Radosiav Hrovatin Primer kontaminacije v metriki ljudske pesmi Za sodobno življenje na Slovenskem je značilno notranje preseljevanje prebivalcev iz ene pokrajine v drugo in to rahlja lokalno izročilo posameznega območja. Ta proces sta omogočila zboljšanje prometnih zvez in industrializacija; oboje pospešuje omenjeno prelivanje. V dobi socializma ta proces vse bolj narašča, začel pa se je že pred več stoletji in je napredoval zlasti po letu 1848, to je po tako imenovani »zemljiški odvezi kmetov«, ko je pričel kapitalizem močneje segati tudi na naše podeželje. Ves omenjeni proces odseva tudi v razvoju transformacije stvaritev v naši folklori. Na področju pesemske ustvarjalnosti je v procesu transformacije zlasti zanimiv pojav svojevrstnega spajanja različnih metričnih struktur v istem tekstu in v melo- dijah različnega metruma. Od časa velikih socialnih pretresov ob koncu srednjega veka, ki so dosegli vrhunec v kmečkih puntih, so se večali stiki slovenskega ljudstva s prebivalci srednje in zahodne Evrope. Kot posledica tega sožitja so pozneje v slovenskih ljudskih pesmih nastale različne oblike metričnih struktur. Med njimi sta nastali tudi dve značilni strukturi vrstic in sicer tako imenovani »alpski poskočni stih« (132/131) in »nibe- lunški« ali »primitivni aleksandrinski stih« (1222/1221). Vrstici se med seboj razli- kujeta po zlogovni strukturi metričnih stopic. Alpski poskočni stih je sestavljen iz trozložnih, nibelunški pa iz dvozložnih stopic. Vendar imata vrstici tudi mnogo skup- nega. Naj navedemo naslednje skupne značilnosti: 1. V obeh metričnih strukturah se pogosto pojavlja heterosilabičnost. To pomeni, da za nobeno teh vrstic ni značilno stalno enako število zlogov. Torej ne pripadata silabični metriki. 2. Namesto stalnega števila zlogov pri petju v obeh primerih nastopa stalno enako število glavnih metričnih akcentov teksta, ki jim ustrezajo glavni metrični akcenti v ritmu melodije. V obeh obravnavanih metričnih strukturah se namreč pri petju v vsakem delu distiha kaže po dvoje glavnih metričnih akcentov. Torej gre v teh primerih za akcentsko in ne za silabično metriko, kot smo deloma ugotovili že na drugem mestu.* Tema dvema akcentoma se torej podreja različno število zlogov v posamezni vrstici. 3. Naslednja skupna značilnost obeh metričnih struktur je, da stoji ob koncu prve polovice distiha vedno ženski konec z akcentom na predzadnjem zlogu stiha, ob koncu druge polovice distiha pa moški konec z akcentom na zadnjem zlogu stiha. To daje distihoma tudi značaj heterometričnosti v tekstu. 4. Vsaka polovica distiha ima na začetku običajno enozložno anakruzo, včasih pa tudi dvozložno anakruzo. Pri petju se more to zgoditi celo v sredini posamezne po- lovice distiha. 5. Pri petju se po dva distiha združujeta v eno melostrofo. Zaradi tega označujejo mnogi strokovnjaki to pesniško obliko za četverovrstično; to velja predvsem za »alpsko poskočno kitico«. Naštete podobnosti obeh obravnavanih pesemskih vrstic so glede na navedene družbene procese omogočile svojevrstno oblikovno transformacijo posameznih pesmi zaradi simbijoze teh po izviru različnih metričnih struktur v isti stvaritvi na osnovi akcentske metrike s heterosilabičnostjo. ' Radosiav Hrovatin, Problemi zapisovanja in metrike slovenskih ljudskih pesmi (Slovenski etnograf XV, Ljubljana 1962, str. 205-222). 104 Radoslav Hrovatin To sožitje se kaže tako v melodijah z dvodelno metrično ureditvijo kakor tudi v melodijaii s trodelno metrično ureditvijo. Za ponazoritev navedenega smo izbrali dva primera ljudskih pesmi, ki ju je zapisal na Slovenskem pred I. 1890 znani češki etnomuzikolog Ludvik Kuba. I. Prvi primer »Eno petje sem slišal...«2 (Glej note št. 1.)» je koledniška pesem, ki je bila zapisana v Komnu na Krasu v Slovenskem Primorju med Trstom in Gorico. Melodija tega primera je v 2/4-skem taktu: 2 Ludvik Kuba, Slovanstvo ve svych zpévech. Kn. VII. Pisne slovinské, št. 6. Pardubice 1890. 3 V notnem zapisu je ritem označen tako, da ustreza metriki teksta prve kitice. Vendar so s črtkastimi loki označene tudi možnosti ritmičnih in melodičnih figuracii v preostalih kiticah. Primer kontaminacije v metriki ljudske pesmi 105 V prvi kitici tega primera sestavljata prvi vrstici distih alpske poskočnice z dvo- zložno anakruzo na začetku prvega stiha. Druga dva stiha sestavljata nibelunški distih. V drugi kitici ustrezata druga in tretja vrstica alpski poskočnici, prva in četrta vrstica pa nibelunškemu stihu. Tretja kitica pa je vzorec alpske poskočnice z dvozložno anakruzo na začetku prve- ga stiha. Stalna heterosilabičnost teksta se v melodiji 2/4-skega takta prilagaja z ritmično figuracijo ali z združevanjem sosednjih tonov v melodične figure. 2/4-ski takt te melodije je značilen za notranji pas Slovenskega Primorja. Tržaška luka je že od sredine XVIII. stoletja pritegovala delovno silo vseh slovenskih po- krajin in tako so se na tem območju spajali raznovrstni vplivi, ki so bili podlaga za sožitje dveh različnih metričnih struktur v isti pesmi. Koledniki iz siromašnih krajev, ki so peli navedeno pesem, so pogosto krožili po obsežnem območju in prenašali značilnosti svojega območja v tudi bolj oddaljene kraje. Prav tako leži Komen, v katerem je Kuba zapisal citirano pesem, na prehodnem ozemlju med slovenskimi zahodnimi in vzhodnimi dialekti. II. Drugi primer »Ne maram za rinko.. .«^ (Glej note št. 2.) je zdravica, ki je bila zapisana v šmiheiu pri Novem mestu na Dolenjskem. Melodija tega primera pa je zapisana v 3/8-skem5 taktu: Prva kitica teksta v tem primeru ima metrično strukturo alpske poskočnice. Prva in četrta vrstica druge kitice imata prav tako metrično strukturo alpske po- skočnice, druga in tretja vrstica pa metrično strukturo nibelunškega stiha. Prva in druga vrstica tretje kitice imata metrično strukturo nibelunškega distiha z dvozložno anakruzo na začetku prvega stiha, tretja in četrta vrstica pa pripadata metrični strukturi alpske poskočnice. Heterosilabičnost teksta se v tej melodiji prilagaja na isti način kakor v prejšnjem primeru, čeprav tukaj tekst izvajajo na melodijo v trodobnem taktu (3/8-ski takt), ki je značilen za petje alpskih poskočnic. Pri ritmični prilagoditvi teksta melodiji je zanimivo, da v nibelunškem distihu dobi dvozložna stopica med glavnima akcento- ma v sredini vrstice pravzaprav vlogo dvozložno anakruze, kar je realizirano v melodiji z delitvijo dobe na isti način kakor v predtaktu (Glej 6., 7., 9. in 10. vrstico!). Ta proces so na območju Dolenjske pospeševali običaji ob trgatvi in drugih so- rodnih delih ob pobiranju raznih sadežev. Ob takih prilikah so prebivalci revnejših zahodnih hribovitih krajev prihajali v pomoč na vzhodna rodovitnejša ravninska in gričevnata območja. Tako smo v obeh primerih, v melodiji v 2/4-skem taktu kakor tudi v melodiji v 3/8-skem taktu, mogli opazovati enak proces preoblikovanja v sožitju in prilagaja- nju dveh različnih metričnih struktur, ki ju zbližujejo nekatere sorodne poteze, na isti akcentski metrični osnovi v heterosilabičnosti. Take melodije so v času, ko so prenehali »turški vpadi« in ko se je obnovil promet z vzhodnimi pokrajinami, mogle prehajati tudi v smeri proti Hrvaški. * Op. cit. v opombi št. 2, primer št. 121. 5 V Kubovi objavi Je pomotoma označen 3/4-ski takt. 106 Radosiav Hrovatin S k I e p : Tako je bilo na dveh primerih pesmi z melodijama v dvodobni in trodobni metrični ureditvi prikazano združevanje različnih metričnih struktur teksta na pod- lagi akcentske metrike.« Opisani pojav je povzročilo preseljevanje prebivalstva med različnimi dialektičnimi območji. Ta proces je bil zlasti živahen v času »turških« vpadov in po njem na zahodnejših območjih balkanskega polotoka od XV. do XVIII. stoletja. Nadaljevanje procesa preseljevanja je pospešilo prodiranje kapitalizma v našo deželo že v času ^ Poleg prikazanih metričnih struktur se na podlagi akcentske metrike spajajo tudi druge heterosilabične metrične strukture (Glej op. cit. v opombi št. 1.). Primer l