel iz njenih rok. Da mora iti. Spet jok, ne še, ne še, prosim, samo še malo.

Vstal je in Jerica je vstala z njim. Samo nekaj korakov naj še skupaj naredita, počasi, čim bolj počasi, da bo dlje trajalo. Poglej, Florjan, kako se lepo maje pšenica, jabolka bodo lepo obrodila. Drsala sta po poti, z očmi sta otipala vsak delček njunega sveta. Florjan se je nagibal naprej, Jerica je visela na njegovi roki in si brisala solze. Šla sta mimo njenega garteljca, rože so se povešale in Florjanu se je zdelo, da je nekje v daljavi nekaj zapelo.

So še rož’ce u hart’lnu žavovale, ko s’m mohou p’stit’ jes moje dakle …

Zapeklo ga je v grlu. Naslonila sta se na jablano in obstala. Potem je počasi prijel Jerico in jo odrinil od sebe. Trgala sta se drug od drugega, že zraščena v eno telo, stkana z nitmi v en prt, ki bi moral ležati pred njima na poročni gostiji, sedaj pa se je paral na silo. Po volji cesarja sta se spreminjala v vojaka in osamljeno dekle. Bolelo je v kosti, slovo je žagalo njuno drobovje, duša je iskala smisel in upanje, v daljavi je piskal vlak, nekdo v dolini je zavriskal, Jerica pa je spet zajokala, tokrat tako bridko in grenko, da je zdrsnila na kolena in si pokrila oči z dlanmi. Solze so se pririnile med prste in kapljale po njej. Bila sta prva ranjenca notranje fronte v belem lazaretu njunih duš. Florjan jo je dvignil. V njem se je porajala moč vojaka, v vojni umiraš in ubijaš samo na ukaz.

– Jerica, vstani, sedaj grem med soldate, ti pa se vrni domov.

– Saj … saj bom.

Stresla se je. Potem je odpela verižico s srcem, dodala je medaljon Matere Božje in mu spustila spominek v roko.

– Samo še par korakov. Potem pa res grem nazaj. V glas se je prikradla vdanost v neizbežnost. Kupila si je nekaj poslednjih korakov skupaj s svojim ljubim.Utrgala je rožo in mu jo zataknila za suknjič.

Tja do vašče horice je spremljava me, pa še pošla ni mohva pozab’t’ me.

Kdo to poje? Florjan je obstal.

– A si ti, Jerica, nekaj slišala?

Pokimala je.

– Eno tako žalostno pesem slišim v srcu, o slovesu, o spominih, o žalosti, o bolečini, ko se ločujejo ljudje, ki bi morali biti skupaj.

– Jaz tudi, je pokimal Florjan.

Prišla sta do razpela.

– Sedaj bom pa kar peš šel do Trabercha, da se malo spozabim. Ti pa pojdi nazaj. Pisal ti bom.

– Piši mi, se je oklenila nenadnega upanja Jerica. Še nikoli niso besede bile tako dragocene, bodoče besede, še nedomišljene, a že videne.

Res je obstala. Dokončno sta se pretrgala, nista bila več eno telo in ena duša, morala sta se raziti in s tem umreti. Tisto Pergerjevo lectovo srce, ki jima je tolklo v skupni duši, se je razletelo. Bolelo je oba, tu ni bilo več pomoči. Pomahala sta si, Florjan se je zasukal na peti in stekel po hribu. Solze na licih mu je razpihoval veter. Hodil je in tekel, požiral vase žalost in še kar slišal tisto pesem, kot bi jo peli fantje na kakšen prav žalosten večer.

Tja do vašče horice je spremljava me, pa še pošla ni mohva pozab’t’ me.

Pevci brez teles, z onega sveta, ki pripada mrtvim in sočutnim?

Jerica ni čisto držala besede. Nekaj časa je stala ob križu in hlipala. Potem se je še enkrat zagnala po kolovozu za njim. Večerni hlad je zgostil zrak in prve meglice so se ovile okoli dreves. Stopila je na prste in oprezala preko vej.

Da b’ veterc potehnu, m’hlice razhnou, da b’ se vidov moj puob’č, noj puš’lc njehou.

Stala je tam in gledala v meglice, v mrak, čutila je, da se spreminja na hitro in na silo v preizkušano ženo, soočeno brez priprave na izgubo, na samoto. Zavila si je ruto čez ramena, in ko se je obrnila, je bila postarana, kot bi jo prevozila mnoga leta vnaprej.



Florjan je dosegel Traberch, in ko je stopil okoli vogala železniške postaje, je vanj udaril nek povsem drug svet. Pred peroni se je pilo in pelo, vojaki so se smejali na vse grlo, okrašeni s cvetjem in trobojnicami so vriskali bodoči vojni slavi, izprseni so hodili naokoli, na obronkih travnikov so na straži stali landšturmovci in priganjali zamudnike, ki so kar čez polja v zadnjih minutah lovili odhod, tu in tam se je pojavil kakšen pripadnik Landwehra. Nezrela mladina, ki jo je mladost prevarala za vojaško kariero in slavo, je stala pred pisarno upajoč, da se vpiše vsaj k Jungschützem. Florjana so potegnili v slovenski vagon, sami domači, koroški fantje, vsi so dišali po žganju in dobri volji, Florjan je rad srknil iz ploščate steklenice, nalezel se je navdušenja, nekdo je na kolobarje rezal klobase, družba ga je ogrela in obdala z zaupanjem in čez nekaj časa se je spraševal, zakaj je bilo slovo od Jerice tako boleče, ko pa se je dogajanje spremenilo v radoživo vojaško potovanje.

Lokomotiva je zapiskala in počasi potegnila naprej. Ko so kolesa zaropotala, so Korošci zapeli, najprej tiho in večglasno, potem pa že prigodnice, ki so jih kovali kar sproti.

Korajžni fantje mi smo vsi, če vidi nas sovrag, zbeži.

Smejali so se samim sebi in svoji neuničljivosti. Zaenkrat so se vozili po domači dolini, naslednja postaja je bil Marburg an der Drau, dremali so en čez drugega, vlak se je obračal počasi na sever, rihtung Graz, nekdo je zapel, oblaki so rdeči, kaj nek pomenijo, pa so se obrazi zamislili, prva otožnost se je narisala na očeh, nekateri so že obračali glave in iskali smer domovine, domače vasi, potem so spoznali, da so ujeti, da je slovo dokončno, tujost hiš in pokrajine jih je začela hladiti, obmolknili so vsak v svojo slutnjo in gledali v kamrico svoje duše, kamor so skrili svoje najsvetejše upanje.

Potem je Pavel Prikeržnik spregovoril z močnim in zanesljivim glasom, ujel je v dušo fantovsko zamišljenost in kot prerok zadonel po vagonu.

– Ko bo listje odpadlo, bomo že doma!

V vagonu se je prižgala nova svetloba. Vsi so použili to obhajilo tolažilnih besed, poravnali so se in drug drugemu ponavljali upanje, da bodo z odpadlim listjem že doma. Niso vedeli, da se v vseh vojskah sveta širijo kot epidemije upanja polni obeti o skorajšnjem miru, svobodi in vrnitvi med domače, in bolj ko je vojna črna, umazana in krvava, bolj čist in brezmadežen je oltarček duše, kamor soldati polagajo svoja skrita upanja. Florjan se je pomiril, naslonil je obraz na šipo in pomislil, kako bo Jerico presenetil tam nekje oktobra, tiho se bo priplazil za njen hrbet in ji pokril oči.

– Ugani, kdo je prišel!

Kakšno vriskanje in veselje bo to!

Jerica mu bo spekla belo pogačo in skuhala dišečo kavo, da bo zadišalo po vseh bregovih, ljudje bodo vohljali in vase vlekli žlahtni vonj in vedeli, da je nekoga obiskala sreča. Takrat iz kuhinje diši po blaženosti sami in hrana postane obhajilo potolaženih.

Drugače se tudi ne more zgoditi, kajti na njihovi strani so pravica, Bog in cesar, kar je tudi oznanil Franc Jožef v svojem zadnjem stavku v razglasu Mojim narodom.

In Jaz zaupam Vsemogočnemu, da podeli zmago Mojemu orožju.



Florjan se je vrnil domov s prvim odpadlim listjem, tako kot je prerokoval Pavel Prikeržnik. Ni prišel sam, še cela slovenska četa je neslišno primarširala po beli cesti v Guštanj.

Ampak najprej jih je vlak peljal naprej po državi, ki so ji nekoč vzklikali Tu felix Austria.2 Veljalo je njeni spretni politiki. Kar so drugi dosegali z vojnami, je Avstrija dosegla s porokami. Kar je drugim dal Mars, je tebi podarila Venera. Ni zaman Marija Terezija zaplodila 16 otrok in jih poženila po vseh vladarskih hišah Evrope. Drugi so zmagovali z vojskami, ona pa s plodnostjo. Vi nam mrliče, mi vam otroke.

Vojaki so se zapletli v živahen razgovor. Vrtel se je okoli žensk, ki se rade sučejo okoli kasarn, si popravljajo nogavice pod rdečo lučjo ter osrečijo vojake s potešitvijo in še kakšno francosko boleznijo zraven. Slednje včasih ni slabo, ker take pošljejo v zaledni lazaret, da se zaližejo sladke rane. Tam pa se nad njimi spet sklanjajo belopolte angelske sestre. Krohotali so se na široko, zapovedi ni bilo več, greh se jim je bližal na doseg roke.

Vlak je obstal nekje pri Wiener Neustadtu. Na drugi tir je ob njih pridrsela temna kompozicija. Skozi okna so gledali bledi in okrvavljeni ranjenci, slišalo se je stokanje, moledovanje po vodi in morfiju, vohala se je gangrena, vanje je udaril smrad zagnojenih ran, navlaženih uniform in umazanih teles. In predvsem jih je dosegel strah pred smrtjo, groza strelnih jarkov, vročični pogledi polživih mrtvecov, ki so sporočali, da tam, kamor gredo, ni vojne slave in herojstev, ampak povsem brezbrižna smrt in trpljenje.

Vagon je utihnil in nihče ni več spregovoril do Galicije.

Tam so jih že čakali Rusi, lepo zasidrani v gričevju v treh vrstah druga nad drugo. Njihov poveljujoči je z daljnogledom opazoval avstrijske premike. Polki so stopali proti njim, kakor čreda brez vodnika. Ogenj, je rekel Rus in zamahnil s sabljo. Pokosili so jih kot zrele trave.



Jerica je sedela na klopici in vrtela robec v rokah. Ob njej je sedel Matevž Obretan, nekoč postaven in čeden mladenič. Sedaj je bil brez noge, ob klop je prislonil berglo, mladi obraz je imel zlomljen v gubah. Sedela sta v tišini, Matevž je iz žepa potegnil zavoj in ga izročil Jerici.

Zaihtela je. Tresaje je odprla kovinsko šatuljo. V njej je bila verižica s srcem, medaljon Matere Božje in majhno pismo.

Draga Jerica! Sedim v zemljanki in mislim nate ves čas. Vse veselje je minilo, tu vladata le še smrt in lakota. Da je vsaj tebi dobro. Če Bog hoče, se snideva, ko bo taka božja volja. Moli zame, ker tu samo še preklinjamo hudiča. Le ponoči, ko je včasih tiho, slišim tisto zadnjo pesem, ki je zvenela iz zraka ob najinem slovesu. Tako lepa in tako žalostna pesem, a domača. Poljubljam te čez hribe in doline. Tvoj Florjan.

Pokrila je obraz z dlanmi, Matevž je molčal, blag veter je potegnil po bregu in stresel barvano listje z bukev.

Als Held für Kaiser und Vaterland gefallen.3

Florjan je prišel domov. Medtem ko je on umrl hitro in skoraj neboleče pri Pšemyslanih v turobni in pusti močvirnati pokrajini, je Jerici ostala domača vas, kjer se je začelo njeno dolgo poslavljanje. V enem letu je bila vse, zapeljivo dekle, ljubica svojemu dragemu, obetana nevesta in sedaj vdovska sopotnica. Osamela nevesta vojnega junaka. V enem letu je njen obraz obsijala sreča, zaljubljena rdečica, osuplost slovesa in sivina smrti. Starala se je iz minute v minuto, krivila se je v hrbet, spet in spet hlipala v dlani in edina priča njeni premeni je bil Matevž Obertan, vojni invalid, križan z grozo strelnih jarkov. Kristus je imel pet ran, on jih je imel desetero v mesu svojega telesa, Kristusa so pribili z žeblji, njega so prestrelili s šrapneli. Preden se je mrak spustil z zahodnih bregov, se je poslovil. Odštorkljal je navzdol in si ni upal pogledati Jerice. Tudi ona se je končno dvignila in podrsala do hiše. Ko je vstopila, je skoraj niso prepoznali.

Jerica je ostala sama. Potegnila se je vase, prešla mladost, posušila se je, hirala v sebi in posedala na klopici pod bezgom, ki jo je Florjan stesal za njiju. Medtem ko se je on stapljal z ilovico daljne Galicije, je ona zamirala pri živem telesu na opni domače zemlje. Njeno življenje se je spremenilo v neskončno poslavljanje in spominjanje. Kakor je Florjan omahnil na hitro, je ona ugašala z oklevanjem. Ko ni bilo nikogar blizu, se je tiho pogovarjala z njim, kazala mu je prizore v dolini, ocenjevala letino in ga spraševala, če jo ima še rad. Nagnila se je na njegovo stran in zajela med roke njegovo nevidno prisotnost. Bil je z njo, tako kot Jezus v hostiji. Raztopil se je v njej in čakala je tisto uro, ko ga bo smela videti v nebeški pokrajini, ki je božanski odsev hribovja Šentdanijela. Tam ni ne smrti ne trpljenja in ljubih ljudi ne loči nobena roka in noben dekret.

Za vse svete je vedno stala ob grobu dolge ure. Tisto šatuljo je zagrebla v grob zraven staršev in postavila napis. Potem je obstala ob gomili, tiho hlipala in molila za njuno skorajšnje snidenje. Ženice, oblečene v črnino so se zbrale za njenim hrbtom in šepetale med seboj. Uboga naša Jerica, ne more ga pozabiti, umrla je v dušo, koliko let je že minilo, ona pa še kar žaluje. Druga je povzela, tako sta se imela rada, pa ju je vojska raztrgala, srce ji je počilo. Zavzdihnile so vsaka s svojo skrbjo in odcapljale z vaškega pokopališča. Tišina se je zgostila in izza smrek se je zaslišalo nekaj kot oddaljena pesem. Morda so bile samo tiste ženice, ki so si med odkimavanjem mrmrale besede v vozel na ruti.

Tja do vašče horice je spremljava ha, pa še vendar ni mohva pozab’t’ ha.





1 Cesar Franc Jožef mora samo zajahati konja in že mu sledijo njegovi narodi.

2 Ti srečna Avstrija.

3 Padel kot junak za cesarja in domovino.





Gibljive slike

O samotnem tujcu in hrepeneči ženski,

o čarobni moči gibljivih slik,

o tem, kako je Ita Rina spregovorila na platnu,

o ljubavni zgodbi, ki je pretresla svet,

o pravilni uporabi bideja.

Mladini neprimerno!



Ko sem v sredo, 11. 9. 1935 prispel na železniško postajo v L., sem se v hipu navzel panonske otožnosti. Spustil sem okno v kupeju in zajel v pogled ulice in trge, ki so se v eni sami ravnini raztezali pred menoj. Pustota in dolgčas sta ležala nad hišami, ljudje so hodili sklonjeni, čeprav jih ni upogibal veter. Zvijala jih je siva in negotova usoda, ki je tiste čase lezla od severa in zahoda. Zato sem tudi prispel sem v ta sploščeni in od boga pozabljeni kraj, da jim prinesem nekaj barv in zvoka. Vrtinec vetra mi je pihnil rumen prah v obraz, železničar v visoko zapeti uniformi je zapiskal in obračal trobilo levo in desno, naj vsi potniki, ki to nameravajo, zapustijo vlak. Postanek še tri minute. Zavzdihnil sem in potegnil s police težak usnjen kovček. Preden sem se spustil po železnih stopnicah vagona, sem še enkrat ošinil provincialno revščino pred seboj. Na peronu sem odklonil postreščka in se močno nagnjen na eno stran odpravil v hotel Diana, ki je edini ponujal tujske sobe.

Prav blizu železniške postaje je stala majhna gostilnica, zunaj je na nizkem lesenem podu stalo petero miz in nekaj stolov. Natakar je olesenel stal med vrati, bela krpa mu je visela preko leve podlahti, črn metuljček se je povešal na zamaščeni beli srajci, noge so se mu izgubljale pod dolgim predpasnikom. Iz navade je gledal za novimi gosti, a prišlekov ni bilo. Štirje živinski prekupčevalci so stikali glave nad štefanom rumenega vina in zaripli pletli med seboj domače besede. Nikogar niso več videli in nikogar niso potrebovali za svoj razgovor. Govorili so v čudnem zateglem dialektu in vsake toliko plosknili z dlanmi po leseni mizi, kot da dajejo poudarek svojemu čudenju ali ogorčenju. Natakar se ni premaknil, le piš vetra mu je zanihal krpo.

Tik ob pločniku je ob majhni mizici sedela ženska v sivem krilu in zapetem jopiču. Na glavi je imela klobuček, podoben tistemu, ki ga je nosila Marlene Dietrich v filmu Der Blaue Engel. Zato sem jo tudi opazil. Moje oko je bilo namreč ostro kot brušena tehnična optika. Sedela je nepremično, gledala proti železniški postaji, zravnan hrbet, desno roko je spuščala proti majhnemu platnenemu kovčku, kot da bo zdaj zdaj vstala in se odpravila na peron. Levico na mizi je prislanjala ob skodelico kave. Odložil sem svoje breme in stresel roko. Hotel Diana se je kazal na vogalu. Kot sem si mislil, je bilo treba do stavbe samo prečkati slabo tlakovan trg. Vpregel sem se še enkrat med ročaje in zvlekel tovor do vhodnih vrat.

Hotel je bil kot gluhonemi stvor. Ko sem vstopil, se je zganil le gost, uležan zrak. Prah se je spuščal po svetlobnem žarku. Tudi če bi bil slep, bi vedel, da sem sam in edini gost v hotelu. Pritisnil sem na zvonec in kmalu se je prikazal začuden receptor, kot da ne more verjeti, da ga kdo kliče za pult. Na sebi je imel zaflekan mesarski predpasnik, ki ga je spretno razvezal, zvil v kepo in spustil v kot. S tem se je že pretvoril v hotelskega uslužbenca, z dlanjo je potegnil po laseh in jih zalepil na lobanjo, na obraz je nataknil dobrodošlico in z enim gibom odprl debelo knjigo gostov.

– Vaš cenjeni telegram smo prejeli včeraj, gospod Novotny.

Vedel je, kdo sem, ker sem bil edini.

– Erich Novotny, sem ga suho dopolnil in pomislil, da bi si lahko prihranil denar za telegram. Hotel Diana je nudil vse svoje sobe v praznem izobilju.

– Izvolite vaš ključ, soba 16, s pogledom … eee … na vzhod. Prosim vaš potni list.

Segel sem v suknjič in mu izročil papirje. Receptor je radovedno vtaknil nos med strani in me ošinil postrani.

– Moje ime je Franjo Horvath, vam na uslugo. Vešč sem občevanja v slovenskem, nemškem in madžarskem jeziku.

– Jaz tudi, a v obratnem vrstnem redu, govorim nemško, madžarsko, češko in nekaj malega slovensko.

Franjo se je še enkrat zlomil v pasu in pogled preusmeril nečemu za mano. Začutil sem senco in hlad za svojim hrbtom. Ko sem se obrnil, je pred mano stal orožnik in me že prebadal z ostrim pogledom, v katerem sta se mešali radovednost in uradnost.

– Dokumente, je suho rekel in iztegnil dlan.

Mignil sem receptorju, ki je z urnostjo podlasice položil zahtevano listino na dlan uradne osebe.

– Izvolite potni list, je formalno intoniral. Nato se je hipno zmehčal, malo pomežiknil in dodal, Joško, pozdravljeni, vedno budni in na dolžnosti, kajneda, jo napot.

Orožnik je odstopil za korak nazaj, kakor da si mora zakoličiti trenutni prostor uradovanja. Odmejil se je od naju, glasno vlekel zrak skozi nosnice in med listanjem pomembno prikimaval.

– Erich Novotny, bivajoč v Wiener Neustadt, elektromonter za šibki in jaki tok.

Izbočil se je naprej in obvisel na prstih.

– Namen vašega obiska v L.?

– Že na meji sem vse povedal, sem odgovoril z mešanico suverenosti in lojalnosti.

– Tukaj smo mi oblast, še enkrat torej.

Pogledal je Franja Horvatha in nekoliko skremžil desno polovico obraza.

– Tvrtka Imperial me je poslala zaradi prenove kinodvorane.

– A, film, je čisto po domače ušlo stražmojstru in s Franjom sta se znova spogledala, tokrat z navdušenjem.

– Ste prinesli nove filme?

– Nove in drugačne.

Orožnik si je obliznil ustnice in se zastrmel skozi okno na ulico, ki jo je premeril preplašen pešec.

– Imate ustrezna dovoljenja za delo? Je cenzura pregledala material?

Že vajen podobnih zaslišanj sem segel v notranji žep suknjiča, kjer sem imel zganjeno garantno pismo mojega šefa Thomasa Eggra, dovoljenje cenzure in bankovec srednje vrednosti, ki je kot slučajno zašel med njiju.

Orožnik je utihnil in prebral vse tri papirje. Vrnil mi je dva.

– Dobrodošli v L., je salutiral, vaše delo bo trajalo …

– … teden ali dva, sem skomignil z rameni.

– Želimo vam prijetno bivanje v imenu Kraljevine Jugoslavije. Naš kraj je urejen, čist in želimo, da tak tudi ostane. Pričakujemo vašo popolno lojalnost našemu redu, izogibanje nacionalnim sporom in spoštovanje javnega reda in miru.

Malo je počakal in potem tehtno dodal.

– In morale, javne morale.

Nekoliko je zardel v lica, kakor da mu je nerodno, da mora segati v občutljivo področje človeške intime. Rešil ga je Franjo, ki se je prijazno nasmihal izza pulta in topil uradniško zapetost v zraku.

– Smem? sem dvignil ključ od sobe.

Stražnik je salutiral, se obrnil na peti in odsekal dva tri strumne korake po hodniku. Nato se je premislil, zmehčal kolena in zavil skozi leva vrata, ki jih je Franjo že držal na stežaj odprta. Zadišalo je po pečenki in kislem vinu, ven se je usul pogovor, ki ga je imel kuhar z nekom, ki je bil še nižje rangiran. Rekel je, naj ne jezika, da bo kmalu prišel nov red v to deželo in spet bo Ordnung und Disziplin. Potem so se vrata zaprla, a le zato, da so se jadrno spet odprla in ven je Franjo pomolil svojo glavo.

– Gospod Novotny, večerja bo strežena ob 19. uri.

Zmogel sem še majhen smehljal in se dokončno odpravil do sobe.



Pogledal sem sobo in zaprl oči. Preproščina in ubitost. Železna postelja, umivalnik, omara iz orehovine, žarnica s skromnimi 20 watti moči. Brlela je kot večna lučka na oltarju. Previdno sem sedel na rob postelje in se zazibal. Vzmeti so zaječale. Odgrnil sem zaveso in pogledal čez strehe. Pet ulic levo, tri desno, še en manjši trg v daljavi, dva zvonika. V velbanem oknu sosednje zgradbe je bil narisan sedmerorami svečnik. Sinagoga. Torej so tudi tukaj, v L., živijo skrito, čim bolj neopazno, a notranje intenzivno v iskanju preživetvene formule. Jude je prinašal in odnašal veter ljudskega nasilja, odklanjanja in zaničevanja. Največ, kar so doživeli v nekaterih delih sveta, je bila sterilna toleranca. Morda tudi ta kraj premore nekaj sramežljive človečnosti in odprtosti. A ponoči Judje strastno razmišljajo o zlatokopu, bogastvu in trgovini. Tako kot pri nas, sem se nasmehnil, v Wiener Neustadtu. S svojimi begavimi očmi so otipavali poslovne najdbe in s svojimi kljukastimi nosovi vohali za priložnostjo. Ali nevarnostjo. Med krščanskimi prazniki, še posebej ob veliki noči so se potuhnili za svojimi dvojno zaklenjenimi vrati. Vsake toliko se je našel kakšen fanatik in vrgel kamen v Žida, vpil, da so Jezusovi morilci in podobne nesmisle. Folk je butast in primitiven, neizobražen in zabit. V sebi sem se razkuril in stopil od okna. Politika me ni zanimala, a vsepovsod me je obdajala. Nasilje sem sovražil, a se je množilo kot pognojeno. Religija me je dolgočasila, a v potnem listu sem imel zapisano rimokatoliško identiteto svoje duše. Imel sem se za svobodnega, za freigeista, a razglašal tega nisem na ves glas. Imel sem se za svetovljana, a zapisali so me kot Avstrijca, imel sem očeta s Češke, mater z gradiščanske ravnice. Rad sem potoval, a vsepovsod so rasle meje in prepreke.

Odprl sem kovček in ga široko razprl. Iz filca sem potegnil novo žarnico. Privlekel sem stol na sredino sobe in zlezel nanj. Zamenjal sem žarnico. Za branje je potrebna luč. Tista od zunaj je enako pomembna kot luč radovednosti od znotraj. Prižgal sem stikalo in soba se je napolnila z belo svetlobo. Razsvetlenje. Razpoloženje se mi je dvignilo za prepotrebni centimeter gladine, potegnil sem knjigo iz stranskega žepa ter preveril črke. Črno na belem, jasno in krasno. Prebral sem kratek odstavek, ko mi je utrujenost spodnesla glavo na blazino. Knjiga mi je padla iz rok, telo se je počasi sesedlo vase in dihalo samo od sebe. Za spuščenimi vekami sem drsel v vijolično temo. Zadremal sem.

Za mano je bilo dolgo cijazenje, ljudje v kupeju smo se ogledovali sumničavo. Kmetje, meščani, Nemci, tujci, Judje, komunisti, agenti, prevaranti, žeparji, brezdelneži, vsi pa potniki, železnica nas je združevala in silila v bližino, ki je nihče ni maral. Trgovci, branjevke, delavci z baretko. Nacionalsocialisti so svoje Hakenkreuze premestili iz notranje strani zavihkov na sprednjo stran suknjičev. V zraku kraljevin in republik Evrope je bila nevarna mešanica idejnih plinov, ki so grozili z razpokom. Policija, uniformirana in tajna. Ljudje smo vohali nevarnost in vlekli glave med ramena. Vsak je upal, da bodo jezdeci apokalipse odjezdili mimo njega. Nismo se pogovarjali. Majali smo se na sedežih. Okoli mene ljudje, telesa, ravni obrazi. Zaprl sem oči, a tako sem jih videl še bolj živo. Moje prekleto ostro oko, izpiljeno je bilo za gledanje milimetrov, a videl sem tudi okoli in skozi ljudi, njihovo žarenje, sij. V otroštvu sem mislil, da vsi vidijo enako, kot sem videl sam, da ljudi obdaja bled, rumenkast sij. Tokrat pa so bili ljudje obdani s sivo pajčevino, postali so lisasti, umazani in samo kakšen otrok je še nedolžno žarel v svojem mladem življenju. Moj vid je bila moja skrivnost, a izgledalo je, da bodo kmalu vsi videli pri belem dnevu, kar sem nasluteval znotraj sebe. Da Zlo novači vojsko, novaki stojijo v dolgih vrstah in prosijo za orožje, poljubljajo roko smrti in se ji zahvaljujejo. Nekdo je rekel Marburg an der Drau in dvignili smo oči. Mimo nas je teklo mesto, polno hiš in nekaj zvonikov. Tukaj bi še našel nekaj življenja in zabave po delu. Pot mi je bila določena drugam.

V Marburgu je izstopila večina sumljivih tipov. Gledal sem jih, kako so si zavihali ovratnike in se trudili čim prej izginiti med hišami. V tem letu noben človek ni imel več čistih namenov, ljudi so gonile strasti, sovraštvo, velike ideje, dokončne rešitve nacionalnih problemov, razredni boj, prepovedana literatura. Pogledi so postali zmuzljivi, besede nejasne in oči begave. Iz sence ob železnici sta se izluščili dve postavi v plaščih. Tiho kot ministranta sta pristopila k moškemu z delavsko čepico, ga prijela vsak z ene strani in mu spremenila smer hoje in urnik tega dneva. Nekdo bo jedel ričet. Zgodilo se je tako hitro in tiho, da je bila v tem neka izpiljena profesionalnost, prizor iz nemega filma, nobenega tona. Da se ljudje ne bi vznemirjali. A moje sokolovo oko je vse videlo. Zavzdihnil sem, nagnil glavo in se prepustil. Nič se ni dalo več storiti, film naše usode je bil že posnet in zmontiran, sledilo bo samo še predvajanje. Večina ljudi je bila, tako kot jaz, brez prave volje. Nič se ni dalo več spremeniti. Premikalo nas je nekaj zunaj nas in bilo je temno in zlovešče.

Malo sem podremal, in ko sem spet odprl oči, je postala pokrajina zunaj ubožna in kupolasta. Potem se je za zadnjim gričem sploščila in ostala taka do obzorja. Presedel sem se v nejasnem nemiru. Ravnina se mi je zdela nenaravna za bivanje ljudi, na ploski zemlji je vse odprto, široko, brez zavetja, ljudi premika veter sem in tja, nemirni so, nostalgični, govorijo zateglo in pojoče, njihove duše so mehke kot zemlja pod njimi, zato so idealne žrtve za vojske vseh časov. Na kaj se lahko nasloniš v ravnini? Na svojo dušo?

Gledal sem strop nad sabo in tipal za cigareto. Suknjič sem že prej vrgel čez stol, zato sem vstal in oddrsal po cigaretnico. Prižgal sem, puhnil dim in prekril slutnje, ki so rinile vame. Konec koncev sem bil tukaj poslovno. Svet se je še vedno vrtel, denar je menjal lastnike, ljudje so se zabavali. Ko sem spet sedel na rob ležišča, sem z nogo trčil ob predmet pod posteljo. Kovinski zvok. Pokleknil sem na levo koleno in dotipal pločevino, jo potegnil predse in se nasmehnil. Bil je premični sobni bide, plehnat, že nekoliko zaprašen, zraven je stal obtolčen vrč.

Bide. Imel je lepo razširjeno in gladko obrobje, da je lepo podsedal ritnici neke lastnice. Pravzaprav je bil povečan ženski organ. Dobil sem sline v usta. Tukaj so si torej izpirale mednožja darovalke užitkov in prenašalke gonoreje. Ampak izgledalo je, da zadnje čase stražmojster Joško strumno bdi nad javno moralo. Bide je bil suh in prašen, nekaj pajkov je zbežalo na varno. Porinil sem kurbirsko orodje nazaj pod posteljo. Kadil sem nervozno, legel sem, vstal, hodil čez sobo in spet legel. Že dolgo nisem bil z žensko, bil sem žejen, pil bi z ustnic in grizljal žensko meso, kri se mi je segrevala in terjala svoje. Če bi bil na Dunaju, bi vedel, kam zaviti. Tu v L. pa je izgledalo brezupno. Kakšna sirota se je morda prodajala za gajbo krompirja, a kje jo najti ta večer?

Pred oči mi je stopila žalobno osamljena ženska postava. Kje že? Prevrtel sem današnji spomin. Gostilna ob železniški postaji. Vabljivo telo, še znosne obline, melanholične oči, skoraj modne v tistem času. Koder las na čelu. Roka na kovčku. Srednjih let. Sedaj je že odpotovala, zadnji vlak je potegnil po tirih. Ženska, ki je sama, brez moža. Posmehovali smo se takim, da so ohcet zamudile, britofa pa še ne. Idealne ljubice. Vse bi dale za meščansko zavetje. Jo kdo čaka ali beži? Moški smo bili svobodni pohajači, radi smo si podajali ceneno laž, da se moramo najprej razgledati po svetu, zaslužiti nekaj konvertibilne valute in se morda enkrat kasneje zvezati v zakon. Moški ni nikoli prestar za poroko in ženska nikoli premlada. Ta formula nam je odpirala prostor v svet užitka in liberalne morale. Bili smo z ženskami, a ne njihova last, one pa so nas strastno priklepale nase in nam gasile namero odhajanja. Negotovost je nižala norme prijateljstva, čustva so se pocenila.

Prižgal sem drugo cigareto, prsti so se mi tresli. Iz navade sem vstal, ugasnil luč in odgrnil rob zavese. Na Dunaju bi bilo enostavno. Mesto je veliko, hoteli mnogoteri in senc kolikor hočeš. Tam bi se postavil ob zaveso hotelskega okna in počakal. Kmalu bi videl na ulici žensko postavo, ustavila bi se na vogalu in prislonila desno nogo ob zid. Koleno v svilnati nogavici. Prižgala bi cigareto in trepetavi plamen bi jo za trenutek obsijal. Pogledala bi v pročelje hotela z nazaj vrženo glavo, nekoliko predrzno, igrivo, včasih malo obupano in prav dobro bi vedela, da jo nekaj parov lačnih oči opazuje. Našminkala bi si ustnice in se preverjala v ogledalcu. Potem bi se zasukala in čisto počasi korakala v bližnji hodnik in izginila v mraku. Kot nočna ptica bi obsedela na veji svojega preživetja. Čakala bi, da sliši hitre moške korake tam zunaj na trotoarju, z ušesi bi jim sledila, kako postajajo počasni, negotovi, bližajo se hodniku, iščejo njo ali jih zapleta vest? V tem trenutku bi si prižgala cigareto in se razkrila. Tu sem, Schatzi, si za malo zabave?

Jutri se bom razgledal po ženski ponudbi mesta. Stisnil sem zavesi in spet prižgal luč. Napol sede sem zasedel posteljo in spet odprl knjigo. Nisem še slišal zanjo, Alma Karlin, Im Banne der Südsee. Suha preklja se je baje sama odpravila na samotno potovanje okoli sveta. Lačna, žejna in prezebla. Ta svet ni za ljudi. Izpustil sem večerjo in bral do polnoči, nekje na robu mojega sveta se je pojavljala neznanka z roko na kovčku. Zaspal sem kar oblečen.



Trkanje ob les. Umeščal sem se v čas in prostor. Glas, ki je pripadal Franju Horvathu. Da bi želel vedeti, če mi sme pripraviti zajtrk, ker potem bo odsoten večji del dneva. Da ne bi bil rad vsiljiv. V izogib nesporazuma. V redu, pridem dol. Moj glas še hripav, nočni, brez moči. Očitno pa je dosegel Franja, ki je odklopotal po stopnicah.

Posedel sem na postelji ter obstal še nekaj hipov za dlanmi, ki sem jih polegel čez obraz. Blažena tema izginotja, spanje, v katerem si odvezan grehov in dolžnosti. Torej, mesto L., prvi dan montaže. V telesu se mi je suho lepilo meso. Bil sem zlovoljen in jutranje negotov. Na tleh je ležala knjiga Alme Karlin in izpod postelje je štrlel rob bideja. Noč sem preživel v družbi navideznih in literarnih žensk. Moške sanje. Moški vemo, kaj hočemo, ampak ženske? Kaj si one res želijo? Očetovsko zavetje, materialno varnost, osemenitev in preko nje prestop v svet pravih materinskih žensk, ki si na nedeljskih sprehodih kažejo otroški pridelek? Si katera želi užitek brez posledic? Moškemu je užitek cilj, ženski vstopnica za nego in vzgojo malih človečkov, tako sem slutil.

Spustil sem naramnice in si natočil vodo v umivalnik. Opljuskal sem se, zdrgnil obraz in se oblekel za med ljudi. Iz kovčka sem potegnil nekaj odvečne teže in se odpravil v jedilnico.

Gospod Horvath je bil že med vrati izhoda. Z levico je kazal na mizo, kjer je razstavil nekaj hrane zame, z desnico pa pomahal nekam navzven, kamor ga ženejo opravki. Izgledal je nemiren možiček z mravljami v riti. Na ulici je med skokom zajahal kolo in odcingljal. Odlomil sem krajec kruha in med žvečenjem stopil na pločnik pred hotel. Kot sem predvideval, je stražmojster varnostno pokrival trikotnik med železniško postajo, gostilno in hotelom. Pomigal sem mu in izvlekel list papirja. Če mi lahko pokaže pot do gospoda Kuzmiča, ki je bil v eni osebi zadolžen za celotno delovanje kina Imperial v L. Hišna številka kot sledi. Stražmojster Joško Banko je napel jermen na uniformi in se zamislil nad naslovom. Naj si zasluži bankovec, ki mi ga je včeraj pozabil vrniti. Gospod Novotny naj izvoli do konca ulice, prečka dvorišče, obide drvarnico in bo skoraj že tam.

Za drvarnico je stala hiša, ki je s svojim sprednjim licem še spadala k mestu, s svojim hrbtom pa se naslanjala na vaško ozadje. To je konkretno pomenilo, da je gospod Kuzmič danes tekal v gumijastih škornjih po travniku in s širokim zajemom lovil ali preganjal gagajočo gos. Ko me je zagledal, me je vključil v pogon, vpil je rdečeličen, naj živali zaprem pot, razkoračil sem se, gospod Kuzmič se je zviška vrgel na pernato ubežnico in jo poklopil s telesom.

– Tvoja zadnja ura bije, je ogorčeno sopel živali v uho.

– Kaj pa je storila? sem bil radoveden.

– Storila?! Obsedlo jo je, hudič jo jaha in ji šepeta hudobije v živalsko dušo, popadljiva je in brez sramu, nad človeka se dviga.

– Kako bi to prevedli za mestnega človeka, kot sem jaz?

– Ne umika se nam s poti, ampak se ji moramo izogibati v blato, repenči se, visoko dviga glavo in otroke napada s kljunom. Odkar pa je včeraj mojo ženko ujedla v meča, si je zapisala smrtno obsodbo. V lonec gre, še danes.

Spretno je živali zvezal nogi z vrvico in se upehan dvignil.

– Gospod Novotny, že dolgo se nisva videla.

– Nekaj let bo, otvoritev kina Imperial v Marburgu.

– Res je, medtem me je žena zvlekla v L., rekoč, da bova tu v miru odživela svoja življenja. Žena si je namislila njivo, ozko in dolgo, tako, da zjutraj začne z obdelovanjem pri hiši in opoldne izgine za obzorjem, pa še ni pri koncu. Še dobro, da jaz skrbim za naš kino in prvi zvem novotarije in vidim studijske ženske. Ste prinesli nove filme? Novi obrazi?

Pokimal sem in pomežiknil.

– Najprej delo, potem slike.

– Najprej malica pri Kuzmiču, potem delo, zaslužili ste.

Zvlekel me je v vežo, kjer je prirezal nekaj suhega mesa in nama nalil majhne kozarčke.

– Kaj je novega v velikem svetu? Se Avstrija še drži?

Skomignil sem z rameni.

Da se maje, z enim bokom zajema vodo in izgublja smer plovbe.

Lajči Kuzmič se je zresnil. Pogledal je okoli sebe. Žito je snetljivo, plesen se razrašča, da so živali uporniške sem sam videl, ljudje pa imajo doma že nekaj rezervnih obrazov, ker se veter še ni ustalil.

– Skratka, studenci se kalijo, ljudje pijemo kužno vodo in dihamo nemiren zrak. Kaj mislite, bo res vojna?

Skomignil sem z rameni. Dregnil je v moj potlačeni nemir.

Izpila sva žganje.

– Greva, delo naju čaka. Pokazal sem proti mestu. Gospod Kuzmič je iz žepa potegnil ključ in zacingljal.

– Orodje pripravljeno.

Škornje je zamenjal s pošvedranimi čevlji in sva odkorakala.

Stavba kina Imperial je dajala vtis pomembnosti z nakazanimi fasadnimi stebri in velikimi steklenimi vrati. Odklenil je službeni vhod in zadišalo je po velikem obokanem prostoru, prahu in votlosti. Bila sva dve senci v temi. Dotipal sem stikalo in zasijale so rdeče stranske luči. Po polžastih stopnicah sva dosegla projekcijsko sobo pod stropom.

– Pa je res tu, sem potipal kovinski aparat.

– Tu je, se je izprsil gospod Lajči, kot sem obljubil. Dvignili smo ga s škripcem in razbili del stene, da smo ga spravili na tramove. Sedaj čaka vas. V dokaz je dvignil kabel z barvnimi žicami, ki je visel z boka projektorja, in mi pomigal.

– Seveda.

Pogoltnil sem slino in pobožal lepotca. Eugen Bauer G.m.b.H. Stuttgart-Untertürkheim, Standard 7, novi tonsko-filmski projektor.

Medtem ko je mestece L. spalo, je naša firma umestila med ljudi tehnično provokacijo.

– Zaenkrat še nobene besede. Položil sem prst na usta in isto je storil Lajči Kuzmič. Da bi utrdila zavezo, je potegnil malo steklenko iz notranjega žepa suknje in natočil dva štamperla, ki ju je vzel iz stenske »lekarne«. Stresla sva se in hkrati zamižala. Potem sva se lotila dela. Razpeljala sva kabel ob steni dvorane, da sva izmerila približno dolžino. Zvočnik sva postavila za platno, s klemami sem pripel žice. Zaenkrat je bilo vse še improvizirano, hotel sem preveriti električne stike in rotorje. Vrnil sem se v kabino in vpil Lajčiju na odru, naj posluša, če bo zaškrtalo. Potegnil sem z bakrenim snopom po kontaktu.

– Škrta, je navdušeno vpil Lajči od spodaj.

Pridružil se mi je v kabini in še enkrat dobil velike oči.

– Kakšen plemenit lepotec, naš novi projektor.

Ni bil čisto nov, vsekakor star manj kot leto dni. Moj šef Thomas Egger ga je izvrtal v Nemčiji za smešno ceno. Takrat smo delali v Innsbrucku, med pavzo smo sedeli v kavarni Sacher in kadili. Egger kot Egger, vedno oblečen kot za parado, nikoli brez kravate, klobuka in naprsnega robčka, še med pogovorom z menoj je sukal oči za mimoidočimi gospodičnami, imel je prekrasno službo, odpiral je kinematografe in v vsakem mestu osvajal blede gospe, ki bi dale vse za zakon s premožnim podjetnikom. Egger se je zadovoljil z manj kot vse, od lepšega spola si je vzel družbo, zabavo, pogovor, objem, nekaj slajših telesnih delov in čez nekaj dni ponavadi izginil v sosednje mesto. Kot običajno je pogovor tekel o tehniki, film je ljudi obnorel, denar so nam nosili v lavorjih. Egger se je skrivnostno nasmihal in povedal, da bomo montirali nov stroj v L. Da je preko partnerja v Reichu zvedel, da finančno ministrstvo prodaja na dražbi za bagatelo Bauerjev kino projektor. Kot neukemu šolarju mi je še enkrat ponovil, tokrat čisto v oči. Če si morem misliti, Bauer, Standard 7! Kot da ne bi vedel, kdo je Bauer in kaj je nemška kvaliteta, izvozni produkt kinematografije. Stroj se je baje vrtel manj kot leto dni. Da so ga zaplenili nekemu Schombergu. Najprej je judovski naivnež dal prošnjo za izselitev, nato pa mu je ministrstvo za finance naložilo takšne davke, da je klecnil. Ko ni plačal v roku, so mu zaplenili premoženje in ga ponudili na dražbi. Nemec kot Nemec, vse po protokolu in predpisih, lastno mater bi zaprli, če ne bi plačala državi. Še dobro, da so se ušteli pri pravi vrednosti projektorja. Njegova tržna vrednost je že takrat presegala njegovo nominalno vrednost za desetkrat. Egger se je režal kot pečen maček, jaz pa sem se zraven nasmihal. Midva veva danes, mi je pihal v uho, kar pred leti še sanjal ni nihče, da se bo dalo živeti od zabave, malo našega dela bodo ljudje pomnožili tisočkrat. Njihova zabava bo izpuhtela, najin denar pa bo ostal! Lačni slik bodo spet zahtevali nove filme. Zabava je postala industrijska panoga. Enemu človeku se ena marka ali šiling ne pozna nič. Kar je za gledalca drobiž, je nama pomnoženo bogastvo. Ljudem prodajava sanje in še plačajo nama za to. Režal se je in se tolkel po kolenu. Iluzija, vse je popolna iluzija, optična prevara in ljudje stojijo v vrsti z denarjem v roki, da so je deležni. Kakšno krasno službo imam, bog me je poljubil na denarnico! Med smehom sva nagnila konjak. Gledal sem šefa, ki je v rahli omami izgledal še bolj ležeren, kot je bil po naravi. Spremenil se je v plemenitega industrijalca, nouveau riche, meni pa je prepuščal vedno več svobode, montiral sem, servisiral aparate, včasih predvajal filme, sodeloval na snemanjih, usmerjal žarometne snope na dive in počasi sem začel živeti v vzporednem svetu, kjer je dogodke možno vrteti naprej in nazaj, izrezovati prizore in lepiti pretrgane filme.

Odprl sem stranska vrata stroja in se zagledal v drobovje. Valjčki so se svetili v žlahtnem kovinskem sijaju, preveril sem objektiv, blendo, s čopičem očistil lečo, transformator se je segreval in oddajal nekaj vonja, ni se še pregrel, rola se je vrtela neslišno. Vsekakor bom naredil osnovni servis, zato sem tudi natvezil Eggerju, da potrebujem vsaj dva tedna. V nekaj dneh bova z Lajčijem gotova, potem pa zabava. Saj sva del zabavne industrije!

– Kosilo, je zavpil Lajči Kuzmič, zapiramo za danes.

Bila sva sama svoja šefa, Egger se je zabaval nekje na Tirolskem, midva pa bova delala v panonskem tempu ležernosti.



Gospa Kuzmič se je pojavila na obzorju kot majhna pika. Res je bila dolga ta njena njiva. Njena silhueta se je počasi večala, racala je proti nama, njena postava se je zaoblila, v ruto ovit obraz se nama je nasmihal, njena koža je bila porjavela kot zemlja pod njo, hoja odtis gibanja rac in gosi okoli njene hiše, vsa je bila kmetska, ilovnata, zadovoljna s širokim telesom, ki jo je lepilo na zemljo, da se je v gumijastih škornjih ugrezala do gležnjev. Končno je prisopihala do naju, preverila je vozel na ruti in mi podala roko. Koža je bila razsušena in raskava, njen pozdrav pa topel in materinski. Da je bograč že skuhan, samo malo ga še pogreje. Porinila me je v kuhinjo, Lajči mi je položil roko na ramo in me potisnil na stol, od nekod so se vzeli trije sinovi in kot stopnice posedli pred menoj, mali, srednji in večji. Bilo mi je nenavadno jesti v tako veliki družbi, večinoma sem jedel sam, redko v dvoje, pogosto kar iz roke na ulici, na vlaku, leže na postelji, z eno roko sem si dajal v usta, z drugo držal knjigo in bral. Tu sem si moral skoraj priklicati v spomin dobre meščanske manire, zravnan hrbet, roke na mizi, nobenih neslanosti, pri mizi ne govorimo o stvareh med brado in koleni, uporaba prtička, zmerni grižljaji, neslišno požiranje. Feri, Štefan, Miroslav je s prstom naštel Lajči svojo čredo. Spustil je telo na stol in sklenil roke k tihi molitvi. Za sekundo ali dve je zavladala tišina, nato je Lajči odprl roke in dal znak za začetek obeda. Otroci so planili po žlici in z lačnim srebanjem vlekli vase hrano, Lajči je govoril z mano s polnimi usti, soproga pa je vsako drugo žlico odložila in preverjala, če je moj krožnik nalit do roba. Kuhinja je bila polna zdravega apetita, veselja do hrane in čredne povezanosti. Mali Feri me je gledal z nedolžnim obrazom, ampak pod mizo me je vztrajno brcal z nogo v golen. Trije sveži fantovski obrazi so se lepo odražali na sivem ozadju mojih slutenj. Kaj bo s temi ljudmi čez eno leto, čez dve, čez tri? Umikal sem pogled in hkrati odgovor. Konec koncev bi lahko vprašal tudi sebe. Kaj bo z menoj čez eno leto, dve ali tri, ko se bo sivina zgostila v neurje? Že dolgo nazaj sem začel iskati zasilne izhode. V žepu kovčka sem imel skrit ponarejen potni list na drugo ime, nekaj dobre valute, všite v podlogo suknjičev, in filmske prijatelje po celi Evropi. In predvsem: bil sem sam. Pomešal sem z žlico in gledal krožce maščobe, ki so se vrteli pred mano. Imajo tudi te male stvari upanje, da bodo preživele? Da ne bodo požrte? Zato sem bil sam, eden se še izmuzne, drugi ga ovira, ga roti, da okleva, tretji pa ga zaklene v sobo odgovornosti.

Že drugo leto sem bil brez Margarete. Po naravnem zakonu bi se morala poročiti in spočeti otroke. Meni pa se je zataknilo. Nočne sanje so se ravno takrat preobrnile v srh. Vsake toliko sem sanjal vedno isti prizor. Po zrelem polju so hodile svetlolase lepotice, oblečene v bela poletna oblačila, lase so imele spete v kito, usta poželjivo rdeča, visoke ličnice in modre oči. Pele so v meni neznanem jeziku in se zibale z boki. Bile so tako blizu, da bi se jih lahko dotaknil z roko. Vilinsko mamljive, sočne. Margareta, ki je ležala ob meni, je bila skoraj preveč stvarna. Potem so se sanje preobrnile. Tiste kmetske lepotice so prišle do roba polja zrelega žita, vzele so kose v roko in vse hkrati začele s košnjo. Rastline so padale z vso težo svojih zrn. Pele so in kosile, spet skoraj čisto do mene. Potem so se za njimi pojavili moški, hladni, brezčutni, vzeli v roke kose in odkosili dekleta. Padale so kot snopi. Ne, sem vpil v sanjah, ne, a nočni film se je nadaljeval. Na obzorju so se pojavili novi ljudje, še bolj kovinski in hladni, in odkosili tiste pred seboj. Tako je šlo do jutra, ko sem plaval v znoju in nemočno odkimaval. Ali sem nor, ali hodijo vame slutnje? Čas me bo odmeril in postavil, kamor spadam, a sedaj so Margaretine prošnje po poroki in otrocih trčile ob mojo nočno grozo. Spočeti otroke sedaj? Za jutrišnjo žetev? Zdelo se mi je, da se je čas stekal v veliko zev, ki požira vase žito, dekleta in moške, običajna vsakdanja vera v boljši jutri, s katero smo se goljufali od pamtiveka, je dokončno izhlapela. Vsaj zase sem to lahko rekel, Margareta pa me je spraševala, kaj ti je, česa se bojiš? Česa sem se bal? Časa. Duha časa. Nekaj v njem se je zamenjalo, medtem ko smo spali. Nad nami je naenkrat stalo drugačno nebo, zemlja pod nami je okamenela in nič se ni dalo več storiti. Slišalo se je oddaljeno loputanje vrat in zaklepanje ključavnic. Margareta mi je šepetala v uho, rada bi imela otroke, jaz pa sem videl vodenoglavce in spačke. Eggerju sem rekel, naj me pošlje nekam daleč na servis in zjutraj me ni bilo več v stanovanju. Morda je bilo za Margareto tako bolje, jaz sem vsekakor moral preveriti obrobje naše ujetosti, morda je vodila v kakšen stranski žep normalnosti še kakšna skrita pot. Do neke mere je bila to kinematografija.

– Kaj je, gospod Novotny, zakaj ne jeste?

Gospa Kuzmič se je zazrla vame z odbleskom zaskrbljenosti.

– Oprostite, nekam me je zaneslo.

Zajel sem z žlico tiste maščobne cinke, ki so upali, da bodo ušli usodi, in jih pojedel.

Ko smo končali, sem se poslovil. Feriju sem precej premočno stisnil dlan in se mu nekoliko oddolžil za podmizne brce. V njegovih očeh sem prebral začudenje in spoštovanje. Tak je bil ta čas, ljudje so cenili zdravo nasilje, pogum in nesramnost.

Sprehod mi je dobro del, bograč se je razporedil znotraj mene. Do trga je bilo deset minut. Na desni skromna luteranska cerkev. Torej je ta kraj zmogel tudi skrajno versko raznolikost. Katoliki, Judje, luterani. V tak majhen kraj so se zbili drug ob drugem, se trpeli med seboj in upali, da bodo v svoji majhnosti preživeli politične viharje. Nihče več ni verjel v mir na zemlji, vsi so ga prenesli na nebesa in prosili, naj vsaj tam ostane neokrnjen, kot seme za bodoče čase, ko bomo spet zahrepeneli po njem.

Pljunil sem na tla, spet me je zaneslo v politiko, čeprav sem se je ogibal zunaj in znotraj sebe. Stresel sem glavo, in ko sem ponovno izostril oči, sem jo zagledal.

Sedela je ob mizici na pločniku, sivo krilo, zapeta jopica, desnico je spuščala do kovčka pri nogah, pred seboj je otipavala skodelico kave. Natakar je stal med vrati, negiben in čuječ. Na prepognjeni levici mu je visela bela krpa, črn metuljček se mu je povešal na še bolj zamaščeni srajci. Dolg moder predpasnik. Vsa Panonska nižina v njegovih očeh, ki so zdržale negibnost kraja in gostilniški brezup. Obstal sem in gledal oba. Tihožitje na sliki. Očitno ni odpotovala, še vedno čaka. Natakar me je zagledal in me ocenil kot potencialnega gosta. Nekoliko je prerazporedil gube na obrazu v smeri prijaznosti in mi s tem dal vedeti, da me pozdravlja in pričakuje. Minimalizem ukrepanja. Panonski stil dela, tih in neopazen, zglajen. Kako drugače kot kakšen Italijan! Ta bi že na daleč mahal in kričal, stepal prah z mize in jo pregrinjal, naša trattoria vam na uslugo … Tu pa negibnost, samo majhen naklon, iskra v očesu.

Res sem stopil do gostilne. Sedel sem ob mizo na drugi strani in naročil pivo. Ko je natakar odlagal vrček na mizo, sem ga prijel za zapestje in pomignil proti ženski. Razumel je. Ostal je sklonjen (personal nikoli ne sedi s svojimi gosti) in odšepetal z vzdihom. Nesrečnica sedi tukaj skoraj vsak dan, pride s kovčkom in čaka. Da jo je pred letom dni nek potujoči trgovec Pospišil izkoristil za družbo, obljubljal ji je zakon in prstan. Zalival jo je s sladkimi besedami, tako da je bila kmalu čisto cukrena, ona pa mu je vračala naklonjenost z darežljivostjo, če vem, kaj mi hoče povedati. Razumel sem in mu vrnil pogled izkušenega moškega. Po treh tednih ji je rekel Pospišil, naj ga čaka pred železniško postajo, od koder bosta odpotovala v skupno bodočnost. Nikoli se ni pojavil, z nočjo je izginil, v nesrečnici pa se je zgroženost spojila z upanjem, dokler ji ni prvi dež stopil sladkor z oči. Sedaj kroži od doma do postaje in nazaj. Čaka. Pokimal sem, natakar se je zravnal, stopil med podboje in spet obstal v svoji spokojnosti. Z levice mu je visela krpa in iz telesa je seval neko prisotnost, kot da s svojo mirno vztrajnostjo drži skupaj nevidne niti kraja. Srkal sem pivo in pazil, da nisem pogledal neznanke. Čas je stal in to je bilo bolje, kot da bi se premikal.

Pomignil sem in plačal. Pred vhodom v hotel Diana sem se še enkrat napol obrnil in neopazno pogledal proti gostilni. Ni je bilo več tam. Samo natakar je stal med vrati in gledal v mojo smer. Prisegel bi, da je nekoliko trznil z usti.



Z Lajčijem sva sedaj delala zares, a brez nepotrebne ihte. Tretji dan sva kinoprojektor dokončno učvrstila na primerno višino. Električne kable sem spojil in jih po kanalu spustil do dvorane. Tam je Lajči lomil stranske letve od stene in kabel previdno umeščal za rob. Jaz sem se popolnoma posvetil stroju. Razdrl sem gibljive dele, odpihal prah, podmazal velike ležaje in z libelo mikronsko skalibriral stroj. Neznanka mi je bil zvok. Film je zahteval še kaj več kot škrtanje. Zavrtel sem poskusni filmček in izostril fokus. Bil sem v svojem svetu in tu nikoli ni prišla vmes politika. Tu je bila samo optika, mehanika, elektrika, upori, voltaža, amperi. In magija filma. Camera obscura.

Ko smo predvajali filme, sem v projekcijsko kabino vedno čutil valovanje čustev iz dvorane. Nekaj časa me je to fasciniralo, potem me je (čisto po moje!) začelo strašiti. Kako lahko je preusmerjati ljudi, jih spraviti v jok, v bes, v solze, smeh. Verjeli so v slike, kot da so resnične. Do sem gor sem slišal njihove zdihljaje, zadržani dih, olajšanje, grozo, veselje ob srečnem koncu, smrkanje. V kino so šli ljudje z ravnimi obrazi, domov so se vračali zardeli, osupli in vznemirjeni. Izmišljen film je spreminjal resnične ljudi. Kako enostavna manipulacija. Slišal sem jih, kako se pogovarjajo o igralcih, zapletih, prepirali so se o namenu filma. Glavni junak je skoraj vedno neopazno skočil iz platna v njihove oči in jih tam razburjal še dolgo v noč. Zame ni nihče vedel. Bil sem nevidni operater, ki je zabaval ljudi z gibljivimi slikami. Jaz sem jih spreminjal, oni pa tega niso vedeli.

Žarnica se je močno pregrevala. Sklenil sem, da bom zmontiral dodatni ventilator in omogočil dovod svežega zraka iz zunanjosti. Lajči mi bo prebil steno v premeru dveh decimetrov in vstavil kolenasto cev. Sedel sem na visok stolček in se oddihoval.

– Kosilo, je zavpil Lajči Kuzmič, zapiramo za danes.

To sem čakal.

Ko sem se po obedu vračal v hotel, sem izbral drugo stran ceste. S kotičkom očesa sem gledal sedečo neznanko, vračal sem telo na pločnik, gasil radovednost. Vedel sem, da me spremlja s pogledom in spira grenkobo ustnic s sladkano kavo.

Tako sva se srečevala v mimohodu in vtikala sanje drug v drugega. Delala sva se, da se ne vidiva, a vse bolj sva se čutila in vznemirjala. Jaz sem bil skrivnostni tujec in ona nenavadna domačinka.



Popoldanski sprehod sem usmeril v krožnico okoli mesteca. Ko sem se vračal, sem obstal na vogalu hiše. Samo oko sem potisnil na drugo stran. Gostilna ob železniški postaji. Natakar je imel končno opravek s peterico gostov. Tista mala mizica je bila prazna. Danes je torej ni bilo. Nisem se več skrival za vogalom in sem premeril trg diagonalno. Sedel sem ob mizo, od daleč naročil pivo in poslušal omizje. Konjski trgovci. Niso bili vajeni mest, govorili so robato in glasno, slino so si brisali v rokav in krasili stavke s kletvicami. L. je bila velika zaspana panonska vas, ki je hotela postati mesto. Naš kino Imperial je bil znaten prispevek k preobrazbi. Namuznil sem se in hip za tem odrevenel. Na svoji levi rami sem začutil nežno orokavičeno roko, ob ušesu sem zaznal toplo sapo in vonj sladkega parfuma.

– Prosim vas, vzemite me s sabo.

Vedel sem, da je ona, zato se nisem takoj obrnil. Medtem ko sem jaz njo zalezoval, me je ona prestregla. Potem sem le obrnil glavo, bila je oblečena v isto obleko, v desnici je držala kovček.

– Prosim, sedite, poljubljam roko, sem zamrmral in zbiral misli. Vstal sem in se rahlo priklonil.

Sedla je na rob stola in nakazovala nujnost odhoda. Njene oči so čakale na odgovor. V njih je bilo vse, kar dela žensko lepo, negotovost, milina, strah, hrepenenje, osamljenost. Začutil sem njeno toplo bližino in nepotešenost v meni se je odzvala kot pes, ki je zavohal meso.

– Da bi vas vzel s sabo? Kam?

Približala se mi je scela.

– V svet.

Obstala sva v molku in oba premišljevala, kaj vse je v tej besedi. Svet je bil zanjo obet in priložnost, nova moda, pogumne sufražetke, sposobni moški, visoke stavbe in nočne luči. Za lažne obljube, priložnostne ljubimce in fukfehterje je že vedela. Zame je bil svet grožnja brezimnih množic, ki so jih nove ideje poganjale iz ozkih kalupov. Jaz sem bil s svojimi kolegi in filmsko industrijo tisti, ki jim je slepil oči in jih vozil za drobiž v izmišljeno eksotiko. Iz naših dvoran pa so vedno znova prišli na pločnike sive vsakdanjosti in spoznali, da jih tam še vedno čakajo krivice in slaba plača. Zato so se tako radi vračali v kino, počasi so postajali odvisniki, uživalci igranih čustev. Mi smo bili del prevratniške gugalnice.

Svet.

– Kje pa ste že bili do sedaj?

Zardela je.

– V Marburgu.

Še preden sem se posmehnil, je z ihto planila naprej.

– Vi ste iz Wiener Neustadta, zelo blizu Dunaja, Dunaj pa je svet v malem.

Kako naj se tujec skrije v malem mestu?

– Kaj bi pa vi tam?

– Izučena šivilja sem, zelo sem spretna s prsti.

Položila mi je orokavičeno roko na moj rokav.

– Izkazala bi se vam … zelo hvaležna.

Moje oči so se zasukale navznoter, čutil sem svoje izsušeno telo in njene spretne prste na sebi, izkazuje mi hvaležnost, danes se mi daje v besedi in jutri v telesu, kri mi je butnila v glavo, ne delajte tega, ne veste, kakšen je svet, hotel sem reči, da bodočnost pripada koscem, da bodo ženske spočele spačke, potuhnite se tukaj v L., dokler nevihta ne mine, nerodno sem vstal in prevrnil stol, rekel sem oprostite in z dolgimi koraki prečkal trg, kjer sem bil spet kot na pladnju. Pogledi so me križali, tujec, ki je prišel v majhno mesto in prinesel upanje mnogim. Ko bi vedeli, tudi ona, kako nebogljen sem bil za svojim pokerskim obrazom, nisem bil svetnik, še več, bil sem majav, nesoliden, negotov, za barabo se sicer ne bi označil, a na svojo čast ne bi sprejel stave, še vedno pa sem bil moški, lačen spola, položil bi jo podse in si jo vzel za en dan, morda dva tri dni do odhoda, več pa ne, še Margareto sem pustil, pa me je prosila na kolenih. Če bi neznanko za Pospišilom izrabil in prevaral tudi jaz, bi jo to ubilo, potem bi čakala v gostilni s črepinjami v sebi do konca dni in jaz bi to vedel. Hotela je v svet, jaz pa sem naskrivaj iskal izhod iz njega.



Z Lajčijem sva napredovala, kable sva lepo prikrila za letev, zvočnik sva namestila na lesen podstavek, ki ga je stesal gospod Kuzmič sam. Sledile so inštruktaže, da bo znal predvajati filme, ko bom odšel. V predvajalnici sem zahteval popoln red in čistočo. Osebno sem nadziral krtačenje rok pod pipo. Leča je najsvetejše projektorja, dotik samo v bombažnih rokavicah in z najfinejšim čopičem. Počasno ogrevanje žarnice preko sistema uporov, ko je svetilo enkrat v polnem sijaju, nobenih tresljajev ali sunkov, napenjanje filma preko valjčkov, zadnje preverjanje izostritve in sedaj novost, uravnavanje zvoka preko potenciometra. Dodatno hlajenje in izpihovanje zraka preko kovinskih škrg.

Bila sva pripravljena. Zavrtela sva poizkusni studijski filmček in gospod Kuzmič je obstal kot vkopan. Iz kabine je odšel v dvorano in se postavil pred platno. Vrnil se je z objokanimi očmi, panonska duša ga je izdala, hlipal je, da ni verjel, da bo njemu dano to doživeti, da bodo v filmu zadoščeni vsi čuti in bo človek posrkan v dogajanje na platnu. Premaknjen je bil v drug svet.

Bila je sreda. Stala sva v veži in se občudujoče ogledovala.

– Sva pripravljena?

Gospod Lajči Kuzmič je slovesno prikimal. Sedaj je bil oblečen v uradno uniformo uslužbencev kina Imperial, ki je bila enaka po celi Evropi. Bil je podoben generalu iz kakšne zamorske dežele, imel je epolete z resicami, kapo s ščitkom, hlače z zlato črto in dvojne gumbe na suknjiču. Še sam sem se na novo uredil, zavezal sem si kravato, bil sem sveže obrit. Nastopil je slovesni trenutek, razkrila bova najino tajno delo.

Izstopila sva iz dvorane in odklenila veliko vitrino pred kinom. Odvil sem prvi plakat, Lajči ga je pritrdil, zaprl šipo in nato sva stopila tri korake nazaj in ocenjevala umetnino, katere del sva bila.

Zvočni film – svetovna novost prvič v mestu L.!

Slavnostna premiera filma »Erotikon« režiserja Gustava Machaty-a v zvočni varianti.

V glavni vlogi čudovita Ita Rina, Olaf Fjord in Karel Schleichert.

Pričakujte ekskluzivni zvok in sliko v naši prenovljeni in posodobljeni dvorani kina Imperial!

Ljubavna zgodba, ki je pretresla Evropo.

Mladini neprimerno.

Karte izvolite rezervirati na blagajni kina Imperial.

Predstave v soboto in nedeljo ob 20. uri.

Nato sva s plakati odšla h glavnemu oglasnemu stolpu. Vse najino delo je bilo premišljeno in kot se spodobi za filmske delavce scenaristično izdelano. Plakate sva lepila z mogočnimi gibi, se odmikala od teksta in na glas brala stavke. Kmalu so naju obstopili firbci, in ko sva bila pri lepljenju petega plakata v trgovini z mešanim blagom, so se na naju že usule zahteve po kartah. Mesto, ki je še pred nekaj minutami spalo v ravnini polj in travnikov, se je dvignilo. Od nikoder so se pojavljali ljudje, se družili po dva in trije, kazali s prstom na kino, ženske so odpirale okna, matere so zakrivale oči mladoletni deci, stražmojster Joško se je petelinil sredi trga in preverjal, če je že moten javni red in mir, iz uradov in šol so pošiljali kurirje, da so poročali o novi pridobitvi zvočnega filma in prvi predstavi Erotikona, ki se je imela zgoditi v L. Nemir je zavrtel s tal prah in pogovore, ljudem so zažarele oči v pričakovanju ljubavnih scen, sobotna predstava je bila razprodana v pol ure in še so stali ljudje v vrsti.

Sedel sem v gostilni in gledal vrvenje pred kinom. Presenečenje sva izvedla profesionalno. Pomislil sem, da je to šele reklama in je že povzročila tolikšno razgibanost. Kaj bo naredil šele film s temi ljudmi, jih bo onesvestil, prenapihnil, obnorel, ogorčil? Erotikon je bil imeniten naslov filma, ni puščal dvoma, kaj prikazuje. Na licih pešcev sem videl neko zdravo erotično rdečico, mešanico zadrege ob javni ekspoziciji teh tako osebnih zadev. Vsi smo počeli isto med rjuhami in nihče ni smel o tem glasno govoriti. Tako je bila ta poročevalska vloga podeljena filmu. Greh vseh nas je vzel nase.

Pozno popoldne sem šel še na en sprehod. Na izložbo kina Imperial je Joško Kuzmič že prilepil trak z napisom »Razprodano – kmalu dodatne predstave.« Čutil sem, kako mi denar teče v žep. Šel sem do pošte in telegrafiral Eggerju: Velik uspeh v L. še pred prvo predstavo stop predlagam podaljšanje predvajanja stop E. Novotny.

Ko sem se vračal, sem že vedel, kako bom nadaljeval. Scenarij tega dne sem nekoliko priredil. Uspeh me je opijanil in postal sem sentimentalen ter dobrodelen.

Tokrat sem jaz pristopil k neznanki, ki je s kovčkom ob nogi pila kavo. Sedaj sem že vedel njeno ime. Natakar je popustil ob moji napitnini in imenu dodal še nekaj prepotrebnih pridevnikov, ki so olajšali moški pristop.

– Pridite, gospodična Fanči, sem ji tiho šepnil, pokazal vam bom svet.

Sedaj je ona v nejeveri obrnila glavo in razprla usta v čudenju. Oba sva se držala na očeh, kimnil sem z glavo proti kinu in počasi je vstala. Poravnala si je krilo, popravila klobuček in napela rokavice na rokah. Sklonila se je h kovčku in stopila za mano. Na sebi sem čutil natakarjev pogled, nisem se obrnil, a vedel sem, da stoji nepremično med vrati, profesionalno neveden, priča vsemu dogajanju, tiha prisotnost človeškim vrlinam in pregreham. Marsikdo bi se držal zapovedane morale, če ne bi ljudi lomila osamljenost. Stiska odmika pomisleke, lakota spreminja osebne zakone in primika ljudi drug drugemu. Tako je Fanči v obupu čakanja morala pozabiti trgovca Pospišila, da je naredila prostor za novo priložnost. Bil je moj dan in lahko sem ga delil darežljivo.

Odklenil sem službena vrata in jih široko odprl.

– Izvolite, sem povabil gospodično Fanči in stopila je z negotovim korakom v vežo. To je bil majhen korak za Fanči in velik premik za žensko iz mesta L.

Premerila sva stopnice in vstopila v projekcijsko sobo.

– Izvolite, razkomotite se, odložite kovček.

Moj glas je bil precej šefovski in pokroviteljski. Odložila je več, kot sem ji določil, snela je klobuček, rokavice in odpela suknjič.

– Rekli ste, da ste spretni s prsti in da si želite v svet. Pred vami je vse hkrati, ni bilo treba daleč.

Nasmihal sem se svojim domislicam.

– Naučil vas bom predvajati film.

Čeprav je stala za mano, sem začutil njeno zardevanje in slišal vdih vznemirjenja. Moje roke, ki so počivale na aparatu, so se naenkrat podvojile z njenimi. Prijel sem jo za zapestja in po telesu mi je stekel tok žensko-moške elektrike. Šibki tok s katastrofalnimi učinki na moje varovalke. Zaprl sem oči in jih spet odprl. Nadaljeval sem z navodili.

– Tukaj je stikalo, najprej na prvo stopnjo, odprite vratca, položite rolo v stojalo, vzemite bombažne rokavice, film speljite preko valjčka, še tu, zaviralec, pred žarnico in na navijalno rolo, rahlo zavrtite z roko, preverite ostrino.

Kimala je in vpijala vase novo znanje, res je imela spretne prste.

– Poženite projektor, stikalo obrnite na drugo stopnjo.

Film je zadrdral. Poškilil sem na platno in preveril fokus.

– Potenciometer na tri.

Stala je ob meni in visoko dihala, svet je postal kar naenkrat vznemirljiv.

Spustila sva se v dvorano in sedla v predzadnjo vrsto.

– Jutri bo premiera prvega zvočnega filma v L., Erotikon, midva bova danes imela generalko, preverila bova ves film in predvsem kvaliteto zvoka …

Prekrižala je nogi in se rahlo nagnila k meni. Tudi jaz sem se nagnil k njej in ji zaupal skrivnost.

– … razlika je samo v tem, da bova midva gledala necenzurirano verzijo, gledalci pa ne.

Dvojna osuplost. Varna pred državo bova storila prvi greh. Ko sem se naslonil nazaj, sem začutil ustvarjalni ponos in veselje ob lastni zvitosti.

– Moj bog, je sopnila Fanči, film govori, igralci se pogovarjajo kot pravi ljudje!

Pokimal sem, a v temi me ni videla. Scela je padla v film, posrkalo jo je v žarek, v odblesku svetlobe sem postrani gledal njen obraz, kako se je čudil, veselil, otrpnil v napetosti. Vmes sem odšel v projekcijsko kabino, da sem povečal zvok in nekoliko scentriral sliko. Ko sem se vrnil, se me je nemo oprijela z levico in usmerila prste desnice v platno, češ, glejte z mano in sem res, ukinil sem svojo službenost, če gledaš film, moraš pozabiti nase, na svet zunaj, na sanje, na sivino neba, na Eggerja in Margareto, na lažni potni list v kovčku, na majhno pištolo za pečjo v Wiener Neustadtu, znotraj sebe sem počakal na tihi preklop, ko sem izginil v filmu tudi jaz. Ita Rina naju je gledala resno s platna in tu ni bilo več kaj storiti, postala sva njena priča. Zgodba, ki je premešala čustva že tisočerim po Evropi, se je tokrat ponujala nama v jed. Tema naju je skrila pred lastnim sramom, krivdo je prevzela nase Ita Rina in midva sva se tiho podžigala s tujimi objemi. Iz Erotikona je neopazno tekla erotika v dvorano in naju dosegla kot voda v bazenu. Ko se je film iztekel, je glava gospodične Fanči ležala na moji rami, brisala je solze, luči se niso prižgale, kajti Lajči Kuzmič še ni bil v službi, bila sva samo dva kršilca nočnega moralnega reda in obsedela sva v temi kot obstreljena. Oba sva hkrati začutila vso bedo odrekanja, muko iskanja pravega človeka, suh pesek najine osamljenosti je tekel sedaj skozi isto peščeno uro in nama sipko šepetal, da čas teče in se tudi izteče. Zato sva se objela, našla sva usti in se pila s takšno silo, da sva se oba mirila z rokami. Držala sva glavo drug drugega v dlaneh, kot da se zadržujeva pred sotočjem, kamor naju je neslo naraslo vodovje, film nama je še naprej lepil oči, bila sva podaljšek nekih filmskih scen, a s pravima telesoma, ki se nista mogli zadovoljiti z nadomestki. Svet sva bila midva, mesto L. je spalo v pričakovanju jutrišnje premiere, midva pa sva bila poizkusna gledalca, predstavnika vseh nesrečnikov, ki tavajo po svetu in čakajo happy end. Lahko sva bila hkrati kdorkoli, brezimna, temna, brez obraza in vprašujočih oči, v kinodvorani, polni filmskih usedlin in vzdihov, čarali so in naju gnali v ljubezenski objem, v obup bližine, ki ji ni bilo odmerjeno dolgo trajanje, zato sva se stiskala s takšno silo, da so prenehala vsa vprašanja, zadušila sva dvom in se zvalila v tisto vijolično temo, kjer te za nekaj neskončnih hipov ni več in si srečen ob svojem izginotju. Odšla sva drug skozi drugega in se ne bi nikoli vrnila, če naju zarja ne bi našla ležeča na svitku žametnih zaves. Danes je premiera, sem pomislil in se vrnil v kožo gospodične Fanči. Vdahnil sem njen vonj in v njem je bilo prav toliko mojega. Bila sva premešana. Ona je bila še v sanjah in nisem imel srca, da bi jo zbudil. Vame pa je svet že spet segal s sivimi slutnjami.



Pihalna godba, ki je stala postrojena pred kinodvorano, je nastavila trobila in pihala k ustom. Zvok marša se je s svojim gromom komaj povzpel čez nemirno govorico ljudi, ki so čakali pred vrati. Lajči Kuzmič si je zamislil glasbeni uvod kot nekakšno glasno reklamo za predstavo, a sedaj je deloval orkester bolj kot obrambni nasip pred množico, ki se je bočila s trga. Nobene reklame ni bilo potrebne, vse predstave so bile razprodane. Rdečelični glasbeniki so polnili zrak nad trgom s svečanostjo, ljudje pa so ga zgibali z vznemirjenostjo. Lajči je v zlikani uniformi stal ob vratih, jaz sem kadil v veži in odganjal misli na jutrišnji in pojutrišnji dan. Zraven mene je stala Fanči, na čelo ji je silil nov koder, ki je bil sumljivo podoben frizuri Ite Rine. Greva, sem namignil na stopnice in povzpela sva se v projekcijsko kabino. Rolo z necenzurirano verzijo filma Erotikon sem dal v škatlo z napisom Pojoči norec. Nisem od včeraj na svetu. Policijo sem vlekel za nos od mesta do mesta. Občasno sem nudil v obojestransko zadovoljstvo nočna predvajanja za izbrano publiko. Meni je pripadel neobdavčen dohodek, gledalcem pa necenzurirani prizori. Pomežiknil sem Fanči. Potem je pod mojo instruktažo navrtela film za ljudske množice. Bila je bistra in spretna, skoraj vse gibe je ponovila mehanično natančno. Žarnica se je ogrela, ventilator je tiho sesal zrak. Iz dvorane se je dvignil šum, gospod Lajči Kuzmič je spustil gledalce do sedežev, nato pa se ni mogel upreti skušnjavi in je splezal na oder. Pretaknil se je v svetlobni stožec. V sobico sva slišala njegove vznesene besede, prvič v našem kraju, napredek tehnike, zvočni film, dvig kulture, filmske zvezde, prosim začnimo. Pokimal sem Fanči, premaknila je stikalo in film je zdrdral. Preveril sem ostrino in potem sedel na stol.

V viharni noči potrka tujec na okno hiše železniškega uslužbenca. Potem se pojavi gladek obraz Ite Rine z velikimi očmi srne. Mnogi posnetki diagonalno od spodaj, da ji je še povečalo beločnice. Na tej vlažni krivini njenega očesa so spodrsnila čustva gledalcev, poistovetili so se s hrepenečo in zapuščeno junakinjo. Sedi, sem rekel Fanči, gledala sva se in poslušala zvok iz dvorane. Prvi zvočni film v L. Vedela sva, da filmska junaka govorita namesto naju. Jutri boste odšli in nikoli več vas ne bom videla.

Ko sva se dan prej zbudila v objemu, se je na naju že stekala dnevna svetloba. Bila sva gola in razkrinkana, ljubimca v noči, ki ni od naju zahtevala nič drugega kot predanost. Drug drugemu sva bila studenec in kozarec, bližina in spozaba. Šele s prvim svitom sva začela zaznavati, da v najinem objemu pestujeva tudi nevarnost, razočaranje, slovo. Dvojina je po svoje prekleta, toliko kot obeta, tudi vzame. Mižala sva, dokler sva lahko, a prve vitice navezanosti so nama že zlezle pod kožo.

Peljal sem jo na kosilo in molče sva jedla. Ste sami, sem suho vprašal in prikimala je hlastno. Starši? Pokopala sem jih, je rekla ravnodušno, zvenelo je skoraj tako, kot bi rekla, znebila sem se ju, prostor sta naredila na tem svetu. Rada bi v svet, je dodala stvarno in me pogledala od spodaj. Njen obraz je postajal filmski. Hitro je ujela nov način nagibanja vratu, odmikanja las s čela, utripanja vek. Vse to sem že videl. Sam sem pred leti začel kaditi iste cigarete kot Humphrey Bogart. Takrat sem uvidel, da film ni ostajal na platnu, ampak je zlezel z njega in zaživel svoje življenje. Ko smo ga enkrat odvrteli, smo izgubili kontrolo nad njim. Ljudje so ga vzeli domov po kosih in vtisih, nam so ostale role celuloida in seveda … denar. Pa mnoga dekleta. Vsi pri filmu smo bili deležni nekaj zvezdniškega prahu.

Ko sva končala s kosilom, me je Fanči pogledala in vprašala, kaj bova sedaj. Morda je mislila na nocojšnjo premiero, v glasu pa je bila tudi primes dvojine. Kaj bova sedaj in v prihodnje? Vrnil sem ji pogled in molčal. Zaenkrat bova delala stopinje od predstave do predstave. To je rob najinega skupnega obzorja. V žepu sem imel telegrafski odgovor Eggerja. Podaljšajte predvajanje po vaši presoji, dokler bo komercialno upravičljivo stop Egger. Pogledal sem Fanči. Imela je spretne prste in znala se je izkazati za hvaležno. Prepotrebne lastnosti, da postaneš del filmskega sveta. Prižgal sem cigareto in pihnil oblak čez njeno glavo, zadaj sem spet nasluteval sivino, ki je rinila nad vse nas s severa in z zahoda. Dokler imamo film, še imamo krhko pribežališče.

Film se je odvrtel, iz dvorane sta se dvignila hrup in aplavz, pomignil sem Fanči, vstala sva, pojačaj glasbo, sem namignil, potenciometer na štiri. Ljudje so se razburjeni pomikali k izhodu, kjer se jim je Lajči Kuzmič zahvaljeval za obisk z globokimi pokloni. Fanči je prevrtela rolo, postopno ugasnila žarnico, ohranila ventilator do dokončne ohladitve. Dobra učenka. Spustila sva se na hodnik, kjer naju je na trg potegnila vesela reka gledalcev.

Premiera je bila totalen uspeh. Tisto noč smo obredli vsa gostišča v L., točilo se je čez mero, ljudje so nas trepljali po ramenih, ponujali kozarce in večno prijateljstvo. V mesto L. smo pripeljali sliko in zvok, gibljive slike so razgibale ljudi in jih spravile v kroženje, L. je postal del velike filmske možnosti, da hkrati živiš dvoje življenj, enega resničnega v uradih in na njivah in drugega slikovitega in vznemirljivega v temi kina Imperial. Svetova sta kot moški in ženski pol drug drugega oplajala in že so nastajali novi otroci nove dobe, ki so si svet polepšali z ustreznim scenarijem. Vedel sem, da bodo to noč mnogi pari svojo strast podkurili s filmskimi vzori. Prižgal sem cigareto in pihnil v zrak. Ko se je dim razkadil, se je na drugi strani pokazal obraz moje ljubice. Dan je bil kot ustvarjen za ljubezen. Predsodki in pomisleki so hodili po dolgih njivah v noč in izginili v piko na obzorju.



S Fanči sva odšla skupaj v hotel Diana. V atmosferi praznovanja in razpuščenosti je bil ta korak samoumeven. Stražmojster Joško je paradiral ob železniški postaji, Franjo Horvath je predvidoma že omagal v spancu. Ustavil sem Fanči še na pločniku in jo podržal pred seboj.

– Bo kaj narobe, če greš z mano v … sobo?

Pogledala me je namuljeno in stresla z glavo.

– Eh, kaj bo narobe, nič, Franjo tako vedno da sobo 16 osamljenim tujcem!

Zmrznil sem, znotraj sebe sem začutil krhko steklo, roki sta mi padli z njenega boka.

A tako, sem pomislil, dobil sem lekcijo iz svoje pomembnosti in prevejanosti.

Naenkrat se je zgodba sestavila v smiselno celoto.

Franjo Horvath in Joško Banko sta me umestila tja, kamor spadam. Tujec, dokaj imovit, srednjih let, potuje sam, v kraju L. se bo zadržal ravno toliko časa, da se bo zažejal ženskega spola. Soba 16 z bidejem pod posteljo. Fanči z zgodbo o zapuščenosti in kovčkom v roki. Natakar kot nadzornik človeškega prometa. Trgovec Pospišil je bil verjetno eden od mojih predhodnikov ali pa literarni lik iz ljudskega izročila. Jaz, ki naj bi bil lovec, kulturni misijonar, tolažnik in spovednik osamljenih deklet, sem postal rogata uplenjena žival. Verjetno tudi dolžnik, morda natakar s kredo riše črtice na podboj, posebej za nočno in dnevno tarifo. Morda me v mraku za vogalom čaka še kakšen zvodniški zaščitnik, ki s krepelom pobira pozabljena plačila.

A tako torej, je nekaj ponavljalo znotraj mene kot nekakšno besedno kolcanje, a tako torej stojijo stvari, soba 16 je ljubezenska konstanta tega hotela in kraja in jaz spremenljivka, v njej sem odigral vlogo, ki mi je bila določena še pred prihodom ... Verjetno sem ta hip izgledal kot mlado tele, ki so ga s sprevaro spravili v tuj hlev.

Potem sva kar stala in gledala vriskajoče pivce pred gostilno, ljudje so se počasi pobirali v hiše, zvon je odbil pozno uro, Fanči me je prijela okoli pasu in potegnila. Prepustil sem se ji. Nadaljnje korake je znala sama bolje od mene. V teh nekaj metrih do hotelskega vhoda se je spremenila iz plašnega in osamljenega dekleta v osebo, ki gospodari na svojem terenu. Z nje so odpadle poteze nemoči, telo se ji je izbočilo, v hrbtu, ki sem ga gledal pred seboj, sem opazil odločno mišico. Z vajeno kretnjo je odprla vrata, jih pridržala z bokom in me s kretnjo gospodinje povabila naprej. V veži hotela se je samoumevno sklonila čez pult in snela ključ številka 16 z žeblja. Pri tem je visoko dvignila nogo in moj pogled je podrsal po belini njenih stegen. Pogoltnil sem slino. Njene obline se niso več pretvarjale, da pripadajo predmestni šivilji. V sobo me je peljala na nevidni vrvici mojega poželenja. Tam mi je brez odvečnih besed razvezala kravato, mi snela cigareto iz ust, potegnila globok dim in stopila s čevljem na ogorek. Potem je pokleknila na levo koleno in izpod postelje potegnila vrč, odšla je na hodnik in natočila vodo. Slišal sem curek, kako kovinsko tolče v posodo. Zmrazilo me je, kot da bi me polivala z vodo po koži. Ko se je vrnila, je sedla na posteljo in se znebila zgornje obleke. Dvignila je nogo na posteljo in odpela nekaj sponk na nogavici. Bolje, mnogo bolje kot v filmu. Slika, zvok in vonj. Troedinost nocojšnje boginje. Premagan sem legel ob njo, dvignila se je nad mano in mi kuštrala lase. Kaj je, je šepetala, si žalosten, osamljen? Pri tem je gledala vame z otožnimi očmi Ite Rine. Dve žalosti, ki se jemljeta za srečo. Je bilo vse res ali pa je film tekel naprej po svoje, se osamosvojil in nama zavladal? Sedaj je Fanči režirala in voljno sem ji sledil. Objem, poljub, zasuk. Ponavljala sva, tako kot pred kamero. Še enkrat. Še enkrat. Zvok teče, kamera teče, snemamo! Jemala sva se brez besed, kot v starem nemem filmu, oči so žarele, zunaj se je zaslišal vrisk.



Vlak je drdral po svoji železni poti in jaz sem bil v njem. Kovček se je zibal nad mojo glavo. Gledal sem nizke hiše, ki so se vozile mimo mene. So tu srečni ljudje, imajo drug drugega? Se tolažijo v objemih ali s kozarcem? Vsepovsod so nas obdajale rebri z našpičenimi koli. Doma sem rad srkal rotburger. V L. so mi točili belo, renski rizling.

Obrnil sem vrat, kot da bom s tem premaknil misli v glavi. Dan se je posvetlil, piš vlaka je trgal suhe liste z dreves in jih vrtinčil mimo okna. Veter bo, vihar bo, sem nasluteval, kmalu bo vrtinčilo ljudi, sile, močnejše od nas bodo premetavale telesa, usode, vse bo letelo vsaksebi, hiše se bodo sesedale v prah.

Zato sem tudi odšel. Hitro in nenadoma. Uresničil bom svoj načrt. Lažni potni list, pištola za pečjo v mojem stanovanju, kontrabanti me bodo poučili, kje vodijo poti iz Evrope, ki je postajala sajasta. Morda bom šel v Casablanco.

Razen če ni bila to moja osebna paranoja?

Na prvi postaji je vstopila skupina kmetov in kmetic. V rokah so imeli pletene košare, na trg so peljali zelenjavo za mestno gospodo. Govorili so zateglo, odpili so iz majhne flaške in nasuli v vagon čisti smeh, veselje se je kotalilo med njimi, nekaj so se dražili, o zaljubljenosti je steklo namigovanje, ženske so širile kolena pod širokimi krili, moški pa so iskali besede, ki bi se najbolj približale spolu, pa vendar ostajale tik pred njim. So omenjali češplje in korenje, veseličke in količke, vsi pa veselo zardevali.

Torej še so ljudje veseli in srečni zaradi samih sebe, skromni so, življenje samo jim je izvir zadovoljstva. Kaj če sem samo jaz melanholičen in sivogled in se vsi drugi ne trapajo s prihodnostjo?

Vseeno, sedaj sem odhajal nazaj gor v Wiener Neustadt. Begunec, pobegli ljubimec, nemirnež, nestanovitnež.

S Fanči sva se v L. ljubila vsak dan. »Erotikon« smo še kar vrteli in prodali smo še za dva tedna predstav. Fanči si je stanjšala obrvi in sredino ustnic poudarila s šminko. Ita Rina v ogledalu. Pod noč sva hodila skupaj v hotel.

Tisto jutro sva se zavila v rjuho in kadila. Zelo stvarna je bila. Je menila, da naj jo vzamem s sabo v svet in v tem primeru mi ni treba plačati.

Razumel sem, da je prišel čas za obračun.

Sodelavci kina Imperial nismo bili več samo stranski opazovalci v mestu L. Vsi skupaj smo se zapletli v histerično družbeno vrenje. Kmalu po prvi predstavi je bilo nekaj plakatov premazanih z blatom in nekdo je na pročelje kina z veliki črkami napisal svinje. Ena izložba je bila razbita. Pred naslednjo predstavo se je zbralo na pločniku nekaj klerikalnih protestnikov, ki so stali zapeti do vratu v črne obleke in mahali z manjšo prenosno bandero. Visoka gospa je piskala, da zardeva, ko mora izgovarjati to obsceno ime filma, ki nedvoumno namiguje na greh. Moški je rekel, da kurbarijo prikazujemo in kvarimo mladino. Ja, je povzela gospa, tiste kapljice, ki se zlijejo, saj ne vemo, če ne gre v resnici za človeške kapljice! Tretjerednik je segel v blagoslovljeno vodo in škropil Sodomo pred seboj.

Liberalna mladina, ki je stala na drugi strani s kartami v naprsnem žepu, se je spustila v njih. Svoboda, so vpili, naj živi Ita Rina! Nekaj klofut je padlo in stražmojster Joško je moral veliko piskati v piščal in razrivati bojeviteže vsaksebi. Vpil je, da predvajajo dostojno in cenzurirano verzijo, ki ne žali javne morale in je od oblasti odobrena. Na neki glavi se je zlomila marela.

Časopisi so prinašali strastne kritike. Domači pisatelj Branimir Kajsel je zapisal, da vsa kulturna in kritiška javnost ceni umetniško vzvišenost erotičnih prizorov, ki so našo mlado zvezdo Ito Rino in ta film postavili ob bok svetovnim studijskim produkcijam. Da je bila opažena režiserjeva rahločutnost in občutek za mero, kar film uvršča med umetniške stvaritve in ne ostaja zgolj zabava za množice.

Kljub temu so prav množice oblegale kino Imperial. Lajči Kuzmič je sijal kot sonce pred vhodom in čakajočim razlagal skrivnostno preobrazbo naše filmske dive. Da je Ita Rina umetniško ime, za katerim stoji gospodična Ida Kravanja, in da bodo ob gledanju hkrati slišali njen pravi glas. Tehniko ljudstvu, je zaključil.

Mesto L. se je dokončno zbudilo iz letargije, na ulicah in trgih so se pojavili ljudje, kot da bi prihajali iz podzemnih skladišč. Razburjeno so se merili z besedami, ženske so zaznale modne trende in postavljale krojačice in modistinje pred nove izzive, moški so z večjo drznostjo puščali poglede na belopoltih mladenkah, še najimovitejši trgovec z vinom Šandor se je sredi belega dneva sprehodil s svojo ljubico po trgu, kar sicer samo po sebi ni bila nobena novica, vendar je do sedaj veljalo nenapisano pravilo, da se ljubico privede s prvim mrakom, in še to le v izbrano družbo, ki jo vežeta molčečnost in konvertibilni denar.

Sam sem večinoma posedal v gostilni, včasih slonel na oknu svoje sobe in gledal, kaj počenja filmska magija z ljudmi. »Erotikon« je nekaterim razrahljal tesno zapet moralistični ovratnik, drugi pa so ga še tesneje stisnili. Obiskali so me predstavniki judovskih trgovcev in se zanimali za investicije v delniško družbo. Napotil sem jih k Eggerju in jim na listek načečkal naslov firme. Oči so jim zasijale v notranji svetlobi. Kimali so s kljukastimi nosovi, dvignili pokrivala, zamomljali šalom in odšli v svojih suhljatih telesih in bledikasti polti. Na ulici so se majali v črnih klobukih in kaftanih, zadnji v koloni je odkimaval, da je film navaden šlamazl, da bo denar skopnel tako hitro, kot se je pojavil v tem štetlu, prvi pa so mu jezno odmahovali, rinili naprej in skupaj izginili v svojo četrt.

Fanči je znala predvajati film, če le ni šlo kaj narobe. Pokazal sem ji, kako se zlepi strgan celuloid. Potem sva lepila poljube po najinih obrazih. Sedela sva v vroči kabini, kadila in se nasmihala drug drugemu. Če je film lepo tekel, sva poslušala vzdihe iz dvorane, sedla mi je na kolena in naslonila glavo na prsi. Mižala sva in izginjala, človek je najsrečnejši, ko ga ni. Božala sva se s prizanesljivostjo ljudi, ki vedo, da jim je odmerjen kratek čas.

Tisti dan sem se tiho izmuznil iz hotela. Mrak se je vsak dan bolj gostil, megla me je zavila in neslišno sem vstopil v gostilno. Kovček sem pustil pri zadnjem vhodu. Pokimal sem natakarju, ki je kot kip stražil med podboji, in ga zvabil v poltemo zadnje sobe.

– Odhajam, sem preprosto rekel.

Natakar je komaj nakazano zmignil z glavo. Da je razumel. Iz notranjega žepa sem izvlekel kuverto in mu jo ponudil.

– Prosim, izročite tole kuverto Fanči … in pozdravite jo.

Nastala je moška tišina. Med nama je bilo nevidno žensko telo in zadrega.

Natakar je vešče potežkal kuverto in jo pretipal s prsti. Potem se je premaknil do svetlobe in jo pogledal proti luči.

– Tudi gospod Pospišil je naredil tako, je suho komentiral, a so gospod Novotny vseeno bolj darežljivi.

Zardel sem, a me je mrak rešil.

– Zbogom, sem dahnil in natakar se je leseno priklonil.

Potem sem počakal zadaj na dvorišču. Naročil sem voznika, ki me bo zapeljal v M. na železniško postajo. Tam bom vstopil v vlak in odšel v svet.





Kavarna

O mnogoterih načinih priprave slastnega

poživila, o stalnem umetniškem omizju, o

operetah, ki so očarale mesto in svet, o tistem

koncu tedna, po katerem so se spremenile zastave

in prepričanja, o nesojenem slikarju, ki se je

vrnil na Dunaj, o vlaku brez voznega reda, o

glasbenikih, ki so ušli v nebo.



Joseph Kratochvil je hrupno dvignil kovinsko roleto in stopil na ulico. Bil je februar in jutro je bilo še strupeno mrzlo. Kupi snega so ležali ob hišah in čakali lopato ali pa spomladansko sonce. Joseph je podrgnil roki, pihnil toplo sapo med dlani in preveril čistočo v neposredni okolici lokala. Z zidu ob vratih je potegnil na roko napisan politični plakat, ki je pozival k ohranitvi samostojnosti domovine, s pločnika je pobral prazno steklenico in oboje odnesel na notranje dvorišče. Potem se je rad vrnil v toploto lokala in premeril prostor. Že je iskal z očmi metlo, pa je obstal. Zakaj bi postavljal stole ob mize in jih urejal v vrsto? Pustil jih je kot otrplo sliko včerajšnjega večera, ki je pravzaprav komaj minil. V zraku so še viseli vzkliki odobravanja, žvižgi veselja in mogočni mehurji humorja, ki so jih s svojimi duhovitostmi zalagali obiskovalci. Igralo in pelo se je pozno v noč. To ni bila fraza, Cafe Nowak je bil včeraj prizorišče tako nore zabave, da je celo on, Joseph Kratochvil, pomislil, da so tokrat bohemi prekoračili vse meje razuzdanosti. Te so bile že običajno postavljene zelo na daleč in narahlo, pojem normalnosti je bil pri njih sila raztegljiv, bontonu in vljudnosti so se posmehovali vsi po vrsti. Hodili so v ponošenih suknjičih, pošvedranih čevljih in neobriti. Pravzaprav bi bili tako oblečeni v vsakem primeru, kajti slog jim je določila revščina, oni pa so jo navidez preobrnili v voljno izbiro, kot da se oblačijo po svoji meri in ne po nuji okoliščin. Ko je bila kriza pred leti najhujša, je slikar Frey prihajal na lihe dneve na kavo in šnops, na sode pa je grafik Masaryk srkal absint in risal po skicirki. Živela sta skupaj in sta premogla samo par hlač, ki sta jih solidarno menjavala. Te hlače niso nikomur pripadale, bile so njuna vmesna last in so ju povezovale v tandem. Drug drugega nista mogla zapustiti, živela sta v hlačni solidarnosti, dokler ni Frey dobil naročilo gospe Dobrowsky in si s portretom zaslužil prvi dostojen denar. Z njim si je že prvo uro kupil nove hlače, ostanek pa pognal v kavarni na večernem veseljačenju. Medtem ga je v sobi čakal Masaryk v polgoloti. Tega je bil sicer vajen, a ko je prišel proti jutru Frey v novih hlačah in s skupnimi v pregibu roke, je njuno umetniško prijateljstvo razpadlo. Masaryk je bil rahla dušica, ranljiva in krhka, v njem se je pojavila zavist nad Freyevim zaslužkom in dejstvom, da si je kupil nov kos oblačila in se poveselil brez njega. Sedaj ko sta imela vsak svoje hlače na nogah, sta odkorakala vsak na svojo stran Dunaja, izbrala nov krog umetnikov in vsak svojo kavarno, kjer sta v melanholiji čakala na navdih in naročilo bolj premožne gospode.

Če je mogel, jim je Joseph Kratochvil pomagal, pili so na kredo, plačevali z zamudo ali pa sploh ne, a v tem primeru jim je po določenem času namesto kave v skodelici prinesel samo toplo vodo, in če to ni pomagalo, je kasneje postregel zgolj z mrzlo. To metaforo so končno razumeli in se izgubili v velemestu ter poizkušali srečo v kakšni kavarni, kjer se še ni razvedelo o njihovi finančni prikrajšanosti. Ven ni vrgel nikogar, razen tistega Tauberja, ki je po začetni potuhnjenosti začel agitirati za priključitev k rajhu. Kljub opozorilu, da je politika v tem lokalu nezaželena (sploh pa takšna politika), je nadaljeval, dokler se nekega večera ni dvignilo omizje patriotov, pomignili so Josephu, da je odprl vrata, in Tauber je poletel na pločnik kot ptica. Od tam je odšepal in čez hrbet grozil, da ga bodo še videli, a so se mu krohotali in mu svetovali, naj si pusti pod nosom brčice, če mu je dolgčas za vojaškimi škornji. Vrnili so se v lokal in pili naprej, enemu je namreč uspelo, da je med prerivanjem Tauberju izmaknil bankovec iz žepa. Omizje tega ni dojelo kot krajo, ampak kot mandatno kazen zaradi hujskaštva in nedovoljenega agitiranja, res pa je, da je po tistem pitju vse bolela glava – verjetno je bil njegov denar prav tako pokvarjen kot lastnik.

Joseph se je premaknil za šank in z očmi preštel skodelice in kozarce. Bil je Ober, glavni natakar kavarnice Nowak in poznal je vsak centimeter lokala. Preložil je vrečke s praženo kavo ob kuhalnik in s coto obrisal obrobo štedilnika. Za njegovim hrbtom je zacingljal zvonček na vratih, in ne da bi se obrnil, je pozdravil.

– Dobro jutro, gospod Heicke, takoj prinesem.

Ura je bila devet in Heicke je bil vedno prvi gost. Delal je kot nočni čuvaj v muzeju in njegovi koraki so ga vsak dan kar sami zanesli v kavarno. Ko je odbilo devet, je že vstopil v lokal in sedel na prvi sedež ob vratih, vzel v roke Tagespost in se potopil v članke. Nekoč je bil novinar, delal je tudi v tiskarni, a mu je levičarska usmeritev škodovala pri poklicni poti. Znani in neznani someščani so se potrudili, da je izgubljal službe, se spotikal čez polena, spoznal arest in na koncu je pristal kot čuvaj v muzeju, kjer je v nočnih urah pisal zgodovino človeške norosti. To je povedal enkrat v trenutku lastne nepremišljenosti, drugače je bolj molčal, ker je ugotovil, da se vsaka izrečena beseda v tem mestu pomnoži in en izvod te besede vedno pristane na policiji, kjer se je debelil njegov dosje politično nezanesljivega frajgajsta. Joseph je že kuhal njegovo kavico, vzel je majhen pladenj, položil nanj skodelico, žličko, kozarec vode in majhen keks.

– Izvolite, gospod Heicke, Franziskaner za vas.

Joseph Kratochvil ne bi mogel biti glavni natakar, če ne bi poznal svojih stalnih gostov in njihovih najljubših kavnih pripravkov. Vrnil se je ob kuhinjski pult in preveril zaloge. Sedaj je bil še mir, slišalo se je samo šelestenje časopisa, ko se je gospod Heicke poglabljal v čtivo. Joseph je ohranjal spokojnost, kmalu bo nastal tu vrtinec besed in zvečer celo kakšen kraval. Pomival je kozarce in jih gledal proti luči, Heicke je v tišini obračal glavo in z desnico na slepo otipal skodelico in srkal iz nje. Franziskaner je bil njegov zajtrk in zbujevalec apetita. Čez eno uro bo kar preko časopisa naročil hrenovko in žemljico in ju použival v zbranosti lenega dopoldneva vse do enajste ure. Takrat bo zganil časopis, oblekel plašč, si poveznil baretko na glavo in med pozdravom zapustil lokal. Ampak sedaj je bil še sredi mirne pozornosti, Joseph jo je delil z njim in užival blagodejno tišino, kajti po včerajšnji hrupni zabavi je bila ta besedna negibnost balzam za ušesa.

– Vojna bo.

Joseph je obstal, še vedno s hrbtom obrnjen proti njemu in se zagledal v steklovino pred seboj. Beseda se je dvignila pod strop in obstala nad njim kot majava skala. Prenehal je z brisanjem in čakal, če bo sledil kakšen razplet, če bo Heicke dodal kakšno optimistično varianto, bil je izobražen in načitan človek, verjetno obstaja rešitev celo za vojno, sploh pa če vojne še ni in se lahko razumni ljudje dogovorijo za mir, morda celo ob skodelici kave, sam Joseph bi jo bil pripravljen kuhati zastonj ali na svoje stroške, če ne bi šlo drugače, samo da bi se ob vonju mehko praženih zrn dogovorili za skupno dobro. Čakal je s coto v roki in ni se upal premakniti.

– In to kmalu.

Heicke je pribil besede brez kančka oklevanja in dvoma. Tista skala pod stropom se je zamajala in zgrmela na tla. Joseph se je premaknil, kot da bi bila resnična, in se obrnil k bralcu za mizo. Heicke je mirno bral naprej, vdan v usodo, kot da je že vse določeno in ni treba več izgubljati besed in tratiti čustev. Morda bi lahko vsak zase zgolj pomislil, ali ima kje kot, klet, luknjo, kamor se bo skril in počakal, da gre vihra mimo njega. Joseph se je vznemiril in je Heickeju ponudil iztočnico.

– A res tako mislite?

Heicke je bral skrit za časopisom, nekoliko je spustil pole in prikimal.

Potem sta se vrnila vsak k svojemu urniku.

Ob pol desetih je spet zacingljalo in Joseph je napel ušesa. Hoja je bila drsajoča, pozdrav zasopel. Pretscher je bil, starinar in tudi star je že bil. Zjutraj je odprl trgovino na sosednjem vogalu, vajencu je naročil, naj sprejema stranke in jih budno opazuje, če bo potreboval pomoč, pa ve, kje ga najde, v kavarni Nowak. Pri hoji se je na daleč izognil Heickeja, ker sta bila politično nekoliko nasprotnih stališč. Pretscher bi najrajši živel v monarhiji, zavzemal se je za restavracijo in je pozdravil ukinitev strank s skrajnimi političnimi stališči. Enkrat sta se grdo sporekla in od takrat nista več govorila, kavarne pa tudi nista zamenjala. Pretscher se je s stokanjem usedel za mizo v diagonalnem kotu in odprl Wiener Zeitung, kar mu je dajalo občutek varnosti in urejenosti. Čez rob lista je ošinil Heickeja, on pa njega. Potem sta se umaknila v zasebnost. Mesto je bilo dovolj veliko za oba.

– Großer Brauner za vas, gospod Pretscher.

– Hvala, Herr Ober, se je Pretscher nekoliko privzdignil v pozdravu, kajti vedel je, kaj so manire.

Joseph se je vrnil za pult in pristavil lonec za vodo. Kmalu bo slišal naročilo za hrenovke.

Spet je zacingljalo. Tokrat se je Joseph na široko nasmehnil in obrisal majhno mizo ob pultu. Prišla sta lastnika, gospod in gospa Morath, slednja je nosila v rokah veliko škatlo, ki pa očitno ni bila težka, kajti soprog se je obremenil samo s sprehajalno palico. Sedla sta za njuno mizico, ki je bila najmanjša in najbolj zguljena, kajti večje in obnovljene so bile za goste in njihovo udobje.

– Vse v najlepšem redu, gospod Morath, milostljiva, izvolite stol, prevzemam škatlo. Takoj vama serviram kavo, Melange za gospo in Mokka za vas.

Vedel je, kaj je v škatli. Soproga je sama pekla kekse in zahtevala, da jih strežejo ob kavi. Gostje bodo cenili to majhno pozornost, je vedno tehtno dodala, gospod Morath pa se je nasmihal in dodal, da upa, da se bodo gostje oddolžili z veliko potrošnjo. Stopil je do blagajne in z Josephom preveril včerajšnji izkupiček. Pomežiknila sta si v obojestransko zadovoljstvo, vsota je bila dokaz za pristno gostoljubnost, s katero je Cafe Nowak sprejemal goste, napitnina pa je izdatno okrepila natakarske dohodke. Posel je uspešen samo, če so zadovoljni vsi vpleteni, tisti, ki plačujejo, in tisti, ki zaračunavajo. Zadovoljstvo gostov je nesnovni dobiček, ki osmišlja povsem suhoparno ekonomiko. Za vse pa je bil na voljo zastonjski zrak lokala, ki jim je dajal občutek pripadnosti. Gospod Morath je prenesel krizne čase, ni pa mogel živeti brez vonja kave, žuborečih pogovorov, žlahtnih diskusij, umetniškega okolja, intelektualnih provokacij in majhnih nagajivostih, ki so si jih privoščili ob pustnem času. Zato je tudi pustil ime kavarne po prejšnjem lastniku, da ne bi pretrgal občutljive zgodovinske navezanosti ljudi na stavbo. Vsak dan je opoldne zamenjal Josepha, si nataknil predpasnik in stregel svojim gostom. Bolj kot pijačo jim je prinašal govorice in šale, se smejal z njimi in dvigal optimizem, kolikor ga je lahko, glede na zrak, ki so ga dihali. Ta je prinašal vonj po smodniku, slišali so se kovinski zaklepi orožja, ampak to je bilo vseeno še daleč od njih, tam na severu.

– Verjemimo v najboljše, je vzpodbujal pivce, kdor je slabe volje, naj gre poslušat opereto, Johann Dobay je glasbeni zdravnik za melanholične duše.

Ob tem je zamrmral kakšno večno melodijo, ki so jo požvižgavali meščani, kajti slavni komponist jih je že leta dolgo razvajal z melodičnimi nebesi.

Za drugo izmeno je v pomoč prišel Walther Rainer. Bil je natakar v priučevanju, Joseph se je z njim trudil in ga pilil v manirah, a šlo je bolj počasi. Fant je bil plašen in tih, vase potegnjen, zato so ga uporabili za vsa dela v lokalu. Tudi stranišča je čistil, nosil žaklje v kuhinjo, kuhal čaje in grog. Zvečer, ko se je umil in preoblekel, je lahko stregel umetnike v njihovem kotu, kajti ti niso toliko gledali na pristop in etiketo, temveč čakali na kakšen originalen zasuk, spodrsljaj, krohotali so se njegovemu jecljanju, polivanju kozarcev in ga tolkli po ramenih. To je naš fant, so se režali, delavski razred v vzponu, bodočnost Dunaja. Mežikali so si, Walther pa je zardeval, ker ni točno vedel, ali se norčujejo ali dopuščajo, da bo nekoč iz njega izdelan natakar in meščan.

Umetniški kot. Joseph Kratochvil jih je pogledal in zavzdihnil. Popoldne so začeli kapljati in do večera so bili vsi na kupu. Naročili so kozarec vina, majhno pivo ali fijakerja in srkali kapljice kolikor so mogli počasi. Včasih so bili tihi in namrgodeni, vsak je visel zase na stolu, zagledan v svetobolje, roke so tiščali v praznih žepih in zaman stikali za kovanci. Svet okoli njih je bil škrt in oni revni. Tu in tam se je zgodil kakšen preboj, nekomu so objavili pesem v reviji, drugi je prodal sliko in takrat so običajno podvojili količino popitega, honorar pa še ni bil garant, da bo zapitek tudi plačan. Joseph je imel v predpasniku zamaščen zvezek in tam z vzdihom vpisoval dolžnike in jih vzpodbujal k plačilu. Včasih ni in ni šlo. Robert Fenzl na primer. Pil je svoje pivo in tako proseče gledal Josepha, da bi se mačehi zasmilil. Ko je Joseph izvlekel svojo plačilno denarnico, je on potegnil izpod mize okvir, zavit v časopisni papir. Če bi lahko plačal s sliko. Odvil je papir in pokazala se je slika ženske s kvadratno glavo in tremi očmi. Joseph je zavpil od bolečine.

– Tri take že imamo, od januarja jemljemo od vas slike! Denarja pa nobenega!

– Herr Ober, po smrti bom slaven, morda že prej in postali boste milijonar.

– Bog te usliši še danes, kajti jutri moramo plačati trgovcu Silbermannu zadnjo pošiljko kave, in kot veš, Judje dajejo na kredit samo tako, da pripišejo še zamudne obresti. Imaš srečo, da je naš gospod Morath umetniška duša, stena kavarne bo kmalu do stropa polna vaših umetniških zmazkov, s katerimi plačujete kavo, golaž in kurjavo tega lokala.

Pa Werner Holzer, kipar. Običajno je s seboj na suknjiču prinesel tudi glino in apno. Še preden je naročil, je Joseph že nagnal Waltherja, da je pometal pod mizo, sicer bi se raznesel drobir vsepovsod. Pred meseci je hodil opoldne na govedino s hrenom in sijal kot sonce. Vse je redno plačeval, bil je zaljubljen, da je med kapljal od njega, imel je nov model v ateljeju, iz gline je mesil telo mladenke popolnoma enako, kot je Bog nekoč ustvarjal Adama in Evo iz zemlje, šlo je za neko dekle z umetniškim imenom Lotti. Punca je bila bolj preprosta, izvorno je bila doma s Koroške, rada se je pisano oblačila, mahnjena je bila na čevlje in verjela je, da so umetniki pošteni ljudje in da za zakon zadošča zlat prstan. Postopala je pred dunajsko opero in upala, da bo lahko tam vsaj karte prodajala. Ker je ni nihče opazil, se je prestavila pred umetniško akademijo, kjer se je spotaknil ob njo Werner Holzer. Brez uvoda jo je vprašal, če bi pozirala zanj, dobil je namreč naročilo družine Uhlmann za izdelavo bronastega vodnjaka na vrtu graščine. Vodna vila, ki se dviguje na delfinu iz vode. Z veseljem je pristala, a sta potrebovala en teden za sporazumevanje, ker je najprej hotela pozirati oblečena. Potem ni vedela, kje naj se sleče in kako naj pride gola na podij. Potem si je izmislila, da se bo slekla, se ogrnila z rjuho in sedla pred kiparja, on bo nato potegnil rjuho z nje in ona se bo pretvarjala, da tega ni opazila. Dekle je bilo neumno kot gos in lepo kot angel, idealna kombinacija za umetnika. Drugi teden je opazila, da je tudi Werner pri delu gol in potem sta šla oba pod rjuho. Preden je odprla noge, ga je vprašala, če jo bo poročil in če ji bo kupil prstan. Vse ji je obljubil in se ves glinen spustil vanjo. Medila sta se dva meseca, dekle je bilo radodarno in migoživno, a Werner je pozabil na poroko in prstan. Lotti je postala sumničava in je potihem začela pozirati tudi pri slikarju Koglerju. Ta jo je poučil, da umetniki potrebujejo muze in ljubice, nikakor pa ne zakonskih žena, ker so le-te ubijalke lepih umetnosti. Kogler jo je narisal kot Ledo z labodom, Lotti se je zdela ptica bolj mršava, usta na njenem obrazu so bila ob ušesu in narisal jo je s preveč prsti na rokah. Kogler jo je potolažil, da je sedaj umetnost nekoliko sprevržena in ji kupil rabljen prstan na bolšjem sejmu, s tem pa je nehote ubil romanco med Lotti in Wernerjem. Ta je v obupu obsedel v ateljeju in poljubljal svoj kip. Odziv je bil bolj klavrn in tako je sedmi dan vzel žago, odrezal kipu glavo in jo nekaj časa nosil s seboj. Tak je prišel tudi v Cafe Nowak, položil je Lottino glavo na mizo in naročil zase Einspänner, za Lotti pa kozarec vode. Joseph Kratochvil, vajen umetniških čudaštev, je prevzel naročilo in se tiho umaknil, Wernerjeve oči so pripadale namreč človeku, ki je bil pripravljen storiti kakšno nepremišljeno dejanje. Prinesel je kavo in kozarec vode, Werner je spil kavo in kasneje še vodo. Dogodek se je ponovil še nekajkrat, dokler ni nekega petka v izbrani družbi Werner izgubil živce, dvignil stol in razčesnil glineno glavo svoje neusmiljene ljubice. Kip je sicer dokončal, vendar je za glavo uporabil lik svoje matere v cvetu mladosti. Potem je spet hodil na govedino s hrenom, tiho použil hrano, plačal in odšel.

Cafe Nowak je na določene dneve v mesecu postal kozmopolitski in jezikovno babilonski lokal. Po nedoumljivem ključu so se gostje razporedili okoli svojih miz in jih bolj ali manj stalno zasedali. Češki gostje so bili pogosto novinar Žamboh, pesnik Vlček in kostumograf Troska. S svojimi gosti in občudovalci so se stisnili pod obok in se polnili s pivom. Vsaj enkrat mesečno se je zbralo omizje Slovencev, od koder se je redno slišal gromoviti glas pevca Kernjaka. Zraven so sedeli impresionist Luka, kašljajoči pesnik Batič in dva brkata poslušalca, ki sta se izdajala za tiskarja, pa sta bila slej ko prej levičarja v preobleki. Mnogi so čakali na svoj trenutek, ko bodo lahko odvrgli lažno skromnost, anonimnost in ponižnost ter stopili na razsvetljeni oder, ki ga je skrito pripravljala družbena premena. Vsi so verjeli, da ima prihodnost z njimi še dobre načrte, umetniki bodo zasloveli ali se vsaj izvlekli iz revščine, ženske bodo enakopravnejše, delavci neizkoriščani, manjšine povišane, javna beseda dovoljena in politika pravična do vseh. Ponižani so se v nemoči pridušali, da bodo razbili stari svet in na ruševinah zgradili novo družbo enakosti. Ampak dokler ti časi ne bodo nastopili, so hodili v kavarne in sanjali ob skodelici kave. Para, ki se je dvigala iz vroče tekočine, se je zgoščala v oblake, ki so nosili njihove sanje.

Pisatelji so pogosto zrli nepremično v ta eterični prizor, nato izvlekli svoj notes in pisali. Ob eni sami kavi so ure dolgo ustvarjali novo poglavje, glasbeniki so včasih kar na prtičke skicirali note še nikoli prej slišanih melodij. Znana je bila anekdota, da je Johann Dobay, ko je bil še mlad in nepoznan komponist, po dolgem študentskem zapijanju sedel za pianino pri Nowaku in po navdihu zaigral prvo od svojih nesmrtnih melodij. Bil je tako zadet, da so ga sošolci držali ob instrumentu, ker se za tipke ni obdržal v navpičnem položaju, na ukaz je Joseph prinesel dva bela prta, narisali so notno črtovje in s peresom nakracali note v violinskem in basovskem ključu. Nato so popustili v zagnanosti, Dobay je telebnil na tla, scentriral note pred očmi in v šolski maniri kontrapunkta harmoniziral napev, ki ga je kasneje znal zažvižgati vsak Dunajčan: Ko moje srce hrepeni. Zgodovinski slučaj je hotel, da je takrat na šipi spal Leo Weiss, pisal je poezijo, umetniške kritike in eseje, zaradi dodatnega zaslužka in ljubezni do glasbe je igral še drugo violino v predmestnem varieteju. Ko ga je spečega dosegla Dobayeva melodija, je iz dolgoletne navade segel v notranji žep suknjiča in napisal verze, ki so sodili pod note. Kasneje je zatrjeval, da je bilo dejanje popolnoma nezavedno, dar nebes, da se niti prebudil ni prav, njegovo roko da je vodila dobra muza. Kakorkoli, Dobay in Weiss sta postala ustvarjalni par na dunajskem parketu. Večina slave je seveda odšla k Dobayu, kot avtor glasbe je postal slaven, znan, bogat in občudovan. Bil je star Dunajčan, lep, visok, brkat, znal je nositi svojo slavo, odbijala se je od njegove bleščeče pojave in slepila ljudi. Vabili so ga na sprejeme, igral je zasebno za predsednika in člane vlade, vrata oper so mu bila odprta na stežaj. Leo Weiss je bilo bolj ime, natisnjeno na plakatih, rojen je bil za obrobje, tih, suh in skromen je hodil naokoli z violino v rokah, kljub talentu za pisanje libretov in sonetov je sanjal o glasbenem vzponu in lastnih kompozicijah, a karte na Dunaju so bile že razdeljene. Kljub finančnemu uspehu je za svoje veselje igral v lokalih ob Donavi in pisal tekste na posvaljkane liste, ki jih je nosil po žepih. Kadar je hodil po ulicah, se je ustavil in bral svoje ime na oglasih. S prstom je otipaval črke svojega imena in se oziral, če ga kdo vidi, ga prepozna in ga pozdravi. A pešci so hiteli mimo in žvižgali nesmrtno melodijo Ko moje srce hrepeni. Njegovo ime je bilo zgolj podatek v umetniških leksikonih pod geslom avstrijske operete, Dobayevo pa je bilo materialno prisotno v meščanstvu, bil je živa legenda, umetnik, ki je s svojim glasbenim talentom razpihal sivino politične negotovosti, ki je lajšal gospodarsko krizo in pomirjal militantne nestrpneže. Dobay ustvarja umetnost, umetnost kultivira ljudi, kulturni ljudje pa prinašajo mir, tako so govorili optimistični verniki kulture. Dobay je bil tako slaven, da so ga redno poslušali tudi v severnih nemških deželah in baje mu je za novo leto sam kancler osebno pisal novoletne pozdrave. Dobay je postal evropski umetnik, nadnacionalni lik in garant za razprodane dvorane.

Vseeno mu ni bilo izpod časti, da je po dopoldanskih vajah z orkestrom še vedno zašel občasno v Cafe Nowak. Vzel je v roke Weltblatt in preletel kulturna mnenja. Navadil se je, da je v družabnih kronikah zasedal centralno mesto, v fraku in s cilindrom je bil nasmejana tarča fotografov, pod roko je držal svojo ženo Karin, ki mu je bila v ženski okras in moški ponos. Kritiki so ga previdno hvalili in si puščali nekaj dvoličnega prostora za morebitne druge čase, ko bi celo on padel v nemilost pri svoji publiki ali skomponiral kakšno manj bleščeče delo.

To se mu je zgodilo z opereto Gorska roža. Ni našel vodilne melodije, ki bi prodrla do poslušalcev, aplavzi so bili medli, kritiki so priostrili peresa in pokazali, da se znajo lotiti z vso ostrino tudi samega Dobaya. Stara slava ga je sicer držala pokonci in redno so uprizarjali njegova proslavljena dela, a vseeno ga je žrlo, če ni bil čisto pod vrhom. Kadar je v kavarno vstopil kdo izmed kritikov, se je tehtno usedel na največji možni razdalji od njega in mrzlo sta se merila z očmi. Časopisna kritika, ki jo pisun nakraca v pol ure, lahko uniči večmesečno delo komponista. Njihova medsebojna razmerja so segala od sovraštva, cinizma in vse do posmehovanja. Omizje glasbenikov in kritikov je zato Joseph Kratochvil zgovorno razdvojil z dvema obešalnikoma za plašče, da je preprečil vsaj neposredni dvoboj.

Vseeno se mu to vsaj v enem primeru ni posrečilo.

Alexander Rumpl je bil kritik s papirnatim obrazom, v sebi je bil zakisan, ker ni bil sprejet na akademijo lepih umetnosti in se je zato privatno učil klarinet in glasbeno teorijo. Za Neues Wiener Tagesblatt je pisal ocene in kritike glasbenih dogodkov in skrbno gledal, da je lovil signale svojega šefa, na katero stran naj nagne svoje pisanje. Pogosto se je odločal za zmerne ocene, našel ravnotežje med pohvalo in kritiko, da je lahko v morebitnih nadaljevanjih dokončno ustoličil avtorja kot nadarjenega ali pa ga pohodil kot neobetavnega. Po predstavah se je v poznih večernih urah ustavil pri Nowaku, naročil Kaisermelange in se ob svežih vtisih lotil pisanja. V svojih začetkih je to delal tako, da je izgledalo kot javna predstava moči, bil je obrnjen k ljudem in pisal suvereno z notesom na kolenih, umetniki, ki so kapljali za njim v lokal, pa so ugibali, ali jim piše slavospeve ali pa jim z besednimi srpi reže preživetje na kulturni sceni. To je trajalo vse do tistega dne, ko je precej pozno vstopila Karin Schweiger, operna pevka. V sebi je imela že dva konjaka in dovolj nabranega besa, na glavi je nosila klobuk z nevarno velikim peresom, v ravni črti je prehodila tistih deset metrov do mize, kjer je zatopljen pisal Rumpl, in mu primazala takšno klofuto, da je padel s stola s priborom vred. Potem ga je še brcnila v podplat in sedla za šank. Od tam mu je poslala še kosmato besedo, da on že ve, zakaj jih je dobil. Za omizje je dodala razlago, da jo je pred nekaj dnevi imenoval za ostarelo primadono, ki s šumniki in sičniki povzroča več hrupa kot petja, in da svetuje pevki popravo zobnega mostička. Slišalo se je vzklikanje, privoščljivo hahljanje, Alexander Rumpl se je pobral iz ponižanja, otresel se je prahu in sedel nazaj za mizo, nato pa nadaljeval s pisanjem, češ, ponižujte me, kolikor hočete, jaz ostajam tukaj. In je res ostal. S trmo se je dvignil nad klofuto, vzdržal je celo kot prisilna publika, saj so še isti večer uprizorili provokativno predstavo, pianist je sedel za klavir in Karin Schweiger je zapela svojo arijo, sičniki in šumniki gor ali dol, razpela se je vse do dostojne višine in prejela stoječ aplavz. Na rokah so jo nesli preko miz, mimo Rumpla, ki je mirno nizal svoje besede v notes. Kljub klofuti, ki je odmevala po celotnem Dunaju vse do Grinzinga, je ostal zvest kavarni Nowak. Temu je pripomoglo tudi dejstvo, da se je tam lahko srečal z moškimi simpatijami. S komaj opaznimi gestami so si sporočali, kdo, kje in kdaj, se tiho spogledovali čez kozarce in pozno ponoči drug za drugim odhajali v noč. Joseph Kratochvil jim je prijazno omogočal nevidni in neslišni dialog z različnimi prtički, ki so se pojavljali ob mali žlički. Mesto Dunaj je bila velika mati, ki je premogla ljubezen do vseh svojih sinov in hčera in njihovih križanj, posebnih želja, deviacij, popačenj, sramotenj, a vseeno je bila diskretnost zaželjena in noč blagoslovljeno kritje za hojo po komaj vidnih erotičnih poteh.

Prejšnjo jesen sta tako spet sedela v Cafe Nowak Johann Dobay in Leo Weiss. Po zadržanem neuspehu zadnje operete sta čakala na navdih, a tega ni bilo. V zraku je bilo več politike, družba je vrela na skupnem evropskem štedilniku, vsi so govorili o miru in se pripravljali na vojno, komunizem se je skotil na vzhodu in ponujal svoje dosežke delavstvu na zahodu, kjer pa so kot protiodgovor nezaposlenosti, brezdelnosti in milijonski inflaciji ustanovili nacionalsocialistično paradigmo. Povsod so s trona jemali kralje in cesarje in nanj postavljali delavca, močnega, premočrtnega, preprostega. Za njegovim hrbtom se je skrival vojak in to je Dunaj vedel prav dobro, zato so NSDA1 kar prepovedali, še posebej ko so prebrali njihovo preprosto reklamo za rešitev socialne krize: 500.000 je nezaposlenih, 400.000 je Judov, izhod je jasen, volite NS! Karte moči še niso bile čisto razdeljene, vsi so oklevali pred razkritjem talonov, pravih namer, diplomati so se rokovali, zločinci so si umivali roke, eksekucije so bile posamične in higienične, na sprejemih so si politiki izmenjevali poslanice dobre volje, a podtalne centrale moči so pošiljale svoje emisarje po Evropi, da so razpihovali tlečo žerjavico, tipali družbeni pulz, netili nezadovoljstvo, skrbeli za atentate, grožnje, iskali in kupovali somišljenike, agenti so menjali imena in potne liste, si lepili umetne brke, se kitili z lažnimi diplomami, živeli v konspiraciji, izkoriščali ljubice, se urili v vsesplošnem izmikanju in njihovo najljubše delovišče so bile kavarne, še posebej tiste na Dunaju, kjer si skrbno skrit za časopisom lahko prisluškoval levo in desno, kajti prej ali slej je večerni alkohol razvezal usta ljudem in iz njih je padla resnica, ki je skrita v vinu. Ni bilo redko, da so za mizami v kavarni sedeli v neposredni soseščini prikriti agenti Kominterne, gestapovski ovaduhi, policijski uradniki, tuji vohuni, novinarji rumenega tiska, radovedneži, naivneži, eksekutorji, monarhisti, anarhisti, zakonolomci, domoljubneži, poslovneži, pederasti, kleriki, Judje, Nemci, Čehi, Grki, umetniki in njihovi kritiki, bogataši in nezaposleni, zdravi in jetični. Včasih je sedel ob mizi morda čisto navaden meščan, ki si je zaželel požirek močne črne kave, a za nevtralneže je bilo komaj še kaj prostora. Zrak je bil že kužen, pogledi priostreni, prepričanje usodno. Na notranji strani suknjičev so vsi nosili svoje partijske značke, pod pazduho majhno žepno pištolo in čakali so na trenutek, ko se bodo lahko razkrili, sprostili dolgo zatajevano pripadnost in začeli zlepa in zgrda graditi družbena pravila, ki so bila zapisana zaenkrat še na tajnih dosjejih nočnih strankarskih zasedanj.

A ta čas še ni čisto prišel, vsi so srkali iz porcelanastih skodelic črno poživilo in čakali na pozivni znak. Kakšen bo ta znak, pravzaprav niso vedeli, a ko se bo pojavil, ga bodo prepoznali, zanesljivo ga bodo prepoznali in kot eden bodo stopili v formacije, ki se bodo pojavile na ulicah, kot da so padle z neba. Morda bo prišel sam Odrešenik v svojem drugem prihodu, kajti napovedal je, da bo to dogodek, ko se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človekovega in tolkli se bodo po prsih vsi rodovi na zemlji. Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo.2 A do takrat je bilo upravljanje zemeljskih zadev še v rokah lokalnih oblastnikov.

Na površini temne in nagnite vode družbenega tolmuna pa je še vedno plavalo meščanstvo kot smetana na kavi. Vozili so se v svojih bleščečih avtomobilih na sprejeme, koncerte, plese in premiere, ženske so se ogrinjale v krzna in moški so nosili svilene reverje. Verjeli so, da je zabava odgovor na resnost življenja in vino zdravilo za tesnobno prihodnost. Ob vikendih so jih operete slavnih rojakov razpoloženjsko dvignile visoko nad mestne strehe in tam so utrjevali vero, da v narod, ki piše tako sladke melodije, ne more biti uperjeno orožje.

– Kaj bosta, gospoda?

Joseph Kratochvil je stopil pred Dobaya in Weissa, ki sta ga pogledala zmedeno in neodločno. Bila sta v umetniški temi, še tega nista vedela, kaj bi spila v lokalu.

– Dajva Kosakenkaffee in, Joseph, bodi velikodušen pri nalivanju, morda nama to odpre navdih.

Sprva ni pomagalo. Nadaljevala sta z ostrimi pijačami, potem je Leo izvlekel violino in zaigral motiv, ki mu je zašel v uho. Johann je sedel za klavir in po nekaj poizkusih sta naredila osnutek melodije. S tem sta odkopala doslej neviden glasbeni studenec, harmonije so se usule pred njiju, od nekod se je vzela pola notnega črtovja in Johann je začrtal prve note.

– Leo, kakšen libreto ti pride na misel?

Salonski lev Ernst preživlja svoje dolgočasne dneve v kavarni. Tam se zaljubi v prodajalko cvetic Liselotte, ki ima svoje mesto na pločniku pred lokalom. Da bi se ji prikupil, vsak dan kupi šopek od nje. Ona mu vrača simpatije. Da bi jo približal sebi in svoji zaljubljenosti, prepriča Ernst svojo ženo Brigitto, da potrebujejo vrtnarko. Žena pristane in se s pomočjo Liselotte preizkusi v gojenju cvetic. Kljub bližini Ernst komaj najde kakšno uro, da jo preživi v objemu dražestne mladenke. Da bi ostal sam z njo, pregovori Ernst svojo ženo, da bi šla ona v Bad Ischl na zdravljenje svoje melanholije. Soproga se strinja, vendar vzame Liselotte s seboj. Ernst ji sledi s svojim prijateljem maskerjem iz gledališča. Preoblečen v tujega turista iz Anglije in z novim obrazom se znajde v toplicah in čaka na priliko, da bo Liselotte prosta in v njegovem objemu. Topla voda pa razživi tudi soprogo, ki se v oblekah z globokim izrezom začne zanimati za postavnega angleškega tujca in je pripravljena na kratko avanturo. Ernst jo poizkuša prepričati, da je dolgočasen Anglež, ki se brez pravega razloga ne bi dotaknil gole ženske kože, kakšen gin pa rad spije. Soproga ne odneha, pije šampanjec in razlaga tujcu, da ima dolgočasnega moža, ki jo zanemarja in samo poseda po kavarnah, ona pa si želi ljubezni in dotikov moških rok. Objema Angleža in mu ponuja vrat za sladek poljub. Ernst šele tu spozna, da ima postavno ženo, ki jo še vedno ljubi. Na hitro si izmisli preobrat. Namigne, da je njena nepotešenost morda samo nesporazum, mogoče jo mož obišče kar tu v toplicah. Teče v sobo in se preobleče. Soproga je presenečena, ko vidi kmalu na vratih salona Ernsta s šopkom rož in kovčkom. Ta ji nakloni iskren objem in žena mora priznati, da se je mož potrudil zanjo. Spremenil se je in postal sprejemljiv. Ponovno se vzbudi njuna stara ljubezen, Liselotte pa vmes odkrije maskerja. Z obraza mu izmije barve in puder in se zaljubi v resničnega mladeniča. Zdravilo za melanholijo je poljub, zavesa pade, aplavz.

Če je res, kar so govorili kasneje, se dva dni in dve noči nista ganila iz kavarne Nowak. Johann Dobay je komponiral, Leo je pisal verze pod note in vmes poigraval na violino ideje za nove arije, Johann jih je razvil in harmoniziral, vsa vročična sta živela v privzdignjenem umetniškem oblaku, Joseph jima je kuhal kavo in hrenovke, nista si upala prekiniti ustvarjanja, da ne bi presahnil studenec navdiha. Okoli pianina sta navlekla mize, kjer sta odlagala sveže popisane pole, razmršena in z odpetima ovratnikoma sta sestavljala posamične prizore in tretji dan zjutraj sta imela postavljen skelet nove operete Salonski lev. Potem sta naročila svojo jutranjo kavo, si prižgala cigari in si pomežiknila. Zaspala sta kar na mizi.

Premiera je bila v petek, 25. 2. 1938, in je predstavljala uvod v pustno veseljačenje. Opereta je bila popoln uspeh, ljudje so cepetali, zahtevali ponovitve, klicali so pevce na oder, metali so jim šopke rož, na koncu so priklicali še oba avtorja, stopila sta v svetlobni stožec, Johann Dobay je bil še večji in slavnejši kot kdajkoli prej, Leo Weiss se je nerodno nasmihal, mahal je z rokami, na koncu sta se nagnila v globok poklon, na obrazu sta čutila valovanje glasnih ovacij.

Mesto je mojstra operet nagradilo z največjim možnim dosežkom, arije iz Salonskega leva so šle v uho že prvi večer, najspevnejša med njimi pa je bila Brigittina arija Nikoli več melanholije, ki je postala ženska napitnica in hvalospev ljubezni. Fotografi so stali v trojni vrsti okoli nastopajočih, bliskavice so lovile nasmejane obraze, kritiki so imeli lahko delo, lahko so zapisali samo nedvoumen uspeh obeh mož, ki sta dunajsko opereto kronala z novimi melodijami, komičnimi prizori in splošno priljubljenostjo. Reka ljudi ju je ponesla na ulico, morda sta hodila, morda lebdela na oblaku slave, morda sta letela, danes jima je bila odvzeta človeška teža, dana jima je bila lahkotnost slave, množica se je na cesti razcepila, okrajek je zašel v kavarno Nowak, Joseph se je držal za glavo in odmikal stole, pol orkestra se je že zrinilo vanjo, z razširjenimi rokami in razkoračen je držal mizo zraven pianina prosto, da sta na rokah navdušencev lahko prišla Johann in Leo do svojega stola. Na šank je Joseph nastavil vse kozarce, ki jih je imel, in kar počez zlival šampanjec, danes ni bil čas za malenkosti, Johann je že sedel za tipkami in intoniral uverturo, da so ljudje lahko nazdravljali v tričetrtinskem ritmu. Prišli sta tudi glavni pevki v vlogi Liselotte in Brigitte, dvignili so ju na mizo, pokazali sta noge in zacepetali svoj cvetlični ples, nato sta se vrgli med ljudi, roke so ju mehko prestregle in jima ponujale mehurčke, da sta nazdravili. Hrup je pritegnil mimoidoče, stalni gostje so se ogreli na zvišano sobno temperaturo, obubožani umetniki so jedli in pili na zalogo, Johann Dobay je vsake toliko zavpil, da se pije in je na njegov račun, na stol zraven pianina je stopil Leo in izvlekel violino, odigrala sta mazurko iz prizora v toplicah, zmanjkalo je prostora za ples, pa je nekaj stolov poletelo na ulico, Joseph je mižal pred razdejanjem in delal na steno črtice, ene so pomenile popite steklenice, druge razbit inventar, noč se je uvidevno podaljšala, da je praznovanje lahko trajalo po meri novo pridobljene slave, na koncu so se vsi skupaj prijeli čez ramena in zapeli arijo Nikoli več melanholije, ki je bila komaj rojena, pa je že ponarodela, kajti Johann Dobay je imel čut tako za ljudskost kot za umetnost. Leo Weiss je vlekel lok čez violino in se smehljal, okoli sebe je čutil morje dobronamernosti in že desetič pel z razpoloženimi gosti,

Nikoli več melanholije,

na ustnicah se tvojih raztopi,

moje se srce v tvoje skrije,

ljubezen se v objemu prebudi.



Oberleutnant Konrad Greiner je prislonil daljnogled na oči in počasi vlekel pogled po pokrajini pred seboj. Iz jutranje sivine so se že izluščile jasne konture dreves, grmovja in oddaljenih hiš. Vsi še spijo, je pomislil, naj spijo, dokler lahko. Kmalu jih bomo prebudili, morda že danes, morda jutri ali čez teden dni. Ko bo zaropotalo, se bodo prebudili v nov svet, morda se bodo spraševali, ali sanjajo ali so sanjali prej, v vsakem primeru so vsi skupaj naivni kot trop ovac. Na izvidniškem položaju je bil že mesec dni, pa ni še videl vojaka na drugi strani. Odmaknil je daljnogled in zacepetal z nogami, marec je nosil s seboj še vedno zimski mraz. Pogledal je telefon in zeleno žico, ki je izginjala izpod šotorskega krila v zaledje in od tam v glavni štab. Ko bo zazvonil telefon, bo slišal samo eno besedo in ta beseda bo zadoščala. Kakšen literat bo kasneje lahko poetično ponovil, da je tudi v tem primeru bila v začetku beseda in po njej je vse nastalo.

Spet je pogledal skozi daljnogled in sedaj že razločil osebo v poslopju na drugi strani. Nočna izmena se mu zaključuje, spi naslonjen na mizo, rampa je trdo spuščena, na zemlji je mir, nočni plenilci so se pomaknili v gozdne brloge, čez kakšno uro se bodo odprla vrata vaških hiš, hlevska živina se bo oglasila, iz dimnikov se bo pokadila bela para. Oberleutnant je izvlekel beležnico in zapisal raport. Sobota, 12. 3. 1938, nobenih premikov na meji. Izvlekel je najnovejše poročilo protiobveščevalne službe. V stražnici na meji je dežural policist Hans Massiczek, običajna osebna oborožitev.

Telefon je zazvonil, oberleutnant Konrad Greiner se je zdrznil, beležka mu je padla iz rok, stisnil je slušalko in se postavil v pozor. Z otrplim telesom in levico ob stegnu leve noge je glasno rekel razumem. Potem je spustil slušalko na vilice. Slišal je tisto besedo. Nato je zavrtel ročico poljskega telefona in zarjul vanjo.

– Alarm, premik!

Speča pokrajina se je zlomila v svoji hrbtenici, maskirna pokrivala so zdrsnila na zemljo, prikazale so se topovske cevi, iz jam so vstajali vojaki, izza dreves so se zamajali tovornjaki, za njimi se je slišalo prižiganje dizlov oklopnikov, na travniku, kjer je še pred nekaj minutami spala pomrznjena trava, so stali v ravnih vrstah očeladeni vojaki in gledali v isto smer.

– Izvidnica! je zarjul oberleutnant Konrad Greiner in do njega je pripeljal izvidniški vod. Skočil je v terensko vozilo in pokazal na cesto. V minuti so bili ob stražnici, obmejni policist Hans Massiczek je komaj dvignil glavo, vrata so odletela s tečajev, vanj je bilo uperjenih nekaj dolgih cevi, iz navade je segel z desnico po pištolo za pasom, a so mu jo že izvlekli. Oberleutnant Konrad Greiner je stopil trdo ob njega in še enkrat preveril ime na obvestilu protiobveščevalne službe.

– Dežurni policist Hans Massiczek, razrešeni ste dolžnosti, lahko zapustite svoje službeno mesto, nadzor nad mejo prevzema nemški Wehrmacht!

Hans Massiczek je odpiral usta, morda je hotel vprašati, kako vedo za njegovo ime, a bilo je vseeno, kajti res je bil Hans Massiczek in resnica razoroži vsakega človeka. Nagnali so ga za stavbo in lahko je še videl, kako so dvignili dolgo leseno zapornico in so po cesti zgrmeli tovornjaki s pripetimi topovi, motocikli s prikolico, tanki in lahki oklopniki. Peljali so hitro in ravnodušno, vse je še spalo, državo so osvojili med jutranjim dremanjem meščanov, ki so verjeli, da bodo v današnjih časnikih prebrali o velikem preobratu, ki se je zgodil včeraj, in upali na nadaljnje politične rešitve, razumne poteze in meddržavne dogovore. A danes se bodo novice pripeljale do njih na tovornjakih, čas za besede se je končal, začel se je čas dejstev, v eni noči so sosedje pluge prekovali v orožje, prvi sončni žarki so se odbili od nabrušenih bajonetov. Ko je stal z rokami na zidu, je policist Hans Massiczek pomislil, da ima v zaklenjenem predalu zapečateno kuverto, na kateri piše Jansa Plan, tam so navodila, kako naj ukrepa, če bodo nadrejeni aktivirali načrt odpora proti Wehrmachtu, ki ga je zasnoval šef generalštaba feldmaršal Alfred Jansa. Vprašal je vojaka, ki ga je stražil, če se lahko poščije v travo, in oni je rekel, naj se kar v hlače, mu bo topleje. Tisti, ki ima v rokah orožje, ima pravico tudi do besed ali pa do molka in še vedno je bolje, da vojak uporablja ostre besede kot pravo municijo. Tako sta stala za hišo poscani policist in vojak-stražar. Ko je prihrumela zaščitnica, je skočil z motocikla vojak in pomignil stražarju.

– Pusti tepca, naj gre domov, Avstrija se je predala.

Stražar je zajahal motor in vrgel puško na hrbet. Voznik je privil plin in izginil za ovinkom.

Pred stražnico je stal že nov vojak v drugi uniformi, ves kovinski, mlad, oster, na vrvico visokega kovinskega droga je že privezoval novo zastavo. Salutiral je simbolu zmage in arijskega naroda, ki je danes uresničil zgodovinsko nujo, pravico do združitve germanskih plemen, in čakal nadaljnja navodila.



– Posebna izdaja, posebna izdaja, je kričal kolporter in s polno roko časopisov naredil krog po kavarni Nowak, odstopil je Bundeskanzler Kurt Schuschnig, novi se imenuje Arthur Seyss-Inquart, posebna izdaja!

Joseph Kratochvil je zagrabil tri izvode in vrgel fantiču kovanec.

– Petek slab začetek, je zamrmral.

Leo Weiss je dvignil roko in Joseph mu je izročil en izvod. Bil je dopoldan, med mizami se je pretakala hladna tišina. Gostje so imeli občutek, da morajo paziti na vsak gib in vsako besedo, da ne bi razbili krhke družbene posode, v kateri so živeli zadnje dni. Kradoma so gledali na ulice in opazovali ljudi. Nagonsko so vedeli, da jim bodo naslednje politične novice prinesli mimoidoči, ulica bo pokazala svojo politično barvo, ljudje bodo nosili nove simbole, drugačne zastave, govorili bodo druge besede in prisegali novemu bogu. Ampak za sedaj je bilo še vse po starem.

Zjutraj je točno kot ponavadi prvi vstopil gospod Heicke, dobil je svoj Franziskaner in potegnil k sebi časopis. Potem ga je odrinil z gibom, ki je dal vedeti, da je to dokončno slovo, bled je gledal skozi okno, ker je prvi na ta dan spoznal, da bodo novice sedaj prihajale k njemu na dveh nogah, in to hitreje in bolj ažurno, kot bi jih zmogel tiskati še tako aktualen dnevnik. Opazil je, da so se nekatera okna na visoki stavbi čez cesto trdo zaprla, neka roka je potegnila k sebi še polkna, drugje so stisnili preko šip debele zavese. Skrivajo se, je pomislil, kot otroci so se začeli obnašati, če jih ne vidimo, jih ni, a to, kar se je bližalo mestu, je imelo naravo plina, zašlo bo v vsako poro, prišlo bo v hiše skozi dimnike, skozi špranje zaprtih vrat, vsak človek bo soočen s temeljnim vprašanjem, ali si naš ali njihov, in potem bodo glede na odgovor razdeljeni na levo in desno in prav nihče ne bo izpuščen, ne otrok, ne starec, ne moški, ne ženske, ne bogati, ne revni, ne izobraženi, ne preprosti, vsak si bo zapisal usodo in krivdo s svojo besedo.

Potem se je ta dan primajal tudi Berndt Pretscher, postal je na vratih in sumničavo premeril prostor, kot da bi utegnil prav tu doživeti družbeni preobrat.

– Großer Brauner za vas, gospod Pretscher.

Joseph Kratochvil mu je prinesel kavo in stari starinar ga je nepričakovano prijel za zapestje. Vznemirjen je vprašal glavnega natakarja, če imajo še kje kakšen dragocen kos starinskega pohištva ali izdelek iz starih časov? Da svetuje, naj vse dobro skrijejo in zavijejo. Ko družbo preorje politični vihar, ostane za njim mnogo ruševin in razbitin. Denar se zamenja, ljudje postanejo cinični, primitivci bi razbili vse, kar je nastalo pred njihovim rojstvom.

– Ampak potem, je cmokajoče sikal gospod Pretscher v Josephovo uho, pride slej ko prej zatišje, mir, obnova in sčasoma ljudje spet začenjo ceniti nekdanje rokodelske umetnine. Takrat so spet pripravljeni dati za njih velik denar. Treba je znati preživeti, jaz sem doživel že kakšen družbeni preval, poslušajte moj nasvet. Srebrn pribor? Zakopljite ga v klet. Pozlačen okvir? Premažite ga s sivo barvo.

Pomembno je pokimal in tresaje nesel skodelico k ustom, izgledalo je, da ni čisto prepričan, če bo on preživel svoje starine.

Ta petek je bil zrak naelektren, vznemirljiv, nosil je duh po zažganem, po jedki kislini, po pasti za mazanje vojaških čevljev. Vsak gost se je nekoliko predrugačil, eni so molčali in vrteli oči, drugi so se lajšali s praznim govorjenjem in iskali somišljenike.

Kipar Werner Holzer je vstopil z zapoznelo novico, ki jo je pobral z ulice, da imajo novega zveznega kanclerja, ki ima nekoliko nenavadno ime Arthur Seyss-Inquart, da je človek pravnik, torej izobražen, in da bi lahko pokazal z dobro gesto, da mu je kaj do umetnosti, in bi se pustil upodobiti v glini in bronu. Tudi on bi bil voljan prevzeti naročilo. Iskal je kimavce okoli sebe, pa se je vsak ukvarjal s svojo kavo ali pa niso hoteli pokazati, da ga imajo za naivneža in nepoznavalca, ki ne ve, kdo v teh dneh vstopa v politiko in s kakšnimi nameni.

Robert Fenzl ga je podučil, da ti ljudje od umetnosti poznajo samo fotografijo, in še to zgolj tisto v reklamne namene, najraje gledajo svoj portret v časopisu, da jih omamlja odblesk lastnega hvalisanja.

Smejal se ni nihče, gostje so upali, da se bo situacija do ponedeljka stabilizirala, ta konec tedna pa naj mine v miru, v soboto dopoldan bodo odšli na tržnico, zvečer v Grinzing na koline in kislo zelje, nedelja je Gospodov dan, še liberalci počivajo ta dan, popoldne se vsi odvrtijo na promenadi in se pozdravljajo z globokim klanjam se.

Potem bo prišel ponedeljek, ki pa je še zelo negotov, tako glede vremena kot politične prepišnosti.

Zvečer so v umetniškem kotu uprizorili češki in slovenski gostje pod vplivom ostrih pijač politični pamflet. Z ogljem so si namazali na zgornje ustnice majhne črne brke in naročali bavarsko pivo. Stregel jim je Walther Rainer, bil je bled in še bolj neroden, polival je kozarce, roke so se mu tresle, pijana druščina ga je tokla po ramenih in ga vzpodbujala kot strežaja arijske rase.



V soboto dopoldan je vstopil v kavarno Nowak prvi Leo Weiss. Bil je še vedno v svoji koncertni črni obleki in pod pazduho je nosil violino. Včeraj so odigrali veseloigro, prosili so ga, da bi pomagal pri drugih violinah, parti niso bili pretežki in je tako potešil svoje veselje do glasbe, ki ji je še bil kos. Potem je kolovratil po mestu, se srečeval z znanci in obsedeli so Pri mesarju, kjer jih je gostilničar pustil v zadnji sobi. Pili so in dremali na mizah, jokali nad umetniško usodo, Leo je plačeval, saj mu je denar pritekal od libretov, to, kar ga je grenilo, je bila neuslišana ljubezen. Mimo pravil svojega rodu se je zagledal v Luiso, kri ga je gnala k njej, iskala sta skrivališča, kjer sta si podajala prste in sladke besede, pečatila sta jih s poljubi in tesnimi objemi. Luisin oče je bil arhitekt zariplega obraza in brezupne okostenelosti. Ko je izvedel, da je hčerin simpatizer Jud, je dramatično razdvojil zaljubljenca. Prepričal-plačal-prisilil je svojega zdravnika, da je razglasil Luiso za akutno zmedeno osebo in jo vtaknil v umobolnico. Res da je tam imela svojo sobo in negovalko, knjige in pianino, a obiski razen matere in očeta so bili prepovedani. Leo jo je našel, kajti tudi njegov denar je odpiral vrata, bolničarji so se zmehčali za primerno vsoto, igral je v bolniškem parku pod njenim oknom in Luisa mu je metala ljubezenske prisege, da bosta skupaj, ko bo polnoletna. Nekajkrat sta se sestala v senčnici bolniškega parka, dežurni bolničar je vmes dvignil svojo tarifo za molčečnost, potem se je oddaljil, da ni poslušal vzdihov, ki pridejo samo iz mladih teles, ko jih obnori strast, ki ji takrat še zmotno rečejo ljubezen. Bosta že spoznala, si je mrmral uslužbenec v brke in delal velike kroge okoli senčnice, naj gorita, dokler imata v sebi še suha polena, sčasoma se bodo upepelila, počasi se bosta ohladila, a do takrat je še dolga pot. Naj se ljubita z ognjem, ni večje sreče kot izginiti v vročini objema. Tako je razmišljal nočni dežurni in štel bankovce, to noč imamo vsi nekaj od ljubezni, eni poljube, drugi denar. Ko je presodil, da sta mlada že opravila svoje zbližanje, se je vljudno približal in se odkašljal, da mora mlada gospodična nazaj v sobo, da bo prvi petelin kmalu zapel.

Zato je mladi Leo Weiss pil in igral, v sladkogrenkem čakanju je padal občasno v obup in se drugič spet vzpenjal po lestvi optimizma, da se bodo časi obrnili ljubezni v prid, v družbi je vrelo, obetali so se novi časi, osebna svoboda bo priplavala kot tekoči vosek nad zatohlo vodo stare družbe. A do takrat se je moral opiti, da je lahko vzdržal muko ločenosti od svoje ljube.

Tak je torej prišel v Cafe Nowak, ko je Joseph odklenil vrata in je Leo skoraj padel v lokal. Joseph ga je obzirno posedel in po vonju njegove sape presodil, da se v njem pretaka več vinskih studencev, ki skupaj izparevajo v kisli zadah. Čeprav je Leo zahteval kavo, črno in močno, mu je Joseph predlagal, da naj najprej preseka s čisto viljamovko. To je učinkovalo na Leove misli kot jutranje umivanje. Ko so se nakapljali še drugi gostje, je že bil zrel za Katerkaffee. Tak, streznjen in umirjen, je prestregel prvo novico, ki je planila v lokal v podobi Alexandra Rumpla. V dežnem plašču, razmršen in nejasno razburjen je kar povprek zavpil.

– Nemški Wehrmacht je vkorakal v Avstrijo!

Besede so udarile kot kamen v steklo. Ljudje so dvignili glave, odložili časopis in skodelice, v začudenju bočili obrvi, se spogledali in dojeli, da je nastopil čas za opredelitev. Eni so se nasmehnili, drugi glasno nasmejali, se objemali, v kotu so molčali, bledeli, obsedeli v samoti, čas, zrak in prostor so se začeli parati, Cafe Nowak se je razlomil v dva dela, v dvoje obiskovalcev, ki so sedeli prav blizu ob svojih mizah, a obenem so bili že kilometre narazen, začele so jih ločevati še včeraj skrite miselne razlike, naglas, ime, rodbina, poreklo, ten kože.

Alexander Rumpl je stal sredi kavarne in se obračal na levo in desno. V razpetem plašču je deloval drzno, kot da je sam načrtoval in izpeljal prvo dejanje Blitzkriega. Da je nemška vojska prestopila mejo brez vsakega odpora, da so jo že v prvih vaseh pričakali s cvetjem, vzkliki, zastavami, žganjem in upanjem, da k njim končno prihaja arijski red, ki je garant za preživetje premajhnega ostanka nekoč ogromnega cesarstva, da bo Wehrmacht kmalu na Dunaju, kjer ji pripravljajo veličasten sprejem, govoril je zanosno, in vendar spet tako dvoumno, da bi lahko kadarkoli kasneje preklical svoje besede, če bi se izkazalo, da so bile izrečene politično nekorektno. Vaja dela mojstra, dolgoletni časnikar je otipaval pulz družbe, temperaturo meščanstva, in kje bi to lahko lažje storil, kot v kavarni Nowak, ki je bila presek Dunaja.

V kavarni je zašumelo, slišalo se je besede za in proti, jezni obrazi so se obračali en proti drugemu, ni še bilo čisto jasno, ali bo šlo v tem primeru za politični in besedni spopad ali bo novonastalo dejstvo terjalo tudi dejanja, kakšno klofuto, zmerjanje, izgubo dobro plačanega mesta, nazadovanje na družbeni lestvici, vse je bilo v igri, kot pri nekakšni nevidni ruleti so ljudje polagali svoje žetone na dobitno številko, rdeča polja, črna polja, srečne številke, kdo bo na koncu blaženi dobitnik, teh je malo, pri hazardu je vedno več poražencev, nekateri so že vstajali izza miz in z ostrim pogledom rezali zrak, naj se vidi, kdo bo prvi pokazal pravo barvo, kdo bo z navdušenjem pozdravil nove čase, novo vojsko, novo oblast, ki bo kot z glavnikom prečesala družbo in izločila vse vagabunde, skrivače, komuniste, brezdelneže, umobolne, pederaste, oportuniste, mlačneže in dvoličneže, ali so takšni tudi tukaj, v tej kavarni, nekateri so že samoiniciativno prevzeli vlogo selektorjev in izvajalcev še neizrečenih ukazov, drugi so vlekli glavo med ramena, žal jim je bilo, da so se še včeraj posmehovali klovnu s severa, Joseph se je počasi umikal proti šanku, ta je bil njegovo zavetje, obrambni zid, tam bo varen, kajti pred nekaj urami je precej glasno in neprevidno rekel, da je to res smešno, da bo Adolf kot rojeni Avstrijec samo zato vkorakal v Avstrijo, da jo bo spremenil v Nemčijo, kar je res zelo nepatriotsko, zakaj pa ne priključi raje Nemčije k Avstriji, Leo se je spogledal z glasbeniki in slikarji, mignil je z glavo proti izhodu in tiho so se izmuznili na ulico, za njimi je prišel posmeh, da podgane že zapuščajo ladjo, drugi glas je rekel, ne bodo daleč prišli, naši se že zbirajo, Leo in druščina so se vrnili že po nekaj minutah, ulico so zapirali nekakšni mladci z gorjačami v rokah, v Cafe je planil mlad študent strojništva Karel, bled je povedal, ker je nekomu moral povedati, da so z balkona univerze vrgli na dvorišče tri judovske študente, da so to storili v čast prihajajoči sili s severa, da čistijo deželo, Leo se je približal šanku in z očmi iskal zadnji izhod, a od tam je prišel Walther Rainer, spremenjen kot Kristus na gori, sijal je v notranjem ognju, kot sredi gledališke predstave je slekel natakarsko srajco in oblekel rjavo, slekel je črne hlače in oblekel jahalne, sezul se je iz nizkih čevljev in navlekel nase škornje, iz naprsnega žepa je potegnil glavnik in potegnil lase v ravni vrsti preko glave, potem si je na rokav namestil trak s kljukastim križem, izpod pulta je potegnil kapo s ščitkom, drhtel je od notranje vznemirjenosti, gorel v ognju spreobrnjenca, sprožil je desnico proti stropu, to je storil s takšno odločnosto, da se je slišal pok kosti, raven kot steber je treščil s petami in pozdravil glasno in jasno, Heil Hitler, prvič se je v tem prostoru slišalo to ime, bil je to njegov prispevek k novemu redu, zvočni blagoslov, ime vodje, ki se je že bližal Dunaju, njegovi speči podaniki so se prebujali iz dolgoletnega sna, takoj so ukinili prepoved NSDA, stari zakoni so se rušili v svoji trhlosti, država se je sama od sebe sesula v prah, oblast so prevzemali vdani simpatizerji, predolgo so požirali ponižanja judovskih in slovanskih trgovcev, sedaj že vstajajo v novo jutro dvakrat večji kot običajno, brez vsake tresavice je stopil Walther Rainer pred šank, odrinil je Josepha s takšno močjo, da je le-ta padel med kozarce, ki so se s treskom razbili, prehodil je kavarno v ravni črti do vrat, vse se je umikalo pred njim, bil je poosebljena moč, bil je utelešena jeklena volja, bil je speči vojak, ki ga je danes prebudil klic Vodje, korakal je v tišini, usnjeni škornji so škripali, stekleni drobci so se drobili pod podplati in ob pasu se mu je zibal vojaški bajonet, in čeprav je bil skrit v toku, so vsi čutili ostrino noža, ta je prehajala na lastnika in ga delala nedotakljivega, ko je dosegel vrata, je imel Walther Rainer že pločevino na obrazu, prijel je za kljuko, se obrnil in premeril navzoče s prezirom, rekel jim je, ne odhajajte, vrnil se bom, šel je na ulico, kjer se je že slišalo huronsko kričanje, šipe so pokale pod udarci krepel, nekdo je tekel, več jih je teklo, topi udarci so se slišali vse do kavarne in kava, ki se je hladila v skodelicah gostov, je drhtela v ritmu vojaških bobnov.

Joseph se je dvignil iz črepinj, krvavel je iz dlani, ovil je roko v krpo, s katero je brisal mize, Leo ga je gledal, trezen in postaran za mnoga leta, metuljček je imel postrani, oba sta si izmenjevala vprašanje, kam naj grem, a vse poti so bile naenkrat zaprte, vsi so to občutili, zato so nekateri gostje kar obsedeli, nekateri so tiho odhajali, spet drugi prihajali in hlastno šepetali novice, bankirja Ginzburga so zaklali sredi ulice, samo nekaj minut je minilo in tisoč let dobrih manir je izginilo kot kafra, meščanstvo se je sprevrglo v drhal, rek ljubi svojega bližnjega se je v nekakšnem anagramu premešal v ubij svojega bližnjega, nikamor ne moremo, je vzkliknil Leo, obkroženi smo, zaprli so vrata kavarne in jih založili s stoli, potem so somišljeniki sedli v kot in tiho pili ostre pijače, dremali so celo noč s sobote na nedeljo, poslušali so krike z ulice, povelja, vsake toliko se je sesula šipa, topot korakov, kletvice, četa vojakov je pela Horst-Wessel-Lied in besedilo je natančno opisovalo dogajanje, ki se je slišalo čisto notri v zadnjo sobo kavarne Nowak, čakali so nedeljo, njeno zoro, upanje, da so se najhujši vandali iznoreli, da bo policija naredila red, da bo nova vlada prevzela odgovornost za varnost prebivalcev, da bodo cerkveni zvonovi prebudili vest kristjanov, da bo škof zgrožen obsodil nasilje, da bodo mestni čistilci pometli črepinje, grobarji diskretno odvlekli trupla, da bo nekdo rekel, samo izjema je bila, norost uličnih tolp, nespametne poteze zapeljanih, neustrezno praznovanje v čast vkorakanja Wehrmachta, nedelja bo prišla, cerkve se bodo odprle in tam je vsakemu zagotovljena varnost, če ne bo šlo drugače, se bodo vsi zatekli pred oltar, tudi Judje, Dunaj ima toliko krščanskih svetišč, da bodo vsi na varnem, zaprli se bodo skupaj s krščanskim Bogom, njegovim Sinom in svetim Duhom, s staro in novo zavezo bodo naredili zid pred imenom zveri.

Nedeljsko jutro jih je našlo napol speče, svetloba jih je prebudila nežno, dvignili so glave, spogledali so se in vlekli na ušesa zunanje zvoke. Dosegla jih je tišina, olajšani so se naslonili in čakali. Joseph je šel do pipe in si oplaknil obraz, gospodje, kavo bom skuhal, naj nekdo odpre vrata. Spogledali so se. Potem je Leo odšel do vrat, še vedno je imel na sebi svojo svečano koncertno obleko, odnesel je stole izpred vrat, obrnil ključ in previdno odprl vrata. Nič, jutranji mraz in speče mesto. Vzpodbudno je pokimal proti notranjosti, mirno je, prešlo je, ko se je obrnil nazaj proti ulici, je pred njim stal Walther Rainer, čist in zlikan, preko srajce je nosil usnjen jermen, ob pasu je imel pištolo, oči izvotljene, kot da so videle poslednjo resnico, ki ji bo sedaj služil.

– Rekel sem, da se bom vrnil, lepo, da ste me počakali.

Spet je prehodil kavarno v ravni črti, roki je sklenil na križu in obstal pred Josephom. Izvlekel je pendrek in z njim narahlo potrkal po pultu. Joseph je stal z nejevero v očeh, zavito roko je skrival v predpasnik in počasi drsal nazaj.

– Kaj je, Herr Ober, prestrašeni?

Joseph je pokimal.

– Pri delu se boste sprostili, skuhajte mi kavo.

– Takoj.

– Takoj, gospod Rainer.

– Takoj, gospod Rainer, je Joseph ponižno ponovil in se umaknil za štedilnik. Skuhal je podaljšano in dodal žličko smetane. Pred Waltherja je potisnil pladenjček, dodal sladkor in keks. Potem se je ritensko umaknil k ostalim. Stali in sedeli so ob zidu kot ljudje, ki so jim ukradli voljo in bodočnost.

Walther Rainer se je užitkarsko sklonil nad skodelico in potegnil vase imenitni vonj. Priprl je oči in srknil prvi požirek. Potem ga je neka notranja eksplozija izstrelila s stola, zagrabil je pendrek in usekal po skodelici, da se je razletela na tisoč koščkov. Vsi so trznili.

– Sranje hudičevo, kako naj pijem kavo v tem svinjaku! Vse smrdi po judovskih svinjah in njihovem dreku!

Odkorakal je do vrat, jih na široko odprl in zavpil.

– Kameradi, naš čas je prišel, čas čiščenja in reda!

Po ulici je zatopotalo in uniformirani mladci so prignali pred lokal skupino meščanov. Walther se je obrnil v kavarno in s prstom streljal v ljudi.

– Ti, Jud, ti tudi, ti, sprevrženi umetnik, ti, peder, poznam te, marš na ulico. Joseph, prinesi vedra, vodo in krtače. Na kolena, kaj se obirate, poribajte pločnik pred kavarno, da bodo pošteni ljudje lahko prišli na kavo, ne da bi se umazali ob judovsko nesnago, dajmo, ribajte, bolj z veseljem, vi tudi, milostljiva gospa, na kolena, drgnite do čistega.

Leo je dobil udarec za koleni in spodneslo ga je na asfalt, zraven je klečala gospa Abramovicz, žena trgovca z nepremičninami, drgnili so svoj izvirni greh, greh imena, rodu in vere, gospod Pakuscher je imel jutranjo haljo ogrnjeno čez srajco, zapletel se je v pas in telebnil na nos. Gledalci so se krohotali in jih vzpodbujali z žaljivkami. Poleg uniformiranih mladcev so se nabrali tudi njihovi sosedje, podrejeni, znanci, vživeli so se hitro in gladko v novo vlogo, čez noč so postali nadljudje in spregledali so zmoto, v kateri so živeli dolga leta, danes so jasno videli svoje včeraj spoštovane someščane kot nevredne, od njih je šel čuden zadah, naenkrat niso mogli več prenašati njihove smešne govorice, na kolena z njimi, naj odslužijo svoj pohlep in izkoriščanje. Judje so ribali, zmočili so si obleko in jo trgali na tlakovcih, gledali so v tla in niso videli mogočno pošastnega pojava, ki se je odvijal okoli njih, ljudje so množično prestopali v novo vero, krstili so se pod okljuki novega križa in se spovedovali včerajšnjih zablod, naenkrat so se poenotili, se ozirali proti Wallhalli, točki svoje nesmrtnosti, postali so del tisočletnega rajha, neminljive slave, pripadniki novega časa so se množili na ulicah in trgih kot brsti čudežne rastline, prihajali so iz kanalov, skritih kleti, izza rešetk, iz grmovja, hodnikov, včerajšnji anonimneži in nezadovoljneži so danes že lahko sodelovali pri oblasti, po svoje so bili to nedeljo še vsi malo neutečeni, še v petek niso vedeli nacionalni socialisti, da bodo v nedeljo prevzeli oblast, in prav tako se judovskim meščanom ni niti sanjalo, da bodo v nedeljo ribali asfalt, kjer so še v petek stopali na promenadi in se naklonjeno pozdravljali. Vloge so se razdelile tako hitro in dokončno, da so jih sprejeli tako zmagovalci kot preganjani, čas se je preklal na dva bregova, usmiljenje se je ločilo od neusmiljenja in tako je bilo mnogim lažje, ker je prenehala dvoumnost. Judje so ribali, s krvavimi členki so vlekli krtače, gledali so v tla in niso videli, kako so se svobodni ljudje po ulicah in trgih prostovoljno postavljali v kalup, da bodo postali odkovek nove strumnosti. V mestu je delovala neka nadpamet, na neznan način je koordinirala delovanje tisočev ljudi, da so mislili enoumno in delali istosmerno, ponoči so po vseh okrajih začeli prižigati bakle, kot somišljeniki so se sestavili v ognjene čete, ne vedoč sprva, kaj je njihov namen, potem jih je notranje vodilo pripeljalo pred sinagogo, krog se je sklenil, ogenj bo uničil, kar je minljivo, ostale bodo le čvrste prvine, kamen in jeklo, svet se bo očistil mehkužnosti, nepopolnosti in minljivosti. Lojalnost do oblasti, uslužnost in zahvala za varstvo pod okriljem peruti nemškega orla se je samoumevno širila kot blagodejna okužba, že isti dan so hodili domoljubi na improvizirane izpostave in ovajali Jude, ki so se naivno skrili na podstrešjih in v kleteh misleč, da bo pogrom minil v nekaj dnevih, tako kot se je to dogajalo zadnjih tisoč let. Kristjani so se za veliko noč pač razbesneli nad njimi, jih tepli in pobijali nekaj dni, a na koncu so se upehali, svojo jezo so izpraznili, se streznili, včasih so se dali podkupiti in na koncu je zavladal spet zlovešč mir. Judje so naskrivaj pokopali svoje mrtve, da ne bi po nepotrebnem spet razbesneli gorečnežev, in se zaprli v geto.

A časovna mera pogromov se je na nekem tajnem sestanku spremenila. Tokrat je šlo za dokončno rešitev. Tudi žrtve so začele hipnotično poslušati navodila nadpameti, zbrali so se v črede ovc in se odpravili pred mesnico, niso bežali, niso se tepli, niso izvlekli žepnih pištol, ohlapnili so in čakali pred kamioni, da jih natovorijo kot odpremno blago.

Gospod in gospa Morath sta prihitela po ulici in se zrinila skozi obroč pljuvalcev.

– Kaj delate s temi ljudmi, to so naši gostje!

Judje so ju pogledali od spodaj in komaj vidno odkimavali.

Mladci so stopili do njiju. Eden od njiju je bil Tauber, ki je pred časom poletel iz lokala zaradi politike, sedaj se je vračal kot poosebljena politična misel, ki je bila oborožena in neomajna.

– Občudovalca Judov torej, lepo, da sta se kar sama javila. Morda so to vajini gostje, naši pa niso.

– To je moja kavarna, nimate pravice tako postopati z ljudmi!

Gospod Morath se je sklonil in poizkusil dvigniti gospo Abramovicz. Udarec z gorjačo ga je spodsekal, dva orjaka sta ga takoj spet dvignila, mu zvila roki na hrbtu in ga zrinila do Tauberja.

– To je tvoja kavarna? Še tvoji lastni ženi ni mar zanjo! Poglej, kaj ti počne!

Walther Rainer je zapiskal v piščalko. Dva najbližja prostovoljca sta zagrabila gospo Morath za roke in noge, dvakrat trikrat sta jo zanihala, množica je štela z njima in na tri sta jo vrgla v veliko zastekljeno okno. Obležala je zverižena med stoli in izgledalo je, kot da je okrašena s tisoči kristalov.



Johann Dobay je sedel ob klavirju. Gledal je v notno črtovje na stojalu, nobene zapisane note ni bilo na njem, niti violinskega ključa. Pokrov je zapiral klavirske tipke, z dlanmi je počival na dragocenem furnirju. Glasba je ugasnila. Zato je kar sedel tam v molku in poslušal glasove z ulice, včasih ga je dosegel hrup, strel, krik, pokrival si je ušesa z dlanmi, a potem je čutil tresljaje, ko se je po ulici pomikala kolona oklepnikov. Včerajšnji svet je izginjal, postal je nestanoviten kot akvarel, na katerega padajo vodne kapljice. Še malo in izginile bodo zadnje konture, ostala bo razvodenelost. Sedel je pred klavirjem cele dneve in čakal kot toliko drugih, da se bo ozračje in mišljenje umirilo. Dogajalo pa se je prav nasprotno. Dogajanje v mestu je spominjalo na generalko pred premiero. Sem in tja so vlačili nekakšne politične in vojaške kulise in vadili gromoglasna besedila za bodočo predstavo. Nekaj Wagnerjevskega je brnelo okoli, komaj slišna glasba v molu, bobni in trobila, Götterdämmerung. Obrnil se je in pogledal svojo ženo. Karin je stala ob stranski zavesi pri oknu in strmela v zrak. Tako kot njen mož ni mogel komponirati, ona ni mogla sedeti. Hodila je iz sobe v sobo, se ustavila ob oknu in čakala. Prsti so se ji komaj nakazano tresli in njen obraz je bil izpit do bledice. Dobila je velike, začudene oči, ki so bolj pripadale slepcu. Imela sta prostorno in bogato opremljeno stanovanje, polno odlikovanj, fotografij, umetniških slik, omare, polne najbolj svečanih oblek in krznenih plaščev. Vse je postalo nepomembno in minljivo, aplavzi, vzkliki in slava so pripadali preteklosti, ki se je popolnoma odlomila od tega radikalnega časa. Sedaj je šlo za življenje, za golo preživetje in tako kot vsi drugi sta bila pripeta na bivanje s tanko nitko, ob kateri so stali novi lastniki njihovih življenj z rezilom v roki.

Oba sta se zdrznila. Trkanje je bilo odločno, pripadalo je roki, ki ni oklevala, ki je izvrševala ukaze. Karin se je nehote zavila v žametno zaveso, kot da je v scenskem prizoru in se pokriva s čarobnim plaščem. Izginiti v blaženost nebivanja. Telo je postalo odveč, pretežko, izdajalsko. Johann jo je ošinil in tresoč odšel k vratom. Odprl je in se delal pogumnega. Zazrl se je v dva vojaka. Eden je bil oficir, imel je kapo, oba nekoliko radovedne oči. Da imata ukaz, da gospoda Johanna Dobaya odvedeta na zaslišanje.

– Kam? je šepnil Johann.

– Za nama, sta odgovorila namesto pojasnila, pravzaprav ga je oficir z železno roko prijel za komolec, stisk je bil blag, a nedvoumen. Vsem se je mudilo v prihodnost, tisočletni rajh je bil na dosegu roke, vsako nepotrebno pojasnjevanje je pomenilo zamudo pri doseganju rokov. Kot eden so odklesali korake po stopnišču, Karin se je z zaveso vred zrušila v kot.

Avto se je ustavil pred visoko zgradbo. V vrsti so pohiteli v drugo nadstropje, straže so treskale s petami, oficir je zalajal pojasnilo, vrata so se odprla, potisnila sta Johanna Dobaya v čakalnico pred pisarno, se zasukala na petah in odšla.

Potem je zavladala tišina, iz sosednjega prostora se je slišalo glasno govorjenje in tlesk telefonske slušalke. Nekdo je nekomu omenjal njegovo ime. Prebledel je. Vrata so se oprla na široko in k njemu je stopil moški v uniformi, lasje so mu rasli v ravni črti skoraj iz čela, na ovratniku uniforme je imel dva hrastova lista in na kravati okroglo značko s kljukastim križem. Zverižil je usta v nasmeh in med rokovanjem potegnil Dobaya v pisarno, vmes ga je tolkel po ramenih, ponudil cigarete in obema nalil žganje.

– Sedite, prosim. Pozabil sem se predstaviti, Odilo Globocnik, dunajski Gauleiter.

Vrgel se je v naslonjač, Dobay mu je sledil bolj skromno.

– Gospod Dobay, kako ocenjujete menjavo oblasti?

Johann Dobay se je zvijal v dvoumnostih, brisal si je znoj z vratu, namigoval je, da je vendarle umetnik, komponist, ki da veliko na red in urejenost, za svoje ustvarjanje potrebuje mir in zbranost.

– Če potrebujete mir, ga bomo ukazali! Mi smo absolutna oblast. Bi vam prijala namestitev v kakšen podeželski dvorec? Tu imam spisek zaplenjenih nepremičnin, bi vas zanimala preselitev z Dunaja? Gradiščansko? Tirolska? Izrazite željo. Sicer pa, ali veste, zakaj sem vas dal privesti?

Johann Dobay je globoko vdahnil in odkimal. Sedaj prihaja trenutek resnice. Spet si je obrisal znoj.

– Dobro veste, da je Führerju vaša glasba izredno všeč. Menda si vsako soboto vrti na gramofonu Veselo vdovo. Osebno mi je sporočil, da zahteva za vas posebno varovanje in najboljše pogoje za življenje in ustvarjanje. Prav tako pričakuje vaše dirigiranje ob svojem obisku opere. Morda boste v ta namen privedeni tudi v Berlin, tega sam ne vem. Za vas sem pripravil posebno prepustnico z mojim podpisom, če vas slučajno ustavi straža. Lahko me tudi pokličete osebno kadarkoli želite.

Gauleiter se je naslonil in dvignil kozarec v pozdrav. Dobay je izpil na dušek in se oddihoval, tesnoba je odtekala iz njega v curku, po krvi sta mu zašumela alkohol in olajšanje. Vrnil se je v svoje telo, upanje je zlezlo nazaj vanj kot žival v svoj brlog, čutil je, kako prede v njem zadovoljstvo. Pogovor se je končal bolje, kot se je bal. Gauleiter mu je nalil še enkrat in tudi tokrat je Dobay izpil na dušek. Tekočina je izprala zadnje sledi strahu. Postal je skoraj razposajen, malo nepreviden, če bi izbiral selitev, bi prišel v poštev Bad Ischl, mora se posvetovati še z ženo.

Odilo Globocnik je okamenel, ohladil se je, odmaknil je kozarce in steklenico, počasi je vstal, obkrožil svojo pisalno mizo in sedel na lesen uradniški stol. Pokončen, siv in brezkrven je gledal skozi gospoda komponista, gledal je v principe tretjega rajha, načela čistosti, prevlade, urejenosti, discipline. Potem je s temnim glasom spregovoril drugače.

– V tem pa je problem.

Hudič, je v sebi preklinjal Dobay, mar bi molčal!

Hudič pred njim se je cinično nasmehnil, zgornjo ustnico je izvihal in pokazal sekalce. Iz predala je potegnil mapo.

– Vaša žena Karin je nosila pred poroko z vami judovski priimek.

Pomolčal je.

– Sedaj ima seveda primernejši priimek in rekatolizirala se je.

Spet je pomolčal.

– Še vedno pa teče po njej judovska kri.

Oba moža sta vedela, da krvi ne moreš zamenjati, priimek lahko, vero lahko, rod pa te izdaja še devet kolen.

Dobay je jecljal, zagotavljal lojalnost, prosil za spregled, saj če izgubi ženo, kako bo ustvarjal in dirigiral, njegovo zdravje je trhlo, berlinska predstava pred Führerjem postaja vprašljiva, tudi on je samo človek, ima svoje meje, lahko se zruši.

Zrušil se je kar na stolu, sesedel se je, zlomil je hrbtenico in obsedel kot kepa mesa. Gauleiter je užival preko svoje mize. Zaprl je mapo in jo potisnil v predal. Nato je odrecitiral svojo moč, prižgal je nekaj svetlobe v svinčene oči.

– Gospod Dobay, poslal sem predlog v Berlin, da se vaša žena zaradi državnih interesov in vašega pomena za germansko umetnost imenuje za častno arijko.

Počakal je, da se je Dobay dvignil za centimeter.

– Medtem pa sem tudi zanjo napisal prepustnico, da je pod varstvom mestne oblasti, dokler ne pridejo dokončni dokumenti iz prestolnice. Do preklica ne sme biti policijsko zaslišana ali deportirana brez moje vednosti.

Vstal je, spet obkrožil svojo mizo in Dobayu izročil tanko knjižico, oblečeno v vojaško sive platnice. Žig, podpis, rešitev življenja.

– Hvala.

Johann Dobay se je skoraj pregloboko priklonil in segel po dokument.

Odilo Globocnik je izmaknil prepustnico, potisnil stol ob Dobaya in mu skoraj v uho zašepetal, da še nista končala. Njegova sapa je dišala po žveplu, pršel je kislo slino, škorenj se mu je pretvoril v kopito.

– Kot lojalnega državljana vas prosim še za majhno uslugo. Za vas so pisali besedila različni pisci, mnogi judovskega izvora, Stein, Jenbach, Bodanzky, Reichert, Bauer, Brammer, Grünwald, Herzer, Löhner-Beda, Marton, Willner. Vse smo že deportirali, iščemo še dva. Vi ste se dolga leta neprevidno družili z njimi, morda nam lahko namignete, kam zahajajo, kdo so njihovi prijatelji, kje pijejo kavo … Bledi ste, znojni. Pojdite danes domov, jutri me boste poklicali in nam olajšali delo. Za vaše operetne librete ne skrbite, kot sem informiran, bodo te naši lektorji očistili judovskih elementov, glasba, vaša nenadkriljiva glasba pa ostaja!

Vrgel mu je v naročje prepustnico za Karin, stopil do zunanjih vrat in zalajal povelja. Da naj šofer odpelje gospoda komponista na njegov naslov. Heil Hitler!

Johann Dobay je mižal celo pot. Čutil je, kako se avto premika, zavija levo in desno, glava mu je trkala ob šipo, ni videl, da ima Cafe Nowak eno okno zabito z deskami in da leži na pločniku nekaj polomljenih miz in stolov, ni videl ljudi s culami, vojaških vozil, cestnih blokad, šele ko mu je šofer povedal, da sta prispela, je odprl oči.

Izstopil je in izbuljil oči. Pred stavbo je stal kamion in pred njim dolga vrsta meščanov. Dva vojaka sta jih potiskala pod cerado, vpitje se je mešalo z jokom, mnogi so vdani v usodo gledali zriban asfalt, okoli so stali vojaki z naperjenimi puškami, vpili so hitro, hitro, vsem se je mudilo, še malo in mesto bo očiščeno nearijske krvi, krvi ljudem ne moreš zamenjati, lahko jo samo spustiš iz telesa.

– Ne, Karin, ne!

Dobay je zavpil kot žival, dva vojaka sta jo že potisnila na stranico, oblečen je imela krznen plašč, kupil ji ga je za obletnico poroke, ne, je kričal, to je moja žena, nimate dovoljenja, vrgel se je na kamion in jo prijel za roko, prvi vojak ga je usekal po podlahti, omahnil je, na kolenih je vpil, imam prepustnico, moja žena je pod zaščito mestnih oblasti.

– To pa še nisem slišal, se je režal poveljujoči, da ima judovska svinja našo zaščito.

– Tukaj, je sopel Dobay in spet segel po roki soproge, tu so dokumenti, zame in zanjo, takoj jo izpustite!

Oficir je prebral prepustnici in se zresnil. Žig, podpis, subordinacija.

– Moment, je rekel in salutiral. Izginil je v stavbo in poiskal v pisarni telefon. Halo, da, razumem!

Vrnil se je nekoliko nižji, spet je salutiral, se postavil v pozor in pokazal na kamion.

– Iztovoriti. Samo gospo Dobay.

Ista dva vojaka sta ji tokrat uvidevno nudila oporo, z roko sta ji stepla prah s plašča in zapahnila stranico kamiona. Izpod cerade so gledale prizor mnoge oči, ki so bile že brez življenja, otopele, skaljene, gospod in gospa Dobay sta se objemala na cesti, ona je pretakala suhe solze, on je gledal mimo kamiona. Počasi sta se obrnila proti vhodu, on jo je vlekel kot ranjenca, bila je obstreljena, a še živa, od zadaj ju je doseglo še vprašanje, moški glas je vprašal vojaka, kam jih peljejo, in oni se je zarežal, tja, kjer delo osvobaja. Potem je vozilo zahrumelo in odpeljalo človeški obup, ki ni več sodil v to mesto in njegovo kulturo.

Glasba, ta pa je ostala.



Najprej so izginile barve, rdeča, rumena, zelena, modra, ostala je siva, umazano siva, potem so izginili vonji po rožah, svežem jutru, pečenem kruhu, gozdu in ostal je vonj po trhlini, postan, ogaben vonj po zatohlosti in mrzlih, neprezračenih kleteh, potem so ugasnili stavki, ostale so posamične besede, ki so se nato prelomile v zloge, smeh, ta je izginil takoj, kot da ga nikoli ni bilo, obrazi so se povesili v osuplost, začudenje, nejevero in nato v obup, osebne lastnosti in imena so se še nekaj časa oklepale lastnikov, nato so spolzele med deskami in ostali so brezimneži, otroci so v nekaj minutah odrasli, dobili so obraze starcev, ki so se že naveličali življenja, resnični starci so otrpnili v mumije, prislonjeni ob stene so bili kot negibne deske, ženske so izgubile svojo lepoto, s potegom roke so jo spustile na tla, niso je več potrebovale, potem je počasi ugasnil še čas in vse skupaj je začela zavijati večnost v svoj ravnodušni omot. Čas je lastnik bodočnosti in upanja, ko čas ugasne, se človekovi načrti razsujejo kot moka v vetru, vsi upi potrebujejo čas in jutrišnji dan, ta pa je prenehal obstajati. Imeli so samo še sedanji trenutek, ki pa se je prav tako ožil in krajšal, cepil in krušil, obstajal je le še hip za hipom.

A vlak je še kar vozil. Ni imel voznega reda, a imel je končno postajo na slepem tiru. Potniki na njem so mižali, vozili so se zastonj, v breme države proti nekemu kraju dokončne osvoboditve.

Glave so jim opletale, telesa so popuščala, postala so zverižena. Odvzeli so jim človeškost in predali so jo s čudno ravnodušnostjo. Kot bi slekli plašč, ki ni več potreben. Živinski vagoni. Postali so živi tovor z bruto in neto težo. Iztrebljali so se kot živali. V vagon so jih nagnetli toliko, da so komaj dihali. Postlali so jim s slamo. Če je kdo omagal, je obvisel na stoječih telesih. Sunki vlaka so jih butali ob stene. Najprej so nehale jokati ženske, nato mali otroci. Omahovali so v obratnem vrstnem redu. Najprej otroci, nato stare, oslabele ženske in kakšen jetični moški. Neko noč so potisnili stražarji v vagon škaf nekakšne juhe. Žrite, svinje, so se režali in jih gledali, ko so zajemali v dlani zeljne rezance. Izpraznili in polizali so vse do lesenih obodov. Lepo, do čistega, uniformiranci so zmogli besedni cinizem, sedaj potisnite škaf v sralni kot in se podelajte vanj, če boste kaj spravili iz sebe. Nato so spet zaloputnili drsna vrata in jih zapahnili. Konec. Čez nekaj ur so bili umazani od lastnih iztrebkov, bruhanja, solz, krvi, zadušeni z nemočjo in nejevero, poblazneli od negotovosti. Nekateri so v tišini lastne zmešanosti iz čarobnih pajkovih niti domišljije tkali zadnje nore načrte za rešitev. Ko se pamet umakne, se norost razširi, človeku ni dovoljeno, da bi imel v sebi prazen prostor. Pri večini pa je dostojanstvo umrlo hitro in neboleče in z njim vera ter upanje. Predali so se in tako rešili dilemo, ali naj upajo do zadnjega.

Up je postal odvečen tovor na duši, mučenje samega sebe, otopelost zadnja tolažnica. Čutenje je postalo nepotreben luksuz. Molk je kot zaprta skrinja vseboval vse neizgovorjene besede. Ko so jim zapahnili vrata, je ugasnila še zunanja luč in tako so v temi izginili v neobstajanje. Morda jih tam ne bodo našli, morda bodo prešli tanko črto obsmrtja in se zmuznili na drugo stran. V rokah so držali majhne kovčke in cule, teh so se še oklepali kot zagrobnih daril, ki pripadajo celo njim. V robove oblek so imeli zašite diamante in prstane za morebiten odkup, a tokrat je bila cena postavljena visoko, zelo visoko.

Vagon je tretji dan vozil v sebi samo še zgoščen obup, oslabela telesa in duše, zavite v mrtvaški prt. Kolesa so tolkla ritem monotone melodije in med vsemi ugaslimi glavami v temi je imel samo Leo Weiss priprte oči. Bil je edini, ki je imel utemeljen razlog za upanje. Ritem koles je ocenil kot sinkopiran ritem, ki mu je v mislih dodajal preprost zlogovni besednjak.



Stali so na dunajski ranžirni postaji v dolgi koloni. Pritajeno so šepetali in begali z očmi. Tišina, je vsake toliko iz navade zavpil stražar in naveličano korakal ob vrsti. Čas molka je vsem lajšal čudno sobivanje. Če ni vprašanja, ni odgovora. Nastopil je čas dejstev, jasnosti in odločnosti, dvom je bil prepovedan, cilj jasen. Kam nas peljete, zakaj tako ravnate z nami, je zakričala mlada ženska, telo so ji zvijali histerični krči. Dva stražarja sta jo potegnila ob sosednji vagon in ji pognala kroglo v glavo. Dokončen odgovor. Ima še kdo kakšno vprašanje? Nihče? To smo torej rešili. Ubogljivost podaljša življenje, zaenkrat. Vsak vdih je postal dragocenost, še smo skupaj, zgodovina se ponavlja, izgon Judov, izgon iz Kijeva, Cordobe, Marburga, Prage, izgon iz časa in spomina. Oslabele in revne so potolkli kristjani v pravovernem srdu, prebivalci geta so bili v večni vlogi Jezusovih izdajalcev in okorelih nevernikov, saj so prav oni pred Poncijem Pilatom vpili Križaj ga, oklepali so se starih prerokov, zavračali so svinjino, nosili svoje smešne klobuke, odklanjali Odrešenika, ki odjemlje grehe sveta, in čakali uporno tistega Mesijo, ki jih bo popeljal v novi Jeruzalem, nekateri so preživeli, se znašli, kupili majhne trgovinice, znova obogateli, posojali denar in živeli od krščanskih dolgov. Ženska, ki so jo ustrelili ob vagonu, je izvršila torej zgodovinsko predpisano dejanje, bila je spravna žrtev na oltarju preganjalcev, umrla je, da bi drugi morda preživeli.

Prisopla je lokomotiva in privlekla škatlaste vagone. Vkrcavanje, je zakričal poveljujoči in ljudje so drug drugega vlekli čez visoki prag, podajali so si otroke, tovore, na obraz so narisali vznemirjenje, lažje je, če se premaknejo, z gibanjem se zbudi tudi upanje na rešitev, tam nekje ne more biti tako slabo kot tukaj na Dunaju, kjer jih je mestno tkivo izločilo kot tujek, morda jim odkažejo kakšno močvaro na severu in jim podarijo jalovo zemljo, da si na njej znova ustvarijo obljubljeno deželo, ki jim bo rojevala trnje in osat.

Vojak je potegnil drsna vrata. Leo je podstavil nogo ob stranico, pustite nam malo prepiha, že sedaj je zrak obupen. Naj bo, je skomignil stražar, bil je eden tistih iz pomožnih policijskih sil. Leo ga je pogledal še enkrat, a si ti, Franz, komaj sem te spoznal v uniformi. Oni se je naredil, da ga ni slišal, zasikal je čez ramo, naj bo tiho, a se je vseeno približal s hrbtom. Leo je ihtavo našel posvaljkan listek v žepu suknjiča, kjer je imel napisanih nekaj verzov za arijo Rosette, poiskal je svinčnik in pripisal, Johann, prosim, reši me, peljejo nas z Dunaja, Leo Weiss. Franz, je šepnil, nesi ta listek k Johannu Dobayu, prosim te v imenu starih časov. Franz je premikal kulise na mnogih predstavah, v zaodrju so se srečevali in šepetali med čakanjem. Leo se je previdno sklonil in mu neopazno potisnil listek v žep vojaške suknje. Franz se je lagodno oddaljil od vagona in rahlo pokimal. Vsaj zdelo se je, da je pokimal, da je razumel. Ali pa se je samo sklonil, ko je vzel cigareto in jo prižgal? Leo je zadihal.

Lokomotiva je zasikala, vlak se je premaknil, nek mlajši vojak je kar med tekom zapahnil vrata, to je storil igraje, kot da ga zabava, bil je močan, zaprl je pač neka vrata, oblast odvaža odvečne ljudi na sever, sunil je kovinski zapah in to je bilo zadnje dejanje njegove službe ta dan, v teku se je oddaljil od vlaka in pozdravljal kamerade pred kantino. Leo je še dolgo škilil skozi špranjo pri vratih. Jutri bo Johann prebral pismo in dvignil telefon. Spustil je veke, da drugi ne bi videli vznemirjene svetlobe v njegovih očeh. Popravil si je metuljček in pogoltnil slino.



Tresenje vlaka je zibalo speče in sedeče. Sorodniki so se oklepali drug drugega, segali v žep in iskali pozabljeno skorjo. Že dolgo ni nihče govoril, nekateri so omagali, drugi stokali v bolečini, srečnejši pa so se preselili z dušami na ono stran in tukaj pustili telo, ki je hitro venelo in se sušilo. Te so zrinili ob zadnjo steno, sedli ob njih in si pokrili oči z dlanmi. Kdor je lahko zaspal, je omahnil v blaženo nevednost, a ko se je zbudil, je komaj krotil grozavost, ker je bila budnost hujša od najstrašnejše nočne more.

Leo je ležal tik ob vratih in z usti lovil zrak, ki je tekel skozi špranje. Smrad je bil gost in jedek, silil je v slabost, ljudje so dihali čez robce, a so tudi ti kmalu postali umazane krpe. Leo je padal v plitek sen in se zbujal. Duša je bila zbegana, potovanje ni imelo smisla in cilja, bilo je podaljšan slepi tir.

Da bi se zamotil, je v mislih koval verze in scenarije. Ko bosta z Johannom spet skupaj, mu bo prinesel nov libreto in nov glasbeni motiv. Johann bo sedel za klavir in zaigral z njemu dano virtuoznostjo, dodal bo akorde in harmonske rešitve, vse to, česar Leo ni znal. Karin jima bo skuhala kavo, glave se jima bodo razgrele, medtem ko bo Johann pisal uverturo, bo Leo skiciral prvo dejanje. Dunaj bo spal v nevednosti, umetnika pa bosta pozno v noč meščanom kovala novo operetno poslastico, noto za noto, črko za črko. Velika umetnina nastane po koščkih, ki se zložijo po človeškem talentu v noviteto. Za novo leto se bosta s kočijo pripeljala do opere, si prižgala cigari in si prisvojila slavo, ki jo bodo muze spuščale velikodušno nad njiju.

Še včeraj je bil to moj svet!

Leo je požrl suho solzo. Nit, ki ga je držala z Dunajem, je bila vedno daljša in tanjša, zmečkan list papirja, ki ga je Franz nesel Johannu, je postajal krhek kot jesenski list. Potem je spet padel v spanec in sanjal, da ga preganjajo, zdelo se mu je, da se v vagonu vozi še eno bitje, stvor, mitska pošast, nočna mora, temna senca, dušni preganjalec, smrtni sel, eksekutor, nekaj je vstopilo v vagon in se razgledovalo sem in tja, z ravnodušnim očesom si je ogledovalo ljudi, stvor je imel eno samo oko sredi čela, morda je to bila samo zgoščena in nevarna beseda, ki se je ovila v razpadajoče meso, si nataknila staro lobanjo, ki jo je preluknjala krogla v pradavni bitki, Leo je dvignil glavo in bolščal v temo, tisto je čutil nad sabo, grozavost je zadobila snovnost, zasukal se je, ob njem je ležal rabin Schlomo Moskovitz, bil je popolnoma buden, obraz so mu sekale trde gube, brado je imel razmršeno in polno smeti, široko je izbuljil zrkla, dobil je nezemeljske oči, ki so uzrle isto skrivnost, nad njima so plahutale črne ptice, krokarji, zla misel je bila pripravljena na spopad, jez, ki je držal temno sluz, je popustil in speče je prelila dokončna usoda, rabin Schlomo Moskovitz pa je z desnico pokazal nekam v zrak in povedal ime zveri.

Shoah!



Vlak se je ustavil. Po tolikih dneh tresenja in pozibavanja je mirovanje takoj zbudilo ljudi. Zunaj vagona se je slišalo govorjenje in neka roka je odpahnila zapah in široko odrinila vrata. Mrzel zrak je zarezal med potnike, smrad se je razredčil, na obrazih se je zarisala človeška radovednost, premešana s skrajno previdnostjo. Gremo, ven, je skoraj naveličano rekel vojak in potegnil prvega za roko. Močnejši so pomagali šibkejšim, matere so zajele otroke in jim pritiskale oči v prsa, da bi ostali v nevednosti, da ne bi videli čudne tovarne, kjer so obstali na industrijskem tiru. Bil je slepi tir, končna postaja. Delo osvobaja, je nekdo prebral. Ukazi so padali med njih kot rezila, gremo, v vrsto, obdala jih je četa vojakov, pes je renčal na verigi.

– Kaj je s tistimi, je pokazal vojak v vagon.

– To so naši mrtvi, je hripavo povedal rabin Moskovitz.

Vojak se je posvetoval z nadrejenim. Nekdo je zapiskal na piščalko in kmalu so do njih prišli v drncu neki novi ljudje, izdelek te tovarne, suhi in izžeti, vlekli so vsak svojo cizo na dveh kolesih, postavili so se ob vagon. Iztovoriti, je revsknil vojak, dva sta zlezla v notranjost in vrgla na vsak voziček človeško mumijo. V hitrem teku je kolona odhitela do nekih vrat, ki so se za hip odprla, in od znotraj se je videlo žarenje kamina.

– Kaj je danes? Nobenega reda ni! Kje je odbor za sprejem?

Oficir je tlesknil z bičem po škornjih. Ko se je obrnil do prispelih, ga je Leo prepoznal. Bil je tisto bitje, stvor, mitska pošast, nočna mora, temna senca, dušni preganjalec, smrtni sel, eksekutor, imel je samo eno oko, bilo je na kapi, in to je bila kovinska mrtvaška glava, z njo je gledal živino, ki jo je pripeljal vagon z Dunaja, namesto oči je imel dve koščeni duplini, slep je bil, gledal je z arijskim očesom, počasi je korakal ob prispelih in gledal skozi njih in mimo njih, saj kar se njega tiče, jih ni bilo ali pa jih kmalu ne bo več.

– No, končno! se je zarežal, paznik je prignal pet glasbenikov, postavili so se v vrsto, bili so najbolj žalostni muzikanti na svetu, tresli so se v progastih pižamah, suhljate roke so polagali na instrumente in oklevali, spuščali so pogled na blatna tla.

– Muzika, nekaj veselega užgite, se je režal oficir in korakal po pavje sem in tja. Tisti, ki je bil vodja glasbe, se mu je približal s sklonjeno glavo. Kazal je na violinista, ki je bled kot kreda sam izstopil iz vrste. Imel je zlomljen prstanec leve roke, da ne more igrati, zaihtel je in se tresel.

Oficir se je zavrtel na peti in sedaj prestrelil z budnim pogledom zbrane potnike. Dvignil je desnico in z njo bič ter zarjul.

– Ti, ti Jud v črni obleki, kaj imaš pod pazduho?

Leo je trznil. Njega kličejo, oficir ga je prepoznal, Johann je sporočil, da pripeljejo na končno postajo njegovega prijatelja, prepoznali ga boste po koncertni obleki in metuljčku, sliši na ime Leo Weiss.

– Ja, jaz sem, Leo Weiss.

Dvignil je desnico in pomahal.

Oficir ga je usekal z bičem čez obraz.

– Poslušaj, judovska svinja, odgovarjaj samo na vprašanja. Kaj imaš pod pazduho?

Leo je gledal čez njegovo levo ramo, gledal je čez dvorišče, kjer se je skupina vojakov pogovarjala, v kovinske lončke so si nalivali vročo tekočino, ki je izparevala v mrzel zrak. Zavohal je kavo, zavohal je Dunaj, kavarno Nowak, slišal je rožljanje ključa, Joseph Kratochvil je široko odprl vrata, kaj pa ti tukaj navsezgodaj, Leo Weiss? Je bila spet prekratka noč? Vstopi, stari prijatelj, kava bo kmalu, Leo je vstopil, odložil plašč in se trdo usedel na prvi stol, Joseph je izginil v kuhinjo in ga od tam glasno preizprašal, kje se je kolovratil do jutra. Potem se je pojavil pred njim z majhnim pladnjem v rokah, Katerkaffee za slavnega gospoda libretista, nehaj me zmerjati z naslovi, se je nasmehnil Leo, tu smo samo prijatelji.

– To je violina, je šepnil Leo in v hitro naučeni prilagojenosti ponižno spustil glavo.

– Zamenjava! je usekal oficir s poveljem.

Nesrečnika z zlomljenim prstom sta dva kapoja odgnala za vogal.

– Tako, sedaj pa glasba za sprejem naših gostov!

Oficir je zložil roki na križu, postal je publika, nakazal je neko dobrovoljnost, smisel za kulturo, vojaki so se muzali. Leo se je približal glasbenikom v pižamah in jih tiho pozdravil. Nastavil je violino pod brado.

– Gospodje, uglasimo se.

Potegnil je po struni, klarinet je postavil osnovni ton. Pokimal je, stisnili so se v polkrog.

– Gospodje, bi šla uvertura za opereto Modrina neba? Es-dur?

Spet so pokimali. Leo je glasno vdahnil in zarezal z lokom po strunah. Sledili so mu, sprva okorno in nezaupljivo, potem pa vse lažje, lahkotno, Johann Dobay se je pojavil med njimi kot glasbeni ekstrakt, s svojim delom je počastil ta sivi kraj, zaplesal je nad njimi v vsem znani melodiji, Leo je priprl oči, zavohal je odrski prah dunajske opere, gnal je glasbenike v zanos, publika v parterju je zadovoljno mrmrala, uvertura se je nagajivo ustavila nad četrtinsko pavzo s korono, nato se je spustila kot po hudourniku v nov pljusk harmonij, kmalu bo vodja predstave ukazal dvig glavne zavese, težki žamet se bo razgrnil in zaslišal se bo glasen vdih iz dvorane, tisočvatni žarometi bodo zakuhali zrak, kolosalne kulise pa začarale gledalce v iluzijo, da so na francoski obali in nad njimi ni ničesar razen modrega neba, glasbeniki so priprli oči in odleteli z glasbo, pobegnili so, izginili, svet je vendar krasota barv in vonjev, pravljičnih bitij in zaljubljenih ljudi, ki v opereti zabavajo gledalce s komičnimi zapleti, in kako bi lahko bilo drugače, kot da se na koncu vse srečno konča, opereta je vesela glasba, v njej nihče ne umre, v njej ni bolezni in trpljenja, samo Wiener Schmäh,3 neškodljive zarote, majhne pregrehe, salonski levi in spogledljivke, Arbeit macht frei je kovinsko pisalo na ograji, glasba jih je osvobodila, akordi so odrinili temo, zmaj, ki je bruhal ogenj za širokimi vrati, se je potuhnil, tisti vojaki, ki so pili kavo na drugem koncu dvorišča, so se obrnili in poslušali, dva sta se štorasto sprijela in zaplesala, drugi so se režali in vlekli cigarete, dobro igrajo, tile Judje, oficir se je komaj vidno majal v tričetrtinskem taktu, od hudiča je dober, tale Dobay, ni jih ustavljal, Leo je pogledal soigralce in jim šepnil, brez prekinitve dalje, Ko moje srce hrepeni, pokimali so, sedaj so stali v krogu, naredili so čarni ris, vanj zlo ni moglo, bili so sveti krog, čuvarji glasbe, široka vrata v sivi tovarni so se odprla, v notranjosti je žarel ogenj v kaminu, zmaj se prebuja, saj so samo kulise, morda bo danes nemški orkester igral Wagnerja, Götterdämmerung, ampak to je glasba za noč, mi igramo v svetlobi, sedaj še zadnjič, gospodje, visoko, zanosno, daleč pod modro nebo.





1 NSDA, Nacionalsozialistische Deutsche Arbeitspartei.

2 Matej, 24,30.

3 Specifičen dunajski humor oz. komunikacija.





Tri vogale v hiši

O prelomnih časih, o udobnosti starih hiš,

o političnem instinktu, o koledarju in plodnih

dnevih, o neprimernosti cikorije,

o odločnosti vladanja, o bratu, ki je pel

neprimerno pesem, o moških in očetih.



Franc M. se je naslonil na stol in se zagugal z rokami na zatilju. Dobesedno čutil je, kako čas teče skozi njega, in to je bil čas neomejenih priložnosti. Strujanje časovne reke mu je nežno božalo kožo in ježilo dlake na rokah, mišice so mu občasno trznile v neučakanosti. Dovolj je bil le migljaj z mezincem, samo telefonski pogovor in že je tam zunaj na terenu sprožal premene. Bil je minister za gospodarstvo in to je pomenilo uradovati s prsti in peresom, njegov podpis se je po rokah uradnikov in delavcev pomnožil tisočkrat in iz tal se je vidno dvigal jutrišnji dan, bolj svetal in bolj zanosen, kot je bil včerajšnji. Sam se je čudil lahkotnosti, s katero je obnavljal tovarne, odvzemal stanovanjske bloke, premeščal ljudi, projektiral hidroelektrarne, motiviral delovno silo in višal normo premogovnikom. Kmetske ljudi je kot strugo preusmerjal v mesta in s tem širil prepotrebni proletariat za stabilizacijo socialistične doktrine. Ljudske množice so bile na razpolago, da teorijo brezrazredne družbe uresničijo v betonu in električni napetosti. Lahkotnost, s katero se je udejanjala nova ideja, je bila osupljiva. Pri tajnici je lahko celo naročil kavo trikrat na dan, ne da bi se mu karkoli in kdorkoli zoperstavil. Osupljivo.

Pomislil je, kako so v mladih letih dvomeče razpravljali o novem družbenem redu. Sedaj se je čudil nekdanjemu oklevanju, dvomom, skepsi, ampak takrat se je zdel novi svet enakosti skoraj nedosegljiv na oddaljenem horizontu. Bil je bolj domena sanj in pričakovanj, potem pa se je zgodila hipna premena. Prišli so novi časi in tovarišija je segla po njih kot po svoji lastnini. Imeli so jasno misel, voljo in moč za uresničenje včerajšnjega vizionarstva. V njem so imeli delež svoje gorečnosti. Preteklost je oslabela, naenkrat se je zgodovinski čas prelomil in izstrelil iz sebe zrela semena nočnih sestankov. Tole tukaj (potrkal je po leseni mizi) je bilo rezultat odločnosti majhne skupine ilegalcev, ki se je v nekaj letih pririnila na svetlo iz mračnega zaodrja in presenečenim podnebcem povedala, da so sedaj tukaj po zgodovinski nuji in da prevzemajo oblast. Kako slastno je bilo to dejanje! V ustih je začutil med in pod nogami višino svojega položaja. Priprl je oči in užival v političnem čustvu. Čas se je odprl pogumnim in drznim.

Ura se je pomaknila v večer in zaključil je delovni dan. Tajnici je prepustil tipkarijo, vrgel plašč čez roko in peš odkorakal domov. Še vedno je nosil partizansko uniformo z odlikovanji, v njej se je počutil zavarovan, povezan s tovarišijo in spomini. Spotoma je zavil v lokal, kjer so se zbirali pomembni in vodilni kadri, zvrnil je slivovko in malo poslušal visokega moškega, ki je druščini v kotu opisoval boje pri Turjaku. Z eno roko je objemal natakarico in z drugo držal kozarec. Z njim je mahal po zraku in risal frontno črto in sunke naprej in nazaj. Bahal se je in se režal na vsa usta. Bil je nek brkati pisatelj, govoril je glasno in oholo, obenem pa tudi dvoumno, namigoval je na strahopetnost nekih tovarišev, vede ali nevede se je dotikal črte politične korektnosti, jo prestopil, se spet potegnil nazaj in mežikal z očesom. Morda bo znal sam presoditi, kje se neha hec in se začnejo politični prestopki. Franc M. ga je gledal strmo in preudarjal. Čas šopirjenja in nekaznovanega gobezdanja bo počasi minil. Tudi za njega, pisatelj gor ali dol.

Potem je odkorakal domov v mestni predel, ki so mu nekoč rekli boljši ali gosposki del Ljubljane. Prišel je pred stavbo in jo objel s pogledom. Gradbena imenitnost je bila kot narejena za vladne uradnike. Malo je postal razkoračen pred njo, desnico je potisnil med gumbe v suknjič in postal podoben Napoleonu, morda je bil to zgolj slučaj, morda niti ni vedel za Napoleonove navade.

Spomnil se je tistega leta med vojno, ko sta on in Ivan Z. v strogi konspiraciji hodila po večerni Ljubljani. Imela sta nalogo, da nevtralizirata označenega človeka. Dobila sta se v veži in živčno tipala pištoli v žepu. Franc M. je imel občutek za prave besede ob pravem času in je pomignil na zgradbo čez cesto. Stanovanjski dvorec je bil, svečan in strog, dovolj imeniten za metropolo. Vrata je ščitil kamniti nadstrešek, ki sta ga levo in desno podpirala kamnita kipa, verjetno Heraklej in Atlant, da je lastnik s tem že na zunaj pokazal nekaj antične izobrazbe.

– Poglej, Ivan, je mignil Franc M., če bo vse po sreči, bova nekoč tukaj stanovala.

Ivan se je z njim zastrmel v imenitnost, ki je stala pred njima, stavba je bila trdno grajena in vso to zidovje mu je skupaj z novim stanovanjskim obetom vlilo stanovitnost in odpihnilo tremo. Sedaj se je cilj izčistil, idejni projekt je dobil še osebno korist, pokimal je, repetiral orožje in hitro sta stopila v mrak. Označeni človek je hodil z usnjeno aktovko po tlakovcih, bil je utrujen, klobuk je imel potegnjen na oči, zamišljen je bil, stopila sta ob njega in potisnila cevi v njegov mehki trebuh. V tem hipu sta celo zavohala jedek vonj po česnu, ki je v tistih letih vel iz ust skoraj vseh ljudi, kajti če že vojne niso mogli premagati od danes na jutri, so preganjali vsaj bolezen s česnom, pritisnila sta na sprožilec, telo se je sesedlo, Franc M. je v padajoče meso še tiho zasikal, smrt izdajalcem, in to je bilo zadnje, kar je umirajoči še slišal na tem svetu, nato sta z dolgimi koraki izginila vsak v svojo smer.

To so bili časi, je pomislil Franc M. in srh mu je zlezel čez hrbet. Hrupno je odprl vrata in odropotal v prvo nadstropje. Že vmes je vpil, žena, večerja in se spotoma slačil. Jedilnica ga je pričakala v rumeni svetlobi, krožniki so vabili z belimi obodi, žlice z zloščenostjo. Žena Alenka se je pojavila v sopari jušnika in Franc M. je začutil takšno zadovoljstvo, da je še v drugo danes pomislil, da se je bilo vredno boriti za to kulinarično svobodo. Svet pred njim, levo in desno, je bil široko odprt.

Po večerji se je zrušil na kavč in z migljajem roke vabil k sebi še ženo. Med hojo si je odvezala predpasnik, Franc jo je zajel okoli pasu in ji pomesil salo na boku.

– Kako je, žena, zadovoljna, vse v redu?

Alenka se je nasmehnila in pokimala. Malo je priprla oči in nagnila glavo. Zadovoljna. Postala je tovarišica s pedigrejem gospe. Franc je godel zraven nje in z roko nakazoval, da je potreben še ene poslovilne pijače. Alenka je potisnila predenj majhno mizico z intarzijami, steklenico in kozarec. Franc je natočil, odpil prvi požirek in priprl oči. Vanj so navreli spomini. Tako kot vsak večer.



Na dan osvoboditve sta z Ivanom pridrvela v Ljubljano z ameriškim džipom.

– Kam greva? je spraševal Ivan.

– Kam le, obljubil sem ti stanovanje, dovolj smo se valjali po luknjah.

Ostro sta zavrla pred dvorcem.

– Izvoli, je rekel Franc, za tabo. Z eno potezo je nagnil kljuko in široko odprl vrata.

Na njuno presenečenje je v veži stal lastnik, otrpel, bled in prestrašen. Gospod Pihler (Pichler?) osebno. Spodnja čeljust mu je poskakovala od nemih besed, skozi oči je poizkušal spraviti nekaj ponižnosti in usmiljenja, levica mu je trzala in zaman iskala gumbe na suknjiču. Franc in Ivan sta se spogledala, treba bo preko človeka do stavbe, nekoliko nerodna zadeva, vojne je bilo konec, da bi ga počila tukaj sredi veže je bilo nemarno, kdo bo čistil vso kri in drek, kam s truplom, med bitkami je bilo drugače, preskakovali so umrle in jih puščali za sabo.

– Kaj je stari, gremo, vojne je konec, izgubili ste, nova oblast je prišla.

Franc je mahal z rokami, a lastnik je bil zaklenjen v telo z lastno negotovostjo.

– Pridi, Ivan, je pomignil Franc, ni časa za diskusije.

Zagrabila sta starino pod pazduhama in ga zvlekla do džipa. Zvrnila sta ga na zadnji sedež in odbrzela na sever prestolnice. Ko sta bila dovolj daleč, sta ga spet izložila na bankino in mu pokazala smer proti našpičenim goram, alo gremo, tja gor, dokler je še čas. On je še kar cincal in ponavljal moja hiša, moja hiša in se oziral čez ramo, Franca je minevala potrpežljivost, izvlekel je pištolo in jo repetiral, dobro, izbiraj, hočeš hišo ali kroglo, to je končno dolilo možakarju dovolj volje za odločitev in odkrevsal je proti obzorju, na sebi je imel nekakšno lovsko gosposko obleko, telo pa se mu je že po nekaj korakih posušilo v obliko obubožanega begunca in to mu je v sedanjih okoliščinah bolje pristajalo. Odšepal je od njiju in ni se drznil pogledati nazaj. Življenje je vedno spredaj, zadaj so spomini.

– Urejeno, je kratko zaključil Franc in odbrzela sta isto pot nazaj do stavbe. Tokrat sta se lahko v miru posvetila vojnemu plenu, njuni koraki so odmevali po kamnitih hodnikih, odpirala sta sobe in tiho žvižgala nad udobjem, ki sta ga ugledala. Oba sta pomislila, da se bo tule dalo kar prijetno živeti. Kapitalistični profit bo končno služil socialistični ideji in izenačil zgodovinske krivice. Novi časi so prišli do njiju v materializirani obliki.



Prvi minister Gregor K. je imel spisek kadrov za novo vlado narejen že v Beli krajini. Franc M. je bil določen za gospodarskega ministra, saj je nekoč delal na separaciji premoga v Zasavju, Ivan Z. pa je prevzel kulturno ministrstvo, ker je vodil spevoigre in ni bil prehud intelektualec. Te so imeli načelno na sumu, da so individualno svobodomiselni in subverzivno kritični.

Oba določena ministra sta se torej že predhodno in samoiniciativno vselila v novo pridobljeno stavbo in se čudila, kako dobro se diha v teh prostornih sobanah, koliko svetlobe prepuščajo visoka okna in kako mehko se hodi po perzijanerjih. Odmerila sta si vsak svoje nadstropje s štirimi glavnimi sobami, pripeljala ženi in odšla na prvi zaslužen nočni počitek. Tu sta naredila zgodovinsko nepremišljenost, ki pa je bila neizogibna, saj je noč ustvarjena za spanec, v spanju pa je človek nebogljen in nebranjen. V poenostavitvi, ki je lastna preprosti misli in idejnemu navdušenju, sta pozabila, da se zgodovina ni začela včeraj. Da se je na teh tleh odvilo že na tisoče dram, bitk, prepirov, navad, da so tu stale takšne in drugačne hiše, se rušile, prenavljale, nudile streho nad glavo najrazličnejšim karakterjem in nazadnje se je tu ustalila gosposka z imenitnim dvorcem in vzvišenimi manirami. Ponoči se je tako vklopila zgodovina s svojim spominom. Elementi preteklosti so se v okrilju noči zbudili in se prešteli. Spomin, ki je bil zazidan v zemlji, zidakih, stenah, se je sprostil in iskal sanjajoče ljudi. Iz kleti je začela izparevati zgodovina, zašla je v sanje in skozi kožne pore v telesa, ki niso slutila neboleče preobrazbe. Tako je šlo iz dneva v dan, iz noči v noč. Kmalu se je pokazal rezultat geohistoričnega delovanja.

Moža sta si iz centralnih skladišč dovolila prinesti v stanovanja dodatno stilno pohištvo, fevdalne insignije, grbe, zastave, beneška ogledala, kitajski servis, nagačene trofeje, vse to praktično in brezplačno pripeljano iz zaseženih gradov družbene reakcije. Pripadniki starega reda so se razpršili po svetu, eni so se umaknili proti severozahodu, druge so premestili na uradna ali improvizirana pokopališča, redkim pa so dodelili državno zagotovljeno bivanje in prehrano v kazensko poboljševalnih zavodih. Njih lastnina je postala ljudska, oba ministrska kandidata pa sta bila del tega ljudstva in s tem upravičena do ustreznega deleža zastarele imovine.

Vsako jutro sta se zbudila boljše volje, kariero sta nastavila strmo navzgor, dosegla oblazinjene stolčke v ljudski vladi in kmalu sta z ženama ugotovila, da bosta potrebovala služkinjo. Po kakšnem tednu sta zajtrkovala že za mizo z intarzijami, pila čaj iz porcelana Villeroy & Boch in umirjala prebavo s pogledom na oljno sliko »Tihožitje s fazanom« (stanovanje Ivan Z.) in »Dekle pred ogledalom« (stanovanje Franc M.). To je po verižni reakciji pripeljalo do Ivanovega sklepa, da se udejanji kot lovec. Nagovoril je soseda, da sta si iz omenjenega skladišča izvolila puški Mauser, nanju pa sta montirala že vzhodnonemško optiko, kar je prostočasno dejavnost ideološko ustrezno profiliralo. Nemška kvaliteta in socialistična smer gledanja. Življenje se je odprlo kot lijak, ovire so čudežno izparele, možnosti so se potrojile, alkohol je prihajal v obliki daril in samoumevnih nočnih dostav. Jutra sta začenjala v svileni halji, služkinji sta prinašali jutranjo kavico v posteljo na srebrnem pladnju, tovarišija se je zabavala na fevdalnem parketu. Telefon je bil rdeče barve.

Parcela je še vedno delovala s svojimi skrivnostnimi zgodovinskimi hlapi. Kmalu sta postala prava aristokrata, tako po vedenju, slogu življenja in odtrganosti od vsakdanjika. Če je zmanjkalo pralnega praška, sta poslala šoferja v cono A. Na reverjih suknjičev sta imela partijsko značko, v srcu pa koprnenje po blagem življenju, obogatenem s času primerno kulturo.

S tem sta nevede posnela tudi odtis Pihlerjevih prostočasnih navad, postala sta mentalno nepazljiva in z uspavanimi političnimi instinkti. Pihler je namreč rad v svojih salonih gostil umetnike in izbrano družbo. Tako sta usodnega večera Franc M in Ivan Z. nevede povzela njegovo idejo in povabila zbor tovarišev na večerjo in za desert postregla s kulturno animacijo. Violinist je odigral tri sodobne skladbe, ki so izražale optimizem in delavsko neposrednost, mlad literat pa je prebral občuteno črtico o vojnih dilemah, kjer vest išče ozek prostor med nasiljem in usmiljenjem. Aplavz je bil narejen z ohlapnimi dlanmi, umetnika so odpeljali v vežo na sendviče in malinovec, možje so se posvetili cigaram in vinjaku, žene so se zbrale skupaj v šopek in previdno preverjale izkušnje novega kadrovskega življenja. Šlo je za vprašanja, ki so bila presečišča intimnega in javnega. Kako ohraniti udoben zakonski stan in držati moža stran od mlajših kril? Ali si lahko privoščijo ljubosumje in tvegajo izgubo standarda? Ali ločeno življenje še vedno vsebuje skupne finance? Se je skok čez plot zgodil, če ne veš zanj? Je bolje mižati na žametni zofi ali spregledati z lesenega stola? Je ljubimec preživela meščanska navada ali nov liberalen pogled družbene skupnosti? Gledale so se navzkrižno, nagibale glave, ki so jih krasili lasni tunelčki, v katerih si še slutil včerajšnje navijalke. Posedle so se po zofah, udobno življenje je topilo pomisleke. Niso se več spraševale, od kod se je vzelo razkošje, ki jih je obdajalo, ampak so vedele, da se mu prostovoljno ne nameravajo več odreči. In vse je izgledalo, da bo trajalo še lep čas, družba se je namreč idejno konsolidirala, ekonomsko stabilizirala in programsko poenotila. Kultura in umetnost sta tiho in neopazno asistirali.



Tu je nastopil prvi minister Gregor K., ki je kot v kakšni gledališki trodejanki pokazal, da se dogajanje lahko vedno zaplete. Tudi on je bil izklesan ateist, zato ni vedel, da se v brezdanjih globinah duš(evnosti) nahajajo skriti liki. V danem trenutku se je v njem sprožil en tak arhaičen primerek, imenovan po starem deus ex machina. Ko so protagonisti zabave mislili, da se zasebno in v mraku zabavajo, je prvi minister prižgal ideološki reflektor in ga zasukal v njihov kot.

Najprej je poklical v pisarno svojega ministra za kulturo Ivana Z. Pustil ga je čakati pri tajnici pol ure in mu s tem učinkovito izprašal strankarsko vest. Vedel je, da bo Ivan Z. vklopil preživetvene instinkte, ki so vedno vključevali samokritiko in pripravljenost za korekcijo nesprejemljivih stališč.

– Naprej, je rekel in vzel v roke pero. Ivan Z. je vstopil, tovariško pozdravil in se nagnil v predklon. Prvi minister je pisal po rumenih papirjih in se čez čas presenečeno zravnal.

– Ah, ti si, Kremen. Poklical ga je po imenu konspiracije, stare zaveze, skupnih časov. Staknil je prste in namignil, da mu je prišlo na uho nenavadno dogajanje na kulturnem mitingu v njegovih prostorih. Če je violinist še dokazal umetniško linijo, je pa mladi literat Lojze V. skrajno problematičen.

Spogledala sta se.

Če ve, da je njegov oče trajno sumljiv malomeščanski intelektualec, ki je nekaj mesecev premišljeval v celici svoje zavoženo življenje.

Postavil je vprašaj pred oba.

Minister Ivan Z. se je odkašljal. Fanta je priporočila mestna mladinska organizacija.

– Pa si preveril? je siknil prvi minister.

– Nisem.

– Vidiš, je narastel prvi minister, ker ti nisi preveril, smo pa mi. Ne more generacija zapeljanih reakcionarjev kulturno zabavati avantgardo delavskega razreda. Razredni sovražnik se je potuhnil, spremenil, zamaskiral, navidezno mrtev čaka na svoje preživetje.

Ivan Z. je poizkušal z rezervnimi rešitvami.

– Lojze V. je študent primerjalne književnosti in ima našo štipendijo.

Prvi minister se je z dolgim izdihom naslonil nazaj. Ko se je vrnil nad mizo, je sklenil razgovor s politično modrostjo.

– Štipendijo smo mu dali zato, da bi postal ustrezen kader, da bi uvidel humanost tega sistema in pozabil na očetovo zagrenjenost. Naj lektorira Pionirski list, našim tovarišem pa ne more recitirati.

Franca M. je poklical čez dve uri. Ker se mu je že mudilo, je bil prvi minister neposreden. Samo dvignil je svojo bikasto glavo in ga pogledal naravnost v oči.

– Ivan Z. je vse priznal.

Franc M. je prebledel in pospešil miselno hitrost.

– Priznam, je Franc previdno zlogoval svoj politični zdrs, kulturnemu ministru smo speljali denar za nov projekt, ampak ga bomo vrnili do jeseni.

Prvi minister je dvignil obrvi. Spet so pometali nekaj pod preprogo in za njegovim hrbtom. Malomarno je pihnil skozi nos. Denar pride in gre, vzameš in vrneš, tovarne vedno delujejo, če ne naredijo izdelka, pač formirajo delavstvo. Dobiček in izguba sta kapitalistična pojma. Tovarne lahko propadejo, delavski razred pa ostane. Potem je sklenil konice prstov, dvignil obrvi in čakal na nadaljevanje samokritike. Franc M. je dvignil ramena.

– Priznam, ko smo postavljali železarno v Š., smo imeli napačne podatke o vsebnosti železove rude.

Prvi minister je neslišno žvižgal in premikal svinčnik po mizi. Še nekaj drugega je, plevel se je razrastel v vrtu, budnost je popustila, baje je bila pri njiju neka kulturna zabava, kjer je svoje nedomišljene tekste bral nek polpisatelj Lojze V.

– Ah, je rekel Franc M., sem mislil, da je kaj resnega!

S tem stavkom je dokazal, da ne razume moči, ki jo imajo besede. Vmeščene v napačen stavek, izrečene ob nepravem trenutku …

– … in ne moremo dovoliti, je tolkel prvi minister s členki po mizi, da bi nek pisun Lojze V. kvaril napredne ideje, ki so komaj dobro zasajene v možgane naših ljudi.

Franc M. je z mahanjem rok hotel preveslati čas nazaj, najti primernejšo formulacijo, nevtralen ton, zanosno prisego. Prepozno.

Čez mesec dni je bil Franc M. poslan za trgovskega atašeja veleposlaništva v Taškent, Ivan Z. pa je postal ravnatelj osnovne šole v Murski Soboti. Pisatelj Lojze V. je bil vpoklican v vojsko v skrajni jugovzhodni kot skupne domovine.



Prvi minister se je dal prepeljati pred dvorec. Šofer mu je odprl vrata, izstopil je s počasnostjo oblastnega človeka, ki se mu ne mudi. Zakorakal je po veži in si ogledal prvo nadstropje. Odpiral je vrata in tiho požvižgaval. Včasih je postal in si rahlo prikimal. Tovariši so si gosposko postlali, je pomislil. Obstal je pred grbom, ki je visel nad kaminom, in pomislil, da bi vanj dal vrisati rdečo zvezdo in ga s tem posodobil. Odprl je omaro na hodniku in izvlekel mavzerico. Pomeril je v steno in v daljnogledu vzhodnonemškega izdelovalca na svoje veliko presenečenje zagledal žensko tarčo. Žena exministra Franca M. je stala na muhi in čakala na odstrel. Povesil je orožje in obstal pred njo v poklicni zadregi. Ona je stala pred njim nema in temnikasta kot napol zgorelo poleno v kaminu.

– Kaj pa vi tu? je bil neposreden prvi minister.

– Jaz … jaz sem tu doma.

Prvi minister je pomislil, da je postal pojem doma v teh časih zelo nedoločen. Nekateri so ga izgubili, drugi dobili, enim so ga določili, drugi so ga izprosili. Beton te družbe se še ni čisto strdil. Z gibom roke jo je vprašal, če bi se lahko kje sede pogovorila, seveda, je rekla ženska in ga odpeljala v dnevno sobo. Sedla sta na zofo, potem je Alenka M. spet vstala, pritegnila mizico z intarzijami, položila nanjo steklenico z močno pijačo, kajti sklepala je, da bo pogovor usoden in bi ga nekaj hlapov lahko vsaj omililo.

– Niste šli z možem v Taškent?

Zardela je in odkimala. Da je rada doma, navadila se je tega stanovanja. Saj menda mož ne bo dolgo v tujini?

Udobja, je pomislil prvi minister K., udobja se je navadila, luksuz zvodeni idejna stališča, kraljevske postelje zmehčajo delavsko hrbtenico.

– Kaj pa Milica Z., Ivanova žena?

Ta je šla z njim.

Potem je prvi minister prekrižal nogi in se obrnil k Alenki M. in se nekaj časa z njo tehtno pogovarjal. Da ji kot ženi premeščenega uslužbenca stanovanje ne pripada več, stavba bo postala reprezentančni objekt vlade. Občasno bi ga uporabljal prvi minister za službene sprejeme ali poslovne večerje. Tu bodo sprejemali delegacije iz bratskih republik.

Alenka je izpustila kri iz obraza. Vsa voskasta je obsedela pred prvim ministrom, čustva so jo zalila od znotraj in preko solz je nevede postavila pravo vprašanje.

– Kaj pa boste z menoj?

Prvi minister je zgovorno obmolknil. Pogledal je v steno in skozi njo, mnogo odgovornih nalog ga je čakalo. Potem je pogledal kozarček in Alenka mu je dolila do roba. Izpil je tekočino s tehtnostjo poznavalca, poklicno zavzdihnil in zmehčal glas.

– Zaenkrat še ostanete tu. Bom premislil. Kmalu se spet oglasim.

– Jaz … kar, prosim, oglasite se, jaz vas bom čakala.

Prvi minister se je moral zelo potruditi, da se ni nasmehnil. To je želel slišati. Tale stavba mu je bila všeč, Alenka pa še bolj, že od nekdaj, že iz Bele krajine. Tole partijo taroka s človeškimi igralci je tako dobro odigral, da je dobil oboje v enem štihu. Stavbo in žensko.

Uradno je vstal, se rokoval z Alenko M., ki je ta hip v sebi združila prestrašenost in hvaležnost, med rokovanjem je še drugo roko položila preko njegove in s tem utelesila svojo uslužnost. Politik je moral priznati, da so v socializem s tem neopazno vstopile človeške vsebine. Odkašljal se je v pest, dolžnosti kličejo.



Tako kot je obljubil, se je oglasil čez nekaj dni. Večerilo se je že, odslovil je šoferja in odprl vrata spodnjega stanovanja. Alenka je stala sredi sobe, prestopila svojo osuplost in se takoj spremenila v gostiteljico. Če mu lahko ponudi večerjo. Pa bi jo res, je komaj opazno pokimal prvi minister, dan je bil dolg, ljudje zahtevni, odločitve pa težke, usodne. Da oblast še vedno vleče črto, s katero razdvaja ljudi na te in one, iz narodovega telesa izrezujejo gnile tvore in mrtvo tkivo. Kar bo ostalo, bo vitalni del skupne prihodnosti.

Obmolknil je, ko mu je Alenka nalila obaro. Jedel je z apetitom in s sladko zavestjo, da je ob mizi ženska, ki mu lepša večer. Alenka je brez pravega teka samo srkala tekočino. Še preden je prvi minister K. nesel v usta zadnjo žlico, je potisnila pred zofo mizico z intarzijami in gor postavila slivovko in kozarček. Obstala je ob strani in znotraj sebe oprezala na vse strani. Morala je biti čim manj opazna, a dovolj koristna, da bi to prvi minister opazil. On se je zavalil na zofo in ponovil tezo o napornem dnevu, Alenka je še kar stala v uslužnem predklonu. No, sedite zraven, je mignil prvi minister in prisedla je dostojno na rob sedišča s stisnjenimi koleni in trepetavim srcem. On da je premislil celotno situacijo. Da ji stanovanje formalno ne pripada več, lahko pa bi jo postavil na delovno mesto skrbnice reprezentančnega objekta in bi v tem smislu lahko ohranila zase spodnje stanovanje. Alenka je zardela in noge so se ji same razprle od hvaležnosti, kar je prvi minister rad opazil. Vseeno je vrgel na mizo za ravnotežje še nekaj ustnih opozoril. Če se ne strinja s tem, bi ji odredil podstrešno sobo v stavbi na drugi strani ulice. Njeni izobrazbi primerno. Oba sta se ozrla preko ulice na podstrešne izbe, ki so prebijale opečnato streho. Skromna romantika za dva začetnika, ponižanje za ženo uradnika, ki pije čaj iz porcelana. Odkimala je in prikimala. Razumela sta se. Postala je oskrbnica reprezentančnega objekta. Nagnila se je k njemu z občudovanjem. To lahko vi uredite kar ustno, sproti? Odmahnil je z roko, on vsak dan preusmerja reke ljudi, iz živih dela mrtve, iz svobodnih ujetnike, če to zahteva dobrobit domovine. Pravkar je podpisal dekret o prisilnem delu za kaznjence, gradi se nova hidroelektrarna, elektrifikacija bo pospešila prihod komunizma. Potem se je nagnil nazaj in jo pogledal z opravičilom v očeh. Dovolj je bilo politike za danes, dolgočasim vas, prinesite še sebi en kozarček. Kar sam je natočil za oba, nazdravila bova vaši novi službi in od danes se tikava. Jaz sem Gregor. Jaz pa Alenka, je zašepetala ženska in pomislila, da se je pravkar prodala za udobno stanovanje. Gregor jo je poljubil na lica, in ko je šel tretjič mimo njenega obraza, ni zgrešil ust. Slastno je posesljal iz njih, o tem je sanjal že vse od Bele krajine.

Bilo je že zelo pozno, ko je Gregor K. naročil šoferja. Rokoval se je z Alenko, k čemur je sedaj sodil še poljub za slovo. Alenki je šumelo v glavi, zaprla je vrata za njim in se naslonila s hrbtom na njih. Potem je zdrsnila na tla, preveč je spila, obsedela je kot lutka, noge vsaka v svojo smer, glava je kinknila na prsa, podila je očitke iz glave. Gregor K. ni človek, ki bi mu lahko odrekel karkoli, s hrbtom dlani si je obrisala usta in pomislila, da je hvala bogu Taškent daleč in z njim tudi mož Franc M. Dvem gospodarjem ne moreš služiti, zvestoba pa se z razdaljo para. Konec koncev je to del njene službe, oskrba reprezentančnega objekta in osebja. Dvignila je glavo in butnila z zatiljem v vrata. To jo je toliko streznilo, da je pomislila, da bo kmalu prišel dan, ko se bo z Gregorjem povzpela nadstropje više (kar se tiče stavbe) in hkrati nadstropje nižje (kar se tiče telesa). Zastokala je in zavrtela oči. Šla bo spati. Jutri bo zase natočila v steklenico slivovke samo vodo in dodala le nekaj kapljic žganja za vonj. Potrebovala bo treznost, stenski koledar s pikami za menstruacijo in veliko sreče.



Prvi minister je prišel ponovno čez pet dni. Sedaj se ji je najavil po telefonu, ona ga je vprašala po najljubši jedi. Ko je vstopil, jo je samoumevno poljubil na čelo in se sesedel na stol kot mož, ki mu pripada stavba in osebje. Po večerji je sledil premik na zofo, počasno srkanje pijače, oči so se jima križale s sladkimi pogledi in Gregor ji je ukradel poljub. Oba sta vedela, da se v tej stavbi, odkar je protokolarni objekt, ne izgovarja ime Franc M. Njega naj tako kličejo sodelavci v Taškentu, bil je dovolj daleč, da tukaj ni deloval niti simbolično. Potem jo je potrepljal po kolenu in s tem ji je dal znak, da je prišel trenutek, ko mu lahko izkaže hvaležnost. Greva gor, je pomignil z glavo proti zgornjemu nadstropju, ja seveda, je šepnila Alenka in se nehote prijela za trebuh.

Ko sta prišla v protokolarno spalnico, si je Gregor odpel nekaj gumbov na suknjiču in nato zaznal, da situacija še ni čisto udomačena. Nekoliko v zadregi je pogledal Alenko, ki je stala ob steni, ha, se je narejeno nasmejal, mi moški kar po domače, kot v vojski, hlače dol, sram smo izgubili, videli smo drug drugega golega, umazanega, krvavega, blatnega. Kot v opravičilu je en gumb zopet zapel in pogledal okoli sebe. Če hočeš, se lahko prva slečeš za v posteljo. Ne, saj je v redu, je rekla Alenka, samo luč ugasni. Potem sta v temi šumela z obleko, jo nekam odlagala, tapkala za copati, se negotovo bližala postelji in Alenka je hitro dojela, da si je sama nastavila sramežljivostno past. Ko je mahala po sobi, da ne bi v kaj treščila, so njene roke zadele golo telo prvega ministra in kar se njega tiče, je bila predigra s tem opravljena. Sklopljena sta se zvalila v posteljo, Gregor se je razžarel kot oglje, o tem prizoru je sanjal že v Beli krajini, Alenka pa je gledala v steno za njim, zdelo se ji je, da je to smer stran od Taškenta. Potem je bila samo še tema.



Tisti večer je prišel mrk in zlovoljen, dišal je po alkoholu in odrinil večerjo. Alenka se je držala ob steni, hodila kot senca sem in tja, hotela se je zmuzniti, pa jo je ujel čez pas. Govoril ji je od blizu v uho o svoji odgovorni službi, o sovražnikih revolucije, agentih gestapa, meščanski reakciji, imperialistih, saboterjih, kulakih, starokopitnih kmetih, uresničil bi veličastno idejo socializma, vse je napisano črno na belem, oblast ljudstvu, zemljo tistemu, ki jo obdeluje, ampak napoti so mu ljudje, ne delijo z njim vere v skorajšnji zaključek zgodovine, dvomijo v avantgardo, v dan, ko se bodo uravnovesile napetosti starih krivic. Treba bo spočeti nove ljudi, neobremenjene s privatnostjo, zatohlostjo, mistiko, nova družbena bitja, ki jim bo enakost samoumevna in materialistični svetovni nazor nova vera. Alenka mu je kimala v uho in ga z roko dvigala s stola, naj gre v posteljo, da se spočije, današnji delavnik je za njim, odloži naj breme, naj se naspi. Gregor K. je ubogal, vstal je in se odpravil v zgornjo sobo, a z desnico je za sabo vlekel Alenko. Znal je delovati z alkoholom v sebi, razkoračil se je, odpel obleko in jo pometal po stolu, nato je olupil še Alenko, pridi, se bova imela rada, objel jo je šapasto in dihal vanjo. Morda bo hitro zaspal, je upala, pustila se mu je, da je grabil po njej, že je dremal, dihanje se mu je uneslo, ampak bil je dedec in pol, notranji preblisk ga je spet zbudil, Alenka, že v Beli krajini sem sanjal, da bova jahala v dvoje, pocmokal ji je dojke in se zasadil vanjo s hvaležnostjo človeka, ki je prišel do noči, postelje in ženske. Zdihoval je na njej, Alenka se je predajala v posteljni službi, pomislila je, da je v vlogi tolažnice, da posredno preusmerja usode mnogih ljudi, neopazno obdaja prvega ministra z usmiljenjem in toleranco, sem že tvoj, ji je zahropel v uho, ko se je v krčih umirjal. Nato je zaspal kot nedolžna žival, gladila ga je po hrbtu in pomislila je, da se bo morda vse dobro izteklo.

Sedi noči so k njima prilegli spomini. Gregor K. se je dvignil v postelji in dajal ukaze, v kritje, streljaj, Alenka se je zbudila grozava in ga vlekla k sebi, šuškala mu je v uho kot malemu otroku, on jo je zmedeno gledal, bil je v nekem starem času, silni dogodki se še niso polegli, preveč je bilo strašnega za dušo enega človeka, po kosih je prebavljal stiske, ki se še niso polegle, bitke, strah, lakota, beg, dvom, čakanje, ukazi, streljanje, mrtvi, ranjeni, klical je imena, štel preživele, odrejal maršrute, Alenka je v sanjah sama hodila čez podobne prizore, se zbujala znojna, je živa, izdana, mrtva, vedno se je potipala, da jo je lastno telo pomirilo, ker duša je bila presekana prevečkrat, da bi še verjela v dobro. Gregor K. je v bledežu hodil po neskončnih gozdovih, omagal v spanec, pa se spet zbujal v stiskah, da je bil kakšen hip podoben otroku, ki se bo zvil v klobčič in počakal, da mine hudo, ampak hudo nikoli ne mine, dobro poide prvo, dobrega vedno zmanjka. V zaklon, je sopel Gregor, vrgel se je pod blazino, Šarca je zadelo, slina mu je tekla iz ust, oči so mu osteklenele, banda domobranska, nobenega usmiljenja več, v cerkev smo jih nagnali in zažgali, Alenka mu je z dlanjo pokrivala usta, ni hotela slišati, že tako je vedela preveč, kako naj človek nosi nečloveškost, živega strašijo nepomirjene duše, iščejo svoje truplo in grob, vzrok za smrt in trpljenje, v vojni ni vzroka, je le spozaba, slepota, ukaz, čisto zlo, esenca uničenja, ki ne potrebuje vzroka, ker je njena narava uničevanje brez vzroka in povoda, morjenje, ki osmišljuje njeno sprevrženo bit, hrup preglasi tišino, dileme ni več, streljaj zdaj, razmišljali bomo kasneje, preživi zdaj, umrli bomo jutri.

In ta prekleti vonj, še zdaj ga imam v nosnicah, vonj po zemlji, gnilem listju, sveži smrekovini, razpadajočih truplih, posušeni krvi, umazanih konjskih dekah, telesnem znoju, v katerem so bili strah, naveličanost, napetost, živčnost, maščevanje. Še vedno voham preperele tramove požganih vasi, smodnik, zelhane klobase v nahrbtniku, seno nad hlevom, sneg, ki pada v kosmih.

In potem se je Gregor K. dvignil nad Alenkin obraz s slepimi očmi; prišel je dan, ko je bilo naenkrat vse tiho. Kot bi odrezal. Slišalo se je šelestenje listja in klokotanje studencev. Prišla je depeša, da je konec vojne. Hodili smo okoli kot omotični, puške smo polagali ob drevesa in drug drugemu govorili, da smo le dočakali, preživeli smo morijo. Šli smo v vasi in spraševali, kako je z družinami, vsaka presekana na pol, pol belih, pol rdečih, pol mrtvih, pol živih, s tišino se je začel vračati čas in obračun za vse, kar smo delali. Bil je konec, ta pa je bil spet začetek, vojne je bilo konec, mir pa še ni prišel, zdivjani smo bili, posuroveli, otrdeli, nekaj dni smo samo jedli in veseljačili, ženske so bile radodarne, iz nas so se vsula vsa pritajena semena, peli smo ob harmoniki, vrteli prašiče na ražnju in se formirali za parado. Živci, ki so bili štiri leta napeti kot žica, so že popuščali, našel sem oddih in prvo veselje, umil sem se in preoblekel, potem pa so prišli pome z delegacijo. Nova dolžnost, ni mi še bilo usojeno, da se razpustim. Bil sem živina, nek kapetan mi je ponižno raportiral, da so ga našli in čakajo mojo odločitev. Sami si niso drznili ukrepati. Odpeljali smo se na Teharje in v barako so ga privedli. Stane, moj brat, še vedno v domobranski uniformi, roke zvezane z žico, na obrazu zasušena kri. Takrat se je v meni spet vse napelo, živci so se mi navili, kurba izdajalska, sem mu vpil v obraz, izdajalec domovine. On pa me je gledal z vročičnimi očmi in tiho rekel, da še ni konec zgodovine. Usekal sem ga čez usta. Kapetan preiskovalec je tiho pristopil k meni in mi polglasno rekel, da so obsojeni vsi na eksekucijo v rovih, ampak glede na to, da je moj brat … če ga pomilostim? Takrat je v moji glavi spet vse donelo, vse bitke, eksplozije granat, mrtvi, zblazneli, pobiti ranjenci v vrtači, jaz naj ga pomilostim, po vseh letih vojne je v meni izhlapela vsaka milost, ubijali smo vsakega, ki je okleval, še Cigane, da nas ne bi izdali, kar celo vas, kje naj najdem milost sedaj, od kod jo naj potegnem, stal sem sredi mučilnice, v kotih so se valjala porezana ušesa, prsti in spolovila, preiskovalci so gledali v tla, usmiljenje pritiče zmagovalcem, ampak mene je premagala vojna, sovražnik je bil smisel boja, od kod sedaj usmiljenje? Dobro, sem zarjul in se zasukal k Stanetu, obžaluj svoje izdajstvo, prosi za milost, na kolena! On pa je stal kot katoliški svetnik, kot neki novodobni križar in poltiho je začel peti, Kristus kraljuj, Kristus zmaguj, stopil sem do kapetana, izvlekel njegovo pištolo in ga ustrelil v čelo. Še med padanjem me je gledal z mrtvimi očmi in se zvrnil pred moje noge. Vrgel sem orožje v kot in okoli je nastala grozna tišina. Odšel sem, on pa hodi za mano in še kar poje, Kristus zmaguj, Alenka drži me, zajemi me, zapojva skupaj tisto našo, hej brigade hitite. Če sem brata ubil, sem lahko tudi druge, črta ločnica je zarisana, narodno zavedni bodo dobili čas in priložnost, vera v boljši jutri je njihova prepustnica, jaz pa jo podpisujem.

Zalepil se je ob njeno telo, trzljaji so se počasi umirili in odraslo telo se je zmehčalo v svaljek, zlezel je nazaj v spanec. Alenka je gledala čez njegovo ramo v temo in tam je bila noč, ki je čakala jutro.

Ko je vstal, je Alenka že stala v kuhinji. Lase si je spela v zategnjen čop in se naslonila na steno. Gregor K. je prišel v obednico in jo pogledal. Bil je sveže umit in obrit, gladko počesan, oblečen kot za na parado, sveža srajca, kravata. Za hip je postal pri vratih in pogledala sta se v oči. Prvi minister je sijal kot vzhajajoče sonce, v njegovih očeh je bil zanos novih časov, čelo gladko, bil je tih in pomirjen, kot da se je obhajal z nevidnim kruhom nove ideje. Počasi je prehodil prostor do mize, škornji so škripali, odmerjeno je odmaknil stol in pokimal Alenki. Postavila je pred njega kruh in kavo in jedel je zamišljeno, pazljivo, s premislekom. Bilo je tiho kot v kapeli. Sedi, je rekel Alenki, jej z mano. Odgriznila je rob kruha in žvečila z njim. Srknil je kavo.

– Cikorije ne bom pil, počakaj.

Šel je na hodnik in se vrnil z vrečko.

– Skuhaj mi pravo kofe, črno, močno in sladko. Zbuditi se moram od vsega.

Alenka je pristavila lonček z vodo in pogledovala proti njemu.

– Si dobro spala? Pokimala je in povesila glavo.

– Jaz sem spal kot top, samo to še vem, da sva se objela, in potem me je zmanjkalo.

Tiho je mlel zajtrk, potem se je zamislil in se nekoliko priostril.

– Ali sem kaj govoril v spanju?

Odkimala je.

– Včasih še prihaja za mano, lepi in strašni časi so bili, le počasi se sesedajo v spomin.

Obrisal se je s prtičem in stopil k oknu. V roki je držal skodelico s pravo kavo in glasno srkal. Spodaj so hodili pešci in niso vedeli, da jih gleda prvi minister, človek, ki jim lahko kroji pot in odmerja korake, ki se pravkar prebuja iz včerajšnje noči v jutrišnji dan. Ki se bistri s kavo do novih zamisli. Nekdo bo premeščen, drugi bo dobil pismo z vabilom, tretjega bodo prišli iskati proti jutru. Zato je potrebna velika jasnost in odločnost. Tako, je glasno sklenil svoje misli, sedaj grem, pridem jutri. Alenka se je postavila ob vrata in prestregla poljub. Gregor K. je dišal po milu in svežini in v njegovih laseh je zaznala tudi ženski vonj. Del nje je šel z njim, del njega je bil v njej. Pogledala je koledar in preštela dneve.



Pospravljala je cel dan. Zamenjala je prte, pomila gore kozarcev, v pomije je šlo za cela vedra postane hrane, prazne steklenice je zbasala v vrečo in jo prenesla v vežo. V debele zavese se je zalezel vonj po cigaretah, smrdelo je vsevprek, rumeni nikotin se je obešal na bele tapete, čike je pobirala iz lončkov okrasnih rastlin. Zdihovala je in odrivala zgražanje v sebi. Konec koncev je bila uradna uslužbenka protokolarnega objekta in lahko je imela zavezana usta. Njeno stanovanje je bila čudovita oaza sredi dežele pomanjkanja, krpanja in obnavljanja. Ni imela druge izbire, kot da je bila hvaležna prvemu ministru, hvaležna z dušo in telesom. Vzela je metlo in vlekla z dolgimi zamahi od zgoraj navzdol, lovila je smeti v smetišnico in za njo sta ostajala zopet red in čistoča. Do naslednjega političnega sprejema. Utrujena je sedla na stol v veži in poslušala tišino.

Delegacija bratskih republik je obiskala Slovenijo. Začelo se je s širokim objemanjem, poljubljanjem na vsako lice, rokovanjem, trepljanjem po ramenih, že na vhodu so si obljubljali večno tovarištvo in slogo, živahno so vzklikali, ko so se prepoznavali in se vsevprek spraševali, kako in kaj. Ona je stala s pladnjem v rokah in ponujala kozarčke slivovke. Bila je siva lisa v ozadju, prvi minister je šel mimo nje in je ni niti pogledal. Malomarno je mahnil z roko proti njej, tovariši, to je skrbnica protokolarnega objekta, če karkoli potrebujete, se obrnite nanjo. Visoki Črnogorec ji je pomežiknil in s tem signaliziral svoje potrebe. Zardela je in se držala čim bolj v ozadju. Tovarišija se je razživela, posedli so se po zofah, pili, nazdravljali in začenjali skupne pesmi o Kozari in Sutjeski, se našli v idejni liniji, druže Tito, mi ti se kunemo, grmeli so slavnostno in zanosno, se razdelili v skupinice in obnavljali vojne spomine. Postavili so stole v krog in od njih so tekle krvave pripovedi o bitkah, bežanju, izdajstvih, mrtvih, obešenih, sovraštvu in na koncu o maščevanju. Tu so še bolj staknili glave in priprli oči. Prvi minister je koračil po sobi in vprašali so ga, kako je on rešil vprašanje narodnih izdajalcev in reakcionarjev. Ustavil se je in prižgal cigareto, z užitkom je pihnil v zrak in se zarežal, da je z enakim užitkom čistil narodovo telo ognojkov. Da je filtriranje skoraj končano, fizična faza je skoraj zaključena, sedaj pa se začenja tista bolj neoprijemljiva, faza tehtanja človeške pripadnosti, preverjanje idejnosti, vere v bratstvo, odkrivanje dvoličnosti, pretvarjanja, izmikanja. Znotraj sebe je človek skrit in zaseben, a v tej družbi nima nihče več pravice do privatnosti, tako kot je ukinjena privatna lastnina. Če bo treba, bo vsakega človeka zasukal kot nogavico od znotraj navzven in ga preveril, sad je centralno pitanje lojalnost, nepokolebljivost, politički stav svakog pojedinca, da se što prije izgradi socialistički društveni poredak. Bučno so zaploskali in si prikimavali, sedaj je bil čas odločnosti, nezavedno so čutili, da je čas za velika dejanja še vedno odprt, bil je lovopust na ljudi, na premagane ideje, neodločneže in malomeščane starega sveta. Prav tako so vedeli, da se bodo nekega dne vrata zgodovine zaprla, da bo treba pospraviti orožje in se spremeniti v mirnodobne politike, ki gredo na delo z aktovko.Večer se je prevesil v zabavo, pilo in kadilo se je čez mero, Alenka M. je stala v kotu in nalagala hrano na pladnje, nato se je umaknila v kuhinjo in si lepila dlani na ušesa. Preveč je slišala, skrivnosti, zaplete, intrige, frakcijske boje, idejne čistke, ko je mislila, da bo lahko vojno počasi izčistila iz sebe, je ta začela šele dobro prihajati vanjo, morda je bilo tudi to del plačila za imenitno stanovanje, da je tovarišem pomagala nositi breme nasilja. Poslušala je hrup po nadstropjih, težki koraki po hodniku, prvi minister je odprl vrata, alkohol ga je delal ponosno majavega, a tu si, tovarišica Alenka, prinesi iz kleti še nekaj steklenic. Razumem, je rekla kot na ukaz in izginila v klet. Pihler je imel tu celo vinoteko, v košaro je nadevala nekaj steklenic, potem še malo posedela in ob pogledu na vinski izbor pomislila, da je tukaj pravzaprav prava ponudba tolažbe, če se ji bo življenje zagravžalo in osivelo. Rezervni scenarij. Potem je zvlekla košaro v prvo nadstropje in prejela huronski aplavz. Črnogorec ji je mežikal in jo lovil z dolgimi rokami. Prvi minister ni bil toliko pijan, da ne bi videl, kam tečejo moške strasti, tiho ji je namignil in jo potisnil v kabinet. Zaklenil je vrata od zunaj in s tem pokazal dvoje, da zna čuvati svojo žensko lastnino in da je gospodar nad ljudmi, da ima on ključ, ona pa sme čakati, da jo bo osvobodil. Vseeno se je malo oddahnila, rešena je bila Črnogorca, a hkrati se je bridko zavedla, da je sedaj dokončno ujetnica prvega ministra. Pokrila je obraz z rokami, čeprav je Franc M. iz Taškenta zanesljivo ni videl. Še vedno so bili to časi, ko si izbiral med manjšim in večjim zlom, za malenkosti ni bilo mesta, zasebnost je bila v službi družbenega napredka.

Proti jutru so le zaspali, eni na zofah, stolih, preprogah, Gregor K. pa je hodil med njimi kot nadzornik, imel je živce iz železa, prenesel je dosti alkohola, znal je piti tako, da je del možganov ohranjal trezen in na preži, danes je izvedel za mnoge stranpoti, alkohol je razvezal tovarišem politične skrivnosti, čez sedem let bo vse prav prišlo. Poslal je svojega tajnika po šoferje in počasi so jih razvozili na lokacije. Potem je ostal samo še on in vsa razmetana navlaka v dvorcu, odkorakal je do kabineta in ga odklenil. Pridi, je rekel, sedaj sva midva na vrsti za zabavo. Alenka M. mu je s krmežljavimi očmi sledila, bila je potrebna postelje, Gregor K. pa je bil potreben nje in s tem se je sklopila njuna zasebna in družbena funkcija. Tokrat sta se slekla oba hkrati brez sramu in pretvarjanja, pometala sta obleki vsaksebi in se spravila pod odejo. Gregor K. je poiskal njene ženske kotičke in se namilil do sladkosti in nato zaspal, kot bi se vrgel v tolmun, Alenka M. je pohitela za njim v spanec, kajti sedaj je že vedela, da bodo ponoči prišli spomini in terjali budnost za pripoved o njuni preteklosti.



Včasih ga ni bilo po cel teden in potem se je naenkrat pojavil in ostajal v dvorcu po več dni. Gregor K. je imel večinoma isti izraz, kamnito obličje in sive prodorne oči, kadar je bil dobro razpoložen, so se mu malo iskrile, če je šel čez težave, se mu je pogled shladil, Alenka je odmerjeno hodila okoli njega, se mu bližala ali oddaljevala v skladu s trenutno politično situacijo. Kajti čeprav sta bila človeka, sta bila predvsem družbenopolitična delavca, ki ju je vrtela gravitacija političnega sonca. Nista se glasno smejala, nikoli, včasih kakšen majhen trzljaj v kotičku ustnic, časi so bili resni, izšla sta iz časov vojne, tisti obljubljeni časi sreče pa še niso čisto prišli. Gregor K. se je ob večerih spravil na zofo, Alenka mu je prinesla slivovko in čisto počasi je srkal žganjico in užival v raztapljanju samega sebe. Alenka je sedela blizu na stolu in ga včasih vprašala, kako je kaj v službi. Skomignil je z rameni, nagonsko se je naučil varovati skrivnosti, v družbi so se dogajale premene, ki jih že dvesto let ni bilo, in on je premikal mnoge figure. Sedaj je že vedel, da so se ga bali, vladal je s strahom, z inteligentno zvitostjo in bistroumno zlobo. Le zvečer se je ob Alenki odtajal v vrhnjih plasteh, kajti ta ženska mu je bila všeč že v Beli krajini, pa takrat zaradi vojaških premikov ni mogel do nje.

Kdo vleče in križa človeške poti, je težko reči, a Franc M. si je dal takrat sešiti novo uniformo iz blaga pokojnega angleškega letalca in je padel v oči Alenki. Baje imajo ženske rade uniformirane in strumne moške. Sedaj pa človeških bližanj ni več določala usoda, prvi minister je imel že vse niti v svojih rokah in tako si je približal svojo staro tiho ljubezen in Franca umaknil na daljni vzhod, da ga je zamotil z opazovanjem socialističnega gospodarstva. Bog in usoda nista bila več potrebna, človek Gregor K. je prevzel urejanje medčloveških odnosov v svoje roke.

Ni pa vedel, da je bila ta avtonomnost samo polovična resnica. Ponoči, ko so ga stare biološke sile odklopile od zavesti, so ga zbujali spomini, dvigal se je iz spanca, odrival trupla, govoril o tajnih sestankih, težkih dilemah, odstranjenih izdajalcih, zmotah, krivicah, hajkah, zanosnih bitkah in samo Alenka M. je postajala priča tistemu nevidnemu delu zgodovine, ki se pri belem dnevu ni omenjal in nikoli ni bil zapisan. Sama je zaklepala Gregorjeve nočne monologe v skrinjo pozabe znotraj sebe in si dopovedovala, da nič ne ve, nikoli ni nič slišala, ona je tu zgolj v službi skrbnice vladnega objekta in intimna zaupnica najbolj protokolarne osebe v državi. Z vidika Gregorja K. pa je bila priložnostna tolažnica in predvsem zelo lojalna, kar pa je cenil čez vse. Kajti, če je kaj sovražil, so to bili izdajalci in ti niso dihali istega zraka z njim.

Zjutraj je vedno prišel v kuhinjo svež in urejen, strumen, izčiščen v mislih, močan v volji in pripravljen za dejanja. Prinesel ji je vrečko s kavo in ji naročil pravo kofe, čeprav je to sedaj že vedela. Običajno je vprašal Alenko, kako je spala, dobro, hvala, je skromno odvrnila. Pa jaz, sem bil priden v postelji, ji je nagajivo pomežiknil. Odmahnila je z roko. Oral je po njej kot po zadružni njivi. Vsake toliko ni mogel iz svoje kože in je neopazno preverjal pri njej, če je kaj govoril v spanju. Ne, nikakor, je odgovarjala Alenka prepričljivo, spiš kot top, služba te utrudi in spanec ti prija. Gledal jo je v oči, če govori resnico. Ampak znano je, da moški nespretno presojajo obrazna čustva, in moral se je zadovoljiti z njeno besedno razlago. Lotil se je ocvrtih jajc in z apetitom srkal kavo.

– Zakaj ne ješ?

Alenka je odkimala in se namrdnila.

– Jej! Ukazovalno je potisnil pred njo kruh.

– Ne morem, slabo mi je.

– Slabo? Od česa bo pa tebi slabo? Mlada in zdrava si kot dren.

Posmrkala je in se zravnala.

– Noseča sem.

Zrak in čas v sobi sta obstala. Celo prvi minister je obstal, z zamikom pogoltnil grižljaj in si obrisal usta. Nalil si je kavo in odpil požirek, ki pa je izgubil prejšnjo moč, črnino in sladkobo. Gledal je v skodelico, kot da bo v njej priplaval odgovor. Potem sta kar sedela in minilo je vsaj pol ure, ko se je odkašljal.

– Noseča.

Spustil se je vase. To je bil svojevrsten osebni in politični problem. Ženske ne znajo ločiti zabave in dela, kar zanosijo, on se je ob njej tolažil, ona pa je vse to vzela zares in seme vsadila v mehko prst svojega telesa. Nekatere se menda izplazijo iz postelje ter si v lavorju z vodo samoiniciativno in družbeno odgovorno izmijejo lepko slino iz svoje notranjosti, ona je pa kar obležala s semeni v sebi. Neodgovorno. Ali ni pomislila na posledice, politično nekorektnost, svojo službo? Ali mora on ob vseh državniških skrbeh sedaj mozgati še to, kaj bo z nosečo Alenko M., ki niti njegova žena ni, res pa je, da mu je bila všeč že v Beli krajini. Pogledal jo je, kako skrušeno sedi na drugi strani mize, bleda kot vosek, nos se ji je ošilil, izgubila je nekaj svoje mladostne svežine, noseča ženska ni več poželjiva, če bo sedaj spal z njo, bodo že trije v postelji, tu bo treba ukrepati, sčasoma se bo napihnila in njen status bo viden pri belem dnevu.

– Pridem čez nekaj dni, je odločno vstal, tokrat nekoliko pretirano odločno, kajti stol za njim se je s truščem prevrnil.



Prvi minister Gregor K. je bil morda res aroganten, surov, ciničen, odrezav, samosvoj, nikakor pa ne bi mogli reči, da je bil neumen. To so lahko potrdili vsi njegovi sodelavci in že zdavnaj so ugotovili, da ga ne morejo speljati na led, mu prodajati lažnih novic ali prikrivati svojih zdrsov na političnem parketu, ki je tako kot po vsem svetu postajal gladek in spolzek. Stopil je k oknu in odgrnil zaveso. Tajnica je obstala z rokami v zraku nad pisalnim strojem in otrpnila. Že zdavnaj se je naučila, kako mora asistirati prvemu človeku v vladi. Večkrat je med narekom obmolknil, stopil k oknu in gledal mesto pod seboj. Tako kot sedaj. Vse te stavbe in strehe, koliko ljudi je v sobah in uradih, koliko je iskrenih, predanih za novo stvar in koliko se jih samo pretvarja, morda so se potuhnili in čakajo svoj trenutek, da izrečejo svoje nestrinjanje in kritiko sistema, ki je nastajal v njihovo dobro. Ljudje ne vedo, kaj je dobro za njih, vsa zdravila so nekoliko grenka, ali otroka sprašuješ, če ga hoče pogoltniti, odpreš mu usta in zopet zapreš. Tako je treba z ljudmi, avantgarda vidi preko malih dnevnih potreb. Gledal je, kako so ljudstvo za praznike nagnali na ulice, cicibane, pionirje, šolarje, delavce, učitelje, da so ploskali delegacijam, mahali z zastavicami in peli internacionalo. Če bi odločitev prepuščali ljudem, bi čepeli doma v zapečku in čakali na boljše čase. Te čase je treba izsiliti, zagrabiti, danes mahajo prisilno, jutri bodo že počeli isto prostovoljno. Vedno je med ljudmi na pločnikih imel svoje ljudi, da so poročali o tihem negodovanju ali političnih šalah. Sedaj je že vedel, da so politični vici zgoščeni ekstrakti družbene misli in da nakazujejo, kam se giblje volja množic. Te vice si je pisal v beležnico in se nasmihal ob njih, včasih jih je bral z najožjo tovarišijo, krohotali so se in zabavali. Drugače pa so ovaduhi po gostilnah še vedno ovajali neprevidneže, ki so jih pripovedovali pivskemu omizju, in jih pridno zapirali. Kar je dovoljeno bogovom, ni dovoljeno za vole. Delati se norca iz družbenega sistema je bila verbalna sabotaža, na svoj račun pa se človek lahko smeji.

Obrnil se je k tajnici in zaključil narek. Takoj naj odpošlje pismo in kasneje uredi sestanek. Zastavil je novo črto usode, njemu ni bilo treba brati z dlani, da bi vedel, kaj se bo zgodilo, on si je sam risal bodočnost, če je bilo treba, si je z nožem vrezal novo smer v kožo.



Tajnica je pomolila glavo v pisarno.

– Tovariš Franc M. je prišel.

– Naj vstopi.

Franc M. je vstopil s smehljajem številka ena. Ni bil čisto prepričan, ali je bil povabljen na sestanek ali na partijsko samokritiko. Pripravil je nekaj scenarijev, oblekel se je skromno, sveže se je obril.

– Pozdravljen, Peter!

Prvi minister ga je objel čez ramena, to da ga je pozdravil s partizanskim imenom, je bil dober znak.

– Sedi, razkomoti se, vidim, da ti daljna služba ni škodila, izgledaš svež, porjavel, spijva požirek na tvojo vrnitev, povej, kako se živi v prvi državi socializma.

Franc M. je trčil s prvim ministrom in olajšano spil do polovice. Moral je pomisliti, kako naj premeša besede in dejstva, kako naj bedo in pomanjkanje, sivino in nezaupljivost, kar je videval vsak dan, preobrne v marksistično teorijo, da bo v tej pisarni pripoved dobila primeren zven za karierni pospešek. Da se ljudje trudijo vsak dan pri izgradnji socializma, privatna lastnina je ukinjena, napreduje elektrifikacija, reakcija je izkoreninjena in nastopili so vsi pogoji za brezrazredno družbo enakosti. Proizvodna sredstva so v rokah proizvajalcev in s tem je prenehal pravzrok izkoriščanja človeka po človeku.

– Vidiš, človek mora po svetu, da si razširi obzorje in ceni domače dosežke. Svetovna revolucija napreduje po zgodovinski nujnosti. Dobro, pustiva politiko. Kako kaj privatno, zadovoljen?

Prej bi rekel presenečen, je pomislil Franc M.

Ko je dobil dekret o vrnitvi v domovino, si je oddahnil in hkrati ga je zaskrbelo. Prišel bo v doseg Gregorjevih rok. Scenariji so se raztezali od blagih do usodnih. Domov je potoval cele tedne, podkupoval uradnike, carinike, vojake, da je preskočil kakšno vrsto. V Ljubljano je prišel neko pozno popoldne, in ko je nad strehami zagledal grad, je vedel, da je dom samo eden in vse ostalo tujina. Pohitel je proti stanovanju, odprl glavna vrata in tiho vstopil v kuhinjo.

Presenečenje!

Presenečenje je bilo dvojno.

– Franc, je zavpila Alenka in se nagnila v objem, nisem vedela, kdaj boš prišel, samo da si tu, sedaj sva pa skupaj, ne greva več narazen, čebljala je kot majhna deklica in mu nizala poljube na lica.

On jo je prijel za ramena in jo odmaknil od sebe. Potegnil je pogled preko nje, od glave, prsi, trebuha, nog in nazaj. Nekoliko neodločno je v besede spravil, kar je videl pred seboj.

– Noseča si.

Alenka je zardela in pokimala. Položila je dlan na trebuh in z levico lovila njegovo roko.

– Koliko?

– Kakšnih sedem mesecev bo.

Potem sta oba molčala in gledala v strop. Alenka je vedela, kaj počne njen mož.

Štel je.

– Torej si zanosila zadnje noči, preden sem odšel v Taškent.

– Vse kaže tako.

Smehljala se je z mokrimi očmi in za hip spustila veke. Vedela je, da ima samo nekaj sekund časa, da se spremeni v novo žensko, in ni izgubljala časa. Pogoltnila je slino, izdahnila star zrak, in ko je spet odprla oči, je bila prečiščena in odvezana od preteklosti.

Franc je še vedno stal in gubal čelo. Še enkrat je štel in premikal datume. Potem se je razjasnil čez oči in rekel, da bodo sedaj družina.

– Družina, je ponovila Alenka. Družina ima dom, streho nad glavo. Družina so vedno vsaj trije. Povedala je možu, da je Gregor K. bil tako dober, da jima je pustil stanovanje v protokolarnem objektu vlade, in ona je tu uslužbenka.

– Torej smo za silo preskrbljeni.

– Več kot za silo. V kleti je zaloga, s katero bova proslavila tvoj prihod, in jaz imam ključe.

Pila sta dolgo v noč, vino je raztapljalo dvome in sume, Alenka je pazila, da je bila v besedah povsem v novi zgodbi, ki jo je tolikokrat ponovila, da je postala njena notranja resnica. Koledar z rdečimi pikami je stlačila v peč. Franc M. je odropotal v kopalnico. Ona pa je šla vase, v svoj duševni mehur, kjer je imela spravljene spomine in strahove. Sedela je sama v kuhinji tako dolgo, da ji je otožnost podaljšala obraz. Čutila je, da je sedaj nepotvorjena, da je od znotraj in od zunaj takšna, kot se je sebe navadila z leti.

Bila je namreč sirota.

Svet okoli nje je bil tuj in prazen od vekomaj. Blodila je po njem že kot majhna deklica in iskala ljudi, ki bi jo vzeli k sebi. Mati Angelca je bila ena tistih žensk, ki se je najbolje počutila na veselicah in na moških kolenih. Bila je ljubka in spogledljiva, odločno nekmečka in vedela je, da v tem majhnem dolenjskem svetu ne bo pognala svojih korenin. Bila je bolj kot regratova lučka, a tudi takšne rastlinice se razmnožujejo. Rodila je deklico Alenčico in zdržala kakšno leto ob njej. Potem je spet trkala s petami po plesiščih in tam zagledala postavneža s telovnikom in belo srajco. Bil je amerikaner, izseljenec prvega vala, puhal je cigare in pogledoval na uro v žepku. Dal je vedeti, da je Amerika tista država, ki so jo Izraelci iskali po suhih puščavah, obljubljena dežela. Da je minokop, na sledi za zlatom, da je Aljaska tako širna, da je ptica ne preleti, le moških je več kot žensk. Angelca je rada vskočila in povečala žensko kvoto. Izginila sta z jutrom. Alenko je pustila zavito v sveženj pri sestri, za srajčko je pripela nekaj denarja in pismo, da se kmalu vrne. Verjel ni tem besedam nihče, še sama ne.

Teta je postala njena nadomestna mati, a bila je presušena ženska, ki ni premogla kaj prida čustev. Mislila je, da bo otrok rasel sam po sebi, če bo imel jed na mizi in belo rjuho v postelji. Ona pa je iskala še drugo hrano, hlepela je po prijaznih obrazih, iskala je tople oči, dvigala ročice, da bi jo kdo objel, stisnil v naročje in tam bi se topila od sreče. Stric jo je včasih posadil na trda kolena, pa je žena rekla, nehaj, razvajena bo in je morala spet v svoj kot, kjer je sanjala pravljice o zakletem gradu, kraljeviču in princesi. Tako je hlepela po mami, da bi šla celo k mačehi iz pravljice in bi jo s svojo bolečino omehčala. Tako pa je čutila samo žejo svojih razpokanih ust, kajti če si sirota, se voda v žilah posuši in ostane samo še prah, pepel in sol, da smeš celo življenje čutiti skelečo izgubo prvih rok, ki te niso objele.

Ob svoji osirotelosti pa je je bila Alenčica prav lep otrok, kodrast in ovalnega obraza. Tako se je v njenem življenju notranja samota obdala z ljubkostjo, skozi katero sta sevali žalost in hrepenenje.

Ko je odrasla, se je njena lepota kazala v lepi postavi in motnih, zasanjanih, skoraj ribjih očeh na pravilnem obrazu. To jo je naredilo še posebej vabljivo, krhko in zanimivo in moški so jo praviloma zagledali med množico, jo izsledili in si želeli njene družbe. To sploh ni bilo težko, bila je kot srna med drevesi, opazno živa, naravno vabeča. Ona se je dala marsikateremu, samo da bi prišla do objema in potešila lakoto po ljubezni, da bi jo božale moške roke, jo stiskale v svojino, da bi slišala, da jo ima nekdo rad in bo okoli njune bližine zgradil dom, v katerem ne bo več sirota, nikoli več, postala bo žena in mati in se znebila prekletstva desetnice.

Takšna je sedela ta večer Francu v naročju, čustva so jo zalila, hlipala je in se tajala v misli, da je našla dvojino in da bo otrok zrasel med starša, saj bi se lahko znova tako zasukalo, da bi na svet prišla nova sirota. Pa naj bo to pozabljeno. V preblisku je zagrabila kozarec in ga vrgla v kamin, da se je razletel. Franc M. je začudeno izbočil obrvi, zakaj to? Naj bo vse pozabljeno za nazaj, je na glas pojasnila Alenka in on je prikimal. Ni vedel, čemu kima, in bolje je bilo tako. Ona je spremenila dejstva v sebi tako, da so ustrezala novemu namenu. Potem sta legla v sveže preoblečeno posteljo in čutila sladkor njune bližine, kako se je topil v žilah in ju sladil. V tem samopozabljenju sta zaspala.



– … in potem pridem domov in vidim, da je Alenka noseča! Sedem mesecev!

Franc M. se je nagnil k prvemu ministru in mu zaupno zašepetal intimno novico. Gregor K. je priprl oči, prižgal cigareto in pihnil med njiju. Tako je bolje, včasih se oči izdajo, dobijo neko bleščavo, ki jo drugi lahko prepozna. Kakšen mesec manj je bila nosna, Gregor K. je našel pokroviteljski ton in prave besede.

– Ti, Franc, si res pravi gospodarstvenik. Pred odhodom si posejal ženino njivo in ob prihodu boš žel. Dobro znaš načrtovati!

Po moško sta se narežala. Potem je spet nastopila tišina in zadrega, prvi minister je vstal in stopil k oknu, kajti preplavile so ga notranje slike. Alenka v njegovem objemu, krči v njegovem telesu, besede, ki se govorijo samo ponoči. Z močjo volje je ugasnil možgane in zmečkal cigareto v pepelniku.

– Peter, tukaj te potrebujemo. Postavljen si za predsednika gospodarske zbornice, papirji so že pri tajnici, skrbel boš, da se bo kolesje vrtelo hitro in namazano, jaz ne morem vsega kontrolirati.

– Hvala, tovariš Gaber, zaneseš se lahko name.

Sedaj je tudi on njega poklical po partizanskem imenu, v glasu je bila hvaležnost in povezanost tovarišije.

– Vem, da si zanesljiv, zato sem te tudi postavil tja, je odmahnil prvi minister. To je bila konec koncev njegova služba in moč. S podpisi in dekreti je vsak dan gradil novo družbo. Kakšen mesec prej je poklical direktorja ginekologije, če bi bilo potrebno opraviti nek poseg, ampak Alenka ni hotela. Sirota je končno prišla do svojega in se mu je uprla z vsemi štirimi. Pihala je vanj in kazala kremplje. Dobro, urejeno, ni silil, pozabljeno. Sedaj je vlekel zadnje poteze šahovske igre, kjer je igral z belimi in črnimi figurami hkrati. Tako je vedno zmagoval.

– Alenka je med tvojo odsotnostjo uredila prepis stanovanjske pravice na vaju.

Zakaj toliko dobrih novic, je pomislil Franc M. Ni zmogel slediti tej misli, usahnila je kot voda v pesek, odnehal je.

– Ženske res podpirajo tri vogale v hiši. Tovariš Gregor, naj se ti zahvalim, da si ji med mojo odsotnostjo pomagal, imela je službo in tvojo podporo.

Prvi minister je pokimal s težko glavo. Nadel si je neberljiv obraz, njegova služba je skrb za narod in del naroda je bila tudi Alenka, ki mu je bila všeč že od nekdaj, že vse od Bele krajine dalje.

Spet je stopil k oknu in gledal čez mesto. Tako je bilo bolje, lahko je bil sam s sabo, da je sestavil zaključne misli. Dejstva je premaknil tako, da so stala sedaj v novem zaporedju. Franc M. bo dokončal začeto delo. Alenka je v svoji glavi že naredila očetovski premet, to je bil prepričan. Vladar je sodelavec zgodovine, zgodovina pa je zapis volje.

Franc se je odkašljal za njegovim hrbtom. Njegova hvaležnost in olajšanje se še nista izpela.

– Tovariš Gaber, če bo fantek, mu bom dal ime Gregor!

Prvemu ministru se je zaletelo. Potem se je nasmehnil. Skrivnost, ki je bila v zraku, je nekako zašla v Francovo glavo in se mu ponudila v nedolžni preobleki. Tudi prav. Dejstva, ki so še pred nekaj dnevi grozila z razkritjem, so se pomirila med sabo in se postavila v službo prihodnosti. Sestavljanka je bila že skoraj zaključena, slike so se ujemale, važno je, da bo otrok zdrav. To se je že spodobilo reči.

– Dobro, pojdi sedaj. Gregor K. je postal nestrpen in je odmahoval z dlanjo. Franc M. se je zasukal na peti in zaprl vrata. Prvi minister je spet pogledal skozi šipo in si zamišljeno prižgal cigareto. Tiho je gledal svoj narod pod seboj, širil se je v mislih in zaobjel ves prostor. Danes je v sebi izkopal malo človeške rude, sedaj je zaprl svojo mehkobo in preklopil na službeni način. Ni imel časa za privatnost, klicala ga je družbenost, na ulici pod njim je hodilo nekaj ljudi, on jim je določal smer, ne da bi oni to prav slutili, zaplodil je otroka, še mnogo več pa je bilo idej, ki jih je zaplojeval iz svojega kabineta, rasle so vsepovsod, paglavci se bodo kmalu plazili naokoli, shodili, odrasli bodo v novo družbo, to bo njegova velika družina, plodovi njegovih semen, premišljevalci njegovih misli, hodci po njegovih cestah, začudeno je v sebi opazil skoraj aristokratsko veličastnost, vsemogočnost oblastnika, ki ga je zgodovina postavila za krmarja, obraz mu je zasijal kot obsončen od notranje svetlobe, oči so se mu otoplile od lastne veličine, ki vidi daleč v prihodnost. Širil se je v zrak, nad gozdove, nad polja, postal ideja sama, nevidni sejalec, tiha prisotnost v družbenem telesu, vzor, nadzornik, opomnik omahljivcem, inkvizitor heretikom, postal bo del zgodovine, po njem bodo imenovali trge in ulice, dosegel bo brezbožno večnost svojega imena. Vedel je, da bo dolgo vladal, v kosteh je čutil, da v sodelavcih zlepa nima konkurenta, bil je izbranec časa, vsake toliko bo med delom stopil do okna in pogledal na šolsko stavbo preko ulice, kamor bo nekoč šel nek otrok v prvi razred, postal bo fant in mladenič, morda bo nekoč delal v kakšnem uradu kot mlad moški, imel bo drzne lase, svetle oči in neomajno vero vase. Kri ni voda.





Graščina

O varuhu dneva, o zakletem gradu,

o graščakovi hčeri, o skrivnostnem zdravniku,

ki se ni hotel zdraviti, o Tulpiki, ki je čakala

mamo in dočakala paket, o upravniku,

ki je izgubil in našel srce.



Frane se je nekoliko presedel in napeto gledal v okno. S police je zaprhutal golob in se spustil v globino. Spregledal ga je. Malo je pomencal od neučakanosti in se spet skrčil v napetost. Dlani je stisnil v dve mali pesti, kot da neslišno navija za nek športni uspeh. Kmalu bo. Potem se je zableščal levi spodnji kot v šipi in Franeta je vrglo pokonci, dvignil je roki in zaplesal po sobi, v drugem krogu je dosegel vrata in zdirjal po okroglih stopnicah v spirali navzdol v spodnjo vežo, po veznem hodniku v drugo stavbo in med ropotanjem po vratih vpil, nov dan je prišel, sonce je vstalo, pokonci, jutro se je naredilo, in tako je ponovil po vseh treh nadstropjih, nato ga je vrglo ven pri zadnjem pomožnem izhodu, telebnil je po zelenici, se že med padcem pobral, stekel v gospodarsko poslopje in vpil naprej, da je prišel nov dan, aleluja, dan, ki ga je naredil gospod v svoji velikodušnosti. Ko je oddelal svoj jutranji program, je zmogel še na zelenico pod jablano in počakal, da so ga dosegli prvi žarki in mu v oči nalili jutranjo zlatnino. Potem se je oddahnil, njegov delovnik je bil v glavnem zaključen, obrnil se je k deblu, odprl šlic in se olajšal v zemljo. Sama veličastna dejanja za začetek dneva. Zapel je gumbe v obratnem zaporedju, sedel na bližnjo klopico, nagnil glavo nad levo rame in obstal v svojem svetu, ki je bil čudežno majhen in svetal.

Sestra Klara je napol sedela na postelji in mežikala v dan. Za njo je bilo nočno dežurstvo, šele proti jutru je zaspala, in ko jo je najbolj sladko odnašalo, je Frane že ropotal po hodniku in oznanjal nov dan. Samo pozimi je bil zjutraj podaljšan mir, sonce je vstajalo pozno in z njim Frane, zato so nočne sestre ujele kakšno minuto spanja več.

Graščina se je prebujala. Vrata sob so se odpirala in oskrbovanci so se kot sence primajali na hodnike in počasi ugotavljali, kje so in v katero smer se morajo odpraviti. Malo so se motovilili sem in tja, nekateri so sprijeti v pare z roko v roki hlačali proti kopalnici, drugi so zašli do zadnje stene in se od tam odbili v drugo smer.

Strežnice so se pojavile po sobah in odnašale smeti ter odpirale okna. Ne okna, je vpila Nežika, mrzel zrak ni zdrav, zavila se je v deko in se nejevoljno majala na postelji. Nič posedati, zrak te ne bo pokončal, so v zboru odvrnile strežnice in se z metlami in vedri zvrtinčile naprej. Nežika je črno gledala za njimi, odprla predal in si zbasala v usta pest zelenih bonbonov. To jo je potolažilo in dodalo še nekaj gramov teže na njeno ovalno telo, ki je bilo podobno morski kravi. V telesu ni imela kosti, ampak oljno maščobo, ki se je gladko prelivala pod kožo in ji dajala videz gibkosti. Drugače pa je najraje ležala in lizala sladkorčke. Imela je majhen trikoten obraz in nekaj črnih dlak pod nosom, oči pa tako žalostne, kot da živijo neko posebno življenje, ki ga ne doseže nobena tolažba in noben bonbonček. Bile so vstavljene kot tujek v njeno telo in begale ljudi, kadar so jo gledali. Ampak to ni bilo pogosto, zato je sama gledala okoli sebe in vsake toliko ujela kakšen kos človeka, ko je šel mimo podbojev. Enkrat na teden so jo sestre vso tulečo spravile v kopalnico in jo umile s šlaufom, kajti v bano ni šla. Če je bila polna luna, se je vrgla na tla in so morali poklicati hišnika, da jo je z jermeni pomagal vleči proti vodi, sestra Klara pa ji je obljubljala za nagrado mentolne bonbone. Če bo pridna. To je za hip zbegalo Nežikino presojo, ampak vodna nevarnost je bila bližja, zato se ji je bolj odločno upirala, bonboni pa so bili del prihodnosti, ki je bila izza njenega horizonta. Ona je živela kar sproti.

Poglej, kako je gospa Veronika pridna in kako se rada umiva, so ji s prstom kazali na suho in visoko postavo. Gospa Veronika se je umivala nezaslišanih trikrat dnevno in dvakrat tedensko se je okopala v kadi, čeprav je bilo to proti predpisom, kajti kad je pripadala oskrbovancem samo ob sobotah. Ampak v drži in izrazu gospe Veronike je bilo nekaj tako vzvišenega, da ji niso oporekali, ko se je zavila v frotirno haljo in se z milom v žepu odpravila v kopalnico. Na obrazu je nosila tog, vzvišen, skrivnosten in odmaknjen smehljaj, že s hojo je dala vedeti, da je visoko nad svojo okolico, pozdravljala je tako, da je zlomila roko v zapestju in lahno prikimala. V kopalnici je potegnila vrvico čez sredino prostora, preko je vrgla staro rjuho, se slekla in zdrsnila v kad. Tam se je milila s svojim milom, ki ga je hranila v kartonasti škatlici, na kateri je bil napis v tujem jeziku, menda francoščini. Z dolgimi potegi je vlekla milo po telesu in potiho pela neko pesem, ki je zvenela prav tako v tujem jeziku, menda nemščini. To je bilo skoraj edinokrat, da so slišali njen glas, ker je sicer večinoma molčala. Z besedami je bila varčna in odmerjena. Izražala se je s hojo in skrivnostnim bledim smehljajem, ki je zbujal nelagodje, ker si ga lahko dojel kot prijaznost ali pa kot oholo vzvišenost.

Odprla so se kuhinjska vrata in hišnik je porinil na hodnik voz z visokimi stranicami. Zajtrk, banda, je zavpil po hodniku in zrinil vozilo v jedilnico. Oskrbovanci so ga obstopili in jemali s polic lončke s kavo in krožnike, na katerih je bil kos kruha in sir. Kaj je danes za zajtrk, je vpil Slavko, ki je bil skoraj popolnoma slep. Ugani, se je režal hišnik, isto kot vsak dan, cikorija, kruh in sir. Slavko je vseeno vljudno ponovil, cikorija, kruh in sir, da je z besedami nadomestil pomanjkanje vida. Jedel je kar ob vozičku, da mu ni bilo treba iskati prostora po klopeh. V usta je zbasal ves kruh naenkrat, ga poplaknil s cikorijo in s tem je končal jutranji obrok. Če si napol slep, moraš biti praktičen. Potem je obstal in poslušal cmokanje ob mizah.

Jožek je švigal sem in tja, imel je mravlje v riti, če je sedel tri sekunde pri miru, je bil že čudež. Vsak premik v prostoru je premaknil tudi njega, tekel je za vsako muho v sobi, pogledal za vsakim šumom, odpiral in zapiral okna, premikale so ga tudi notranje misli, ki so mu prigovarjale, naj pogleda pod preprogo, v omaro, pod posteljo. Ubogal jih je strumno in tako je preživel dan v tekanju in hoji, včasih je že hotel sesti na stol, pa si je sredi giba premislil in se še v zraku izstrelil v novo nalogo. Pri zajtrku je svojo gibalno spretnost koristno uporabil in znosil na zeleno mizo vse skodelice in krožnike. Tam so sedeli tresavci, ki bi sicer vso tekočino polili po tleh in izgubili sir s krožnikov. Tresavci so se naučili medsebojnega sožitja, na hodniku so se sprijeli za roke in v veliki kači šli v obednico. Tresenje se je tako preneslo na kačo, ki je v sunkovitih ovinkih pripeljala vse v sobo. Držeč se za roke so se posedli, se zvijali, kot bi bili pod električnim tokom, in se nato previdno spustili, da so lahko dosegli hrano. Vseeno se je veliko polilo, Jožek je uslužno poprijemal skodele in jih prislanjal ob nerodna usta, dajal je oporo rokam in iskal sir pod mizo ter hkrati žarel od koristnosti. Tresavci so jedli dolgo in počasi. Ko je Slavko že zdavnaj končal, so oni še zbirali gibe za naslednji grižljaj.

Mama, je rekla Tulpika, ampak nihče je ni slišal, kajti vsake toliko je rekla mama. Spet se je čulo mlaskanje, Frane je za vsak slučaj ponovil, da se je dan naredil, kakšna oseba je dvignila glavo in pokimala, potem so mlaskali naprej. Ko so pojedli, so znosili skodele in krožnike nazaj na voz, Jožek je spet švigal med mizami in tresavcem znosil njihov pribor v škaf.

En za drugim so se obedniki počasi pobrali na hodnik, eni so drsali z nogami, drugi so jih vlekli za sabo, kakšen je bil čudno nagnjen, in vendar ni padel, zadnji so odšli iz obednice tresavci, spet so se sprijeli v kolono in v sunkih dosegli vrata. Kot stonoga so se zvijali do glavnega vhoda, kjer jih je že prehitel Jožek in jim odprl težka hrastova vrata. Na njih se je ulila jutranja svetloba in jim pozlatila uborna oblačila, za njimi se je zaslišal Franetov glas, sem vam rekel, da je nov dan, ponosno je skakal kot kozel in usmerjal prst v sonce.

Medtem je Slavko še vedno stal ob vozu, ki je bil sedaj poln pomazane posode. Ko je prišel hišnik in porinil voz iz menze, mu je Slavko z roko na njem lepo sledil in tako brez težav prišel na hodnik in tudi do kuhinje, kjer je delala Magdalenca, sočna ženska, ki je dišala po kruhu in goveji juhi. Slavko je izkoristil svoj slab vid in jo pozdravil z otipovanjem, Magdalenca je vreščala, Slavko pa se je režal. A je kdo tu, je pritajeno vprašal, ne, je hihitaje odvrnila kuharica, hišnik je že odšel, peric pa še ni. Potem je Slavko pojačal svoj otip in ga usmeril na mehke dele njenega telesa, pomesil jo je spredaj in zadaj in se prav zadovoljno režal, Magdalenca pa tudi. Zvečer bova lupila krompir, mu je tiho povedala in pomežiknila, ampak pomežika Slavko ni videl, razumel pa je povabilo. Krompir, zvečer, je ponovil, nekdo je odprl vrata in njegove roke so padle z Magdaleninega telesa, kot bi jih odsekal, vaja dela mojstra in s tapkanjem je odšel ven. Magdalenca je ropotala s posodo in sestri Klari razlagala jedilnik za kosilo.

Sedaj je bila večina stanovalcev že na travniku pred graščino, stali so v gručah po dva in tri in premišljevali kam in kako. Manjkalo je pravega motiva, prestopali so se z noge na nogo, eni so šli po gobe v bližnji gozd, drugi so prečkali travnik, pa so se na pol poti obrnili, kajti svet okoli njih je bil prostran in nedoločen, ozirali so se čez ramo, in ko se je graščina zmanjšala na velikost škatlice vžigalic, so se raje vrnili. Bili so taki, ki so imeli majhne motikice in so iz stare kmetske navade okopavali regratove lučke ali pa so pomagali ovijalkam z vejami, ki so jih pritikali k rastlinam. Skupinica postaranih ženskic je sedla čisto skupaj na klop, pomigale so s sedali in se udobno namestile. Obrnile so obraz v sonce in pile rumeno svetlobo. Takšne so jih našle okolišne mačke in jim skočile v naročje. Vsaka teta je nagonsko začela božati svojo žival, te pa so jim vrnile z zadovoljno prejo. Bila je takšna skupinska tihožitna slika, ženske in mačke so pripirale oči in se obrnile nekam vase, kjer se je neslišno in gladko vrtelo življenje, kot da mu je malo mar za okoliščine. Z graščine je namreč grdo odpadal omet, obrambni zid se je na vogalu že zdavnaj podrl, polkne so se majale na enem tečaju in dvorišče je bilo polno blatnih luž. A v čistem jutru je bilo vse pozlačeno s sončno svetlobo in nekje za zidovi jih je opazovalo dobro oko sestre Klare, tako da je bilo na koncu vse lepo in prav. Tresavci so se pritresli do sadnega drevja in se naslonili na debla, ki so jih nekoliko ustalila in podprla. Na jesen je sadje ob tem manevru kar popadalo po tleh, kar je bilo zelo praktično za vse ostale. Takrat se je kuharica Magdalenca drla iz kuhinje, naj pobirajo jabolka, da bo skuhala kompot. Kompot, kompot, so si ponavljali in pobirali sadje v predpasnike.

Ob sprhneli senčnici pod stolpom je še vedno rasla trta, ki je prav tako na jesen rodila nekaj piškavih grozdov, kajti že dolgo je ni nihče obrezal in pomladil. Plezala je vsepovsod, iztezala je svoje zelene vitice po zidovju in iskala sonce. Jakob, ki je bil nekoč kmet in vinogradnik, je takrat čudežno izplaval iz svoje zamračenosti. Vonj zorečih jagod je v njemu prebudil gospodarja, v kleti je našel star klobuk, moder predpasnik in sklical sosede na trgatev. Vsako leto jih je poravnal v vrsto in jim odredil dela. Kdo bo rezal grozde, kdo bo nosil brento, kam bodo sesuli sadeže, kdo bo mlel, stiskal in pretakal. Vse skupaj je bilo za pol košare pridelka, delali pa so zagnano, peli En hribček bom kupil, gledali z odprtimi usti, kako se je rdeči sok zbiral v obtolčenem lavorju in na koncu so imeli likof, Magdalenca jim je naredila malico, vriskali so, niso pa videli, da si je za oknom sestra Klara brisala solzne, ganjene oči, kot otroci so, je šepetala, koliko veselja imajo z drobnimi stvarmi vsakdana. Ko so šli spat, je Jakob sredi noči vstal, skrb ga je dvignila in je preveril, če se je izpod uteži dveh mogočnih kamnov izcedila zadnja kaplja grozdnega soka. Včasih je temu rekel, da gre pritegnit prešo. Potem so dneve dolgo sedeli okoli majhnega sodčka in poslušali brbotanje mehurčkov, in ko je prišel sveti Martin, so imeli svoje vino, en štamperl za vsakega.

Tisti iz gozda so se vrnili z nekaj gobami, dali so jih v papirnato vrečko in jih nesli v kuhinjo. Magdalenca jih je še isto sekundo vrgla na gnoj, skuhala je makaronflajš. Jožek je šel do Franeta in ga vprašal, če je že čas. Frane je strokovno pregledal nebo in z roko določil nebeško uro. Še malo, je rekel in ponosno potegnil zrak skozi nos. Potem so spet čakali v gručah in se prestopali sem in tja, mencali so in se menili o starih časih.

Sedaj pa lahko, je rekel Frane in spustil roko. Z voljo so se odpravili nazaj v graščino, le tresavci so ostali zunaj, njim to ni bilo v prid. Posedli so se v krog, se tresli in med njimi se je tresla njihova usoda, tako posebna, tako neozdravljiva. Krotili so jo samo tako, da so jo sprejeli, obrnili so jo v svoj prid, kot da oni tresejo bolezen, kot da je to njihova izbira, da bi lahko storili tudi drugače, ampak nočejo.

Ostali so lepo počasi oddrsali v graščino, šli po hodniku na desno, po kratkem stopnišču navzdol v prostoren in obokan prostor. Prva je vstopila gospa Veronika, z roko je vljudno vsakega povabila naprej in zraven govorila Willkommen, posedite se, domnevali so, da je to posebna beseda, primerna za ta prostor in za ta vsakodnevni ritual, ki je predstavljal pravzaprav vrhunec dneva, če ne štejemo dnevov, ko je imel Izak napade padavice in so ga s skupnimi močmi lovili in mirili. To jih je razgibalo in zadihalo.

Sedaj so vsi sedeli po klopcah in gospa Veronika je pokimala, kar je pomenilo, da lahko začnejo. Frane je potegnil iz kota keramični grelnik na špiralo in nanj postavil lonec z vodo. Vklopil je črn kabel, ki je visel izpod stropa, in preveril, če so vsi opazili njegovo spretnost. Sesedli so se v čakanje in dihali. Ko se je voda v loncu razgibala, je gospa Veronika spet pokimala in Nežika je izpod krila potegnila veliko rjavo vrečko in jo odprla. Skoraj vsi so hkrati zaprli oči in potegnili vase omamni vonj.

Kava!

Vrečka je šla iz roke v roko, na njej je bil narisan črnec z debelimi ustnicami, režal se je z belimi zobmi in pod njim je pisalo Izvozna kvaliteta, pa še Prvovrstna aroma in okus. Nežika je z žlico odštela za vsakega odmerek rjavega prahu, ki se je izgubil v vodi. Staknili so glave in gledali, kako se je tekočina rjavo razhudila, se spenila in se dvignila v mehur, sedaj, so zavpili in Frane je s coto dvignil lonec meter visoko, mehur se je nemočno sesedel in zagrgral, vsi so si oddahnili in ponovili prizor. Še enkrat so pritaknili lonec na špiralo, ki je rdeče žarela, še enkrat dvignili penasto skorjo in nato izklopili grelec.

– Sedaj kava počiva, je odredil Frane in cepetal na mestu. Vsi so počivali skupaj s kavo in držali na očeh počasne vrtince. Zrak je bil poln novega vonja po daljnjih krajih, črncih in ladjah. Slavko je medtem odprl leseno škatlo in razdelil cigarete Drava. Bil je slep, zato je bil pošten, vsako cigareto je otipal in jo oddal v eno dlan. Če je kdo nastavil obe roki, ga je mahnil in šel naprej. Nekateri so dvomili, da je slep, a on je vsako roko poznal po otipu in vonju. Tu so obstali in podaljševali užitek. Vohali so kavne hlape in pridajali cigareto pod nos, mešali oba vonja in se dražili s čakanjem. Zaslišal se je prask vžigalice in prvi je prižgal tobak. Zaslišal se je glasen izdih. Tulpika je potegnila iz kota leseno gajbo in razdelila obtolčene skodelice. Potem je sledilo nalivanje kave in pobožno zdihovanje. Z visokih sten so jih gledali angelci in se jim čudili z debelimi očmi. Tulpika jim je vrnila pogled in rekla mama, a nihče je ni slišal, ker je pogosto rekla mama. Sonce je sedaj sijalo skozi barvne šipe in jih poslikalo kot na maškeradi. Pogovor se je razgibal, vsi so kadili in srkali kavo, včasih so izgubili nit in obmoknili, potem so se spraševali, kaj jim kuha Magdalenca za današnje kosilo, morda bo gobova rižota. Čez kakšno uro je bil prostor zadimljen do stropa, puhali so drug v drugega rumen dim in se smejali, kajti življenje se je tukaj dvignilo v svoj presežek. Gospa Veronika je sedela nekoliko više pri vhodu in se smehljala, izgledala je kot gospa, ki uživa v tem, da se njeni gostje zabavajo, Tulpika se je majala sem in tja in razlagala, da je njena mama ne mara, ker ni fant. Tudi obišče je ne, ker ni fant.

Obstajala pa je neka skrivnost, povezana s Tulpiko. Vsak mesec je dobila paket, v katerem so bile cigarete Drava in kava. Govorilo se je, da je njen oče vpliven in premožen moški, ki se sramuje sadu svoje ljubezni in se ji odkupuje z mesečnimi darili. Tulpika je vsak paket odprla z vidno vznemirjenostjo, rezala je papir in govorila mama, mama, a iz paketa so padale samo cigarete in vrečke s kavo. V njem ni bilo mame, niti njene besede, niti vonja. Takrat je Tulpika obsedela v grenkem razočaranju, usta so se ji zverižila v pokveko, iz oči so se ji strkljale neme solze in padale na debel paketni papir. Obstopile so jo sosede in jo tolažile, da ima vsak človek mamo, tudi če je ne vidi in ne pozna, kajti ni mogoče, da bi bil na svetu kakšen človek, ki ne bi imel mame. Razlaga je bila nedvoumna, Tulpika je debelo gledala in na koncu zatulila, da bi bila raje človek brez mame, kot pa da ima mamo, ki je ne more videti in objeti, mama, mama, je vpila pod strop, zakaj me nimaš rada, ihtela je tako dolgo, da se je sesedla sama vase, najbližja ženska jo je tesno objela in tolažila, ampak to niso bile mamine roke, ki bi jo prižele z ljubeznijo, ampak roke, ki samo pomagajo preživeti.

Tako so sedeli v družbi svojih usod, čas je miroval, ker ni meril ničesar več. Njihovo merilo so bile cigarete Drava in vrečke s kavo, ki so označevale praznično uro, ki so jo uprizorili vsak dan. Če bi čakali nedeljo, bi jih graščinska sivina pokrila s plesnobo in pomrli bi že do sobote. Tako pa je bila kava poživilo, ki je njihovo mrtvo morje vsak dan razburkalo, da so se stare ladje vsaj majale sem in tja na privezu, če že niso več plule.

Od zunaj se je zaslišalo kovinsko klenkanje, Magdalenca je tolkla po zajemalki in jih klicala na kosilo. Kosilo je, je ubesedil Frane, ki je skrbel za red. Zložili so skodelice nazaj v gajbo in odnesli lonec z zocem. Z njim so zalivali rože pod oknom sestre Klare, ki so rasle res lepo in vztrajno. Ogorkov skoraj ni bilo, ker so pokadili cigarete do nohtov, prste so imeli požgane od tobaka in prav takšnega vonja. Kosilo, so ponovili in kot race so odšli v ravni vrsti do obednice.



Tovariš Stane Mejnik je stal na avtobusni postaji. Plašč je vrgel preko leve roke in gledal čez travnik na svoje novo delovno mesto. Globoko je vdahnil in kar čakal. Avtobus je že odpeljal. Potežkal je usnjeno aktovko in se skoraj primoral v hojo. Rekli so, da vanj polagajo upe, da bo uspel z reorganizacijo ustanove, da bo postala zgled socialistične humanosti in urejenosti. S počasnimi koraki je meril cesto in se bližal stavbi. Nekaj ljudi je sedelo na klopci in zvonilo z nogami, nekdo v modrem predpasniku je grabil listje.

– Oprostite, ali je to DSOSPP?

Moški v modrem predpasniku je prenehal z delom in se zamislil. Ni vedel. Nato je odprl usta in obstal naslonjen na grablje.

Stane Mejnik je spet potežkal aktovko, v kateri je imel pooblastila in uradne papirje, in se odpravil do hrastovih vrat. Potrkal je odločno in poslušal odmev. Izza vogala je pritekel Frane in rekel, da še ni čas, da mora počakati, da bo Magdalenca potolkla z zajemalko. Tovariš Stane je zaripnil in vprašal, kdaj bo to. Frane je odvrnil, da bo to takrat, ko bo potolkla Magdalenca z zajemalko. Odgovor je tovariša Staneta pognal v jezno hojo, trkal je s členki po vratih in oknih in vpil, odprite, odprite takoj. Čez nekaj časa je zaslišal peketanje korakov po hodniku, vrata so se odprla in pred njim je stala zadihana ženska.

– Sestra Klara, je rekla in mu ponudila roko, previjala sem rane v skednju, hočem reči v depandansi …

– Stane Mejnik, se je suho prestavil, saj je tu DSOSPP?

– E, tu je graščina, če to mislite?

– Dom starejših občanov s posebnimi potrebami, jo je popravil uradno, jaz sem vaš novi upravnik, peljite me v pisarno.

Odločno je vstopil in odbijal korake po hodniku, sestra Klara pa je drobencljala za njim in ga glasovno usmerjala, levo, levo, sedaj pa desno.

Pisarna je bila skromen prostor s pisalniško mizo in oguljenim naslanjačem. V kotu je stal obešalnik in Stane Mejnik je nanj obesil plašč. Potem je v nekakšni delovni vnemi slekel še suknjič in obstal pred sestro Klaro v izprani bledi srajci in rdeči kravati.

– Prejšnji upravnik …, je nastavil iztočnico Stane Mejnik.

– Kakšen mesec je, kar je odšel, je pohitela sestra Klara, ni zdržal, mislim, težke razmere, zelo posebne, hm, če razumete …

Tovariš Mejnik se je postavil pred njo in prekrižal roke na prsih. Njegov pogled se je shladil in postal zelo resen.

– Jaz ne bom odšel, dokler ne bodo zadeve sanirane, se razumeva?

– Seveda.

Zardela je in hotela še nekaj povedati, pa si je premislila. Upravnikov pogled ji je posušil besede v ustih.

– Sedaj bova šla na kratek ogled po ustanovi, potem bova v pisarni naredila okvirni petletni načrt razvoja.

Pokimala je, kaj bi drugega.

– Prve mesece bom bival kar tukaj, recite hišniku, naj mi v pisarno namesti posteljo. Kdaj začnete zjutraj?

– Odvisno, to nam določi Frane.

– Frane? je obstal upravnik z vprašajem v očeh.

Sestra Klara se je zavedela, da bo morala novincu še marsikaj razložiti.

– Predlagam, da greva na obhod malo kasneje, kmalu bo kosilo in bo Magdalenca potolkla z zajemalko. Jezna je, če se ji jed shladi.

Začenjam razumevati, je pomislil Stane Mejnik, tu govorijo svoj jezik.

Ko se je obrnil, je pred oknom videl šest glav, ki so zijale vanj z odprtimi usti. Ni vedel, da so to Frane, Jožek, Tulpika, Veronika, Jakob in Izak. Za njimi se je dvigal manjši kozolec z lesenimi rebri. Nekaj časa so se gledali čez šipo, nato je upravnik zamahnil z roko, kot da podi muhe. Glave so obstale nepremično.



Jutro je doseglo upravnika, ki je spal na ozki vojaški postelji. Njegova obleka je visela na obešalniku, aktovka je bila pri vznožju. Zrak je bil gost in nepremičen. Spal je še globoko in sanjsko, ko se mu je zazdelo, da sliši glasne vzklike. Ni se motil, vzkliki so postali glasnejši, čez nekaj časa je že jasno slišal topotajoče korake po hodniku, neka roka je hlastno potrkala po vratih, jih odprla, kuštrava glava je zlezla med podboje in zakričala.

– Nov dan je prišel, gospod direktor, vstanimo!

Staneta Mejnika je več stvari izstrelilo iz rjuh.

– Prvič, kako si me upate buditi, in drugič, jaz nisem za vas gospod direktor, ampak tovariš upravnik!

Franetova glava je obstala med podboji. Pripetljaj mu je zmotil rutino večletnih budnic.

– Eh, tovariš upravnik, sonce je vstalo, vstanimo tudi mi. To je dan, ki ga je naredil gospod!

– Ven! je zarjul Stane Mejnik in lezel v hlače, sestra Klara!

Prišla je čez pet minut s pladnjem zdravil.

– Kaj je to? je upravnik pokazal nekam v zrak.

– Kaj, to?

– Ta cirkus s to budnico in klerikalnimi izrekami.

Sestra Klara je skomignila z rameni.

– Frane nas zbuja zjutraj, veste, on je varuh dneva in sončnega vzhoda.

Upravnik je nemočno vzdihnil in se obrnil k oknu. Frane je pravkar pritekel do jablane, odpel šlic in se olajšal ob deblo.

– Vam bom dal varuha! Primitivec ščije ob drevo! Greva na obhod!

Obšla sta graščino, hlev, gospodarsko poslopje in stolp. Polžaste stopnice so vodile v višino. Upravnik se je usločil in pokazal v zrak, kam da vodijo te stopnice. Da živi tam Frane, ker je varuh dneva in oznani nov dan, skrbnik svetlobe je. Z velikimi koraki je upravnik stekel navzgor, sestra Klara mu je sledila z upehanim dihanjem. Mala soba z imenitnim razgledom. Stane Mejnik je izvlekel ključ in pomahal z njim pred Klarinimi očmi. Nobenih privilegijev od danes naprej, enakost za vse, tovariš Frane bo spal v skupni spalnici! Ko sta se spuščala nazaj, je spreletelo upravnika, da mora tukaj usekati novo strugo in vanjo speljati vodo, ki bo poganjala mline nove socialne doktrine.

Dopoldne je sedel pred papirji, ko je potrkalo. Ja, je rekel, ne da bi dvignil glavo. Sestra Klara je povedala, da želi gospa Veronika govoriti z njim. Vstal je in odvrnil, da gospa Veronika ne more govoriti z njim, lahko pa to stori tovarišica Veronika. Prav, se je slišalo od vrat, potem ga je dosegel šepet na hodniku in gospa tovarišica Veronika je vstopila s svojo visoko postavo in še bolj vzvišenim vedenjem. Sedla je na stol pred mizo in pomignila upravniku, da lahko sede. Zmeden jo je ubogal in se spraševal, zakaj je tako uslužen. Veronika je pomolčala in si s pavzo odredila svojo pomembnost. Upravnik ji je sledil z molkom, nato pa le odprl usta, da bi jo vprašal po namenu obiska, a še pred prvim glasom je Veronika dvignila roko, češ, ne še, ni še pravi čas. Odkašljala se je s prsti pred usti in pogledala moškega pred sabo.

– Vi ste torej novi upravnik naše graščine?

– Da.

– Willkommen. Vas je izbral moj oče?

Stane Mejnik se je počasi naslonil in vrgel nogo čez koleno. Okrajni komite ga je določil za upravnika s polnimi pooblastili. Veronika je iztegnila suho dlan. Da bi rada videla poverilnice in podpise. Upravnik jo je gledal nejeverno. Odprl je torbo in izvlekel odločbo, vmes je premišljeval, zakaj to žensko tako slepo uboga. Veronika je nataknila monokel pred oko in ošinila papirje. Namrdnila se je, da tu ne vidi podpisa svojega očeta, lastnika graščine in posestva, in da je bolje, da odide, sicer ga bo dala s hlapci vreči skozi vrata. Upravnik je hlipnil v nejeveri in se začel krohotati. Da njenega očeta ni več, graščina pa je sedaj družbena lastnina, on pa njen upravnik. Veronika se ni pustila zmesti. Odkimala je, da to ne bo držalo, ona je še vedno tukaj in kot sorodnica nadomešča svojega očeta. Da je bolje, da on dobro upravlja to premoženje, sicer bo v doglednem času zamenjan.

– Razumete? se je nagnila k njemu in upravniku ni preostalo drugega, kot da je pokimal. Že v mestu je poslušal grožnjam podobne nasvete, da naj pazi pri svojem delu, sicer ...

Veronika se je dvignila s trdim telesom dame, ki da nekaj na dobre manire, in se odpravila k vratom. Ko je prijela za kljuko, se je obrnila.

– Lahko nadaljujete z delom.

In tiho zaprla vrata.

Šla je po hodniku in se nato ustavila pri oknu. Zbegala se je in začela podihavati. Z rokami je zagrabila čeljust, ki se je zagnala v tresavico. Gledala je proti travniku in spet videla tisti prizor v meglenem jutru, vojake v zelenkastih uniformah, ki so gnali očeta do gozdne grape. Potem se je zaslišal strel. Ko so se soldati vrnili, je še vedno stala vsa otrpla ob šipi in pritiskala nanjo voščen obraz. Posilili so jo kar tam, od zadaj so se izmenjevali za njo, puške so imeli na ramah, silo so ji delali skoraj mimogrede, ni se upirala, tako kot so prišli, so tudi odšli, naenkrat jih ni bilo več, ona pa je stala tam ob šipi še naslednje dni in tedne in mesece, ko so jo preimenovali v oskrbovanko doma starejših občanov s posebnimi potrebami.

Nekega dne pa se je prebudila kot Trnjulčica in zahtevala svoje privilegije in čas, v katerem je živela. Da se želi umiti v kadi, da naj ji dekle natočijo toplo vodo in pripravijo čisto perilo. Naredili so tako. Čeprav so iz gradu pokradli skoraj vse, kar je bilo vrednega, je našla v svojem skritem predalu še francoska mila, ki jih je opa prinesel iz Provanse. Odtlej si je z vonjem sivke izmivala madež na svojem telesu in si vračala nedotaknjenost. Ko so začeli prihajati novi stanovalci, je postala njihova gospa in oni so to vedeli.

Stane Mejnik je spremenil taktiko. Ne bo čakal na muhe stanovalcev, sam jih bo klical na pogovor. Dal je privesti tovariša Franeta. Ta je stopil s široko odprtimi očmi pred njega in poslušal o družbi enakosti, da si posameznik ne more več privoščiti privilegijev, zato bo odslej spal v skupni spalnici. Frane je suho vprašal, kdo bo odslej oznanil nov dan. Upravnik se je nasmehnil, nov dan pride sam od sebe. Ampak sonce ne pride, je vztrajal Frane. Bomo videli, že jutri bomo videli, upravnik in Frane bosta stopila na dvorišče in si ogledala nov dan. Pa še nekaj. Uvajajo se strožji higienski predpisi, ne dovoli se več uriniranja na dvorišču. Če razume? Frane je odkimal. No, je upravnik zardel, scati ne smete več ob jablano, ampak samo tukaj v zaprtih prostorih. Samo tukaj, je Frane zavrtel roki. Tukaj, je pokimal upravnik, v zaprtih prostorih. Prav, je čez nekaj časa dojel Frane, spustil hlače, izvlekel ud in se olajšal v fikus, ki je stal v kotu. Blaženost mu je prelila obraz, upravnik je molčal in pomislil, da bo moral besede izbirati še bolj premišljeno.

Morda je bil slučaj, ali pa tudi ne, naslednje tri dni je deževalo kot iz škafa, debeli oblaki so viseli z neba in se izcejali, popili so vso svetlobo in v graščini so že zjutraj prižgali vse luči, kar je nekoliko povečalo obratovalne stroške. Upravnik je sedel pod žarnico in čutil težo odgovornosti na ramenih. Dan se je začel negotovo, zamujali so s prebujanjem, umivanjem in zajtrkom. Ko je Stane Mejnik premeril hodnik, ga je ustavila Veronika. Da ni zadovoljna z njegovim upravljanjem, da ni več prave svetlobe, odkar je on tukaj, in da naj Franeta spusti nazaj na stolp, da bo spet lahko varuh sonca in svetlobe.

Konec koncev, je pomislil upravnik, me nič ne stane, naj gre tepček v stolp in oznanja nov dan.

Morda je bil slučaj, ali pa tudi ne, naslednji dan je Frane spet dirjal po graščini, trkal po vratih, zbujal zaspance in oznanjal nov dan, da je sonce vstalo in jih obsijalo. Upravnik je stal v pisarni pred oknom in gledal, kako ga je sonce skoraj ošabno oplazilo s svetlobo. Oskrbovanci so se zbirali na trati pred kozolcem, odpirali oči in usta, da so se žarki pretočili v njih, Frane je skakal okoli in vpil, saj sem vam rekel, to je dan, ki ga je naredil gospod. Nato je stopil k jablani in se olajšal. Sedel je na klopico in nagnil glavo, zadovoljstvo je predlo v njem kot maček, svet je bil spet postavljen v red od neba do zemlje.



Sedaj je tovariš Mejnik poznal že skoraj vse prostore, graščino, skedenj, stolp, pomožne objekte, bivši hlev in klet. Potem je naletel na veznem hodniku na vrata, ki jih ni mogel odpreti. Na lesu je bila še sled kovinske tablice, ki jo je nekdo odstranil.

– Sestra Klara, se je drl, ključ!

Pritekla je, kakor hitro je mogla, in se zasopihana ustavila ob njem. Gledala ga je v oči, on jo je gledal v oči in za hip pozabil, zakaj jo je klical. Tale vrata, da se ne dajo odpreti. Ženska ob njem je zavzdihnila in nemočno plosknila z rokami ob stegna. Da ve. V tem kratkem odgovoru je bilo mnogo odtenkov in namigov, da živijo in delajo v graščini, kjer je več vprašanj kot odgovorov, več problemov kot rešitev, tale zaklenjena vrata niso največja zagonetka. Bolj jo skrbi pomanjkanje zdravil, izprane rjuhe, polomljene postelje. Hotela je odnehati, a upravnik je dvignil obrvi in nastavil dlan, ključ. Ključa ni, je dahnila. Tu je še dva meseca nazaj ordiniral doktor Lovro Čmak in bil je nekoliko svojski. Sestra Klara se je naslonila na zid, kot da bo začela dolgo pripoved. Stane Mejnik je ujel namig in jo preusmeril v svojo pisarno, kjer bosta popila čaj ob razlagi. Odšla sta tja v dvoje, Magdalenca je prinesla dve skodeli čaja in sestra Klara se je hvaležno sesedla v fotelj, iz katerega je gledalo polnilo. Srkala je toplo tekočino in pogledovala k upravniku, ki je sedel na vojaški postelji in čakal na nadaljevanje. Naenkrat se mu ni več mudilo, kajti imel je dober pogled na Klarina kolena.

– Doktor Lovro Čmak, je začela sestra Klara, je delal tu skoraj štiri leta. Prišel je z majhnim kovčkom in zdravniško torbo. Bil je srednje postave, trebušast, lase je še premogel v izobilju. Z vsemi nami se je rokoval in povedal, da bo tu delal in tudi živel, ker tako ali tako nima strehe nad glavo. Da so ga nove oblasti razbremenile materialnih skrbi in njegovo vilo preusmerile v zaslužnejše roke. O svojih sorodnikih in stanu ni rekel nič, oblekel je belo haljo in kot duh obšel sobe in paciente. Hodil je z rokami na križu, okoli vratu mu je visel stetoskop in odzdravljal je z nemim kimanjem. Naročal je paciente v svojo sobo in se z njimi ure dolgo pogovarjal. To je bilo pravzaprav vse, kar je lahko zanje storil, kajti zdravil skoraj ni bilo. Vsakega pacienta je slekel do pasu in ga najprej poslušal skozi stetoskop. Ko sta končala, je prisluhnil še njihovim žalostnim zgodbam in na koncu vsakemu izročil tableto aspirina. Razvedelo se je, da je to novo ameriško zdravilo, in bolezni so prve mesece čudežno izpuhtevale. Kadarkoli je zapustil sobo, je zaklenil vrata. Kaj je tam zaklepal, je pravzaprav nejasno, oprema je bila skromna, le tramovi so bili poslikani, ker je bila tu prej lovska soba bivših plemenitašev.

Zadnje poletje je na vrata graščine potrkal mlad fant in silil, da bi rad k doktorju Lovrotu. Povedal je, da je njegov sin. Šla sem do njegove sobe, dovolil je, da vstopim, in ujela sem ga, ko je Tulpika na njem pomerjala zimski pulover. Ženske so mu štrikale topla oblačila, moški pa so z njim uživali vrtne pridelke. Da stoji zunaj mlad moški, ki trdi, da je njegov sin in bi rad k njemu. Doktor Čmak se je ustavil z odročenimi rokami, kot da mora razmisliti o svojih potomcih. Potem se je z volno na sebi obrnil k meni in rekel, da naj se sin najavi za sestanek preko tajnice. Ampak, saj nimate tajnice, sem se začudila. Saj res, se je popraskal po grivi, potem pa preko vas. In kdaj ga naj najavim? Moment, je rekel in skupaj s Tulpiko, ki je držala odparane niti, odšel do koledarja in pogledal urnik. Danes ob petih, je rekel, kot da je njegov čas razsekan na minute natančno. Tako sem tudi povedala sinu, ki je pogledal na grajsko uro. Ne glejte ure, sem mu rekla, ta stoji že deset let. Potem je sedel v senčnico, obstopili so ga naši oskrbovanci in ga nahranili s sadjem in kosilom, kajti Jakob ta dan ni jedel, ker je imel drisko.

Ob petih sem sina odpeljala do doktorjeve sobe. Potrkala sva in poslušala obračanje ključa, vrata so se odprla za dlan in doktor je pogledal sina s pol obraza. V pogledu je bil strah in zatajeno upanje. Skoraj z nejevero ga je vprašal, kaj bi rad. Da bi rad tu opravil prakso, končal je prvi letnik medicine. Medicine, je ponovil doktor in končno odprl na stežaj. Podržal je sina za ramena in ga potrepljal in spet odmikal od sebe, kot da mora oči prepričati v videno. Sedli smo skupaj okoli mize. Prakso bi rad, bomo videli, kadre mora odobriti ministrstvo za zdravje. Jaz sem vskočila, da bodo poleti dopusti in bi nam pomoč prav prišla. Potem sta se zaprla v sobo in sedela tam do večera. Sin, ki je slišal na ime Jure, je res začel delati kot bolničar za najnižjo plačo. Oče ga je dal spat v skupno spalnico, da si ne bo domišljal, da je kaj posebnega. Potiho mi je povedal, da so študentje prvega letnika najbolj srboriti, željni so znanja in kliničnih izkušenj in zavaja jih misel, da je potrebno obvladati samo še nekaj malenkosti, in bodo zdravniki. Take je treba potunkati v gnoj, se je smehljal doktor Čmak. Tako je Jure dobesedno odnašal drek iz kahel, previjal črvive ture in lovil blazneže po gmajnah. Očetu je moral raportirati pred nami vsemi in takrat ga je moral klicati doktor Čmak. Sicer pa nam je mežikal in se spakoval, mlad je bil in vesel, da bo nekaj zaslužil.

Iz tega pa ni bilo nič. Kot sem izvedela kasneje, ga je doktor poklical v sobo in naredil obračun za upravo. Nastavil je številke osnovne plače in od te odštel tri obroke dnevno, prenočevanje, pranje, kuhanje, pomivanje. Razložil mu je, da sedaj živimo v družbi brez privilegijev. Ko je potegnil črto, je bil sin dolžan graščini dvotedensko plačo! Tako je tudi ostalo. Upravnik ga je nagovarjal, naj ne dlakocepi, ampak doktor je odgovarjal, da mu je država v imenu pravičnosti vzela dve leti življenja, vilo, sliko in sedaj ji lahko ponudi samo še svojo glavo na vratu, to pa namerava obdržati še nekaj časa.

Tu se je nekoliko zmotil. To leto je zbolel za sladkorno boleznijo in začel se je sesedati vase. Postal je trhel in negotov. Vsi smo mu prigovarjali, naj se drži nesladkanih jedi in se giblje po okolišnih hribih. Zaman. Trdil je, da ni zajec, da bi jedel travo. Magdalenca ga je hranila skrbno in izdatno, on pa je vse použival z užitkom, ki mu je bil že skopo odmerjen. Potem mu je odpovedala noga, poplavela je in počrnela, prišli so kolegi iz mestne bolnice in mu kazali s prstom, kje bo treba odrezati, pa jih je nagnal od sebe. Umrl bom v enem kosu, je rekel, ne boste me rezali. Tako se je tudi zgodilo. Zaklenil je svojo sobo, vtaknil ključ v žep in odšepal do naše bolniške spalnice. Legel je v prosto posteljo in povedal, da ne ordinira več, da je postal državni bolnik in da naj ga negujemo kot vse ostale. Da smo sedaj družba brez privilegijev in da za vse veljajo ista merila. Umrl je čez teden dni. Umili smo ga in ga oblekli v edino obleko, prišli so pogrebniki s trugo in ga z žeblji dokončno zabili. Za njim so šli vsi naši oskrbovanci, v vijugavi in jokajoči koloni so ga spremili na pokopališče. Bil je njihov zdravnik in sobesednik, skupaj so pili kavo in kadili. Verjeli so, da je njegov stetoskop premogel tudi zdravilne učinke. Še danes kakšen vzdihne tu in tam, če bi me doktor Čmak poslušal, bi vedel, kaj manjka moji duši in česa je preveč v telesu …

Sestra Klara je obstala, Stane Mejnik se je netrepno prilepil z očmi na njena kolena in šele tišina ga je primorala, da se je odkašljal in se zravnal v bolj uradno držo.

– In kaj je bilo potem s ključem?

Sestra Klara je skomignila z rameni.

– Zakaj niste vdrli?

Odkimala je.

Šla sta nazaj do njegove bivše sobe in bolj pozoren pogled je bil tudi odgovor. Šlo je za srednjeveška okovana vrata, narejena iz hrastovine, vpeta v kamnite klade. Zrušiti bi morali pol gradu, da bi prišli notri. Upravnik je pomislil, da mora obstajati tudi bolj moderen in human način, da državna ustanova pridobi še eno sobo. Šel je nazaj v pisarno in se zamislil. Kadar misliš premočrtno, se misel prevrta čez ovire in najde rešitev.

Naslednji dan je natipkal dopis na komunalno službo, da predlaga izkop pokojnega Lovra Čmaka, ker se utemeljeno sumi, da je na truplu državna imovina, ki ni bila izročena zavodu za starejše občane. Čez dva tedna je dobil v papirnati vrečki krepak ključ, ki so ga našli v notranjem žepu suknjiča. S svetlimi očmi nosilca nove ideologije je upravnik šel z visoko dvignjenim ključem po hodniku, zraven so drobencljali sestra Klara, hišnik in par radovednežev. Nakapljali so nekaj olja v ključavnico in z dvema obratoma odprli vrata.

Vstopili so tiho in obzirno, kot da motijo mir pokojnika. Soba je bila gluha in slepa, pohištvo je bilo pokrito z moknatim prahom. Na mizi je ležala knjiga in preko nje stetoskop. Zraven je bila škatlica aspirina. Ampak čez vse je legala skrivnost, ki jo je pokojni doktor Čmak zaklepal vase. Stane Mejnik je obšel mizo in odpihnil prah. Dvignil je knjigo in jo odprl. Ni bila tiskana, bil je rokopis.

Tako je upravnik dobil knjigo za svoje samotne večere. Ko je razvozlal zdravniško pisavo, se je spustil v začetne stavke.

Uvod. Blaga usoda mi je ob rojstvu v usta potisnila zlato žlico. Rodil sem se očetu posestniku in gostilničarju ter materi operni pevki, se naučil kot otrok jahati in igrati klavir, na dopust smo hodili v Opatijo, šolal sem se na dunajski medicinski fakulteti, imel sem zasebne učitelje za nemščino in francoščino, v Zagrebu sem se zaljubil v lepotico iz družine Blaustein, rodil se nama je sin, kupil sem vilo v predmestju in ordiniral v zasebni ambulanti ter kliniki. Potem se je samodejna zaloga sreče izčrpala in začela naglo kopneti. Ustaši so mi ubili ženo, sina sem skril pri znancih, kjer je nekega drugega moškega začel klicati oče in so neke druge roke postale materinske, šel sem v partizane, prebolel tifus in dočakal svobodo, a le zato, da sem podaljšal nabirek slabih novic. Očeta so mi ubili partizani, mater pa Nemci. Sam sem postal izvorno sumljiv zaradi meščanskega porekla, in ko so našli pri meni francoski slovar in Heinejeve pesmi, sem odsedel dve leti zapora zaradi vohunjenja, zaplenili so mi vilo in Chagalovo sliko. Ko sem odslužil svoj greh, sem smel ostati še leto dni brezposeln, dokler nisem dobil odločbe za delovno mesto zdravnika v graščini, kjer sedaj ordiniram. Slučaji se združujejo toliko časa, da ustvarijo novo resničnost. Če sem bil rojen kot sin veleposestnika, sem sedaj napredoval v graščaka. Življenje se mi je znova osladkalo, a le zato, da se mi s to sladkobo odkupi za vojne grenkobe in me nato tiho ubije. Kot muha, ki pade v kozarec malinovica, se bom utopil v sirupu sladkobne bolezni. Zgodovina ima smisel za humor in moja naloga je, da se temu nasmejim.

Tovariš Stane Mejnik je zaprl knjigo. Legel je na posteljo in se pokril z grobo odejo. Besede so ga silile v razmišljanje. Večerno razmišljanje pa je uspavanka za um. Spustil se je v sen, padal je kot suh list skozi zrak. Našel je ključ, ključ je našel knjigo, iz knjige pa je izstopil doktor Čmak s svojo usodo pod roko.

Tiho in neprepoznano je hodil po graščini, lahek kot hlap je stopil v skedenj, hlev, stolp in spalnico, kjer so zviti v klobčiče spali njegovi reveži. Ko je nočna sestra ugasnila zadnjo luč, je on začel svojo nočno vizito, sedal na rob njihovih postelj in tokrat poslušal sanjske pripovedi svojih varovancev, Tulpika mu je spet povedala, da je mama ne mara, ker ni fant, nekaj časa je celo verjela, da ji bo v spanju zrasel lulček, Jožek se je tresel v spanju in trzal, kajti oče ga je v otroštvu klical s piščalko in vzgajal s pasom, Frane je spal ponižno, luna nad njim ni imela moči, on je bil zadolžen za sonce in svetlobo, Nežika je še v spanju stiskala v pesti bonbone, kajti če je vanjo zašel strah, ga je pregnala s sladkobo, Izaka so majhni sunki potiskali na rob postelje, vsako drugo jutro so ga našli na tleh in doktor Čmak mu je položil roko na čelo, da se je trzavec zgladil v sebi, Jakob je zdihoval za svojo zemljo, s katere so ga iztrgali, premetaval se je z boka na bok in iskal drevo, ki bi se ga oklenil. Tresavci so ležali kot zamrznjena trupla, ki so obstala sredi giba. Nazadnje je doktor Čmak obiskal spečo gospo Veroniko, ležala je z rokami ob boku, mirno kot svaljek, slovesno bleda, po bontonu s privzdignjenim trupom, kot se za graščakovo hčerko spodobi, njene oči so bile mirne, bila je na svojem, še v snu dobra gospodarica svojim podrejenim. Potem je doktor Čmak zdrsnil na dvorišče, sklopil roke na križu in se kot nočni sprehajalec prepustil hoji po nekdanjem parku. Nekdo mora bedeti za speče, na tem svetu ne sme biti niti trenutka, da ne bi iskra zavesti svetila v brezupu noči in človeške malomarnosti.



Dim je bil tako gost, da so se prepoznavali skoraj samo s tipanjem. Za Slavkota to seveda ni bil noben problem, svojo slepoto je obvladal in jo obračal v svoj prid. Oni dan sta z Magdalenco lupila krompir, nato pa sta olupila tudi drug drugega do kože in se sladkala z medom, ki je skrit v človeku. Sedaj je glasno srkal kavo in puhal rumen dim pod visoki strop. Nežika je sedela na deki, ker ni šla v klop. Drugi so sedeli v vrstah in si kimali. Dokler ne bo Magdalenca potolkla z zajemalko, imajo čas, da vase spuščajo užitke kave in nikotina, redko veselje, s katerim so sami upravljali. Kajti že dolgo niso računali na druge ljudi, na obiske in na Miklavža. To je bilo preredko, umrli bi, če si ne bi znali pripeljati nedolžne zabave med te debele zidove. Srkali so glasno in izdatno, nekateri so se celo zagrizli v zoc, da se jim je lepil na zobe.

Vhodna vrata so se tiho odprla in med podboje je stopil upravnik. Vidno pretresen je stopil korak nazaj in si z mahanjem dovajal svež zrak v usta. Odšel je po hodniku v prevezovalnico, kjer je našel sestro Klaro. Za komolec jo je primoral nazaj, pomembno je iztegnil vrat in jo vprašal, kaj se dogaja tukaj.

– Kavo si kuhajo in kadijo, to je skoraj edina zabava, ki jo imajo.

Tovariš Stane Mejnik je zaripnil. Gre za meščanske razvade, sedijo v gostem dimu in si zastrupljajo pljuča. Poleg tega … Vstopila sta. Slavko, ki je imel na račun slepote zelo tanek sluh, je rekel, nekdo je vstopil. Obrnili so glave, kdo je vstopil?

– Jaz sem, je rekel trdo upravnik, takoj zapustite prostor, odprite okna in prezračite!

– Hm, se je nagnila k njemu sestra Klara, teh oken se ne da odpreti.

– Zakaj ne, so pokvarjena?

– Ne, to je bivša grajska kapela in služi sedaj njihovemu druženju.

Upravniku je zaprlo sapo.

– Družbene institucije morajo biti očiščene religiozne in mistične navlake. Vsi ven!

Kavopivci so odcapljali in ugašali majhne ogorke v konzervi.

– … pa požarna varnost, hišni red in higiena, je našteval upravnik in počakal, da je dim potegnilo na hodnik.

Dal je roke na križ in obhodil prostor. Hodil je trdo in preudarno. Na kuhalniku so žarele spirale, električne žice so napol oguljene gledale iz črnega kabla. V gajbi je bil kup obtolčenih skodelic. Skozi barvna okna se je precejela bleda svetloba. V polkrogu spredaj je stal kamnit oltar, mrtev in nem, kot je bil bivši čas. Ko je dvignil glavo, ga je prav v oči pogledal baročni angelček, stezal je proti njemu debele otroške ročice in ga vabil v nebo. Tovariš Mejnik je stopil dva koraka nazaj in skoraj stekel v pisarno.



Frane, Nežika, Veronika, Jožek, Slavko, Tulpika, Jakob in Izak. Rosilo je, zato so sedeli pod kozolcem na starih vrečah, polnih slame. Bili so kot listi uvele rože, ki ji je zmanjkalo vode. Nežika je zapela Kje so tiste stezice, pa ji ni nihče pritegnil. Tulpika je rekla, da je mama ne mara, ker ni fant. Še Jožek je sedel skoraj pri miru, le roke je lomil v nemiru in zavijal oči. Veronika je rekla, da bo upravnika odpustila. Njen oče ni zadovoljen z njegovim delom. Nežika je hlipnila, da ji je zaplenil zelene bonbone. Ni pa povedala, da ima po raznih vogalih še skrito zalogo do božiča. Frane je rekel, da sonce popušča v moči in zamuja z vzhajanjem. Jakob ni rekel nič, roki sta mu kot dva kemblja viseli med koleni in iz ust se mu je pocedila tanka nit sline. Bili so človeško tihožitje, negibna slika mrtvega življenja v graščini. Še cesta se jih je izogibala, daljnji svet se je nagibal stran od njih.

Kapela je bila do nadaljnjega zaprta, kuhalnik zaplenjen, cigarete racionirane, kajenje je bilo dovoljeno le v senčnici. Poizkušali so najti pot do Magdalence, a jih je na vratih kuhinje ustavil napis, da je vstop nepooblaščenim osebam najstrožje prepovedan. Za Slavka, ki je bil skoraj slep, napis seveda ni veljal, dotipal se je do svoje kuharice, a je ni mogel prepričati, da bi skuhala pisker kave, ker bi jo upravnik zavohal. Hišnik je postal desna roka upravnika in budno spremljal higienski minimum, ki je prepovedoval kajenje in kuhanje v sobah.

Obupali so, svet je postal črno-bel in nato siv, njihove duše so se posušile in skrčile, čakali so Franeta, da bi jim povedal, kdaj bo pravi čas za novo dejanje. Tako so kot pogrebci sedeli pod kozolcem, dež je pršel in jokal z njimi. Frane je gledal tresavce, ki so bili na drugi strani, držali so se za drogove kozolca in umirjali svoje zgibke. Šel je k njim in nato nazaj do svojih in namignil, da bi morda poizkušali najti upravnikovo srce. Tulpika je vprašala, če ima upravnik mamo in če ga ima rada. Dvignili so glave in pogledali vsak v smer svojega doma. Dom je tista hiša, kjer te čakata mama in oče. Nato so hkrati obrnili glave proti upravnikovi pisarni. Frane je šel k tresavcem in jim zaupal svojo idejo, s katero bodo poizkušali najti upravnikovo srce in ga zmehčati.



Tovariš Stane Mejnik je stal pred šipo in jih gledal iz svoje pisarne. Roki je imel prekrižani na prsih. Najprej jih moram razstrupiti, je razmišljal, in jih potem razgibati, da bodo postali aktiven del družbe. Mora jih koristno zaposliti, morda bi lahko gojili krompir. Gledal jih je od daleč in videl zgolj njihove ustnice, kako so se počasi in trudoma premikale. Kaj je njihov svet, kje živijo? Skomignil je z rameni in šel na obhod ustanove.

Ko je padel mrak, mu je Magdalenca prinesla večerjo. Jedel je kar na pisalni mizi, gledal v vrata in obujal spomine. Nekaj je bilo lepih in zanosnih, nekaj pa strašnih in srhljivih. Takšne in drugačne bitke, smrti, bežanje, skrivanje, maščevanja. Gozdovi so počasi preraščali grobove, živi ljudje so jih nosili v sebi. Tukaj se mora izkazati, morda bo lahko zaprosil naslednjič za premestitev na morje, tam je nebo visoko, tam je več jasnine in prihodnosti. Upravnik počitniškega doma, lepo se je slišalo, zavohal je sol.

Po večerji je bral. Ko ga je začel dohajati spanec, se je slekel, obesil obleko na obešalnik in si umil obraz in zobe. Potem je stopil k omari in odprl krila. Vanj je pogledal angel iz kapele, prav tisti, ki ga je opazil prvi dan nadzora. Odklesal ga je iz podstavka in namestil v omaro. Omara je bila čez dan pod ključem, da ga ne bi kdo osumil misticizma ali reakcionarstva. To bitje mu je bilo všeč, zvečer ga je gledal iz postelje, angel mu je višal perspektivo v tem zahojenem kraju in ga spominjal na morje, kjer je dovolj zraka za poletave ptice. Zvečer se mu je samodejno dvignila iz prsi otroška molitvica. Samo on je vedel zanjo. Je pač imel svojo majhno skrivnost, pa kaj. Tudi Magdalenca jo ima, v shrambi se daje dol s tistim slepim Slavkotom, včasih ju je slišal, kako sopeta in se slinasto poljubljata na vrečah moke. Pustil ju je, ljubezni ni nameraval preganjati. Pa sestra Klara, takšne otožne in dobre oči ima, nekaj samotnega je v njej in hrepenečega. Skrivoma piše nekakšen dnevnik in ga nosi v žepu halje. Pa Izak, ki se samozadovoljuje pod mizo v papirnato vrečko. Ampak to so bile otroške nedolžnosti v primerjavi s tistimi skrivnostmi, ki so jih nosili nekateri v mestnem komiteju. Zravnani grobovi, nočni umori, izdajstva. Zaprl je oči in jih pokril z dlanjo. Ni pomagalo, videl je skozi. Oči niso imele nič s tem, gledal je spomin.

Zavzdihnil je in spet pogledal angela. Kakor koli je obrnil glavo, ga je kip gledal.



Zjutraj je tovariš Mejnik vstal z običajnim zehanjem in krmežljavostjo. Pretegnil se je, stopil k oknu in odgrnil zavese.

Potem je obstal in se hipoma prebudil.

Pred njim na kozolcu so z drogov na štriku viseli Frane, Nežika, Veronika, Jožek, Slavko, Tulpika, Jakob in Izak. Pripeti na vrvi so se kot posušeni snopi majali v rahlem vetru, glave so se jim nagibale nad ramo, udje mrtvo viseli ob telesu.

– Ne! je zakričal, ne, za boga milega, zakaj ste to storili? Stopil je korak nazaj, se spotaknil ob fotelj, z glavo je udaril ob mizo in zavpil od bolečine, pritekla je sestra Klara in hišnik, hitro, povoje, zvlekla sta ga na hodnik, za njim je šla tanka sled krvi, hropel je, obesili so se, skupinski samomor, jaz sem kriv, tiho sedaj, je vpila sestra Klara, moram vas obvezati, prinesli so nosila in ga premestili v prevezovalnico. Tam je nemočno opletal s telesom, se krivil za grozoten dogodek, setra Klara je presodila, da je čas za dobro pomirjevalo, zapičila mu je iglo v mišico in čez nekaj časa je zadremal.

Ko se je prebudil, je bil že svetel dan, zalivala ga je tišina in mir negibnosti. Nad njim strop, s katerega se je luščila barva. Vonj po lizolu. Čutil je, da ima večjo lobanjo in v njej srčni utrip. Zatipal je povoje in zastokal. Potem so se nad njim pojavile glave. Gledale so ga začudeno in z velikimi otroškimi očmi. Iz obrazov jim je sevala skrb.

Frane, Nežika, Veronika, Jožek, Slavko, Tulpika, Jakob in Izak.

Odprl je oči do kraja in glave so se nasmehnile.

– Kaj … kaj niste … mrtvi, obešeni?

Glave so odkimale in se spogledale. Malo so pomolčale v zadregi, potem je glava Frane zatikaje vprašala.

– V imenu skupnosti graščina bi vas prosili, če bi spet lahko pili kavo in kadili v kapeli.

Stane Mejnik je premišljeval nekaj sekund. Potem je pokimal in z glav se je usula nanj hvaležna svetloba, iz oči zgoraj so nanj padale srečne iskre in usta so se smejala tako naravnost, da so ga oprali z veseljem. Še sam se je začel režati in glava Tulpika je rekla, ima srce, našli smo upravnikovo srce. Glava Veronika ga je gledala nekoliko bolj preiskujoče in nato je padla iz nje odločitev, da naj zaenkrat ostane upravnik njene graščine, da ga še ne bo zamenjala. Sedaj pa ležite pri miru, je odločila, dajem vam prosto tri dni.

Potem so glave izginile in pustile upravnika z neodgovorjenimi vprašanji.

Če bi prejšnji dan slišal njihov pogovor in ne zgolj zgibanje ustnic, bi vedel, da so se Frane, Nežika, Veronika, Jožek, Slavko, Tulpika, Jakob in Izak s tresavci zmenili, da preverijo upravnikovo srce. Zjutraj so vstali pred zoro, poiskali vrvi in jih napeljali pod pazduhami. Tresavci so jih vrgli čez grede in jih dvignili v zrak, da so obviseli. Ko je Frane zavpil, da upravnik odgrinja zavese, so se naredili mrtve, kar jim ni bilo težko, v njihovih dušah je bilo obilo svinca in žalosti in odigrali so prepričljiva trupla. Ko so slišali krik in splošno vznemirjenje, so jih tresavci spet odvezali in podoživeli so Kristusovo vstajenje. Človek je vedno nekoliko privzdignjen, če je prevaral smrt in še živi.



Tretji dan se je gospa Veronika spet najavila na avdienco k upravniku. Sedaj je imel na glavi že manjši zavoj, podplutba se mu je obarvala modro.

– Lahko sedete, je hladno izrekla graščakinja, ko je opazila njegovo namero k vstajanju. Kako ste danes, se bolje počutite?

Upravnik je pokimal.

– Tridnevni počitek se izteka, boste lahko spet poprijeli za svoja opravila?

Pokimal je.

Veronika je nekoliko pomolčala.

– Skupnost graščina vas vabi na našo kavo v kapelico.

Upravnik je sprevidel, da nima izbire.

– Seveda, z veseljem.

– Lepo, konstatiram, da imate srce.

– Ha, ste dvomili vanj?

Veronika je samo dvignila obrvi. Aristokrat ne odgovarja nujno na vsa vprašanja. Vstala je in upognila levi komolec. Upravnik je debelo gledal in čakal.

– No, bo kaj, peljite damo v salon!

Potem je tovariš Stane Mejnik poprijel pod roko aristokratinjo iz včerajšnjega sveta in z zložnim korakom sta dosegla kapelico, ki se je že dodobra napolnila z dimom. Preden sta vstopila, ga je gospa Veronika potegnila nazaj in suho pripomnila, da je opazila izginotje angela iz kapele. Upravnik je pokimal in obljubil, da bo našel storilca, angel se bo v najkrajšem času vrnil na svoj podstavek. Potem sta zakoračila v prostor in vsi so zaploskali ter upravniku odmerili klop. Nasmihal se je v zadregi in sprejel cigareto Drava. Našli so skodelico, ki ni bila pretirano odkrušena, in mu nalili kavo. Vsi so obstali, ko je prvič srknil. Črna, sladka, močna, gosta, domača. Pokimal je in vsi so zacepetali. Ženske so ga objele, Tulpika je rekla, da je boljši kot njena mama, Nežika mu je ponudila slinast bonbon, upravnik si je obrisal solzo, morda je bilo od dima, ali pa od srčnega ganotja. Razklepetali so se in kadili, v megli so se tipali in spraševali Franeta za čas. Upravnik je dvignil roko in prosil za besedo. Obstopili so ga. Rekel je, da od danes uprava DSOSPP ali po domače graščina odreja lonček mleka k dopoldanskemu pitju kave.

– Torej bomo pili melange, je vzvišeno rekla Veronika.

Tisti dan je bil Stane nenavadno dobro razpoložen. Celo tako se je spozabil, da je šel k sestri Klari v previjalnico in ji podajal povoje. To je delal tako, da se je dotikal njenih rok in ujel pogled njenih otožnih in osamljenih oči.

Ob istem času so se v senčnici dobili Frane, Jakob in Izak. Na današnji dan so torej našli upravnikovo srce. Z njim so imeli poseben namen. Neopazno so nalili v njegovo šalico kave še zamašek domačega žganja. Jakob ga je imel še dve steklenici v skrivališču. Dovolj bo, je presodil Frane, ki je bil zadolžen za čas in mero. Izak, ti boš še naprej v gajbi nalival šnops v upravnikovo šalco, jaz bom dolil kavo in potem pijemo, dokler Magdalenca ne bo tolkla po zajemalki. Upravnik ima srce, ampak prav je, da ga malo mehčamo, šnops mu bomo dodajali vsaj še mesec dni. Če bosta Mejnik in sestra Klara kje sama, pa se moramo čisto odstraniti, postati nevidni, da se sprimeta. Tega upravnika ne smemo izgubiti, kave imamo dovolj, srce pa smo komaj našli.





Čaj za dva

O prvi barvni televiziji, o Marjani Deržaj,

o najboljših čajih, o političnih priložnostih,

o francoski postelji in rjuhah, o skritih

nagnjenjih in neslani večerji, o ključih in

ključnih spoznanjih.



Mrzla jutranja svetloba se je mimo zaves začela natakati v sobo. Lara je ležala budna za zaprtimi očmi. Postelja na njeni levi se je zazibala. Sedaj bo vstal, poiskal copate, se ogrnil s kopalnim plaščem in obšel njuno zakonsko posteljo. Ko bo prišel do njenih nog, jo bo potapkal po nartu in odšel v kopalnico.

To je bil skoraj edini dotik, ki ju je še družil na zakonskem ležišču.

Vrata spalnice je odprl in zaprl skoraj neslišno. Vstajal je zelo zgodaj in domneval je, da njegova žena še trdno spi. Ni vedel, da je samo otrpla, da njeno telo do sedaj ni sprhnelo samo zato, ker je kot pršut presoljeno s slanimi solzami.

Tudi v kuhinji se je gibal tiho, na mizo je postavil servis za dve osebi, skuhal kavo, prinesel še maslo, marmelado in v košarico namestil žemljice. Verjel je, da žena ceni ta jutranji pozdrav. Ko bo ona vstala, bo on že za pisalno mizo.

Ko so se zaprla vrata za njim, je Lara odprla oči. V tihi uri, ki je sledila, je trpko vztrajala v negibnosti, opazovala je, kako jo zalivata žalost in dolgčas, kako njeno srce tolče v prazno tanke curke krvi. Lahko bi takole ležala ure in dneve dolgo in se končno posušila v prah. Ko bi se njen čistoljubni mož vrnil domov, bi jo našel razsuto po sobi, vzel bi metlo in smetišnico ter naredil red. To je bil njegov domet, red in čistoča, ki sta ubijali spontanost in norost. Tako sta živela drug ob drugem kot dva komunalna delavca, vsa snažna, odmerjena, tiha, usodno vdana v zakon, ki je obema zagotavljal streho nad glavo in ozimnico.

Počakala je, da je zaslišala tlesk glavnih vrat. Prehodila je njuno skupno stezico do kopalnice in spustila vodo čez obraz.

Pred ogledalom je sumničavo obračala glavo in pripirala oči. Ali je (še) lepa? Ali bi zaplivkala voda v njenem telesu, če bi se oblekla malce izzivalno, ženstveno? Iz omare je potegnila rožnato bluzo in jo napela čez prsi. Ko se je premaknila, je v ogledalu za seboj zagledala še en obraz.

– Kakšna mašakarada pa je to, je zasikal oče, rekel sem ti že zdavnaj, da se moraš oblačiti enostavno in nevpadljivo.

Stresla je z glavo in zaprla oči. Samo privid je, samo dozdeva se ji, da hodi za njo in jo zalezuje. Že dolgo ga ni več. Odkimala je.

– Ni te več, izgini.

Obraz se je porogljivo spačil.

– Kako smo oholi danes.

Približal se ji je od zadaj in ji pogledal čez ramo.

– Ubogaj, da mi ne bo spet potrebno uporabiti sile. Hlačni kostim.

Lara se je sunkovito zasukala vstran. Tokrat ne bo razbila ogledala, sicer bo spet sledilo iskanje izgovorov, slabe laži za moža. Vrgla je rjuho čez odsev in se tresla ob prisotnosti nevidnih ukazov. Ni ga, nič mi ne more, oblekla se bom po svoje. Potem je na vratu začutila koščeno roko, ki je segla v njene lase.

– Ne, ne za lase, je zašepetala.

– Potem pa ubogaj.



Zvečer jo je Bogdan nekoliko predolgo gledal v oči.

– Kaj je, je Lara spustila oči.

– Pašnikova naju vabita na kavo in prikaz novega barvnega televizorja.

Lara ga je gledala skozi svoj črno-beli filter. Iz vljudnosti se je odkašljala.

– Nisem vedela, da že obstajajo takšni aparati.

– Saj v tem je novica. Pri nas jih še ni, Pašnik pa je televizijo pripeljal iz Nemčije, on ima tam dobro pozicijo in veze. Jutri ob petih popoldan.

Odmerjeno je nadaljeval z večerjo. Potem je odložil vilice in se obrisal s prtičem.

– Jutri, pri Pašnikovih hočem reči, pokazati se morava v dobri luči, složna in urejena. Ti ljudje kotirajo.

S kazalcem je pokazal visoko v strop.

To znam, je pomislila Lara, sem mojstrica pretvarjanja in ubogljivosti. Sicer pa bo zanimivo videti barve, prišle bodo še bolj do izraza ob njenem sivem hlačnem kostimu.

– Rada nosiš ta kostim, je nenadoma spregledal mož, paše ti, tudi jutri ga obleči.

Sedaj mi že dva ukazujeta. Odpila je dolg požirek temnega vina. Ugajalo ji je zibanje v duši. Ko je vstala, se je zadela ob rob mize, pribor je zažvenketal. Tudi telo se je zibalo. Bogdan jo je premeril s tehničnim pogledom in mirno mlel grižljaj. Jutri bodo gledali barve.



V kotu sobe je stal elektronski kolos impozantnih mer. Njegovo oko je bilo še zaprto, brez električne napetosti je spal. Takšna naprava si je zaslužila najprej uvod, ogled mrtve teže, na njej je bil nek industrijski ponos in tak je bil tudi lastnik Cene Pašnik. Lara in Bogdan sta prinesla steklenico viskija in obstala pred ekranom. Soproga Suzana je gosta potiskala na kavč, Cene je premikal mizico za boljši kot pogleda. Telefunken, je rekel in potapkal po napisu. Telefunken, je ponovil Bogdan in sunil Laro. Ta je pokimala. Suzana je prinesla prtiček in ga postavila na televizijo. Nekje je našla še vazico s plastično rožo. Cene je menil, da se bo aparat pregreval. Moška sta se spogledala z ravnim pogledom, ženski pa z gospodinjsko estetiko. Srkali so viski in čakali. Cene je povabil še neke svoje znance. Držal je električni kabel v rokah in vohal svežo plastiko. Nemška kvaliteta. Zazvonilo je in Suzana je stekla do vrat. Prišla sta, je zavpila navzgor, slišalo se je pozdravljanje, drsanje copat, najprej je vstopila ženska, to je Greta, so jo predstavili, in potem še moški, to je Ambrož, tole sta pa Kotarjeva, Lara in Bogdan. Segli so si v dlan.

Od tu naprej se je Lari dogajanje odvijalo v počasnem nemem filmu. Roke so se križale v pozdrav, ženske so se nagibale v objem, barve so se razlile v akvarel popoldneva. Iz senc se je izvil Ambrož in ji nadvse nežno stisnil roko, kot da je steklena. Samo onadva sta vedela, da ju ni potrebno predstavljati, drugi so se pomujali z informacijami, kdo so privatno in poslovno, a besede so padale kot kosmi na tla, za hip sta bila v sobi samo onadva, oči so ji zasijale, moški je vdahnil, nato sta oba polegla tiho vznemirjenost, Lara je spustila motnjavo čez oči, Ambrož se je umaknil k moškima. Lara je z dlanjo pritiskala srce, ki se je odpelo in zdirjalo nazaj v preteklost, nekdo ji je ponujal kavo, ne kave, čaj bi, je rekla. Sedela je na kavču in ni upala gledati v kot, tam je stal Ambrož, tak, kot je bil, plečat, možat, črn. Njen. Kradoma je pogledala Greto. Bila je siva v obraz, njena polt je odražala tiho bolezen, prste je imela zvozlane in vsake toliko je glasno izdahnila svoje nezadovoljstvo. Suzana je bila njen protipol, skakala je sem in tja kot navita, visoko natupirana je kraljevala v malem gospodinjskem kraljestvu, vsa gostoljubna se je razdajala obiskom, žarela je v obraz, saj se je življenje pravkar obogatilo z novim aparatom, ki bo obarval dolge večere, prilivala je gostom viski in razživeli so se, Lara in Ambrož pa sta pazila, da se nista prepletla s pogledom, kajti človek se izda z očmi, ujame se s pogledom, besede pridejo kasneje, ko niso več potrebne.

Cene Pašnik je slovesno vtaknil kabel v vtičnico, posedli so se in Ambrož je postavil stol ob kavč. Čutila ga je kot magnet, soba se je nagnila na njegovo stran, vleklo jo je k njemu in oprijemala se je naslonjala, kot da je na ladji. Bogdan se je uslužno prilagajal Cenetu z besedami, kajti Cene Pašnik je bil človek, ki je kotiral visoko. Ekran se je segrel in pokazal se je znak v barvah. Kot sem vam rekel, je Cene vrgel desnico iz rame, barve. Bil je majhen bog v svoji dnevni sobi in dobro se mu je zdelo, ko so gostje gledali televizijski znak z odprtimi usti. Spet so pili viski, kavo in čaj, Greta je vlekla zrak skozi ozke nosnice in vztrajala v vlogi upadle bolnice, Suzana pa se je vozila sem in tja v copatah s cofom, kot da drsi na ledu in izvaja program. Bila sta pripradnika premožnejše plasti družbe in sta velikodušno delila svoje privilegije znancem in prijateljem. Bogastvo ju je podpiralo v samozavesti, življenje ju je pitalo z optimizmom in to veselost sta stresala vsepovsod okoli sebe. Pri njiju si moral biti dobro razpoložen in osladkan.

Lara in Ambrož sta izstrelila majhen poblisk z očmi. Njeno drobno telo je potresavalo od srčnih udarcev. Srce je vedelo, za koga tolče, in nadaljevalo je točno tam, kjer je pred leti moralo odnehati. Ambrož se je delal, da pije, a je samo pritiskal ustnice na rob kozarca.

– Programa še ni, je rekel Cene.

Pustili so barvni znak na ekranu in se zapletali v majhne besede. Bogdan je Cenetu uslužno sekundiral pri tehničnem hvaljenju, kimal je tudi takrat, ko ni vedel, kaj mu gostitelj razlaga. Deloval je na zalogo, računal na hvaležnost, če nekoga gladiš po dlaki. Suzana in Greta sta si ustno izmenjevali recepte. Laro je izdalo telo, skoraj pretirano neučakano je skočila s kavča in šla nabirat zrak na balkon. Naslonila se je na ograjo in obračala ušesa nazaj. Ambrož je kmalu prišel za njo. On se je izgovoril na cigareto. Zaprl je vrata za sabo. Stala sta vsak v svojem kotu.

– Ti …, je končno dahnila Lara.

– Tukaj se srečava.

– Saj.

Lara je podrsala prste po ograji proti njemu in on jo je oplazil s konico kazalca. Morala sta se dotakniti, da sta res verjela v dejanskost dogodka. Potem sta roki spet zložila ob sebe.

Gledala sta dol z balkona, kot da tam spodaj opazujeta črepinje neke pretekle zgodbe. Lara je potrebovala izgovor.

– Daj mi cigareto.

Ambrož ji je natapkal cigareto iz omota in prižgal vžigalnik. Prijela ga je za zapestje in približala ogenj konici cigarete. Hkrati sta se prižgala in zagorela. Potem sta spet pogledala navzdol in izpihovala dim, tisti v sobi so mislili, da se tam dolgočasita dva kadilca, onadva pa sta vedela, da vase požirata neizrečene besede, nedokončane stavke, ki so sedaj spet silili na usta. Najbolj seveda tisti stavek, ki ni sodil na obisk. Da medsebojna všečnost ni izginila.

Iz sobe se je zaslišal Cenetov glas.

– Pridite, Marjana Deržaj bo pela na Bledu.

Ko sta šla nazaj v sobo, sta se zagozdila v ozkih vratih.

– Izvolite, je rekel Ambrož glasno in jo potisnil za bok.

Lara se je z mehko hojo vrnila na kavč. Kar se nje tiče, je življenje pravkar spet dobilo barve.



Ko sta se vozila domov, je vladala v avtu dvojna tišina.

– Spet si kadila.

– Pač sem.

– Očetu to ne bi bilo všeč.

– Očeta ni več.

– Hotel sem reči, da tvoj oče ni prenesel kajenja, še jaz sem moral prenehati, da sem smel prihajati k tebi.

Ti, je pomislila Lara, nisi prihajal k meni, ampak te je oče prignal in mimogrede je iz tebe naredil še nekadilca. Sedaj si vol, vprežen v jarem, in jaz orjem s teboj jalovo zakonsko njivo.

– Prijetna zakonca tale dva Slaničeva, Ambrož mi je namignil na hodniku, da naju vabi na obisk. Baje se spozna na redke vrste čaja. Ali ti je prav naslednji vikend?

– Prav, seveda.

Štela bom ure do takrat.

– Si kaj rekla?

– Nič.



Stala je pred omaro v spodnjem perilu in izvlekla kostim. Potem ga je nataknila nazaj na obešalnik in izvlekla plisirano krilo. Pomerila ga je na bokih, seglo je malo nad kolena.

– Krila pa ne!

Sunkovito se je zasukala in s pogledom preiskala sobo. Saj ga ni, ni ga več, samo zdelo se ji je, da sliši nek star raskav ukaz, da čuti na sebi roko, ki ji trga krilo s telesa. Spet je pomerila blago na sebi.

– Sem rekel, da ne krila!

Pokrila si je ušesa z dlanmi. Ko jih je odmaknila, je glas še kar rafalno ponavljal.

– … ne, ne in ne krila, ne dovolim!

– Utihni že enkrat, mrlič zagrobni, nehaj mi ukazovati!

– Jaz sem tvoj oče, za vedno, glas v tvoje dobro, govoril bom, dokler bom hotel.

– Bomo videli! Kje si?

Zagrabila je vazo in jo treščila v kot.

Ko je pritekel Bogdan do nje, je še kar stala in sunkovito podihavala.

– Kaj je, s kom se pogovarjaš?

Odkimala je.

– Zakaj so črepinje v kotu?

Obrnila se je k njemu, v spodnjem perilu je delovala nebogljeno in ranljivo. Bogdan je nihal ob njej, nakazoval objem, kazal črepinje, omahoval v premišljevanju, ponujal je idejo o zdravniku, ki se razume na prisluhe, potem je pogledal na uro in preobrnil potek pogovora.

– Obleči se, povabljena sva na čaj.

Ko je odšel, je potegnila nase krilo. Sovražno se je obrnila okoli sebe, a vse je bilo tiho.

Slaničeva sta stanovala v vrstni hiši, ob njej sta imela vrt. V pritličju sta bili kuhinja in dnevna soba, v prvem nadstropju spalnica in kabinet. Sedeli so v kuhinji, Ambrož jima je kazal cejlonske čaje in razlagal pravilno pripravo. Bogdan je spet uslužno nabiral točke za kakšno bodočo družbeno korist, kimal in spraševal neumnosti, Lara je hlinila ravnodušnost, Greti pa je ni bilo treba, ker je bila takšna po naravi. Sedela je ob ožji stranici mize in s svojo sivkasto kožo dajala vtis kariernega bolnika. Svoje vozlaste prste je razpostavila po mizi na ogled, njene oči so brez leska tavale po prostoru.

– Pred par leti se je začelo, je razložil Ambrož pojav svoje žene, nekakšna revma jo je zvila in skoraj leto dni je bila v bolnici.

– V bolnici, je hvaležno izdahnila Greta.

– Sedaj imava včasih boljše in včasih slabše čase.

– Danes sem malo slabša, se je priključila Greta, levo koleno mi je oteklo.

V demonstracijo povedanega je vzela v levico palico in odšepala po sladkor.

– Še mleko, jo je Ambrož usmeril v novo hojo. V roki je držal čajnik.

Odšepala je spet po kuhinji.

Nalili so čaj v bele skodelice in po Ambroževih navodilih opazili medeno zlato barvo ter polnost vonja in okusa. Halpe tea, ena najboljših znamk na Ceylonu, tu ga niti slučajno ne moreš kupiti, nekdanji študijski kolega ga zalaga občasno direktno s plantaže. Vrečka je šla iz rok v roke. Prinašali so skodelice do ust in jih spet odlagali na podstavke, pogovarjali so se male vsakdanjosti, ki so se jim dogajale, pogledi so se jim begavo križali, Greta je čudno sopla, kot da opravlja težaško delo, Bogdan se je trudil s prijaznostjo, hvalil tekočino vsevprek in jo valjal po ustih kot kakšen poznavalec. Lara je izkoristila zaključek čajanke in pospravila skodelice v korito. Ko je pristopil Ambrož, se je naslonila z bokom ob njega in za hip sta obstala, da sta použila vase ukradeno bližino.

Spet so se znašli za mizo, Ambrož je sedel tako, da je ni gledal v oči, samo čutila sta se, Greta se je razživela v gnevu nad zdravstvom. Da se ne razume na politiko, da pa delavnega človeka vlačijo cele mesece po ambulantah, pa tudi ne gre. Bogdan je našel nekaj sočutja, spomnil se je, da včasih pomaga čebelji pik. Ne ne, je odločno odkimala Greta, meni pomaga ilovica, segrejem jo v pečici in zavijem roke vanjo. Ambrož je prinesel viski in srknili so. Spomnili so se barvne televizije pri Pašnikovih in kako lepo je bila oblečena Marjana Deržaj, imela je dolgo obleko in visoke bele rokavice do komolcev. Jaz, je rekla Greta, jih ne bi mogla nositi. Dvignila je svoje krevljaste prste in zadušila lahkotnost pogovora. Bogdan je predlagal, da počasi odideta, Lara in Ambrož sta se kradoma spogledala, a že, tako hitro, saj se bomo še srečali, je dodala Greta, sedaj ko smo se spoznali. Poznamo se že, je pomislila Lara, sedaj smo se samo na novo srečali.

Skupaj so šli do izhoda in po potki do ceste. Malo so še klepetali ob avtu, Lara in Bogdan sta imela Fiat 850, moška sta pogledala pod pokrov avtomobila, Lara je sedla, Greta pa je brez družbe odšepala nazaj do vrat. Bogdan je zaprl pokrov in sedel za volan, Ambrož je pomahal in pogledal Laro. Ko je sedela, ji je krilo zlezlo za nekaj znatnih centimetrov navzgor, ampak to je bila že druga zgodba, ob njej je sedel njen uradni mož. Rokoval se je z Bogdanom in odšel v hišo. Bogdan je čakal, da se motor ogreje, ker je sicer pogosto ugašal sredi križišča. Takrat je iz hiše spet prišla Greta, navlekla je na sebe izpran predpasnik, kot kakšna kmečka dekla je bila napravljena, v levici je imela palico in v desnici majhno motikico, s katero jo je mahala na vrt. Kar sproti je posekala kakšen plevel in korak za korakom izginjala za hišo.

– Počakaj, je rekla Lara, očala sem pozabila v hiši. Navidez je brskala po torbici in odpeketala okoli avta. Kar pusti prižgan avto, takoj pridem. Bogdan je pokimal in gledal kazalec za temperaturo olja.

Lara je odšla do vrat in jih odprla. Prehodila je hodnik, kuhinjo in obstala pod stopniščem. Na vrhu je stal Ambrož in jo gledal svetlo in neigrano, vse se je odprlo, zunanji svet je ugasnil in se sesul v nepomembnost, Lara ga je gledala s slino v ustih, to je moj ljubi, stopila je na prvo stopnico in dvignila krilo, videla je, da je Ambrož odpel gumb na srajci, z vsako stopnico si je dvigala krilo in nekam vase jezno zavpila, vidiš, ti moj idiotski oče, zato sem danes oblekla krilo, kar vzpenjala se je, Ambrož jo je čakal z rokama, dvignil jo je kot peresce in posadil na komodo pred spalnico. Vzela sta se z nujo obupancev, spela sta se z usti, oklenila se ga je z nogami, zamižala in se spustila v tiste globine, ki jih odpre samo ključ neigrane norosti. Zaokrožila sta s telesoma, vrtiljak krvi se je pognal v poskok, hlipala je ob njem, komaj sta dohajala poljube, lepila sta jih po obrazu za vsa minula leta, telesi sta zavreli, Ambrož se je zakrčil, Lari so se razširile zenice, pokril ji je usta, da je zagrgrala v dlan svoj stok, po njej se je spustila počasna kaplja medu, morda je bil tisti cejlonski čaj zlato medene barve. Potem sta obstala zaklenjena s telesoma na komodi, iskala zrak in se obdrsavala z rokami, da sta določila meje njunega kraljestva.

Razklenila ju je sama žalost slovesa. Zdrsnila sta narazen, obrisala sta ljubezenske sledi in si zapela gumbe spodobnosti. Lara ga je gledala tiho v oči, Ambrož ji je neopazno pokimal. Pogladila je krilo in se spustila po stopnicah, za seboj je vlekla njegov pogled, prešla je kuhinjo in hodnik. Ko je odprla vhodna vrata, je videla, kako Bogdan pozorno ogreva avto.

– Očala, mu je že na daleč pomahala, našla sem jih.

Bogdan je zadovoljno pokimal.

– Sedaj lahko greva, motor je ogret.

Lara je zaprla oči in naslonila glavo na šipo. In jaz se moram ohladiti. Ko sta zavila okoli vogala, je Bogdan potrobil Greti, ki je še vedno jezno spodkopavala plevel.



Majda! Ime je skočilo v njeno zavest in najprej ni vedela, kako si naj z njim pomaga. Njena tiha jutranja ura je bila namenjena sedaj novim notranjim dilemam. V njej so se pojavile misli, ki so preganjale druga drugo. Bogdan je že vstal, kot vsako jutro jo je potapkal po nartu in izginil v svoj svet. Ko je pomislila na Ambrožev objem, jo je stisnilo v trebuhu. Kaj sedaj? Kako naprej? Vsako jutro ista vprašanja. Uporno je gledala v meglo bodočega časa, da bi se izčistil odgovor. Glodala je po sebi in preiskovala šibka mesta svoje ujetosti. Vdanost, dokončnost zakonske forme, izmikanje. Bogdan, povoskan moški, da je vsaka kaplja zdrsnila z njega in ga pustila suhega. In ta stavek, meščanski in pritlehen, tolažba mnogih: saj po svoje ga imam rada. Tako kot ima svobodna žival rada hlev, v katerega je zaprta, kot ima osel rad vrv, za katero ga vodijo. Ta njun svet je bil majhen, čist, predvidljiv, narejen po urniku službe in koristnih obiskov.

Ambrož. Telefunken. Marjana Deržaj. Poletna noč. Barve.

Zavila se je v rjuho in se oklenila z rokami. Zaman je poizkušala odigrati objem na sebi. Ni šlo. Čutila je, da v njej vse čaka na drugega, da je narejena za dopolnitev. Da ima v sebi suha polena in Ambrož vžigalice. Znotraj nje je stradala duša in klicala moškega. Ta moški je imel ime, naslov in ženo.

To je bila križanka, ki jo je reševala že tedne v tej prvi jutranji uri.

Potem se je nenadoma pojavilo to ime. Majda. Sošolka, nista se videli že kakšna tri leta. Različni, da bolj ne bi mogli biti. Lara v šoli pridna, ubogljiva in vodljiva, Majda nad vsakim ukazom, neulovljiva, nepredvidljiva. Svoja. Nikomur ni pripadala, posmehovala se je redu, moške si je vzela sama. Nista imeli istih poti. Zakaj je to ime sedaj priplavalo kot kaplja olja na površino?

Odgovor je našla čez kakšna dva tedna, ko je šla po sledi svoje intuicije in izbrskala njen naslov in zaposlitev. Bolnica v N., medicinska sestra. Službeni telefon, Lara, sošolka, če bi se lahko srečali na kavi. Lahko. Majda je bila kratka. Jutri ob petih v kavarni in že je poklopila slušalko.

Ženski sta se ovohavali kot dve samski živali. Majda je delovala še bolj samozavestno, gledala je naravnost v Larine oči in poslušala uvodne stavke o vremenu, službi in dopustu. Ko ji je bilo dovolj puhlic, si je prižgala cigareto in pihnila mimo Larine glave.

– Kaj mencaš, si me zato poklicala, da poslušam vremensko napoved?

Lara je odkimala. Da je preživela pol življenja v sivem hlačnem kostimu, mož je zbledel v senco, potem pa se je srečala s svojim bivšim. Zavrtelo jo je. Zardela je in Majda se je tako hripavo nasmejala, da je nekaj ljudi za sosednjimi mizami obrnilo glave. Majdin smeh je bil raskav, neposreden, nenarejen, skoraj nesramen in drzen, gostje so v sumničenju stisnili obrvi, ta zvok jim je trgal zasušeno slino laži, s katero so si mazali oči, da jim ne bi bilo treba priznati svojega pogleda. Ljudje so se znali obnašati nevpadljivo, všečno, oprezno.

– … in sedaj ne veš, kaj naj narediš in kje se naj srečata, saj se ne moreš večno sama vabiti na čaj!

– Potem se mi je v glavi posvetilo tvoje ime. Zato sem te poiskala. Zakaj prav ti?

Majda se je sklonila čisto k njej in se poigrala z njenim ovratnikom. Tokrat je govorila šepetaje in skrivnostno, bolj z ustnicami in črnimi očmi. Ljudje za sosednjimi mizami so zaman obračali ušesa. Slutili so pikantnost, barvno liso v sivem vsakdanu.

– Zato, ljubica, ker ti lahko posodim občasno svoje stanovanje.

Laro je nenadna rešitev potisnila na stol. Osupla si je segla v lase. Zadnja beseda v prevarantski križanki je dobila rešitev. Oseba, ki oddaja sobo: Majda.

Potem sta dolgo sedeli molče, Majda je počakala, da je Lara v svojem notranjem mlinu zmlela še zadnje pomisleke in nato verjetno ustvarila že prve alibije za moža.

Ko sta odhajali, sta si izmenjali še nekaj koristnih napotkov glede Majdinih urnikov v službi, izdelavi ključa in lastnih rjuhah. Lara je zardevala, njena avantura se je začela odvijati kar na ulici.

– … in še zadnje, Larica, jaz nisem Rdeči križ, tale stvar ima svojo ceno.

Lara je še enkrat zardela. Nič ni zastonj, tudi prevara se plača. Zaplet z Ambrožem je dobil vse razsežnosti konkretnega življenja, ključ, rjuhe, stroške, izgovore. Križanko je rešila, sedaj sta sledila rebus in skrivalnica.



Stanovanje je bilo prijazno in čisto. Videlo se je, da v njem živi ženska. Slike mladih konjev na steni, rože v vazah, prtički na mizah. Majhna kuhinja, majhna kopalnica. Majdina soba (»Tja ne hodita!«) je bila zaklenjena, ampak ključ je bil v vratih. Druga soba je služila kot odlagališče prtljage, likalnika, deske, zimskih plaščev in telovadnih pripomočkov. Na sredi je stala francoska postelja, čvrsta in napeta.

Stala sta v zadregi pred tem neromantičnim in praktičnim uvodom v njuno ljubljenje. Ambrož je šel v kopalnico in po moško preveril pipo, če voda teče. Lara je z rokami zagugala vzmetenje postelje. Soba je bila tuja in hladna in morala sta si jo najprej udomačiti, da ju bo sprejela. Ambrož se je vrnil. Rjuhe, je rekla Lara. Razpela sta belo tkanino in jo zatlačila za robove. Oblekla sta prešito odejo in blazini. Stala sta vsak na svoji strani postelje in se gledala. Jaz in ti, nekoč in danes. Tokrat sta si lahko vzela čas. Nerodno jima je bilo. Skrivna ljubimca v plačanem ljubezenskem gnezdu. Strast ne mara ukazov. Šla sta malo po stanovanju. Na kuhinjski mizi je bil listek. Dobro opravita, potem si lahko skuhata kavo, Majda. Zraven je s šminko narisala srček. Lara je čutila v besedah vzpodbudo in v risbici posmeh. Majda ni bila romantik, ona ne bi bila niti dva dni s takšnim podmerskim moškim, kot je Bogdan. Odšla bi in se ne bi skrivala po tujih sobah za spolne užitke, ki jih je ona neolepšano imenovala fukanje. Gledala sta skozi okno ljudi na ulici, ki so drobili sem in tja. V rokah so nosili torbe in cekarje. Bil je dopoldan, čuden čas za ljubljenje, uro bo treba prevarati, pripraviti telo na voljnost. Ambrož je šel v kopalnico. Šumenje vode, izplakovanje. Potem Lara, zdrgnila je zobe in poškilila pod hlačke. Kakšne tri dni do menstruacije. Poizkušala sta zmanjšati na minimum dnevne banalnosti, telesne potrebe, ki niso sodile v nabor romantičnih predstav o druženju. Slekla sta se vsak na svoji strani in položila obleki čez stol. Legla sta hkrati pod hladno rjuho. Gledala sta v strop in molčala v skupnem nelagodju.

– Ne, je rekla Lara in vstala. Zavila se je v veliko brisačo in stopila do nasprotne stene. Našla je večji kos blaga in pokrila ogledalo. Potem se je vrnila do postelje, odvila brisačo in smuknila pod rjuho.

– Zakaj? je vprašal Ambrož.

– Ne maram, da me gleda.

– Kdo?

– Oče.

– Tvoj oče je pokojen.

– Saj, sedaj prihaja skozi ogledala in mi ukazuje.

Ambrož je utihnil, še bolj strmo gledal v strop in se spraševal, če je tole čisto normalno. Potem je zasukal glavo, ampak Lara je bila mirna in končno je danes opazil, da je tudi lepa in gladka. Rahlo ji je pobožal lice. Odzvala se je z nasmehom in se obrnila na levi bok. Vrnila mu je božanje.

– Nekaj ni prav, je rekel Ambrož.

– Kaj?

– Svetloba naju gleda.

Stopil je do okna in spustil rolete.

– Ne čisto do konca, je rekla Lara, malo te moram videti.

Saj zato sta skupaj, predolgo se nista videla. Naredil se je umeten mrak. Ambrož je našel radio in ga prižgal. Ajda Kalan je napovedala pevko Berto Ambrož, ki bo zapela pesem Brez besed. Pomagalo je, besedna igra, glasba jima je zlezla v dušo, telesi sta popustili, počasi se je v sobi ogrel zrak, postal čuten, brez besed sta zlezla čisto skupaj in se objela, koža na koži, lice ob licu in potem tako kar obstala, kajti sedaj sta se lahko jemala plast za plastjo, počasi in obzirno, preiskujoče in radovedno. Ambrož jo je z božanjem ogrel, da je vzdrgetala, koža se ji je oznojila, postala je gladka in žametna, v strasti se je Lara spreminjala v nimfo, oči so se ji skalile, kajti vzburkala se je globoka voda v njeni ženskosti, kjer so ležale usedline njene čakajoče strasti. Vrnila mu je božanje, s prsti mu je objela vrat, se spuščala po hrbtu in spet nazaj. Vdahnila sta drug drugega v novem vonju, ki je vabil v globine, a sta čakala pred vrati svojega podzemlja. V ušesa sta si šepetala besede, ki so drugače prepovedane, telo se je zgibalo po svoje, Lara je postala kačasta, gibka in sluzna, Ambrož je zdrsnil v žensko, ki so mu jo nekoč ukradli. Samo da sva skupaj. Morda so bile res te besede, morda zgolj vzdihi iz tega občutja, nista več vedela, ali je dan ali noč, ali se predajata ljubezni ali grehu, samo da sta skupaj. Francoska postelja ju je uročila in vabila v šolo umetnosti, figurae veneris so se nizale v slikanico iskanja novih strasti, Ambrož se je zasukal in poiskal njeno ženskost, najtanjši pergament njene kože in se odžejal s slano vodo. Ko sta se posula s poljubi po vseh kvadratih telesa, sta obstala v oddihovanju in se gledala v mraku, imela sta široke zenice kot dve nočni živali, poltema ju je delala skrivnostna in polepšana, kajti podnevi iz človeka udarjajo skrbi in ga grdijo v obraz, ljubljenje pa zgladi obraz do svilnate lepote. Tako sta si pritiskala navadne in francoske poljube na ustne in zapolnila manko za vsa manjkajoča leta.

V kopalnico sta odšla en za drugim. Oblekla sta se vsak na svoji strani postelje, Ambrož je dvignil rolete in spet sta bila dnevna človeka. Spet vsakdanja, čas ju je silil naprej, tiho sta znotraj sebe pripravila ustrezne izgovore, rdečica jima je plahnela z lic, na čelu se je spet zarisalo nekaj službenih gub. Posteljnino sta zložila in spravila v tretji predal komode. Prezračila sta sobo in spustila ven dragoceni zrak njune intime. V kuhinji sta sedla za mizo, Lara je skuhala kavo, molčala sta, ker sta vedela, da je bolje, da molčita, kot da začneta sedaj razpravo, ki je na široko zevala pred njima in je zahtevala tisoč besed in mučne odločitve. Kaj sedaj? Kako naprej? Izvlekla sta bankovce in jih potisnila pod pepelnik na mizi, tako je naročila Majda. Izgledalo je, kot da si plačujeta ljubezen, banalnost ju je vračala v dopoldanski čas, ko ljudje vendar hitijo po nakupih. Kupila sta si čas, posteljo, da sta se lahko predala ljubezni. Ta ljubezen je bila zakupljena, na dolgem čakanju, pripadala jima je po naravi stvari.

Kava je bila vroča in črna, srkala sta počasi in vztrajala v molku. Potem pa je Ambrožu nenadoma odprlo usta.

– Zakaj?

Lara je odložila skodelico. Saj je vedela, kaj jo sprašuje. Zakaj nista ostala skupaj? Njen obraz se je stanjšal na neka minula leta, zadobil je dekliške poteze, naivne in blage, zaljubljene in sanjave. Zagledana v Ambroža, maturantski ples, maturantski izlet, človek, ki je sodil v njeno srce. Prvi skupni korak v študij. Ona pravo, on sociologijo. Potem so se nenadoma odsunila vrata v njeno sobo, med podboji je stal oče, dvakrat večji kot običajno, dvakrat strašnejši. Kdo da je njen fant, Ambrož, saj veš, ta nebodigatreba študira sociologijo, v našo hišo ne bodo hodili neki falirani poklici, družbeniki in prodajalci besedne megle, najdi si inženirja, strojnika, gradbenika, to so poklici, ki stojijo, pusti tega zmeneta, v tvoje dobro ti vse to vbijam v glavo. Suval jo je v ramena in ji žugal. Ko je odhajal, se je še enkrat obrnil in ponovil, da je vse, kar je rekel, mislil smrtno resno in da se ne z njim zajebavati. Inženir in pika. Hromela je od strahu, oče ji je prepovedal nositi krila, ji bo sedaj prepovedal še njeno življenje v dvojini po njeni izbiri ? Nemočno je vrtela svoji suhi roki. Morda se bo nekako izšlo.

Ko je v drugo planil v njeno sobo, oče ni več uporabljal besed, ampak roke. Naložil ji je nekaj klofut, da je v osuplosti obstala z izbuljenimi očmi. Zakaj to sedaj? Videl sem te skozi okno avtobusa, na pločniku si se objemala s tem pridaničem Ambrožem, kar sem ti strogo prepovedal! Najdi si inženirja, če ne te bom imel pod ključem! Ne bom, je vpila nazaj, takrat jo je zagrabil za lase, padla je na tla, zvlekel jo je po parketu v kuhinjo, sunil jo je v kot in trdo sedel na stol z dvignjeno roko. Če bo treba, jo bom uporabil. Hlipala je v prahu in si z rokama obrisala obraz, kaplja krvi, šop las. Pobrala se je in skozi odprta vrata videla mater v dnevni sobi. Pletla je jopico in mirno premetavala pletilke. Odvlekla se je k njej in pohlipavala. Mati je pletla jopico, oče je obe trdo gledal iz kuhinje. Lara je smrkala v naročje, mati je pletla jopico, oče je streljal z očmi. Bila je tišina. V hiši je bila vedno tišina, radio je smel prižgati samo oče za poročila ob tretji uri. Tišina, zvenenje pletilk, Larino smrkanje, mamin molk, očetovo srepenje. Potem je mati odložila pletenje, si ogledala svojo hčerko in ji tiho zašepetala.

– Bolje, da ne vznemirjava očeta.

Potem je spet vzela žensko orodje in vdana v svojo podložnost nadaljevala tiho delo. Oče je gledal še nekaj časa v njuno smer in preverjal učinek svojih groženj. Ženski sta sedeli tam kot kup nesreče in molčali. Mati je pletla, hči pa se je neslišno parala. Oče si je komaj opazno pokimal, najprej je ubil mater, potem še hčer. Toliko za uvod, nadaljevanje je sledilo.

Kmalu je v hišo pripeljal bodočega inženirja strojništva Bogdana. Fant je bil prijeten, dobro vzgojen, pritrjeval je očetu in kmalu je smel v Larino sobo. Ni rinil vanjo, všeč mu je bila čistoča prostora in njeni hlačni kostimi. V njem ni bilo moške napadalnosti in to ga je delalo vsaj mnogo blažjega, kot je bil oče. Šele ko sta se poročila, je ugotovila, da v njem tudi ni bilo moške neučakanosti v bližini ženskega telesa. To, kar je on občasno začutil do nje, je bil negotov vzgib, včasih sta se vzela iz obzirnosti, snažno in odmerjeno, on zgoraj, ona spodaj, on je končal, preden je ona začela, njegov izcedek je bil voden, kot je bil v celoti tudi sam. Studenček brez rib. Prilagodljiv kot voda. Obraz brez dlak. Tako si je sčasoma res začel zamišljati, da je njegova žena zadovoljena, če jo potapka zjutraj po nartu, kajti sam skorajda ni potreboval kaj več bližine.

Lara je dvignila oči in pogledala Ambroža. Tako je bilo.

– Ampak sedaj sva se našla v drugo, tokrat me oče ne bo odvrnil od tebe.

Ambrož je molčal. Vmes se je marsikaj spremenilo, on ima ženo in ona moža. Kaj naj z njima? Bosta postala odvečna teža na njunem toplozračnem balonu, ki se dviga pod nebo druge zaljubljenosti? Ju bo treba odvreči? Ali bosta po milosti usode nekako odmrla in ju rešila dileme?

To je bilo v zraku.

Srkala sta kavo in dorekla nekaj podrobnosti. Lara bo imela ključ. Za srečanja se bosta sproti dogovorila po službenih telefonih. Šifra bo: vabilo na čaj. Rjuhe bo prala Lara pri Majdi in ji povrnila stroške. Kondome bo kupoval Ambrož (zardel je). V blok bosta vstopala in izstopala ločeno. Držala sta se za prste in se nežno nasmihala.

Lara je pomila posodo, Ambrož je prezračil sobo. Preden sta odšla, je Lara odstranila blago z ogledala in pozorno preverila odsev.



Večerjala sta tiho in obzirno, pribor je občasno zašklepetal namesto njiju. Nekaj vzajemnih vprašanj o službi, politični situaciji, vremenu. Lara je umikala pogled od moža, sedaj je za njim stala Ambroževa silhueta, imela je motiv za obvladovanje in prijaznost. Življenje je dobilo nov sunek v pravo smer. Natočila si je kozarec.

– Zadnje čase več piješ. Bogdan je pokazal na refošk.

– Paše mi, je prijazno odgovorila, boš tudi ti še enega?

– En prst, prosim.

Bogdan je pokončal solato in si ogledal ženo še enkrat.

– A veš, da si se zadnje dni nekam spremenila?

Moj bog, je pomislila Lara, ali se mi že vidi na zunaj? Pravijo, da se revščine in zaljubljenosti ne da skriti. Pokrila si je pol obraza s prtičkom.

– Kako to misliš?

– Bolj zdravo polt imaš, bolj rožnato, svetle oči, tega prej nisem opazil. Mislim, da sva se začela družiti s pravimi ljudmi, najprej Pašnikova, pa še obiski pri Slaničevih. Potrebuješ družabne stike, nova poznanstva. Pa še ta cejlonski čaj ti je dobro del, baje ima zdravilno moč v sebi.

Dvakrat je vdahnila in odigrala svoj del vloge v njuni drami.

– Ni slab, blago poživlja, požene kri po žilah, menda najbolj koristi ženskam.

– Tebi nedvomno.

Presedla sta se pred televizor. Bogdan je premetaval glavo z leve na desno.

– Nekaj sem ti mislil predlagati. Najin novi znanec Ambrož ima precej bolehno ženo, morda bi bilo prav, da bi mu ti kdaj pomagala v gospodinjstvu, baje gre ona kmalu za dva tedna v toplice.

Vprašujoče se je zazrl vanjo. V mislih je preigraval naslednje korake družbenega vzpenjanja. Na Hrvaškem so bili politični nemiri, mnogi bodo izgubili glavo in položaj in sedaj jih bodo prehiteli kadri na liniji politične korektnosti in avansirali na zvezni nivo. To bo premaknilo celotno partijsko verigo. Za vzpon po lestvici klini ne smejo biti predaleč eden od drugega.

Laro je televizija rešila pred osuplostjo. S časopisom je pahljala pred obrazom.

– No, za gospodinjo mu ne bom šla, je taktično oklevala.

– Gre bolj za to, da pokaževa malo dobre volje, kakšen nasvet mu bo prav prišel. Pa še tisti čaj boš spila tam.

– No, ne rečem, morda občasno.

– Se boš sama dogovorila?

Pokimala je trikrat.



Ležala sta vzporedno pod rjuhami, negibna, blizu in daleč. Misli so ju vlekle vsaksebi. Poželenje ju je vedno stalilo, a po vrhuncu sta se odkotalila vsak v svojo dolino, kjer sta čutila osamljenost njune nenavadne zveze. Tudi pogovarjala sta se, kot da se kličeta z velike razdalje.

– Zakaj nič ne rečeš? je Lara hripavo segla do njega.

– Kaj naj bi rekel?

– Da me imaš rad.

Svaljek na njeni levi se je pogreznil. Vedela je, da je brezupno.

– Koliko časa se že takole srečujeva?

– Kmalu bo tri leta.

Saj ga ni vprašala zaradi številke. Ni štela čakanj in korakov do objema, hotela je slišati tiste tri besede.

– Nikoli mi tega ne rečeš.

– Pokažem ti.

– Zakaj mi pa ne poveš?

Tu se je pogovor vedno zataknil. Ona je pokrivala ogledalo, da ju ne bi zalotil oče, on je skozi luknjo ključavnice ohranjal ozir do Grete. Da je ona bolna, da ga potrebuje, da če bi to rekel na glas, bi jo pa res prevaral še besedno. Tako pa je to verbalno abstinenco dojemal kot zadnji dokaz svoje solidnosti ali pa obzirnosti do žene.

– Zakaj se ne ločiš?

Isti razlog. Zasukal se je k njej.

– Zakaj se ti ne ločiš?

– Tebe čakam, moški pripelje voz, žena prisede.

– V bistvu živiva skupaj, pogosto se srečujeva.

– Ob sredah dopoldan, kaj pa vikendi, počitnice?

– To so mrtvi dnevi, ko čakam, da se srečava.

– Kdo bo tu prej umrl, čas ali midva?

Lara se je napela v telesu. Greta je bolehala, včasih je poizkusila splezati iz svojega statusa kroničnega pacienta, a njeni zvozlani prsti je niso ubogali, popustili so in znova je zdrsela nazaj v javkanje in zagrenjenost. Lara je novi priložnosti hladno pogledala v obraz. Kaj če bo Greta kmalu … umrla? Bo biološka rešitev olajšala Ambrožu odločitev? Kaj pa če se Greta upira smrti kot vsako bitje na zemlji in bo javkajoča in jamrajoča dosegla visoko starost? Bi ji smela Lara nekoliko pospešiti odrešitev iz okorelega telesa? Sedaj je imela bianko vstopnico za njen dom, včasih ji je kaj malega postorila. Kadar Ambrož ni utegnil, ji je še najraje nesla kovček na avtobusno postajo, ko je šla v toplice, in to je bilo pogosto. Bi ji kaj dolila v kavo? Doma ima polno tablet, za nekatere je sama rekla, da so nevarne, da jo zastrupljajo. Bi lahko malo omotična zgrmela po stopnicah in si prekinila vrat? In s tem odprla vrata dvema, ki vesta kaj početi z bližino? Vabljive ideje so stale v vrsti in se ponujale.

Ambrož se je odkašljal.

– Kaj premišljuješ?

– Nič … no, o naju, o nas treh, pravzaprav štirih.

Ambrož ni maral teh tem. Zadoščala mu je sreda, ljubica, dokončna rešitev pa je bila v tem, da ni spreminjal voglišč trikotnika, ker je zaenkrat vse delovalo tako, da ni sprožalo mučnih ločitvenih očitkov, čustvenih viharjev, hkrati pa je lahko pil nektar na ustnicah svoje srčne ljube.

– Zakaj kvariš najina srečanja? Našla sva način, kako se srečujeva in osrečujeva.

– Enkrat se bo to končalo, odkrili naju bodo, izpostavili javnosti, osramotili.

– Zelo sva previdna … in srečo imava.

Lara je vedela, kaj ima v mislih. Bogdan je bil čustven teleban s spominom zlate ribice, hkrati vodljiv in prilagodljiv. Rad je mislil tuje ideje, ki so jih drugi kot ikre vlagali v njegovo glavo. Morda je domneval, da so konkurenčni moški enako nezainteresirani za njegovo ženo, kot je sam. Ali pa bi se dal prepričati, da je ljubimec ugodna karta pri njegovem družbenem vzponu. Ostajal je kot krap v blatu svojega ribnika, slep za dnevno dogajanje. In konec koncev: kaj ni njegova žena bila doma po končani službi, mu skuhala večerjo in za njim snažno pospravila? Mar se nista nato lepo usedla pred črno-beli televizor in poslušala Ireno Kohont, ko je pela, kako je bil njen fant prikupno zmeden? Mar nista odšla en za drugim v kopalnico, izpraznila telo in legla v zakonsko posteljo? Kako naj bi ga žena varala, če pa spi vsako noč z njo? Torej?

Bogdan res ni predstavljal nevarnosti za ljubimca, bil pa je mrtva teža pri njunem napredovanju. Vlekla sta njega in Greto pripeta z vrvjo na svojih golih telesih in ju med ljubezenskimi zmenki pustila v predsobi ali pod posteljo ter ju po koncu spet zvlekla vsak na svoj naslov.

Skoraj tri leta.

Obrnila sta se še enkrat drug drugemu in se ponovno zlepila s kožo.

– Vzemi me, je zamrmrala Lara in se ga oklenila s stegni.

Oče, Bogdan in Greta so molčali, ali pa so gledali vstran.



Sedela je z Majdo v kavarni in pila kavo. Prosila je še za smetano in se obliznila kot mačka. Majda jo je gledala s priprtimi očmi in tapkala po mizi.

– Izgledaš zadovoljna in … zadovoljena …

Lara je zardela in skomignila z rameni. Ni bila sicer nevarna sirena, divja Amazonka, še najmanj femme fatale, ampak v objemu pravega moškega se je potegnila v višino, nadihala se je drznosti, mišice so se ji okrepile v skritem uporu. Oče je ob njeni samovolji še malo protestiral, včasih je še zazeval iz ogledala, a ga je Lara klofnila s kakšno coto. Iz najhujše lepljive pridnosti se je izvlekla. Sedaj je bilo vprašanje, kako naprej.

– In kako bosta naprej?

Majda je izgovorila njeno dilemo.

Lara je zavzdihnila, da sta obtičala v goli fazi druženja. Njuna srečanja so potekala v goloti, komaj sta vstopila v sobo, sta se slekla in se naga približala. Brez obleke in brez zapovedi sta se nastavljala drug drugemu pred oči. Nehala sta se sramovati, spuščati oči, bila sta samo ljubimca. Oblečeno fazo življenja sta živela še naprej v zakonu. Po ljubljenju sta se zavila v brisači in pila kavo ali pa (vedno pogosteje) Halpe tea, ki ga je Ambrož dostavil v Majdino kuhinjo. Ambrož se ne želi ločiti, Bogdan pa se ne zna, sicer pa pojma nima, kaj se dogaja okoli njega. On loči samo koristne ljudi od nekoristnih.

Majda se je spet hripavo nasmejala.

– Od moških ne pričakuj junaških dejanj, moški so reve, ki želijo spati ob ženski in se pomolsti. Ko to dosežejo, postanejo v vseh pogledih mlahavi, nesposobni za odločitve. Vse velike osebne zadeve moramo opraviti ženske. Me res krvavimo v živjenju, od pubertete do menopavze, od poroda do poroda, čistimo drek za dojenci in starci, moški pa namesto nas razlagajo življenje in kujejo dnevne modrosti. Zato sem jaz sama, vzamem si kakšnega, ki mi je všeč, ki se potrudi zame, držim ga na daleč, da je lačen in ponižen, dražim ga z obljubami, zavlačujem in potem mu nenadoma odprem vrata: pridi. Z roke mi jedo. Nekaj jih imam na čakanju in naučila sem jih manir. Jaz sem za njih gospa, divja gospa. Samo ena napačna beseda in letijo, všc.

Majda je s prsti pokazala, kako letijo. Lara je odpila požirek.

– Poslušaj, Majda, neke spremembe so se zgodile, ali bi se lahko midva z Ambrožem dobivala pri tebi ob torkih?

– Ne, ne gre. Ob torkih hodita sedaj k meni dva moška prijatelja. Rjuhe imata v drugem predalu. Naredila sem uslugo sodelavcu, medicinski brat je, rad ima fante in je iskal diskreten prostor. Pristala sem, nikar tako ne zijaj, nisi stara pet let.

Lara je v nerodnosti odkimala, ni vedela, da Majda deluje tako širokopotezno. Železniške postaje so res ubožni kraji za ljubezen, a tudi zakonske spalnice niso pogosto kaj več kot pobeljeni grobovi. Majda je prižgala cigareto in momljaje rekla, da je to sedaj moderno, make love, not war. Ona daje prostor ljubezni, njej ostane zaslužek.

– Lahko pa, je s prstom pokazala na Laro, dobita včasih nočni termin, ko imam turnus.

– In kaj naj rečem možu, kam da grem ponoči? A veš, da je Bogdan že ob devetih v postelji?

– Reči mu, da si se vpisala v ljubiteljski klub astronomov »Saturn«. Ti gledajo zvezde samo ponoči.

– Mož mi ne bo verjel.

– Trapica, zares se moraš vpisati, ne moreš afere graditi na samih lažeh, večina tvojih izgovorov mora biti resničnih in preverljivih. Sicer pa dobro veš, kaj je trajna rešitev?

– Ločitev.

– Dobro se rima, ampak je še ena boljša.

Majda je dramaturško pomolčala in zategnila njeno pozornost. Nato je Lari neposredno v glavo izstrelila svoje življenjsko vodilo: ko te ni več strah. Strah deluje samo, če verjameš vanj, je napihnjen stvor, pol ga je v človeku, pol pa zunaj, vseeno je, kje se ga lotiš, lahko začneš znotraj, v samoti, ali pa na zunaj med ljudmi, kolikor ga posekaš znotraj, toliko manj ga je zunaj in nekega dne zagledaš modrino svobode. Svobodo pa si zaslužiš samo, če si pripravljen izgubiti nekaj krvi in lažne prijatelje. Potem greš naprej večinoma sam, pogosto osamljen, kajti bojazljivcev je celo krdelo, svobodnih pa za pest na celem svetu. Sicer pa si poglej družbo, v kateri živimo, vse te sive ljudi z ravnimi obrazi, da nihče ne more brati z njih, prepričali so jih, da je misliti nevarno, ponavljajo neškodljive fraze, na glas pojejo domoljubne pesmi in doma pod odejo morda šepetajo najnovejši vic za pet let aresta. Strah jih disciplinira, da zvečer sami zavijejo v hlev in se zaklenejo od znotraj. Pohlevni. Razumeš?

Lara je pokimala. Potem sta molčali in kadili.

Ko je Lara prišla domov, je Bogdan že čakal za mizo na večerjo. Izgledal je nebogljen kot napihnjen dojenec, ki čaka, da se pojavi hrana. Lara je pogrela včerajšnji segedinar, nastavila pribor in v košaro narezala bel kruh. Bogdan je pasel po njej svoj omahljivi pogled in preudarjal, če bi povedal.

– Tole, kar delaš, mi pa ni všeč.

Lari je zajemalka padla iz rok. Enkrat vse pride na plano. Bogdan je begal z očmi in sestavljal besede.

– Zavohal sem, da si pila kavo in kadila. Oboje sta strupa. Kava vleče nase cigarete in obratno. Raje bi videl, da bi pila cejlonski čaj, bolj je zdrav in zate primernejši.



– Ne bom se ločil, v tej situaciji se ne morem.

V poltemi je nekoliko lažje govoril, iz oči v oči mu ni šlo. Pri njej je bilo obratno. Ohladila se je in spustila njegovo roko, stegna so se ji zlepila.

– Saj nisem nič rekla.

– Vem, a to je v zraku kot velik mehur. Greti se je poslabšalo, dolžan sem ji pomagati. Če ji predlagam ločitev, bo sledila peklenska scena, na sodišču bo kazala svoje zvite prste in obrali me bodo do zadnje pare. Verjetno mi bodo še naložili dosmrtno rento zaradi njene pridobitne nezmožnosti. Politično pa bi zdrsnil za tri razrede navzdol, zrinili bi me iz mestnega komiteja.

Govoril je stvarno kot bi zlagal zidake. Nobenih čustev, nobenih treh besed. Lara je čitala s stropa svojo usodo. Iz ogledala je zaslišala očetovo posmehovanje. Sedaj je že iz navade vzela prvo stvar v roke, v tem primeru copat, in ga vrgla v tisto smer.

– Kaj počneš?

– Naj ve, da se ga ne bojim.

Ambrožu je v usta prišlo grenko. Greta je postala bolnišnični abonent. Ali je Lara kandidat za hišo norcev?

– Nisem nora, je Lara ujela njegove misli, on je nor, misli, da nas bo še naprej teroriziral.

Skočila je iz postelje, šla do radia in ga prižgala. Rafko Irgolič je krotil svojega konja. Ambrož jo je spremljal s pogledom, mrak jo je zmehčal, njeno telo je valovilo v ženstvenih krivuljah. Njemu je bila lepa in spet si jo je poželel. Vrnila se je v posteljo in vrgla nogo čez njegov bok. Poljubila ga je in z roko zdrsnila po trebuhu do dlak. Potem je dvignila glavo in rekla nekam v kot, kar glej, oče, ljubim se z moškim, ki si mi ga prepovedal, in hkrati poslušam radio. S pestjo je sunila v zrak in se vrnila nad njegov obraz. Poiskala je usta.

– Zakaj radio? Kakšen smisel je imela prepoved radia?

– Ker je bil sadističen idiot. Vbil si je nekaj v glavo in to izvajal nad nami. S tem nas je dresiral, z nesmiselnimi ukazi, nobenih kril, nič radia. Prepovedal je tudi oranžno barvo. Ko začneš ubogati nesmiselne ukaze, si brez svoje volje. Tlačan. Pustiva ga, naj trpi ob glasbi.

– Saj ga ni.

– Je, samo ne čisto blizu, pritajil se je v kot. Pustiva ga.

Dotaknila sta se v mešanici dvoma in brezizhodnosti. Na koncu je zmagala bližina, pokrila sta se s telesi, zlepila sta se s kožo in se raztopila drug v drugem. Našla sta izhod iz zunanjega sivega sveta v notranjo barvno pokrajino. Po radiu je Edvin Flisar prepeval Tam, kjer sem doma in Bele vrane so dodale Presenečenja.



Jutranja ura molčanja in gledanja pod veke se je spremenila v brezno, v katero je Lara padala s sanjskim telesom. Dvojno življenje je bilo tudi dvojno obdavčeno, možu je služila kot gospodinjska žena, ljubimcu kot zarotnica ljubezni. Situacija ji je postajala mučna, moška pa sta ostajala začuda ravnodušna. Bogdan je odživel vsak dan življenja kot odkovek istega kalupa, uslužno se je krivil pred političnimi veličinami, da bi v njihovi senci pridobil ustrezne reference človeka, ki se druži s pravimi ljudmi, nadvse si je želel kupiti avto znamke Renault, ki je pripadal eliti tistih dni. Za Pašnika se je govorilo, da bo avansiral na republiški nivo, in Bogdan se je nadejal, da bo lahko deležen kakšne apanaže na njegovem dvoru. Laro je začel vse pogosteje uporabljati kot družbeni dokaz svoje solidnosti, sprehajal se je z njo po novih ulicah, kjer so taborili idejni mogočneži, glasno je pozdravljal, hvalil rast brajde, prelomil je desno roko v komolcu in ga ponudil Lari, da sta kot dobro usklajen par paradirala mimo njihovih oči.

Igrala je to igro, ker jo je morala.

Vzporedno je videla, da v Ambrožu poklicno raste zelo podoben karierist, pred drugimi je dajal vtis strumnosti in idejne izdelanosti, razkrita ljubica bi lahko v njegovo karakteristiko, ki jo je pisala nevidna roka oblasti, pripisala, da ima neurejeno zakonsko življenje, kar samo na sebi ne bi bilo sicer nič nenavadnega, ker so te trikotnike izrisovali skoraj vsi, ampak v neposredni borbi za stolčke so odločale, tako kot pri športu, zadnje malenkosti.

Včasih ko sta ležala pod rjuho in se oddihovala od ljubezenske rokoborbe, je na glas premišljeval politično vremensko napoved. Da je Tito bojda vzel v roke enega od tisočev zlatih nalivnih peres in napisal partijsko pismo, da bi strnil vrste in streznil oportuniste. To pomeni, je Ambrož razlagal z opaznim posmehom, da bodo Srbi povečali politične nagovore, Hrvati bodo preverjali svojo ustaško vest, Slovenci pa bodo ovajali sodelavce in javno obnavljali idejno pravovernost. V tisk bodo dali zbrana dela Edvarda Kardelja. Če bodo čistili Hrvate na zveznem nivoju, lahko računa na položaj. Položaj pa prinese privilegije.

Lara ga je pustila, da se je razgovoril ob njej. Oba moška sta jo uporabljala za družbeno karto, Bogdan jo je razkazoval, Ambrož pa skrival. Čakala je na tiste tri besede, ampak te besede so v Ambroževem slovarju pomenile preobrat, ki ga ni dopuščal. Njuna ljubezenska zveza je postajala zanka večnega začetka. Srede so ostajale dan, ki se je ponavljal po vsebini in se nikakor ni nadaljeval v četrtek in petek. Vedno sta se vračala v ta edini dan, ki je bil namenjen ljubezni. V letih sta se preiskala od zunaj in znotraj, obgrizla sta se, preobračala in iskala drug v drugem skriti studenec privlačnosti. Večna ljubimca, ki ne odkrijeta drugih plasti dvojine. Gola pod rjuhami, prepletena z udi, zlepljena s kožo in usti. Brez besed. Večinoma sta govorili telesi, s kratkimi vzkliki sta se vzpodbujala v galop, gorela sta znova in znova. Čas, ko nista bila skupaj, je poskrbel za oddih in novo gorivo poželjivosti, odmik je olajšal vedno isti primik, oddaljenost jima je ohranjala strast in status, da sta ostajala sredina ljubimca. To je bila njuna enota življenja, en dan, v njega sta stlačila ves koledar, ki je manjkal, in na malo francosko posteljo sta porazdelila celotno bivališče. Človek da mero življenju in življenje jo izkoristi na najboljši možni način. Tako kot zraste mala rastlina v razpoki med tlakovci.

Lara se je potipala z rokami. Včasih je imela občutek, da je obglodana do kosti, da je izsušila vse sokove telesa, da je objedena od Ambroževe strasti in ust. Kaj bo ostalo od nje? Če lahko Ambrož sanja o poklicnem napredku, ali ona ne sme seči po partnerskem poglavju, kjer bo stopala ob njem javno in brez sramu? Oblečena po zadnji modi? Kdaj je ne bo več strah? Majda se ji je na njunih kavnih druženjih odmerjeno posmehovala in dodajala, sicer pa, Larica, to je tvoje življenje, strah je premagan, ko lahko pogledaš svoje oči v ogledalu. Kaj če bi ona sprožila usodno razkritje, povedala Bogdanu za svojo srčno skrivnost in s tem Ambroža prisilila v odgovor? Podrla domine vsem štirim? Bi se izšlo? Bi jo bil pripravljen izgubiti ali obdržati? Naježila se je ob dilemi. Kot ljubimca sta bila usklajena, poznala sta se v goloti, bi se oblečena znašla kot dva tujca? Bi sploh znala živeti v dnevni banalnosti? Kupovati kruh in sladkor? Razpravljati z znanci o pralnih praških, pomerjati kavbojke v Trstu in skrivati zavojčke kave, šepetati prepovedane vice, gledati prenose sej Zveze komunistov, hoditi na mitinge? Ali ni takšno življenje ostajalo sivim klonirancem zunaj sten, onadva pa sta si postregla drug z drugim, s človeškim obedom iskrenosti, delila sta si čustva in vznemirljivost skrite ljubezenske dogodivščine. Ali je to malo v splošni družbeni plitvini? Ali ni bila to njuna barvna televizija?

Ločitev. Kako kratka beseda in kako dolgo je oklevanje pred njo. Lara je zavzdihnila sama zase. Ločiti se. Po toliko letih sta bila z Bogdanom zraščena po bioloških zakonih stalnosti. Ločitev ni bila več možna, treba bi ju bilo razžagati, razlomiti, priti bi moral nekdo od zunaj in ju odsekati in nagnati. Poleg tega je ta mrzlokrvna zveza dodajala dodatno gorivo na kres žive spolnosti z Ambrožem, ki se je morala pritajevati in zadrževati dolge dni, da je ob sredah vzplamenela toliko siloviteje. Ali je na vse to pomislila? Ko ljubimec postane mož, se tudi obnaša kot mož. Ne bo se jima več treba skrivati, odpadel bo srh prikrivanja, draž pričakovanja, topotanje srca, naglo slačenje na hodniku, neučakanost prstov, iskanje ust, požirek sline, preiskovanje telesa, kje se telo odpre v ranljivosti in slasti …

Je pomislila na vse to? Da se bo strast spremenila v vsakdanjost, da bo na voljo preveč časa in se bodo čustva stanjšala in razvodenela. Izbira bo postala dolžnost, svoboda uslužbenka uradne zveze. Pa vendar, čas bi bil, da bi dodala njuni sredi vsaj četrtek, tak je red stvari, da bi poganjek te zveze lahko odgnal svoje veje in sad, če ga seveda ima, če ni zgolj lep plevel, jalova trava, lepa na oko in brez hranil?

Od samospraševanja se ji je vrtelo, še vedno je padala v neskončno zev notranjega vesolja in kot običajno ji je dilemo prekinila budilka, odprla je oči, na vsem lepem se je znašla na površini, prepad pod njo se je zaprl in jo milostno vrnil v ta svet.

Danes je torek. Jutri je sreda. Jutri bo objela svojega moškega in on jo bo zbudil kot Trnjulčico.



Bogdan je prišel domov pozno popoldan. Bil je nekoliko zadihan in nemiren. Položil je aktovko na polico v predsobi in odšel v kopalnico. Slišala je, kako se je zaklenil in šumel z vodo. Lara je pustila kuhanje in preverila red na hodniku. Njegove čevlje je potisnila pod radiator in se zazrla v aktovko. Na njej so ležali Bogdanovi ključi. Gledala je sicer dolgo, a že prvo sekundo jo je preplavil občutek, da dodani ključ iz rumenkaste kovine pozna. Potipala ga je, nato je zaprla oči in potegnila s kazalcem po zarezicah. Tik-tak-tak-tik-tik. Kolikokrat je to ponovila v teh letih. Obrnila je glavo proti kopalnici, pipa je še vedno glasno točila vodo. Ko se ne bojiš več … Po prstih je odšla po svojo torbico, odprla skrivno zadrgo in ven potegnila svoj ključ ljubezenskega gnezda. Položila ga je na Bogdanov primerek in simetrija je bila popolna. Kot midva, se je posmehnila, popolno prileganje.

Presenečenje je bilo tako nepričakovano, da je sprva še ni doseglo. Vrnila se je v kuhinjo in mešala obaro. Kaj pomeni ta ključ? Provokacijo, izdajo, razlog za ločitev, skrivno življenje njenega moža, prevaro? Bo to njuna zadnja večerja? Se obeta razlom, bosta odmrla drug drugemu v prvem in zadnjem zakonskem prepiru, polnem očitkov in zamer? Sedaj je sedla in pustila telesu, da se je treslo. Misli so se ji vrtele kot v gospodinjskem mešalcu. Se je ta dogodek zgodil slučajno ali namerno? Kaj če sta sita en drugega in je Bogdan nastavil nedvoumno iztočnico, da bi končno legla vsak v svojo zakonsko trugo? Bi bil on tega zmožen? Premaknila je stol tako, da je škilila mimo kuhinjskih vrat na hodnik. Bogdan je končal izplakovanje, zavil proti kuhinji, obstal ter se vrnil v predsobo. Vzel je ključe in jih tiho spustil v majhen žepek na robu aktovke. Zaprl je zadrgo in se pogumnejši vrnil nazaj. Lara je vstala in se postavila pred štedilnik. Drgetala je, kar pa je olajšalo mešanje.

Bogdan je sedel na svoje mesto, in ko ga je kradoma pogledala mimo ramena, je bil videti še bolj nebogljen kot običajno. Odpiral je usta kot krap na suhem, premeščal je žlico in vilice ter umikal pogled od Lare.

Težko sta dihala, njune neizrečene misli so izrinile zrak iz prostora, Lara je odprla okno in se nagnila ven s pol telesa, ni bilo čisto jasno, ali zajema zrak ali se pripravlja na bruhanje, Bogdan je zaman odpiral usta, toliko let molka ga je delalo nespretnega, nekaj bo treba reči, nekdo bo moral prvi potegniti besedni zamašek v kadi, polni umazanih pomij, in potem bo zaklokotalo, v nerodnosti bosta sikala drug v drugega, kazala s prstom v čelo, se trkala po prsih, premikala stole, v grotesknem plesu obšla kuhinjsko mizo in morda celo vrgla krajec kruha v obtoženca, nekje v njunih dušah so bili celi spisi tožb, dnevniki neizpolnjenih pričakovanj, soneti nesreče, izjave prič, vse lepo zvezano v mapah in neizgovorjeno, a sedaj kot nalašč za prilogo k ločitvi, ki se je kot oblak zapeljala nad njuno stanovanje, da se je zmračilo v zraku in v duši.

Lara je položila obaro med njiju in sedla z rokami v naročju, danes nista bila tu, da pojesta večerjo, ampak da dokončno povesta, kaj ju žre, kakšen je strup, ki ju mrtvi, kam bosta odšla, kdo bo vzel tihožitje z ribo in kdo Občo enciklopedijo Jugoslovanskega leksikografskega zavoda, ampak besede niso hotele iz njiju, davila sta se s celimi svežnji neizgovorjenih odstavkov in jih spet požirala vase, kot sta se navadila v dolgih letih. Gledala sta v tla in en mimo drugega, kajti oči so izdajalke duše, včasih kar neuvidevne prasice, spuščala sta veke preko njih in iskala prvo besedo. Če bo prva beseda prava, se bo odvila v olajšanje, če bo napačna, bo sledilo zakonsko mučenje. Morda se bosta morala raniti s kakšno ostro psovko, poiskati zamero, vzeti rezilo neusmiljenja in zarezati v dušno kožo, da bo bolelo, ko bo prvi zajavkal, bo drugi sledil in tako bosta vsaj jecljaje povedala, kakšen je zaključek njunega zakona, če že za začetek nista vedela.

Pa sta bila kar tiho, obara se je hladila, onadva tudi, kar kopnela sta za tisto mizo, podihavala kot bolnika, ki se poslavljata od upanja, kradoma sta poblisknila s pogledom drug po drugem, in kar sta videla, sta bili dve ubogi človeški bitji, ki sta se nehali pretvarjati, da znata živeti v svoje dobro in da razumeta vozel življenja.

Morda bi Bogdan lahko za začetek povedal svojo plat zgodbe in zvagal obe usodi na kramarski tehtnici.



Kako je bil ves svetal in drugačen, ko je iz kopalnice prišel Dario. Mladenič je imel telo, ki je stalo pokonci zaradi lastne moči, mišice so mu lepo valovile pod kožo, ovit v brisačo je bil kot kakšen gladiator. Njega ni bilo težko gledati v oči, njun nasmeh je bil iskren, Bogdan mu je razvozlal brisačo in pred njim je stal mladenič, narejen za použivanje. Legla sta na francosko posteljo in se tiho pomenkovala. Takrat med njima ni bilo nobene besedne zadrege. Dario je razlagal, kako je uredil zanju preko zaupne sodelavke to skrito zavetišče, tu bosta varna pred obsodbo in dvoličnostjo, lahko bosta pokazala, kaj sta, kako jima je všeč in kakšna čustva bodo zapljuskala iz duše. Bogdan se je nasmehnil, rad je poslušal vabilo. Samo on je vedel, koliko truda je porabil vsak dan, da se je pretvarjal, skrival za uradniškim obrazom, se v službi smejal šalam o pedrih in uporabljal zakon z Laro za družbeno krinko. Spustila sta se pod rjuho in se igrala drug z drugim. Kot ljubeča rokoborca sta križala telesi in izvabljala iz sebe sladkobo. Lahko sta se celo opazovala v ogledalu na nasprotni steni in se spakovala vanj. Bogdan je v strasti spoznal, da je tudi on človek, da ima svoje potrebe in želje, in ker je človek, je v njem tudi žival, tudi ta ima svoje potrebe in želje in končno je lahko na varnem pustil, da so iz njega prihajali zvoki neke notranje narave in slišalo se je kot jokanje.

Ko sta končala, sta šla skupaj v kopalnico in izmila drug drugega z usmiljenjem zatirane človeške vrste. Kako si lep, je šepetal Bogdan. In ti si nežen, kot kakšna ženskica, se mu je posmehnil Dario in ga plosknil po riti. Zavila sta se v brisači in šla v kuhinjo. Dario je pregledal police in pristavil vodo.

– Boš kavo? Čaj?

Na mizo je postavil nekaj škatlic. Bogdan se je zresnil, odrinil polivinilno vrečko s kavnim prahom in se zazrl v čaj.

Halpe tea.

Dan se je ustavil. Naslonil se je na stol in zavrtel misli. Dario je iskal lonček za kuhanje, Bogdan pa razlago za nenavadno najdbo. Poznal je samo enega človeka, ki je pil Halpe tea, pravzaprav je poznal vsaj dva. Soba, v kateri je še malo prej izživljal svoja skrita spolna nagnjenja, naenkrat ni bila več tako varna, odprla se je ven, v svet, do njegovih znancev, žene, ljudi s ceste, gledali so vanj skozi okno, morda celo iz ogledala, gledali so ga z resnimi in posmehljivimi očmi, kajti nasilje je družba sprejemala, spolne drugačnosti pa ne, takšne so s posmehom pošiljali na železniško postajo, pod bledo luč umazanih čakalnic, v javna stranišča, tja sodi perverzija človeške popačenosti.

– Halpe tea mi skuhaj, je tiho rekel Dariu.

– Prav, je odvrnil ljubimec, jaz bom kavo. Ropotal je s posodo, Bogdan se je dvignil in neka slutnja ga je vrnila v sobo. Odprl je omaro, premaknil škatlo in nato odprl predale v komodi. V tretjem so bile zložene rjuhe in brisače. Razširil je tkanino in potipal vogal, kjer je poslednji rod gospodinj po stari navadi še všival inicialke: LBK.

Zložil je rjuho nazaj in tiho priprl predal.

Dario je stal med podboji.

– Majda je rekla, naj zloživa svoje perilo v drugi predal.

– V drugi, je pokimal Bogdan, tretji je že zaseden.

Spila sta kavo in čaj, ki je blagodejen in zdravilen. Iz stanovanja sta odšla ločeno v razmiku petih minut. Ko je šel po ulici, si je Bogdan nadel siv, brezizrazen obraz, bil je pešec, ki se iz službe vrača domov, svoje nagnjenje je potlačil v skriti razdelek svoje duše.

Vse to bi lahko povedal Bogdan svoji ženi, če bi ji znal in si upal. Tako pa je odpiral usta, krap živi dolgo zunaj vode, morda dočaka rešitev in bo čofnil v blatni ribnik ter se zaril v mulj nevidnosti.

Ko te ni več strah, je pomislila Lara. Vstala je in si s kuhinjsko krpo obrisala roke. Šla je v predsobo in se postavila pred ogledalo. Ko te ni več strah lastnih oči. Gledala je tako dolgo, da sta se obe podobi zamenjali. Kdo je zunaj, kdo je znotraj, kdo koga gleda, zakaj običajno tisti v ogledalu obsoja tistega spredaj? Mu vsili sram, krivdo, ga ocenjuje kot grdega, nepopolnega? Čakala je, da sta se obe podobi umirili in se celo nasmehnili ena drugi. Vedela je, da je sedaj pripravljena za besede, morda celo odstavek, govor. Mirno se je vrnila v kuhinjo. Bogdan je sedel kot pribit na stolu, dokončno vdan v usodo. Lara mu je dolila obaro in potem sta z majhnimi srki vlekla vase juhico.

Lara je vedela, da sta popolnoma iz vaje, začeti morata kot nekdo, ki se uči tujega jezika, z najlažjimi besedami.

– Ali boš sol? ga je vprašala.

– Prosim, je rekel Bogdan in v tej edini besedi je spregovoril iz sebe takšen, kot je bil, preplašen, negotov, drugačen.

– Izvoli, je rekla Lara. Položila mu je roko na ramo in jo tam tudi zadržala. Debela solza se je izplazila iz Bogdanovega očesa in padla v jed.





Bitka pri Lomovcu

O slavnih viteških časih, o gospodinji

brez domišljije, o materi, ki je izginila v boljši

svet, o ljubezni po voznem redu, o toplih

in hladnih mamah, o tem, kako skriti konja

in rešiti iz stolpa grajsko gospodično.



Mi, Friderik II. Celjski, celjski knez, celjski grof, zagorski grof, slavonski ban in krapinski baron, smo na slovesni dan sv. Ane odločili po svoji modrosti in božji previdnosti, da počastimo ta kraj, tukajšnje plemstvo, duhovščino in nižje ljudstvo s svojim obiskom. Navkljub govoricam, ki naše ime onečedujejo in vnemar dajejo, pokažemo tukaj našo usmiljenost in vzvišeno odločitev, ki naj ima za posledico blagor prebivalcem in njihovemu imetju. Izkazali smo se za vašega zaščitnika pred roparskimi vpadi in ljutimi Turki, ki naskakujejo naše pokrajine, vi pa ste vrnili dobro z dobrim, davščine so pobrane, ljudstvo je pokorno, da se ohranja red v deželi. Nevernike smo izgnali, prebičali ali spreobrnili s krščanskimi mukami, Jude pa preselili na kup v Judendorf in grenko obdavčili, da ne vznemirjajo in žalijo s svojo prisotnostjo oči pravih vernikov, odkupljenih s krvjo našega Odrešenika.

Odločili smo se za naš visoki obisk zaradi mile in z darovi podkrepljene prošnje vašega plemstva, da se kraj povzdigne in s svojimi cestami doseže ogrske in štajerske meje. Ako bodete še naprej zvesti podložniki kneževine, ako bodete krščanski branik, ponižne drže pred gospodo, naša roka vas bo varovala s četo vojakov pred Osmani. Tukaj tudi izjavljamo, da se sme lomiti kamen v naši posesti, da se utrdijo tabori v daljnjih vaseh, sme se tudi les sekati v naših hostah, ako je za kresove namenjen.

Prosim sedaj dvornega pisarja, da se nam izroči listina, ki jo smemo s pečatom zaključiti. S tem vašemu zaselku Beli Grad podeljujemo mestne pravice in s tem se sme dvakrat letno sejem prirejati in njegov izkupiček prenesti v mestno zakladnico. Prav tako smete postaviti mitnico, svojo stražo in se z novim grbom postaviti.

Tako naj bode po naši volji.

Friderik II. je oblastno zaokrožil s pogledom preko glav. Zvil je pergament in ga izročil mestnim oblastem, nato se je s počasnim korakom spustil s kamna pred cerkvijo. Paži so mu privzdignili plašč in ga ponesli za njim. Dvorjani so mu sledili v imenitnem sprevodu in kimali ljudstvu. Friderik II. je pozdravljal z orokovičeno roko, na kateri so se bleščali mogočni pečatni prstani. Sonce se je pretaknilo čez oblake in se z bleščavo svetlobo iskrilo na zlatem knezovem pokrivalu. Stražarji so hodili trdo levo in desno ob njem, odrivali neuke kmete in jamrajoče prosjake, kakšnemu puntarju so zvili glavo v vratu, da je spustil nevredne oči v prah. Kajti Friderik II. Celjski ni bil kdorsibodi. Bil je knežja milost sama, obet prihodnosti, jeklena moč svoje vojske in živa legenda. Možje so ga poznali po krutosti in zvitosti, ženstvo po živalski strasti in neučakanosti. Kot sivi pajčolan se je za njim vlekla govorica o čudno hitri smrti Elizabete Frankopanske, kar mu je odprlo vrata in srce do mile mu devojke Veronike z Desenic. A ta ljubezen mu ni bila sojena. Oče Herman ga je najprej udaril z ječo in nato skesanega povišal, dekle pa je udušil v kadi, da se sin ne bi več spozabil z njo.

Ko je takole korakal trdo med svojim ljudstvom, ki je poklekalo v prah in se lomilo v pasu, je vsak čutil, da gre mimo njega postoterjena moč, ki pripada Hermanovemu dediču. Govorice bodo počakale na mračen prostor pod kožnim šotorom, kjer se bo srkala medica, sedaj so bili ljudje pod urokom telesne bližine vladarja.

Tako je sprevod prikorakal do konca tlakovanega trga. Še enkrat se je Friderik ozrl na morje glav, ki so se majale pred cerkvijo, in pomahal iz komolca, trdo in odmerjeno, kot je dano samo oblastniku.

– Stop, je zavpil režiser Štebuc. Prosim, če še enkrat pogledate mimo kamere, da vas obsvetli svetloba, in nato se zasučite proti cerkvi. Levi in desni plemič naj se nekoliko približata. Sedaj!

Ponovili so zadnje gibe. Potem so se premaknili pred mestno hišo, da so naredili veliko fotografijo. Nad njimi se je bočil napis: Srednjeveški dan v Belem Gradu. Ko se je roj fotografov nasitil, so se raztepli, kostumiranci so odložili najtežja oblačila in se pahljali s časopisi. Rekviziter mestnega gledališča je pobral nekaj posojenih plaščev in jih zbasal v tovorni kovček.

Friderik II. je še malo postal sredi trga in dovolil, da se je kakšna mladenka slikala z njim. Potem je počasi odštorkljal na rob prizorišča, zijala so preusmerila svojo radovednost na viteški dvoboj. Dva srednjeveška oklepnika sta tolkla z buzdovanom drug po drugem, da je grmelo, kot bi se zaletavala pločevinasta soda. Berač, ki je imitiral gobavca, je stokal na otepu slame tako prepričljivo, da je zaslužil nekaj pravih kovancev. Dekleta so se pozibavala v ritmu lutnje in z vlažnimi očmi gledala za postavneži. Na ražnju se je vrtelo prase, krčmar je s hripavim glasom vabil na gostijo.

To je moje kraljestvo, je pomislil Friderik II. Potem je dodal s premislekom, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Še enkrat je obšel svoje oprode in viteze, pomahal dvornim spletičnam in odkrevsal na travnik v parku, kjer je imel postavljen šotor. Pred njim se je zibal njegov prapor. Volk samotarski – društvo za obujanje srednjeveške tradicije. Tuleč volk pred smrekami in pod njim dva prekrižana meča. Odgrnil je kožni zastor in sedel na lesen zložljivi stol. Zalila sta ga samota in mrak, preko oči se mu je spustila sivina in duša je zadrhtela. Tako se je duševno pripravil na preobrazbo. Z obema rokama je dvignil nizko popotniško krono in jo postavil v skrinjo. Odpel je podbradno fibulo in preko naslonjala spustil škrlatno ogrinjalo. Sledile so rokavice, gumbi na telovniku, pumparice, zašiljeni čevlji in končno je obstal v šotoru v dolgi laneni srajci, bos, razmršen, tih in pozabljen. Dokončal je pretvorbo iz Friderika II. v Vilija Štampeta, tajnika krajevne skupnosti Lomovec. Z obraza so mu izginile še zadnje poteze plemenitosti in mogočnosti, upadel je v vsakdanjo povprečnost in preko lic mu je šinila senca plahosti in nevrednosti. Lepo je zložil oblačila in zaprl skrinjo. Potem je spet sedel na stol in podoživljal današnji dan. Ti imenitni dogodki so ga plemenitili in visoko se je bočil njegov duh, ko je uprizarjal svojega zgodovinskega dvojnika. Zlahka bi zmogel v tej vlogi potrjevati smrtne obsodbe, pomilostiti kakšnega zapornika, odrediti muke na natezalnici, osvojiti srca mehkorokih dam, kajti njegove moči so se v kostumih postoterile in njegov pogum se je napajal iz zgodovinskih bitk. Za nekaj ur je imel v rokah moč in oblast in v krvi je okusil slast gospodovanja.

Sedaj se je spet sesedal v vsakdanjost, moč je prešla na ljudi in sile zunaj njega, popraskal se je po glavi in se zamajal v suhem telesu. Poiskal je ključe in odšepal do parkirišča. Pripeljal je kombi pred zelenico. Vozilo je odslužilo že prejšnjemu lastniku, rja je prevladovala na blatnikih in aluminijast prtljažnik se je krivil na strehi. Na vratih se je izrisoval njegov grb. Volk samotarski – društvo za obujanje srednjeveške tradicije. Organiziranje srednjeveških običajev, bitk in slovesnosti. Telefon: 041-736-252. Zvlekel je skrinjo do zadnjih vrat in jo mukoma prislonil na nagnjen odbijač.

Z druge strani se je nagrmadila skupina roparskih vitezov. V svojih železnih srajcah in čeladah so se mu mrko bližali. Vodja je segel po meču in Viljem je zakrilil z rokami.

– V imenu našega vladarja, stop. Nismo več v igri. Spopademo se čez štirinajst dni, ko bom s spremstvom prijezdil v Ljubensko na viteške igre, tam se pomerimo.

Dvignil je svoje suhljate roke in pokazal, da je neoborožen.

– Šta ti je Vili, kao da se ne poznajemo, je bevsknil Damir. Bili so hrvaški igralci. Daj da ti pomognemo, da utovoriš kovčeg.

Vili je dvomeče odstopil, kakor da preverja čas in prostor ter dobronamernost silaka. Štirje so igraje potisnili skrinjo v kombi in zaloputnili vrata.

– Bok Vili, vidimo se u Ljubenskemu, pa da vidimo na turniru, ko je jači!

Zakrohotali so se in odrožljali z meči, še v odhodu so bili enako strašni, plečati, nasilni in tako zgodovinsko podvojeni, da verjetno še sami niso dobro vedeli, kdo so in čigavi. Prislonili so se za šank in pili pivo ter medico, s šapami objemali napol preoblečene grajske gospodične in se krohotali neverjetni možnosti, da je življenje tako barvito, čas tako raztegnjen, da si lahko eno minuto Damir in drugo baron Trakoščan. Poljubno, igraje. Čuvari grada Zagreba.

Vili je sedel v kabini avta in jih gledal čez šipo. Sedaj je bil že ves ploščat in papirnat, prosojen kot steklo, čez katero je gledal. Štirinajst dni. Pripravil se bo za naslednji turnir. Takrat bo igral viteza Predjamskega. Ne, ne bo ga igral, pretvoril se bo. Prekleti Uskoki, tam jim bo pokazal turnirsko spretnost, naj orožje odloči!

Domov se je vozil v počasnem drsenju. Zapeljal je na dvorišče in z vzdihom izstopil. Obkrožil je z očmi bornost hiše in plitkost situacije. Ob garaži je stalo nekaj prislonjenih desk, v kolesnicah so se naredile luže. Že nekaj časa se je poigraval z mislijo, da bi si nad garažo pozidal majhen grajski stolp. Odklenil je vhodna vrata in se tiho preobul v copate. V kuhinji sta sedela otroka in pisala šolske naloge. Pozdravili so se, Ana in Gregor sta z olajšanjem spustila pisala. Stikala sta po njegovih žepih. Običajno je tam skrival kakšen dar s tržnice. Gregor je tokrat dobil kovano podkvico, Ana pa robček z izvezenim grbom. Otroka sta zdirjala v svoje sobe.

Ko se je obrnil, je v kuhinji že nastalo čustveno neravnovesje. Milena je stopila ob štedilnik in ga ošvrknila.

– Kako je bilo, moj kralj? Si osvojil nova ozemlja?

V posmehu je bilo nekaj grenkega in pikajočega.

Vili je po odkašljevanju odgovoril. Zdelo se mu je prav, da uredi dejstva in jo popravi v zmoti.

– Bil sem knez Friderik II. Celjski, prebral sem listino o ustanovitvi mesta in vse je posnela televizija.

– Televizija, kajneda. Zakaj pa mene ne vzameš kdaj zraven za zakonito ženo?

– Nisi hotela biti članica društva. Potrebno je tudi primerno obnašanje.

Pomislil je, da bi lahko igrala preprosto branjevko ali trgovko s platnom. Bila je vsa zemeljska, praktična, njeno telo je vezalo njene misli v vsakdanjik, rada je nakupovala, klepetala, kuhala. Težko se je premikala že po prostoru, kaj šele po času, preteklost je pred njo zevala prazna in votla. Njena domišljija se je vedno zataknila ob resničnost sveta in ob tem soočenju tudi omagala. Nikoli ji niso zrasla krila, zamesila se je v noge, njen svet je ostal kratkoviden.

– Zakaj se greste te igrice?

Vili je pogledal vase. Delo v pisarni ga je tanjšalo na debelino lista. Petnajst let ga je z dolgočasjem posušilo, rutina se je vrtela v osišču, ki se ni premaknilo. Njegovo delovišče je bila soba, ki je gledala na sever, v zid sosednje tovarne in toliko časa je gledal v omet, da so se tam začele nekega dne pojavljati živopisne slike iz časov, ko so možje jahali na lov in v grobijanstvu silili v ženske. Tovarniški dimnik je začel postajati grajski stolp in nekaj lin je izdajalo, da tam trpi devojka mila. Kovinski ropot ograje se je dobro ujemal z rožljanjem jeklenega orožja nekih davnih vitezov. Tako ga je prevzel ta odmaknjeni svet, da je nekega dne premagal plašnost in ustanovil društvo za obujanje srednjeveške tradicije »Volk samotarski«. Potem je tipal za somišljeniki, ki so sanjali o zlatih časih. Priključili so se mu v glavnem sanjači, brezposelni, klošar in kovač, ki se je tudi pisal Kovač. Markič, Pištolj, Budala, Tajo, Pinč, Slatki, Dida, Bajsi in Flander. Volk je v svojem nemem tuljenju na grbu opozarjal, da je to moška druščina, ki slavi stare čase, lov, čast in slavo. V kovačevi drvarnici so iz najdenih, ukradenih in nabarantanih cot sešili prva oblačila starodavnih ljudi. Berač, kmet in obrtnik. Pridigar, romar in menih. Kovač je imel lahko delo. On se ni spremenil po videzu že par sto let. Obtičal je v zastoju časa. Vili je oznanil, da bo on plemenitaš in ostali njegovo spremstvo. Tako so iz gledaliških rekvizitov naredili opravo zanj.

Ko se je prvič odel v plašč in si posadil na glavo krono, ga je spreletel zanos. Neka kost v njem se je poravnala, glas se mu je poglobil in pogled je postal oblasten. Zavedel se je, da se je na njem uresničilo reklo, da obleka naredi človeka. Dihal je globoko in misel se mu je priostrila. Našel je svoje poslanstvo. Začel je romati na turistične srednjeveške dneve in uprizarjati s svojimi društveniki različne situacije starega sveta, ki je v sebi nosil tolikere skrivnosti, upe in praznoverja. Domišljija se jim je razmahnila in za cele ure so se spreminjali v neke druge ljudi, strašne, uboge, nasilne, dobrodušne, bogate, revne. V pretvorbi so bili hinavski cerkvenjaki, skopi judeži, nališpani paži, stokajoči gobavci, verski blazneži, gajžlarji, romarji, dali so si duška v telesni in duševni preobleki, klicali so se po starodavnih imenih, se zapili ob medici in si dovolili kakšno nesramnost do žensk, a vse v imenu neke igre, presuka, ki jim je dovoljeval več, mnogo več kot pa mestni vsakdanjik.

Ko je spet nastopil ponedeljek, se je Vili Štampe zgrbil nad papirje. Ure so ga ujele v pisarniško sedanjost. Ko je prva gneča minila in se je spet natekla tišina v uradniški prostor, je podprl glavo in se zagledal v tisti severni zid in tja projiciral veličastne dosežke srednjeveških običajev in povork. Kaj vse je že bil, Matija Korvin, Beli vitez Gostidrag, poveljnik Andrej Turjaški, Friderik II., Ivan Kacijanar, same imenitne funkcije, sami vzneseni trenutki slave, ki so mu napajali kri in mešali glavo. Domov se je vračal včasih opit s pomembnostjo, a tam ga je čakala banalnost. Trk na vratih z Mileno se je spremenil v bitko na domačem pragu. On je še bil v posesti starih sil, oblastnik nad ljudmi, živino in pokrajinami, žena pa ga je z jezikanjem vračala pod svojo peto. Da je treba v trgovino, po Ano na plesne vaje, Gregor ima vročino, hladilnik bo crknil, on pa preperele finance preusmerja v svojo viteško opravo. Kajti resnica je bila, da se je Vili tako vživel v novo dogajanje, da si je po kosih in ne prav poceni nakupil veličastno opravo, šlem s perjanico, telovnik s koščenimi gumbi, usnjene sokolarske rokavice, železno srajco, oklep z ornamenti, več kožnih koničastih čevljev, jahalne škornje, posrebrene ostroge, pečatni prstan, škrlaten plašč, kovan meč in helebardo. Lok, strelice in tulec. Bodalo z rubinom na držalu. Mošnjo zlatnikov. Pas z železnimi zakovicami in pozlačeno šnolo. Postajal je mož v vzporednem času.



Milena. Ko sta se spoznala, je bila enostavna, bledikasta ženskica. On je bil skromen uradnik in sestavljala sta predvidljiv malomeščanski par, ki rešuje dileme vsakdanjika, gospodinji, hodi na tržnico, uredi otroke za šolo in plačuje davke. Ne zanima se za veliki svet, politika ga straši in ambicije zadovolji ob akcijskih nakupih. Dva otroka, vrtec, šola. Poleti teden dni na morju v sindikalni počitniški hiši. Tam si enkrat privoščijo ribjo večerjo. Pijejo kokto in refošk. Za novo leto gledajo ognjemet na trgu.

Naivnost, s katero sta vstopila v skupno življenje in drug v drugega, je bila minljiva. Milena mu sprva ni delala težav ali scen, v glavnem se je strinjala glede izbire kavča, sama je nakupila krožnike in zavese in Vili ni imel pripomb. Tako sta z minimalnim tekstom sestavila kratko zgodbo o preprostem dvojiškem življenju, ki ima nizek domet, je samozadovoljno, hvaležno za jed na mizi in toploto iz radiatorjev. Kaj pa naj še človek želi od življenja? Otroka sta prišla med njiju z enako samoumevnostjo. Delati otroke, kako enostavno in uvodoma celo zabavno.

Ko je zvedel, da je žena obdarjena s prvo nosečnostjo, je s precejšnjo nelagodnostjo opazoval pretvorbo suhega ženskega bitja v nabuhlo racajočo ženstvenost. Milena je bila srečna, on pa zbegan. Ni mogel razumeti tihega veselja, ki ga je sevala žena iz sebe. Kje je v tem stanju sreča sama po sebi? Slabost, otekle noge, zasoplost. Muke poroda, telo se razpara po sredi, otrok je/ni lahko zdrav, je/ni normalen, je/ni celovit. Zgrbil se je v kot, zavil v deko in razmišljal, da hvala bogu ta strašna dilema ni zadela njega osebno, opazovalec bo, držal bo pesti za srečo, našel bo štiriperesno deteljico, medtem ko bo ženi trgalo mednožje njuno prvo družinsko dete.

V drugo je bilo podobno, Milena se je razširila iz sredine navzven, njeno telo si je vzelo čas in mero, vladala je v kuhinji z nogami na štokerlu in usmerjala Vilija v enostavno kuho ter mu izročala nakupovalne sezname. Postajala je bleščeče samozadovoljna. Nekega dne je dobila druge oči, najprej je izrekla bolj zase, sedaj bom imela ob sebi ljudi, ki me bodo imeli radi. Potem se ji je stavek ponovil še večkrat, ko je odprla usta, so se ven izplazile te in podobne besede. Da si bo narodila svoj rod. Besede so imele težo in na kuhinjska tla so padle z zvenom dokončnosti. Vili je zazeval in počasi mu je kapnilo, da se tu dogaja nekaj osebnega, kar gre mimo njega, da je Milena odrezala njun svet sebi v prid, da želi pomnožiti sebe v svojih otrocih in da je mož, Vili, pravzaprav samo mimobežni sejalec, plodeči zajec, samo na gumb(ek) je pritisnil, glavnino pa je zavzela žena s svojo psihološko-biološko osvojitvijo. Bila je skoraj bolj podobna rastlini, ki poganja brst iz lastnega telesa. Ustvarila je svoja lastna bitja, ki jo bodo imela rada, in mož je postajal nekoliko nepotreben. Vili je premleval dileme ženske pretvorbe in čudno mesnato psihologijo. On se je sušil v telo, Milena pa je naraščala kot kvas, na koncu vedno zmaga ženska, moški gre vanjo večji, izvleče pa se manjši, nebogljen, mlahav in utrujen. Žena jubilira oploditev. Kaj se dogaja v Mileni? Ali ona rojeva svojo lastno koalicijo? Vili je mozgal v temo neprosvetljenosti. Luč njegove pameti ni presvetlila uganke. Ni vedel, da je treba seči nazaj, daleč nazaj.



Milenina mama je bila preprosta ženska, a njeno ime, Agneza, je z aristokratskim prizvokom močno odstopalo od preprostega okoliša, v katerem so živeli. Pravzaprav je okolico celo dražilo. Oče je bil železničar in je domov prinašal vonj po nafti in kolomazu. Žena je v njegovi plavkasti uniformi, ki je visela na kavlju v veži, videla obet nekega daljnjega sveta, ki je ostajal nedosežen za njihovimi njivami. Čeprav jo je stan tiščal v preprostost in nezahtevnost, se je otepala te vloge. Imela je nejasen občutek, da je poklicana za nekaj več. Če je le mogla, se je prefinjeno oblačila, za praznike je nosila svileno srajco in salonarje, s katerimi se je ob nedeljah sprehodila do meje svojega sveta, ki ga je označeval konec asfalta na pločniku. Tam je obstala in gledala na zahod in se nato z vzdihom vrnila domov. Nekoč je na bolšjem sejmu staknila star damski sončnik, in ko je z njim prvič premerila zaselek, je sprožila rafalno obrekovanje in posmehovanje. Ni ji bilo mar. Svojo sobo je okrasila z bidermajer pohištvom in brala romane, ki so opisovali ljubezenske zaplete v eksotičnih krajih. Dojela je, da je najboljši kraj za srečanja s skrivnostnimi tujci parnik, ki zaide v nevihto. Premetavanje ljudi naredi svoje in v trenutku nemoči se glavna junakinja ujame za komolec temnega tujca, ki jo reši v svojo kajuto.

Mileno je Agneza rodila sredi svojih hrepenenj, da bi postala gospa. Otrok jo je zmotil v sanjah in nerada se je ukvarjala z vreščečim bitjem. Če bi bila imovitnica, bi imela dojiljo in vzgojiteljico. Kakor je dojela, so se nekdanje gospe ukvarjale z otroki odmerjeno in s potrebno distanco. Njej se je otrok zgodil, ostala je opazovalec, neprostovoljno ujeta v vlogo, ki jo je tiščala in omejevala. Otrok je njeno oko zaznal kot hladno optiko, zaman se je poganjal za mamo in se ji nudil v nošnjo, stegoval je ročice, mama pa je odmahovala zmotena sredi sanjarij in mu tožeče odgovarjala, kaj spet hočeš, Milenca, pusti me, a ne vidiš, da berem. Tako je Milenca lovila mamo, ona pa svoje sanje in se nista nikoli srečali v krožnici. Obstali sta vsaka s svojimi iztegnjenimi rokami in s praznino v sebi, ki jo bo napolnil nek neznani svet, nek neznani človek, ki se bo pojavil ob pravem času, a vsekakor nepričakovano, kot zasuk usode, darilo dolgega hrepenenja. Kot kometa sta leteli v prazno, vsaka po svoji tirnici, obdani z isto srhljivo in prazno neskončnostjo.

Oče Franc je prevzel nekaj ženskih obveznosti in je ponujal deklici v igro svoje gumbe, kapo in piščalko. Piskala sta vanjo in po svoje klicala Agnezo, ki pa je bila zapisana nekemu drugemu svetu. Tu se je znašla po pomoti, odmikala je svoje telo v sobo in svojo melanholično dušo v prihodnost, kjer se bo vendarle nekoč razvezala uganka boljše usode.

Od učitelja glasbe je kupila staro violino. Črni kovček je ležal kot majhna trugica na komodi in Agneza jo je vsake toliko odprla. Zdelo se ji je imenitno, ko se je zasvetil rdeč žamet, v katerem je ležal instrument. Violina je bila dokaz, da obstaja nek boljši in višji svet, umetniški in muzikalen. Bila je seveda glasbeno nepismena, a če je bila sama doma, je rahlo potegnila z lokom po strunah in to brnenje zvoka se je preneslo vanjo kot tresenje, neučakanost, glasbeni zametek, telo se je odzvalo na ton, požrla je slino in dolgo gledala skozi okno.

Ko je bila Milenca stara kakšnih pet let, se je mati Agneza odpravila od doma in nato izginila za robom asfalta. Stopila je preko obale v morje preorane zemljine. Gnana je bila od notranje nuje in podžgana z najnovejšim razpletom romana »Angelika in toreador«. Oblekla je dežni plašč in Francu izmaknila službeno železniško karto za vse potniške vlake. Domnevala je, na podlagi znane knjige »Orient ekspres«, da se bo njena nadaljnja usoda odvila v kupeju vlaka. Prisedli bodo omikani tujci, upokojeni zdravnik, premožen vdovec, žepar s slabo prilepljenimi brki (tega bo spregledala) ter guvernanta grofa Armana.

Naslednji dan je torej ni bilo več doma. Milenca te odsotnosti najprej ni zaznala, ker se je navadila svoje samote in prisile, da se je igrala s svojimi prsti in očetovimi gumbi. Potem se je le zvišala temperatura v hiši, vrata so se odpirala, ati Franc je nervozno hodil sem in tja, trikrat pregledal vse omare, sobe, vrt, stikal za kakšnim pismom. Na koncu je obsedel v kuhinji, vzel Milenco v naročje in rekel, otrok moj, sedaj sva pa sama. Da mu je Gnezika (tako jo je klical) že večkrat rekla, da bo nekega lepega dne odšla. Izgleda, da sva dočakala ta (lepi) dan. Tudi škatla z najbolj imenitnim klobukom je bila prazna. Milenca ga je gledala debelo, dan se je šele začel, potem je rekla, a bova danes zvečer pekla palačinke, pa jo je Franc pogledal z neko iskro nabritosti v očeh, kaj bova čakala, kar sedaj jih narediva.

Palačinke sta jedla še drugi dan. Kakšne prave žalosti nista kazala na obrazu, bila sta sama in zato nenarejena. Razmahnila sta se po stanovanju, tekala in kričala, počela neumnosti in jedla nezdravo hrano. Brisala usta v rokav, gledala televizijo in spala na kavču, pokrita z deko. Zrak se je otoplil, čudenje nad mamino odsotnostjo se je sprevrglo v domačnost. Hladilnik je zamenjal štedilnik.

Potem je ata Franc odprl omaro in najlepše kot je znal oblekel hčerkico. Da gresta na izlet. Šla sta dve postaji z vlakom in potem peš.

Ta hoja je bila dolga in v njej sta ata Franc in Milenca na novo premislila meje svojega sveta. Franc si je mrmral v brke polglasne besede, včasih je celo intoniral nekaj taktov iz Schneewalzerja, Milenca pa je uzirala rožice ob poti. Dan je bil neskončen, večer bi že zdavnaj moral nastopiti, ampak sonce je obstalo v zenitu in obsijalo njun namen, da gresta nekam na novo in na boljše.

– Milenca, sedaj greva do tete Klavdije.

Milenci je bilo prav. Zdelo se ji je čudno, da je svet tako barvit. Neznan umetnik je sproti z vodenkami lepšal pot in okolico, risal jima je kažipote vse do tetinega domovanja. Njena hiša je imela odprta vrata in vonj ju je potegnil do kuhinje, kjer je v sopari stala okroglolična teta in z enim samim pogledom dojela situacijo.

– A si mi dekleta pripeljal?

Franc je v zadregi snel kapo s ščitnikom in v opravičilo povedal, da mora na šiht.

Potem je nastopila tišina in stiska, ki je bila uvod v razgaljanje osebnih stvari. Oba sta vedela, da je težko spregovoriti o slabostih sorodnikov, lažje je živeti z njimi, kot jih obsoditi pred drugimi. Ampak sedaj je nastopila tista minuta za slačenje grehov in razkritje stranpoti. Tisto, o čemer se ne govori med kosilom in pred otroki. Družinske skrivnosti in sramote. Pijanci, ljubimci, nezakonski otroci, pederasti, čudaki, duševni bolniki, lenuhi, pesniki, sanjači in kar je še takih stvari.

– Agneza …, je Klavdija z vzdihom dala iztočnico.

Franc je vrnil čepico s šiltom na glavo, kot da bo s tem nekoliko bolj uraden.

– … kar odšla je, nekam.

Klavdija se je obrnila in pogledala čez steno, kot da je to tista smer, ki je zvlekla Agnezo od doma.

Oba sta molčala, Klavdija je pomešala s kuhalnico, pa jo spet odložila. Zavzdihnila je in skomignila z rameni.

– Saj bi vsak šel, če bi imel pogum, če bi bil mlad in brez otrok.

Našla je nasmeh in ga čepe ponesla pred otroka.

– Milenca, a si lačna? Pridi, bova skuhali kosilo, boš nekaj časa pri nas.

Deklica je stala trdo in štorasto. V svojem kratkem spominu se je še vedno igrala med rožami, ki jih je uzrla med potjo, njeno življenje je bilo čakanje in mera njenih ur je bila nemerljiva. Zato je čakala, da se je kdo premaknil, prišel do nje, skuhal, jo poklical. Klavdija je potrpežljivo čepela ob njej. Zajela je otroka z materinsko roko. Milenca je začutila čudno mehek ovoj tople bližine, njeno otrplo srce je prvo začutilo, da je prišla v hišo, ki je tudi dom. Še več barv se je usulo v njen svet in pokimala je teti. Franc ji je pritisnil poljub na lase in odmahal. Pride čez nekaj dni z novicami in oblekami za Milenco. Sedaj pa gre na šiht.



Hodil je ovinkasto. Korake mu je mešalo nasprotje občutij. Po eni strani je bil zmeden zaradi Agnezinega izginotja, po drugi pa se je nekaj odprlo v njem, nekaj je zasijalo in ga osvobodilo. Vedel je, kam bo nameril prvi obisk, podaljšal je korake.

Pri neki hiši je postal. Potrkal je. Zaslišalo se je, kdo je. Jaz sem. Neka ženska roka je nejeverno priprla vrata in oko je pogledalo vanj iz teme.

– A ti si, a si sam, a si peš?

Franc je visoko dihal.

– Agneza je šla, je rekel v enem neučakanem kosu.

Vrata so se odprla bolj na široko in ženska ga je potegnila naprej.

– A je res šla, je preverjala še na hodniku, hkrati sumničava in osrečena od čudne novice.

– Res, je bil kratek Franc.

– A za vedno? je vrtala naprej.

– Kako bi vedel, ženske ste muhaste.

Ženska, ki je slišala na ime Slavka, je obstala.

– Kje pa imaš dekleta?

– H Klavdiji sem jo peljal, ona bo skrbela zanjo, jaz moram jutri na šiht.

– A je pridna, Milenca?

– Pridna, zelo, je pokimal Franc, cele dneve se sama igra, šteje prste, plete kitke in si šepeta pravljice.

Zašumel je objem in zavrtela sta se v spalnico. Počasi sta se olupila obleke in zdrsnila v ležanje. Železničar Franc je končno prispel na prvi tir. Dolge mesece je bila Slavka samo vmesna postaja, redko se je ustavljal pri njej, med dvema vožnjama, med dvema šihtoma. Kot se spodobi za železničarsko osebje, sta vedno pogledovala na uro, Franc jo je obesil na žebelj, še sedem minut do odhoda, vstopite, izstopite, pohitevala sta, sopihala, priležnika, slepa potnika na vlaku ljubezni, le-ta pa najbolj gori, če je skrita, pritajena.

Danes sta se vzela z mero potrpežljivosti, danes sta bila na spalniku, ki bo vozil do njunega zadnjega piska. Danes ju ne bo preganjal skriti sprevodnik vesti. Najprej sta se ljubila počasi, negotovo, a tako kot je bila Agneza z vsakim korakom dlje, sta se onadva upala biti vse bližja, cmokala sta se in požirala. Z lakoto sta glodala drug v drugega, dokler nista prišla do mresta, polnega sladke omame. Zaužila sta se, hrana drug drugemu. V zdrsu sta zadremala v luži svojih teles. Slavka se je prva zbudila na njegovem ramenu. Moški morajo spati po blaženosti, ženska pa bedi kot varuh njegovih sanj. Čutila je, da je še vedno kot vagon, ki stoji na tiru in čaka lokomotivo, da jo premakne, potisne, priklopi nase. Zavzdihnila je in pritisnila dlan na srce. Ne sme še upati na vso moč, razočaranje je hodilo pod njenim oknom vsak večer in jo opominjalo, da je samo ljubica in priležnica, ki ima razumevanje za železniški vozni red.

Ampak železnica ju je pred meseci tudi zaročila in obstala sta skupaj v nejasnem upanju, da se bo morda račun z dvema neznankama nekako izšel. Ko sta se spoznala, je stala ob progi, Franc pa je gledal skozi okno mirujočega vagona. Z očmi je že dolgo iskal neko priležno žensko telo. Agneza ga je izrinila iz postelje, samota pa moškega tepe z neučakano nujo, pritisk pare mu je žvižgaje sikal preko ušes. Bil je kot lokomotiva brez vagona in tira. Človek je egoist, ni pa samemu sebi namen. V postelji ga je privzdigovala vzmet živega telesa, medtem pa je Agneza v svoji sobi kožo mazala s kremami in se varovala za sanjskega trgovca z nepremičninami.

Ves pod paro je torej Franc zagledal tisti dan Slavico, in ko je pogledala čez rame s poševnimi očmi, je vedel, da bo kratek odmor med dvema vožnjama dovolj, da ji predstavi svoj telesni in duševni problem.

– Sedite, je rekel na terasi malega bifeja in položil žepno uro z verižico pred seboj na mizo, imam samo štiri minute časa, da pride ob 17:13 mimo hitri vlak na relaciji Ljubljana–Litija–Zidani most–Dobova z možnostjo prestopa na pospešeni potniški vlak za Celje–Maribor. Nekam znani se mi zdite, ali sva se že kdaj srečala, v vsakem primeru pa ste mi zelo všeč, in če se lahko vidiva jutri ob 12:47 na drugem tiru?

Slavica, ki je takoj videla, da je vrag odnesel šalo in kakšno dolgo staromodno dvorjenje, je hitro pokimala in pogoltnila slino. Možakar pred njo se je po hitri oceni ujemal s praznim okvirjem, kamor je v sanjarijah vstavljala sliko dveh zaljubljencev, od katerih bi ena glava pripadala njej.

– Potem sva zmenjena, jo je stisnil Franc za prste, na dušek izpil beli špricer in odšel z uro v iztegnjeni levi dlani.

– 12:47, je še ponovil in ji salutiral, Slavica pa mu je pozabila odmahniti. Samo utripnila je z vekami, a ni vedela, da je že ta zgibek Francu zmehčal kolena.

Tako sta se videla za kratke in dolge minute, dokler ni Francu kapnila v telo in urnik genialna zamisel. Da bosta šla na izlet z vlakom. Da naj ga čaka na robu perona ob 20:08. V mraku se je kot usoda težek stroj ustavil ob njej, minilo je še nekaj oken, ko so se mala vratca tiho odprla, moška roka jo je potegnila v vagon in Franc se ji je režal s prstom na ustnicah. Odprl je tretja vrata in tiho zaklenil za sabo.

– Spalnik samo za naju, je potegnil z roko polkrog. Imava čas do jutra oziroma do 7:14, ko prestopiva na hitri vlak in se vrneva s povratno vožno na istem tiru s prihodom ob 18:33.

Lokomotiva je potegnila in ujela sta drug drugega z rokami. Potem se nista več spustila. Obleko sta spuščala na eno stran, na drugo pa sta odložila svoji zažejani telesi. Poiskala sta usti in se zalepila, preklopila sta ude drug okoli drugega in zaprla oči. Vse ostalo je storila železna lokomotiva, pospeševanje in zaviranje. Ta-dam, ta-dam, ta-dam sta se tresla drug v drugem, brez napora sta pustila, da ju je ljubila vožnja v lastnem ritmu. Vagon ju je zibal kot usmiljena gugalnica, prepustila sta se hribcem in dolincam in drsala drug v drugem polna zatajevane lakote. Kmalu sta se raztopila pod kožo, vozila sta telo v noč in temo, peljala sta se čez neba obok, vseeno kam. Njun cilj se je vozil z njima.

Sredi gluhe noči je kompozicija obstala na neznani postaji. Še tam sta se oklepala, kot zaklenjena sta tičala drug v drugem, človeška žuželka z osmero udi. Slišala sta ljudi pod oknom, korake po hodniku. Utišala sta se in pritajeno sopla. Zapiskalo je in vlak je znova potegnil, njima pa je bil dan signal, da lahko stokanje spet uglasita na topot želenih koles. Ta-dam, ta-dam, ta-dam … vso noč do jutra …



Deklica Milenca je stopila v čarobni svet tete Klavdije. Ne samo barve, pomnožile so se tudi dišave, čez vrata so stopali nasmejani ljudje in jo ščipali v lica, jemali so jo v roke in jo ujčkali, izrekali priznanja njeni otroškosti in niso vedeli, da je to hrana, ki jo je Milenca basala vase z lakoto prikrajšanega otroka. Klavdija je prinesla štokerl, slekla ji je jopico in ji nataknila za vrat majhen predpasnik. Potisnila jo je pred pult, kjer je lahko mesila majhne potičke. Milenca je dobila barvo v lica, Klavdija pa je usmiljenje do otroka dopolnila s praktičnimi ukrepi. Njena družina se je povečala. Ni se spraševala, kaj bo jutri, kajti otrok živi sproti in jutri je zanj predaleč.

Teta Klavdija je imela že tri otroke, Irenco, Iva in Talijo, in ti so prevzeli nalogo, da Milenci razkažejo svet. Kot majhnega turista so jo vodili po vežah in podstrešjih, skozi hlev in vrt do gozdnih obronkov. Silovitost vtisov je Milenco skoraj dušila, ni vedela, da je okoli nje toliko dobrega, zanimivega, da obstajajo ogromni mehovi zraka, živa voda z ribicami, očarana je gledala migotajoči svet in nosila zvečer pod svojo posteljo majhne kamenčke, vejice in odpadla ptičja peresa kot dokaz, da vse to niso le sanje. Čez dan je smela s teto Klavdijo kuhati, stala je na štokerlu ob štedilniku in vlekla vase soparo tople goveje juhe. Ko se je naveličala, je stekla k stricu Pavliju, ki je imel gostilnico na južni strani hiše. Podstavil ji je gajbo ob šank in je lahko nalivala vodo v kozarce in jih vsa rdečelična potiskala po pultu pred režeče se pivce. Naučil jo je tudi kuhati kavo na avtomatu, polnila je model z rjavim prahom, ga vtikala v aparat in pritiskala gumbe, enkrat za kratko kavo in dvakrat za dolgo. Potem je zašumelo in zadišalo, da je omamljena vlekla vase nove vonje, ki so obetali življenjske užitke in skrivnostne besede ob srkanju črne tekočine. Otroštvo je pristavljala ob odrasli svet in gladko ji je potegnilo po duši. Ni vedela, da je toliko ljudi na svetu in da se tako radi smejejo. Počasi se je napila dobre volje in se je znala hihotati, čeprav šal ni vedno razumela. Kar je občutila, je bila neka otroška spravljenost, mama Agneza je odšla in izginila v večerni hlad, ona pa je dobila z jutrom drugo mamo, Klavdijo. Prvo je klicala mamica, drugo pa teta-mama.

Tisti dan je spet stala na štokerlu v kuhinji in z moko posipala majhne kupčke testa, ki jih bo Klavdija spekla v pekaču. Žarki so se sukljali skozi vzhodno okno, race so nejevoljno in glasno gagale na dvorišču. Potem je za sabo zaslišala svoje ime in otrpnila je s testom v roki.

– Milenca, je rekel suh glas. Ni se hotela obrniti, posvaljkala je testo in čudno se ji je zdelo, da so začele barve izginjati.

– Milenca, je rekel glas strožje in kot lesena se je zasukala.

Pri vratih je stala mama Agneza. Bila je zapeta v kostim, pred seboj je stiskala lakirano torbico z zaponko v obliki ptiča. Ob njej je stal policaj in na drugi strani neka gospa, ki je s svojim obrazom in dolgočasno obleko izdajala, da je uradna oseba.

– Je to vaš otrok? je s prstom pokazal mož postave. Agneza je dostojno pokimala.

– Dolžnost staršev je, da skrbijo za svoje otroke, je rekla ženska na njeni desni in nekaj pisala v notes.

Milenca je obstala na štokerlu, zavijala je prste v predpasnik, čas je minil, kuhinja okoli nje je izginjala v prazno, vodene barvice so bile samo prevara, svet je spet postal siv, črno-bel in hladen, gospa, vzemite otroka, je rekel mož postave, pridi, je rekla mama Agneza in storila nekaj korakov naprej, stopi s stola, pazi, da mi ne umažeš kostima, domov gremo.

Vzeli so jo medse kot obsojenko, roke so ji mrtvo obvisele. Za njo je zatopotalo, Klavdija se je postavila z vprašajem pred skupinico, kazali so ji papirje, uradne značke, upirali kazalce v Agnezo in Milenco, ki se je že sesedla v brezup. Pogledala je teto-mamo Klavdijo. Ona jo je objela, topla, široka kot luna ji je šepetala v uho, da lahko vedno pride k njej in bosta pekli potičke. Milenca je pokimala, ampak verjela ni nikomur več.

– Za otroke morajo starši skrbeti po zakonu, je rekla siva socialna gospa, ni pa rekla nič o cartanju, racah, goveji juhi in gozdnem robu, kjer rastejo maline.



Milena je nastavljala svoja otroka okoli sebe kot dve zrcali, ki sta ji odbijali veselje in vzajemno ljubezen. Smehljaj za smehljaj, imam te rada, tudi ti me imaš rad. Delila jima je cmokaste poljube in ju obžarjala s svojim pogledom. Vsak na enem kolenu sta Ana in Gregor postajala sestavni del družinske skulpture. Materinsko zavetje. Njeno hlepenje po bližini in sreči je bilo dopolnjeno. Pritiskala je nase otroka in vedno znova preverjala, če jo imata še rada, in govorila, da bodo vedno skupaj. Vili je bil prestavljen nekoliko na obrobje, na tretjo tirnico, postal je občasno odvečen in štorast, nerad se je packal z njihovo skupno slino, videl je, kako zagnano Milena okopava svoj materinski pridelek in se kot sončnica obrača za otroškim obrazekom, zdaj enim, zdaj drugim. Pila je te poglede in jih spuščala po ceveh svoje duševnosti vse tja do presušenega otroštva, tam jo je spet zaskelelo, mamina roka je obračala liste nekega romana, pa se je ona kar sama pobožala s prazno otroško dlanjo. Vrnila se je takoj na površino sedanjosti in objela otroka tako tesno, da sta skoraj zavrisnila od bolečine.

Ko otroka nista bila več štruci, sta začela racati in hoditi naokoli, Milena ju je lovila in vračala ob predpasnik, pa sta vreščala, grizla, nista se pustila ujeti, noge so se jima vrtele navzven, vedno več samovolje sta zmogla in sčasoma je celo Milena morala priznati, da znajo biti otroci tudi nehvaležni. Nek sum jo je delal mračno, kmalu bosta dosegla okno, pogledala bosta čez šipo in zastrupila se bosta z mislijo, da je tam zunaj nek velik, vabljiv svet, ki ga morata raziskati. V sanjah jima bo prišepetavala stara mama Agneza prigodnice velikih popotnikov, govorila bo z besedami piscev rožnatih novel, kjer je vse imenitno in skrivnostno. Milena je osupla obstala v sebi, zašla je v priprte izbe svojih strahov, ta prekleti svet je vedno potegnil ljudi iz njenega kroga. Policaji, socialne gospe, železnica ali pisatelji. Na temenu je še vedno čutila koščeno materino roko, ki jo je odsotno tapkala. Segla je za vrat in odsunila ta mrtvi materin ud, ki je bil koščen enako hladen kot živ. Ana, Gregor, je hripavo oznanjala svojo lakoto. Spet je našla otroka in se mehčala z otroško bližino, vlažila svojo dušo z otroškostjo dveh bitij in se nerada spraševala, kam bo stočila nezadovoljstvo, ki se je začelo spet razkrivati v notranji skodeli njene duše. Sumničavost se ji je lepila v kepo, včasih je od daleč pogledala otroka, njuna prijaznost se ji je zazdela tanka kot papir, njuna smehljaja minljiva, še malo in zrasle jima bodo noge, tudi onadva bosta nekega dne zaprla vrata za sabo, poljubila bosta starše za slovo in šla. Tudi onadva, kri njene krvi, telo iz njenega telesa. V kratki zamračenosti je v njej zavrela zamera, pritisnila jima je klofuto za vsa bodoča izdajstva, saj kdo pa te naj izda, če ne najbližji? Otroka sta osuplo vreščala, Milena pa je hlipala grenko-sladke solze jeze in obžalovanja.

Mesto je medtem živelo naprej po svoje, čebelnjaki človeških bivališč so rasli in se začeli kazati na obzorju njihovega kuhinjskega okna. Takrat je tudi Milena pogledala skozi šipo z nejasnim hrepenenjem, da morda zunaj rastejo kakšni obeti. Čas je ni pustil pri miru. Sprevidela je, da so njuni someščani nadzidali svoje bivanje z dodano vrednostjo. Družine okoli nje so se zdele bolj podjetne, nekateri so zavihali rokave, iskali so zveze in znanstva, izginjali za konec tedna na skrivnostne vikende ob gozdnih jasah. Nase so natikali vedno boljše obleke. Ona je ostajala za kuhinjsko šipo in kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu ostala primerna za pospravljanje za drugimi. Zaznala je prvo jedkost in bridkost, da nekaj ni prav, da nekaj zamuja, da vozi vlak mimo nje, da so prvopristopniki pojedli priboljške z mize in njej ostajajo sledi pojedine, drobtine in ogrizki. Pogledala je okoli sebe, na koga bi stresla nastajajočo nejevoljo, in zagledala je Vilija, ki je reševal križanko. Postavila je roke v bok.

Tudi Vili je zlagoma in z zamikom čutil, da se je življenje začelo premikati po svoje. Kot bi barko nosil samovoljni tok. Pred njim se je začel pojavljati obris neznane pokrajine. Enostavnost in enovitost se je začela razslojevati v plasti in razdelke. Nekoč je bila Milena v njegovih očeh bitje z enim prekatom, napolnjena z žensko vodo, ki je bila ravno pod tolikšnim pritiskom, da je bila mlada koža lepo napeta kot rožnata opna. V to površino se je tudi zaljubil. Njene oči so mežikale vanj z nedolžnostjo in enostavnostjo, ki je bila predstopnja neproblematičnosti in miroljubnosti.

Ko so bili štirje, enocelična Milena ni več obstajala. Vili jo je opazoval iz očesnega kota in ob napredujočih obletnicah zakona ugotovil, da se je njena ženska mehkoba izgubila. Postala je bolj koščena v obraz in salasta v zadnjico, njena duševnost pa se je iz enostavnosti razparcelirala v kompliciranost in njene derivate. Izkazovala je jezljivost, vzburljivost, obrekljivost, sitnobnost, prizadetost in zamerljivost. Vili se je umaknil za časopis in nadgradil redoljubnost, stvarnost, molčečnost in pridnost. Njena koža, ki je bila dolga leta napeta čez obraz in telo, se je posedla na kosti in se zapela na kostne trne. Podkožno maslo, ki je nekoč tako lepo napenjalo lica in jo delalo nedolžno, se je pod žarkim soncem zakonskih in družinskih trenj raztopilo in steklo – po njegovem nestrokovnem mnenju – v zadnjico in stegna. Oba sta bila ujeta v kuhinjskem kotu preprostega bivališča in bi se tam dnevno zadevala ob nejasno skupno nezadovoljstvo, če ne bi Vili nekega dne ugotovil, da je tista stena nasproti njegove pisarne pravzaprav projekcijsko platno za fantazijski film o junaštvih in podvigih.

Tako je Vili pod pritiskom gospodinjske prozaike odkril srednji vek.

Vse večkrat je ležal v kuhinjskem kotu z rokama pod zatiljem in sanjaril. Opazil je, da se je v njem začel nek podoben proces, kot je ženska nosečnost. Z domišljijo je spočel svojega notranjega otroka, ki je rasel v bodočega paža. Čakal je v stanju blažene nosečnosti, da se porodi njegov zgodovinski naslednik (ali pa preteklik?). Srečen je zaznal, da se njegovo telo ne bo deformiralo v sod, da ga ne bodo razčetverili, vezali njegovih nog na ginekološka stremena, segali vanj s kleščami in škarjami, ampak se bo nosečnost njegove duševnosti zaključila z nebolečim porodom, ki bo izvrgel nov zgodovinski lik. Za razliko od Milene njega nosečnost in porod nista izčrpala, ampak navdušila in okrepila. V obraz je postal rdečeličen, v telo mišičast in zgoščen. V zgornjem nadstropju svoje osebnosti je postal nekoliko vojaški, oprezal je za primernim orožjem, ki bi si ga pripel ob telo. Kdor ima orožje, pa kliče tudi sovražnika.

Ni mu bilo treba dolgo čakati na bitko.

Ko je prišel nekega dne domov, je na vratih zadel ob Mileno, ki je sršala bliske iz oči. Da je izvedela (in zakaj mora izvedeti to od drugih ljudi?!), da je zavrnil bolje plačano mesto v županovem uradu! Otroka rasteta in z njima položnice, on pa nosi domov denarce, s katerimi se ne morejo premakniti iz te zamračene luknje. Drugi potujejo v Egipt in romajo v Rim, onadva pa počitnikujeta ob Savi in zvonita na Šmarni gori. Da ji naj od danes izroča celotno plačo, da bo ona gospodarila in speljala življenjski vodotok na mline svojih hrepenenj.

Vili je premikal čeljust kot loputo. Pomislil je na svojo manjkajočo viteško opremo in odkimaval. Milena ga je napadla s koščenim kazalcem in ga suvala v ramo. On se je izmikal (ni še imel meča), ona je kričala, da se zna samo umikati.

– Zakaj bežiš, reva usrana, je padalo iz nje.

– Zakaj bežim, je Vili sikal vanjo, suvaš me, ali naj se tepem s tabo, ali naj te udarim?

Obstala je pred njim in zgostila molk v dolgo in težko sekundo.

– Ali si upaš?



Z veliko vztrajnosti, odpovedovanja in dejavnosti na robu zakona (oponašali so prakso klativitezov) je društvo Samotni volk doseglo prvi nastop na srednjeveških igrah v Petovii.

Še ob mraku so se pripeljali pred park in tam postavili kožni tabor. Napeli so šotor, zakurili ogenj in na palicah greli klobase. Potem so se preoblekli. Markič, Pištolj, Budala, Tajo, Pinč, Dida so bili vojaki, Bajsi in Flander sta bila konjevodca, kovač Kovač je razpihal žerjavico in Slatki je postal oproda. Druge skupine so se ljubosumno razporedile okoli grmovja. Čehi in Italijani so hodili kot pavi, Hrvati in Srbi so pihali en v drugega, že pri ogrevanju z orožjem so razkazovali svojo moč in spretnost. Vili, ki se je predstavljal kot potujoči vitez Ostrogar, je kmalu opazil, da je nizko na tleh in na zemlji. Šlem s perjanico je bil imeniten, ampak takole štorkljati naokoli? Ob plotu so bili privezani konji.

– Slatki! je Vili oblastno zasukal roko.

– Moj gospodar! se je odzval Slatki.

– Na vse štiri ob konja! je s kazalcem, uprtim v tla ukazal Vili.

Nerad se je Slatki spustil v živalsko pozo, Vili je stopil na njegov hrbet in se zavihtel na konja. Mnogo bolje, je pomislil, kakšen razgled. Še turnirsko kopje in ščit z grbom. Z mečem je švigal po zraku.

– Kaj delate na mojem konju?

Plečat možakar v platneni srajci se mu je približal z nedvoumnim vprašanjem.

– Jaz sem potujoči vitez Ostrogar in sem za bitko pri Petovii zaplenil tlačanom omenjenega konja! Konjenica v napad!

Možakar ga je prijel za pas in potegnil z živali. Vili je s kovinskim truščem obstal v prahu, Slatki ga je vlekel za komolec.

– Svojega konja si kupite, mi se lahko igramo viteze, konji se pa kupujejo.

Možakar je za uzdo povlekel žival in jo odgnal proti šotoru. Vili pa je vase sprejel pomembno misel.

Ko je zvečer prišel domov, je bil zrak zatemnjen z Milenino vsebino. Ropotala je s posodo in moža nemo odrivala od sebe.

– Kaj je, moj slavni vitez? mu je končno zagrenila prihod, si se najedel srednjeveških krač? Vola na žaru? Mi smo našo večerno polento že pojedli.

Menil je, da takšne zajedljivosti ni dolžan poslušati.

– Res? je Milena dvignila obrvi, se boš preselil na grad, ti bo stregla služničad? Bojler ne dela, ampak to verjetno ni tvoj problem, v srednjem veku so se kopali v čebru enkrat na mesec.



Bilo je tiho jesensko popoldne, otroka sta čečkala po zvezku, Milena je kuhala nekaj kislega v ponvi, Vili pa je anagramiral besedi »zavržena leta« v »železna vrata«. Pošiljal je uganke in rebuse v časopis in nevidno v svoj žep prejemal honorar mimo Milenine finančne cenzure. Železna vrata. Zagledal je grad pred seboj, obrambni jarek, dvižni most in okovana vrata. Na strelnih linah so sloneli lokostrelci, puščice so se odbijale od njegovega oklepa. Obrnil je konja in galopiral do svojih čet.

– Otroka v svojo sobo! je nenadoma zaukazala Milena, in to z ostrino, ki je oba podžgala z uboganjem.

Potem se je zasukala k Viliju in rekla, da se ji je do tule (pokazala na vrat) nabralo, kar mu ima povedati. Da je navadna, usrana pisarniška reva, da ne zmore drugega kot reševati uganke in praskati službene spise, v prostem času se podi s svojimi brezposelnimi pajdaši po Lomovškem polju in tam uprizarjajo izmišljene bitke, ona pa čaka shirana doma, kdo jo bo imel rad, ko bi jo vsaj kdo peljal nazaj k teti-mami Klavdiji, da bi pekla potičke in mešala s kuhalnico v sopari goveje juhe, teta ima mehke roke, ki ne ranijo mlade otroške lakote. Rada bi se ujčkala v njenem naročju in zaspala v pernici zaupanja.

– Saj nisi več otrok, je tvegal Vili.

– Ti pa nisi vitez, grof ali knez, ampak bednik v predmestju.

– Vzela si me za moža brez ljubezni.

– Rekel si, da rad kuhaš govejo juho.

– Ni res, rekel sem, da mimogrede zamenjam rjuho!

– Torej je vse bil en velik nesporazum?

– Še huje, tebe sem spoznal v norišnici!

– Na obisku sem bila pri mami Agnezi. Ti pa si bil tam vsak dan.

– Jedel sem v bolnišnični menzi, kjer je bila mama kuharica.

– Torej si dnevno dihal zrak norcev.

– Ti pa imaš kri svoje mame, ki ni več prišla domov!

– Moja mama ni bila nikoli doma.

– Zato si pa ti sedaj zazidana ob štedilnik.

– Naredi mi otroka!

– Nikoli!

– Ga bom pa sama!

V duševni nevihti je zagrmelo in se zabliskalo. Besede so se priostrile. Milena se je z vsakim stavkom razpihovala in grozila z ujmami notranjega vremena. V Vilija se je vsulo spoznanje o dobrem in hudem, celo življenje se je zgostilo v sunek prepoznave. Milena je stala pred njim kot prosojna furija, v njej je zagledal tiste tri slavne vogale, ki jih podpira žena v hiši, videl je njene kitaste moške mišice, nekoč del njegovega telesa, ki ga je po kosih puščal v njenem trebuhu, videl je kravo z bikovo glavo, otroka na robu sveta, kokljo s piščeti, premene so se vrstile iz živali v žival, iz simbola v simbol, dokler se stene za njo niso razprle v votlino in pred njim je stal ženski zmaj s tremi glavami, ki so sikale vanj z rdečimi razcepljenimi jeziki. Če bi imel sedaj svojega oprodo in orožje, bi visoko dvignil meč in zamahnil, enkrat, dvakrat, trikrat in potem bi s Slatkim odšla na kmetijo Grušovnik, kjer je imel v največji tajnosti na oskrbi svojega konja, s katerim je jahal na turnirjih, in tudi z dekletom, ki mu je krmila in krtačila žival, je opravil nekaj otipov.

Ko sta se spoznala, je hlevarka namreč stala ob njem v jahalnih hlačah in tesni majici, njeno telo so vezale notranje moči, oči pa so izzivale. Naslednjič je iz žepa potegnil pomečkan listek in prebral tri skrivnostne latinske besede, ki jih plebs ni razumel: ius primae noctis. Ji je rekel, da ima kot knez pravico do prve noči, ona se je krohotala in mu zažugala, naj se pazi, da bosta galopirala na divje, pa ni vedel, ali misli konja ali sebe.

Milenin prst ga je zadel v rame in prebudil se je iz kratkih sanj. Še vedno je jezikala vanj, zmajevske glave so se ji majale na vratu in mu govorile, da ji je stokrat žal, da ga je vzela in da se lahko, kar se nje tiče, tudi pobere.

Vili jo je ubogal nemudoma. Obul se je, se spravil v jakno, nataknil škornje in se spustil na ulico. Tam je zlagoma le našel mir, ki je prevladal popoldne v mestu. Svetloba je oslabela in hlad odpadlega listja je ljudi nagnal med stene. Hodil je med bloki kot v kamniti soteski in gledal, kje se bo premaknil na planoto. V manjši stolpnici je v tretjem nadstropju zagledal žensko na balkonu. Obešala je zimsko jakno na obešalnik, verjetno je zračila bodočo garderobo. Ustavil se je in jo gledal. Srednjih let je bila, zadaj ji je opletal čop svetlih las. Jeznorito je stresala oblačilo in sebe zraven.

Morda je ujeta v stolpu, ne more ven?

– Kaj zijate? je zabevskala vanj.

– Jaz … eh … gledam, če ste svobodni.

Nagnila se je čez kovinski rob ograje. Prsi so se ponujale v zajetje.

– Ste vi malo čez les?

– Jaz sem potujoči vitez in branim žensko čast, če je ogrožena.

– A?

Obrnila se je nazaj in v odprta vrata poslala ostre besede.

– Zoran, pridi hitro na balkon. Nek trčen cestni umetnik me ogovarja.

Ob njej se je pojavil nekoristen tip z visečimi brki. Vili se je izbočil v križu.

– Če potrebujete pomoč, pustite zvečer oljenko v lini. Po bršljanu priplezam do vas.

Odštorkljal je naprej. Na tlakovani ulici so zvenele podkovane pete njegovih viteških škornjev. Ostroge so kovinsko pele. Zdelo se mu je, da ga v hrbet z balkona gledata dva para začudenih oči. Če se bo tale Zoran spustil vanj, se bo pomeril z njim na Lomovškem polju. Od kod je prišel klativitez v te kraje? Ima ogrski izgled in turške brke. Zvabil ga bo na turnir. Zasukal bo konja, se zapodil vanj s turnirsko sulico in ga odsunil v prah. Ko bo obležal pod konjem, se bo on sam kot zmagovalec približal dami in se ji kratko priklonil v vratu. Dvignil bo sulico in svetlolaska bo nanj obesila svoj robec. S tem bo poplačan. Samo svoboden človek lahko drugim odmeri svobodo. Obsojenci se zapirajo v stolp svoje omejenosti, kjer še najbolj skromne želje ne preživijo.

Tista svetlolaska še sama ne ve, zakaj je slabe volje. Samo stresa se.





Kraljica noči

O slovesu in razmahu spominov, o sestri,

ki se pojavi ob grobu, o ženski srditosti in klofuti,

o bosonogem sinu in tetovirani hčerki,

o podtaknjenem otroku, o Mozartu

in operni karieri, o brinjevcu, ki je univerzalno

zdravilo za telo in dušo.



Sedela je nepremično. Gledala je v tla, z voskasto kožo obraza je bila videti povsem okamenela. Roke je sklepala v naročju nad majhno torbico. Bilo je še čisto tiho, še zrak je miroval, človeških glasov ni bilo slišati. Tudi sama je bila votla in prosojna, brez misli, zgolj opna med praznino znotraj sebe in zrakom, ki jo je obdajal. Ta vonj, je pomislila, vonj me opominja, kje sem in zakaj. Vonj po iglavcih, cipresah in pušpanu, nezmotljiv označevalec smrti in minljivosti, ta vonj je zimzelena trajnica poslednjega prizora. Tišina, molk, kamniti hlad. Zadnjič skupaj, jaz na črnem stolu in on v majhni posodi. Ne, to ni več človek, to ni on, to je samo pretvarjanje. Prešel je v spomine, ta pepel bi lahko bila tudi drva, kos krste, pest ogorkov. Sedaj bova živela skupaj v preteklosti, morda v iluziji, da sva tam ostala večno mlada in neumrljiva. Čas se je zaletel v dokončni smrtni zid in se odbil nazaj na začetek, v otroštvo in mladost. Čas ni bil več merljiv, večnost pa neuporabna. Pogovor se je spremenil v ugibanje in monolog. Ali me slišiš? Si kje tukaj? Ali je frfotajoči metulj pred okensko šipo tvoja pretvorba? Si lahko kaj bolj konkreten? Me lahko obiščeš ponoči v sanjah, tak kot si bil v najboljših letih, svetal in navihan? Obzirno je pogledala majhno žensko urico na zapestju. Ona je še imela čas, odprla je škatlo s starimi spomini, v njej so bile nametane fotografije od vsepovsod.



Tisti dan je prišla v hišo staršev, da bi pregledala svoje obleke in razvrstila uporabne in odvečne stvari pred selitvijo. Mama in oče sta bila na svojih popoldanskih obiskih, sprehod sta rada zaključevala s kavo pri znancih, imela sta takšne malomeščanske navade in stare spodobnosti. Odpeketala je po stopnicah, v mislih napol sredi bodočega prizora, prva služba, selitev v K. Odprla je dnevno sobo in v zadregi obstala.

– A ti si tu, oprosti.

Tudi on je bil presenečen. Zgornje gumbe na srajci je imel odpete in rokave zavihane.

– Oprosti, malo sem se razkomotil, tašča me je povabila na kosilo in sem počival po obedu na kavču.

Vstal je in si zapenjal gumbe, popravil je pas na hlačah, vmes jo je gledal navpično čez prsa in navzdol po mini krilu. Oba sta zardela.

– Jaz pa sem prišla po svoje stvari, selim se, službo sem dobila v K. Ali Tadeja pride kmalu?

– Še kakšen teden ali dva jo bom čakal, pisala mi je, da so jo prosili, da bi odpela še dve predstavi. Jaz pa bom medtem skoprnel od … osamljenosti.

Teatralno je zavil oči. Pogledala ga je navihano, kot zmore samo mladost, ko je polna municije.

– Bosta pa potem nadoknadila zamujeno, ha ha.

Pomigala je z boki. Tudi on se je nasmehnil namigovanju in se pretegnil.

– Ti grem pomagat?

– Pa pojdi, se bova vsaj pogovarjala.

Tomaž je šel za njo v zgornjo sobo. Klepetala je kot majhna ženskica, bila je polna mladostnega veselja, skakala je sem in tja in metala obleke na kup. Privlekla je stol in iz zgornjih omar vlačila stare škatle, smejala sta se skupaj, ko je našla nekdanje igrače in mnogo premajhne srajce.

– Bodo pa za otroke, je bil pameten Tomaž.

– Za otroke je še čas.

Stala je na stolu pred omaro in ga gledala z rokami v boku, Tomaž je napol ležal na postelji in se razgledoval po napetem telesu svoje svakinje, ki je gibčna kot vzmet urejala svoje stvari. Opazila je, kako jo gleda visoko v stegna, stisnila je nogi, všeč ji je bilo, da so jo moški poželeli, pa čeprav samo za hip, neobvezno, na cesti, to jo je dražilo in ji dajalo samozavest. Takrat je nosila samo mini krila, moda je potiskala spodnji rob kril nevarno visoko, ampak bila je mlada in pravilne postave. Nasmehnila se je z belimi zobmi in previdno stopila s stola. Pomežiknila mu je in razmišljala, v katero smer se naj skloni po nogavice, da bo bolj spodobno. Kakorkoli se je obrnila, je kazala svoje čare, zadaj je bila enako vznemirljiva kot spredaj.



– Gospa Zarnič!

Glas se je vljudno odkašljal. Nerada je odprla oči in ugasnila notranji prizor. Koliko let je že … Mnogo, preveč.

– Gospa Zarnič, ali lahko odpremo vrata?

Z odporom je pogledala navzgor. Moški v uniformi se je sklanjal k njej in vrtel kapo v rokah. Naj bo, odprite. Ne, malo še počakajte. Stopila je k bakreni posodi in položila nanjo roko. To ni bilo niti rokovanje niti objem, samo hladen dotik. Poslednja tišina med njima. Potem je pokimala uslužbencu, nataknil si je kapo na glavo in z odmerjenim korakom odšel do vrat. V dolgih letih pogrebnih koračnic je dobil takt za preudarno in spodobno hojo. Imel je neberljiv obraz, izžareval je tiho prisotnost, skrbel je za urnik in neopazno usmerjal ljudi do izkopanega groba ali odprtine za žaro. Odprl je obe krili vrat in v prostor se je pretočila popoldanska svetloba. Z njo je povleklo tudi šepet prvih obiskovalcev. Alja je z vzdihom vstala, si nadela obraz užaloščene vdove in v rokav potisnila robček.

Pripravljena za poslednje slovo in ustrezne vljudnosti, ki spadajo zraven.

Prva sta prišla Firežnikova, soseda iz ulice, preprosta in radovedna sta bila, prisotna pri vseh skupnih dogodkih, ki so popestrili njuno enostavno življenje. Sožalje sta izrekla z rahlim priklonom, od njiju je zadišalo po naftalinu. Gospa je posula čez obraz drobne križke, potem sta se ritensko umaknila v kot, kjer sta lahko opazovala žalostno gledališče. Nato je zaslišala hitre korake svoje hčerke Vilme in zeta, vedno sta bila v zamudi, zet si je med hojo napenjal pod vrat črno kravato, tu sva, mami, ji je zašepetala hčerka v uho in postavila sta se za njo, da je imela končno krit hrbet in zaslombo svojih domačih. Sin Maks bo prišel, ali pa tudi ne. Vsekakor je bilo bolje, da ga ni nihče pretirano vzpodbujal in opominjal. Po vsej verjetnosti bo prišel bos, ker je zadnja leta gojil prepričanje, da vse bolezni izhajajo iz podplatov in da je bosonoštvo univerzalno zdravilo, stimulacija za telo in vzpodbuda za čuječnost duše. Za najbolj slovesne priložnosti si je sicer omislil opanke z jermeni, ki jim je izrezal podplat, da je bil sprejemljiv vsaj za prvi vtis. Sedaj je bila nekajletna epizoda harekrišnovcev hvalabogu že za njim. V tem primeru bi prišel zavit v pisano rjuho in vizualno sporočal svojo drugačnost in duhovno usmeritev. Morda celo vzvišenost nad minljivimi oblikami življenja. Saj ne veš, ali bi se jokal ali smejal. Pogreb je, se je opomnila, solze so zapovedane. Če jih nimaš sam, ti jih posodijo drugi.



Nekega dne se je Maks pojavil v kuhinji v oranžni rjuhi s piko na čelu. Tomažu je padla žlica iz rok, ona pa ga je gledala in razmišljala, da je to bitje sama rodila morda samo zato, da se je sedaj izrodilo v družinskega tujca. Da otrok s prvimi koraki začenja pot stran od tebe. Da je bil v tem bitju skrit prvi nasmeh, prvi objem, sledilo pa je prvo odklanjanje in kasnejše posmehovanje. Da ti postreže otrok z vso paleto veselja in bolečine v skladu s časovno lestvico. Gledala ga je oranžnega in čutila, da ji je miselno tuj in da bo hkrati vedno tudi njen sin. A sedaj si menih? ga je vprašala. Član skupnosti za zavest Krišne, ji je odgovoril in jima pomolil pisano knjižico z indijskimi bogovi na naslovnici. Tomaž jo je vrgel nazaj, ona pa je malo polistala. Kako boš pa sedaj živel, je vlekla razgovor naprej. Višja zavest najde ustrezne rešitve, človek materije je pregrob, da bi čutil finosnovno delovanje duha, zato ostaja priklenjen na enostavne fizikalne zakonitosti in telesne potrebe. Tomaž je predlagal, da bi pojedli kosilo brez indijskih začimb. Srkali so juho in tišino, Maks je pojedel solato, Tomaž pa njegov zrezek. Po kosilu so obsedeli in križali poglede. Dvom, sodbe in kljubovanje. Vsi so dihali isti zrak in ga vračali drug drugemu. To je družina. Hčerka Vilma se je učila pri prijateljici in so jo tam verjetno tudi nahranili. Obstajala je velika možnost, da je prijateljica prijatelj in da se hranita s poljubi. Maks je študiral fiziko in bo šel zvečer nazaj v prestolnico. Potrebuješ kaj denarja, je vprašala sina, Tomaž se ni mogel zadržati in ji je vrgel čez ramo, da on te grobe materije ne potrebuje, da bo levitiral v študentsko naselje. Maks ga je pogledal s svetlimi očmi misijonarja in dodal za odhajajočim očetom, da je denar samo oblika energije, energija pa je v soodvisnosti z maso in svetlobo, svetloba pa je bog.

Popoldne sta šla s Tomažem do bajerja na sprehod. Od vodnjaka z bronasto deklico se je slišalo ritmično udarjanje bobna. Radovednost ju je potegnila bliže. Njun Maks je sedel na kamnu, bobnal in pel badžane. Pred seboj je imel skodelico in v njej nekaj kovancev. Tomaž je zaripnil in rinil nazaj v drevored, Aljo je premagal materinski instinkt. Ko je končal pesem, se mu je približala in ga šepetaje vprašala, zakaj zbira denar z miloščino. Maks ji je resno odvrnil, da menja pesem za denar in ga s tem oplemeniti. Spustila mu je bankovec v skodelo in se vrnila k Tomažu, ki je zardeval od sramu. Saj ne potrebuje denarja, je sikal, kar policija ga bo odpeljala v prestolnico. Prekleta mularija in njihove novotarije! Najin sin je, je smrknila Alja, ali naj ga zatajiva? V oranžni rjuhi ni najin sin, ampak obglavljen član sekte, ki berači za neke razsvetljene šefe v Ameriki!

V četrtem letniku se je Maks naveličal bobnanja in je prešel na sonaravno bivanje. V sobo je namestil čebelji panj in ga s kolenasto cevjo spojil z odprtino v oknu, začel je gojiti lasten med, v lončkih je prideloval zeleno in peteršilj. V kotu hišnega vrta je zgradil majhen lesen wc in z izločki lastnega telesa gnojil povrtnine. Tomaž je obupal nad njim, a vsaj oranžne halje se je rešil, Alja pa je videla nek smisel v njegovi usmeritvi. Maksu ni zadoščalo golo bivanje, moral ga je osmišljati s filozofskimi piruetami. Diplomiral je z devetko. Šla sta na njegov zagovor diplomske naloge »Entropija v naravnih sistemih«, Alja ga je gledala nekoliko zasanjano in ponosno, ko je stal pred katedrom in izpisoval enačbe na tablo, Tomaž se je presedal v zadregi, njegov sin je stal bos v sicer še kar spodobni obleki iz naravnih vlaken. Na njegovo konformistično srečo se je Maks kmalu izselil v R., začel je gojiti ovce in pridelovati volno. Popoldne je otroke inštruiral matematiko in fiziko, s čimer je pokril ekonomski minus ovčjereje. Videli so se enkrat ali dvakrat mesečno, vedno nenajavljen se je pojavil na vratih v volnenem puloverju in se pridružil kosilu. Sedaj je jedel tudi meso, ker je ugotovil, da s tem živali izpolnijo svojo karmično nalogo, da služijo kot hrana človeku. Je pa s seboj nosil prenosni klistir, ker je prebral, da je črevo kotišče vseh bolezni in ga je potrebno temeljito izprati za konec tedna. Tomaž je ob njegovih nagovorih zapiral okna in bral časopis, Alja pa je prikimavala, da je nekaj na tem.



Mojbog, koliko spominov, usuli so se pred njo in pobirala jih je kot sadeže njihovega skupnega drevesa. Tomažu je sedaj vseeno, morda bi mu Maks sedaj rekel, da je oče dosegel stanje ravnodušnosti in neobsojanja, da je presegel fizično omejenost in postal toleranten do vseh oblik, ki jih dopušča vesolje. Tomaž je včasih zavzdihnil, kakšne otroke sva naredila, oba sta nekakšna čudaka. Ne govori tako, mu je vedno zapirala usta, najina otroka sta, nista ne kriminalca ne delikventa. Celo v službo hodita.

Začutila je, da ji je hčerka od zadaj očistila smet z rame. Na črnini se vse vidi, ljudje v črnini pa vse prikrijemo. Pogledala je bakreno žaro in popivnala solzo. O mrtvih vse dobro. Za njo je šumelo tiho pogovarjanje, kot oddaljena molitev so valovile besede in lajšale molk ali solze najbližjih, žalujoči so postali nosilci poslednjih govoric, ki so prišle do končne postaje z ustnim izročilom. Skozi preživele umrli doseže svoje vstajenje, oživijo ga besede, spominske zgodbe, vstane iz svežega groba in svojega pepela v novo poveličano telo, ki živi v pogovorih, ko omenjajo blagoglasno njegovo ime in navade.

Telesa ob njej ni bilo več. Vsake toliko je iz navade z levico iskala njegovo dlan. Še ko sta bila starejša, sta se držala za roke, ko sta hodila po mestu. Telo bo morala naučiti samostojnosti, srce se bo moralo sprijazniti z ednino. S Tomažem sta dneve preživljala v službenih in vzgojnih bitkah, proti večeru pa sta se začela spreminjati, umirjala sta se in si pošiljala motne zasanjane poglede, začela sta iskati dotike, roka je zašla v lase, šla sta rada zgodaj v posteljo, spalnica je ostala njuna nedotaknjena oaza bližine, bolje rečeno intime in razgaljenja. Niti otrok nista spuščala sem. Če sta naraščajnika potrebovala žgečkanje in igranje, sta se prekopicevala z njima v otroški sobi. Spalnica je bila njun bivak, pripet na nedostopno skalno polico njune samote, zavetišče, polno njunih skrivnosti, kako najti pot pod kožo drugega. Alja je za vse tkanine v sobi izbrala pastelne barve in kupila luči z zamolklo svetlobo, kot da se morata vedno znova najti v skrivalnici senc in mraka. To sta rada in voljno počela. Alja je zlezla v saten ali tančice in Tomaževe roke so kot lovke iskale njen bok in skrivnosti njenega telesa. Pospešila sta utrip, vznemirjenosti prvega dotika se nista nikoli naveličala. Z izpiljeno počasnostjo sta se objela, prepletla roke in noge ter obstala v spoju. Poiskala sta ustnice in dihala eden za drugega. Vse je ostalo pred vrati spalnice, ves dnevni drobir, otroške jezljivosti, ves ostali svet. Potem sta se počasi skupaj potopila v spolni tolmun. Dva človeka sta se pretvorila v nočni bitji, postala sta morska deklica in žabji kralj, s poljubi sta prekrila dnevne banalnosti in vsakdanjosti, na vodi je zabrbotala pena, mrest dvoživk je naplavilo med trstike, drug drugega sta v objemu obdarila s skrivnostnimi uroki. Pozlačena in posrebrena od poljubov sta kraljevala do jutra. Ko je svetloba zarje našla špranje v zavesah, sta se ohladila in razklenila. Čarni ris je prenehal. Tomaž ni imel rad svoje službe, zbujal se je siv in nerazpoložen. Včasih je kar obsedel na robu postelje in si prigovarjal, da ga čakajo dolžnosti. Priganjal je telo, ki se je upiralo. Če je to trajalo predolgo, se je Alja pridrsala po kolenih od zadaj do njega in mu zašepetala v uho, zvečer bom spet tvoja medena zlatolaska. Nasmehnil se ji je, po teh obetih je bil dan zanj pogosto samo vijugava pot do večerne magije, ko je Alja vstopila v dolgi halji, jo spustila z ramen in legla na svojo polovico postelje. Nikoli se je ni naveličal, ko jo je gledal z boka, je z očmi drsel po njenih krivinah, kot da jih vidi prvič. Ona je brala knjigo obrnjena stran od njega, on se je samo pretvarjal, da drži čtivo v roki. V resnici je bral ponudbo njenega telesa, žamet kože in valove njenih las. Čez hrbet mu je rekla, malo bom še brala. Jaz tudi, se je zlagal in se pasel po njenem hrbtu kot zajec na sočni travi. Ko ji je padla knjiga iz rok, je ugasnil luč in jo objel od zadaj. Drži me, je zaspano šepetala, zdrsnila bom v sanje. Greva skupaj, jo je božal, sem že za tabo. Včasih se je sredi rahlega sna zdrznila in šepetnila, ljubi, a si tukaj? Tukaj, čisto blizu. Sanjala sem, da si nekam šel. Nikamor, držim te.

Mojbog, je spet pobožno vzkliknila znotraj sebe, saj tako se je tudi začelo!

– Moje sožalje.

V vežo se je vsul venec bivših sodelavk, polagale so ji roko na rame in sočutno prikimavale, ene iz lastnih izkušenj, mlajše iz človeške solidarnosti.

Moje sožalje, besede so obiskovalci izgovarjali in jih kot štafeta predajali drugim v vrsti. Moje sožalje, sožalje … Prišle so postarane tete iz G., s seboj so prinesle nenavaden vonj po starih omarah, papirnatih cvetovih in nekdanjih časih. V rokah so imele podeželske šopke in z njimi oblagale Tomaževo sliko na mizici. Izbrala je tisto izpred nekaj let, na sliki se je blago smehljal in brezčasno gledal. Nosil je svojo najljubšo srajco, ki mu je ni smela zamenjati. Naj jo ima torej še tokrat, na sliki zadnjega srečanja.

Alja je prikimavala, zmotili ste mi spomine, prav zdaj se hočejo obnavljati znotraj mene. Prihajali so sorodniki, prijatelji, sodelavci, pogreb je zadnja družbena priložnost, da se ljudje povežejo in sestavijo žalost in svojo prikrito veselost, da so še živi. Pogreb je živim svojevrstna priložnost za užitek, da še vedno posedujejo življenje, v pokopu mrtvega je skoraj nek seksualni naboj, zdrava rdečica obarva lica ljudi, na temnem vdovskem ozadju se lepo odraža zdravje in moč preživelih. Že mora biti tako, je pomislila Alja. Spomnila se je nazaj, ko je v srednjih letih začela hoditi občasno na pogrebe, odneslo je kakšnega sorodnika, mnogo prekmalu nas je zapustila sodelavka, nepričakovano je odšel od nas, čutila je grozavost odprtega groba in hkrati v sebi notranjo slast. Ko je pogreb minil, ko so se na sedmini že dvignili kozarci in jo rahlo opili, jo je obšlo nenavadno poželenje, nemir, ki je dan samo živim, odšla je med prvimi domov, prijela Tomaža pod roko in mu šepetala v ušesa, da ga želi, sedaj bolj kot kdajkoli prej, sprijela sta se v klobčič in se spojila v strasti, ki jo je podžigala mimohodna smrt. Objemala sta se in grizla kot dve živali, si ponujala strugo in vodo. Tomaž je čutil, da se mu je Alja odpirala scela v begu pred smrtnostjo, v objemu sta držala drug drugega nad ponorom minljivosti in končnosti. Takrat sta bila kot vojaka, ki pred ofenzivo še zadnjič obiskujeta bordele in na zalogo bašeta vase užitke, ki jih nudi zgolj in edino odprto človeško meso, ko se daje na razpolago v mešanici krvne strasti in darežljive čutne erotike. Spolnost, ki je izziv smrti in triumf živih, v njej je prvina, ki nastane samo v tej posebni mešanici strahu in poželenja. Celo smrt se takrat spoštljivo umakne v kot in prisloni koso ob nabite puške fukajočih soldatov. Danes so dovoljene sanje, jutri padejo novi ukazi.

Ko sta končala, je Alja zaspala objokana od solz, ki so bile sladke in grenke hkrati. Takrat sta najbolj vedela, zakaj imata drug drugega. Da se tolažita pred smrtjo drugih. Pred lastno smrtjo se nista mogla.

Moje sožalje. Stric Vlado se je zrinil pred njo in jo zajel z rokami v polje svoje radovednosti. A je bil Tomaž bolan, a je težko umrl, glasno je sopel in suval njeno roko, kot da bo tako načrpal iz nje vse odgovore. Končno je Vilmi kapnilo, kakšna je njena vloga na pogrebu, stopila je med mamo in strica in ga precej odločno potisnila na dvorišče. Tam se je na pol senilen še kar vrtel in iskal sogovornike, če kdo ve, kaj je bilo Tomažu, kaj ga je preneslo na drugi svet. Ljudje so zmigali z rameni, družili so se kot ovce v majhne gručice in se v skupinski moči upirali smrti, ki je bila tukaj edini in dokončni plenilec.

Vilma se je vrnila k materi, stopila ji je za hrbet kot telesna straža in mrko gledala naokoli. Alja je zavzdihnila. Hčerka se je primerno oblekla, imela je visok čipkast ovratnik in dolge rokave. Začelo se je v srednji šoli, zadnji mesec zadnjega letnika, ko je prišla s tetovažo na levi rami. Obraz Che Guevare. Dvigala je dva prsta v zrak in se izrekala za svobodo, smrt kapitalistom in zakotnemu meščanstvu. Minilo jo bo, je godel Tomaž, ko bo začela hoditi v službo, bo sama ubila Che Guevaro in socializem, denar in lastnina ji bosta zadišala, italijanski čevlji nedvomno. Morda, je zdihovala Alja, ampak tetovaža ne bo izginila. Jo bo pa nosila kot sramotno sliko mladostne zaletavosti, je bil praktičen Tomaž. Vilma še ni bila tako daleč. Sledila je tetovaža vrtnice s podnapisom Guns N’Roses, nato kača, ki je bila napikana na vrat tako, da ji je glava gledala iz ovratnika, metulj na riti, bodeča žica na stegnu, ovijalka na roki, Hare Krišna in list kanabisa, prebodeno srce z napisom Tilen na levi joški (takrat je hodila z nekim Tilnom), plamen nad (pobritim) venerinim gričkom. Brat Maks jo je ob vsaki novi sliki zbadal, da bi bilo ceneje in bolj higienično, če bi o svojih travmah napisala knjigo, ne pa da hodi naokoli kot strip za okolico. Jebi se, mu je rekla, raje mi zabobnaj kakšen badžan. Pa sta pela celo popoldne Hare Krišna, Krišna, Krišna, Rama, Rama in sta se smejala mladosti, ki je lahkotno kot ptica preletela zaostalo generacijo njunih staršev.

Alja se je še enkrat obrnila. Tista kačja glava se ji res ni videla iz črnega ovratnika. Zet Milan je stal kot honorarni varnostnik ob njej, iskal je primerna čustva za ta trenutek, ki je njega še bolj presenetil kot ostale. Mrliča še ni videl, v njegovi optiki so ljudje prihajali na svet v nekih belih bolnišnicah na neznani lokaciji in se kot povite štruce znašli v vozičkih ponosnih mamic, izginjali pa so v podzemni upepeljevalnici, ki je bila še najbolj podobna garaži, in tam izpuhteli v zrak. Morda je dvomil, če od človeka res ostane samo za dober kompot pepela, mogoče z ostalo količino gnojijo park okoli komunale, k sreči je kar molčal in ohranil nekaj ugleda.

Ko sta se spoznala z Vilmo, ga je ta držala dolgo od sebe. Preden se je slekla pred njim pod lučjo, je zdirjala k tetovatorju in ta je besedo Tilen uspešno prepikal v Milan. Rezultat je preverila pri Maksu. Slekla se je in ga prosila, da prebere napis. Kaj vidiš tukaj, je s kazalcem rinila v joško. Maks je grbančil čelo in prebral: Tilan. Klofnila ga je in mu rekla, daj še enkrat. Tokrat je prebral Milan. Vzel je kemični svinčnik in nekoliko popravil črto. Za silo bo. Potem je šla k ljubimcu in se slekla pri bledi svetlobi in Milan je zlogoval svoje ime z njene joške. To ga je prepričalo, da sta si usojena.

Kakšna otroka sva naredila, je sedaj Alja vprašala Tomaža v žari, ampak ta je dosegel nivo ravnodušnosti in odpuščanja. Vsak hodi svojo pot in jo na koncu tudi plača z lastnim denarjem.

Vem, je zavzdihnila, tudi midva sva plačevala nekaj let obresti prvega objema. Obrnila se je k hčerki. Vilma, na zrak moram. Hči jo je zajela pod komolcem, zlili sta se v eno črnino in stopili na svetlobo. Ljudje so uvidevno utihnili, nekateri so morali celo ugasniti smeh, pohoditi cigareto in si nadeti trenutno resnost na obraz. Tja pojdiva, je pokazala Alja, samo nekaj korakov. Vilma je izkopala stekleničko vode iz torbice in jo ponudila mami. Pij. Samo požirek, je šepnila Alja in nagnila glavo. Ko jo je spustila, je potegnila s pogledom čez pogrebce, znanci in neznanci so v polkrogu stali okoli vežice, eni so še prihajali, nekateri so izkoristili priložnost in popleli po grobovih, sami bledi obrazi, večinoma starejši in tam po stezici, pokriti s peskom, je počasi nizal korake Tomaž. Mojbog, kaj sem videla, prijela se je za glavo in zaprla oči, privide imam. Potem je spet pogledala in moški srednjih let je res hodil po pesku in s pogledom iskal nekoga. Imel je Tomaževe poteze, Tomažev obraz in koder je sunil s čela tako kot on. Je to srečanje z dvojnikom, dušo dvojčico, privid, slučaj? Vilma, pelji me nazaj, je šepnila hčeri in sprijeti pod roko sta se vrnili v kamniti hlad. Ljudje imamo svoje dvojnike, podobne obraze, oči pa vidijo, kar želijo, kar potrebujejo. Ampak, ali je ta moški prišel na naš pogreb ali je naključni sprehajalec na pokopališču?

Moje sožalje. Zadnji pogrebci so se vrstili ob njej. Tomaž je bil sedaj v plasteh obdan z rožami in svečami. Če bi bil živ, bi rekel, da ljudje pretiravajo, ampak to je človeško, ob smrti vsi pretiravamo, z obiljem pokrijemo primanjkljaje, ki so nastali zaživa. Poslednji odkup za dolga leta premajhnih pozornosti.

Iz kota se je neslišno primaknil uslužbenec in nakazano salutiral pred njo. Gospa, poslovite se, začeli bomo. Od zunaj so se postrojili njegovi kolegi v vrsto in čakali na protokol. Imeli so prave grobarske obraze, ravnodušne, kamnite, dolgočasne. Njih sapa je dišala po cipresah in žganju. Čakali so vdano kot kamen. Ne mudi se. Tu ne teče več čas, ampak se razliva večnost. Alja je stopila pred žaro in se izjokala do konca. Potem se je zravnala, obrisala solze in pogledala v prazno. Naj se začne.

Zadoneli so še eni koraki, z desne se je približala še ena senca in se ustopila ob njo. Okamenela je, saj ni mogoče, ni res, ne sedaj in ne tukaj. Dolga ženska roka v črnem rokavu je poiskala pušpan in pokropila žaro. Potem se je obrnila k njej in tiho rekla.

– Pozdravljena, sestra.

Dihaj, dihaj, si je prigovarjala, dihaj, umiri se. Sedaj bi ji prav prišel Maks s kakšnim otožnim indijskim napevom. Vdih, izdih. Obrnila se je.

– Pozdravljena, Tadeja. Ti tukaj.

– Tukaj.

Stali sta kot dva stebra in poravnali pogleda na žaro. Potem sta se spet nekoliko zasukali druga proti drugi. Oči so tipale in preverjale. Kako se je spremenila! (Obe hkrati.) Postarala se je! (Obe hkrati.) Tadeja je nosila trd obraz, Alja je čutila, kako ji trzljaj vleče ustnico.

– Greva skupaj?

– Greva, je zavzdihnila Alja in pokimala uslužbencu s kapo. Nataknil si je bele rokavice in poprijel žaro.

– Za mano …

Malo je pomolčal in v delčku sekunde razvozlal situacijo.

– … gospe.

In sta šli z ramo ob rami, ubrani v korak in z dvakrat vznemirjenim srcem. Skupaj sta stopili pred grob, skupaj poslušali otožno pesem okteta in ena za drugo vrgli dve beli cvetici v odprtino. Za njima se je dvignila plima polglasnih človeških komentarjev. Od daleč bi jo lahko zamenjali za molitev. Pogreb je postal družabni dogodek z novo dimenzijo.



Ljudje so se oddaljili in šumeli kot čebele. Pogovori so se že preklopili na vsakdanje teme, v kolonah so olajšani zapuščali grobove po belih stezicah, Vilma je z možem stala ob izhodu in čakala mamo. Milan je iz neke vaze vzel belo krizantemo in si jo pripel na suknjič, zdelo se mu je, da je tako prav. Izgledal je kot kakšen Cankarjev oboževalec. Maks se je pojavil ob grobu in kleče polagal nanj poljsko cvetje. Njegove bose noge so se jasno odražale med zelenjem. Jokal je mirne in čiste solze, prižgal dišečo palčko in tiho molil za očetom. Zibal se je v ritmu neslišne glasbe, vsake toliko je iz njega prišel stok, ki nastane, ko človeka lomijo sile izgube. Vilma je stopila k njemu in ga podržala za ramo. Maks se ni premaknil. Potem je prižgala tanko damsko cigareto in puhala stran od groba.

Alja in Tadeja sta stali skupaj, dve črni ženski z belim obrazom, in čakali. Vilma je prišla k mami.

– Vilma, to je tvoja teta Tadeja.

– Vilma, se je predstavila in ponudila roko, nisva se še srečali …

– … živela sem v tujini, daleč, je Tadeja nepotrpežljivo presekala ugibanja.

Vilma je pokazala proti izhodu. Na sedmino morajo. Alja je obstala, ošinila Tadejo in odkimala.

– Pojdite, jaz pridem za vami.

– Ampak mami …

– Pojdi!

Skoraj zavpila je in nekaj glav se je obrnilo. Se je obetal škandal na pogrebu?

– Pojdi, je tiše ponovila Alja, vse bo v redu, poskrbi za sorodnike, posedi jih, Milan, ti jim natoči vina.

Milan je pokimal, naloga je bila jasna, potegnil je Vilmo in stekla sta do avta.

Sedaj sta bili sami. Alja je odpela zgornji gumb na kostimu in pogledala Tadejo. Ta je bila oblečena skoraj ekstravagantno, nosila je elegantno črno obleko z visokim ovratnikom, ki je poudarjala status lastnice. Molče sta se merili. Potem ju je samo od sebe potegnilo v hojo. Gibanje nog bo sprožilo besede, ki so bile naložene v čakalnici. Šli sta proti vojaškemu delu pokopališča, kmalu sta bili sami. Alja je izdahnila prvo besedo.

– Dolgo se nisva videli.

Tadeja je ostro vdihnila skozi tanek nos.

– Dolgo. Štirideset let, leto gor ali dol.

Pesek je škripal pod nogami.

– Si sama prišla?

Tadeja je pokimala in jo zabodla z očmi.

– Ti pa si sedaj sama …

Bilo je neizprosno cinično. Alja je požrla solze. Otroka sta na svojem, živita neko življenje, ki je njej tuje, v Tomažu je imela moža in družbo in ja … sedaj je sama.

Tadeja je zapela mišice na licih.

– Sedaj veš, kako je, če iznenada ostaneš sam. Prav ti je.

– Prosim te, Tadeja, ne tukaj!

– Zakaj pa ne tukaj? Speljala si mi moža, prevarala si lastno sestro, ukradla si mi ljubezen, pokopališče je idealen kraj za sklepno besedo in zadnje dejanje. Rada bi zagrebla že enkrat to dolgo preteklost. Sem nisem prišla sejat lepih besed, ampak da opravim s tabo žetev. Vsa leta sem te preklinjala, ampak izgleda, da moram to izstreliti v tebe neposredno, sicer se mi bo žolč razlil. In ja, želela sem se posloviti od svojega moža.

Govorila je trdo, hitro, vedno glasneje, do kričečega spakovanja.

– Bivšega moža.

– Prvega moža.

– Obe sva ga imeli.

Tadeja se je zasukala na peti in stresla Aljo za rame.

– Jaz sem ga imela samo slabi dve leti, ti pa štiri desetletja. Pri meni se je ogrel za ženski svet, pri meni je bil objeman in občudovan, iz plašnega fanta sem naredila moškega in ti si mi ga toplega speljala. Lastna sestra mi je ukradla moža, sramota, sorodniška zahrbtnost, dvolična kurba si bila!

– Prosim, Tadeja, zgodilo se je samo od sebe, nobenega slabega namena ni bilo!

– Poiskala bi si svojega moškega, tako pa si samo čakala, da bom odšla na turnejo po Evropi, in si se ugnezdila med naju. Ženska ujame moškega, se mu ponudi, obe veva, da so moški slabiči. Ko zagledajo kožo in dlakavi trikotnik, izgubijo pamet, če bi bila hladna in nedostopna, se Tomaž ne bi upal zaplesti s tabo. Saj ga dobro poznam!

Tadeja se je grozeče nagnila k njej, izza ustnic so se ji zabliskali zobje.

– Zakaj ga nisi takrat omrežila, ko smo bili še skupna študentska družba, zakaj si čakala, da sva se poročila, se ljubila, šla na poročno potovanje, iskala novo stanovanje, zakaj si lastno sestro ubila s svojim dejanjem, z brezobzirnostjo? Zakaj? Zakaj si mi uničila življenje?

Alja je sedla na star lišajast spomenik iz peščenjaka in hlipala v dlan. Zakaj? Zakaj? Neumno vprašanje.

– Nimam odgovora, se je zadrla nazaj kot smrklja, tako se je zgodilo. Prej sem bila premlada, flankirala sem naokoli, za resno zvezo mi ni bilo, potem sem dobila službo in stanovanje v K. in …

– … moj mož ti je bil pri roki, pa si ga vzela zraven! Prasica!

– Ti me ne boš zmerjala s prasico, ne na tem pokopališču, Tomaž se še ni ohladil v grobu!

– Naj tudi on sliši, kar mu pripada, zapičil se je v mojo sestro in me prevaral.

Alja je zdrsnila na kolena in tulila v torbico, dvignila je slinast obraz, oči so bile rdeče obrobljene, iz nosu se ji je vlekel smrkelj, gledala je Tadejo in jokaje zlogovala.

– Še vedno sva sestri.

Podrsala je k njej in se je oklenila okoli nog. Tadeja je stala kot traverza.

– Na žalost. Na, vzemi robec, obriši se. Sestri sva, res je, sestri, ki se sovražita. Od sestre se ne moreš ločiti, sestra ti je usojena, tvoj rod je, tvoja kri, ampak danes te moram ponižati, leta dolgo sem čakala, da ti v obraz povem, da si ničvredna vlačuga.

– To sem si nekaj časa sama očitala, je odsotno zašepetala Alja, lahko prihraniš besede.

S težavo se je dvignila in spet sedla. Zibala se je na kamnu in jokala od vsega hudega. Nihala je s trupom in se tolažila kot otrok, ki mora to storiti sam, ker ni sočutne roke, ki bi mu odvzela žalost. Držala je samo sebe čez ramena in zmajevala z glavo. Tadeja je stala trdo ob njej in jo mrzlo prebadala.

– Trpi, kar trpi, vsaj malo zadoščenja čutim. Upravičeno.

– Hoteli smo te najti, pa si se izgubila nekje v Evropi, menjala si naslove, na pošto nisi odgovarjala.

– Točno tako, je zajedljivo odvrnila Tadeja, bilo je namerno.

– Ko sta umrla starša, smo te iskali v vseh opernih hišah. Nisi prišla na pogreb.

Alja je dvignila glavo in vprašujoče obvisela na njenih očeh. Tadeja je odprla torbico in izvlekla cigaretnico. S pritajenim užitkom je prižgala konico tobaka in globoko potegnila dim. Prsti so se ji tresli in dim je poplesaval v vijugah.

– Bila sem na pogrebu. V maski iz Turandota, z lasuljo in silikonskimi ličnicami, zadaj sem stala, povem ti, Christien je odličen masker. Stala sem nekaj metrov za vama s Tomažem, držala sta se pod roko, vzoren zakonski par, ha!



Ni bilo tako enostavno, je pomislila Alja. Začelo pa se je tako, kot preprosta domislica, usluga, Tomažu se je zdelo samoumevno, da ji prepelje stvari v K., njej pa tudi. Naložila sta škatle in jih zvozila v njeno novo stanovanje. Vmes šale, dovtipi, spogledovanja. Za tvoje mini oblekice bo tale omarica kar dovolj, jo je zbadal, svoje mini perilo pa lahko zložiš kar v šatuljo za nakit! Smejala se je radoživo, dekolte se ji je dvigal v smehu. Poslala ga je po pivo in sendviče ter razvrščala garderobo. Vrnil se je dobre volje in razigran. Dišal je po vinjaku. Prinesel je pivo in vodko. Pila sta dovolj dolgo, da je družabnost začela postajati samoumevna, dotiki rok so se namnožili po krožnici telesa, alkohol ju je zazibal, postelja ju je spodnesla, bila je francoska postelja, narejena za udobno erotiko, resnični svet se je sesul v prah, postal je oddaljen in nepomemben, slovenski poljub se je podaljšal v francoskega, ko sta zaprla oči, sta ugotovila, da je na notranji strani vek obetavna pokrajina bližine, zaklenila sta vrata in hkrati spustila duševne rolete pred opotekajočimi očitki, ki niso več dohajali galopa njunih konj. V nekem trenutku se je svet dokončno razcepil, vse je ostalo pred vrati spalnice, ves dnevni drobir, ves ostali svet, včerajšnji bližnjiki so se pomanjšali, postali so tuji, neznani, neka ženska je komaj slišno pela arije na odru nemške opere. Ko so izginili vsi, sta ostala sama v dolgem objemu.

Takšna ju je zbudilo jutro. Tista zakonska ženska si je v garderobi nemške opere že zbrisala z obraza umetne barve, onadva pa sta se prepletena z rokami in nogami še lepila drug na drugega s slino nevednosti, mižala sta in odlagala prebujanje. Potem sta le odprla oči in svet ju je gledal z začudenjem in zaničevanjem. Obstopili so ju nevidni ljudje in očitki. Sledila je sodba. Kriva. Pojedla sta sadež s prepovedanega sorodstvenega drevesa. Alja je šepnila, mojbog, kaj sva storila. Tomaž se je zazrl v strop in molčal, ker ni bilo pojasnila. Obrnil se je v steno in čakal, da se bo pokazal izhod. Na koncu sta morala vstati. Stopila sta preko prevrnjenih steklenic. V kopalnici sta improvizirala umivanje, našla sta brisačo, oblekla sta včerajšnje obleke in šla na kavo v bife preko ceste. Molčala sta. Nista vedela prav, ali naj se tolažita ali obsojata. Ali ti je bilo lepo? je šepnila Alja. Pokimal je. Meni tudi, je smrknila. Kaj bova sedaj? Skomignil je z rameni. Molče sta odšla skupaj do njegovega avta, suho sta se poljubila in odpeljal se je nazaj.

Zvečer se je vrnil.



Bila sta skupaj še deset dni.

– Vem, je raskavo segla v svoje spomine Tadeja. Ko sem prišla iz Nemčije, je bila doma samo mama. Le vprašala sem jo, kje je Tomaž, pa se je že sesula sama vase in se tresla. Saj poznaš mamo, ni se znala pretvarjati, vse si ji prebral z obraza. Kje je Tomaž, sem ponovila, ona je lovila sapo, odkimavala, da ne ve, in hkrati gledala nekam čez okno, da se je Alja odselila v K., avta ni bilo na parkirišču. Tvoj novi naslov si je napisala kar na koledar, bledica jo je zalivala, še pri štedilniku ni več znala stati, mečkala je predpasnik in jecljala, v meni se je dvignil vihar sumničenja, šla sem na prvi avtobus, prišla v K. Tomažev avto je bil parkiran kar pred tvojim stanovanjem, res je bil zaljubljen amater, detektiv začetnik bi ga našel v petih minutah, kaj šele jaz, ki me je vodil pasji instinkt. Vseeno sem mu dala nekaj priložnosti. Morda se bo odpeljal nazaj k meni. Šla sem v bife čez cesto in čakala. Pila sem kavo za kavo in kadila. Še eno uro ti dam, sem si prigovarjala. Vidva naivna zaljubljenca niti tega nista dobro vedela, da nimata zaves v stanovanju, ko se je prižgala luč, sem vaju imela kot na odru, ob vsakem mimohodu sta se sprijela in se mokro poljubila, norela sem ob tej živi predstavi prevare, kamenela od razočaranja. Ko ti je potegnil majico s telesa in ti poljubil dojke, sem umrla zanj in on zame. Njemu je takrat potegnilo, da je padel večer in je spustil rolete. Gledal je vame čez cesto, a me ni videl. Bila sem v temi, on pa razsvetljen v svojem grehu. Iztegnila sem kazalec in ga ustrelila. Zame je bil mrtev. Spila sem viski in odšla.

Besede so bobnele kot plaz, Alja je smrkala v robec.

– Domov sem se vrnila mrzla in otopela. Mama je nekaj jadikovala in vila roke od obupa, odrinila sem jo, s to materinsko šlevo si nisem imela kaj pomagati. Legla sem na posteljo in prebedela noč. V meni je pljuskalo morje besa. Bila sem živa prebodena kot na ražnju, če bi me oropali in posilili sredi mesta, ne bi bilo nič drugače. Tomaževe stvari sem zmetala skozi okno na dvorišče, slike sem strgala. Zjutraj sem zložila dva kovčka in odšla nazaj, od koder sem prišla, v München. Za sabo sem zrušila vse mostove. Kar jaz odsekam, ne zraste več. Takšna sem, kakšna druga bi se pogajala, se lasala s tabo, delala scene na ulici, ampak ne jaz. Kar odrežem, odpade za vedno. Ljubezen sem prekovala v maščevanje.

– Vem, je posmrkala Alja, iskali smo te, nismo te našli.

– Upravi opere sem prepovedala, da komurkoli posredujejo moje osebne podatke. Bila sem svobodna umetnica, vsak vikend sem pela drugje. Živela sem v hotelih.

Tadeja se je umaknila za dva koraka stran. Kadila je premišljeno, gledala nekam v prazno in se rahlo pozibavala. Dobro se je počutila, izbruhala je najhujše iz sebe in začela čutiti olajšanje. V ustih je začutila okus novega užitka, okušala je sladkost soočenja in upravičenega očitanja, ki se je mešalo z grenkobo prevarane ženske. Alja si je popivnala solze in si obrisala obraz. Sedla je bolj pokončno in na dolgo izdihovala. Bili sta utrujeni od besed, ranjeni od lastne roke, dve vojakinji v blatnem strelskem jarku pozicijske vojne. Dve črni ženski, privatni grobarki. Izkopali sta nek pretekli grob in ven izvlekli napol strohnjeno truplo medsebojne zamere, krivde in sovraštva. Ni si še zaslužilo večnega pokoja, sedaj je ležalo pred njima v trohnobi in grdoti razpadanja. Še nekaj udarcev si je zaslužilo. Obe sta obračali obraz stran od njega in vendar ju je povezovalo. Tadeja je izvlekla pahljačo in si popihovala obraz.

– Zato te ni našel.

Alja se je odkašljala.

– Po kakšnih dveh tednih se je Tomaž zlomil in mi povedal, da gre nazaj k tebi. Da mu je žal, da ga bo pretrgalo. Da naju je zaneslo. Sedaj sem jaz prejokala cel dan, odšel je zvit v dve gubi, majhen, negotov, skoraj šlevast. Opravičeval se je, jaz sem kimala, prišel mi je blizu, preblizu, ko sva se spustila drug v drugega, sva pozabila na cel svet, predajala sva se v brezumnem zanikanju, postajala eno, a ko sva se prebujala, je pred nama stala srhljiva nerešena prihodnost. Vsi naši odnosi so se hkrati zrušili in zakomplicirali. Z eno potezo sva sestro naredila za sovražnico, starše za tožnike, Tomaža za prevaranta, mene za zapeljivko in ob vsem tem sva si bila na štiri oči všeč. Jaz sem svojo mladost čez noč pustila za sabo. Ko je Tomaž odšel, sem bila odrasla ženska s prvimi bridkimi izkušnjami.

Tadeja je obračala hrbet stran od nje.

– … in vendar se je vrnil k tebi.

Alja je pokimala.

– Vrnil se je čez en mesec. Tebe ni bilo več, razumel je, da je odsekana veja z nekdanjega drevesa. Vrnil se je in potem sva začela spet od začetka, počasi, s pogovori, z novim iskanjem bližine. Trajalo je. Brezbrižna norost ni nikoli več stopila med naju.

Tadeja je pihnila nad glavo.

– Vsak plača svoje napake z lastnim denarjem.

Alja jo je pogledala od spodaj, ustnice je imela razmazane.

– To zmedo sva plačevala še dolgo. Dvakrat sem splavila in se prejokala dolge tedne, Tomaž je živel v melanholiji in stalnim preudarjanjem, kako bi bilo, če … Med ločitvijo, kjer te je zastopal tvoj odvetnik, se je čisto potegnil vase, bil je siv, mrk, daleč od mene. Potem sva se počasi pobrala in si prišla spet bliže, previdno sva tapkala po novih časih in preverjala, če je že minila nevarnost naslednjega razkola.

Počakala je z odprtimi usti.

– Pa ti, kako si živela?

Tadeja se je ponosno napela in dvignila obrvi.

– V Nemčiji sem takoj ujela mladega režiserja in preživela sva nekaj norih let. Podžigalo me je maščevanje, zdelo se mi je, da s svojim svetovljanskim uživanjem mučim Tomaža doma. Pela sem po raznih odrih, spoznavala slavne in pomembne, obsenčil me je žaromet slave, dokler …

Obmirovala je skupaj z grobovi, cipresami, umrlimi in sporočala s svojo pojavo, da človek umre večkrat v življenju. V sebi zakoplje svoje male mrličke in živi z njimi, kakor ve in zna. Človek je majhna pokrajina s hiškami, cerkvicami, zabavišči in pokopališčem. V njem živijo mnogi prebivalci, nekatere pozna zgolj na videz.

Po diagonalni stezi je prihajal proti njima moški v temni obleki, spet se mi blede, je pomislila Alja, Tomaževe poteze na njem, tisti koder čez čelo. Pokazal je z roko na Tadejo.

– Mutti, ali greva domov?

Tadeja je pohitela k njemu in tiho sta si govorila v uho. Prikimaval je in gledal na uro. Potem sta se skupaj približala Alji, ki se je dvignila vsa tresava, pravkar se je zavedla, da sorodstvene tragedije še ni konec. Opera se konča z zadnjim krikom, zavesa še ni padla.

– Dieter, to je moja sestra Alja.

– Pozdravljeni, je rekel v še kar lepi slovenščini, nikoli se še nismo srečali, lahko bi nas kdaj obiskali.

– Ja, je kimala Alja in se rokovala. Tomaževa roka, topla dlan, moža sem pokopala, po ovinku se je vrnil k meni, nora sem.

Potem sta spet stopila nekaj korakov stran od nje in se v nemščini tiho pogovarjala. Dieter je pokimal, pomahal Alji in odšel proti izhodu. Tadeja se je vrnila in se ustopila pred Aljo, ki je spet zbirala zrak in besede.

– To je Tomažev sin! Njegove oči ima, obraz, lase, ne zanikaj!

Tadeja je zavrtela dlan in klofnila Aljo čez usta. Mehko je počilo, na roki je imela črne čipkaste rokavice.

– Tega ne boš nikoli več izgovorila! To je moj sin Dieter, njegov oče je Michael Lindner. Dieter je z menoj prišel na pogreb soproga moje sestre, s katero morava ob tej priložnosti urediti neke zadeve glede dediščine. To je uradna verzija in zate mora zadoščati. Ali pa bi rada spet vtikala prste v tuje zadeve? Obriši si kri.

Alja je sedla nazaj na kamen, noge so popuščale pod bremeni presenečenj. Odkimala je. Tadeja je pogledala okoli sebe in sedla na nizko klopico ob sosednjem grobu.

– Ja, je rekla, noseča sem odšla. Tistega režiserja v Münchnu, ki je rad gledal za mano, sem speljala v posteljo, šepetala sem mu, naredi mi otroka, režal se je in mi rad ustregel, saj veš, kakšni so moški, za fukanje jih ni treba dvakrat prositi, mislil je seveda, da so to bolj daljnoročni ženski načrti, kratkoročni efekti pa so mu bili zelo všeč. Ni bil napačen moški, sčasoma mi je postal všeč, a obenem je bil pripravno naiven. Čez tri tedne sem mu sporočila novico, ki sem jo že dolgo vedela, da mu je uspelo zasaditi človeško ribico vame. Malo je prebledel, a sem ga potolažila, da bom ostala umetnica in bolj honorarna mamica in da bom s tem otrokom zaključila svojo reprodukcijo. Da bova ostanek življenja posvetila operi in umetnosti. To je rad slišal. On je bil režiser, jaz pa scenografinja. Rekvizite za družino sem prinesla kar s seboj. Moški lovi, ženska ga ujame. Ženska odpre noge v darežljivosti, zapre jih kot past. Skupaj sva ostala dobrih deset let. Potem so prišle mlajše, pa tudi mlajši, vzhodni veter ga je odpihnil. Tak je svet umetnikov, naša telesa pripadajo gledalcem, mešamo prava in igrana čustva, nosimo sposojene kostume, patetični smo. Z Dieterjem sva lovila ure med mojimi vajami in nastopi ter njegovo šolo. Glasba ga je tolažila tako kot mene. On je tak rahločuten človek. Ko se srečava, mi prinese rože in me poljubi. Zvečer mi igra na klavir in včasih zapojem. Potem gledava otožno skozi okno, kot da nekaj manjka. Življenje pa je kot mehka zemlja, vsak vanjo odtisne sled svojih nog. Če si še tak bedak, ostane za tabo prehojena pot.

Obe sta pomolčali.

– O čem premišljuješ? je vprašala Tadeja.

– Ah, je zamahnila z roko Alja, prehoditi moramo življenje, kakor vemo in znamo.

– Niti ne vemo kam niti ne znamo, je pihnila Tadeja, vse je bolj ali manj spotikanje in improviziranje. Greva malo hodit, noge so mi otrpnile.

Zaslišalo se je skupno stokanje, poravnali sta neubogljivi telesi in s počasnimi koraki merili potko med parcelami.

– Poslušaj, Alja, je tukaj blizu kakšna kavarna s spodobno kavo, po možnosti Illy?

– Je, nedaleč od vhoda je kavarnica Zvonček. Ampak takšna ne morem tja, poglej me.

Nogavice na kolenih je imela raztrgane.

– Prava dama ima v torbici vedno par rezervnih nogavic.

Spet je zazvenela vzvišena in posmehljiva.

– Imam jih v Vilminem avtu, je nekam čez ciprese pokazala Alja.

Tadeja se je ustavila in pobrskala po svoji torbici. Našla je zavojček.

– Izvoli, podobni sva si, preobleci se.

Stopili sta med ciprese, Alja se je sezula in posvaljkala nogavice do stopal. Nato je previdno potegnila nase sestrino rezervo, zategnila gube in se obula na travi.

– Spodobna sem, greva na kavo.

V kavarnici je bilo le nekaj ljudi. Oprema lokala je bila uglašena na bližino pokopališča, vzdušje je bilo komorno, natakarji tihi in nevsiljivi, glasba pridušena. Kuhali so dobro kavo, njihov kapučino je bil klasično odličen, le namesto srčkov so barmani v peno izrisovali bolj nevtralne kroge in spirale kot simbol večnosti ali celo križ.

Dobili sta kavi in obe sta zaprli oči med opojnim vdihom. Srknili sta požirek in počakali, da je poživilo zakrožilo po telesu in opravilo delo, za katero sta ga plačali. Preplavila ju je blaga toplota in vznemirjenost, ob kateri človek zaprede kot maček. Alja je odgriznila piškot, ki je bil postrežen s kavo. Njuna sedmina. Spet sta odpili.

– Je v redu? je Alja pogledala sestro.

– Kava je odlična, če je že dan tragičen.

Obmolknili sta. Tadeja je vzela svoj piškot in ga ponudila čez mizo.

– Na, vzemi, vedno si bila sladkosneda.

Alja ni mogla presoditi, ali je to očitek, posmeh ali spomin.

– Kaj bova sedaj?

Tadeja je cinično prhnila.

– Sedaj bova šli vsaka na svoj dom in čakali na lastno smrt, na vrsti sva.

– Se bova še kaj videli?

Tadeja je zmignila z rameni.

– Morda, Tomaž, ki je stal med nama, je odšel, medve sva ostali. Če te nisem do sedaj ubila, te tudi v bodoče ne bom. Oslabela sem, sentimentalna postajam, starost mi je spremenila optiko, včasih sem tako sama, da mi vsak človek prav pride. Še zoprneže ogovarjam.

– Kje živiš sedaj?

– V Münchnu, pogosto sem v Salzburgu, kjer je Dieter ravnatelj glasbene šole.

– To ni daleč, lahko se še srečava. Lahko prideš tudi k meni, ostaneš za dlje, imam dovolj prostora.

– Hitro se odločaš, draga sestra, tako si naredila tudi s Tomažem.

– Prosim, ne začenjaj spet, danes sva ga pokopali, skupaj sva ga pokopali.

Oprijeli sta se kave in se tolažili z vonjem in okusom.

– Alja, jaz potrebujem nekaj močnejšega, natakar, viski z ledom prosim.

– Jaz bom viljamovko, je dodala Alja.

Sedeli sta še dolgo, ponovili sta pivsko rundo, nekaj ljudi se je izmenjalo, na vrsti je bil naslednji pogreb, prišli so novi pogrebci, bili so v temnih oblekah, oči so jim žarele od tihega zadovoljstva, da so še na živi strani življenja, da lahko gledajo smrt z drugega brega, sestri sta govorili o minulih letih, Alja se je držala za glavo glede otrok, oba sta malo trčena, in Tadeja se je posmehovala svojemu življenju operne pevke, vsi so s tabo, vsi ti ploskajo, ko si dober. Potem se prej ali slej obrne gledališka sreča, življenje poteka pred kulisami, ko se nekega dne obrneš, jih ni več, odrski delavci so jih pospravili, luči so ugasnili, sam si na odru, hišnik te pošlje domov, nobenih šopkov rož ni več, oboževalci so utihnili, poklicno prijateljstvo je razpadlo, komaj najdeš človeka, ki bi te imel rad brez preračunljivosti, odkrila je toploto malih ljudi, bivšo kostumografinjo, sosedo lektorico in nekaj upokojenih opernih div, sestajajo se v njihovih stanovanjih in se po starih fotografijah spominjajo minule slave, škandalov, flirtov. Slava je hoja po stopnicah, ki se vijejo v nebo, nekega dne stopiš v prazno in se presenečeno zbudiš kot navaden človek. Na ulici te nihče več ne prepozna, novinarji te obiščejo čez leta za pogovor v rubriki Bilo je nekoč …

– Tudi nama ugašajo luči, sestra, predstava se zaključuje.

Natakar se je vljudno odkašljal. Ugasnil je predzadnjo luč nad šankom in oznanil, da zapirajo.

– Torej je oboje, simbolično in resnično. Še en viski in viljamovko za slovo obema.

Natakar jima je zamenjal prazna kozarca in vljudno počakal, da sta popili. Kremžili sta se od ostrine pijače in pihali pod nos. Odmaknil jima je stola in na stežaj odprl vrata.

Prijeli sta se za komolce in se nekoliko majavi znašli na cesti.

– Kje je grob najinih staršev? Tadeja se je sukala okoli sebe.

– V sektorju C, ampak sedaj je že temačno, težko bova našli.

– Bova že. Sprijeli sta se in kot dve stari vešči sta se med branjem priimkov prebili do prave parcele. Alkohol jima je nekoliko zapletel korake, a obenem dodal voljnost, radoživost in nekritičnost. Tukaj sva. Pobožno sta obmolknili in se spustili do zadnjega skupnega spomina, ki še ni bil skaljen z zamero.

– Se spomniš, ko sva na skrivaj kadili v drvarnici?

Alja je pokimala.

– In ko sva ponoči zlezli skozi okno in ušli na ples? Strgalo se mi je krilo in sem blago spela s spenjačem!

– Žrebali sva, katera bo šla po kondome v lekarno.

– Dve naivni kozi.

Hihotali sta se in se dregali pod rebra. Potem molk in gledanje notranjih slik. Tema se je gostila čez pokopališče.

Tadeja je spet otrdela in poravnala Aljo pred seboj.

– Obljubi na grobu najinih staršev.

– Obljubim kaj?

– Da ne boš mojemu Dietru nikoli omenjala Tomaževega očetovstva. Potem se lahko še kdaj vidiva.

– Obljubim.

Obljubim. Tako bom videla Tomaža v drugem človeku, ki je njegov sin. Videla bom sestro, s katero imava podobno postavo in si lahko posojava nogavice. Videla bom, kako zamere razpadajo v prah zaradi lastne starosti in jih odnese piš vetra. Videla bom oder, na katerem je moja sestra odpela zadnjo vlogo. Svoji sestri bom skuhala kosilo in jo gledala, kako premišljeno jé. Sladico bo dala meni, ker sem sladkosnedna.

Tadeja je zavzdihnila. Iz torbice je izvlekla ploščato stekleničko in nagnila. Brinjevec, za krče. Ponudila je še sestri. Naslonili sta se na kamen in si podajali univerzalno žensko zdravilo za krče in žalost.

– Pojdiva sedaj. A veš, da v Nemčiji kuhajo prav zanič kavo, Dunaj je soliden, Milano odličen, Nemčija pa poden.

– Pri nas je, kar se kave tiče, vedno bolje. Tudi jaz kuham dobro kavo, Tomaž mi je nekoč kupil odličen italijanski aparat za espresso.

– Pusti sedaj Tomaža, pokopali sva ga.

Obe sta se mulili v temo. Tadeja se je odkašljala.

– Poslušaj, Alja, kaj pa je pravzaprav neslo Tomaža?

Tema je dopolnjevala molk. Alja je ritualno zavzdihnila kot izkušena vdova, ki je pač doživela več slabega kot dobrega in je to sedaj za njo.

– V motelu so ga našli.

– V motelu … torej … a prasec te je šel varat v motel?! Moškim ne moreš zaupati, ne živim ne mrtvim, ne mladim ne starim.

– Ne, ti vidiš povsod zarote in prevare. Imeli so obletnico mature v C. Rekel je, da bo prespal v motelu. Zjutraj so ga našli mrtvega.

– Seveda, kakšna stara šolska ljubezen, polna refoška, ga je zajahala, pa je padel s sedla. Ona je hotela, on pa ni mogel. Spomini so ga zvabili v past spozabe. Gnal je srce čez mejo, da bi zadovoljil gospo sošolko. Ampak tokrat nista bila na maturantskem izletu v Dubrovniku.

– Ne govori tako o Tomažu, privoščljiva si. Bil je v pižami.

– Tudi pižama ima razporek. Če bi pogledali pod posteljo, stavim, da bi tam našli ženske hlačke. Ko je videla candra, da mu je zavdala, je napol gola zbežala iz sobe. Hlačke je našla čistilka konec tedna.

– Tadeja, ne piši scenarija za film. Končajva sedaj, pojdiva nazaj v svet živih.

– Nič ne vidim, tema je.

Tadeja je prižgala vžigalnik. Prijeli sta se pod roko in počasi drsali z lučko pred seboj.

– Previdno, je robantila Tadeja, če padeva, se bova razbili kot glinen lonec. Pet kirurgov naju ne sestavi.

– Dvigni nogo, tu je stopnica.

– Hvala.

– Saj te nimam tako rada, samo rezervnih nogavic nimava več, če tokrat ti padeš na koleno.

– Vedela sem, da si egoistična prasica.

– Hvala, to že vem. Sprašujem se, kako da ne najdem ustrezne psovke zate?

– Za preklinjanje moraš sovražiti.

– Našla bom svoj način. Morda bi ti prilepila oznako, da si ostarela napihnjena operna primadona, ki diši po naftalinu in pušpanu.

– Nobenega spoštovanja do starejših ni več! Pušpan dehti iz grmovja, naftalin pa pripada obleki, kostumografinja mi jo je posodila iz skladišča.

– Nimaš denarja za svojo obleko, so te Nemci naučili škrtosti?

– Kos opere sem vzela s seboj, moja skrivnost.

– Poslušaj, sestra, pravzaprav te nikoli nisem slišala peti v živo, daj zapoj mi kakšno arijo.

– Ah, vrane se mi bodo smejale.

– Vrane spijo, mrtvi so gluhi. Daj zapoj, zame, za mamo, očeta in Tomaža.

– Ne, za Tomaža ne bom pela, hk.

– V redu, potem pa samo zame, za mamo in očeta.

– Kje je naš grob?

– Tam, je zamahnila Alja v temo, tam nekje.

– V redu. Drži mi vžigalnik. Ups, bolje, da mene držiš, tla so nagnjena, ne porivaj me, samo drži me za komolec. Mozart, Čarobna piščal, drugo dejanje, arija Kraljice noči. Torej, zavesa se dviguje, orkester igra, stopim na oder, reflektor mi sije v obraz, dvigni plamen, pojem.

Alja jo je držala za komolec, z vžigalnikom je svetila v sestrin obraz, ki je postal strašen v maščevalnosti, naredili sta majhno gledališče, opero za mrtve in dve postarani sestri, Tadeji se je profesionalno streslo telo, napela je vratno žilo in izpela prvo noto. Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen, Tod und Verzweiflung flammet um mich her! Alji je šla kurja polt čez hrbet. Glas je neslo čez mrtve, preko spomenikov, koloraturni skoki so se odbijali od marmorja.

Bližala se je tista ura, ko se mrtvi za hip prebudijo in jim je dano slišati tišino njihovega spanja, ko zavonjajo ciprese in potočijo solzo za minulim. To je ura, ko se živi na daleč izogibajo pokopališč, kajti mrtvaki iščejo dušo za tolažbo, vampirji hlepijo po topli krvi, hudodelci oprezajo za mladimi in naivnimi žrtvami, ki nosijo na sebi denar in nedolžnost, vsi skupaj pa se nemirni ozirajo nazaj v preteklost, da bi poravnali krivice in zapolnili primanjkljaje ter ujeli zamujene priložnosti. Vsi ti so bili publika Tadejini ariji, grobovi so se odprli za špranjo in iz njih je sevala temna svetloba onostranstva. Tiho so se čudili umetnosti, ki je zašla na ta žalosten kraj, in da so še čuteči ljudje na zgornjem svetu, ki s pesmijo tolažijo navidezno mrtve. Samo pokopani so in spijo v neskončni noči. Tisti, ki še upajo in verujejo, šepetajo obupanim, da bo prišel dan, ko se bo pojavil Odrešenik s svojim plugom in preoral božjo njivo, izkopal telesne gomolje in jim vdahnil novo življenje. Do takrat pa prisluškujejo glasovom od zgoraj in razbirajo, ali je ta čas že blizu. Neskončnost pa je enako dolga v minuti ali stoletju. Ne morejo presoditi, kako dolgo že ležijo v glineni postelji.

Ko je Tadeja odpela, je Alja izpustila njo in vžigalnik ter navdušeno ploskala. Tadeja se je sredi priklona in brez opore zvrnila v ciprese, druga drugo sta vlekli iz žive meje in se sesedli na rit. Alja je še igrala publiko, bravo, moja sestra operna primadona, bravo, oboževalci ti mečejo rože na oder, sklonila se je do prve rastline in jo spustila Tadeji v naročje. Hvala, se je Tadeja diskretno zahvaljevala z iztegnjeno desnico, rahlo je spuščala glavo v priklon, prava diva.

– Zadihala sem se, malo nižje sem intonirala, teh višin ne zmorem več.Poiskala je pahljačo v torbici in se popihala.

– Meni se je zdelo visoko in vzvišeno. Moja sestra, operna diva, samo zame osebno, hk.

Tako sta sedeli ob zeleni steni cipres, malo zadeti in preorani od čustev tega dneva. Bil je pač intenziven dan, zgoščen in zbit iz mnogih let. Druga drugi sta razklali čustvene mehurje, sedaj sta sedeli v slani luži sovraštva, zamer, krivde in pijanske sprave. Dovolj je bilo, utrudili sta se od duševnega paranja. Pustili sta, da ju je zalila mrtva tišina prostora. Cerkvena ura je odbila pozno uro. Potem sta zajokali, najprej tiho in smrkaje, nato curkoma, do dretja, objeli sta se in se tipali s trepetavimi rokami. Ko je bilo najhuje za njima, sta še tiho hlipali in skoraj malo zadremali druga drugi na ramenih.

– Poslušaj, Alja, spraviva se od tod. Če naju jutri zaloti tukaj grobar, naju bo živi pokopal.

– Tadeja, ti, ki si dama in imaš v torbici pol garderobe, rezervnih hlačk pa nimaš s seboj?

– Hm, sedaj ne, bila pa so leta, ko sem ta kos garderobe redno nosila s seboj, včasih je bila že pavza med predstavo dovolj, da me je kakšen umetnik izsledil in zmočil, zakaj sprašuješ?

– Ko sem te vlekla iz cipres, mi je ušlo.

– Leta, draga moja poscanka, leta so tu, ventili so se nama razrahljali. Ampak za visoki C sem tudi jaz včasih na odru spustila nekaj rumenih kapelj iz sebe, je bilo vredno. Pri umetnosti se ne smeš držati nazaj, peti je treba od češplje do grla, vsa in cela, brez rezerve. V Nemčiji sem imela čudovito mentorico za petje, Madžarka je bila, majhna, črna in nabita, glas je imela kot rezilo. Pela sem dobro v vseh legah, a Zsuzsa je še kar odkimavala, nekaj ji je manjkalo. Nekega dne me je potegnila v kot in dvignila kazalec. Rekla je, jaz sem dama opernega ansambla, poznam bonton in pazim na besede. Kar bom sedaj povedala, hölgyem Tadeja, ostane med nama in ne bom ponavljala, razumete? Pokimala sem. Potem me je zagrabila med nogami in mi zasikala v obraz, če sopranistka ne poje iz pičke, je navadna pizda. Razumela sem, odprla sem telo in glas mi je poletel. Pri naslednji predstavi me je Zsuzsa gledala izza stranske zavese, čisto od blizu. Ko sem odšla z odra, je zadovoljno kimala, rekla mi je, kmalu boš prima donna assoluta naše pevske družine.

– Tako bi bilo treba tudi živeti, ves in cel, brez rezerve.

Poplezali sta druga po drugi in vstali. Potem sta odstopicljali po prečni potki. V iztegnjeni roki sta držali mali plamen in se vzpodbujali. Kam sedaj, kje je izhod, zaplezali sva se na ravnem. Pred njima se je pojavila luč in se večala v krog. Tadeja si je očistila glas.

– Ni še konec predstave, žarometi se spet prižigajo, zavesa se dviguje za tretje dejanje.

Luč se je približala in ju zaslepila. Potem se je povesila in pred seboj sta zagledali moža postave. Pozdravil je z roko ob kapi.

– Oprostite gospe, ali ste morda videle na pokopališču kakšne vandale? Dobili smo prijavo o kaljenju nočnega miru, da se je slišalo kričanje med grobovi.

Tadeja je klecnila v kolenu, zgrbila se je in mežikala v luč. Potem je s čisto spremenjenim glasom zakrehala v sestro.

– Genovefa, stražmojster sprašuje, če sva videle kakšne nepridiprave?

Pomežiknila je v Aljin obraz. Ona je za hip zažarela od vznemirjenosti in poprijela za igro.

– Ne kriči, Klotilda, saj nisem gluha. Nikogar nisva videli, samo mrtve.

Tadeja se je starčevsko zaslinila v uniformo.

– Gospod stražmojster, zatopili sva se v molitev za pokojne, tema naju je dohitela, Genovefa pa tako težko hodi, sedaj pa ne najdeva izhoda. Bi pomagali dvema ostarelima damama do ceste?

– Seveda, se je izprsil mladenič, služiti in varovati je naše pravilo. Kar za mano.

Žalovalki sta se mu obesili za komolec in podrsavali za njim, vmes sta blebetali senilne neumnosti. Pri avtu se je mož odločil, da ju popelje do prvega taksija. Tadeja je ostajala na odru svoje improvizacije in pletla svoj dialog.

– Če bi gospod stražmojster pogrnil kakšno plahto čez sedež, Genovefa je padla na svežo skopano gomilo in ima mokro rit.

Našel je kos polivinila in ju prepeljal do prve ulice. Pod cestno svetilko sta se skobacali na pločnik in se kriče zahvaljevali.

– Spomnili sa vas bova pri večerni molitvi, dobri mož.

Odpeljal je hitro in sunkovito. Alja in Tadeja pa sta se sprijeli in se krohotali v pest kot dve zblojeni pubertetnici. Nisem zaman hodila toliko let v teater, se je hahljala Tadeja, dobro si mi sekundirala. Ljudje pa butasti in nekulturni, ne ločijo kričanja od operne arije. Kakšen dan! Če bi naju ujeli pri Mozartu, bi noč preživeli na leseni klopi dežurne policije.

Alja si je izpihala nos v robček.

– Sedaj bova poklicali taksi in greva k meni. Policaju sem sunila polivinil.

Taksist ju je videl že od daleč. Mahali sta in kričali taksi, ena je svetila z vžigalnikom, druga si je zavijala polivinil okoli riti. Pomislil je, ali sta pijani ali pa srečni.





Poslednje reči

O upokojitvi in usodni bolezni, o poslednjem

nakupu, o zamenjavi imen in najdbi

soimenjaka, o nenavadni tržni priložnosti, o

tem, da te življenje poizkuša ubiti, o poslednjih

rečeh, o tem, da moški ne jočejo.



Verjetno je že dolgo stal pred oknom in gledal v prazno. Čas pravzaprav ni bil pomemben, ker ni meril ničesar več.

Tako je razmišljal, da je čas zmuzljiv, včasih teče hitro kot bister potok, drugič stoji kot kamen. Ko ni več kaj meriti, postane čas odvečna postavka. Čas se prilagodi dogodkom, nekatere pospešuje, z nekaterimi se veseli in se iskri, drugje se dolgočasi in nabira prah na sebi ali pa se ustavi skupaj z lastnikovimi očmi v praznini čakanja. Kajti čas je človekov podnajemnik. Brez človeka je samo prazna votlost. Človek mu doda vsebino in čustva. Čas se skriva v uri z nenavadnimi kazalci, ki se vrtijo z nepredvidljivo hitrostjo in včasih bi človek prisegel, da so se ustavili ali se celo premaknili nekoliko nazaj v želji po ponavljanju.

Tako je razmišljal Rok Nezeg in buljil v šipo.

Šipa je bila vgrajena v okno in to okno ni bilo navadno okno, bilo je okno poslovne stavbe. Ta stavba ni bila navadna poslovna stavba, bila je lastniška stavba, plod njegovega življenjskega truda, zidani otrok njegovih poklicnih spretnosti, nadgradnja njegovega življenja, dokaz njegove samopomembnosti, razlog, zaradi katerega se je z optimizmom štiri desetletja zbujal v nov dan.

Vedel je, da bo nekoč prišel dan, ki ne bo navaden dan, ampak bo zelo drugačen dan, ki se bo razlikoval od prejšnjih dni kot dan od noči, in ta dan je bil danes. Globoko je zavzdihnil in opazil je, da mu je brada zadrgetala kot majhnemu otroku, tik preden se zacmeri. Danes je dan, ko je zadnjič v službi, v pisarni, med svojimi sodelavci, ki so mu bili družba cela desetletja.

Pogledal je na uro. Bilo je pet minut do sedemnajste ure. Sam s seboj je dosegel dogovor, da bo odšel ob petih popoldan in se potem ne bo več vračal. To je obljubil tudi sinu. Naredil je nekaj mehkih korakov po pisarni, potegnil z očmi po fasciklih, zalil je plezalko v loncu, poravnal mape na mizi in pogoltnil občutek, ki se mu je nabral v ustih.

To je kot smrt, je pomislil, sedaj je prišla čisto blizu, pripravlja me na dokončni odhod. Tako kot noben človek v cvetu življenja ne pomisli na smrt in minevanje, ni on na vrhu poslovne uspešnosti nikoli pomislil, da bo nekoč predal svoje trgovsko kraljestvo in denarnico svojemu nasledniku. Take stvari se dogajajo drugim, ne njemu.

Sedaj je bilo tako daleč. Minuta do sedemnajste ure.

Dvignil je telefon.

– Ja, je zaslišal sinov glas na drugi strani. Odkašljal se je.

– Ključ bom pustil na recepciji.

– Ja, vem, na oranžni kljukici. Oče, ne skrbi, poslujemo dalje, ne gre za pogreb, samo predaja poslov se ti je zgodila. Vse bo v redu.

Odložil je slušalko. Samo predaja poslov. Samo umrl je, samo prepeljemo truplo, samo pogreb, samo še pepel raztresemo, samo življenje je minilo. Zaklenil je pisarno in poslušal odmev svojih korakov po praznih hodnikih. Ključ je obesil na kljukico, odprl glavna vrata in jih s tleskom zaprl za seboj. Avtomatsko so se zaklenila (njegov lasten patent). Rok Nezeg d.o.o. – inovacije in razvoj. Nazaj ni bilo več mogoče. Obrnil se je v dan in zalila ga je mogočna svetloba kot nekakšen pozdrav vsega ostalega življenja, ki je sijalo od zgoraj. Čisto počasi se je oddaljeval od stavbe in z veliko samoobvladovanja se je prisilil, da se ni obrnil. Vmes ga je obšla misel, da je mogoče okno v pisarni pustil odprto, ampak z drugo mislijo je to prvo misel pobil kot sitno muho, ki ne najde izhoda iz glave.

Dovolj. Dopolnjeno je. Poizkušal se je spomniti, kdo je nekoč že izrekel to obupano misel, a se ni znašel znotraj sebe. Bo drugič domislil. Peš je počasi nizal korake proti domu, roke sklenjene na križu, nekdo ga je pozdravil in je odsotno pokimal, dom se je bližal in z njim dilema, kaj bo počel sedaj v statusu upokojenca in predvsem kje bo dobil svojo dnevno dozo mamila.

Samo on je vedel, da je odvisnik.

Samo on je vedel, da vara svojo ženo že dolga leta z ljubico. Ta ljubica pa ni bila navadna ljubica, bila je ljubica brez telesa, krožila je po njegovi krvi, bila je njegova dušna skrivnost in ime ji je bilo Trgovski Užitek. Bila je lastnina in slast njegove duše ali na kratko – slastnina.

Vedel je, da to ne pelje nikamor, sram ga je bilo te odvisnosti, a ni si mogel pomagati. Vse je znal obvladati, bil je pošten poslovnež, dovolj zabaven družabnik, soliden mož svoji ženi in dolga leta pilot inštruktor svojemu sinu (sedaj kopilot), te krvne strasti pa se ni mogel odučiti.

Slast zaslužka.

Ni šlo nujno za velike vsote, še manj za prevare. Šlo je za trgovski instinkt, prodajni presežek, tržno priložnost. Ko je prodal neko storitev ali predmet, se mu je v usta pocedil sladkor užitka, za hip je priprl oči in čutil zmagoslavje, zaokrožilo je po krvi in mu omamilo možgane v ekstazi narkomana. On ni potreboval skrivnostnih plezalk z vzhoda ne novodobnih kemikalij. Kadar si je zaželel občutiti vrh dneva, srh zadoščenja, je zavrtel telefon in se začel pogajati s kupcem. Nevede je delal tako, kot je rekel nek dosti bolj prevejan poslovnež v slavnem filmu, Dal sem mu ponudbo, ki je ni mogel zavrniti. Kar je sledilo, je bil sunek v možgane, srce je utripnilo z dvojno močjo, duša pa se je napihnila v zadoščenju, da je posel sklenjen v bilančno korist, zgodil se mu je vnebohod v trgovsko blaženost in hkrati je bil še dovolj pri sebi, da je slišal curljanje finančnega studenca v blagajno.

Ta potreba po slasti je bila tolikšna, da je celo na dopustu začutil po nekaj dneh nemir, ki bi ga kakšen strokovnjak imenoval odtegnitveni simptom. V takšnem primeru je odšel okoli trgovin, na tržnico, pregledal ponudbo in cene, ocenil presežke in primanjkljaje in kupil na koncu kakšno drobnarijo ter jo prodal na drugem koncu otoka, kjer so še čakali na dostavo. Vsak je dobil svoje, on pa še nagrado v obliki sladke možganske omame, ki jo je nato predremal v senci borovca.

Slast zaslužka.

Ko je prišel domov, je Irma stala že na pragu in ga strmo gledala. Imela je žensko glavo na ramenih in to ni bila navadna glava, ampak glava njegove soproge in okoli nje je bil ovit siv oblak, ki je zahteval pojasnilo. Ni bila tako dolgo poročena z njim, da ne bi vedela, kaj meljejo moževi možgani, in sunila je v temo dneva.

– Poslušaj, Rok, je preventivno mahala s kazalcem, da se ne boš mešal sinu v posle. Dopolnjeno je! (Tudi ona!)

Odmahnil je z roko in hotel vstopiti. Irma se je razkoračila in razširila v svojem telesu in zahtevala, da se enkrat konča ta poslovna norija, s katero je živela in dihala vsa ta leta. Da mora obljubiti. Obljubil je. O ljubici ni vedela ničesar, s tem bo moral opraviti sam, kako bo to storil, pa ni imel niti najmanjšega pojma.

Pred tremi meseci je namreč že padel na izpitu. Za uvod v upokojenski stan in začetek drugačnega življenjskega stila sta se z ženo delno preselila na hribovski vikend. Tam bi se naj začela privajati na naravne ritme, bližino živali, sončni vzhod in zahod, daljše spanje, zibanje gugalnika in lagodno kmetovanje brez obveznosti do pridelka. Irma je imela dober namen, da ga bo zelena trava umirila sama po sebi. Rok se je res bližal upokojitvi, ni pa bil miselno mrtev. Ko je gledal okoli sebe, se je njegov trgovski in podjetniški gon zaganjal kot žival na verigi. Spet so se pred njega usule ideje in ga prosile, da jih vzame v roke in jih uresniči. Bil je majhen lokalni bog, stvarnik svojih novitet, stvarem je vdahnil praktičnost in uporabnost.

Tako je začela v njem vznikati misel o vzreji nizkoraslih ponijev. Ideja je pognala kot pognojena zel, širila se je z viticami in plezala po notranji lestvi njegovih ambicij. Preden je minilo sedem dni, je v glavi že naredil poslovni načrt, finančno kalkulacijo in verigo rejcev in odjemalcev. Na vzhodnem robu zemljišča bo ograjen prostor za jahanje, ekološki hlev, na strehi paneli za pridobivanje sončne energije. Ena ideja je spočela deset drugih, množile so se kot plodoviti zajci. V kot sobe si je že potegnil pisalno mizo, navlekel fascikle in malo je manjkalo, da bi začel spet službovati v najboljši maniri poslovneža, ki mu je statistika vedno risala vzpenjajoče se grafe. Potem je Irma v histeričnem izbruhu zahtevala jasen odgovor, kaj počnejo fascikli v vikendu, na koncu ga je s sklenjenimi rokami prosila, naj za božjo voljo začne živeti kot vsak normalen skorajšnji upokojenec in da je sita večnih službenih odsotnosti in da naj vsaj ta leta (mesece?), ki so jima od Boga še določeni, preživita skupaj brez tajnic, telefonskih motenj in bančnih formalnosti. Da je čas, da sname suknjič in kravato in si nadene kaj bolj udobnega.

Na koncu je popustil. Oblekel je volneno jopico na gumbe. Pomislil je, da bodo sedaj vse poklicne izkušnje ostale zaklenjene v njem in se brezdelno potikale sem in tja. Njegova notranja ljubica trgovskih slasti je trkala na njegovo lobanjo in zahtevala hrano in zadostitev. Kupil je nekaj loterijskih listkov.

Vendar je nepričakovano kmalu dobil novo življenjsko nalogo. Sprožil jo je nek dr. Fišer.



Začelo se je mesec dni prej z nedolžnim obiskom pri svojem zdravniku, ki je hotel radovedno pogledati njegovo kri. Kar glejte jo, si je mislil Rok, gosta je kot refošk in močna kot bencin. Pokal je od zdravja in duševne samozavesti. Potem je prejel napotnico za pregled na višji instanci pri dr. Fišerju.

Ta je ordiniral v glavnem mestu. Do njega si se moral povzpeti v tretje nadstropje bolnice in počakati na hodniku, da te je tajnica usmerila naprej. Dr. Fišer je bil namreč klinični specialist, učitelj na fakulteti in sodni izvedenec in to mnoštvo funkcij in dejavnosti je medsebojno koordinirala tajnica. To je delala spretno in nevidno ter včasih tudi po svoje. Miniti je moralo nekaj sploščenih minut, Rok Nezeg je začutil v sebi negotovost, ki jo take institucije odtisnejo v človeka. Tukaj gre vedno nekaj narobe. Ko je slišal, da kličejo njegovo ime, se je zdrznil. Tajnica ga je z administrativnim nasmehom usmerila skozi desna vrata, kjer je modro-belo oblast izvajala medicinska sestra. Vzela je rumen karton, se sklonila in potrkala na vrata. Pri tem je uho prislonila na les.

– Včasih ne sliši, se je skromno opravičevala, potem se je čulo Naprej, odpahnila je vrata in najavila.

– Gospod Rok Nezeg.

Dr. Fišer je zamenjal očala za bližinsko gledanje z okularji za večje razdalje. Raztegnil je obrazne gube in z roko pokazal na stol.

– Oprostite, da ste čakali.

Rok je odmahnil. Časa je sedaj kvečjemu preveč. Očitno se mu ta fizikalna konstanta sedaj maščuje za prejšnji dolgoletni primanjkljaj. Stavek Nimam časa se je pretvoril v Čas me ima. Nasmehnil se je, a dr. Fišer mu ni vrnil vljudnosti. Vprašal ga je, kaj počne, če je poročen, pozanimal se je o splošnem telesnem počutju in nevede potiskal Roka Nezga v kot njegove potrpežljivosti.

– Naravnost povejte, se je priostril in pogledal zdravnika v lobanjo, niste me klicali na klepet.

Dr. Fišer se je ustavil in notranje preusmeril.

– Kakšno stopnjo neposrednosti prenesete?

Samo sekunda tišine.

– Direktno, tak sem do drugih in takšni ste lahko tudi vi do mene.

Moža sta se naslonila na sedeža in se oprijela opornic za roke, kot da pričakujeta sunek. Dr. Fišer je spustil oči, navidezno bral iz kartoteke in suho zložil besede na mizo.

– Umrli boste.

– Kdaj?

– Čez šest mesecev.

– Bo bolelo?

– Ni nujno, morda.

– Hvala za informacijo.

– Nikar se ne zahvaljujte, je odkimal zdravnik, seveda boste prejeli vso potrebno zdravljenje …

– … ampak vseeno bom umrl čez šest mesecev?

– Tako nekako, je prepletel dr. Fišer prste v molitev za pokojne.

Sedaj je vseeno nastopila prepotrebna tišina. Prostor je zadehtel po mrliški vežici in krizantemah. Oba sta gledala pred seboj neprijetno težo usodne prerokbe, kot bi besede polomile pohištvo med njima.

Zadrega.

Dr. Fišer si je ponovno vzel čas, konec koncev je bil v svoji pisarni in je moral usmerjati pogovor. Gospodu Nezgu je z nežnim stopnjevanjem razkril usodno bolezen, ki bo v svoji zlobni učinkovitosti prekinila njegovo pot čez že omenjenih šest mesecev. Teden dni več ali manj. Sploščil je dlani in z mehkobo spovednika dodal, da mu je žal, da mora sporočati tako slabe novice, ampak v tem primeru ne more dopuščati upanja. Statistika. Potrepljal je debelo knjigo zraven sebe, češ, številke ne lažejo. Morda je bila to neka čisto navadna knjiga, ruski roman ali kakšen star telefonski imenik in jo je dr. Fišer uporabljal za podkrepitev svojih besed. Rok Nezeg ga je ves čas poslušal strmo in hladno. Pokimal je, da je razumel ost sporočila. Dr. Fišer je presodil, da sta izčrpala uvodno poglavje v kalvarijo. Vstal je in ponudil bolniku smer proti izhodu. Da ga bo prepustil medicinski sestri, ki ga bo naročila na naslednji pregled. Belo-modra gospa je že držala v rokah listič z datumom in pokazala na izhod.

Sedaj je bil spet na hodniku. Hitro je šlo in neboleče. Za sedaj. Sedel je na prvi stol in njegovi možgani so se vpregli v novo nalogo. Čustva in reakcije so prihajali za njim kot žalujoči ostali. Zalivala ga je voda, motna in globoka, dih se mu je poglobil. Spustil je veke, a oči pod kožo ga niso ubogale, noro so se vrtele. Misli v glavi so se prerekale med seboj. Mir, tišina, je ukazal nekam znotraj sebe. Počasi je spet ujel znosno ravnovesje in hkrati ugotovil, da so se prioritete kot ubogljivi vojaki razvrstile na novo. To, kar se mu je še pred nekaj minutami zdelo pomembno, je postalo nično. Kar je bilo prej oddaljeno, se je pomaknilo pred oči. Čas se ni samo ustavil, ampak izginil. Poizkusil je misliti. Ni šlo. Potem so se na možganskem platnu pojavile ključne besede.

Red, učinkovitost in doslednost.

Slogan njegove firme. To je on sam. Takšen bo do konca. Sedaj ne bo spreminjal ideologije, ki mu je dobro služila dolga desetletja. Ko je vstal, je vedel, kam bo šel in zakaj.



Čez mesec dni je stal na pokopališču sosednjega trga in s krpo zdrgnil nevidni madež z marmorja. Malo je zadrhtel, vendar se mu je po svoje zdelo imenitno, da ureja svoje zadeve še vedno učinkovito in vnaprej. Kamnoseštvo Blaznik, plačilo po predračunu, gotovinski popust. Stopil je dva koraka nazaj, prepletel prste in z nagnjeno glavo prebral napis. Rok Nezeg 1949–. Kamnoseku je plačal avans za zaključno letnico. Misel, podobna molitvi, mu je šla preko srca. Malo je ljudi, ki bi lahko stali pred lastnim grobom in ga uredili po svojem okusu. Naj počivam v miru. On samemu sebi. Vsi računi plačani, oporoka napisana in zaklenjena v sefu, otroci preskrbljeni, žena se bo lahko posvetila žalovanju. Amen. Molitev podjetnika. Obrisal si je nos in oddrsal po pesku skozi kovana vrata. Poslednji odhodek vnesen v bilanco. Nobene nepotrebne sentimentalnosti. Moto uspešnih ljudi: če hočeš, da je dobro narejeno, naredi sam.

Ko je v drugem tedenskem kontrolnem obhodu obiskal svoje bodoče počivališče, je nekoliko vzdrgetal. Čakalo ga je presenečenje v nagrobnem dodatku. Neznana roka je prižgala svečo na njegovem grobu! Plapolala je skoraj igrivo in samozavestno, kot da opravlja dobro delo. Počakal je, da se je osuplost umirila in pomislil, da nekdo žaluje zanj vnaprej. Je bil kakšen njemu podoben individuum, praktičen, zaposlen, vedno v časovni stiski? Morda se ne bo mogel udeležiti obreda, pa se je komemorativno oddolžil s predprižiganjem? Avans kot pri dobrem poslovanju? Vse v skladu z vsebino in namenom grobne parcele. Rok Nezeg se je sklonil in upihnil svečo. On to sme, saj gre zanj. Nima smisla, da sveča gori za živega. Trenutno je še upravljalec groba. Potem je svečo zavil v časopisni papir in jo neopazno spustil v žep. Kak mimoidoči bi lahko pomislil, da je pokopališki tat, ampak on je vzel s svojega.

Bil je drugi mesec. V ogledalu se je zdel samemu sebi nekoliko bled, ponoči ga je vleklo čez križ. Bolezen je krožila okoli njega v vedno manjših krogih. Usedel se je v avto in se spet odpeljal na ogled svoje zadnje nepremičnine. Parkiral je vedno daleč stran, zavihal ovratnik in smuknil med nagrobne kamne. Ko je stopil pred svojo ploščo, je nagnil glavo. Majhna rožica je našla špranjo ob betonu in dvignila rumeno glavo. Lepo se je odražala na črnem marmorju. To je razumel kot onostranski pozdrav, spontano dekoracijo narave. Pokimal je rožici in ji šepetnil, kmalu se vidiva. Solzo je pogoltnil tiho in neopazno. Ko se je vračal, ga je vseeno grela podjetniška zavest, da je sposoben tudi v tej mračni uri urejati svoje življenje po načelih dobrega gospodarjenja.



Ko je prejel pismo, so mu zadrhtele roke. Vabili so ga na kliniko, in to dva tedna pred načrtovano kontrolo. To je to, je pomislil, naglo poslabšanje, kri se bo zvodenila in ga utopila.

Potrkal je in vstopil. Pripravljen je bil na vse, poslednji dogodek ga ni mogel več prehiteti. Ponudili so mu stol. Dr. Fišer si je otrl potno čelo, se opremil z medicinskim smehljajem in odtipkal v telefon. Da je tu, da bi začeli. Rok se je trdo prijel stranic na stolu. Ne bo se zlahka predal, če ga bodo vlekli, se bo upiral. Vstopil je še primarij Draškovič in sedel. Dr. Fišer je sklenil prste, se zamislil nad bodočim stavkom, nato je raje vstal in zaprl okno za seboj. Ko je spet sedel, se je zadeve lotil preko enostavnih dejstev.

– Vi ste Rok Nezeg.

Rok je pokimal, ker se je strinjal.

– Rojeni ste 28. 12. 1949.

Neovrgljiva dejstva.

Dr. Fišer je spustil očala na konico nosu in dodal glasu dramatičnost.

– Stanujete na Strmi ulici 7, Petelinjek.

– Ne bo držalo, stanujem na Strmici 5, Petrinjek.

Oba zdravnika sta se spogledala in si pokimala.

Prvi se je suho odkašljal primarij Draškovič, ki je očitno govoril v imenu višje instance. Da mestna bolnica opravi več dela, kot ji ga prizna zavarovalnica, da je kader požrtvovalen, a nadurno izčrpan, njihov računalniški sistem pa samosvoj in pozabljiv. Končal je in z gibom glave predal besedo dr. Fišerju, ki je dvignil roke proti stropu v nemem rotenju Asklepija. Sam sebi je odkimal. Glasu je dodal višino in naznanjal dramaturški zasuk.

– Obstajata dva Roka Nezga, oba rojena na isti dan, stanujeta pa na dveh podobno zvenečih, a nikakor ne istih naslovih. In vi niste ta pravi.

Gospod Nezeg je usmeril kazalec vase in dvignil obrvi.

– Še en Rok Nezeg leži v naši bolnici v močno poslabšanem stanju, skoraj bi rekel ante finem. On ima usodno bolezen, ne vi. Prišlo je do zamenjave izvidov.

Tu sta se oba zdravnika ustavila in se zagledala v gospoda Nezga s svetlimi očmi. Pravkar sta mu z besedo podaljšala življenje. On jima je vrnil s pogledom utapljajočega, ki je pravkar zagledal rešilno ladjo. Zrak med njimi je postal zaupljiv in topel. Sklonili so se drug proti drugemu. Zdravniška dvojica je izmenjaje sporočala, da se opravičujeta za nastalo zmedo, saj se razumemo, ampak napaka, ki so jo storili utrujeni delavci v belem in računalniška samovolja, je bila ugodno kompenzirana z dobro novico. Gledano iz optike gospoda Nezga pravzaprav ne moremo govoriti o napaki, ampak o nepričakovanem zastonjskem darilu. Rok Nezeg je polagoma pripuščal kri v obraz, žarel je zalit z novim upanjem, skoraj živ pokopan je bil ponovno prištet k živečim. Pokimali so si, razumeli so se, zadeva bo ostala v mapah, gospod Nezeg pa na zemlji. Pri tako dobrem izteku bolnica ne pričakuje tožbe gospoda Nezga, ki bo morda kdaj spet potreboval njihove usluge. Rok se je strinjal. Bolnice, ki ti vrne življenje, ne moreš tožiti, ampak jo lahko kvečjemu obdariš. Donator leta. A propos, davčna olajšava.

– Torej ne bom umrl?

Zdravnika sta obstala v zadregi in se kratko spogledala. Da takšnega apriornega zagotovila v obliki daljše garancije seveda ne moreta dati, a kratkoročna napoved je več kot ugodna.

V Roka Nezga se je natekala veselost in ga delala otročjega in razposajenega. Ne bo umrl, večno bo živel, bila je samo napaka, zamenjava vejice. Usmrtiti, ne pomilostiti. Usmrtiti ne, pomilostiti. Helij optimizma ga je dvignil s stola, zahvalil se je zdravnikoma, ki sta mu z nekaj stavki rešila življenje, nek pisatelj je nekoč pisal o neznosni lahkosti bivanja, on pa jo je čutil v lastnem telesu. Odlebdel je na hodnik in tam pozdravljal levo in desno. Med sivokožnimi obrazi je deloval nekoliko karnevalsko in skoraj prismuknjeno. Živel bom, živel bom, je ponavljal in na kratkoživost obsojeni bolniki so ga gledali z zavistjo.

Na izhodu bolnice je globoko vdahnil zrak. Spustil se je v park med stavbami in radodarno delil nasmehe in pozdrave. Sedel je na klopico in pomislil iskreno do zadnjega vlakna, da je življenje prelepo. Tako je kar obvisel tam debelo uro in se hranil z optimizmom, ki je ostajal kot oblak okoli njega. Ampak še vedno je bil Rok Nezeg, podjetnik, inovator, trgovec s poslovno žilico in ta ekonomski človečnjak, ki je v zadnjih tednih že skoraj umrl in ga je nadomestil nekoliko spokornejši duh puščavnika, se je dvignil iz mrtvila in mu prišepnil praktično idejo.

Zardel je in premetaval dejstva za in proti z leve na desno. Potem se je dvignil in odšel proti garažam, a se je še na pol poti obrnil in zavil spet v bolnico.



V drugem nadstropju ga je sestra usmerila v sobo 28. Rože, ki jih je kupil v kiosku, je nespretno povešal k tlom. Priprl je vrata in poškilil v sobo. Tri postelje.

Prvi je spal in je bil prestar. Drugi odločno premlad. Premlad tudi za smrt. Tretja postelja. Moški je gledal postrani skozi okno. Nedvomno mnogo bolj upadel v obraz, bleda polt, bolščave oči. Tako izgleda prava bolezen, je pomislil Rok. Pomaknil se je v vidno polje ležečega in počakal na obrat glave, usmerjanje oči in vprašujoče gledanje.

– Dober dan, je začel Rok Nezeg s hripavim glasom. Odkašljal se je. Boljše bi bilo, če bi kupil sok in mentolove bonbone.

Ležeči je odgovoril z dvigom obrvi.

– Ali vas poznam?

– Na nek način.

– Sva hodila skupaj v šolo? Ne? Srednjo šolo? Ne?

Rok se je postrani nasmehnil.

– Soimenjaka sva. Vi ste Rok Nezeg iz Petelinjeka.

– Vi pa? Bolnik se je dvignil na trapezu in primešal v pogled radovednost. To je bil dober znak.

– Jaz pa sem Rok Nezeg iz Petrinjeka.

– Sploh nisem vedel, da obstaja ta kraj in vi v njem.

– Tudi jaz imam o vas čisto sveže informacije.

Rok Nezeg je sedel na plastični stolček in zataknil rože v prazno infuzijsko steklenico. Bolnik se je posedel pravokotno, načrpal nekaj krvi v lica in poslušal Roka, ki je nizal sosledja, ki so pripeljala do tega nenavadnega srečanja in da sedaj z njegovim imenom in priimkom v bolnici ne leži on sam, ampak nekdo drug. Sedaj je tukaj, da bi spoznal osebo, ki nastopa v imenski pomoti, kajti takšen slučaj se zgodi enkrat na sto let.

Radovedno sta se gledala. Bolnik je rekel, da je nekoliko oslabel in se spet ulegel. Rok mu je podložil blazino. Gledala sta se v nekakšnem imenskem ogledalu. Rok, Rok. Podvojen priimek. Kakšen slučaj. Ampak, če sta se že srečala, se morata tudi malo spoznati.

– Kar, je rekel bolnik, časa imam dovolj.

Rok je položil prste na ustnice. Časa je relativno dovolj. Usoda je enemu vzela in drugemu dodala. Potem je našteval ležečemu, kje da živi, da je Petrinjek majhen kraj z velikimi ljudmi, ki čez teden poslujejo globalno, za vikend pa počivajo lokalno med sokrajani. Da je prišel do svojega poklicnega pokoja, pravega miru pa nima in še kar ustvarja. Če je umetnik, je zanimalo moža v pižami. Rok je odkimal in zamahnil z roko, inženir strojništva, inovator, podjetnik, trgovec po duši. Vse to po zaslugi blagopokojnega očeta. Očeta, je ponovil v odmevu ležeči. Sedaj z ženo gledata, kako trava raste okoli vikenda, ki je postal njun drugi dom. Drugi dom, je ponovil odmev. Bolnik je zaprl oči, da je utrujen, je šepnil, malo se mora spočiti, ker ga pridejo obiskati njegovi. Če ne zameri. Seveda ne zamerim, je rekel Rok, ponudil mu je roko in tokrat zelo odmerjeno stisnil posušeno dlan. Da še pride naokoli, ko bo šel mimo. Pridite, je šepnil bolnik in v očesu se mu je zasvetila iskra svetlobe.

Rok je stopil na hodnik, poiskal najbližji stol in sedel poleg vrat. Čez nekaj minut so sestre odpeljale starejšega bolnika s posteljo vred do dvigala. Mlajši sobolnik je nekoliko kasneje odšel po hodniku z infuzijo ob sebi, kot bi šel na sprehod z izvoljenko. Srčna vez. V bifeju se je naslonil čez okno in prižgal cigareto. Potem se vrata niso več odpirala. Nikogar ni bilo. Ko je minila ura, si je Rok Nezeg vrgel plašč čez roko in odšel.



– Spet sem tukaj, je rekel v posteljo.

– Pozdravljeni, soimenjak, kako lepo od vas.

– Kaj bi s tem, upokojenci trgujemo z valutami časa.

– Tukaj v bolnici pa z valutami dolgčasa.

– Si kar predstavljam, v nekaj dneh se naveličaš časopisov, knjig in televizije.

Potem sta pomolčala, kot se spodobi pred resno boleznijo. Suhe ustnice in zadrega sodijo skupaj. Rok je predstavil novo zamisel. Da ne ve, kako naj kliče soimenjaka, a kadarkoli izgovori njegovo ime in priimek, se sam zdrzne, kot bi klical sebe. Morata se nekoliko razmejiti.

– Res ste inovator, je prišlo od spodaj.

– Ali so vam v šoli prilepili kakšen nadimek?

Telo v pižami se je premaknilo.

– V gimnaziji so me klicali Rosi.

– Tako bo lažje, jaz ostanem Rok, vi pa spet Rosi.

Rok je pogledal čez ramo in izvlekel ploščato stekleničko iz plašča. Natočil je dva kozarčka, enega podal Rosiju in neslišno sta trčila.

– Na tikanje, soimenjak!

– Naj bo, Rok!

– Rosi, na tvoje zdravje, dobesedno. To je zdravilo, tavžentroža.

Rosi je navdušeno prikimal. Vse, kar je vsebovalo besedo zdravje, je pohlepno zaznal in pogoltnil vase. Hlad minevanja mu je dihal za ovratnik in ga delal nemirnega, hlastnil je po vsakem namigu upanja.

Rok je počakal na daljšo tišino in nato položil pred njega besede kot kakšen kvartopirec, ki deli karte.

– Zadnjič ni bilo k tebi, Rosi, nobenega obiska.

Rosi se je pod bremenom dejstev polegel po žimnici.

– Ti pa ne izbiraš besed.

– Nikoli, se ne splača. Besedna diplomacija je daljša pot do istega cilja.

– Res je, nikogar ni bilo.

– In ga ne bo?

– Točno, samec sem, osamelec, ne nujno osamljen. In po toliko letih naletim na svoje podvojeno ime. Zakasnela družba, bolje pozno kot nikoli.

Rok je vzel kozarec in si natočil tavžentrožo, Rosiju je nalival počasi in ocenjeval, kje je meja škodljivosti. Srknila sta varčno. Naj raje pove, kdo je, kako je živel.

Rosi je pogledal skozi strop in napel čeljust. Odšepetal je svoj potopis z vdanostjo človeka, ki dela obračun. Pravnik je, v Petelinjeku je imel advokaturo, zaslužil je dovolj, delal preveč, za osebno srečo pa je vedno premalo iztegnil roko.

– Se v najboljših letih nisi oženil?

Rosi se je sramežljivo nasmehnil.

– Kvečjemu omožil bi se.

– Aha, je rekel Rok, torej si …

Vseeno je potreboval nekaj sekund, da mu je kapnilo. Rosi ga je s postelje gledal skoraj razigrano in odčitaval z njegovega obraza oklevanje. Večina ljudi je pokazala prikrit odpor, negotovost, distanco ali zadrego.

Rok je še vedno iskal ustrezen odziv.

– Torej si pederastičen?

Rosi je očitajoče izdihnil.

– Ti pa res ne izbiraš besed.

– Hotel sem reči … humano erotičen?

– Homoerotičen je bližje, istospolno nagnjenje, če smo neposredni.

Rok se je naslonil na stol in si privoščil globok vdih. Njegov novi znanec ni samo soimenjak, ampak njegov spolni protipol, zrcalna slika. Pognal je pogovor naprej, sedaj se ne moreta ustaviti.

– Torej … v najboljših letih se nisi omožil.

– Takrat so bili drugačni časi. Skrivalnice, tajni sestanki, kratkotrajne simpatije, počitnice v Italiji, fantje na poziv, potem je aids zamrznil poželenje, previdnost je ubila romantiko.

Pa tako suhoparen je bil, pravi pravnik, vse je delal po paragrafih, nazadnje je zahteval od fantov potrdilo o HIV testiranju, pa so ga poslali v rit … Sedaj, ko je bolan, si želi, da bi bil bolj malomaren, odziven, spontan, manj normiran, manj zapet, tako pa je nastopal vedno urejen, v kravati, v roki usnjena torba s pravnimi akti. Videz uspešnosti na telesu čustvenega zahirančka. Sedaj je pa za vse prepozno.

– Niti ne, je Rok nadaljeval iz njegovega obupa, tukaj si oblečen v lageraško pižamo, neurejen, smrdljiv, brez kravate in še v moški družbi. Pravzaprav ti je uspelo!

– Ha, je siknil Rosi, recimo, da je to črni humor.

– Dobro, bodiva natančnejša, črna resničnost. Sedaj ti ni treba igrati pametnega advokata.

– Saj, ampak za kakšno ceno!

Rosi je zavrtel oči in zadrgetal okoli ust. Zdelo se je, da bo potočil solzo, morda jo je pogoltnil.

Rok je molčal in gledal vijuge na podu. Domneval je, da sedaj ni pravi trenutek za poslovno modrovanje, za izpeljavo iztočnice, da ima vse na tem svetu svojo ceno. Da je življenje poslovno gledano nekakšen lizing, bivanje imamo na uporabi, lastnik pa je nekdo drug. Sam sebe je nagnal na polje človekoljubja. Rad bi povedal kaj bolj tolažečega, Rosi je ležal zverižen, karamboliran, potreben je bil svetle besede, ki bi morala biti hkrati iskrena in topla.

Oba sta se znašla na suhem.

Ob sebi bi potrebovala žensko, te se dobro znajdejo na začetku in koncu življenja, dvigujejo, tolažijo, oblačijo tako dojence kot umirajoče, one so varuhinje življenja in smrti, vhoda in izhoda, moškim manjkajo prave besede in roke za ta opravila. Moški so vladarji votlega sveta, ki je minljiv in relativen, ženske urejajo stvarnost.

Tako pa sta gledala smrtno senco z očmi dveh neukih ljudi, ki se bosta morala lotiti sitnega opravila, pa ne vesta ne kako in kdaj.



Čeprav se je Roku zdel tretji obisk optimalen za odpiranje občutljive teme, je tišina trajala predolgo. Že od včeraj je preigraval spoznanje, da je dosegel v teh dneh zaton poslovanja, prišel je do skrajnega roba materialnega, stal je na zadnji črti, kjer denar še menja lastnika. V nekem smislu je bilo njegovo načrtovano dejanje neponovljivo zadnje. Dosegel je etični rob trgovine in unikatnost dejanja samega. Potem se je odkašljal, se sklonil k Rosiju, da ima zanj nekakšen finalno-življenski poslovni predlog.

– Torej, je šepetnil, predlagam ti zelo nenavaden nakup.

– Samo da ni kaj nezakonitega, je vskočil Rosi.

– Enkrat pravnik, vedno pravnik! Torej, posel čist kot solza.

Rok Nezeg je počasi nizal dejstva, ki so pripeljala do njegove histerične odločitve, da si uredi zadnjo postajo svojega življenja, zadnjo parcelo, poslednjo škarpo, v kamen vklesano svoje ime. Potem pa je spoznal, da se je tokrat zaletel z nakupom, in sedaj je nepremičnina poslednjega počitka spet naprodaj najboljšemu ponudniku, oziroma še bolje rečeno, najprimernejšemu ponudniku. Morda celo edinemu. Pomolčal je, stisnil ustnice in se nagnil k Rosiju, da bi prestregel vsak njegov trzljaj. Rosi je počasi povečal oči in jih nato spet zmanjšal, na koncu je celo zamižal. Morda je dihal pospešeno, stvar osebne presoje.

– A zato si prišel do mene, Rok Nezeg, da soimenjaku prodaš imetje?

Bil je preslaboten, da bi v povedano vključil znatno ogorčenost, nekaj grenkobe in cinizma pa je dal od sebe.

Rok je meditativno sklenil konice prstov in z blagim glasom spokornika vprašal, kaj da je v tem spornega. Roko na srce, to zadevo bo treba prej ali slej urediti, bolje prej kot slej in kdo naj to uredi, če ne Rosi sam, saj je brez zainteresiranega sorodstva.

– Imam denar v kuverti v ta namen.

– Denar je tvoj, dokler imaš kontrolo in roko nad njim, potem pa …

– Potem mi bo vseeno.

– Ampak sedaj ti ni vseeno. Pravnik si, rad imaš urejene stvari, papirje pospravljene, obremenilni dokumenti so v sefu, ugled ohranjen.

Rosi je bledel in stiskal črto ustnic.

– Izkoriščaš mojo nemoč in moje odhajanje.

– Jaz delam v tvojo korist. Nepremičnina je kot nalašč za tvojo situacijo, ima lepo sončno lego, kvaliteten kamen s tvojim imenom. Nomen est omen. Sorodniki bodo varčevali na tebi, lahko si prepričan v to, nad tabo bodo postavili kakšen porozen peščenjak in čez nekaj let bodo črke zbledele in nihče več ne bo vedel zate.

– Oh, kako se bom sekiral, v onostranstvu ni zemeljskih skrbi.

– Zato pa so tukaj v izobilju.

– Ali si kdaj nehal poslovati in trgovati?

Rok je pomolčal. Potem je tehtno povedal nekaj resnic, ki jim celo ležeči ni mogel oporekati. Da sta v bolnišnici, ki je za premnoge zadnja postaja, in v pritličju je majhen bife, kjer si lahko on kot bolnik naroči sok ali kavo. Ali mu zapitka ni treba plačati? Ali se sklicuje na etiko in skorajšnji odhod? Na nemoralnost prodajanja kave hudo bolnim?

Rosi ni mogel zanikati logike tega sveta.

Potem sta še isti dan odšla v bife, Rok je podpiral Rosija pod pazduho, naročila sta kavo z mlekom in se nato skoraj sporekla, kdo jo bo plačal. Poravnala sta se tako, da sta ponovila rundo in izenačila plačilo. Ampak ne glede na finančni vidik je kava storila svojo nalogo, s svojim vonjem in poživilom je za centimeter odmaknila Rosija od roba smrti in počutil se je bolje. Moral je priznati, da je bila vredna svojega denarja. Oba sta bila v svojih mislih, a si jih nista zaupala. Odlagala sta tako smrt kot pogovor o njej.



Dan je bil sončen in Rosiju se je počutje izboljšalo za dva razreda. Rok ga je podpiral pod roko in bodril, da je samo še 200 metrov do avtomobila. Odprl je vrata in Rosija posedel kot otroka na sedež. Bil je lahkoten, njegovo telo je nežno opasal in zaprl vrata. Potem sta se vozila. Počasi, je šepetal Rosi, vrti se mi, nisem več vajen vožnje, vse je tako hitro. Gledal je čez šipo in dojel, kako široko obokan in nemerljiv je svet. Tedne je bil zaprt v malo sobico in izmere njegovega sveta so štele v metrih, tu pa je naenkrat nastala eksplozija kilometrov in vertikalne neskončnosti. In koliko ljudi je hodilo po pločnikih, vsak usmerjen, zaverovan v svoj cilj, koliko mlade navdušenosti je odbiral v obrazih. Čez šipo je gledal film svoje pretekle samoumevnosti. Sedaj se je bližal točki singularnosti, v kateri bo postal vse in nič. Prej pa mora urediti še nekaj zemeljskih banalnosti, formalizmov, ki so uradnikom tako pomembni.

– Tukaj sva, je stvarno rekel Rok in pospešil okoli avta. Podprl je Rosija in potem sta v dvotaktni hoji dosegla pravo vrsto. Vonj cipres je vel iz onostranstva. Obstala sta. Rosi je gledal parcelo pred seboj, črn kamen. Zlate vrezane črke so bile nedvoumne.

Rok Nezeg 1949–

Zamajal se je.

– Ti je všeč? je vprašal Rok.

– Odvisno, na kateri strani stojiš oziroma ležiš.

– Moraš priznati, da je privilegij, da živ vidiš svoj grob.

– Si slišal kdaj za prispodobe?

– Prispodoba je obvoz, ki kaže v isto smer.

Rosi je bil na točki nebeškega hribolazenja, ko je lahko hkrati gledal na obe strani.

– Cena vključuje tudi vrezanje manjkajoče letnice.

– To je torej bonus, s katerim prepričaš oklevajoče kupce?

– Praksa in izkušnje.

– Določam aneks k pogodbi.

– Prosim, poslušam.

– Oskrba groba, zalivanje, sajenje rož, prižiganje sveč še pet let po … dogodku.

– Velja.

– Greva na upravo in opraviva prepis.

Rok je Rosija spet poprijel pod roko in odšla sta na zahodno stran. Od daleč sta izgledala kot dva prijatelja, ki obujata spomine med grobovi, a od blizu sta bila tokrat poslovneža, ki sta uživala zadoščenje, da so stvari urejene v medsebojno korist po ekonomskih in pravniških predpisih.

– Red je pol zdravja, je Rok dodal dnevno filozofsko misel.

– A veš, da se že nekoliko boljše počutim, je bil sarkastičen Rosi, prosim, če mi od nekod prineseš še jabolko.

– Zakaj pa jabolko?

– Eno jabolko na dan, zdravnik daleč stran. Poznaš še kakšen zdravilni izrek?

– Hm, je pomislil Rok, kdor se redno smeji, si zdravje zagotovi.

– Ha, je kvaknil Rosi, ha, ha, ha. Mislim, da postajam obupno zdrav.



Gledala sta vsak v svojo stran. Rosi je bil pripet na cevko, Rok je gledal konice čevljev. Potem je Rosi vprašal sam sebe, kam da odteka njegova moč. Rok ga je prijel za roko in mu posodil nekaj svoje bližine. Rosi je pokimal.

– A sva sedaj, ko je nakup za nama, prijatelja?

Rok se je posvetoval s stropom nad sabo.

– Mislim, da sva sedaj lahko prijatelja, prej bi bilo poslovno neprimerno, čustva in denar se ne smejo mešati.

– Kaj bova sedaj počela?

– Čakala bova na besede, ki pridejo same od sebe.

Rosi je molčal.

– Čudno, sedaj sem pa jaz dobil poslovno zamisel.

– Morda sem te jaz okužil. Miselna kapljična infekcija. Česa si se domislil?

– Lahko ti dam pol groba v najem. Napis ostane isti, dodava samo še 2x.

– Rosi, ti si šaljivec, imam ženo, ki bo zagotovo želela po smrti še naprej spati z mano.

– Grob je širok, jaz na desni, ti v sredini in ob tebi žena.

– Volk sit in koza cela, ti bi končno imel moškega ob sebi, jaz pa ženo. Kam bi ti pa nakazoval najemnino? V kateri valuti? Mislim, da sva prišla do roba poslovnih možnosti, tam na oni strani ne veljajo več zakoni tega sveta. Raje ostaneva prijatelja.

– Saj sem se samo šalil.

– Vem.



Rosi je zdrsel na rob postelje. Rok je stopil do vzglavja in po kratkem oklevanju potisnil roki pod njegovi pazduhi. Napel se je in povlekel telo na blazino. Uporabil je skoraj preveč moči, Rosi je postal peresno lahek, prosojen v kožo, oči pa so postale otrple in kalne. Izgledale so, kot da so samo navidez obrnjene navzven, v resnici so gledale navznoter in otipavale podzemni duševni svet.

Molčala sta dolge ure, Rok je bral časopise, včasih si je natočil tavžentrožo, da je razstrupljal to vseobsežno prisotnost bolezni. Rosiju je prislonil na usta skodelico s čajem in ga pustil v njegovem svetu, če je tako želel.

Čakala sta besede, ki pridejo same od sebe. Nepoklicane, nekupljene, nove, neznane ali pozabljene besede.

Pa se je med njima gostila samo tišina.

Potem sta gledala skozi okno in videla, kako počasi in zlagoma se menja čas dneva in noči, kako milimetrsko se pomika letni čas čez drevesa v parku. V največji tišini je narava kraljevala s svojo samoumevnostjo. Bila sta potnika v mehurju časa.

Rok se je odkašljal.

– Kaj če bi si med tem … čakanjem … pripovedovala zgodbe?

– Velja, se je hripavo odzval Rosi, kar začni.

Rok Nezeg se je naslonil na kolena.

– Povedal ti bom zgodbo o svojem očetu. Ime mu je bilo Pavel.

Rosi je poslušal z blagim smehljajem, gledal pa je nekam daleč skozi stene.



– Torej, je z novo svetlobo v očeh začel Rok, moj oče Pavel Nezeg je imel to zgodovinsko smolo, da so njegova odrasla in najbolj ustvarjalna leta padla v ideološko monolitna desetletja komunizma in družbenega socializma ter kolektivizma. To je pomemben podatek, kajti če kam oče ni sodil, potem je to bil čas uniformiranosti in idejne zablokiranosti. Ampak izbire ni imel. Njihov rod je že v rodbinskem spominu blestel po inventivnosti in zvijačnosti. Že Pavlov oče Franc je po kontrabantskih poteh privlekel domov prvi gramofon na vzmet in fotoaparat na steklene plošče. Tako je za njim ostala fotografija ponosnih družinskih članov, ki stojijo pred hišo trdo in pokončno, kot bi jih pribil na desko. Vsak z iskro v očeh in z roko v boku. Uporen pogled v fotografsko lečo. Bakelitne glasbene plošče so se predajale iz roda v rod in gramofon s trobljo je bil naš tehnološki spominek.

Za praznike je oče odpihnil prah z aparata, navil ročico in položil ploščo na podlago. Škrtanje glasbe je prineslo med nas stare čase in omililo takratno ozkost duha. Sam sem bil majhen pamž, večinoma sem sedel pod mizo in opazoval noge odraslih ljudi. Šele kasneje sem razumel cepetanje in šepetanje odraslih. Skratka, v oblastni vsemogočnosti so menda tisto leto ukinili božič. V družini je nastalo začudenje, s katerim bi lahko napolnili vse skodele v kuhinji. Kdo lahko ukine božič? Na tržnicah se ni smelo prodajati smrečic do 26. decembra. Hkrati s tem dekretom sta za neznano boleznijo umrla tudi Miklavž in Božiček. Sivina se je spustila nad nas, odrasli so postali skrivnostni, otroci pa smo dobili velike, okrogle oči, ki ne razumejo dogajanja, ga pa čutijo.

Oče se seveda ni dal. V tej hiši jaz postavljam zakone, je rekel dovolj glasno, država sega samo do praga. Odsekal je svojo smreko in jo postavil v lesen križ, okrasili smo jo tako kot vsako leto, sedli za mizo in použili praznični zrak, v katerem je vse upanje in radost. Polglasno smo zapeli Kaj se vam zdi pastirci, vi in se nasmihali drug drugemu. Oče je nazdravil novim časom, da bi jih Bog odrešil neumnih in zahrbtnih ljudi, spil je kozarec in za njim še enega, nato je prav na sredo mize postavil tisti stari gramofon, izvlekel ploščo z božičnimi pesmimi in skupaj z nevidnimi pevci gromovito zapel Gloria in exelsis Deo, tako angelci pojejo, mama je pritiskala prst na ustnice, pst, pst, pa je zanalašč pel še glasneje, odprl je okno in v orgelskem akordu zaključil svoj nastop, slava bogu na višavah in na zemlji mir ljudem. Tako, je rekel potem, zadoščeno je.

Država se je takrat morda opotekala v majavem gospodarstvu, nikakor pa ni bila deficitarna glede vstopnih informacij. Po nekakšnem političnem čudežu so se na vejah dreves in opečnatih stenah razrasla ušesa, ki so vse slišala, in roke, ki so vse zabeležile. Minilo je nekaj dni, ko so se na vratih naše družine pojavili moški v usnjenih plaščih in vstopili v kuhinjo brez nepotrebnega trkanja in predstavljanja. Bilo bi jih nevljudno vprašati, kdo ali kaj so, kajti poosebljali so državo. Zlezel sem pod mizo in štel noge. Naše so bile v copatah, obiskovalci so nosili škornje.

Da so dobili prijavo o kršenju nočnega miru, je rekel najbolj stasiti in s kazalcem pognal oba pomočnika v iskanje. Oče Pavel je že držal stol, a je mama preko njegove volovske roke položila svojo majhno dlan in ga ukrotila. Po hiši je ropotalo, nekaj stvari je padlo na tla, morda nehote, morda hote, nato sta se pomočnika spet pojavila v kuhinji in položila na mizo gramofon ter kup plošč. Glavni jih je eno po eno dvigal s kupa in odčitaval njihov izvor.

– Mario Del Monaco, je prebral in visoko dvignil obrvi, češ, imperialistični element.

Oče Pavel se ni mogel zadržati in je rekel, da se izgovori Del Monako in ne delmonaco.

Žena je prebledela in mu zvila mezinec. Ni trznil.

Šef je postal uraden in je dvignil oblastnost za eno stopnjo. Prelistaval je plošče in zasijal kot roža.

– Božične pesmi, je glasno prebral.

Potem je pogledal Pavla v nekakšni očesni rokoborbi.

– Ali sem pravilno prebral? Morda bi moral reči verska zamračenost, opij za ljudstvo?

Dvignil je ploščo in jo spustil na tla. Vsi so trznili, tudi pomočnika, razletela se je na koščke.

– Ah, oprostite, se je slišalo narejeno, padla mi je iz rok, nesreča nikoli ne počiva. Glavni si je odpel plašč, na pasu se je pokazala futrola s pištolo, obšel je sobo in potresel lica otrok.

– Lepe otroke imate, tovariš Nezeg, bilo bi prav, da mislite na njihovo bodočnost.

Potem so iz hiše odnesli gramofon kot dokazni material meščanske restavracije. Očeta so umestili med oba pomočnika in ga odpeljali v novoletno noč. Zlezel sem izpod mize in se oklenil maminih nog, da me je morala po tleh zvleči v posteljo. Potem sem zaprl oči in čakal, da spet slišim očetov glas. Državi je odslužil mesec zapora, in ko se je konec januarja vrnil, je bil nekoliko siv in notranje spremenjen. Zaklel se je, da država od njega ne dobi ničesar več prostovoljno. Če bo kaj hotela, si bo morala vzeti sama. Država, ki je takrat brala tudi misli, mu je kmalu uresničila slutnje, čeprav jih je izrekel v notranji konspiraciji.

– Veš, Rosi, je Rok nadaljeval po predahu, moj oče je bil rojen izumitelj. V naslednjih letih sem ga lahko opazoval, kako so nastajale uporabnosti. Iz starega železja, orodja, odpadlih koles je naredil spodoben tovorni voz, s katerim je premikal večje predmete, in ga posojal okolišanom. Zaslužil je prvi denar in ga kmalu tudi izgubil, kajti od nikoder se je pojavil človek z aktovko, ki je ugotovil, da voz ni prijavljen in registriran. Kazen je izničila dobiček. Čez mesec dni so bile vojaške vaje, ki so tekle naravnost čez polja kmetije. Oficir je določil rekvizicijo voza za potrebe ljudske armade in Pavlu izročil potrdilo o zaplembi.

Oče pa ni mogel iz svoje kože. S talentom ljudskega rokodelca in z neverjetnim smislom za improvizacijo je ustvarjal naprej. Naredil je podajalec snopov, izboljšal sekalnik koruze, zgradil lasten vodnjak, zvlekel elektriko v gospodarsko poslopje in v letih prisilnega bratstva uvozil iz Nemčije dotrajan, a še delujoč traktor.

Ob tej kapitalistični provokaciji se je sestala krajevna celica Zveze komunistov in sklenila, da v svoji sredi ne morejo trpeti dizelske inovacije, ki jo je predstavljala privatna lastnina. Oče je dobil zavezujočo ponudbo, da svoje imetje prostovoljno vključi v zadrugo in pristopi h kolektivni pridelavi. Na to uho Pavel seveda ni slišal, zato ga je kmalu spet obiskal človek z aktovko, ki mu je naložil novo carino, višje davke, predvsem pa je ugotovil, da se dotični traktor ne sme uporabljati, ker ne zadošča jugoslovanskemu industrijskemu standardu. Ni po JUS-u. Oče, ki je že čutil, da mu spet drsijo tla pod nogami, je z ustrezno zadržanostjo namignil, da je traktor očitno dovolj kvaliteten, da ustreza nemškemu industrijskemu standardu.

– Aha, je rekel mož z aktovko, ampak ne ustreza vzhodnonemškemu industrijskemu standardu! Kapitalizem, ki je v zadnji fazi propadanja, vendar ne more biti norma za stroj, ki obdeluje socialistične njive.

Tako je Pavel izgubil traktor, ker stroj ni bil ideološko primerno izdelan, ker je bil postavljen v vlogo privatnega pridobitništva in osebnega bogatenja, kar v družbi enačajev ni bilo več dopustno.

Takrat so ga skoraj zlomili. Ukrivil se je, zamračil v obraz in neslišno klel. Nekoč je izgledal kot orel, mogočen in tršat, nevaren in drzen. Polomili so mu peruti, da ni mogel več letati po ustvarjalnem nebu, polomili so mu noge, da je le še drsal po dvorišču. A vrelec idej v njem ni presahnil. Sedaj je samo še tolkel s kljunom. Skril se je v klet, daleč stran od radovednih oči, in tam začel snovati in izdelovati praktične izdelke za vsakdanjo rabo, obešalnike, žlice za obuvanje, cedila, kljuke in jih menjaval s sosedi po načelu naturalističnega gospodarstva. Takrat sem stal ob njem že sam in sodeloval pri inovacijah, zamislih in tehničnih rešitvah. Medtem ko je oblast v sončni svetlobi ustvarjala deželo, kjer so si ljudje kot enomiselni brat in brat, sva midva v mraku kleti risala skice in načrte. Oče svojih idej ni mogel dohitevati in jih uresničevati. Bil je kot pregret bojler brez odvoda, izgoreval je od vročičnih idej, ki so neizživete pritiskale na meje njegovega telesa. Tako ga je v imploziji notranjih zamisli dohitela bolezen in ga polegla v onemoglost in iztekanje. A vročičnemu in blodnjavemu se mu je sedaj dokončno odprl um, sopel je, da vidi neskončno vrsto izumov, zavest, osvobojena lobanjskih spon, je uzirala mnoštvo svetov, zapletov, problemov in njih rešitve in s tem komaj predstavljive možnosti za delo in ustvarjanje. Še ko je onemogel poležaval na visokih blazinah, mi je skiciral na papir izboljšano kljukico za perilo. Smrt je uvidevno počakala v veži, da je dokončal risbo. Kmalu je zaprl oči in nedolgo zatem ugasnil tudi dih.

Rok je obstal in z obrazom je bil nekje drugje. Podaljševala sta tišino, da so se spomini polegli. Rosi se je slabotno odkašljal.

– Čudno se sliši, vem, ampak življenje traja vedno do konca.



Rosi je vrnil glavo na blazino in dolgo gledal v strop. Naenkrat je hripavo spregovoril.

– Če te življenje ni poizkušalo vsaj enkrat ubiti, nisi zares živel.

Rok se je naslonil na stol. Nekaj težkega se mu je poleglo čez ramena. Čakal je na razlago. Rosi je spil vodo in očistil glas.

– Teta Zofija je to rekla na stara leta, preden je umrla. Sedela sva na vrtu v pletenih stolih, ne vem, kam so vsi odšli, ona pa je segla v svoje spomine. Morda je slutila, da sem pohlepno rad poslušal tuje prigode. Pet uniform je zamenjal, je rekla. Kdo, sem jo vprašal, in me je pogledala z začudenjem, ja moj sin, Karel. Malo je počakala, potem pa postavljala besede drugo za drugo, kot to počnejo preprosti ljudje, govorijo, kot bi hodili.

– Povedal ti bom zgodbo o bratrancu Karlu, kot jo je meni povedala teta Zofija in kasneje še sam Karel.

Karel je tistega aprila tičal v uniformi jugoslovanskega vojaka topničarja. Nekje pri madžarski meji so jim kolesa obtičala globoko v blatu, druga polovica čete je dosegla položaje, a streljali niso, ker so imeli v zabojih napačen kaliber projektilov. Vrnili so se nazaj do vojakov, ki so blizu magacina z lopatami reševali pogreznjeno vozilo, a so se vsi skupaj lepili v mehko ilovico. Naložili so nekaj zabojev na voz, a do bitke ni prišlo. Nemški vojaki so jih profesionalno obkolili, roke v vis in že so bili ujetniki. V plahutajočih plaščih brez jermenov so marširali do Maribora, tam so jih nagnetli na stadion in jih kmalu v koloni usmerili na kolodvor. Potem so se v živinskih vagonih pritresli do taborišča za vojne ujetnike v severni Nemčiji. Karel je čez nekaj tednov dobil od uprave dopisnico, na katero je lahko napisal, da je zdrav in da se dobro počuti, da pošilja pozdrave mami in očetu. Ta dopisnica je po čudežu res prišla domov na pravi naslov in šla kot najsvetejše iz rok v roke, Karel je živ, sta si govorila stara, pogledala sta skozi okno, čisto do konca njive, do obzorja, a konca vojne nista videla niti v slutnjah. Doma pa kmetija in edini sin, hčere ne štejejo za delo.

Teta Zofija je sedela za mizo in z veliko domišljije gledala v smer, kjer je slutila, da leži severna Nemčija. V tem gledanju je bil namen pomembnejši kot geografska točnost. Nekega dne se je oblekla, zategnila vozel na ruti in rekla, tako, sedaj grem po sina, kmetija potrebuje edinca. Oče, Sin in Sveti Duh. Sina ni. Vsi okoli nje so molčali, obnemeli so pred nezaslišano nalogo. V culo so ji dali najboljše, kar so imeli, obula je najdebelejše čevlje, v mašno torbico je potisnila tisto dopisnico in Karlov krstni list. In je šla. Najprej peš do Gradca. Potem izmenično z vlaki, tovornjaki, spet peš, vse do tistega taborišča sredi močvirij Spodnje Saške. S svojim suhim smehljajem je razmikala nože, puškine cevi, se previla mimo straž, s šepetanjem je odgovarjala na vojaško vpitje, tiho je molila rožni venec, ki je za nas krvavi pot potil, svetost njene naloge ji je odpirala prehode, ki so se za njo spet mrzlo zapirali. Hoja po minskem polju naključij. Končno je prišla do vhoda v taborišče. Halt, je rekel vojak, ona pa je potegnila iz torbice Karlov krstni list. Jaz nimam nič s tem, se je vojak obrnil na peti. Potem je mahala s tem listkom vsakemu mimoidočemu, dokler ni prišel mimo komandant. Na oko si je nataknil monokel in bral ves pokončen. Karel Schuschnigg, rojen v Sachsenfeldu, pravno formalno sedaj prebivalec Rajhu priključenih dežel. Red je red, je rekel in izdal dovoljenje za vrnitev sina edinca domov. Ko je Karel v svojih capah šel proti izhodu, je tam stala mama, vsa majhna in sključena in z drobnim smehljajem na obrazu. Mama, je šepetal Karel, vi tukaj?! Tiho, je rekla in ga pokrižala, domov greva, ne obračaj se, naprej glej. In sta šla, vojaki so se jima razmikali, kot nekoč vode pred Mojzesom, in sta šla po suhem do izhoda in čez polja. Dobila sta železniški karti in se zibala na jug, dremala sta drug drugemu na ramenih, a usoda se je ponoči spremenila. Nove komande so ju dosegle v Nürnbergu, Karel je moral z vlaka, pomahal je z levico, Zofija pa je zadušila v sebi misel, da je celo dolgo pot prehodila zaman. Medtem ko se je ona vdano vračala domov, so Karla preoblekli v novo uniformo in ga poslali v Francijo, kjer je nemška armada branila zahodni bok pred Američani. Ko so prišleki doživeli železje, ki je padalo z neba na njih z ameriških križark, so se trije dogovorili za predajo. Dva Slovenca in sudetski Nemec, ki je verjel v svetovni mir in bratstvo med narodi, drugače pa je igral violino. Naredili so belo predajno zastavico, in ko so videli prvega črnca, so kar sredi bitke pomahali s coto. Narodnost, je kratko vprašal sergeant, Slovenec, Slovenec, Nemec so naštevali in metali orožje od sebe. Ok, je rekel sergeant, poslal kroglo v nemčevo glavo, tako da je le-ta rešen vojaških skrbi dosegel večnost in mir hkrati in odgnal Slovenca med žvižganjem svinčenk v zaledje. Tam so ju umili, oblekli v platnene obleke in jima s čopičem narisali na hrbet z belo barvo PW. Tako sta postala prisoner of war, dobila prvi žvečilni gumi in odkazali so jima delo v vojaški bolnici. Ko se je fronta raztegnila čez Francijo, so ju poslali v Anglijo. Postavljala sta šotore in opravljala umazana dela, ki pritičejo ujetnikom, a sredi vojne je to bil dišeč blagoslov, ki je omogočal varnost, posteljo in hrano.

Nekega dne so poklicali rojake na travnik. Prišel je mlad polkovnik Savič, imel je pravi obraz vojaka, oglat, brkat, gladko obrit. Hodil je mimo njih v zloščenih škornjih, roke je sklenil na hrbtu in vabil domoljube v prekomorske brigade, kjer bodo sodelovali v zaključnih bitkah na tleh Jugoslavije in se s tem oprali greha kolaboracije. Zagotavljal je nekakšno civilno odvezo. Karel je dvignil roko, spet so ga slekli, dobil je nove našitke in preko Marseilla je dosegel Dalmacijo.

Tam sta jih pričakala kamen in prezir poveljujočih. Dobil je zaplenjeno nemško brzostrelko, prav takšno je odvrgel v Normandiji ob predaji. Usoda je hodila kot dekla ob njem. Ni še bil čas za mir. Postavili so jih v čete in jih usmerili proti severu, Karel je znotraj sebe za silo držal majhen dušni mehur normalnosti, da bi ga v boljših časih spet lahko razmahnil v nebo nad sabo. Preživeti. Hoja, tihe kletvice, dremanje, osamljen strel iz teme, eden pade, drugi korakajo dalje, ves čas upanje. Ob poteh so se pojavili bizarni znaki balkanske vojne, obešenci na kandelabrih, truplo na kolu, ogrlice iz človeških oči in ušes kot okras neke poblaznele dobe. Gledati mimo lobanj in verjeti v mir in svobodo, ki se ni pojavljala niti kot pika na obzorju. Spanje v vrtači. Nenadoma nemir, nujna depeša, hiter premik proti Trstu.

Ko so stali nad pristaniškim mestom, se je nebo odprlo v svečanosti pomladnega dne. Kot da ni vojne in sovraštva, je stal svet pred njimi tak, kot je bil ustvarjen. Miren, samoumeven, samozadosten, trajen, večen. Vojna se ni mogla lepše končati. Mesto je bilo gosposko, bele stavbe so se lesketale v soncu, pomoli so se nagibali v modrino morja. Kot mravlje so se vojaki spustili vanj. Na prvih hišah je že pisalo z rdečo barvo, tu je Slovenija. Karel je stekel do obale, zavihal rokav in pomočil roko v morje. Sol. Potem so marširali po ulicah, streljali v zrak od veselja in olajšanja. Našli so Ducejev obraz na steni in ciljali v njegove oči. Odprli so magacin, poln makaronov in salam. Mesto je premoglo še eno živo bogastvo, ki je previdno odpiralo polkna. Lakota mesa je vojake miselno preusmerila k ženskam, ki so že lezle iz stanovanj in za majhne pozornosti ter praktične darove dvigale krila. Lakota je prilagodila moralo, slast utišala vest, mir je vzhajal nad Krasom, vse je bilo dovoljeno.

Med postopanjem po pomolih so jih nekega dne presenetili novi ukazi in jih znova postavili v formacije. Vojska mora tvoriti geometrijske like, da je učinkovita. Kolone, kvadrate iz človeških kockic. Neko nevidno politično diplomatsko dogajanje daleč stran jih je preusmerilo nazaj na Kraški rob. Rekli so jim, naj nehajo kričati, Trst je naš. Sedaj so gledali mesto spet od zgoraj. Nekateri so se v pritajenem ogorčenju spraševali, zakaj je padlo toliko ljudi za osvoboditev Trsta, ampak večina je vedela, da v vojni ne moreš pričakovati smiselnih odgovorov, ker je vojna sama po sebi nesmiselna in je odgovor enake kvalitete. Edini dosežek vojne je, da preživiš. Vse ostalo je minljivo, vsi mrtvi so padli zaman, noben strel ni uničil zla.

Ampak na koncu je tudi Karel slišal najlepši vojaški verz, gremo domov. Sedaj je dokončno odprl loputo svojemu dušnemu upanju.

Bil je že čisto blizu rodne vasi, hodil je lahkotno, v veselih poskokih in šele tu je smel na glas povedati, da je preživel vojno. Med enim od takšnih veselih poskokov, sredi vrtinca sreče, so ga nove oblasti prestregle na blatnem kolovozu med njivami. Človeka najlažje ujameš pred hišnim pragom, ko je že nepreviden in brezskrben. Uradni ljudje so ga zasukali na vzhod, v dosluženje vojnega roka na meji z Bolgarijo. In spet isti prizor, nag v kopalnici, nova uniforma, nove ideje, ki so jih potiskali v glave mladih rekrutov, spet odlaganje končnega snidenja.

Rosi je utihnil in se tiho čudil spominom. Včasih ni konca kalvariji, upanje je kot plavalni obroč, drži te nad neskončnimi globinami obupa. Pogledal je po svoji notranji pokrajini in dobil grenek žolč v usta. Popil je požirek vode.

– Potem, je nadaljeval Rosi Karlovo odisejado, je Karel končno prišel domov. Po sedmih letih, kot v tisti ljudski pesmi, je spet sedel za mizo. Kot bi risal na papir, je domačim kazal cikcakaste poti svojih vojaških maršev in kako ga je oficir Savič približal domovini. Gledali so se in povešali oči, da se v njih kot v majhnih ogledalcih ne bi videli njihovi spremenjeni obrazi. Oče osivel, mati posušena, sestri omoženi, postarani, na silo zresnjeni. Potem so obšli imena svoje vasi. Franci, ustreljen, Drago, padel, Šestakovi, požgani in tako so zmolili križev pot živih in mrtvih ljudi in spet prišli do sebe. Ali bo sedaj konec žalosti? Zlo, ki čaka v zakotjih, pa se še ni utrudilo. Tako so ljudje v usnjenih suknjičih Karla kmalu našli na poti v službo in ga povabili na informativni razgovor. To so bili namreč časi, ko so bile informacije pomembnejše kot praktični izdelki, iskanje skritih misli pa službena obveznost uniformirancev in prostovoljcev. Našli so nekaj obtožbenih razlogov. Bivši nemški vojak, idejno nestabilen, vprašljivo vedenje v anglo-ameriških taboriščih. Preusmerili so ga na družbeno koristno delo. Vdano kot Jezus se je slekel in oblekel ponujene cote. Sedaj je gledal nebo samo še v majhnem kvadratku betonske kleti, v sebi je našel zadnje ostanke potrpežljivosti in preklopil na brezupno čakanje.

Teta Zofija je spet sedla doma pred okno in gledala tako dolgo v obzorje, da je vanjo zašla že znana misel. V mašno torbico je vtaknila listek z nekim imenom, obula najlepše (edine) čevlje in se ogrnila s plaščem, ki ga je zaklela, da naj jo varuje pred novo barvo zla. Med vzdihom se je pokrižala, zavezala vozel na ruti in odšla v Ljubljano. Z vlakom, peš, s tovornjaki. Obšla je nekaj uradov in spraševala, če poznajo tovariša Saviča. Čez nekaj dni je imela srečo. Potrkala je na prava vrata in tovarišu Saviču povedala, da je bil njen sin na njegovo pobudo vključen v prekomorsko brigado. Tovariš Savič je bil še vedno jekleno siv, izklesan v besedah in vojaško kratek, učinkovit in pošten. Odprl je predal in izvlekel mapo s seznami. Anglija, Cornwall. Drsel je s prstom po stolpcih in se ustavil na Karlovem imenu. Napisal je potrdilo, da se je imenovani res vključil v zaključne osvobodilne boje. Smrt fašizmu, podpis, štempelj. Spet je romala Zofija nazaj, več peš kot z vlakom in se postavila pred tisto dvignjeno stavbo, kjer so odločali o življenju in smrti in vseh rečeh vmes. Tisti vhod in žica okoli zgradb sta jo spominjala na taborišče v severni Nemčiji, a je to ohranila zase.

Izreči prave besede ob pravem času je vsa umetnost življenja.

Pokazala je potrdilo vsakemu, ki je prišel po hodnikih in vztrajala med podboji, da so ji končno zagotovili, da je prinesla pravi papir, da sedaj lahko neha gnjaviti uradnike. Njen sin bo izpuščen zaradi novo nastalih dejstev. Tiho v sebi je vedela, da je njeno dušno premagovanje obupa tista valuta, ki je odkupila Karla. Samo ona je vedela, koliko grenkega strahu je použila navznoter in se ob tem pogumno držala navzven.

Karel je bil v drugo doma, sedaj siv in zguban, kajti čas v zaporu je gost in težek, vzame si svoje od človeka. Spet so sedeli okoli mize, gledali v lesene letnice, njihov lastni kmetski čas je oklevaje stekel med njimi in jih obzirno kot mati potiskal v prihodnost. Najprej so previdno tipali pred seboj kot slepci, vohali so zrak okoli hiše, če prinaša vonj po nevarnosti, dimu, smrdljivi vojski, potem so se navadili, da se bodo časi sedaj pomirili in polegli, vpregli so se v voz svojega preživetja in potegnili naprej. V Karla pa se je navlekla negotovost, sumničavost, dihal je kratko, pripiral oči in polagal dlan na srce, da ne bi kdo slišal, da živi. Odgnal je živino na rob travnika in isto je storil naslednji dan, teden in mesec.

Do konca življenja je ostal pastir.

Svojo bližino, telo in pogled je zaupal samo še živalim.

Bolniška soba se je napolnila z nevidnimi ljudmi. Po stenah so plesale sence, ali pa so hušknile stare duše iz Zofijine pripovedi, kdo bi vedel, Rosi se je s sobo vred bližal robu zemlje, kjer vladajo drugačni zakoni.

– Na koncu mi je rekla teta Zofija, tolikokrat sem umrla pri živem telesu, da včasih ne vem, na kateri strani brega sem.

Spet sta dolgo molčala, takšno zgodbo moraš odtehtati z molkom. Potem se je Rosi odkašljal, kot to delajo bolniki, zamolklo, neprepričljivo, štedijo z močmi.

– Kaj je moje življenje ob taki zgodbi? Kaj sem jaz doživel? Ko smo zrasli, so se hkrati izboljšali časi, nenadoma je bilo vsega dovolj, živeli smo brezbrižno, radodarno, nepremišljeno, se veselili, razpasle so se veselice in tisti, ki so preživeli grožnje panevropske vojne, so obmolknili, saj so postali del arhivov, zgodovine in s tem brez poslušalcev. Mi pa smo kot razvajeni madeži maščobe splavali na površje družbene juhe in tam užili svetlobo novih dni. Živel sem v samoumevnosti, kot predmet med predmeti, ponosen na povprečnost, bil sem lojalen duhu časa, prilagojen, dober državljan, odmerjen potrošnik, živel sem v oddihu, v idejnem mehurčku nove vere, da smo dosegli zadnjo fazo družbenega razvoja in da bo od sedaj naprej samo še boljše.

Zahihotal se je. Kot da gleda nek samo njemu viden prizor, je še nekaj časa dvigal glavo in jo nato polegel na blazino. Obmiroval je v plitkem spancu, iz katerega se je nejasno zbujal. Spet sta spustila molk v sobo. Skupaj z njim se je pojavila praznina, ki je bila prijazna in obetavna. V njej so bile vse možnosti in nobenih misli ali predmetov. Njun svet se je na eni strani manjšal in izginjal, na drugi pa širil v nemerljivost. Ura na steni je odštevala čas in prištevala neskončnost.

– Nekoč sem obiskal bratranca Karla, je Rosi nenadoma podaljšal pripoved, teta Zofija je že umrla, domačija se je posedala vase, a v kuhinji so bile še kozice na štedilniku in na dvorišču nacepljena drva. Obšel sem hišo in jo nato mahnil čez senožeti. Za robom gozda je Karel pasel živino. Gledal sem in ga nisem videl. Vse je bilo skladno in mirno, pravilno postavljeno in sorazmerno. Šele čez čas sem ga zagledal. Sedel je na štoru in gledal čez živali v dalj. Bil je del narave, tih, zlit, spokojen, nenarejen, v njem je bilo nekaj živalske samoumevnosti in rastlinske mirnosti. Telo je bilo nekako prosojno, ko je gledal, ni bilo v njegovem obrazu nobenega namena, njegove oči so oddajale isto neskončnost, ki so jo gledale. Njegov um je bil prazen, brez odvečnih misli in prav tako je komaj kaj spregovoril. Ko me je zagledal, se mi je nasmehnil in pokimal. Pokazal mi je štor zraven sebe, kot bi me povabil na ogled črte, kjer se stikata zemlja in nebo. Zmogel sem kakšnih pet minut, molk in praznina sta me strašila. On je sedel kot kamen, miren in zasidran, mene je privzdigoval nemir. Potem sem rekel, da grem, ponujal sem mu roko, a jo je spregledal. Morda se je nekoliko posmehnil, morda ni videl razloga, da stori kakršnokoli gesto umetne vljudnosti. Malo je pokimal, vprašal, kaj delam, in potem sem spet obsedel z njim v gluhoti. On jo je použival kot obed, jaz pa kot strup. Ko sva se poslovila, mi je prijazno pokimal in naročil, naj si v hiši sam postrežem. Z olajšanjem sem našel pot nazaj, že šum korakov me je pomirjal. Tista tišina je bila tako brezmejna, Karel ji je dodajal človeško razsežnost vztrajanja in razumevanja. Za moje takratno življenje je bila nerazumljiva kot kitajščina in neprebavljiva kot goveja kita.

Danes ga bolje razumem, prav tako teto Zofijo. Življenje me nežno ubija, razparalo je mojo advokatsko haljo in v sebi sem našel živo in ranljivo sredico, svežo, neuporabljeno, na silo zbujeno. Sedaj živim po besedah tete Zofije napol ubit, hlepeč po svetu neposrednosti, zaganjam se nazaj, iščem oporo, ki bi me zadržala nad prepadom, in nenadoma se pojavi moj imenski sorodnik, mi ponudi roko, a morda le zato, da bi mi lahko prodal poslednjo parcelo. Sedaj pa ne bom spustil te roke, vlekel te bom k sebi, da boš priča moje muke, odslužil boš svoje ime s služenjem svojemu dvojniku, tako bo kot na poroki, skupaj bova v dobrem in hudem.

Rosi se je upehal in dokončno obležal na blazini. Zvenelo je kot grožnja in prošnja hkrati, iskrenost in recitiranje, rotenje in ukaz. Zaprl je oči, Rok pa jih je odprl. Tako sta se izmenjevala v govorjenju in poslušanju, gledanju in mižanju.



Obraz je bil bled in raven. Stene so bile bele in zglajene. Rjuhe so bile izprane in zgubane. Soba je bila pravokotna in tiha. Linolej na tleh nestvarno zloščen in sterilen. Čaj v skodelici se je hladil na kovini. Besede so razpadle na črke. Prah se je vrtel v žarku. Čistilka bo opravila svoje delo. Ostala bo samo tišina. Strop je postajal prosojen. Okno je kazalo sliko parka. Park je bil brezbrižen. Infuzija je odmerjala kapljice. Kol’kor kapljic, tol’ko let. Časopis je čakal bralca. Napol odprta bonboniera na omarici. Pomaranče so zaman ponujale barvo. Zrak je miroval. Temperatura ni bila pravšnja. Toplota je bila soparna in brez svežine. Tla so spodrsavala. Vrata so se odpirala nepričakovano. Bele sestre so gledale s hodnika, če je že. Čustva so se sprenevedala. Ptič je odprl kljun, a zvoka ni bilo. Selivke so se vrnile, ker ni bilo kam iti. Ljudje na pločniku so obstali. Brez pomena je bilo.

Hodil je po temni pokrajini, ki so jo tvorile sence in obrisi. Tapkal je z nogo po neznanem svetu. Za vogalom je zagledal dve svetlobni piki. Olajšano se je napotil k izvoru. Piki sta se večali. Kot nekakšen daljnogled sta viseli v zraku. Prislonil je oči na odprtine in zagledal bolniško sobo in Roka Nezga, ki je dremav sedel na stolu ob postelji. Zavedel se je, da gleda skozi svoje oči. Polglasno je zastokal, pa ni vedel, ali je to zaradi olajšanja ali razočaranja.

– Še sem tukaj, je pomislil Rosi, hodim v krogu.

Rok je visel čez stranico stola. Napol je spal in držal njegovo roko. Rosi je gledal tišino. Vse je bilo samo na sebi. Predmeti so bili, ljudje so bili. Rosi je skrčil prste in Rok se je dvignil. S sunkom je popravil svojo držo.

– Zadremal si, je šepnil Rosi in mu pomigal v dlani.

– A, ti si še tukaj, je avtomatsko prišlo iz Roka. Govoril je iz zaspanosti, obzirnost še ni prišla na vrsto. Rosiju ni bilo več mar.

– Tukaj sem. Saj bi odšel, pa me držiš za roko. Stopim do obrobja sveta in me tvoja roka zadrži.

Zvenelo je kot obup, prošnja in očitek.

Rok je izvlekel roko iz njegove dlani. Našel je nekakšne robce in brisal dlan in lice.

– Zakaj jočeš? Saj veš, da moram izhlapeti.

– Saj ne jočem, solze tečejo same, imajo svojo pamet in me ne ubogajo.

– Posloviti se morava.

– Vsaj trikrat sva se že.

– Pojdi malo na sprehod, cele ure visiš tukaj.

Rok je vstal in popravil rjuho na postelji. Podržal je Rosija in obrnil blazino na hladno stran.

– Na bok me zasuči, je šepnil Rosi, tako da bom gledal skozi okno. Pojdi že v park, počakal te bom.

Rok je pokimal. Tiho je premeril sobo, zavil v dolgi mračni hodnik in se po stopnicah spustil v park. Šel je pod kostanji do reke in preko zelenice sklenil krog. Iz parka je pogledal stavbo in njegovo okno, kot da na daleč preverja stanje v bolniški sobi. Pretegnil je roki in malo poskočil. Ves je bil trd od nenehnega sedenja. V kiosku je kupil sok in časopis. Sok je popil, časopis pa je prelistal zgolj veter. Zdržal je pol ure in se vrnil. Na vratih je obzirno poškilil v sobo. Rosi je držal besedo. Čakal ga je, ni pa bil prepričan, če ga je videl. Njegove oči so gledale daleč in skozi stene. Levico je držal Rosi v zraku, kot da otipava neviden predmet. Zdelo se je, da išče oporo za odriv. S prstom je risal po zraku. Odštevanka. Otroci. An ban, pet podgan, štiri miši, v uh me piši, vija, vaja, ven. Že nekajkrat je skoraj odšel, pa ga je vedno držal Rok za roko. Človek je na svetu zaradi človeka. Posloviti se bo treba sredi stavka. Ni zadnje besede, kajti za zadnjo je še ena in še ena. Tako človek včasih pretenta smrt in kljubuje zakonom časa. Če je zgodba zanimiva, smrt prisede in posluša, se čudi in sklepa koščene roke. Rosi je suho zavzdihnil.

– Čuj Rok, a se ti ne zdi, da je sonce nekam plavkasto?

Rok je iz usmiljenja pogledal skozi okno.

Nista več gledala istega sonca.





O zmaju in ljubezni

O Japoncu, ki je našel pesnika in zmaja,

o študentu, ki je našel sobo in ljubezen,

o izgubi nedolžnosti in odprtem oknu,

o jutranjih pesnikih in haikuju, o nadutosti

in osamljenosti, o Karli in njeni univerzalni

gospodinjski coti, o tem, da se ljudi, ki te imajo

radi, ne podi iz življenja.



1978, zgodnje poletje

Sedaj pa še megla, je pomislil. Nesreča ne pride nikoli sama, ko pride njen čas, se množi plodovito in raste kot konoplja. Tapkal je po cestnem tlaku in za njim njegova skupinica, ki se je glede na vse prestano držala še kar pogumno. Vsak od njih je za resnim čelom zbrano zadrževal jezo ali negodovanje in ohranjal mejo med zasebnim in javnim. Obraze so imeli ravne kot maske, disciplina jih je sama od sebe urejala v miroljubno četico pešcev. Tako so se v formaciji pomikali med hišami, ki so jih naslutevali na obeh straneh ulice. Bili so sami, saj je jutro šele nastajalo na vzhodu, nevidni meščani so uživali svoj sobotni spanec.

Hiroshi Nakamura je zajel sapo in potlačil negotovost. Obstal je sredi ulice in topot čevljev za njim je ugasnil. Iz usnjene torbe je potegnil zemljevid. Šofer je rekel, da jih je pripeljal v prestolnico. Zganil je pole papirja, ki so naglo vpijale vlago in se polegale po rokavih. Lu-, Lju-, Ljubljana, nekaj črk se je že razmazalo. Okvara aviona in usoda. Namesto v Benetkah so pristali v manjši vasi med hribovjem, ki se je prav tako začenjala s črko B. Bra-nik, Brnik, nekaj takega. Pot od letališča do sem so prevozili v grobni tišini, ki so jo sestavljali utrujenost, strah pred neznanim in japonska skromnost. Mogoče so nosili s seboj še nekaj kolektivne krivde iz zadnje vojne in sram ob porazu. Imeli so velike glave na majhnih telesih in majali so se kot lutke. Sprememba načrta, ogledali si bodo prestolnico in njihovo največjo znamenitost. (Ni še vedel katero, kajti pred nekaj minutami ni vedel niti tega, da obstaja država Jugoslavija. Mislil je, da Italija meji na Avstrijo in Ukrajino.) Medtem bodo junaški mehaniki popravili avion.

Povesil je ramena in čakal na prvo misel. Konec koncev je bil pesnik in tajnik Društva ljubiteljev haikuja iz Masude. Ljudje za njim so nemo čakali njegovo odločitev in usmeritev. Bili so ljubiteljski rimotvorci in verzopisci, objavljali so v revijah in skupaj so v samozaložbi izdali zbirko Jutranje pesmi. Sedaj so bili fizični junaki svojih stvaritev. Jutro, megla, smisel, dolžnost, izbira, skodelica čaja, majhen smehljaj življenju.

Hiroshi ni imel pojma, ampak iz takih situacij vznikne pogosto pesem, kot nenadna stvaritev, spočeta iz stiske in navdiha.

– Prijatelji, je dejal in pomahal proti megli, sedaj gremo skupaj do točke navdiha, kjer se spajata voda in zrak ter rojevata misel in čustvo. Vrba pije iz majhnega izvira in breza se maje v nežni sapi.

Začutil je, da je znotraj sebe izkopal nepričakovan izvirek čistega navdiha in se mu prepustil.

– Mi smo pesniki in ne turisti, ki zbirajo slike palač in gradov, nas nosita mistika in navdih, noge nam usmerjajo skriti nameni umrlih literatov in boemov, zato bo vsaka pot prava. Na njej bomo začutili duha tega kraja in mojstrov peresa. Četudi nevidni bodo z nami bratje pisane umetniške besede. Tako drugačna je ta kultura od naše, a zajema iz istih globin, ki spajajo oddaljeno Japonsko in starodavno Evropo. Združuje nas tudi minljivost in krhkost češnjevega cveta, ki raste tu in tam. Ni na pesniku, da bi oči upiral v vidno, ampak da bi nevidno čutil in ga v pesmih predajal ljudem, zazrtim v zemljo in tvarnost. Zato bomo v praznini megle in vsakdanjskosti enako vzhičeni in ravnodušni kot pred marmorno palačo, ki jo je zgradil morda napuh ali ničevost.

Dobro sem zastavil, je pomislil, če tale vas ne premore kaj boljšega, se bom izmazal z retoriko. Že mama mu je govorila od detskih let dalje, da ga bo njegov dolg jezik nekoč tepel, ampak tokrat ga je reševal iz neprostovoljne stiske zasilnega pristanka. Obrnil se je na peti in videl, da njegovi društveni sopotniki dremajo stoje, polagajoč glave na ramena drug drugega.

Ah, japonske rame, telesa, mišice, noge, duh oster kot katana, disciplina trda kot bambusovo steblo. Kako debelo so gledali razvajeni angleški vojaki v Singapurju, ko so 15. februarja 1942. leta vkorakali majhni japonski vojaki v mesto, ki ga po mnenju strategov ni bilo mogoče zavzeti. Kako so lahko v vsega nekaj tednih prehodili celotni Malajski polotok, ki naj bi jih ščitil s svojimi močvirji, džunglami in neštetimi rekami? Japonci so korakali kot mravlje v ravni črti. Ko so prišli do reke, je prva četa stopila v vodo in si na ramena položila tramove, drugi so položili povprek deske in nato je celotna vojska prečkala leseno-človeški most – vse do Singapurja!

Hiroshi Nakamura se je stresel in se udaril po licih. V vsakem Japoncu je nekaj vojaka, ampak pesnik se odpove nasilju mišic in goji izčiščenost umetniške besede. Še enkrat se je klofnil. Profesor Tanizaki se je ob samokaznovalnem tlesku pojavil v budnosti in se rahlo priklonil.

– Hiroshi-san, kam nas vodi pot?

Hiroshi Nakamura se je izprsil.

– Pot nas vodi v neznano, vsak korak je cilj zase. Kdor išče cilj, ga ne bo našel, kdor hodi, bo naredil pot mnogim.

In so odkorakali naprej. Megla se je plazila ob vogalih, se zdaj zgostila, pa spet razredčila, le skrivnosten zvok je pripotoval med hišami, je to drsanje trstik, morda šelestenje vej?

Bil je le jutranji pometač, ki je z dolgo brezovo metlo premikal nevidne smeti ob pločnik in se v širokih zamahih kot privid ponovno potopil v meglo. Spet so slišali samo hrskanje orodja. Sedaj je kosil meglo.

Ribič odhaja

Rja skrhane harpune

O, srečna riba

Hiroshi je zlogoval pesem kot prvo jutranjo molitev. Skupina je zadovoljno zamrmrala, domačnost jih je ogrela. Stopicljali so naprej, na desni so zaslišali reko, ki se je brusila ob kamne. Prva svetloba je obarvala strehe stavb in rahla sapa se je zganila. Megla se je razprla kot zavesa in obstali so z odprtimi usti. Pred njimi je stal bronast kip in se zalesketal v žarku.

– O, je rekel profesor Tanizaki, o, so ponovili ostali za njim.

Hiroshi se je široko nasmejal. Dejstva so se poklopila z njegovimi slutnjami.

– Kot sem rekel, je ponosno dvignil roko, dosegli smo kulturno središče mesta, kjer stoji spomenik imenitnemu možu.

Razmišljal je, kam naj spusti svojo domišljijo. V glavi mu je pognalo nekaj zgodb, ki so ga vabile v recital. Preigraval je nekaj parnih nasprotij: reven-bogat, slaven-zaničevan, samotar-družaben.

– Kot vidite, je možu ime tako, kot piše na kamnu. Pre-se-ren. Bil je imeniten pesnik, pisatelj in bralec, zato drži v levici knjigo. Precej premožen, ker je oblečen v plašč.

Še nekaj žarkov je predrlo meglo in posijalo z mlečno svetlobo. Japonci so izvlekli bele rokavice in jih nataknili na prste, iz torb so potegnili platnene klobučke in jih namestili na velike glave. Potem so z dlanmi zastrli čelo in zrli navzgor z riževimi očmi. Hiroshi se je ogreval za nadaljnjo improvizacijo.

– Po začetnih pesmih, ki so opevale mir globokih tolmunov, se je preusmeril v ljubezenske pesmi. Kot vidite, nad njim sedi njegova nedosežena ljubezen, kateri je posvetil vse nadaljnje verze. Opeval je njeno lepoto in mladost, a sam je ni mogel doseči, ker je bila samo revna perica, ki je v bližnji reki prala perilo. Družbene prepovedi njegovega časa so bile neusmiljene. Sam je shiral od neuslišane ljubezni, ona pa se mu še sedaj iz večnosti zahvaljuje s cvetom večne slave.

– Kako ji je bilo ime? je vprašal gospod Masaru, ki je bil najbolj natančen. Vsi so dvignili majhne beležnice in škrebljali v njih.

– Eh, ime, se je zamislil Hiroshi in odganjal sliko zaskrbljene matere iz svoje glave, poglejte to tragiko, poznal je samo njen obraz in stas, njenega imena pa ni nikoli izvedel. A poletimo za hip z literarnimi krili v Verono, kjer živita svoje mitsko življenje prapodobi vseh nesrečno zaljubljenih na starem kontinentu: Romeo in Julija. Lahko bi torej rekli, da je tu pred nami pesnikova Julija, navdihujoča muza in nedosegljiva ljubica hkrati.

Za hip je pomolčal, kot da vabi pričujoče v sočutje z ljubezenskim trpljenjem. Spustil je veke in mrzlično vrtel možne razplete. Dobro mi gre, se je spodbujal, prepustim se pesniškemu toku, slap me spusti v tolmun, potonem do mulja, kjer krap spi lunine sanje in mi šepeta nove misli.

– … po pesnikovi smrti se je razširil ljudski glas, da v zgodnjih in tihih jutrih še danes lahko slišimo pesnikove hrepeneče vzdihe. Slišijo jih samo ljudje čistega namena, tenkočutna bitja, ki zaznavajo najmanjši dušni zgib, ljudje ostrega ušesa in brezdanjega sočutja.

Sedaj so vsi spoštljivo umolknili. Nekoliko so se poklonili proti kipu, megla se je spet dvignila iz reke in zavila pesnika v prosojno pajčevino.

Potem se je zaslišalo čisto tiho, a vendarle dovolj jasno.

O, oh, o, o, oh.

Hiroshi se je napel kot struna in popolnoma brez potrebe položil kazalec leve roke čez usta. Z desnico je kazal nekam gor in desno. Vsi so molčali kot kamen in hkrati žareli v zgodovinsko-literarni sreči.

Mit je bil resničen.

Tiho, čisto tiho. Spet. Pst.

O, oh, oh, ooo.

Bil je 19. junij ob 5. uri in 12 minut. Skupina japonskih popotnikov je bila priča pesniškemu čudežu in stoku nepotešenega srca.

Japonci so se postrojili v četo in se priklonili pesnikovi časti. Sonce je že vzšlo in dokončno razmaknilo meglo. Naenkrat so se znašli v mestu, nad njimi je zrasel grad in kmalu so se pojavili tudi prvi jutranji sprehajalci. Tržnica čez reko je oživljala, strehe hiš so se pordečile, na levi se je iz tal dvignila mogočna cerkev, vrteli so se okoli sebe in se čudili čudežu življenja, to mesto je v mirnem spancu čuval pesnik in ga sedaj izročal dnevu. Profesor Tanizaki je stopil na prvo stopnico in obrnil list v beležnici.

Nevidna pesem

V kamen vklesana

Brez misli stojim

Sopotniki so tiho zatapkali z dlanmi, se postavili v kolono in odšli za svojim vodnikom. Hiroshi Nakamura je pravkar dobil navdih za novo pesniško zbirko in imenitno poslovno idejo. Vmes je, podžgan z domišljijo, kar iz rokava stresal, v katero hišo je zahajal pesnik in na kateri klopici je najraje počival v iskanju navdiha.

Nadaljevali so ob reki in razločili mestne predelke, tišina se je polnila s prvimi besedami meščanov. Kakšno okno se je že odprlo in ven je zabingljala razkuštrana glava. Žarki so se priostrili na šipah. Iz reke se je dvigala sveža sopara.

– Ho, je vzkliknil Hiroshi in kot lokostrelec izprožil levico, poglejte!

– O, so se čudili preko njegovih ram in priprli poševne oči. Zelena pošast je čepela na sivem kamnu v luskinastem telesu in molče grgrala pred seboj, s kremplji je zajedala zidovje, razpirala krila in izplazila jezik.

– Mizuchi,1 je zašepetal vodič, rečni zmaj, zapletli smo se v mitsko zgodbo, pristati bi morali v Benetkah, prišli pa smo v nam neznano mesto, ki je živa pripoved o dobrem in zlu, Jami2 nas je zapletel, zvlekel nas je v tujo deželo, nepraktični pesniki smo zatavali pred žrelo nepredvidljivega zmaja, čutim, da me zapušča mirnost duha, name padajo simboli iz preteklosti, duša je zbegana od silne ponudbe presežnih slik, moral bi pesniti, tukaj in sedaj, ali pa vzeti čopič in s potezami harmonije pomiriti zmaja.

Profesor Tanizaki je pomignil gospodu Masari, podprla sta Hiroshija pod pazduhami in ga blago zasukala. To sta že doživela, Hiroshi Nakamura je včasih ob soočenju s skrivnostmi tega sveta doživljal preobilje vtisov, odzval se je z napadom pesniške blodnjavosti in blažjo mentalno odsotnostjo, njegova duša je preklapljala med časi in prostori, enako je nagovarjal ljudi in nevidne duhove, podeseterjen navdih ga je samovoljno premikal, poizkušal je izgovoriti nedojemljivo in uloviti presežno, ki je padalo v njegovo svilnato dušo, stal je pod slapom notranje plohe in begal med jokom in navdušenjem.

Spet so ubrali pot nazaj, Hiroshi je sumničavo spraševal podpornika, če zmaj še gleda za njimi. Jutranja para, ki se je dvigala iz reke, bi lahko bila zmajeva sapa. Hiroshi je nemočno opletal z očmi, in kot da ni bilo to jutro že vsega preveč, je z novo najdeno močjo zavpil, da vidi povodnega moža, zdaj ve, da so v mestu, kjer bajke še živijo med ljudmi, poglejte ga, voda se sceja iz njega, zelene alge ga ovešajo, tecimo pod okrilje kamnitega pesnika, slutim, da on zna razjasniti, kar tare mojega duha.

Gospod Masaru, ki je bil po poklicu gradbeni inženir, je zdržal tudi ta napad pesniškega besnila.

– To, kar vidite, Hiroshi-san, ni povodni mož, ampak potapljač, verjetno imajo danes čistilno akcijo.

– Vseeno, je zasikal Hiroshi, gremo nazaj pod pesnikovo varstvo. Pre-se-ren, prosi za nas, muza blagega imena naj nam vodi korake.



2017, zgodnje poletje

Junijski dnevi v Ljubljani so najsvetlejši, vročina še ni prehuda, ljudi nosi poletni obet, ob reki so nastavljeni stoli in mizice, sončniki vabijo k razpustu. Hodil sem po Ljubljani, ko me je potok radovednežev odnesel pred magistrat. Stopal sem na prste, a so me glave in roke s fotoaparati ovirale. Potem sem našel majhno stopnico kot povišico.

Župan mesta je sprejemal japonsko delegacijo. Z verigo okoli vratu je žarel, smejal se je kot prirezana lubenica.

Delegacija prefekture Shimane je v svečanih oblekah čakala v preddverju. Mestna zijala so pasla poglede po njih. Japonske ženske so bile v barvitih kimonih in moški v bolj enobarvni yukati. Bilo je vroče in dame so se hladile s pahljačami. Povabili so jih bliže in gospe v belih nogavicah so s kratkimi koraki odcepetale naprej. Japonke v japonkah. Župan je iztegnil roke in med govorom pokazal na moža v sredini. Človek, ki je toliko storil za prijateljstvo med narodoma in mestoma. Skupinica je naredila polkrog in v sredo postavila slavljenca. Gospod Hiroshi Nakamura se je skromno smehljal. Minila so desetletja in posivel je, leta so ga nekoliko ukrivila naprej, ga stanjšala in posušila, a oči so se mu še nagajivo pripirale. Ko je prišel do besede, je obnovil na kratko svoj prvi prihod v Ljubljano pred štiridesetimi leti. Po minuti je spet pozabil na mamino svarilo, da ga bo njegov jezik še tepel. Nekoliko je premešal stvarna dejstva s pesniškimi dodatki, še napredoval je v metaforiki in s slikovitimi opisi izrisal svoja junaštva v predturistični eri, ko si se moral znajti z zemljevidom v roki in lastno improvizacijo.

– … in tako sem sredi megle odkril Ljubljano in bežal pred zmajem!

Vljudni nasmehi na belih obrazih.

Župan je povabil delegacijo pred Prešernov spomenik. Sledil sem jim pomešan med ljudmi, ostajal sem zadaj. Gospod Hiroshi Nakamura se je z rojaki postavil v polkrog in se togo zravnal za fotografiranje. Desnico je pripel ob pas, kot da drži nevidno katano. Obšel nas je s pogledom in za hip je trčil v moje oči.

Ni vedel, da je s tem sklenjen krog med nekim davnim dogodkom in sedanjim trenutkom. Povesil sem glavo, Japonec je krožno pogledal še ostale in se smehljal med klanjanjem.

Prešernov trg. Tu se je zgodilo zame toliko stvari, most, cerkev, spomenik, reka, Miklošičeva, moje stopinje med milijoni odtisov čevljev, v vsakem odtisu namen, smer, moč, hotenje, želja, beg. Takrat sem živel preprosto enodimenzionalno življenje, ednino, ki je iskala dvojino. Nisem se zavedal, da ima mesto nad mano in pod mano številne plasti in da ima vsaka plast svojo nalogo, lasten veter, tipičen vonj, živali in skrite duhove. Golobi na žlebovih so grulili svoje male misli, kipci na pročeljih so živeli osamljeno življenje in posojali svoja očesna dupla zablodelim mrtvim dušam, da so se pasle nad vrvenjem ljudi in si prilaščale njih spomine in čustvene hlape, oblaki so se spuščali do streh in vlažili suhost naših medsebojnih trenj. Na strmih cerkvenih stolpih so bivali angeli in zaskrbljeno spremljali njim dodeljene duše in njih stranpoti in nad vsemi nami je zevala neskončnost neba vse do mrzlih vesoljskih prostranstev. Za vse to nisem vedel. Morda so ta svet zaznavali zgolj pesniki in dušno ranjeni.

Za okni so po nadstropjih živeli meščani svoja previdna življenja, zaskrbljeno so se urejali, pripravljali za sprejeme, hodili po družbenih obveznostih in prikrivali svoje nedostojnosti. Življenje s svojimi goni je med ljudmi krožilo skrito in uvidevno, razkrilo se je za zavesami, vsaka soba je nosila svoje privatne skrivnosti, skrite objeme, prešuštne zveze, radožive eksperimente, stranpoti užitka, zakonsko togost, otroške dileme, vzgojne nerodnosti, prepire, udarce, samoto, ljubezen, bolezen in ugašanje diha. Vse se je gluhonemo odvijalo za temi neštetimi stekli, ki sem jih gledal s Tromostovja, in eno od oken je bilo nekoč tudi moje.

Nekoč pred štiridesetimi leti.

Tu sem tudi nazadnje videl Mašo, potem nikoli več. Bila je sobota in s tem običajni vrtinec ljudi, korak me je nesel po svoje v upanju, da bom srečal živega človeka. Samoto sem tolkel že dolga tri leta, zato sem se pred sprehajalci pretvarjal z odločno hojo, kot da me nese jasno določen cilj, v resnici pa sem se zaganjal v praznino in čakal, da me utrujenost nažene domov v počitek. Tisti dan sem obstal prav takole kot sedaj na začetku mosta ob prodajalki spomladanskih rožic, reka pešcev me je potiskala ob ograjo. Zaslišalo se je ploskanje, žvižg, ljudje so se premaknili in uperili pogled na frančiškanske stopnice, zasukal sem se z njimi in jo zagledal.

Stala je na vrhu stopnišča v beli obleki, še vedno lepa in suha, le samoumevno mladostna ni več bila, jaz sem vedel, da nosi na obrazu gubo razočaranja, odkrušek mladosti, sled zrelosti. Ob njej je stal široko nasmejan ženin v temni obleki, povišan in zravnan, fantovsko ponosen. Tudi Maša se je nasmehnila in zardela v belino obraza. Pomahala je s šopkom, fotografi so se metali pred njo na kolena, ženska boginja v belem, utelešena Venera, ki bi lahko bila moja. Prav lahko bi sedaj jaz stal ob njej na vhodu v frančiškansko cerkev, lahko bi jo zajel v roke in ponesel po stopnicah, smejala bi se na vsa usta, srečna, mlada, drzna, s poroko bi zapečatila najino strast.

Tako pa je ob njej stal nekdo drug. Iz ulice se je pripeljala limuzina in livriran šofer je odprl vrata, ženin ji je podržal vlečko in prisedel. Hupanje, ploskanje, metanje rož. Svatje so se odpeljali, nekaj časa se je še slišalo trobljenje in vriskanje, potem se je med nas spustilo običajno šumenje sobotnega mesta, ostal sem sam, tak, kot sem bil, pepelnato siv, zastrupljen z grenkobo izgube, noge so izgubile smisel za hojo, saj ni bilo kam iti, cilj je bil zgolj izmislek. Golobi so se zagnali med riž in pikali po kamnih.

Mašina poroka je bila hkrati moj pogreb, sedaj sem lahko pokopal trhlo trupelce upanja, ki sem ga dolga leta vlačil s seboj kot nekakšno dušno mumijo. Pogledal sem Prešerna nad sabo in z upravičenim cinizmom sem ga citiral. Slovo od mladosti. Tokrat ni šlo za prispodobo, bilo je zgolj suhoparno dejstvo.



1978, koyo3

Mama je sedela pred hišo in luščila stroke. Videl jo je že od daleč, preskočil je vodni jarek in ji pomahal. Prislonila je suho roko nad čelo in počakala, da je prišel bližje.

– Dolgo te ni bilo, je končno rekla.

– Poletje je minilo, jesen me je prinesla nazaj.

Hiroshi je sedel zraven nje in segel v košaro. Molče je metal semena v skodelo.

– Kako je torej bilo v daljnjih deželah? Si dobil tam kaj riža?

– Kakšno pest tu in tam.

Ko sta zluščila zrnje, sta se prestavila v hišo. Sedla sta na tla pred čajnik. Potem je Hiroshi mami pripovedoval, kako je naletel v daljnji deželi na nesrečnega pesnika in tam podoživel sladko bolečino, ki daje tinto umetniškemu peresu. Povedal ji je o nedosegljivi ljubezni in obupu, ki lomi človeka kot slaboten trs. Mama ga je gledala s poševnimi očmi in poizkušala določiti črto med resničnim in izmišljenim, kajti svojega sina je poznala, dolg jezik je imel navezan na mehur bujne domišljije. Ko je bil majhen, je ničkolikokrat pridrvel in s skrajno resnimi očmi zatrjeval, da je videl v mlaki zlobnega duha ali rep zmaja v podzemni luknji. Pozneje je imel podobne privide glede honorarja za svoje leposlovje, ki ga je vsake toliko uvidevno poravnala kar sama.

Srkala sta zeleno tekočino in mama ga je pogledovala izpod čela. Hiroshi se je razgovoril, čaj je sprožil izvir pripovedi znotraj njega. Evropejci so res smešni s svojimi okornimi telesi in okroglimi očmi, ampak on bo iz tega kokona potegnil nit poslovne ideje. Potrkal se je po glavi. Specializiran vodič po poteh romantične evropske literature. Nesrečni ljubimci, zavrnjeni pesniki, trpljenje mladega Wertherja in starega Goetheja, Romeo in Julija kot kliše, bistra Heloiza in kastrirani Pierre Abelard, Ana Karenina in Vronski, jetični Chopin in čudaška Georg Sandova in mit o nesrečno hrepenečem Prešernu ter zmaj kot stražar pesniške votline.

Ko je končal besede, je mati odmahnila s suho roko. Ljubezen, je rekla, je kot riževo zrno, zlahka ga izgubiš. Mati, je rekel Hiroshi zamišljeno, ali sem jaz plod ljubezni? Ti, je odvrnila mati, si plod ljubezni, ki jo je obdajala nevednost. Dve čaplji sta skupaj stikali za žabami v močvari in sta mislili, da je to ljubezen. Ljubezen je hkrati krhka kot jajce in trdoživa kot želva, takrat, v letih mojega popka, pa je bila jutranji oblak, ki ga je posušila opoldanska vročina. Ljubezen je sprva kot nedolžen otrok, ki dviguje ročice k tebi, in kasneje kot neusmiljen trgovec, ko izstavlja račun za prejete užitke. S teboj sem dobila sina in prepovedi, dolžnosti in zaklenjena hrepenenja. Ljubezen je tudi kot senca, vedno je s tabo in nikoli je ne dosežeš. Včasih hodi za tabo kot spomin, včasih bega pred teboj kot lakota po drugem.

Razumel je. Odšel je v svojo sobo, razgrnil rogoznico in vročičen tkal svilnato nit svojih zamisli. Ni čudno, da je pesnik in sanjač, njegova mati govori v prispodobah in v stavke plete rime. Pozimi bo pisal pesmi in prozo, poleti bo vodil zanesenjake po vijugavih poteh evropskih nesrečnikov.

Zima je zapolnila vrzeli njegovih prejšnjih ugibanj. Najprej je v Shiritsu knjižnici v Masudi naletel na prevedeno Zdravljico. Po naključju, ki spaja sorodne duše in zaplete neznance, je nato čez dva meseca našel blizu Tokia nekega Slovenca, ki je bil na njegovo veselje prav tako pesnik in je skozi njega vsrkal neizgovorljivo in neprenosljivo srž tuje kulture. Tako je slišal iz njegovih ust zvok slovenskih besed, šušteče šumnike, stavčne valove, melodijo govora in še kakšno ljudsko pesem iz dežele zahajajočega sonca. Dokončno je tudi izvedel, kdo sedi nad Prešernovo glavo in kje se skriva Julija.

Hiroshi Nakamura se je že naslednje leto vrnil na zahod in vodil radoveden trop literatov po sledeh romantičnega trpljenja.Tako se je rodil in utiril njegov ritual, ki ga je nato ponavljal leto za letom, a skrito, tiho in zasebno, tako da so meščani ostajali nevedni glede literarne drame, ki se je odvijala pod njihovimi okni v izteku noči. Tik pred sončnim vzhodom so v tišini spečega mesta prikorakali japonski meščani pred Prešernov spomenik in obnovili zgodbo o pesnikovem hrepenečem zdihovanju, ki ga slišijo zgolj nežne pesniške duše. Napeli so ušesa in mnogi so trdili, da slišijo tožeče zvoke. Potem pa so se obiskovalci postrojili v literarno četo in v pesnikovo čast in tolažbo še sami dahnili hrepeneče stoke. Kot eden so se priklonili bolečini zavrnjenega srca.

O, oh, o, o, oh.

O, oh, oh, ooo.

Hiroshi je skrbel za točnost izvajanja, zlogi so morali slediti izročilu prve skupine, kratko, dolgo, kratko, kratko, dolgo. Po krajši pavzi spet kratko, dolgo, dolgo in iztek. Pet zlogov, štirje zlogi, skupaj tvorijo popolno število devet, ki v vseh zmnožkih daje isti seštevek, ki je seveda devet.

In tako vsako leto znova. Še sam Hiroshi ni več ločil med mitom in resnico.

A ponavljanje suhoparnosti je bilo za njega preskromno. Svojo zmuzljivo domišljijo in gibki jezik je v Ljubljani spustil z vajeti in vsaki skupini po svoje prikrojil in polepšal pesnikov življenjepis. Tako je kazal krojaško delavnico, kjer se je pesnik oblačil, okno, kjer je slonela Julija, mizo, za katero je spisal himno. Japonske rojake je vzpodbujal, da so v pesnikov spomin improvizirali haikuje. Tako so nastale kratke umetnine in dokazovale, da človek lahko v domišljiji doda vse, kar trpni stvarnosti manjka.

Odprta knjiga

Samuraj pod vrbo spi

Mravlje med listi

Iz osebnih razlogov pa je Hiroshi Nakamura vedno ostajal na varni razdalji pred zmajem. Samo neuki ljudje se izpostavljajo po nepotrebnem mitološkim bitjem. Verjel je, da imajo zmaji popoln spomin. Če ne vedo zate, če te ne vidijo, kje naj te potemtakem poiščejo?



1977, jesen

Odklenil sem belo prepleskana vrata, prehodil hodnik in vstopil v svojo študentsko sobo. Zoran je ležal na postelji in kot ponavadi sanjaril. Bil je študent likovne akademije in se je učnega dela loteval zgolj po inspiraciji in z varčevanjem svoje energije. Njegove oči so bile medle, kot bi preko njih veslali mali oblaki in ga zasanjanega vlekli iz stvarnega sveta. Dozdevalo se je, da je njegov notranji svet brezmejen in da tam poseda dolge ure na obrežju duševnih rek. Skicirka mu je ležala na prsih, ošiljeni svinčniki so se valjali po odeji.

– Čakaš navdih? sem ga dražil in zvlekel debele knjige na mizo. 5 kilogramov anatomije.

Zoran je ostal buden za očmi. Dobil je ponudbo, da opremi novo knjigo, in je po notranjih blodnjakih iskal navdih. Prejšnji mesec me je za seminarsko nalogo portretiral, ko sem študiral za mizo. Namizna svetilka, gladek obraz, skladovnica knjig. Najino sobivanje sta sestavljala tišina mojega branja in molk njegovega razglabljanja. Vsake toliko so se naenkrat sprožili njegovi prsti in svinčniki so poleteli po papirju. Z moje strani je bil edini zvok šum obračajočega lista vsakih nekaj minut. V nočnih urah je čas stal in se množil v neskončne kaskade istega hipa. Tako sva živela tisto leto kot cimra.

– Ja, je odgovoril na moje vprašanje.

– Kako je Karla?

Molčal je in dihal. Vedno si je vzel čas za odgovor. Najprej je pri sebi preveril zalogo govorne energije, potem je dodal premislek, ali je sploh vredno odgovoriti na vsakdanje banalnosti, in včasih je odgovor izlužil iz ust po pol ure tehtanja.

– Šah igra, je končno zamrmral in utonil v umetniške blodnje.

Karla Banovšek je bila najina gospodinja. Živela je na koncu hodnika v kraljestvu svoje kuhinje in majhne spalnice. Dnevno sobo sva zasedala midva. Karla je bila že dolgo sama in v kuhinji je rada igrala šah. Imela je kakšnih sedemdeset let, kar je iz najine študentske perspektive predstavljalo muzejsko razdaljo. Čez dan je delovala namuljeno in sitno, kar je bil morda obrambni način, da so jo ljudje pustili pri miru. Obraz ji je prekrivala nalomljena koža, usta je imela zalepljena in sikajoče je dihala skozi nos. Proti večeru se je ponavadi omehčala in naju vabila v kuhinjo na čaj. Tam se je razgovorila, prilila ognjeno vodo v šalice in nekajkrat se je naše druženje preobrnilo v nepričakovano veselico, polno zgodovinskih dejstev, univerzalnih šal in Karlinih nenavadnih življenjskih zapletov, ki so bili nama še prihranjeni. Na okenski polici je ležal njen maček Muki in nas s svojega prestola z neprikritim odporom zgolj toleriral. Bil je vladar kuhinje. Z majhnim strojčkom v sebi je cele ure predel mačjo volno. Enigma njegovega bivanja je bila v tem, da se skoraj ni premikal. Svet zunaj sebe je podoživljal v notranjem zrenju in filozofski stoičnosti. Čez dan je gledal s police svet pod seboj na ulici, zvečer pa je glavo obrnil v kuhinjo in bodel pogled v občasne obiskovalce.

Naslednji dan po takšnem radovanju je bila Karla še za odtenek bolj samosvoja, ni nama odgovarjala, zibala se je na krivih nogah po stanovanju in končno izginila na tržnico. Ko se je vrnila, se je pogovarjala sama s sabo, da sva jo slišala v najino sobo. Na začetku sva mislila, da je prišla k njej na obisk kakšna meščanska prijateljica. Dvigala je glas, oporekala, se smejala in se jezila ter delila očitke. Sredi njenega dialoga sem odšel v kopalnico in poškilil v kuhinjo mimo priprtih vrat. Bila je sama, na mizi je imela šahovnico in figurice, postavljene kot vojake. Stala je kakšen meter stran in z roko podpirala brado v napoleonski pozi. Nenadoma se je zahehetala in se porogala nikomur na sosednjem stolu. Danes bo kar španska otvoritev, tu imaš. Potem je v krogu obšla mizo in se zamislila nad šahovskim bojiščem z druge strani. O, ti lisica, kmeta mi ponujaš, hop, bo skočil konjiček. Odzibala se je nazaj in tokrat sedla na stol. A, takšna si ti meni prijateljica, izvoli. Ozrla se je okoli sebe in na polici uzrla rdečkasto tolažbo. A boš kozarček, je vprašala prazen stol nasproti. V premisleku, dolgem za dve osebi, je sedla tokrat na nasprotni stol in pustila svoj prvotni pol v negotovosti. Najprej delo, potem zabava, trdnjava napade. A tako, je zasikala, stopila za bele figure in vzela kmeta.

Stal sem v mraku hodnika in gledal burlesko, ki jo je igrala sama s sabo. Od tega dne dalje sva z Zoranom vedela, da je njen dialog samo razcepljen monolog in da si dramatizira gospodinjski vsakdan. Bila sva si enotna, da je malo zmešana in precej osamljena. Včasih sva ji delala družbo in igrala z njo tarok. V predalu je imela zašpehane karte, delila jih je hitro in spretno. Mrmraje je spremljala igro, sikala ob polnih štihih in nama dala vedeti, da ve za najine taroke. Muki je mežikal v njene karte in je bil njen tihi zaveznik. Štela je vse špile in pogosto zmagovala. Potem je sestavila kupček, naredila črto pod izkupiček točk in rekla tisto zguljeno frazo, kdor ima srečo pri kartah, je nima v ljubezni. Karte ne lažejo, je kimala in z njo njena senčna silhueta na steni, karte mi padajo, ljubezen pa je odšla. Midva z Zoranom sva se gledala s praznimi očmi, življenje je bilo neobteženo, kar se kart tiče, sem pa jaz večinoma izgubljal.

Zato sem tisto pomlad srečal svojo mlado ljubezen, ampak to je bilo še pred mano.

Na koncu smo še malo posedeli za mizo, kuhinja je bila polna majhnih lončkov, stekleničk, odprtih konzerv, zavojčkov z moko in ješprenjem, na štedilniku je vedno nekaj brbotalo v posodicah, Karla se je vsake toliko dvignila, prilila malo vode pod pokrovko, pomešala v kozici in spet sedla. Plastični prt je bil popacan z ostanki prejšnjih kosil, Karla je v polurnih odmerkih samodejno potegnila preko mize z neko univerzalno gospodinjsko coto, ki je s higienično oporečnostjo služila vsem sprotnim namenom. Z njo si je brisala roke, otirala pot s čela ali pivnala tekočine. Zato Karla tudi nama ni težila s čistočo, pred božičem in veliko nočjo sva za silo odnesla smeti in pometla, potem pa sva pustila prah, da je imel svoj mir in je nežno padal na naju.

Blažen študentski čas.

Če je torej Zoran rekel, da Karla igra šah, je to v kodni govorici pomenilo, da gre za običajen dan.

Obstajal je tudi drugačen dan z drugim razpoloženjem.

Ko sem naredil prvi izpit, sem se s Karlo zmenil, da naredimo domačo kuhinjsko zabavo. Z Zoranom sva nabavila nekaj tekoče hrane, povabila še peščico sošolcev obeh spolov in vsi skupaj smo se zbasali za mizo. Dare, Tili, Irenca, Glorija in midva. Kot v gnezdu stlačeni smo grizljali majhne kruhke in se zalivali z vinom, Karla je našla neke osivele kumarice v kisu, pozabljeno salamico, ki je kot obešenec bingljala v špajzi, in udarjeno konzervo mesnega doručka. Med nami so krožile zgodbe in šale, izpitna pretiravanja, dobra volja nas je zapredla, pod mizo smo tipali ženska kolena in Tili je s svojo prekleto imitatorsko spretnostjo sprovociral Karlo, ki jo je vino že obarvalo, če je bila kdaj zaljubljena. Tili je z glasom in slogom posnemal slavnega radijskega voditelja. Karla je zaničljivo prhnila, a misliš, mulec, da se je svet s teboj začel? Tudi tega še ne veš, da ljubezen z ene strani sladi in z druge boli.

Režali smo se kot pijane krave, nas je ljubezen še sladila, vsekakor pa nam je obetala neskončen niz sladkih poljubov.

Karla si je natočila kozarec rdečkastega vina, počila z dlanjo po mizi in nas pogledala.

– Otroci, Karla je ljubila in bila ljubljena, ko vas še ni bilo, ljubezen pa je že bila. Ta je vedno na svetu in išče hišo, kjer bi našla posteljo in stol. Tako kot se zgodi večini, sem jo tudi jaz najprej našla v postelji. Če hočeš, da ljubezen ostane, jo moraš čimprej posaditi za mizo, tako se ustvari dom, zamesi kruh in prižge štedilnik. To ostane do konca. Postelja pa je najprej ljubezenska jahalnica, potem zibel in uspavanka ter nazadnje skoraj za vse celo rakev. Postelji ne moreš zaupati, stolu in mizi pa, človeka vidiš v oči, v postelji pa mižiš. Mižala sem in mu dajala svojo liziko dolge mesece, sladkala sva se v telo, dokler me ni zjutraj prevrnila slabost in bruhanje. Sošolke so vreščale, da sem noseča, jaz pa, kako, od česa?

Krohotali smo se in se zbadali pod rebra. Zoran je s svojimi kalnimi očmi zdvomil, da ni vedela, kaj počne.

– Tiho, mularija. Mama mi je vedno govorila, da bom imela otroka z nekom, ki ga bom imela rada. Jaz pa tistega tipa nisem imela rada, mislila sem, da je to dejstvo dovolj očitno, da bo otrok počakal zunaj na pravega očeta. Takrat še nisem vedela, da na uvidevnost drugih ni računati, še najmanj otrok. Ko je začel rasti v meni, sem bila začudena, tip pa prestrašen. Kot naročeno je šel tisto jesen v vojsko in nikoli več ga nisem videla. Šla sem k mami, ki me je zmerjala s kurbo, kar pa ni bilo res, ker sem mu dajala zastonj. Ampak lepa sem pa bila, mehka kot buhtelj, moške sem spotaknila s trepalnicami. In brihtna, trimestna števila sem računala na pamet. Ko sem stala pred tablo z velikim trebuhom in čečkala račune, mi je učitelj rekel, da naj se v bodoče naučim seštevati plodne in neplodne dneve. Vsi so se smejali, takšni časi so bili.

Rodila sem hčerkico in ji dala ime Gabrijela. Vedela sem, da jo bodo nekoč klicali Gabi, in to se je slišalo imenitno.

Zavili smo z očmi in se pačili, težko smo si predstavljali Karlo v mladostni verziji, vabljivo in strastno. V sedanji gospodinjski izvedbi je delovala kot vzorčna ostarelost, pokrivala jo je plesen let in iz sebe je izločala tipičen starčevski vonj po zatohlem.

– Torej, je Karla povzdignila glas, s hčerkico sva zaživeli v dvoje in tako je ostalo dolgih dvajset let. Nosečnost me je povesila, razlezla sem se, elastike mojega telesa so se razrahljale in moški niso več žvižgali za mano. Zato pa je dete radoživo plezalo po meni, sesljalo iz moje mlekarne in se z nožicami ugrezalo v trebuh. Veliko sva se smejali, Gabi je bila takšen angelček in za vedno mi je ostala uganka, kako se lahko takšna nebeška milina skvari v hudiča.

V kuhinji se je zrak spremenil in natočili smo si vina. Dare je Mukija skrivaj krmil s salamo in Karla ga je treščila čez mizo z univerzalno gospodinjsko coto.

– Da je to meni naredila, je javknila in nas pogledala krožno, da smo prisluhnili kot šopek učencev, meni, ki sem jo nosila, rodila, jo dojila do četrtega leta, samo da mi ne bi očitala, da je bila prikrajšana za mleko, skupaj v vrtec in šolo, skupaj delali naloge, matematiko, skupaj na izlete, nakupe, oči sem imela samo zanjo, delili sva mnenja, se odločali, kam in zakaj. Potem sem spoznala profesorja Tančiča.

Obstala je in nagnila glavo, kot da je pretočila spomine na drugo stran lobanje. Ohlapno se je nasmehnila in pokimala nekomu v preteklost.

– Tak fin gospod je bil, starejši, vdovec. Učil je violino, obkrožali so ga sami slavni skladatelji in glasbeniki. Karlica, je rekel, rad bi imel preprost dom, delavno ročico, kuhano kosilo, doma ne maram noblese, ali bi se midva vzela. Pa se dajva, sem dahnila in koledar je stekel proti poroki, da sva zavezala jezik obrekljivcem. Gabi pa je otrpnila, rekla sem ji, da bo dobila očeta, ne maram očeta, je sikala. Lahko ga kličeš stric Branko. Nič ni zaleglo, pogovor se je ostril, posmehovala se je, da se bo nek senilen starec sedaj slinil po meni, da ji gre na bruhanje, če pomisli, da ga bom gladila po pleši in ga držala za roko kot kakšna zblojena pubertetnica. Gabi, sem rekla, stara sem skoraj štirideset let, nihče mi ne poje več podoknic, rada bi imela ob sebi solidnega gospoda. Pa ne takšnega s plastičnimi zobmi, mene si imela ves čas, je metala Gabi očitke, bili sva prijateljici, samo pretvarjala si se, prvi moški, ki je prišel mimo, te je odpeljal. Gabi, sem bila huda, ne prvi, ampak edini, drugega več ne bo, ogledalo ne laže, tehtnica tudi ne, ti si boš pa tudi kmalu našla moškega. Ja, je rekla na robu solz, za mene je to normalno, v tvojih letih pa se ženske ne možijo več in komaj kdaj še seksajo. Osupnila sem. Gabica, a mi ne privoščiš sreče? Ja, je rekla, privoščim ti jo, a ne na tak način, ne na moj račun, poročila boš starino, staro šestdeset let. 59, sem ji rekla suho, a ni pomagalo. Šla je v sobo in zaloputnila vrata ter tulila kot žival. Tako se je moj angelski otrok pretvoril v pobesnelca.

Karla nas je pogledala sredi pripovedi in dvignila kozarec. Natočil sem ji, tudi ostali smo spili, nismo točno vedeli, kam nas pelje s svojo zgodbo, v vsakem primeru so nam takšne dileme bile tuje in smešne, bili smo mladi, neumni in prazni kozliči, naš dnevni urnik je vseboval zabave, prijetnosti in kratkočasje. Muki nas je gledal zaničljivo skozi priprte oči in dremal vase, fantje smo predrzno objemali punce za mizo, a one so nas odrivale, hotele so slišati konec zgodbe. Mi smo jih želeli zvabiti v posteljo in smo namigovali na pozno uro in da mora Muki spat. Tepci, so rekla dekleta, Tili pa je spet bleknil nevarno iztočnico.

– A se je punca potem unesla?

Karla ga je gledala dolgo in grizla usta od znotraj. Črne dlake so ji prebadale zgornjo ustnico. Pogledala je v kuhinjski kot, pa v steno, pa na tla, pa spet Tilija.

– Povedala vam bom, da boste vedeli, kaj ti lahko lasten otrok ušpiči. Poroko sva imela pri sv. Jakobu. Profesor Tančič je hotel lepo slovesnost, vse smo okrasili, se pripravili, igrali so sami njegovi kolegi. Godala in pihala. Kupila sem si belo obleko v Nami. Dekleta, to morate vedeti, ne glede, kakšna je ženska, suha, debela, mlada, stara, v trenutku, ko obleče poročno obleko, se zgodi čarovnija. Ženska se spremeni od znotraj, polepša se, koža se ji sveti, oči se ji bleščijo, telo se ji zravna, glava ponosno gleda svojega ženina in svate, ta dan je ona kraljica, boginja ceremonije, ostale ženske se umaknejo v ozadje, opravljanje se neha, pripombe ugasnejo, moški jo ovijajo z naklonjenimi pogledi in šarmom, a ona gre tja k oltarju, k svojemu izbrancu, tja mu prinese svojo samozavestno lepoto, v roki drži poročni šopek in na ustih greje prvi zakonski poljub. Branko je bil tudi lep in postaven, lepo počesan, s svojimi leti in sivimi lasmi gosposko šarmanten in slovesen.

Župnik je vprašal, če lahko začnemo, za orglami je sedel profesor Primož Lanovž in že izvajal vesele improvizacije. Z Brankom sta si bila na ti. Vsi smo bili, samo Gabrijele še ni bilo. Počakajmo še malo, sem mignila, naj orgle igrajo in držijo slovesnost odprto. Nje pa še kar ni bilo. Moramo začeti, je nergal župnik, čez eno uro je druga poroka. Pa smo začeli. Ko je orglar odprl registre in je zadonela poročna koračnica, me je skoraj spodneslo. Moj ženin me je prijel in mi pokimal. Župnik je pozvonil in začel s tistim svojim noslanjem, zbrali smo se, da bi v sveti zakon …

Takrat je po cerkvi prišla Gabrijela. Glavo je nosila postrani, v rokah je imela temno rdeče vrtnice in od glave do pet je bila oblečena v pogrebno obleko. Črna kot dimnikar. Ustnice vijolično pobarvane, oči obrobljene z ogljem. Pogleda ni bilo, dve luknji. Ženske so se križale in slišalo se je jezuskristusmarija, moški so dvigali obrvi, župnik je iskal nadaljevanje stavka, midva z Brankom sva otrpnila. Potem sem globoko zajela sapo, in ko sem izdahnila, sem vedela, da je bila moja sreča bele neveste skrajšana po zaslugi lastne hčerke. Da vse to spada k življenju, da te bo prvi prizadel tvoj najbližji, da je to njegova naloga, da si človek ne bi preveč dolgo domišljal, da lahko sreča traja. Vzela sem to v zakup, stisnila ženina in potem je Primož stopil na pedale, da je glasba izpihala iz nas Gabrijelin presenetljiv poročni prihod.

Ko so nama po obredu vsi čestitali, je obsedela Gabrijela na klopi kot kol. Zadnja je pristopila k nama in mi uvelo dala roko. Ja kakšna pa si, sem zašepetala, danes je moja poroka. Saj, je zavzdihnila, in moj pogreb. Pa je šla. Svatje smo šli v gostišče Breznik in se prav imenitno zabavali, violinisti so igrali tango in čardaše, vino nas je opilo, a ko sva prišla domov, sem se streznila. Na mizi je bila prižgana rdeča nagrobna sveča. Za mano je hodila zlovoljna senca moje hčere, ki jo je omračilo ljubosumje. Na dan, ko sem dobila moža, sem izgubila hčer. Šla je in me izbrisala iz svojega življenja.

Mladi poslušalci za mizo smo nekoliko pomolčali, Zoran je rekel, to je pa res jeba, punce so bile zamišljene, Karla se je upehano naslonila nazaj, kot da je prevalila kamnit nagrobnik, Muki je v filozofskem miru predel volno. Zrak v kuhinji je skrižala nevidna mreža naših pogledov. Zabava se je prevesila v nekaj zloveščega, tragikomičnega, ljudje iz Karline zgodbe so se spotikali ob naših stolih.

Karla je odšepala do omare in izvlekla staro škatlo za čevlje, polno fotografij. Potem jih je kot v nekakšni loteriji naključno jemala iz kupa in polagala pred nas različne čustvene momente, ki jih je ujel aparat. Tu sem stara 17 let, na plaži v Portorožu, tu s sošolci na valeti, tale je pa s poroke. Dva srečna obraza, ki gledata svojo prihodnost skozi pajčolan dobrih želj, na očalih profesorja Tančiča se je v kotu stekelca zrcalila popačena sličica mrtvoudne Gabrijele.

Zabava se je prevesila v utrujenost. Punce so nam odrekle nadaljnje stiskanje in so šle, drugi dan so imele predavanja, obveznosti in menstruacijo. Morda takrat nismo vedeli, da nam je Karla v našo mladostno veseloigro nasula nekaj sporočil, ki jim še nismo bili kos, v rožnato sliko življenjske prihodnosti je stopila Gabi kot kurirka slabih novic, ampak tisti večer je utonila v gostem vinu naše prostodušnosti. Neprijetnosti se dogajajo drugim, mi smo si izbirali ugodja.

Ko sva se z Zoranom zvalila v posteljo, sva izkoristila plimo rdečega vina, da naju je zazibala v zaslužen spanec. Ko je bila že tema v sobi, je Zoran v črnino tehtno izrekel poslednjo sodbo, da je bila Karla pri osemnajstih res dobra pička.

To je bil pričakovan domet najine pameti in izplen dolgega večera.

Sredi noči sem zabredel v čudne sanje. Hodil sem po ulicah za dekletom, ki se je zibala pred menoj. Na njej je bilo nekaj živalsko popolnega, vitek hrbet, oprijeta obleka, valovanje mišic. Neznani ogenj v meni se je razplamtel in me hkrati upepeljeval, a hodil sem kar naprej. Mlada ženska pred mano se je spreminjala v srno, pumo, mačko, delfina, bila je popolna v svoji mladi naravi in hkrati nevarna v silah, ki jih je nosila v sebi. V njej so bile vse speče možnosti, neodkriti zakladi, stisnjene vzmeti življenja. Dohitel sem jo, ko mi je presekala pot ženska v črnem. Glavo ji je prekrival žalni pajčolan. Mladi mož, je nedolžno vprašala, ali imate morda ogenj? Seveda, sem bil uslužen, takrat sem kadil pipo, z levim očesom sem sledil lepoti pred seboj, ki se je oddaljevala z mičnim nihanjem bokov. Prižgal sem vžigalico, ženska je dvignila pajčolan in mi ponudila v prižiganje nagrobno svečo. Osuplost. Obraz ženske je potemnel v pepel. Vi in tisti Zoran stanujete pri moji mami, vsi, ki bivate tam, ste po moji besedi prekleti. Odrinil sem jo in stekel za dekletom. Kar tecite, se je zasmejala za mano, jaz bom vedno pred vami. Ljubezen je slepa, sovraštvo pa daljnovidno. Gabrijela ima čas!

Zbudil sem se in se zagledal v strop, kjer je svetloba, ki je ušla uličnim svetilkam, risala popačene lise. Šipe so se tresle, okno se je slabo zapiralo. Zoran je spal neslišno, ležal je kot truplo, izgledal je, kot da med spanjem zapusti telo in blodi nekje daleč v iskanju inspiracije. Če je dihal, je to počel popolnoma neslišno in nevidno. Iz kuhinje sem zaslišal Mukijevo zlobno pihanje. Koga je naslutil? Ali hodi Gabrijela ponoči v stanovanje in pušča po kotih zle uroke? Je iz mojih sanj prhnila v kuhinjo? Bi se bilo treba preseliti? V usta mi je pritekla grenkoba. Karla je na večerni zabavi naša nezrela in naivna telesa cepila s cepivom treznosti in odraslosti. Imunost za bodoče ljubezenske bolezni, ki jim še nismo bili kos. Mlade ženske, ki so v študentski optiki obstajale za sladenje in posteljno zasledovanje, so skozi bizarno večerno pripoved zadobile tudi krute razsežnosti zamerljivk in ljubosumnic. Nejasno sem slutil, da bivanje tvorijo meni do sedaj neznane dimenzije. Zložil sem roke za tilnik in premišljeval brez besed. Noč je tekla tiho skozi sobo, vsake toliko je po ulici globoko spodaj pripeljalo vozilo. Taksi za pozne vagabunde. Vstal sem in stopil do okna. Ljubljana je spala v večjem delu svojega ljudskega telesa. Na moji levi je na kamnu fasade sedela bela izklesana ženska in kazala z roko v zrak. Okamenela čuvajka najine sobe. Na drugi strani ulice hotel in kino Union. Levo spodaj na trgu Prešeren s svojo edino knjigo v levici in tolažečo muzo nad seboj. V ulični soteski vijugava hoja ponočnjaka. Tu z višine sem imel občutek nedotakljivosti in preglednosti. Prvič sem začutil nenavadno naslado, ko sredi noči gledaš speče mesto. Nočni voyeur, naslajanje nad nemočjo drugih, prednost budnosti. Nek nočni par je stopil ob steber in se poljubil, roka na zadnjici. Ali ponoči golobi letajo? Podgane čistijo kanalizacijo. Sonce je čakalo še daleč na drugi strani. Sedaj je vzhajalo morda nad Japonsko.

Tiho sem prehodil sobo nazaj in legel v posteljo. Pred menoj so stale Karla, Gabrijela, Irenca, Glorija in istočasno so rekle, me vse smo različni obrazi žensk. Ko boš izbral eno, boš izbral vse hkrati. Takšna je usoda in naša sodba. Pokazale so name in me ustrelile s kazalci.

Morda sem zadremal, morda sem samo mižal. Ko je jutranja svetloba zalila sobo, je Zoran razkuštran vstal in povedal, da je končno dobil inspiracijo za opremo knjige. Iz kupa porisanih listov je izbral enega, polnega čačk in črt. Položil ga je na tla in ob njega potisnil stol. Vzel je kapalko in jo napolnil z rdečo tinto. Nato je splezal na stol – kar tak, skuštran in v gatah z jutranjo študentsko erekcijo – in z višine spustil kapljo rdečila na list. Ob udarcu se je rdeča kroglica razbila v simetričen krater.

Čez mesec dni je dobil nagrado društva likovnih oblikovalcev za najbolj inovativno opremo knjige.



1978, pomlad, poletje

Brezvoljno smo plavali po bazenu. Telesna vzgoja kot nepotreben študijski balast. Bazen je bil dolg in moder, mi pa utrujeni in bledi. Študentske noči so počasi začele jemati davek na nespečnost. Žvižg nas je napodil še v en obrat. Počival sem ob robu bazena, voda mi je vzela težo, telo je postalo plutovinasto. Vse ribe so enako netežke. Voda jih nosi, ne da bi one to vedele. So zato neumne?

Obrnil sem glavo in zagledal mlado študentko, ki se je oprijela roba bazena. Z majhnim sunkom se je zravnala na iztegnjenih rokah.

Prepoznal sem jo.

Srečal sem jo v sanjah. Telo mačke, panterja, srne, delfina, tjulnja. Hrbet poln vitkih mišic, ozke kopalke, mokrota se je v potočkih izcejala iz nje. Bila je brhka kot usodno lepa vodna žival. Čmoknila je na zadnjico in me pogledala. Samoumevno sva se nasmehnila drug drugemu. Zame precej neznačilno sem bleknil, da jo nekoliko poznam. A res, je dvignila obrvi, ne bi rekla. Res, res, sem gnal svojo, hodil sem za vami po ulici, oni dan, hotel sem vas ogovoriti in sedaj se srečava. Torej je bilo res. Nasmehnila se je z mladimi usti, zobje kot ravni kristali. Medicina, sem zaplaval do nje in ji ponudil roko. Farmacija, je nagajivo vrnila z istim in mi pustila dlan, da sem jo stisnil. Hitro moram iz vode, sem teatralno zaigral nujnost. Zakaj pa hitro, je koketno nagnila glavo nad ramo. Sedel sem zraven nje in ji resno rekel, da me je stresla elektrika po telesu, kar pa v vodi ni primerno. Kratek stik. Ugajalo ji je, držala je odprt nasmeh. Popasel sem se po svoji vabljivi soseščini. Napeta kot tjulenj, gladka in mokra, spolzka, mlada, vesela. Kljub mokroti se je v meni prižgal ogenj in svet se mi je zamajal v prividu zaljubljenosti. Klepetala sva male besede, križala poglede in ocenjevala stegna. Zebe me, ji je naenkrat šinilo v glavo in stekla je proti garderobi. Pomlad tisto leto ni ustvarila lepšega bitja. Pohitel sem za njo in se postavil pred njeno garderobo s ponudbo, da ji lahko hrbet obrišem. A ja, je dvignila obrvi, to še zmorem, morda drugič.

Drugič! Kakšen mogočen obet!

– Ime, sem potolkel po vratih kabine, ime.

Zahihitala se je in vrgla kopalke čez vrata.

– Maša.

Ko sva se videla drugič, je bilo že odločeno. Nevedna in nemočna sva stopila v kotel, ki so ga grele sile, mnogo močnejše in starejše od naju. Preden sva se dobro zavedla, sva se stalila v zaljubljenosti, ki naju je nato držala tedne in tedne. Držal sem jo za roko, kakor da se bo brez moje podpore izgubila, čakal sem jo pred fakulteto, kakor da je majhen otrok, ki ne sme sam domov, vodil sem jo po nočnih ulicah in iskal mračne veže, kjer sem jo poljubljal ure dolgo. Čas je stal nama na ljubo. Z nežnimi zdihljaji se mi je predajala, dihala sva drug drugega, posojala sva roke drug drugemu za zastonjske objeme. Bil sem pijan od vina lastnega telesa, srečen v skupnih vezeh, majhni prostorčki, kjer sva se srečevala, so bili obokani z neskončno ponudbo dvojine. Bila sva kraljevsko bogata. Pila sva cenene čaje, ki so naju opijali, grizljala sva krompirčke na prvi stopnički Prešernovega spomenika in jih potiskala drug drugemu v usta. Z vsakim ugrizom je vame planila njena rožnata sluznična notranjost, že samo misel, da sem z njo, je bila dovolj za čustveno povodenj. Miselno skaljen sem sanjaril med čakanjem, kako prihaja, in še dolgo v noč sem gledal dnevne slike najinih srečanj, ko je odšla domov za Bežigrad.

Junij se je prevešal in Zoran mi je popoldan povedal, da bo 18. junija odšel domov za kakšen mesec. Lokalnim gostilničarjem in trgovcem bo likovno restavriral napise, logotipe in reklame. Pa ti, se je obrnil vame. Jaz, sem ga pogledal izza kupa knjig, študiral bom do konca meseca, imam še en izpit.

Zjutraj je Zoran odprl potovalko in z dolgotrajnim premišljevanjem vtaknil vanjo srajco, pa jo spet izvlekel, sledil je šop svinčnikov, iz katerega je potegnil po neznanem kriteriju dva, dodal nekaj znojnih majic in tako naprej debelo uro, dokler si potovalke ni naložil preko rame in mi ponudil roko.

– Če ne prej, se vidiva jeseni, takrat bova že stari bajti! Drži se!

Odklopotal je po stopnicah. Pohitel sem do okna in odprl krila. Počakal sem, da sem ga zagledal na pločniku Miklošičeve, kako se je z odmerjenim korakom gibal proti avtobusni postaji. Hodil je zasanjano in brez ihte. Še tu z višine sem videl, da premišljuje svoje vlecljive misli in jih spaja v nove zamisli. Zaprl sem okno, potegnil preko glave pulover in stekel k izhodu. Preskakoval sem po tri stopnice, pospešil levo do Tromostovja, desno do pošte in nato cikcak bližnjica do farmacije. Stala je na stopnicah in se pogovarjala s kolegicama. Hlastno sem ju odrinil in ji zadihan sporočil, da je Zoran šel domov. Punce so se spogledale, ampak jaz sem držal samo Mašo na očeh, njen vsakdanji pogled se je spremenil v vprašujočega in nato ji je preko zrkla zdrsnila motna sluz. Pokimala je sošolkama in me prijela pod roko. Kolovratila sva brez besed po Ljubljani, kupil sem ji sladoled, sok v tetrapaku in hot dog. Obšla sva parke in stari grad, nabrežje Ljubljanice in Gradaščico. Potem sem jo vodil do Miklošičeve in vzpenjala sva se po stopnicah počasi in težko, kajti s sabo sva vlekla tudi neizgovorjeno odločitev. Tisti junij je bil precej moker in mrzel, tresla sva se od svežine zraka, ali pa je bila to neučakanost, trema, zadrega. Potiho sem odklenil vrata in potisnil glavo na hodnik. Iz kuhinje se je slišal Karlin samogovor. Pomignil sem Maši in preko hodnika sva tiho smuknila v mojo sobo. Ko sva zaprla vrata, sva se stisnila, kar tam sva obstala, svaljek iz dveh, in se použivala skozi usta.

– Gospodinja? je šepnila Maša in s palcem pokazala proti kuhinji.

– Karla igra šah sama s sabo.

Za ped sem odprl vrata, da je lahko slišala Karlino bitko na šahovskem polju. Iz kuhinje so prihajale težke besede, očitki in posmehljivke. Tvoj konj bi rad zaskočil mojo kraljico, kaj misliš, da sem po župi priplavala? Slišal se je hod njenih težkih nog, ko je obkrožila mizo. Zakaj pa misliš, da imam tekača, hop in te vzamem. Zaškripale so deske in vrnila se je na drugo stran. Zaprl sem vrata in Maša se je zasmejala v pest. A je malo prismuknjena? Malo, ravno toliko, kot je prav. Ona živi v svojem svetu, sem ne hodi. Zvečer bosta večerjala z Mukijem in potem gre spat.

Prijel sem Mašo za roke in jo gledal, kot da jo prvič vidim. Sonce se je že mehčalo v popoldanske barve in pozlatilo sosednje strehe. Maša je stopila do okna in se nagnila nad ulico. Kako lep razgled imaš, ves center mesta pod sabo. Važno je, da imam tebe pred sabo, sem ji vročičen sopel v uho in jo objel od zadaj. Lepo sva se prilegala. Spet sva obstala v dvojini in dolgo je nisva pretrgala. Potem sem ji le ponudil stol in s pogledom je obšla sobo. Zoranov portret, kupe knjig, v kotu mala kuhinjica z električnim kuhalnikom, nad njo dve darežljivi lepotici iz Playboja, stara omara, dve postelji.

– Katera je tvoja, je previdno vprašala.

– Tale ob oknu, iz nje gledam golobe.

Sedla je na stranico in preverila pogled. Potem se je vrnila ob mizo. Molčala sva in pletla prste in zadrego. Študiram, sem ji rekel in pokazal kup knjig. Ja, je rekla, tako kot jaz. Študij je sedaj prvo. Rahlo opozorilo v stavku, tresljaj v glasu. Pogledala me je z mladim obrazom, v katerem sem sedaj prvič videl sled odraslosti. Zraven naju se je priplazilo nekaj iz skupne zgodovine ljudi, vse tisto, kar obkroža srečo in zadovoljstvo, zaljubljene pare, nedolžno naivnost in vse, kar srce si sladkega obeta. Stvari se zapletejo, odgovornost, kazen, nepričakovane nesreče, prelomljena obljuba, nepremišljene odločitve, grobe besede, nesporazumi, očitki, ljubosumje, razhod, bolečina, solze, slovo, spomini.

– A si kaj rekel?

Maša me je pogledala z žametnim pogledom.

– Jaz nič, morda sem hotel nekaj reči, zdelo se mi je, kot da nisva sama v sobi, morda je kriva Karla, ki zmaguje za šahovnico v kuhinji.

Cele noči sem gledal divji film svojih erotičnih podvigov z Mašo. V neskončnih sekvencah sem odigraval prizor za prizorom, par v dvobojevanju za novo domislico, za več bližine, za podžgano strast. Sedaj ko je sedela Maša za skromno mizo, pa je vse zbledelo in izparelo. Bila je nekako preprosta, bleda, utrujena, še vedno se je zavijala v površnik in nihala z nogo.

– A boš kaj jedla?

Skomignila je z rameni. Odprl sem kozarec s kumaricami in vanj zapičil vilice. Odrezal sem nekaj koščkov kruha in priložil tubo majoneze. Počasi sva nosila grižljaje v usta in čakala, da je sonce potonilo za Union. Iz kuhinje se je slišalo zmagoslavno Karlino vreščanje, ko je spet zmagala. Šah mat, je plosknila z rokami. Malo je še lomastila po kuhinji, ropotala s kozicami, šumela z vodo, prešla hodnik, kopalnico, spet hodnik in se končno s starikavim izdihljajem zaprla v spalnico.

Sedaj sva bila sama v tišini. Obesil sem Mašin površnik na kljuko. Mrak se je natočil v sobo in naju delal siva. Previdno sem jo objel in gledal po sobi. Maša je obstala prislonjena name in zibala sva se kot v nekakšnem nemem plesu brez glasbe. Golobi so še škrebljali po strešnikih in z ulice se je dvigala govorica večernih gostov. Plesala sva zibajoč in se držala okorno, bilo je samotno, bilo je prvič in vsi mestni glasovi so bili oddaljene priče neke mlade ljubezni, ki ne ve, kako začeti, čeprav ve, kako bi rada končala. Ure so tekle, stala sva objeta in se rahlo prestopala, vmes sva se poljubljala in naslanjala glavo en na drugega.

Tako sva preživljala skupne ure že dolge tedne. Stala sva v kakšni mestni veži in se iskala z usti, bila sva slepca in glušca, nisva štela ur in pogosto je minila polnoč, ko sva se razšla. Sedaj sva tukaj v sobi ponavljala najine ulične vaje, svet okoli je polagama izginil, čas se je iztekel in odprl sem ji gumb na srajci in potem še enega. Po koži sem zdrsnil v oblost njene mehkobe in skoraj bi klecnil, tako silovita je bila sladkost, ki me je hotela spodnesti. Jaz, jaz, je šepetala Maša in utišal sem njene besede s svojimi usti. Zame je prvič, je končno šepnila. Zame tudi, če odštejem nočne filme v svoji glavi, ampak sedaj je bilo vse drugače, ni bilo tiste sanjske samoumevnosti, neposrednosti, enostavnosti, njeno telo je postajalo skrivnostno, imelo je v sebi prav toliko ponudbe kot tudi ovire, čutil sem, da sva neskladna z vsemi temi rokami in nogami, da se prepletava v stoječo zadrego. Nisem znal odpreti gumba na rokavih srajce. Sama je končala slačenje in obstala pred mano s srajco v roki in z vprašanjem, kam naj jo odloži. Nikoli nisem pomislil, da je treba misliti celo na take banalnosti, bila je v tuji sobi, kaj ji pripada? Meja najinega sveta je bila za Zoranovo posteljo, potegnil sem svoj stol pred njo, to bo tvoja omara, odlagališče tvoje zadrege, kraj tvojega razkritja. Ali naju kdo vidi? me je vprašala v uho. Nihče, sva nad ljudmi, golobi so se skrili pod napušče. Potem sem jo lupil plast za plastjo, nerodno sva se zapletala v oblačila, nespretna sva pulila roke in noge iz hlačnic, skoraj sopla sva, prozaika dveh amaterjev. Stran poglej, je prosila, snela si je spodnje perilo in zlezla v posteljo. Pokrila se je čez glavo, jaz sem se ogolil za omaro, oziral sem se čez ramo, za vsak slučaj, nisem vedel, ali je prav, da me vidi golega in koščenega in ali bi moral otrdelo spolovilo skriti z roko? Ali je prav, da ji tako neposredno kažem svoje namene? Zaklenil sem vrata in se vrnil do postelje. A si že, se je slišalo izpod odeje. Ja, sem rekel negotovo, nisem bil siguren, o čem me sprašuje. Potem sem zlezel pod odejo in telesi sta sami vedeli, da se morata stisniti in preplesti, zalilo me je mogočno spoznanje, kako topla je Maša, kako priležna in mehka. Tako sva kot presta ležala dolgo uro in se napajala iz novega spoznanja. Maša je smrkala v moje uho, da še ni nikoli in da bi rada, da mi je lepo, njen trebuh je bil že lepek od nečesa, kar je že pritekalo iz mene, telo je delovalo samodejno in ona se je ritmično zibala ob meni. Zdaj sva še cela, je rekla čudno trezno, pomislil sem na jajce, na dve jajci, čudoviti, beli, krhki in popolni. Najini beli telesi, študentsko suhi in neizkušeni. Potem sva se stisnila, lupina je počila in za hip sem se zavedel, da je ta enkratnost dana v enem življenju samo enkrat. Lubi moj, lubi moj, lubi, lubi, mi je ponavljala v uho in pomikala svoje telo, da bi našel vhod vanjo. Slep zgoraj in spodaj sem pikal vanjo in skoraj z oklevanjem me je prijela med nogami in se podstavila. Prijela ga je z dvema prstoma kot s pinceto. Med sopenjem je prosjačila, čisto počasi, malo me boli. Zasul sem jo s poljubi, zdelo se mi je, da na okenski polici grulijo golobi, da je Karla ponovno primarširala v kuhinjo in odprla novo partijo šaha, beli proti črnemu, odrinil sem se od pomola in zaplula sva na odprto morje na majhnem splavu iz dveh teles.

Prvi spoprijem je bil čudno kratek in se je končal s krčenjem in sladkorno peno v možganih. Lubi moj, a si že, me je vprašala. A te je bolelo, sem jecljal nevedoč, ali je to ves scenarij za nocoj. Smrkala je in jokala v mojo ramo, sedaj sem pa tvoja, vzel si me, in čutil sem se malo krivega za vso polomijo. Razbil sem jajce, izpraznil sem se samodejno in povzročil ljubezensko bolečino Maši. Prej sem sanjal, da poteka tak spoj v raztapljanju teles in duše in nadzemskem lebdenju. Sedaj sem videl, da je telo nespretno, škatlasto in da sta dve telesi kvadratni zmnožek nerodnosti. Polegla sva se drug ob drugem z ravnimi nogami in spet obležala v objemu rok. Človek je vzel človeka. Ženska se je predala moškemu. Moški je podlegel strasti. Poročila sva se pred golobjimi matičarji in pod zvezdami, ki so silile v sobo.

Noč je bila dolga in najini telesi polni ljubezenske vode. Ljubila sva se ponovno in še enkrat, slajše in daljše, sklopljena v eno bitje sva se poganjala drug v drugega. Slepa in gluha sva se butala v onemoglosti in nato prehajala v dolge pavze mirovanja. Povedala sva si vse najlepše, kar govore zaljubljenci v taki noči. O ljubezni, o zvestobi, o lepoti, o milini, o skupnosti, o bližini, o telesnosti, o dušnosti. Nisva se razdvajala, držala sva se drug drugega kot utopljenca. Spet sva našla ritem, zagrabila sva se za nov ples, ko se je Maša napela v lok in otrpnila. Zagrgrala in zasopla je hkrati.

O, oh, o, o, oh,

O, oh, oh, ooo.

In jaz sem ji sledil v tolmun pozabljenja.

Bilo je blizu zore, v sobi je nastala prav rahla, srebrna svetloba. Sedaj sva ležala oba na hrbtu in se držala za prste. Mašin obraz je bil siv in skoraj trpeč. Izpila sva se.

– Lubi moj, je šepnila, zebe me.

Dvignil sem glavo. Rjuhe in odeje so zdrsnile z naju. Vstal sem in jo pokril. Potem sem videl, da je bilo okno odprto. Stopil sem k polici in iz navade sem se nagnil čez rob in pogledal na cesto. Mesto je še spalo, megla se je iztekala nazaj v Ljubljanico, le okoli Prešernovega spomenika so kolovratili neki zgodnji obiskovalci. Ali so zgodnji ali pa pozni. Videl sem, da nekateri kažejo z rokami gor in levo.

Vrnil sem se v posteljo, v omamo telesnih vonjev.

– Okno je bilo odprto, sem šepnil v Mašino uho.

Ležala je zraven mene tiho in skoraj ubogljivo kot miš.

– A misliš, da naju je kdo slišal?

Skomignil sem z rameni.

– Samo Prešeren in njegova muza.

– Prav, je zavrtala obraz v mojo pazduho, tadva sta upravičena.

Potem sva spala do visokega dne. Nisva se izpustila iz objema.



2000, pomlad

Pogledal sem se v ogledalo. Lasje so mi segali čez ušesa, brki in brada so mi preraščali obraz. Oči so same sebe gledale srepo in nezaupljivo. Nategnil sem si lica, ki so jih že brazdale solidne gube. Skrbi, služba, dežurstva, denar, ločitev. Potreboval sem tale vikend odmora, pa čeprav na račun prikrite koruptivnosti neke farmacevtske firme. Jebe se mi za načela. Potreboval sem udobno posteljo v imenitnem ljubljanskem hotelu, vroč tuš, bele rjuhe, dolgo večerjo s kolegi in dovolj alkohola za celonočno spanje. Če sem dovolj spil, nisem sanjal. Ubil sem misli in se potopil v somrak nevednosti. Dopoldanskega izobraževanja sem se udeležil bolj s telesom, moj duh je odtekel čez rešetke moje razmajane duševnosti. Spoj navideznega izobraževanja in prefinjenega razvajanja mi je ustrezal. Gledal sem telesa poslušalcev pred seboj in opazil, da je moj svet postal črno-bel, barve so izginile, voda je odtekla in nemočno sem se premetaval na plitvinah, kjer sem nasedel to leto.

Občutek zavoženosti je bil nedvoumen.

Med opoldanskim odmorom sem se zmuznil na odprto in prehodil nekaj svojih starih študentskih stezic in na koncu obstal na vogalu frančiškanske cerkve, do katerega sem imel skoraj domovinsko pravico. Kolikokrat sem tu slonel in čakal, se objemal in poljubljal. Nekoč, seveda. Sedaj je beseda poljub sprožila reakcijo žolčnika in mi nalila grenkobo v usta. Nagnil sem glavo in pogledal pod streho stavbe na drugi strani in tisto belo kamnito žensko z dvignjeno roko, ki je bila stražarka moje prve študentske sobe.

Ta film sem moral pogledati še enkrat na novo, a s staro spominsko melanholijo. Sedel sem v bližnji lokal in pomignil natakarju. Naročil sem dvojno kavo z mlekom in z užitkom potegnil vase vonj sladkobe in grenkobe. Kako kava odgovarja sestavinam življenja … Prvi požirek mi je dal užitek, drugi mi je dolil živost. Prekrižal sem nogi in pogledal spet gor proti oknu. Sprožil sem svoj notranji film.

Zoran, sedaj profesor prostoročnega risanja na akademiji.

Maša, moja študentska ljubezen, sedaj žena nekomu drugemu. Še vedno me je zabolelo pri srcu. Upravičeno sem sicer dvomil, da še imam srce; črpalko za kri, da, brazgotine od zakonskih vojn, seveda, sedaj mi je v prsih tolkla bolj cinična mišica, ki ni upravljala več čustev.

Karla. Ali še živi? Verjetno ne, obupala je že zdavnaj in verjetno se je naveličala igrati šah sama s seboj in se goljufati pri črnih figurah.

Nazadnje sem jo videl pred sedemnajstimi leti, ko sem končal fakulteto. Takrat sem stanoval na zahodni strani mesta, v široki in udobni meščanski sobi, ki je bila po vseh kriterijih boljša od Karline. Imela je večjo kvadraturo, boljše pohištvo, a bila je brez ljudi. Po zadnjem izpitu iz sodne medicine me je nekaj gnalo še k njej. Nisem je videl dolga štiri leta. Pot do tja bi lahko prehodil miže. Na Miklošičevi sem kar malce okleval pred vrati. Potem vse tiste stopnice, na katerih so bili še odtisi mojih nog. Zrak z vonjem starih meščanskih manir. Zvonec s plastičnim gumbom. Karla Banovšek. Pritisnil sem. Zabrnel je starinski rele, ki sem ga poznal iz hodnika. Zvonec na kladivce ni imel ohišja in si lahko videl preskakovanje iskre po tuljavah. Tišina. Drsanje starčevskih nog. Kukalo, v njem debelo oko. Škrtanje zaklepa. Nezaupljiv obraz, ves v nalomljenih gubah, kratki temni lasje. Spomin počasi kroži po možganih, a ti si, Marko, koliko let te nisem videla. Štiri. Štiri, praviš, nam starcem so to štirje dnevi, ura je uri enaka, vstopi, pridi v kuhinjo. Oddrsala je pred mano in si prevezovala domačo haljo z vrvico. Sedi, kar po domače, boš kavo? Pokimal sem in vrtel glavo. Nič se ni spremenilo, le namesto Mukija je na polici stala njegova fotografija, enako nepremična, kot je sam preživel svoj filozofski mačji vek v negibnosti. Kaj delaš, a še študiraš, je metala vame vprašanja in ropotala s posodo. Pravkar sem končal fakulteto, počasi odhajam iz Ljubljane. Pred mene je pritresla porcelanasto skodelico za boljše goste, a tudi ta ni bila kaj prida umita. S coto je potegnila čez mizo, natočila kavo meni in sebi in z vzdihom sedla. Zoran je bil pri njej še tri leta. Za diplomsko nalogo jo je narisal v olju, slika visi v spalnici. Pridi, poglejva jo. Dvignila se je in me brez vprašanja potegnila s seboj. Bil sem prvič v njeni sobi. Težko masivno pohištvo, hrastov furnir, nametane obleke čez stole, na pregrinjalu plastična lutka iz Trsta s strupeno modrimi očmi, mogočna omara, zakonska slika, ona in profesor Tančič, ki sem ga poznal posredno iz zgodbe o poroki. Na prosti steni je visel Zoranov portret. Olje, nanašanje z lopaticami, zadel jo je v profil, star in nabrit obraz, takšna je bila med našimi študentskimi zabavami. Že je krenila nazaj, zapirala vrata in spet v kuhinjo. Zakaj ne piješ kave, shladila se bo. Saj bom, sem se nasmihal njenemu siljenju. Oba sva dvakrat srebnila, potem se je Karla nenadoma ustavila in me ostro pogledala. Pa ti in tista deklica, s katero si skrivaj spal v sobi? Zardel sem. A sta še skupaj? Približala mi je glavo in me ostro gledala. Počasi sem odkimal.

Nisva več skupaj.

Zlezel sem vase in iskal ročaj skodelice. Karla se je okorno posedla nazaj in začela s počasnim javkanjem, da sem bil mlad in zelen, karte mi niso padale, usoda mi je porinila v roke srečo pri ženskah, pa tako me je imela rada tista Maša, tako milo bitje je bila, jaz pa sem kot pravi moški bedak, teslo, zarukanec zapravil mlado ljubezen, vpila je name kot sodnik, vstala in me mahnila s coto čez obraz. Da si boš za večno zapomnil, da te je Karla štrafala za vse, kar si tisti ubogi deklici storil. Ker ona te je čakala na stopnicah še dolge tedne, jokala in te klicala, tebe pa ni bilo več tukaj, odselil si se na boljše, nisi je več slišal, ona pa je še kar koprnela po ljubezni.

Še enkrat me je počila s coto, da sem dvignil roko v obrambo. Potem sva pustila tišino med nama, da je bila moja sramota bolj očitna.

– Pa kaj ti je bilo, da si jo pustil?

Pogledal sem Karlo s praznim papirnatim obrazom.

Ne vem.

Pri najboljši volji ne vem.

Ni odgovora, ni razloga, študentska družba se je povečala, ponudba mesa se je razširila, alkohol je tekel, v meni se je skotila neka samovolja, k temu se je prilepila še razdražljivost, nadutost, ta je vzhajala v tujost, vzkipljivost, slepo objestnost in nekega dne sem se na vrat na nos preselil na drugo lokacijo. V točko svoje samopomembnosti, ki se je kmalu spremenila v celico moje osamljenosti. Nisem odpiral vrat, nisem dvigal telefona, pisma sem metal v koš.

– Bedak, je rekla Karla, samo kronan bedak se dela norca iz takih priložnosti. Ljudi, ki te imajo radi, se ne podi iz življenja.

Sklonil sem glavo. To sem sedaj že vedel. Odrinil sem skodelico z grenko usedlino.

– Sedaj grem, čez dva tedna začnem delati, študentsko življenje se je končalo. Poizkusil sem se nasmehniti, pa sem zgolj dvignil zgornjo ustnico.

– Tudi moje življenje se končuje, je potarnala Karla in se nekoliko vrnila v svojo gospodinjsko brezizhodnost, najprej me je zapustila hči, nato sem pokopala mojega dragega moža, študentje ste se odselili, potem je Muki zaspal za večno, sedaj sem jaz na vrsti …

Ustavila se je in me spet dolgo gledala.

– Ti pa … mogoče boš našel kakšno žensko, ki te bo imela rada, vsaj za silo.

Obsedela sva v nerodnosti in molčala. Vsak od naju je delal inventuro svojega življenja. Potem sem rekel, da grem. Karla je vstala z obilnim stokanjem in podrsala z menoj po hodniku.

– Karla, ali lahko …

Pokazal sem na vrata svoje nekdanje sobe. Pokimala je. Potisnil sem medeninasto kljuko in odrinil vrata. V prostoru sta še vedno stali obe postelji, dve enostavni mizi, stola, omara, študentski kuhalnik na rdeči opeki, žarnica na dolgi žici. Droben prah po stvareh. Na moji postelji je ležala zvita pernica. Videl sem dve senci, ki se objemata, ki si dajeta bližino v vsej brezskrbnosti in darežljivosti, ki se ljubita brez ene same zle misli, brez dvoma, da bo ta opoj kdaj presahnil. Samo jednom se ljubi …

– A si kaj rekel?

Karla je prislonila dlan za uho. Odkimal sem, imel sem suha in zastrupljena usta, v telesu sem še enkrat začutil sunek stare strasti, da so noge vzdrhtele in popuščale.

– Sedaj pa res grem, zbogom.

Karla mi je odprla vrata in rokovala sva se. Gledala me je, ko sem se spuščal po stopnicah. Ko sem bil na prvem ovinku, je zakašljala.

– Marko, eh …

Obrnil sem se in počakal.

– Ali si, Marko, mogoče videl kje Gabrijelo?

Delal sem se, kot da premišljujem.

– Ne, sem odkimal, nisem je videl.

– Hm, se mi je zdelo … Če jo boš slučajno kje videl, ji reci, da lahko pride na obisk.

– Bom.

Potem sem hitreje premeril stopnice. Če bom videl Gabrijelo, če bom videl Mašo, če bom srečal sebe, če bi lahko čas zavrtel nazaj.





1 Mizuchi: rečni zmaj in vodno božanstvo.

2 Jami: hudobni gorski duh.

3 Jesenske barve.





O zbirki Za vse čase

Zbirko Matjaža Lesjaka Za vse čase sestavlja 12 kratkih zgodb. Pred vsako je uvod, ki bralcu zgoščeno pove, o kom in čem bo bral. Pisatelj preprosto našteje izbrane osebe, stvari ali dogodke. Med njimi ni logične povezave, prav to pa učinkuje kot motivacija za branje. Zanima nas, kakšno zvezo imata na primer »ljubavna« zgodba, ki je pretresla svet, in pravilna uporaba bideja, neprimernost cikorije in odločnost vladanja … Odgovori so v zgodbah.

Skozi pripovedi potujemo od zgodovinskih časov do sodobnosti. Prva nas ponese v Gospodovo leto 1683, zaznamovano s turškimi vpadi in s kavo, ki je osvojila Evropo, druga v 18. stoletje, nato pa po malo večjem časovnem razmiku sledijo: prva svetovna vojna, trideseta leta 20. stoletja z vzponom nacizma, prva leta po drugi svetovni vojni in desetletja po njej. Zadnje leto na tem potovanju je 2017. V nekaterih zgodbah je čas natančno določen, v drugih sklepamo o njem na podlagi dogodkov oz. pojavov, na primer začetka barvne televizije, popularnih popevk …

Zbirka Za vse čase nas vodi tudi po zelo različnih krajih: z Dunaja v arabski svet (Damask, južni Egipt, Aleksandrija), od tam pod Uršljo goro in Peco, pa spet na Dunaj in z njega v Ljubljano, Celje, Petrinjek, iz Ljubljane na Japonsko … V eni izmed zgodb smo v slovenskem mestu L. in se sprašujemo, zakaj pripovedovalec ne izda njegovega imena. V drugem neimenovanem kraju stoji graščina, v kateri je Dom starejših občanov s posebnimi potrebami, ki spominja na psihiatrično bolnišnico.

V pripovedih so shranjeni dogodki, ki jih ne bi smeli pozabiti, ker se lahko iz njih učimo in ker z njimi bolje razumemo sedanjost. Kažejo, kako se zgodovina ponavlja, kako družbeni pojavi vplivajo na življenje posameznika, povejo pa tudi, da je za to življenje odgovoren vsak sam. Družbeno in osebno dogajanje se prepletata: turški vpadi, verski spopadi, prva svetovna vojna, tehnične iznajdbe, vzpon nacizma, družbeno dogajanje v obdobju komunizma in danes so prikazani skozi izkušnje in poglede ljudi, ki se v svojem osebnem življenju srečujejo z večnimi vprašanji o ljubezni vseh vrst, Bogu, onostranstvu, svobodni volji, morali … Nosijo bremena razočaranj in slabe vesti, poleg tega pa se morajo boriti s skušnjavami med Božjimi in človeškimi nebesi.

Bralec se na svojem potovanju sreča z najrazličnejšimi osebami. Pred njim skozi pripovedovalčeve opise in oznake ter skozi svoja dejanja, misli in govorjenje zaživijo liki, ki ne glede na družbeni status kažejo svojo individualnost, posebnost, enkratnost: kristjan zahodne cerkve iz 18. stoletja, zaljubljena fant in dekle, ki ju za vedno loči prva svetovna vojna, elektromonter, ki vrti prve zvočne filme, umetniki in pripadniki različnih narodnosti v dunajski kavarni ob priključitvi Avstrije Reichu, Judje, nacisti, komunistični veljaki, odtujeni zakonci, uradnik, ki skozi igrane prizore beži iz svoje puste vsakdanjosti v srednji vek, čudaški varovanci v domu, japonski turisti, študenti in njihova gospodinja … Nekateri nas s svojim ravnanjem in govorjenjem zabavajo, drugi s svojimi tragičnimi usodami sprožajo v nas (po starogrškem zgledu) občutek katarze, vsi pa nas spodbujajo k razmišljanju.

Pisatelj nas ne pritegne le s pestrostjo časov, krajev, dogodkov in oseb, ampak tudi s svojim načinom pripovedovanja. Pripovedovalci zgodb se menjujejo: (vsevedni) tretjeosebni prehaja v prvoosebnega, v vlogah pripovedovalcev nastopajo tudi književne osebe. V poročanje o dogodkih, v opise in oznake oseb ter njihovega okolja so vključeni dialogi in refleksije, ki razkrivajo različne poglede. Pri tem mora bralec včasih razmisliti, ali gre za komentar pripovedovalca ali književne osebe; to ukinjanje mej med njima daje pripovedovanju svojevrsten čar. Tudi v najbolj tragičnih zgodbah se pojavlja optimističen, veder pogled na življenje in črne scenarije pogosto preplavi humorna perspektiva. Pripovedi imajo dogajalno napetost, zaplete, vrhove, razplete, nepričakovane obrate, popestrijo jih vložene zgodbe, ki jih povedo književni liki, pesmi, pisma, ki retrospektivno pojasnjujejo dogodke ali občutja in razmišljanja …

Jezik je v skladu s književnimi liki, pripovedovalci, situacijami, časi in prostori stvaren ali poetičen, sodoben ali starinski, meščanski ali vaško ljudski, vsakdanje preprost ali filozofski. V slovenščini se kot gostje pojavljajo besede iz tujih jezikov in celo arabska pisava. Jezikovna izvirnost se kaže tudi v besednih igrah (Japonke z japonkami) in neologizmih (slastnina je lastnina in slast hkrati). Ta izvirnost in pestrost sloga poleg zanimivih pripovedi in likov vabi, da zbirko preberemo in jo odnesemo s seboj v vse čase.

Sporočila za popotnico razberemo v miselno poglobljenih in jezikovno zapletenih razmislekih, pa tudi v preprostih modrih besedah »malih« ljudi, ne glede na to, ali živijo pod Peco ali na Japonskem. Čisto na vrhu popotnice, vedno pri roki, je enajsta zapoved, postavljena v eni izmed pripovedi: »Nekdo mora bedeti za speče, na tem svetu ne sme biti niti trenutka, da ne bi iskra zavesti svetila v brezupu noči in človeške malomarnosti.«

Pripis o(b) kavi

V zgodbah posega v dogajanje kava, »nenavadni napitek, ki je brez nasilja osvojil svet«. V prvi se pojavi kot neznanka na obleganem Dunaju in poživlja ter osrečuje ljudi, čeprav je sovražnikova, v drugi jo glavni lik odkrije v hiši čutnih užitkov, ki nudi nebesa v odmerkih. Ob njej se v nekaj zgodbah odvijajo odločilni pogovori, najočitnejši pa je njen pomen v pripovedih o graščini in dunajski kavarni. Ob graščini čudaški varovanci izvedejo lažni množični samomor in tako dosežejo, da jim upravnik spet dovoli kuhati kavo, kar je zanje dokaz, da ima srce. Dunajska kavarna predstavlja družbo in vzdušje tridesetih let 20. stoletja. Najrazličnejši ljudje uživajo v pitju najrazličnejših vrst kave in življenje je lepo, dokler se s prihodom nacizma njegova lepota ne konča. Umetnik, ki so ga odvedli v koncentracijsko taborišče, pa vonja kavo celo tam. Vendar to ni napitek za vse, pijejo ga le vojaki. Omenjena kavarna ima v kontekstu celotne zbirke tudi širši pomen. Predstavlja ves svet in zbuja misel, da bi bilo na njem bolje ter lepše, če bi ga ljudje (kot kava) spreminjali brez nasilja.

Mag. Jana Kvas





LEPOSLOVNA DELA MATJAŽA LESJAKA:



Svet je razcepljen na dvoje in te dvojice se hkrati dopolnjujejo in si nasprotujejo. Vrhunec tega privlačno-odbojnega delovanja je moško ženski odnos. Postavljen na oder pod žaromete je lahko celo umetnost.

Založba Trigon s.p., 2016

Cena: 23 €



Groteskne, zabavne, tragične, vesele, žalostne, iz življenja vzete zgodbe, so se tokrat naplastile v Plastnice. V prepoznavnem pisateljskem slogu nas avtor vabi, da v vznemirljivem literarnem raztelešenju sledimo poti v globine človeških zablod in krivolovov. Med belino rojstva in mrakom smrti se nalagajo plasti človeškega hrepenenja in omagovanja, upanja in črnogledosti. Preoblačimo se znova in znova, da bi ugotovili, kaj smo v svoji nagoti, v prvi in zadnji plasti bivanja.

Založba Trigon s.p., 2015

Cena: 23 €

Naročila: matjazlesjak927@gmail.com




LEPOSLOVNA DELA MATJAŽA LESJAKA:



Roman Babji mlin je postavljen v moderno okolje povzpetništva, kjer si novodobni poslovnež in kontrabant ustvari svoje malo finančno kraljestvo. A tudi on mora spoznati, da denar ne prinese vedno sreče, še posebej, če sta posredi usodni urok in mladostna nepremišljenost. Očetova modrost, da so stvari, ki jih z denarjem lahko kupimo, so druge, ki jih ne moremo, ter tiste, ki jih ne smemo, ga končno prisili, da si prizna lastno hrepenenje po bližini in sreči … Na poti, ki jo mora prehoditi, sreča usodne ženske svojega življenja in na koncu se znajdejo vsi skupaj v mlinu človeških strasti, hkrati blizu in daleč, v zanosu in dvomu.

Založba: Trigon s.p., 2014

Cena: 20 €



Matjaž Lesjak je avtor, ki v Drugih zgodbah deluje, kot da je za njim zavidljiva literarna ustvarjalna kilometrina – o tem priča izbira snovi in tem, obvladovanje naracije, jezikovna izbornost, suvereno potovanje med literarnimi osebami, s katerimi se prepričljivo giblje po tem našem edinem svetu. (prof. Andrej Makuc)

Založba Cerdonis, 2013

Cena: 20 €

Naročila: matjazlesjak927@gmail.com





Vsebina

Anno Domini 1683

Nebesa

Rož’ce in listje

Gibljive slike

Kavarna

Tri vogale v hiši

Graščina

Čaj za dva

Bitka pri Lomovcu

Kraljica noči

Poslednje reči

O zmaju in ljubezni

O zbirki Za vse čase





Matjaž Lesjak

ZA VSE ČASE

Avtor: Matjaž Lesjak

Naslovnica: Tomaž Milač, dipl. slikar

Prelom in oblikovanje: Mateja Vrbinc

Jezikovni pregled: Lucija Arzenšek

Spremna beseda: mag. Jana Kvas

Založba: Trigon s.p. Matjaž Lesjak, Žalec, 2020

https://sites.google.com/site/9trigon/

matjaz.lesjak@amis.net

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si

Copyright © Matjaž Lesjak



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=19238147

ISBN 978-961-94136-2-3 (epub)