133
Pravlice iz Krajnskega.
Zlate jabelka.
Kralj Vojs je imel tri sinove, Janeza, Matjaža in Leviža. 7 let je bolan ležal. Sanjalo se mu je, da v deveti deželi, ktera je izdana, zlate jabelka rastejo, in če bi on eno od tistih pojedel, bi ozdravel. Svoje sanje razloži in da dosti dnarjev svojemu najstarejemu sinu Janezu in konja, ter ga odpravi, naj gre v tisto deželo zlatih jabelk iskat. Janez gre, pride na Laško (v Italijo) v neko mesto; tukaj vpraša, kje bi bila kaka kerčma za prenočiti. Ljudje mu dopovedujejo, da ste tukaj dve kerčmi; ena v mestu, kjer se niegno vsak razveseliti, ostati kolikor dolgo hoče, da mu kerčmar ob letu še za eno leto dalje dnarjev da, in če popotnik spet te zapravi, potlej ga ob začetku tretjega leta obesijo^ Druga kerčma pravijo dalej, je zunaj mesta, pa le za tiste, kterim se naprej mudi in zjutraj zgodaj vstajajo, se na pot odpravit. Kraljevič se zgovarja, da je truden, da potrebuje počitka in razveseljenja in gre v „kerčmo veselja", ktera je v mestu. Tukaj še ostane celo leto; ko je leto minulo in on vse dnarje zapravil bil, mu kerčmar da spet toliko, kolikor je bil s sabo prinesel, in on začne spet drugo leta kakor je pervo živel.
Ko pa najstarejšega sina z zlatimi jabelki ni domii, si misli bolni kralj: Bog ve kam je zginil, in zato reče srednjemu sinu Matjažu: Najstarejega brata tvojega ni domu; pojdi ti zlatih jabelk iskat, zraven utegneš pa zvediti, kaniL je Janez prišel.   Dal mu je toraj še enkrat toliko kot prej-
134
r
šnjemu dnaijev in konja, da po svetu jezdi. Spet ta sin pride v tisto laško mesto, kjer pervi sin veselo živi. Tudi drugi sin vpraša tukaj po kerčmi, kjer bi zamogel ostati, in ljudje mu pripovedujejo, kot pervemu, in tudi ta je storil kot pervi njegov brat. Zdaj oba vesela v tem mestu živita in oba sta pozabila zlatih jabelk pa očetove bolezni.
Ko ni nobenega na pregled, pošlje bolni kralj tretjega ali najmlajega sina, in ker si misli, da prejšna dva morebiti zavoljo pomanjkanja dnarjev nista došla do devete dežele, mu da še enkrat toliko kot je bil srednjemu sinu dal, in konja, da naj jezdi v deveto deželo zlatih jabelk iskat. Spet ta najmlajši sin pride v laško mesto, vpraša po kerčmah, kjer bi mogel prenočiti, in ljudje mu dopovedujejo kot prejšnjima dvema; pa ta si zbere kerčmo zunaj mesta. Ko pride h kerčmarju, mu dopoveduje, da gre v deveto deželo zlatih jabelk za svojega očeta iskat. Kerčmar pravi: Že več jih je tje šlo, pa nobeden ni došel in zlatih jabelk dobil, ti pa jih boš dobil. Le pojdi zjutraj zgodaj, do večera boš prišel k nekemu puščavniku; tamkaj ostani čez noč.
Drugi dan zjutraj se odpravi mladi popotnik in gre; celi dan je jezdaril čez pust svet med skalami; zvečer pride do zelenega drevesa, zraven je bila puščavnikova koča. Gre notri, najde na mizici vina in mesa in še druzih jedil, kolikor je za enega človeka potreba, človeka pa ni bilo nikjer nobenega. Vsede se in je, kar najde. V tem pride prijazni puščavnik Martin in pravi: Trideset let sim tukaj, pa še nisem nikogar vidil, prijatel božji! kam greš? Popotnik pripoveduje, da gre za bolnega očeta zlatih jabelk v deveto deželo iskat. Puščavnik pravi: Jaz sem že vedil, da ti danes prideš; ti boš tudi zlate jabelka dobil, prinesi tudi meni eno; jez sem tukaj izdan, ko bom zlato jabelko pojedel, bom rešen. Torej jutri zjutraj pojdi, in zvečer boš prišel do mojega brata Benkota, ki je izdan kakor jez; tam pri njem boš vse najdel kot pri meni, in on ti bo še dalje povedal, kako hodi, da boš erečno opravil, kar si se namenil. Kraljevič gre drugi dan spet, hodi po pustih samotah in zvečer pride do puščavnikove koče pri nekem drevesu, gre notri in vse najde kot prejšni večer. Je, in v tem pride Benko, prijazen mož; spet ta pravi: že 30 let ni bilo nikogar, prijatel božji, kaj si ti sem prišel? Leviž pripoveduje, in mož pravi: Ti boš zlate jabelka dobil, prinesi tudi za me eno, ker sem tukaj izdan, in bom rešen, ko bom eno teh jabelk snedel. Ko pa jutro zjutraj odideš, boš hodil celi dan, prišel boš memo nekega grada, v kte-rega te bodo vabili, kjer bodo vsi veseli pri pojedinah in veselicah, pa nikar notri ne hodi, pojdi zmiraj naprej, In ob 11. zvečer boš prišel do grajšine izdanega kralja, ki bo odperta; privezi zraven grada k drevesu konja, pojdi hitro v grad in notri na vertu potresi jablano z zlatimi jabelki, in potlej se nikar dolgo ne mudi; ob 12. uri bodo vrata zaperte. Glej, da boš, preden bodo vrate zaperte, zunaj grada.
Drugi dan gre mladeneč, pride res memo nekega grada; vsi 80 bili notri veseli, muzika je bila, veselice, kar si jih more kdo misliti; vabijo ga notri in prosijo,> naj gre k njim, al on gre le dalje. Zvečer pride k gradu izdanega kralja, priveze k drevesu konja, in ker so bile ravno ob 11. uri vrata odperte, gre v vert, potrese jablano z zlatimi jabelki, in jih tri pobere, potlej si misli: še nekoliko časa imam, naj toraj nekoliko po gradu pogledam. Pride v pervo stanico. jKotri je kralj Senčan ležal in terdno spal, ves zaraščen, brada je okoli njega bila se razrastla; rad bi ga prebudil, pa ni mogoče. Gre v drugo stanico. Notri najde kraljico Katarino ravno tako v terdem spanji, in ni je mogoče prebuditi; ko gre on še dalje, najde kraljevo gospo-dičino v tretji stanici; grozno lepa je, pa ravno tako v terdem spanji, da se ne da prebuditi. Rad bi jo prebudil, pa je vse zastonj. Ker bi rad ime te kraljičine zvedil, se ogleduje okoli in zagleda na neki mizi ruto z njenim imenom Tiida^ nje penstao in nje uhane; vzel je toraj uhane, per-
stan, in pol rute proč odterga, in tako gre iz grada; vrata se za njim zapro, da so ga daleč odbile.
Nazaj grede pride do puščavnika Benkota, in da ma eno zlato jabelko, in kakor ga ta poje, se je spremenil v prah in pepel, duša pa se je ločila v nebesa. Drugi dan gre Leviz do Martina, in ko je zvečer pri njem, se mu brani dati eno zlato jabelko, ter mu pripoveduje, da je^ Benko po vžitku enega zlatega jabelka precej umeri. Martin pravi: Tudi jez bom precej umeri, ko zlato jabelko vžijem;: zato ti obljubim, da zlatega jabelka, ko mi ga boš dal, n& bom nocoj vžil, ampak jutro, ko boš imel ti oditi. Da mu ga torej, in ni ga vžil tisti večer, ampak prijazno se pogovarjata , in Martin mu "pravi: Ni gotovo, da bi ti srečna domii došel; če hočeš srečno domii priti, ne kupuj za ve-šalo mesa. Nazadnje mu še neko mazilo da, s kterim naj se maže, če bo kje ranjen in precej se bo zacelil. Potlej ko ima že Leviž oditi, poje Martin jabelko in je umerL Leviž gre naprej v mesto k svojemu kerčmarju, tamkaj zve, da bodo dva obesili, ker sta že tretje leto v mestu v veseli kerčmi in sta vse zapravila, kar sta s sabo prinesla, in tudi kar jima je kerčmar dal. Ko nekoliko bolj Leviž za nju vpraša, spozna, da sta njegova dva brata. Vprašal je, ali bi jih bilo mogoče rešiti. Kerčmar mu dopove, da jih utegne rešiti, če za nju dolgove poplača, in ker je bil Leviž bogat, je za nju vse plačal in ju otel.
v
Sli so vsi trije bratje proti domu. Med potjo pravita Janez in Matjaž med sabo: Kako bi Leviža končala; če on domu pride, bo najino zanikerno življenje razodel. Sklenila sta ga toraj med potjo končati in mu zlate jabelka vzeti. Leviž ju je bil k svoji nesreči odkupil, ker sta bila za ve-šala meso. Sli so v neki dolini čez most in tu mu zlata jabelko vzameta, njega pa iz mosta v globoko dolino ver-žeta. V graben lete, si je rane, ki jih je ob skali dobival, mazal, in tako je zdrav spet iz grabna prilezel. Brata vidita, da ga ni končati, gresta domu, dasta očetu zlato jabelko, in ozdravil se je; ko Leviž domu pride, sta bila že njegova brata prepoved dala grajšinski straži, da naj nikogar brez nju povelja v grad ne pusti, toraj je straža ga mladima kraljicama razglasila. Ona dva ga peljeta v neki gojzd, in mu s smertjo žugata; ako jima priseže, da ne bo nič od nju povedal, in nju ne bo izdal, ga hočeta živega pustiti. On je vse to s prisego obljubil, pustila sta ga tedaj, in šel je k nekemu ogljarju služit.
V izdanem gradu so med tem časom vsi oživeli, kralj, kraljica in kraljičina Tilda. Tz hvaležnosti, ker so vsi vedili, kako jih je Leviž otel, je šla Tilda ga iskat. Prišla je v Bojsov grad; mlada kraljeviča terdita, da sta ona dobila zlate jabelka, in njo z njenimi stariši vred odrešila; ali ona nju neče za svoja dobrotnika spoznati. Vzela je toraj stražo, jo postavila na cesto pred mestom, pogernila škerlat po cesti in straži naročila, da naj ji tistega razglasi, kdor se čez škerlat popelje, in se ne bo iz ceste na stran ogniL
Vsak se je pregrinjala na cesti ognil, tudi kraljeva sina. Nazadnje se pripelje Leviž in se pelje naravnost čez škerlat. Straža ga h kraljičini pelje, in ta mu pravi: Ti si moj in mojih staršev rešenik. Pelje ga pred kralja, ter skaže, da je on zlate jabelka dobil, in da je on najmlaji kraljevi sin. Rekla mu je dalje: Daj, pokaži moj perstan, ki si ga pri nas doma vzel, in podal ji je pravi perstan. Dalje mu je rekla, naj pokaže uhane, in spet te ji je dal, in zadnjič mu pokaže pol rute ter pravi: Ti imaš pol te rute, toraj pokaži svojo polovico, in spet to ji je dal, da so bili vsi prepričani resnice, kar je kraljičina rekla. On zdaj pove, kako se je bilo med potjo zgodilo. Iz hvaležnosti ga je Tilda v svoje kraljestvo vzela, ki je bilo večje kot kraljestvo njegovega očeta, in doma se je z njim  zaročila«.
Poženčan.