.    208
Naši dopisi.
Z Dunaja 23. junija. — Cesar se je včeraj vrnil iz Feldafinga, kjer biva nekaj časa cesarica s princesinjo Valerijo, v Schonbrun; danes pa so bile avdijence in cesar je sprejel med drugimi tajnega svetovalca, državnega poslanca grofa Hohenwartha. — Nekateri ministri , med njimi ministerski predsednik grof Taaffe, podali so se na deželo na počitnice.
Do kmetijskega ministerstva obrnilo se je več kmetijskih družeb s prošnjo, da bi se dunajski živinski trg kolikor moč izključno varoval za goved izrejeno v deželah, zastopanih v državnem zboru, da naj bi se tedaj delalo proti požunskemu trgu. — Ministerstvo je rešilo te prošnje s tem, da je odgovorilo, da imajo vprašanje živinskega trga v prvi vrsti živinorejci avstrijskih dežel sami v rokah, treba je samo, da rede dosti klavne živine in jo po moči vso stavijo na dunajski živinski trg,-tedaj bo tudi vpliv njihov na tamošnji trg najbolj od-* ločiven.
Volilne borbe za deželni zbor nižeavstrijski so neprenehoma živahne, najbolj zanimivo pa je to, da S c h o-nerer ravno v onih volilnih okrajih, v katerih kandidirata Velikonemec dr. K op p in pa še Velikonemec dr. Weitloff, agitira in ne popolnem brez upanja vspeha za druge kandidate svoje stranke. — S tem hoče dejansko dokazati, kar je trdil v državnem zboru, da je on vodja nemško-narodne stranke, bodi ji ime Kopp ali Weitloff.
Upamo, da ta borba ne bo brez dobrega vspeha za desnico državnega zbora in za vse avstrijske Nemce brez izjeme.
Slap pri Vipavi 16. junija. {Javna zahvala.) Vsem tistim p. n., kateri so za omislitev spominske plošče rajnkega Matije Vrtovca kaj darovali, kakor tudi vsem tistim p. n., kateri so k slavnosti razkritja spominske plošče, bodi-si s čem kod kaj doprinesli, izrekam po tej poti v imenu celega osnovalnega odbora za omislitev spominske plošče in dotične slavnosti najtoplejšo zahvalo,
R. Dolenc,
načelnik osnovalnega odbora.
Prem 22. junija. (Raznovrstno.) Zopet dolžujem p, n. čitateljem „Novic" od tod nekoliko več ali manj zanimivih novosti in dogodbic. Poseči mi je v pretekli mesec maj nazaj, kateri ni za tukajšnjo dolino in celo obširno okolico brez pomena ostal. Pričeti mi je z domačimi stvarmi. V tem mesecu obhajali smo z malo izjemo slednji dan „šmarnice" v čast matere Božje —> ob delavnikih zjutraj, ob nedeljah pa popoludne — katere pobožnosti se je ljudstvo v precej obilnem številu vdeleževalo. Ta mesec preselil se je od tukaj na novo službo v Loški Potok tudi naš bivši visokoč. župnik g. Anton Zgur. Dne 9. maja bil je on tukaj zadnjikrat v šoli, kjer se je od mu priljubljene šolske mladine prav ginljivo poslovil; a vzeli bili so pa tudi šolski otročiči od svojega čislanega duhovnega očeta v primernem ogo-voru, katerega izpeljal bil je učenec tukajšnje šole, na prav ginljivi način slovo. Zahvalili so se svojemu bivšemu dušnemu pastirju za od njega prejemane verske nauke, prosili ga za odpuščanje svojim otroškim lahko-mišljenostim in morebitnim prestopkom, priporočili ga v varstvo božje in zavetje Marije prečiste Device, ter mu voščili po vseh njegovih potih, pri vsem njegovem dejanji in nehanji zdravja, sreče, prave zadovoljnosti, dušnega miru in pokoja ter pomoči in blagoslova božjega se zagotovilom, da jim bode vedno v preblagem spominu ostal in da se bodo vedno po prejetih verskih naukih in očetovskih spominih njegovih ravnali. Milo bilo je gledati nježne in  nedolžne  obrazke otroške vse se sol-
209
zami britkosti zalite, katere spremljal je glasni in britki jok. Presunljiv in ginljiv bil je potem dne 11. maja poslovni govor g. Žgurja med slovesno sv. mašo v domači farni cerkvi, med katerim nastal je splošen in britek jok. Pri tem ginljivem poslovnem momentu dal je on svojim faranom, med katerimi pastiroval je skoz 4 leta in 10 dni še prav mnogo lepih , spodbudnih in prekoristnih naukov vsakemu stanu posebej in ob enem veljavnim vsem skupaj.
Dne 12. maja proti večeru zapustil je on tukajšnjo faro; brezbrojna množica ljudstva pospremila ga je do kilovške železniške postaje, od kodar se je on potem z večernim vlakom dalje proti svojemu novemu službenemu mestu odpeljal. Več tukajšnjih njegovih pravih in odkritosrčnih prijateljev pospremilo bilo ga je do sv. Petra , kjer ostanejo toliko časa v družbi njegovi, da ga jim tržaški vlak dalje ne odpelje, želeč mu v novi službi vsega blagoslova božjega.             (Konec prih.)
Iz tuhinjske doline 24. juuija. — Ni dolgo, kar sem poročal o slabem vremenu. Žalibog, še danes nimam naznanjati boljšega. Sv. Medarda prerokovanje se letos Čisto vresničuje: vsaki dan je veliko dežja, večkrat še tudi poprecej toča. Dne 17. t. m. je bilo ob 1. uri po-poludne pri Zlatem Polji toliko toče, katera je vse pobelila , da se je še drugi dan videlo 1 uro daleč vse belo, dne 22. t. m. ravno tam pa nekoliko manj, pobelila je pa tudi. Včeraj je bilo tudi pri nas veliko dežja z drobno toče. Kmetje so v velikem strahu za svoje pridelke. — Pri čebelah je tudi velika lakota zavoljo slabega vremena in pomanjkanje medu, ker ga uže skoraj ni nikjer dobiti. Če bo tako naprej, so uboge čebele vse vnič. Star funt medu Je po 45 do 50 kr., pa še ta kup ga je težko dobiti. Če nam ne bo Bog pomagal, ne vem, kaj da bo.                                       P.
Iz Ljubljane. (Opomin vsem posestnikotn vinogradov na Dolenjskem.) Kranjska se ne more več prištevati tistim srečnim deželam, katere so bile do sedaj obvarovane pred trtno ušjo. Ta najhujši sovražnik vinarstva je prodrl na svojem uničevalnem potovanji skozi Evropo in našo državo — uže tudi čez meje naše dežele ter se lotil naših vinogradov.
Ogled, katerega je priredilo okrajno glavarstvo krško s pomočjo g. JulijavHanselna, vodje priprav za obrambo proti trtni uši na Stajarskem in podpisanega načelnika kot veščakov in s posredovanjem popotnega učitelja g. Gustava Pirca, katerega je navlašč v to odposlala visoka deželna vlada, je nedvomno dokazal, da se trtna uš uže nahaja v okraji „C igel ni k" blizo Velike Doline, sodnije kostanjeviške, tik meje hrvaške pri Samoboru, in da je ta okraj le blizo 4 kilometre oddaljen od okuženih vinogradov na Hrvaškem in Stajarskem.
Podpisani odbor za obrambo se je uže v pozivu dne 5. avgusta 1881. skrbeč izrazil: „Kdo jamči nam, da ni nas uže napadel ta škodljivec ali da nas ne napade v kratkem" — in ta nevidljivi sovražnik pričel je baš uže tačas svoje pogubonosno delo, kajti krajevno raziskavanje je nedvomno dokazalo, da je bila trtna uš najmanj uže  pred štirimi leti v sedaj okuženem okraji.
Najprvo je bila v vinogradu nekega posestnika iz Stajarskega. — Iz lege in kakovosti sedaj okuženega okraja, katera je okuženemu središču na Hrvaškem in Stajarskem nasprotna, se nedvomno sklepa, da se ta krilati škodljivec ni sam naselil, ampak da so ga zanesli v te kraje delavci z orodjem, posodo in oblačili.
Kako in kam da se razprostira ta okuženi okraj, zamore dokazati le prav vestno in trudapolno preiska-vanje teh vinogradov; vendar se je bati, da so tega škodljivca delavci uže v druge kraje zanesli, sosebno zaradi tega, ker se ni vedelo do sedaj, če je uže v naših vinogradih.
Toraj pazite vestno posestniki vinogradov, naznanite precej vsako nenavadno prikazen na trtji, posebno če prične pešati rast, slabo razvijati se listje, in če je nasad slab ali pa če ga celo ni — politični oblasti naravnost ali pa potom dotičnega županstva, in če je le mogoče, poročajte tudi o tem nemudoma in naravnost odboru za obrambo proti trtni uši, da se prične precej preiskovanje in da se v slučaji okuženja prirede precej dotične priprave, drugače nam uniči ta škodljivec vse vinograde.
Le tačas zamoremo premagati tega škodljivca, če se je zasledil koj početkoma in da ni okuženi okraj preobširen.
Radi tega mora odbor p. n. posestnike vinogradov resno opominjati, da ne pridejo v nobeno dotiko z okuženim okrajem ter se tako obvarujejo velike nesreče.
Akoravno je vže vsa skrb odborova obrnjena na okuženi okraj, vendar ne bode opustil odbor izpolnjevanja prevzete častne dolžnosti po celem obsegu.
Rudolfovo 20. junija 1884.
Odbor za obrambo proti trtni uši.
Anton Ogulin, načelnik.
—   {Nemška ljudska šola v Ljubljani.) Dunajski, našim nemškutarjem prijazni listi prinesli so zadnje dni novico, da c. k. vlada ni potrdila ominoznega sklepa kranjske hranilnice zarad nemške ljudske šole v Ljubljani in to poročilo spremljajo s potoki krokodilskih solzš, o zatiranji nemštva na Kranjskem. — Kolikor je v Ljubljani poklicanim krogom v tej zadevi znanega, omenjeno naznanilo dunajskih listov ni resnično, ampaj zdaj je c. kr. vlada samo naročila ljubljanskemu magistratu, da ji o tej zadevi na drobno naznani vse glede potrebe nemške šole, ki bo peto kolo za naše razmere, potrebne podatke. S tem pa uže sam po sebi odpade ves povod za kričanje o zatiranji nemštva na Kranjskem; povoda takega pa tudi ne bo, ako, kakor se nadjamo, c. kr. vlada res ne potrdi onega hranilničnega sklepa, ker je mestni zastop ljubljanski protestujoč zoper sklep hranilnični, odločno izrekel, da spozna svojo dolžnost in naznani svojo pripravljenost po potrebi skrbeti sam za poduk nemškega prebivalstva v ljudskih šolah v Ljubljani. — S tem sklepom in čini, kateri mu bodo sledili, upamo, da je ljubljanski mestni zastop temeljito razprhil nemškutarsko nakano zagrnjeno v slabo prikrito — hlinjeno lojaliteto nemškutarskih kolovodij v ljubljanski hranilnici.
— (Nov škof ljubljanski) ima postati, kakor se nam naznanja iz precej zanesljivega vira gosp. dr. Jakob Misia, kanonik sekovskega kapiteljna in kancelar se-kovskega škofa, rodom Slovenec, 46 let star, odličen in zelo učen duhoven. — Nam in zelo vsi naši škofiji je ta gospod neznan, tedaj nam ne gre soditi o njem, dokler ga ne spoznamo po dejanji. — Dunajska oficijozna „Presse" pa ve povedati, da je za škofijstvo ljubljansko odločen naš ožji rojak, prečastiti gospod dr. Janez Kula vi c, dvorni kaplan in vodja višjega duhovniškega zavoda pri Avgustiucih na Dunaji. — Ker prvoimeno-vanega gospoda, kakor rečeno, prav nič ne poznamo, nam nikakor ni mogoče primerjati zmožnost in zaslug imenovanih gospodov, — eno pa lahko trdimo, da bi imenovanje gospoda dr. Janeza Kula vi ca vsa dežela zato, kergapozna za to mesto po vsem sposobnega, kot državljana in duhovnika odličnega, pozdravila z največjo zadovolj-nostjo.
—  (Višje sodnije svetovalec gosp. J. Kapretz) imenovan je za, predsednica c. kr. deželne sodnije ljubljanske. — Čestitamo novoimenovanemu gospodu predsedniku in se nadjamo, da ne bo hodil po stopinjah svojega prednika glede narodne enakopravnosti Slovencev.
—  (Gospod profesor fine. Borštner), ki je bil začasno nameščen na gimnaziji ljubljanski, imenovan je stalno za profesorja na tej gimnaziji; — premeščen pa je na ravno to gimnazijo za pomočno službovanje tudi naš rojak A. Vester, ki je bil uže več let na gimnaziji v Budejevicah.
—  (f Prečastiti gosp. Luka Hiti), beneficijat, šolski vodja in katehet vipavski, izgleden učenik mladini, zmi-raj zvest sin svojemu narodu, umrl je po daljem bole-hanji dne 20. t. m. v Vipavi.   Naj v miru počiva!
—  (Kmetijsko potno predavanje) imel bode 29. dne t. m., to je, na praznik sv. Petra in Pavla v Zgornjih Gorjah deželni potovalni učitelj Gustav Pire. Predavanje se prične po popoldanski službi božji v tamošnji ljudski šoli.
—  (Papirnica v Vevčah) gori, kakor ravno zdaj ob pol 4. popoludne čujemo.
-    210