Tema Avtor* 27 Glasnik SED 59|1 2019 * Blaž Bajič, dr . etnologije, kulturne in socialne antropologije, Univ er za Vzhodne Finsk e, Filozof ska f akult eta, Šola za humanis tik o, Yliopis t okatu 2, FI-80 1 0 1 Joensuu, F insk a; blaz.bajic@uef.f i. ** Sandi Abram, mag. socialne in k ulturne antr opologi je, Univ er za Vzhodne Finsk e, Filozof ska f ak ult et a, Šola za humanis tik o, Yliopis t okatu 2, FI-80 1 0 1 Joensuu, F insk a; sandi.abr am@uef.f i. Uvod Elementarno spoznanje antropologije čutov je, da se v ča- su in prostoru spreminjajo tako sodbe, ki jih imajo ljudje o čutih in čutnozaznavnem, kot tudi način, na katerega lju- dje individualno in kolektivno zaznavajo svoje neposredno okolje, in to kljub temu, da je razpon možnih načinov za- znavanja transcendentalno in biološko omejen. Med de- javnike, ki vplivajo – ne pa tudi določajo – na načine čutne zaznave, moramo prišteti tudi tehnologijo v najširšem po- menu besede (Hansen 2012 po Venäläinen v tisku). Reče- no preprosto, čutna zaznava je (tudi) kulturno in družbeno pogojena (npr. Csordas 1994; Classen 1997; Howes 2003; Le Breton 2017). V zadnjih treh desetletjih sta se v zvezi s proučevanjem čutne zaznave izoblikovali dve prevladujoči usmeritvi, 'antropologija čutov' (angl. anthropology of the senses) in 'čutna antropologija' (angl. sensory anthropolo- gy), ki si kljub nekaterim skupnim podmenam na nekate- rih mestih nasprotujeta (glej Pink 2010a, 2010b; Howes 2010a, 2010b, 2011a, 2011b; Ingold 2011a, 2011b). 2 2 Če se tako predstavniki prve (npr. Howes, Classen) kot druge (npr. Pink, Ingold) usmeritve strinjajo s tezo, da so prav vsa področja Le s težavo spregledamo tektonske premike v genetskem inženiringu, medicinski biotehnologiji, ki med drugim – vsaj na videz – razbijajo »naravne« omejitve človekove zaznave ali to obljubljajo. Ob tem je treba nujno pouda- riti, da se je tovrstna »visoka« tehnologija, kar nikakor ni presenetljivo, izkazala za izvrstno gojišče vsakovrstnih fantazem. 3 Sočasno pa smo bili priče tudi nizu na videz drobnih novosti, ki so prepojile naša vsakdanja življenja (Horst in Miller 2006). V mislih imava tako rekoč vsepri- človekovega udejstvovanja zavezana čutnozaznavnemu in materi- alnosti, pa se, če poenostavimo, razhajajo v koncepciji subjekta in kulture ter posledično v poudarkih svojih interpretacij: za prve so posamezniki in posameznice utelešenja edinstvene in bolj ali manj koherentne kulture, ki omogoča osmišljanje čutnozaznavnega, za druge pa so posamezniki in posameznice obenem univerzalna in singularna telesa, ki med opravljanjem dejavnosti nenehno razvijajo svoje čutnozaznavne zmožnosti, pri čemer je pojem kulture odveč. Če na katerokoli izmed omenjenih usmeritev pogledamo s stališča ene od njiju, se zgodba seveda precej zaplete – a o tem kdaj drugič. Čeprav ne slediva Davidu Howesu, ki (slabo utemeljeno) trdi, da antropologija čutov zaobjema tudi čutno antropologijo, sva se za ter- min »antropologija čutov« odločila, ker ga razumeva kot širši pojem, ki označuje vsakršno usmeritev v antropologiji, ki v svojem razi- skovanju in premisleku družbenega in kulturnega življenja posebno pozornost namenja čutni zaznavi. 3 Kako je internet buril domišljijo, najlepše kažejo znanstvenofanta- stična dela. Kot paradigmatski primer omenjava zgolj roman Nevro- mant Williama Gibsona iz leta 1984, ki je nastal veliko pred množič- no uporabo svetovnega spleta. Izvleček: A vt or ja v člank u pr eds t a vit a čutnobiog raf sk e spr eho - de t er jih pos t a vit a v r azmer je z ume tniškimi pr isv ajanji hoje, saj so pra v t a posr edno ali neposr edno vplivala na nas t anek ome - njene met ode, pa tudi z drugimi, v zadnjih letih priljubljenimi s or od ni m i m e t od am i . Or i š e t a tud i nek at er a e ti čna v p r aš anj a, k i jih im plicir at a zbir anje in hr amba podatk o v v času, k o je upor aba digit alnih t ehnologi j t ak o med ljudmi, ki jih razisk uje t a, k ot tudi k ot met odološk eg a pripomočka v seprisotna. A vt orja v sklepu poudar it a, da do čutnih zazna v nimamo neposr e dneg a dos t opa in da mor emo spoznati le ubeseditv e t eh zazna v . Ključne besede: čutnob iog r af sk i sp r ehod i, antr op ol og i ja ču - t o v , digit alne t ehnologi je, hoja v ume tnos ti in humanis tiki, me t o - dologi ja Abstract: The ar ticle describes sensobiog raphic walk s and outlines ar tis tic appr opr iations of walking, since t hese dir ectl y or indir ectl y inf luenced t he emerg ence of t he said me t hod, as w ell as o t her r elat ed me t hods t hat ha v e r ecentl y become popu - lar . It addr esses some of t he e t hical issues im plied b y collection and s t orag e of dat a at a time when t he use of digit al t ec hnolo - gies, bot h among t he people s tudied and as a me t hodological aid, is ubiq uit ous. Th e ar ticle conclu des b y s tr essin g t hat no im - mediat e access t o sensor y per cep tion is a v ailable and t hat it is possible t o kno w onl y t he v erbalizations of t hese per cep tions. Keywords: sensobiog r aphic w alk s, ant hr opology of t he sens - es, digit al t ec hno logies, w alking in ar t and humanities, me t hod - ology ČUTNOBIOGRAFSKI SPREHODI Med antr opologi jo čut o v in antr opologi jo digit alnih t ehnologi j 1 Etn og r af i ja 2.0 Blaž Bajič* in Sandi A br am** Izvir ni znans tv eni članek | 1 .0 1 Datum pr ejema: 26. 1 1 . 20 1 8 1 Članek je nastal v raziskovalnem projektu »SENSOTRA – Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020« (ERC-2015-AdG 694893), ki ga financira program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 Evropskega razi- skovalnega sveta (ERC). Glasnik SED 59|1 2019 28 Etnog r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am sotne mobilne telefone s funkcijami »tekstanja«, »četa- nja«, »snepanja«, »šeranja«, »storijev« in opremljanja z različnimi ključniki, 4 dostopnosti do svetovnega spleta ter javnih Wi-Fi točk, najrazličnejših aplikacij s podporo inte- griranih senzorjev gibanja, temperature, pritiska, svetlosti, prenosnih predvajalnikov glasbe, fotoaparatov in kamer, čitalcev kartic, prstnih odtisov in retine – danes praviloma združenih v eni sami napravi. Da so (in bodo) tovrstne teh- nologije pomembno zaznamovale življenje na vseh kon- cih planeta, je hitro postalo jasno, a določenih učinkov se začenjamo zavedati šele sedaj, ko odraščajo generacije, ki življenja brez svetovnega spleta in »pametnih« mobilnih telefonov sploh ne poznajo. Pomislimo samo, kako svoje neposredno okolje zaznava in kakšne pomene mu pripi- suje tisti, čigar izkušnjo sooblikujejo vsakdanje digitalne tehnologije (o pojmu vsakdanje tehnologije glej Michael 2001). Po drugi strani pa se danes poslavljajo ljudje, ki so se rodili, odraščali in se postarali brez omenjenih teh- nologij oziroma so jih začeli uporabljati šele v tretjem življenjskem obdobju. Ob omenjenem razmahu vsakda- nje digitalne tehnologije ter t. i. generacij 'digirodcev' in 'digiseljencev' 5 se je treba zavedati, da so pripadniki in pripadnice različnih generacij zaradi neenakih dispozicij tehnologije sprejeli na sebi lastne načine. 6 4 Omenjeni izrazi opisujejo oblike in načine komunikacije, ki jih omo- gočajo različna spletna družbena omrežja oziroma aplikacije na t. i. pametnih mobilnih telefonih (Facebook, Snapchat, Viber, Instagram, WeChat itd.). Same izraze uporabljajo predvsem mlajši uporabniki in uporabnice družbenih omrežij. 5 S terminom 'digirodci' prevajava izraz digi-native, pri čemur slediva že ustaljenemu prevodu digital natives in digital immigrants v 'digi- talni domorodci' oziroma, še bolje, v 'digitalni domačini' in 'digitalni priseljenci' (npr. Luthar in Oblak Črnič 2015; Stanojev in Florjančič 2018). Večina literature nereflektirano uporablja termin 'domorodec' (za kritično razpravo glej Thomas 2011), predlagani prevod 'digiro- dec' je zato po eni strani ironičen in figurativen, po drugi pa jemlje v zakup kolonialno in rasistično prtljago termina. Digitalne 'priseljen- ce' bi po analogiji lahko prevajali kot 'digiseljence'. 6 Opažanje očrtanih sprememb v zgodovini Evrope je spodbudilo na- stanek projekta »SENSOTRA – Čutne transformacije in transgenera- cijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020«. Osrednji cilj raziskave je s primerjavo spominov in izkušenj pripadnikov in pripadnic dveh različnih generacij, živečih v treh srednje velikih me- stih, ustvariti novo razumevanje okoljskih odnosov v evropskih me- stih, in sprememb, ki so se zgodile v preteklih sedmih desetletjih. Pri raziskovanju kulturne zgodovine čutnega v Evropi posebno pozornost namenjamo prav vlogi digitalne tehnologije, se pravi vprašanju, kako je digitalna tehnologija vplivala na zaznavo in dojemanje urbanega prostora. Predvideva se, da bo razlika v zaznavi in dojemanju oko- lja med pripadniki in pripadnicami različnih generacij najopaznejša prav v zvezi z vprašanjem vpliva digitalnih tehnologij. Projekt sicer sestavljajo relativno avtonomni raziskovalni segmenti, ki naslavljajo specifična, a komplementarna področja (glej Spletni vir 1). Prvi del je posvečen preobrazbam in posredovanju čutnozaznavnih izkušenj na ravni vsakdanjega življenja, drugi je namenjen proučevanju prepleta utelešenega spominjanja tako s čutno zaznavo kot prostorsko in časov- no umeščeno dejavnostjo, tretji del pa 'čutni skupnini' (sensory com- mons; Venäläinen v tisku), se pravi temu, kako lahko čutno zaznavanje proučujemo kot skupno, kolektivno in ne zgolj kot zasebno, individu- V pričujočem prispevku se osredotočava na metodo ču- tnobiografskih sprehodov in omenjava »pomožni« meto- di, poglobljeni intervju in analizo sekundarnega gradiva. Poleg tega orisujeva zgodovino umetniških prisvajanj hoje, saj so prav ta posredno ali neposredno vplivala na nastanek čutnobiografskih sprehodov, pa tudi drugih, so- rodnih metod (Järviluoma 2016: 201). Navsezadnje pa se posvečava še nekaterim etičnim razsežnostim, če ne kar paradoksom, ki jih tovrstno zbiranje in hramba podatkov implicirata v času vseprisotnosti uporabe multimedijskih tehnologij. Preden se posvetiva navedenemu, še beseda o izbranem pristopu. Zelo kratka metodološka opomba Čeprav prve ugotovitve še vedno trajajoče raziskave lah- ko pričakujemo sredi leta 2019, si osrednje metodološko orodje v projektu »SENSOTRA«, če ne zaradi drugega, zaradi svoje inovativnosti in zanimive genealogije, zaslu- ži nekaj pozornosti. Podobno velja za etične vidike razi- skave, saj imata snemanje in hramba velikanskih količin podatkov določene implikacije, s katerimi se pri etnograf- skem terenskem raziskovanju običajno ne srečamo. Nadaljnji opis čutnobiografskih sprehodov temelji na dol- gotrajnem sodelovanju in neposredni udeležbi v raziskavi v vseh njenih pojavnih oblikah. Kot raziskovalca sva se do sedaj skupaj s sodelujočimi udeležila 44 čutnobiografskih sprehodov; kot intervjuvanca – sprehajalca pa sva se poda- la vsak na »svoj« čutnobiografski sprehod. Pri tem sva ves čas ostajala »instrument opazovanja v danem času in pro- storu« in prakticirala »etnografijo z vsemi svojimi čuti« (Muršič 2006: 52); ta je raziskovala čute, čutne zaznave in spominjanje ter izkušnje pripadnikov in pripadnic dveh generacij, povečini živečih v Ljubljani. Ob tem sva temati- ko spoznavala z branjem literature, s pripravo in z analizo najrazličnejših gradiv (soglasij, medijskih najav, pravil za transkribiranje, vabil in dopisov za sodelovanje, slikovne- ga gradiva ipd.), z neformalnimi pogovori in druženjem z zaposlenimi. Kar sledi, je, če uporabiva Cliffordov (1986) izraz, delna resnica, saj bi drugi sodelujoči, tako zaposleni kot sogovorniki – sprehajalci, projekt in njegove sestavine bržčas reprezentirali drugače. O čutnobiografskih sprehodih v raziskavi »SENSOTRA« Preden se posvetiva metodam zbiranja podatkov, se pra- vi, metodi čutnobiografskih sprehodov, poglobljenih in- alno početje. V raziskavo, ki poteka v Ljubljani, Turkuju na Finskem in Brightonu v Veliki Britaniji, so vključene osebe, rojene pred letom 1950 ter med letoma 1990 in 2005. Z namenom doseganja zastavljenih ciljev je vodja raziskave, finska etnomuzikologinja in kulturologinja Helmi Järviluoma, razvila metodo čutnobiografskih sprehodov (Järvi- luoma 2016). Raziskava v Ljubljani in Turkuju še poteka, v Brightonu pa se je začela jeseni 2018. Glasnik SED 59|1 2019 29 Etn og r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am tervjujev in analizi sekundarnega gradiva, še nekaj besed o naboru in izboru sodelujočih. Raziskava poteka v treh mestih treh držav. V vsakem mestu načrtujemo 64 čutno- biografskih sprehodov z 32 pari, z vsako osebo iz transge- neracijskega para opravimo sprehod, ki ta ga vodi po lastni izbiri (več o poteku čutnobiografskih sprehodov v nada- ljevanju). V celotnem projektu bomo skupno izvedli 192 sprehodov po Ljubljani, Turkuju in Brightonu, pri čemer bomo vse sprehode zvočno posneli z mikrofonom Zoom H2n, ki zajame tudi okoljske zvoke, slikovno pa s kame- ro Olympus Tough TG-Tracker. Udeleženci in udeleženke si kamero namestijo na telo, tako da ta okolico snema z njihove perspektive. Poleg tega občasno uporabljamo tudi sferično kamero Ricoh z opcijo 360-stopinjskega snema- nja in fotografiranja. Polovica vseh sodelujočih v raziskavi so umetniki in ume- tnice. Poraja se namreč vprašanje, ali niso nemara umetni- ki najbolj dojemljivi 'čutni pričevalci' (angl. sensewitnes- ses; Jarviluoma 2016) zgodovinskih obdobij in sprememb. Kot nakazuje pojem čutni pričevalci, nas umetniki in ume- tnice zanimajo zaradi njihove specializirane »uporabe« ču- tov. Pri tem je treba poudariti, da smo izbrali izjemno »de- mokratičen« kriterij, kdo je umetnik in po čem je umetnik: umetnik je vsak, ki se tako sam opredeli. Bolj formaliziran umetniško-zgodovinski ali umetniško-kritiški kriterij bi vnaprej izključil ne le tiste, ki, na primer, nimajo ustrezne izobrazbe – zakaj bi, denimo, v akademskem glasbeniku videli izostreno uho, v tonski tehnici pa ne? – pač pa tudi tiste, izurjene v rabi čutov, ki jih navadno ne povezujemo z umetnostjo, na primer parfumarje in kuharje kot posebej vešče vohanja in okušanja. Zlasti relevantna so umetniška dela, ki pa jih ne obravnavamo na običajen historicističen način (interpretacija dela na temelju zgodovinskega kon- teksta, v katerem so nastala), temveč, sledeč Walterju Be- njaminu (1998), dialektično, kjer, narobe, umetniško delo ponuja ključ za razumevanje določenega zgodovinskega obdobja in sprememb. Jasno je, da neposredni dostop do preteklega čutnozaznavnega ni mogoč, skozi umetniška in estetska 7 dela pa lahko prav z njihovim razlikovanjem – med drugim tudi na ravni »struktur občutenja« (Willi- ams 1977) – v odnosu do poznejših del in njihovih obdobij zakoličimo zgodovinske spremembe v čutnozaznavnem. Tako lahko različna pretekla obdobja nemara razumemo bolje kot bi jih, če bi jih obravnavali posamezno, s »poto- pitvijo« v partikularnosti konteksta. Ker so si umetniki in raziskovalci v 20. stoletju hojo prisvajali na raznolike na- čine (Careri 2017; o antropološkem razumevanju prisva- 7 Treba je poudariti, da izraz estetika, ki ga je v 18. stoletju sicer for- muliral Alexander Baumgarten in ga danes razumemo predvsem v zvezi s kategorijo lepega oziroma, splošneje, s sodbami okusa, izvira iz starogrškega aistetikós (αἰσθητικός), ki v dobesednem prevodu pomeni 'čuten, zaznaven'. Estetika nas torej vselej napeljuje na ču- tnozaznavno, in splošneje, na telesno razsežnost človeške izkušnje (Eagleton 1990: 13). janja v umetnosti glej Schneider 2003), se hoja kot način ustvarjanja ali kot umetniško delo tako kar sama ponuja kot kontrapunkt čutnobiografskim sprehodom (o hoji v umetnosti več v nadaljevanju). Na enak način obravnava- mo tudi dela tistih sodelujočih, ki se sicer nimajo za ume- tnike, a so z nami pripravljeni deliti svoje stvaritve. Ker se v raziskavi osredotočamo na izkušnje oziroma spominjanje pripadnikov in pripadnic dveh različnih sta- rostnih skupin, smo k rekrutaciji pristopili na podlagi predpostavke, da bomo mlajše laže dosegli z digitalnimi mediji, starejše pa s »klasičnimi« prijemi razpečevanja po množičnih javnih občilih in s tiskovinami (z razglednica- mi, s plakati, z vabili). V ta namen smo denimo izdelali razglednico z upodobitvijo križišča Gosposvetske ceste in Dalmatinove ulice s Slovensko cesto s pogledom na ka- varno Evropa. Na sprednji strani razglednice se prekrivajo elementi mestne krajine iz šestdesetih oziroma sedemde- setih let 20. stoletja in donedavne sedanjosti (glej Slika 1), na zadnji strani pa so navedene ključne prvine raziskave in kako se vključiti vanjo. Potihoma smo se nadejali, da bodo razglednice zaokrožile po Ljubljani, ljudje pa bi se nato prijavili k sodelovanju. To se, ob eni samcati izjemi, ni zgodilo. Ko pa smo po slabšem odzivu starejših poskusili še z oglasom na družbenem omrežju Facebook, v katerem smo uporabili isto podobo, je na naše presenečenje oglas nemudoma prejel prve všečke, tem pa je kmalu sledila ko- pica komentarjev. Sčasoma se je nabralo lepo število všeč- kov, med komentatorji pa se je razvila pravcata razprava o tem, kaj je bilo na upodobljenem kraju in v njegovi ne- posredni okolici mogoče videti, slišati, okusiti, zavonjati in potipati v preteklosti (glej Slika 2). Pozneje, ko smo z nekaterimi razpravljavci z družbenega omrežja Facebook osebno govorili in tudi opravili čutnobiografske sprehode, smo izvedeli, da je bila zanje in za to, da so se odzvali tako na Facebooku kot tudi na vabilo k sodelovanju v raziska- vi, ključna upodobljena lokacija. Prav vsi, s katerimi smo govorili, so namreč svojo mladost preživljali na omenjeni lokaciji oziroma jo pogosto obiskovali (na primer določe- Slik a 1: R azg lednica SENSO TRA . F o t omont aža: Sandi A br am, 20 1 7 . Glasnik SED 59|1 2019 30 Etnog r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am no obdobje stanovali v okolici, zahajali v kavarno Evropa, obiskovali gostilno Figovec). Ob njeni upodobitvi, ki, kot rečeno, (ra)združuje »takrat« in »danes«, pa so spomini na takratno obdobje in najrazličnejše čutne zaznave ter z njimi povezane pripetljaje privreli na dan tako rekoč sami od sebe, komentarji drugih pa so tok spominjanja le še do- datno spodbudili. Očrtani razvoj dogodkov v zvezi z razglednico in njenim prenosom v digitalni svet je zanimiv iz dveh razlogov: prvič zato, ker ruši poenostavljene, pogosto esencializirane pred- stave o digitalni nepismenosti starejših (Buckingham 2011; Thomas 2011), in drugič zato, ker v sebi zgošča nekatere ključne mehanizme delovanja čutnobiografskih sprehodov. Pri vsakem sprehodu – poleg najmanj enega raziskovalca – sodelujeta dve osebi, rojeni v različnih obdobjih. Vsaka sodelujoča oseba v enem od sprehodov prevzame vodilno vlogo. Oseba, ki vodi sprehod, določi pot, ki si jo bodisi izbere vnaprej bodisi se na kraju samem spontano odloči, kje bomo pot nadaljevali oziroma jo končali. Udeležence in udeleženke prosimo, naj nas popeljejo po poteh, ki so bile oziroma so iz nekega razloga zanje še vedno pomemb- ne in jih nanje vežejo spomini. Četudi nas večina izbranih poti pelje po ulicah, trgih, brežinah in parkih Ljubljane, to seveda ne izključuje obiska zaprtih prostorov, denimo kavarn, restavracij, javnih ustanov, notranjih dvorišč ali njihovih domov. Čeprav poudarjamo, da nas zanima oseb- na, biografska pripoved, se kljub temu včasih pripeti, da nas sprehajalke in sprehajalci namesto po »osebnih« poteh popeljejo na »turistični« ogled, denimo »Plečnikove Lju- bljane« – a tudi takšna odločitev je za nas relevantna. Stava čutnobiografskih sprehodov je naslednja: s tem ko bomo udeležence in udeleženke raziskave med spreho- dom soočili s kraji oziroma prostori, zanje pomembni- mi v preteklosti in/ali sedanjosti, jih bomo spodbudili k spominjanju in pripovedovanju. Pomembna komponenta mehanizma je njegov transgeneracijski moment: nemalo- krat se med sprehodi namreč zgodi, da imata tako mlajša kot starejša oseba izkušnje, povezane s specifičnim kra- jem oziroma prostorom. Primerjava teh izkušenj spodbu- di nadaljnje spominjanje in pripovedovanje (glej Muršič v tisku). Situacije, v katerih so si pripovedi sosprehajalca ali sosprehajalke tuje, niso nič manj učinkovite, saj prav njihova nenavadnost deluje kot spodbuda za nadaljevanje pogovora. Večkrat se denimo zgodi, da starejši mlajšim že- lijo predstaviti obdobje, ki ga, kot radi poudarijo, ni več in ki ga mladi preprosto ne poznajo. Medgeneracijski razko- rak pa se dogaja tudi v obratni smeri, na primer ko mlajši opisujejo dejavnosti, ki jih starejši ne poznajo. Specifične čutne zaznave na kraju samem (ali njihovo umanjkanje) sprožajo spomine in asociacije tako na enkratne, neobičaj- ne izkušnje kot tudi na tiste bolj pogoste, vsakdanje, ki se kljub temu da so osebne, vselej navezujejo na družbe- nozgodovinska obdobja, v katerih nastajajo. Spominjanje oziroma pripovedovanje o spominih, kot potekata v kon- Slik a 2: Pr ikr ojeni posne t ek zaslona r azpr a v e na dr užbenem omr ežju F acebook med po t encialnimi sodelujočimi, 8. 1 . 20 1 8. Glasnik SED 59|1 2019 31 Etn og r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am tekstu čutnobiografskih sprehodov, pa tudi sicer, seveda ne prikažeta čutnih zaznav in obdobij, v katerih so nastala, kot so se »dejansko« zgodila, temveč omogočita osebno pripoved, ki nastaja tukaj in zdaj. Spominjanje je namreč situirana dejavnost, razpeta med preteklost in sedanjost (Karalajnen 2009; Järviluoma 2016). Ker so čutnobiografski sprehodi dinamični in se kljub ustavljanju na ključnih mestih včasih odvijajo prehitro, da bi utegnili povedati vse, kar je treba, jih sklenemo s krat- kim polstrukturiranim intervjujem in tako »nadoknadimo« manjkajoče. Iz podobnih razlogov izvajamo tudi poglo- bljene intervjuje, ki so namenjeni temu, da udeležence in udeleženke spodbudimo k podrobnejšemu opisu njihovega zaznavanja in doživljanja okolja, javnih in zasebnih pro- storov, enkratnih pripetljajev in ponavljajočih se dogod- kov v preteklosti oziroma sedanjosti. Te bova opravila s tretjino vseh udeležencev in udeleženk. Intervjuji namreč pomagajo pri razumevanju pomena, ki ga imajo čuti in ču- tne zaznave v življenjih sogovornikov. V razpravi o izva- janju čutne etnografije je Sarah Pink (2009) med drugim zapisala, da je intervju veččutni dogodek in kontekst 'ume- ščenega védenja' (angl. emplaced knowing). Sarah Pink obenem intervju opiše kot »proces, skozi katerega lahko (na več načinov) izvemo, kako udeleženci raziskave repre- zentirajo in kategorizirajo svoje izkušnje, vrednote, moral- ne vrednote, druge ljudi in stvari /…/ tako, da smo pozorni na njihove obravnave čutov« (2009: 81). Prav to je bistvo tovrstnih poglobljenih intervjujev, pri čemer pogovor do- polnjujemo oziroma sploh začenjamo z iztočnicami, ki jih ponujajo čutnobiografski sprehodi kot primeri konkretnih interakcij z okoljem. Skupaj s sodelujočimi si ogledamo izbrane odlomke posnetkov sprehodov, ki odpirajo pose- bej relevantna vprašanja, odgovore nanje pa iščemo s po- govorom in z refleksijo. Tako kot čutnobiografski sprehodi so tudi poglobljeni in- tervjuji prostor spominjanja in pripovedovanja oziroma umeščenega védenja (Pink 2009). V nasprotju s sprehodi, kjer nujno in vselej sodelujeta dve osebi različnih staro- sti, poglobljene intervjuje izvajamo tako z obema sodelu- jočima naenkrat kot tudi z vsakim posebej. Upoštevati je namreč treba medosebni odnos in dinamiko med sodelu- jočima v posameznem paru. Zgodi se, da se enakovredno dopolnjujeta, pa tudi, da eden težje pride do besede. Dodaten vpogled v »čutne režime« (Howes 2003) nam omogoča obravnava t. i. sekundarnega gradiva. Gre za izdelke, ob katerih se moramo »soočiti« s čuti in ki ima- jo ukodirane določene moduse čutne zaznave, kot taki pa nam lahko veliko povedo o času njihovega nastanka. Po- gosto se moramo s tovrstnimi izdelki soočiti večmodalno, se pravi z uporabo več čutov, čeprav je res, da mnogokrat prevladuje vidna, slušna, okušalna, vohalna, tipalna ali kinestetična dimenzija. Upoštevamo lahko najrazličnej- ša umetniška dela, vsakovrstne spletne izdelke (objave na družbenih omrežjih, bloge, vloge, fotografije, sebke itn.), dnevniške zapiske, pisma, besedila v javnih občilih, razglednice, pijače, hrano itn. Ugotavljamo, da ne le fo- tografije (glej Degen in Rose 2012), temveč vsakršno se- kundarno gradivo spodbudi pogovor o čutnih zaznavah in izkušnjah. Ogled posnetkov čutnobiografskih sprehodov med poglobljenimi intervjuji nudi naknadno priložnost, da partikularne umeščene čutne in telesne izkušnje ter vede- nje izbranih udeležencev še dodatno raziščemo. Čutnobiografski sprehodi in uporaba različnih snemalnih naprav ter branje najrazličnejših izdelkov se vpisujejo v razpršeno, večplastno »tradicijo« hoje v umetnosti in – predvsem zadnje desetletje ali dve – humanistiki. Nasla- njanje metode čutnobiografskih sprehodov na omenjeno »tradicijo« hoje je tako eksplicitno (na primer v razmerju do zvočnega sprehajanja skladateljice in »zvočne ekologi- nje« Hildegard Westerkamp [Spletni vir 2]) kot implicitno (denimo v primeru psihogeografije). Nekatere tokove te »tradicije« in njeno genealogijo v najbolj grobih potezah oriševa v naslednjem razdelku. O prednikih in sorodnikih metode čutnobiografskih sprehodov Predhodnike sodobnega zanimanja za hojo lahko iščemo tudi v navdušenju angleških romantikov nad naravo; v hoji v naravi in na podeželju so videli rešitev »estetskih težav, ki jih je povzročila hitra industrializacija« (Wallace po Edensor 2000: 83). V 18. in 19. stoletju, v času širitve železniškega omrežja in industrijskih mest, so hojo posto- poma prenehali povezovati z revščino, s kriminalnostjo in z norostjo ter jo začeli dojemati kot način povezovanja z izgubljenimi koreninami, estetskimi in moralnimi vredno- tami, inherentnimi naravi, z modusom individualistične gradnje jaza ter kontemplacije posameznikove vloge v stvarstvu. Hoja je postala »prostor« izrazitega refleksiv- nega opazovanja (in nadzorovanja, se pravi disciplinira- nja, ki pa ni bilo prepoznano) posameznikovih telesnih občutkov, čutnih zaznav in dojemanja okolja. Jasno je, da »romantični duh« preveva dobršen del sodobnega antro- pološkega raziskovanja čutne zaznave (predvsem v t. i. čutni antropologiji), kjer je ta precej naivno postavljena kot področje avtentičnega in neodtujenega bivanja v na- sprotju z jezikom in reprezentacijo kot sfero postvarele in odtujene abstraktnosti (glej Bajič 2016: 22– 24). Razlika med »klasičnimi« in antropološkimi romantiki je v tem, da slednji zavračajo vsakršno distinkcijo med naravo in kulturo, »dom« pa najdevajo prav povsod. Skoraj sočasno z romantiki je o hoji in hodcih oziroma na- tančneje o flânerie in flâneur-jih, 'postopačih' in 'opazoval- cih', pa tudi 'sanjavcih' ter življenju na ulicah in v arkadah Haussmanovega Pariza, mnogo bolj »trezno« pisal Charles Baudelaire. Njegovo pisanje o flânerie je pomembno vpli- valo na nekatere filozofske, avantgardne umetniške in poli- tične podvige (Coverly 2006), ki so »resnico« sodobnega Glasnik SED 59|1 2019 32 Etnog r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am življenja povečini iskali v urbanem in ne naravnem oziro- ma ruralnem kontekstu. 8 Franceso Careri (2017) je v pregledu umetniških prisvajanj hoje v 20. stoletju identificiral tri ključne momente: dada- istično-nadrealističnega, leteristično-situacionističnega ter moment med minimalizmom in landartom (krajinsko oziroma zemeljsko umetnostjo). 9 Kljub propadu ideje »la- ičnega romanja« dadaistov v začetku dvajsetih let je njihov poziv k opazovanju opazovanja, k naključnim in nesmisel- nim srečanjem na pohajanjih, prepričal Aragona, Bretona in Soupaulta, da so se kmalu lotili desetdnevnega pohaj- kovanja-popisovanja-sanjarjenja. Svojo metodo so vzpo- rejali s psihoanalizo in iskali »nezavedno mesto«, ki je navedenim umetnikom ponudilo snov za več leposlovnih del, ta pa so nadalje vplivala na leteriste in situacioniste. Če je bila ključni element nadrealističnih déambulations igra naključij, pa so leteristi, predhodniki Situacionistične internacionale, dobrih trideset let pozneje v hoji prepozna- li način spodbijanja družbenopolitičnega statusa quo. To prepoznanje je svojo paradigmatsko različico dobilo v teo- riji in praksi psihogeografije, ki jo je Guy Debord (Spletni vir 3) opredelil kot »proučevanje natančnih zakonitosti in posebnih učinkov geografskega okolja, zavestno urejenega ali ne, na čustva in vedenje posameznikov«. Porajajoča ekološka vprašanja so spodbudila nastanek lan- darta (najprej se je pojavil v ZDA in Veliki Britaniji, a se je hitro prijel tudi drugod). Ta je velikokrat vključeval hojo: umetniško delo je zahtevalo, da se po njem oziroma sko- zenj hodi (npr. Carl Andre), je skozi hojo sploh nasta(ja)lo (npr. Richard Long), ali pa je bila hoja sama umetniško delo (npr. Robert Smithson). Kot miselni pripomoček je landart zaradi neposrednega angažmaja z materijo na prostem, iz- postavljenosti elementom in »zobu časa«, pozornosti med privrženci novega materializma (Parikka 2015) deležen tudi v antropologiji (na primer Ingold 2011c); toda ponovno je ekologizacijo estetike nadomestila estetizacija ekologije. 10 Takšno ali drugačno zanimanje za hojo in telesno gibanje nasploh je v zadnjih dvajsetih letih doživelo pravi razcvet tudi v humanistiki. Toda poudariti morava, da je v zvezi z obravnavnimi tematikami meja med umetnostjo in huma- nistiko velikokrat predvsem stvar »poklicne pripadnosti« in ne toliko dejanske prakse. Na to navsezadnje kažejo že 8 Omeniva, da je Baudelairejevo delo, ki opisuje prehodno in razdro- bljeno naravo življenja v metropoli, za temelj premisleka v svoji mo- numentalni Passagenwerk vzel Walter Benjamin (1998). 9 Landart je konceptualistično umetniško gibanje, ki se je deloma kot odgovor na industrijski videz minimalizma, deloma kot pobeg pred galerijsko belo kocko in poblagovljenjem umetnosti začelo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Prizadevalo si je zbližati umetnost in naravo, ponovno poiskati izgubljeni stik z naravo, premestiti ume- tnost nazaj v naravno ali kulturno krajino ipd. 10 Med novejšimi umetniškimi prisvojitvami hoje omenimo zgolj Janet Cardiff in njene audio walks. V njih tematizira čutno zaznavo, afekt, spominjanje, domišljijo ter vprašanje, kako so te dejavnosti preplete- ne v kolektivnem oblikovanju pripovedi na specifičnih krajih. primer psihogeografije in tudi primeri ukvarjanja z zvočni- mi krajinami, ki so neposredno vplivali na čutnobiografske sprehode. Skladateljica Hildegard Westerkamp je leta 1974 predlagala metodo 'zvočnih sprehodov' (angl. soundwalks). Te je opisala kot »vsakršno ekskurzijo, katere primarni na- men je poslušati okolje« (Spletni vir 2). Po njenem mnenju gre za »dialog z okoljem«, saj tudi sprehajalci s svojimi koraki, z dihanjem itn. ustvarjajo zvok. Menila je, da smo zanemarili sluh in zvočno krajino, zvočne sprehode pa ra- zumela kot začetek ponovnega odkrivanja in senzibiliza- cije naših ušes ter razvoja kakovostnejših zvočnih krajin naših mest. Na eni strani je hoja kot specifična telesna tehnika in pra- ksa, vpeta v različne družbenokulturne kontekste, posta- la predmet proučevanja (in poučevanja) v humanistiki, po drugi stani pa je postala ključni element novih metod, ki s pomočjo hoje raziskujejo človeška življenja. V luči prejšnjih in sočasnih paradigmatskih trendov v (post)hu- manistiki – v mislih imava zanimanje za telo in čute, t. i. prostorski obrat in obrat k mobilnosti, teorijo afekta, novi materializem, ne-reprezentacijsko teorijo – je relevantnost hoje vsekakor razumljiva. Proučevanje hoje oziroma pro- učevanje »skozi« hojo se je uveljavilo v kulturni geografi- ji (Butler 2006; Lorimer 2010; Middleton 2010), kulturni antropologiji (Ingold in Lee Vergunst 2008a; Lee in Ingold 2006; Low 2015; Pink 2009; Degen in Rose 2012; Repič 2014) pa tudi v sociologiji (Trček 2011; Vannini, Waskul in Gottschalk 2012: 68–73; Thibaud 2013; Bates in Rhys- -Taylor 2018), etnomuzikologiji (Järviluoma 2016), arhi- tekturi in urbanizmu (Imai 2010). V temelju raziskovanja hoje in novih metod, ki vključujejo hojo, gre za poskus, da bi »naše ideje o družbenem in simbolnem umestili v neposredne vsakodnevne dejavnosti, ki povezujejo prakso in reprezentacijo, 'delanje' [angl. doing], razmišljanje in govorjenje, ter tako pokazali, da vse, na nek način, poteka med gibanjem« (Ingold in Lee Vergunst 2008b: 3). Res prednjači zanimanje za hojo – bržčas zaradi njene (re- lativne) pogostosti in enostavnosti – a je kljub temu le ena izmed telesnih oblik gibanja, ki so postale predmet razisko- vanja in način raziskovanja v že omenjenih vedah. Kadar raziskovanje poteka »skozi« katero izmed oblik telesne- ga gibanja, ki so obenem razumljene kot specifični načini vzpostavljanja odnosov z okoljem, predvsem v anglosaškem svetu radi govorijo o mobilnih metodah oziroma 'vštricnih metodah' (angl. go-along methods; Spinney 2015), katerih stava je, podobno kot pri čutnobiografskih sprehodih, v tem, da bo veččutna, telesna dejavnost na kraju samem in v druž- bi drugih spontano proizvedla bolj holistične, bogate, neod- tujene in »demokratične« ugotovitve. Vprašanje pa je, ali ne gre pri tovrstnih »novih« metodah zgolj za obliko akadem- skega znamčenja, ki reciklira starejše raziskovalne prakse, med drugimi in predvsem opazovanje z udeležbo. Podobno kot velja, da je bilo v socialni oziroma kulturni antropologiji telo vselej prisotno, ni pa bilo vselej posta- Glasnik SED 59|1 2019 33 Etn og r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am vljeno v ospredje in prevpraševano ali problematizirano (Csordas 1999: 172), lahko rečemo, da je bila hoja tako re- koč od samega začetka del etnografske prakse, a je bila kot ustrezna redko, če sploh, pripoznana (Lee in Ingold 2006; Ingold in Lee Vergunst 2008b). Kljub zajetnemu kupu lite- rature na temo telesa, ki se je nakopičil v devetdesetih letih in ki k vprašanju telesa pristopa z različnih teoretskih iz- hodišč ter v najrazličnejših družbeno-kulturnih kontekstih, pa je v teh opisih dejstvo, da telo ni nepremično, ampak da se premika oziroma giblje – najpogosteje ravno hodi – večkrat zbledelo (Farnell 1999). To seveda ne pomeni, da so analize hoje in njene vloge v družbenem in kulturnem življenju pa tudi raba hoje kot »proto-metodološkega« orodja v antropologiji ali huma- nistiki popolna novost. Posamezne primere najdemo v opisu telesnih tehnik oziroma telesne hexis kot izraza par- tikularnega habitusa (Bourdieu 1977; Mauss 1996), pa pri razmisleku o »taktikah« »navadnih« ljudi in »strategijah« oblasti in kapitala (de Certeau 2007). Da moderna (vele) mesta prežemajo človeške čute ter zahtevajo posebno ve- ščino opazovanja in »slalomiranja« med raznoraznimi pre- prekami, so ugotavljali tudi že nekateri sociološki klasiki (npr. Goffman 1971). Sodobni raziskovalci in raziskovalke, ki svoje delo tako ali drugače vežejo na hojo, poudarjajo, da hodci sveta ne prečijo, temveč so v njem dejavno udeleženi prav s svo- jimi telesi in čuti, da ga izkušajo oziroma doživljajo gle- de na raznolike in spremenljive fizikalne oziroma fizične razmere – od vremena in letnega časa do svetlobe in kon- kretne oblike prostora (Ingold 2011c). Med vsakdanjimi dejavnostmi ljudje ustvarjajo prostore in spreminjajo oko- lja kljub pogosto nenaklonjenim kulturnim, družbenim, gospodarskim in političnim razmeram (ali pa prav zaradi njih), gibanje iz enega kraja v drugega pa je obenem tudi gibanje iz družbene skupine in/ali identitete k drugi. To je tudi izhodišče topobiografije (Karjalainen 2009), nači- na opisovanja človeških življenj v njihovem razmerju do krajev in prostorov, ki je pomembno vplivalo na razvoj ču- tnobiografskih sprehodov. Skratka, ko v sodobni humani- stiki govorimo o proučevanju hoje oziroma »skozi« hojo, nujno govorimo tudi o proučevanju čutnozaznavnega in »prostorjenja« (Muršič 2006), pogosto pa tudi spominja- nja in povezave naštetega z različnimi vsakodnevnimi di- gitalnimi tehnologijami. Čutnobiografski sprehodi na križišču novih tehnologij in raziskovalnih metod Čutnobiografsko sprehajanje ponuja predlogo za razisko- vanje osebnih in medgeneracijskih izkušenj (Tiainen, Aula in Järviluoma v tisku), ki jih spreminjajo nove informacij- sko-komunikacijske tehnologije, nova urbana ekonomija in intenzivne prenove mest. Pomembno vprašanje pa je, kako tovrstne spremembe doživljajo pripadniki in pripa- dnice različnih generacij. Oglejmo si primer vprašanja čutnih izkušenj v spreminja- joči se urbani krajni in v odnosu do nove informacijsko- -komunikacijske tehnologije. Uprostorjene in umrežene vizualnosti (Pink in Hjorth 2012), družbeno vpete estetike (Degen 2008), ujete v spominske celice mobilnih elektron- skih naprav, lahko orišemo kar z etnografskim primerom. Po čutnobiografskem sprehodu, na katerem sta sodelovala mlajši udeleženec in njegova babica, sva mlajšega udele- ženca med krajšim intervjujem v kavarni ob ljubljanskem lutkovnem gledališču vprašala, ali ga čuti in čutnozaznav- no kadarkoli navdihnejo za umetniško ustvarjanje. Vedela sva namreč, da je mlajši udeleženec nadobudni raper. V odgovor na najino vprašanje je z drsenjem prsta po zaslo- nu odklenil svoj pametni telefon, ki ga uporablja za za- pisovanje verzov, izbrskal shranjene beležke ter odrepal osnutek pesmi MEDIEV ALL (glej Slika 3). Po recitaciji Slik a 3: SMS spor očilo s pesmi jo MEDIEV ALL, ki g a je na sv oj mobilni t elef on pr ejel eden izmed a vt or je v člank a, 2 4. 7 . 20 1 8. Glasnik SED 59|1 2019 34 Etnog r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am je eden izmed raziskovalcev prosil mladega raperja, ali bi bil pesem pripravljen deliti z raziskovalci tudi v zapisani, digitalni obliki. Po privolitvi je pesem prek SMS sporočila posredoval enemu od raziskovalcev. 11 Znanstveni simpozij Etnografija 2.0: Novi pristopi za razu- mevanje načinov življenja, ki je spodbudil pričujočo raz- pravo, je naslovil vprašanje digitalne nadgradnje, nikakor pa ne nadomestitve »klasičnih« etnografskih metod. Ka- kor opominja Tom Boellstorff (2012: 39), je danes (digi- talna) tehnologija vsenavzoča, in redek, če sploh še kateri etnografski podvig, si lahko privošči neupoštevanje obda- jajočih tehnoloških sprememb. Pri terenskemu delu se ta- ko ne zanašamo več zgolj na lastno telo, terensko beležko, nalivnik, fotoaparat ali videokamero, temveč nas spremlja pametni telefon: klici, sporočila, avdio-video snemanje, beleženje geolokacije ali shranjevanje kratkih zaznamkov so skoraj dobesedno na dlani (glej Pink 2009: 97–114). Med izvajanjem obogatene čutne etnografije (glej Podjed 2017) postane oprema za pridobivanje podatkov komple- mentarni pripomoček. Pri tem si ne smemo delati utvare, da so podatki, pridobljeni s katerimikoli tehničnimi sred- stvi, docela nepristranski in celostni, sploh ko raziskujemo čutno zaznavo, izkušnje prostora in življenja posamezni- kov oziroma – natančneje rečeno – njihov govor o nave- denem. Etnografija, pa čeprav se osredotočamo na čute in čutno zaznavo, nas ponovno vklene v prisilni plašč jezika, kjer je čutno izkustvo ubesedeno skozi singularno biograf- sko pripoved – posameznik stvari retroaktivno sestavi v zanj smiselno celoto. Antropologija se že od samega začetka medmrežnih pove- zav v devetdesetih letih odziva na svet, vse bolj prepleten z digitalno tehnologijo, in se nanj »priklaplja« z novimi raziskovalnimi metodami. Naj spomniva, da je leta 1991 prve korake k proučevanju kiberprostora naredil zbornik Cyberspace: First Steps (Benedikt 1991), leta 1994 pa se je Arturo Escobar (1994) zavzel za oblikovanje »antropo- logije kiberkulture« (Haverinen 2015: 80–82). Po prete- klih burnih debatah o poimenovanju nove veje antropo- loškega raziskovanja in raziskav novih digital(izira)nih terenov se danes srečujemo s produktivnimi sodelovanji med humanistiko in računalništvom. Dediščino etnograf- skih metod (in raziskovalnega inštrumentarija) pri preu- čevanju izbrane resničnosti lahko obogati odpiranje, ne pa zatiskanje oči pred izzivi, ki nam jih postavljajo no- ve tehnološke (z)možnosti. Tako lahko denimo algoritme vprežemo v klasifikacije kulturne dediščine za razvrščanje slovenskih kozolcev (Pretnar idr. 2018) ali z njimi poga- njamo na temelju etnografske raziskave razvite mobilne aplikacije (Spletni vir 4). 11 Digitalne sledi ponovno odpirajo vprašanja hrambe in anonimizacije podatkov: Je (bil) osebni pametni telefon, na katerega je bilo bese- dilo pesmi poslano, dovolj dobro zavarovan za hrambo sporočila? Kako ukrepati v primeru kraje ali izgube telefona? Vse kaže, da je poziv Tricie Wang (po Haverinen 2015), naj se raziskave, ki vključujejo t. i. velike podatke, dopol- nijo z geertzevskimi gostobesednimi opisi, naletel na plo- dna tla. Metodološko sintezo (Curran 2013; Boellstorff in Maurer 2015) najdemo na primer v članku Vonjski zemlje- vidi: Digitalno življenje urbanih krajin vonjav (Spletni vir 5), v katerem se informatizirana geolingvistika sreča z urbano etnografijo čutno zaznavnega. Avtorji omenje- nega članka kvalitativno in kvantitativno obravnavanje urbanih 'krajin vonjav' (smellscapes; glej Porteous 1985) združijo predvsem v Barceloni in Londonu. Metodološko se raziskovanja težko ulovljivih vonjav lotijo na tri načine. Najprej s pomočjo olfaktometra določijo štiri glavne zna- čilnosti vonja: značaj, jakost, trajanje in pogostost. Nato v sedmih evropskih in ameriških mestih med čutnimi spre- hodi udeleženci z dejavnim osredotočanjem na olfaktor- no okolje identificirajo njim izrazite vonjave. Pri tretjem načinu zbiranja podatkov pa zapisi o vonjavah nastanejo s pomočjo podatkovnega rudarjenja družbenih omrežjih Flickr, Instagram in Twitter. Nabor velikih podatkov je zajel več milijonov geolociranih fotografij, videov in tvi- tov, povezanih z Barcelono oziroma Londonom, ki so jih nato preslikali na zemljevide omenjenih mest. Na temelju prejšnjih korakov so tako dobili zemljevide, ki prikazuje- jo koncentracije posameznih ljudem bolj ali manj ljubih vonjav. Ugotovitve raziskave so uporabne tako v aka- demskem kot umetniškem pa tudi aplikativnem kontekstu (Spletni vir 5). Pravnoformalno dojemanje znanstvenih metod, kot ga uo- kvirjajo nacionalne in nadnacionalne direktive, postavlja tudi nove, prej še neznane »etične« zagate, sploh ko se govori o zbiranju, hrambi in procesiranju (digitaliziranih) podatkov – prav o teh pa piševa v nadaljevanju. Etični vidiki: med formalizmom, zakonodajo in terenskim delom Začenjava z najbolj temeljnim antropološkim etičnim im- perativom: sogovorniki nam zaupajo informacije z misli- jo, da jim te ne bodo škodovale ali jih ogrozile. Kot raz- iskovalci in raziskovalke moramo to prepričanje jemati z največjo resnostjo in pridobljenih informacij ne smemo uporabiti na način, ki bi sogovornikom lahko škodoval (Bernard po Muršič 2011: 97). Zaupanja seveda ne bo- do pričarale zapletene zakonske direktive, privolitvena soglasja ali kakšna druga dovoljenja, če ob tem ne bomo zvesti osnovnim etičnim načelom. Pa vendar je dandanes formaliziran etični ustroj vključen v vsako družboslov- no in humanistično raziskovanje ter neizogibno nareku- je pravne vidike produkcijskih pogojev in raziskovalnih načinov, s katerimi se lotevamo dela – še zlasti, če delu- jemo v mednarodni raziskavi in delamo z mladoletnimi osebami. Raziskovanje se v današnjem času nenehno sre- čuje s protislovjem med zahtevami po objavljanju v prosto dostopnih publikacijah (OpenAccess) in z vedno strožjimi Glasnik SED 59|1 2019 35 Etn og r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am obveznostmi evropske zakonodaje na področju varovanja osebnih podatkov (npr. s Splošno uredbo o varstvu podat- kov 2016/679); poleg tega so priporočila po objavljanju v prosto dostopnih znanstvenih revijah postala prvi pogoj za financiranje raziskav (Järviluoma in Ruotsalainen 2018). Posebno pozornost zahteva sodelovanje mladoletnih (Al- derson in Morrow 2011; Sargeant in Harcourt 2012). Na konkretnem primeru je vključevanje otrok in mladostnikov v raziskovalne sprehode pomenilo, da za soglasje za sode- lovanje v raziskavi ne pridobimo le podpisa skrbnikov, tem- več da otrokom na njim razumljiv način razložimo cilje in metode raziskave. 12 Seveda je morala pred tem zeleno luč prižgati še tripartitna etična komisija (Univerze Vzhodne Finske, Univerze v Brightonu in Univerze v Ljubljani). Da etične komisije marsikomu povzročajo sive lase, ne preseneča pretirano. Steinar Parker (v Kvale 2011: b. n. s.) je na etične komisije v Združenem kraljestvu naslovil kritiko, da dajejo prednost kvantitativnim metodam pred kvalitativnimi in tako posredno preprečujejo oblikovanje novih raziskovalnih metod, ki niso ukodirane v »ples ničel in enic« (Muršič 2018). Nekaj podobnega velja na drugi strani Atlantika za institucionalne 'revizijske odbore' (an- gl. review boards) in njihove napotke za etične raziskave ljudi, saj napenjajo jadra novega metodološkega konserva- tivizma (Lincoln v Kvale 2011: b. n. s.). Etika okostenele pravniške logike ima več z moraliziranjem in s pravno- formalističnimi omejitvami, ki v ljudeh vidijo največkrat zgolj številke in nevarnost tožb, kot pa z iskreno skrbjo za dobrobit raziskovanih ljudi. Skrb tako ni namenjena lju- dem, ki jih raziskujemo, niti raziskovalcem, ki opravljajo svoje delo, temveč varovanju institucij, pod okriljem kate- rih se raziskave izvajajo. Vprašanje, ki ga morava postaviti na tem mestu, je vpra- šanje anonimnosti in anonimizacije. V nasprotju s prete- klostjo je danes anonimizacija v vsakem antropološkem prizadevanju razumljena kot nekaj nujnega. Če vsi člani in članice raziskovalne ekipe potrebujejo dostop do vseh transkripcij oziroma prevodov opravljenih pogovorov, in če je vseh posnetkov na stotine ur, izvirne zvočne posnet- ke po navadi transkribirajo zunanji izvajalci. 13 Ti se mo- rajo pisno zavezati k molčečnosti in skrbnemu ravnanju z gradivom (da ga ne delijo naprej tretjim osebam, da ga po opravljeni transkripciji izbrišejo s svojih računalnikov 12 Za povzetek antropoloških in etnoloških raziskav na Slovenskem, v katerih so sodelovale mladoletne osebe, glej Ramšak (2007) in Turk Niskač (2015). 13 Interdisciplinarno raziskovanje v mednarodnem projektu narekuje nenehno medmrežno izmenjavo in možnost dostopanja do podatkov (fotografij, video- in avdioposnetkov, transkripcij, prevodov, dnev- nikov itn.). S tem se odpirajo nova vprašanja, kako zagotoviti varno hrambo ves čas dostopne velikanske količine anonimiziranega gra- diva. Za hrambo podatkov in interno izmenjavo podatkov »SENSO- TRA« uporablja bazo podatkov EUDAT B2ACCESS, ki uporabni- kom pripadajočo infrastrukturo varne avtentikacije nudi z uporabo različnih poverilnic. ipd.). Toda če je anonimizacija sodelujočih popolnoma izvedljiva pri transkribiranem gradivu, kako, če sploh, anonimizirati plejado avdio- in videoposnetkov čutnobio- grafskih sprehodov in intervjujev, da bo te mogoče upora- biti v produkciji etnografskih filmov, radijskih programov in interaktivnih spletnih aplikacij, h kateri se je projekt »SENSOTRA« v prijavi zavezal? Multimedijska, interak- tivna predstavitev raziskovalnih rezultatov pa tudi t. i. po- pularizacija raziskave s sprotnimi objavami preliminarnih ugotovitev na družbenih omrežjih je namreč ena izmed po- stavk pri prijavah raziskav na evropske razpise. Trčile so izbrane raziskovalne metode in pravnoformalne omejitve, ki jih nalagajo univerzitetna, nacionalna in nadnacionalna etična telesa. Rešitev nakazanega paradoksa prav gotovo ne more biti v popolnem uničenju neanonimiziranih po- datkov, pridobljenih na čutnobiografskih sprehodih, kakor je svetovalo etično telo ene izmed univerz, lahko pa v vseh gradivih konsistentno uporabljamo psevdoanonimizacije, pristop, pri katerem osebna imena in druge identifikacijske podatke zamenjamo s psevdonimi, na vizualnih posnetkih zameglimo obraze sodelujočih ipd. Beseda je dala besedo Kakor se na prvi pogled zdi, da je zastavitev raziskovalne metode čutnobiografskih sprehodov enostavna in nepro- blematična, pa poglobljen pogled razkrije pestro genealo- gijo, ki po eni strani črpa navdih v heterogenih umetniških praksah, po drugi pa se kali na polju, ki je dozdevno prese- glo domnevne omejitve kartezijanske tradicije, reducirajo- če osredotočanje na jezik in reprezentacijo. Njena zakoreninjenost v umetniških praksah, humanistič- nem premisleku čutov in prostora omogoča razumevanje mesta, ki ni zavezano diskurzivni analizi (mesto kot tekst), temveč se predvsem naslanja na interpretacije čutnopro- storskih vtisov (mesto kot tekstura). V tem smislu čutno- biografski sprehodi v polni maniri upoštevajo poziv Paula Stollerja (1997) po 'čutnem proučevanju' (angl. sensuous scholarship), se pravi proučevanju – teoriji in metodolo- giji – čutnega skozi čute in za čute (Vannini, Waskul in Gottschalk 2012: 62–63). Toda metoda čutnobiografskih sprehodov spodbuja spo- minjanje in pripovedovanje, ki, čeprav individualno osta- jata zavezana družbenemu in kulturnemu, pa kot taka ne moreta ubežati dejstvu, da ljudje govorimo in smo bitja simbolnega. Tako se zahteva po opustitvi 'jezika' (v smislu langue) kot relevantni kategoriji oziroma njeni identifika- ciji z 'govorom' (v smislu parole) in celo s čutnozaznav- nim izkaže kot nezadostna. Da gre pri preučevanju čutnega skozi čute in za čute v re- snici nemara zgolj za naivno ambicijo, postane jasno z ne- izbežno »lingvistično alkimijo«, ko »prevajamo« in »pre- snavljamo« singularno čutno izkustvo in telesno zaznavo skozi in v jezik. V nekem elementarnem smislu to odvisnost tovrstnega čutnega proučevanja kot takega izdaja vsem na Glasnik SED 59|1 2019 36 Etnog r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am očeh skrito osredotočanje na tisto, kar so nam sogovorniki in sogovornice povedali, raziskovalci (oziroma zunanji so- delavci in sodelavke) pa transkribirali in prevedli. Če kje, potem gre prav v tem, nikakor ne obrobnem vidiku proučevanja, za izneverjenje Barthesovemu zrnu glasu, pa tudi zrnu čutnega. Toda kar se z vidika čutnega proučevanja kaže kot težava »nečutnega« proučevanja, ni v čutni zaznavi in telesu domnevno antitetičnem jeziku oziroma v mišlje- nju, ki priznava jeziku pomembno vlogo v človeških ži- vljenjih. Kvečjemu je težava prav v prizadevanju, da bi ne- posredno zajeli »stvar samo« – čutnozaznavno doživljanje prostora, čustva in afekte, ki se ob tem porajajo. Če odstra- nimo jezik, kaj od navedenega nam ostane? Metode, kot so čutnobiografski sprehodi, so tako lahko le orodje, s katerim omogočimo »dovolj dobro«, nemara celo »boljše« pripo- vedovanje, tj. ubesedovanje. To pa je navsezadnje tisto, kar moremo spoznati, kar seveda ne pomeni, da eksperimenti- ranje z najrazličnejšimi mediji ni mogoče ali dobrodošlo, ostaja pa vprašanje, ali se s tovrstnim početjem ne povrne- mo k svojemu »izvoru« – umetniškemu udejstvovanju in predajanju estetskemu ugodju v sprehodih po mestih – in se v isti gesti ne odrečemo premišljevanju o njem. Literatura ALDERSON, Priscilla in Virginia Morrow: The Ethics of Re- search with Children and Young People: A Practical Handbook. London: SAGE Publications, 2011. BAJIČ, Blaž: Gospoda Timothyja Ingolda prevrat znanosti. Gla- snik SED 56 (3–4), 2016, 17–30. BATES, Charlotte in Alex Rhys-Taylor (ur.): Walking Through Social Research. New York in London: Routledge, 2018. BENEDIKT, Michael: Cyberspace: First Steps. Cambridge: MIT Press, 1991. BENJAMIN, Walter. Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanita- tis, 1998. BOELLSTORFF, Tom: Rethinking Digital Anthropology. V: Heather A. Horst in Daniel Miller (ur.), Digital Anthropology. London, New York: Berg, 2012, 39–60. BOELLSTORFF, Tom in Bill Maurer (ur.): Data, Now Bigger and Better! Chicago: Prickly Paradigm Press, 2015. BOURDIEU, Pierre: Outline of a Theory of Practice. Cambrid- ge: Cambridge University Press, 1977. LE BRETON, David: Sensing the World: An Anthropology of the Senses. London: Bloomsbury, 2017. BUCKINGHAM, David: Foreword. V: Michael Thomas (ur.), Deconstructing Digital Natives: Young People, Technology, and the New Literacies. New York in London: Routledge, 2011, ix–xi. BUTLER, Toby: A Walk of Art: The Potential of the Sound Walk as Practice in Cultural Geography. Social & Cultural Geography 7 (6), 2006, 889–908. CARERI, Francesco: Walkscapes: Walking as an Aesthetic Prac- tice. Ames: Culicidae Architectural Press, 2017. DE CERTEAU, Michel: Iznajdba vsakdanjosti: Umetnost delo- vanja. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2007. CLASSEN, Constance: Foundations for an Anthropology of the Senses. International Social Science Journal 49 (153), 1997, 401–412. CLIFFORD, James: Introduction: Partial Truths. V: James Clif- ford in George E. Marcus (ur.), Writing Culture: The Poetics and Politics of Ethnography. Berkley, University of California Press, 1986, 1–26. COVERLY , Merlin: Psychogeography. Herts: Pocket Essentials, 2006. CSORDAS, Thomas J. (ur.): Embodiment and Experience: The Existential Ground of Culture and Self. Cambridge: Cambridge University Press, 1994. CSORDAS Thomas J.: The Body’s Career in Anthropology. V: Henrietta Moore (ur.), Anthropological Theory Today. Cam- bridge: Polity, 1999, 172–205. CURRAN, John: Big Data or ‘Big Ethnographic Data’? Posi- tioning Big Data within the Ethnographic Space. Ethnographic Praxis in Industry Conference Proceedings, 2013, 62–73. DEGEN, Mónica Montserrat: Sensing Cities: Regenerating Pu- blic Life in Barcelona and Manchester. London: Routledge, 2008. DEGEN, Mónica Montserrat in Rose Gillian: The Sensory Expe- riencing of Urban Design: The Role of Walking and Perceptual Memory. Urban Studies 49 (15), 2012, 3271–3287. EAGLETON, Terry: The Ideology of the Aesthetic. Malden, Ox- ford in Carlton: Blackwell Publishers, 1990. EDENSOR, Tim: Walking in the British Countryside: Reflexi- vity, Embodied Practices and Ways to Escape. Body & Society 6 (3–4), 2000, 81–106. ESCOBAR, Arturo: Welcome to Cyberia. Notes on the Anthro- pology of Cyberculture. Current Anthropology 35 (3), 1994, 211–231. FARNELL, Brenda: Moving Bodies, Acting Selves. Annual Re- view of Anthropology 28, 1999, 341–73. GOFFMAN, Erving: Relations in Public. Piscataway: Transac- tion Publishers, 1971. HA VERINEN, Anna: Internet Ethnography: The Past, the Pres- ent and the Future. Ethnologia Fennica 42, 2015, 79–90. HORST, Heather in Daniel Miller: The Cell Phone: An Anthro- pology of Communication. Oxford in New York: Berg, 2006. HOWES, David: Sensual Relations: Engaging the Senses in Culture and Social Theory. Ann Arbor: University of Michigan Press, 2003. HOWES, David: Response to Sarah Pink. Social Anthropology 18 (3), 2010a, 333–336. HOWES, David: Response to Sarah Pink. Social Anthropology 18 (3), 2010b, 338–340. HOWES, David: Reply to Tim Ingold. Social Anthropology 19 (3), 2011a, 318–322. HOWES, David: Reply to Tim Ingold. Social Anthropology 19 (3), 2011b, 328–331. Glasnik SED 59|1 2019 37 Etn og r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am IMAI, Heide: Sensing Tokyo’s Alleyways: Everyday Life and Sensory Encounters in the Alleyways of a City in Transition. V: Kalekin-Fishman Devorah in Kelvin E.Y . Low (ur.), Everyday Life in Asia: Social Perspectives on the Senses. Farnham: Ashga- te, 2010, 63–84. INGOLD, Tim: Worlds of Sense and Sensing the World: A Re- sponse to Sarah Pink and David Howes. Social Anthropology 19 (3), 2011a, 313–317. INGOLD, Tim: Repy to David Howes. Social Anthropology 19 (3), 2011b, 323–327. INGOLD, Tim: Being Alive: Essays on Movement, Knowledge, and Description. London: Routledge, 2011c. INGOLD, Tim in Jo Lee Vergunst (ur.): Ways of Walking: Eth- nography and Practice on Foot. Surrey: Ashgate, 2008a. INGOLD, Tim in Jo Lee Vergunst: Introduction. V: Tim Ingold in Jo Lee Vergunst (ur.), Ways of Walking: Ethnography and Practice on Foot. Aldershot: Ashgate, 2008b, 1–19. JÄRVILUOMA, Helmi: Art and Science of Sensory Memory Walking. V: Marcel Cobussen, Vincent Meelberg in Barry Tru- ax (ur.), The Routledge Companion to Sounding Art. New York: Routledge, 2016, 191–204. JÄRVILUOMA, Helmi in Jari Ruotsalainen: Betoniporsaita avoimen tiedon valtatiellä: SENSOTRA-hanke tietosuojalain- säädännön murroksessa. Elore 25 (2), 2018, 141–151. KARJALAINEN, Pauli: Topobiography Remembrance of Plac- es Past. Nordia geographical publications 38 (5), 2009, 31–34. KV ALE, Steinar: Doing Interviews. London: SAGE, 2011. LEE, Jo in Tim Ingold: Fieldwork on Foot: Perceiving, Routing, Socializing. V: Simon Coleman in Peter Collins (ur.), Locating the Field: Space, Place and Context in Anthropology. Oxford: Berg, 2006, 67–86. LORIMER, Hayden: New Forms and Spaces for Studies of Wal- king. V: Tim Cresswell (ur.) Geographies of Mobilities: Practi- ces, Spaces, Subjects. London: Ashgate, 2010, 19–34. LOW, Kelvin E. Y .: The Sensuous City: Sensory Methodologi- es in Urban Ethnographic Research. Ethnography 16 (3), 2015, 295–312. LUTHAR, Breda in Tanja Oblak Črnič: Medijski repertoarji in diskurzivne skupnosti. Teorija in praksa 52 (1–2), 2015, 7–30. MAUSS, Marcel: Telesne tehnike. V: Marcel Mauss (ur.), Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filo- zofske fakultete, 1996, 203–226. MICHAEL, Mike: These Boots are Made for Walking …: Mun- dane Technology, the Body and Human-Environment Relations. V: Phil Macnaghten in John Urry (ur.), Bodies of Nature. Lon- don, Thousand Oaks in New Delhi: Sage, 2001, 107–126. MIDDLETON, Jennie: Sense and the City: Exploring the Em- bodied Geographies of Urban Walking. Social & Cultural Geo- graphy 11 (6), 2010, 575–596. MURŠIČ, Rajko: Nova paradigma antropologije prostora: Pro- storjenje in človeška tvornost. Glasnik SED 46 (3–4), 2006, 48–54. MURŠIČ, Rajko: Metodologija preučevanja načinov življenja: Temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul- tete, 2011. MURŠIČ, Rajko: The Touch of Memory: Ljubljana in Sensobio- graphic Walks. Ars & Humanitas (v tisku). MURŠIČ, Rajko: Informacijska entropija in vsakdanje življenje: Izkušnja prostora in senzorična revolucija (neobjavljeno preda- vanje). Etnografija 2.0: Novi pristopi za razumevanje načinov življenja: Znanstveni simpozij. Ljubljana, 31. maj 2018. PARIKKA, Jussi: Earth Forces: Contemporary Land Arts, Tech- nology and New Materialist Aesthetics. Cultural Studies Review 21 (2), 2015, 47–75. PINK, Sarah: Doing Sensory Ethnography. Thousand Oaks: Sa- ge Publications, 2009. PINK, Sarah: The Future of Sensory Anthropology / the Anthro- pology of the Senses. Social Anthropology 18 (3), 2010a, 331– 333. PINK, Sarah: Response to David Howes. Social Anthropology 18 (3), 2010b, 336–338. PINK, Sarah in Larissa Hjorth: Emplaced Cartographies: Recon- ceptualising Camera Phone Practices in an Age of Locative Me- dia. Media International Australia 145, 2012, 145–155. PODJED, Dan: Augmented Ethnography on the Road. V: Dan Podjed in Simona Bezjak (ur.), Research on the Road: Methodol- ogy and Practice of Studying Traffic, Driving Habits, and Sus- tainable Mobility. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, 2017, 15–41. PORTEOUS, J. Douglas: Smellscape. Progress in Physical Ge- ography: Earth and Environment 9 (3), 1985, 356–378. PRETNAR, Ajda idr.: Power of Algorithms for Cultural Heritage Classification: The Case of Slovenian Hayracks. AIUCD 2018: Patrimoni culturali nell'era digitale: Memorie, culture umanis- tiche e technologie: Settimo convegno annual. Università di Bari Aldo Moro, 31. januar–2. februar, 2018, 212–215. RAMŠAK, Mojca: Etnološko preučevanje otrok v slovenski etnologiji in folkloristiki. Etnolog 17, 2007, 31–41. REPIČ, Jaka: Gibanje kot prostorske prakse in ekonomske stra- tegije na primeru družinskega sirarstva v Bohinju. Ars & Hu- manitas 8 (1), 2014, 38–57. SARGEANT, Jonathon in Deborah Harcourt. Doing Ethical Re- search with Children. New York: Open University Press, 2012. SCHNEIDER, Arnd: On ‘Appropriation’: A Critical Reappraisal of the Concept and Its Application in Global Art Practices. So- cial Anthropology 11 (2), 2003, 215–229. SPINNEY , Justin: Close Encounters? Mobile Methods, (Post) phenomenology and Affect. Cultural Geographies 22 (2), 2015, 231–246. STANOJEV , Sašo in Viktorija Florjančič: Digitalna pismenost srednješolcev. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2018. STOLLER, Paul: Sensous Scholarship. Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 1997. THIBAUD, Jean-Paul: Commented City Walks. Wi: Journal of Mobile Culture 7 (1), 2013, 1–32. THOMAS, Michael (ur.): Deconstructing Digital Natives: Young People, Technology, and the New Literacies. New York in London: Routledge, 2011. Glasnik SED 59|1 2019 38 Etnog r af i ja 2.0 Blaž Bajič in Sandi A br am TIAINEN, Milla, Inkeri Aula in Helmi Järviluoma-Mäkelä: Transformations in Mediations of Lived Sonic Experience: A Sensobiographic Approach. V: Friedlind Riedel in Juha Torvinen (ur.), Atmosphere and Auditory Cultures: Essays on Feeling in Music and Sound. London: Routledge (v tisku). TRČEK, Franc: Lomopohajkovalec: Nizkotehnološka glokalna subkultura v dobi tehnokulture. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2011. TURK NISKAČ, Barbara: Otroci in otroštvo v etnologiji in an- tropologiji. Glasnik SED 55 (1–2), 2015, 32–40. V ANNINI, Phillip, Dennis D. Waskul in Simon Gottschalk: The Senses in Self, Society, and Culture: A Sociology of the Senses. London: Routledge, 2012. VENÄLÄINEN, Juhana: Aural Commons without an Aural Community? Notes on the Political Economy of Soundscapes. Cultural Analysis (v tisku). WILLIAMS, Raymond: Marxism and Literature. Oxford: Ox- ford University Press, 1977. Spletni viri Spletni vir 1: JÄRVILUOMA, Helmi: Sensory Transformations and Transgenerational Environmental Relationships in Europe, 1950–2020. SENSOTRA Research Plan B2. ERC-ADG – Ad- vanced Grant, 2015; https://bit.ly/2DKxfTB, 26. 11. 2018. Spletni vir 2: WESTERKAMP, Hildegard: Soundwalking; https://bit.ly/2IzyU1G, 26. 11. 2018. Spletni vir 3: DEBORD, Guy: Introduction to a Critique of Ur- ban Geography; https://bit.ly/2DYdPeF, 26. 11. 2018. Spletni vir 4: PODJED, Dan: Ethnography-based Smartphone App for Promotion of Sustainable Mobility and Healthy Life- style. Critical Anthropology for Global Health; https://bit. ly/2ReZaPs, 26. 11. 2018. Spletni vir 5: QUERCIA, Daniele, Rossano Schifanella, Luca Maria Aiello in Kate McLean: Smelly Maps: The Digital Life of the Urban Smellscapes. Association for the Advancement of Ar- tificial Inteligence, 2015; https://bit.ly/2DOmrUD, 26. 11. 2018. Sensobiog r aphic W alk s: Be tw een Ant hr opology of t he Senses and Ant hr opology of Digit al T ec hnologies The article focuses on the main method of the SENSOTRA – Sensory Transformation and Transgenerational Environmental Relations in Europe between 1950 and 2020 research, namely the method of sensobiographic walks, and mentions the method of in-depth interviews and analysis of secondary material, which are, likewise, utilised in the project. After contextualising this research in the field of the anthropology of the senses, the article presents the demographic disposition of the research con - ducted in Ljubljana, Turku and Brighton. The article continues by describing in detail the method of sensobiographic walks. The walks are performed in pairs comprised of persons born in the 1930-1949 and 1990-2005 periods. It is the research par- ticipants who lead the walks along the paths of their own choosing. The method of sensobiographic walks confronts research participants with places important to them in the past and/or in the present, thus encouraging them to remember and describe their sensory experiences. Furthermore, the article outlines the history of artistic appropriations of walking, since these have directly or indirectly influenced the emergence of sensobiographic walks, as well as other, related methods that have become popular in recent years. These methods are characterised by their focus on the dynamic interweaving of physical movement, sensory perception, place, remembrance, narration, and digital technologies. The use of digital technologies, both among the people studied and as a methodological aid, raises a series of ethical issues, which are complicated by the requirement to anonymise personal information and the need to safely store the acquired data on the World Wide Web in a way that makes it accessible to other researchers. The article also addresses some of these issues and, in conclusion, briefly argues that no im- mediate access to sensory perception is available and that it is possible to know only the verbalizations of these perceptions.