Miro Longyka se še ne da
Skladje duha in telesa
Skladje duha in telesa je bilo na kratko pove-dano cilj vseh sokolskih naporov. Miro Longyka se je s to znano skrivnostjo spopadel že v svo-jem osmem letu, koje bil še majhen deček iz prulskega konca Ljubljane. Družina s 6 otroki je zelo zgodaj ostaia brez očeta in mati je vso deco usmerila k Sokolom:
•  »Vsaj vem, kje so in kaj delajo. .«
•  Fizično slabi otroci so tamkajojačali in posebej Miro Longyka je na telovadnem in akrobatskem po-dročju veliko dosegel. 22. marca letos je Miro praz-noval 70 let življenja, vendar pa se je nekaj dni ka-sneje z menoj pogovarjal čil in svež mož, ki bi mu človek prisodil komaj slabih 60 let.
•  Revščina je bila spremljevalka mladosti tiso-čev in tudi Longykovih. Vendar pa je Miro nekako našel izhod v tistem, kar ga je privlačevalo in veselilo. Postal je sokolski društveni vaditelj, župni vaditelj in po končanem zveznem šestmesečnem tečaju v Ma-riboru tako imenovani prednjak:
•  »šola je bila tako kakovostna, da so po vojni priznali udeležencem in diplomantom tečaja naziv predmetni učitelj telovadbe.«
•  Seveda je pot do prednjaka vodila prek vseh sokolskih vadbenih stopenj, Miro Longyka pa je svojo telesno spretnost in razvoj začinil še s prvim mestom v skokih v vodo v državi:
0 »Ne vem, imel sem nekaj v sebi, da sem dajal drugim. Kot prednjak sem kasneje v Ijubljanski župi po telovadnih društvih dvigal kakovost. Ni bilo lahko, toda če človek dela rad, ni težko.«
•  Neposredno po končani drugi vojni telovadnih strokovnjakov nismo imeli in Miro Longyka je seveda takoj poprijel. Najprej v Postojni, leto kasneje na Ijubljanskih gimnazijah in kmalu na osnovani Višji šoli za telesno kulturo. Hkrati se je sam izobraževal in tudi zelo aktivno telovadil. Leta 1948 je bil naš udeleženec olimpiade v Londonu, nekoliko prej si je na balkanskem prvenstvu v Ljubljani prigaral tudi dvoje medalj. Žal mu ni bila sojena oiimpiada v Hel-sinkih, patlel je z droga in se poškodoval:
•  »Tako sem vedno bolj plul v pedagoške vode in kmalu je bilo moje stalno delo usposabljanje študen-tov na VŠTK. Predaval sem telovadbo in akrobatiko. Predaval in ničkolikokrat tudi sam pokazal.«
•  Tisto, kar je teoretično razlagal, je torej tudi v praksi demonstriral. Lastnost, ki v dandanašnjih časih zelo primanjkuje različnim Ijudem na sila ra-zličnih področjih našega življenja. No, kakorkoli že, Miro Longyka si je v teh letih nabral veliko izkušenj in modrosti:
•  »Danes mladina pravzaprav nima množične možnosti posvetiti se telesnemu vežbanju. Danda-našnji prevladuje selekcija. Vaditelj, trener izbere najboljše, preostale fante in dekleta pa odslovi. Pre-puščeni samim sebi lahko zapadejo marsičemu, tudi
ulici. In to je zgrešeno, je velika krivica, ni humano in je nezdružljivo s socialistično moralo. V nobenem primeru ni pravilno. Kdo more jamfiti, da kdo s trdim delom ne bi uspel?«
•  Mladina je pravzaprav večinoma vedno enaka, le pritegniti jo je treba. Kmalu po vojni je društvo Par-tizan dobro delalo, kasneje pa je ta organiziranost šla rakovo pot:
•  »Telovadba, načrtno vežbanje pa vendarle mladega človeka formira telesno in duhovno. Tele-sno se oblikuje, razvija se spretnost, lepota. Du-hovno se krepi volja. Kadar imaš, denimo, nastop, ne moreš sodelovati na plesu. Torej se oblikuje tudi značaj. Samoodpoved in trdo delo. In te lastnosti, v mladosti vsajene človeku, zanesljivo ostanejo. Vidi-te, kadar sem treniral s svojimi in so bili najbolj izmu-
čeni, smo se domenili »za flek«. To pomeni: kdo bo prav zdaj, ko je utrujenost zgrabila telo, napravil to ali ono vajo najbolje«
•  Miru Longyki se zdi njegovo preteklo življenje bogato, plodno in ničkolikokrat poplačano z bese-dami učencev, ki se mu še dandanes zahvaljujejo za tisto, česar jih ie naučil. Svojo mirnost, fizično in duhovno čvrstost pa tudi sam upravičeno pripisuje nenehnemu stiku z gibanjem:
•  »Vsak dan vadim, sedaj seveda manj in lažje, vendar pa redno.«
•  Svojemu vnuku, ki je velik talent in spreten fant, pa še rad pokaže kakšno prvino. Naj fant ve, kaj zmore stari oče...
Bogomlr Šeflc Foto: B. Šeflc