n I ::|&h>.k u Im ■	■ M &
11 H i:'l ■ I- ,,... 3J,
! ■ I ■ J H ■ l|	n	■i|I|||
?wh^;
“ALI PA NI V TEH RAZMERAH NAJMANJ PRIMEREN ČAS ZA MI-j| SIJONSKO DELO, ZA RAZŠIRJANJE MISIJONSKE MISLI, KO IMA S NAROD SAM S SEBOJ TOLIKO DELA, TOLIKO TEŽAVNIH PROBLE-MOV? PA PRAV V TEH ČASIH JE TREBA MISLI IN VOLJO OBRNITI NA ŠIROKO MIROLJUBNO BOJIŠČE KATOLIŠKIH MISIJONOV, KJER SE VRŠI MISELNI IN IDEJNI BOJ MED LUČJO BOŽJE RESNICE IN „ § TEMO SATANOVEGA TRINOŠTVA BREZ SMRTNONOSNEGA OROŽJA,
1 LE Z NADNARAVNIMI SREDSTVI, PODPRT Z JUNAŠKO LJUBEZ-| NIJO DO BOGA IN BLIŽNJEGA IN Z BREZPOGOJNO PRIPRAVLJE-| NOSTJO NA ŽRTVE, TUDI NA ZADNJO ŽRTEV LASTNEGA ŽIVLJE-| N JA. KO BOMO PO SVOJI MOŽNOSTI SODELOVALI, DA SE KRA-| LJESTVO KRISTUSOVO ŠIRI IN UTRJUJE MED POGANSKIMI IN | NEVERNIMI NARODI, BOMO MORDA BOLJ IN PREJ VREDNI, DA 4 BO GOSPOD TUDI MED NAMI PONIŽAL BREZBOŽNE SILE IN NAM J NAKLONIL SVOJE KRALJESTVO MILOSTI, MIRU IN LJUBEZNI.’’
Škof dr. Gregorij Rožman v letih okupacije in komunistične revolucije 1944.
IXXIII • LAS MISIONES CATOLICAS • ŠT. 3-*l
Z-a lepa načrte se človek kmalu navduši. Tudi ob spoznanju lepote in poslanstva Cerkve človek začuti v sebi nov plamen ljubezni. Kakor ob navdušenih besedah govornika nehote pridejo človeku na jezik besede: kako lepo, čudovito, tako upravičeno moremo strmeti nad veličino katoliške Cerkve in važnostjo katoliškega dela v današnjem svetu.
A Cerkev ni s tem zadovoljna. Sicer je prav, da jo občudujemo, da smo zanjo navdušeni, a kaj ji pomaga, če je vse to le v prijetnem čustvu in na jeziku, ne pa v resnici in dejanju.
Kristus je rekel takim: “Ne kdor pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo.” (Mt 7, 21) In da bi svoje sinove obvaroval pred iskanjem čustvene pobožnosti brez del, je sv. Vincencij z drugimi besedami povedal Jezusovo misel: “Bratje moji, ljubimo Boga v potu svojega obraza in z delom svojih rok.”
In iz istega namena je papež Pij XII. v svoji okrožnici o skrivnostnem telesu Kristusovem zapisal: “Kot učitelj vesoljne Cerkve smo razložili skrivnost, ki obsega našo nadnaravno zvezo s Kristusom, in razsvetlili razum z lučjo resnice. Naj zdaj, primerno naši pastirski službi,
LJUBIMO V
še dodenemo nekaj spodbud, da bi udje mističnega telesa -Jezusa Kristusa to mistično telo vzljubili z ono gorečo ljubeznijo, ki se ne kaže le v mislih in besedah, ampak tudi v dejanju.” V dejanju moramo ljubiti Cerkev.
Ko smo v dosedanjih razmišljanjih odkrivali lepoto in poslanstvo Cerkve, smo lahko odkrili tudi svoje mesto v njej, saj smo udje tega skrivnostnega telesa. S tem so nam dane velike pravice, neizmerne dobrine, od tega je odvisna naša večna sreča, saj bo zveličan le tisti, ki bo odšel iz sveta kot živi ud skrivnostnega telesa Jezusa Kristusa. S temi pravicami in dobrinami na so nam naložene tudi dolžnosti. In med drugimi nam je naložena tudi misijonska dolžnost.
Ne zvračajmo misijonske dolžnosti satmo na papeža. Ta jo ima kot vidna glava Cerkve v posebni meri in se je tudi zaveda. Ne mislimo, da morajo le škofje izpolniti misijonsko nalogo, tudi ti so jo zaradi odličnosti službe dolžni izpolnjevati v posebni meri. Tudi duhovniki so še
posebej k temu poklicani. A izvzet ni noben vernik.
Papež Pij XI1. jasno govori: “Želimo, da bi vsi, ki priznavajo Cerkev za mater, skrbno preudarili dolžnost sodelovanja z njo. Ne le duhovniki, služabniki svetih skrivnosti, in ne le tisti, ki so se Bogu posvetili v redovnem življenju, tudi drugi so dolžni, vsak po svojih močeh, vneto in pridno sodelovati za zidanje in rast telesa svete Cerkve.”
Če bo zrasla sv. Cerkev po besedah sv. Pavla “do polnega moža, do mere polne starosti Kristusove” (Ef 4, 12-13) šele takrat, ko bo izpolnila svojo misijonsko dolžnost; ko bo vsajena in utrjena v vse narode, potem moramo reči z misijonskimi znanstveniki, da je zdaj Cerkev še nebogljen otrok, saj je toliko narodov, in to nalvečiih, še izven nje.
Rasti mora. K tej rasti pa mora prispevati vse telo, ne samo glava, ne samo srce. Vsak ud mora sodelovati. Zato je dolžnost vsakega vernika, da sodeluje pri delu, P’ posnešuie rast Cerkve, pri misijonskem delu. Seveda bo vsak sodeloval po svojih močeh, ko+ pravi papež. S tem pa "i hotel reči, da bi se kdo izgovarjal, češ jaz sem preslaboten in po svojih močeh
DEJANJU!
ne morem sodelovati, Kdor je živi ud Cerkve, ta mora imeti potrebno moč za misijonsko delo, zato papež pravi naravnost, da moramo sodelovati vneto in pridno.
V vsakem udu mora biti v mali meri vse. kar ;e v celi Cerkvi. Kdor nima na “'dr vseh znakov Cerkve, ni katoličan. In če je misijonsko poslanstvo Cerkvi tako mnoo, da brez njega n" bi bila prava Cerkev, potem je razumljivo, da ne more b:+i pravi katoličan, kdor z njo ne čuti, odšli iti dela res katoliško, vesoljno ali, domače povedano, misijonsko. Vsak kato-''“an mora imeti v sebi misijonsko potezo, sicer je le na pol katoličan.
In kakor smo rekli, da nam nihče še s takimi razlogi ne more izpodbiti misijonskega dela, ker smo ga postavili na pravi temelj Cerkve,tako ne morejo še taki razlogi izpodbiti misijonskega dela posameznega katoličana. ,
Poreče kdo: izvršuj raje delo usmiljenja doma. Ogovorimo: ne gre za to, v misijonih gre za kaj več. Res vodi misi-
"POJDITE PO VSEM SVETU IN UČITE VSE NARODE IN KRŠČUJTE JIH V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA"
jonsko delo tudi ljubezen, a glavni razlog, da misijonsko delujem, je v tem, ker sem katoličan, kot tak moram storiti vse, kar je v moji moči, da bo moja Cerkev res katoliška, po vsem svetu razširjena in utrjena. Ni potem toliko ljubezen do duš, kolikor ljubezen do Cerkve, ki vodi moje delo.
Res, oblačim nage, nasičujem lačne, obiskujem bolnike, učim nevedne, spreobračam grešnike lahko doma, Cerkve pa z vsem tem ne morem širiti, ampak le z misijonskim delom. Zato nobeden teh očitkov ne zadene v živo. Vsak katoličan se mora čutiti odgovornega pred Bogom, da po svojih močeh poskrbi, da se bo troedini Bog častil tako kot zasluži tudi v poganskih deželah. Častil se bo‘prav le v Cerkvi, ker v njej živeči Kristus je edini poklican, da zbira vse speve stvarstva in človeštva in jih poklanja nebeškemu Očetu. Z nobenim drugim delom ne morem izpolniti te svoje dolžnosti razen z misijonskim delom. Zato me skrb za lepoto “hiše božje’’ priganja k misijon-
skemu delu. Krepost bogočastja vodi mojo misijonsko gorečnost, kajti Cerkev edina dostojno slavi svojega Stvarnika. In dokler ne bo dokončan načrt, da bo ves svet združen v Cerkvi in bo ves svet v njej dostojno slavil svojega Boga, toliko časa katoličan ne sme in ne more mirovati.
In če gledam sodobni svet, ki tone v sovraštvu in moriji, ki razpada v brez-boštvu in hudobiji, čutim v sebi še posebno dolžnost, da se Cerkev po vsej zemlji utrdi, kajti zavedam se resničnosti besed Pija XII.: “Človeštvo preroditi, prilagodivši se novim časom in novim potrebam, to je najprej in bistvena naloga Matere Cerkve.”
Če me ne gane resnica, da sem katoličan, če me ne prevzame ljubezen do Cerkve, če me ne razjeda gorečnost za čast božjo, potem naj me pretrese vsaj pogled na sodobni svet.
V resnici: kot katoličani in otroci 20. stoletja smo dolžni sodelovati pri misijonski stvari in sicer sodelovati v dejanju.
Proč s tem, da bi le občudovali misijonarje kot heroje ljubezni. Ne potrebujejo našega občudovanja in naših vzhičenih besed. S tem ne bodo mogli niti ene duše spreobrniti.
Nehajmo govoriti o “čudovitem misijonskem delu” kot o nečem, kar je tako vzvišeno in veliko, da se mi navadni zemljani ne moremo mešati vanj. Ne izgovarjajmo se, bo že Rog poskrbel za vse potrebno. Ne skrivajmo se za bogoslovnimi opravičili, češ, “ni še prišla ura milosti. ’ ’
Kajti stvar je resna.
Ura milosti je, da nas vidni Kristusov namestnik kliče z vso resnobo na delo.
Ura milosti je, da je svet spoznal svojo hudobijo in da si hoče ustvariti boljšo bodočnost.
Ura milosti je, da se v tej strahotni moriji katoliški svet poglablja in prečiščuje v trpljenju.
Ura milosti je, da sta se čudovito znašla skupaj poslanstvo Cerkve, ki naj zajame ves svet in ga umiri, in pa hrepenenje sveta po miru in sreči.
Ura milosti je, da je cerkveno učeništvo prav ob času, ko svet išče trdne opore za svojo bodočnost, pokazalo na naravno in nadnaravno, na notranjo in zunanjo lepoto, moč in veličino Cerkve.
Pij XII. kaže kakor prerok s čudovitimi izrazi na Cerkev kot znamenje zmage: “Katoliška Cerkev je božje mesto, čigar kralj je resnica, ustava ljubezen, čas večnost (sv. Avguštin). Besnico oznanja, ne da bi jo pačila in krčila, deluje iz ljubezni do Kristusa z materinskim navdušenjem in se dviga kakor “prikazen blaženega miru” nad vrtincem zmote in strasti.”
Cerkev se zaveda svojega zgodovinskega poslanstva, zato se ga moramo zavedati tudi mi, njeni otroci.
Ko so Judje, na binkoštni dan poslušali pridigo prvega papeža Petra, “jih je v srce zabolelo in so rekli Petru in ostalim apostolom: “Kaj naj storimo,, bratje?” (And 2, 37).
Spoznali smo, da Kristus potrebuje sodelovanja svojih udov, da moramo “tako-i'ekoc tovariško sodelovati z našim božjim Zveličarjem” in da je od tega našega misijonskega dela odvisno “zveličanje mnogih” (Pij XII.)
A kako nai izpolnjujem svojo misijonsko dolžnost?
Najnrej mora postati vsak. vernik član “Družbe za širjenje vere”. ”Ta družba je gotovo izmed vseh misijonskih družb prva.” je zapisal v svoji okrožnici papež I'li NI. Ustanovljena mora biti po vseh župnijah vsega sveta. In vsak katoličan, ki je iznolnil 12 let, mora postati njen član. Kako lepa zamisel.
Iz drobnih zrn naj bi se gradila Kristusova Cerkev. Vsak član naj prispeva mesečno neznatno vsoto bO stotink in vsak dan moli oč-ma«. "'Kavo Mariin in vzdiP-ne : sv. Frančišek Ksaveri.i, prosi za nas! Iz tega malenkostnega drobiža, ki ga zmore vsak, tudi berač, naj bi se zbrala v središču Cerkve, v Rimu vsota, s katero bi se podpirali prav vsi misijoni brez izjeme. In vsako jutro naj bi katoličani vsega sveta na kolenih prosili Boga blagoslova misijonskemu delu.
Zamislimo si prizor: Papež kot vidna glava Cerkve daruje s 350.000 duhovniki presveto daritev “za rešenje vsega sveta”. Istočasno pa padejo na kolena katoličani vsega sveta, 400 milijonov jih je, in molijo v ta namen, da bi se Cerkev utrdila v vsem svetu. Kaj ne bo božje oko z ljubeznijo gledalo n« to prizor? Kaj ne bodo potoki milosti lili v pogansko zemljo in m rahljali za rast Cerkve? To je misel “Družbe za širjenje vere”.
To je treba spolniti kot prvo dolžnost, da vsak postane član “Družbe za širjenje vere” in tudi ostane vesten in delaven član.
Za otroke je ustanovljena posebna “Dnjžba sv. Detinstva Jezusovega”. Ta 11 a j mlada srčeca vnema v ljubezni do Cerkve in njenega dela. Z neznatnimi pri-spevki, z malimi žrtvicami naj tudi oni pomagajo pri tako težkem delu. In koliko so že storili! V sto letih obstoja so v tej družbi zbrali okrog 35 milijonov frankov! A več kot to je vredna otroška molitev.
\
RADUJ SE, KRALJICA ^NEBEŠKA, ALELUJA, ZAKAJ ON, KI Sl GA BILA VREDNA NOSITI, ALELUJA, JE VSTAL, KAKOR JE REKEL, ALELUJA!
VSEM SI /TVENSKIM MISIJ<INARJEM IN MISIJONARKAM, KI BLAGOVEST O VSTALEM ZVELIČARJU PRINAŠAJO V SVET, VSEM SODELAVCEM, NAROČNIKOM IN PRALCEM, KAKOR TUDI VSEM DRUGIM MISIJONSKIM PR I JA TE LJ EM VOŠCIJ O
„KATOLIŠKI MISIJONI"
VESELO ALELUJO!
Vsak dan morajo zmoliti eno zdravamarijo in vzdih: “Sveta Devica Marija, prosi za nas in uboge poganske otroke!”
Kako bi se veliki prijatelj otrok Pij XII. vzradoval, če bi mogel enkrat gledati pred seboj vso to ogromno množico otrok, ki sklepajo svoje ročice k molitvi za stvar, ki je njemu taka pri srcu in ga tako skrbi!
To je osnova. S tem vsak zadosti svoji misijonski dolžnosti vsaj toliko, da ga moremo imenovati katoličana.
A papež priporoča tudi druge ustanove. Med njimi zlasti “Družbo apostola Petra”, ki sicer ni obvezna za vsakega katoličana, a zelo važna, ker ima skrb za eno najvažnejših stvari: vzgojo domačih duhovnikov.
Za temi papeškimi družbami pa se uvrščajo ustanove najrazličnejših misijonskih družb. Vse te sveta Cerkev toplo priporoča. Saj se zaveda, da z osnovnimi družbami ne bo mogla zadostiti vsem potrebam. Zato prepušča težo bremena še A'edno posameznim misijonskim redovom, ki dajejo skoro vse misijonarje in jih v njihovem delu tudi najbolj podpirajo. Zato mora vsak narod podjetja redovnikov podpirati, ker z njimi podpira mi-
sijonsko delo. Saj če kakšna redovna provinca ne more upati, da bi jo narod podprl v zadostni meri, niti ne sme prevzeti misijonskega dela.
In preko teh potreb je še sto in sto načinov misijonskega dela. Zlasti izobraženi katoličani so poklicani, da podpirajo misijonsko stvar ali z znanstvenim delom, ali s poučevanjem, misijonskim tiskom, podpiranjem misijonskega tiska, pošiljanjem misijonskih zdravnikov, profesorjev in izvedencev v najrazličnejših strokah v misijone, s preučevanjem omike poganskih narodov in pokristjanjenjem te omike in še in še.
Ne gre, da bi naštevali vse možne oblike dela, pri katerem mora sodelovati ves narod, vsak po svojih sposobnostih in močeh. Saj ko pride čas za to, se bodo načini in možnosti pokazali v misijonskem časopisju, predavanjih in osebnih prošnjah. Ce bo v nas misijonski duh, če bo v nas katoliška 'zavest, če bo v nas gorečnost za rast Cerkve, potem bomo lahko našli sto in sto načinov in potov, da izkažemo svojo ljubezen do Cerkve.
Na vsak način pa moramo pokazati to ljubezen v dejanju.
Franc Sodja CM (“Ljubimo Cerkev”)
Kuska pravoslavna cerkvica pod Vršičem
Zakaj? — Daši so se sveti obredi vleki* skozi 4 ure in še več, pa so me čudno globoko zajeli; tako sem bil zaverovan v vse liturgično dogajanje in prepevanje, da je ob zaključku obreda tudi mene zaneslo k oltarju*, kjer je dijakon ali kdo delil pri sveti maši blagoslovljene grižljaje kruha. Fa, to bi bilo še vse čisto prav. A jaz sem se dal zajeti do kraja in sem, kakor drugi, sveti kruhek
spoštljivo poljubil, ga vtaknil v usta in----
zavžil, nato pa spet lepo zbrano odšel nazaj' na svoje mesto. A kmalu me je nekaj kakor iz zamaknejnosti prebudilo: ‘Zdaj si pa ob mašo, ko nisi več tešč...”
In res:	na samo vstajenjsko nedeljo,
nisem maševal, ker pri najboljši volji netešč nisem smel. čudna velika nedelja za duhovnika brez maše. ('el dan mi je nekaj velikega manjkalo. . . Zato pravim, da bi bilo bolje; da bi k tisti polnočnici ne šel.
Na drugi strani mi pa le ni bilo žal. Kajti! tedaj šele sem dojel lepoto in bogastvo vzhodne liturgije, kakor jo imajo ne le katoličani vzhodnega obreda, ampak pred vsem vsi pravoslavni. Tedaj me je posebno zabolela misel na ločilno steno, ki jo je zgodovina postavila med 400 milijonov katoličanov in 200 milijonov pravoslavnih. Tedaj sem živo razumel skrito bol Odrešenikovega Srca, ki je ob svoji zadnji večerji in v vsem svojem trpljenju videlo in čutilo ne le telesne-rane, njegovemu naravnemu telesu zadane, ampak tudi prav tako in še bolj boleče rane,.
DA BI BILI VSI ENO...
Velika sobota 1940 v Rimu.
.Va vrata moje sobe potrka sobrat. “Noter”! Vstopi tedaj še bogoslovec Dušan, za katerega smo vsi vedeli, da je zaljubljen v “vzhodno vprašanje”.
‘‘Gospod, greste z nami k polnočnici?”
“H kakšni polnočnici — na Veliko noč? Saj ni božič!” —
“V rusko-katoliško cerkev. . . ISoste videli, kako bo lepo!”
In sem šel. Saj, če se prav spomnim, sem do tedaj vsega skupaj le enkrat samkrat v življenju prisostvoval vzhodni liturgiji. To je bilo ob zadnjem katoliškem shodu v Ljubljani, tedaj, ko sem bil še kratkohlači ministrant ljubljanske stolnice kjer ravno je bila v dneh katoliškega shoda liturgija po vzhodnem obredu.
Fa mi je bilo skoro žal, da sem šel k tej velikonočni polnočnici.
ki jih bo Njegovemu Skrivnostnemu Telesu’ Cerkvi v bodočnosti zadal nesrečni bratski spor in njemu sledeča ločitev. Tedaj sem: šele do konca razumel Zveličarjevo tako gorečo velikoduhovniško molitev: “Da bi bili vsi eno...”
Rliža se Velika noč leta 1949 — v Buenos Airesu. Sobota zvečer, takole okrog sedme-ure. Stopam z brevirjem v roki po tihem samostanskem vrtiču in molim. Fa kakor da bi se mi angelski zbori pridružili, mi z višave zadoni čudno ubrano petje, polno globoke religioznosti. Odkod naenkrat ti glasovi?-Sledim z brevirjem v roki petju in iščem kraj, od koder prihaja. Stopam po stopnicah, po hodniku in prihajam vedno bliže. Odprem vrata, -ki ločijo naš samostanski trakt z v najem oddanimi velikimi prostori. Fetje je čisto blizu, še višje gori po vijugastih stop-
riicali — in znajdem se v podstrešni dvorani, ki je nekdaj služila za spalnico sto dijakom.
Osupnem in zaustavim korak. Takoj mi je jasno: Ne smem naprej, sicer zagrešim prestopek “comunieacio in sacris” — prepoved prisostvovanja nekatoliški službi božji. A vendar postojim za hip pred odprtimi vrati, kakor mimogrede. V ospredju dvorane je postavljen zasilen oltar z ikonami in svečami, preprost, kar se da. Pred njim moli in daruje pevajoč ruski pravoslavni duhovnik s strežnikoma. Kakih to metrov za njim v dvorani stoji in odpeva zbor približno 2<> oseb. Za zborom nekaj, prav malo vernikov. Pobožno molijo, večinoma klečeč brez opore. Svetišče in oltar zasilno, ubogo, a petje — dovršeno, bogato, globoko versko dojeto. Težko mi je in žal, da ne morem vstopiti in se pridružiti češčenju Najvišjega. A Mati Cerkev mi ne dovoli, ona ve, zakaj; jaz ubogam. A srce spet čuti bolečino ločitve, spet razume Gospodovo molitev: Ut omnes unum sint. . . da bi bili vsi eno. .
Zazvonilo jf, nekje v hiši. Odšel sem doli v našo samostansko kapelo k skupnim molitvam. Molili smo: Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ■ljubezni. . . Našo molitev pa so ves čas spremljale sveto blage in kakor otožne melodije službe božje ločenih bratov. In prošnji: Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo — in prenovil boš obličje zemlje. . . mi je duša kar sama po sebi pridejala: da bomo vsi eno...
Med večerjo premišljujem in po večerji sprašujem. Kako je mogoče, da se takorekoč pod streho redovne hiše opravlja pravoslavna služba božja. Kmalu mi je vse pojasnjeno.
Moji sobratje argentinske province so dali argentinski družbi za vzajemno pomoč z imenom “Frnternal” v najem večji del samostanskega poslopja, ki je nekdaj služil sedaj že opuščenemu fantovskemu kolegiju. Družba “Fraternal” je v teh prostorih uredila zasilno in začasno gostišče za one imigrante, ki v trenutku, ko morajo zapustiti imigrantski hotel, nimajo kam iti, ker se jim še ni posrečilo najeti lastnega stanovanja. Zelo revni so življenjski pogoji v tem gostišču a vendar so ubogi imigranti takoj za to možnost pograbili. Vseh mogočih narodnosti so, a največ je med njimi Slovencev in pravoslavnih Rusov. Računam, da je Slovencev kakih 12», Rusov pa kakih :{»0. Za Slovence se je nekoliko brigal in se briga, kolikor jt> pač mogoče, slovenski duhovnik, ki živi skoraj pod isto streho, namreč podpisani. Niti na misel pa mi ni prišlo, da bi se zavzel kakorkoli tudi za množico pravoslavnih Kusov, dasi .sem čutil bratski odnos do njih. Uri najboljši
volji namreč en sam človek le ne more vsemu kaj — in pa, videti je bilo pogosto prihajati in odhajati častitljive pravoslavne pope in sem menil, da se pač oni brigajo za svoje, kakor se jaz za 'moje, zlasti še, ko sem moral ob neki priliki celo prehiteti pravoslavnega arhlmandrita pri pogajanjih za dodelitev ležišč novodošlim prosilcem.
Kmalu pa sem spoznal, da se tudi za to pravoslavno rusko skupino v ‘‘Fraternalu" in, kakor sem pozneje zvedel, tudi za ostale v Oapitalu ter v Argentini sploh zanima ne le en katoliški duhovnik, celo več njih. To so očetje jezuiti, pripadajoči papeškemu ruskemu zavodu v Rimu, kratko imenovanemu “Russicum”, ki so prišli semkaj v Argentino za ruskimi pravoslavnimi begunci, da tu med njimi nadaljujejo svoj ljubezenski apostolat, katerega so že v Evropi, zlasti v Rimu, po posebni skrbi svetega očeta Uija XII. v izdatni meri vršili. Vodi vse to delo v Argentini sam rektor “Russicuma” p. Filip de Regis D. J.t ki je, kot vsi ostali člani Russicuma, tudi sam vzhodnega obreda. Morda se rojaki tudi sami spominjate iz tednov svojega bivanja v imigrantskem hotelu častitljivega, postavnega moža v črnem, vzhodno prikrojenem talarju in s košato, dolgo brado ter blagim, razumnim pogledom. Prihajal je k vsakemu večjemu transportu, hodil po hotelu in dvorišču sem in tja, govoril rusko in francosko, navadno s pravoslavnimi duhovniki. Gotovo ste ga imeli za enega od njih. To je bil ta p. Filip de Regis, od samega svetega očeta poslan semkaj, da s svojimi sodelavci tudi tu organizira pomoč ločenim blatom v njih zemskih potrebah, ob prvih korakih po katoliški in zato zanje še dvakrat tuji Argentini.
In ta mož — čudno se bo zdelo temu ali onemu — ta mož se tudi trudi, tla pridejo
tu živeči pravoslavni Kusi <Io svoje pravoslavne službe božje pa četudi pod katoliško samostansko streho ali celo v kakem katoliškem svetišču. In tako je temu možu med drugim uspelo, doseči pri tukajšnjih mojih sobratih, da so dovolili v prostorih, oddanih “Fraternalu" v najem, pravoslavno bogoslužje, dasi je bil v pogodbi stavljen izrecni pogoj, da Se sme v gostišču vršiti izključno le katoliško bogoslužje... in tako je prišlo, da se sedaj nad našo samostansko kapelo v nizki podstrešni dvorani soboto za soboto opravlja pravoslavna služita božja. . . In ko mi za “‘Pridi, Sveti Duh’’ molimo psalm “De profundis — Iz globočine kličem k Tebi, Gospod, Gospod, usliši moj glasdoni nad nami oni nepozabni: “Gospodin pomiluj Gospodin pomiluj, Gospodin pomiluj...” Vse to pa mene, in morda še koga, neprestano spominja in opominja na Jezusovo prošnjo: Pt omnes nimm sint. . .
Pri vsem tem so mi začela vstajati v duši razna vpraašnja, zlasti pa dve, tri: Ali in
kako bi se delalo med temi ločenimi brati za njih zedinjenje s katoliško Cerkvijo?-Kakšno vlogo imajo pri tem argentinski katoličani? In še posebej:	Kakšne dolžnost®
do teh naših slovanskih bratov imamo mi,, ki smo z njimi iste slovanske krvi?
In glej čudno naključ'er Prav isti dan,, ko so pravoslavni Kusi začeli tu s svojo liturgijo in s tem vzbudili moje zanimanje zanje, mi je prišla v roke revija argentinske veje svetovne Duhovniške misijonske zveze: ‘‘Mater Ecclesia” (Mati Cerkev), (Enero—Maržo 1949), v kateri prav isti p. Kegis. pač kot najbolj poklicani, razpravlja o pojavu pravoslavnih Rusov v Argentini in o tem, kakšno stališče mora vsak dober katoličan zavzeti napram njim in delu za njih zedinjenje s Cerkvijo. O tej razpravi in njeni vsebini pa — prihodnjič.
Molimo, bratje, da bi bila v človeštvu čini prej “ena čreda in en pastir” — Kristus!
L. D. C. M.
Sveti Vincencij in misijoni
5. Vincencijeve misli o misijonskem delu
(Nadaljevanje.)
I). MISIJON. DELO — DOLŽNOST CERKVE.
Ker je Cerkev poslana od Doga, da nadaljuje Kristusovo zveličavno delo po vsem svetu, sledi, da ima tudi dolžnost iti po vsem svetu in voditi ljudi k večnemu zveličanju. Misijoni so torej tudi dolžnost, naložena Cerkvi od samega Roga.
Vprašanje je, kdo v Cerkvi je posebno dolžan delati za misijone.
Vincencij o tem vprašanju ne govori dosti. Vendar lahko rečemo, da po njegovi misli ta dolžnost najprej veže sv. Očeta in škofe. Kajti ti so nasledniki apostolov in zato morajo delati na tem, da se bo duhovna zgradba Cerkve, ki jo je Kristus započel, dovršila. Kajti Kristus je to nalogo prepustil apostolom in njihovim naslednikom.
Poleg tega smo že videli, da Vincencij še posebej omenja duhovnike in druge pripadnike dtihovskega stanu, torej tudi redovnike, ki so dolžni iti po vsem svetu, če jim sv. Oče to ukaže. To je bil tudi glavni razlog, zakaj je sv. Vincencij svojo malo Misijonsko družbo tudi usmeril v zunanje misijone. O misijonski dolžnosti drugih članov Cerkve pa Vincencij ne govori izrecno. Vsaj iz virov, ki so se nam ohranili, ni razvidno. A med razlogi, ki so Vincencija navajali k misijonskemu sodelovanju, najdemo nekatere, ki več
ali manj vežejo vse člane Cerkve, ki Jim j» blaginja Cerkve pri srcu.
Med drugim Vincencij posebno rad omenja en razlog, zakaj naj bi delali za razširjenje Cerkve po novih deželah. Ta razlog je: misijonsko delo je delo za rešitev Cerkve.
Zdi se, da je Vincenciju navdihnil to miset dogodek, ki ga je doživel, ko je bil prvič v Rimu, za časa papeža Klementa XIII. Klement XIII. je namreč nekega dne sprejet dva poslanika, ki sta prišla v Rim iz neke-vladavine na vzhodu, najbrž iz Perzije. Poročala sta mu, da se je začela katoliška vera Siriti tudi po njihovih krajih. Ves vesel je papež daroval sv. mašo v njuni navzočnosti in po njunem namenu. Toda med sv. mašo, pri spominu na žive, sta ga videla jokati-To ju je spravilo v začudenje. Po maši sta ga vprašala, kaj ga je spravilo v tako žalost celo med sv. daritvijo. Papež jima je odgovoril, da je začel sv. mašo vesel nad napredkom katoliške vere. Toda to veselje se mu je nenadoma spremenilo v žalost, ko se je spomnil, kakšne izgube je Cerkev utrpela, v njegovih dneh v krščanski Evropi, tako da se celo boji. da jo Rog hoče prenesti drugam..
Vincencij je bil najbrž v tem času v Rimu in je morda zvedel za ta dogodek kmalu za tem. Vsekakor je napravil nanj globok vtts-
Trije slov. Vincencijev! sinovi v Šanghaju: bogosl. Jer man, g. Čarga in brat Verdnik
Saj ga je omenjal svojim sobratom še petdeset let kasneje in iz njega izvajal kot zaključek, da je treba čim več storiti za razširjenje sv. Cerkve po novih deželah. Najbolj na široko je razvil ta misijonski nagib v nekem nagovoru 1. 1056.
V tem nagovoru je najprej popisal žalostni položaj Katoliške Cerkve v Evropi: ‘‘Gospodje in moji bratje, moramo se vživeti v to in uvideti, če hočemo, da nam božje kraljestvo ne bo odvzeto. Zlo, ki ga imamo pred očmi, je nekaj žalostnega: Sest kraljestev je odtrganih od Cerkve, namreč švedska, Danska, Norveška, Anglija, škotska in Irska; in poleg tega še Holandska, velik del Nemčije in več velikih hanseatskih mest... del češke in Ogrske, tako da ostanejo Cerkvi le še Italija, Francija, španska in Poljska. A tudi v Franciji in Poljski je veliko krivoverstva.”
Kaj je posledica tega žalostnega položaja, ki je vanj zašla Cerkev v Evropi? Vincencij odgovori: “Zelo se bojim (morda se motim), da bo zaradi naše pokvarjenosti Bog dovolil, da bo Cerkev v Evropi uničena. Novi nazori povzročajo tako pustošenje, da se zdi, da je v njihovi oblasti že polovica sveta. . . Ali se nam ni bati, da bo Bog prepustil Cerkev na milost in nemilost herezijam, ki s? bore proti Cerkvi že celo stoletje in ki povzročajo v njej tako uničenje, da !e je komaj š? malo.”
Morda bi kdo ugovarjal Vincencijevemu gledanju na položaj Cerkve v Evropi, češ to ni mogoče, saj je Cerkev neporuiljiva. Vincencij je že vnaprej zavrnil tak ugovor, ko je v nekem nagovoru dejal: “Kes je, da je !k>ž.ji sin obljubil, da bo njegova Cerkev obstojala na zemlji do konca vekov. Toda ni obljubil, da bo Cerkev obstojala v Franciji, Španiji itd. Kes je dejal, da ne bo zapustil svoje Cerkve in da bo obstala do konca sveta, kjerkoli na svetu že bodi, toda ni določil, da bo obstala na tem ali onem koncu sveta.” Propad Cerkve v Severni Afriki in v Aziji, kjer so bile svoj čas cvetoče cerkvene občine, nam zgovorno priča, da lahko Cerkev v kaki deželi popolnoma propade.
Ali torej Bog v resnici namerava prenesti svojo Cerkev iz Evrope, kjer je bilo do sedaj njeno središče? Ta bojazen se je pojavila v Vincencijev! duši in ga je spremljala dolgo časa: “Kaj vemo, če Bog ne namerava prenesti Cerkev k nevernikom, ki so morda ohranili več nepokvarjenosti v svojih nraveh kot pa večina katoličanov, ki jim za nobeno drugo stvar ni tako malo mar kot za skrivnost naše vere? Mene vsaj ta misel že dolgo časa mori.”
Iz te žalostne ugotovitve je Vincencij napravil dva zaključka. Najprej je poudaril, da je treba delati za obnovo Cerkve v Ev-
ropi, posebno za obnovo duhovščine. A istočasno je tudi zaključil,, da je treba storiti vse, da se bo Cerkev razširila po novih deželah.
“česa vsega se nam je treha bati spričo teh dejstev, gospod sobrat — tako je Vincencij pisal nekemu misijonarju — in kaj vse moramo storiti, da bomo rešili Kristusovo Nevesto iz tega brodoloma? če že ne moremo storiti toliko, kot je storil Noe za ohranitev vsega človeškega rodu, bomo vsaj sodelovali pri ohranitvi njegove Cerkve.”
Sicer Vincencij v istem pismu še izraža upanje, da se njegove temne slutnje ne bodo uresničile. “Toda — tako zaključi — bodi že kakorkoli, mi smo dolžni prispevati za razširjenje Cerkve. Urez dvoma.”
Kaj reči o teh mislih sv. Vincencija? Ali niso morda mahi preveč temnoglede?
Možno je, da mu jih je deloma navdihnil njegov več ali manj melanholičen značaj. Kot svetnik je tudi bolj živo občutil vse nravno zlo, ki ga je moral gledati okoli sebe. A če se zamislimo v njegove čase, skoro ne bomo rekli, da so njegove misli pretemne. Tridesetletna vojna z vsem gmotnim in nravnim opustošenjem, ki ji je sledilo, zmaga protestantizma po mnogih deželah Kvrope, nova kriva vera janzenizma, ki je tedaj začel dvigati glavo v Kranciji, nasprotstva med deželami, ki so ostale katoliške, vse to je upravičeno navdalo Vincencija s skrbjo za bodočnost Cerkve v Evropi. Toda njegova trdna vera in ljubezen do Cerkve sta zmagali nad njegovim črnogledjem in ga navdale z novim pogumom in voljo, storiti vse za rešitev Cerkve, tudi če bi jo bilo treba prenesti v popolnoma nove dežele.
Zanimivo je, da je podobno misel izrazil tudi Papež Pij XI. v nekem nagovoru 1. 1 ():$<>. Najprej >e omenil sodobna protikrščanska gibanja v Evropi. Potem pa je pokazal kot nasprotje tega boja neštete nove narode, ki še čakajo na evangelij. Iz tega pa je napravil sledeči zaključek: “Morda je z misijoni tako kot je z novimi svetovi v prirodi. V globinah oceana, posebno Pacifiškega, je znanost odkrila sklade skalovja in koral, ki v njih moremo videti obrise bodočih celin. Toda Bog sam ve, koliko časa bo treba za nastanek teh novih zemlja. Nasprotno pa se zdi, da ni več daleč dan, ko bodo sadovi misijonske delavnosti in gorečnosti tistih, ki jo podpirajo, dali bogato in obilno nadomestilo za vse te bogoskrunske poskuse, ki hočejo odvrniti od blagodejnih učinkov odrešenja narode z že dolgotrajnim izročilom katoliške vere.”
Potemtakem misel sv. Vincencija, da je misijonsko delo tudi nekako nadomestilo za to, kar je Cerkev izgubila po katoliških deželah, ni brez vsake veljave tudi za naš čas. Prav tako njegov zaključek, da je treba delati za misijone tudi iz tega razloga, še vedno drži.
Poleg tega Vincencij rad navaja še druge razloge, da bi navdušil svoje sobrate za misijonsko delo in jih prepričal o njihovi misijonski dolžnosti.
Tako je n. pr. rad pokazal na zgled trgovcev, ki so v njegovem času često pod-vzeli nevarna in dolgotrajna potovanja zaradi trgovanja z dišavami, ki so jih uvažali iz tropičnih krajev, ali z dragimi kamni ki so jih na teh potih mogli dobiti. Ko je Vincencij nekoč govoril o enem izmed teh trgovcev, je zaključil:	“če se ta mož
izpostavi tolikim nevarnostim zato, da napravi mal dobiček ali da pride do kakega dragega kamna, koliko bolj bi se morali izpostaviti nevarnostim, da ponesemo dragi kamen evangelija v daljne dežele.”
Kakor smo že omenili, je Vincencij rad primerjal misijonsko delo z osvajalnim pohodom kake armade. Zato je našel nov nagib za to sveto osvajanje tudi v zgledih sodobnih vojska. V neki konferenci, kjer je govoril o misijonu na Madagaskarju, je n. pr. dejal: “Ko vidimo, kako v vojnah toliko mož izpostavi svoje življenje nevarnosti za malce časti ali v upanju na skromno plačilo, koliko raje bi mi morali postaviti svoje življenje v nevarnost za to, da se ponese evangelij Jezusa Kristusa v oddaljene dežele, kamor nas kliče božja Previdnost, dejte med obleganjem Montmedyja je od trideset tisoč mož ki so bili tam, ostalo pri življenju — kakor se ceni — kakih dvaindvajset tisoč, če so ti možje tam imeli pogum, da so postavili svoje življenje v nevarnost zaradi osvojitve enega mesta, zakaj ne hi storili tako mi v slavo božjo in radi osvojitve duš za Kristusa?”
Enega glavnih nagibov za misijonsko sodelovanje pa je Vincencij našel v svoji trdni veri in goreči ljubezni do bližnjega. Misijonsko delo je namreč po njegovi misli delo, ki ga narekujeta vera in ljubezen. Zato je n. pr. nekoč blagroval misijonarje, ki so umrli na Madagaskarju. Kajti, ko so umrli "kot apostolski možje pri ustanavljanju Cerkve” (na Madagaskarju), so zveličali svoje duše, darujoč svoje življenje “za vero in krščansko ljubezen’’.
Vincencij je bil prepričan, da so pogani v resnični duhovni stiski zaradi svoje nevednosti. Bral je m nenja teologov, da je
v.ii zveličanje potrebno vsaj to, «la kdo pozna in veruje skrivnost presv. Trojice in učlovečenja Božjega Sina. “To je napravilo name vtis, da se bojim za lastno zveličanje, ker ■se ne trudim neprenehoma za pouk ubogega ljudstva. Kdo nas bo opravičil pred Bogom, če se bo pogubilo toliko ljudi, ki bi se mogli zveličati z našo skromno pomočjo, ki jo jim moremo nuditi?” Tako je zapisal v nekem pismu.
Misijonsko delo je torej dolžnost, ki se ji Cerkev ne sme in ne more izogniti. To je misel, ki jo zasledimo v Vincencijevili be-
sedah zelo pogosto, zdaj v tej zdaj v oni obliki. In to ni dolžnost samo škofov in sv. očeta, ampak vseh članov skrivnostnega Kristusovega Telesa, posebno tistih, ki pripadajo duhovniškemu ali redovniškemu stanu. Glede duhovnikov, ki bi zanemarili svojo dolžnost in se ne bi menili zato, da bi poučili nevedno ljudstvo, je Vincencij izrekel dokaj ostre besede: “Tisti, ki vedo, kako zelo Gospodar žetve potrebuje delavcev, bodo odgovorni za kri Božjega Sina, ki so jo pustili brez koristi.” To velja tudi glede misijonov.	Dr. ANTON SOKLIČ C. M.
Z BENGALSKIH POLJAN
Naši bralci so se morda že čudili, kako to, da o vseh drugih slovenskih misijonih pišemo in slike prinašamo, samo o slovenskih jezuitskih misijonarjih v Bengaliji m Indiji sploh — tako malo povemo. Tudi uredništvo smatra to «lejstvo kot veliko pomanjkljivost in vrzel v “ Katoliških misijonih”. Skušalo je sicer na vse načine dobiti stik s temi odličnimi slovenskimi misijonarji; pisali smo jim, pošiljamo jim naš list, iščemo zveze z njimi ali vsaj poročil o njih potoni njihovih slovenskih sobratov v Kirnu — a doslej brez pravega uspeha. Zato smo se nad vse razveselili, ko nam je slučajno prišel v roke listič ‘‘Z Bengalskih poljan”, ki ga razmnoženega izdaja za slovenske misijonske dobrotnike v VSA p. Stanko Podržaj, znani slovenski jezuitski bengalski misijonar.
Iz tega lističa povzemamo nekaj podatkov in poročil. Upamo, da nam njih objavo p. Podržaj dovoli, saj bo s tem le neizmerno ustreženo številnim prijateljem in dobrotnikom “Bengalskega misijona” iz nekdanjih dobrih časov, ki bodo tako lažje zanj molili in žrtvovali ter počasi spet tudi gmotno pomagali.
V Indiji, večinoma v Bengaliji, delujejo seilaj naslednji slovenski jezuitski misijonarji ::
p. Demšar Lojze v Satkiri v Pakistanu; p. Ehrlich .lanez v Kanchiju v Indiji; p. Podržaj Stanko v Kashinagarju v Indiji; p. Sed«‘j Viktor v Bošontijn v Indiji; br. Udovč Janez v Darjeelingu; br. Lukan Jože v Kalkuti, Indija; br. Drobnič France v Darjeelingu; br. Vidmar Leopold v Khariju.
Misijonarji pp. Demšar, Podržaj, Sedej in br. Vidmar delujejo skupaj s še nekaterimi hrvaškimi in belgijskimi misijonarji na petih misijonskih postajah ki naj bi v bodoče tvorili samostojni slovenski “Bengalski misijon".
Nekaj številk iz teh postaj! Treba pa je vedeti; da premnoge številke pomenijo ure ali celo dneve potovanja!
30. junija 1047 so na onih petih misijonskih postajah našteli skupno 10.154 katoličanov; v Bošontijn 1715, v Khariju 1 v Morapaju 2003, v Kaghabpurju 3005, v Sat kit i 1300. Krstov so v enem letu na vseh postajah podelili 508, spovedali so 35.003 ljudi, obhajali pa 05.232. V 01 cerkvicah so poročili 110 parov. Mazilili 111 bolnikov. Poleg 11 duhovnikov je pomagalo 7 evropskih in 17 indijskih misijonark ter 50 plačanih katehistov.
Na misijonskih poteh
Piše P- Poderžaj
BHUNDUL je zadel na glavo železen zaboj z najpotrebnejšim za tedensko potovanje, jaz pa sem zavihal obleko, da me na «lolgi pešpoti ne bo ovirala. Najbližja postaja: tri ure skoz vodo in blato. Na globljih udrtinah velikan Bhumlul kot kakšen sv. Krištof misijonarja štuporamo prenese na suho. Kjer je vode le preveč, pomaga čoln ali celo samo izdolben hlod, seveda vnaprej naročen. Svojčas nam ie še v Nemčiji neki afriški misijonar opisoval, kako potuje po svojem okrožju; pripovedoval je, da na tistih “kajakih” treba celo prečo na glavi natančno razpoloviti, da se čoln ne bi na eno stran prevagal. . . Mislil sem sl bil takrat: ta je pa debela! če pa ste bili enkrat v teh izdolbenih hlodih iz neke vrste "tal” palme, veste, da je tisti misijonar le prav malo pretiraval. Kdor se ni naučil sedeti v takih “kontrapcijah”, s<‘ bo pač hitro v vodo zvrnil in še porivača bo za seboj potegnil!
HOJA po bengalskem blatu! Eden mojih prednikov ie na veliko veselje bralcev v ne-
Zadnja večerja — kitajska slika
kem tukajšnjem časopisu zapisal, da je šele v bengalskem blatu razumel, zakaj je Uog ustvaril nožni palec. — Hoditi po spolzkem blatu, je prava umetnost, kaj šele če se je treba vzpeti na kakšen rečni nasip, šele če zadereš palec globoko v blato in ga notri zavihaš, te bo noga držala, nekako kot cepin v snegu!
PRISPELiA sva na prvo postajo. Ime ,1i je “številka šest”, kar po zemljiški knjigi. Menda so ljudje vsi skupaj prezaspani, da bi si kakšno bolj primerno ime izmislili. Mene spominja bolj na tistiii šest ali koliko bunk, ki sem jih do zdaj še vsakikrat odnesel iz nizke zatohle cerkvice, kjer sem se kar naprej z glavo zaletaval v pstrešnike. Ker je bila cerkvica zelo stara, se je zelo globoko v zemljo usedla. Kadarkoli sem pripravljal oltar za mašo ali pa stvari spet v kovčeg spravljaj, sem se še vselej ob vzravnan ju z glavo ob tiste prekle zadel. Po maši v “šesti številki” mi glava tako odebeli, da je še tropski klobuk skoraj premajhen; ko se češem, se mi pa zdi, kot da me je kdo z grabljami pobožal... “šesta številka” me tudi drugače spominja na številke oziroma račune, saj bo treba cerkvico obnoviti, t. j. nanovo postaviti, ker smo morali staro enostavno podreti. Ilušk tedaj ne bo več! — Spal sem v prislonku kmečke hiše med psi, kravami in mojimi ‘‘šestoštevilčnimi” ovčicami. Ce bi se mačke in psi ponoči ne spopadli, bi bil kar celo noč imenitno prespal.
DRUGI dan je šlo naprej v drugo vas. Pravijo ji “čiibridžara”. To bi se v našem jeziku reklo ‘čiščenje piskra’. Ne vem, kako ljudje tam piskre čistijo, ker se kot misijonar bolj zanimam za čiščenje ali “poliranje” duš; vem pa za tisti veliki prsteni pisker, ki stoji v cerkvici ob oltarju. Vsak
teden pred službo božjo, ki jo opravi kate-hist, verniki vanj — v pisker — mečejo po eno pest, dve riža, počisti pa pisker katehist,. ki riž deloma porabi za prehrano misijonarja, kadar je v vasi, deloma pa ga proda za druge cerkvene potrebe;
IZ ČUBRIDŽARE sem se odpeljal na njihovem “parizarju”, ki mu pravijo “donga”, je na enostaven zgoraj imenovani izdolbeni hlod. Odpeljal me je Janezek, sin dosti bogatega katoličana. “Janezek, tvoja ladja vodo zdrži?” — “Kakopak!” — Prav! Vsedem so na majhno desko na dnu, Janezek me pa kar skozi bujna rižna polja prepelje mimo pokopališča — drug otoček — na visoki rečni nasip. Ko sem vstal, sem začutil, da je sedež precej hladen. Prej tega nisem opazil, ker je voda v tej dobi precej topla tudi na polju in sem mislil, da mi je samo od sedenja vroče! Ni bilo druge, z mokrimi hlačami in talarjem' sem moral nanrej po nasipu, kjer je ravno takrat precej ljudi, ne vem od kod, prihajalo. Zvesti Rhundul in katehist pa sta medtem po ovinku v skromni kopalni opremi izšla iz nepristopne vasi. Pa smo bili vsi skupaj kaj hitro spet v blatu.
NA POTI iz čubridžare smo. Oseka; že je skoraj izsušila nizko strugo rečnega dotoka, ki bi ga morali prebresti. Moj fant je najprej prenesel prtljago, potem pa je mene zadel na ramo. Doli do reke je še nekako šlo, navzgor je bilo malo težje. V dva čevlja globokem blatu Rhiindulu tudi njegovi kot pol žemlje veliki nožni palci niso dosti pomagali, pa naj jih je vihal sem ali tja; še katehist Suren je moral od zadaj oslička porivati. . . Dihal je kot tovorna lokomotiva, spustil me pa ni, kol me je bil pred leti nekdo v enaki težavi; še konjiček se mi je nekoč kar na sredo blata vsedel. . . Rhunđul pa je ponosen na svojo moč in me tako varno nosi oboje, njegova moč in ponos!
DžOTA je nova vas, kamor so se naselili katoličani iz drugih vasi. Nimajo niti ene hiše, ki bi se jo moglo po bengalskih pojmih imenovati res hišo. Same nizke kolibe so, ki so se kot lačne ovce vsedle ob robu od vročine izgorelega travnika. I>e globoko pripog-njen se moreš nekako preriniti v edino sobico brez oken. Samo Noren, najboljše stoječi med njimi, si je postavil nekakšno hišo in pa |M>dolgast hlev, čigar polovica služi tudi za službo božjo. V tem hlevu sem spal. družbo so mi delale štiri krave. Prihodnjič jih bo najbrž pet. Pa ne smete misliti, da sem se v mleku kopal. Niti kapljice mleka ni bilo pri hiši, krave so bile suhe kot poper, kar je pri bengalskih kravah precej navadno, ker
jih ljudje držijo bolj zaradi gnoja, ki ga rabijo kot kurivo, kakor pa zaradi mleka. Krava mora biti že izredno dobra, da da liter in pol mleka na dan, in pri tem še teliček strada! — Zdi se pa, da ima Kog te revne ljudi še posebno rad. Sicer še nimamo zemljišča za cerkvico — katoličani razen omenjenega Norena vsi skupaj par pedi zemlje ne premorejo in so popolnoma v rokah ze-mindarja. i’a sem tisto revščino fotografiral skupaj z oltarjem, kjer v hlevu mašujem. In glej, dva plemenita dobrotnika sta ponudila, da skupaj za 1200 dolarjev v spomin svetega leta 1»50 tam postavita cerkvico v čast žalostni Materi božji! Pač lep spomenik za vasico in še lepši dobrotnikoma za večnost!
PONČOMKHONBO (‘‘Peti predel”) ima veliko cerkvico, vso preperelo, s preluknjano streho. Ko smo ro maši z vaškimi veljaki zborovali in važne stvari za bodočnost tega dela misijona ukrepali celo volitve za novega člana “zbora peterih” (nekakšen občinski svet) smo imeli, se naenkrat usuje ploha. Moral sem teči, da rešim obleko (mašne pa-ramente), knjigo in ostale pritikline, da jih dež, ki je lil naravnost na oltar, popolnoma ne premoči. Tudi drugod po kapelici je curljalo, no, ne tako hudo kot lansko leto enkrat, ko smo v isti kapeli morali z lopato napraviti pot za vodo, ki je enostavno preplavilo vso kapelo. Slama je tako polna solitra, da hitro segnije, in zato pogostno pokrivanje mnogo stane, će bi mogli na streho dati pločevino, bi bilo vseh težav enkrat za vselej konec. Iste težave imamo drugod. — Vas je v težavah tudi zato ker nam je ka-tehist Upen letos nenadoma umrl. Odkod dobiti drugega? — Upen je oltar lepo okrasil. Lastnoročno je na glinasti steni zoblikoval nekaj cvetju podobnega in je vse skupaj kot nekakšen mozaik obložil z belimi, zelenimi, plavimi, rdečimi in ne vem kakšnimi še drobci razbitih ženskih zapestnic in drugih steklenih okraskov. Poseben okras pa so veliki kot zlato se svetlikajoči navzven obrnjeni pločevinasti zamaški soda steklenic. . . Upen je v svojih mladih letih večkrat potoval okrog sveta, ker je bil uslužben pri “R. E.” (royal engineers) kot je ponosno pripovedoval, ko je še služil pri meni kot kuhar. Odtod menda ljubezen do zamaškov. Samo ko bi bilo ostalo samo pri zamaških in sodi! Jfaj v miru počiva!
Ker bi iz Pončomkhonde čez eno in pol ure široko reko ob tem času ne mogel, sem se obrnil na drugo stran proti domu. Na poti sem se ustavil pri gostoljubnem Dhirenu,
Jezus tolaži jeruzalemske žene
kakšnih 12 milj južno od Kharija. Med tisoči hindov in muslimanov na nekakšnem otoku stanuje par katoliških družin. Oderuh je ob zadnji lakoti Dhirenu vzel lepo posestvo, ki ga zdaj uživa neki mohamedanec. Dhiren je čez noč postal berač. Pa je še velikodušen.
koščku zemlje, kjer je še smel ostati, je z lastnimi rokami postavil kapelico, ki sem jo šel takrat blagoslovit. Tako majhna je, da ko si posteljem, komaj še ostane prostora, da človek ležišče obide. Pa je dosti za skromen začetek, za tisto vasico pa velika tolažba in ponos. .Menda temelji bodoče cvetoče krščanske naselbine. Kdo ve? V spomin na blagoslovitev kapele sem razdelil nekaj svetinjic in podobic, še muslimani so prišli in so vzra-doščeni nesli na svoje domove podobe z božičnih kart, ki so mi jih iz Amerike poslali. Pden me je prosil za “tiste s kamelami”, češ: 1° je tudi v naših svetih knjigah. Sveti Trije kralji! Naj ti prvi zastopniki poganov izprosijo tem ubogim dušam milost razsvetljenja!
Domov je šlo čez drn in strn. Tik za me-noj sta capljala Uhundul in katehist šuren. ^ oda, blato, brozga — par minut pred misijonsko postajo, ko sem jo vso videl pred seboj, mi je spodrsnilo in sem se napol vsedel v vodo. . . Pika.
Depo prosimo, da se nas misijonarjev pogosto v molitvi spominjate! Letos smo imeli mnogo bolnikov. Pater Demšar je imel pre-eej časa zelo neprijetne vročinske izpuščaje. Patra Sedeja, našega hrusta, večkrat mrzlica potrese. Pater Gabitič se je šele pred kratkim vrnil iz tropske bolnišnice v Kalkuti, kamor sta ga s težavo pripeljali dve bolniški misijonarki. V Khariju so nam eno misijonarko Bengalko operirali na želodčnih čirih, druga pa je zdaj, ko tole pišem, na preiskavi, če si ni zlomila roke.
KAJ BO Z NAŠIMI KITAJSKIMI MISIJONARJI?
Mnogi misijonski prijatelji se v teli dneh tako sprašujejo. Skrbi jih, kaj bo s slovenskimi misijonarji, če pridejo pod oblast kitajske komunistične vlade. Sedaj, ko so se začela, kot se zdi, resna pogajanja vladnih krogov s komunisti, se to vprašanje še bolj zaostruje, če se ne sklene mir, bo šla vojna verjetno naprej proti jugu in dosegla tudi slovenske misijonarje, če pa se pobotajo, bolje rečeno, če naeionalisti kapitulirajo, bodo v hipu imeli komunisti po vsej kitajski deželi, tudi tam, kjer so naši, glavno besedo. Kako se bodo spogledali s slovenskimi misijonarji? Ali jih bodo le-ti sploh čakali?
Nekaj odgovora na to naj nam dajo naslednje vrstice g. Jereba, voditelja slovenskega Baragovega kitajskega misijona v škofiji Kanchov v južni provinci Kiangsi. Povzeli smo jih iz dveh njegovih zadnjih pisem, katerih prvo je datirano dne 2. XII. 1P48. V tem pismu piše takole:
“Prav ste poučeni glede položaja na Kitajskem. Samo Bog in Amerikanci morejo še rešiti deželo. Tudi Jug nima upanja, da bi vzdržal. V treh ali štirih mesecih se bo pokazalo, ali bo mogoče zadržati rdeče vsaj v sredini ali ne. Zanima Vas, kaj z nami, če pridejo rdeči in če se amerikanski so-bratje umaknejo. Vsi o tem že dolgo in veliko razmišljamo. Zadnja tri leta je veljala praksa, da ne rečeni pravilo:	Ne zaman
žrtvovati misijonarjev, ki bodo čez nekaj let,ko rdeča poplava usahne, tako nujno potrebni. Zadnje mesece pa ko kaže, da vse pade komunistim v roke, ko misijonarji skoro nimajo več drugam bežati kot venkaj iz dežele, se je pa ta praksa kot princip obrnila v nasprotno: Držimo, držimo, za vsako ceno! Tudi za ceno trpljenja in življenja! Nalog je očividno z najvišjega mesta. Morda imajo škofje še bolj podrobna navodila za najhujše primere. Če sem prav jioučen, škofje sami morajo vztrajati. Morda so izvzeti oni amerikanske narodnosti, ki jih rdeči še posebno težko vidijo. Zaenkrat pa še nobeden ne sprašuje škofov, kaj nameravajo ukreniti z misijonarji, saj jih težka odgovornost že itak dovolj tlači. Pred kratkim je bilo tisto načelo:	Držimo za vsako ceno, pojasnjeno
v uradnem cerkvenem glasilu takole:	To
načelo velja za vse domače in tuje misijonarje, ki so že dolgo na misijonskem področju in poznajo kraj ter ljudi in ljudje nje. Zanje obstoji upanje, da bodo mogli vsaj nekaj storiti za svoje ovčice, čeprav morajo
biti pripravljeni na skrajno trpljenje, ječe in morda nasilno smrt. Žrtev teh, pravi član-kar, ni in ne bo zastonj, živeti bodo morali seveda od tega, kar jim bodo njih verniki z dobro voljo dali. Za tako življenje, pravi član-har, je kajpada treba dobrih živcev, zato, kdor jih nima, naj se umakne. Umaknejo naj se tudi novodošli, oni, ki so bili profesorji in ne dušni pastirji, in prokuratorji...”
Drugo pismo s februarja 1049 pe prinaša že bolj določno sliko o ravnanju misijonarjev, če pridejo pod komuniste:
“Upanje, da komunisti ne bodo zasedli vse Kitajske, je zelo, zelo majhno. A nekaj ga je le še. Na.jslahše je bilo v decembru in v prvi polovici januarja. Tedaj smo mislili, da bodo rdeči s februarjem že povsod. Ker so me naši sobratje nujno spraševali, kaj ukreniti v tem primeru, sem pisal po navodila v Kanchow k škofu. Prevzvišeni nam je v lepem pismu podal izčrpna načelna navodila. Vsakemu je popolnoma na prosto dano, da ostane ali odide. Žrtev, ostati pod komunisti, je tako velika, da se škof ne drzne nikogar obvezati za njo. Niti vplivati ne mara na posameznika. V'sak naj ravna po svoji vesti. To sem razložil našim gospodom, ko sem jim poslal to škofovo pismo. Vsi so se odločili, da ostanejo. Ko sem bil pred 14 dnevi v Kanchowu in škofu sporočil, da vsi naši nameravajo ostati, mi je škof še enkrat naročil, naj gospode ponovno opozorim na žrtve in nevarnost, ki je ni podcenjevati, in naj še enkrat premislijo, preden rečejo: ostanem.
To škofovo željo sem vsem sporočil in od dveh sem že prejel ponovno zagotovilo, da ostaneta kljub vsemu. — Prav napačno je misliti, da bi nas rdeči bolj upoštevali, ker smo Slovani. Meni n. pr. so na Severu, ko sem imel z njimi opravka, ponovno dokazovali,, da moram kot Jugoslovan postati dober komunist, to se pravi, vreči čez plot svoj duhovniški in krščanski značaj. Kakor hitro so se dali prepričati, da v tem ne bodo pri meni nič dosegli, je bil moj največji greh prav to, da sem jih prevaral v njih pričakovanju, in so postopali z menoj še bolj grobo. V glavnem sem bil izgnan s svoje župnije na Severu prav zato.”
Ne vem, če smo z navedbo teh izvajanj g. Jereba naše misijonske prijatelje pomirili ali jih spravili v še večjo skrb. . . Naj bo že kakorkoli, svetujemo jim eno: da svojo skrb pomire vedno sproti — s prav gorečo molitvijo b kraljici Kitajske za slovenske kitajske misijonarje.
FRANCOSKI KONZUL O MONS. JOŽEFU KERECU
V zadnjem pismu sem Vam pisal, da me je na cilj v Čaotung pripeljal francoski generalni konzul iz Kunminga, De Curton, ki je potem z ženo ostal deset dni gost mons. Kereca in naših misijonark. Ko se je konzul vrnil v Kunming, je priredil kosilo, na katerem je več kot dve uri govoril o mons. Kerecu in o svojih vtisih iz misijona. Nato je poslal svoji vladi v Pariz 20 tiskanih strani dolgo poročilo. Njegov prijatelj, ki nas je tudi spremljal v čaotung, je čital to poročilo in mi iz njega poslal kratek izvleček. Mons. Kereca že vsa naša javnost dobro pozna, sleherna številka “Katol. misijonov” ga omenja, nanj je ponosen vsak Slovenec, dvakrat ponosni nanj smo pa mi — njegovi sodelavci. Prav je, da se mnenje tujca o tem našem rojaku obelodani, in zato Vam pošiljam prepis izvlečka gori omenjenega poročila.
‘‘G. de Curton poroča najprej o geografskem položaju čaotunske apostolske prefekture, nato omenja začetke misijona, govori o prvih misijonarjih ter nato razvije popis sedanjega stanja škofije.
Z mons. Kerecem začenja v čaotunskem misijonu nova doba. Ta moderni misijonar, sijajni organizator, je v manj kot v desetih letih preoblikoval to prefekturo.
P. Maire, junanski provikar, je leta 1 !>:52. označil namen in sredstva katoliškega misijonarja takole: “Njegova metoda? Odkritosrčno podajanje vse i'azodete resnice. Njegovo orožje? Molitev, prepričevanje in ljubezen.” — Toda, nebo ima še polno drugih potov, pravi apostol .lunana p. Chicard, in zdi se, da je mons. Kerec ubral čisto novo pot. I*. Maire pravi o p. Chicardu, da je imel skozi vso svojo misijonsko karijero bolezen kamnov, s tem je hotel nekoliko nagajivo izraziti, da je ta misijonar neprestano zidal in gradil. Isti vtis dobimo tudi pri mons. Kerecu, le s to razliko, da on ni zidal gradičev in utrdb, kot imenovani apostol .lunana, ki je na ta način poskrbel za pribežališča kitajskih katoličanov pred napadi roparjev, ki so divjali po Junanu, ampak da on zida sirotišča, šole, bolnišnice, gobavske naselbine, itd. Pri njegovem ogromnem delu mu je v veliko oporo od Doga mu dana prirojena delavnost, ki posega istočasno na več različnih delokrogov: Mons. Kerec je častni član mesta čaotung, član senata tega man-darinata, v njegovo osebno vodstvo so izročena vsa olepševalna, zdravstvena in higi-jenska dela te pokrajine. Uživa naklonje-
nost kitajskih oblasti in obenem lahko računa na sodelovanje ljudstva. Vpostavil je red in lepo sožitje med kitajsko domačo duhovščino. Iz Evrope je poklical slovenske šolske sestre, ki vzorno vodijo veliko bolnišnico. Poklical je iz Ljubljane slovenskega kirurga, poklical očete in brate kamilijance. Slednjim je izročil vodstvo gobavske naselbine ter ves južni del prefekture z glavnim mestom v Tončuanu, kjer po njegovem prizadevanju tudi že deluje bolnišnica s 50 posteljami. Vsi slovenski, kitajski in italijanski sodelavci so pod enotnim vodstvom mons. Kereca polni mladostnega duha, podjetnosti, nioči sposobnosti in požrtvovalnosti. Treba je bilo samo prisostvovati skupnemu kosilu, katerega so se udeležili monsignor sam s sestrami, patri, brati in zdravniki na eni strani, na drugi pa predstavniki različnih krajevnih kitajskih oblasti. Ob taki priliki spoznaš veliko razliko med tem domačini razpoloženjem take druščine iskrenih sodelav-eev in med morečim uradnim ozračjem, ki smo ga navajeni na naših diplomatskih obe-dih in sestankih. Vesele slovenske narodne pesmice, kapljica dobrega vina, ki ga je pripravila sestra prednica in ki se vedno sproti nataka v male kitajske kozarčke, živahen in topel ter neprisiljen razgovor patrov in fra-trov, to dela razpoloženje, da gre človeku v tej misijonski druščini kar samo na smeh. sto let takega življenja, po smrti pa parami — zaori iz grla 2« letnega misijonarja s čedno rumeno brado in velikim rdečim križem, ki krasi njegov talar — v zadnji pozdrav poslavljajoči se družbi.
Nato generalni konzul popisuje svoje vtise o bolnišnici. Zrasla je po načrtu mons. Kereca. Pomagali so pri gradnji nekateri premožnejši domačini, Kitajci, ki jim je mons. Kerec iz prijaznosti izdelal načrte ter vodil delo za njih vile in gospodarska poslopja v okolici. Ko bo dovršeno zadnje krilo bolnišnice, bo štela skupno 100 postelj. Je last slovenjskih šolskih sester iz Slovenjske Bistrice; vodi jo slovenska prednica s tremi drugimi sestrami. Ima novodošlega slovenskega kirurga in enega kitajskega zdravnika, sedem kitajskih sester in številno domače strežniško osebje. Bolnica je zidana na moderen način in dobro urejena, obdana z lepim zidom. Ljudje in oblasti jo cenijo bolj kot pa metodistično z angleškim in kitajskim zdravnikom. Imenujejo jo tudi “francoska”, najbrže v nasprotju z angleško-metodistično, a mi Francozi nismo prav nič
k nje gradnji prispevali. Tudi vzdržuje se bolnišnica sama. Ko bo docela dograjena, bo lahko zadostila vsem krajevnim potrebam.
Najdenišnica in sirotišnica je bila zadnje čase prenovljena. Vodijo jo kitajske sestre-domačinke. Sedaj ima SO sirot, ki so prav lepo oskrbovane z vsem potrebnim za telo in duha.
Mons. Kerec se ie lotil tudi gradnje semenišča. katerega prvi del je dozidal 1. 1940. V njem je 50 gojencev, a prihodnje leto jih misli sprejeti sto. Semeniščniki najprej končajo ljudsko šolo, nato srednjo, potem pa odidejo v Kunming v veliko semenišče. Okrog tega Kerečevega malega semenišča je veliko polja, na katerem raste tobak in koruza, s čimer se semenišče vzdržuje.
Gobavska naselbina pripada mandarinatu. Ker ni bilo dovolj sredstev in dobrega vodstva, je pa vse začelo propadati. Nesrečniki so bili skoraj docela sami sebi prepuščeni in so pogosto uhajali iz naselbine. Stanje je bilo že tako neznosno, da je mandarinski svet na svoji seji 1. 1945. hotel naselbino razpustiti, gobavce pa razposlati nazaj na njih domove. A mons. Kerec se je usmilil teh nesrečnežev in njihovih svojcev In se odločil, prevzeti vodstvo naselbine, da te uboge gobavce reši bede in morda celo nasilne smrti, s katero se jih neredko skušajo znebiti njih sorodniki. Pogodil se je z vlado za 25 let, na kar mu je vlada dala na razpolago okrog naselbine potrebna zemljišča. Peta 1947. je bil leprozarij že preurejen, na zunaj in na znotraj. Mons. Kerec je vzpostavil red in disciplino, a preje je poskrbel za človeka vredna stanovanja, zadostno hrano, obleko in zdravila. Zraven je sezidal upravno poslopje, naselbino izročil v vodstvo kamili-jancem. Panes živi tam nad 89 gobavcev, ki so tako zadovoljni, da je sploh ne mislijo več zapustiti. Zato je mons. Kerec že izdelal načrte za nove stavbe, da bodo tudi ti nesrečneži imeli lep domek in se ne več počutili kot izvržek človeške družbe.
Odkar je prišel mons. Kerec sem, že dve novi cerkvi krasita čaotung. Eno, posvečeno svetemu Bosku, je mons. zgradil v bolnišnici, drugo, svetega Jožefa pa poleg semenišča. Sedaj misli začeti z gradnjo katedrale in velikega semenišča. Del škofijskega dvorca je že prezidal, da ima vsaj nekaj sob na razpolago za osebje, prihajajoče duhovnike in za svojo pisarno,
V načrtu šele pa je največja zamisel mon-signorja: ustanovitev poljedeljske šole. i’o-sestniki, ki že dolgo žalostno gledajo na velika ozemlja, ki jim leže neizrabljena, ker
jih ne znajo umno obdelovati, so po 27 letih prizadevanja 'sedaj prišli do upanja, da se bo njih načrt s pomočjo mons. Kereca uresničil. Nameravajo mu v ta namen izročiti 20« hektarjev krasne zemlje, ki je vsa namakana in vodi do nje lepa cesta. Mons. Kerec je že napravil načrt za šolo, kjer bi študiralo 100 gojencev, za pripadajoči dispenzarij, delavnice, upravna poslopja in drugo. Za to šolo bi seveda potreboval mnogo novih misijonskih učnih moči; najrajši kajpada salezijance strokovnjake. Don Draga, salezijanski inšpektor za Kitajsko, je v načelu že pristal na to, in če bodo razmere ugodne, bo mons. Kerec čez nekaj mesecev že lahko pristopil k uresničevanju načrtov. . .
Da še druge zamisli se porajajo neumornemu in neugnanemu delavcu: metereološki observatorij, narodno svetišče, ki naj bi bilo zgrajeno po vzoru Montmartra, dva dispanzerja v oddaljenih župnijah, itd.
Tako upa mons. Kerec postaviti temelje novega, bolj plodnega dela za gradnjo Cerkve v tej deželi, na drugi strani pa poglobiti vero krščenih, ki jih je kakih 89.909, sad loo letnega prizadevanja prednikov.
Mons. Kerec je ves blažen, kadar je obdan od svojih vernikov, ki ga ljubijo, še posebno pa je blažen, kadar ima pred seboj novo-krščence, kakor jih je imel pred nedavnim 99 katere je prerodil z zveličavno vodo svetega krsta. . .”
To je izvleček iz poročila generalnega francoskega konzula svoji vladi. V desetih dneh je bežno opazoval delo našega mon signorja, se približa! njegovi osebnosti ii izpil z njim in z nami skupaj nekaj drobnih kitajskih kozarčkov. Mi, ki živimo stalno z monsignorjem, imamo priliko videti veliko več: nešteto zvrhanih kup grenke pijače, ka-tere mora izpiti do dna. Ko premišljujem tega velikega misijonarja, se mi zdi, da se prav ob teh časih, polnih žrtev, poraja njegova silna delavnost in razgibanost, njegova duhovitost, neugnana večna mladost, ki mu je bila kot marsikateremu drugemu velikemu Slovencu že v otroških letih težka.
Kot mladenič je odhajal v tuji svet, danes ga pa s ponosom gledamo z mitro in škofovsko palico. Delo mons. Kereca ni delo dvajsetih tiskanih strani, ampak je delo 28 let med tujim poganskim svetom, je velika, še nepopisana knjiga življenja velikega Slovenca, ki je v službi Cerkve vso svojo veliko osebnost posvetil tujini, njegovo srce pa je ostalo toplo rodni grudi, danes bolj kot kdaj koli, saj ve, da je ljubezni še posebno potrebna.	Dr. JANEZ JANEŽ
IZ MOJEGA DELOKROGA
Dobil sem več pisem, v vseli pa so pri-liližno enaka vprašanja, zato dragim piscem kar preko ‘‘Katoliških misijonov” najhitreje in najenostavneje odgovarjam, pa tudi najceneje. . . Saj vsi pišejo, da “Katoliške misijone” berejo.
IVaša bolnišnica je delo slovenskih sester in mons. Kereca. Ni to bolnišnica bogate opreme, razkošnih instrumentov in modernih naprav, le misijonska bolnišnica je, v kateri še marsikaj manjka. Ne 'manjka pa dobre volje, dvigniti jo do primerne višine, da bo v polni meri zadovoljila bolnike, ki jo dnevno oblegajo. Ne stoji še dolgo saj je prvi nje del zrasel šele pred šestimi leti, a je že daleč naokrog znana in prinašajo vanjo bolnike po 7 dni hoda daleč, štiri slovenske sestre >o vodijo. Skrbi» za njen napredek, vodijo nje ekonomijo, vzgajajo kitajski sestrski naraščaj, imajo več sirot, katerim nadomeščajo matere, hodijo v okolico k T-evnim bolnikom na pomoč, krščujejo, z nami, novinci, se mučijo, vtepajoč nam kitajščino v glavo, itd. itd. Ob mojem prihodu so imele zdravnika Kitajca, ki pa je kmalu odšel na dvamesečni dopust in sem moral kar takoj sam začeti z delom. Prve dneve po prihodu sem bolehal, počival in opazoval. To opazovanje je bilo zelo koristno, prvi dnevi dela zelo poučni. Videl sem takoj, da se bo treba čim prej seznaniti z novimi boleznimi, vživeti se v novo okolje, v katerem je treba biti zelo previden, naučiti se jezika, itd. Za danes samo par doživetij, ki naj prikažejo delo misijonskega zdravnika.
NEZVESTA TOLMAÖICA. — Naučil sem se takoj nekaj vsakdanjih stavkov: kje boli, kaj boli, kako dolgo boli, vlezi se, sleci se. . . Tolmačila mi je sr. Konstantina ali pa sr. Mihaela. Slednja mi je večkrat pobegnila od ordinacije. Pride mlada dekle in mi nekaj pripoveduje ter kaže po nogah in trebuhu. Pozovem jo, naj se malo razpravi: Kai kai i fu. A se ni hotela. Med tem se je na srečo nezvesta tolmačica sr. Mihaela vrnila ter mi razložila, da dekle ni prišlo radi svoje bolezni, ampak le po mazilo za svojo bolno mater. Ker se mi je že preje večkrat kaj podobnega nerodnega primerilo, sem nezvesti tolmačicl zagrozil, da jo bom privezal na verigo in mi tako ne bo mogla več uhajati od ordinacije ter tue puščati samega v zadregi.
IZGANJANJE HUDIČA. — Narod je poln vraž in zdi se mi. da živimo v deželi bajk. Posebno priljubljen je vrag in ga tudi večkrat vidijo. V ordinaciji se je oglasil pri-
leten možakar in nas prosil, da mu izmijeino črevo in če sme ostati nekaj dni v bolnišnici. Bolničar je svoje storil, a brez uspeha. Naslednji dan sam poskusim srečo. Pri pregledu sem ugotovil, da ima mož raka v danki. Razložil sem mu bolezen in predlagal operacijo. Prihodnji dan sem našel pri viziti posteljo prazno. . . Sobolniki so povedali, da ga je žena domov odpeljala, češ da mu bo ona hudiča iz trebuha izgnala. Prav v tistem trenutku pa se holnik vrne. Vprašali smo ga, ali je hudič šel ven ali ne. “če bi šel ven, potem bi šel na blato, a nisem šel, ampak me še bolj zavija po trebuhu,” je odgovoril in vsi smo se od srca nasmejali. Sestra prednica mu je pa priporočila, naj raje v Boga zaupa, če hoče ozdraveti.
MEDICINSKA DEMOKRACIJA. — Kdor hoče, lahko zdravi. Na ulici je stojnica zobarja. Na mizi ima zbirko zob in poleg nje par rjavečih navadnih klešč. Povsod so stojnice z domačimi zdravili in napisi, da so tuja zdravila ničvredna... Proti večeru so prihiteli prosit, naj gremo pomagat ženi. ki je zjutraj rodila, a še ves čas krvavi, šla sva s sestro prednico in vzela s seboj najpotrebnejše. Po lestvi sva priplezala v prvo nadstropje lesene hiše. Okrog bolne žene je bil kar cel trop žena in mož. Zagledal sem otročiča. Nažgali smo nekaj luči podobnega in takoj sem opazil, kakšno neumnost so naredili, ko so pomagali materi, in to iz praznoverja. Ne morem v podrobnosti razlagati. Naročila sva jim, naj ubogo ženo čim prej v bolnico prenesejo. A kako naj jo po lestvi spravijo doli? Ko sem se jezil, zakaj so jo sploh zanesli v prvo nadstropje, mi je s. prednica obrazložila, da pri njih rojstvo v pritličju pomeni nesrečo. Končno so položaj tako rešili, da so odtrgali deske na steni in spustili ženo na cesto ter jo odnesli v bolnišnico. Tam smo se z njo lep čas trudili, da smo uredili in popravili, kar so prazno-
llr. Janeževa operacijska dvorana
verni ljudje zapackali, čez nekaj dni je bolnica zdrava odšla. . .
Demokracija torej y zdravilstvu: zdravi, kdor hoče, kakor hoče in kogar hoče. Toda gorje, če se ti zdravljenje ponesreči ali se bolnik sam domisli, da sl ga napačno zdravil. Pred sodišče te spravijo, včasih tudi zapro, včasih pa kar bolniki sami s teboj obračunajo. In tako ne le z mazači, ampak tudi s poklicnimi zdravniki. Sli vse to vemo. Posebno smo previdni, kadar je treba operirati, če je operacija težja in nekoliko tvegana, vedno zahtevamo pisano garancijo družine ali sorodnikov, da nas v primeru poslabšanja ali smrti ne bodo spravljali pred sodišče. Pred nekaj dnevi se je desetletni fantič zaletel v tovorni avtomobil, ki mu je pod trebuhom prizadejal poškodbo. Častnik vozila ga je takoj pripeljal v bolnišnico. Oče in mati nista nič vedela, kaj se je zgodilo. Znaki poškodbe so se šele eno uro po nesreči jasno pokazali... Potrebna je bila hitra operacija, a garancije nikjer. Otrok nas je prosil za pomoč, a mu je nismo smeli dati. Povedal nam je naslov stanovanja, šli smo starše iskat, a nikogar ni bilo doma. Ponoči se je fantka usmilil nek bolnik in še enkrat poskusil srečo, da bi našel starše. Pripeljal je v bolnišnico očeta in mater, ki sta na operacijo pristala in na garancijo pritisnila prstne odtise. Ko smo odprli trebuh, je imel že močno vneto trebušno mreno in v črevesu smo našli veliko luknjo. Vse smo lepo uredili, luknjo zašili, in fantek danes že poredno skače po bolnišnici, katero bo moral skoraj zapustiti.
PROGE MAMICE. — V naši bolnišnici imamo mnogo porodov, med njimi precej težkih in zapletenih primerov, žene rade rode v bolnišnici. Boje se doma na porodu umreti, kajti radi vraž to pomeni nesrečo za hišo in tako ženo sežgo, ie ne pokopljejo, še vedno so fantje bolj cenjeni od deklet. Mnogi moški si poiščejo drugo in tretjo ženo, da bi dobili moške potomce. . . Pred nekaj dnevi je žena povila punčko. Novorojenčke imamo v posebni sobi, ločene od mater, štiri dni po porodu je mati brez slovesa izginila, punčko pa nam pustila. Naše sestre imajo že celo družino takih otrok in so še to brez pomisleka vzele za svojo. — Teden dni pozneje pa je prišla rodit v bolnišnico mlada žena bogatina, ki si zelo želi otrok. Dani je dobila enega mrtvega, letošnji je bil tudi ves gnil in brez življenja. Bila je žalostna. Povedali smo ji, da imamo mi novorojeno punčko, dn jo njej damo in da nihče ne bo vedel, da je zopet rodila mrtvega otroka in da punčka ni njena, žena je zamišljeno molčala.
P. Rudolf Pifko piše
Ne vem, kaj bi naj Vam najprej izrazil, zalivalo za Vaš list in Vaše delo ali pa radost, ki ste jo napravili misijonarju na bojni fronti zn Kristusovo kraljestvo pravice in miru. Razveselil me je Vaš list prav posebej, ker je to prvi list, ki sem sa sprejel tu na daljni Kitajski in ki je pisan v slovenski materni besedi. Radost pa je bila še večja, ker sem videl, da sinovi našega naroda na svoje poslanstvo niso pozabili niti v trpljenju izgnanstva. O, da bi ga nikoli ne pozabili. Se več, iz dneva v dan bi se morali za to svoje posebno poslanstvo ogrevati in v to delo zastaviti vse svoje moči. Zakaj prav v misijonskem delu se pokaže prava vera. In kdor zna ceniti zaklad svete vere, bo zastavil vse sile, da ga bo posredoval tudi onim, ki o Kristusu še ničesar slišali niso. In to so veliki milijoni. In nato — prav iz misijonskega dela izvira največji blagoslov. Saj Je misijonsko delo, delo pokorščine do Kristusa samega. Kot oporoko nam je naročil: 1’ojdite. . . Iči-te. . . Krščujte. . . Zares prisrčen Bog plačaj za list. ki ste mi ga poslali. I>alj časa nisem bil doma. In prav en dan pred odhodom na novo postojanko sem prejel dve številki “Katoliških misijonov”. Dela je čez glavo. Saj sem se znašel na novem mestu, ki je dobrih petdeset kilometrov oddaljeno od prejšnjega. In sem sam, tujec med tujci. Ra vesel sem tega. Tako imam neprestano priliko, vaditi se v kitajskem govoru. V mestu je le nekaj kristjanov. Zato poskušam dobiti zveze s pogani. Verjetno bom tudi tu lahko kaj kmalu odprl katoliško šolo oziroma katehu-menat. Na kmetih so kristjani v večjem številu. Kljub razmeram, ki vladajo v tem ogromnem kraljestvu sredine, so vendar tla za sprejem katoliške resnice plodna. Žalibog
pa manjka oznanjevalcev evangelija. O, ko •>i se našli mnogi idealni mladeniči, ki jih življenjske preizkušnji' ne omajejo, ki znajo ostati značajni kljub vsem nevarnostim, bodisi duševnim bodisi telesnim, potem ne dvomim, da bi želi ogromne sadove. Ce ne sedaj, l>a gotovo v bodočnosti. Samo en primer: Prej sem bil nastavljen v Kiyang-u. Tam sem bil v sirotišnici. Zraven je kat. bolnišnica. Rilo je pred nekaj meseci. Tudi svetna gosposka je zbolela. Sam mandarin se je zatekel k nam. Prej je bil v protestantski bolnišnici. Pri nas mu je nad vse ugajajo. Polagoma se je odprla pot. Dal sem mu katoliške knjige, čez t:J po številu Jih je s skrbjo preštudiral. Nad vse mu je ugajal katoliški nauk. Tudi njegova žena — hvala Rogu ima le eno ženo — se je zelo zavzela za sveto veno. In ko sta se vrnila na svoje službeno mesto, sta se vedno vračala. Upam, da ne bo dolgo, ko bosta deležna svetega krsta. Goto-v’o pa je seme našlo pripravna tla. Pa misijonar mora znati potrpeti in čakati, čakati, Pa četudi leta. Naenkrat se mu lahko odpre Pripravna ledina, da se cele družine prijavijo za katehumene. Vendar je treba vedno vplivati nanje. Gotovo pa je, da je misijonsko delo pri izobražencih silno težavno. Skoraj bi z gotovostjo trdil, da je veliko težje kot pa pri evropskih modernih poganih. Zakaj vse srednje šole so preplavljene z modernim ateističnim naukom. Veliko lažje pa je pri preprostih ljudeh. Ti imajo dobro In močno vero, čeprav je napačna. Pa treba jih je polagoma usmeriti v pravi tir. Zlasti važen je v tem pogledu dober zgled naših vernikov. De enega manjka — misijonarjev; misijonarjev značaja, vztrajnosti in vedrega optimizma, potem pa sam Večni poskrbi, da misijonarju Pripravi prav prijetne ure tolažbe, čeprav mora biti vedno pripravljen na razočaranja.
Denshuitan, 12. marca 11149
Prinesli smo ji pokazat punčko in jo vprašali: “Jav pu iav — hočeš, nočeš?” — Slav te — hočem,’'’ je odvrnila. Popoldne pri viziti sem že videl mlado mamico, kako doji punčko, ki je našla boljšo mater. . .
Takih doživetij je mnogo in si slede dan za dnem. Medicinska kazuistika je pisana in zanimiva. Biti moraš vse: kirurg, porodničar, očesni zdravnik, kožni mazač in še kaj. če bi bralec šel danes z menoj po sobah, bi našel v posteljah tele bolezni: razbito glavo, potolčeno čeljust, slepiča, febris recurrens malarijo, infekcijo roke, opeklino celega telesa, dizenterijo, tvor na maternici, polomljena rebra, tuberkulozo hrbtenice, zastrupljen ja z opijem, ledvično bolezen, trahom,
trebušni absces, vnetje kolka, pljučnico, obolenje maternice, trebušno poškodbo, tuberkulozo kolena, vsaj deset porodnic, itd. itd.
Božič je za nami — moj prvi božič v vlogi misijonskega zdravnika. Popoldne smo imeli težak porod, zvečer smo pa že videli mamico, kako je zibala svojega otroka, kakor nekoč Marija tisto sveto noč. Polnočnico je maševal naš monsignor, sestre so pele, jaz sem bil pa organist. Cerkev je bila polna katoličanov in bolnikov-poganov, ki so radovedno prisluhnili skrivnosti svete noči in 'vpraševali, le kaj se je neki zgodilo to noč. Mi smo pa bili veseli, da smo tu daleč v junanskih gorah čuli nežne glasove slovenske:	Sveta noč,
blažena noč. . .	Dr. JANKO JANEŽ
KiyangSka misijonska postaja (Kiyang, Hunan), kjer sem študiral kitajski jezik in sem sedaj tudi nastavljen, ima poleg bolnišnice, osnovne in nekake srednje šole tudi sirotišnico s štiridesetimi sirotami. Zato kratko o izpostavljanju otrok.
Bilo je dne 24. septembra (1 948) okrog desetih dopoldne, ko sem doživel tale slučaj. Pripravljalo se je k dežju in vreme je bilo soparno. Zato sem se pri odprtem oknu poglabljal v nesrečno kitajščino. Vendar je vso mojo pozornost pritegnilo nase otroško ve-kanje, ki mi je že najmanj četrt ure neprestano udarjalo na uho. Sprva sem mislil, da joka kdo na poti v našo bolnišnico. Končno sem prišel do zaključka, da verjetno prihaja jok od soseda onkraj ribnika, ležečega tik za našim misijonom'. Vendar sem ugotovil, da sem se zmotil. Glasovi so prihajali z druge strani, pa tako neutolažljivo, da nisem mogel več vzdržati pri knjigi. Stopil sem na verando in se razgledal: nikjer žive duše, jok pa vse razločnejši. Tudi smer sem mogel natančneje ugotoviti. Prihajal je izpred cerkve, a iz prostora v obzidju. Tu je namreč, kakor vsako mesto, tudi sleherna hiša obdana z zidom.
Tedaj sG mi je posvetilo: izpostavljen otroček mora biti. . . Prevzelo me je čuvstvo ganotja in veselja obenem: moj prvi najdenček!
Takoj sem stekel po stopnicah in stopil na prag.
Prvi pogled proti glavnemu vrtnemu vhodu mi je pokazal kričačka. Nepopisljiv prizorček! V travi ob poti, ki vodi proti cerkvi, sem zagledal drobno, v strgane cunje napravljeno postavico. Med glasnim jokom je počasi kobacala proti vhodu. V rokah pa je držalo dekletce umazano repo in jo od časa do časa nosilo v usta ter grizlo. Presodil sem otrokovo starost: kaki dve in pol leti je moral imeti, a bil je precej slabo razvit. Na prvi pogled si mogel ugotoviti, da je bolan, a saj drugače malčka verjetno ne bi izpostavili.
Ko sem se dekletcu približal, je takoj stegnilo ročice proti meni. Malo sem jo poujčkal in potolažil. Toda spomnil sem se, da brez dovoljenja predstojnikov ni dovoljeno sprejemati najdenčkov: misijon je med sedanjo vojno popolnoma obubožal in dolge mesece ni bilo v blagajni niti za vsakdanji kruh. Zato sem najprej skočil nazaj na postajo, poiskal starejšega sobrata-misijonarja in ga vprašal ze svet. Seveda sem že vprašanje stavil tako, da sem pričakoval pritrdilni odgovor. Nato pa sem zopet odhitel k otročičku. Dvignil sem ga v naročje in izginil skozi cerkvena vrata. Za trenutek sem se z njim ustavil pred tabernakljem ter ga daroval Jezusu. Nato pa sva odšla po hodniku proti sirotišnici.
Spotoma sem se spomnil, da je prav danes godovni dan naše m. prednice. (V naši prefekturi delujejo luksemburške frančiškanke.) Glej, glej, to bo lep dar: novo varovanko ji bom poklonil...
Otroci, ki so se igrali na dvorišču, so me že opazili. Takoj so uganili, zakaj gre. Obkrožili so me in veselo vzklikali: “Mei-mei, mei-mei!. . . Sestrico smo dobili, sestrico!”" Mei-mei pomeni v kitajskem jeziku mlajša, sestra.
Pri vratih sem pozvonil in pričakal m. prednico. Komaj se je prikazala med podboji, že sem ji ponudil otroka v naročje z veselim voščilom: “Poglejte, živo cvetko sem vam prinesel za godovni dar!” To je bilo veselja in smeha! Takoj sva morala najdenko izročiti otrokom, ki so žarečih oči čakali okrog naju. ‘‘Mei-mei” je prenehala jokati, in ko so jo Se umili ter je dobila novo oblekco, je na njenem obrazku zopet zaigral smehljaj.
Naslednji dan smo se vsi zbrali v naši ljubi cerkvici. Ko sem prišel med gručo sirot, me je že čakala ena starejših deklic — botra, z najdenko, ki naj bi jo krstil. Začel sem s sv. obredom: prvič v kitajskem jeziku (doslej sem krščeval v latinščini), pa je kar šlo. Naš angelček je dobil ime Marija-Pacifika. Marija, v spomin na mojo mater, Pacifika pa po imenu m. prednice, kateri sem svojo cvetko
poklonil za god. Dekletce kljub slabemu zdravju še živi.
Da, izpostavljanje otrok je v kitajskih misijonih zelo pogosto. Navadno so te sirote deklice, saj zanje velja pregovor, “da niso vredne riža, ki ga pojedo”. Fanta Kitajec mnogo bolj ceni.
Vzrokov izpostavljanja otrok je ve6. Prvi je brez dvoma skrajno uboštvo. Starši vidijo v izpostavitvi rešitev, saj so preprißani, da v bližini misijona izpostavljenega otroka dobi v roke misijonar ali misijonska sestra. Žal mnogo najdenčkov prej konča lakote ali mraza, ali pa jih raztrgajo psi.
Drug vzrok je, da je otrok bolehen, navadno že tako na koncu, da bi doma gotovo umrl. Brez sredstev in v kitajski umazaniji ni lahko ozdraveti. Tudi ni čudno, da se bolezni, zlasti epidemične (tifus, griža...) ponavljajo mesec za mesecem, že samo pogled na ribnik za našim misijonom vam' pove dovolj: Kopica mater pere družinsko perilo, za njimi pride kdo drug in pere v stoječi vodi solato. Eni se umivajo, drugi si čistijo zobe in usta. Nato pride eden kiyangSkih mesarjev ter izpira v mlaki že itak smrdeče meso... Istočasno si na drugi strani ribnika bolniki izmivajo gnojne rane, neki možak pa pravkar meče v ribnik čeber ribje hrane — iz domačega stranišča. Voda je gosta nesnage in se preliva v vseh mogočih barvah...
Tudi bolne otroke torej starši kaj radi izpostavljajo. Na misijonu bo morda ostal pri življenju, če ne, bo pa pred smrtjo vsaj “umit”, kakor pravijo pogani svetemu krstu.
Mnogokrat mora nadolžni črviček od doma zaradi kakega spora med možem in ženo, mnogokrat pa je krivda v tem, ker je pač “rojen pod nesrečno zvezdo”. Praznoverje je na. Kitajskem na višku. V gotovih dneh rojeni otroci prinesejo sebi in domačim nesrečo. Zato morajo s pota in matere jih kaj rade oddajo v bližini misijona, da jih tako vendarle ohranijo pri življenju.
Nikdar in pod nobenim pogojem pa ne drži, kar sem včasih doma večkrat slišal: kitajske matere mečejo svoje otroke proč, ker jih ne ljubijo. Danes trdim prav nasprotno: materina ljubezen do otrok je na Kitajskem v mnogih primerih veliko večja, kakor pa pri nas. Saj ne dobiš kitajske matere, ki bi se branila otrok. V sleherni družini je cela kopica drobiža in to le od ene matere. Težko dobiš družino izpod petnajst članov. Tudi uboštvo jih doslej od tega daru božjega ni odvrnilo. Tako so lahko Kitajke zgled marsikateri evropski dami, dasi tudi pri nas ne manjka v Evropi častivrednih mater zgleda, ljubezni in žrtve.
'Ro Kitajček zagleda beli dan, je navadno
vedno na materinih rokah ali v ogrihjači nas njenem hrbtu. Redkokdaj je prepuščen sanr sebi. Kadar pa mati prav ničesar nima in si niti od ust ne more pritrgati za svojegau malčka, saj že sama morda tedne in mesecg-razen peščice riža ni okusila ničesar, potem ni čudno, da v izpostavitvi išče zanj zadnje-rešitve. . . Seveda ne smemo omalovaževati ostalih vzrokov, ki sem Jih omenil zgoraj,, zlasti praznoverja.
In kdo skrbi potem za te najdene sirote? Kdo drugi, kot dobra katoliška srca, ki podpirajo Družbo Svetega Detinstva. In misijonski dobrotniki, zlasti oni, ki darujejo za krst pogana. Mnogo je dobrotnikov misijonov, a žalibog še vse premalo. Saj minejo leta,, preden otrok dorasle in preneha živeti na. stroške misijona. Deklice se navadno omože s štirinajstim ali petnajstim letom. Tako se-ustanavljajo dobre krščanske družine, katerih otroci, že od malega versko vzgojeni, znajo-prav ceniti milosti naše skupne Matero Cerkve. Družine nekdanjih najdenčkov so žarišča lepega zgleda in navadno misijonarju najboljša pomoč pri širjenju svete vere. Mnogo sirot deklic se odloči tudi za redovniški stan in prav tako je že tudi precej najdenčkov pristopilo k Gospodovemu oltarju. V naši prefekturi deluje več kitajskih sester, kakor tudi kitajskih frančiškanov in svetnih duhovnikov domačinov. P. Pifko OEM
Kitajska je zanimiva dežela; velika po obsegu, številna po prebivalcih, privlačna po svoji pestrosti in raznolikosti. Mnogi celo trdijo, da je kitajska omika tako bogata, izvirna in pristna, da bo dobra izraba vseh zdravih in plemenitih sil, ki so v duši Kitajcev in kitajske kulture, obogatila zapadno kulturo in Cerkev. Po drugi strani pa se spet sklepa, da je na Kitajskem' vse slabo, da so to najbolj leni in koristolovski ljudje na svetu. brez smisla za višje duhovne dobrine. Ker niti tri leta še nisem' na Kitajskem, se vzdržim sodbe, eno pa že sedaj uvidevam: Kitajska jfr tako čudovita po svoji raznolikosti, da jo je težko spoznati. Je dežela nasprotij, kjer se srečujeta najvišja omika in največja nevednost, presenetljivost vzbujata olikanost in prijaznost, po drugi strani pa tudi skrajna neotesanost in surovost. Dobiš tako čudovite umetnine in stavbe, da se Evropa pred njimi skrije n. pr. cesarska poletna palača pri Pe-
Kaj bo neki iz teh otrok...
Jezus poti krvavi pot na vrtu tietzemanl.
kingu; a še več pa sočutje vzbujajoče revščine z ubogimi blatnimi kolibami. Eno pa le drži. Kitajska je dežela bodočnosti. Komunisti so to dobro spoznali in so vrgli vse sile na Kitajsko in zlasti na oblikovanje kitajske mladine. Kitajci se plode kot menda noben drug narod na svetu. Od vseh otrok, ki se rode na svet, jih odpade prav gotovo vsaj eno petino na Kitajsko. Sicer jih mnogo umre v zgodnji detinski dobi, vendar jih pa še kljub temu ostane sorazmerno več pri življenju kot pri drugih narodih v Evropi in Ameriki. Važno je torej, čigava bo ta mladina, ali božja ali satanova. V Severni Kitajski je že skoraj vsa mladina pod vplivonv komunistične vzgoje. V ostali polovici Kitajske imamo pa misijonarji še lahko velik vpliv na mladino. A je v veliki meri odvisno od misijonskega dela v zaledju, koliko otrok bomo mogli misijonarji dobiti pod svoj vpliv. Da bi slovenski katoličani rajši doprinesli svoj delež h katoliški vzgoji kitajske mladine, pišem te vrstice.
Kitajski otroci so ljubki in privlačni. Poleg naravnih lepot užijem največ veselja ob kitajskih otrokih. Ne malokrat sem že na tihem dejal s pesnikom Gregorčičem, ko se ir.'i je kak Kitajček odmikal: ‘‘Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angel moj. Le semkaj
k meni sedi, oko v oko mi gledi. Pogled je čist, oko mirno, v njem seva celo ti nebo, a meni v njem leskeče odmev že davne sreče.” Saj so res kitajski otroci navadno še bolj zamazani kot so naši; vsak s svečko pod nosom; s preklanimi hlačkami spredaj in zadaj; tako da se ni bati, da bi bile hlačke kdaj mokre in rumene. A v načinu igranja so bolj iznajdljivi nego naši, tudi radovednosti je v njih več: vse pretaknejo in pregledajo. Zanimivo jih je gledati, kadar se igrajo ali kadar stikajo za ptiči, murnčki itd. V igrah se kaže bistrost otroka. Tudi če ne bi bil sicer izkusil, bi že iz opazovanja, kako se igrajo, spoznal, da so daroviti, iznajdljivi otroci. Tudi evropske misijonarje kitajski otroci kmalu vzljubijo. Najprej jih seveda z zanimanjem opazujejo, kakšni so. Nato se jim pa začno kmalu bližati, kajti hitro nekam nagonsko spoznajo, da jih duhovnik ljubi. Komaj znajo govoriti, že vpijejo za duhovnikom: ‘‘šen fu” t. j. duhovni oče. če bi jim pustil, bi jih imel vsak dan dovolj v svoji sobi. A z g. Pokornom sva se takoj v začetku zavarovala; ker sicer bi duhovnikova stanovanjska soba imela dokaj neprijeten duh in tudi bi kmalu česa zmanjkalo. Zato otroke sprejemava vedno v pritličju. Ob najinem' prihodu v Lotang, so prihajali v župnišče še v večjem številu, nego sedaj. Kajti spoznali so, da se v župnišču ne bodo mogli samo igrati, ampak se bodo morali tudi učiti molitev in verouka. Cesto pa opuste stik z duhovnikom tudi zato, ker starši ne dopuste. Vendar pa nekateri, tudi pogančki — stalno vsak dan prihajajo v žunpnišče k verouku. Ko sem dva, ki sta bila že nad 12 let stara, pripravljal za sv. spoved, so nekateri drugi otroci prisluškovali in sami od sebe spoznali, kdaj greše. Včasih je kar smešno. Zgodi se, da priteče kak deček k meni ali k g. Pokornu, rekoč: ‘‘Oni deček je naredil greh, ker je grdo govoril, druge zmerjal.” Tako si včasih eden drugemu očitajo, da so naredili greh. — A to so vse le drobtine, ki jih moreva dati z g. župnikom otrokom. Za otroke Je treba ustanoviti šolo. Le tako duhovnik doseže, da jih dobi več skupaj, na katere ima stalen vpliv; obenem pa omogoči otrokom' osnovno izobrazbo:	da se nauče
brati, pisati. Otroci sami so že prosili g. Pokorna za šolo. O važnosti šolstva se sedaj na Kitajskem sploh toliko govori in piše, da misijonar ne more prezreti te potrebe, tudi če bi hotel. Kitajski kardinal Tien zahteva od vsake župnije eno ljudsko šolo. Zato tudi g. Jereb misli 1. 1949 odpreti na naših postajah tri ljudske šole. K temu lepemu delu lahko vsak slovenski katoličan z molitvijo in darom pripomore.	Janez Kopač OM.
RAZISKAVANJE TERENA
Kiangsi, dežela rižnih polj in ljubkih obrežnih dolin, vsa posejana s hribi in gorami, ki z ogromnimi skalnimi skladi zbujajo veličino in grozo obenem, je najlepša v jeseni. Ko takole proti koncu septembra začne pojemati poletna vročina in so dnevi vsi jasni, tako da se jasnina neba kar stika z visokimi kuangtunškimi, fukienškimi in kiang-skimi planinami, so izleti na te planine za kranjske misijonarje na Kitajskem pravi užitek. Res se ne morejo te kitajske gore kosati s slovenskim očakom Triglavom' niti po visokosti niti po lepoti, a vendar imajo nekam čudno privlačnost in grozo vzbujajočo veličastnost. V Kiangsi so nekatere gore kot ena sama ogromna skala, štrleča proti nebu. To je tej deželi tako svojsko, da kaj takega po drugih deželah nisem opazil. Včasih se voziš z avtom po gorski soteski in na obe strani ceste vidiš same velikanske skalnate gore, ki štrle v nebo in te izzivajo s svojo silno veličino, da čutiš vso svojo majhnost in grozo pred njimi. Kitajci nimajo veliko smisla za turizem, a Kranjcu je turizem tako priljubljen, da sredi dela za zveličanje poganskih duš še vedno najde čas za izlete v planine.
Ko sva z gospodom Pokornom prišla v gorsko župnijo Lotang, sva se najprej razgledala po trgu samem, ki leži v gorski kotlini, obdan od večjih in manjših hribov in planin. 'Nato so pa naju začele mikati planine. G. Pokorn je kot župnik še dostavil: “Treba je raziskati
Vstali Zveličar se da spoznati učencema
12 MI5DONAPJEVJH
D0Z1VUA3EV
teren.” Bili so zadnji septemberski dnevi, vročina je ponehavala, planine, kipeče proti jasnemu nebu in vse ožarjene od sonca, so pa vedno bolj vabile k sebi. Kdo bi se taki skušnjavi ustavljal, zlasti še, ker je treba raziskati teren in pregledati, kaj je onstran in okrog visokih planin!? — Bilo je lepo jesensko popoldne, ko sva šla raziskovati jugozapadno ozemlje obširne župnije Lotang. Ker Kitajci niso hribolazci, je bilo treba marsikje ubirati pot in prodirati skozi goščavo. Najbrže kitajski kmetje niso mogli razumeti najine neumnosti, kaj neki naju vleče v planine. A čim više sva bila, tem bolj sva si želela še više. Tako sva prešla več manjših hribov in dospela na sorazmerno najvišjo planino v bližnji okolici. Čudovit pogled! če morje s svojim večnim valovanjem in neizmernostjo zbuja posebna čustva občudovanja nad božjo vsemogočnostjo, pa moram priznati, da mi pogled s te gore ni zbudil nič manjše veličine o božji mogočnosti. Kajti ves svet pod menoj je bil kakor valovanje brezbrežnega morja, le da valov ni delala množina valovečih voda, ampak hribi in doline. Kar je obseglo oko, so bile same planine z vmesnimi dolinami. Nikjer ni bilo videti meja in konca hribov in planin. Bilo je, kakor da sem pogreznjen v silno valoveče morje, kjer se prelivajo hrib-je in doline pod menoj; zato so bila rižna polja in vasi, posejana po tem morju hribov in dolin, kakor okraski, kt so jih dodale človeške roke k Stvarnikovi umetnini. Mislil sem
si, kako bi ob tem pogledu slovenski pesnik Simon Jenko, ki opisuje lepoto sorškega polja, vzkliknil: “Kar oko ti seže, gore in goščava, sonce po hribovju žarke razsipava.” Tudi g. Pokorn je dolgo strmel v to božjo umetnino. Razkrilo se nama je tudi mnogo vasi, ki so posejane med planinami. Obema se je oglasila vest: ‘‘Tudi te duše bo treba poiskati in jim oznaniti evangelij odrešenja.” Meni se je pa še prav posebno vsiljevala misel, kako bi bilo lepo, ko bi nekoč v tej veličastni tihoti planin slovenske karmeličanke slavile Hoga in v sveti samoti klicale blagoslov iz nebes na prvi slovenski misijon na Kitajskem. Kar se danes sliši kot pravljica, bo lahko čez leta resnica. Zakaj pri Bogu ni nemogoča, nobena stvar.
Lep razgled s teh planin je g. župniku in meni zbudil novih skušnjav in radovednosti, kaj neki je na vzhodni strani Lotanga proti fukienškim planinam. “Tudi tam je treba raziskati teren,” je ugotavljal g. Pokorn. In res sva šla gledat čez nekaj dni tudi na vzhodno stran. Z pajvišjega vrha ob Lotangu sva zrla proti vzhodu. A proti vzhodu so se videle same valovite planine brez vasi in rižnih polj vmes; te planine so počasi prehajale v še višje planine province Fukien. Z zadoščenjem sva ugotovila, da tam ne bo treba iskati duš. če bi pa kdo hotel postati pisatelj resničnih in zanimivih romanov, bi pa gotovo šel tudi v fukienške planine, ki so zelo visoke in porasle z gostimi gozdovi, kjer
■'säe gospodujejo tigri, leopardi, sploh vse vrste -zverjadi In tudi roparji, ki prihajajo preko teh planin tudi v lotansko bližino in često ropajo trgovce na potu, zbujajo strah Lo-tančanom, slovenskim misijonarjem pa kličejo "v spomin zgodovino slovenskih rokovnjačev.
NAPAD NA HUDIČA
Ko sva si tako z gospodom.1 župnikom ogledala ves “teren” in si tudi župnišče za silo uredila, se je začelo vsakdanje delo: molitev, iskanje katoličanov, razlaga krščanskega nau-Ika otrokom itd. A ker je katoličanov malo, poganov pa ne moreš prisiliti, da bi poslušali tvoje pridige vsak dan, najde misijonar še vedno čas za razvedrilo. Tako sem si jaz do 3>ozne jeseni privoščil kopanje. Reka teče tik -ob župnišču in le dobrih pet minut hoda je treba, pa sem za plavanje na zelo prikladnem kraju. Reka privalovi iz hribov in se umiri ob veliki gorski skali in naredi nad 2 metra globok in nad 100 m dolg tolmun. Lotančani so dobri plavači, globoke vode se pa boje, zato se misijonarju ni bati, da bi ga pri kopanju v globoki vodi prišel vznemirjat kak nepoklican gost. Za Kitajce se kopalna sezona že proti koncu avgusta zaključi. Zame so kmalu vsi Kitajci v Lotangu vedeli, da se hodim kopat v oni tolmun, čudili so se, da me ni groza hoditi v oni tolmun in da se mi celo oktobra voda ne zdi premrzla. Pričakovali so, da bom v tisti vodi prej ali slej kaj iztaknil, če ne drugega, bolezen. A niso hoteli povedati, zakaj. — No, in res sem iztaknil, a ne bolezni, ampak nekaj povsem nepričakovanega. Bilo je prvi teden v oktobru. Vreme je bilo še vedno jasno in toplo, in takole popoldne, ko se je sonce uprlo v Lo-tangško kotlino, je bilo še kar vroče, zato so me hladni valovi lotangške reke še vedno mikali. Kot običajno sem se kopal takole okrog četrte ure, ko je voda najbolj segreta. Kopal sem se že dobro uro in večkrat preplaval tisti tolmun. A ker se je dan začel že nagibati in je sonce že zašlo za goro, sem se tudi jaz spustil preko tolmuna na drugo stran. A prav tedaj je pripeljal po valovih reke nek splavar hlode. Že nad 10 m pred menoj se je ustavil in me s čudno grozo opazoval. 'Jaz sem pa ravno priplaval k obrežnim skalam in hotel oditi na kopno. Tedaj pa oni splavar kakor blazen pograbi oni veliki leseni drog oziroma veslo, s katerim je poganjal po vodi hlode, in teče proti meni, da hi me pobil.Iz njegovega obraza je odsevala taka groza in srd in je izpuščal od sebe tako čudne vzklike, da sem dobil vtis, da je mož blazen in da ga je zastonj rotiti, naj me pusti pri miru. Splaval sem nazaj v najglobljo vodo kar je njega še bolj osupnilo. Začel Je iskati kamenje in ga metati vame, da bi me s kamenjem pobil. Zato sem1 moral plavati zdaj
pod vodo in spet na vrhu. Sam ne veni, kako bi se bila ta tragikomedija končala, da ne bi bil prišel mimo Kitajec, ki me je poznal in je tistemu možu dopovedal, da sem evropski duhovnik, naj se torej ne boji te vodne pošasti in me pusti pri miru. Možu je naenkrat izginila groza z obraza in nato sva se oba drug drugemu tako prisrčno smejala kakor da sva si največja prijatelja. Mož mi je hotel s svojim smehom dopovedati naj mu oprostim zlo namero. Meni je bila pa vendar uganka, zakaj me je Se pred kratkim hotel na vsak način pobiti.
Doma sem gospodu župniku zadevo omenil, a v bolj mili, šaljivi obliki, da bi mu ne zbudil nepotrebnih skrbi in da bi mi v bodoče ne zabranil kopanja. A čez nekaj dni zaslišim v župnišču v veži silen smeh. Celo resni g. Pokorn se je na vsa usta smejal. No, nek kristjan pride poročat o mojem dogodku. Povedal je, da imajo pogani v Lotangu živo vero, da je v tistem' globokem tolmunu zli duh. Kajti pred več leti so valovi prav tam nekega splavarja zanesli med tiste velike skale, ga izpodnesli, tako da je padel med skale tip pred tolmunom in nato je v tistem globokem tolmunu utonil. To je bilo prav tam, kjer je oni splavar tisti dan mene zapazil. Od takrat se tega kraja boje in vsi verujejo, da je v tisti globoki vodi zli vodni duh. Splavar je bil prepričan, da v moji podobi vidi hudobnega duha, ki ga je treba na vsak način uničiti. Ker sem plaval pod vodo in se spet prikazal na površje, je bil o tem še bolj prepričan. Kajti v svojem preplahu je mislil, da moja podoba izginja in se spet pojavlja. Vendar je imel še toliko poguma, da je tvegal napad na hudiča. Vso to zgodbo je oni splavar sam' razložil nekemu katoličanu z željo, da se meni razloži njegov neusmiljen napad name. No, ko mi je dobri katoličan vse to praznoverje razložil, sem tudi razumel tisti napad name.
Čeprav mi je ta dogodek povzročil nekaj strahu, mi pa sedaj nri širjenju vere zelo prav pride. Kajti kitajski hribovci so silno praznoverni in vidijo povsod zle duhove, hudiče. Da bi njim ti zli duhovi ne škodovali, prirejajo vse mogoče obrede, polne praznoverja. Zato večkrat porabim svoj zgled, kako sem bil napaden kot zli duh, da osmešim njihove vraže in praznoverja. Ker je dogodek po vsem Lotangu znan. pri katoličanih kakor pri poganih, so se že temu in onemu odprle oči, da bolj ceni našo sveto vero, ki temelji na pametnih razlogih, kakor poganska praznoverja ki vidijo povsod same strahove in hudiče brez kake stvarne, dejanske podlage. Zato hvalim Boga za doživeti napad na hudiča. ki mi je dal ponovno spoznati, kako resnične so besede sv. Pavla:	‘‘Tistim, ki
Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.’’
Se bo nadaljevalo. — Piše JANEZ KOPAČ CM
POSEBNO VELIKO VESELJE
LAHKO NAPRAVIJO MISIJONSKI PRIJATELJI SLOVENSKIM MISIJONARJEM IN MISIJONARKAM S TEM. DA JIM NAROCE IN PLAČAJO SLOVENSKE LISTE: “DUHOVNO ŽIVLJENJE” S “KATOLIŠKIMI MISIJONI” IN “SVOBODNO SLOVENIJO” ZA PRVA DVA LISTA STANE CELOLETNA NAROČNINA MISIJONARJEM 20 PESOV, ZA “SS” PA 30 PESOV. NAROČILA IN DENAR SPREJEMA UPR. ‘DUH. ŽIVLJENJA’

Kitajski vsakdanji vzklik: Le počasi, počasi
P. RUDOLF PIFKO misijonar OFM
Ker se že eno leto potim pri študiju kitaj-skega jezika in sem bil že nekajkrat v strahv da bom zlomil jezik, naj enkrat spregovorim besedico o tem “misijonarjevem križu’’. Saj sem zdaj vsaj prve težave pustil za sabo in dobil celo dovoljenje za spovedovanje, kar pa je kljub jeziku lažje kot sem mislil. Kitajci se namreč spovedujejo po določenem obrazcu in vedno v istem vrstnem redu naštevajo svoje pregreške. Tako je spovedniku z marsikaterim nerazumevanjem prizanešeno.
Da, nesrečna kitajščina! študij tega jezika je za misijonarja gotovo najtežja stvar. Saj ni med njim in drugimi jeziki najmanjše podobnosti. Res, da kitajščina skoraj ne pozna slovnice; toda prav zato je še trši oreh. Kajti če ne postaviš besed v pravilno zvezo, te razen Boga ne bo nihče razumel. Osebek, povedek... pa še tu je včasih izjema. Zato je dolgo nemogoče Kitajca povsem razumeti, prav tako pa tudi Kitajec zelo težko razume tujca.
Največje težave delajo sprva vsakemu miši jonarju-začetniku (pa naj je napravil po rimskih univerzah še toliko doktoratov, na Kitajskem je zopet ABC-učenček) različni toni. Danes so v rabi štirje. Skoraj vsako kitajsko besedo — ali bolje rečeno: zlog — lahko zapoješ v štirih različnih tonih. Seveda je pri vsakem tudi pomen besede drug, dasi pisava ostane ista. še huje pa je, kadar moraš uporabljati besede (In teh je tudi cela vrsta), ki se skoraj enako, za las podobno (za tujca torej enako’’, kajti naše uho razlike dolgo ne zazna) izgovarjajo, dasi različno pišejo.
En sam “enostavni”,vsakdanji primer! Besedica CIN pomeni v prvem tonu: prt, brisača, zlato, sedaj, fund (utež), mišica, živec, sorodnik. V četrtem tonu pa: blizu, bližati se, pred kratkim, izčrpati, prepovedati, močan. Zraven pride še drugi ton, ki da zlogu pomen: marljiv, dočim pomeni v tretjem tonu izgovorjen zlog po naše: nujno. Pa to je le nekaj glavnih pomenov, katerim se pridruži še cela vrsta stranskih. — če pa ČIN samo malo drugače zaviješ ter na koncu dahneš komaj slišni G (torej: čINg), dobiš v prvem' tonu pomen: molitev, veke (pri očesu), prestolnica, duhovit, kristal. Ostali toni spremene besedo v: spoštovati, opozoriti, važen, ogledalo, svetloba, vodilo, čist, snažen, zadeva, povabiti, prosim, vodnjak, imeti usmiljenje, ustrašiti se, pomiriti se, zvest, resničen, mesto, popoln, državno vodstvo itd. . .
Saj naštevanje nima pomena. Kdor imai. veselje s kitajščino, naj pride k nam, pa bo-, zanj poleg študija zanimivega jezika tudi drugega dela dovolj!
Da se Kitajec vsakemu (?) dvoumju izogne, rabi navadno za vsako besedo dva sorodna izraza. Tako izginejo prve težave, kajti če-enega ne razumeš, boš morda vsaj drugega, pravilno ujel. Ali pa ti pove n. pr.: JIN KAJTI in hoče s tem reči: Besedico JIN hočem1 uporabi v zloženki JIN-KAJ (morati), čfe-se ti posveti, kaj želi od tebe, dobro, če pa še debelo gledaš, ti takoj nastavi dlan in že-čečka nanjo s prstom druge roke, kaj je-mislil povedati. Seveda znajo pisati le šolani ljudje, po deželi težko najdeš pismenega človeka.
če že posamezne besede s svojimi številnimi pomeni delajo misijonarjem take težave, kalil šele celotni stavek! En zlog izgovoriš v napačnem tonu ali pozabiš naznačiti kak dah> na koncu zloga, pa dobi vse, kar si hotel izraziti s stavkom, popolnoma drug pomen. Vsak kitajski misijonar je bil gotovo že večkrat v zadregi. Ta kitajščina, da bi jo koklja!
Le poslušajte! NI (v tonu 3)-CO (4)-ČU (3) - čAO (4) pomeni častni poklon nad-pastirju: Ti si škof! — Ohrani stavek kot je,, le tretji zlog — nesrečni ČU — izgovori v prvem tonu! In kaj dobiš? Hudo kitajsko-psovko: Ti kruliš kot svinja!
V kitajskem- očenašu molimo: ngo-ten-wan-r ■—- daj nam danes naš vsakdanji kruh. Prav hitro namesto tega razumeš: Mi pričakujemo, fantka (novorojenčka).
K misijonarju je prišla zgledna kristjana. Debelo jo je pogledal, ko je slišal iz njenih ust prošnjo, da bi ga rada za moža. Vprašat’ jo je še enkrat in spoznal zanko kitajskega jezika: žena ga je prosila samo —i za blagoslov. — jn iz prošnje nekega kmeta, če sme-pokositi misijonski travnik, je misijonarjevo-uho napravilo vprašanje: Ali smem k obhajilu, dasi sem že zajtrkoval?...
Podobnih primerov je nešteto, ne le v prvih-letih misijonarjenja. še huje je, kadar misijonar v najboljši volji zine kako robato ali celo bogokletno. Saj je za več naših svetih-imen isti kitajski izraz. Zloženka ŠIN-ŠIN' pomeni lahko Sveti Duh, Srce Jezusovo, Evharistija; obenem pa tudi: svet, v duhove-verovati, popotnik, telo in —nevesta...
Lahko si predstavljate obraz misijonarja^ ko je po krščanskem nauku od svojih ver—
Zamorska žena z nakitom
Zamorski otroci, ki so videli Stanieya, prvega belca, ki je šaril po njihovi domovini, danes še niso dopolnili sedemdesetega leta. Misijonsko delo se je začelo v Helg. Kongu komaj pred 60 leti. In vendar šteje ta dežela danes vsaj toliko katoliško krščenih kot vsa Kitajska, ona Kitajska, ki je imela že leta 1300 v Pekingu katoliškega nadškofa.
Tolažljiva zgodba čudovitega napredka katolicizma v osrčju Afrike je v svetu že dolgo
BODOČNOST SV. CERKVE
poznana. Ne da bi jo na tem mestu ponavljali, skušajmo pogledati nekoliko v bodočnost na podlagi številk.
Dejstvo je, da spričo stalno naraščajočega števila vernikov misijonarji Bel. Konga omagujejo. Pred petdesetimi leti je prišlo na vsakega povprečno 10« krščenih; danes jih ima 1700. Toda tak povprečni račun ni točen. Kajti številke se v posameznih vikariatih zelo spremene. Vprav v misijonih, ki najbolj uspevajo, je pomanjkanje misijonarjev naj-občutnejše. Med 2S samostojnimi misijonskimi postajami jih je 10, v katerih pride na enega misijonarja nad 2.000 katoličanov, in v vikarjatu Urundi celo 4.400. Za pravilno presojanje položaja je treba pri teh odšteti vse misijonarje, ki so zaposleni po šolah, upravi, tisku ali ki so, ostareli in obnemogli, prisiljeni počivati, če upoštevamo, da se normalno računa tisoč vernikov na enega duhovnika, pridemo do zaključka, da je tako bogato blagoslovljeno misijonsko delo v Bel. Kongu povzročilo težko krizo v misijonskem položaju te dežele.
Ali naj se tolažimo z dejstvi in čakamo? Ali naj delo evangelizacije popusti, češ poganstvo bo samo itak propadlo in črnci bodo sami iskali potov za sprejem v katoliško Cerkev. Nikakor ne! Kongo ne more čakati.
Kje najti rešitev? Odgovor je enostaven: treba je več misijonarjev. Toda kje jih vzeti?
V Kongu samem? Trenutno deluje s 1581) belimi misijonarji 243 domačih duhovnikov. Poleg teh je v petih tukajšnjih bogoslovjih 372 kandidatov za duhovništvo. To število bogoslovcev je zelo visoko, kajti polovica ka-
nikov zvedel, da jim je — v dobri veri, da jim razlaga o lepem zgledu — govoril o javni ženski... Ista zamenjava Se je zgodila misijonarju, ki je po dolgem misijonskem potovanju zvečer ves truden poprosil za novo posteljno perilo, pa ga je katehist napak razumel. Nesrečna besedica več usodnih pomenov: ČI-C!
Ko se v uho priseli čut za različne tone, je najtežja uganka skoraj rešena. Skoraj, pravim, kajti popolnoma ne bo rešena nikoli. Celo študirani Kitajci se včasih med seboj ne razumejo in si morajo pomagati s pisavo po dlani. Poleg tega pa ima vsaka pokrajina, da, celo vsako večje mesto, svoje narečje, ki se že od sosednjega popolnoma razlikuje. En
Kitajec reče NGO, drugi pa MA in oba mislita eno in isto — jaz. Skoraj nemogoče pa je razumeti ženske. Te niso nič v družabnem življenju, saj je njih skrb le za domače ognjišče in številni drobiž. Menda je že na sosedovem dvorišču ne razumejo, kaj šele ubogi tujec!
Vendar pa moram pri vsem tem povedati, da se mi zdi kitajski jezik od vseh tujih jezikov najlepši. Ne samo od sile zanimiv, terr.'-več tudi lepo pojoč, izredno zvočen je. In ko enkrat prebredeš prve težave ter se polagoma poglabljaš v kitajsko izrazoslovje, je kitajščina naravnost užitek. Kitajec namreč popolnoma drugače izraža svoje misli kot mi, razumski Evropejci. Njegovi izrazi so do
V BELGIJSKEM KONGU
toličanov Bel. Konga so novokrščenci, ki niti deset let še ne živijo v sv. Cerkvi. Toda mislimo si, da bodo v desetih letih vsi zgoraj omenjeni študenti bogoslovja postali duhovniki. kar je seveda nemogoče. Imeli bi v tem primeru »72 duhovnikov več, kar zdaleka ne zadostuje niti ne za 850.000 katehumenov ki sc pripravljeni na sv. krst. Dejansko naraste število katoličanov letno za 130.000 do 150.000. Odpomoči je torej mogoče le na en način: treba je brez oklevanja in zamude poiskati novih misijonarjev-duhovnikov v Belgiji ali kjerkoli.
Ali tudi izven Belgije? Da. Misijonarjev-fuhovnikov šteje Belg. Kongo v tem hipu 1500, to ie 1240 Belgijcev in 323 drugih. Vseh misijonskih delavcev skupaj, misijonarjev, mis. bratov in mis. sester je 3054, od katerih 3100 Belgijcev in 704 ostalih. To je res že nekai, a še daleč premalo, kar se še posebno pokaže, če pogledamo k protestantom. Po statistiki iz leta 1044 vemo, da je tedaj znašalo skupno število protestantskih misijonarjev v Kongu 1284, in to 15 Belgijcev, 000 Američanov, 425 Angležev in 100 Švedov, da ne omenjamo še nekaj manjših skupin. Primerjajoč te številke, ne moremo drugače, kot da kličemo po misijonskem delu hrepenečim dušam vsega sveta:	Pridite
vsi; pridite čimprej; 0,000.000 Kristusa žejnih duš vas bo z odprtimi rokami sprejelo. — Koliko slovenskih gorečnežev bo sledilo temu vabilu.
Nekaj številk v primerjavo položaja v Belg. Kongu in na Kitajskem.
Belg. Kongo ima 3,281.510 katoličanov, Kitajska 3,258.530, A dočim ima Kitajska
črnec-vojak v Belg. Kongu
5.087 duhovnikov, jih ima Belg. Kongo komaj 1.812, tako da pride na Kitajskem 1 misijonski duhovnik na 500 katoličanov, v Kongu pa na 1.700 katoličanov. Kitajska ima 820 bogoslovcev, Kongo le 372. Misijonark je na Kitajskem 0.7<8I in pride ena misijonarka na 480 kitajskih katoličanov, v Belg. Kongu pa je le 2.207 misijonark in pride ena na 1.400 katoličanov.
Br. Marcel Kerševan CM.
skrajnosti vljudni, če vpraša n. pr. po številu družinskih članov, se bo njegov stavek glasil takole: “Ni-cei-vuli-ju-hao-to-šin-či-van? — Koliko ljudi jč pri vaši hiši riž?” Starše vpraša Kitajec po otrokih le: ‘‘Kako gre vašemu zlatu?” In na vprašanje po starosti slišiš iz kitajskih ust vljuden odgovor: ‘‘Na svetu sem preživel nekoristno že toliko in toliko let. . .”
Da, srečna kitajščina! Koliko uric vzame misijonarju, koliko zaprek mu stavi na pot! Vendar mu preko vseh težav pomaga zavest, da mu stoji ob strani On, zaradi katerega je zapustil ljubljeno zemljico materine govorice, sprejel za svojo novo domovino širno Kitajsko ter tako sanv postal Kitajec med Kitajci.
Kakor pa je za nas kitajščina španska vas, tako si tudi Kitajec pri izgovarjavi naših besed pošteno lomi jezik. Da bi mogel izgovarjati vsaj naša imena! Kaj še!... Zato pa dobi vsak misijonar v kitajskih misijonih takoj ob prihodu novo ime. Navadno ti ga izbere kak sobrat-domačin; seveda po resnem razmišljanju, navadno z ozirom na kako tvojo lastnost ali posebno vidno potezo tvojega značaja. Kaj debelo sem pogledal, ko so mi čečkali s čopičem po papirju (Kitajci ne poznajo peresa) nekaj nerazumljivih znakov in mi končno povedali, da bo odslej moje ime: P. Lu-ton-fu. Po naše bi rekli najlepše: Trda zemlja, polna sreče... Tako stoji odslej pisano na moji kitajski vizitki.
Kadar se bližajo komunisti...
Piše s. Anica Miklavčič, Kitajska, Sensi, 21). februarja 1040.
Prvikrat Vas pozdravljam v Vaši novi domovini Argentini. Zadnje pismo sem Vam poslala še v Rim, ne vedoč, kdaj se preselite. Kako sem se torej začudila, ko nekega dne prejmem “Katoliške misijone”, tiškane in izdane v Južni Ameriki! S kakim veseljem sem jih sprejela! Hvala, da ste se spomnili z njimi tudi mene, uboge misijonarke, v tein skrajnem kotu Kitajske, kjer živim med visokimi hribi in se razgledujem s “Katoliškimi misijoni” v roki daleč naokrog po svetu po mojib bratil-, in sestrah. “Katoliški misijoni” so mi edini slovenski list, edini slovenski prijatelj, s katerim se pogovarjam, kateri mi prinaša novo slovensko življenje. Ko berem v listu o veselem snidenju novih slovenskih misijonarjev in misijonark po velikih mestih misijonskih krajev, začutim kar nekako domotožje, ko sama takega snidenja nikdar ne doživim, železnica še ni stekla do nas. Včasih uboga človeška narava to ločitev od dragih precej trdo občuti, a tedaj je žrtev še večja, prilika za darovanje samega sebe, Bogu še dragocenejša.
Marijine družbenice iz Trsta me vabijo, naj bi še kaj poročala v “Katoliške misijone”. Pravijo, da zelo rade berejo ta list, da so bile vesele mojega poročila in moje slike v njem. A moja slovenščina je vedno slabša. Tolaži me. ko berem v “Katoliških misijonih”, da tudi drugi slovenski misijonarji in misijonarke, ki že kakih 1« ali 2» let delujejo sami med tujci, težko pišejo slovenski. Pozabiti slovenskega jezika ni mogoče, a pisanje je druga stvar. Vendar naj poskusim spraviti kaj skupaj, s prošnjo do Vas, gospod urednik, da dopolnite in popravite.
Vem, da mnogi žele kaj vedeti o mojem predragem bratu p. Albinu, o katerem sem zadnjič omenila, da je v nevarnosti pred! komunisti. Res, dolgo so se tamkaj borili, a končno'jeJ tudi mesto 1/oyang padlo v roke rdečih, in sicer aprila 1948. Brat mi je o tistih strašnih dneh napisal pismo, ki sem ga na čudoviti način dobila srečno v roke. Rilo je pa to pismo zadnje od njega. Sedaj je vsaka zveza z lijim pretrgana. Pošta ne sprejema več pisem za'kraje, kjer so komunisti gospodarji. Kar mi brat piše o ravnanju "komunistov, je žalostno. Z Evrope! v začetku ne ravnajo preveč grobo, a kolikor bolj se entrdijo, toliko neznosnejši so. Misijonarji se
najprej potrudijo rešiti sestre misijonarke. Tako so morale naše sestre, ki so imele v Loyangu lepo cvetočo bolnišnico, na zapoved višjih predstojnikov vse pustiti in oditi. Misijonarji so bolj prosti in se skuša vsak po svoje jeguljlti med komunističnimi ovirami. Tudi moj brat je ostal na mestu in skuša reševati, kar se rešiti da . . Vsaj v začetku se še lahko nekaj dela, a potem vedno manj. Misijonske šole so že komunisti prevzeli v svoje vodstvo in le tako mladina v njih rokah, s tem pa tudi bodočnost . . .
Me smo bile že tudi čisto na tem, da zapustimo naš misijon. A najlepša hvala ljubemu Bogu, da nas je pustil v predragem misijonu, kljub veliki nevarnosti, ki nam je pretila. Meseca avgusta 4948 so se komunistične čete že tako približale našim krajem, da je ljudstvo iz strahu pred njimi na vse strani bežalo in je bilo mesto skoraj prazno. Tudi me smo dobile od višjih predstojnikov nalog, da takoj zapustimo naše misijonsko polje in se vse skupaj podamo v daljni Honkong, kjer je središče naših misijonov in kjer so nas že čakale naše drage sosestre, begunke iz Loyana. Vse je bilo že pripravljeno za ta odločilni korak. Spravile smo vkup svojo malo prtljago in dan za dnem čakale ter se s solznimi pogledi ozirale na nebo ter prisluškovale, kdaj pribrni nad mesto letalo, ki je bilo napovedano, da nas odpelje proč od tako dragega nam misijona. Kako težko je bilo, zapustiti vse, kar so sestre v petdesetih letih s tolikimi žrtvami in sredi takih težav pridobile in ustvarile na tem misijonu. Zato je v vsakem srcu tlela vsaj iskrica upanja, da se morda le kako obrne, in da še naprej ostanemo na misijonu. Jaz sem bila skoro prepričana, da se bo obrnilo. Koliko so naši kristjani in tudi pogani premolili za nas tiste dni! Zlasti, ko se je ravno bližal praznik Marijinega Vnebovzetja, so kristjani vse mogoče obljubljali nebeški Materi, da jih usliši vsaj na svoj tako zmagoslavni praznik in jim pusti misijonarke. Prav tako naše uboge sirote, ki so se cele dneve vrstile v vedni molitvi za nas. In naših 60 starčkov, ki nimajo na tem svetu drugega bitja, kot sestro misijonarko, ki zanje dela In skrbi, veste, kaj so storili ti slepi, glnhi, nemi in kruljavi? Spravili so skupaj toliko denarja, da je bilo za eno sv. mašo, ki jo je potem pater misijonar daroval v ta namen, da bi misijonarke ostale na misijonu. In glej, neverjetno, a resnično: Prav
GO
zadnji dan je prišel tplegram naravnost od apostolskega internunčija za Kitajsko mons. Ttiberija, z besedilom: “Noben naj ne odpotuje! Ostanite na svojem misijonskem polju in delajte naprej!” Lahko si mislite, kako neizrecno smo bili veseli. Tisti večer smo samo prepevale, in sicer tako vneto, da so nas slišali daleč naokrog. V trenutku je bila vsa naša prtljaga narazen in vsaka stvar na svojem mestu, med tem, ko smo preje porabile cel mesec, da smo znesle skupaj najpotrebnejše reči. . . Res, velika milost za nas to, da smo mogle ostati, zlasti če pomislimo na misijone, kjer so morali vse zapustiti in bežati, ker jim je tako velela pokorščina.
Nam in meni j<> bila ta žrtev zaenkrat prihranjena. Tako mi ostane upanje, da nam v bodočnosti Gospod pripravlja še nekaj lepšega, večjega v svojo čast in slavo, morda celo mučeniško krono. . . Ko sem Vam zadnjič pisala, sem bila tudi na to pripravljena, ker je zelo slabo kazalo. A tedaj še ni bil čas za to milost, ki vsak dan zanjo Boga prosim. Preliti kri za Jezusa, to bi bila zame največja sreča, saj me je prav ta želja po nmčeništvu ganila, da sem postala misijonarka. V nekaterih življenjepisih svetnikov beremo, da so se celo življenje pripravljali na mnčeništvo, a ga potem niso dočakali, če ga tudi jaz ne dočakani, sem pa tudi zadovoljna, s toliko večjim vsakdanjim in neprestanim trpljenjem do konca življenja zadostiti mojim željam po žrtvi za Njega, ki ga ljubim.
Toda, zakaj tako veliko hrepenenje po nmčeništvu? Ni bolje, dolgo živeti in delati v čast božjo?
Rada bi o tem spregovorila nekaj besed onim, ki si predstavljajo misijonsko življenje nekam poetično, žrtev, ki jo vsaka misijonarka daruje Jezusu ob slovesu svojih dragih, je velika, a ne še popolna, čakajo jo še večje žrtve, morda take, da ni nanje nikoli mislila. Kolikokrat si je morda predstavljala živi ;enje polno zunanjih uspehov. S križem v roki hoditi od vasi do vasi, pridigati, poučevati in krščevati. . . oh, kako lepo, kako imenitno. V siju teh uspehov je vsaka žrtev že vnaprej premajhna. Toda misijonsko delo take vrste je danes skoro povsod nemogoče. — Kolikokrat si je morda predstavljala misijonsko življenje v mali, no pol podrti misijonski šoli. Obdana od velikega števila malih otrok, povečini najdenčkov, umazanih In raztrganih, 'misijonska sestra čuti, da Je srečna... Z materinsko ljubeznijo zanje skrbi, jih poučuje o Bogu, in ko vidi, da se te duše Jezusa in Marije oklepajo, kaj hoče
še več. . . 'srečna, dosegla je svoj cilj! — Brav gotovo si je misijonsko življenje predstavljala v kaki bolnišnici.. Zares srečna sestra, ki ji je Bog naklonil ta način misijonskega delovanja. Kadar zadevajo človeka telesne tegobe, mu je duša bolj voljna poslušati tolažilno besedo o Bogu, o nebesih, o Kristusu in o svetem krstu. . Res, v takem misijonskem okolju se včasih žanjejo bogati sadovi.
Toda ni dano vsaki misijonarki tako hvaležno misijonsko polje. Mnogokrat je njeno delo povsem drugega značaja. Predstavljajmo si lepo šolsko poslopje, s srednjo šolo, polno deklet od 12 <10 20 let, ki so domala vse poganke, brez vere, a polne zmotnih, praznili življenjskih nazorov, kateri jih vabijo, da prosto, brez vsakih ovir uživajo svojo mladost. Tudi za učenje večina nima pravega smisla. V šolo hodijo, ker je to moderno. Pa je to misijonska šola, a misijonarka v njej ne uči s križem, ampak s knjigo v roki ter razlaga cel ljubi božji dan, leto /a letom z nemajhnim potrpljenjem in prizadevanjem razne svetne vede, ne božjih resnic, nič katekizma. Ni namreč še prišel čas, da bi smele v tem kraju javno razlagati v šolah katekizem, ker šola ni izključno v rokah misijona, ampak v rokah po večini poganskih učiteljev in poganskega vodstva. Joj, koliko rajši bi misijonarka ta mlada dekleta učila krščanskih resnic o življenju, kakor pa jim vtepala v glavo angleščino! A ni to mogoče. Tako pa le z žrtvijo deluje in vpliva na ta dekliška srca: vsaka beseda, vsaka misel, vsak utrip srca, združen z dobrim, nadnaravnim namenom, je kakor tiha molitev za te kitajske duše. Vsaka še tako drobna prilika pride prav, da se tu in tam neopazno zaseje dobro seme Resnice, ki bo morda z božjo milostjo čez leta obrodilo kak sad. in tako je moje misijonsko delo:	v
kitajščini učim angleščino kitajska dekleta, leto iu dan. Ne doživim nobenega spreobrnjenja, ne krstim nobene deklice, ampak samo učim, učim. . . Včasih kar zavidam moje sosestre, ki delujejo v bolnišnici, kjer res mnogo duš rešijo. A tolaži me, da vršim voljo božjo, ki se mi razodeva po predstojnikih, in da tudi s tem delom, ki ga imam, doprinesem vsaj mal, pa vendar potreben delež k celotnemu misijonskemu prizadevanju tukajšnjega misijona. Res, da ves dan posvečujem tem dušam, med katerimi živim, vendar se mi zdi, da je to moje delo vse preneznatno, in zato si želim z mučeništvom dopolniti to, kar nedostaja mojemu življenjskemu delu.
MISIJONARJU PIŠEJO
IVAN KEŠPRET IZ TIRUPATTURJA POROČA
Indija, 31. dec. 1948.
Trenutno se nahajam v Madrasu, kamor so me poklicali za nekaj dni. Moje stalno bivališče, kakor tudi Juričevo je Tirupattur, kakšnih 200 kilometrov od Madrasa oddaljeni trg, kjer imamo zavod za aspirante obeh vrst. Pomislite, letos jih je nad 200. Odslej jih bo vsako leto kakih 25 odšlo v noviciat. Hvala Bogu, indijska inspektorija dobiva vedno bolj indijsko lice. To je velikega pomena. Zdi se, da to delo tujih misijonarjev vedno bolj otežkočeno, med tem ko bo domača duhovščina, katere je zdaj že dve tretjini, z veliko lahkoto prodirala med svoje ljudstvo, ki ga dobro pozna.
Zanimalo Vas bo gotovo, kako se počutimo in kaj pravzaprav delamo. — Kakor veste. je Ignacij Kustec ostal v Bombaju, mi trije pa smo jo ponihali na jug. Tam so nam takoj odkazali naše prostore in naša dela. Ludvik Zabret je odšel v Kotagiri. midva z Juričem na v Tirupattur. kjer je takorekoč središče naše in-spektorije. Z vso silo smo se lotili angleškega, jezika. Mene so celo že po desetih dneh postavili za asistenta — to samo za čas duhovnih vaj drugih sobratov. To bi se smejali, če bi slišali, kako sva jo z Brankom klatila. Vendar naju ni bilo prav nič sram’. Skraja je skoraj vsaka veseda napačna, nozneje, s stalnim ponavljanjem, pa se le uspe. So tukaj nekateri Spanci, ki niti po dveh letih niso toliko napredovali kot midva vf šestih mesecih. Naj bo povedano, da to ni najina zasluga, ampak božja, ker Bog je nam Slovanom podelil več zmožnosti za učenje jezikov.
Torej, z mojstrom Juričem se nahajava v Tirupatturju. on kot mizarski šef. jaz pa kot insnektorijalni fotograf Kako prijetno zveni ta naslov, kaj? Vendar je veliko več lepote v besedi, kot v tem, kar je z njo v zvezi. Koliko nočnih ur moram prečuti. da lahko vsem ustreženi. Predstojniki vedno boli spoznavajo važnost fotografije. Na stotine jih odpošiljamo v inozemstvo. Zdaj pravkar pripravljamo slike za
dve reviji. Prva bo kazala pestrost življenja v Tirupatturju, druga pa salezijanskega pomočnika (brata laika) v pravi Don Boskovi luči. Tukajšnji domačini namreč nič preveč ne cenijo ročnega dela. Treba jim je povedati, da pomočnik ni nikakšen “kuli”, ampak v prvi vrsti vzgojitelj. — Poleg fotografiranja tudi precej potujem. Kjer koli je kakšna važna stvar, pokličejo Bro. Johna, da ovekoveči slavnostne dneve. Zdaj sem na primer za 4 dni v Madrasu, kjer naše sestre obhajajo 24 letnico njihovega dela. Vožnje so zelo utrudljive, ker je skoraj zmeraj treba potovati nad 200[ km. Snoči sem n. pr. ob 11 uri odšel z doma in ob 5 zjutraj prišel v Madras. Polovico poti sem zaradi natrpa-nosti moral stati. Rad bi Vam pokazal sliko kupeja. Indijec je po srcu dober, vendar olike se nikjer ni učil. Sedijo kar po tleh. pljuvajo kot stari či-karji: človek se kar dviguje, ko vidi njihova rdeča usta. žvečijo namreč neko listje, od katerega se na zobeh nabere polno rdeče nesnage. To napravi strašen vtis, posebno pri ženskah. Raje hi gledal gnojišče, kot tak obraz. Pa kaj hočemo. vsemu se ho treba privaditi. Pod to zunanjo umazanijo se skrivajo duše, katerim je treba pomoči k rešitvi.
Vidite, dela mi ne manjka, čas beži, da se ga skoro ne zavedam. Veliko veselja mi delajo urice, ki jih prebijem s fanti, če še ne veste, Vam moram povedati, da sem tudi asistent 30 najmlajših aspi-rantov-študentov. Nekateri od njih bi še skoro potrebovali materine oskrbe. Z njimi moram biti zelo potrpežljiv, pa vseeno koma.i čakam, da lahko grem med nje. Salezijanci pomočniki dobivalo vedno več ugleda med temi črnkastimi obrazki. Kar ne morejo se načuditi spretnosti in izvež^a-nosti vsakeva nrl svnif stroki. Jaz se ne morem bogve s čem pohvaliti, kajti leti fotograf, ni nič kai posebnega, in iaz niti ne vem. kako sem sploh do tega nrišel (Morda mi m pokoini G. Lambizar posredoval to delo kateremu sem včasih stojalo nosil.) Vendar.
ko se prikažem z aparatom, vsi postanejo neumni, in vsak želi biti čim večkrat portretiran.
O Juriču moram reči, da je spreten in ugleden mizarski mojster. Svojo delavnico je postavil čisto po jugoslovanskem sistemu. Nabavili so mu že precej strojev, vendar je še vedno nenasiten. Hoče vedno več in več, da bo bolj moderno.
Rad bi še kaj povedal o Indiji na splošno. Zanimivosti je toliko, da smo v začetku kar buljili. Pravim, v začetku, ker zdaj po enem letu je naš '■ut ž.e nekoliko otopel in nam vsaka reč ne zbuja več pozornosti.
Koliko let bo še treba, da bo Indija postala življenjsko dostojna, če se lahko tako izrazim. Ob svežem zraku svobode se bo morda le zbudil v njej čut in želja po nekoliko višji kulturi, človeku, ki pride od zunaj, se zdi, kot da bi bilo vse zakleto. Nagi otroci, kuštrave postave, mršave krave, koze, črni prašiči, psi z obgrizenimi ušesi, osli s polomljenimi tacami, to je vsakdanji prizor indijske ulice. — Kakor sem' že omenil, je Indijec po srcu dober in miroljuben, vendar precej len in starokopiten. Za življenjsko udobnost ne skrbi preveč, živi iz dneva v dan, kot so živeli njegovi pradedje pred tisoči leti. Plug je prav takšen, kot ga je verjetno Buda rabil za razbrskavanje svojih riževih polj. Riž je Indijčeva vsakdanja hrana, če mu je sreča mila, si ga privošči trikrat, če ne, vsaj dvakrat na dan. So pa tudi premnogi, premnogi, ki jedo samo enkrat na dan. Indija je bogata dežela, vendar pa njenega bogastva radi zaostalosti še ne znajo izrabiti. Zato ni čudno, da 400 milijonskemu narodu trda prede za vsakdanji kruh. Sonce je vedno žgoče, najbolj v aprilu, maiu in juniju, žarki, ki so za Evropejca hudi in velikokrat tudi smrtnonosni, so Indiji v veliko korist. Gorje. če sonce ne bi pomorilo milijonov bacilov po kupih nesnage Kljub temu zaradi kužnih bolezni včasih izginejo cele vasi. Kuga in kolera sta vedno na delu. Nasa in-
spektorija ima v pravilniku, da morajo vsi sobratje in gojenci enkrat na leto prejeti injekcije proti tem boleznim.
Božanstev je na tisoće. Zato si je> lahko izbrati boga po svojem srcu. Krava — pravijo — je bivališče 300 bogov. Zato jim je sveta, kakor tudi
Morda ne bo napak, če v naslednjem' objavimo nekaj sodb o ‘‘Katoliških misijonih”, kakor so nam jih sami od sebe v svojih pismih iz zadnjih mesecev javili naši bralci:
Chile: “Zelo sem bil vesel, ko sem prejel najprej prve štiri številke in pred kratkim še zadnji dve številki lanskega letnika “Katoliških misijonov”. Naravnost presenečen sem bil nad njihovo lepo obliko in še bolj nad bogato vsebino. častitati Vam moram k tolikemu uspehu — saj gotovo ni to lahko delo sredi tujine. — Kakor so bili “Katoliški misijoni” že v domovini -eden najbolj priljubljenih verskih listov tako in še bolj, mislim in upam, jih bodo vzljubili vsi naši. širom' sveta raztreseni rojaki. Vsakdo, ki jih bo videl, jih bo naročil in jih potem z veseljem prebiral. Zakaj? Prvič že zato, ker je to eden izmed redkih listov, pisan v lepem, domačem jeziku. Kako si človek sredi mrzle tujine od časa do časa zaželi vsaj brati, če že ne more slišati slovenske besede! In drugič:	“Katoliški
misijoni” prinašajo poročila naših slovenskih misijonarjev iz vseh misijonskih dežel. Vsakdo ima sedaj med misijonarji ali misijonarkami že kakega svojega znanca ali celo rr iatelja. Ali ne bo potem z največjim zanimanjem.' bral njegovega noročila? Tako tudi sam najprej pogledam, ali je v novi številki spet kako poročilo misijonarja Wolban-ka. s katerim sva toliko lepih dni skunai preživela v moji rojstni fari v Šmihelu... In bogati misijonski članki; kako vzpodbudno duhovno branje, posebno v teh razmerah pri nas, ko bi skoro lahko rekel, da so še v marsičem misijonske. Po sedanjih spoznanjih sem že prišel do prepričanja, da bom v tem delokro-
stvari, ki pridejo od nje. Kdor inva srečo, da se ob smrti lahko drži za kravji rep, gre naravnost v nebesa. Bogovi stanujejo tudi v opicah, katerih je vse polno in katere delajo veliko škodo po poljih. Gorje, če bi jih kdo začel pobijati. Nekoč so tukajšnji novinci na-
gu postal srečen in zadovoljen in uspešno delaven le, če bom imel dovolj ne samo pravega duhovniškega, temveč tudi misijonskega duha. — Zelo mi ugaja tudi zamisel, da so se “Katoliški misijoni” povezali sedaj z “Duhovnim življenjem”. Naj bi bila ta dva lista tista, ki bosta roko v roki nudila našim ljudem dovolj duhovnega branja, da se bodo vzdržali na duhovni višini oziroma da se bodo vneli v še večjo versko in misijonsko dejavnost. — Bog z Vami in misijonski pozdrav! — M. T.”
TJ. S. A.: “Ob zadnji številki “Katoliških misijonov” sem bil veselo presenečen. Koliko lepih slik! Zlasti so me zanimale tri kitajske slike o Materi božji. To mora biti idealizirana kitajska umetnost. Skoro nobene razlike ni med klasičnimi Mado-nami in temi v “Katoliških misijonih”. Človek najde na Njej vse tisto, “quod visu pla-cet”. Le obrazi teh Madon so mlajši, bolj otroški, kar dejansko odgovarja obrazom kitajskih deklet. Pred kitajskimi Marijinimi slikami ali kipi bi prav tako lahko zaupno molil kot pred našimi Marijami. — Vsi članki v “Katoliških misijonih” so izborni, tako leposlovno kot vsebinsko na višini. Tisk sam in natisk slik je prvovrsten. Tukaj podobno revije precej malomarno tiskajo, in ker se financiralo nretežno z oglasi, je v njih vse polno te šare od prve do zadnje strani, kar nas. Evropejce zelo moti in odbija. Ko pa berem “Katoliške misijone”, se n i zdi. da je v njih samo zlato, očiščeno vse posvetne navlake. Skoda, da se mora list boriti s finančnimi težavami. . . Vas iskreno pozdravlja vedno vdani J. F.”
(amidu:	“N«5 morete si
predstavljati, kako ste me razveselili s “Katoliškimi mi-
redili pravo hajko nanje in jih precej pobili. Takoj se je zbralo polno ljudi in s kričanjem protestiralo. Celo časopisi so zagnali gonjo proti takšnemu kriminalnemu dejanju. Ubogo ljudstvo! Morda ti bo pa Bog le dal spoznanje Njega in prave resnice.
sijoni”. Skoro bi od veselja zavriskal! In ko sem jih začel brati, jih nisem odložil iz rok, dokler nisem prebral vse številke od konca do kraja. Eden najlepših člankov se mi je zdel “Kristus v Cerkvi” in “Skrivnost treh praznikov”, ki s svojo skrivnostno osvežujočo vsebino človeka kar prevzamejo Tudi potopis g. Wolbanka je nekaj res izredno zanimivega. Sploh pa sta zadnja dva zvezka tako bogata vsebine, da morata vsakega vsesplošno zadovoljiti, naj si bo izobražen ali preprost človek. F. T.”
Trst: “Ko sem prejela prvi izvod “Katoliških misijonov”, me je kar pokoncu vrglo. Zazdelo se mi je, kot da tam čez lužo vstaja druga Slovenija. druga Ljubljana z nek-đanj’m misijonskim delom. — M. N.”
Španija: “Najlepše se Vam zahvaliuiemo za pošiljanje “Katoliških misijonov”. Z izrednim zanimanjem stalno beremo poročila o naših slovenskih misijonarjih. Obenem pa Van častitamo k tako lepi obliki in izredno zanimivi vsebini. tako da je list gotovo vsebinsko in oblikovno prvi in raiboliši begunski list. Akademiki bomo Vaše prizadeval'‘o no svoiih močeh radi podprli. —- ZSKV.”
Rim: "Častitam Vam k tako zanimivo urejevanem listu, ki prinaša poleg poročil naših misijonarjev tudi zelo globoke in solidne članke o misijonskih vprašanjih, želim, da bi Dominus mess's najobilneje blagoslovil Vaše apostolsko delo ad maiorem Del glor’am et salutem anunaruir ’ — Kai bd seda' z našimi mis'jnnarfi na Kitajskem, ko so od tam poročila tako slaba in se zdi, da bodo komunisti počasi zavzeli vso Kitajsko in potem celo Azijo. . . in notem!? Časi so res zelo težki in obzorje zelo temno. Toda mi vemo. da Gospod vs° ravna in vodi v naše največje dobro. Zato
KM	'teAn 'Vmp&IcIooo
zaupamo in delamo naprej za Kristusovo Kraljestvo. Sv. Oče, ki brez dvoma več vidi in razume kot mi, pripravlja sveto leto 1950, in to je tudi naše zaupanje in pogum. — Pozdrav, pa korajža! — P. A. P.”
Gorica: ‘‘Rad bi dosegel, da
bi prišlo v vsako vas vsaj nekaj številk tega zares lepega misijonskega glasila. Morda bi bilo dobro, ako bi Vi sami napravili reklamo za KM v ‘‘Katoliškem glasu”, ki bo sedaj začel izhajati namesto “Slovenskega Primorca”. Dr, M. B.”
Francija: ‘‘‘Naš g. Grims so v nedeljo v kapeli oznanili glede ‘‘Katoliških misijonov”. Komaj jih že čakamo. Saj že polnih devet let nisem imela v rokah slovenskega čtiva. Zadnji, ki nas je dosegel, je b!l ‘‘Glasnik Srca Jezusovega”. R. J.”
U. S. A.: “Rev. J. F. so mi poslali na ogled dva zvezka Vašega lista. Takoj sem se vnela in se hotela naročiti. A ni mi bilo po volji, da bi samo teh par dolarjev poslala naprej. 7!\*n pa sem še pri dru-rr'h poagitirala. — Premislila bom na tudi. katere od mojih -pank no različnih krajih bi morda hotele kaj storiti zal to r.'"ijonsko delo in Vam bom n.ph naslove poslala. M. B.”
Bočen; “Prosil bi Vas za “Katoliške misiione’’. Prvo števUko smo prejeli iz Rima, pmale ste nam obljubili, na n h zaenkrat še nismo prejeli. Morda so Se izgubile. Zelo nas zanima in že težko čakamo. Tu Tirolci kar gledaio. kaj zmoremo Slovenci kljub begunskim razmeram. Ni malenkost. izdajati tak list kot so “Katoliški miši ioni”. Z mol’tvijo podpiramo Vaše delo in bomo tudi drugače po svojih močeh pomagali. — Frančiškanski kleriki.”
Španija: “Z velikinv vese-
ljem smo pred tednom dni prejele “Katol. misijone”. Saj so že vsa dekleta vse praznike po njih povpraševale. Ta teden bomo pri akademskem društvu zopet imele misijonsko predavanje, in sicer o vzhodnem vprašanju. Ker nam ni mogoče imeti posebnega misijonskega krožka, smo kar v društveni program uvrstile misijonska vprašanja. List nam pa le redno pošiljajte; v njem se berejo stvari, ki nujno zanimajo tudi katoliškega akademika. — M. M.”
To so le nekatera izmed številnih priznanj, ki jih dobivajo “Katoliški misijoni” že od početka svojega izhajanja v Argentini. Ne maramo pa tajiti, da smo tu in tam čuli tudi odklonilna mnenja, ki pa jih ne smemo uvaževati, ker-so le v veliki manjšini, zlasti pa ker temelje na naravnost protikatoliškem gledanju na življenje in svet in naš narod ter njega poslanstvo v njem. Enega od teh glasov, nazadnje nam došlega, tu navajamo: “Moje skromno mnenje je, da v danem trenutku in z ozirom' na “misijonske” dolžnosti, ki jih imamo mi vsi v tej Golgoti našega naroda, ni ravno opor-tuno in od mnogih naših so-rojakov celo obsojano, da izdajamo še poseben list, ki tan-gira vse prej nego naš narod’'-(Podčrtalo uredništvo.) — V odgovor objavljamo na prvi, naslovni strani našega lista besede nadpastirja dr. Gregorija Rožmana, napisane sredi največje narodove stiske — v času komunistične revolucije in sovražnikove okupacije.
VSEBINA 3.-4. ŠTEVILKE:	VS*ÄÄ
v razpravo o “vzhodnem vprašanju” sestavek “I>a bi bili vsi eno”. Dr. Soklič nam podaja nove “Vincencijeve misli o misijonskem delu”. “Z Bengalskih poljan” nam poroča p. Stanko Poderžaj D. J., g. Jereb CM pa nam odgovarja na vprašanje, “Kaj bo z našimi kitajskimi misijonarji”. Dr. Janež nam piše, kakšno sodbo si je ustvaril ‘‘Francoski generalni konzul o msgr. Kerecu” in objavlja poročilo “Iz mojega delokroga”. P. Rudolf Pifko OFM objavlja zanimiv sestavek ‘‘.Ma manti” o kitajščini in razmišljanje “Naše sirote”, dočim se g. Kopač CM vprašuje “Kaj bo neki iz teh otrok”, začenja pa tudi z objavljanjem zgod in nezgod “Iz misijonarjevih doživljajev’’. Br. Marcel Kerševan CM podaja skrb vzbujajoče poročilo o-“Bodočnosti sv. Cerkve v Belgijskem Kongu”, s. Anica Miklavčič pa nam s Kitajske poroča, kako je na misijonu in pri srcu, “Kadar se bližani kon-unisti”. Z zaglavjem ‘‘Misijonarji pišejo” in s poročilom, “Kaj sodijo naši bralci” o “Katoliškm misijonih”, zaključujemo ta zvezek.
"Katoliški misijoni” so slovenski misijonski mesečnik, ki ga kot prilogo “Duhovnega življenja” izdajajo slovenski lazaristi. — Uredništvo in unrava: Lenček Ladislav CM, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina za 1. 1 949: 8 argentinskih (100 čilskih) pesov, 3 USA (4 kanadske) dolarje, 1000 Lir.
S CERKVENIM ODOBRENJEM
Talleres Gräfieos “CORDOBA” Gutenberg 3360 — 11.-IV.-194»