Polona Selič
ZAŠČITA OTROK PRED SPOLNIMI ZLORABAMI
OTROŠTVO KOT KONSTRUKT
Na moderno pojmovanje otroštva je pomembno
vplivalo razsvetljenstvo, ki je z ideologijo na-
predka in vero v superiornost razuma »določilo«
otroke za tvorce prihodnje, razsvetljene družbe
(Verhellen 1994: 11). Meščanska družba 19.
stoletja je na področju prava in na področju dela
izločila otroke kot pravne subjekte (Salecl 1991 :
26-7) ter s prepovedjo otroškega dela odpravila
njihov status subjekta v lokalni in nacionalni eko-
nomiji (Wintersberger 1994: 214). Otroci so
postali prepoznavna, posebna socialna skupina.
Razlaga otroštva kot historičnega dejstva nekoliko
nasprotuje razvojnopsihološkim pojmovanjem
otroštva kot naravne danosti (in ne kot učinka
simbolne mreže). Psihologija je s svojimi dognanji
sooblikovala odnos do otrok kot do nekompetent-
nih, odvisnih bitij. Če pa postavimo pojav otroštva
v kontekst družbenih pojavov, lahko ugotovimo,
da je otroštvo relativna in arbitrarno določena
družbena konstrukcija, slej ko prej negativno
definirana in umeščena v družbena razmerja moči
in oblasti (Franklin 1986: 7-8). V vsakem primeru
je otrok »ne-odrasli«, ki raste, se razvija in zori,
da bi se lahko vključil v sfero odraslih, ko bo
dosegel arbitrarno določeno starostno mejo. V
tem smislu otroštvo pripada polju simbolnega.
OTROKOVE PRAVICE
IN OTROKOV NAJBOLJŠI INTERES
Otrokove pravice, ujete in razumljene v različnih
pojmovanjih otroštva, zato vedno znova odpirajo
(navidezno?) dilemo med neodvisnostjo (avtono-
mijo) in zaščito (protektivnostjo, paternalizmom).
• Kdaj, kako in koliko obravnavamo otroke
kot avtonomne subjekte?
• Kdaj, kako in zakaj dajemo otrokom zaščito,
varstvo, skrb?
Prevladujoča zaščitniška naravnanost je v dru-
gi polovici prejšnjega stoletja trčila ob gibanje za
državljanske pravice v ZDA, ki si je prizadevalo
za spremembo odnosa do črncev in drugih dru-
žbenih manjšin, kar je imelo za posledico tudi
drugačno gledanje na otroke (Šelih 1992: 23).
Franklin (1986: 3) je priljubljeno tezo, da družina
in državni organi vseskozi delujejo v otrokovem
najboljšem interesu, zavrnil kot mit. Kako »neide-
alen« je lahko odnos odrasHh do otrok in kako
institucije ne ravnajo nujno skladno z otrokovim
najboljšim interesom, kažejo primeri trpinčenja
in spolnih zlorab otrok.
Vseskozi smo namreč odrasli tisti, ki razlaga-
mo in opredeljujemo pravice otrok. Urad varuha
človekovih pravic si dejavno prizadeva za zaščito
otrok pred spolnimi zlorabami. Naša prizadevanja
so usmerjena v razbijanje predsodkov, tabujev in
vse prepogoste »zarote molka« odraslih. Zaščita
otrok pred vsemi oblikami spolnega izkoriščanja
in spolnih zlorab je pomemben cilj različnih med-
narodnih organizacij in institucij, kot so UNICEF,
Evropska mreža otroških ombudsmanov (ENOC),
Svet Evrope in druge. Naloga varuha človekovih
pravic je v tem primeru skrb za kar najbolj do-
sledno spoštovanje in uresničevanje 34. člena
Konvencije o otrokovih pravicah, ki opredeljuje
to problematiko, in 19. člena iste konvencije, ki v
prvem odstavku govori o zavarovanju otrok pred
vsemi oblikami duševnega ali telesnega nasilja,
vključno s spolnimi zlorabami, kadar je otrok v
okrilju družine (pod skrbništvom staršev, zakoni-
tih skrbnikov ipd.).
Konec aprila letos so mediji poročali o kazen-
skih ovadbah zoper tri osnovnošolske učitelje.
Dva sta utemeljeno osumljena petnajstih kaznivih
dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od
19
POLONA SELIG
petnajst let. Tretjega so za enako kaznivo dejanje
ovadili na osnovi pričevanja štirinajstih učenk. Na
redni mesečni tiskovni konferenci varuha člove-
kovih pravic je varuh človekovih pravic posebej
opozoril javnost na spolno nasilje nad otroki in
mladoletniki ter pozval ministrstvi za šolstvo in
notranje zadeve k odločnemu ukrepanju. Ravno
zaradi posebne socializacijske vloge poklicev, kot
so vzgojiteljski, učiteljski ali duhovniški, so njihove
spolne zlorabe posebej inkriminirane tako s 3.
odstavkom 183. člena Kazenskega zakona kakor
z 2. odstavkom 184. člena KZ RS (str. 160-161).
• Kako, kdaj in v katerih primerih ščiti naj-
boljši interes spolno zlorabljenega otroka država?
• V katerih primerih družinskega nasilja, trpin-
čenja in/ali zlorab je državna intervencija skladna
z otrokovim najboljšim interesom?
Odvzem otroka in namestitev v rejniško dru-
žino je ena izmed situacij, kjer lahko pritrdimo
mnenju Mnookina (1982: 174), da tisti, ki o tem
odloča, potrebuje za odločitev v otrokovem naj-
boljšem interesu zanesljive podatke in »sposob-
nost prerokovanja«. Temu ob rob se zdi smiselno
postaviti tudi vprašanje o otrokovi pravici avtono-
mnega odločanja. Pri pravicah odraslih praviloma
ne razpravljamo o njihovi intelektualni, čustveni
ali fizični zrelosti, čeravno lahko tudi odrasli izgu-
bimo nekatere pravice, če (ko) jih nismo sposobni
izvrševati, vendar nismo nikoli podvrženi pred-
postavki o apriorni nezrelosti. Šelihova (1992:24)
je opozorila na ugotovitve Piageta in sodelavcev,
da se otrokov kognitivni razvoj konča okoli dva-
najstega leta, ko se začnejo otroci odločati enako
ali podobno kompleksno kot odrasU, kar se (med
drugim) kaže med vojno ali ob drugih nesrečah.
Slednje je lahko argument v smeri avtonomije in
kritika arbitrarno previsoko postavljene starostne
meje, ki naj bi osebi dajala kompetentnost. Ta je
povezana s pridobitvijo legalnih (pravnih) pravic
neodvisno od individualnih posebnosti in med-
osebnih razlik. Logika je binarna kakor velikokrat
v pravu, na primer na kazenskem področju, ko je
obtoženec bodisi spoznan za krivega bodisi
oproščen.
GIBANJE ZA OTROKOVE PRAVICE
Radikalni borci ne priznavajo nezrelosti in nekom-
petentnosti otrok, saj je diskriminacija na podlagi
starosti zanje moralno nedopustna. Izhajajo nam-
reč iz temeljnega načela o enakosti vseh ljudi ter
zahtevajo za otroke »vse človekove pravice« (Apo-
stel 1989: 49). Reformisti se načeloma strinjajo s
predpostavko o nekompetentnosti in nezrelosti
otrok, opozarjajo pa, da družba premalo upošteva
spoznanja razvojne psihologije o razvojnih pro-
cesih in fazah pa tudi razhčnem tempu zorenja
posameznih psihičnih funkcij. V vsakem primeru
je (po mnenju reformistov) starost, ko posameznik
doseže polnoletnost, postavljena previsoko. Pra-
gmatična smer, ki se vse bolj uveljavlja, pa meni,
da je mogoče odvzeti otrokom določeno pravico
le, kadar lahko dokažemo, da še niso dovolj zreU
za njeno posedovanje, in kadar o tem obstaja splo-
šni konsenz (Šelih 1992: 19).
Otrokove pravice običajno razvrstimo na mo-
ralne in legalne, še vedno pa je sintagma »otro-
kove pravice« deležna pripisovanja najrazličnejših
pomenov. Jasnost povečuje na primer Franklinova
( 1986: 14-6) razvrstitev pravic otrok na socialno-
skrbstvene in zaščitne pravice (pravice nasproti
staršem). V Sloveniji je zlasti o t. i. psiholoških
pravicah otrok veliko pisal Pavlovič ( 1990; 1993).
Izhajal je iz otrokove potrebe po »razvoju kako-
vostnega interpsihičnega razmerja, ki ga otrokova
bio-psihična konstitucija pričakuje in terja« (Pav-
lovič 1993: 190). Gre za moralne pravice, ki jih
ni mogoče legalizirati (pravica do ljubezni, var-
nosti, empatije, stopnjevanja avtonomije ipd.).
Antagonizem med avtonomizmom in zaščito
je mogoče preseči, če jemljemo zaščito otrok re-
sno, ob tem pa upoštevamo njihovo avtonomijo
(Freeman, 1992: 36-37), vendar se lahko tudi
taka načelna drža ob iskanju odgovorov na kon-
kretna vprašanja sprevrže, tako da je sam Free-
man (1992: 36) na koncu svojega razmišljanja
zastavil le retorično vprašanje, aH naj »otroke
prepustimo njihovim pravicam«. Veliko bolj smi-
selno kot odpravljanje tega antagonizma se zdi
vztrajno poudarjanje otrokovih pravic na polju
družbene realnosti znotraj nerešljivega protislovja
med avtonomijo in zaščito.
KONVENCIJA
O OTROKOVIH PRAVICAH
V 19. členu Konvencije o otrokovih pravicah so
se države podpisnice zavezale, da bodo sprejele
vse potrebne ukrepe, da bi »otroke zavarovaH
pred vsemi oblikami telesnega aH duševnega na-
silja, poškodb aU zlorab, zanemarjanja aU malo-
marnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, tudi
20
ZAŠČITA OTROK PRED SPOLNIMI ZLORABAMI
spolnih zlorab« (str. 14), ko so pod skrbništvom
staršev, zakonitih skrbnikov ali katere druge ose-
be, ki zanje skrbi. Poleg ustreznih socialnih pro-
gramov, namenjenih otrokom in skrbnikom, drugi
odstavek tega člena nalaga tudi »druge oblike
zaščite ter ugotavljanje, obveščanje, prijavljanje,
preiskovanje, obravnavanje in spremljanje prej
naštetih primerov trpinčenja otrok« (str. 14).
34. člen Konvencije o otrokovih pravicah zave-
zuje države podpisnice, da »bodo zavarovale otro-
ka pred vsemi oblikami spolnega izkoriščanja in
spolnih zlorab« (str. 21). Za potrebe Konvencije
je otrok opredeljen kot oseba, mlajša od 18 let,
razen če pravo, ki se uporablja za otroka, določa,
da se polnoletnost doseže prej. V 3. členu so kot
glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otro-
kom poudarjene njegove največje koristi, kar ob-
vezuje državo, da otroku, za katerega ne morejo
skrbeti lastni starši, zagotovi ustrezno skrb. Kon-
vencija pretežno sledi ideji, da je družina temeljna
družbena skupina in kot taka za otroka najpo-
membnejša ter da so starši najpomembnejši otro-
kovi skrbniki, vendar ga z vsebino 9. in 19. člena
zaščiti tudi pred zlorabo staršev. Vsebina 19. člena
Konvencije je na primer pomembno vplivala na
zvišanje starostne meje pri kaznivem dejanju spol-
nega napada na otroka v noveli Kazenskega zako-
na iz leta 1999 (str. 48-50) s 14 na 15 let.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmer-
jih (v nadaljevanju ZZZDR) ščiti otroke tudi pred
zlorabami in zanemarjanjem. Oboje je lahko raz-
log za odvzem roditeljske pravice. Zanemarjanje
in surovo ravnanje z otroki je inkriminirano ter
opredeljeno v 201. členu Kazenskega zakona RS.
Ministrstvo za notranje zadeve je leta 1995 zabele-
žilo 95 primerov zanemarjanja in surovega rav-
nanja z mladoletno osebo, centri za socialno delo
pa so ministrstvu za delo, družino in socialne za-
deve leto poprej poročali o 1.697 primerih trpin-
čenja in zlorab otrok v družinah (Začetno poročilo
1997). Slovenija je leta 1997 poročala, da za
delo z žrtvami v Sloveniji še ni pripravljena ustrez-
na doktrina dela, postopki zbiranja dokazov v pri-
merih zanemarjanja in zlorabe otrok pa so težavni
zaradi nepovezanega delovanja služb in počas-
nega ukrepanja sodišč.
Mednarodno združenje za šolsko psihologijo
(ISPA) je do sedaj opravilo dva kroga preučevanja
otroškega dojemanja svojih pravic (leta 1991 in
2001) - obakrat je sodelovala tudi Slovenija. V
anketnem vprašalniku, ki je zajel 110 spremenljivk
(Štefane 2002: 83-178), sta dve vprašanji otroke
spraševali o občutku in pomembnosti telesne in
čustvene varnosti (S22, S24, S33 in S35) znotraj
doma. 15% otrok je odgovorilo, da se doma redko
aH sploh ne počutijo čustveno varni, 18% pa se
redko ali nikoli ne počuti telesno varnih. Štefane
(2002: 134) je na podlagi rezultatov ocenil, da se
več ko 80% v raziskavo vključenih otrok in mla-
dostnikov počuti doma tako telesno kot tudi čust-
veno varne; v takem odstotku so vprašani zelo
visoko ocenili pomen telesne in čustvene varnosti
znotraj doma. Tretjina devetletnih dečkov in peti-
na devetletnih deklic se ne počuti telesno varna.
Najmanj čustveno varne se počutijo sedemnajst-
letne mladostnice - skoraj petina je odgovorila,
da se doma redko ali sploh ne počutijo čustveno
varne. Pri sedemnajstletnih mladostnikih (fantih)
se tako počuti desetina.
Štefane (2002: 137-8) je ugotovil, da se dekli-
ce počutijo doma telesno bolj varne kot dečki.
Razlika med spoloma je pomembna pri oceni po-
mena občutka telesne varnosti. Deklice višje oce-
njujejo sam občutek telesne varnosti znotraj doma
kot tudi njegovo pomembnost. S starostjo občutek
telesne varnosti narašča. Avtor je dobljene rezul-
tate interpretiral s pogostostjo telesnega kaznova-
nja mlajših otrok, pri čemer se je zavedal poeno-
stavljenosti take razlage. Če k temu dodamo še
občutek čustvene varnosti znotraj doma, ponovno
izstopajo deklice, ki se čutijo čustveno manj varne,
vendar njihov delež s starostjo pada.
Drugo poročilo Slovenije o sprejetih ukrepih za
uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah
(2001) omenja multidisciplinarno obravnavo zlo-
rabljenih, trpinčenih in zanemarjenih otrok na
večini centrov za socialno delo. V strokovnih timih
naj bi različni strokovnjaki, ki že v začetni fazi
zaznajo ogroženost otroka, sodelovali pri pripravi
strategije in izvedbi same obravnave. Ministrstvo
za delo, družino in socialne zadeve je leta 1998
pripravilo smernice za delo z ogroženimi otroki,
namenjene koordinaciji dejavnosti, zaščiti ogro-
ženih otrok in njihovi rehabilitaciji, s čemer se
ukvarjajo različne vladne in nevladne organiza-
cije. Glede na Drugo poročilo je bilo leta 1999
zanemarjenih 807 otrok, psihološko zlorabljenih
592, telesno zlorabljenih 331, spolno pa 145 -
toliko primerov zanemarjanja in zlorab je bilo
odkritih.
21
POLONA SELIG
ODKRIVANJE IN PREISKOVANJE
SPOLNIH ZLORAB
Tako praktiki (psihologi, socialni delavci) kot ka-
zenskopravni strokovnjaki opozarjajo, daje žrtev
spolnega napada v svoji notranji bolečini in poni-
žanju prizadeta zaradi posledic zlorabe svojega
človeškega dostojanstva in osebne integritete (Ke-
čanovič 2002), medtem ko so telesne poškodbe
praviloma manj izstopajoče. Tovrstna kazniva
dejanja so med najbolj zapletenimi tudi v smislu
dokazovanja (Polutnik - Springer 1994), saj pri
žrtvi ponižanje in prizadetost zaradi spolnega na-
pada pa tudi psihične tenzije, povezane z delova-
njem organov odkrivanja in pregona, zmanjšujejo
sposobnost, kar najbolj natančno in verodostojno
opisati pravno relevantna dejstva. Žrtev je kot »te-
meljni personalni dokaz« v procesu še dodatno
travmatizirana.
Pri obravnavi spolnih zlorab otrok kriminali-
stika in dokazno pravo ne poznata prepričljivih
načinov in rešitev, kako se približati »materialni
resnici«. Prič navadno ni, izvedene priče pa veli-
kokrat pravicam žrtve in samemu dokaznemu po-
stopku ne koristijo kaj dosti (Kečanovič 2002).
Pri obravnavi kaznivih dejanj, ki so zajeta v ka-
zenski zakon kot spolna zloraba slabotne osebe
(182. člen KZ), spolni napad na osebo, mlajšo
od 15 let (183. člen KZ), in kršitev spolne nedo-
takljivosti z zlorabo položaja ( 184. člen KZ), dobi
policija največji delež prijav od centrov za socialno
delo. Policija letno vloži vsaj 100 kazenskih ovadb
(Varuh človekovih pravic 2002).
Po podatkih državnega tožilstva je bilo v letih
1995 do (vključno) 2001 v Sloveniji ovadenih
1.013 oseb (978 moških in 33 žensk). V istem
časovnem obdobju je bilo obsojenih 272 oseb.
Razlika je očitna, čeravno je treba dodati, da ne
gre za enake zadeve, saj tožilci ocenjujejo, da se
»zlasti v zadevah, ki niso priporne, reševanje pre-
cej podaljša in se mnoge zaključijo šele po več
letih«. Večina pripornih zadev se na prvi stopnji
konča v 4 do 6 mesecih od prijetja, do sodbe druge
stopnje pa mine pribHžno 9 mesecev in največ
eno leto. Nepriporne zadeve neredko doživijo
sodni epilog šele po nekaj letih.
Organi odkrivanja in pregona podatkov o žrt-
vah spolnih zlorab ne zbirajo, pri podatkih o sto-
rilcih (osumljenih/obdolženih) pa naletimo na
številne težave, povezane z načinom zajemanja
in razvrščanja.
Tožilci imajo največ težav pri pregonu zaradi
236. člena Zakona o kazenskem postopku RS (str.
143), saj žrtve, ki so v sorodstvenem razmerju z
obdolženim, uporabljajo »pravno dobroto« in v
procesu ne pričajo. Pogosto naj bi matere prepri-
čale otroke, da že v predkazenskem postopku po-
vedo le tisto, kar same želijo oziroma mislijo, da
bi bilo »prav«. Tako ostajajo družinska razmerja
prikrita. Kazenski postopek obravnava žrtve neus-
trezno, saj jih izpostavlja izjemno bolečim zasliša-
njem. Mogoč je tudi absurden preobrat v postop-
ku, da žrtev zaradi prevladujočega zanikanja sto-
rilca malodane sama dobi status »preiskovanca«.
V dokaznem postopku je psihična integriteta žrtve
premalo zaščitena. Otrok do 15. leta starosti je
zaslišan najmanj trikrat, če pa je žrtev ob obravna-
vi kaznivega dejanja starejša od 15 let, je zaslišana
večkrat (na policiji, v preiskavi, na vsaki glavni
obravnavi) (Varuh človekovih pravic 2002). Seve-
da v predkazenskem postopku policija zbira ob-
vestila in ne »zaslišuje«, vendar je lahko učinek
t. i. informativnega razgovora na poUciji za žrtev
enako travmatičen kakor poznejša zasUšanja pri
preiskovalnem sodniku in na glavni obravnavi.
Novela kazenskega zakona je leta 1999 prine-
sla smiselno novost pri kaznivih dejanjih zoper
spolno nedotakljivost v zvišanju starostne meje
žrtve na 15 let {Kazenski zakon RS 1999: 160).
Biološka zrelost ob siceršnji odvisnosti in nepre-
skrbljenosti žrtvi velikokrat ne zagotavlja možno-
sti izbire (aU bo privolila v spolno aktivnost). No-
vela pri prvem odstavku 183. člena (spolni napad
na otroka) vnaša tudi pogoj nesorazmerja v zre-
losti (med storilcem in žrtvijo). Brez tega pogoja
bi bilo inkriminirano kakršno koli (tudi prosto-
voljno) spolno občevanje med enako ali podobno
starimi mladostniki. Nesorazmernost kot pogoj
za spolni napad je v zakonskem besedilu uvedena
le v temeljni obliki tega kaznivega dejanja. V kva-
lificiranih oblikah se namreč predpostavlja ozi-
roma vselej obstaja (op. cit.: 49).
Tabela 1: Število podanih kazenskih ovadb (zadeve po 182., 183. in 184. členu KZ RS)
22
ZAŠČITA OTROK PRED SPOLNIMI ZLORABAMI
Težave pri pregonu nastopajo zaradi izločanja
izpovedb tako žrtev kot tudi oseb, s katerimi je ta
govorila in jim spolno zlorabo opisala, če je žrtev
privilegirana priča in se je pričanju odpovedala.
V tem primeru mora priti na vsako glavno obrav-
navo ter se vsakič tudi izreči o tem, ali želi pričati
zoper obdolženega. Če se žrtev kot privilegirana
priča odpove pričanju, se iz spisovnega gradiva
izločijo vse njene izjave v predkazenskem in ka-
zenskem postopku, pa tudi izjave vseh oseb, ki
jim je opisala dogajanje. V takih primerih je
kaznivo dejanje tako rekoč nedokazljivo. Ker gre
večidel za zločine znotraj štirih sten, prič ni. Sto-
rilci ostajajo nekaznovani. Poseben problem je
zbiranje obvestil v predkazenskem postopku, kjer
so žrtve še pripravljene govoriti o podrobnostih,
pozneje pa svoje izjave zaradi pritiskov storilca
umaknejo ali prekličejo (Varuh človekovih pravic
2002). Zato bi se morala pri tovrstnih dejanjih
zbrana obvestila tudi v kazenskem postopku upo-
števati kot pravno relevanten dokaz.
Okoliščina, da žrtev kaznivega dejanja ostaja
v družini, kjer je do spolne zlorabe prišlo, tudi
po vložitvi kazenske ovadbe, ima za posledico ne-
redko izjemne napetosti in dodatno travmati-
zacijo, kar velja zlasti za družine, ki so eksistenčno
odvisne od obdolženca. Težave dokazne narave
se povezujejo tudi z institutom zastaranja. Posle-
dice spolnega nasilja se v mnogih primerih poja-
vijo pri žrtvah šele v adolescenci, zato je zelo
težavno dokazovanje uporabe sile ali groženj.
Tožilci menijo, da se žrtve odločajo za prijavo
praviloma le, če imajo podporo tretje osebe (loc.
cit.), ali pa, kadar je dejanje tolikšno breme, da
ga ne zmorejo prenašati. Kaznivih dejanj s po-
dročja spolnih zlorab naj bi bilo veliko več, kot je
sprejetih kazenskih ovadb, vendar vzgoja, družbe-
na klima in poznejša obravnava žrtev v kazen-
skem postopku sooblikujejo resne zavore pri po-
dajanju kazenskih ovadb. Ključnega pomena bi
lahko bilo krajšanje kazenskega postopka, ki bi
moral imeti prioriteto na sodišču, tudi če ne gre
za priporno zadevo. Pooblaščenci mladoletnih
oškodovancev so velikokrat neprimerni, stro-
kovno neustrezno usposobljeni za specialistično
obravnavo tako občutljive problematike. Skladno
s 65. členom zakona o kazenskem postopku bi
morah zastopati interese žrtve in njen premo-
ženjsko pravni interes, kar v kazenskem postopku
običajno ne pride do veljave. Oškodovanci so na-
poteni na civilne pravde, kjer jim odvetnik kazen-
skega postopka ne pripada več. Pooblaščenec bi
moral mladoletnega oškodovanca zastopati tudi
v civilni pravdi po izpeljanemu kazenskemu po-
stopku [loc. cit.). Ob tem bi kazalo razmisUti še o
skladu za pomoč žrtvam tovrstnih kaznivih dejanj,
iz katerega bi se izplačevale odškodnine, pa tudi
sredstva za zastopanje in pomoč žrtvam. Seveda
tudi razmislek o družinskih sodiščih, ki bi obrav-
navala tudi storilce spolnih zlorab (kaznivih dejanj
iz 19. poglavja KZ RS), ne bi bil odveč.
Strokovni usposobljenosti vseh udeleženih v
odkrivanju, pregonu in obravnavi spolnih zlorab
bi kazalo vseskozi posvečati posebno pozornost.
Policija je v minulih letih izvedla več usposabljanj,
na katerih so sodelovali domači in tuji strokovnjaki
{loc. cit.). S tem bolj аИ manj uspešno zasleduje
cilj speciaUstične usposobljenosti, ki je nujna za
zagotavljanje zaščite žrtev. Brez dvoma pa so za
vse programe usposabljanja nujne evalvacijske štu-
dije. Izboljšanju sodelovanja s tožilci je bilo na-
menjenih nekaj strokovnih posvetov. Ministrstvo
za zdravje je napovedalo pripravo strategije po-
dročje trpinčenja in spolnih zlorab otrok {loc. cit.)
ter izrazilo pričakovanje, da bodo vsebine, ki zade-
vajo prepoznavanje in ukrepanje ob sumu na tr-
pinčenje in zlorabo, ustrezno vključene v predlog
novih vsebin dela otroških in šolskih zdravnikov.
OBRAVNAVA STORILCEV
- NENADOMESTLJIVI DEJAVNIK
ZAŠČITE OTROK
OkoU 1.000 oseb, ki so bile v letih 1995 do 2001
utemeljeno osumljene storitve kaznivega dejanja
spolne zlorabe slabotne osebe (182. člen KZ),
spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let (183.
člen KZ), in kršitve spolne nedotakljivosti z zlo-
rabo položaja (184. člen KZ), naj bi bilo tako aU
drugače spolno zlorabilo določeno (približno ena-
ko? dvakrat ali trikrat večje?) število otrok in mla-
dostnikov. Pri spolnem napadu na osebo, mlajšo
od 15 let, je bilo po podatkih poHcije 25% žrtev
starih do 7 let, 54% med 7 in 14 let, 16% žrtev pa
je bilo starih od 14 do 15 let. Pomanjkljivi podatki
o žrtvah dopuščajo zgolj ugibanje, pa vendar -
če je bilo po podatkih pohcije za spolni napad na
osebo, mlajšo od 15 let, v obravnavanem časov-
nem obdobju vloženih 1.033 kazenskih ovadb,
to pomeni (s predpostavko, da je število kazen-
skih ovadb približno enako številu oškodovancev)
250 otrok, starih do 7 let, za katere je bilo mogoče
utemeljeno sumiti, da so bili žrtve spolne zlorabe.
23
POLONA SELIG
Ministrstvo za zdravje trdi, da zlorabe, trpin-
čenje in zanemarjanje otrok in žensk »štejejo med
resne javnozdravstvene probleme« {loc. cit.).
Odkrivanje spolnih zlorab otrok je po izkušnjah
policije pogojeno s kompleksnostjo problematike,
saj zgrešene predstave v družbi, neznanje, nespo-
sobnost in »pogosto tudi nepripravljenost posa-
meznikov in celo različnih strokovnjakov, da bi
prepoznaU spolno zlorabo in v nadaljevanju po-
dali prijavo«, ustvarjajo veliko polje neodkritih
zlorab (t. i. temno polje kriminalitete). Multidisci-
plinarni krizni (strokovni) timi delujejo različno
učinkovito in strokovno kompetentno, sodelova-
nje različnih institucij pa je navadno odvisno od
strokovne usposobljenosti in občutljivosti vseh
udeleženih.
Razmišljanje o obravnavi spolnih zlorab otrok
in pregled delovanja različnih institucij razme-
roma hitro zadene ob »cesarjeva nova oblačila«
- mit o otrokovem najboljšem interesu. Otroci
naj bi bili v središču pozornosti odraslih, zlasti
staršev. Ti naj bi vložili tako rekoč neomejen trud
v prizadevanja, ki naj bi otrokom omogočila kar
najboljše možnosti za življenje. V tem zaščitni-
škem idealiziranem konstruktu lahko postane naj-
boljši interes otroka izgovor, razlaga ali opravičilo
za ravnanje, ki v ničemer ne prispeva k izboljšanju
otrokovega bio-psiho-socialnega blagostanja.
INCIDENCA ,
Spolno nasilje in zlorabe otrok so družbeni pojav
vse večjih razsežnosti. Izzivajo strah, nelagodje,
zlasti pa povzročajo žrtvam trajne posledice, saj
so otroci kot najbolj ranljiva in nemočna socialna
skupina dodatno izpostavljeni zaradi sprememb
v procesih rasti, razvoja in zorenja.
V Združenih državah Amerike se s problemom
spolnih zlorab otrok poglobljeno ukvarjajo števil-
ne institucije, kar je v minulih letih botrovalo tudi
bogati raziskovalni dejavnosti in rezultatom. Whit-
field (1995: 78) ocenjuje, da je bilo od 50 do 80
milijonov Američanov spolno zlorabljenih v otro-
štvu aH v mladostniškem obdobju. Avtor navaja
poročilo 45 zveznih držav, iz katerega je razvidno,
da so spolne zlorabe otrok 15% vseh primerov
zlorab, trpinčenja in zanemarjanja otrok (Whit-
field 1995: 60-61). Med 838.232 trpinčenimi in
zlorabljenimi otroki iz tega poročila jih je bilo 40%
starih pet let ali mlajših. Med žrtvami spolnih
zlorab prevladujejo deklice.
Novejši podatki kažejo, da se je število obso-
jenih za tovrstne delikte povečalo za štirikrat (Finn
1997: 1 ). Med letoma 1980 in 1994 je število obso-
jenih zaradi spolnih zlorab otrok zraslo z 20.500
na 88.100. Leta 1997 je pravosodno ministrstvo
ZDA objavilo, da so organi odkrivanja, pregona
in prevzgoje obravnavah 234.000 storilcev kazni-
vih dejanj zoper spolno nedotakljivost (Greenfeld
1997:15). OkoH 60% jih je bilo pogojno izpušče-
nih ter vključenih v posebne programe v skupno-
sti. Letno narašča število obsojenih na zaporno
kazen zaradi spolnih zlorab in nasilja za 15%, kar
je hitreje kot pri kateri koli drugi vrsti kaznivih
dejanj z elementi nasilja (Greenfeld 1997: 18).
Žrtev zlorabe aU napada je bila pri dveh tretjinah
zaprtih storilcev mlajša od 18 let. Štirje od desetih
zaprtih storilcev so spolno zlorabili (vključno s
penetracijo) otroke, stare dvanajst let aH mlajše
(Greenfeld 1997: 24). Realiteta obravnave te kri-
minalitete je določena z dejstvom, da večina sto-
rilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost
ni v zaporih, tisti pa, ki so obsojeni na zaporne
kazni, so običajno izpuščeni že pred iztekom.
Javnost njihove identitete praviloma ne pozna.
Lieb in Matson (1996: 7) sta ugotovila, da je
le 11% (1.105 od 9.912) storilcev poznanih v oko-
lju, v katerem živijo, večina pa jih je po oceni
avtorjev sploh neodkritih (neobravnavanih). Po-
memben del storilcev kaznivih dejanj zoper spol-
no nedotakljivost ponavlja dejanja, še zlasti če niso
vključeni v ustrezne programe psihosocialne reha-
bilitacije, oziroma, če niso pod nadzorom pristoj-
nih služb. Kljub preverjeni vlogi in pomenu obrav-
nave, spremljanja in nadzora seksualnih dehn-
kventov imajo številni programi težave zaradi
omejenih finančnih virov, ki jih zagotavljajo posa-
mezne zvezne države. Po podatkih vseameriškega
centra za pogrešane in zlorabljene otroke (1998),
ki vključujejo poUcijske evidence, je povratništvo
pri ekshibicionistih 41-71%, pri posiljevalcih 7-
35%, pri spolnih zlorabah otrok homoseksualnega
tipa 13-40% in pri spolnih zlorabah otrok hetero-
seksualnega tipa 10-29%.
V kalifornijskih zaporih je bilo na približno
15.000 zaprtih storilcev 50 mest v terapevtskem
programu, v Arizoni pa so za približno 2.200
zaprtih storilcev kaznivega dejanja spolne zlorabe
otroka zagotoviU 55 mest v terapevtskem pro-
gramu. Nadzor nad storilci, ki živijo v skupnosti,
je različen. Raziskave so pokazale, daje terapevt-
ska obravnava le delno uspešna (Marshall, Pithers
1994), pa še to le za tiste, ki se želijo spremeniti
24
ZAŠČITA OTROK PRED SPOLNIMI ZLORABAMI
ter sami dejavno sodelujejo v programu. Marshall
in Barbaree (1988) sta primerjala recidivizem
storilcev kaznivega dejanja spolne zlorabe otroka
pri tistih, ki so sodelovali v terapevtski obravnavi
(eksperimentalna skupina; n = 68), in onih, ki
niso bili deležni nikakršne psihosocialne rehabili-
tacije (kontrolna skupina; n = 58). Razlika v
recidivizmu je bila statistično pomembna. Stopnja
recidivizma je pri eksperimentalni skupini dosegla
13% (po terapiji), pri kontrolni skupini (brez te-
rapije) pa 35%. Obe skupini so longitudinalno
spremljali enajst let.
Kljub metodološkim razlikam, ki onemogočajo
neposredno primerjanje različnih študij, rezultati
opozarjajo na pozornosti vredno stopnjo recidi-
vizma pri storilcih spolnih zlorab otrok. McGuire,
Mason in 0'Kane (2000:267) poročajo, da lahko
stopnja recidivizma doseže tudi nad 70%. Najvišja
naj bi bila pri ekshibicionistih.
Večina avtorjev ugotavlja, da je spremljanje in
ustrezen nadzor storilcev, ki so bodisi pogojno
obsojeni, bodisi pogojno izpuščeni iz zapora, nu-
jen. Ameriški center za pogrešane in zlorabljene
otroke je zato v sodelovanju z eminentnimi stro-
kovnimi združenji, univerzami in raziskovalnimi
inštituti ponudil nacionalno strategijo obravnave
storilcev kot temeljno dejavnost v sklopu priza-
devanj za zaščito otrok pred spolnimi zlorabami.
V Veliki Britaniji so v začetku devetdesetih let
ustanovili združenje za razvoj obravnave storilcev
spolnih zlorab (McGuire, Mason, O'Kane, 2000:
275), namenjeno razHčnim strokovnjakom, ter
zavezano širjenju informacij, raziskovalnih in
praktičnih rezultatov in usposabljanju multidisci-
plinar nih timov. Večina programov poteka z jas-
nim in glavnim namenom - zaščititi otroke pred
spolnimi zlorabami. Taka usmeritev pa je zorela
v strokovni in laični javnosti vsaj štirideset let, saj
je bilo na primer v šestdesetih letih prejšnjega sto-
letja nekaj pred spolno zlorabo rešenih otrok pre-
malo tehten argument za usmerjeno obravnavo
storilcev spolnih zlorab {op. cit.: 267).
O STORILCIH
Dinamiko, genezo in ozadje spolnih zlorab otrok
razlagajo številne teorije. Arajii in Finkelhor
( 1989) sta izluščila štiri eksplanatorne dejavnike
ter poudarila potrebo po širitvi konceptov v multi-
faktorski prostor. Za storilce je značilna vsaj ena
od naštetih značilnosti:
• močna potreba po stikih z otroki, prek
katerih naj bi zadovoljevali potrebe, ki jih v stikih
z odrasHmi ne morejo
• spolno vzburjenje ob stikih z otroki
• nezmožnost in/ali neuspešnost pri vzpostav-
ljanju zadovoljujočih stikov z odraslimi - otroci
so »nadomestek«, ki je življenjskega pomena
• oslabljena kontrola.
Opisano je mogoče utemeljiti s psihoanalitič-
nimi koncepti (na primer identifikacija z agresor-
jem, ki naj bi nekdanjo žrtev spolne zlorabe spre-
menila v sedanjega storilca, narcistične motnje,
ko je stik z otrokom stik s predstavo samega sebe,
nerešena ojdipska situacija s seksualiziranim od-
nosom do matere in spremljajočim kastracijskim
strahom), s feminističnimi tezami (spolna zloraba
otroka kot izraz »normalne« moške socializacije
in dominantnosti), teorijami učenja (zgodnje iz-
kušnje, ki so se ob ponovitvah okrepile in utrdile),
z osebnostnimi značilnostmi (negotovost, pomanj-
kanje prodornosti, šibke socialne veščine) in zna-
čilnostmi okolja v obdobju zgodnjega otroštva.
Slednje naj bi s togostjo in zanikanjem spolnosti
izzvalo občutke krivde ob normalnih seksualnih
pobudah in občutkih, krivda pa naj bi bila manjša
ob izbiri otrok kot seksualnih objektov. Oslabljena
kontrola je lahko posledica telesnih ali duševnih
primanjkljajev oziroma oškodovanosti (pri alko-
holizmu, senilnosti, psihotičnih in drugih stanjih,
kjer je kontrola nagonskih vzgibov oslabljena).
Abrams in Abrams (1993: 38) povzemata štu-
dije o osebnostnih značilnostih storilcev kaznivih
dejanj, ki jih najpogosteje opišemo kot »spolna
zloraba otroka«. Avtorja govorita o dveh temeljnih
skupinah, ki ju utemeljujeta z mehanizmoma
fiksacije oziroma regresije. Pri prvih je nagnjenost
do spolnih stikov z otroki stalna (storilci preferen-
čnega tipa), vedenjski vzorec je utrjen. V tem pri-
meru govorimo o pedofiliji, o »stalnih, intenzivnih
spolnih vzgibih in spolno vzburjajočih fantazijah,
ki trajajo vsaj šest mesecev in privedejo do spolnih
aktivnosti z otrokom, ki razvojno še ni dosegel
pubertete« (opredelitev ameriškega psihiatričnega
združenja). Včasih razvijejo storilci tega tipa še
druge »parafilije«, kot so ekshibicionizem, voaje-
rizem, sadomazohizem in zoofilija.
V drugo skupino spadajo storilci t. i. situacij-
skega tipa, ki se spolnih aktivnosti z otroki lotijo
zaradi začasne izgube kontrole, navadno poveza-
ne z večjimi (stresnimi) obremenitvami. V na-
sprotju s prvimi se njihovo seksualno nagnjenje
do otrok pojavi v odraslosti, občasno, delujejo
25
POLONA SELIG
nenačrtno (impulzivno), velikokrat incestno. Šte-
vilni doživijo spolno vzburjenje tudi ob drugih
otrocih, vendar na manifestni ravni ohranjajo
spolne in socialne stike z odraslimi.
Storilci situacijskega tipa so regredirani (zlora-
bljajo neznane otroke, žrtve - večinoma dekUce
- izbirajo priložnostno), moralno oškodovani (zlo-
rabljajo kogar koU, otroci so le ena od skupin
mogočih žrtev), nagnjeni k seksualnemu eksperi-
mentiranju (pripravljeni so poskusiti kar koli, kar
ima seksualno konotacijo), ali pa razvojno prikraj-
šani (retardirani aH senilni). Navadno zlorabijo
več otrok na bolj aH manj brutalen način.
Otrokom so bolj kot storilci situacij skega tipa
nevarni t. i. storilci preferenčnega tipa, ki v otrocih
vidijo izvor spolnega užitka in zadovoljitve in pra-
viloma izbirajo otroke kot spolne objekte. V to
skupino spadajo sadistični pedofili, ki neznane
žrtve zalezujejo, ugrabijo in lahko tudi umorijo,
in zapeljivci, ki otroke premamijo z naklonje-
nostjo, pozornostjo in dariH. Ti otrok navadno
telesno ne poškodujejo, saj jih imajo radi, zato si
postopoma pridobijo njihovo naklonjenost, sto-
pnjujejo intimnost stikov do oralno-genitalnih
spolnih odnosov, ki jih praviloma prakticirajo
(Holmes, Holmes 1996: 143), otroka pa želijo
»obdržati«, zato so lahko psihične posledice za
žrtev grozljive. ij.uäo
Predstave o storilcih spolnih zlorab otrok se
večinoma nanašajo na storilce moškega spola, kar
pa ne ustreza povsem dejanskemu stanju, čeravno
moški med storilci prevladujejo. Ženske storilke
tudi pritegnejo manj pozornosti javnosti (Holmes,
Holmes 1996: 136), v nekaterih primerih pa jav-
nost spolne aktivnosti odrasle ženske in mladolet-
nega dečka sprejme kot primeren način učenja o
spolnosti. Ženske kot storilke spolnih zlorab so
pogostejše v različnih zavodih in dnevnih bolniš-
nicah (Whitfield 1995: 61), kjer se pojavljajo kot
storilke v 45-55% primerov, verjetno pa je prijav
tovrstnih zlorab manj. Ženske so navadno bolj
tenkočutne, zavajajoče, prijazne in svoje zlorabe
zakrijejo s »skrbjo« in »nego«. Naravnanost do
otrok kot spolnih objektov naj bi se pri ženskah
pojavila že zgodaj, pogosto že v mladostniškem
obdobju.
MULTIDISCIPLINARNA OBRAVNAVA
V Sloveniji poznan model multidiscipHnarne obra-
vnave in strokovnega tima pri obravnavi spolno
zlorabljenih otrok ne more odgovoriti na kom-
pleksne izzive problematike spolnih zlorab, kar
velja zlasti za področje spremljanja storilcev. Tuje
izkušnje so pokazale, da šele ustrezna terapevtska
obravnava med prestajanjem zaporne kazni, zlasti
pa sistematično spremljanje po njej do neke mere
zmanjša recidivizem ter poveča občutljivost jav-
nosti za naraščajočo pojavnost spolnih zlorab.
ModeH in rešitve okolja so povezani tako z nor-
mami in vrednotami tega prostora kakor tudi s
kulturnimi, gospodarskimi in političnimi praksami
in okviri. Kriminaliteta v Sloveniji posnema trende
Tabela 2: Značilnost storilca
26
ZAŠČITA OTROK PRED SPOLNIMI ZLORABAMI
in vzorce kriminalitete industrijsko razvitih, tržno
orientiranih gospodarskih in državnih sistemov
izpred nekaj let (desetletij). T. i. tranzicijske vplive
lahko razumemo in prepoznavamo kot stresorje
oziroma sprožilne dejavnike za kriminaliteto z ele-
menti nasilja, kar je le še razlog več za razmislek
o možnih rešitvah.
Predstavitev ameriške prakse obravnave sto-
rilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost
lahko zdrži kritično presojo, saj s potrebnimi stro-
kovnimi viri razpolagamo tudi v Sloveniji, zlasti
pa je namenjena iskanju sestavljenega odgovora
na vprašanje, kako naj slovenska družba zaščiti
otroke pred spolnimi zlorabami.
PSIHOFIZIOLOŠKA PREISKAVA
VERODOSTOJNOSTI IZJAV
' S POLIGRAFOM
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta recidivi-
zem na področju spolnih zlorab otrok in narašča-
nje kršitev med pogojnimi odpusti v ZDA izzvala
številna prizadevanja, namenjena zaščiti otrok.
Združena prizadevanja različnih strok so sčasoma
ponudila učinkovite odgovore. Mednje spada tudi
uporaba psihofiziološke preiskave verodostojnosti
izjav s poligrafom. V Sloveniji se uporablja le v
predkazenskem postopku (Selič, Juratovec 2001),
vendar tudi pri odkrivanju storilcev spolnih zlorab
otrok.
Leta 1966 so v ameriški zvezni državi Illinois
prvič uporabili poligrafsko metodo pri odločanju
o kazni zaradi spolnih napadov na otroka. Pri ob-
dolžencih, ki so sodelovali v psihofiziološki pre-
iskavi verodostojnosti izjav s poligrafom, so odkrili
tudi do 13 kaznivih dejanj spolnega napada na
otroka, za katera prej niso vedeH. V štirih letih so
v Illinoisu sprejeH prakso rednih letnih poligraf-
skih preskusov za pogojno obsojene storilce, če
so se ti pred tem odpovedaH zaščiti pred samo-
inkriminacijo ter pristaH na uporabo poligrafske
metode kot pogoja za pogojni odpust.
Podobno so ravnali v zvezni državi Washing-
ton konec šestdesetih let. Leta 1973 so v zvezni
državi Oregon vpeljali program nadzora z upo-
rabo poligrafske metode za tiste obsojence, ki so
jih namesto na zaporno kazen obsodili pogojno.
V štirih letih so v poskusnem projektu na ta način
spremljali 117 obsojenih (Teuscher 1978), ki bi
bili zaradi narave kaznivega dejanja (spolnega na-
pada na otroke) v običajnih pogojih (brez uporabe
poligrafske metode) v zaporu. 60 od 117 oseb v
času prestajanja pogojne kazni ni ponovilo spol-
nih napadov na otroke, 54 je zlorabe nadaljevalo,
2 osebi sta umrU, 1 pa je bila poslana v zapor.
Visoki stroški in prenapolnjenost zaporov so vpli-
vaH na vse pogostejše odločanje za spremljanje
obsojencev v skupnosti, še zlasti zato, ker so lon-
gitudinalne študije psihosocialne rehabilitacije v
zaporskem okolju pokazale malodane nične uspe-
he. Pogojne kazni in stalno spremljanje obsojen-
cev so v daljšem časovnem obdobju spremenili
njihovo orientacijo (Schmidt, Soloman, Johnson
1973), zavedanje o rednih psihofizioloških preiz-
kusih s poligrafom pa naj bi pri obsojenih obliko-
valo neke vrste »umetno vest«.
Del strokovne javnosti je poglobljeno razprav-
ljal tudi o pravicah obsojenih (Knowlton 1972).
Zlasti pravni strokovnjaki so poudarjali, da je po-
gojna kazen privilegij in ne pravica, zato ima so-
dišče pravico določiti tudi pogoje, pod katerimi
bo obsojeni prestajal to kazen. Knowlton se je
zavzel za »razumno mero« zaščite pravic obsoje-
nih, pri čemer je poudaril pravico do zasebnosti
in do tega, da niso dolžni izpovedati ničesar, kar
bi jih dodatno obremenilo v smislu kazenske od-
govornosti (samoobtožba). Pravico do zasebnosti
zagotavljajo strokovni in etični standardi ameri-
škega združenja poligrafistov, ki v svojem etičnem
kodeksu in standardih za pridobivanje in ohran-
janje specialne licence natančno predpisujejo, ka-
tera vprašanja lahko zastavi poligrafski preiskova-
lec. Testni formati so preverjeni in predpisani, ce-
lotna procedura pa avdio in video dokumentirana.
Riegel ( 1974) je opozoril na presojo ustavnosti
in zakonitosti uporabe poligrafske metode v ome-
njenih programih. Psihofiziološka preiskava vero-
dostojnosti izjav s poligrafom je skladna z ustav-
nimi določili v ZDA. Obsojeni se za sodelovanje
odločajo prostovoljno, morebitne izpovedi o ne-
odkritih spolnih zlorabah pa niso uporabljene v
sodnih postopkih. Abrams in Ogard (1986) sta v
longitudinalni študiji primerjala skupino pogojno
obsojenih, ki so biU vključeni v program obravna-
ve in spremljanja z uporabo poligrafske metode
(eksperimentalna skupina), in onih, ki so se med
pogojno kaznijo samo javljali pristojni službi (kon-
trolna skupina). Razlika med obema skupinama
je bila statistično pomembna. Pri kontrolni skupini
se recidiv ni pojavil v 26%, pri eksperimentalni
pa kar v 69%. Periodična uporaba preskusa s poli-
grafom se je pokazala kot učinkovit način, prime-
ren kompulzivni naravi obravnavane kriminali-
27
POLONA SELIG
tete. Terapija je večidel uspešna le, če pripelje do
povečanja kontrole, saj so se terapevtski cilji,
opredeljeni kot odpravljanje spolnih vzgibov in
želje po spolnih aktivnostih z otroki, pokazaU kot
nerealni.
Uporaba poligrafske metode v programih
spremljanja storilcev spolnega napada na otroka,
kjer poleg predstavnika pravosodja in specialno
usposobljenega poligrafskega preiskovalca vse-
skozi sodeluje tudi socialni delavec ali terapevt,
je pokazala številne prednosti (Abrams, Abrams
1993: 12):
• pravočasno odkrivanje recidivizma
• zaščita (potencialnih) žrtev (družbe)
• odvračanje storilcev od recidivizma (zmanj-
ševanje t. i. ponovitvene nevarnosti)
• izboljšanje terapevtskih učinkov (pri storilcih
spolnih zlorab je razširjena uporaba averzivnih
terapevtskih metod)
• zmanjšanje števila zapornikov
• zmanjšanje stroškov v zaporih
• razbremenitev delavcev pravosodja, ki spre-
mljajo funkcioniranje pogojno obsojenih, boljša
izraba časa, materialnih in človeških virov.
Psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav
s poligrafom pri obsojenih na pogojne kazni za-
radi spolnih zlorab je popolnoma upravičila svoj
temeljni namen, odkrivanje recidivizma, zato ni
presenetljivo, da so psihofiziologi razvili še en test-
ni format in uporabo poligrafske metode razširiU
tudi na področje odkrivanja še neodkritih spolnih
zlorab. Poleg t. i. testov spremljanja oziroma nad-
zora so pričeli uporabljati še t. i. teste odkrivanja,
ki so pomembno izboljšali terapevtske učinke, saj
so storilci prenehali uporabljati prevladujoči me-
hanizem zanikanja. Posledica testov odkrivanja
so biU tudi podatki o dotlej neznanih žrtvah, ki
so jim lahko centri za socialno delo ponudiU te-
rapevtsko pomoč in podporo. Abrams, Hoyt in
Jewell (1991) so v evalvacijski študiji analizirah
dosjeje 71 oseb, obsojenih zaradi spolnih zlorab
otrok, ki so bile vključene v terapevtske programe.
Avtorji so pri teh 71 osebah odkriU skupaj 535
razkritij (še neodkritih spolnih zlorab), do katerih
je prišlo v razgovoru pred aplikacijo poligrafskih
testov, in 92 priznanj, do katerih je prišlo po
testiranju.
V zvezni državi Oregon so evalviraU program
spremljanja in obravnave storilcev kaznivih dejanj
zoper spolno nedotakljivost in leta 1991 ugotovili
(Abrams, Abrams 1993: 13), da se recidiva (na-
daljnja spolna zloraba) ni pojavila pri 95% od 173
vključenih oseb, da 96% v program vključenih
oseb ni kršilo pravil pogojne obsodbe (niso opa-
zovali otroških igrišč, zalezovali otrok v parkih
ipd.), in 83% ni storilo tudi nobenega drugega
kaznivega dejanja. Sicer impresivni rezultati neko-
liko izgubijo vrednost, ker študija ni zajela tudi
ustrezne kontrolne (primerjalne) skupine. Ne-
sporno pa je oregonski koncept dela zanimiv zara-
di izjemno tesnega sodelovanja med predstavniki
zavodov za izvrševanje kazenskih sankcij, poligraf-
skimi preiskovalci, terapevti, centri za socialno
delo, sodišči, tožilci in organizacijami za pomoč
žrtvam.
Oregonski model je doživel izjemno podporo
pravosodja in terapevtov. IzračunaH so, da potre-
bujejo za spremljanje 2.500 obsojenih vsaj 75
ustrezno specialistično usposobljenih poligrafskih
preiskovalcev. Primerjava stroškov enoletnega do-
datnega usposabljanja poHgrafskih preiskovalcev,
sredstev, potrebnih za njihove plače, in stroškov
zapora za obsojence je potrdila smiselnost poseb-
nega programa ob možnosti pogojne kazni. Tera-
pevti poročajo, da uporaba poligrafske metode
odkrije tudi nad 1.000 spolno deviantnih dogod-
kov in situacij na osebo. Vsi dogodki seveda niso
kazniva dejanja, vendar o njih v procesu »običaj-
ne« psihoterapije (brez uporabe poligrafske meto-
de) zaradi mehanizmov zanikanja, minimalizi-
ranja in racionalizacije osebe ne govorijo (op.
di.: 18-24). Prednost se kaže tudi v večjih mož-
nostih za psihosocialno rehabiUtacijo žrtev.
SKLEP
Multidisciplinarni model obravnave in spremlja-
nja storilcev kaznivih dejanj spolne zlorabe otrok
se je iz Združenih držav Amerike razširil tudi v
Veliko Britanijo (Grubin, Sosonowski 2002).
Ameriško združenje poligrafistov je izšolalo sku-
pino britanskih poligrafskih preiskovalcev, ki bodo
sodelovah v multidiscipHnarnih timih. Grubin,
profesor forenzične psihiatrije na univerzi v New-
castleu, tesno sodeluje z notranjim ministrstvom
v procesu uvajanja psihofiziološke preiskave vero-
dostojnosti izjav s poligrafom tudi v preiskovanje
spolnih zlorab.
Kakovost delovanja multidiscipHnarnih timov
za obravnavo in spremljanje storilcev spolnih
zlorab dosegajo v Združenih državah Amerike
tudi s skupnimi dodatnimi izobraževanji. Na enem
od njih, ki je potekalo v sklopu letnega seminarja
28
ZAŠČITA OTROK PRED SPOLNIMI ZLORABAMI
ameriškega združenja poligrafistov, je sodelovala
tudi avtorica tega prispevka. V petih dneh je se-
kcija za obravnavo storilcev spolnih zlorab poli-
grafskim preiskovalcem, psihoterapevtom, social-
nim delavcem, psihiatrom in zaposlenim v zavodih
za izvrševanje kazenskih sankcij predstavila bo-
gate strokovne vsebine.
Urad varuha človekovih pravic Slovenije name-
nja veliko pozornost problematiki spolnih zlorab
ne samo na ravni opozarjanja in spremljanja dela
pristojnih služb, marveč tudi v smislu iskanja reši-
tev ter seznanjanja strokovne javnosti z učinko-
vitimi modeli in načini dela.
Posledice spolnih zlorab otrok so zastrašujoče,
še zlasti, če ostanejo zlorabe dolgo časa neodkrite.
V mnogih primerih žrtve travmatične dogodke
izrinejo in se jih pozneje sploh več ne spomnijo,
kar pa ne odpravi uničujočega delovanja izrinjene
vsebine. BHžnji odnos med žrtvijo in storilcem
povzroči žrtvi večjo škodo kot zloraba s strani ne-
znane osebe. S starostjo žrtve praviloma raste tudi
občutek lastne odgovornosti in s tem povezani
občutki krivde, ki začarani krog sklenejo in po-
glabljajo.
Raziskave so potrdile strašljive posledice spol-
nih zlorab, ki žrtve neredko zaznamujejo za celo
življenje. V ZDA naj bi bilo 95% prostitutk in 95%
oseb s t. i. multiplo osebnostjo v otroštvu spolno
zlorabljenih. Žrtve spolnih zlorab v veliki meri
razvijejo motnje hranjenja, odvisnosti, pri njih naj
bi bile pogostejše depresivne motnje, suicidalnost
in težave v medosebnih odnosih (Abrams, Abrams
1993: 56). Najbolj ogroženi so osamljeni otroci,
ki nimajo zadovoljujočega odnosa ne z vrstniki
ne s starši.
Zaščita otrok pred spolnimi zlorabami terja
sestavljena in usklajena prizadevanja tako na ravni
preventivnih dejavnosti kot tudi na področju mul-
tidiscipHnarne obravnave žrtev in storilcev. Sle-
dnjim bi kazalo nameniti več pozornosti, saj so
podatki o recidivizmu alarmantni. Ameriški tera-
pevti so dokaj soglasni v oceni, da gre pri storilcih
spolnih zlorab za osebnostne in vedenjske motnje,
ki jih ni mogoče »ozdraviti« (Humbart po op. cit.,
1993: 24), mogoče pa je osebe naučiti, da obvla-
dujejo svoje impulze. Ključno v vseh terapevtskih
programih je sprejemanje odgovornosti za lastno
vedenje in učenje kontrole, nadzora nad svojimi
dejanji in vzgibi (AlHson, Wrightsman 1993: 235).
Terapevti vedenjske in kognitivne orientacije, ne-
obremenjeni s humanističnimi principi in ideali,
so pragmatično ugotoviH, da je v procesu spremlja-
nja storilcev spolnih zlorab strah pred odkritjem
nenadomestljiv dejavnik. Pri tem se je pokazala
vrednost poHgrafske metode. Seveda pa so uspehi
mogoči le ob uglašenem delovanju vseh sodelu-
jočih strokovnjakov v programu obravnave.
29
POLONA SELIČ Ï
30
LITERATURA
Abrams, S., Abrams, j. B. (1993), Polygraph Testing on the Pedophile. Portland, Oregon: Ryan Gwinner
Press.
Abrams, S., Hoyt, D., Jewell, C. (1991), The Effectiveness of the Disclosure Test with Sex Abusers of
Children. Polygraph, 20: 197-203.
Abrams, S., Ogard, E. (1986), Polygraph Surveillance of Probationers. Polygraph, 15: 174-182.
Allison, j. A., Wrightsman, L. S. (1993), Rape: The misunderstood crime. Thousand Oaks, London:
Sage.
Apostel, L. (1989), Children's Rights and Needs - Human Rights and Needs: Open problems and
personal convictions. v: Verhellen, E., Spiesschaert, F. (ur.), Ombudswork for Children. Leuven,
Amersfoort: Acco (47-85).
Araji, S., Finkelhor, D. (1989), Abusers: A Review of the Research. Thousand Oaks, London: Sage.
Drugo poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah
(2001). Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (neobjavljeno).
Finkelhor, D. (1989),Л Sourcebook on Child Sexual Abuse. Thousand Oaks, London: Sage.
Finn, P. (1997), Sex Offender Community Notification. National Institute of Justice, U.S. Department
of Justice (februar).
Franklin, B. (1986), The Rights of Children. Oxford, New York: Basil Blackwell.
Freeman, M. (1992), The limits of Children's Rights. v: Freeman, M., Veerman, P. (ur.). The ideologies
of Children's Rights. Dodrecht: Martinus Nijhoff Publishers (36-37).
Greenfeld, L. (1997), Sex Offenses and Offenders. Bureau of Justice Statistics, U.S. Department of
Justice (februar).
Grubin, D., Sosnowski, D. (2002), Sex Offender Polygraph Testing in the United Kingdom: S?"" Annual
Seminar/Workshop. Albuquerque, New Mexico: American Polygraph Association.
Holmes, R. M., Holmes, S. T. (1996), Profililng Violent Crimes: An Investigative Tool. Thousand
Oaks, London: Sage (druga izdaja).
Kazenski zakon: z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka in Klavdija Stroliga in stvarnim kazalom dr
Vida Jakulina (1999). Ljubljana: Uradni Ust republike Slovenije.
Kečanović, B. (2002), S civilno družbo proti spolnim zlorabam. Javna uprava, 3: 24-26.
Knowlton, j. (1972), The Polygraph and Probation. Idaho Law Review, 9: 74-84.
Konvencija o otrokovih pravicah (2002). Ljubljana: Slovenski odbor za UNICEF.
Lanning, k. v. (2001), Child Molesters: A Behavioral Analysis. Alexandria, Virginia: National Center
for Missing and Exploited Children (četrta izdaja).
Lieb, R., Matson, S. (1996), Community Notification in Washington State: 1996 Survey of Law
Enforcement. Washington State Institute for PubUc Policy (november).
Marshall, W. L., Barbaree, H. E. (1988), The Long Term Evaluation of a Behavioral Treatment
Program for Child Molesters. Behavioral Research Therapy, 26: 499.
Marshall, W. L., Pithers, W. D. (1994), Reconsideration of Treatment Outcome with Sex Offenders.
Criminal Justice and Behavior, 21: 10-27.
McGuire, J., Mason, T., O'Kane, A. (2000), Behaviour, Crime and Legal Processes. A Guide for Forensic
Practtitioners. Chichester: John Wiley & Sons.
Mnookin, R. (1982), Foster Care: In Whose Best Interest? V: Beck, R., Weiss, H. B. (ur.). The Rights
of Children. Cambridge: Harvard Educational Review (158-197).
ZAŠČITA OTROK PRED SPOLNIMI ZLORABAMI
31
National Center for Missing and Exploited Children (1998), A Model State Sex-Offender Policy.
Alexandria, Virginia.
Pavlović, Z. (1990), Otroci, pravice in psihologija (k utemeljitvi psiholoških pravic otroka). V: Pavlovič,
Z. (ur.). Psihološke pravice otrok: Simbioza in avtonomija. Ljubljana: Društvo psihologov Slovenije
(13-24).
- (1993), Psihološke pravice otroka: Otrokove pravice onstran pravnega varstva. Radovljica: Didakta.
Polutnik - Springer, M. (1994). Položaj žrtve pri obravnavanju kaznivega dejanja posilstva. Pravna
praksa, 23: 306.
Riegel, L. (1974), Court Use of Polygraph in Probation Programs. Polygraph, 3: 256-268.
Salecl, R. ( 1991 ), Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani.
Schmidt, H. K., Soloman, G. F., Johnson, H. (1973), The Artificial Conscience. Corrective and Social
Psychiatry, 23: 93-100.
Selič, P., Juratovec, A. (2001), Vloga forenzične psihofíziologije v predkazenskem postopku - dileme,
možnosti in protislovja. V: Pagon, M. (ur.). Dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Visoka policijsko-
varnostna šola (293-307).
Šelih, A. ( 1992), Splošni problemi otrokovih pravic. V: Šelih, A. (ur.). Pravni vidiki otrokovih pravic.
Ljubljana: Uradni Hst RS (11-31).
Stefano, D. (2002), Otrokove pravice in njihovo uveljavljanje v Sloveniji. Ljubljana: Filozofska fakulteta
(diplomska naloga).
Teuscher, T. (1978), The Polygraph and Probation. Polygraph, 7: 1-4.
Verhellen, E. ( 1994), Convention on the Rights of the Child: Background, motivation, strategies, main
themes. Leuven, Apeldoorn: Garant.
Whitfield, C. L. (1995), Memory and abuse: Remembering and healing the effects of trauma. Deerfield
Beach, Florida: Health Communications.
Wintersberger, H. (1994), Costs and Benefits: The Economics of Childhood. V: Qvortrup, J., Bardy,
M., Sgritta, G., Wintersberger, H. (ur.). Childhood Matters: Social Theory, Practice and Politics.
Aldershot: Avebury (213-247).
Varuh človekovih pravic (2002), Nasilje nad otroki: Splošni spis (1.1-5/2002).
Začetno poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih
pravicah (1997). Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Zakon o kazenskem postopku z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka in stvarnim kazalom (1998).
Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.