VARNOST NA BALKANU
An,on GRIŽO,.D-
ČLANEK
VARNOST IN SODELOVANJE V JUGOVZHODNI EVROPI
Osredotočenje na balkansko "jedro"
Povzetek. Pojem Jugovzhodna Evropa vsebuje razUčne razsežnosti: geografske, zgodovinske, družbenopolitične, kiilturtte, voJaSke In drtige Avtor s tem pojmom označuje prehodni (Iratizicijski) značaj držav na tem območju in srp-določa pozornost na balkansko Jedro in njegovo bližnjo soseščino. Namen lega prispevka je poudariti nekatere pomembne probleme, kot tudi različne dejavnosti, ki so />otrebne za spodbuditev novega duha sodelovanja, gospodarskih iniciativ in institucionalnih rešitev za utrditev stabilnosti in varnosti na Balkanu, kot tudi v celotni jugovzhodni Evropi. Avtor obravnava najprej Jugovzhodni varnostni okvir: nadzor nad orožjem, pomiritev in odgovornost ter napredek na poti ponovne vzpostavitve odnosov
med tremi glavnimi udeleženkami konflikta • BiH. ZRJ in	-
Hrvaško. Ker je Slovenija pomembno križišče, ki zemljepisno, politično, gospodarsko in kulturno povezuje srednje in jugovzhodne dele Evrope, lahko f)ometnbno vpliva k miru in stabilnosti na balkanskem območju. Avtor zato posebej izpostavlja sloveiusko zunanjepolitičtio in varnostno usmeritev. V zaključku pa avtor poskuša podati celovitejši, usklajeni in strateški pristop k miru v Evropi, ki vključuje med drugim tudi problem beguncev. vzfmstavUev zaulKinJa itd Ključni pojmi: varnost, jugovzhodna Evropa. Daytonski sfx>-razum, nadzor nad orožjem, Slovenija, mir
Zveza jugovzhodna Evropa vsebuje razJične razsežnosti: geografske, zgodovinske, družbenopolitične, kulturne, vojaške in druge. Večina avtorjev s tem pojmom poudarja prehodni (tranzicijski) značaj držav na tem območju in pozornost osredotočajo na balkansko jedro in njegovo bližnjo .soseščino.'
• />r AlUoii (irtsoUL Imdni lmtfai>r lut tiikulieil za tiruibttic vrd*
> Sekaten mlitijl /*i i^ntU/u/efo Ju/tovzhiidmi Eirtipo bol/ ilnJia, kar i-Ujuiiije luuMiije driatv: (irCt/fi. runt/o, Mbantjo. Hul)tariJ)t. Kitmumju lii fin lUitUi drtai- na ozemlju ttivte JuKusUMJt (SkMiengo. llnitSko. mit. /JU. blvto Jugosliuviuku rtfuhllka AlaketlonlJi/J. drugI v Ui obmoCJe ikljuiujefo manj drtaf, n/ir.: Hotgarljo. Romunijo, Mbanljo In lllrl driatv na ozemlju btilejiigialaflte (ttn^iSko. tUtt. '/Jy. bil*) JugtakHViuko rrfidthko .*lakedonljoj Ot Fxuhemi S: 'Aiuldlng Miirgliuillzalkin ofih* Hatcani', Roman Jmimaln/tniernallfnialAffdlrs. it t-3. /SKtS ur SaSl za [irejinte uatiUe In tjinzi (Mdn. Manin /. (eds). Ihe tiurofiean Securilv .Sfioce. Instum* Wf.ll. Hiru /99H sir 2.t-34 za zadnji /irtmrr
Čeprav je mogoče ugotovili v balkaaski regiji pogosto soodvisna nevarna območja, v katerih bi konflikt t. lahkoto izbruhnil (npr vzhodna Slavonija. Sandžak, Kosovt). Črna gora iul.), pa je najbolj bistvena sedanja |X)litično-vx>j;iSka kriza v Bosni in Hercegovini (BiH).
Daytonski mirovni sporazum, potipi.san v Parizu H. decembra 1995, je postal dejanska kratkoročna rešitev, kako končati vojaški spopad v BiH. Kljub temu, da s|X)razum lahko predstavlja miroljubno možnost pri iskanju trajne rešitve za BiH, pa ostaja nejasen glede glavnega problema, ki je povzročil spopad, t.j. ali bi morala biti Bil I z<lružena, N-ečetnična država ali država, razdeljena med dve ali tri zelo avtonomne (I)aalder 1997-98,6) ali celo neodvisne entitete. Mnogi strokovnjaki so prepričani, da bi bila slednja rešitev lahko kratkoročen recept za ilolgoročne olKirožene spopade povsotl na območju jugovzhodne Evrope (Bildt 1997, 20).
Mednarodna skupnost, 7j;isti ZDA, Evropska zvez;i in Kontaktna skupina, umetno vzdržuje BiH kot enotno državo. Mogoče je sklepati, da so interesi teh mednarcxlnih subjektov dovolj močni, da vsilijo uresničitev daytonskega sporazuma in tako ohranjajo Bosno in Hercegovino kot umetno politično entiteto.
Uresničitev dayton.skega sporazuma bi bila lahko trdna podlaga ne le za dolgoročno rešitev Bosne in Hercegovine, ampak tudi za okrepitev s<xlelovanja in varnosti v celotni jugovzhodni EvropL' Vse to pa je mogoče doseči le z vzajemnim sodelovanjem evropske in širše mednarodne skupnosti glede tega območja. V tem okvini je jugovzhotlna Evropa v potlayton.skem obdobju vmeščena med evropski regionalizem in ameriški globalizem. Poskusi Evropske z^ze, da bi zagotovila mir in .stabilnost na tem območju, so namreč prvenstveno izhajali iz ideje regionalnega s(xlelovanja. Tako je bila gonilna sila tega regionalnega pristopa cilj povezati gospodarske interese drž:iv Evropske zveze z jugovzhodno Evro|x>, brž ko bi bilo mogoče. Vzajemno .sodelovanje je obravnavano kot alternativa nestabilnosti in izbruhu nove vojne na tem območju.
ZDA so z;isnovale prLstop, s katerim bi zagotovili mir in varnost v jugovzhodni Evropi, na širšem kontekstu ameriških strateških interesov, kot npr okrepit\'i njenega jX}|ožaja v Evropi nasproti NATU, obvaro\'anju pred razširitvijo funda-mentalističnih islamskih idej in vzpostavitvijo fundamentalističnega jetlra v Bosni in Hercegovini, zajezitvi ruskih interesov in prisotnosti v tej regiji itd. Kakorkoli žc, vsekakor ne primanjkuje "zdravil", ki jili priporočajo za izboljšanje oz. rešitev konfliktov na Balkanu in na širšem območju jugovzliodnc Evrope. V interesu držjv tega območja jc rešitev številnih pravnih, političnih, etničnih, gospodarskih in celo moralnih tež;iv in nesoglasij. Sele potem bi lahko zgladiti pot z;i nov začetek v njihovih med.sclx>jnih mlnosih. Sc več. Združene države in Evrop.ska zveza želijo in zmorejo spremeniti potek raz\'oja jugovzhodne Evrope po spopadih. ZDA in Evro|)ska zv^ez^i morata biti šc naprej osredotočeni na možno.sii nesoglasij v jugo-vzhoilni Evropi, priznavajoč, da balkansko območje z zgodovinskega in sodobnega vidika predstavlja izziv za ameriške in evropske interese prav zaradi stalnih kriznih možnosti. Takšna stvarnost sc ni spremenila kljub politični reširvi nesoglasij v bivši Jugoslaviji. Manevriranje NATA kot kriznega upravljalca v jugovzhod-
' 1'mv luufimitiii slallSče zagiicurfa it/ir .V V(\x)dinml 1997. .1« TlORIJA IN PRAKSA le» 35l
tli Hvropi jc lahko logična razširitev njegove vloge v hladni vojni, toda da bi učinkovito preprečili krizo, lx) strategije treba obravnavati zunaj raz-širitve zveze NATO in vključiti dejavnosti, ki botlo obsegale vz|x)stavitcv miru in preobrazbo nesoglasij s |x)močjo območni)) partnerjev, kot so OVSE, ZN in drugi akterji, ki delujejo kot posledica interesov ZDA in EZ.
Namen tega prispevka je poudariti nekatere |>omembnc probleme, kot tudi različne dejavnosti, ki so potrebne za sp<xlbuditev novega duha sodelovanja, gospodarskih iniciativ in institucionalnih rešitev za utrditev stabilnosti in varnosti na Balkanu, kot tudi v celotni jugovzliodni Evropi.
Jugovzhodni varnostni okvir
Natlzor nad orožjem, pomiritev in odgovornost
Umiritev sedanjega konflikta v Bosni in Hercegovini, v katerega so neposredno vključeni trije glavni akterji. Hrvaška, Zvezna republika Jugoslavija in Federacija Bosne in Hercegovine, z;ihteva ne .samo omejitev ponovne oborožitve, pač pa tudi razvoj z^mpanja njcd vsemi tremi utleleženci.
Da bi uresničile daytonski sponizum, so Hr\'aška, Zl^ in BiH junija 1996 sklenile firenški sporazum, ki vključuje .šest protokolov. Sporazum je določil številčne omejitve za tanke, oklepna nosilna sredstva, artilerijsko orožje, vojaška letala in helikopterje. Razmerje sil jc 5 : 2 : 2 za ZRJ, Hrva.ško in BiH, v njenem okviru je razmerje 2 : 1 meil Hrvaško-mu.slimansko federacijo in Republiko Srbsko.
Podobno kot pri nadzoni konvcncionalnega orožja, je bil splošen evropski model sprejet tudi za pospeševanje zaupanja in določanje varno.stnih ukrepov na tem območju (CSBMS). Takšen sporazum je bil v BiH sklenjen januarja 1996. OVSE jc vodila uresničevanje tega sporazuma, zlasti glede usmerjanja nadzora (SIPRI Yearbook 1997.485/490).
Prvi pogoj za vzpo.stavitev ukrepov, ki gradijo zaupanje (CBMS) med Hrvaško, BiH in ZRJ, jc traiusparentnost, ki je opredeljena kot proces, v katerem bi bila lahko vsaka država prepričana, da nobena druga nima orožja, ki je prepove<lano zanjo, in da nobena stran ni pripravljena uporabiti v napadalne namene orožja, ki ga zakonito poseduje. Transparentnost bi bilo mogoče doseči z vzpostavitvijo sporazuma, ki .sc nanaša na ukrepe, kot so ■inšpekcije na mestu" ("on-site inspcc-tion.s"). Čeprav so Hrva.ška, BiH in ZRJ v voja.škem smislu omejene s firenikim sporazumom in s Sporazumom o omejevanju konvencionalnih sil (CFE), ic ni bilo kršitve te transparentnosti.
Glavni razlog za počasen napredek lahko pripišemo dejstvu, da so mnoge razsežnosti balkaaske krize (kot npr nestabilna vlada, vrnitev beguncev, obnova infrastrukture, ijonovna graditev civilne družbe, inter alia) na tem območju šc vedno nerc.šenc. V tem okviru so vsi trije udeleženci okrepili svojo \-ojaiko moč za "končni boj", obenem pa sc izognili sporazumu z načeli in omejitvami, vzpostavljenimi s Tircaškim sporazumom in režimom CFE, oba naj bi zmanjšala njihove vojaške zmožnosti. Namesto tega so staro orožje zamenjali z novimi sistemi, preoblikovali vojaško razporeditev in oblikovali nove wjaškc enote.
Središčna premisa )e, da je problem nadzora nad oboroževanjem in vzpostavitev ukrepov zaupanja meti tremi akterji popačen zaradi "začaranega kroga" politično-diplomatskih in kulturnih tn'ir tlo normalizacije otlnosov med Hrvjiško, BiH in ZRJ. Ta začaran krog kaže nespo.sobnost udeležencev, da bi napre-tlovali pri reševanju problemtnr, ki jih ločujejo, čeprav njiht»'o nadaljevanje s;)mo sprož.;! nove konflikte. l'roblemov ne morejo rešiti zaradi |K>manjkanja zaupanja, tt>da z;iupanje je mogt>če obnoviti s;uiio z dolt)čenim vidnim napredkom glede nere.šenih problemov, ki so |XKllaga konflikta. Morajo jih rešiti, da bi prišli do uravnoteženega sožitja, vendar je prav to tisto najtežje. Prav v takšnih okoliščinah pa lahko tretja stran igra |X)zitivno vlogo, tudi če sletli lastnim interesom; in sicer z graditvijo sistema preprečevanja, upravljanja in obvlado\-anja btxločega konflikta ter njegovim prenosom v politiko, kar je značilno za miroljubne družbe.
Lahko pretlvidevanto, da bo z oblikovanjem in razvojem vojaštva v naslednjih nekaj letih doseženo ravnotežje \-ojaške mtjči med vsemi tremi udeleženci v tem konfliktu • to je možno izhcxlišče za graditev zaupanja na ptxlročju \-oja.ške varnosti med Hrvaško, BiH in ZRJ.
Čeprav je politična rešitev prvi korak, je ptM do upoštevanja bistvenih člt>veških potreb in reševanja spornih vprašanj, ki so povzročila brutalen S|x>pad meti temi tlržavami in izliajajo iz njega, še dolga. Spopad se je končal na nejasni mrtvi točki in brez končnega zmagtjvalca. V bistvu je bil zaustavljen, ne pa razrešen. Odpravljanje napetosti, ki so ga ptjvzročile, je tako ključ za vrnitev k miru, vendar je premalo premišljenega načrtt>vanja, kako vzpostaviti pt>vojno fazo miru. Prej bi lahkt) rekli, da prevladuje razčlenjeni, ad hoc pristop.
Nobenega dvoma ni, da .se brez tiapredcn-anja pri nerešenih ptivojnih problemih. kot je npr uveljavite\' določene txlgovornosii vojnili kriminalcev za etnično čiščenje, ne bo mogtiče sprijazniti s preteklostjo. Takšne za^le^'e so potencialno seme nesoglasij in ogrožajo pridt)bitve dayionskega sporazuma. Obstaja pa Se gk)blje nezaupanje, sovraštvo in jeza meti narodi v BiH. vse to ogroža miroljubno razrešitev. S pomtičjo ZDA in Evropske ZN-eze bi se lahko v južnobalkaiuki regiji izobliktwalo .stabilno vojxSko ravnotežje, ptnrezano s politično legitimnostjo in močjo udelež.enk v konfliktu. ZDA iinajo jasen strateški interes zavarovati svoj setlanji položaj v Evropi, z;ito so si po letu 1990 zelo prizadev:ile doseči in izpolnili zadani cilj. Tako tudi ne bi smelo biti dvoma, da sc ZDA zavzemajo za stabilno in varno Evropo kot celoto, pa tudi za njene po.samezne dele in regije (Kallab 1996, 65).
Napredek na poti ponovne vzpostavitve odnosov
Ponovna vzptjstavitcv politično-ekonomskih odnosov med tremi glavnimi udeleženkami je pomemben korak k umirjanju in stabilizaciji celotne regije. S tem v zvezi laliko zapišemo nekaj ugoitjvitev, in sicer
1. Proces normalizacije odntjsov med Hrvaško in ZRJ napreduje le počasL Obe državi sta .skupaj oblikcn^li meddržavni sporazum, ki se nanaša pretK-setn na gospcKlarsko sodelovanje, reševanje mejnih zapletov, odpravo vizumov in vzpo
Aninn GRIZOLD
stavilcv ccstnih, žclc/.niškili in zr.tčnil» konuinikacij nicd njima. Celotna dinamika normaliz;icijc odno.sov med Hrva.Sko in ZRJ jc otivisna predvsem o<l izzitla integracije mejne regije V/Jiodna Slavonija. Pcxl neposrednim pritiskom ZDA jc Hrv-aSka oblikovala državno komisijo za vzpo.stavitev zaupanja med hrvaSkim prebivalstvom in hrvaškimi Srbi. Ta institucija bi morala pris|)evati k oblikovanju bolj pozJtivne javne pred.stave o hrv.i.Skih Srbih, ki se poč;»si vračajo na HrvaŠko. Gospodarsko sodelovanje meti tema tlwma tlrž.avama je Sele tlobro začelo oživljati s pomočjo posrednikcA' iz Slovenije in Maketlonije. Cestne in železniške pt>vczavc meti Hrv.iSko in ZRJ pa so bile uradno (xlprte 1. ntnembra 1997.
VojaSko s<xlelovanje meti tema tivema držav;mia je zoženo na vzajemne obiske med vx)jaSkimi delegacijami, ki n:Klzt)rujcjo olx>rožJtcv obeh držav v okvini firenSkega spor.izuma. S posretitn anjen) ZN sta obe drž;ivi pripravili s|x>razum o demilitariz;iciji obmt^nih obmt>čij (8-10 km txl mejne črte). Vendar pa se '/.RJ z^ienkrat ne zavzema za sklepartje takSncga s|x>razuma. |X) katerem bi morali opustiti nekatere svoje ptimembne vx)jaSke položaje na tem območju. 2. Odnosi meti ZRI in BiH so Sc \edno na zjčetni .stopnji, z izjemo Republike Srbske (R.S). Slednja je povsem odvisna oti politično-ekonomske in voja.škc pomoči ZRJ. Brez te pomtK^i RS ne bi preživela kot politična entiteta (prim. Purvis 1997,15-.M).
y Otlnosi med Hrva.4ko in BiH .se izboljšujejo, zlasti na u>jaSkem področju, kjer obe državi poskuS;ita iz hrvaSkih in boSnja.Skih vojaSkih enot sestaviti v nove oborožene sile BiH. Vendar pa jc gkivna t>vira za txlnose med tema dvema državama ostala enaka. Trenutna vladajtjča politična elita na Hrv:i.Skcm je namreč močno povezana (osebno, politično, vojaSko, finančno itn.) z bosanskimi Hrvati v BiH.
Najmt)čnej.ša politična skupina med lx>sanskimi Hrvati ni pripravljena sprejeti BiH kot svoje domovine, pač pa namesto tega želi biti vključena v HrvaŠko. 1a politična težnja meti bosan.skimi Hrvati jc imela veliko javno |XKlporo, zaradi njihove velike podpore pri obrambi HrvaŠke mctJ srbsko agresijo (1992-1995).
Slovenska razsežnost
Ker je Sitrvenija posebno križi.Sče. ki zemljepisno, politično, gospotlarsko in kulturno pcnezuje srednje in jugovzhodne dele Evrope, lahko pomembno vpliva k mini in stabilnosti na balkanskem območju.
Nova nastajajt>ča politična elita, in Se posebej setlanja vladajtiča elita v SltAeniji se zelo dobro zaveda pomembnosti razvoja cbbrih in prijateljskih odnosov z drugimi državami na ozemlju bivSc Jugoshivijc. Balkansko |Kxiročjc je namreč za Sitjvcnijo pomembno nc samo zantdi gospodarskih, ampak tudi varntMtnih razlogov.
Slovenska zunanjepolitična usmeritev
Junija 1995 jc slovenski zunanji minister uvedtH v državnem zboru razpravo o ntjvi zunanjepolitični strategiji, katere prioritete so naslednje:
-	zavartwjnje narotlnc nctxlvisnosti in varnosti,
-	ciobri (xtnosi s sosednjimi ilržiivami,
-	vključevanje v KZ in NATO,
-	okrepitev o<lnosov z odločilnimi dejavniki v evropski in svetovni |x)litiki (kot so npr ZDA, Rusija, Nemčija, Velika Britanija, Francija, Kitajska, Japonska in drugi),
-	okrepitev sodelovanja z mednarodnimi organizacijami.
Kritične pripomix;, ki jih je bilo sliSati v ilržavnem zboru glede takšnih slovenskih zunanjepolitičnih prioritet, .so bile predv.sem v zvezi s [x^manjkanjem balkan-.ske |X)liiike, dejstw, ki je |X)sialo vitInejSe |K) da>ionskem s|x>razumu, ko se je začel proces regionalne normalizacije.
Okrepitev gospodarsk(V|xiliiičnih otlno.sov z drugimi drž;ivami na ozx;mlju biv.Se Jugoslavije je dobila večji pomen zaradi vz|X)stavljanja takšnih odnosov z Kvrop.sko ZWZO.
Siorenskfi ittmostnn usmeritev
Kot novo vzpo.stavljena nacionalna država Slovenija nadaljuje z razvojem koncejv tov, |x>litik in institucij, ki ji zagotavljajo nacion;ilno varnosL To uresničuje v dinamičnem okolju raznovrstnih predloge>v in prizoidevanj tako za evropsko ztlruževanje kot tudi za potekaj<x\> političiKvvojaško krizo na Balkanu.
Temeljne ugotovitve za razumevninjc slovenske nacionalne varnostne politike tako na notranji kot na zunanji ravni so nxsletinje:
-	OtI /.;ičeika novej.še slovenske neoiIvLsnosti obstaja meti vsemi tekmujf>činii |Xili-tičnimi strankami v Državnem zboru želja po v.sestran.ski reorganiz^aciji državnih tlružlx.-nopt)litičnih institucij in reformiranju nacionalnovarnostnega sistema. Temeljna razločevalna dilema leta 1990 v vladi in javntMti, ali reorganizirati sltjven-sko vtïjskf> ali v bistvu demilitarizirati tlrž;ivo. je bila razrešena v korist prvi možnosti.
-	Nfwa slovenska itstava iz tlecenibra 1991 jc opretlclila .setlcm temeljnih .spre-menib, ki zadevajo nacionalni varnostni sistem. Te vključujejo z:ičetek več-.str.inkarske parlamentarne tlcmokracijc, raztlclittrv oblasti meti izvršno, zaktv ntxlajnt) in stxlno vejo, povečanje vladne avtoriit^c natl vojaškim proračuiKJin in tlcjavnostmi, reorganiz;icijo obnimbnega ministrstva, utrditev vojske, txlpravo v.sakršnc zakontxlaje, ki bi tlajala vojski avtonomijo na ključnili družl>enih in |x)li-tičnih |xxlročjih itn.
-	Tc reforme cxlpnivijajo privilegirane fxliK>se, ki jih je vojska uživala hkrati z vladajtxVi stranko, in izključujejo politično in versko tliskriminacijo iz vojaškega življenja. Prav tako vpliv~ajo na to, da postaja sestava slcnenskc vt>jskc bolj tlružbeno reprezentativna v smislu s|x>lnega, verskega in družbenega izvora.
-	Zgledujtič sc na razvite parlamentarne |x>litične sisteme, jc sloveaska vojska ptxl civilnim natizorom. Tako je bolj pregledna in tiostopna drž:ivnemu 7±>oru, t>bčilom, znanosti in javncwti Nova organizacija tudi zagotavlja, da jc voja-ško vtxl-srvo jxkI najvišjo preil-stavnlško obhistjo, tla so vse nacionalnovarnostnc fxlločitve sprejete v parlamentu, metlicm ko je vojska s;ima omejena na izvršno vltigo.
-	Vendar so .sc kljub temu pojavili nekateri problemi v sloven.skem razvijanju civil-no-vx>ja.šklh txlnosov pri gratlitvi novega okvira nacionalne varno.sti. Težave n;i.sta-
Anion GRIZOI.D
jajo, kcr sc (xllaga sprejem now zakonotlaje in ker je nejasna otlgovornosi z;ikoni-tih državnih inšiitucij. ki zadeva nacionalno varnosine za<lcve. do parlamenta in javnosti. Take razmere so simptomatične za protislovno in nezrelo .slovensko (x)li-tiko, v kateri je no\'a nastajajoča elita .še vx-dno prežeta z notranjimi spori in v kateri civilni in profesionalni elementi tiružbc Se vrdno nimajo bLstwnega vpliva.
-	Na mednarodni ravni je Slovenija sprejela sodelovanje namesto tekmtniinja kot prv-enstveno .strategijo z:» re.Sevanje mednaro<lnih problemov. Na ožjem območju si jc Slovenija vztrajno prizadev-ala za izbolj.Siuije odnosov s sosednimi državami. V teh priz:idevanjih je bila dokaj uspeSna, ključni problem pa je .Se ncreSeiw mejno vpra.Sanje s HrvaSktj.
-	Kljub političnim s|x>rom ob.staja sploSno soglasje za v.stop v evrop.ske združbe, kot sta EZ in NATO. To je v bistvu prvi slown.ski zunanjepolitični cilj, ki uradno z;i\'ezuje držjvo k miroljubnim reSitvam meddržavnih sporov, t<xla z možnostjo lastne voja.Skc obramlie, če bi bila napadena tudi sama, torej če bi bilo nujiKJ (Grizold 1997,9-10).
Strateška vzpostavitev miru za jugovzhodno Evropo
Kot smo žc omenili, jc bilo najv-eč priz;iclevanj za reSevanje nesoglasij v jugtv vzhodni Evropi prizademuj ad hoc. soočila .so sc z izzivi spremenjenih nizmer na terenu ter spremenjeno |x)litičiK> p<xl|x)ro meil udeleženci. Cx'lovitejSi, usklajeni in stnite.Ski pristop k miru v Evropi bi zahteval naslednje:
1.	V okviru načel vključenosti in dejavne udeležbe v konfliktnem upravljanju }e nujno pre-seči parametre razprave o razSiritvi NATA in ustvariti konzultativne možnosti z;i države jugovzliodne Evrope, da bi sodelovale v variKi-stno opredeljenih politikah, ki jih zadevajo, skupaj z NATOM, ZN in WEU, ter pri dtiavnostih, ki sc jih lotevajo.
2.	Treba bi bilo priznati .stalix> vlogo mednarodne .skupnosti v pri7.ade\'anjih /j vzpostavitev miru, če se lx) nekajletno premirje v BiH spremenila v trajen mir in stabilno.st. Pristop k upravljanju spora v jugo\'zhodni Evropi mora biti v-cčdelen, večraz.sežnosten, dejaven in postopen, tla bi bil uspc.<cn.
3.	Ukrepi za pntlt>bitcv zaupanja. Mnogi udclcžcnci .so lahko ticjav'ni pri oblikf> vanju ukreptA- za pridobitev- zaupanja, vključno z NATO.M, WEU, EU, ptxl okriljem ZN. Preglednost vojaSkih zmogljivosti, prcwr)anje in nadzor, mtxlernizacija hard-vera, skupne vaje, patrulje in manevri so samo nekateri {xl možnih ukrepov, ki Jih lahko nuvijajo območne vojaSke iastiiucije s pomočjo btilj izku.^nili utlelež^nccv. VpraSanje vojaške vključenosti na Balkanu ne sme biti 7.ajeto v formuli "znotraj, zunaj", pač pa mora biti razumljeno kot večstranski projekt, ki potrebuje večstransko podporo in sodelt^vanjc kljub tloinačim političnim tiviram. Potreba po demilitarizaciji dolt>čenih clcmenttn- nasprotnih strank in profesionaliz;icija preostalih vojaških sil je imperativ Določeni |x>stopki lahko olajšajo ta proces: hitra reSitcv preostalih mejnih sporov s pomt>čjo mednartxine art>itraže. Takšen primer je iz leta 1993. ko sta se Madžarska in SkivaSka cnlločili, tla bo.sta svoj t)bmcjni sptir pretlložili v obravnavi metinartxlni arbitraži. Ta je txlprla prostt)r in čas za skupno
oljravnavt) inanišiiiskih problemov, ki so |xxlžigali obmejne spore. U.strezno sretl-st\x) je iiicli |Jotreba po meilnarcxlno vi<lni in učinkoviti dejavnosti mednarodnega sodLšča za vojne zločine v Haagu, ki naj bi vz|X)Stavilo nekak.šen precendens odgovornosti /ji nasilje v "etničnem čUčenju".
1. Begunci. UspeSna vrnitev iK-gimcev v biv.Si Jugoslaviji je eden od neizpolnjenih elementov dejtonskih obljub. Pomanjkljiv sporazum o možnostih vrnitve odpira pereča vpraSanja in pu.Va rezultate "etničnega čiščenja" nedotaknjene. Z vrnitvijo begunce\' so povezana neprestana priz;ide\'anja za izboljšanje demokratične krajevne oblasti; ne p;i vračanje k etnični politiki. Zgodnja prizadevanja Hvropske zveze v Most:irju .so |x>učn;i gleile |X>manjklji\'osti in koristno.sti takSneg:i |X)stop-ka. Ta temelji na takSnih postranskih dej;»vnostih, kot je sodelovanje ntecinarodne skupnosti z vojaškimi nadzornimi prizailevanji, re.šcNMiije sporov in razvoj vodstvenih S|X)sobnosti. ki niso utemeljene na etnični politiki.
5.	Cios|xxlarska obno%';i in gos|xxlarsko sotlelovanje. Potreba po obnovi infrastrukture |xj vojni je ogromna in je pretl|x)stavka za širše gospodarsko sodelovanje in razvoj. Medtem ko je član.stvti v Evropski zvezi končni cilj za drž.ave na jugovzli(xlu Evrope, jc hkrati član.svo s;imo po .sebi element, ki lahko omogoči stabilnost in mir Zahte\v po tržnem gospodarstvu lahko |x}zitivno prispevajo k demokraciji in tako izrabljajo gospodarski pritisk, ki spodbuja mednarodne in etnične konllikte v regiji. Mednarodna banka, Metinaro<lni denarni .sklad in Evrop.ska bank;i za obno\ti in raz\o| imajo možnosti p<xlpirati pri7.;ide%'anja za mir v regiji, ker imajo veliko vzvodov za pogojno opredeljeno razvtjjno pomoč. S poudarjanjem evidentnosti «.lemoknitične vlad:ivine. podpore z;i gospoikirskc in |x>liiične reforme in spoštovanja človekovih pravic ter z zavračanjem korupcije, pomanjkanja cKlgomrnosti in neustrezne \x}ja.ške potrošnje lahko te institucije |x>zitivno prtsiK.-vajo k n;ičrtov;inju raz\ojnih projektov.
6.	Politični razvoj in reforme. Evrop.ska zvvza ima wliko možnosti zn pos|xrSitcv raz\x>ja demokracije v jugm-zhodni Evropi s programi, ki so bili izdelani za |xxlob-na prizadevanja na .Madžarskem, Poljskem in v Skupnosti neodvisnih držav (CIS) na ozemlju nekdanje SZ. Graditev demokratične infrastrukture, vključno z nadzorom volite\', načrtovanjem državnih in.stitucij in proceso%' civilne dmžbe, so bist^ne ilejaviHJSti, ki z;ihte\~ijo dolgoročno vizijo. Demokratični razvoj je, kakorkoli že, ključni razvoj, ki varuje pred ponovnimi spopadi. V odnosu do vsega tega obstaja možnost N-stop;! v EZ, pa tutli vpra.šanjc "zgotinjcga pristopa" za jugo-vzliodne tlrža\r. Metlvladni txlnosi Evropske zveze z jugovzhodnimi drža\'ami so prvi |xigoj za njihovo moreiiitno približ^rv-anjc Evro|xski zvezi, učinkcn-ali pa naj bi tudi kot ohninjanje priz;ide\-;inj vseh udeležencev z;i integracijo, hkrati pa bi določili vzvo<le, ki jih EZ lahko uporablja nad kandidati. Ti vz\'odi, če so uporabljeni ustvarjalno, lahko spoilbudijo demokratični razvoj in olajšajo jugo-vzliodno širite\'. Južna širitev Evrop.ske zveze s Portugalsko. Grčijo in Španijo je pokazala, kako vrlika je vnema no\'ih demokratiziranih držav za priključitev Evropski z\'ezi in vpliv, ki ga lahko ta proces ima. Prizadevanja Evropske z^ze v .Mostarju po<l okriljem Skupnega zunanjega in varnostnega političnega proccsa imajo možnosti za prav takšno usklaje%-anje.
nOKUA IN PRAKSA te» 35l 3/W8
1. Preprečevanje konfliktov. V na.sprotjii z ZN. lahko Organizacija za varno.st in .sodelovanje v Evropi (OVSE) učinkovito ureja konflikte, .skupaj s ix)svtrti z drž;iv-nimi in nedržavnimi udeleženci v jugovzhodni Evropi'. Področje, kjer lahko OVSE dodatno vrednostno prispeva kot srcdst^ pridobivanja zaupanja, je področje etničnih nasprotij, ki lahko vodi k notranjim in meddržavnim konfliktom. Zato obstajajo nekateri mehanizmi OVSE: visoki komisar z^ narotlne manj.Sine in misije osebnih predstavnikov predsedujočega OVSE, ki lahko sproži inkiative zj začetek preiskav v posameznih državah. Sedanja vpletenost jugovzliodne Evrope vključuje tudi Albanijo in Grčijo (glede na pos;micznc grške in ultjanske manjšine J. OVSE prav tako lahko |x>dpre demokratizacijo in nadzuje s|x>razum o človekovih pravicah na trajni podlagi prek Urada zj demokratične institucije in človekove pravice. Ta urad lahko usmerja informacije v preventivno diplomacijo s priz.adevanji za "dolgoročne misije", ki so bile iz^dene na z;ihtcvo Stalnega sveta. Ker je OVSE prej kot vojaiika zveza pretiv.sem kooperativna, varnostna organizacija, je njena vrednost predvsem v ugotavljanju in prcprcče%'anju možnih konfliktov. Celo ob nasilnem spopadu v držjvi članici (kot jc bil npr. v Ccčcniji) OVSE lahko vpliva z odprtimi posveti z državami članicami, tudi tako, tla jih spodbuja k prt-dnisoi-a.»)!) oz. uz;ikonjanju takšne politične otlločitve, ki lahko prispeva k odpravi manjšinsko povzročenih konfliktov.
To so nekatere problematične zjdevc v jugovzhodni Evropi ter različne ad hoc dejavnosti, ki so povezane z njimi. Jasno je, da sc morajo te dcjaviK>sti nadaljevati in razširiti, pa tudi vzajemno povezati; vs;ika mora upo.štcvati dnigo, tako da postanejo mreža dejavnosti za mir in varnost. Potreba po usklajeni, .skupni dejavnosti med državami, n:idnacionalnimi organiz^acijami, kolektivnimi in kooperativnimi v;irnostnimi organizacijami, nevladnimi organizacijami je večja kot kadarkoli, čc želimo, da bo stabilna, miroljubna in demokratična jugovzJiodna Evropa postala temeljni kamen zj novo razširjeno in bolj pcAezano Evropo, ki bo vzajemno, miroljubno sotlclovala z državami z varnostnimi interesi In odgovornostmi. kot so ZDA in njeni partnerji v Evropski zvezi.
LITERATURA
»ildt. Carl. 1997-98. There Is No Ahcriutive to Dayton, Survival, Ut. 39, M. 4, Mr. 20. Daaldcr, Ivo H. 1997-98. Ikxsnia After SHOR: Optloas for Continued US HnKagenK-nt. Survival. ia». 39. St. 4. Mr. 6.
Findluy. Trc\x>r (c-d.) 1996. Challenges üir the New Peacekeepers. SIPRI Rcscaah Report No.
12. Oxford University Press. Grizokl. Anton 1997. Skiwnia's National Security In a New Kuropcan linvininmcnL
llundesiaMitut fOr OMwfcaen.schaftllche und Intcrnationak: Studien, 12-1997, Krtln. Kallab, Vakriana (ed.). 1996. UnfinislK-d IVace. Report cjf the International Commission on the llalcaas. Wa.shington IXC.; Carnvgk: lindown^nt for Inicrnailonal Peace.
' o mittmtslih stxieknxinfa IWSI: f i^icmcifiih iJimnfanJa mini (l^rktrpnig/gfef v. Hiilay. T (td) /996. ChaBeiign fiir ihe Sew ntxekeeperx Sl/m Krsearch Re/mri No IZ CtxJord Vnumuy Press, sir IJI-
PurvK Nigel. IW. Obscrvatloai on the Ikuinian-s Ktcakins frum PilJcAjr, Kcpubllka Srbska.
The FklchtT Forum of World Affairs. 21. SII'RI Yearbook. 1997. ArmanienLs, OLsarmamcnt and International Security. Oxford
University Pres.\ Oxfoal, .«r. 4HM90. WcKKtward, Susan: The .Security Unvlninmcnt, str. 27-31 « Robert I- Pfaltxgraff. Jr. and l>imitris Kcrklis (eds.). 1997 Security in .Southeastern Kuropc and the U.S. - Greek Kclatlon-shlp. Cambridge. MA Bnisse/s (US). Inc, str. 30.
488