Nujen dvoizmenski pouk?
Leta 1964 so na Starem Vodmatu do-bili šolo, ki je bila takrat pojem moder-nosti in tudi funkcionalnosti. Zgrajena je bdla za sedemnajst oddelkov in neka-terim se je zdela Jicar prevelika. Takrat vodmatski okoliš še ni bil dograjen in tako so se v to šolo vpisovali lahko tu-di otroci iz drugih občin v Ljubljani. šo-la v Mostah pa je bila tudi preveč od-daljena, tako da so nekateri Moščami hodiM raje na Vodmat v šolo.
Letos pa je nastal velik problem. šo-la ima danes 26 oddelkov tn je prena-trpana. Učilnice imajo v prostorih, ki so bili namenjeni prej za vse kaj druge-ga. Danes je med 650 otroki le malo čez polovico vodmatskih učencev, ostali pa so od drugod. Terenske organizacije so se dolga leta bojevale ze šolo na tem območju, danes pa, ko jo imajo in ko bi želeli otrokom nuditd tako šolanje, kot so si ga zamislili, lahko samo ugotovi-jo, da je edini izhod dvoizmenski pouk. Kaj bi tak pouk prinesel s seboj, vemo. Odpadlo bi popoldansko varstvo, kabi-netnega pouka tudi ne bi bilo več, »po-poldančki« bi ostali dopoldne sami doma, ker so starši pač v službi in tako bi zopet trpela na koncu šola. Kakšna je torej rešitev? šolo bi bilo potrebno dograditi, vendar je nd v naslednjem petletnem planu za to območje in naj-brž po dograditvi tudi ne bi zadostova-la več. Društvo prijateljev mladine na tem območju zato predlaga: če bi star-
še otrok iz drugih občdn obvestili, da bodo njihovi otroci hodili tudi popoldne v šolo, bo najbrž večina poiskala šolo kje bližje domu. Znano je namreč, da vozijo v vodmatsko šolo otroke celo iz Šiške, čeprav imajo tam dovolj šol. Na-sploh bo pri reševanju tega vprašanja Vodmatčane vodil sklep, da njihovi ot-roci ne smejo trpeti na račun tistih, ki zasedajo prostor v vodmatski šoli bolj zaradi prestiža kot zaradi potrebe.
Nada Gašpir