— 171 — Znamenite zgodbe iz vojske leta 1866. V vasi pod lipo se je zbralo vsako nedeljo popoldne mnogo inladib. in odraščenih, ki so poslušali izsluženega vojaka, kteri jim je pripovedoval mnogo resničnih zgodeb iz laške in nemške vojske leta 1866. Pripovedoval pa je vojak take-le povesti: 1. Kakošna je bila ta vojska sploh. Naše miroljubno cesarstvo je bilo leta 1866 primorano, da se je moglo na dveh krajih ob enem času vojskovati —¦ na jugu z Lahi, na severji pa z Nemci Prusi. Vojska z Lahi se je končala za Avstrijo dobro; vojska s Prusi pa se je stekla za Avstrijo slabo. Pa naj se izide vojska za to ali uno deržavo ali deželo že dobro ali slabo, vendar je vojska zraven kuge in lakote najhujša božja šiba, ki zadeva ubogo človeštvo. Koliko terplenja, britkosti in revšeine iina vojska v sebi in za sabo, to se ne more in ne da izšteti. V vojski leta 1866. so našteli, da je bilo naših vojakov mertvih 10.000, ranjenih 30.000 in vjetih 42.000. Koliko mater zdihuje in žaluje po svojih Ijubih sinovih, ki so šli iz doma zdravi in veseli, a sedaj počivajo v černej zemlji v daljaih in tujih deželah! Koliko otročičev je zapuščenih sirot brez ljubega očeta, ki jiin ga je vzela neusmiljena vojska! Kdor pa je že vojskina razdjanja in prebritke nadloge od blizo tako rekoč v obraz videl, potem gotovo še gorečnejše kot drugi mtfli: kuge, lakote, vojske in vsega zlega reši nas, o Gospod! 2. Junaška deklica. Na bojišči pri Kustoci na Laškeiu je na Kresni dan 1. 1866. štir-najst let stara deklica iz vasl Valegije, med tem ko je bil v tej vasi boj najhuji, nosila vode in drugih okrepčal žejnim vojakom, ki so se vojskovali, in je tudi ranjencem rane obezovala. Vendar, ko ta usmiljena sestrica ravno tako ljubezen skazuje, zadene jo sovražnikova topova krogla, da nagloina izdihne svojo blago dušico. Vojaki to videti, še huje udarijo y so^vražne verste in srečno zmagajo. 3. D6teljica s štirimi peresci. V boji pri Kraljevem gradcu na Češkem vidi nek avstrijski vojak mimogrede na travniku deteljico s štirimi peresci. Mika ga, da bi jo utergal; naglo se sklone k tlam in prime za znamenito deteljico, in glej! pri tej priči, ko se vojak pripogne k deteljici, zažvižga mu tikoma čez glavo topova krogla, ktera bi ga bila gotovo zadela, ako se ne bi bil ravnokar pripognil. Še ljubša je bila potem vojaku znamenita deteljica in mu je še zmiraj najdraži spomin, kako čudno ga je Bog rešil nagle iu gotove smerti. — 172 — 4. Prava Samaritanka. Neki avstrijski vojak, ki je pri Kraljevem gradcu ranjen obležal, je sam od sebe tako-le pripovedoval: ,,Tri ure se nisem nič zavedel. Ko se zdramim, vidim strašne reči okoli sebe. Kakor daleč je oki5 videlo, nisem videl drugega, nego vse polno merličev, ki so posamnem in nakupičeni ležali, kakor snopovje po kervavej zemlji. Neizrečene bolečine se me poprijemljejo in vedel sem, da je prišla tudi meni zadnja ura. Na pol umiraje se izročujem Bogu, in glej! kar stoji pri meni mlado dekle z verčem v roki, in me vidi, ko zdihujem in umiram. Naglo se sklone k raeni, mi da piti iz verča dobrega vina, vzame iz žepa cufanja in platna, zaveže mi rane, potolaži me in zagotovi, da pride nemudoma nekdo po nie in mepoljevbolnico. Blaga deklica gre hitro dalje med mertvimi, in zdi se mi, kakor bi bil to angelj v človeškej podobi, ki mi gaje v smert-nej težavi poslal ljubi Bog. — Kakor je deklica obljubila, sejetudires zgodilo. Kmalu potem prideta dva človeka z nosilnicami, ter rae naložita in neseta v bdlnico, kjer sem dolgo ležal, pa vendar srečno ozdravel. — Dolgo nisem mogel zvedeti, kdo je bila tista usmiljena, blaga deklica, ki mi je življenje rešila; pozneje sem jo vendar zvedel, in sem šel iz preserčne hvaležnosti nje preblago rok<5 poljubit. Ime" jej je Josipina Kalina, iu je edina hči nekega grajskega oskerbnika v tistem kraji, verla Slovanka. Bog jej obilo povračaj to lepo žertovalno in priserčno ljubezen do bližnjega!" 5. Sovražnik največi prijatelj. Neki pruski prostovoljec je pripovedoval: ,,V boji pri Kraljevem gradcu sem bil na desni rami hudo ranjen; zel<5 mi je kri tekla, omedlevice so me napadale m neizrece.no sem bil že-jin. Ves zapuščeu od svojih ležim ua tleh ne daleč od grabna, v kterem je bilo nekaj deževnice. Vse svoje zadnje moči zbiram in uapenjam, da bi se privlekel do vode, pa vendar nisem mogel tje priti, da bi si ogasil pre-silno žejo. V neizrečenih bolečinah čakam svoje zadnje ure, ker dobro sem vedel, da ga ne bo usmiljenega človeka k meni, kajti ravuo o tem času so hiteli avstrijski vojaki, tedaj moji sovražaiki, inimo mene. Vendar si mislim: vsaj smo si vsi bratje ined seboj, akoravno se imenujemo sovražniki. Poprosim tedaj nekega avstrijskega lovea, da naj bi mi storil to dobroto in mi zajel iz bližnjega prekopa požirek vode. Vojak naglo prirae posodico za vodo in skoči k vodi, da bi rai je bil priiiesel, pa oj groza! ravno ko blagi tovarš vodo zajme in se nakviško sklone, zadene ga krogla v glavo ter pade mertev na tla blizo mene. — Zdelo se mi je, kakor da bi bil v tem trenotku tudi jaz zadet, tako me je sercezabolelo; omedlim inzbudim se še le v bdluici, kamor so me bili ravno prinesli. Tu sem srečno ozdravel, toda moja rana me še sedaj vselej zaboli, kedarkoli se spomnim blagega človeka, ki se je s toliko usmiljenitn sercem za lne daroval. Bog mu po- verni to dobro delo v svetem.raji!" •• •» A. Praprotnik.