184                                                         TVAR   IN  LIK.
T v a p in lik.
(Spisal
j
Pfelo je telo, to ve še naš pastir, #? ki   se   sicer   ne  more ponašati ^   z bog si   vedi   koliko veščino! Jurčke pač pozna in sladke koreninice, šoje in brgleze, vsemu  temu se je učil vzgred po pašnikih in rebrih, a brati zna le svoje ime,  če je pisano
-c—.
po starem s tistimi dolgimi »resami«. A mi čitamo časnike, korenite razprave in učena dela, mi poznamo drobnogled in svetlopis, nam ne more zadoščati prazni odgovor: »telo je telo«, ali pa: »telo je to, kar je razsežno«. Kaj pa je razsežno?   I vraga, razhudili se   mi
Kalvarija  pri   Kranju.
bodete, kdo bi se ukvarjal s takimi delovniškimi stvarmi? Saj bi se ne, a pomislite! Mi zahajamo v družbe, v družbah se govori o tem in onem, danes o družabnem pravu, jutri nanese govorica na bakcile in bakterije. Mladi naš zdravnik nam pove, da duša ni nič drugega nego-li ustrojstvo možgan in živčevja. Ali je še čudo, če nas pobara tanki pisar z novega trga, kaj pa je prav za prav telo, iz česa sestoji ta reč? Kaj bodemo rekli? Sicer smo že to in ono culi o atomih, a kar tako na sploh, in to bi s teška zadovoljilo zve-
dečnega pisarja, in kdo ve, da li nam ne bi prerekal, potem pa površna naša navlaka skoro pokaže plitvino našega znanja. Ne, te sramote pa ne, da bi krčmar pri belem volu majal z glavo: I, i, dandanašnji svet pohaja in pohaja šole, a kaj prida se pa vendar ne nauči! — Bot smo, krčmar, bot! V dober čas nam je prišlo na um! Kaj, da bi se nam kdo rogal? O, marsičemu se naučimo, in tudi telesu, če je treba, segli bodemo do dna. Ne, ne mirujemo pa ne, dokler do trohe ne raziščemo, kaj je telo!