Revija za sodobno književnost oktober 2020 KAZALO POEZIJA 5 Lara Božak 6 Paradižnik sosedov paradižnik 6 Bog v postravnovesju 7 Luna 8 Trajaš 9 O razpokah 10 Neja Kaiser (oblikoval Uroš Črnko) 11 *** 11 *** 12 Zala Intihar 13 Cikli tesnobe VIII. (brezdomec) 13 Cikli svetlobe V. (La Danse) 14 Nela Poberžnik 15 Duplina 15 Vitrina 16 Trnova krona 17 Ravnilo 20 Tjaša Breznik 21 Mali traven 21 Veliki traven 23 Rožnik 24 Mali srpan 26 Veliki srpan 27 Kimavec 28 Nika Gradišek 29 *** 29 *** 31 *** 32 *** 34 *** 35 PROZA 36 Polona Ješelnik 37 (Od)ločitev 37 Mojca Petaros 41 Zadnji poljub 41 STRIP 44 Janez Grm 45 Sanjam o dekletih, ki so na drugih planetih 45 Ana Oblak 51 Starogrški bogovi vs. nordijski bogovi 51 B(R)LOG 57 dozadnjestrani 58 Lara Božak Paradižnik sosedov paradižnik Če bi si vsaj enkrat drznili svoj pogled uperiti v podzemlje, h koreninam, z enako nonšalanco, kot jo premoremo ob skrivnem skeniranju mer sosedovega paradižnika, bi morda spoznali, da je tudi on, sosedov rdeč paradižnik, če ga pustiš dodobra dozoreti, pod lupino mehak, da bo tudi on pretlačen v krožnik mezge, (ta bo le drugače začinjena), sosedova babica pa bo sosedovo mezgo sosedovim vnukom postregla z enako mero ljubezni, enako dobrodušnostjo in enakim zadovoljstvom, ki ga vedno izda tisti privihan kotiček na njeni zgornji ustnici, kot bi to storila tvoja. Takrat bi morda spoznali tudi, da bo prav ta sosedov paradižnik nemara postal sosedov protestni rekvizit, ki ga bo nevrotično zalučal, sicer ne v isto ugledno osebo, pač pa z enakim zanosom, vnemo, strastjo in hlastajočim upanjem po nečem boljšem, (karkoli to zanj že pomeni), kot boš to storil ti. Če bi si vsaj enkrat drznili svoj pogled uperiti v podzemlje, h koreninam, z enako nonšalanco, kot jo premoremo ob nočnem oprezanju za merami sosedovega paradižnika, bi morda spoznali, da se tja, po drobnih gozdnih ceveh, iz naših spalnic, stekajo iste solze, iz naročja drugačnega kalčka, a iz enakih solznic, iz enake substance, enakih oči, istih src. In da so tam, v podzemlju, kamor se stekajo naše trpke, mokre, svečane resnice, solze eno. 6 Bog v postravnovesju ko telo ne bljuva veselja skladišči zaloge zadušenega smeha za neke boljše čase zaceljenih razkolov ki so ustvarili hudiča da bi uravnovesili boga dobro ne bo ščuvano proti zlu zlo ne proti dobremu kaplje na razmazanih licih bodo le še jutranja rosa 7 Luna bleda je vznemirjenost ki golta v svoje pore po volhkem diši ta večer nekaj v somračni sapi te priganja globlje v tvoj korak začutiš kako se premaknejo morja potem se premakne še nekaj v tebi ustaviš se v njeni eterični silhueti slutiš kako pleza vate in te dobi in te ima si njen pripravljena deliti svojo ednino te spere s solzami človeka sol je sedativ razbolele globočine in čutiš kako si močnejši pripravljena deliti svojo ednino vate zasadi semena človekovih zgodb ki so ji bile pripovedovane in nad katerimi bdi čutiš kako si bogatejši kako si ves pod razpadlo masko dneva ustaviš se v njeni eterični silhueti in veš da je v želji da jo razorožiš skrivnostnega razorožila ona tebe človeškega vidiš da se bo kmalu prelila v sonce zlitina melanholije in diamanta še ti postaneš skrivnost 8 Trajaš stal si nad sveže obrobljeno dolino odsoten v poletni sapi predroben za želje neznaten za smisel zložil si se v brbot hvaležnosti dihajoč skozi srce s kamni prepereval čas ga zasukal v vertikalo bosih nog bosih rok si se potisnil po nastalem drogu se vzpel kot nekdo vstopil kot nihče ničesar nisi prinesel v naročju pa vendar vse spustil dolgo pohajkoval ker tam te nič ne doseže in blazno trajaš 9 O razpokah nisem prikrila begajočih lis ki najraje pijejo moje roke in tako rade šepetajo olivnatim venam naj ostanejo tam kjer so ponosno osvetljujejo glavnino naj utelešajo iskrenost razpoke ker le one lahko celijo vi pa v njih ne iščite pripovedi o nevidnih bodljajih povedala vam bom da so kot korenine starega drevesa ki v rasti trgajo skalo narazen so kot voda ki v risanju poti spodjeda čeri in njeni vrtinci brez mrtvih rokavov ne bi bili to kar so živi 10 Neja Kaiser (oblikoval Uroš Črnko) Bodi zame več kot ena pesem. N. K. 11 Jaz bom manj Lermontov, ti bodi drugemu vihar. 12 Zala Intihar Cikli tesnobe VIII. (brezdomec) Omet se kruši in za seboj pušča sledi belega prahu. (razpoke, povsod razpoke) Nobene stene ne prepoznam več. (v resnici sem vedno sovražila to barvo) Nimam denarja za elektriko. (še sreča, da se oči hitro navadijo teme) Moja hiša ni več moja. (ali je sploh kdaj bila?) Kdo mi bo zgradil novo? 13 Cikli svetlobe V. (La Danse) Mattisu Ne pozabi plesati s soncem, prepusti se ritmu topline. glasba dneva in večnost Objem žarkov spreminja žalost v zlato. 14 Nela Poberžnik Duplina Ko je odhajal se je obrnil brez povratka pogled je vprašal če si še tam v prihodnosti gola pod krznom bosa pred vrati brez povratka nagubala sta tkanino obstoja kjer se navidezno stikajo prsti časovni kapsuli trčita in se zažreta brez povratka v telesni spomin verižna reakcija podira domine brez srca. 15 Vitrina Nekega dne boš umrl in ljudje bodo gledali vstran rana pečat znamenje ko ukradeš pest malin ki jih nihče ne obira zabijam se v steklo mrčes nočni metulj krvoses leta pred mutacijo so dolga in usodna za mnoge nedolžne ne ločiš med luno in lučjo možgane pomočiš v 40 % alkohol utopiš miselne procese kompenziraš neobstoječo svobodo kvazi zasilne izhode skozi ozke luknjice dovajan razredčen zrak je vse kar ti ponudijo. 16 Trnova krona Zabodla sem nekoga s tvojim imenom ki bode zdaj mene preveč mazohistka da bi izpljunila fantazijo v povojih hipoteti č ne drobce jebeš bodice tvoje ime sem izbruhala po pohabljeni komunikaciji jebeš monotono nabijanje in propalice ki se bojijo čustvene kompleksnosti kompleksi eni jaz ne odpuščam nisem bog ampak boginja. Kavs Mandelj na cesti cesta v meni izžeto živeti ležim na tleh da mi ne zdrsijo možgani v podpalubje kako prebaviti postan spomin zažrt v eter preštevaš ostanke ogrizke idealiziraš mrtvece globina naklonjenosti ni premo sorazmerna s številom komplimentov idealiziraš fiktivnost utapljajo č se v sluzi tvoji čekani so topi ne slediš algoritmom podganjim dirkam idealiziraš smeti disociiraš slab fuk slab kontakt slaba kapaciteta zmogljiv pomnilnik milijon vrtljajev na sekundo 18 na potenco na bruhanje mi greš. 19 Ravnilo Nisem kriva za tvojo nepismenost za tvoje krivice ali krivde nisem kriva da imaš kriv zob da svobodo enačiš z neodgovornostjo nisem kriva da se včasih bojim da ne vem kdo je krivec da ne ravnam v skladu s sabo nisem kriva da je kriva vzgoja narava vzgibi samodestrukcija preveč posledic preveč premišljevanja nisem kriva da me kriviš da me ne moreš ukriviti ker sem že itak. 20 Tjaša Breznik Zadoščenja (IV - IX) Mali traven dolgo me ni bilo v Ljubljani zato me je tako presenetila s svojo tihostjo in lipami ki cvetijo nasproti zdravstvenih domov nevihte so jo prečistile ljudje s sprehodi na svojem površju razkazujejo mir v globini pa hranijo nove želje po drugačnem mestu iz oken stolpnic mi kot v igri na soncu v oči vstopajo podobe nekoga drugega ki so skupne skrivnosti našega bivališča čigar poti si neljubosumno delimo presenetila si me Ljubljana tvoja stanovanja imajo vonj po starih moških včasih cigaretnem dimu 21 ali lončnicah in v nerazsvetljenih hodnikih se ljudje pogovarjajo držeč za podboje vrat glave imajo naslonjene na stene da jim utrujene ne obvisijo na nitki vratu ko vstopaš v ta kraj imaš še zadnjo izbiro železniško progo ki teče počez in te vabi da greš z njo in grad dvigajoč se iz megle kot privid saj se ima tudi tu kaj zgoditi ti govori košato drevje te sprejema ti pa čakaš še en dež 22 Veliki traven deževne ulice te kličejo v kavarne na svojih robovih tedaj ti je dano da vstopiš v jedro samega mesta in skozi slike na stenah in rože v loncih meriš najprej svojo potem pa še njihovo srečnost vse ostalo je postranskega pomena le ko se zberemo v umanjkajoči luči smo se vrnili na kraj ki nam je z rojstnim znamenjem določil zemljevid in nam ga pripel na nadlahti vse vrzeli v koži in predvsem pege nosijo poldnevnike ki jih boš v prihodnosti še prestopala in svoje udobje razpotegnila čez najbližje morje dežuje in prepustim se vlažnim lasem ki otepajo vodo s sebe kot kak razvajen pes in sedem na veliko uro da z nogami bingljam z nje kot malček si prepevam zadnjo slišano pesem ali so korenine cvetlic ki me obdajajo od otroštva in njihovi sadeži res tisti ki me bodo hranili na veke? toliko tekočine toliko vode toliko ovinkov in urinih kazalcev toliko zvokov ki mi govorijo jezike in mi kažejo jezike vse se zdi kot dobro pripravljena igra katere pravil se lahko naučim le sproti 23 Rožnik umiješ si lase in si jih zaviješ v brisačo slonjo kožo zunaj bije zvon in pove da je že ura in četrt posedeš se na posteljo kakor da si mačka ki za vratno gubo drži svojega najmlajšega mladiča odprto okno posluša čričke ki bivajo med travami v svojih majhnih domovanjih jutra pričakuješ s sprijaznjenostjo v kateri je vsaj kanček veselosti zaradi stvari ki jih ne uspeš načrtovati začenja deževati pokrajina se vedno želi uskladiti s tvojimi mokrimi prameni v tebi je nekaj toplega zato ne moreš spati zavita v odejo češnja in bezeg sta istočasno dozorela in te posvojila v svoje krošnje steguješ z rokami po vsem 24 kar ti je ponujeno to ponujaš naprej in hote poskušaš skleniti krog volčje lajanje in streli s puško dolge luči na prazni cesti bele črte tako odločne kot ti ne boš nikoli žuželke ki svetijo in tiste ki le lezejo po zemlji jezni bratje in zaskrbljene gospe tvoji lasje se sušijo ti pa bolj in bolj postajaš taka kot je ta svet 25 MaW srpan včeraj se je zgodilo poletje vročina je posedala na povrhnjici kože in moje oči so se tkale s tvojimi gozdne poti so se razpirale pred nama in bližina je bila dostopna kot pregreto sonce oblekla sem se v kratko majico in kratke hlače in ob tem so se skrajšale tudi moje misli lene počivajo na vrhovih dreves in se pustijo premetavati listju vsak trenutek bi lahko bila nevihta saj ptice požirajo žuželke kot prvi letošnji sladoled in hiše se odevajo v temo ljudje pa se toplih udov umikajo v sobe in bosonogi iščejo hlad ploščic ali jedilnih miz drug drugega imamo dokler se ne izpustimo izpred oči in moje telo je vaše telo dokler ga ljubkujete v polsnu poletje je priplesalo vame roke sem imela razprte že dalj časa čakala sem ga in končno je prišlo 26 Veliki srpan poletje me raztaplja v svoje naročje sprehajalci psov mladi košarkarji pari ki se sprehajajo ob bajerju vsi so zrak vdihnili globje vase sprejeli sprijeti vonj mesta ki eno za drugo kadi cigarete in si iz njih plete zapestnico okrog glave si nadenemo pisane rute za nadomestek avri ki je ne znamo prebrati tako toplo je da stopam golih rok po stanovanjskem naselju in prisluškujem vonjavam mesnih juh solat žvenketu pivskih kozarcev ki potrkavajo ob vene moških rok slišim pralne praške in tihe papirnate smeti ki jih otroci puščajo pod gugalnicami kakor prve lastne teritorialne zaznamke razpirajo si svet in jaz ga prečim jadrnica ki prek parkirišča pojde po zadnjo kapljo sonca ko vroča svetloba odhaja v meni z nočnim vetričem narašča zaupanje če že ne do sveta pa vsaj do naslednjega dne 27 Kimavec letos je sezona hrušk zato iz njih delamo marmelade in krhlje obilje ki smo ga čakali vse življenje lahkotno mažemo na kruh (skupaj s kupljenim maslom) prav je da pozabimo kako smo se vsako leto jezili ker naša drevesa niso rodila plodov vselej je prav da ob dobrem nekaj slabega pozabiš letos je drugače letos je sezona hrušk pogumno in pogubno grižljaj za grižljajem vase vnašamo točno to jesen 28 Nika Gradišek Lačni vsega razen sebe stopamo na ožuljene palce, zavezanih oči, stegujemo sestradane dlani v nazobčano praznino, s konicami prstov drsimo čez obraze samoobsojenih bolnikov v natrpanih prehodih, iztikamo lastne oči nad tujimi ličnicami, pokljamo s keramičnimi členki in koleni, dihamo prerobato, ker nas je groza umazati tišino, hlepimo s čekani zagristi v intimo, da bi se nam pocedila po bradi. Šele v objemu bi bila prepričana, če sva drug drugemu balzam za razpokane ustnice ali injekcija tabasca v žilo. 29 Neznancev ne objemam. Nikoli ne bom vedela (nikoli ne boš vedel), če bi se najini pogrizeni nohti zlili kot sestavljanka. 30 Majhna, udomačena magija: pikapolonice na Etni, tisoče majhnih žab ob Cerkniškem jezeru, dupla v drevesih, kristalizirane čipke zamrznjenih polžjih poti, in še tvoji breztežnostni prsti na klavirju, šestintrideset nevidnih niti, s katerimi si se mi zapletel med rebra, simetrija vsega v naravi razen tvojih obrvi. 31 Natakar me gleda med delom. Kam se boš dala, čaj ti ne kupi mize, naloga gosta je, da pride in potem gre, rušiš ritem, nimaš mize doma, tako dolgo v ventilator na stropu in v vrečko v vodi strmijo samo brezdomci, drogeraši in pesniki, nebodijihtreba, miz nam ne manjka in gneče ni, ampak predstavljaj si, da vas pride dvajset takih in nam zmanjka miz in vas naganjamo ob zapiralni uri in nočete iti, ker se ventilator še kar vrti in voda ob vrečki še kar barva, in kličemo policijo in potem je zdraha in mi nismo več lokal z dobro vročo čokolado, ampak lokal, od koder so nagnali tiste pesnikedrogerašebrezdomce. Ne vem. Ne vem, kam se bom dala, imam ta čas in imam to telo in zato potrebujem še prostor, ampak prostore so privatizirali 32 in ceste vodijo Nekam in čaj piješ z namenom, da ga popiješ, sicer to ni čaj, sicer je to okupacija, družbeno nasilje, neprijetnost, posilstvo ventilatorja, in ventilator mi ni nič naredil, nočem mu hudega, samo opažam, da se vrti. 33 Nepal ni potreboval indijske kraljice, ki ni potrebovala imena kraljice, ki je nisem potreboval, da bi bila kraljica. Ustrelil sem se z levo roko. Dvakrat. S sabo sem vzel mlajšega brata in sestro, očeta in mater. Tridnevni kralj ni moril, puška je streljala sama. Obredno sem vas darovala in vi mene, Tiananmenski trg ni razumel, ogenj ni te ali one vere in kar pride po njem, je pridušeno kot pod vodo, nimam dlak na rokah, da bi se mi postavile pokonci. Kot Faraon se te oklenem z nohti. Grobnice so tako samoten prostor. 34 Tema diši po bezgu in novih obrazih ulične svetilke poznajo najboljše robnike za hojo po prstih v ponošenih športnih copatih in ti puma stopaš počasi krožno nihaš z boki uživaš v utripu pod kožo ujeda ostriš nohte poznaš te robnike dihaš tresljaje piješ poglede jelen z dvignjeno glavo sama kita te je sama roževina japonski krap tvoja pozlata odpada njeni privzdignjeni robovi so tvoj najljubši del gazela s čekani in švicarskim nožem v rokavu preveč levov bi puščavo potisnilo v pustinjo naravna selekcija ima rdečo manikuro 35 Polona Ješelnik (Od)ločitev »Ali misliš, da se lahko vpliva na človeka tako, da spremeni odnos do tebe?« ga je vprašala, ne da bi v resnici pričakovala odgovor. In nadaljevala z glasnim razmišljanjem. Ni je več poslušal, v njenem vprašanju se je skrivala vsa absurdnost odnosa, ki ga je tako krčevito reševala. Stopala sta po ulici mimo vrtov. On, visok, da se je moral malo skloniti, če je želel vsaj približno ujeti vse, kar ji je obležalo na preobteženem srcu, in ona, obuta v superge, vedno pripravljena na odločen in hiter korak. Znašel se je v zadregi. Vprašanje je skrivalo že vse odgovore. Imel je srečo, ker je še vedno govorila, njeno gostobesedje mu je puščalo dovolj časa za premislek, da dobro pretuhta, kako naj ji pove. »Včeraj, na primer, pridem domov, utrujena, pa me namesto prijazen živjo, pozdravi tečen, zdolgočasen glas iz dnevne sobe. Normalno, takoj sva si bila v laseh!« Ja, pomisli, normalno, da sta si bila v laseh, v teh lepih, dolgih laseh. Tudi sam bi jih rad občutil med prsti, se igral z njimi, si zapomnil njihov vonj po domačem cvetličnem šamponu, ki ga je uporabljala že v srednji šoli. »Tečnaril je, kako mora ves dan ždeti doma, me čakati, da nikamor ne more, mene pa ni in ni. Seveda me ni, če sem pa v službi! Potem mora nekdo v trgovino. Grem še do mame, da ji sprehodim psa, zdaj ga ne more več sama, skočim v čistilnico, lekarno. Če uspem še na hitro kavo s prijateljico, je pravi luksuz in dan je naokoli. SAM DOMA!« Za vrtno ograjo zalaja pes, ker ne prepozna mimoidočih korakov, tudi zarenči. Pospešita, za vsak slučaj, nikoli ne veš, mrcina se lahko izmuzne izza ograje. Takšnih srečanj si nihče resnično ne želi. Sam doma, varno spravljen v 'samoizolaciji', naj kar čaka, pomisli, zdaj je moj čas. Na ta trenutek čakam že predolgo, če prav pomislim, že celo življenje. Zdaj je moj čas, dobro ga bom izkoristil. Imam izkušnje, vem kako se stvarem streže. Konec 37 koncev sem profesionalec. Vajen poslušati, vem kaj slišati. Potem ji povem. Mogoče nove priložnosti ne bo več. »Ti ga dobro poznaš. Sam sploh ne vidi, kako se vse vrti samo še okoli njega. Njega je treba razumeti, zanj je treba imeti čas, njemu je treba pomagati, njemu se je zgodila krivica ... Jaz nimam nič pri tem!« Pot jima prečka črna mačka. Slabo znamenje? Kaj pa, če v novih časih stari uroki ne držijo več? »Kako to misliš?« jo vpraša. Hoče zvedeti več, čim več. »Vedel je, kako bo, ko se vrne. Moral bo ostati doma, pa je vseeno šel. Ne bi mu bilo treba. V službi se je sam javil. Bo dobro za CV, me je prepričeval. Še sama sem se počutila del njegovega CV-ja. Služba, žena, hiša, otrok, pes, kanarček. Že takrat me je popadel bes, neznosen bes. Šel je zato, da dopolni zbirko 'medalj'!« Jeza v njej je vrela, kipela, iz oči ji je švigal ogenj, še vedno pa je ostajala zbrana, ni ga žalila. Tako si jo je vedno predstavljal - elegantno do konca. Prečkata mostiček, ki povezuje oba dela naselja. V poletni vročini je struga potočka skoraj prazna. Zavijeta na pot proti parku. V senci visokih dreves bo lažje še naprej razmišljati, kako naj ji pove. Tokrat mu gre težje, res je neroden, pomisli. Kadar gre za paciente, je drugače. Pravila so jasna. Izdelal je celo priročni profesionalni pravilnik, kamor pogleda, kadar je v dvomu. Zdaj se je znašel pred manj jasnimi pravili, postavlja si jih sam. Odločitev je zapletena, saj so prijatelji, tako rekoč prijatelji iz otroštva. »In mu rečem, danes, na primer, naj se organizira, naj se dogovori za druženje na skypu, naj začne z on-line tečajem nemščine, joge, karkoli, da nekako prebrodi, on pa nič. Teži iz dnevne sobe na kavču in mi očita vse moje minute, ko me ni doma! Sem si jaz izmislila vse te štorije okrog pravil obnašanja?!« Zdaj bi moral nekaj reči, se mu zdi, predolgo je že tiho. »Roža, Ivanu ni lahko,« začne pomirjujoče: »Saj ga poznaš. Vedno je med ljudmi. On je človek akcije. Zdaj pa doma s kovid kodo v družbi preživlja dneve. Moramo mu stati ob strani, ga razumeti.« Še sam ni čisto prepričan, da je to rekel. Saj govori kot kakšen župnik, ki nagovarja farane pri nedeljski maši. Zdaj je šel predaleč. Zakaj bi ga moral prav on razumeti? Poln kufer ga ima. Roža ima prav. Vedno pričakuje razumevanje. Že takrat, ko sta 38 se igrala z žogo na igrišču in jo je nalašč zabrisal čez ograjo, da je priletela ravnateljici naravnost v glavo, ga je prosil, naj se namesto njega javi za krivca, ker bi ga drugače zaradi dodatnega opomina vrgli iz šole. Razumel ga je, ko so se zmenili, da gredo skupaj v Pulj, potem pa se je Ivan zadnjo noč pred odhodom na žuru na smrt zatrapal v neko smrkljo, jo povabil v avto in ga potem prosil, naj pride za njimi z vlakom. Razumel je, ni se pritoževal, takrat je ravno stažiral, ko ga je prosil, naj Roži sporoči, da je ne more pospremiti na ginekologijo in jo je pospremil namesto njega, ker zato so prijatelji, ne, mu je takrat rekel in ga prepričal. Razumel je. Danes ni več pripravljen razumeti. Danes je čas, da ga opazijo in ga nehajo sprejemati kot nekaj samoumevnega, kot fikus v pisarni, kot nekoga, ki je vedno brezpogojno na voljo, si je obljubljal. Mačka jima je že drugič prečkala pot, kakšno znamenje je to? »Me ti sploh poslušaš?« »Seveda, seveda, povej.« Rožino pripovedovanje je postajalo vse bolj ognjevito. Besede so prehajale ena v drugo, vse težje jih je razločeval. Ko sta prečkala zadnjo brv, je ni več slišal. Pred sabo je zagledal visoko stolpnico. Še nikoli v življenju ni stal pred tako visoko stavbo. Sam sebi se je zazdel majhen in nebogljen. Vrata so se začela odpirati. Začutil je hladen, težak zrak. Želel je steči proč, preden ga visoka hiša posrka v svoje drobovje. Ko se je hotel premakniti, ga noge niso ubogale. Kot da bi ga neznana sila prikovala v tla. Kar stal je, ni mogel nikamor. Izza stavbe se je začelo dvigovati sonce. Plezalo je iz prvega nadstropja v drugo, iz drugega v peto, iz petega v šestnajsto in postajalo vse večje in večje. Skoraj ga je že popolnoma oslepilo, stolpnica je postala izginjajoča črna pika in se zlila s soncem. Primež okrog gležnjev je popustil, stopil je naravnost v ožarjeno kroglo. Čvrsto ga je prijela za roko. Zdramil se je. »Kaj se ti dogaja? Se ti meša? Zakaj si stopil pred avto?« ga je nič kaj prizanesljivo spraševala Roža. Še vedno v šoku ob misli, kako bi se lahko končal njun sprehod, se je tresla po vsem telesu. Boris se miren obrne k Roži in začne: »Ivan me je prosi, naj ti povem. Odhaja v tujino, seli se. Zapleti z epidemijo so vse skupaj samo malo odložili. Vložil je predlog 39 za ločitev. Ima petletnega sina. Z njegovo mamico se nameravata poročiti, takoj ko bo mogoče. Pričakujeta še enega otroka, zato te prosi, da ne kompliciraš. To niso moje besede, jaz samo prenašam sporočilo. Če kaj potrebuješ, se lahko vedno obrneš name, ker bo na moj naslov preusmeril vso pošto. Prosi te, da ga ne iščeš.« Roža ga pogleda izza očal, kot da ne ve, katero dioptrijo naj uporabi, da bi vsaj jasno videla na lastne oči, če slišanega že razumeti ne more. »Vidva, oba, sta velika norca, hazarderja!« besna nadere Borisa: »Kako lahko pristaneš na njegovo sprevrženo igrico in si ubogljiv poštarček, ki prenaša sporočila?! Pojdita v maloro, ti in Ivan, skupaj z vso kramo! Veliki sel, sporoči Ivančku, naj gre, kamor hoče in to čim prej. In naj se ne vrača, zaradi mojega in njegovega miru!« »Urejeno. Si se uspel izseliti? Pristala bo, ne skrbi, lahko si prepričan. Poskrbi, da čim prej izgineš iz mesta. Ne sme te srečevati, da si ne premisli,« sporoči Ivanu po telefonu. »Ti si pravi mojster! Večni dolžnik sem ti. Kaj si ji natvezil?« »Vsak je mojster svojega poklica. Glej, da ne zamočiš. Si mi nakazal na račun, kot sva bila dogovorjena? Profesionalci nismo zastonj.« »Preveri, vse je urejeno. Hvala ti stari, neznansko sem ti hvaležen. Končno svoboden!!!« Boris se je usedel na klop v parku. Kar preko telefona je preveril stanje na računu. Ivan je držal besedo. Vsaj tokrat. Res sem cepec, pomisli Boris, ampak zdaj imam prosto pot, Ivan se je dokončno umaknil. Končno ga bo Roža potrebovala in obiskovala. Če drugega ne, zaradi pošte. V senci največjega drevesa, kjer se v vseh letnih časih zbirajo golobi, brezdomci, prevpraševalci lastne usode, sprehajalci psov, naključni mimoidoči, ki potrebujejo nekaj minut počitka, preden nadaljujejo po vnaprej zastavljeni poti, je nasproti njega sedela starka z veliko papirnato vrečko v rokah. Jata vrabcev je odletela k njej. Drobila je kruh, malo sebi, malo njim in se z iskrivimi očmi navduševala nad radostjo življenja. Sedel je, SAM. 40 Mojca Petaros Zadnji poljub »Pogovoriti se morava.« Vedela je, da ga bodo njene besede prestrašile. Čeprav niso mogle biti popolnoma nepričakovane. Saj ni prvič poskusila začeti tega pogovora. Težko je bilo najti pravi trenutek za kaj takega, vendar je bilo nujno. Tako ni mogla več zdržati. Največja težava je bila v tem, da je bilo vsakič, ko sta se po dolgem času spet videla, vse v najlepšem redu. Vsaj navidezno. V njegovem objemu je s preveliko lahkoto pozabila na vse prepire preko telefona, na vse prejokane noči, na vse naporne pogovore z najbližjimi prijateljicami, od katerih ji je vsaka svetovala nekaj drugega. Vsakič, ko ga je videla, so njena čustva vse ostalo potisnila v ozadje. Takrat se je zavedela, kaj vse bi z njim vred izgubila. Če že dve leti uspešno vzdržujeva razmerje na daljavo, zakaj bi ga zdaj nenadoma prekinila, si je mislila. Le, da to ni bilo res. V njunem razmerju ni bilo prav nič uspešnega. Pogrešala ga je z vsako celico svojega bitja. Vsako minuto vsakega dne. Morda je bila ona tista, ki enostavno ni bila ustvarjena za razmerja na daljavo. Morda pa ji on res ni posvečal dovolj pozornosti. Premalo se je trudil, da bi fizično razdaljo nadomestil z virtualno bližino ali da bi to razdaljo pogosteje premostil: saj je Ljubljana navsezadnje le nekaj ur stran. Prej ali slej bo tega konec, so jo tolažili tisti, ki so navijali zanju. Tudi on je rad tako govoril. Ko doštudiraš, se boš spet izselila iz Ljubljane. Jaz te bom čakal. Saj ne, da mu ne bi zaupala: vedno mu je verjela, ko je to rekel. Res bi jo bil pripravljen čakati. Prav zato se je tolikokrat počutila neumno, ker je hotela prekiniti. Toda ona je bila tista, ki ni hotela čakati. Zdelo se ji je nepotrebno. Že zdaj bi lahko uživala skupaj, pa čeprav se morda nista mogla videvati tako pogosto kot drugi pari. Še dobro, da ob treh zjutraj na ljubljanskih ulicah skoraj ni bilo avtomobilov. Zaradi vseh misli, ki so ji švigale po glavi, je le avtomatsko peljala za njegovim bicikLjem, 41 ne da bi bila pozorna na dogajanje na cesti. Ko se je sama vračala iz diska, je vedno komaj čakala na trenutek, ko je končno prispela do svojega bloka: samotna vožnja v temi jo je navdajala s tesnobo. Tokrat pa se je bala trenutka, ko bo stopila s kolesa. Bala se je pogovora, ki bo sledil. Ki ga po taki noči ne moreta več odlašati. Niti do jutra. Ko sta prispela do križišča, je on zavrl in stopil s kolesa. »Kar pojdi parkirat, bom že sama,« mu je rekla. Za trenutek je omahoval, nato pa prikimal in šel svoj izposojeni bicikeLj vrnit na za to določeno mesto, le kakih sto metrov stran. Ona pa je iz torbe izbezala ključe in odklenila vrata kolesarnice. Tega opravila ni marala, vedno se je z zadnjim kolesom svojega bicikla kam zagozdila, ko ga je skušala pospraviti; a že stokrat je to naredila sama, torej ji bo tudi stoprvič uspelo brez njegove pomoči. Ko je bilo njeno kolo končno varno pospravljeno v vlažni luknji, ki so ji pravili kolesarnica, je bila nekoliko brez sape. Preden je stopila ven, je temna senca prekrila lunino svetlobo, ki je pronicala skozi odprta vrata, in zavladala je tema. Bil je on. »Daj, stopi ven, da ...« je začela. Ni ga nameravala povabiti k sebi v stanovanje; vedela je, da bi to lahko uničilo vse njene načrte. In vedela je tudi, da je imel v Ljubljani druge prijatelje, zaradi česar ne bo imel težav z iskanjem prenočišča, niti ob tako pozni uri ne. A preden bi lahko dokončala stavek, je bil v dveh dolgih korakih že pri njej. Poljubil jo je. Goreče. Ni ji dal možnosti, da bi se mu izmaknila. Postani vonj stare kolesarnice se je začel mešati z njegovim, tako prijetnim, tako domačim. Ko je s hrbtom zadela ob vlažno steno, ki se ji je po navadi z gnusom izogibala, tega skoraj ni opazila. Objel jo je in ona se ga je še tesneje oklenila. Nekje v ozadju njenih možganov je odmevalo: »To je zadnjič ... zadnjič.« Čutila je, da se tudi on tega zaveda. Na njegovih ustnicah je nenadoma začutila nekaj slanega; vedela je, da so solze njene. On nikoli ni jokal. Trenutek se je končal tako nenadoma, kot se je začel. Svoj obraz je oddaljil od njenega in jo stisnil v zadnji, prijateljski objem. »Upam, da mi boš kdaj odpustila,« ji je zašepetal v uho.Nato je stopil korak nazaj in plesnivi zid za njo je bil edino, kar jo je ohranilo na nogah. Zaprla je oči, da ne bi videla, kako odhaja.Ko je končno 42 zbrala dovolj poguma, da je stopila na ulico in zavila okrog vogala k vhodu v stanovanjski del bloka, se ji je zazdelo, da jo od daleč iz teme nekdo opazuje. 43 Janez Grm Tu živiM S 5TARE3Š/M BR/VropAA, ^ V NAjSlARtaSi JE PoRocEM. Hk NAČ t KMtTlal PRipUOJErtč di&vtsa 6f\p,0le, vtcino list>\ prodaja NA TRžMid, —c*-- šE HRANfod IZKLJUČNO z listoe^ sarol. MA PLANETU Ni veliko loudi. SE foSEBÉO mLO ÜE EEXL.ET, _ s teñ SEJMEWQR-EPO 5Ë DE U5PELQ PORpblTl &RATA SE i% SMILIVA PA oe &NO pripravl:&in DEUX' ¿ fàwi M Si f>P£DNl/.l 50 'jezdili po šhoavah v^ua UÄZ P^ 5 AMU AM SANJAH 0 r~ ^ / 1 (V^v No, 5W 5TE Si ZAPotHMiü RííAO. ijKOMčCl Ana Oblak dozadnjestrani Tomo Podstenšek Tehnični in registracija »Saj veš, da vse to še nič ne pomeni. Jaz sem bila ob zadnji registraciji obupna, prepričana sem bila, da ne bom prišla skozi, pa je bilo potem vse v redu. Gre za to, kje si v primerjavi z drugimi.« »Ja, ampak ti imaš precej boljši količnik.« Utihnila sem. To je bilo res. Teo je imel na račun slabo plačane službe kontrolorja elektronskih vezij in nizke izobrazbe - končal je samo srednjo poklicno šolo, ko so te še obstajale - precej nizko oceno osebnega prispevka k družbenemu blagostanju. Nižje od povprečja, komaj nekaj nad 0,82. S tem številom bodo pomnožili kombinirani seštevek rezultatov fizičnih in psihičnih testiranj. Pravila so preprosta. Vsakega od testov je treba opraviti pozitivno, vsaj z zadostno oceno. Če na enem pogrneš, je takoj konec. Če opraviš oba, se njun rezultat sešteje in pomnoži s količnikom osebnega prispevka. Nato se naredi lestvica in potegne črta pri trinajstih milijardah. Tisti, ki so pod njo, so evtanazirani. Trinajst milijard, to je maksimalno dovoljeno število prebivalcev. Presežek ljudi, katerih interes in pravica do življenja sta zaradi fizično ali duševno zmanjšanih sposobnostih ugotovljena za manjpomembna, je treba odstraniti. Jasno, da nekaj štejejo tudi zasluge - to je tisti količnik osebnega prispevka k družbenemu blagostanju, ki sem ga prej omenila. Multibilijonarjev in zaslužnih politikov, ki imajo količnik po petindvajset in več, seveda ne skrbi pretirano. Najbogatejši Zemljan Leon Dorman ga ima že čez šestdeset. In mu še zmeraj narašča. Kot lastniku več multinacionalk in očetu satelitskega sistema Orion5 se mu posledično pripisujejo nove in nove zasluge za človeštvo, čeprav že vsaj deset let niti s prstom ne migne. Njemu res ni treba skrbeti, če bo opravil naslednji tehnični pregled. (celotna zgodba je objavljena v naši avgustovski številki, ki jo najdeš tukaj) 58 Tehnični in registracija« je kratka zgodba pri nas že uveljavljenega avtorja Toma Podstenška. Poleg zanimive distopične tematike zgodbo odlikujeta tudi čist slog in odličen prepričljiv dialog. Zgodba je postavljena v prihodnost, vendar so problemi, ki pestijo osrednja lika, še kako aktualni že dandanes. Tehnični pregledi v zgodbi niso pregledi avtomobilov, kot bi pričakovali, temveč so namenjeni presojanju človeške vrednosti v širši družbi. Koliko mora doprinesti v družbo posameznik, da ga lahko imamo za njen aktiven in vitalen člen? Svet prihodnosti spoznavamo preko pogovora prvoosebne pripovedovalke s, predvidoma, njenim partnerjem Teom, ki ga skrbi, ali bo prestal tehnični pregled ali ne. Pregled vključuje tako preizkus fizičnih sposobnosti kot tudi psihičnih. V vsak »količnik« posameznika sta všteti še njegova izobrazba in poklicno udejstvovanje. Na svetu je prostora le za trinajst milijard ljudi, vsi, katerih količnik se znajde pod to mejo, so evtanazirani. Kot pravi pripovedovalka: »Presežek ljudi, katerih interes in pravica do življenja sta zaradi fizično ali duševno zmanjšanih sposobnostih ugotovljena za manj pomembna, je treba odstraniti.« Le kako to ne bi bilo aktualno v družbi, ki nenehno poudarja in poveličuje produktivnost? V svetu, kjer nas z vseh strani bombardirajo z nujo po aktivnosti in obenem z raznimi »self-care« napotki, je težko najti ravnovesje. Mar ni že sedaj neverjeten pritisk na slehernem posamezniku, da najde ustrezno in zadovoljivo službo? Da je na svojem. Da je v zvezi. Da družbi nekaj doprinese. Da redno telovadi in skrbi zase ter za svoje telo. Da pazi na prehrano. Da enostavno nekaj počne. Obenem pa je priti do službe čedalje težje. Ugodnih normalnih stanovanj ni. Svet zmenkarjenja je zapleten. Vse več je duševnih bolezni in vse več je anksioznosti. Obenem se bogastvo vendarle nekje kopiči in milijarderji profitirajo na plečih malih ljudi: tako je v zgodbi z Leonom Dormanom, ki ima v lasti multinacionalke in satelitski sistem in »se mu posledično pripisujejo nove in nove zasluge za človeštvo, čeprav že vsaj deset let niti s prstom ne migne.« Kot družba najverjetneje res drvimo proti prihodnosti, kakršno Podstenšek 59 opisuje v svoji kratki zgodbi. Možnosti naj bi bili le dve: omejevanje reprodukcije (ki je v zgodbi označena za komunistično, pri čemer ima pripovedovalka v mislih Kitajsko 20. stoletja) ali pa evtanazija najšibkejših členov družbe, ki je kot bolj optimalna obveljala v Podstenškovem svetu prihodnosti. Ne ena ne druga opcija pa nista etični. O meni: Trenutno zaključujem magistrski študij anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in premlevam, kaj bo moj naslednji korak. Srčno si želim ostati in živeti v svetu knjig, literature, pisane besede, med popisanimi in natipkanimi stranmi. Slovenski literarni prostor sem začela na novo odkrivati s postavitvijo Instagram profila @dozadnjestrani konec l. 2018, pred tem sem bila (predvsem zaradi študija) zakopana v anglofonsko in anglosaško književnost. Zdaj pa odkrivam vse z novimi očmi: navdihujoči mladi slovenski avtorji, ki prihajajo in ki pišejo o temah, ki me zanimajo, širjenje knjižnih programov domačih založb in prevodi tujih avtorjev, ki me navdušujejo, in tudi literarne revije, ki odlično izpostavljajo mlade pisce in jim dajejo glas. Sama poskušam v svet literarnega zvabiti bralce: tiste, ki so v literaturi že doma, in tudi tiste, ki proti njej stopajo z nekaj oklevanja. S tem namenom na Instagramu organiziram številne bralne aktivnosti (ali pa jim recimo kar misije), ki spodbujajo branje. V rubriki 'Knjigožerci' se pogovarjam z drugimi knjižnimi molji. S knjižnimi verigami, kjer ena knjiga potuje med 12 bralci, poskušam prepričati ljudi, da je čisto okej, če po robovih knjige včasih kaj napišeš ali (ojoj!) ji zlomiš hrbtišče. S knjižnim bingom bralce poskušam zvabiti iz cone udobja, da posežejo po bolj raznolikih žanrih, avtorjih in temah. In potem je tu še spletni bralni klub Mi beremo, kjer prebiramo anglofonsko književnost in o prebranem po koncu meseca debatiramo prek Zooma. Virtualni knjižni svet raste in raste in raste in, presneto, tako vesela sem, da sem lahko en mali delček tega sveta tudi sama. 60 dozadnjestrani: Instagram - Facebook - Goodreads Bralni klub Mi beremo: Instagram Za naslednji B(r)log bi predlagala knjižno blogerko Moniko, ki vodi blog Vonj po knjigah in Instagram profil @vonjpoknjigah. Prebira raznovrstno literaturo, odlično o njej piše in je nedavno pričela tudi mesečno aktivnost 'Bralna potovanjaprek katere bo vsak mesec prebrala (in mi z njo) knjigo iz druge države, ki opisuje tamkajšnjo kulturo in življenje. 61 NOVI ZVON Glavna in odgovorna urednica: Nina Kremžar Uredništvo za poezijo: Veronika Šoster Uredništvo za prozo: Alex Kama Deveta k Zarja Vršič Strokovna sodelavka - lektorica: Zala Vidic Oblikovanje, prelom in naslovnica: Alex Kama Deveta k Nina Kremžar Letnik IX, številka 5 (oktober 2020) ISSN: 2385-9687 Revija deluje pod licenco creative commons. 62