SKUPINA ZA SAMOPOMOČ ZA OSEBE Z DOLGOTRAJNIMI TEŽAVAMI
V DUŠEVNEM ZDRAVJU
UVOD
Ugotovitve raziskav in izkušnje neposrednega
dela z osebami z duševnimi motnjami kažejo, da
se z začetkom bolezni posamezniku povsem spre-
meni dotedanji tok življenja. Prizadeti lahko opu-
stijo šolanje, težko najdejo zaposlitev, prekinejo
delo. Če ohranijo zaposlitev, se pogosto spreme-
nijo odnosi s sodelavci. Spremenijo se tudi odnosi
z dotedanjimi prijatelji, s katerimi se odtujijo,
spremenijo se odnosi v družini. Sčasoma se jim
zniža samospoštovanje, izgubijo zaupanje vase,
pojavi se občutek odtujenosti, nerazumljenosti.
Izgubijo cilje. Primerjajo sebe, svoje preostale
zmožnosti, z zdravimi. Ob tem doživljajo žalost,
obup, stiske, brezizhodnost. Izgubijo večji del
svoje socialne mreže. Začarani krog bolezen-
posledice bolezni-poslabšanje bolezni je sklenjen.
V času po hospitalizaciji je zanje zelo pomembna
podpora socialne mreže, ki jo sestavljajo svojci,
prijatelji, sodelavci, a pogosto odpove. Člani bol-
nikove družine so zlasti na začetku zmedeni, obre-
menjeni z boleznijo svojega družinskega člana,
nekateri v svojih stiskah ne zmorejo podpirati
bolnega svojca. Skupina za samopomoč je v teh
situacijah lahko nadomestna socialna mreža.
FUNKCIJE SKUPINE ZA SAMOPOMOČ
Skupina za samopomoč razvije lastno ideologijo,
ki izhaja iz skupnih izkušenj in vključuje zanima-
nje za iste probleme. Člane družijo podobne te-
žave in stiske in ob podpori članov skupine lahko
dosežejo spremembe na socialnem in osebno-
stnem področju. Pomemben vir zadovoljstva je
čustvena opora, ki si jo dajejo člani. Pomemben
jim je občutek, da delijo isti problem, da lahko
drug drugemu pomagajo. Skupina je tudi po-
memben vir informacij tako o bolezni sami kakor
o načinu premagovanja njenih posledic.
KAJ JE ZDRAVILNO V SKUPINI
Skupina daje čustveno oporo, v izmenjavi izku-
šenj uči konstruktivnega reševanja problemov,
zmanjšuje občutja stigmatizacije, razvija pozitivno
samopodobo, gradi in utrjuje zaupanje vase, vzbu-
ja upanje in usmerja v pozitivno mišljenje. Člani
ugotovijo, da nimajo le sami takih težav. Ko govo-
rijo o sebi, svojih stiskah, se počutijo v skupini
sprejete, razumljene, ker jih ostali člani jemljejo
resno. Skupina jih opogumi, da se sčasoma lotijo
aktivnosti, ki so jih pred časom opustili, ali celo
pričnejo dejavnosti, za katere sami ne bi imeli
poguma. 45-letna ženska s shizoidno osebnostno
motnjo že petnajst let ni bila na morju. Po dveh
letih obiskovanja skupine si je sama organizirala
dopust na morju - si je upala v povsem tuj svet -
in sedaj gre vsako leto s prijateljico na morje.
PREDSTAVITEV SKUPINE
Skupina deluje od decembra 1997 leta. Šteje štiri-
najst članov, od tega je sedem članov v njej od
začetka njenega delovanja. Člani so stari od 25
do 50 let, polovica je moških, polovica žensk.
Nekateri so invalidsko upokojeni, nekateri delajo
skrajšani delovni čas, nekateri iščejo zaposlitev.
Kriteriji za sprejem na skupino so: izkušnja du-
ševne bolezni, odsotnost odvisnosti in povprečne
intelektualne sposobnosti. Temeljna pravila so:
redna prisotnost na srečanjih, spoštovanje oseb-
nosti drug drugega, popolna zaupnost problemov
in stisk, o katerih na skupini govorijo.
Cilji skupine so: razvijanje občutka vplivanja
na lastno življenje, odgovorno odločanje, raz-
vijanje individualnosti, pripravljenost na soočenje
z bolečino, zmanjševanje stigmatizacije, razvijanje
pozitivne samopodobe, informiranost, spreje-
manje realnosti, učenje kvalitetne komunikacije
in izražanja čustev.
Delo skupine poteka v treh oblikah. Redna
161
POROČILO
srečanja so enkrat tedensko uro in pol. Člani sku-
pine približno vsake tri mesece izdelajo program
dela, katerih vsebine izražajo njihove interese, že-
lje, potrebe, seveda ob upoštevanju ciljev pro-
grama. Pogoste vsebine so: doživljanje duševne
bolezni, izkušnje hospitalizacije, zdravljenje,
stranski učinki zdravil, pozitivne izkušnje v zvezi
s premagovanjem kriz, problemi na delovnem
mestu, v družini. Programu poskušamo slediti
čimbolj dosledno, na vsakem srečanju pa ima
morebitna trenutna stiska posameznika, ki jo želi
zaupati skupini, prednost pred naprej določeno
vsebino. Zlasti upokojeni povedo, da imajo redno
udeležbo na srečanjih za obveznost, ki jim vnaša
red v vsakodnevno življenje.
Druga oblika so ekstenzivne dejavnosti, ki po-
tekajo ob vikendih, s ciljem utrjevanja koheziv-
nosti skupine in zmanjševanja občutka socialne
izolacije. Te dejavnosti vsebujejo obiske gledališča,
koncertov, izlete, udeležbo na športnih aktivno-
stih ipd.
Tretja oblika dela so »delavnice«, ki jih vodi
delovna terapevtka, sicer članica skupine, in pote-
kajo enkrat mesečno. Delavnice so namenjene
tako druženju kakor tudi spodbujanju ustvarjalne
dejavnosti.
METODE, TEHNIKE DELA
NA REDNIH SREČANJIH
Metoda dela je skupinsko delo, ki izhaja iz fe-
nomenološkega pristopa. Člana zaznavamo kot
posameznika v kontekstu z drugimi. Posameznika
doživljamo kot osebo, ki se zaveda možnosti
takega odnosa, in kot osebo, ki se zaveda možnosti
spoznanja oblike in sloga odnosa. Z uporabo te
metode preprečimo občutje razosebljenosti posa-
meznika. Pri delu s skupino vnašamo tudi spozna-
nja in tehnike skupinske analize.
Najpogosteje uporabljena tehnika je struktu-
riran pogovor. Občasno uporabljamo socialne
igre, predvsem ob učenju kvalitetne medosebne
komunikacije, učenju izražanja čustev. Glede na
to, da so člani v zadnjih dveh letih že dokaj dobro
razvili veščine komuniciranja, vedno pogosteje
uporabljamo tudi tehniko svobodne diskusije. Vo-
dja skupine je pod redno supervizijo psihiatrinje.
EVALVACIIA
Doseganje ciljev preverjamo vsako leto z ocen-
jevalno lestvico, vprašalnikom in prilagojenimi
sociometrijskimi testi. Rezultate na skupini pre-
diskutiramo. Vsak član oceni svoj napredek na
skupini, ocenimo pa tudi napredek skupine kot
celote. Pogovor o doseženih rezultatih je zanje
izredno pomemben, ker jim občutek, da so pri
sebi dosegli spremembe, zelo dvigne samozavest
in samopodobo.
Doseženi rezultati, ki jih ugotavljamo, so:
zmanjšana socialna izolacija, aktivacija posamez-
nika, dvig samozavesti, krajše oz. manj pogoste
hospitalizacije. V petem letu dela ugotavljamo, da
so pomembno napredovali zlasti člani z diagnozo
shizofrenije.
Andreja Bogataj
162