Učiteljska gospodarska organizacija Slovensko učiteljstvo uživa med svojimi hrvatskimi in srbskimi tovariši upravičen sloves, da ima najbolje izgrajeno in upravljano organizacijo v vsej državi. Nobene priložnosti ne zamude, da ne bi z dobrohotno zavidljivostjo kazali samim sebi slovenski zgled kot idealen cilj, ki ga morajo tudi sami doseči, če si hočejo priboriti v javnosti oni ugled, ki je potreben prav tako posamezniku in vsemu stanu za krepko afirmacijo v narodnem občestvu, kakor za uspešno delo za koristi šole in ljudskega napredka. Tudi mi sami vemo, da smo že davno iz primitivnih organizačnih oblik, v kakršnih si naši tovariši po ostali državi, zlasti v njenih južnih predelih, grade temelje svoji bodoči dobro razviti organizaciji, ustrezajoči neštevilnim potrebam in željam učiteljskega stanu. Kljub vsemu temu se pa moramo zavedati dejstva, da nimamo tudi mi nikakega povoda, zreti raz svoje organizačne lavorike preveč samozavestno v bodočnost in se v nekritičnem samodopadajenju suvereno prepuščati prerožnatim upom. Naši starejši tovariši so nam sicer položili mnogo obetajoče ternelje na vseh področjih skupnega dela, toda priznati moramo, — če hočemo biti objektivni tudi proti samim sebi, — da niso našli preveč odmeva med sedanjo učiteljsko organizacijo ter da so ostale mnoge krasne zamisli dediščina premaloštevilnih posnemovalcev, da bi idealno zamišljena in izvedena setev rodila bogate sadove. To velja zlasti za naše gospodarske organizacije. Slovenci smo majhen narod. Ta majhnost je postala naša usoda, iz nje izhajajo kot izvirni greh premnoge značilne poteze narodnega značaja, ki vpadajo kakor težke cokle v kolesje našega gospodarskega, političnega in kulturnega razvoja. Iz te majhnosti se zatekamo v lirična razpoloženja, včasih v nekritična navdušenja in pričakovanja, zelo pogostoma v črnogledo malodušje in pasivnost, najredkeje pa v resno življenjsko realno gledanje in temu dosledno smotrno delo, ki je edino jamstvo za uspešno borbo in narodov napredek. Podoba je, da smo slovenski učitelji pravi sinovi svojih očetov in stojimo zaradi tega stalno pod Damoklejevem mečem istih podedovanih defektnih razpoloženj, ki solastna vsemu našemu narodu. Vsi glasovi in klici redkih učiteljev - realistov ostajajo glas vpijočega v puščavi ter se porazgube brez odmeva v splošni učiteljsko - slovenski linkiin pasivnosti. Realnih računov se bojimo, kajti ¦realnost je bila vedno naša mačeha. Ta bojazen nam hromi našo borbenost in energije ter nas ovira, da bi našli sami v sebi dovolj moči za pobijanje lastnega malodušja, se zazrli z očmi realista v dosegljive cilje ter se jim bližali s smotrnim in konsekventnim delom, ki ne omaga sredi pota, kakor se to dogaja človeku, dedno obteženemu z manjvrednostnim kompleksom. Ni ga med nami tovariša, ne tovarišice, ki bi ne vedeli, da pomeni falanga štirih tisočev oseb z rednimi mesečnimi dohodki nezlomljivo silo, ako bi se trdno gospodarsko povezali in si z medsebojno pomočjo pomfi.gali v težkih momentih svojega življenja. Taka gospodarska organizacija bi spremljala učitelja vse življenje, mu služila od rojstva do smrti, mu lajšala vse trpljenje ob lastnih in ob nesrečah njegovih družinskih članov, zagotovila bi mu pa tudi trdno zaslombo in ugled med narodom, kar pomeni pa v zadnjih konsekvencah svobodo stanu in posameznika. Na teh dobrinah smo zainteresirani vsi brez izjeme: nobeno politično ali svetovno prepričanje ne more preko gmotnih temeljev ter graditi boljše čase samo na duhovnih dobrinah. Kjer so dani gmotni pogoji, cvete tudi kultura posameznika in stanu, rase samozavest in veselje do dela. Marsikaj imamo nastavljenega. Če ne uspeva in ne daje še tistih koristi, ki so si jih zamislili naši tovariši, graditelji realnih osnov učiteljskega napredka in svobode, leži krivda na neštetih pasivnih kolegih in koleginjah, ki stoje ob strani ter jemljejo s svojo kverulantsko kritiko še ostalim veselje in pogum do ustvarjajočega dela. Dokler ne pride med nas več smisla za Pravo življenjsko resničnost, bo stal učiteljski stan vedno nebogljen in malodušen v ninožici ostalih ljudskih slojev, lahka tarča vsakojakim napadom, brez brambe in celo brez volje in poguma za brambo.