socialno delo
letnik 41 - april 2002 - št. 2
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odgovorni urednil(
Bogdan Lešnik
Urednil(i
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragos (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (01) 43-77-615, faks 43-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
v\/ww.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniši(i svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih
številk, ki pa sledijo istemu dvomesečnemu ritmu izhajanja.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (2001 ).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Srečo Dragoš
SOCIALNI KAPITAL
DRAGOCENA, NEJASNA IN NEVIDNA DOBRINA
UVOD
Ni se mogoče izogniti vtisu, da modnim trendom
podlegajo tudi tako suhoparna področja, kot je
npr. družboslovna terminologija. Pred deset-
letjem pri nas skorajda ni bilo resnejše sociološke
študije, novinarske okrogle mize ali družboslov-
nega zbornika, kjer se ne bi intenzivno sklicevali
na »civilno družbo«. Danes ta sintagma ostaja v
ozadju, vse bolj frekventen pa postaja izraz »soci-
alni kapital«. Gre za še en modni vpliv iz zahodne
publicistike ali za kaj resnejšega?
Spomnimo se časa pred letom 1990, ko se je
legitimnost bivšega sistema začela razkrajati z
aktivacijo civilne družbe na Slovenskem. Že tak-
rat je bilo jasno, da socializma niso spodkopali le
napačni ukrepi oblasti, saj so se ti ponavljali v
celotnem obdobju po drugi svetovni vojni. Zares
usodna za sistem je bila rastoča moč alternativnih
gibanj, ki jih ni bilo več mogoče zadušiti z državno
represijo in tudi ne pomiriti z relativno demokra-
tizacijo znotraj okvirov bivše SZDL (Socialistične
zveze delovnega ljudstva). Po letu 1990 pa se je
tudi pri nas pokazalo, da sklicevanje na civilno
družbo - na ta najpomembnejši dejavnik osamo-
svojitve na Slovenskem - ni več zadostno za na-
daljnjo demokratizacijo in regulacijo družbenih
razmer. Pokazalo se je, da je pojem civilne družbe
preširok, analitično preveč nedorečen in da nika-
kor ne predstavlja samo demokratičnih, ampak
tudi nedemokratične tendence. S pluralizacijo
družbenih razmer postaja civilna družba vse bolj
interesno raznolika, nepregledna, nepredvidljiva
in preveč heterogena kategorija, da bi bilo sklice-
vanje nanjo v družboslovnih analizah analitično
produktivno in zadostno. Zato je postalo vse bolj
moteče, da nikoli ni bilo niti teoretskega konsenza
o tem, kaj sploh zaobjeti s terminom civilna druž-
ba in kaj ostaja dvoumno na meji oziroma zunaj
tega pojma (gl. Dragoš 1999). To je postalo glavna
ovira pri uporabi tega izraza ravno takrat, ko smo
se od splošnih in načelnih vprašanj začeli usmer-
jati k analizi konkretnejših problemov družbene
regulacije. Torej ni naključje, da tudi v našem pro-
storu doživlja konjunkturo v novejših družboslov-
nih razpravah drugačna sintagma: socialni kapi-
tal. Upravičeno nastaja vtis, da skoraj ni družbe-
nega pojava, ki ne bi bil povezan z evidenco, rastjo
ali upadom socialnega kapitala v celotni družbi,
na posameznih sektorjih ter celo v konkretnih
skupinah malega obsega, ki jih proučujemo. Kaj
je torej mišljeno s socialnim kapitalom in kaj v
tej zvezi pomeni socialna (de)kapitalizacija?
POMEN
Gre za enega najpogostejših izrazov v zadnjem
desetletju, ki postaja vse bolj uporaben (popu-
laren) v različnih družboslovnih vedah, označuje
pa enake procese, s katerimi se socialno delo
ukvarja tako rekoč že od vsega začetka, čeprav
uporablja drugačno terminologijo. Naraščajoč
interes družbenih ved za socialni kapital je odraz
težnje, ko se posamezne znanstvene vede - sicer
specializirane vsaka v svojo smer - vse pogosteje
odločajo za proučevanje istih procesov, seveda
še vedno z različnih vidikov. In to je dobro. Z
usmeritvijo k problematiki socialnega kapitala se
namreč klasični makro-teoretski družboslovni
pristopi senzibilizirajo za mikro socialna vpra-
šanja, hkrati pa prav to dodatno izziva teorijo so-
cialnega dela, da svoja spoznanja intenzivneje
poveže z makro družbenim horizontom ter jih
tudi razumljiveje »prevaja« v terminologijo drugih
ved. S tem postajajo jasnejši socialni pojavi in po-
udarki, katerih ignoranca je dolgo časa margina-
lizirala celotno socialno delo, ki se je kot profesija
71
SREČO DRAGOŠ
pač specializiralo okrog problemov, ki so bili
nezanimivi za druge. Na ta način problemi, ki so
bili po tradicionalni (institucionalni) delitvi dela
rezervirani za socialno profesijo, stopajo vse bolj
v središče zanimanja ostalih ved, tako v socio-
logiji, politologiji, ekonomiji, psihologiji, socialni
antropologiji in celo v geografiji (glej npr. Bebbin-
gton, Perreault 1999). V sociologiji je vse do za-
dnjih desetletij izstopal nasproten trend, ki je težil
predvsem k makro razlagalnim konstruktom, pri
tem pa prevečkrat ignoriral teoretske poudarke,
navzoče že pri samih začetnikih sociologije, s ka-
terimi bi lahko ohranjali senzibiliteto za mišljenje
socialnega kapitala. Enega takih poudarkov je
npr. že pred skoraj sto leti razvil Georg Simmel
(1993:42 ss).
Mikro pristop in koncepti, kakršen je socialni
kapital, opozarjajo, da lahko imajo tako »drobne«
lastnosti, kot je, denimo, kohezivnost posamez-
nikov v majhnih skupinah (med prijatelji, sosedi
itn.), naravnost usodne makro učinke za celotno
družbo na najširši ravni. To pomeni, da bo ves
nacionalni, politični in ekonomski sistem zelo
verjetno funkcioniral drugače, če bo večina pre-
bivalstva določene družbe odgovorila pritrdilno
oziroma nikalno na taka vprašanja:
•	»Poznate osebo, ki jo lahko brez zadržkov
kadar koli pokličete in povabite s sabo na pivo,
kadar se vam zahoče?«
•	»Odpravljate se na daljše potovanje. Boste
dali ključ poštnega nabiralnika sosedu, da vam v
tem času pobira pošto?«
•	»Na okencu občinske službe vložite zahte-
vek za nov osebni dokument. Uradnica vam
rutinsko odgovori, da je čakalna doba dva dni. Ji
verjamete, da boste čez dva dni res dobili naročen
dokument?«
•	»Vas je strah zvečer peljati otroka na spre-
hod v park?«
•	»Nakazali ste prispevek humanitarni organi-
zaciji. Ali verjamete, da bo vaš denar res dodeljen
tistim, katerim ste ga namenili?«
Predpostavka teh in podobnih evidentiranj
stališč je v tejle tezi: pričakujemo, da so odgovori
na ta enostavna vprašanja iz vsakdanjega življenja
zelo pomemben indikator za gospodarsko, po-
litično, socialno in kulturno prosperiteto vse
družbe. To smo sicer slutili že prej, a dolgo pod-
cenjevali. V zadnjih dveh desetletjih pa to tezo
obravnavajo z vso resnostjo in njej v prid kopičijo
podatke, dobljene z rigorozno metodologijo na
obsežnih raziskovalnih vzorcih. Z uporabo impre-
sivno obsežnih podatkov za področje Italije Ro-
bert D. Putnam (1993) dokazuje, na primer, da
je ključni razlagalni dejavnik, s katerim lahko po-
jasnimo razlike v regionalnem razvoju, razlike v
vladni učinkovitosti in ekonomski (ne)uspešnosti
posameznih teritorijev, povezan s socialnimi
strukturami, z omrežji in z načinom organizira-
nja. Za področja, kjer prevladujejo bolj vertikalno
urejene socialne strukture, temelječe na avtori-
tarnih odnosih in vzdrževane z vzorci »patron-
client«, je značilen tudi nizek nivo zaupanja, nizek
nivo civilnih iniciativ in posledično težji dostop
do državnih in tržnih mehanizmov in šibkejši
nadzor nad njimi. Drugače pa je s področji, kjer
so socialne vezi bolj horizontalne (v smislu več-
jega zaupanja in skupnih vrednot). Tam najdemo
večjo stopnjo participacije v različnih organiza-
cijah, večjo verjetnost prekrivanja oz. kombinira-
nja različnih socialnih omrežij (njihov izkoristek),
večjo prepustnost med organizacijami in social-
nimi skupinami, večji nadzor civilne družbe nad
trgom in državo ter manjše transakcijske stroške
pri aktiviranju pomembnih virov. Na enak način
se je Putnam lotil tudi Amerike, kjer je z enakim
pristopom analiziral možnosti »kolapsa in oživitve
ameriške skupnosti«; s podatki dokazuje krepitev
trendov, ki naj bi peljali v krizo tamkajšnje demo-
kracije, v povečevanje apatičnosti volivcev in v
upad civilnega udejstvovanja. Zdi se, da so naj-
resneje ta svarila na ravni nacionalne strategije
prevzele politične strukture v Veliki Britaniji z
nastopom laburistov (gl. Hunt 2001).
Na uporabnost socialnega kapitala opozarjajo
tudi povsem ekonomistične študije. Področja z
nizko stopnjo zaupanja med prebivalstvom, kakr-
šna opažajo npr. na Kitajskem, v Hong Kongu, v
Franciji ali v južni Italiji, zmanjšujejo učinkovitost
tržnih podjetij in posledično sprožajo druge
ekonomske in politične probleme (gl. Fukuyama
1996). To je lep primer, kako lahko z nivojem
obstoječega zaupanja v posamezni deželi
pojasnjujemo dinamiko njenega ekonomskega
razvoja. Na podoben način se Richard Whitley
sprašuje o glavnih razlogih ekonomske rasti štirih
azijskih ekonomskih sistemov, Japonske, Južne
Koreje, Tajvana in Hong Konga. Avtor se sicer
nagiba k previdnosti pri enotni razlagi ekonom-
skih uspehov na tej izrazito makro internacionalni
ravni in zato svari pred posplošitvami, saj so ključ-
ni dejavniki rasti lokalni, tj., »globoko ukorenin-
jeni v preteklosti teh področij in jih ni mogoče
zlahka spremeniti«. Whitley poudarja, da je vsaka
72
SOCIALNI KAPITAL
od omenjenih ekonomij »vpeta v lastno preteklost
z lastnim specifičnim vzorcem razvoja« (več o tem
gl. Casson, Lundan 1999). Ob tem pa se vseeno
pokažejo tri skupne značilnosti teh vzorcev. Prva
značilnost se nanaša na prevladujoč tip gospodar-
skih organizacij, druga na njihovo prepletenost z
omrežji visoke stopnje zaupnosti {»high-trust net-
work-type«), tretja pa na vir in profil avtoritete
znotraj organizacij, zlasti med menedžerji in de-
lavci; zadnji dve značilnosti sta neposredno po-
vezani s socialnim kapitalom.
Pomen stopnje zaupljivosti in interpersonalnih
vezi je odločilen celo pri povsem tržnih trans-
akcijah, kakršna je npr. preprodajanje zemljišč
in višina doseženih cen med kupci in prodajalci.
Ta primer so podrobno preučevali pri zemljiških
transakcijah v Oregonu v intervalu petih let (Pe-
rry, Robison 2001) in po sledi ekonomske logike
odkrili, da je najpomembnejši pojasnjevalni dejav-
nik pri celotni zadevi socialni kapital: dokazali
so, da dinamike tovrstne trgovine nikakor ne
moremo razumeti brez upoštevanja družinskih,
sorodstvenih in sosedskih odnosov.
Socialni kapital ima odločilno vlogo tudi pri
interkulturnih stikih, katerih kompleksnosti ne
moremo več pojasnjevati s klasičnimi teorijami o
asimilaciji. Študija petih različnih skupin
migrantskih družin - italijanskih, grških in turških
delovnih migrantov, nemških povratnikov iz
Rusije in rusko-judovskih emigrantov v Izrael -
je pokazala, da izstopata dva ključna dejavnika
njihove integracijske usode v priseljenskem oko-
lju: (1) socialni in kulturni kapital, s katerim raz-
polagajo migrantske družine in (2) intergene-
racijski procesi, kjer igrajo ključno vlogo mrežne
značilnosti odnosov med starši in otroci. Pred-
vsem od teh dveh dejavnikov je bila odvisna nara-
va interkulturnih stikov, ki je šla v eno od štirih
smeri: integracijo, asimilacijo, segregacijo ali mar-
ginalizacijo (Nauck 2001 ). Podobne povezave po-
trjujejo tudi študije v zvezi z revščino, socialno
izključenostjo in zdravjem, kjer se je spet po-
kazala ključna vloga socialnih vezi in socialnega
kapitala. S kvalitativno analizo (uporaba globin-
skih intervjujev) dveh depriviranih področij so
potrdili, da je za socialni kapital in blaginjo ljudi
odločilna prav kvaliteta omrežij, kjer nikakor ni
vseeno, ali gre za čvrste ali šibke, homogene ali
heterogene vezi, saj te učinkujejo precej različno
(Cattell 2001). Ta poudarek je pomemben zlasti
danes, ko se v zvezi s socialno izključenostjo v
Evropi in pri nas opozarja predvsem na dostop
do virov, ta pa se prevečkrat reducira zgolj na
dostopnost institucij, na pravice, kvaliteto storitev
in na krepitev moči uporabnikov. Pri tem je lahko
usodno, če pozabimo na področje, ki je za soci-
alno delo odločilno, namreč to, kar se dogaja na
neformalnih ravneh in še daleč pred pragom in-
stitucij, t. j. v mikro okolju vsakdanjih družinskih,
sosedskih in lokalnih stikov. Prav tu se generirajo
razmerja, ki so najtežje vidna in najmanj dose-
gljiva institucionalnim mehanizmom in vladnim
ukrepom, so pa odločilna za količino socialnega
kapitala, ker producirajo učinke bodisi v eno ali
drugo smer. Na tej mikro ravni je lahko, kot opo-
zarjajo avtorji, že sama »percepcija neenakosti
izvor socialnega kapitala kot tudi demoralizacije«
{ibid.-, več o povezavi produkcije socialnega kapi-
tala z vrsto socialnih omrežij glej v Rus 1999: 17-
30).
Iz tega izhajajo resni izzivi tudi za strokovno
delo, denimo, kako lahko v težko razpoznavnih,
spremenljivih in raznoličnih mikro vezeh inter-
veniramo v smeri spodbujanja ustreznih povezo-
valnih mrež {bridging ties), zlasti v okoljih s po-
večanim socialnim tveganjem, s kulturno utrjeno
deprivacijo in nizko stopnjo zaupanja med posa-
mezniki in skupinami. Tudi na tej ravni se kreira
ali pa uničuje potencial, ki posledično vpliva na
višjo makro raven in ga lahko merimo celo pri
mednarodnih primerjavah. Pokazalo se je nam-
reč, da v družbah z nizkim zaupanjem med pre-
bivalstvom - kjer visok delež ljudi izjavlja, da
»večini ljudi ne moremo zaupati« - opažajo viso-
ko stopnjo smrtnosti na nacionalnem nivoju in
nizko stopnjo zadovoljstva z lastnim zdravjem (in
narobe). Enaka zveza je tudi med dohodkovno
neenakostjo in socialnim zaupanjem: če izmer-
jeno zaupanje prebivalstva primerjamo z odstot-
kom bruto plače oz. družinskih dohodkov, ki bi
ga morali preusmeriti od bogatih k revnejšim
družinam, da bi vzpostavili enakost dohodkov (t.
i. indeks »Robin Hood«), potem vidimo, da je
korelacija premosorazmerna. Kjer je nezaupanje
večje, je tudi indeks Robin Hood večji in narobe,
večje zaupanje med prebivalstvom sovpada z
nižjo stopnjo dohodkovne neenakosti (gl. Ka-
wachieiö/. 1997).
Skratka, vse kaže, da je socialni kapital drago-
cena dobrina prav zaradi svoje produktivnosti,
ki je razumljena precej podobno kot pri drugih
oblikah kapitala, torej v analogiji npr. z naravnim,
denarnim, proizvodnim, blagovnim, človeškim ali
duševnim kapitalom. Podrobneje o tem, kaj se
73
SREČO DRAGOŠ
uvršča v socialni kapital, bomo videli v nasled-
njem razdelku. Tu pa naj zaradi razlikovanja ter-
minov spomnim na vsebino ostalih kapitalskih
oblik:
•	naravni ^capital zajema vse naravno razpo-
ložljive fizične potenciale, ki jih lahko uporabimo
v produktivne namene, npr. rodovitnost zemlje,
rudninska bogastva, vodne vire, lego in izgled po-
krajine (npr. za turistične ali obrambne namene);
•	denarni ¡capital pomeni tisto količino denar-
ja, ki je namenjena vlaganju v proizvodnjo z
motivom, da se doseže večja vrednost od začetne
naložbe;
•	proizvodni Icapital označuje vrednost proiz-
vajalnih sredstev (surovin, strojev), skupaj s tistimi
človekovimi zmožnostmi, ki so aktivirane v
procesu produkcije;
•	blagovni kapital je tisti del kapitala v proiz-
vodnem in trgovskem procesu, ki je v obliki zalog
izdelkov namenjen prodaji;
•	človeški kapital pomeni koncentracijo vseh
lastnosti oz. zmožnosti v individualnih telesih in
zlasti v glavah posameznikov, ki jih je mogoče
produktivno uporabiti, npr. pridobljene izkušnje,
obvladovanje tehničnih in socialnih veščin, stop-
nja izobrazbe, psihična kondicija, genske pre-
dispozicije in večkrat tudi atributi, kot so starost,
spol ali videz;
•	posebej velja omeniti tudi duševni kapital,
ki označuje (kot del človeškega kapitala) psihične
potenciale posameznikov (talente), ki se lahko
realizirajo le skoz ustrezno socializacijo in v na-
klonjenih socialnih razmerah, sicer pa ne pridejo
do izraza. Na Slovenskem je na ta problem z istim
terminom opozarjalo že feministično gibanje pred
sedemdesetimi leti skoz kritiko spolne podreje-
nosti. Že takrat so v reviji Ženski svet razvili tezo,
da problematičnost moške dominacije ni le zaradi
neenakopravnosti, omejevanja ali nepriznavanja
pravic žensk, ampak tudi zaradi osebnih in dru-
žbenih stroškov, povzročenih z nerealiziranim
»ženskim duševnim kapitalom« (Mirska 1930:
381). V poznejšem komunističnem režimu so
poskušali afirmirati duševni kapital skoz Marxove
kalkulacije o »vsestransko razvitem individuu«
(Marx 1961: 549-550), kar je bil projekt z dobrimi
in slabimi učinki. Dobri so bili v spoznanju, da se
individualni potenciali ne morejo uresničiti brez
ustrezne reorganizacije celotne družbe, kajti no-
silci duševnega kapitala so posamezniki iz vseh
socialnih kategorij, tako iz zgornjih kot iz spodnjih
slojev, medtem ko so zmožnosti za realizacijo tega
kapitala koncentrirane le pri privilegiranih, ne pa
pri deprivilegiranih. Zato je makro redukcija
družbenih neenakosti odločilna za deblokado
duševnega kapitala na mikro ravneh. Seveda ni
vseeno, kako to počnemo. Slabost projekta »vse-
stransko razvitih individuov« je bila v dveh idejnih
predpostavkah: da je zmanjševanje neenakosti z
makro regulacijo zadosten pogoj sproščanja soci-
alnega kapitala in da lahko z nadzorom od zgoraj
vzgojimo ustvarjalne in hkrati politično in nazor-
sko enakomisleče ljudi (poskusi z »usmerjenim
izobraževanjem« in omejevanje avtonomije druž-
benih področij, skupin in posameznikov). Se večja
škoda pa je v tem, da je s propadom tega zgreše-
nega projekta splahnela tudi občutljivost do tega
vprašanja v današnjih razmerah. Ni se mogoče
izogniti občutku, da je pri zadnji šolski reformi
bolj v ospredju uspešnost (nabiranje točk) in manj
učinkovitost (človeški stroški). Recimo, koliko
smo premislili vprašanje, ali je že prekoračen
prag, kjer imajo od tekmovalnega sistema, ki je
sicer prilagojen najsposobnejšim, korist tudi manj
sposobni; ali pa smo ta prag že prestopili in tek-
movalnost potencirali tako, da koristi le najbolj
sposobnim in škodi vsem ostalim, ker na njih
deluje frustrirajoče ali pa jih celo izvrže iz sistema.
Podobni problemi so tudi z dostopnostjo do izo-
braževanja kot odločilnega vira družbene mobil-
nosti, saj se pogoji te dostopnosti po osamosvojitvi
zaostrujejo, kar je empirično dokazljivo (poveče-
vanje regionalnih neenakosti, zmanjševanje so-
cialnih štipendij, vpeljevanje elementov samoplač-
ništva v javno šolstvo). Vse to je neposredno pove-
zano z duševnim kapitalom posameznic in posa-
meznikov in s socialno blaginjo celotne družbe.
Ne pozabimo, da je značilnost duševnega kapitala
prav v tem, da se manjša že, če ga ignoriramo.
Socialni kapital ima štiri podobne lastnosti kot
druge kapitalske oblike: odnosnost, učinkovitost,
manifestnost in uspešnost. Prva lastnost pomeni,
da je treba tudi socialni kapital - tako kot vsak
drug - razumeti kot družbeni odnos in ne kot
stvar. Tako kot velja za sestavine ostalih oblik kapi-
tala (zemljo, denar, stroje, človekove potenciale),
velja tudi za sestavine socialnega kapitala: kapi-
talske postanejo šele s pogojem, da jih aktiviramo
in uporabimo, kar je mogoče le v relacijah z
drugimi posamezniki in skupinami. Dokler take
relacije niso vzpostavljene, je mogoče o socialnem
kapitalu govoriti le pogojno kot o »potencialu«
in se pri tem zavedati, da ta potencial v resnici ni
nič drugega kot le drugačen izraz za predvide-
74
SOCIALNI KAPITAL
vanje oz. oceno tega, kolikšno težo bi določene
lastnosti utegnile imeti v odnosih med akterji, če
bi do njih prišlo. Brez odnosov ni kapitala, ne
socialnega ne drugačnega. Zato je treba dom-
nevni potencial socialnega kapitala v skupnosti
razumeti zelo hipotetično in ne kot stvar, ki bi
nekako »tičala« v ljudeh oz. organizacijah in bi
jo lahko vzeli v roke ter aktivirali vselej, ko bi
želeli. Navadno so ekonomisti pri takih izrazih
natančnejši od sociologov, saj npr. v zvezi z oce-
njevanjem še nerealizirane donosnosti določe-
nega kapitala tega dosledno označujejo kot fiktiv-
nega in ne potencialnega; tak »kapital« je fiktiven
zato, ker je navidezen in v resnici (še) ne obstaja.
Druga lastnost - učinkovitost - označuje bilan-
co med vložki in učinki, torej primerjavo razmerij
med ključnimi sestavinami ob začetku in koncu
aktivacije socialnega kapitala. Podobno kot pri
drugih kapitalskih oblikah tudi tu velja, da se
nekateri elementi socialnega kapitala lahko pom-
nožijo ali pa obrabijo, odvisno od načina uporabe.
Na primer, zaupanje kot osnovna sestavina social-
nega kapitala neke skupnosti se lahko skoz kon-
kretno akcijo poglobi in utrdi ali pa splahni, če
so učinki bistveno drugačni od pričakovanih (če
npr. donatorska sredstva končajo v žepu tistih,
ki jim niso bila namenjena, znižajo zaupanje v
organizacijo, ki jih je zbirala, in zmanjša se tudi
naklonjenost prebivalstva do podobnih akcij).
Tretja lastnost - manifestnost - pomeni sposo-
bnost, da kapital obnavlja samega sebe in to naj-
bolj takrat, ko je navzven viden in očiten. Vaščani,
ki uspejo z lastno skupnostno akcijo zgraditi vodo-
vod, bodo še okrepili medsebojno zaupanje in
tudi postali spodbuden zgled za sosednjo vas, ki
le pasivno čaka in naseda nerealiziranim oblju-
bam občine, da bo to uredila namesto njih. Pojav-
no bistvo socialne in vsake druge oblike kapitala
je ravno v tem, da bolj ko je viden, večji je, in ko
je večji, je tudi bolj viden. Navsezadnje je na ta
paradoks že pred dobrim stoletjem opozoril Kari
Marx: »Kapital se manifestira kot kapital zato,
ker se veča njegova vrednost« (Marx 1973: 397).
Naslednja lastnost socialnega kapitala - uspeš-
nost - pa se nanaša na tisto, kar z njim dosežemo.
Podobno kot za druge kapitalske oblike tudi za
to velja, da je z njeno uporabo mogoče realizirati
določene cilje, ki jih brez socialnega kapitala ne
bi mogli uresničiti. Oziroma, kot pravi Coleman:
»skupina, katere člani izražajo zaupanje in med
katerimi je razširjeno mnenje, da se eni lahko
zanesejo na druge, bo zmožna uresničiti veliko
več od primerljive skupine, v kateri primanjkuje
zanesljivosti in zaupanja« (cf. Putnam 1993: 167).
Prednost prve skupine pred drugo je torej v
razpoložljivi količini socialnega kapitala (in ta
ključni Colemanov poudarek je Putnam inteli-
gentno povezal z analizo na makro nivoju). Tu
pa se začnejo zadrege: kako sploh razumeti soci-
alni kapital, kako ga evidentirati in aktivirati. Zato
si v naslednjih razdelkih poglejmo nekaj najbolj
tipičnih problemov, povezanih z tem terminom.
PROBLEMI Z RAZUMEVANJEM
Podobno kot s pojmom civilne družbe so težave
tudi z opredelitvijo tega, kaj socialni kapital sploh
je. Tudi tu gre za enak paradoks: vsi se strinjajo,
da je zelo pomemben, manj pa se strinjajo okrog
tega, kaj pomeni. Po eni strani velja, da naj bi
definicija socialnega kapitala odražala bistvene
lastnosti, ki jih označujemo s tem pojmom, odvis-
na naj bi bila od razumevanja potrebne (kritične)
količine oz. obsega ključnih lastnosti, ki so navzo-
če v tolikšni meri, da jih lahko zajamemo z ome-
njenim terminom, naprej, od umeščenosti teh
lastnosti (kje jih najdemo: pri posameznikih ali v
njihovih interakcijah, koliko v neformalnih in
koliko v formalnih strukturah, predvsem na mi-
kro, mezo ali makro ravni) in seveda od dostop-
nosti oz. zmožnosti aktiviranja tega, kar označu-
jemo s sintagmo socialni kapital. Po drugi strani
pa je jasno, da način definiranja potegne za sabo
način merjenja, torej evidentiranje tega, kje in v
kakšni obliki socialni kapital sploh obstaja. Za
ilustracijo navedenih problemov si poglejmo
nekaj najpogosteje uporabljanih opredelitev so-
cialnega kapitala:
•	Gre za (a) »lastnosti socialne organizacije,
kot so zaupanje, norme in omrežja, ki lahko
zvečajo učinkovitost družbe, ker olajšujejo oz.
pospešujejo usklajenost delovanj« (Putnam
1993), oziroma, kot se glasi druga varianta za-
ključnega dela zgornje definicije istega avtorja (b):
»ki lahko pospešijo usklajevanje in sodelovanje
pri realizaciji vzajemnih koristi« (Putnam 1995:
67). In še tretja varianta definicije istega avtorja
(c): »omrežja, norme in zaupanje ..., ki usposobijo
udeležence za učinkovitejše delovanje pri sledenju
skupnih ciljev« (Putnam; cf. Baer et al. 2001)
•	»V nasprotju z ostalimi oblikami kapitala je
socialni kapital umeščen v odnosnih strukturah
med akterji. Ni spravljen ne v samih akterjih niti
75
SREČO DRAGOŠ
v fizičnih izpeljavah tega, kar počnejo.« (Greeley
1997.)
•	»Scialni kapital je ideja o tem, da lahko posa-
mezniki in skupine izdatneje aktivirajo svoje vire
skozi medsebojne povezave (in s tipom teh po-
vezav). (Paxton 1999.)
•	»Socialni kapital je agregat aktualnih ali po-
tencialnih virov, s katerimi razpolagajo trajnejša
omrežja bolj ali manj institucionaliziranih raz-
merij, osnovanih na vzajemnih poznanstvih in
prepoznavah - oziroma, z drugimi besedami, s
članstvom v skupini.« (Bourdieu, po ibid.)
•	»Koncept socialnega kapitala ponazarja,
kako lahko socialna struktura določene skupine
deluje kot pripomoček za posameznike te sku-
pine.« (Coleman, po ibid.)
•	»Socialni kapital je utelešenje kumulativnih
učinkov človeške aktivnosti; ko se kombinira z
ostalimi oblikami kapitala, pospešuje ustvarjalne
dejavnosti.« (Bebbington, Perreault 1999.)
•	»Socialni kapital - podobno kot druge obli-
ke kapitala - pomeni oboje, tako input kot output
razvojnih procesov; lahko ima negativne kot tudi
pozitivne učinke na druge oblike kapitala.« (Ibid.)
•	Gre za »zalogo socialnega kapitala, ki se
lahko krepi ali izčrpa in katerega razpoložljivost
je (tako kot pri ostalih oblikah kapitala) neenako
porazdeljena v geografskem in socialnem smislu.«
(Ibid.)
•	Vsebina socialnega kapitala so taki »odnosi
med posamezniki, skupinami in skupnostmi, ki
spodbujajo zaupanje in/ah medsebojne obvez-
nosti ... Ta dobrina pa ni enaka privatni lastnini,
saj odnosov in norm, ki nastanejo na tej osnovi,
nikoli ne more popolnoma kontrolirati noben
posamičen akter.« (Callahan 1996.)
•	Gre za »nevidno lepilo, ki družbo drži sku-
paj ... socialni kapital je najpomembnejši dejavnik
ekonomske rasti.« (Kawachi et al. 1997.)
•	»Posamezniki si z upoštevanjem kooperativ-
nih pravil, ki regulirajo svobodnost izbir, zvečajo
svoje lastne zmožnosti in sposobnosti, ker jim to
omogoča povezovanje z ostalimi ter usklajevanje
njihovih delovanj.« (Fukuyama 1999: 14.)
•	»Socialni kapital lahko opredelimo prepro-
sto kot sklop neformalnih vrednot oz. norm, ki
so skupne članom skupine in omogočajo sode-
lovanje med njimi.« {Op. cit.: 16.)
•	»Zaradi posebne narave socialnega kapitala
sta dostopnost do virov in njihovo aktiviranje dva
različna problema. Bistvo socialnega kapitala je
v ideji, da so socialne vezi med ljudmi tiste, ki
omogočajo razpoložljivost njihovih virov za
posameznike ... V primerjavi s finančnim ali
človeškim kapitalom je posebnost socialnega kapi-
tala v pomanjkanju jasne opredelitve lastninskih
pravic.« (Rus 1999: 17.)
Kljub jasnosti in uglašenosti teh definicij so-
cialnega kapitala lahko že s hitro primerjavo za-
slutimo nekatere ključne zadrege pri opredelitvi
tega pojma (celo pri istem avtorju, npr. pri Put-
namu - glej prvo alinejo). Ni vseeno:
(a)	ali s socialnim kapitalom opisujemo vse
tisto, kar povečuje kooperativne potenciale na
ravni »celotne družbe«,
(b)	ali to kapitalsko lastnost omejimo zgolj na
realizacijo »vzajemnih koristi«,
(c)	ali pa jo razumemo še ožje, t. j., kot ko-
operativno sposobnost tistih akterjev, ki sledijo
»skupne cilje«, ki so si jih zadali.
V	skladu s prvo, širšo opredelitvijo (a) bi lahko
namreč k socialnemu kapitalu šteli celo zakonske
dekrete, ki jih sprejema parlament, npr. zakon o
ustanovitvi kakšne vladne agencije za regionalno
samoupravo, vladnega telesa za enotni nastop na
tujih trgih, državnega urada za turistično pro-
mocijo itd., saj je obstoj in dejavnost takih in-
stitucij posledica normativnih vzrokov, sproženih
z namenom, da prispevajo k učinkovitosti celotne
»družbe, ker olajšujejo oz. pospešujejo usklaje-
nost delovanj« na omenjenih področjih.
V	primeru (b), ko predpostavimo, da je za
socialni kapital značilna »realizacija vzajemnih
koristi«, pa se zaostri vprašanje
•	koristnosti v smislu pričakovanih in ne-
pričakovanih učinkov
•	in tudi problem njihove vzajemnosti.
Primer vprašljivih učinkov lahko ponazorimo
s temle dogodkom: spomnimo se prireditve, ko
so se pred nekaj meseci v Ljubljani pod Cekino-
vim gradom zbrali trije verski predstavniki (musli-
manski mufti Osman Đogič, jogijski učitelj Param-
hans Swami Maheshwaranan in neimenovan
frančiškanski pater) ter pred množico opravili mo-
litev za svetovni mir. To bi bil po Putnamu vzorčni
primer zaupanja, sodelovanja in manifestiranja
skupnih norm in vrednot med različnimi verniki
(na temo mirovništva, tolerance itn.). Vprašljiv
pa je sprožen učinek. Če se pokaže, da pozitivna,
iskrena in dobronamerna manifestacija ni pro-
izvedla prav nikakršnih učinkov, ker niti svetovni
niti lokalni mir zaradi nje ni nič trdnejši, in da se
tudi vrednote strpnosti in sožitja med prebival-
stvom zaradi tega niso nič bolj okrepile, kaj je v
76
SOCIALNI KAPITAL
tem primeru s socialnim kapitalom? Ga je mani-
festacija kljub temu okrepila (kako, v čem?) ali
pa ga je le razkrila, ker je bila sama zgolj izraz že
obstoječe količine socialnega kapitala (med pri-
padniki različnih verskih skupnosti)? Mogoče pa
ni šlo ne za eno ne za drugo in je, denimo, vse
skupaj nastalo in izpadlo le kot tržni učinek (re-
klama)? V zvezi z učinki je na podoben način
vprašljiva tudi njihova »vzajemnost« kot predpo-
stavka socialnega kapitala. Na primer, če soseda
negujeta medsebojne sosedske odnose in se v dol-
goročni bilanci pokaže, da ima prvi akter večjo
korist od drugega (ali pa da drugi celo nima ni-
kakršnih koristi, ampak zgolj stroške, čeprav zave-
stno in prostovoljno vzdržuje tak odnos), ali lahko
imamo tak primer še vedno za manifestacijo soci-
alnega kapitala, če pa je merilo zanj »vzajemna«
korist?
Po tretji, najožji varianti (c), kjer gre za koope-
racijo pri »sledenju skupnih ciljev«, pa se proble-
matizirajo situacije, v katerih imajo korist tudi
tisti udeleženci, ki so zaradi vpetosti v isto nor-
mativno in socialno okolje deležni enakih dobrin
kot ostali - kljub temu, da imajo npr. drugačne
cilje (ne nujno nasprotne) od drugih akterjev.
Recimo, da kdo prostovoljno prispeva k izgradnji
vaškega vodovoda s svojim konkretnim delovnim
oz. finančnim prispevkom, a s povsem egoistično
motivacijo, ki je bistveno drugačna od ostalih
udeležencev. Ali sebično ravnanje tega akterja še
lahko prištevamo k dejavnosti, s katero se izgra-
juje socialni kapital skupnosti? Predpostavimo,
da je akter brezbrižen do potreb drugih krajanov,
ker sam vodovoda dejansko sploh ne potrebuje
(saj ima že od prej lasten vodni vir), hkrati pa
ima kot podjetnik močan interes, da se prikupi
občinskim oblastem zaradi večje možnosti lobi-
ranja, in je to edini razlog njegove udeležbe v
skupnostni akciji. Kakšen je njegov socialni pri-
spevek? Se je zaradi njegovega sodelovanja social-
ni kapital te skupnosti okrepil - kajti ne gre za-
nemariti neizpodbitnega (izmerljivega) dejstva, da
je njegov prispevek pripomogel k realizaciji pro-
jekta, čeprav je nastal iz čistega egoizma. Ali pa
velja narobe, da se je kapital celotne akcije zmanj-
šal, ker akterjeva participacija odstopa od skupnih
ciljev v povsem nasprotno (sebično) smer? Navse-
zadnje pa je to mogoče primer, ki ga sploh ne
smemo mešati s terminom socialni kapital, saj
gre za bistveno drugačno vrsto vpletenosti,
podobno kot pri drugih materialnih prilivih za
izgradnjo vodovoda (npr. iz občinskega ali dr-
žavnega proračuna, iz mednarodnih projektov,
iz angažmajev na profitno tržni osnovi), ki so sicer
odločilni za realizacijo, a nimajo nič skupnega s
tisto vrsto mrežnih povezav med udeleženci, ki
jim pripisujemo generiranje socialnega kapitala.
Po tej logiki bi bila odločilna šele socialna kako-
vost participacije, ki jo lahko razpoznamo po dveh
kriterijih: ali akter deli z drugimi skupn(ostn)e
cilje, in če jih ne, ali jim nasprotuje. Če je odgovor
na obe vprašanji negativen, potem akterjevo
ravnanje ni povezano s socialnim kapitalom kot
mrežnim potencialom, saj tega potenciala (že po
definiciji) ne smemo enačiti z materialno količino
aktiviranih virov, pa tudi ne reducirati zgolj na
osebne kalkulacije udeležencev.
Kljub navedenim ugovorom je treba priznati,
da vseeno ni mogoče ignorirati kriterija o »sle-
denju skupnih ciljev« kot pomembne opredelit-
vene dimenzije socialnega kapitala. Primer: zami-
slimo si sorodstveno skupnost več razširjenih dru-
žin, pri katerih lahko v vsaki izmerimo čvrste vezi
podpore in kooperacije med člani, od katerih vsak
verjame v enake vrednote in sledi istim družin-
skim normam. Zdaj pa predpostavimo, da vsaka
od teh družin brezkompromisno tekmuje z ostali-
mi za oblast (ali npr. za dediščino). V tem primeru
je jasno, da je socialni kapital celotne sorodstvene
skupnosti ničen, kljub temu, da vsaka družina za-
se (navznoter) velja za zgleden primer socialnega
kapitala v smislu vseh zgornjih definicij.
Taka, navidez puristična vprašanja postanejo
usodna, ko uporabimo izbrano definicijo pri kon-
cipiranju raziskav in pri zajemanju in presoji
podatkov. Če te dileme zanemarimo, nenadoma
ni več jasno, kaj naj bi sploh merili in kaj smo
dobili, ko smo nekaj izmerili. Torej so tudi s
terminom »socialni kapital« podobne težave, kot
sem jih na začetku omenil v zvezi s »civilno
družbo«. Tako kot drugi je tudi prvi izraz zelo
splošen in ga uporabljajo večpomensko. A zdi se,
da je njegova prednost v tem, da že sama opera-
cionalizacija pojma, kaj socialni kapital sploh je,
občutno manj podlega političnim in nazorskim
kriterijem. To že na izhodišču nekoliko olajšuje
nejasnosti in otežuje zamegljevanje (čeprav ga
seveda ne odpravlja). Mogoče nesporazume pri
razumevanju socialnega kapitala analitiki naj-
večkrat reducirajo s kombinacijo dveh preprostih
terminoloških prijemov:
• prvič, s čim bolj jasno in konkretno defini-
cijo tega, kaj posamezna raziskava uvršča v so-
cialni kapital (zlasti pri meritvah),
77
SREČO DRAGOŠ
• drugič, z vpeljavo dodatnih, sorodnih, če-
prav različnih razlagalnih pojmov.
Za razumevanje socialnega kapitala kot zelo
splošne in pomembne sintagme tudi ti dve rešitvi
nista povsem elegantni. Cena prvega prijema (t.
j., prizadevanja v smeri preciznejših in konkret-
nejših definicij) je v tem, da prevečkrat omeji spo-
znavni interes le na nekatere dimenzije kompleks-
nega fenomena, zanemari pa druge. Možna posle-
dica je redukcija socialnega kapitala zgolj na ozko
število izbranih indikatorjev, navadno na tiste, ki
so najlažje merljivi, ali celo na enega samega, npr.
na stopnjo dosežene formalne izobrazbe prebival-
stva. Naslednji prijem (vpeljava dodatnih pojmov)
pa pelje v paradoks, ko se ravno zaradi potrebe
po večji eksaktnosti oz. preverljivosti poveča
verjetnost terminoloških dvoumnosti, saj kmalu
začnemo iste dimenzije pri različnih avtorjih oz-
načevati z različnimi termini in narobe. Posledica
je vprašljivost indikatorjev, s katerimi merimo
socialni kapital.
PROBLEMI S KAVZALNOSTIO
Problemi, podobni prejšnjim, se odprejo tudi v
zvezi z zaupanjem, brez katerega ni nobene defi-
nicije socialnega kapitala. Če je namreč zaupanje
sestavina socialnega kapitala - torej razmerij, ki
omogočajo večjo usklajenost medsebojnih priza-
devanj in lažje aktiviranje skupnostnih virov ter
doseganje zadanih ciljev - in če velja, da imamo
s socialnim kapitalom opraviti povsod, kjer gre
za kooperativne odnose, kaj je potem vzrok in
kaj učinek? Zdi se smiselno, če predpostavimo,
da je zaupanje »mazivo kooperacije«, kot pravi
Putnam, saj velja: »večji ko je nivo zaupanja v
določeni skupnosti, večja je verjetnost koopera-
cije. In kooperacija sama po sebi množi zaupanje«
(Putnam 1993: 171).
Toda kakšno je potem razmerje med socialnim
kapitalom, kooperativnimi vezmi in zaupanjem?
Jasno je, da je vse troje povezano, a iz opredelitve
bi moralo biti tudi jasno, kako je povezano. Ali
zaupanje učinkuje (kot sestavina socialnega kapi-
tala) kooperativno ali pa je, narobe, zaupanje šele
učinek socialnega kapitala, ki naprej omogoča oz.
pospešuje kooperacijo? Ali pa je ravno koopera-
cija izvor zaupanja (v smislu poligona za testiranje
odzivov drugih) in šele pozneje oboje skupaj ust-
vari dobrino, kakršna je socialni kapital? In na-
zadnje, koristno je premisliti, ali je Putnamova
predpostavka, da zaupanje deluje kot vsemogoč-
no »mazivo kooperacije«, ker spodbuja sodelo-
vanje v vseh primerih in na vseh ravneh, sploh
upravičena. Ali ni res prav narobe, da odnosi za-
upljivosti na različnih ravneh sprožajo različne
učinke? Ni vseeno, kakšno je zaupanje med po-
samezniki na medosebni ravni, kjer lahko npr.
močna znotrajskupinska zaupljivost vzbuja neza-
upanje navzven, do drugih skupin. Nekaj drugega
je zaupanje v formalne organizacije ali v vladne
predstavnike in nikakor ni nujno skladno z zaup-
ljivostjo v medosebnih povezavah. Zato nekateri
izrecno opozarjajo na različno genezo zaupanja,
ki lahko vznikne in učinkuje v socialnih struk-
turah na treh ravneh: zaupanje v izoliranih diadah
med dvema posameznikoma, zaupanje med posa-
mezniki ob navzočnosti tretje strani (t. j., v kon-
tekstu manjše ali večje skupine) in posameznikovo
zaupanje do kolektivitet drugih posameznikov,
npr. do organizacije, države, naroda (Paxton
1999). Lahko se seveda zgodi, da se zaupanje na
vseh treh strukturnih nivojih vzajemno krepi v
smislu vezne posode, recimo v izrednih razmerah,
v vojni, ob terorističnih akcijah ali naravnih
katastrofah, vsekakor pa to ni nujno in se pra-
viloma tudi ne dogaja. Mogoče ni naključje, da
ravno pri Putnamu pogrešamo koncizno defini-
cijo zaupanja, saj mu ta poenostavitev olajšuje
posploševanje; zato lahko tam, kjer imamo zaupa-
nje na nižjih skupinskih ravneh, predpostavlja,
da se ta kohezija prenaša tudi na makropolitično
raven. Ravno ta posplošitev pa je zavajajoča v
primeru, ko ignoriramo druge definicije zaupa-
nja, ki so ravno tako mogoče. Ni namreč vseeno,
ali zaupanje opredelimo preprosto kot verjetje,
da bodo (še nerealizirani) odzivi drugih skladni z
našimi željami o tem, kako naj bi se ti drugi odzvali
na naše ravnanje. Tudi če predpostavimo, da gre
za povsem poljubno terminološko odločitev, ali
bomo tako relacijo definirali kot zaupanje ali kot
naivnost, ali pa bomo oba izraza enostavno ize-
načili, tudi v tem primeru ne smemo pozabiti na
vsebinski in posledični vidik definicije. S posle-
dičnim mislimo na merjenje, ki je precej odvisno
od začetne definicije, z vsebinskim pa na bistvo
pojava. Ta je v primeru zaupanja v načinu vzpo-
stavljanja razlike med bolj in manj verjetnimi izidi,
kar pa se vselej dogaja le v obstoječem kontekstu
(dejstev, vrednot, zaloge izkustva), ki je že dan.
Enostavneje rečeno: zaupanje do drugih je mo-
nitoring akterjev v težko predvidljivih pogojih.
Zato mora definicija zaupanja (vsaj) nakazati.
78
SOCIALNI KAPITAL
kako se ta tvegana interakcija dogaja. Kaj torej
dobimo, če pojem zaupljivosti opredelimo dru-
gače? Za ilustracijo navajam mogočo definicijo
zaupanja, ki ima naslednje lastnostmi: da poskuša
biti formulacija čim bolj koncizna, da je definicija
nasprotna Putnamovi in da onemogoča posploše-
vanje pozitivnih učinkov na makro raven. Primer
take definicije: »oseba je zaupljiva takrat, ko vzpo-
stavlja mrežne povezave z drugimi v nerazvidnih
pogojih sankcij in nagrad in z nizko sposobnostjo
personalne presoje mogočih odzivov tistih, s
katerimi se povezuje«.
Če zaupljivost razumemo v tem smislu, ni
zaupanje nič drugega kot strategija delovanja, ki
kompenzira presojo tveganj z nečim drugim (npr.
z vrednotami, apriornimi predstavami, neznan-
jem). Uporabnost stikov, nastalih iz takega zaupa-
nja, je že po definiciji obratnosorazmerna s kon-
tingenčnostjo kompleksnih situacij, ki so značilne
za sodobne razmere. Če izhajamo iz te definicije,
potem posploševanje z mikro struktur na makro
razmere seveda ni več mogoče brez natančne
evalvacije učinkov takih povezav in tudi nivojev,
na katerih se te povezave vzdržujejo. Skratka, če
v socialnih mrežah na mikro ravni odkrijemo
akterje, ki so zaupljivi, potem moramo najprej
izslediti stvarne učinke takih interakcij in potem
preučiti njihovo (dis)funkcionalnost na ostalih
ravneh, na nivoju celotne lokalne skupnosti, de-
lovne organizacije, naroda itn. (o podrobnejših
kritikah Putnamovega pristopa gl. Levi 1996).
Podobne težave z vzročno-posledičnimi rela-
cijami imamo tudi pri razumevanju skupnosti in
izvajanju državljanskih aktivnosti. Oboje navadno
postavljajo v tesno zvezo s socialnim kapitalom.
Veliko avtorjev se strinja s Putnamom, da je stop-
nja udeležbe državljank in državljanov na volitvah
zelo pomemben indikator socialnega kapitala
določene družbe. Predpostavljajo, da je tam, kjer
je kohezija med ljudmi večja, kjer je sodelovanje
med posamezniki in med skupinami pogostejše,
tudi brezbrižnost do skupnih vprašanj celotne
družbe manjša. In narobe: kjer se interes in aktiv-
nost osnovnih skupin končata pri plotu, s katerim
so te mikro skupine razmejene od drugih (npr.
pri hišnem pragu, vrtni ograji, pri meji vasi, zno-
traj sorodstvenih, verskih, kulturnih, poklicnih,
statusnih, elitnih skupin), takrat se poveča igno-
ranca do širših okoljskih vprašanj, ki so že po
definiciji taka, da presegajo razmejitve, s katerimi
se vzdržuje identiteta osnovnih skupin. Pri tem
ne smemo pozabiti, da se s tem problemom ne
srečujemo le v nerazvitih družbah, ampak tudi v
hiper razvitih (ekstremno diferenciranih) okoljih.
Postmoderne razmere niso postmoderne zato,
ker takih vase zazrtih (predmodernih) skupin ne
bi več bilo. Prevečkrat zanemarjamo, da je post-
modernizem zgolj radikalizacija tipičnih moder-
nih problemov, a na način, ki ni več rešljiv z mo-
dernističnimi recepti, s katerimi nas je oskrbovala
moderna epoha pri zavračanju predmodernih,
tradicionalno inertnih struktur. In to velja tako
za ekonomsko, umetnostno, politično, urbanistič-
no kakor za vojaško ali socialno področje. Torej
ne gre za to, da tradicionalizmi ne bi bili več mo-
goči ali da so anahronistični ali nujno škodljivi;
narobe, tradicionalizmi vztrajajo tudi v sodob-
nosti, se obnavljajo in lahko so celo koristni (npr.
pri krepitvi solidarnostnih vezi). Problem pa je s
tradicionalno zaprtimi skupinami v postmodernih
razmerah, ki so zdaj soočene z drugačnimi živ-
ljenjskimi pogoji. Ko ne morejo več ostati socialno
izolirane in ko hkrati še niso presegle starih (tradi-
cionalnih) mentalnih struktur, se njihovi učinki
na celotno družbeno strukturo spremenijo. Kar
je bilo včasih funkcionalno, je zdaj disfunkcional-
no. Ko se take skupine soočajo z neizbežno dina-
miko nepredvidljivih sprememb, se v njih okrepijo
mehanizmi statusnega zapiranja, ki lahko prevza-
mejo vlogo osnovnega regulatorja transakcij med
njimi in vsemi ostalimi. Ta identitetni mehanizem
statusnega zapiranja je mogoče variirati na različ-
ne načine: v bolj ali manj rigidni obliki, bolj na
makro ali bolj na mikro nivoju, tako pri skupinah
z vrha družbene lestvice kot pri marginaliziranih
skupinah, npr. s pravili kastnega sistema, s pravili
pripustitve oz. posvetitve v tradicionalno ugled-
nejše poklice, s privatno-klanskimi pravili druže-
nja pripadnikov (npr. v imigrantskih družinah), s
pravili včlanitve v golf klub itn. Kar je za take
skupine smiselno navznoter, je navzven proble-
matično zaradi dveh razlogov. Prvi je v tem, ker
so tradicionalno strukturirane družbe premo-
sorazmerne z mehanizmi statusnega zapiranja in
obratnosorazmerne s horizontalno in vertikalno
mobilnostjo, medtem ko prav slednja rabi hkrati
za legitimnostno predpostavko sodobnim (parla-
mentarno-demokratičnim) političnim sistemom.
Naslednji problem pa je, ker so spremembe druž-
bene strukture predvsem evolucijske, politično
sistemske spremembe pa revolucijske. Dejstvo,
da so sistemi spremenljivi že na kratek rok (celo
z dekretom), družbe pa ne, izziva diskrepanco
med enim in drugim nivojem regulacije odnosov.
79
SREČO DRAGOŠ
odraz tega pa je tudi volilna abstinenca. Ta je nam-
reč v tesni zvezi z (ne)zaupanjem v politične stran-
ke, v državne institucije in v legalne mehanizme
političnega predstavništva. Zato ni naključje, da
je v zahodni politološki literaturi postala zelo živa
ravno problematika socialnega kapitala. Kajti ab-
stinenca v političnih zadevah - če je ta nenavadno
visoka ali se nenehno povečuje - lahko ogrozi
legitimnost celotnega političnega sistema. Vpraša-
nje pa je, ali lahko razumemo stopnjo (ne)ude-
ležbe na volitvah kot sámo sestavino socialnega
kapitala, se pravi, njegov del, ali pa gre zgolj za
posledico socialnega kapitala, torej za neželeni
učinek, sprožen z njegovo obstoječo (kritično)
količino med prebivalstvom. Celo pri tem
enostavnem vprašanju o tako pomembni temi še
vedno ni dosežen konsenz (gl. Paxton 1999).
Skratka, koncept socialnega kapitala je proble-
matičen v nekaterih ključnih poudarkih, kjer
teoretsko ni dovolj premišljeno, kaj je vzrok so-
cialnega kapitala in kaj njegova posledica. Po
mojem mnenju to nikakor ne kaže na zgrešenost
koncepta, ampak na slabost definicij in izpeljav,
ki se uporabljajo. In bolj ko so izpeljave daljno-
sežne, očitnejše so omenjene težave. Zato se tudi
v tej zvezi pojavlja vrsta kritik na Putnamovo tezo
o upadanju socialnega kapitala v Ameriki in o
posledični grožnji za demokracijo. Idealiziranje
kohezivnih skupnosti (zlasti prek teorije komuni-
tarizma), prehitro posploševanje z mikro na ma-
kro raven, zamenjava vzrokov z učinki - vse to
so pogoste pasti, ki peljejo v pristransko inter-
pretiranje in selekcioniranje empirije. Številni
podatki namreč kažejo ravno nasprotno od
Putnamove zaskrbljenosti, npr.:
•	delež ljudi, ki v ZDA aktivno sodeluje v
raznih prostovoljnih socialnih in neprofitnih
organizacijah, se je podvojil ravno v novejšem
času, t. j., v letih med 1977 in 1990;
•	prav tako narašča tudi število članstva v et-
nično obarvanih organizacijah;
•	z izjemno obsežno in poglobljeno raziskavo
so v različnih intervalih (v letih 1972, 1974, 1976,
1979 in 1986) in na vzorcu 22.652 intervjuvancev
nedvoumno potrdili, da gre v ZDA za »vzorec
naraščajočega skupnostnega udejstvovanja« {cf.
Rich 1999);
•	v ameriških raziskavah se kopičijo tudi po-
datki o izjemno vitalnem volunterskem sektorju,
v katerem je aktivnih kar 52% odraslih Američa-
nov, med mladostniki pa je ta delež celo nekoliko
večji, 54%;
• tudi sicer so ZDA znane kot najbolj religio-
zna družba razvitega sveta in nič ne kaže, da bi
se sekularizacijski tokovi krepili (v nasprotju z
Evropo), vse to pa se odraža tudi v vitalnosti vo-
lunterskega sektorja (podrobneje o tem gl. Gree-
ley 1997).
PROBLEMI Z LOKACIJO
Problemi so tudi z (re)generiranjem socialnega
kapitala. Kje socialni kapital sploh nastaja in kako
se obnavlja, kateri »medij« je odločilen za krepitev
oz. slabitev tovrstnega potenciala? So to pred-
vsem posamezniki ali predvsem socialne struk-
ture, v katerih se posamezniki gibljejo? Nekateri
avtorji, npr. James Coleman in Pierre Bourdieu,
trdijo, da socialni kapital ne izvira iz posamez-
nikov oz. njihovih individualnih sposobnostih,
nagnjenj, interesov. Avtorja opozarjata, da je
socialni kapital lociran »v strukturi vezi med
akterji in da izhaja iz te strukture« {ibid.), saj je
ta odločilna za obstoj socialnega kapitala skoz
lastnosti, kot so: zaupanje, uporabnost informacij
ter dostop do njih, veljavnost norm in učinkovitost
sankcij, nadzorstvena razmerja in vezi odgovorno-
sti v skupini. Individualne lastnosti posameznikov
seveda iz tega niso izključene, saj jih akterji v so-
cialnem delovanju (ko vstopajo v razmerja z dru-
gimi akterji znotraj iste strukture) uporabljajo za
produkcijo lastnih in kolektivnih ciljev. A v kolik-
šni meri lahko to počnejo, če sploh lahko, s kolik-
šnim uspehom in s kakšnim učinkom na druge,
pri tem je odločilna struktura in ne posameznik(i).
Že iz tega poudarka lahko zaslutimo, da se tu z
vso ostrino odprejo načelne dileme, s katerimi
se sociološka teorija ukvarja že od vsega začetka
pa do danes, ne da bi jih dokončno razrešila
(Durkheim: ali posameznikova zavest usmerja
njegovo delovanje v družbi ali pa »družbena
dejstva« določajo posameznikovo delovanje, ko
oblikujejo njegovo zavest; Simmel: kaj je vsebina
in kaj forma družbenosti, kaj so procesi in kaj
odnosi; Weber: kaj je individualno in kaj socialno
ravnanje, katero je odločilno in kako ga sploh
razumeti; Giddens: kako spojiti strukturne pri-
stope s teorijami družbenega delovanja; Baudri-
llard: če velja, da je družbena resničnost »simu-
lakrum« v smislu dokončne zameglitve med zna-
kom in realnostjo, kaj je potem res in kaj ni in ali
je sploh res, da ni nič več res, itn.).
Vprašanje, ali je socialni kapital predvsem
80
SOCIALNI KAPITAL
lastnost strukture (razmerij med posamezniki) ali
pa je bolj lastnost posameznikov (kot elementov
strukture), sodi v isto vrsto nerešljivih dilem. Toda
to ne pomeni, da gre zgolj za abstraktna vpraša-
nja, še manj, da se je o tem nesmiselno spraševati.
Zamislimo si preprost primer, ki gre v prid
razumevanja socialnega kapitala kot strukturnih
lastnosti mrež in ne lastnosti posameznikov, ki bi
jih ti le vnašali v omrežja (naslednja ponazoritev
je variacija Colemanovega primera »trga diaman-
tov«).
Situacija: recimo, da sem lastnik originalne
umetniške slike vrhunskega slikarja, ki je tudi
tržno zelo visoko ocenjena. Nato si jo moj znanec,
zaljubljen v isto umetnino, želi sposoditi samo za
nekaj dni k sebi domov, da bi lahko ob njej sam
užival v svoji sobi (ali se postavljal pred kolegi, ki
jih povabi na obisk).
Problem: kako naj reagiram na njegovo pro-
šnjo in zakaj?
Dilema: če ugodim njegovi prošnji, kar me
pravzaprav nič ne stane, bom utrdil prijateljstvo
in navsezadnje lahko računam tudi na povračilo,
na to, da mi bo storil primerljivo uslugo. Težava
pa je, kako to izposojo dragocenosti, če se od-
ločim za to možnost, »tehnično« izpeljati - »teh-
nično« pišem v narekovajih, ker tu ne gre le za
transport (slika ni velika niti težka), ampak je v
igri socialni kapital (v razmerju med mano in
znancem), in sicer na dveh različnih dimenzijah.
Prvo dimenzijo socialnega kapitala določa inten-
zivnost vezi med mano in znancem, drugo pa
njena kvaliteta. Ker lahko ima vsaka dimenzija
(vsaj) dve bistveno različni vrednosti - visoko in
nizko - je od njihove kombinacije odvisno, kako
se bo socialni kapital z omenjeno izposojo reali-
ziral (če se sploh bo). Govorim namreč o teh
dimenzijah:
1. S prvo dimenzijo mislim na intenzivnost vezi
med mano in znancem, ki je odvisna od oboje-
stranskih motivov za izposojo slike, t. j., od tega,
ali si znanec močno želi izposojo in ali sem jaz
dovolj motiviran, da prošnji ugodim (ker sem
motiviran, recimo, z interesom, da utrdim prija-
teljstvo z bežnim znancem, ki me je prijetno pre-
senetil z enakim ljubiteljskim okusom, kot ga
imam sam, ali pa zato, ker vem, da je koristno
narediti uslugo - še zlasti, če me nič ne stane -
saj si s tem ustvarim možnost, da bom nekoč ver-
jetno sam deležen njegove usluge, poleg tega pa
nova zveza vedno prav pride). Naslednja možnost
pa je, da je intenzivnost povezave med nama
majhna zaradi kakšnih ovir (recimo, da je interes
le enostranski, le njegov, medtem ko meni ni do
tega, da bi mi kdo ostal kar koli »dolžan«; ali pa
gre za interakcijske ovire v fizičnem smislu, ker
znanec živi npr. v drugi državi).
2. Druga dimenzija pomeni kakovost vezi med
nama: če gre za dobrega prijatelja, ki ga že dolgo
poznam in cenim, ali pa za bežnega znanca, o
katerem zagotovo vem, da je dober prijatelj moje-
ga bližnjega sorodnika, ki me je seznanil z njegovo
prošnjo - potem vem, da lahko človeku zaupam,
da bo dragoceno sliko primerno varoval in mi jo
pravočasno vrnil; in zaupam tudi v njegovo pri-
pravljenost, da mi bo kdaj v prihodnosti zagotovo
vrnil uslugo, saj vem, da me tudi on ceni. V tem
primeru gre torej za visoko (obojestransko) zau-
panje, ki je tudi »jamstvo« morebitnih prihodnjih
recipročnih uslug. Korist je lahko tudi povsem
psihološka (satisfakcija): ker sem veliko investiral
v nakup te slike, je prošnja za izposojo zame tudi
zadoščenje v smislu prijetnega občutka, da po-
znam nekoga, ki je očaran od iste stvari kot jaz in
za katerega vem, da ve, da tudi jaz cenim isto
vrsto umetnosti kot on. Kvaliteta vezi pa je lahko
tudi nizka, če je najin odnos brez omenjenih last-
nosti (nizka stopnja zaupanja, nepripravljenost
na recipročnost, nezdružljivost vrednot, estetskih
meril).
Poanta tega primera (izposoje) je tale: realiza-
cija socialnega kapitala je odvisna zlasti od struk-
ture vezi med lastnikom (slike) in prosilcem, ne
pa od osebnostnih značilnosti partnerjev. Čeprav
so seveda individualne lastnosti, npr. značaj,
znanje, veščine, interesi, v polni meri udeležene
v tej interakciji, kljub temu ostaja dejstvo, da njen
končni izid oz. »iztržek« ni odvisen od indivi-
dualnih lastnosti, ampak od interakcijske struk-
ture, t. j., od kombinacije med (1) intenziteto in
(2) kakovostjo obstoječe vezi med akterjema.
Krajše rečeno: res sva akterja tista, ki delujeva
drug na drugega in se odločava, kako bova to
počela, a najino ravnanje ni povsem poljubno,
saj sva omejena z izbiro med štirimi možnostmi,
ki jih določa struktura najine vezi (te možnosti
ponazarjam v shemi 1).
Iz primera lahko vidimo, da socialnega kapi-
tala ni mogoče locirati v posameznike niti v sku-
pine, saj je njegov izvor v strukturi odnosov med
njimi. Od te strukture so odvisni dostopnost virov
za posameznike in pogoji, pod katerimi jih ti
lahko aktivirajo. Seveda pri tem ne smemo iti tako
daleč, da bi ignorirali sam obstoj virov. Iz prejšnje
81
SREČO DRAGOŠ
Shema 1 : Strukturna določenost socialnega kapitala (v primeru izposoje umetniške slike)
Razlaga kvadrantov:
A - količina socialnega kapitala je visoka in tudi struktura vezi je taka, da omogoča aktiviranje
socialnega kapitala, zato je realizacija izposoje neproblematična in se zgodi brez vsakih stroškov,
B - količina socialnega kapitala je nizka, struktura vezi pa ugodna, zato pride do realizacije izposoje,
a z večjimi stroški (posredništva),
C - količina socialnega kapitala je visoka, medtem ko je struktura vezi taka, da ovira njegovo aktiviranje,
zato je realizacija izposoje mogoča le s kompenzacijo, kar ta tip storitve približa oz. izenači s trgovsko
transakcijo,
D - količina socialnega kapitala je nizka in tudi struktura vezi je šibka, zato izposoja ni mogoča.
sheme je jasno, da celo takrat, ko imamo ugodno
strukturo vezi, kakršna je npr. ponazorjena v
kvadrantu A, ne more priti do realizacije namena
(izposoje slike), če bi bil predmet transakcije
obema partnerjema nedosegljiv. Jasno je, da je
obstoj slike prvi pogoj vsakega posojanja. To
banalno opozorilo je pomembno zlasti, ko razmi-
šljamo o realnih problemih, recimo ó povezavi
med količino socialnega kapitala in socialno
neenakostjo. Tudi tu velja, da je socialni kapital
na mikro ravneh zelo pomemben olajševalni ali
zaviralni dejavnik družbene neenakosti, saj se
nanaša na strukturo socialnih mrež, ki kreirajo
dostopnost do virov in pogoje njihove uporabe
(gl. Lin 2000). Ob tej povezavi s problemom
neenakosti pa ne smemo zanemariti, da je po
drugi strani tudi družbena makro regulativa tista,
ki prek zgodovinskih in institucionalnih procesov
ustvarja različnim skupinam različne priložnosti
glede mobilnosti. Vemo, da so te priložnosti
82
SOCIALNI KAPITAL
navadno vezane na raso, spol, premoženjski, izo-
brazbeni status, na družinsko, etnični izvor itn.
Učinki te makro družbene regulacije se na mikro
ravneh kombinirajo s splošno (empirično potrje-
no) tendenco tvorbe socialnih mrež, ki je v tem,
da smo posamezniki bolj nagnjeni k interakcij s
tistimi drugimi, ki imajo podobne karakteristike
kot mi, saj z njimi lažje delimo skupne vrednote,
mnenja, občutke. In ko ta dva principa družbene
regulacije - makro družbeni in mrežni na mikro
ravni - delujeta v tandemu, se s tem ustvarjajo
različni pogoji dostopnosti različnih skupin do
socialnega kapitala. Pripadnikom, ki npr. gravi-
tirajo k skupinam z relativno inferiornim socialno-
ekonomskim položajem in se povezujejo z dru-
gimi člani iz primerljivih socialnih skupin, se po-
veča verjetnost, da bodo opremljeni z revnejšimi
socialnimi mrežami tako v smislu strukture kot
obstoječih virov (materialnih in nematerialnih:
manjša pestrost informacij, manjši vpliv itn.).
Iz tega izhaja, da so vprašanja lokacije social-
nega kapitala (kje in kako nastaja) odločilnega
pomena za njegovo razumevanje. Prejšnji primer
z izposojo slike nas opozarja, da socialni kapital
vključuje dve dimenziji. Prva zajema stvarne zna-
čilnosti mrežnih povezav, druga pa subjektivne.
Med stvarne lahko uvrstimo tiste lastnosti mrež,
ki se nanašajo na interese, mnenja, cilje akterjev
in na način vzpostavljanja medsbojnih vezi. Način
povezav je lahko bolj univerzalen ali bolj specia-
liziran, čvrst ali ohlapen, pogost ali redkejši (ob-
časen), bolj neposreden ali posreden (vzdrževan
prek posrednikov), bližnji ali bolj oddaljen v
časovnem in prostorskem smislu - vse to so last-
nosti, iz katerih lahko razberemo stopnjo inten-
zivnosti povezovanja med akterji. S subjektivnimi
značilnostmi mrež pa so mišljena njihova kako-
vostna obeležja (odnosov): pripravljenost akterjev
na bolj ali manj recipročne odnose, vzajemnost
ali enosmernost zaupanja, stopnja podobnosti v
stališčih oz. prepričanjih, večja ali manjša čust-
vena bližina.
V tem smislu lahko socialni kapital opredelimo
kot kombinacijo stvarnih in subjektivnih lastnosti
socialnih omrežij. Torej je od načina obstoja te
kombinacije odvisen potencial za mobiliziranje
akterjev v smeri realizacije določenih ciljev. Zato
lahko o socialnem kapitalu v določenem okolju
govorimo kot o neizkoriščenem potencialu, ki ga
je treba z ustreznimi mehanizmi le aktivirati.
Takrat, ko je ta mrežni potencial aktiviran, pa
govorimo o socialnem kapitalu kot dobrini oz.
pripomočku, ki akterjem olajšuje prakticirano
dejavnost. Razlika med latentnim in manifestnim
stanjem nas opozarja na verjetnost socialnega
kapitala v obeh primerih, pa tudi na možnost, da
niti v latentni obliki ne dosega kritične mase. S
tem imamo pogosto opraviti v dolgotrajno margi-
naliziranih okoljih z visoko stopnjo deprivacije
in demoralizacije (o tem govorijo npr. teoretske
razlage revščine kot kulture, ki opozarjajo, da se
lahko revščina tudi socializacijsko producira prek
vrednot, kar je bistveno težja situacija kot v pri-
merih, ko je ključni problem le v redistribuciji
dobrin). Skratka, zaloga socialnega kapitala mora
biti tudi v latentni fazi dovolj velika, če jo hočemo
aktivirati. Na primer, med daljnimi sorodniki
vzpostavimo ponovne stike in s tem omogočimo
(re)aktiviranje naklonjenosti, ki med njimi še
obstaja, kar poveča verjetnost konkretne pomoči,
ko je potrebna. Podobno velja za družbeno raven,
kjer lahko državna vlada z vzpostavitvijo raznih
mediacijskih struktur ustvari pogoje za rast social-
nega kapitala, npr. s podporo instituciji tripartit-
nega sistema za reševanje delovnosocialnih vpra-
šanj (več o vlogi lokalnih in državnih struktur pri
aktiviranju socialnega kapitala gl. Warner 1999;
Adam et al. 2001).
PROBLEMI S FUNKCIONALNOSTIO
Iz prikazanega smo videli, da je socialni kapital
pomembna dobrina. Vprašanje pa je, ali je vselej
tudi koristna. AH ne gre tudi tu za podobnost so-
cialnega kapitala z drugimi kapitalskimi oblikimi,
ki lahko učinkujejo funkcionalno ali pa disfunkcio-
nalno, odvisno od tega, na kakšne relacije mislimo
in na katerem nivoju zaznavamo njihove učinke.
Ni vseeno, ali se dana količina socialnega kapitala
nahaja v zaprtih ali v odprtih socialnih mrežah.
Mrežna zaprtost oz. odprtost se definira z dele-
žem mrežnih povezav, ki jih njihovi akterji vzdr-
žujejo s pripadniki iste skupine oz. z akterji, ki
so člani drugih skupin (Stark, Bainbridge 1996:
61 ). Če je bolj verjetno, da se socialni kapital gene-
rira v skupnostih z močnim občutkom za interno
identiteto (s katero se vzdržuje povezanost zno-
traj meja skupnosti), potem lahko upravičeno pri-
čakujemo, da bodo tiste skupnosti, ki so bolj
izolirane in ruralne, izkazovale večji socialno-ka-
pitalski potencial od visoko urbaniziranih skupno-
sti. Vendar pa lahko ravno v takih segmentiranih,
navznoter kohezivnih in navzven izoliranih
83
SREČO DRAGOŠ
skupnostih, kjer so pogostejše zaprte mreže, pri-
čakujemo tudi večje pomanjkanje tolerance med
člani, večjo socialno distanco do drugih, ki ne pri-
padajo skupnosti, večjo nestrpnost do drugačno-
sti, večji odpor do neustaljenih navad, stališč, živ-
ljenjskih stilov (npr. do manjšin znotraj skupnosti)
in manjšo frustracijsko toleranco do nenadnih
sprememb - ravno to pa so značilnosti, ki so pove-
zane z nižjo stopnjo socialnega kapitala. Dodatna
komplikacija so tudi sodobne razmere, v katerih
- kot rečeno - običajna dihotomna tipologija med
ruralnim in urbanim, tradicionalnim in modernim
odpove. Postmoderne razmere so kompleksne
zato, ker se tipični modernizacijski procesi kombi-
nirajo s predmodernimi in narobe, medtem ko
lahko nemodernizirane skupnosti ostajajo take
kljub temu, da izdatno uporabljajo nekatere mo-
derne dobrine. Najekstremnejši primer komplika-
cij te vrste so npr. teroristični fundamentalizmi,
ki kombinirajo ultrakonservativno mentaliteto z
najsodobnejšimi dosežki (internet, borzne špeku-
lacije, najnovejše vrste orožij) in delujejo v hiper-
moderniziranih okoljih. Navsezadnje vemo, da
je tudi fenomen teroristične mreže Al Kaida inter-
nacionalen in da ni nastal v Afganistanu; oziroma,
kot pravi Osama bin Laden: »Povsod na Zemlji
so območja, kjer so zelo močno navzoče sile
džihada, od Indonezije do Alžirije, od Kabula do
Čečenije, od Bosne do Sudana, od Burme do
Kašmirja« {Delo 2001: 4). Prav tako je že dolgo
znano, da najdemo socialni kapital močno pri-
soten tudi znotraj tradicionalnih mafijskih združb,
ki so težko razpoznavne ravno zaradi načina pove-
zav med pripadniki (zaprtost, zaupanje, reciproč-
nost, neformalnost).
Kakšna je torej funkcija socialnega kapitala,
vselej pozitivna ali tudi negativna in v katerih
primerih? Tem težavam se nekateri teoretiki po-
skušajo izogniti z razlikovanjem dveh vrst soci-
alnega kapitala:
•	če socialni kapital ljudem olajšuje povezave
navznoter in tudi izven okvirov dane skupnosti
in če ima pozitiven vpliv na toleranco do različnih
drugih, to obliko opredelijo kot povezovalni
{bridging) socialni kapital;
•	kjer pa neformalne norme generirajo social-
ni kapital v močni zvezi s sankcijami (npr. v zapr-
tih skupnostih) in kjer je učinek takih povezav
na okolje bolj negativen kot pozitiven, govorijo o
utesnjujočem {bonding) socialnem kapitalu.
Ideja je torej v tem, da ne moremo avtoma-
tično vnaprej predpostavljati pozitivne posledice,
ko v nekem okolju izsledimo socialni kapital.
Narobe, najprej moramo preučiti njegove dejan-
ske vplive na notranje in zunanje okolje, šele
potem lahko sklepamo, ali je funkcija socialnega
kapitala povezujoča ali razdvajajoča. Če tega ne
upoštevamo in sledimo rigidnemu funkciona-
lističnemu avtomatizmu, ki so ga v sociologiji že
pred dobrega pol stoletja zavrgli sami funkcio-
nalisti (najprej z Robertom K. Mertonom), potem
lahko sprožamo usodne in dolgoročne zaplete.
Tipična neumnost te vrste je npr. tista okrog
vračila fevdalne lastnine rimskokatoliški cerkvi
na Slovenskem. Spomnimo se, da je v tej odločitvi
ustavnega sodišča prevladalo stališče, da je Cer-
kev do te lastnine upravičena zato, ker da je »obče
koristna ustanova«, kot pravi odločba ustavnega
sodišča, kar je problematično vsaj zaradi šestih
razlogov:
•	ker ni dorečen izvor, kaj naj bi sploh spadalo
pod to vrsto lastnine (za gozdove, ki se uvrščajo
v »fevdalni« fond, nikakor ni povsem jasno, od
kdaj naprej se jih lahko šteje za cerkveno last in
kolikokrat jih je Cerkev že preprodala; tu so zgo-
dovinski argumenti pokojnega akademika Boga
Grafenauerja povsem različni od argumentov
ustavnega sodišča in interesov cerkvenih funkcio-
narjev);
•	ker fevdalne lastnine ni odpravil komunis-
tični režim, ampak že meščanski pred njim, zakon
o denacionalizaciji pa popravlja krivice komunis-
tične nacionalizacije;
•	ker ni logično, da država, ki mora biti »so-
cialna država« (ustavno določilo), rehabilitira last-
nino fevdalnega izvora;
•	ker je diskriminatorno, če se ta fevdalna pra-
vica podeljuje samo eni civilnodružbeni instituciji,
drugim pa ne;
•	ker je realizacija take pravice prepovedana
celo po samih cerkvenih dokumentih (gl. Dragoš
2001: 27);
•	ker ni nobene institucije, ki bi ji lahko vna-
prej (avtomatično, za vse čase, z dekretom) pri-
znali »občo koristnost«: nobena ustanova ne more
biti apriori obče koristna niti apriori obče škodlji-
va, niti parlament niti gasilsko društvo niti univer-
za niti društvo zbirateljev znamk niti Akademija
znanosti in umetnosti niti nobena verska organi-
zacija. Sleherna oblika organiziranja je lahko
bodisi eno ali drugo ali pa najprej eno in potem
drugo ali pa oboje hkrati, odvisno od različnih
dejavnosti, ki jih izvaja in kakor jih izvaja. Vedno
je treba najprej konkretno preučiti, kakšne učinke
84
SOCIALNI KAPITAL
ima neka dejavnost in jih potem kvalificirati,
nikoli pa jih posploševati na prihodnost in jih
predpostaviti kot nespremenljive.
Zadnje opozorilo je v neposredni zvezi s po-
enostavljenim razumevanjem tega, kar tu označu-
jemo za socialni kapital organizacije ali skupnosti.
Ustavno sodišče je očitno nasedlo predpostavki
(uveljavljeni s tesnim preglasovanjem), da je
socialni kapital RKC na Slovenskem samoumevna
in trajna dobrina, ki naj bi vselej imela, ima in bo
imela vedno samo pozitivne učinke tako navzno-
ter med samimi verniki kot navzven do celotne
družbe. To je funkcionalistična dogma najslabše
vrste, pred katero svarijo vsi osnovni sociološki
učbeniki, tako tuji kot domači. In posledice te od-
ločitve bomo še dolgo čutili, medtem ko jo Cerkev
plačuje že zdaj (z nižanjem ugleda in zaupanja v
to institucijo, kar je bistven vidik njenega social-
nega kapitala).
S kakšno količino socialnega kapitala razpola-
gajo posamezna okolja in v katero smer gredo
njegovi učinki, ni nazorski, temveč je empirični
in teoretski problem, ki ga je treba najprej razis-
kati, da bi ga lahko ovrednotili. Zadnja temelji-
tejša raziskava, ki je poskušala konkretno preve-
riti zgornje dileme, prihaja iz Avstralije (Onyx
2000). Šlo je za primerjavo 1.211 odraslih res-
pondentov iz petih različnih lokalnih skupnosti,
ki so jih testirali z vprašalnikom, sestavljenim iz
68 vprašanj, o katerih so menili, da utegnejo biti
pomembno povezana s socialnim kapitalom.
Odgovore so merili s štiristopenjsko Likertovo
lestvico. Osrednji problem raziskave se je nanašal
na samo razpoznavanje socialnega kapitala (preve-
riti, kaj konkretno sploh pomeni oz. kaj ga spod-
buja), na njegovo lokacijo (je večji v bolj ruralnih
ali v bolj urbanih okoljih) in na funkcionalnost
(dilema o učinkih bonding/bridging). Anketiranje
so izvedli v dveh ruralnih in dveh primestnih
skupnostih in v eni močno urbanizirani skupnosti
(osrednje območje Sydneya). Poglejmo ključne
ugotovitve.
Prva zanimivost je že sam seznam vprašanj,
za katere se je potrdilo, da so povezana s social-
nim kapitalom. Iz začetnega vprašalnika, sestav-
ljenega na podlagi literature in predpostavk razis-
kovalcev (prvotnih 68 vprašanj), je po obdelavi
rezuhatov izpadla polovica vprašanj, ker se je
pokazalo, da niso imela razvidne povezave s so-
cialnim kapitalom. Odgovori na ostala vprašanja
pa so se razvrstili v osem splošnih neodvisnih
sklopov, ki so se potrdili kot indikatorji socialnega
kapitala. Najprej si poglejmo ta reduciran seznam
vprašanj, ker so nazorna ilustracija različnih
aktivnosti, ki pomembno vplivajo na količino
socialnega kapitala (splošnejše sklope označujem
s črkami, vprašanja znotraj njih pa s številkami):
A.	Sodelovanje v lokalni skupnosti
1.	Ali pomagate v kakšni lokalni skupini kot
prostovoljec/ka?
2.	Ste se v preteklih šestih mesecih udeležili
kakšnega dogodka v lokalni skupnosti (npr.
cerkvene slovesnosti, šolskega koncerta, roko-
delske razstave)?
3.	Ste aktiven član, aktivna članica kakšne
lokalne organizacije ali kluba (npr. športnega,
rokodelskega, družabnega)?
4 Ste član, članica upravnega odbora ali orga-
nizacijskega odbora kakšne lokalne skupine
ali organizacije?
5.	Ste v preteklih 3 letih kdaj sodelovali v akciji
lokalne skupnosti za reševanje kakšnega nuj-
nega primera?
6.	Ste v preteklih 3 letih kdaj sodelovali v pro-
jektu ali delovnem krožku lokalne skupnosti?
7.	Ste kdaj sodelovali v projektu za organi-
zacijo nove dejavnosti v svoji soseski (npr.
mladinskega kluba, tabornikov, otroškega var-
stva, rekreacije za invalide)?
B.	Družbena (pro)aktivnost v socialnem kon-
tekstu
8.	Ste kdaj pobrali smeti za drugimi na javnem
kraju?
9.	Greste kdaj na obisk k svoji družini zunaj
lokalne skupnosti?
10.	Če potrebujete informacije za življenjsko
odločitev, ali veste, kje jih boste našli?
11.	Si upate glasno izraziti svoje mnenje, če
se ne strinjate s tistim, s čimer se strinjajo
drugi?
12.	Ste se pripravljeni pogajati prek posred-
nika, če se sprete s sosedi (npr. glede ograje
ali psa)?
13.	V službi kdaj prevzamete pobudo in nare-
dite, kar je potrebno, tudi če tega nihče ne
zahteva od vas? (Vprašanje se zastavi samo
tistim s plačano zaposlitvijo.)
14.	Ste v preteklem tednu v službi pomagali
sodelavcu, sodelavki, čeprav tega ni v opisu
del in nalog za vaše delovno mesto? (Vpra-
šanje se zastavi samo tistim s plačano zapo-
slitvijo.)
85
SREČO DRAGOŠ
C.	Občutki zaupanja in varnosti
15.	Se počutite varne, ko ponoči hodite po
ulici?
16.	Se strinjate, da lahko zaupate večini
ljudem?
17.	Če se neznani osebi pokvari avto pred vašo
hišo, ji ponudite, da lahko uporabi vaš telefon?
18.	Je soseska, kjer stanujete, znana po tem,
da je varna?
19.	Se v svoji lokalni skupnosti počutite doma?
D.	Medsosedska povezanost
20.	Lahko dobite pomoč od prijateljev, prija-
teljic, kadar jo potrebujete?
21.	Če bi skrbeli za otroka in bi morali za tre-
nutek skočiti ven, bi prosili soseda ali sosedo
za pomoč?
22.	Ste v prejšnjem tednu obiskali kakšnega
soseda ali sosedo?
23.	Ali velikokrat srečate prijatelje, prijateljice
in znance, znanke, ko greste po nakupih v
lokalni soseski?
24.	Ste v preteklih 6 mesecih naredili uslugo
bolnemu sosedu ali bolni sosedi?
E.	Povezanost z družino in prijatelji
25.	Kolikokrat ste se v preteklem tednu po
telefonu pogovarjali s prijatelji, prijateljicami?
26.	S koliko ljudmi ste se pogovarjali včeraj?
27.	Imate med vikendi kosilo/večerjo z dru-
gimi zunaj vašega gospodinjstva?
F.	Strpnost do drugačnih
28.	Menite, da multikulturnost izboljšuje živ-
ljenje v vaši soseski?
29.	Radi živite med ljudmi z različnimi življe-
njskimi slogi?
G.	Vrednost življenja
30.	Se vam zdi, da vas družba ceni?
31.	Če bi jutri umrli, bi menili, daje bilo vredno
živeti?
H.	Povezanost na delu
(Vprašanja so zastavili samo ljudem s plačano
zaposlitvijo.)
32.	Se v soseski, kjer delate, čutite del lokalne
geografske skupnosti?
33.	So vaši sodelavci, sodelavke tudi vaši
prijatelji, prijateljice?
34.	Ali čutite, da ste del delovnega tima?
Ugotovljeno je, da so aktivnosti, povezane z
zgornjimi vprašanji, ustvarile različno količino
socialnega kapitala v proučevanih skupnostih.
Nobena od njih ni bila brez socialnega kapitala,
a ta ni bil enak v vseh okoljih. Potrdilo se je, da je
- splošno rečeno - več socialnega kapitala v rural-
nih skupnostih in manj v urbanih. To pomeni, da
so ruralne skupnosti v primerjavi z urbanimi
izstopale po višjih vrednostih (odgovorov) na
vprašanja iz treh sklopov: iz sklopa A (večje sode-
lovanje v lokalni skupnosti), iz sklopa C (močnejši
občutki zaupanja in varnosti) in iz sklopa D (večja
medsosedska povezanost). Po drugi strani pa so
bile v urbanih področjih ter zlasti v visoko urbani-
zirani mestni metropoli izmerjene večje vrednosti
kakor v ruralnih skupnostih na dveh sklopih: B
(družbena aktivnost v socialnem kontekstu) in na
sklopu F (večja strpnost do drugačnih). Ta primer-
java je shematsko pokazana v shemi 2.
Shema 2: Glavne razlike v socialnem kapitalu po-
sameznih skupnosti (po sklopih)
Kot vidimo, se je potrdila predpostavka, da
so tradicionalne skupnosti pomemben generator
socialnega kapitala: njihovi pripadniki so bolj
pripravljeni participirati v skupnostnih projektih,
bolj si zaupajo, bolj se počutijo varne in v večji
meri vzdržujejo medsebojne mreže. Po drugi stra-
ni pa se z večjo urbanizacijo krepijo avtonomija
posameznikov, njihova samoiniciativnost, pogoji
multikulturnega sožitja in naklonjenost oz. (vsaj)
toleranca do različnih življenjskih stilov. Nasle-
dnja zanimivost raziskave pa je, da je kljub empi-
rični evidenci ostalo odprto vprašanje, katero od
teh dveh oblik skupnostnih vezi je smiselno
86
SOCIALNI KAPITAL
kvalificirati za povezovalni {bridging) in katero
za utesnjujoč {bonding) socialni kapital. Torej:
•	Katera oblika socialnega kapitala je bolj ute-
snjujoča in katera bolj povezujoča: ruralna oblika
A+C+D (brez B+F) ali urbana oblika B+F (brez
A+C+D)?
•	Je razlikovanje med utesnjujočim in pove-
zujočim kapitalom sploh teoretsko uporabno, če
pa odpove takoj, ko od blizu pogledamo kon-
kretne podatke o tako kompleksni temi?
•	Mogoče pa je ta zadrega zgolj še ena potrdi-
tev znane neizbrisne razlike med empirično evi-
denco in njenim vrednotenjem, kjer lahko iste
podatke ocenjujemo različno, odvisno od hierar-
hije naših vrednot, ki je ključna tudi pri osebnih
izbirah o tem, kje želimo živeti, ali v pogojih večje
avtonomije in zato v bolj »razsutih«, ozko specia-
liziranih, fleksibilnih, negotovih mrežah, ali pa v
ozračju večje zanesljivosti, enostavnosti, predvid-
ljivosti, varnosti, kjer je cena za to prilagajanje in
izpostavljenost neformalnemu nadzoru.
•	Je mogoče v skupnostih z utesnjujočim
socialnim kapitalom kreirati tudi povezujočo
obliko tega kapitala ali pa se lahko druga oblika
okrepi samo na račun prve? In narobe, ali se z
morebitnim izginevanjem povezujočega social-
nega kapitala v istem okolju krepijo značilnosti
utesnjujočega kapitala (npr. ko v dominantnih ali
pa v marginaliziranih etničnih skupnostih poraste
ksenofobija)?
•	Kako lahko oblastne strukture na formalnih,
lokalnih, državnih ravneh kreirajo skupnostni so-
cialni kapital z ustrezno politiko, če pa smo videli,
da so iz končnega merskega instrumenta (vprašal-
nika) v omenjeni raziskavi izpadla vsa tista vpra-
šanja, ki sprašujejo o splošnem zaupanju do vlad-
nih institucij, saj se je pokazalo, da niso pomem-
bna? Lahko iz tega sklepamo, da so za socialni
kapital odločilna bolj neposredna in osebna
razmerja med ljudmi in dogodki, ne pa formalne
relacije do institucionalnih struktur in mehaniz-
mov? In če je to res, se ni smiselno vprašati, ali
so za skupnostni socialni kapital pomembnejše
npr. intervencije socialnega dela kot pa socialne
politike, saj se slednja v manjši meri odraža v
vsakdanjem življenju ljudi, medtem ko socialna
profesija neposredno posega v mikro razmerja?
•	Ali pa je omenjena dilema o utesnjujočem
in povezujočem kapitalu zgolj dokaz, kako lahko
na podlagi abstraktnih terminov (kjer je empi-
rična evidenca skrajno posplošena ali odmišljena)
produciramo irelevantna vprašanja?
SKLEP
Socialni kapital je dragocena, premalo jasna in
težko vidna dobrina. Dragocena zato, ker so s
količino te dobrine povezane mnoge spremembe
na najrazličnejših področjih in nivojih družbene
strukture. Od socialnega kapitala so odvisni do-
godki na socialnem, civilnodružbenem, politič-
nem, ekonomskem področju, pa tudi trendi na
vseh ravneh, od mikro in mezo do makro družbe-
ne in internacionalne ravni. Z množico raziskav,
ki odkrivajo te povezave, se kopčijo tudi zadrege.
Te so pogoste že pri samem razumevanju social-
nega kapitala (kaj spada vanj in kaj sploh pome-
ni), pri opredelitvi ključnih terminov (definicije!),
pri razlikovanju vzrokov od učinkov (so uporab-
nejši kavzalni ali hermenevtični pristopi?), pri
lokaciji ključnih dejavnikov socialnega kapitala
(kje in kako nastaja?) in pri evalvaciji njegove
koristnosti (kdaj je dis/funkcionalen in za koga?).
Mislim, da so prav to ključni razlogi za meglenost
oz. premajhno jasnost socialnega kapitala, ki ga
je zato težko razlikovati od drugih družbenih po-
javov. Dodatna težava pa je z njegovo vidnostjo
(transparentnostjo), ki bo ostala resen metodo-
loški izziv tudi v primeru, če bomo razrešili druge
naštete probleme. Ker socialni kapital nastaja in
se obnavlja v socialnih omrežjih, je njegova koli-
čina zelo težko ugotovljiva že zaradi kompleks-
nosti tega interakcijskega medija.
Kljub omenjenim zadregam na teoretski in
empirični ravni, ki se množijo z neprimerljivostjo
raziskav, pa velja poudariti, da večina kritikov ne
zavrača koncepta socialnega kapitala, ampak le
pomanjkljivosti tega koncepta. V tem smislu gre
razumeti tudi ta prispevek: na slabosti je treba
opozarjati zato, da bodo prednosti koncepta bolj
preverljive. Socialni kapital je namreč pomemben
zlasti za profesijo socialnega dela, ki ima - še bolj
kot druge vede - neposredno opraviti s horizon-
talnimi in vertikalnimi vezmi, z razmerji reciproč-
nosti, z (ne)zaupanjem med ljudmi in z regulacijo
omrežij po neformalnih socialnih normah. To pa
so hkrati najpomembnejši dejavniki socialnega
kapitala. Kjer omrežja nastajajo s prevlado verti-
kalnih (subordinacijskih) relacij, se priložnost za
aktiviranje posameznikov nadomesti z dolžnostjo
reagiranja, kar sproža pomembne učinke na vseh
ravneh in znotraj vsake stopnje formaliziranosti
odnosov. Tudi recipročnost lahko pomembno
krepi ali pa slabi socialni kapital, a ne zaradi bilan-
ce tega, kaj kdo dà in kaj dobi nazaj, ampak zaradi
87
SREČO DRAGOŠ
kombinacije kratkoročnega altruizma z dolgo-
ročno sebičnostjo, kar se lahko preigrava na vseh
ravneh in na različne načine. Podobno je z zau-
panjem. Prej sem opozoril na težave z definicijami
in učinki zaupljivosti, a ne glede na te probleme
lahko trdimo, da je zaupanje osrednjega pomena
za socialni kapital. Kakor koli ga opredelimo, gre
pri zaupanju vselej za načrtovanje odnosov na
način, ki v večji meri od vseh drugih mogočih
načinov ohranja nam in drugim svobodo odzivanj
na sproženo ravnanje - to pa je zelo pomembna
okoliščina, od katere je odvisno sodelovanje ravno
takrat, ko nimamo nobene druge garancije za
njegovo uspešnost in smiselnost. Enako težo
imajo za socialni kapital tudi neformalne norme
in vrednote: te lahko v socialnih mrežah posamez-
nikom bodisi olajšujejo ali pa otežujejo svobodo
in dostopnost do življenjsko pomembnih virov, v
vsakem primeru pa jih socializirajo. Neformalne
vrednote in norme posamezniku sugerirajo hie-
rarhijo med individualnimi in skupinskimi cilji,
določajo razmerja moči med njimi ter s tem kre-
pijo ali pa dušijo socialni kapital vsega omrežja;
po njihovi zaslugi se ohranjajo in izginjajo celotne
skupnosti.
Prav to pa so ključni poudarki, brez katerih
ne moremo razumeti niti koncepta socialnega
kapitala niti koncepta socialnega dela.
LITERATURA
F. Adam et al. (2001), Socio-kulturni dejavniki razvojne uspešnosti: Slovenija v evropski perspektivi.
Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
D. Baer, J. Curtis, E. Grabe (2001), Has voluntary association activity declined? Cross-national
analyses for fifteen countries. The Canadian Review of Sociology and Anthropology, 38, 3: 249-
274.
A. Bebbington, T. Perreault (1999), Social capital, development, and access to resources in highland
Ecuador. Economic Geography, 75, 4: 395-418.
S. Callahan (1996), The capital that counts. Commonweal, 123, 20: 7-8.
A. Caspi, B. R. E. Wright, T. E. Moffitt (1998), Early failure in the labor market: childhood and
adolescent predictors of unemployment in the transition to adulthood. American Sociological
Review, 63, 3: 424-451.
M. Casson, S. M. Lundan (1999), Explaining international differences in economic institutions.
International Studies of Management & Organization, 29, 2: 25-42.
V. Cattell (2001), Poor people, poor places, and poor health: the mediating role of social networks
and social capital. Social Science & Medicine, 52, 10: 1501-1516.
SOCIALNI KAPITAL
Delo (2001), 15. novembra: 4.
S. Dragoš (1999), Zgolj družba in država - je mera res prava? Časopis za kritiko znanosti, XXVII,
195/196: 255-264.
-	(2000), Staranje v luči socialnega kapitala (na Slovenskem). Socialno delo, 39, 4/5: 241-252.
-	(2000), Socialne mreže in starost. Socialno delo, 39, 4-5: 293-314.
-	(2001), Politizacija Rimskokatoliške cerkve (poročilo o raziskavi). Socialno delo 40, 1: 13-28.
F.	Fukuyama (1996), Trust: social capital and the global economy. Current, 379: 12-18.
-	(1999), The Great Disruption: Human Nature and the Reconstitution of Social Order. New York:
The Free Press.
A.	Greeley (1997), Coleman revisited: religius structures as a source of social capital. The American
Behavioral Scientist, 40, 5: 587-594.
T. Hunt (2001), Robert Putnam: his firm belief that bowling leagues can save democracy has taken
America by storm. New Statesman, 130, 12: 18-19.
i. Kawachi, B. p. Kennedy, K. Lochner (1997), Long live community, social capital as public health.
American Prospect, 35: 56-59.
M. Levi ( 1996), Social and unsocial capital: A review essay of Robert Putnam's »Making Democracy
Work«. Politics & Society, 24, 1: 45-55.
N. Lin (2000), Inequality in social capital. Contemporary Sociology, 29, 6: 785-795.
K. Marx (1961), Kapital, kritika politične ekonomije. I. del. Ljubljana: Cankarjeva založba.
-	(1973), Kapital, kritika politične ekonomije; III. del. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Mirska (1930), Mož umetnice. Ženski svet, VII, 12: 380-383.
B.	Nauck (2001), Social capital, intergenerational transmission and intercurtural contact in immigrant
families. Journal of Comparative Family Studies, 32, 4: 465-488.
J. Onyx, P. Bullen (2000), Measuring social capital in five communities. The Journal of Applied
Behavioral Science, 36, 1: 23-42.
P. Paxton (1999), Is social capital declining in the United States? A multiple indicator assessment.
The American Journal of Sociology, 105, 1: 88-127.
G.	M. Perry, L. J. Robison (2001), Evaluating the influence of personal relationships on land sale
prices: a case study in Oregon. Land Economics, 77, 3: 385-398.
R. D. Putnam ( 1993), Making Democracy Work: Civic Traditions in Modern Italy. Princeton: Princeton
University Press.
-	(1995), Bowling alone: America's declining social capital (An interview with Robert Putnam).
Journal of Democracy, 6, 1: 65-78.
P. Rich (1999), American voluntarism, social capital, and political culture. Annals of the American
Academy of Political and Social Science, 565: 15-34.
R. Rosenfeld, S. F. Messner, E. P. Baumer (2001), Social capital and homicide. Social Forces, 80, 1:
283-310.
A. Rus ( 1999), Social Capital, Corporate Governance and Managerial Discretion. Ljubljana: Fakulteta
za družbene vede.
G. simmel (1993), Temeljna vprašanja sociologije (Individuum in družba). Ljubljana: ŠKUC, FF.
R. Stark, W. S. Bainbridge (1996), A Theory of Religion. New Jersey: Rutgers University Press.
M. Warner (1999), Social capital construction and the role of the local state. Rural Sociology, 64, 3:
373-393.
89
Gabi Čačinovič Vogrinčič
KONCEPT DELOVNEGA ODNOSA V SOCIALNEM DELU
DEFINICIJA KONCEPTA
V pričujočem članku pojasnjujem odnos med
strokovnjakom in uporabniki ali udeleženimi v
problemu v procesu reševanja kompleksnih
socialnih problemov kot delovni odnos. Gre za
dogovor o delu, ki ga je treba opraviti skupaj. V
praksi zadnjih let zelo skrbno ravnam s konce-
ptom delovnega odnosa: uporabljam ga, da bi
opredelila posebnost koncepta pomoči v social-
nem delu, sogovornike povabim, da vzpostavimo
delovni odnos. Vedno znova ugotavljam, da
delovni odnos olajša sodelovanje, nas definira kot
sodelavce v skupnem projektu, postavi nam nalo-
go, da določimo deleže v rešitvi. Delovni odnos
potrjuje, da iskanje rešitev za kompleksne pro-
bleme ljudi ni nič drugega kot delovni projekt in
tako vedno znova omogoči in olajšanje in mo-
bilizacijo moči.
Predmet socialnega dela je reševanje kom-
pleksnih socialnih problemov. Ključni pojmi so
pomoč, reševanje problema, iskanje novih rešitev
v socialnodelavskem delovnem odnosu, s katerim
se lahko mobilizira moč, ki jo ima družina ali
posameznik. V temelju gre vedno za projekt sode-
lovanja, ki se ustvari na sporazumevanju, dogo-
varjanju in skupnem iskanju rešitev, da bi udele-
ženci v problemu postali udeleženci pri rešitvi,
kot pravi Peter Lussi (1991).
Odnos med socialnim delavcem in stranko je
torej delovni odnos in prva naloga socialnega
delavca, socialne delavke je, da delovni odnos
vzpostavi. Mislim, da sem v letnih »prevajanja«
teoretskih konceptov v prakso in iz prakse v teo-
rijo izbrala in zbrala elemente delovnega odnosa:
to so dogovor, instrumentalna definicija problema
(Lussi 1991) in osebno vodenje (Bouwkamp, de
Vries 1995). Vendar tako opredeljen delovni od-
nos težko vzdržujemo in ohranimo, če se v praksi
ne opremo še na štiri pomembne sodobne konce-
pte v socialnem delu: to so perspektiva moči (Sa-
leebey 1997), etika udeleženosti (Hoffman 1994),
znanje za ravnanje (Rosenfeld 1993) in ravnanje
s sedanjostjo ali koncept so-prisotnosti (Anderson
1994).
Tako zastavljen koncept delovnega odnosa je
v praksi uporabna opora za strokovno ravnanje,
tako za strokovnjake kakor za uporabnike. Pri
delu se mi vedno znova potrjuje, da vzpostavljen
delovni odnos omogoča izkušnjo uspešne pomo-
či, ki je zelo podobna tisti, ki jo Garfield definira
kot uspešno terapijo (citirano po Polkinhorne
1992: 161 ), ki jo povzemam in hkrati prevajam v
jezik socialnega dela. To so izkušnja smiselnega
odnosa s socialnim delavcem, socialno delavko,
naraščanje samorazumevanja in razumevanja
težav, izkušnja podpore socialnega delavca, delav-
ke pozitivnemu vedenju, izkušnja o zmanjševanju
težave, poimenovanje čustev in konfrontacija z
lastnimi problemi.
Vse to so sestavine dobrih izidov v projektu
iskanja rešitev. Socialnodelavska formulaciji po-
moči, ki jo sodefinira stranka, zagotavlja soustvar-
janje smiselnih ravnanj, ki so neposredno odvisna
od novih izkušenj samorazumevanja in razume-
vanja težav. Instrumentalna definicija problema
zahteva in omogoča oceno doseženega, da bi se
načrtovali naslednji koraki.
Pa pojdimo po vrsti v razlagi posameznih
elementov.
DOGOVOR
Prvi korak je nedvomno dogovor o sodelovanju.
Projekta pomoči v socialnem delu ni mogoče
začeti drugače kot z jasnim in izrečenim dogovo-
rom o sodelovanju, ki šele omogoči vzpostavljanje
91
GABI CACINOVIC VOGRINČIC
delovnega odnosa. Dobro je, če se dogovora
udeležijo vsi udeleženi v problemu na začetku
dela, če ne, je treba skrbno opraviti dogovor z
vsakomer, ki se vključuje v projekt. Dogovor zah-
teva postanek, čas in prostor. Dogovor je dogo-
vor o vzpostavljanju delovnega odnosa in se torej
nadaljuje v instrumentalno definicijo problema.
INSTRUMENTALNA
DEFINICIJA PROBLEMA
Socialnodelavski delovni odnos temelji na ins-
trumentalni definiciji problema (Lussi 1991): prva
naloga, za katero sta kvalificirana socialni delavec
in socialna delavka, je, da vzpostavita pogoje za
pogovor, da bi lahko vsak član družine vstopil s
svojo definicijo problema, sama pa dodata stroko-
vno interpretacijo in v prvem delovnem pogovoru
začneta proces formuliranja delovne definicije
mogočega, uresničljivega.
Koncept pomoči temelji na paradigmatski po-
stavki, da morajo prav udeleženci pri problemu
participirati tudi pri oblikovanju rešitve. Naloga
socialnega dela je najprej ta, da omogoči sode-
lovanje oziroma izkušnjo sodelovanja.
Vsakokrat se mora proces pomoči začeti tam,
kjer so ljudje s svojimi stiskami, težavami, ne-
močjo. V socialnodelavskem delovnem odnosu
je bistveno zastaviti in začrtati projekt rešitve.
Ljudje, ki pridejo, imajo težave pri iskanju rešitev
zase v svoji življenjski situaciji (spet Lussi) in v
socialnem delu vzpostavimo projekt sodelovanja
s ciljem, da bi se rešitve definirale, redefinirale,
dogovorile in izpeljale.
Dennis Saleebey v knjigi Perspektiva moči v
praksi socialnega dela (1997: 14) pravi, da je naj-
večja socialnodelavska usluga stranki, da vzpo-
stavimo sodelovanje z njo, da bi ji pomagali.
Socialnodelavski delovni odnos ali pogovor,
ki začenja nov projekt, zagotavlja: brezpogojno
spoštovanje edinstvenosti osebne izkušnje, ust-
varjanje pogojev, v katerih je edinstvenost samo-
umevna izhodiščna točka raziskovanja; temu do-
dajamo strokovno znanje, vpeljujemo in vzdržu-
jemo procese razumevanja, da bi se dogovorili.
Socialno delo se dogaja v sedanjosti srečanja in
soočenja, prevajanja in mobilizacije.
OSEBNO VODENJE
De Vries (1995) imenuje nalogo socialne delavke,
socialnega delavca osebno vodenje, saj je socialno-
delavsko ravnanje vodenje k dogovorjenim ciljem,
k rešitvam, k oblikam pomoči. Vendar je socialni
delavec, socialna delavka v tej vlogi hkrati režiser
in udeleženi opazovalec, ki se osebno odziva v
odnosih, ki se vzpostavljajo, in ustvarja pogoje
za nove izkušnje, alternativne pomene.
V vlogi katalizatorja prispeva potrebne infor-
macije, tehta preskušene rešitve, raziskuje nove
poti. V vlogi udeleženega opazovalca pa v delovni
proces vnaša izkušnjo iz odnosov, ki se oblikujejo,
spreminjajo kot element delovnega procesa.
Kako vzpostaviti delovni odnos, kako začeti,
na kaj se lahko socialne delavke, socialni delavci
oprejo, da bi zastavili osebno vodenje tako, da bi
pripeljalo k ugodnim razpletom, k dobrim rešit-
vam? Walter Kempler ( 1991 ) in S. de Vries ( 1995)
pravita »osebno, konkretno, tukaj in zdaj« - tako
označita ravnanje strokovnjaka.
Navodilo »tukaj in zdaj« nalaga socialnemu
delavcu, da se loti problema v sedanjosti. V seda-
njosti in za sedanjost se definirajo problemi in
iščejo rešitve, v sedanjosti lahko načrtujemo pri-
hodnost. Pomembno delo v tem procesu vzpo-
stavljanja delovnega odnosa je refleksija svojega
ravnanja.
»Konkretno« usmerja socialno delavke, delav-
ce v to, da govorijo o konkretnih situacijah, do-
godkih, načrtih tako, da se lahko med pogovorom
o njih sporazumemo, da pojasnimo nepojasnjeno
in odkrijemo nove priložnosti, ki so uresničljive.
»Osebno« poudari udeleženost socialnega de-
lavca, delavke v dialogu, razgovoru, sodelovanju.
Osebno se kaže v zavzeti komunikaciji za iskanje
rešitev, v udeleženem odzivu na dogajanje »tu in
zdaj«, v skrbi za ohranjanje odprtih prostorov za
pogovor, v osebnem prispevku k novim izkušnjam
v procesu dela.
De Vriesovo in Kemplerjevo »osebno, konkret-
no, tukaj in zdaj« je mogoče uporabiti kot oporo
za učinkovito ravnanje v socialnem delu. Omo-
goča nam samorefleksijo in uporabno navodilo,
ker nam omogoči, da najdemo okvir za nadalje-
vanje dela oziroma za nadaljevanje razgovora.
Pomembno je tudi, ker ga lahko podelimo s
strankami in v razgovoru izdelamo dogovor, kar
pomeni, da sodelujemo pri vzdrževanju ravnanja,
ki je »osebno, konkretno in tukaj in zdaj«.
92
KONCEPT DELOVNEGA ODNOSA V SOCIALNEM DELU
POSTMODERNO V KONCEPTU
SOCIALNODELAVSKEGA DELOVNEGA
ODNOSA
Razlaga koncepta delovnega odnosa je nepo-
polna, če se ne naučimo ravnati z njim znotraj
nove, postmoderne paradigme socialnega dela.
Postmodernizem v socialnem delu postavlja v
ospredje vprašanje odnosa med udeleženimi v
terapiji in svetovanju, redefinira procese razgovo-
ra, sporazumevanja in dogovora. Koncepta etike
udeleženosti (Hoffman 1994) in perspektiva moči
(Salebeey 1997) pomembno dopolnita ravnanje
v delovnem odnosu.
Zamislila sem se ob opozorilu kolega, ki ga
zelo cenim, ki pravi, da sem preveč nekritična do
koncepta »postmodernizem«, vendar sem v delih,
kot so The Social Construction of Therapy uredni-
kov S. McNamee in K. Gergen (1994), v poglavju
»Postmodern Epistemology of Practice« Donalda
E. Polkinghornea v izredno zanimivem zborniku
Steinerja Kvale (ur.) Psychology and Postmoder-
nism (1992) ali v poglavjih »A Constructionist
Approach With Diverse Populations« (Blundo,
Green, Gallant 1994) in »Postmodernism and dis-
course approaches in social work« (Parton, Mar-
shall, 1998) našla jasno eksplicirane koncepte,
ki jih sama potrebujem danes, da bi mogla učin-
kovito vzpostaviti in vzdrževati delovni odnos v
projektih psihosocialne pomoči.
ETIKA UDELEŽENOSTI
Če paradigmatske formulacijo »skupaj s stranko«
vzamemo resno, potem potrebujemo prispevek
konstruktivizma: znanje za to, kar Hoffman
(1994: 22) imenuje »etika udeleženosti«. Ob-
jektivnega opazovalca, socialnega delavca, nado-
mesti sodelovanje, v katerem nihče nima zadnje
besede, sodelovanje, v katerem nihče ne potre-
buje zadnje besede, temveč pogovor, ki se lahko
nadaljuje. Konsenz, razumevanje, določa na-
slednji korak.
Etiki socialnega dela se dodaja etika udele-
ženosti v raziskovanju, ustvarjanju in inter-
pretaciji zgodbe, ki nastaja.
Anderson in Goolishian (1999: 26) predsta-
vita nekaj temeljnih izhodišč postmodernega,
konstruktivističnega pojmovanja. Ta poseben
premik poudarja, da posameznik ustvarja in izku-
si pomen v razgovoru z drugim posameznikom.
Človeška akcija se umešča v resničnost razume-
vanja, ki se ustvarja skozi socialno konstrukcijo
in dialog. Narrative position, kot imenujeta izho-
diščni položaj, pomeni, da socialni delavec, social-
na delavka in stranka raziskujeta in soustvarjata,
spreminjata pomene zgodb in ustvarjata nove
alternative v novih zgodbah.
Etika udeleženosti Lynn Hoffmanove nadome-
sti objektivnega opazovalca z idejo sodelovanja.
Citiram: »kot nova osrednja vrednota socialne
misli in akcije se pojavlja etika udeleženosti in ne
več iskanje 'vzroka' ali 'resnice'« (Hoffman: 23).
V moji interpretaciji se pozornost docela us-
meri na proces razgovora v vsakokratni sedan-
josti, v soustvarjanje razgovora, v soustvarjanje
interpretacij, v soustvarjanje razumevanja in v so-
ustvarjanje rešitev. Gre za drugačno odgovornost,
za odgovornost za soustvarjanje pomenov in za
soustvarjanje sporazuma. Eksplorira se zgodba,
soustvarja se nova. Uporabljene besede so spora-
zum, razumevanje, lokalni jezik, soustvarjanje re-
alnosti, odkrivanje sveta drugega, dialoška produ-
kcija diskurza, soustvarjanje življenjske zgodbe.
Dogaja se proces ustvarjanja in konfrontiranja
pomenov in omogočanje alternativnih pomenov,
ki dobijo smisel in uporabnost. Potrebni so spo-
štljiva radovednost, odprtost in sodelovanje za
ustvarjanje novih interpretacij, novih razumevanj,
novih dogovorov.
Pomembna je sedanjost »tukaj in zdaj«, v njej
se soustvarjajo zgodbe za bodočnost, odkrivajo
in poimenujejo možne spremembe.
Lynn Hoffman jasno opozori, da gre za to, da
strokovnjak odstopi od moči, ki mu ne pripada:
od moči, ki mu jo daje posedovanje resnic in
rešitev. Nadomešča ga subtilno skupno iskanje,
raziskovanje, sointerpretiranje. Strokovnjak zdaj
mora zdržati negotovost iskanja in osebno ude-
leženost, ki ostaja osebna udeleženost strokov-
njaka in soiskalca, sogovornika hkrati.
PERSPEKTIVA MOČI
Ponovimo doktrinarno premiso, da socialno delo
pomeni strokovno pomoč s ciljem, da dobi druži-
na več moči. Gre za filigransko odkrivanje moči,
da se uresničijo konkretne spremembe v konkret-
nem socialnem kontekstu. Tako smo spet pri tež-
ko prevedljivi besedi empowerment: dodajanje
moči ali opolnomočenje sta najpogosteje rabljeni
formulaciji.
93
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
Kako konkretno se dodaja moč družini? Vir
moči je najprej izkušnja, da je kompetentna za
svoje življenje, izkušnja o spoštovanju in dostojan-
stvu. To je strokovna naloga, ki je ne moremo
odpraviti s trkanjem na dobroto in ljubezen. Dia-
log, ki raziskuje, odkriva uresničljive alternative,
je vir moči. Jasno formuliran delež v skupnem
projektu je vir moči.
Zdi se mi, da to še posebej velja za družine, ki
so v bolečem procesu urejanja stikov ali, bolje
rečeno, spreminjanja. V stroki moramo izpeljati
premik, ki ga je doktrina že formulirala: premik
od ugotavljanja problemov in nemoči k izvajanju
strategij dodajanja moči.
Paradigmatski premik k perspektivi moči v
socialnem delu se mi zdi pomemben, dobrodošel
in uresničljiv, če se odločimo zanj. Tudi prevod
strength perspective v slovenščino ni najbolj posre-
čen, zato je dobro, da vedno znova jasno formu-
liramo, da gre za nujno moč za spreminjanje, za
notranjo moč, ki omogoči preživetje - in ne za
moč nad drugimi.
Dennis Saleebey (1997: 3) pravi:
Praksa, ki temelji na perspektivi moči, pomeni,
da bo vse, kar delaš kot socialni delavec, neka-
ko utemeljeno s tem, da pomagaš odkriti, olep-
šati, raziskati in izkoristiti klientovo moč in
vire, ko mu pomagaš, da doseže svoje cilje,
uresniči svoje sanje in razbije okove oviranosti
in nesreč.
Ravnati iz perspektive moči je najprej zelo
osebna odločitev socialnega delavca, socialne
delavke in omogoča sodelovanje v procesu, ki ga
strokovnjak vodi v smeri moči. Fokus socialnega
dela se premakne od problemov in rešitev zanje
k novim možnostim v življenju. Ali kot pravi D.
Saleebey (op. cit.: 4):
Formula je preprosta: mobiliziraj moč klientov
(talente, znanja, sposobnosti, vire) s ciljem,
da podpreš njihova prizadevanja, da dosežejo
svoje cilje in vizije, in stranke bodo imele
boljšo kvaliteto življenja, táko, ki bo v skladu
z njihovimi koncepti kvalitete. Čeprav je recept
preprost, mu sledi trdo delo.
V tem kontekstu lahko samo zapišem nekaj
temeljnih elementov koncepta moči, vendar
sodim, da je premik k »perspektivi moči« dober
in mogoč. Ko sem zapisala, da je mogoč, če se
odločimo zanj, sem mislila, da v stroki socialnega
dela potrebujemo nov pogovor, nov v tem, da bo
v ospredju klientova moč.
Prehodili smo pot od definiranja socialnih te-
žev kot patologije prek usmerjenosti do definira-
nja problemov in pozneje, z Lussijem, do iskanja
rešitev. Razvoj konceptov socialnega dela nas je
pripeljal do perspektive moči. Perspektiva moči
v delovnem odnosu je zdaj mogoča. Lussijev kon-
cept instrumentalne definicije zajema ta produ-
ktiven deloven premik od definicije problema
skupaj s stranko k definiciji deleža stranke k re-
šitvi. Premik k perspektivi moči nas usmeri, da v
prispevku stranke spoštljivo iščemo njeno moč,
njene vire.
RAVNANJE S SEDANJOSTJO
Delovni odnos, ki ga vzpostavljamo, usmeri
strokovnjaka v sedanjost. Sedanjost, čas, ko smo
v delovnem odnosu s strankami, čas, ki ga in ko
ga uporabljamo za sodelovanje, je najbolj dra-
gocen delovni čas v projektih pomoči.
Zdi se mi izredno pomembno poudariti seda-
njost, usmeriti socialno delavko, socialnega delav-
ca v delo z ljudmi, z družinami, ko so pri nas, ko
so z nami, saj so zato prišli, da sodelujemo.
Pri delu s študenti in iz supervizijskih izkušenj
vem, da je »ostati z ljudmi« v sedanjosti težka
naloga, težja, kot se zdi. Hitro začnemo pred-
lagati, prepričevati, dopovedovati, ali kot pogosto
pravimo, »pripraviti človeka, da ...«.
Plediram za to, da si ohranimo čas, da se lahko
razgovor zgodi, razvije in konča tako, da ga je
mogoče nadaljevati. Za izkušnjo o spoštovanju
in kompetentnosti si je treba zagotoviti čas, v kate-
rem se dogovorimo o rešitvi šele potem, ko smo
se razumeli in sporazumeli.
Sedanjost zagotavlja vsem udeleženim »po-
stanek«, kot pravi Rosemarie Welter-Enderlin, in
s tem možnost za novo zgodbo. Potrebujemo skr-
bno varovano sedanjost, da klient dobi izkušnjo
o spoštovanju in kompetentnosti.
Odprt prostor za razgovor zagotavlja iskanje
novih pomenov, celo novega jezika, da bi našU
sebe.
Kemplerjevo »osebno, konkretno, tukaj in
zdaj« kot navodilo za ravnanje strokovnjaku zago-
tavlja »postanek« v sedanjosti, ki jo reflektiramo,
preokvirimo.
Sedanjost je pomembna, ker delamo v njej.
94
KONCEPT DELOVNEGA ODNOSA V SOCIALNEM DELU
Poudarek na sedanjosti nikakor ne zanika prete-
klosti, vendar nas preteklost zanima zaradi nalog
sedanjosti in projekta prihodnosti.
»Delati red«, kot pravi Stierlin, ali strukturi-
ranje nasproti lebdenju, o katerem govori Lussi,
opisujeta ravnanje s sedanjostjo v delovnem od-
nosu.
Pripovedovanje zgodbe, pravita Anderson in
Goolishian (1994: 37), je v dobesednem pomenu
re-prezentacija izkustva in pomeni konstrukcijo
zgodovine v sedanjosti. Ponovna predstavitev
vsebuje ponoven opis in ponovno razlago izkustva
terapevtu ali svetovalcu. Njegova vprašanja in
klientovi odgovori vplivajo drug na drugega. Citi-
ram: »Človekovspominje imaginativen. Pripoved
o preteklih dogodkih odkriva neštete nove mož-
nosti in tako ustvari novo zgodbo in novo zgodo-
vino.Domišljijo oplaja inventivna moč jezika, ki
jo udejanja razgovor in iskanje 'še neizrečenega'».
V dialogu sodelujeta klient, ki je kompetenten,
da osmisli svojo zgodbo in opiše svojo resnico,
na eni strani - in svetovalec, socialni delavec, ki
išče poti, da bi ga razumel, na drugi. Nova, »so-
avtorizirana« zgodba, ki smo jo so-ustvarili, da
bi se razumeli, že vsebuje rešitev.
Koncept so-prisotnosti (co-presence) Toma An-
dersona (1994) sodi v pričujoči zagovor sedan-
josti. Po Andersonu je to prisotnost v poslušanju,
ki pomeni hkrati tudi biti na razpolago za sočutje
in za razgovor. »Poslušalec ni le sprejemnik zgod-
be, temveč s svojo prisotnostjo tudi spodbujevalec
za dejanje ustvarjanja zgodbe. In to dejanje je
dejanje konstituranja sebe.« (Anderson 1994:66).
EPILOG: ZNANJE ZA RAVNANJE
Koncept »znanje za ravnanje«, ki se je uveljavil v
slovenskem socialnem delu, je razširjen in do-
delan iz koncepta actionable knowledge, ki ga je
izraelski profesor Iona Rosenfeld predstavil na
evropskem seminarju šol in študijev socialnega
dela v Torinu leta 1993. Za socialno delo ključni
koncept govori o posebnostih v socialnem delu
razvitega znanja in o posebnostih ravnanja z njim.
Iona Rosenfeld je mislil na znanje, ki ga je
mogoče v procesu socialnega dela pretvoriti ali
prevesti v akcijo. Lussi (1991) je mislil podobno,
ko opozarja, da v socialnem delu ne smemo biti
brez besed (sprachlos).
Socialni delavec, ki ni brez besed, ker ima
znanje za ravnanje, zna dvoje: (a) vzpostaviti in
vzdrževati kontekst socialnega dela oziroma kon-
tekst socialnodelavskega razgovora; (b) podeliti
znanje s klienti v procesu soustvarjanja interpre-
tacij v razgovoru in tako omogočiti »prevajanje«
v osebni ali lokalni jezik in nazaj v jezik stroke za
ustvarjanje nove zgodbe.
Znanje za ravnanje pojasni, kako je mogoče
in potrebno hkrati odpreti prostor za razgovor
in novo zgodbo in hkrati v dialogu vzdrževati
osebno vodenje v ubesedene rešitve.
Znanje za ravnanje v socialnem delu razumem
kot podporo eksplicitni rabi konceptov socialnega
dela v razgovoru. Teza je, da je razgovor učin-
kovit, če je eksplicitno strukturiran kot socialno-
delavski.
V praksi pa socialni delavci, socialne delavke
v razgovoru praviloma ne uporabljajo konceptov
socialnega dela, da bi skupaj z udeleženimi v
problemu definirali delovni odnos.
Mislimo konkretno na tiste koncepte, ki so se
že uveljavili v slovenskem prostoru in smo jih v
raziskavi zbrali, saj na poseben, socialnodelavski
način, definirajo kontekst in del vsebine razgo-
vora. To so Lussijeva metodična načela sistemske-
ga socialnega dela, na primer, ali koncept k rešitvi
naravnanega socialnega dela, kakor izhaja iz
načela instrumentalne definicije problema. Lahko
bi dodali uporabo klientovega osebnega jezika
razumevanja oziroma lokalnega jezika; koncept
perspektive moči sodi v ta okvir enako kot osebno
vodenje. Gre za koncepte, ki definirajo način dela,
odnose med udeleženimi in omogočajo soobliko-
vanje rešitev.
Mislim, da strokovnjaki v socialnem delu v raz-
govorih med seboj premalo dosledno in korektno
skrbijo za vzpostavljanje in ohranjanje konteksta
socialnega dela. Tako razgovor o strokovnem
vedno znova, nekontrolirano in nehote, zdrkne
iz prepoznavnega socialnodelavskega delovnega
odnosa in nič več ne sili, da bi se vrnil vanj.
Vendar ne gre le za prakticiranje strokovnega
jezika v razgovoru strokonjakov med seboj.
Tu se zdi, da obstaja konsenz, da moramo v
stroki bolje obvladati strokovni jezik v razgovoru
zato, da bo ostal strokoven in socialnodelavski.
Odprto ostaja vprašanje jezika, ki ga upo-
rabljamo v dialogu z udeleženimi v problemu, z
družino, s klienti. Ali in koliko eksplicitnih
strokovnih konceptov, ki so pomembni za
vzpostavljanje sodelovanja, strokovnjaki vnesemo
kot svoj razviden delež v sooblikovanju raz-
govora?
95
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
Kaj dobrega se zgodi za razgovor, če podelimo
s klientom koncept instrumentalne definicije
problema ali interpozicije in tako vnesemo v
sodelovanje hkrati tipično načelo stroke in so-
ustvarimo način dela, ki ga potrebujemo?
Najprej to pomeni, da se klient uči prevzeti in
tudi prevzame svoj del odgovornosti za sode-
lovanje. Zdaj tudi on zna uporabiti načelo in zna
razpoznati, kaj prispeva v sodelovanje. Razgovor
v socialnem delu nas zavezuje k sodelovanju.
Razvidnost delovnega odnosa stranko bolje
opremi za sodelovanje in mu s tem (v dobrem)
daje več moči. Lussi ( 1991 ) pokaže, da je socialno
svetovanje vedno tudi socialno učenje novih
načinov ravnanja s težavami, pa tudi učenje o
rešitvah. Socialno svetovanje v vsakem primeru
omogoča in zahteva učenje o socialnem delu.
LITERATURA
BouwKAMP, R. (1997), Psihosocialna terapija pri spolni zlorabi v družini. Logatec: Firis.
Čačinovič Vogrinčič, G. (1991), Socialno delo z družino. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
(študijsko gradivo).
-	(1998), Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
-	(1999), Svetovalno delo s starši, svetovalno delo z družinami. V: Resman, M., et al, Svetovalno delo
v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Čačinovič Vogrinčič, G., Stritih, B., Šugman Bohinc, L. ( 1998), Evalvacija socialnega dela z družinami
na centrih za socialno delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (poročilo o raziskavi).
Duss-von Werdt, j., Welter-Enderlin R. (1980), Der Familienmensch. Stuttgart: Klett - Cotta.
Greene, R., R. (1994), Human Behavior Theory: A Diversity Frameworìc. Newyork: Aldine de Gruyter.
Lussi, R (1991), Systemische Sozialarbeit. Bern, Stuttgart: Haupt.
McNamee, Sh., Gergen, J. K. (1994), Therapy as Social Construction. London: Sage.
Pfeiffer-Schaupp, H.-U. (1995), Jenseits der Familientherapie. Freiburg im Breisgau: Lambertus.
Satir, V. (1995), Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Saleebey, D. (1992), The Strength Perspective in Social Woric Practice. New York, London: Longman.
Stritih, B., Možina, M. (1998), Nova strategija pomoči v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za
socialno delo (študijsko gradivo).
Stierlin, H., et al. (1987), Das erste Famileingesprach. Stuttgart: Klett - Cotta.
Šugman Bohinc, L. (1997), Epistemologija socialnega dela. Socialno delo 36, 4:289-308.
Velikonia, v. et al. (1995), Izicustvena družinska terapija na Slovenskem. Ljubljana: Quatro.
Vries, S. De, Bouwkamp, R. (1995), Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis
96
Miran Jurko, Mara Ovsenik
DROSTI ČAS IN MODERACIJA DELOVNE SKUPIN
PRIMER »DOMSKE SKUPNOSTI« V DIJAŠKEM DOMU
Ce hočeš zgraditi ladjo, ne zbiraj mož le zato, da
bi oskrbeli les, pripravili orodja, da bi jim naložil
naloge in opravila, temveč predvsem zato, da v
njih prebudiš hrepenenje po brezkončnih
širjavah morja.
Antoine de Saint Exupery
UVOD
Randall (1988: 61) v razpravi o prostem času
osvetljuje vprašanja organiziranih oblik delovanja
mladih v prostem času in o vlogi prostega časa
pri preprečevanju mladoletniškega prestopništva
ter o naravi organiziranih oblik preživljanja pro-
stega časa trdi, da je pri obravnavi zveze med pro-
stim časom in prestopništvom treba upoštevati,
da vzrok odklonskih pojavov pri mladih ni v
naravi prostega časa, temveč je treba vzroke iskati
v »neprostem« in nadzorovanem času, ki ga mlad
človek preživi v družbi, šoli in v dijaškem domu.
Vzroke odklonskosti je treba iskati v sami te-
meljni strukturi družbenih odnosov, ki se ohra-
njajo v vsakdanjih okoljih mladih. Gre za različne
vrste neenakopravnih in represivnih odnosov v
družini, šoli, dijaškem domu in drugod. Pri tem
imajo značilnosti prostega časa bolj vlogo spro-
žilca in olajševalca odklonskih vedenj kot pa vlogo
temeljnega vzročnega dejavnika.
Povsem drugačno vlogo pa ima prosti čas pri
preprečevanju odklonskega vedenja. Ker je to čas
zunaj institucionalnega nadzora in zahtev, je v
njem dana možnost razvijanja enakopravnejših
in svobodnejših odnosov med sodelujočimi.
Življenje v nerepresivnih odnosih vodi do raz-
strukturiranja obrambnih vedenjskih vzorcev in
notranjih prisil. Oblikuje avtonomno vedenje.
mladostnik se začne razvijati v smeri odgovorne,
samodeterminirane osebnosti, ki povratno deluje
na spreminjanje institucionalnih okolij.
Tak nazor o vlogi prostega časa pri prepreče-
vanju odklonskosti nima nič opraviti s kompen-
zacijsko teorijo prostega časa, po kateri je prosti
čas ventil za sproščanje napetosti, ki so se nakopi-
čile v neprostem času, da bi se človek pomirjen
vrnil v iste odnose, ki mu povzročajo te napetosti.
Pri takem razmišljanju rabi prosti čas ohranjanju
nespremenjenih odnosov v neprostem času. Ko
pravimo, da je sredstvo spreminjanja odnosov v
neprostem času, ne mislimo, da je prosti čas izklju-
čujoče podrejen temu smotru, ampak veliko bolj
na to, da je tako spreminjanje naravni rezultat
bolj sproščenega dogajanja v prostem času (do-
življajska pedagogika).
Ljudje, ki so imeli priložnost doživeti bolj ena-
kopravne, neposredne in svobodne odnose, bodo
bolj občutljivi za odnose, ki niso taki, in jih bodo
hoteli spremeniti. To seveda pomeni, da emanci-
pacijsko delo z mladino ni nikakršno jamstvo, da
se bodo mladostniki, ki jih je določen sistem ozna-
čil kot odklonske, podredili zahtevam tega siste-
ma, potem ko bodo »preventivno obravnavani v
prostem času«. Narobe, še jasneje bodo videli
njegove pomanjkljivosti. Hkrati pa bodo tudi svoj
odnos do sistema spremenili iz neozaveščeno
reaktivnega v bolj ozaveščenega, premišljenega
in konstruktivnega. Lažje se bodo samostojno od-
ločili, kam naj v prihodnje vlagajo svoje energije.
Prosti čas lahko bolje rabi tem namenom kot insti-
tucionalno nadzorovan čas.
Sintagma »organizacija prostega časa« se zdi
mnogim protislovna sama v sebi, ker jim je »or-
ganizacija« sinonim nesvobode in kontrole. Toda
dosledno vztrajanje pri stališču, naj bodo odnosi
in dejavnosti v prostem času spontani, enkratni,
neponovljivi, je v protislovju s poskusi, da bi z
97
MIRAN lURKO, MARA OVSENIK
mladimi v prostem času kaj počeli in jim tako
pomagali »priti k sebi«, v protislovju z vzgojo in
konča pri pristajanju na laissez-faire. To pa pripelje
k socialno-darwinisticni tezi, po kateri v zmešnjavi
sveta prežive sposobnejši. Ko se srečamo z od-
klonsko mladino, pomeni to, naj se »izvleče«,
kdor ima dovolj moči, kdor pa ne, naj propade.
Vprašanje, ali naj organiziramo prosti čas ali
ne, se torej umakne vprašanju, kako naj ga
organiziramo, da ne bi zatrli svobode, ki jo nosi.
Na spoznanjih o adolescenci kot razvojnem ob-
dobju v človekovem obdobju temelji Maksimo-
vičev(1991: 39) model psihološke primarne pre-
vencije (model PPP), ki izhaja iz individualno-
razvojnega razumevanja življenjske krize.
Najpomembnejša novost, ki nam jo prinaša
ta način mišljenja, je nov vidik gledanja na pro-
blematiko, ki zadeva duševno zdravje, pa tudi na
človekovo zdravje in bolezen nasploh. Njegovi
zagovorniki menijo, da morajo ljudje, ki se ukvar-
jajo s tem področjem, nameniti pozornost in vso
svojo dejavnost zlasti vprašanjem salutogeneze
(latinsko: zdravje, dobrobit) v nasprotju s pato-
genezo (latinsko: bolezen), ali pa še bolje, na njen
račun. Pod okriljem psihologije zdravja se razvija
primarno preventivno delovanje, ki se imenuje
»izobraževanje za zdravje« (Maksimovič (1991:
39). Glavni namen tega delovanja je ohranjati in
izboljševati zdravje posameznika, skupine in dru-
žbene skupnosti kot celote. Tako preventivno delo
ni več samo preprečevanje duševne bolezni oziro-
ma odklonskosti, temveč je boj za bolj kakovosten
način življenja ljudi v skupnosti.
Individualno razvojno razumevanje življenjske
krize pomeni poseben vidik gledanja na koncept
življenjskih kriz. Kriza je eden najpomembnejših
pojmov na področju duševnega zdravja. Krize ne
razumemo kot bolezen, pač pa kot kratkotrajno
stanje porušenega ravnotežja. Lahko jo razume-
mo kot stanje »med zdravjem in boleznijo«. To
je stanje zvišane ranljivosti človeka, v katerem
pa obstajajo enake možnosti za »skok v zdravje«
in za »padec v bolezen«. Kriza vedno pomeni pre-
kretnico, tveganje in možnost.
Vprašanje, ki je sedaj v ospredju pozornosti
zagovornikov tega modela, je: »Kako biti bolj
zdrav?« Gre za izboljšanje kakovosti življenja po-
sameznika, skupine in družbene skupnosti kot
celote. Pod »kakovostjo življenja« tu razumemo:
• Jasno doživljanje lastnih zmožnosti in sposo-
bnosti, kar hkrati pomeni sprejemanje odgovorno-
sti za lastno življenje in opiranje na lastne moči.
• Razširjeno paleto možnosti odzivanja na
duševno zdravje, ogrožajoče okoliščine, pri čemer
se posameznik ne le prilagaja, pač pa uporablja
tudi način, ki je razvojno koristnejši. To dosežemo
s strategijo »učenja za življenje«, kar pomeni pred-
vsem dvoje: spodbuditi ljudi k (zase in za druge)
boljšemu življenju in pomagati ljudem pri prema-
govanju zastoja lastne rasti in razvoja, pa tudi rasti
in razvoja skupine in družbe v celoti. Pri strategiji
»učenja za življenje« izobraževanja ne pojmujemo
zgolj kot učenje določenih dejstev in pridobivanje
konkretnih spretnosti. Pojmujemo jo predvsem
kot emotivno, čustveno izkušnjo, ki s seboj nujno
prinaša spremembe.
TIM
V vsaki skupini se srečujejo različni ljudje; vsak
ima lastna nagnjenja, zmožnosti in interese. Sku-
pinsko delovanje je lahko učinkovito, če znajo
člani skupine uskladiti lastne potrebe in cilje, last-
ne interese in hotenja s potrebami, cilji, interesi
in hotenji drugih. Pogosto je treba v skupini ali v
širši skupnosti reševati probleme, ki zadevajo vse
člane. Tedaj se mora skupina odločiti, kaj naj
stori, kakšno naj bo delovanje njenih članov. Na
splošno bi lahko razlikovali dva temeljna načina
odločanja v skupini: dogovarjanje in vodenje. »O
dogovarjanju govorimo tedaj, kadar imajo vsi
člani skupine enake možnosti in enak vpliv na
odločitev. Če so vsi enakega mnenja, odločitev in
dogovor seveda nista težavna« (Musek 1994: 63).
To se pa zgodi le redko. Zato se pri dogovarjanju
zatekamo k večinskemu odločanju. Značilen
primer takega odločanja je glasovanje: v skupini
je sprejeta tista odločitev, za katero je največ »gla-
sov«. V mnogih primerih, zlasti tedaj, ko želimo
ohraniti skupinske pravice manjšin in posamez-
nikov, pa je ustreznejša uporaba odločanja s so-
glasjem (konsenzom). Odločanje s soglasjem zah-
teva, da neko odločitev podprejo prav vsi člani
skupine; dogovarjati se je treba tako dolgo, dokler
odločitev ne bo sprejemljiva za vse. Zlasti v velikih
skupnostih in skupinskih organizacijah, ki morajo
učinkovati hitro in odločno, je dogovarjanje težko
izvedljivo. Odločanje v skupini tu navadno temelji
na vodenju.
»Za vodenje je značilno, da imajo določeni
posamezniki (lahko je tudi samo eden) več mož-
nosti, da vplivajo na odločitev, kakor drugi. Take
posameznike označujemo z izrazom vodja«
98
PROSTI ČAS IN MODERACIJA DELOVNE SKUPINE
(Musek 1994: 64). Vodenje skupine je sporno
vprašanje za mnoge skupine in je pogosto v sredi-
šču problemov. Dejansko vodstvo v skupini lahko
sovpada s formalnim vodstvom ali pa tudi ne - to
je, z osebo, ki ima naziv direktor, predsedujoči
ali kaj podobnega. »Vodstvo v ustvarjalni skupini
si prizadeva povezati delovni cikel, želje ljudi in
produkcijo nečesa novega ali koristnega. Vodenje
preide k tistim, ki lahko v določeni fazi kar največ
pripomorejo k procesu in ki imajo spretnosti in
znanje za konkretno fazo« (Randall 1988: 24).
Vodenje ima tri različne aspekte. Del vodenja
se nanaša na organizacijo, drugi del na proizvod-
njo in tretji na emocije. Včasih lahko vse tri aspe-
kte vodenja v določeni fazi združuje ista oseba:
organizacijo, proizvodnjo in vzdušje v skupini.
Pogosto lahko vidimo, da ena oseba vodi fazo
negovanja, druga fazo energiziranja, tretja pa fazo
sproščanja. V majhni skupini je taka delitev vo-
denja najverjetnejša. Včasih bodo različni ljudje
prevzeli različne vrste vodenja. Včasih pa se bo
na primer zgodilo, da bo kdo iz vloge produk-
cijskega vodje prešel v organizacijskega vodjo ali
iz organizacijskega vodje v emocionalno vodjo.
Vse je odvisno od takratnih potreb v skupini. Za
pojasnitev pojma vodstvene učinkovitosti posku-
šata Ovsenik in Ambrož (2000: 57) opredeliti
pojem spoznavne sposobnosti, ga umestiti v dru-
žbeni prostor in pri tem uporabiti načelo auto-
poiesis. Človek je bitje, ki je hkrati avtonomno in
odvisno od svojega okolja. Avtonomno oblikuje
lasten svet zaznav, lasten model razumevanja sve-
ta, ki je pogojen z njegovo strukturo. V tem smislu
je človek zaprt sistem. Ker pa se odziva na pertur-
bacije, ki jih sproža okolje, je hkrati odprt sistem,
ki je še vedno pogojen s svojo strukturo. To social-
no in strukturno spajanje z okoljem mu omogoča,
da si zgradi lasten svet zaznav, ki je pogojen z
njegovo strukturo in hkrati s kulturo okolja, v
katerem živi.
Proces iskanja sporazuma je mogoče razčleniti
tako z vsebinske kot z metodološke strani, zato
ga v teoriji različni avtorji precej različno opre-
deljujejo. Z vsebinske plati gre za dokazovanje,
oblikovanje predlogov različnih stopenj, za
posredovanje teh predlogov, presojanje predlogov
nasprotne strani, za povezovanje posameznih
predlogov v pakete, za mešetarjenje (»dam, če
daš«) in končno za oblikovanje sporazuma. Po
metodološki plati pa gre za prepričevanje, za po-
puščanje oziroma dajanje koncesij, za spraše-
vanje, uporabo taktik itn. V nadaljevanju bomo
opisali dokazovanje in prepričevanje s kombinira-
njem vsebinskih in metodoloških plati, kakor to
vidi Kavčič (1992: 106). Pogajanja lahko zastane-
jo že povsem na začetku. Zato je prvo vprašanje,
kako spraviti stranke v gibanje v smeri sporazuma.
Izhod iz te situacije je nakazovanje novih mo-
žnosti.
(a)	Nakazovanje novih možnosti je sredstvo
premoščanja argumentov ali dokončnih predlo-
gov, o katerih se ni mogoče pogajati. Dejansko
gre za namig nasprotni stranki, da smo priprav-
ljeni popuščati, ni pa še popuščanje. Je nekakšno
testiranje, kaj bi naredila nasprotna stran, če bi
mi...
(b)	Zdravilo za zastoje v pogajalskem procesu
je predlog. Če ne pričakujemo, da bomo kaj do-
bili, ne da bi kaj dali, potem moramo predlagati.
Posredovanje naših predlogov dokazuje našo
iniciativo, našo pripravljenost na rešitev konflikta.
Brez predlogov v pogajanjih ni napredka, več
predlogov pa omogoči napredovanje v pogajanjih.
Začetni predlogi so navadno podani že v otvo-
ritveni predstavitvi začetnih pozicij vsake stranke.
Pravilo je: nič dati, če za to nič ne dobim. Popuš-
čanje (dajanje) brez pogojev praviloma ni sprejeto
kot znak dobre volje, ampak kot znak slabosti,
pomanjkanja argumentov, nesposobnosti ipd.
Tako popuščanje nima prave vrednosti.
(c)	Krajše ali tudi daljše prekinitve pogajanj
so pogosto dobrodošle in so pomemben del poga-
jalskega procesa. Prekinitev omogoča: pregled in
predelavo novih informacij; ponoven premislek
o lastnih stališčih; ohladitev glav, če so pogajanja
postala prevroča; uskladitev v naši skupini, če so
se pokazali znaki razcepitve; če želimo dati na-
sprotni strani čas, da premisli in pretehta naše
predloge; če želimo nasprotni strani povedati, da
smo s svojim »ne« mislili resno; če pričakujemo
spremembo okoliščin, ki bi pomembno vplivale
na pogajanja.
(d)	Naša uspešnost pri pogajanjih se kaže tudi
v tem, koliko uspemo prepričati nasprotno stran
v pravilnost naših stališč, zahtev, predlogov. Pri
tem so bistvenega pomena seveda utemeljitve,
argumenti, dejstva. Vendar ne samo to. Prepriče-
vanje je tudi spretnost, način obnašanja, ki ga
nekateri že po naravi obvladujejo bolj kot drugi.
Vendar se prepričevalnega ravnanja da v veliki
meri naučiti.
Zaupanje ustvarjamo na eni strani z aktivnim
poslušanjem nasprotne strani, z izraženim inte-
resom za njene interese in potrebe (z vživljanjem
99
MIRAN lURKO, MARA OVSENIK
v »njihovo kožo«), na drugi strani pa z našimi
utemeljitvami in celotnim vedenjem. To seveda
ne pomeni, da bomo vedno uspešni. Če nasprotna
stran ne sprejema naše iniciative za skupno iska-
nje skupnih rešitev, morda dejansko ne želi spora-
zuma. Potem nam ne preostane drugega, kot da
pogajanja prekinemo. Kjer se pogajata dve stran-
ki, je treba računati na potrebe ene in druge. Nie-
reberg (1991: 69) je glede na stopnjo rizika in
stopnjo kontrole situacije izdelal model šestih
aplikacij teorije potreb v pogajanjih:
1.	pogajalec dela za zadovoljitev potreb nas-
protne strani;
2.	pogajalec pusti nasprotno stran, da dela za
zadovoljitev njegovih potreb;
3.	pogajalec dela za zadovoljitev lastnih potreb
in potreb nasprotne strani;
4.	pogajalec dela proti lastnim potrebam;
5.	pogajalec dela proti potrebam nasprotne
strani;
6.	pogajalec dela proti lastnim potrebam in
potrebam nasprotne strani.
Od 1. do 6. stopnje se povečuje tveganje, manj-
ša pa pogajalčeva kontrola dogajanja. Informacije
nam omogočajo pravilno ravnati med pogajanji.
Informacije so moč (Strniša 1994: 26). Tisti, ki
je bolje obveščen o predmetu pogajanj, ima pred-
nost pred slabše obveščenim. Zato je treba obve-
ščenosti pri pogajanjih posvetiti veliko pozorno-
sti. Informacije, ki jih koristno uporabimo, ne
zbiramo le pred pogajanji. Veliko lahko izvemo
tudi med pogajanji, zlasti od nasprotne strani.
Poslušamo in opazujemo, kaj govori, kakšen jezik
uporablja, kako se vede, kakšna je njena never-
balna komunikacija. Glede na vsebino, ki jo je
treba zbrati pred pogajanji, ločimo naslednje
informacije: informacije o predmetu pogajanj, o
nasprotni strani, o pristojnosti pogajalskih part-
nerjev in o prejšnjem odnosu med pogajalskima
stranema. Nierenberg (1991: 13) poudarja osnov-
ne elemente pogajanja. Ljudje, soočeni drug z
drugim, reagirajo na svojstven način, zato je po-
znavanje človeškega vedenja izredno pomembno
za vsako pogajanje. Pogajalci, ki so se pripravili
na pogajanje, so opravili svojo domačo nalogo in
zato imajo prednost v igri. Uspeh pogajanj je odvi-
sen od osebnih izhodišč pogajalca in od ocen izho-
dišč nasprotne strani. Tu v igro vstopijo tehnike
in strategije pogajanja. Prepoznavanje in zadovo-
ljevanje potreb je bistven element metode poga-
janj. Vsaka pogajalska stran ima potrebe, direktne
in indirektne, ki jih želi zadovoljiti. Pogajanje je
uspešno, kadar ugodi tudi potrebam nasprotne
strani. Če so te potrebe zanemarjene, so pogaja-
nja neresna, pri čemer eden dobi in drugi zgubi
- tako zgubita obe strani. Možnost posredništva
v pogajanjih je tako pomembna, da se predstavlja
kot posebna strateška točka. Včasih je učinkovi-
teje prepustiti posredniku, da se pogaja v vašem
imenu. Tako se lahko izognete zadržkom člove-
škega faktorja in so pogajanja resnično osredoto-
čena samo na posel. Težko se je pogajati s člove-
kom, s katerim niste v dobrih odnosih. Posrednik
to premosti, in ker ni vpleten v problem, se lahko
pogaja bolj sproščeno in trezno.
Obnašanje skupin je lahko popolnoma kaotič-
no, lahko pa ga z organiziranjem povzdignemo
do popolne urejenosti, ki zagotavlja uspeh. Vse
bolj postaja očitno, da so skupine najuspešnejše,
če jih uspemo oblikovati v produktivnejše enote,
ki jih imenujemo time. Nekateri vodje z enakim
številom ljudi, ki opravljajo podobne naloge, in z
enako tehnologijo bistveno zvečajo produktivnost
dela tako, da ustvarijo delovno ozračje, v katerem
so ljudje pripravljeni dati od sebe maksimum, ker
delajo skupaj z drugimi v timih.
Lastnosti, ki označujejo tim, je Maddux (1992:
11) opisal takole: Člani spoznavajo svojo medse-
bojno odvisnost in vedo, da so osebni in tematski
cilji najuspešneje doseženi z vzajemno pomočjo.
Ne izgubljajo časa s prepiri o tem, kam spada
določeno »specializirano« delo, niti se ne posku-
šajo osebno okoristiti na račun drugih. Člani
sprejmejo delo za svojo »last« in združijo svoje
moči, ker so zavezani istemu cilju, ki so ga sami
pomagali postaviti. K uspešnosti organizacije
prispevajo z izvirnostjo, talentom in znanjem, kar
omogoča boljše doseganje ciljev tima. Delajo v
ozračju zaupanja, drug drugega spodbujajo, da
prosto izrazijo svoje mnenje, predloge, občutke
ali nesoglasja. Vprašanja so dobrodošla. Člani si
prizadevajo za odprto in pošteno komunikacijo.
Trudijo se, da bi razumeli stališče drugih. Spod-
bujajo druge, da razvijajo svojo usposobljenost
in da tisto, kar so se naučili, uporabljajo tudi pri
delu. Tim jih pri tem povsem podpira. Člani pri-
znajo konflikt za normalen pojav v medčloveških
odnosih (Ovsenik: 1991 ). V takih primerih vidijo
priložnost za nove rešitve in kreativnost. Trudijo
se hitro in konstruktivno razrešiti konflikt. Sode-
lujejo pri odločitvah, pomembnih za tim. Razume-
jo, da mora vodja sam sprejeti končno odločitev,
če se tim ne more odločiti ali če je treba hitro
ukrepati. Cilj je vedno le uspešnost tima in nikoli
100
PROSTI ČAS IN MODERACIJA DELOVNE SKUPINE
skladnost z mnenjem šefa. Če vodja sam timskega
dela ne vrednoti visoko, se mu ga ne bo posrečilo
vpeljati. Koncept timskega dela terja od nas zave-
sten trud, preden ga v praksi razvijemo, in ne-
prestano skrb, da stvar teče; toda skrb in trud se
bogato obrestujeta. Elaker (1997: 5) trdi, da so
timi brez dvoma ena bolj konkretnih in razširjenih
oblik interdisciplinarnega sodelovanja. Pri tem
gre prav za to, da se ljudje zberejo in poskusijo
kaj početi skupaj, se vprežejo v delo, da bi dosegli
skupni cilj. Možina (1994: 601) pravi, da lahko
skupino enostavno opredelimo kot dva ali več
posameznikov, ki se srečujejo zaradi pomembnih
zadev. Če pet ljudi čaka na vstop na igrišče, še ne
moremo reči, da gre za skupino, četudi morda
izmenjajo nekaj besed. Če teh pet začne priprav-
ljati teren za igranje in si pri tem razdelijo delo,
pa že lahko rečemo, da so skupina. Če bi sestavili
moštvo, npr. za košarkaško tekmo proti drugemu
moštvu, in bi začeli igrati, pa bi lahko dejali, da
gre za tim. Tim je skupina, za katero je značilno,
da njeni člani sodelujejo pri odločanju in v med-
sebojni pomoči pri opredeljevanju in doseganju
ciljev. Iz tega izhaja, da so vsi timi skupine, niso
pa vse skupine timi. Eerjan (1996: 55) definira
tim kot »delovno skupino, sestavljeno iz dveh ali
več oseb, ki ima opredeljeno specifično delovno
nalogo ali cilj; za izvedbo te naloge oziroma za
doseganje tega cilja so člani tima skupno odgovor-
ni na podlagi notranje samokontrole in vzpostav-
ljanja posebne notranje klime, ki jo karakterizira
visoka pripadnost skupnemu cilju, visoka ko-
operativnost in visoki delovni standardi«. Brajša
(1991: 87) prek sedmih lastnosti celovito in natan-
čno opiše pojem tima: (a) Tim je formalna sku-
pina, kar pomeni, načrtno formirana skupina, ki
svojim članom nalaga določene naloge in meje,
zahteva ukazano delo - disciplino, (b) Tim je mala
primarna skupina z omejenim številom članov,
ki omogoča direktno komunikacijo. Skupina je
tudi zaprta, kar pomeni, da jo skoz člani, izbrani
ob formiranju tima, (c) Struktura tima je usklajena
z naravo postavljenega problema. V timu sodelu-
jejo strokovnjaki različnih profilov, osebnih in
drugih potencialov. Tim je harmonično uglašen
orkester strokovnjakov komplementarnih znanj,
ki so potrebna za reševanje problema, (d) Tim je
k skupnemu cilju usmerjena skupina strokovnja-
kov. Jasno definiran in od članov postavljen skup-
ni cilj je »prvi organizator«, ki združuje posamez-
ne in skupne dejavnosti, (e) Osebna zavzetost čla-
nov tima kaže na dejstvo, da v timu ne sodelujejo
brezosebni profesionalci, ampak predvsem ljudje
- osebnosti. Medsebojni odnosi ključno zaznamu-
jejo tudi učinkovitost tima, (f) Posebna kvaliteta
interpersonalnih odnosov, ki sestavljajo »dušo
tima«, (g) Tim izraža enotnost: skupnost duha in
akcije.
Zakaj bi hoteli svoje delo na področju social-
nega dela opravljati kolektivno? Elaker (1997: 5)
odgovarja z dvema odgovoroma. Prvi je, da so
timi v korist uporabnikom, saj zadovoljujejo zelo
kompleksne potrebe. Službe socialnih storitev lah-
ko razgrnejo kompleksne življenjske situacije, s
katerimi se ne more ukvarjati en sam strokovnjak;
pri tem moramo upoštevati še naraščajočo specia-
lizacijo strokovnih služb. Drugi odgovor je, da
so timi v prid tudi strokovnjakom. Time potrebu-
jemo zaradi delitve dela in porazdelitve moči. Ko
tim multidisciplinarno oceni posameznega upora-
bnika, se kaj lahko pokaže, da bi bil čas, potreben
za vse oblike zdravljenja in obravnav, predolg.
Timsko delo je torej priložnost za strokovnjake,
da se soočijo z dejstvom, da je uporabnikov čas
omejen, in to ugotovitev koristno uporabijo -
določijo prioritete in uskladijo svoje dejavnosti.
Se ena prednost timskega dela za strokovnjake
se kaže v odnosih moči med različnimi poklici.
Različni poklici vstopajo v time z različnimi stop-
njami moči, tako glede na zakonske kompetence
kot tudi glede na status in usposobljenost. Tim
deluje kot ekipa enakopravnih članov (strokov-
njakov). Treba je paziti, da ne pride do domini-
ranja ene od strok, ki bi tim izrabila kot orodje
za kolonizacijo drugih poklicev. Se slabše pa je v
primeru, da je stranka tista, ki je obsojena na
največjo nemoč. Vodje timov imajo drugačen stil
vodenja kot vodje, ki se zadovoljijo z delom sku-
pin. Stilu vodenja dajejo pečat življenjske izkušnje
in z leti pridobljene vrednote. Madduxovo (1992:
13) primerjavo skupinsko usmerjenega vodenja
in timsko usmerjenega vodenja predstavlja tabela.
Kralj (1999: 177) vidi prednosti timskega od-
ločanja v večjem znanju, različnih načinih dela,
sprejemljivosti za skupne rešitve in boljšem razu-
mevanju odločitev. Slabe strani pa v morebitni
konformnosti (skupinsko mišljenje - group think-
ing), prevladi vpliva posameznika (zlasti vodje),
prezrtju ciljev in preveliki porabi časa za problem,
ki ga more rešiti posameznik. Nastanejo pa lahko
tudi težko obvladljivi spori (konflikti). Pogoj za
reševanje konflikta je ustvarjanje ustrezne klime.
Konflikt namreč nima le negativnih lastnosti,
temveč tudi pozitivne, in zavedati bi se morali
101
MIRAN JURKO, MARA OVSENIK
Skupinsko in teamsko usmerjeno vodenje
SKUPINSKO USMERJENO VODENJE
Neprestana skrb vodje za doseganje operativnih
ciljev zaviralno vpliva na razmislek o tem, kako
bi pri organiziranju dela še pospešili prispevek
članov k uspehu skupine.
Vodja občutljivo reagira predvsem na stališča
višjih in enakovrednih delavcev. Zdi se mu, da je
najlažje, če ukrepa tako, kot misli večina.
Vodja je le v določeni meri pripravljen vključiti
člane v načrtovanje in jih pritegniti k reševanju
problemov.
Ima odklonilno stališče in ne zaupa sodelavcem,
ki delo poznajo bolje od njega.
Skupinsko reševanje problemov ima za zgubo
časa, kar naj bi za vodjo pomenilo tudi odpoved
odgovornosti za delo drugih.
Preverja informacije in komunicira s člani le toli-
ko, kolikor je treba in kolikor želijo sami vedeti.
Ne meni se za konflikte med člani skupine in z
drugimi skupinami.
Včasih počasi priznava tudi uspehe posameznika
ali skupine.
Včasih spremeni skupinski dogovor, da bi
ustregel osebnemu interesu.
TEAMSKO USMERJENO VODENJE
Operativne cilje poskušajo presegati. Gre za
vizijo o tem, kaj lahko ljudje kot tim dosežejo.
Vse prežema isti pogled in primerno temu tudi
operativno deluje.
V večini odnosov s sodelavci se vodja zelo
angažira. Goji osebni stil in spodbuja osebno
pobudo in delovanje. Člane zna navdušiti za
timsko delo in vzajemno pomoč.
Ljudi zelo lahko vključuje v delo in jih angažira.
Zato drugi zelo lahko spoznajo priložnost, ki se
jim ponuja s timskim delom. Članom dovoli, da
delo samostojno opravijo.
Išče ljudi, ki želijo odlično opravljati svoje delo
in so s sodelavci pripravljeni konstruktivno
sodelovati. Sam je pobudnik in pospeševalec
takega obnašanja.
Timsko reševanje problemov ima za odgovornost
vseh članov tima.
Komunicira vsestransko in odprto. Vprašanja so
dobrodošla. Hkrati dovoli, da člani tima informa-
cije tudi po svoje »prefiltrirajo«. Posreduje v
konfliktu, preden postane za tim škodljiv.
Zelo se trudi, da se uspeh posameznika ali skupi-
ne predstavi v pravem času na primeren način.
Drži obljubo in to pričakuje tudi od drugih.
predvsem teh. Lipičnik (1998: 264) navaja kar
sedem pozitivnih lastnosti konflikta, ki bi jih
kazalo izkoristiti kot priložnosti pri ustvarjanju
prihodnosti: kaže na probleme, zahteva rešitve,
izhaja iz različnih interesov, je izhodišče za spre-
membe, utrjuje skupino, vodi do novih spoznanj,
odpravlja stagnacijo. Kralj (1999: 177) opredeli
konflikt kot situacijo, v kateri si udeleženci ali
skupine udeležencev nasprotujejo. To je sprva
normalna posledica interakcij. Spet pa smo pri
različnih interesih udeleženih. Spori nastajajo v
timu zaradi različnih interesov in na njih zasno-
vanih ciljev. To lahko pripelje tudi do razlik, kako
naj bodo cilji doseženi.
Klimo v skupini Ovsenik in Ambrož (2000:
228) opredelita kot vzdušje, v katerem člani sku-
pine delajo in sledijo skupnim ciljem. Klima ima
svojo osnovo v čustvih, zato je hitro spremenljiva
in težko obvladljiva. Dobra klima v skupini je v
podporo vodji, skupnim ciljem in daje ustvarjalni
naboj za reševanje problemov. Dobra klima ne
pomeni, da so vsi srečni in zadovoljni. Pomem-
bnejše je to, da so skupni cilji dovolj jasni vsem,
da jih sprejemajo in da poznajo svoje sposobnosti
in sposobnosti svojih sodelavcev. Vodja ima pri
tem dejavno vlogo, zlasti pri pojasnjevanju skup-
nih ciljev in pri motivaciji sodelavcev za skupni
cilj. Za občutek vodje, da ima okoliščine pod nad-
zorom, sta pomembna dva dejavnika: (a) pripad-
nost članov skupine skupnemu cilju in (b) pod-
pora nadrejenemu vodji. Dobro klimo v skupini
zaznamo kot doseganje ciljev skupine, ko vodji
102
PROSTI ČAS IN MODERACIJA DELOVNE SKUPINE
ni treba uporabiti formalne avtoritete ali ko for-
malno avtoriteto člani skupine sprejemajo kot
nekaj samoumevnega.
Carnegie (1995: 81) pravi, da je za uspešnost
tima potrebna sodelujoča skupina in sposoben
voditelj. Ne moremo na vrat na nos združiti nekaj
posameznikov - čeprav so izjemno nadarjeni -
in pričakovati, da bodo sijajno sodelovali. Sku-
pina, v kateri so zbrani sami izjemni talenti, je
zelo redko izjemno uspešna. V njenih članih je
preveč egoizma. Ko morajo ti talenti sodelovati
kot del celote, jim pogosto spodleti.
Kakšno vlogo imajo vodje na informativnih
in posvetovalnih sestankih, ter na sestankih, kjer
skupno odločajo, nam okvirno ponazarja tale
skica (Valentinčič 1974: 13):
informiranje	posvetovanje	odločanje
delež vo	dje delež ski	ipine
Rozman (1993: 212) trdi, da je vodenje tima
predvsem usmerjanje delovanja članov tima k
doseganju postavljenega cilja. Pri vodenju tima
moramo biti pozorni zlasti na oblikovanje komu-
nikacij, motiviranje in nadzor. Ovsenik (2000:
266) ugotavlja, da vsi vodstveni modeli gradijo
kompleksno podobo vodenja: vpliv osebnosti
(osebnostne teorije), vpliv vedenja (vedenjske
teorije), vpliv osebnosti v socialnem spoju z oko-
ljem (kontingenčne teorije), vpliv kognitivne in
osebnostne zrelosti (situacijske teorije), vpliv mo-
tivov in pričakovanj (motivacijske teorije), vpliv
sodelovanja v odločanju (participativne teorije),
vpliv osebne privlačnosti in sposobnosti (trans-
akcijske teorije), vpliv legitimnosti in ugleda vodje
(teorije pripisanih lastnosti). Tako je učinkovitost
vodenja odvisna od potreb, motivov, vrednot,
osebnosti, vedenja, samopodobe, privlačnosti
(karizme), sposobnosti, legitimnosti in ugleda.
Seveda pa na končni sinergetični učinek vplivajo
tudi okoliščine. Pomembna je vloga vsakega
člana, ključna vloga pa pripada vodji, ki mora najti
načine, da bodo člani čimbolj sinergično sode-
lovali. Sinergija pomeni, da člani drug drugemu
pomagajo, tako da je končni dosežek več kot goli
seštevek prispevkov posameznih članov. Sinergija
je skupno delovanje, sodelovanje, dajanje pomoči,
medsebojno razumevanje in zaupanje pri uskla-
jevanju prispevkov posameznih članov v neki
dejavnosti k postavljenim ciljem in želenim rezul-
tatom. Tim, ki je sinergičen, poveča učinkovitost,
ker globoka medsebojna prepletenost članov
pripelje k večji moralni odgovornosti za uspeh
pri delu.
Za kakovost delovne skupine Kavar Vidmar
(1995, 31) pravi, da je najbolj odločilno delo, ki
ga člani opravljajo; gre za izziv vsebine dela. Delo
je v dvojnem smislu sredstvo in cilj. Cilj je v obje-
ktivnem smislu obvladovanja narave kot produkta
(ustvarjena narava) in družbenih (medosebnih)
odnosov, v subjektivnem smislu pa je oseb-
n(ostn)a samoafirmacija in samorealizacija, t. j.,
obvladovanje lastne narave.
Timska oblika organizacije dela ni oblika, ki
morda kar avtomatično zagotavlja učinkovitost.
Take oblike organizacije dela sploh ni. Timsko
delo je bolj razvita, bolj zahtevna in zato tudi bolj
občutljiva oblika. Veliko je dejavnikov, ki delujejo
proti uspešnosti timov, zato je potrebna nenehna
zavestna skrb za ohranjanje in razvoj tima. Pre-
učevanje delovanja uspešnih timov je odkrilo
nekaj dejavnikov, ki odločajo o učinkovitosti
timov. Različni avtorji jih nekoliko različno opre-
deljujejo, vendar so ključni naslednji: ( 1 ) jasen in
navdušujoč cilj, (2) struktura, ki ustreza nalogi,
(3) kooperativna klima, (4) usposobljeni člani, (5)
spodbudno vodenje in (6) zunanja podpora in
priznanje. Tri vrste pričakovanj so, ki so tipična
za uspešne time, in sicer: (a) Kaj člani tima pri-
čakujejo od vodje? (b) Kaj lahko vodja pričakuje
od članov tima in člani drug od drugega? (c)
Vzdušje, v katerem poteka odločanje v timu, mora
biti podporno.
Vila (1994: 124) navaja tri faktorje, ki vplivajo
na uspešnost skupine:
(1)	Faktorji, povezani z ljudmi: osebno zado-
voljstvo pri delu, medsebojno zaupanje in timski
duh, dobra komunikacija, malo nerešenih kon-
fliktov in bojev za moč, malo groženj, varnost
zaposlitve.
(2)	Faktorji, povezani z organizacijo: organi-
zacijska stabilnost in varnost zaposlitve, angaži-
rano in podpirajoče vodstvo, ustrezna nagrada
in priznanje za uspehe, stabilni cilji in prioritete.
(3)	Faktorji, povezani z nalogo: jasni cilji in
direktive, jasni plani izpeljave, ustrezno tehnično
usmerjanje in vodenje, avtonomija in profesio-
nalni izziv, izkušeno in kvalificirano osebje tima.
103
MIRAN lURKO, MARA OVSENIK
angažiranje tima in jasnost projekta.
Rezultat vsega tega bi moral biti: uspešno izva-
janje delovne naloge, inovativne ideje, doseženi
cilji, prilagodljivost spremembam, visoka osebna
in timska pričakovanja, visoke ocene s strani
vrhovnega vodstva organizacije.
Možina (1994: 612) pravi, da je značilno za
učinkovito skupino, ki deluje in dosega rezultate,
naslednje:
(a)	Člani vedo, zakaj je bila skupina formirana.
(b)	Člani se strinjajo s postopki za odločanje.
(c)	Člani si zaupajo in so odkriti v medsebojnih
odnosih.
(d)	Člani so se naučili, da dajejo in sprejemajo
pomoč v znanju in podobnem.
(e)	Člani imajo občutek, da so samostojni,
hkrati pa, da so povezani drug z drugim.
(f)	Člani sprejemajo nasprotja in so jih pri-
pravljeni reševati.
(g)	Člani pristajajo na možnost, da se delo-
vanje skupine nenehno izboljšuje.
(h)	Člani so skupaj z vodjo usmerjeni k ciljem,
rezultatom.
Če katera ali več teh značilnosti manjka, je
večja verjetnost, da bo skupina bolj ali manj
neučinkovita.
Pri ustanavljanju tima Rozman (1993: 211)
navaja vprašanja, s katerimi želimo zagotoviti
lastnosti članov tima, ki bodo pozitivno vplivale
na delovanje tima:
(a)	Ciljna usmerjenost. Ali si kandidat pri delu
prizadeva doseči določen cilj ali pogosto menjava
poklic in službe. Kakšne ciljne predstave ima.
(b)	Samozavest. Kakšen je njegov pristop - aro-
ganten ali ponižen. Kako se odziva na nenavadna
vprašanja. Ali se precenjuje ali podcenjuje. Ali je
realist, ali postavlja razumne pogoje.
(c)	Sposobnost komuniciranja. Ali ima spo-
sobnost poslušanja, postavlja vprašanja. Kako se
izraža - pisno, ustno.
(d)	Sposobnost integracije. Ali je individualist
ali član društev. Kakšni so njegovi odnosi s sode-
lavci, prijatelji in nadrejenimi. Ali je družaben.
(e)	Delavnost in energija. Ali je pripravljen tudi
v prostem času prevzeti dodatne naloge. Zakaj
želi sodelovati v timu. Kakšne obveznosti je do
sedaj sprejemal.
(f)	Zunanji videz. Kako je oblečen. Kako se
obnaša.
(g)	Zdravstveno stanje. Kakšno je njegovo
zdravstveno stanje. Ali se ukvarja s športom.
(h)	Lojalnost in pokončnost. Kako se izraža o
svojem dosedanjem nadrejenem. Ali izdaja po-
slovne skrivnosti. Ali zanika svoje potrebe.
(i) Prenašanje psihične obremenitve. Kako
rešuje večje probleme. Kako se odziva na kritiko.
Kako sprejema poraze.
(j) Pripravljenost za mnenje. Ali se udeležuje
izobraževalnih oblik, kaj bere. Katere interese
ima, ali sega njegov interes tudi zunaj stroke.
Pri izbiri članov postaja vse pomembnejše tudi
njihovo medsebojno dopolnjevanje. Ovsenik in
Ambrož (2000: 228) navajata naslednje dejav-
nike, ki vplivajo na uspešnost skupine: klima v
skupini, s pravili podprta delovna naloga in polo-
žajna moč vodje. Možina (1994: 535) pa poudarja
naslednje situacijske dejavnike, ki vplivajo na
uspešno vodenje timov: osebne značilnosti vodje,
zrelost članov v skupini, potrebe članov, odločanje
v skupini, odnosi med člani in vodjo, vir moči
vodje, zapletenost dela in nalog.
Pojma moderacija in moderator danes poznajo
vsi: na televiziji, radiu, na prireditvah. Moderacija
pa je prodrla tudi v vsakdan podjetij, zavodov,
ustanov. V zadnjih desetletjih so nastale nove
predstave, kako je treba voditi ljudi in kako ljudje
želijo biti vodeni, pa naj gre za sodelavce v delovni
skupini, za člane projektne skupine ali za udele-
žence posvetov (razreševanje problemov). Od
vodje danes ne pričakujemo, da bo povedal, kaj
je prav in kaj ne, ne da bi za mnenje vprašal tudi
tiste, ki jih ta njegova odločitev zadeva. Narobe,
v skupini mora dopustiti, da sama odloča; naj-
manj, kar lahko stori, je to, da v svoje odločitve
vključuje njeno znanje, predstave in zamisli.
Metoda, ki vsakemu vodji pripomore k izpolnitvi
te zahteve, je moderacijska metoda. V prvotnem
smislu pomeni moderacija umerjanje, uravna-
vanje. V moderacijski metodi je sinonim za (a)
značilno vedenje voditelja/moderatorja, (b) delo
po določeni metodologiji, (c) uporabo posebnih
pripomočkov in materialov. Moderacijska metoda
(Seifert 1996: 76) se danes uporablja za kvalitetno
delo krožkov, za delo v učnih skupinah, za delo v
skupinah sodelavcev, pa tudi pri izvedbi delavnic,
sestankov projektnih skupin, posvetov in po-
dobno. Seifert (1996: 76) opredeljuje modera-
torja kot
vodja ali vodja skupine. Za njegov stil vodenja
skupine je značilno posebno vedenje, ki ga
poseduje ali si zanj prizadeva. Sebe vidi v vlogi
pomočnika skupine. Ne izraža tega, kaj je po
njegovem mnenju prav in kaj ne, kaj je treba
104
PROSTI ČAS IN MODERACIJA DELOVNE SKUPINE
narediti in kaj ne, temveč skupini pomaga, da
dela z lastno odgovornostjo. To pomeni, da
rešitve problemov in vprašanj najde skupina
sama in tudi sama odloča o primernih ukrepih
za rešitev problema. Vodja tudi ve, da ne ve
vsega najbolje. Moderator je strokovnjak za
metode, ne pa strokovnjak za vsebine. Njegova
naloga je skrb za to, da je skupina zmožna
delati in bo to tudi ostala. Odgovoren je za to,
da skupino pripelje do rezultata, ne pa za
njegovo vsebinsko kvaliteto. Poleg obvladanja
tehnik/metodike moderacije mora moderator
obvladati še vodenje skupinskega procesa.
Pri tem je pomembno upoštevati tole: (a)
zavedati se svojega delovanja na druge, (b) biti
strokovnjak za metodiko, ne za vsebino, (c) če je
mogoče, moderirate v dvoje, (d) izjema potrjuje
pravilo. Za uspeh moderacije je dobra priprava
odločilnega pomena. Za temeljito delo je treba
upoštevati naslednje štiri vidike: vsebinsko pri-
pravo, metodično pripravo, organizacijsko pri-
pravo in osebno pripravo.
Jus (2000: 69) opredeli moderatorja takole:
Moderator je človek, ki obvlada metodo vred-
nostne analize, uživa zaupanje upravnega in
strokovnega vodstva podjetja, med člani delov-
ne skupine nima nadrejenih ali direktno pod-
rejenih sodelavcev, obvladuje tehnike vodenja
razprav, zna ustvariti potrebne pogoje za uspe-
šno skupinsko delo in navadno ni profesio-
nalno vezan na eno izmed področij, iz katerih
so člani delovne skupine.
Pomembna moderatorjeva naloga je ustvariti
vzdušje, kjer se sprošča ustvarjalnost. Običajno
je delovna skupina sestavljena iz petih do devetih
članov. V delovno skupino moderator izbere take
ljudi, od katerih lahko pričakuje kooperativnost,
konkretno razmišljanje, abstraktno razmišljanje,
delavnost in zavzetost, brezkompromisnost v iz-
ražanju idej in sposobnost realnega in objektiv-
nega odločanja. V delovni skupini je treba orga-
nizirati ustvarjalno mišljenje in omogočiti, da lah-
ko člani popolnoma izkoristijo svoje sposobnosti
reševanja problemov. Kakor se človek uči, tako
je navajen tudi kreativno razmišljati in svobodno
delati. Tako učence kakor ustvarjalce je mogoče
razporediti v štiri tipične skupine: izvrševalec,
sanjač, mislec in postavljalec odločitev.
Mayer (1991: 71) in raziskovalci nizozemskega
Philipsa, s katerimi je raziskoval uporabnost
ugotavljanja Kolbovega stila mišljenja, so v tem
sodelovanju tudi izkustveno potrdili naslednje
klasifikacije mišljenjskih tipov ljudi:
(1)	Odločevalec [accomodator). Osebnostne
lastnosti: usmerjenost v strokovno delo, ožji stro-
kovni interesi, čustvena zadržanost, smisel za vo-
denje. Prednosti: deduktivno mišljenje, načrtova-
nje in odločanje, usmerjenost k tveganju. Slabosti:
rešuje tudi neustrezne probleme. Če ga ni v sku-
pini, delo ni ciljno usmerjeno, udeleženci se ukvar-
jajo z nepreverjenimi idejami. Tipični predstav-
niki med poklici so socialni poklici, managerji.
(2)	Sanjač {diverger). Osebnostne lastnosti: us-
merjenost k ljudem, čustvena ekspresivnost, pest-
rost interesov. Prednosti: žive predstave, bujna
domišljija, zavedanje pomenov in vrednot, diver-
gentno mišljenje, sposobnost animiranja skupine.
Slabosti: neodločnost. Če ga ni v skupini, je pro-
blem slabo definiran, ni vizije, ni velike produkcije
idej, skupina se začne nagibati k negativnemu
razmišljanju. Tipični predstavniki so umetniki.
(3)	Mislec {assimilator). Osebnostne lastnosti:
usmerjenost vase, čustvena impresivnost. Pred-
nosti: induktivno mišljenje, tvorba teoretskih mo-
delov, učinkovito logično sklepanje. Slabosti: irele-
vantnost prakse. Če ga ni v skupini, ni pravega
koncepta razmišljanja, skupina se vrača na neus-
trezna izhodišča. Največ jih najdemo med nara-
voslovnimi znanstveniki, matematiki.
(4)	Izvajalec {converger). Osebnostne lastnosti:
kooperativnost, neučakanost. Prednosti: usmer-
jenost v prakso, konvergentno mišljenje, usmer-
jenost k cilju. Slabosti: aktivnost tudi v napačni
smeri. Če ga ni v skupini, je delo počasno, ni
opravljeno pravočasno in ni izrazito usmerjeno
k cilju. Tipični predstavniki so tehnični poklici,
inženirji ipd.
Moderacijo delimo na več delov. Klasičen po-
tek je sestavljen iz šestih korakov: pristop, zbira-
nje tem, izbor tem, obravnavanje tem, načrtovanje
ukrepov in zaključek. Moderator je strokovnjak
za metode. Njegova naloga je, da skrbi za aktivno
delo skupine. Moderator odgovarja za to, da
skupina »pridela« rezultat. Poleg vizualizacije, ki
je osrednja metoda moderacije, je na prvem me-
stu tudi tehnika spraševanja. Umetnost spraševa-
nja sodi namreč k »osnovni opremi« moderatorja.
Moderator ni strokovnjak za vsebine. Svoje nalo-
ge zato tudi ne more obvladati z dajanjem izjav
in odgovorov, temveč s spraševanjem. Vprašanja
omogočajo: vključevanje vseh udeležencev, raz-
105
MIRAN lURKO, MARA OVSENIK
krivanje vedenja članov skupine, usklajevanje
delovnih korakov, razjasnjevanje razpoloženja in
vzpostavljanje skupinskega dogovora. Za mode-
ratola je osnovnega pomena, da obvlada najpo-
membnejše vrste vprašanj, da bi lahko sam dobro
spraševal in samozavestno obvladal vprašanja iz
skupine. Moderator je strokovnjak za metodiko
in vodenje procesa. Njegova naloga je vodenje
skupine. Pomaga ji, da postane aktivna in taka
ves čas srečanja tudi ostane. To lahko doseže tako,
da vodi metodično brezhibno in da vešče usmerja
emocionalni proces skupine. Emocionalno doga-
janje ni odvisno le od korakov moderacijskega
cikla, temveč sledi svoj lastni ritem, ki nevidno
poteka »pod površino«. Naloga moderatola je,
da skupini pomaga sinhronizirati faze modera-
cijskega cikla z emocionalnimi fazami. Fazam
moderacijskega cikla (pristop, zbiranje tem, izbor
tem, obravnavanje tem, načrtovanje ukrepov in
zaključek) se priključijo emocionalne faze: faza
orientacije, delovna faza, zaključna faza.
vpliva na oceno inventure skupine, ki jo oprede-
ljujejo doživljanje, podoba, sodelovanje in vizija
skupine. Obstaja statistično pomembna razlika
med višino ocen o inventuri skupine domske
skupnosti pred in po uvajanju timskega načina
dela domske skupnosti.
Н^ : Moderacija domske skupnosti vpliva na
večjo uspešnost skupine, ki se kaže v namenu,
pooblastilih, komunikaciji in odnosih, fleksibil-
nosti, optimalni produktivnosti, prepoznavanju
in sprejemanju ter morali skupine. Obstaja statis-
tično pomembna razlika med višino ocen o uspeš-
nosti domske skupnosti pred vpeljavo timskega
načina dela domske skupnosti in po njej.
METODOLOGIJA
Osnovni pristop je pretežno akcijsko raziskovanje
in deloma evalvacijsko raziskovanje. Akcijsko
raziskovanje rešuje problem prenašanja znanja v
Faze moderacijskega cikla in		emocionalne faze (Seifert 1996: 86):	
1 pristop	2 zbiranje	3 4 5 izbor obravnavanje načrtovanje	6 zaključek
orientacija		delo	zaključek
PROBLEM
S ciljnim timskim vodenjem konkretne delovne
skupine (domske skupnosti) in z usposabljanjem
članov za proizvajanje idej ter vodenje in izvajanje
akcij lahko pričakujemo večje zadovoljstvo vseh
dijakov v domu. Preizkušali smo uspešnost vpe-
ljave timskega dela kot oblike metode dela social-
nega dela. Rezultati naj bi prispevali k uveljav-
ljanju te oblike animacije prostega časa v drugih
dijaških domovih in v širšem družbenem okolju,
utrjevali uveljavljanje timskega dela v socialnem
delu in prispevali k izboljšanju sodelovanja so-
cialnih delavcev v raznih delovnih timih, kjer se
srečujemo z drugimi strokovnimi delavci.
Pri oblikovanju hipotez smo se opirali na teo-
retska izhodišča, svoja opažanja in predvidevanja
in na prakso dela v konkretnem dijaškem domu:
Hq : Pred in po moderaciji (učenje in vodenje)
domske skupnosti ni razlik v ocenah inventure
in uspešnosti skupine.
HI : Moderacija domske skupnosti ugodno
prakso, to je, spremljanja praktičnega ravnanja
pod vplivom novih spoznanj. Med moderacijo
domske skupnosti gre predvsem za procese siste-
matičnega načrtovanja, učenje za načrtovanje, za
proizvajanje novih idej, za uvajanje metod ustvar-
jalnosti, za motiviranje in učenje sposobnosti vo-
denja, za utrjevanje organizacijskih veščin itn.
članov domske skupnosti. Prav tako nas je zani-
malo doživljanje skupine s strani članov med
usposabljanjem. V tem okviru smo evalvacijsko
primerjali skupino pred vpeljavo timskega načina
dela (moderaciji) domske skupnosti in po njej.
Spremljanje in analiza učinkov je kvalitativna in
kvantitativna.
(a)	Neodvisna spremenljivka je:
•	Moderacija domske skupnosti, ki obsega
učenje in vodenje.
(b)	Posredne spremenljivke so:
•	Spol: moški, ženski.
•	Zaporednost rojstva otroka v družini: edino-
rojenec, prvorojenec, drugorojenec, tretjerojenec,
četrtorojenec, peti otrok ali več.
106
PROSTI ČAS IN MODERACIJA DELOVNE SKUPINE
•	Letnik srednje šole, ki ga obiskujejo: 1., 2.,
3., 4.
•	Učni uspeh v preteklem šolskem letu: 1
(nzd), 2 (zd), 3 (db), 4 (pd), 5 (odi).
(c) Odvisne spremenljivke so:
•	Inventura skupine; število točk na ocenjeval-
ni lestvici »Inventura skupine«. Vprašalnik vse-
buje naslednje sklope trditev: doživljanje, podobo,
sodelovanje in vizijo skupine.
•	Uspešnost skupine.- število točk na ocenje-
valni lestvici »Uspešnost skupine«. Uspešnost je
sestavljena iz rubrik: namen, pooblastila, komu-
nikacija in odnosi, fleksibilnost, optimalna produ-
ktivnost, prepoznavanje in sprejemanje, morala.
MERSKI INSTRUMENTI
IN POPULACIJA
Uporabljeni so bili naslednji merski instrumenti:
(a)	Ocenjevalni lestvici »Inventura skupine«
in »Uspešnost skupine« zajemata merjenje karak-
teristik delovne skupine in sta se uporabili med
člani domske skupnosti. Lestvici sta sestavljeni
iz trditev, katere je mogoče rangirati od 1 do 5: 1
- nikakor se ne strinjam, 2 - se ne strinjam, 3 - se
ne morem odločiti, 4 - se strinjam in 5 - popol-
noma se strinjam.
Poleg splošne inventure, ki zajema doživljanje
članov skupine, nas je še posebej natančno zani-
mal segment uspešnosti v delovni skupini. Obe
lestvici sta sestavljeni iz trditev, ki jih je mogoče
rangirati od 1 do 5, glede na to, koliko se izpol-
njevalec strinja s posamezno trditvijo. Trditve so
združene po sorodnosti. V vprašalniku »Inven-
tura skupine« so trditve združene v naslednja po-
dročja: doživljanje, podoba, sodelovanje in vizija
skupine. Vprašalnik je sestavljen in prilagojen na
podlagi testa za inventuro skupine, ki ga opisuje
Bajzek (1989: 119). Vprašalnik »Uspešnost sku-
pine« je sestavil Blanchard (1995: 24). Trditve v
njem so združene po naslednjih značilnostih sku-
pine: namen, pooblastila, komunikacija in odnosi,
fleksibilnost, optimalna produktivnost, prepozna-
vanje in sprejemanje, morala.
(b)	Dnevnik za spremljanje dogajanja v sku-
pini »Kvalitativno opazovanje delovne skupine -
KODS«. Dnevnik je namenjen opisu nekaterih
osnovnih značilnosti razvoja skupinskega dela
domske skupnosti. Bili smo hkrati v vlogi udele-
ženca in opazovalca. Spremljali smo naslednja
dogajanja v skupini: potek, vsebine, verbalna in
neverbalna komunikacija, emocionalni vidik,
struktura, sodelovanje, rezultati, vzdušje. KODS
smo sestavili in prilagodili na podlagi metod
kvalitativnih opazovanj (Mesec 1987: 44-57).
Raziskavo smo opravili v Jegličevem dijaškem
domu v Ljubljani. Domski dijaki so bili razdeljeni
na 11 vzgojnih skupin, od tega po tri skupine 2.,
3. in 4. letnika in dve skupini 1. letnika. Domsko
skupnost (DS) sestavlja po en predstavnik dijakov
iz vsake vzgojne skupine in vzgojitelj-mentor.
Torej skupaj 12 članov. Predstavnik je delegat
vzgojne skupine in je izvoljen za mandat enega
šolskega leta. Zastopa mnenja in pobude svoje
skupine. Po drugi strani pa prenaša in uveljavlja
sklepe DS, uresničuje naloge DS in spodbuja
pozitivno klimo ter iskanje novih rešitev. Namen
DS je aktivno spremljanje in oblikovanje poteka
življenja v domu.
ANALIZA PODATKOV
Srečanja smo pripravljali s pomočjo miselnega
vzorca, kjer smo povzeli obliko skupinskega ener-
getskega ciklusa, ki ga je vpeljala Randall (1988:
6): negovanje, energiziranje, vrh in sproščanje.
Na podlagi tega smo si pripravili temeljno struk-
turo srečanja za moderacijo, ki ustreza šestim
fazam moderacijskega cikla, kot ga opredeljuje
Seifert (1996: 86): pristop, zbiranje tem, izbor
tem, obravnavanje tem, načrtovanje ukrepov in
zaključek (gl. vrh naslednje str.).
Iz kvalitativne evalvacije je razvidno, da se je
pri zorenju skupine pokazal napredek v uspeš-
nosti skupine, čeprav ta ni potekala linearno
navzgor, ampak je skupina med moderacijo tudi
nazadovala na določenih področjih in pozneje
zopet napredovala. Predvsem na področju stru-
kture skupine, na razmerju vlog in oblikovanju
interesnih podskupin v DS. Rezultati spremljanja
emocionalnega vidika skupine so zelo različni,
ker so nanje vplivali tudi zunanji dejavniki in
razvojne značilnosti populacije. Izvedba načr-
tovanih vsebin je potekala po načrtu, le da smo
želeli posredovati še nekaj vsebin, vendar zaradi
časovne omejitve (konec šolskega leta) to ni bilo
mogoče. Največji napredek smo zabeležili na
področju komunikacije in sodelovanja. To je
verjetno rezultat drugačnega načina dela v DS,
kar je razbilo ustaljeni vzorec strukture skupine
in ustvarilo nove možnosti komuniciranja ter
sodelovanja.
107
MIRAN lURKO, MARA OVSENIK
Kvantitativno analizo najnazorneje prikažemo	po moderaciji DS izboljšala ocena inventure, pri
z grafi. Tu je primer ocen uspešnosti skupine po	tem pa tvegamo manj kot 1 odstotek, da se
segmentih pred in po moderaciji:	motimo. Ker so vse razlike med ocenami arit-
Gre za male odvisne vzorce, zato smo za ocen-	metičnih sredin doživljanja, podobe, sodelovanja
Uspešnost skupine po segmentih:
jevanje razlike aritmetičnih sredin uporabili t-
distribucijo in metodo diference {?Qtz 1997: 151).
Je enostavna in praktična, ker v samem postopku
vključuje korelacijo obeh variabl. Princip metode
diference temelji na tem, da se individualne raz-
like parov smatrajo kot vzorec, katerega analizi-
ramo kot vsak drug vzorec. Izračunamo aritmetič-
no sredino, standardno deviacijo in standardno
napako. Glede na to, da je to vzorec razUk, stan-
dardna napaka aritmetične sredine tega vzorca
pomeni standardno napako razlike izmed obeh
aritmetičnih sredin.
Razlika med aritmetičnima sredinama popu-
lacije je statistično pomembna pri stopnji tveganja
a = 2P = 0,01. Normirani odklon razlike med
aritmetičnima sredinama je torej t = 7,44, to pa
je več od 3,10, kolikor je tabelirana vrednost t
pri stopnji tveganja 0,01 dvostransko in pri
stopinjah prostosti sp = 11. To pomeni, da se je
in vizije pozitivne, lahko prvo hipotezo v celoti
potrdimo. Na podoben način smo lahko v sploš-
nem potrdili tudi drugo hipotezo.
VLOGA MODERATORJA V TIMU
Moderator mora biti zmožen helikopterskega
pogleda. Poleg tega, da se mora znati vživeti v
skupino, se mora dvigniti nad skupino in videti
skupino kot celoto. Prav tako mora tudi videti
skupino v kontekstu organizacije, kjer deluje.
Moderator delegira naloge, deli naloge in tako
porazdeljuje odgovornost med vse člane tima.
Skrbi za tak razvoj sodelovanja, da vsi člani tima
skupaj iščejo ključ do rešitve. Moderator usmerja
delovanje članov v cilj, ki si ga je tim zastavil in s
tem uresničuje vizijo tima. Preprečuje zunanje
vplive, ki bi lahko negativno vplivali na člane in
108
PROSTI ČAS IN MODERACIIA DELOVNE SKUPINE
Metoda diference za inventuro DS:
delovanje tima. Moderator vzdržuje model delo-
vanja tima, odgovoren je za procese dela. Če je
delo blokirano in ni nobene ideje, moderator
ponudi alternativo, da delo steče. Prizadeva si,
da bi tim dosegel stopnjo sinergije in s tem pre-
segal vsoto prispevkov posameznikov. Ustvarja
ugodno klimo za delo in tako zagotavlja konstruk-
tivno reševanje konfliktov. Izobražuje člane in
omogoča razvoj vsakega posameznika.
SKLEPI
Ničelno hipotezo lahko v celoti zavrnemo, to
pomeni, da so nastale razlike ocenah inventure
in uspešnosti skupine pred moderacijo in po njej.
Kakor ni mogoče ne-komunicirati, tako tudi ni
mogoče, da skupina ne bi bila v interakciji. Sku-
pina je nenehno spreminjajoča se organizacija,
kjer se vedno kaj »dogaja« na zavedni in neza-
vedni ravni. To nenehno spreminjanje skupine v
času zaznamuje enkratnost človeka, odnosa in
situacije.
Potrdimo lahko prvo hipotezo, da učenje in
vodenje domske skupnosti vpliva na izboljšanje
doživljanja, podobe, sodelovanja in vizije skupine.
Obstaja statistično pomembna razlika med višino
ocen inventure članov skupine domske skupnosti
pred moderacijo in po njej. Danes se človeka v
njegovi organizacijski vpetosti vedno bolj obrav-
nava kot ustvarjalno bitje, ki ima poleg rok in
možganov tudi srce. Splača se vlagati v »razmerja
med ljudmi«.
Drugo hipotezo lahko v splošnem potrdimo,
saj obstaja statistično pomembna razlika med
višino ocen uspešnosti pred in po moderaciji.
Višje ocene aritmetičnih sredin po moderaciji so
se pokazale v naslednjih segmentih uspešnosti:
namen, pooblastila, komunikacija in odnosi,
optimalna produktivnost in morala. V segmentih
fleksibilnosti in prepoznavanja ter sprejemanja
so bile ocene nižje. Razmerja med ljudmi v
skupinski dinamiki niso linearna in premo
sorazmerna, temveč so raznolika in nihajoča.
Vendar z načrtno spodbudo lahko vplivamo na
pozitivne spremembe v skupini.
Način timskega dela v delovni skupini v tej
nalogi se je izkazal za uspešnega. Uspešnost se
ne odraža le v skupini kot celoti (sinergija), ampak
tudi v posameznikih, ki razvijajo in širijo svoje
znanje, delovne navade in gradijo osebnost
(osebni razvoj). Moderacija skupine ugodno
vpliva na kakovost delovnih odnosov in na so-
cialno klimo. Moderacija ne temelji na avtori-
tarnem vodenju, ampak vsebuje »umetnost« iz-
vabljanja najboljšega iz ljudi, da sodelujejo z vso
ustvarjalnostjo, ki jo premorejo. To presega tisto,
kar »morajo«, in dosega, da ljudje delajo tisto,
kar »zmorejo«. Tako ravnanje z ljudmi v so-
cialnem delu prebuja energijo v ljudeh tako za
razvijanje bolj kvalitetnega življenja kakor tudi
za reševanje težav.
109
MIRAN JURKO, MARA OVSENIK
PREDLOGI
Za stroko socialnega dela je izjemno pomembno
ravnanje z ljudmi {human resources management).
Tako se lahko samo potrdi upravičenost izobraže-
vanja socialnega managementa v sklopu progra-
ma Visoke šole za socialno delo.
Moderacijo delovne skupine lahko po Lussije-
vem konceptu šestih temeljnih socialnodelavskih
načinih ravnanja v socialnem delu uvrstimo k
pogajanju, ki ima po Lussiju prednost pred
drugimi ravnanji: naloga socialnega delavca je,
da vzpostavi pogoje za pogajanje med vsemi
udeleženimi v problemu in kot posrednik (mo-
derator) omogoča, da pride do rešitve. Tako lahko
uporabimo elemente ravnanja z delovno skupino
tudi pri reševanju socialnih in ekonomskih
problemov ljudi. Pomembno pri tem je, da se
zavedamo, da je naloga socialnega delavca zlasti
v omogočanju optimalnih pogojev za doseganje
rešitev oziroma ciljev.
Način timskega vodenja lahko preprečuje sin-
drom pomaganja in sindrom izgorevanja socialnih
delavcev pri delu s skupinami. Koncept timskega
dela v sklopu moderacije skupine poudarja, da
so za doseganje ciljev oziroma rešitev odgovorni
vsi člani skupine, vodja-socialni delavec pa je
odgovoren za vzpostavljanje ozračja alternativ v
skupini, ki omogoča, da ljudje rešijo svoj problem.
Način timskega ustvarjalnega dela lahko
socialni delavci uporabimo povsod, kjer smo člani
ali vodje majhnih skupin. Tako lahko ustanavlja-
mo »skupine za kvalitetnejše odnose in zdravo
življenje«, v katerih delo poteka v obliki delavnic
in pogovorov. V profitnih organizacijah pa tudi
»krožke za izboljšanje kvalitete izdelkov, delovnih
procesov in odnosov«, »tečaj uspešnosti« ipd.
Ustvarjalna moderacija tima pride v poštev
tudi pri oblikovanju in spremljanju vodilnih
delavcev v organizacijah, kjer je pomen socialnega
managementa toliko večji, npr. »trening ravnanja
z ljudmi«. Tako lahko socialni delavec veliko
prispeva k organizacijski kulturi in oblikovanju
samopodobe organizacije. Uresničuje poslanstvo
organizacije in s prebujanjem človeških virov širi
uspešnost organizacije.
110
prosti čas in moderaciia delovne skupine
LITERATURA
Bajzek, J. (1989). Mladostno zorenje v skupini. Koper: Ognjišče.
Blanchard, K. (1995). Enominutni vodja oblikuje učinkovito delovno skupino. Ljubljana: Taxus.
Braiša, p.. Durad, S. (1991). Timski rad. Zagreb: Socijalna zaštita.
Dekleva Modic, M. (1968). O domski vzgoji. Celje: Državna založba Slovenije.
Ferian, M. (1996). Skrivnosti vodenja šole k znanju, uspeJ^u in ugledu. Radovljica: Didakta.
Flaker, V. (1997). Timi kot način interdisciplinarnega sodelovanja. Socialno delo, 36, 1: 3-11.
Jus, B. (2000). Želja. Ljubljana: Lisac k Lisac.
Kavar Vidmar, A. (1995). Kakovost delovnega življenja. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Kavčič, B. (1992). Kako se uspešno pogajati. Ljubljana: Gospodarski vestnik (Zbirka Manager).
Krali, J. (1999). Temelji managementa in naloge managerjev. Koper: Visoka šola za management.
Lipičnik b. (1998). Ravnanje z ljudmi pri delu (Human Resources Management). Ljubljana: Gospodarski
vestnik.
Maddux, R.B., (1992). Oblikovanje tima: Vaja v vodenju. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Maksimovič, Z. (1991). Mladinske delavnice: Psihološki primarno preventivni program, namenjen
mladostnikom zgodnjega obdobja. Ljubljana: Sekcija za preventivno delo pri Društvu psihologov
Slovenije.
Mayer, J. (1991). Ustvarjalno mišljenje in delo. Kranj: Moderna organizacija.
Mesec, B. (1987). Raziskovanje v socialnem delu II. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
MožiNA, S. (1994). Management. Radovljica: Didakta.
Musek, J. (1994). Psihologija: Človek in družbeno okolje. Ljubljana: Educy.
Nierenberg, G. I. (1991). Umetnost pregovaranja. Beograd: Privredni pregled.
Ovsenik, M., Ambrož, M. (2000). Ustvarjalno vodenje poslovnih procesov. Portorož: Turistica, Visoka
šola za turizem.
Petz, B. (1997). Osnovne statističke metode za nematematičare. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Randall, R., Southgate, J. (1988). Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: Zveza kulturnih
organizacij Slovenije, Višja šola za socialne delavce.
Rozman, R., Kovač J., Koletnik F. (1993). Managament. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
Seifert, J.W. (1996). Vizualizacija, prezentacija, moderaci/a.Maribor: Doba.
Strniša, M. (1994). Poslovna pogajanja. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
Valentinčič, J. (1974). Priprava in vodenje sestankov. Ljubljana: Dopisna delavska univerza.
Vila, A. (1994). Organizacija in organiziranje. Kranj: Moderna organizacija.
Zalokar Diviak, z. (1996). Vzgoja JE... NI znanost. Ljubljana: Educy.
Ill
Mojca U rek
VODIČ ZA PREŽIVETJE SKOZ SOCIALNOVARSTVENE
SLUŽBE IN SLUŽBE DUŠEVNEGA ZDRAVJA
ZA LEZBIJKE IN GEJE
—	Hmm. Morda se vam je v preteklosti zgodilo
kaj, kar je ostalo skrito v podzavesti in vam
brani, da bi imeli zdravo spolno razmerje s
pripadnikom nasprotnega spola. S trdim de-
lom in ob profesionalni pomoči bi vam ver-
jetno uspelo odkriti te zavore in najti pot h
globokemu, zadovoljujočemu odnosu z mo-
škim.
Zajela je sapo in se uradno nasmehnila.
-	Ste kdaj razmišljali o otrocih, Molly?
- Nikoli.
To pot ni mogla skriti nelagodja. -Tako torej.
Draga moja, uredila sem, da se boste trikrat
na teden dobivali z našim psihiatrom. Seveda
boste tudi k meni prihajali na redne pogovore
enkrat na teden. Držala bom pesti, da bi uspe-
šno premagah svoje težave. Želim, da me
imate za prijateljico.
Prišla sta dva varnostnika in me spremila
do oddelka za norce. Medicinska sestra mi je
vzela prstne odtise. Najbrž so jih pogledali pod
mikroskopom, da bi našli kužne bakterije.
Odpeljali so me v prazno sobo s posteljo v
kotu in mi odvzeli vsa oblačila. V zameno sem
dobila smrdljivo haljo, v kateri bi bila tudi
Marilyn Monroe videti kot beračica. Zaprli so
vrata in jih zaklenili. Od neonske luči so me
bolele oči in njeno brnenje me je spravljalo v
norost vsaj toliko kot terapija. Čez nekaj ur se
je pojavil turški psihiater dr. Demiral, da bi se
pogovoril z mano. Vprašal me je, ali sem
motena. Odgovorila sem, da v tistem prostoru
prav gotovo in da hočem ven. Rekel je, naj se
pomirim in da me bo izpustil čez nekaj dni.
Do takrat me bodo za moje lastno dobro
obdržali na opazovanju. Šlo naj bi za ustaljen
postopek, nič posebnega. V naslednjih dneh
sem si prislužila oskarja za igro. Bila sem mir-
na in dobre volje. Pretvarjala sem se, da se
veselim srečanj z zamaščenim in zaraščenim
dr. Demiralom. Pogovarjala sva se o mojem
otroštvu, gospe Marni in o tlečem sovraštvu,
ki sem ga zatirala v sebi. Bilo je zelo preprosto.
Pozorno poslušaš, kaj ti rečejo, resno pokimaš
in odgovoriš z »da« ali »o tem nisem premišlje-
vala«. Izmišljala sem si božjastne zgodbe, da
bi z njimi opravičila napade besa v preteklosti.
Pomembno je, da si izmisliš sanje. Nori so
nanje. Vse noči sem prebedela in si izmišljala
sanje. Bila sem izčrpana. Po tednu dni so mi
dovolili, da se vrnem v relativno spokojnost
Broward Hilla. (Rita Mae Brown, Granatno
jabolko: 84-86.)
Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1991
izpisala homoseksualnost iz registra duševnih
bolezni, potem ko je imela ta status od 19. stoletja
dalje. Še pred tem je srednjeveška cerkev grmela
na ljudi iz prižnic, svareč jih pred hudičem, ki
ima veliko obrazov in lahko med drugim obsede
ljudi tudi tako, da imajo nenaravna nagnjenja do
ljudi istega spola. Hudiča so potem strokovno
usposobljeni preganjali na številne iznajdljive
načine, ki jim ne gre oporekati učinkovitosti, npr.
sežiganje na grmadah in podobno. Podobno
učinkovit je bil Hitler, ko mu je uspelo v krema-
torijih koncentracijskih taborišč spremeniti v pe-
pel zavidljivo število osebkov, ki so grozili, da
bodo s svojim izprijenim vedenjem pokvarili
zdravo jedro arijskih družin. Psihiatrija sicer ni
nadaljevala tradicije vsesplošnega navdušenja nad
požiganjem, a je od svojega nastanka dalje gojila
v koreninah isto naravnanost, in sicer, da je homo-
seksualnost simptom, ki ga je treba odstraniti.
Elektrošok, lobotomijo, hormonsko terapijo in
kar je bilo podobnega so pozneje zamenjale
mehkejše metode - npr. behavioristična terapija
in psihoterapija. Otrokom, za katere je kazalo.
113
MOJCA UREK
da se ne razvijajo v skladu s svojimi spolnimi vlo-
gami, so to poskušali priskutiti na ta način, da so
jih npr. obenem s stikom z njihovimi priljublje-
nimi igračami, oblekami, identitetnimi simboli
izpostavili telesnim ali psihičnim neprijetnostim
in bolečinam, kar naj bi imelo posledični učinek,
da bo otrok nezaželena vedenja opustil. In tako
naprej. Znanost je s svojimi izsledki tovrstna pri-
zadevanja podpirala. Že zgodaj so homoseksual-
cem merili obsege glav, da bi dokazali njihovo
biološko različnost (manjvrednost). Pozornost na
zunanje znake je pozneje zamenjalo zapletenejše
raziskovanje notranjosti: specifične psihe, družin-
skih predispozicij in - v zadnjem času spet zasuk
k biologiji - skrivnostnega gena za homoseksual-
nost.
Lezbijke in geji, četudi ne več označeni za du-
ševno bolne, veljajo za nesrečne ljudi. Nesrečni
so bojda, ker niso našli ustreznega partnerja ali
partnerke nasprotnega spola in so se v homosek-
sualnost zatekli kot k zasilnemu izhodu, nesrečni,
ker jih »nekaj« - kar koli že - sili k takim občutjem
in si ne morejo sami pomagati, nesrečni zaradi
nesrečnega neravnovesja hormonov, nesrečni, ker
nimajo svojih otrok, sicer pa so njihova partner-
stva itak po definiciji nesrečna. Nesreča jim je
tako rekoč imanentna. O tem, da je to čista res-
nica, se lahko prepričamo v skorajda vseh filmih
s to tematiko, ki so recimo starejši od deset, pet-
najst let. Koliko filmov poznate, v katerih lezbijka
ali gej ne konča s kakšnim hudim zločinom na
grbi, navadno z umorom partnerke ali partnerja,
če že pred tem ne naredi samomora ali pristane
v norišnici? Zgodovina homoseksualnosti pozna
tudi nekaj srečnih obdobjih, ko so imeli moralni
dušebrižniki vseh vrst precej drugega dela in tako
istospolna razmerja vsaj za tisti čas niso veljala
za družbeni greh ali osebno tragedijo, kar nam
daje nekaj upanja, da je sreča kljub vsemu precej
odvisna od določene družbene klime. Sicer pa
za seksualnost podobno kot za norost velja, da
jo smejo manj nadzorovano prakticirati le višji
sloji ali kako drugače izbrani krogi (npr. umet-
niški). Lezbično in gejevsko gibanje od šestdesetih
let prejšnjega stoletja dalje postavi vprašanje
homoseksualnosti v kontekst boja za enakoprav-
nost in prepoznavnost v vseh sferah življenja. Ta-
ko so tudi na televizijske zaslone prišle privlačnej-
še, pa tudi bolj vsakdanje podobe homoerotične
ljubezni, ki se čedalje pogosteje srečno izide.
Tako kot še zmeraj po malem prevladuje pre-
pričanje, da so homoseksualci nesrečni, velja tudi
nekakšno vsesplošno mnenje, da je družba danes
strpnejša do homoseksualcev, kot je bila nekoč.
Strpnost je zanimiv pojem. Mene spominja na
to, da stisneš zobe in malo potrpiš, da bo mir v
hiši. Večina ljudi, ki se opisuje kot strpne, prav-
zaprav tudi govori o svojem odnosu do homose-
ksualnosti na ta način: naj bodo, mene ne motijo,
zanimajo pa tudi ne; v redu, dokler mene pustijo
na miru; naj delajo med sabo, kar hočejo, samo
ne na javnih prostorih, tega nam res ni treba gle-
dati; in ne, otrok jim pa ne bi smeli dati. Mediji
to raven strpnosti podpirajo, ko še po petnajstih
letih gejevskega in lezbičnega gibanja pri nas v
javnomnenjskih anketah postavljajo mimoidočim
vprašanja tipa: »Ste za ali proti homoseksualno-
sti?« Tako formulirano vprašanje daje vprašanim
vtis, da gre za zadevo, o kateri se dejansko morejo
in smejo odločati. Na ekranu potem gledamo
posameznike, ki si čisto zares vzamejo čas za raz-
mislek, da bi pojasnili svoj zapleten odnos do tega
vprašanja, v smislu: »Ja, že že, ampak...« Nekateri
so bolj neposredni, enostavno bruhnejo v kamero,
da je to bilo, je in bo bolno, ter pojasnijo, kaj vse
bi naredili svojim otrokom, če bi jih zalotili pri
čem takem. Pretepli, poslali v vzgojni zavod ali k
psihiatru, pika konec, kaj pa je treba tu komplici-
rati. Predreferendumske razprave letošnjo pom-
lad, ki so presojale tudi o tem, ali je dopustno, da
bi imele lezbijke otroke, so izzvale podoben uči-
nek. Pravzaprav je že samo referendumsko vpra-
šanje legitimiziralo način, na katerega je bilo mo-
goče razpravljati. Tako je lahko vsak Francelj, ki
si je vzel pet minut časa, izlil na papir svoje stra-
hove, kako so samske ženske egoistične kurbe,
lezbijke pa čarovnice, ki bi vse svoje napore pri
vzgoji otrok vložile v snovanje načrtov o uničenju
moških. Slovenija je namreč demokratična dežela,
v kateri imajo vsi pravico izraziti svoje mnenje
(bolj ko je mnenje ekstremistično in se približuje
Rugljevemu vrelišču, bolj je super). Pri nas se
narod sam odloča, kaj je prav in kaj ne, koga želi
gledati v svoji bližini in koga bi bilo treba iztrebiti.
Težko je oceniti, do katere mere smo priprav-
ljeni »trpeti« (beri: biti strpni) socialni delavci in
delavke. Študentska organizacija univerze je maja
2000 izvedla mnenjsko anketo o istospolnem star-
ševstvu med socialnimi delavkami in delavci. Na
anketo je sicer odgovorila manj kot polovica cen-
trov za socialno delo (24 od 62), pa vendar smo
lahko kar zaskrbljeni nad rezultati. 75% socialnih
delavk in delavcev, ki so na anketo odgovorili, se
je v uvodnem vprašanju izjasnilo, da ne podpira
114
vodič za preživetih skoz socialnovarstvene službe in službe duševnega zdravia ...
ideje legalizacije istospolnega starševstva. Ko so
bila respondentom postavljena natančnejša vpra-
šanja, so bili odgovori enakomernejše porazde-
ljeni in nekoliko manj skrajni, kar je po svoje tudi
tipično. Tako se isti respondenti, ki ideje sicer ne
podpirajo, takoj v naslednjem vprašanju v skoraj
42% strinjajo, da bi morali pri dodelitvi otroka
istospolnim staršem upoštevati iste kriterije kot
pri dodelitvi staršem različnega spola. In kar na-
enkrat se jih le nekaj čez 20% ne strinja, da bi do
dodelitve sploh prišlo. Pomemben je podatek, da
je samo ena socialna delavka doživela, da se je
nanjo obrnil istospolni par za informacije o dode-
litvi otroka, kar pomeni, da iz anketnih odgovorov
govorijo predsodki, ne pa izkušnje v praksi. Kakor
koli, na zadnje vprašanje je 83% vprašanih odgo-
vorilo, da zase meni, da nima predsodkov do
homoseksualcev. Socialna delavka, ki dela na po-
dročju posvojitev, se je na okrogli mizi, na kateri
je ŠOU predstavila omenjene rezultate raziskave,
podobno ocenila, namreč, da nima nobenih pred-
sodkov. Svojo nehomofobično držo je uspela takoj
tudi dokazati. Posvojitev otrok istospolnim parom
ne odobrava in ne bi podprla. Svoje stališče je
tudi pojasnila, in sicer s tem, »da tako ali tako ni
dovolj otrok niti za heteroseksualne pare«.
»Veste,« je pozneje svoje mnenje še dodatno stro-
kovno podprla, »že dolgo delam na področju
posvojitev. Težko rečem, zakaj, ampak nekaj mi
govori, da to ne bi bilo dobro za otroka.« Vprašala
sem jo, s katerimi strokovnimi argumenti, teorija-
mi ali praktičnimi izkušnjami lahko podpre svoje
izjave, pa sem jo s tem samo razjezila. Tako sem
lahko bila še bolj prepričana, da tisto »nekaj«,
kar ji govori, ni ne znanje ne izkušnje ne kakšen
nezmotljiv notranji glas, pač pa nereflektiran
predsodek.
V nasprotju z prevladujočim zdravorazum-
skim mnenjem o gejih in lezbijkah pa ti sebe
opisujejo kot razmeroma srečne. Bolj ko je lahko
njihova ljubezen odkrita in sprejeta, bolj so v
resnici srečni. Še najbolj so srečni, ko jih nihče
ne požiga, priključuje na električni tok, pretepa,
meče iz lokalov ali služb ali opravlja za hrbtom.
Srečni so zelo verjetno pod podobnimi pogoji kot
drugi ljudje. Svoje zadovoljstvo utemeljujejo tudi
z občutkom, da so si svoj način življenja na neki
način izbrali, zato ga doživljajo kot nekaj pose-
bnega. Večina nesrečnosti, ki se pripisuje naravi
njihove spolne orientiranosti, vendarle izvira iz
diskriminacije v vsakdanjem življenju in predsod-
kov okolice.
Dr. Theo Sandfort je v intervjuju v Delu (R.
Kuhar, 21.7.2001) predstavil izsledke raziskave
o duševnem zdravju med geji in lezbijkami na
Nizozemskem. Ugotovil je, da zelo veliko gejev
in lezbijk nima nikakršnih duševnih problemov.
Na drugi strani pa v primerjavi s heteroseksualno
populacijo pogosteje iščejo pomoč v svetovalnih
službah ter v celotnem življenjskem obdobju zanje
obstaja trikrat večja verjetnost, da bodo zapadli
v motnje razpoloženja, dvakrat večja verjetnost,
da bodo doživljali tesnobna stanja, in dvakrat
večja verjetnost za zlorabo dovoljenih in nedovo-
ljenih substanc. Razlogi za to so, da mora oseba,
preden sprejme svojo homoseksualnost, predelati
vrsto negativnih stališč družbe, ki vplivajo nanjo.
Pogosteje je pod nenehnim pritiskom, kako ga
ali jo bodo ljudje videli, ocenjevali ali prepoznali
kot geja ali lezbijko. To pomeni, da je oseba ves
čas na preži, kar je zelo stresno.
Pri nas nimamo sistematično zbranih podat-
kov o gejih in lezbijkah kot uporabnikih socialnih
ali svetovalnih služb ali služb duševnega zdravja.
Od »specializiranih« svetovalnih služb obstaja da-
nes Galfon - telefon za lezbijke in geje. Pred nekaj
leti je v Ženskem centru Metelkova mesto delo-
vala še lezbična svetovalnica društva Kasan-
dre.Večina lezbijk in gejev, ki iščejo pomoč, se
torej obrača na običajne službe. Iz zgodb znancev
in znank lahko povzamem nekaj tipičnih odzivov
služb na gejevsko in lezbično problematiko. Od-
zivi služb so odvisni zlasti od osebne razgledano-
sti in širine profesionalk in profesionalcev oz. na
drugi strani od njihovih predsodkov in ne od
kakšne načelne naravnanosti, ki bi si jo te službe
posebej vpisale v svoj kodeks (z izjemo nekaterih
nevladnih organizacij, ki se glede tega jasneje
deklarirajo). Tako nobena lezbijka ali gej ne more
vedeti, kaj lahko tozadevno pričakuje, če se bo
obrnil/a na profesionalno službo. Pozitiven odziv
na njeno, njegovo spolno orientacijo ni samoume-
ven. Informacije o dobrih in slabih svetovalkah
in svetovalcih potem krožijo od ust do ust po ne-
formalni mreži, v smislu: »Ti, a poznaš koga, ki s
tem nima problema?« Že tako se je namreč težko
odločiti, da boš razprla, razprl svoje intimne pro-
bleme popolnemu tujcu, tujki; toliko težja je od-
ločitev, če sploh ne veš, na kakšno mino lahko
stopiš, ko prideš čez prag ustanove.
Lezbijke in geji, ki so v določenem obdobju
svojega življenja iskali pomoč, pripovedujejo o
zelo dobrih izkušnjah, in teh je kar veliko, pa tudi
o precejšnjem nerazumevanju in nesprejemanju.
115
MOJCA UREK
Med dobre izkušnje so šteli, če so po razkritju
pred strokovno delavko, delavcem doživeli ob-
čutek sprejetosti, nezavrnjenosti, neodtegnjene
bližine, zanimanje in podporo svojim prizadeva-
njem. Med slabe izkušnje so uvrstili odzive v raz-
ponu od obupne zadrege do poskusov spreobra-
čanja. Zadrega strokovnjaka, strokovnjakinje ob
razkritju zna biti neprijetna, pa vendar človeška
in ni nujno znak, da se v nadaljevanju srečanje
ne bo dobro izšlo. Nekateri so doživeli na prvi
pogled pozitiven odziv, ki pa se je pozneje razvil
v vse sorte hudih stvari, npr. v napad »vsiljive
radovednosti«. Očitno neseznanjena profesional-
na oseba je srečanje z gejem vzela kot eksotično
obogatitev svoje prakse. »Ah, hvala, da ste bili
odkriti, še nikogar do zdaj nisem srečala v svoji
praksi. Vas lahko nekaj vprašam?« V tem duhu
je usmerila vanj artilerijo vseh mogočih vprašanj,
od zelo stereotipnih do perverznih, na primer,
kako zgleda seks med dvema lezbijkama? ali res
zmeraj ena igra moško, druga pa žensko spolno
vlogo? ali njegova mati nosi hlače v hiši? se sam
na skrivaj preoblači v ženske cunje? Tako oble-
gana oseba se je kaj kmalu začela počutiti kot
zajček sredi pomembne raziskave, ki osebno z
njo ali njenimi problemi nima nobene zveze.
Med hujše odzive profesionalnih služb sodi
patologizacija homoseksualnosti, se pravi, praksa,
ki se opira na prepričanje, da je homoseksualnost
problem ali odklon. Med najpogostejše in naj-
popularnejše načine aplikacije tega prepričanja
sodijo napori, usmerjeni v iskanja osebnih vzro-
kov, da se ti je v življenju to pripetilo. Če se že ne
moreš spremeniti, potem vsaj nenehno razmišljaj
o tem, zakaj si tak, kakršen si. Poglobi se v to, do
kdaj si lulal v plenice, do katerega leta te je mama
dojila in kaj še vse groznega se ti je dogajalo z
ženskami, da ne moreš spati z njimi. Si prepri-
čana, da bi še mislila, da si lezbijka, če bi srečala
»pravega«? V srčiko tega prepričanja je vsajeno
vedno znova dejavno staro upanje, da se da homo-
seksualnost pozdraviti. Samo potruditi se je treba.
Procesi poskusov korekcije iz homoseksualnosti
v heteroseksualnost so lahko bolj ali manj raz-
vidni, včasih pa tudi povsem zakriti. Profesionalna
oseba lahko npr. pozitivno, v prijateljskem tonu
spodbuja geja ali lezbijko, naj vendarle poskusi
najprej tudi v heteroseksualnem odnosu, da bo
lahko pozneje povsem prepričan/a. Prijateljsko
prepričevanje postane učinkovitejše, če v geju ali
lezbijki prebudi občutke slabe vesti, krivde in
čustva izgube, ki jih morda še ni predelal/a. Ste
res dobro premislili, da si ne želite imeti otrok in
družine? Ni se vam treba dokončno odločiti.
Mogoče je bolje, če v tej fazi ne poveste staršem.
Mogoče je res bolje, ampak homoseksualna oseba
bo po takih sporočilih odvlekla s sabo skupaj s
svojimi še nepotrebno breme tujih dvomov in
strahov.
V posameznih psihiatričnih službah pa se še
zmeraj dogajajo bolj odločni korekcijski poskusi.
Ljudje, ki so v nekem obdobju svojega življenja
uporabljali psihiatrične službe ali pa so na njihovo
pomoč vezani dalj časa, so lahko zlasti v času kriz
ranljivejši in bolj dovzetni za dobronamerne stro-
kovne nasvete. Recimo, lezbijki v globoki depresiji
je psihiatrinja pojasnila, da je v takem stanju zelo
verjetno zaradi tega, ker živi v partnerstvu z žen-
sko. Ne glede na to, da je bila partnerka njen glav-
ni vir podpore, se je psihiatrinji zdelo prav, da ji
pojasni, da taki odnosi nikamor ne vodijo, ker
ljudje tega ne sprejemajo in bo najbolje za vse,
da se razideta. Mlajši moški, ki je imel veliko od-
prtih vprašanj o svoji spolni identiteti, je obiskoval
terapevtsko skupino v bolnišnici, kjer je dobil
navodilo, naj o svojih homoseksualnih izkušnjah
raje ne govori, ker bi to znalo vznemiriti druge
paciente. Lezbijki, ki je v času bivanja v bolnišnici
hodila tudi na individualne razgovore k psihiatru,
je ta vedno znova zagotavljal, da so njena lezbična
nagnjenja začasna, saj so posledica duševne bole-
zni. Da bi bil bolj prepričljiv, je navajal primere
svojih bivših pacientk, ki so imele podoben pro-
blem, vendar se je ta sčasoma rešil sam od sebe,
ko so se enkrat poročile in rodile otroke. Pogosto
postane homoseksualnost psihiatričnega uporab-
nika bistven podatek, ko se ugotavlja njegova
diagnoza, in pomemben predmet razprav okoli
njegovega stanja. Koliko pozornosti pa namenjajo
zdravniki heteroseksualnosti pacientk in pacien-
tov? Še nisem slišala, da bi komu napisali v kar-
toteko: R. Š., diagnoza: shizofrenija; pri osebi smo
opazili znake heteroseksualnega obnašanja.
Ker v nekaterih strokovnih službah, bodisi
socialnih, svetovalnih ali psihiatričnih, še vedno
dojemajo homoseksualnost kot duševno motnjo,
ker je preživetje lezbijkam in gejem že tako oteže-
no (komu pa je sploh lahko?) in ker so izkušnje
šola, iz katere naj bi se tudi drugi kaj naučili, se
mi je zdelo, da ne bo škodilo nekaj dobronamer-
nih nasvetov za vse, ki kdaj uporabljamo ali
ponujamo profesionalno pomoč.
116
vodič za preživetje skoz socialnovarstvene službe in službe duševnega zdravia ...
VODIČ
SKOZ PROFESIONALNO POMOČ
ZA GEJE IN LEZBIJKE
1.	Strokovnjaki so zato, da vas podprejo v
vaših življenjskih izbirah. Zahtevajte to od njih.
2.	Dobro premislite, preden strokovni osebi
zaupate, da ste gej ali lezbijka. Preverite na zvit
način, kakšne predsodke bi utegnila imeti. Ni vam
treba biti že takoj iskreni, nikomur niste dolžni
tega razlagati ali se zato še opravičevati.
3.	Če zaslutite, da vas hočejo prepričati, da se
spreobrnite, zamenjajte terapevta, prejšnjega pa
prijavite varuhu človekovih pravic.
4.	Ni vsak, ki daje vtis, da vas je sprejel, tudi
zares strpna oseba; včasih prav tiste, ki priznajo,
da o tem ne vedo veliko, v resnici osebno bolj
zanimate kakor prve.
5.	Če ste v brezizhodnem položaju, odvisni
od pomoči, pred vami pa so okrepljene vrste
homofobičnih strokovnjakov, si poiščite zagovor-
nika.
6.	Če verjamete, da vas ni prinesla štorklja,
potem mirno verjemite, da tudi shizofrenije ali
depresije niste staknili, ker ste se poljubljali z
osebo istega spola.
7.	Velika verjetnost je, da niste zato lezbijka
ali gej, ker je bila vaša mama gospodovalna, pa
tudi če bi bilo tako, kaj to koga briga. Če čutite,
da vas to vprašanje preveč obremenjuje, se vpra-
šajte, kaj vse vpliva na to, da postane kdo hetero-
seksualen. Kakšne tipične družinske razmere,
kateri tip matere ali poseben gen? Postavite to
vprašanje svojemu terapevtu na naslednji seansi.
8.	Če dvomite o svoji spolni usmerjenosti,
imate pravico, da se strokovnjaki z vami o teh
dvomih pogovarjajo, vendar bodite pazljivi, da
ne bodo dvomili bolj od vas. Zelo hitro se vam
lahko zgodi, da boste svoje dvome o sebi za-
menjali z njihovimi dvomi o homoseksualnosti
nasploh.
9.	Zavedajte se, da se v vas nenehno projicira
veliko nezaupanja, zaradi česar morda že sami
dvomite, ali ste ustrezna oseba. Ne dopustite, da
vas z nezaupanjem obsipa še oseba, ki ste si jo
izbrali kot zaupno.
10.	Če obžalujete, da kot gej ali lezbijka ne
morete imeti otrok, in če vam še ni ubilo želje po
starševstvu, ko ste dojeli, da vsi okoli vas mislijo,
da bi začeli svojega otroka isto minuto, ko bi ga
dobili, na vse mogoče strašljive načine zlorabljati.
potem nikar ne dopustite, da vas zgrabi maloduš-
je; razglejte se po možnih darovalcih, pobrskajte
po Internetu, najdite način, kako to narediti.
Ljudje so se od zmeraj in najpogosteje oplojevali
izven bolnišnic.
ZA PROFESIONALNE
DELAVKE IN DELAVCE
1.	Ne bojte se lezbijk in gejev - večina jih ne
grize, pa tudi homoseksualnosti se ne morete
nalesti ob stiku z njimi. Če ste to že vedeli, potem
se začnite tako tudi obnašati.
2.	Za osebo, ki se vam je razkrila kot gej ali
lezbijka, je bilo najverjetneje to premišljeno deja-
nje, ki je zahtevalo veliko naporov in premagova-
nja strahu. Če tega ne morete sprejeti, ji to odkrito
povejte, preden se vam ne zgodi, da boste začeli
projicirati vanjo, vanj svoje lastne strahove.
3.	Če to velja, torej, če ste čisto zares ugotovili,
da vas je homoseksualnosti strah, si nemudoma
najdite terapevta. V nasprotju s homoseksualno-
stjo se predsodke da pozdraviti.
4.	Kako ugotovite, ali ste podvrženi homofo-
biji in ali so vaše predstave o homoseksualcih
stereotipne? Se vam zdi, da se povsod okoli vas
množijo homoseksualci, ki vam nekaj hočejo in
vas osebno nadlegujejo? Znate našteti presenet-
ljivo veliko dogodkov, ko so vas ali vaše znanke
ali znance poskušale zapeljati perverzne možače
ali osladni tipi? Čutite nelagodje v telesu, ko ste
v stiku s homoseksualno osebo? Začutite v takih
trenutkih potrebo, da morate jasno definirati, da
ste sami heteroseksualni? Se vam naježi koža ob
misli, da bi lahko geji in lezbijke vzgajali otroke?
Vas začne skrbeti za prihodnost sveta ob misli,
da bi homoseksualni starši vzgojili homoseksual-
ne otroke? Se vam zdi vaša spolna usmerjenost
naravna? Ste prepričani, da so homoseksualci
praviloma nesrečni in tragični liki?
5.	Homoseksualnost boste najbolje razumeli,
če se boste poglobili v svojo seksualnost. Začnite
razmišljati o tem. Kdaj ste npr. prvič začutili, da
ste heteroseksualni? Raziščite, kaj je vse vplivalo
na to, da ste postali heteroseksualni.
6.	Zanesljivo in popolnoma podprite homose-
ksualno osebo, s katero ste v stiku. Ne potrebuje
vaših dvomov, verjetno jih je morala sama pri sebi
že veliko premagati.
7.	Nikjer ne piše, da ima homoseksualna oseba
zaradi svoje homoseksualnosti kakršne koli
117
MOJCA UREK
probleme. Podprite ga, jo v tistem, zaradi česar
se je obrnil/a na vas.
8. Če ne morete pomagati, potem vsaj ne ško-
dite.
Na koncu še skromno priporočilo kolegicam
in kolegom na Visoki šoli za socialno delo. Anketa
je med drugim pokazala tudi to, da so socialne
delavke prepuščene sebi in lastni pobudi, kar se
tiče informiranja in izobraževanja na področju
homoseksualnosti. To mora biti pomemben po-
datek za vse, ki smo vključeni v izobraževanje
socialnih delavk in delavcev. Razbijajmo tabuje,
pohodimo stereotipe in čimveč govorimo o tem.
Zaradi prepogoste uporabe besede gej ali lezbijka
se nam - preverjeno - ne bo posušil jezik.
LITERATURA
Brown, Rita Mae (1994), Granatno jabolko. Ljubljana: ŠKUC Lambda
Kuhar, Roman (2001), Duševno zdravje homoseksualcev: večja verjetnost motenj (Intervju z dr.
Theom Sandfortom). Delo, 21.7.2001: 28-29
Študentska organizacija univerze - resor za socialo (2000), Istospolno starševstvo: Analiza ankete
za centre za socialno delo. http://www.geocities.com/slogayportal
118
POROČILO
obogatitev znanja v barceloni
MEDNARODNA IZMENJAVA SOCRATES/ERASMUS
V študijskem letu 1999/2000 mije Socrates/Eras-
mus, mednarodna služba za izmenjavo študentov
znotraj EU, omogočila semester študija na Uni-
verzi v Barceloni (Escuela universitaria de traball
social de Barcelona).
V Barcelono sem odpotovala 15. 2. 2000 in
tam ostala do 30. 5. 2000. Študentsko sobo sem
si morala poiskati sama, na dokumentih za izme-
njavo sem dobila priložen le naslov nepremičnin-
ske agencije, ki pomaga študentom v Barceloni
pri najemanju sob in stanovanj. Sobo sem začela
iskati kar nekaj mesecev pred odhodom, saj je
Barcelona ciljno študentsko mesto mnogih štu-
dentov iz celega sveta in je treba čakati na sobo
tudi po pol leta. Agencija me je tik pred dogovor-
jenim odhodom obvestila, da imam sobo v stano-
vanju, ki ga bom morala deliti s tremi študenti.
Ob prihodu v mesto sem se oglasila na agenciji,
kjer je bilo treba podpisati vse potrebne doku-
mente in pogodbe za najem sobe. Uslužbenka
agencije me je nato odpeljala v stanovanje. Četrt,
kjer sem bila nastanjena, se imenuje Les Corts in
leži na severozahodu mesta. V njej se nahajata
tudi Zona Universitaria in vsem ljubiteljem nogo-
meta znan Nou camp FC Barcelone. Stanovanje
sem delila z res pisano druščino študentov iz cele-
ga sveta; Vangelis je bil študent medicine iz Krete,
ki je prišel v Barcelono na prakso po programu
Socrates/Erasmus. Pier Luigi je bil študent meteo-
rologije iz Cosenze in tam prav tako po programu
Socrates/Erasmus. Maria del Carmen, Urugvajka,
ki živi in dela v Braziliji (v državi Rio Grande du
Sul), pa v Barceloni še vedno piše doktorat iz zgo-
dovine glasbe. Je univerzitetna profesorica v
mestu Santa Maria in del leta preživi v Braziliji,
del pa na fakulteti v Barceloni. Med nami so se
spletle resnične prijateljske vezi, še zlasti med
Pierom, Carmen in menoj. Še vedno smo v stikih.
Dan po prihodu v Barcelono sem se javila na
Fakulteti za socialno delo, kjer mi je prof. Teresa
Rossell, koordinatorka študentov Socrates/Eras-
mus, predstavila delovanje fakultete in mi pove-
dala, kakšne možnosti izobraževanja imam na
njihovi šoli. Razkazala mi je šolo, ki leži v spod-
njem delu Gracie v bližini Plaze de Catalunya.
Ker je bil program tretjega letnika v večji meri
tak, kakršnega smo na Visoki šoli za socialno delo
v Ljubljani že opravili v predhodnih letih študija,
sem izbrala tri predmete, ki so se izvajali v večer-
nih urah, da sem v dopoldnevih lahko opravljala
prakso. Psihologijo okolja {psicologia ambiental)
je predaval J. Mansilla. O alkoholizmu {Valcholiz-
mo) je predavala Marta Escudero. Socialno delo
v delovnem okolju (trabajo social en el empresa)
pa je predavala R. M. Ferrer. Prof. Mansilla je
Kastiljec, tako da so bila njegova predavanja
vedno v kastiljščini. Prof. Escudero je Katalonka
in kot večina katalonskih profesorjev predava v
katalonščini (catala), vendar je zaradi mojega
obiska na fakulteti predavala v kastiljščini {cas-
tellano). To pa ni veljalo pri prof. Ferrer, ki mi je
prvo uro predavanj povedala, da smo v Kataloniji
in da se tukaj govori katalonsko. Seveda se dveh
jezikov v štirimesečnem obdobju nisem uspela
naučiti, vendar sem ob odhodu iz Barcelone lahko
brala katalonščino in razumela bistvo prebranega.
Zal pri predavanjih profesorice Ferrer nisem
imela takega uspeha. Predmet socialno delo v
delovnem okolju, ki ga je predavala, je bil obvezen
predmet na moji študijski smeri v Sloveniji v tret-
jem letniku, zato sem se odločila za opravljanje
izpita iz tega predmeta. Zaradi jezikovne pregra-
de sem izpit opravljala na drugačen način kot
ostali študentje. Prav tako kot oni sem morala
prebrati literaturo, ki nam jo je dala profesorica,
nato pa sem napisala (v kastiljščini) seminar o
zlorabi drog in alkohola v delovnem okolju.
Seminar in vsebino prebrane literature sem nato
ustno zagovarjala. Prof. Escudero je bila pravo
nasprotje prof. Ferrer, trudila se je predavati kar
se da razločno in je govorila primerno počasi, da
sem lahko vse razumela. Velikokrat se je med
predavanjem ustavila in me vprašala, aU sem
razumela. Tudi prof. Mansilla je bil izredno
119
POROČILO
pozoren. Pri vajah me je vključil v skupino sta-
rejših študentk, ki so mi bile v veliko pomoč pri
razumevanju zapletenih tekstov. Na fakulteti sem
imela dostop do interneta in do knjižnice, ki je
približno enake velikosti kakor naša. Glede na
to, da sem v prvih dveh letih opravljala prakso
na področju zasvojenosti, sem tudi v tretjem let-
niku želela nadaljevati v isti smeri. Prof. Escudero
me je povabila na prakso v Cas Sants, v delavnice
aktivnosti. Tam sem sodelovala s tremi praktikant-
kami iste fakultete. Pozneje se nam je pridružila
še praktikantka psihologije Ana. Z obema prakti-
kantkama moje šole sem v času prakse obiskala
dnevni center za rehabilitacijo zasvojencev Cen-
tro de dia občine Barcelona. Center je po namenu
in strukturi zelo podoben Projektu Človek. Obi-
skale smo tudi zasebno komuno v mestu Lérida,
ki je eno izmed večjih mest Katalonije. Tudi ta
komuna, čeprav zasebna, se ne razlikuje veliko
od komun Don Pierina. Delavnice aktivnosti vodi
Nuria, ki je tudi koordinatorka delavnic. Pri vo-
denju delavnic ji pomaga Esther (dipl. pedago-
ginja), ki je vzgojiteljica v centru Cas Sants. Nuria
in Esther vodita vzgojne aktivnosti. Vse ostale
aktivnosti - kulturne, telesne, umetnostne - pa
prostovoljci, ki so profesionalci na teh področjih:
profesor likovne umetnosti, študent AGRET, upo-
kojene profesorice katalonščine in književnosti,
profesorji dramaturgije in igre, inštruktorja joge,
kiropraktiki in inštruktorji reikija. Velikokrat so
v delavnice aktivnosti prišli opazovat dinamiko
delavnic različni strokovnjaki, psihologi, psihiatri,
socialni delavci, defektologi... Moje delo v delav-
nicah aktivnosti je bilo spremljanje uporabnikov
pri različnih aktivnostih, aktivno sodelovanje pri
njih, suport, pomoč, svetovanje uporabnikom ob
morebitnih problemih, pogovor z njimi, sprem-
stvo v bolnišnico ali ambulanto na preglede,
spremstvo med odmorom na malico. Tam sem
imela vlogo nadzornika, saj sem morala paziti,
da uporabniki med malico ne pijejo alkohola ali
ne kadijo trave, si ne izmenjavajo pomirjeval ali
kakšne druge droge. Če je prišlo do take situacije,
sem morala obvestiti koordinatorko ali vzgojitelji-
co. Lahko pa sem se najprej pogovorila z uporab-
nikom in mu predlagala, da sam pove odgovor-
nim, kaj je storil. Uporabnike so ob manjših kr-
šitvah pravilnika kaznovali s prepovedjo obisko-
vanja delavnic za določen čas, glede na težo kršit-
ve. Tega so se uporabniki zelo bali, saj so vedeli,
da jim nekajdnevno postopanje doma in na ulici
daje veliko priložnosti za recidivo. Vsako leto na
koncu aprila center organizira nastop uporabni-
kov in ostalih, ki sodelujejo v centru kot prosto-
voljci ali praktikantje, z imenom Juegos florales
(igre cvetja). Nastop je namenjen predstavnikom
občine Barcelone in drugim donatorjem. Z njim
poskušajo zaposleni centra in njihovi uporabniki
pokazati, kaj so dosegli v preteklem letu. Na
nastopu uporabniki berejo lastne spise in pesmi
ali recitirajo na letno temo Unicefa. Lani je bila
Unicefova tema mir. Prostovoljka Teresita, upoko-
jena profesorica književnosti, je vsakemu uporab-
niku in praktikantu dodelila dve vrstici pesmi F.
G. Lorce Marianita Pineda, ki smo jo skupaj
recitirali pred omenjenim občinstvom. Nastop je
posnela barcelonska televizija in pozneje nastop
predvajala na TV Barcelona. Praktikantje, upora-
bniki in prostovoljci smo aktivno sodelovali pri
pripravi in izvedbi nastopa na Juegos florales, kar
nas je še dodatno povezalo, tako so se tudi upo-
rabniki čutili »del normalnega sveta«, zmožni biti
ustvarjalni in kreativni. Uporabnikom je bilo veli-
kokrat lažje zaupati probleme praktikantom in
prostovoljcem, ki smo bili nekakšna vez med njimi
in profesionalci delavnic. Enkrat tedensko smo
imeli praktikantje sestanek s koordinatorko in
vzgojiteljico, kjer smo se pogovorili o morebitnih
problemih in kritičnih situacijah v delavnicah.
Velika večina praktikantk je imela probleme z
vzpostavitvijo mej in avtoriteto. Če pa je prišlo
do kakšne nezgode že med tednom oz. pred
predvidenim sestankom, smo po koncu delavnic
aktivnosti imele individualen sestanek z vzgojite-
ljico ali koordinatorko.
Delavnice aktivnosti se nahajajo v Centru za po-
moč odvisnikom Sants, ki je del plana za pomoč
odvisnikom Občine Barcelone. Namenjen je vsem
odvisnikom, ki so vključeni v programe zlorabe
drog ali odvisnosti od drog v katerem koli centru
za pomoč odvisnikom, ki se nahaja v Kataloniji.
Delavnice delujejo vsak dan od ponedeljka do
petka med 9. in 14. uro. Odvisnike poskušajo
vzgajati tako, da bi potencirali zdrave navade, ki
oddaljujejo človeka od zlorabe droge in pripomo-
rejo k socialni integraciji.
Aktivnosti se izvajajo v treh različnih prosto-
rih. Prostor A se nahaja v spodnjem nadstropju
centra v neposredni bližini ostalih strokovnjakov,
zaposlenih v centru (dveh zdravnikov, medicinske
sestre, psihologov, vzgojiteljev, socialnih delav-
120
OBOGATITEV ZNANIA V BARCELONI
cev). Največ aktivnosti se izvaja prav v tem pro-
storu, zlasti skupinski pogovori. Tukaj se srečujejo
uporabniki, prostovoljci, praktikantje in zaposleni
strokovnjaki. Prostor B se nahaja ob prostoru A.
Tam se izvajajo delavnice, ki vključujejo fizično
aktivnost (joga, refleksologija, kiropraktika, rei-
ki). Prostor C se nahaja v zgornjem nadstropju.
Tam se izvajajo delavnice šivanja, vezenja knjig,
oblikovanje revije in audiovizualne delavnice.
Intervencijsko ekipo sestavljata dve vzgojite-
ljici, ena izmed niju je tudi koordinatorka delav-
nic. Koordinatorka načrtuje urnik in aktivnosti,
ki se bodo izvajale, vodi supervizijo pedagoške
strukture delavnic (postavi cilje in oceni rezul-
tate), koordinira, izbira in nadzoruje prostovoljce,
ki sodelujejo v različnih aktivnostih, sestavlja
register resursov, sestavlja poročila o napredo-
vanju uporabnikov, opravlja pogovore s kandidati
za vstop v delavnice, koordinira med delavnicami
aktivnosti in domačim okoljem uporabnikov ter
vodi sestanke o koordinaciji delavnic.
Vzgojiteljica sodeluje pri aktivnostih delavnic
in skrbi za dinamiko skupine, opazuje obnašanje
uporabnikov in opažanja posreduje koordinatorki
delavnic, vodi vzgojne skupine za socialne veš-
čine, prevencijo na področju ponovnih recidiv in
zdravstveno vzgojo ter se udeležuje tedenskih
sestankov koordinacije delavnic aktivnosti.
Delavnice aktivnosti so namenjene tistim, ki
imajo probleme z zlorabo ali so odvisni od katere
koli droge, so zaprosili za pomoč v katerem cen-
tru za odvisnike v Kataloniji in pristajajo na to,
da ne bodo uporabljali drog v času, ko so v delav-
nicah, ki nimajo takih psihiatričnih težav, da bi
jim onemogočale slediti aktivnosti delavnic ali bi
motile dinamiko delavnic. Vsi vstopajo prostovolj-
no in morajo poznati pravilnik delavnic.
Odvisnike napotijo v delavnice aktivnosti
profesionalci, ki delajo na področju zasvojenosti
v različnih ustanovah: v centrih za pomoč odvis-
nikom, na oddelkih detoksikacije bolnišnic, na
centrih za socialno delo ... Nekateri obtoženci
zoper zlorabe in uporabe drog lahko po odločitvi
sodnika prestajajo alternativno kazen v delavni-
cah aktivnosti. Za njih je potreben le telefonski
dogovor med koordinatorko delavnic in zastopni-
kom obtoženega.
Za ostale pa velja, da morajo osebno na po-
govor s koordinatorko delavnic. Na pogovoru
kandidatu koordinatorka pojasni, kakšni so
njegovi individualni cilji, kako sodelovati v delav-
nicah, kakšen je pravilnik in kakšna je dinamika
delavnic. Po prvem skupnem pogovoru skupaj
načrtujeta prevzgojni načrt.
Delavnice aktivnosti omogočajo opustitev sla-
bih navad in ponovno osvojitev nekoč že prido-
bljenih, pa zaradi načina življenja zasvojenca
opuščenih. Delavnice aktivnosti pripomorejo k
boljšemu odnosu s sočlovekom, k ponovnemu
vrednotenju življenja brez drog in k spoštovanju
osnovnih norm sobivanja.
Bistveni cilji za posameznika pa so: pospešiti
uporabnikovo sprejemanje lastnega zdravljenja,
potencirati navade, ki olajšujejo in pospešujejo
socialno vključitev in potencirati odgovornost za
lastno zdravje.
Po pravilniku ni dovoljena uporaba nikakršnih
drog (razen dovoljenih z zakonom - kave in
tobaka). Vsakdo, ki je na zdravljenju, se mora do
sovrstnikov spoštljivo obnašati. Vse predmete in
prostore, ki jih ima v uporabi v času delavnic,
mora odgovorno uporabljati in jih po uporabi
pospraviti in počistiti.
Dinamika, ki poteka v delavnicah, je zasnova-
na na učenju prek različnih aktivnosti. Aktivnosti
so grupirane v štiri skupine: vzgojne, kulturne,
telesne in umetnostne aktivnosti.
Vzgojne aktivnosti vodijo profesionalci, vse
ostale pa prostovoljci. Poglavitna značilnost delav-
nic aktivnosti je sodelovanje med njimi, prostovolj-
ci (profesorji različnih strok, kiropraktiki, igralci
...) in praktikanti - študenti različnih profilov
(socialnimi delavci, socialnimi pedagogi, psiho-
logi, psihiatri). Ta konstanten stik z ljudmi, ki niso
»člani narkomanske scene«, je eden izmed opor-
nih stebrov, ki olajšuje osvajanje novih, zdravih
vrednot, saj se uporabnik nenehno srečuje z
drugačnimi načini obnašanja od tistih, ki jih je
sam uporabljal v času zlorabljanja drog.
Vsak uporabnik ima poleg skupinske terapije
tudi individualno. Ta se načrtuje za vsakega
posameznika posebej. Individualna intervencija
ima dva cilja: pomagati pri situacijah in težavah,
kjer se skupinska dinamika ne izkaže kot dovolj
učinkovita, in izpeljati posameznikove cilje in
pričakovanja, kakor si jih je zastavil.
Vzgojne aktivnosti obsegajo tri področja:
zdravo življenje, socialne veščine in preprečevanje
recidive. Vse vzgojne aktivnosti vodita vzgoji-
teljici.
Cilji vzgojnih aktivnosti na zdravstvenem po-
dročju so tile: pospeševati in usmerjati že osvojene
navade v smeri prevencije oz. zdravljenju bolezni;
pospeševati osvajanje navad samooskrbe, inter-
121
POROČILO
vencije pri najpogostejših boleznih zasvojencev;
zmanjšati ali odpraviti nezdrave navade na zdrav-
stvenem področju.
Te cilje uporabniki osvojijo na delavnicah o
varni spolnosti, kjer se učijo, kako pravilno upo-
rabljati kondome, o mitih in tabujih, povezanih s
spolnostjo, ter kateri so načini preprečevanja
okužbe z virusom HIV, in delavnicah o zdravih
navadah, kjer se učijo o potrebni količini spanca,
o zobni higieni, o zdravi prehrani, o športu, o
virusu HIV in o priboru za intravenozno uporabo
droge.
Delavnice aktivnosti potekajo vsak dan od po-
nedeljka do petka od devetih zjutraj do dveh
popoldan.
Intervencijska ekipa delavnic aktivnosti se se-
staja enkrat tedensko za 90 minut, kjer obravna-
vajo vsak teden tri različne primere uporabnikov,
imajo intervizijo, pogovorijo se o morebitnih
kritičnih dogodkih, ki so se pripetili v delavnicah,
pogovorijo se tudi o delu praktikantov in prosto-
voljcev.
Med študijem v Barceloni sem se poskušala čim
bolj približati španski in katalonski kulturi. Obi-
skala sem veliko muzejev in drugih kulturnih usta-
nov, ki so pričale o bogati kulturi španskega in
katalonskega naroda. Teresita me je navdušila za
špansko literaturo in mi tako olajšala pot do zna-
nja španščine. Med drugim sem imela priložnost
za druženje s študenti iz različnih držav, s katerimi
sem preživljala prosti čas ter izmenjavala izkušnje
o življenju in načinu študija drugod po svetu.
Študij v Barceloni me je izredno navdušil,
seznanil me je z novo kulturo in z drugačnim
načinom življenja. Barcelona ponuja širok spekter
možnosti na vseh področjih, prav tako barcelon-
ska državna univerza (Universitad de Barcelona).
Zaradi vsega tega in bogatih izkušenj, ki sem si
jih pridobila, priporočam študentom tako obliko
študija in strokovnega izpopolnjevanja.
Maša Široka
122
POVZETKI
Srečo Dragoš
SOCIALNI KAPITAL
DRAGOCENA, NEJASNA IN NEVIDNA DOBRINA
Doc. dr. Srečo Dragoš je predavatelj na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Socialni kapital je dragocena, premalo jasna in težko vidna dobrina. Dragocena je zato, ker so s
količino te dobrine povezane mnoge spremembe na najrazličnejših področjih in nivojih družbene
strukture. Z množico raziskav o socialnem kapitalu pa se kopičijo tudi zadrege, obravnavane v tem
prispevku. Pri konceptu socialnega kapitala so največji problemi na naslednjih področjih: razumevanje
socialnega kapitala (kaj spada vanj in kaj sploh pomeni), opredelitve ključnih terminov (definicije),
razlikovanje vzrokov in učinkov (dati prednost kavzalnim ali hermenevtičnim pristopom), lokacija
ključnih dejavnikov socialnega kapitala (kje in kako nastaja) in evalviranje njegove koristnosti (kdaj
je dis/funkcionalen in za koga). Dodatna težava je tudi z vidnostjo (transparentnostjo) socialnega
kapitala, ki bo ostala resen metodološki izziv tudi v primeru, če bomo prej naštete probleme razrešili.
Ker socialni kapital nastaja in se obnavlja v socialnih omrežjih, je njegova količina zelo težko ugotovljiva
že zaradi kompleksnosti tega interakcijskega medija. Kljub temu avtor opozarja, da omenjeni problemi
niso razlog za zavrnitev samega koncepta socialnega kapitala, ampak za odpravljanje pomanjkljivosti.
Gre za koncept, ki ni zgrešen, ampak pomemben, še zlasti za socialno delo.
Ključne besede: socialne mreže, solidarnost, zaupanje, prostovoljno delo.
Gabi Čačinovič Vogrinčič
KONCEPT DELOVNEGA ODNOSA V SOCIALNEM DELU
Izr. prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič je predavateljica na Visoki šoli za socialno delo Univerze v
Ljubljani.
Avtorica predstavlja koncept delovnega odnosa v socialnem delu in znotraj koncepta raziskuje
posebnosti procesa pomoči oziroma iskanja rešitev za kompleksne socialne probleme ljudi.
Vzpostavljen delovni odnos, ki je strankam ali udeležencem in strokovnjaku razviden, ker je
dogovorjen in pojasnjen, šele omogoči socialnodelavsko ravnanje, učinkovit dialog in sodelovanje.
Delovni odnos vzpostavi socialni delavec, delavka, ko sklene dogovor, oblikuje instrumentalno
definicijo problema in rešitev (P. Lussi) in pri tem ravna v skladu s konceptom osebnega vodenja (de
Vries). Koncept dodatno pojasnijo perspektiva moči D. Saleebeya, etika participacija L. Hofmann,
ravnanje s sedanjostjo T. Andersona in znanje za ravnanje Lussija in Rosenfelda.
Ključne besede: pomoč, delovni odnos, dogovor, instrumentalna definicija problema, osebno vodenje.
Miran Jurko, Mara Ovsenik
PROSTI ČAS IN MODERACIJA DELOVNE SKUPINE
PRIMER »DOMSKE SKUPNOSTI« V DIJAŠKEM DOMU
Miran Jurko je zaposlen kot vzgojitelj v Jegličevem dijaškem domu (eni od štirih enot Zavoda sv.
Stanislava). Izr. prof dr. Mara Ovsenik je predavateljica na Visoki šoli za socialno delo Univerze v
Ljubljani.
Članek je poročilo o akcijski raziskavi, ki je na podlagi timskega dela oblikovala »domsko skupnost«,
moderirano delovno skupino v dijaškem domu. Moderator v skupini je bil socialni delavec. Moderacija
je obsegala vodenje in učenje članov skupine za ustvarjalno delo ter za to, da zastopajo mnenja in
123
POVZETKI
predloge skupine. V času moderacije smo se osredotočili predvsem na oblikovanje ponudbe
prostočasnih dejavnosti za boljšo klimo v domu. V tej raziskavi smo za bogatejše preživljanje prostega
časa dijakov v dijaškem domu uredili in opremili nov skupni prostor za druženje, priskrbeli avtomat
za tople napitke in ročni nogomet, izobesili slike po stenah ipd. V nalogi je bila pred moderacijo in
po njej izvedena evalvacija inventure in uspešnosti domske skupnosti. Uvajanje timskega načina dela
je pokazalo pozitivne rezultate. Spretnost obvladovanja timskega dela pomaga socialnim delavcem
pri vodenju manjših skupin samopomoči in pri sodelovanju v strokovnih timih, ki rešujejo eksistenčne
probleme ljudi.
Ključne besede: timsko delo, kvaliteta življenja, dijaški dom.
Mojca Urek
VODIČ ZA PREŽIVETJE SKOZI SOCIALNO-VARSTVENE SLUŽBE IN SLUŽBE DUŠEVNEGA ZDRAVJA
ZA LEZBIJKE IN GEJE
Mag. Mojca Urek je asistentka na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Avtorica v eseju obravnava odnos med homoseksualnostjo in duševnim zdravjem. Čeprav
homoseksualnost ne velja več za duševno bolezen, je v praksi različnih služb, ki ponujajo profesionalno
pomoč, še živo prepričanje, da gre za motnjo, ki jo je treba popraviti, pozdraviti ali odstraniti na
kakšen drug način. Avtorica predstavi nekaj tipičnih izkušenj lezbijk in gejev s socialnimi in
svetovalnimi službami ali službami duševnega zdravja, ki govorijo prav o tem. Na podlagi teh izkušenj
sestavi kratek »vodič« za preživetje skozi profesionalne službe za lezbijke in geje, ki iščejo pomoč, in
seznam napotkov za strokovnjake, da bi se otresli morebitne homofobične drže.
Ključne besede: homoseksualnost, homofobija, nestrpnost, duševno zdravje.
124
ABSTRACTS
Srečo Dragoš
SOCIAL CAPITAL
A PRECIOUS, UNCLEAR AND INVISIBLE GOOD
Dr. Srečo Dragoš is a senior lecturer at University of Ljubljana School of Social Work.
Social capital is a precious good, since many changes in many fields and levels of social structure are
related to its amount. With the growing research on social capital, however, the difficulties discussed
in this paper grow as well. The concept presents problems in these areas in particular: understand-
ing social capital (what it consists of and what it means at all), definitions of key concepts, distinc-
tions of causes and effects (whether to give precedence to causal or hermeneutic approaches), loca-
tion of its crucial moments (where and how it emerges), and evaluation of its use (when and for
whom it is dis/functional). An additional difficulty is presented by its transparency, which may re-
main a serious methodological challenge even if the other problems are solved. Since social capital
emerges and reproduces in social networks, which are complex interactional media, it is difficult to
assess its quantity. Nevertheless, the author maintains that the presented problems cannot be the
reason to reject the concept of social capital; they should rather lead to deal with its deficiencies.
Keywords: social networks, solidarity, trust, voluntary work.
Gabi Čačinovič Vogrinčič
CONCEPT OF WORKING RELATION IN SOCIAL WORK
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič is associate professor at University of Ljubljana School of Social Work.
The paper presents the concept of working relation in social work and within it explores the particu-
larities of the process of help or of seeking solutions for complex social problems of individuals. It is
only by establishing a working relation, transparent to both clients and professionals because it is
agreed upon and explained, that social work practice is made possible, along with efficient dialogue
and co-operation. Working relation is established by the social worker, when he or she makes an
agreement, forms an instrumental definition of the problem and its solution (P. Lussi), and acts in
accordance with the concept of personal guidance (de Vries). The concept is additionally elucidated
by D. Saleebey's perspective on power, L. Hofmann's ethic of participation, T. Anderson's dealing
with the present, and Lussi and Rosenfeld's 'knowledge for action'.
Keywords: help, agreement, instrumental definition of the problem, personal guidance.
IVliran Jurko, IVlara OvsenikMiran Jurko, Mara Ovsenik
FREE TIME AND THE MODERATION OF A WORK GROUP
THE BUILDING OF COMMUNITY IN A STUDENT HOSTEL
Miran Jurko is tutor in Jeglič' student hostel (St. Stanislas Establishment). Dr. Mara Ovsenik is associate
professor at University of Ljubljana School of Social Work.
The paper is a report on an action research in a student hostel, where a moderated community - a
work-group - on the basis of teamwork was formed. The moderator of the group was a social worker.
Moderation encompassed guidance of group members and their own learning for creative work and
representing the group. Moderation aimed mainly at offering new free time activities for a better
atmosphere in the hostel. As part of the research a new room for socializing was created and fur-
nished, a (non-alcoholic) hot drink machine was brought in as well as a table football, pictures were
hung on the walls, etc. Before and after moderation an evaluation of inventory and the effectiveness
of hostel community was carried out. The introduction of teamwork showed good results. Team-
125
ABSTRACTS
work skills help social workers lead smaller self-help groups and participate in professional teams.
Keywords: team work, quality of life, student hostel.
Mojca Urek
SURVIVAL GUIDE THROUGH SOCIAL CARE AND MENTAL HEALTH SERVICES FOR LESBIANS AND GAYS
Mojca Urek, M.A., is assistant lecturer at University of Ljubljana School of Social Work.
The essay treats the relation between homosexuality and mental health. Even though homosexuality
is no longer considered a mental illness, various services that offer professional help still nourish, in
their practice, a conviction that it is a disorder that needs to be mended, cured or removed. This is
evident from the presented experiences of lesbians and gays with social, counselling, and mental
health services. On their basis she composed a short 'survival guide' through professional services
for lesbians and gays who seek help, and a list of directions for professionals to get rid of their
possibly homophobic attitude.
Keywords: homosexuality, counselling, homophobia, intolerance.
126
Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
in
Društvo socialnih delavcev Slovenije
pripravljeta
1. KONGRES SOCIALNEGA DELA
z delovnim naslovom
Portorož 17.-19. oktobra 2002
Izhodišča
Socialno delo je znanost in stroka, ki se ukvarja z neizmerno široko paleto ljudi, ki doživljajo različne
socialne, duševne, ekonomske, zdravstvene in druge stiske (otroci, mladi, stari, brezdomci,
nezaposleni, reveži, povratniki iz zaporov, uporabniki psihiatričnih služb, ljudje, ki imajo težave,
povezane z uživanjem prepovedanih drog, alkohola, ki so gibalno ovirani, z nalepko duševno
prizadetih, z družinami in njihovimi problemi itn.). Socialno delo je umeščeno v razne sisteme in
sektorje, poleg še vedno prevladujočega javnega tudi v prostovoljnega in privatnega, delujejo v socialnih
službah (centri za socialno delo, socialni zavodi, zavodi za zaposlovanje), v šolstvu (osnovne, srednje
šole, šole s prilagojenim programom, vzgojne ustanove, varstveno delovni centri, vrtci), v zdravstvu
(psihiatriji, pediatriji, onkologiji itn.), v pravosodnih organih (sodišča, zapori), v policiji, v upravi,
industriji. Izhajajo iz različnih izročil (psihodinamsko, humanistično, radikalno, sistemsko, vedenjsko,
v nalogo usmerjeno, kontekstualno refleksivno itn.) in uporabljajo veliko različnih metod, svetovanje
(posamezniku ali posameznici, družini skupini, po telefonu, na terenu, v pisarni itn.), terapijo,
skupinsko delo, asertivnostno usposabljanje in usposabljanje v socialnih spretnostih, individualno
načrtovanje, ocenjevanje tveganja, zagovorništvo, zagotavljanje storitev, dajatev in informacij, ulično,
skupnostno delo, delo v soseski itn. Kongres ni samo priložnost za predstavitev vsaj dela teh izkušenj
in dosežkov znotraj posameznih vej socialnega dela, temveč je tudi priložnost za proslavljanje
raznolikosti in socialnega dela nasploh.
Prvi slovenski kongres socialnega dela z mednarodno udeležbo bo odprl številne aktualne
dileme in predstavil pasti in vizije sedanje prakse socialnega dela in njegovega razvoja.
Socialno delo se sooča z velikimi družbenimi, ekonomskimi, političnimi, kulturnimi, demo-
grafskimi premiki, pa tudi s pomembnimi spremembami vsakdanjega življenja in življenjskih stilov,
s tehnološkimi inovacijami, identitetnimi spremembami, drugačnimi načini komunikacije itn., ki so
značilne za začetek tretjega tisočletja. Socialno delo se ukvarja s temi občimi vprašanji z vidika
socialne pravičnosti, pa tudi zmanjševanja škodljivih posledic družbenih preobrazb, z vidika vsakdanjih
potreb in okoliščin vsakega človeka, še zlasti pa tistih, ki jih družbene in druge razmere spravijo v
stisko, z vidika globalnih procesov in strukturnih sprememb, z znanstveno disciplino in epistemološko
refleksijo, hkrati pa z akcijsko, dejavno naravnanostjo. Socialno delo zaradi svojega mesta in načina
spoznavanja stvarnosti ljudi z manjšo družbeno močjo razvija občutljivost za družbene probleme,
kot jih doživljajo konkretni ljudje.
Ti premiki zahtevajo, da v socialnem delu razvijamo vse večjo samorefleksivnost in samozave-
danje, ki vplivata na teorijo, prakso in interdisciplinarnost socialnega dela. Zahtevajo ustvarjalno
soočanje in dialog z drugimi strokami, ki mejijo na socialno delo.
Z diskusijo imamo namen prispevati h konceptualni trdnosti socialnega dela v Sloveniji,
omogočiti vrednostno orientacijo. S predstavitvijo teoretskih in praktičnih novosti afirmirati nove in
učinkovite pristope, hkrati pa ne le spodbuditi udeležence k inovacijam, temveč tudi k refleksiji
obstoječih oblik in usmeritev socialnega dela.
1. KONGRES SOCIALNEGA DELA
17.-19. oktober 2002 Avditorij Portorož
PRIJAVNICA ZA UDELEŽBO
Ime in priimek:.....................................................................................................
Organizacija:.......................................................................................................
Naslov:..............................................................................................................
Pošta in kraj:.......................................................................................................
Telefon:............................................................Fax:............................................
E-mail:...............................................................................................................
Plačnik: Organizacija	Oseba
Davčni zavezanec: da ne
Naslov plačnika:.................................................................................................
Davčna številka:.........................................................
Kotizacija
Kotizacija za udeležbo.................................................................................... 40.000 SIT
Kotizacija za članice in člane Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije.............30.000 SIT
Kotizacija za brezposelne,upokojence, študente.................................................10.000 SIT
(Navedene cene vključujejo 20% davek na dodano vrednost.)
Uveljavljam popust (največ 30%):
Udeležba s prispevkom...................................................-25%
Trije ali več iz iste organizacije..........................................-15%
Prijava in plačilo do 31. 5. 2002.......................................-15%
Nevladne - neprofitne organizacije....................................-15%
Kotizacijo nakažite na Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije, Topniška 33, 1000
Ljubljana, žiro račun (NLB) št. 02011-0053800482, sklic 171002
Prijavnica velja v primeru plačane kotizacije.
Datum................................................................. Žig
Podpis odgovorne osebe:...................................................................................
OBRAZEC ZA PRIJAVO PRISPEVKA
Svoj prispevek na kongresu prijavite z izpolnjenim obrazcem za prijavo prispevka in z abstraktem
prispevka. Če želite imeti več prispevkov, prijavite vsakega posebej.
Vaša prijava (obrazec in abstrakt) mora prispeti na naš naslov do 31. maja 2002.
Vsak abstrakt bodo pregledali kompetentni recenzenti in recenzentke in presodili njegovo relevantnost
za kongres, aktualnost in trdnost metode oz. argumentov. O tem, ali je vaš prispevek za kongres
sprejet ali zavrnjen, boste dobili pisno obvestilo do 15. 7. 2002.
Osebni podatki vodilnega avtorja/avtorice
Ime in priimek:................................................................................
Naziv:.............................................................................................
Organizacija:...................................................................................
Oddelek:........................................................................................
Naslov:...........................................................................................
Poštna številka:..............................................Pošta:......................
Tel.:...................................................................Fax:.......................
E-mail:............................................................................................
Drugi avtorji/avtorice
Ime in priimek:	naziv:	organizacija:
Oseba, ki bo predstavila prispevek
Ime in priimek:..............................................................................
Okvirna vsebinska uvrstitev prispevka (odkljukaj — glej navodila)
□	Socialno delo kot paradigma nove interdisciplinarnosti
□	Socialno delo v tokovih globalizacijskih sprememb
□	Razvijanje skupnostnih socialnih služb
□	Nova izključevanja
□	Dileme in novi izzivi socialnega varstva
Formalna uvrstitev prispevka (odkljukaj — glej navodila)
□	znanstveno raziskovanje
□	politika in praksa
□	pogled in komentar
Tip prezentacije (odkljukaj)
□	ustni
□	delavnica*
□	okrogla miza**
□	predstavitev na podlagi posterja
□	prikaz na posterju
□	multimedijski
□	osebna pripoved
□	drugo:......................................................................
* Če prijavljate delavnico, priložite prosim naslednje informacije: za koliko udeležencev, predviden
potek delavnice in njeni predvideni cilji.
** Če prijavljate okroglo mizo, priložite prosim seznam vabljenih udeležencev, predviden potek okrogle
mize in njene predvidene cilje.
Za predstavitev potrebujem:
□	grafoskop
□	LCD projektor (MS Powerpoint Windows 2000)
diaprojektor: □ enojen	□ dvojen	□ karusel
video: □ PAL □ SECAM □ NTSC □ SVHS(PAL)
Priložite list z besedilom abstrakta!
Navodila za prijavo prispevka
Obrazec za prijavo prispevka pošljete po pošti ali v elektronski obliki. Najdete ga na domači strani
Visoke šole za socialno delo (http://www.vssd.uni-lj.si/kongres/).
Poleg obrazca morate poslati abstrakt tudi posebej, in sicer v elektronski obliki. Napisan mora biti v
programu Word. Datoteko lahko pošljete po elektronski pošti na naslov kongres.vssd@uni-lj.si ali
na disketi (3,5-inčni, formatirani za PC) na naslov Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Topniška 33, 1000 Ljubljana, "kongres". V drugih oblikah poslani abstrakt! (npr. na listu po pošti ali
po faksu) ne bodo upoštevani.
NAVODILA ZA PRIPRAVO ABSTRAKTA
Abstrakt mora biti kratek povzetek prispevka, ki ga predlagate, in ne sme imeti več kakor 350
besed. Napisan mora biti v slovenščini.
Naslov prispevka mora biti napisan z velikimi črkami in ne sme imeti več kakor 70 znakov.
Pod naslovom mora pisati ime avtorja, avtorice oz. avtorjev, avtoric. Vodilni avtor, avtorica je naveden(a)
na prvem mestu. Ime avtorja, avtorice, ki bo prispevek predstavil(a), naj bo podčrtano. Pred priimkom
naj piše začetnica avtorjevega, avtoričinega imena - brez akademskih nazivov.
Abstrakt mora biti napisan v enem odstavku in brez vsakih slik.
Pod abstraktom mora biti tri do šest ključnih besed.
Upoštevali bomo samo popolno prijavo (v celoti izpolnjen obrazec za prijavo prispevka in pravilno
sestavljen abstrakt).
Abstrakt bo pred objavo lektoriran.
Vsebina abstrakta glede na formalno kategorijo
Poglavitne formalne kategorije so znanstveno raziskovanje, politika in praksa, pogled in komentar.
Za predstavitev veljajo tale splošna pravila:
Znanstveno raziskovanje
Abstrakt naj izrecno predstavi izvirne ugotovitve in ne vsebuje formulacij kakor "v prispevku bodo
predstavljeni rezultati" ipd. Predstavi naj:
-	opis problema in cilje raziskave;
-	uporabljene metode;
-	rezultate;
-sklepe.
Politika in praksa
Sem sodi opis politik, programov, projektov, intervencij in drugih aktivnosti. Abstrakt naj predstavi:
-	problem;
-	okoliščine;
-	projekt oz. aktivnost;
-	posledice, ugotovitve.
Pogled in komentar
Sem sodi teoretski pregled, kritična analiza ali diskusija, kjer avtor, avtorica predstavi svoj pogled ali
komentar na kakšno temo. Abstrakt naj predstavi:
-	problem, do katerega se avtor, avtorica opredeljuje;
-	metodo analize;
-	ključne poante;
-	povzetek implikacij in sklepov.
Na koncu preverite, ali ste:
-	napisali naslov prispevka;
-	priložili imena vseh avtorjev in avtoric (in podčrtali ime osebe, ki predstavlja);
-	izpolnili vse rubrike v obrazcu za prijavo prispevka;
-	sledili vsebinskim pravilom predstavitve;
-	upoštevali omejitev na 350 besed;
-	dodali ključne besede;
-jasno izrazili svoje misli, gradivo in sklepe;
-	prosili kolega, kolegico, da prebere vaš abstrakt in vam pove svoj vtis.
Vabljeni prispevki
Vabljene avtorje, avtorice prosimo, da predložijo abstrakt na enak način.
Pomembno!
S prijavo prispevka se še ne prijavite na kongres. Posebej prosimo, izpolnite obrazec za udeležbo
na kongresu. Plačilo kotizacije velja tudi za vas.
IZDAJE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja
ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160 SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele
spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie
Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične
raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila: Knjižnica VŠSD, Topniška 35, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf.
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za samorazvoj
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana:
KRT.
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf. (3.650 SIT)
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. (3.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju mladinskega prava.
Ljubljana:/* cf. (3.456 SIT)
David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cf. (1.026 SIT)
Založba /* cf, Slomškova 15, 1000 Ljubljana, (061) 1544451, zoja.skusek@guest.arnes.si
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi ali po e-pošti. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
Besedilo naj bo zapisano v formatu RTF.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne
uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili
naš standardni tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah za
naslove knjig in revij in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. Krepke {bold)
pisave ne uporabljajte.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa
upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Le v citatih pustite izvirno obliko zapisa.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata
opomb (ne pod črto ne na koncu). V glavnem besedilu označite opombo z zaporedno številko takoj za besedo
ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-
bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih
modulov (npr. MS Word), temveč le grafične programe.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij,
kjer avtor ali urednik ni naveden).
Primeri za navajanje knjig:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem
sociološkem društvu.
D. Bell, P. Caplan, W.J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. Lon-
don: Routledge.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Primeri za navajanje poglavij v zbornikih in člankov v revijah:
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experi-
mental Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32,1-2: 54-
60.
Če se avtorjevo ali urednikovo ime ponovi, ga zaznamujete z dvema črticama ( - ) namesto imena. Podnaslov
se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. Pri revijah in zbornikih obvezno navedite strani, kjer se nahaja
besedilo, pri reviji za dvopičjem, pri zborniku v oklepaju.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Čačinovič Vogrinčič 1993; prim, tudi
Miller 1992)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi
stran v viru, npr... (Benjamin 1962:111)... Imena istega avtorja aliurednika v zaporednih referencah ni
treba ponavljati, npr. ...(Miller 1984: 111; 1992:87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja
oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr ... po Millerjevi (1992: 32) je... Kadar je
referenca edina ali bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir na
isti strani, uporabite... (ibid.)..., ce pa isti vir na drugi strani, uporabite »op. cit.«, npr.:... {op. d/.: 121)...
•	Ne uporabljajte več kot tri stopnje vmesnih naslovov (1,1.1,1.1.1).
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano.
Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra \play\..., s tem
zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede
[...] in latinske..,«.
•	Druga datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in 3 do 7 ključnih besed. Omembe avtorja naj bodo
v tretji osebi. Dodajte kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije
in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in
telefonsko številko.
social work
Vol. 41, April 2002, Part 2
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Bevo
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 1) 43-77-615, fax 43-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Editorial Advisory Board (coni.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Raposa Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
selected contents
Srečo Dragoš
social capital: a precious, unclear and invisible good
Gabi Čačinovič Vogrinčič
concept of working relation in social work
71
91
Mlran Jurko, Mara OvsenikMiran Jurko, Mara Ovsenik
free time and the moderation of a work group: the building of community
in a student hostel	97
Mojca Urek
survival guide through social care and mental health services
for lesbians and gays
113
english abstracts
125
Published in six issues per year
socialno delo 41 (2002), 2
članki
Srečo Dragoš
socialni kapital; dragocena, nejasna in nevidna dobrina	71
Gabi Čačinovič Vogrinčič
koncept delovnega odnosa v socialnem delu	91
Miran Jurko, Mara Ovsenik
prosti čas in moderacija delovne skupine: primer »domske skupnosti«
v dijaškem domu	97
Mojca Urek
vodič za preživetje skoz socialnovarstvene službe
in službe duševnega zdravja za lezbijke in geje	113
poročilo
obogatitev znanja v barceloni: mednarodna izmenjava socrates/erasmus
•maša široka	119
povzetki
slovenski	123
angleški	125
ISSN 0352-795Ó
UDK 304+3Ó