Veronika deseniška. .
Epična pesem v XV spevih«
Zložil
kmet v Črešencah.

K-
% t
%
T Celorca 1863.
Natisnil Janez Leon.
H^S- JrfU
v * DRŽAV?- V
vkph
■rimum/
Prečastitemu gospodu župniku
TO
iskrenemu rodoljubu in visoko učenemu preiskovavcu slovenske starodavnosti v znamenje visoeega spoštovanja posvečuje to pesem
J. Frankolski.
V Črešencab na pepelnico 1863.

Yvod.
Pri Sovini starček sivi
V	senci lipnih vej sedi,
V	rod svoji, že venljivi, Stare goslice drži. Milo poje, strune vbera Hajke Slave zvesti sin, In od zore do večera Zbuja davnih dni spomin.
Oj sinovi majice Slave! PosluSajte mili glas; Vabim, starček sive glave Pod koSčato lipo vas. Pesem hočem vam zapeti, Bog da ganem vam srci! Za predmet Življenje vzeti Hočem pa Veronike.
Ljube tičke! oj sklenite S petjem mojim glasek svoj; Veje lipice Sumite In se združite z menoj! Vi Savine oj valovi, Združite tud šum in glas; In nadzračni vi duhovi V skladno petje kličem vas!
Sveti duh! čez pevcev glav« Svojih darov moč razlij; Vdihni nam besede prave, Žar pesniški v srce vlij. In razlegaj tak se petje Čez Slovenje dični raj, Cez pečine ino cvetje, Cez doline, hrib in gaj!
I. spev.
lla Hrovaškem, v lepi zemlji, B'la je svoje dni grajšina, Oj grajšina Desenica, Majhna sicer, pa slovita,
V	senco temnih gajev skrita. Na dvorišču lipa stala
In zelene veje svoje Na široko raztezala; Krog gradi* pa vrt zeleni Bil mu raj in kras in dika;
V	njem drevesa, rože žlahtne
V	rajskem cvetu duh puhtele, Bčele mčd po cvetji brale, Tičke skladno žvrgolele, Grajskim kratek čas dajale. Krog in krog v nezmčrni delji Senčni gozdi, temni lesi, Gorski zveri stan prijeten, Gradu last in meja varna.
Gospodar graj šini zali Bil je vitez star in slaven, Star in slaven, sive glave, Dobre duše, krepke dlani; Še na velem mn obrazu Bral junašk pogum in žar se. Bil je vsim podložnim oče, Vsim sosedom dober sosed In prijatel zvest prijatlom. Milo ženo je pokopal Že v cvetočih letih njenih; B'la mu skrb zdaj hči edina, Vsa podobna majki svoji Po obrazu, po čednostih; Hči Veronika se zvala — Po njej gre še sedaj hvala. Krasna deva lepo cvela, Šestnajst let je dopolnila, Ni je blo deklice lepše, Vse je daleč prekosila.
Ni poznala britkih strasti, Ne ljubezni ran skelečih; Znala samo je za cčrkev In za krasni vrt domači:
V	prvi Boga je molila,
V	drugem cvetke si gojila; Jih sadila, zalivala,
Zelje plela, vrt čistila,
Od sadik mrčlnje braln; In med petjem cvetke zale
V	krasne vence povijala, Jih očetu vsako jutro
V	znam ljubezni darovala.
Neki dan jej pravi oče: „Ljuba hčerka, dete drago, Moj'ga srca slast in radost! Ti me vežeš še edino Na nemilo solz dolino; Glej mi glavo vso že velo, Skor se bo mi treba vleči Tik soproge pod gomilo; Tebe pustil bom samico Brez zavetja, brez pomoči, Brez prijatla, ly te branil Pred sovražnikom bi vražjim; Sklenil torej sem te v Bogu Omožiti, da podporo Boš imela v britkih časih, Ko te kako zlo zadene. Draga hčerka! mar si sama Že izbrala si mladenča, Da bi bil ti vreden druže Po lastnostih in po stanu?"
Kaj Veronika mu pravi: ,.„Pustite me, oče ljubi! Po livadab še skakljati Pesme peti, cvetke brati, Vence plesti, doma ostati. Ne želim si druge sreče, To veselje mi največe, Kedar po domači trati Cvetke berem, pesme pojem In očetu starost slajšam. Pustite mi prosti biti In ne dajte mi ločiti Se od vas. — Še je čas,
Si mladenča v zakon zbrati In prijatla poiskati.""
„Naj pa bo po tvojem, hčerka! Sila ni nikomur mila; Ko zagrebe me gomila, Bog da bi se ne solzila! Ko samica boš ostala, Rada boš si moža zbrala." To izreče sivi starček In objame hčerko milo; Kot najdraže svoje blago Jo miluje ino ljubi.
Krasne so krasne Zvezde leskeče, Svetili nebes so Luči goreče.
Krasne so krasne Cvetke rudeče, Cvetke nam lepšajo Polje cveteče.
Sladke so sladke Pesme o zori, Ki jih ščeblajo Tičikov kori.
Krasno spomladno Božje stvarjenje, Ko se zbudi vse V novo življenje.
Vendar še lepša je, Deklica mila, Dokler nedolžnosti Ni še zgubila,
Dokler jej srce Prosto še bije, Dokler se venec Krog glave jej vije.
Kar je nebesom Zvezda leskeča, Kar je dolinam Cvetka rudeča:
To je človeštvu Deklica mila, Dokler nedolžnosti Ni še zgubila.
II. spev.
Bilo je jesensko vreme, Listje padalo je z drevja; Lastavice in žerjavi Selili se v južne kraje; Pihal sever mraz je v lice, Noč dolgost je raztegVala; Krasnih cvetek že očetu Ni Veronika več brala; Več prepevala ni pesmic, Pesmic sladkih, miloglasnih; Le na vrtu je sedela Ljuto jesen toževala; Da je vničila jej cvetke,
In drevesa ogolila, Mile pevke razpodila, Je tož'vala, da poletje Tako hipoma minulo, Ž njim se cvetje vse osulo. Tako, je pri sebi djala, Meni bo mladost minula, Spremenila rajska doba; Ljubi oče skorej bodo Mene samo zapustili; Kakor listje z drevja pada, Tako pada las za lasom Jim iz sive trudne glave; Kakor lastovke, žerjavi Selijo se v tople kraje, Tako bodo preselili Ljubi oče v boljši kraj se,
V	boljši kraj, nebesa sveta. Jaz pa sama bom ostala Brez zavetja, brez pomoči, Kakor cvetka rahla, nježna, Kteri mraz vsakter škoduje, Ktero veter omandra,
In živina potepta, Če ni v zavetji ograje. Kje zavetja čem iskati? Kam se reva čem podati? In pomoči od koga čem
V	zlih nadlogah pričak'vati?
li
Redar sama bom ostala, Komu reve bom tožila?" — Tako milo je zdih'vala,— Kar je žena pristopila, Bela žena Rojenica. Dolge kodre je imela, Krila jo je bela hala; V rokah zrcalo držala Dčklico nagovorila: „Ti se bodeš omožila, Ko se vrnejo žerjavi In lastovke 'z južnih krajev, Kukavica spet zakuka; Pa ne prinesti ti sreče Ne žerjavi, lastavice; Kukavica bo kukala, Ti nesrečo oznan'vala. Ozri se v zrcalo to-le: Kaže ti moža in druga, In prihodnjih dni tovarša, Ki mu kmalo boš ženica. Lepo lice mu je dota In po vsem širokem svetu Sluje mu imč in slava." To izreče in devica Zre strme v zrcalo čudno. Iz zrcala vitez krasen Jo pogleda brhke rasti In zaljubljeno obrača
Le v Veroniko očesa. Ali ko bi trenil, bila Eojenica je zginila. Spet Veronika je sama, Tiha groza jo sprehaja; Al senja ali bedi Znala ni.
In Veronika od sedaj Vsa drugačna je postala, Več ni pela, ni skakljala, Tužno je okrog hodila, Ni vesela više bila, Noč in dan prikazen stala Ji je žene pred očmi; Viteza tudi zabiti Mogla ni.
Nekaj, nekaj se vgnjezdilo Deklici v sreč je bilo, Kar ji dalo ni pokoja Ne po dnevi ne po noči. Prvikrat je okusila, Da je zemlja solz dolina, Pa še vedla vzroka ni, Da postala je nesrečna. Kaj se v srcu ji godi, ImenVati vedla ni.
Srečna je srečna Deklica vsaka, Dokler ji bije Prosto še srce.
Dokler ji v srcu Prostost prebiva, Rajsko veselje Ona zavživa.
Ko jo ljubezni Pšica zadene, Kmalo iz srca Mir jej prežene.
Tedaj nesrečna Ona postane, Težko zaceli Srčne si rane.
Torej varujte, Mile device, Sladke ljubezni Ostre se pšice!
m. spev.
Žarko solnce sopet sjalo In budilo je v življenje Drevje, travo, cvetke nježne; Kor prepeval drobnih pevcev Pomladanske pesme sladke. Spet žerjavi z južnih krajev So se v trumah vračevali, Lastavice priletele In za gnezda si skrbele. Kukavica je kukala In zmadletje oznanHala, Lipa sopet zelenela In vse drevje v grajskem vrta. V senčnem hladu je sedela Spet Veronika in vila Cvetke mične v krasni venec.
Bilo že se je zmračilo, Prikazalo zvezd obilo, Vse k počitku se podalo, Da bi v Bogu sladko spalo; Kar stražar naznani stari, Da pred vratmi vitez čaka, Ki čez noč ostaje prosi. Veroniki deieniika.	2
„Dobro došel! brž odprite, In ga v sobo pripeljite! Konja pa priveži k jaslim, Zdrave mu pokladaj krme In nastelji slame mehke."
Stopi vitez ptuj v sobano, Se prikloni gospodarju In devici, grajski roži, In ponavlja prošnje svoje: Da bi smel do dne ostati, Ter si ude okrepčati.
,,Dobro došel, vitez mladi! "Vse, kar hiša mi premore, Vse ti bodi na postrežbo Po hrvaški šegi stari." Hčeri oče zdaj veleva, Da donese bel'ga kruha In bokal natoči vina, Tud soli naj ne pozabi. Hipoma donese deva, Hleb in sol po stari šegi, In bokal z najboljšim vinom, Ter postavi vse na mizo; Pa, ko viteza pogleda, Ostrmi, —
Ker pred vitezom stoji, Ki ga vidila v zrcalu.
Kudečica jo polije,
Bela roka jej trepeče,
Srce mlado glasno bije,
Stidno zre pred se in vzdiha.
Tak pred vitezom je stala,
Brž mu srce očarala.
Slične deklice rodila
Mati še nobena bila
Ni v deželi ogerski,
Ni v deželi štajerski,
Ni na Laškem, ni na Nemškem
Kar obhodil vitez sveta
Ni je našel še nobene,
Da bi jej enaka bila.
Kdo je bil pa ptuji vitez? Bil je Miroslav prcblagi, Hermanov sin v belem Celji, Ki zverino je lovil Po hrvaških mračnih gozdih. Temna noč ga prehitela V Desenico pripeljala.
Celo noč do rane zore On očesa ni zatisnil; Celo noč do rane zore Mislil je na krasno devo: Oh ko bi pač moja bila! Kako bi jo ljubil srčno
Vse bi jej rad daroval, In za njo življenje dal. Misli, tuhta in premišlja; Ni mu dalo zapustiti Star'ga grada Desenice, Preden ne odkrije devi, Kar mu čuti srce mlado.
Najde jo sloneti v hladu Vej zelenili lipe stare, Strah orna se jej približa In jo milo nagovarja: „Čuješ, deklica preljuba! Al bi hotla moja biti? Moja biti tovaršica, Tovaršica, mila žena? Al bi hotla z mano iti V daljne kraje, lepe kraje? Tam imam gradove bele, In doline rodovite, Plodne njive in gorice, Ki jim treba gospodinje In podložnim blage majke. Bodi moja rajska deva, Bodi mi ženica mila."
Deklica mu odgovarja: „Moja roka je še prosta, Prosto je tud' moje srce,
Pa ni prosta moja volja: Po očetovem naj bode."
„ Cujte oče pobratime! Dajte meni vašo hčerko Za nevesto milo mojo; Varoval jo bom in ljubil, Ko oko obličja svoj'ga."
»Kaj bom branil, oče reče Če je sklenil vajno zvezo Bog v nebesih! če se srce Veže k srcu, duša k duši, Slabi ženski je potreba Zvestega tovarša v sili."
„Ce je tedaj vaju volja Da se v Bogu zaročita, Pokleknila in sprejmita Blagoslov moj in vošila." Na kolena se spustita Oče pa povzdigne roke, Moli in blagoslavlja: „ Blagoslovi Bog nebeški Otročiča — moja draga! Ve nebesa se odprite, Blagoslov čez nju razlijte.
Blagor očetov Deci postavlja Zlate palače, Mošnje napravlja.
Materna kletev Hiše podira, Blago in dnarje Deci požira.
Bodo vas torej Starši veseli, Bote od njili tud' Blagor prejeli.
IV. spev.
Ure teko nam ko mlinska kolesa, Kakor zrakovi skoz zračno morjč, Kedar zavživamo rajska nebesa, Spolnjene prve ljubezni želje;
Kedar pred nami ljubljena devica
V	rajski lepoti čarobno stoji, Ljubko nas gleda in njena desnica
V	naši počiva in našo drži.
Tčdaj ne vidimo temnih prepadov, Tčdaj ne vidimo smrtne kose, Tčdaj ne zmenimo strupnih se gadov, Smelo korakamo tedaj med nje.
Ure teko pa ko mlinska kolesa, Kakor zrakovi skoz zračno morjč, Kratko zavžlvamo rajska nebesa,
V	svoji grozoti prikaže se vse.
Pred oltarjem božjim srečni par je stal,
V	večno si zavezo roke je podal, Mašnik molil je čez sklenjene rokč, Pričujočim vsem igrale so solz&
Slu z nebes Veronika je slična bila, Kita cvetna se jej je krog glave vila, Belo oblačilo krilo je tel6, Vse občudovalo sliko angeljsko.
Vitez stari na gostijo Vabil je sosede drage In prijatle svoje zveste; Svatovščino prelepč je Vredil oče starašina, Čavš na mizo vince nosil, Svatje bili so veseli, Pili so, popevke peli Od Matjaža ogerskega
Od Lazara Srbov cara; Napivali so zdravice Ženinu in njega rodu In Veroniki nevesti, Da bi srečna vedno bila In brezkrajno se ljubila; Pili mašniku zdravico, Da posvetil je zavezo Dveh ljubečih src pred Bogom; Pili so zdravico tudi Še očetu domačinu, Dobro srečo mu želeli, Dobro srečo pri živini In na polji dobro srečo.
Luna v tretje prisijala, Kar sedeli so za mizo, Tedaj oča starašina Pričujočim je govoril: Bog vam plačaj za večerjo Ljubi oče domačine, Za večerjo, za veselje, Čas nam teče, pa je treba Se ločiti, k domu iti, S sabo vzeti vaše blago. Ni je vaše, že je naše, V vrte krasne beFga grada Čemo cvetko presaditi, » Kjer jo ženih bo zalival,
Da prekrasno bo cvetela, Vsem veselje in ponos.
Oj nevesta, nježna cvetka Hodi z nami v bele dvore
V	bele dvore, v lastne grade, Našla bodeš rodno polje, Lepe njive in živino,
Našla bodeš dobre duše Dobre duše, dobra srca, Mila srca, zvesta srca, Zvesto srce Miroslava. Oče dragi, odpustite, Če vas kdaj je raz žalila, Kar jej dobrega storili, Vam bo tisočkrat vrnila.
In poljubi starešina Zdaj očeta domačina, Roko mu k slovesu da, Roko da svatovom zbranim, Z Bogom kliče in odide, In svatovi ž njim po redu.
Plaka oče, plaka hčerka, In se grli in celuje,
V	mladih prsih hoče srce Se razpočiti na dvoje Ko zapušča mifi dom.
Oh ostani, hčerka ljuba, Zvest,a Bogu ino možu; Če kdaj pride zlo na tebe Nad zvezdišče se oziraj, Tamkaj najdeš pomočnika Pomočnika, tolažnika, In če vse te zapusti On zapustil in pozabil Tebe ni.
Za nevesto je stopinja važna Zadnja, kedar svoje zapusti, Saj prihodnost jadna ali blažna Od stopinje zadnje le visi.
Tu spomin na prejšnje rajske dneve Vsaka trata, cvetka jej zbudi, Tam prihodne zakonske jej reve Stop'jo pred razjokane oči.
Tu v naročji majke ljubeznjive Tam pa v kleščah morebit moži, Ki jo mučil bo vse dneve žive Brez vesti, ljubezni, brez srca.
Tej stopinji druga je ednaka, Važniša je, ker jo vsak stori, Večnost pač od zadnjega koraka Srečna ali uesrečna vsa visi.
Od preljubih vsakikrat se loči, Zapusti se mili dom in vse, Druga doba vsakemu napoči, Al nesrečna al pa srečna je.
V. spev.
Stojaj, stojaj beli grad Beli grad pri bistri Savi, Pa gospa po gradu teče, Teče kakor bistra Sava, Vrniva, snaži ino čedi, Teče krog od rane zore In do mraka še posluje In po izbah prireduje, V vrtih krasnih seme seje Da iz njega zelje klije, Na družino skrbno gleda In uči jo in svari; Mila vsaka je beseda, Iz ljubezni vse stori. Hlapce rano k delu kliče, Vse pa kakor otročiče Opominja in svari, Oreha se ogibati. —
Kdo je ta gospa ? Ta gospa Veronika je Zena kneza Miroslava, Dobrotnica revežem, Tolažnica žalostnim, Vse jo ljubi in spoštuje, Svoji ženi vsak jo stavi Za izgled.
%' *
Miroslav, Veronika Kot dva angela živita, Že nebesa vživata, Ker presrčno se ljubita.
Blizo njene izbice Pa golobeek golobica Druži in grluje se, Gnjezdi drobna lastavica;
In po vejah lipice Milo tičic kor prepeva Od ljubezni pesemce, Da vse krog in krog odmeva,
Al kraj Save levo stran, Kjer se hosta razprostira, Kavka grdo črni vran Ter se v bližnji grad ozira. —
Neki večer pozno že Mož neznan jo prisopiše,
V	žepu bele liste nosi Pa za prenočišče prosi, Liste nosi od Hermana, Od Hermana Miroslavu. Kakor liste on prečita, Bledo mu postane lice, Trese se kot šibka veja Kraj deročega potoka;
Ko prečita, v žep jih dene In si ostri mečo paše, Hlapcu svojemu veleva:
Kar mi sedlaj konja vranca, Iti moram v dalnje kraje
V	daljne kraje, v gornje Celje, Kjer je zibelka mi tekia,
Da se radi ženitnine Pri očetu opravičim, In prepričam tud očeta, Da je žena moja mila Rodovine viteške, Bog me! ni pa čaralica
Ona ne nikoli bila.
■
V	prsih srd mu vre, kipi, In v očeh mu žar gori, Ali srce se solzi,
Da predrago ženko svojo Brez zavetja zapusti.
\
Bliža se jej; jo objame In pritisne. srčno srčno Na razjokano si srce, S tožnim glasom govori: Bog te obvari, mila moja, Moram v Celje se podati In prepričati očeta, Da pod solncem boljše žene, Kakor ti si, ne dobi se, Tvoje, svoje čem poštenje Braniti do zadnje kaplje, Bogu v nebu in Mariji Te loče se v brambo zročam.
Oh nikar, zajoka ona Ne zapusti me samice, Oh ne hodi v gornje Celje, Al ne slišiš, kako kavka V bližnjem gaji črni vran? To pomeni silno silo, Bog ve, kaj bi pripetilo Ti se v Celji al na poti; Oh ne hodi v gornje Celje, Silno me sreč boli,
Da me zadnjo pot objemaš, Se mi zdi.
Ne nikar, predraga moja, Bom črez malo dni pri tebi, Al da iti moram, tirja Viteška dolžnost od mene, Torej z Bogom!
Še jo. zadnjikrat objame In pritisne si na srce, Pa na konja vranca skoči In ko blisk drvi naprej.
Dnevi tekli, tedni tekli Luna dvapot omladela, Jokala Veronika je, Ker ni Miroslava bilo Več nazaj. —
Prava žena več velja Ko bogastvo, kup zlata, Ogle tri Gor drži.
Briše s čela možu pot,. Cvetke trosi mu povsot, Spremlja ga Do groba.
Vidni angel mu je zvest, Kedar pride zlemu v pest, Var'je ga Hudega.
Dve telesi, duh edin', Vez: ljubezen iz višin; Vrag boji Se moči.
VI. spev.
Dan za dnevom v teku mine, Luna tretjikrat mladi, Črni vran iz gaja zgine, Se na lipo preseli, Ktera močne svoje veje Razprostira tik gradu. Noč in dan Grdo kavka črni vran In prežene drobne tiče, Da nič več ne žvrgolijo, Vrana slišati ne mor'jo. Ene noči vran zaspi, Drobna tica prileti Pa zapoje pesem tožno:
V ječi strašni Miroslav Milo joče In zdihuje Za svobodo, Za preljubo Svojo ženo; Črv i mu Glodajo Mlade kosti, Gadi krog Njega nog Se vij6, Nočna sova Mu mrtvaško Pesem poje; Trdi kamen
Mu blazina, Miza mu je Blatna zemlja, Kruh plesnjiv Mu je jelo, Grenke solzo Mu pijača; Trda stena Se solzi, Ko njegove Boli vidi, Pa očetu Se ne smili, Ima oče Trje srce Od kamena.
Tak prepeva tiea tožno Al zbudi se črni vran In zadavi tico malo. Sliši peti mlada žena Petje tožno tiče male Glas prebode srce njeno, Da na tla se reva zgrudi. Kar pristopi bela žena Bela žena, krasna Vila, Da jej piti čudne vode, Čudne vode od studenca, Veiuika deieoiika.	3
Ki jo Vile pijejo.
V	mlado ženo hipoma v Šine moč, junaški žar,
Kar na noge brzo skoči, Meč jekleni si pripaše, Dč na glavo si čelado, Dene si oklep na prsi, Da pokrije žensko nedro,
V	ženskih prsih rahlo srce. Svoje hlapce glasno kliče: Nujte hlapci, nateknite
Si čelado in oklepe, Ostre meče pripasajte, Bistre konje osedlajte, Gremo v starodavno Celje.
V	strašni ječi tam zdihuje Vaš preljubi gospodar,
Al ga čemo rešiti Al pa vsi poginiti. Hlapci bili so junaki Vsi slovenske rodovine, Gospodarja so ljubili, Kar Veronika velela Hipoma so vse storili, Kot žerjavi v dolgi riži Proti Celju se spustijo. Prvi jaha vitez mlad Vitez mlad Veronika, „ Tak ponosen, tak je krasen
Da mu para ni v deželi, Meč svoj suče kot junak, Kakor vojvoda veleva, Tropa jaha, da se konjem Spod kopit iskri.
Kakor ribje oko jasno Je nebo in brez oblaka Zlate solnce žarke siplje Na rumene njive žita. Kosci kose brusijo, Mlado travo sečejo, Deklice pa jo veselo Jim za petami sušijo In popevke pojejo, Pa ko vgledajo junake Kot žerjave dirjati Ostrmijo,
Čudijo se tem junakom Njih lepoti in pogumu.
Ko pokrije svet temota, Zvon v zvoniku zadoni, Delo tudi dokonča se In „češčena si Marija" Glasno moli družba vsa In prikažejo se lučce Na obnebji rajske zvezde, In po hribih in višinah
Se plameni vzdigajo Gor k nebesom švigajo Fantje mladi, deklice Kresu pesme pevajo: Pridi, pridi, stari kres Se ponovi vsako leto, Plamen segaj do nebes In razlivaj žar po svetu. Mi Slovenci krepki smo Ne bojimo se Turčina, Naše srca plamtijo, Kedar kliče domovina, Kedar bojni glas grmi; Naši kresi tud gorijo, To spričuje, da smo mi, In sovražniki bežijo. Plamti planiti stari kres, Žar razlivaj črez doline Plamen segaj do nebčs, Znani slavo domovine.
VII. spev.
Črne megle so zakrile
Na obnebji zvezde mile,
Bliska se ko k sodnjem' dnevi
In vrezava grom za gromom.
Dčre sova se ponočna,
Kavkajo vrano vi črni,
Joče milo bela žena,
Bela žena, smrt koščena,
Psi pa ženo vgledajo
In nemilo tulijo.
Herman stari spat' ne more
V gornjem gradu, v starem Celji,
Sliši kak se sova dere,
Kak vrano vi kavkajo,
Sliši jok koščene žene
Sliši psov tuljenje votlo;
To pomeni vel'ko silo,
Hitro vstane, meč^pripaše
In po gradu gledat teče,
Gledat teče na stolpove,
Blisk potegne sem iz megle
In pokaže mu junake,
Ki se gradu bližajo.
Alo hlapci, brž na noge ! Bliža gradu se sovražnik, Vzem'te meče najostrejše Pa pri vratih grada ga Tiho tiho pričakajte. Janko, ti pa v mesto teci Zdram' Celjane in jim reci: Brž se v gornji grad podajte, Ostre meče pripasajte, Herman hoče tak imeti, Kdor ne sluša, mora umreti.
Mladi vitez in junaki Približujejo se srčno Star'mu gradu na višavi, Kjer zdihuje Miroslav V strašni jami, grdi ječi. Bliža njemu se rešitelj: Draga žena, zvesti hlapci.
Noč junakom je pripravna, Najti menijo vse speče, Po nevedoma zidovje Grde ječe prekopati. Al od bliska so izdani. Kakor bčele, ki o letni Topli uri se rojijo Panj obsipajo bčelnjaka,
Tako sipljejo se 'z grada Hermanovi zvesti hlapci.
Mladi vitez z mečem seka Zdaj na levo, zdaj na pravo, Z mečem seka, kakor hlapec, Kdar kosi o kresu travo. Mahne enkrat, pet jih pade, Če porine, šestim duša 'Z srca zgine. Bliskajo se mu očesa, Vreje kri,
Med sovrage konj ga nese Smrt pihaje v vragov trope; Jok se sliš' umirajočih Sliši ranjenih ječanje; Črni vrani kavkajo, Sove iz skalin beže. Tu sprejemajo duhovi Blagih duše v svoja krila, Tam pa čakajo vragovi Na hudobnih črne duše. Na okolci duh leži, Kliče k sodbi umorjene Pred sodnika sodni stol. Teče kri,
Da bi gnala kamne tri, Na bojišči malo že Hermanovih hlapcev je,
V	beg so drugi se podali,
V	grad bežijo še ostali, Kar pomoril meč jih ni, In zaprejo gradu vrata Za seboj.
Mladi vitez k vratom stopi Glasno vpije: hej odprite
V	gradu čemo prenočiti, Rano vstati, zopet iti, Svoje blago s sabo vzeti Svoje blago nam predrago Gospodarja Miroslava. Ako vrat nam ne odprete, Hočemo jih razsekati
Vas pa vse ob glavo djati.
Čuli so ga Hermanovi Pa mu tako besedili: „Ne odpremo, ne bojimo Vas se celo celo nic. Mi smo Nemci imenitni, Vi pa ste za nič Slovenci, Bote radi še bežali, Kdar Celjani pridejo, Glave bodo vam sekali In jih lovskim psom metali."
Mladi vitez to posluša Pa mu mar ni za groženje,
Vkup junake svoje klice, Da prešteje glave dragih, Al jih ni več polovica; Drugim so duhovi rajski Duše nesli v božje krilo V božje krilo za plačilo.
Mladi vitez in tovarši Se solzijo za drugovi In rote se meščevati, Nad beriči Hermanov'mi.
Dolgost je le našega življenja Za nebesa nekončani boj. Vrag ošabno svojo glavo spenja, V hudi bitvi teče s čela znoj. Strasti, greha tropa naskakuje Vedno nas sovražna noč in dan. Nam življenje srečno obetuje, Pa nam le zadaje novih ran.
Nam ponuja mir, prijazno roko, Da le njemu pridemo v oblast. Ker ne more zmagati v naskoku, Nam ponuja spravo, svetno slast, Da nebes si ne bi prisvojili Zmage venca nevenljivega, Da bi brez rešitve sužnji bili Vse živoče dni sovražnika.
Torej boj zapiš'mo na zastavo, Naj ne vgasne v srcu nam pogum, Želi bodemo tem večo slavo, Več ko zmagamo sovražnih trum. Hujši ko je boj, tem lepša zmaga, Boljše, če zadene v boju smrt, .Večne sreče ona je podlaga, Ki nas preseli v nebeški vrt.
Večno čaka zmage nas plačilo, Dična krona venča nam glavo. Ko se pred očmi bo nam stemnilo, Plavala v nadzraeje duša bo. Da v nebesih prejme krono zmage In posede večni sedež tam. Za prestane trude čelne srage, To bo krasno venčal Jezus sam.
VIII. spev.
Hej, Celjani, brž na noge! Z mehkih pernic se vzdigajte, Ostre meče pripašite, In se v gorni grad podajte. Herman hoče tak imeti; Kdor ne sluša, mora umreti. Jako tak Celjane kliče, Gor in dol po mestu hodi. Praskajo se pa Celjani Brišejo oči zaspani. 'Z mehkih pernic vstajajo, In se v grad podajajo.
Z novega se je zvedrilo, Luna bleda prisijala, Kot v mrtvaški bledi prt Zemlja je povita bila. Kril okol'co je savinsko Silno studen smrtni duh. PrikazVale tu?jn tam se V strašni sliki so prikazni. Ura je ednajst odbila, Ura je duhovov bila. Živo vse je trepetalo,
Kot o sodnjem strašnem dnevu, Lasje kviško so šršeli V strahu, kaj se bo godilo.
Stal molčč je mladi vitez Sred junakov svojih dragih, Slišal je Celjane priti, Vidil jih bezbrojne glave Proti gradu se majati. Vedel je, da mora vmreti, Ni ga žalilo umreti, Smrt mu bila jako mila, Al, da rešiti ne more Svoj'ga dragega gospoda, To ga v srce je žalilo, To žalilo to je v srce. Tud ostale vse junake, Ki so srčno se objeli, Bogu duše izročili, In molče pričakovali Bližajočih trum sovražnih. Kot volkovi, ki spustijo Gladili se nad čredo ovec, Tak spustijo se Celjani, Z njim za jedno Hermauovi Na krdelo vitezovo.
B6j se vname. Boj ne, — Bilo je mesarsko klanje.
Trupla mrtvih zdihajočih Na bojišči so ležale, Kakor snopje v času žetve Za ženjicami po polji.
Boj za duše bil se vnel je Z angelji in pa z vragovi, Bil se vnel je boj strašan, Kot na občni sodnji dan.
Mladi vitez hrabro bije Se s sovražnikom bezbrojnim, Kjer porine, vse leži, Kamor vdari, vse beži.
Vendar mlada moč omaga, Ž njo omaga truma zvesta; Kri mu teče iz desnice, Kri mu teče 'z mlade glave, Kri mu teče 'z hrabrih prsi, Moč junaška ga zapušča. Bliža mu se s koso ostro Bela žena, bleda smrt. Vse moči telesne zbere In porine meč v sovrage; Šest jih pade, on pa zgrudi be na nje.
In čez mrtvih trupla goste Trejo v gornji grad Celjani Bojne pesme prepevaje, Da razlega zmage glas Po savinski se dolini.
Slava junaku grmi iz ust navdušen'ga ljudstva, Kteri je vljutem boji kri prelil za pravico, Na bojišči stoječ, kot skala med morskim valovjem, V ktero buta vihar in morje zaganja valove. Večno junakov spomin živi do poznih narodov. Rad še "pokaže vnuk otrokom gomilo prededa, Ter ga postavlja v izgled junaškega srcaindlana; Stavi kreposti v posnem, ki venčala dušo njegovo, Gorko ljubezen do svojih, do doma, do svoj'ga
vladarja,
Cvetke mile sadi na grob, na gomilo prededa.
IX. spev.
Zel'še bere Rojenica
V	noči po savinskem polji, Zelše bere za zdravilo, Da zaceli smrtne rane, Smrtne rane na junaku. Zmiva rane na junaku
S čudno vodo iz studenca, Ktero pijejo le Vile; In poklada, zdravo zelše Gor na rane, jih povija
V	rahle cunje, ko sneg bele. Da mu piti čudne vode: Kar spregleda mladi vitez, Vitez oj Veronika.
Vstane kar, obleko sleče; Meč svoj v zemljo zakopa, Rojenica pa jej novo Kmečko oblačilo da.
Al kam reva hoče iti? Kam se hoče li podati? Če ne najde Herman celjski Na bojišči je pri mrtvih,
Hoče je povsod iskati In poprej ne prenehati, Dokler v pest je ne dobi In vmori.
S hriba v polje urno teče, In po stari gladki cesti Se napoti prot Konjicam. Jej rodi stopinja vsaka Nove boli, nove solze; Al ozira nad zvezdišče Se pogostoma med potjo, Gor tolažbe, upa išče, In koraka tak naprej.
Strašni noči nasleduje Dan prijeten, dan poleten, Prerojeno vse miglja, Živa je narava vsa. Vse prepeva, vse živi; Samo le Veroniki Se oko solzi.
Bilo se je že zmračilo, Ko Veronika dospela V neko selo, Loka zvano, Blizo grada Frankolskega. Tam pri kmetu prenočila,!
Kmeta so Bosača zvali. Kmet Veroniko sprašuje: Al bi htela mi služiti? Lepo dam ti letno plačo, Za navržek belo krilo; Kam po svetu hočeš iti Kam se dekle obrniti, Ki ne znaš ljudi, ne sveta! Jaz imam ti dosti dela, Dosti dela, dost' jedila. Kravam mojim bodeš stregla, Svinje moje bodeš pasla, Drva, vodo mi nosila.
In Veronika privoli; Stopi v službo pri Bosaču,' Skrbno pase tolste svinje, Urno nosi drva, vodo, Ne tožuje nič osodi, Da postala je zdaj dekla Prej gospa visoka knežja.
Pridno hodi k službi božji, Pridno moli, pridno dela, In kar si prihrani blaga, Vse deli ubogim revnim. Al ko zmisli se osode Svoj'ga moža Miroslava, Počiti jej srce hoče, In topi se v britkih solzah. Tmaifa deiuiika.	4
Vse čisla jo, vse spoštuje Kot nebes prikazen višo, Vsakdo si želi je v službo. Vidno množi se imetje V hiši, y hlevu kmetu Bosaču; Vidno čez njegove njive Božji blagoslov se zliva. In nad vsim, kar kol' počenja, Vidno blagoslov počiva.
Kedar nas v težavah, revah Vse na zemlji zapusti, Kedar več za nas pomoči In tolažbe tukaj ni:
Oh ozrimo na zvezdišče Z upajočim srcem se; Gor imamo pomočnika, Kteri nam pomagat če.
On, ki vsako leto cvetkam Oblačilo krasno da, Ki nasiti vsako jutro Tičic drobnih brez broja,
Al bi On nas mar pozabil, On, ki vseh stvari mu mar! Ki je dal za nas življenje, Ki smo prva božja stvar!
X. spev.
V mladih letih bil je kmetič, Ni imel še tovaršice, Tovaršice, zveste žene, Pa imel je preskrbeti Se očeta, sivo glavo, In boleno staro mater, In nejake mlade sestre. Jako treba pomočnice, Zveste žene mu je bilo. Zbiral si nevesto svojo Za predrago milo ženo, Zbral Veroniko si deklo Za nevesto milo svojo. Te volitve so se starši Prav iz srca veselili.
Kliče svojo deklo v izbo, 1*1 jej tako govori: „čuješ kaj, deklina ti! Al bi hotla moja biti? Al bi hotla mene vzeti? Al bi hotla povrniti Mi z ljubeznijo ljubezen? Al bi smele moje roke
Kot nevesto te objeti Tn peljati pred oltar."
Te besede mlado ženo Hudo v srce zapeko; Slednjič mu besede pravi: „Mkdar sc ne bom možila, Bogu le sem in Mariji Vedno zvestost obljubila."
Besedi se teh ni vstrašil Kmet bogati, lep' mladeneč. Nagovarja jo in prosi Tako milo, ljubeznjivo, Da bi se kamnito srce Bilo dalo omečiti, Zadnjič jej še tako pravi:
„Oh za Boga., moja žena Ti postani,
Moj'ga srca, moje roke Se ne brani. Ce nevesta moja draga Nočeš biti,
Hoče me gomila v letih Mladih kriti. Kdo če starega očeta Mi hraniti?
In boleno mojo mater Ozdraviti ?
Kdo nejake moje sestre Če varvati?
Kdo po njivah mojih plodnih Ce orati?
Ptujci hočejo moj mili Dom posesti, In očeta, maj ko, sestre Pa odvesti."
Te besede srce zbodle So Veroniki do smrti; Noge so jej obnemogle, Moč telesna jo zapušča, Da se je na tla zgrudila. So na posteljo domači V zadnjo izbo jo prinesli, In jo Bogu in Mariji Žalostni priporočili.
Kedar hočeš si nevesto zbrati, Moraš pridno dekle poiskati, Ktera je pobožno izrejena, V kteri greh še ni pognal kali; 'Ž nje postane mila dobra žena, Zvesta tovaršica žive dni.
Kaj pomaga dota tud' bogata, Kaj pomaga dnar in mošnja zlata, Če se um z marljivostjo ne veže, Kaj pomaga lice prelepo? če nevesta, kteri se priseže, Samo le prinese dnar, blag6.
Blago srce, vajene ročice, To najlepša dota je device!
XI. spev.
Skor Veroniki bi duša Bila truplo zapustila, Da ni bela Rojenica K njej v tem hipu pristopila; In jej dala vode piti, Čudne vode iz studenca, Ktero pijejo le Vile. Nova moč se jej povrne Zopet v ude vse in žile; Se na postelji vzdignila, Zatočila solze britke In tako izdih ovala:
„0h, da bela smrt me ni Na bojišči pokosila! Da s tovarši spala bi In gomila bi me krila!
U
Oh, da me osoda je V to dolino pripeljala! Kak' je ranjeno srce, Oj, da bi ga zdravit' znala!
Oh, da sem mladenča šla Srca rahlega služiti! Raje pač trinogu bi Htela zadnja sužnja biti.
Oh, da zbrala bi brlog Si za bivališče bila! Korenince brala krog In studenčnico bi pila!
Al pa, da bi v ječi bla, Kjer moj Miroslav prebiva, Tik njega priklenjena, Bila mrtva že al živa.
Herman, Herman, oče moj! Miroslava meni dajte! Oh izpustite ga koj, In za sneho me spoznajte!
To poslušal mladi kmet, Ki pri vratih izbe stal, Pa mu je žareče jsrce Ledenelo in strmelo. Kar je tekel do soseda In mu djal: Preljubi Janez! Glej, pri nas gospa je knežja, Miroslava lastna žena, Ktere išče stari Herman
V	kotu vsakem po deželi. Kdor jo v roke mu 'zroči, Sto cekinov ta dobi.
To novico Janez sopet Svojemu sosedu pravi, In od ust do ust novica Gre kot oginj 'z strehe v streho. Nek Celjan zazve novico, Urno v gornji grad hiti, Herman se mu nasmeji, Sto cekinov mu deli.
Brž beriče svoje skliče In jih tako nagovarja: „Pojdite na Frankolovo,
V	selu loškem poprašajte Za Bosača prosfga kmeta; Deklo vklenite njegovo, Ki mu tri že mesce služi:
Pripeljite sem jo varno, Ker je dekla čaravnica;
V	gornji grad jo pripeljite.
In beriči so veseli Stekli tje na Frankolovo, Lovske pse so sabo vzeli, Ostre meče privezali, In verig si oklenili. Pri Bosači poprašali,
V	Loki so za tujo deklo, Ki od kresa služi njega. Kar so v izbico planili In Veroniko vklenili, Lovske pse na njo ščevali, Kot bi divja bla zverina, Ter jo bili in suvali.
In Veronika pustila Je kot jagnje se vkleniti, Se vkleniti in suvati Vražje kleti, zaničvati; Ni besede 'zgovorila.
So Ločani pristopili, Za Veroniko prosili; Al beriči so vaščane Kakor smeti razpodili.
So Veroniko do Vojn'ka, Trga majhnega peljali; Vsi tržanje so pritekli, Gledali junaško ženo In jej slavo glasno peli. So Veroniko beriči V slavno Celje pripeljali, So Celjanje prihiteli Gledat žene tak' junaške.
Naj se nam neb6 tud poobleče, Vsred se bel'ga dneva naj stemni, Vžigajo tud' strele naj goreče, Otrpčva naša žarna kri; Vrag čez nas naj 'z pekla oginj meče, Naj se proti nam vse zaroti; Stojmo krepko, Bog nad nami kraljuje, Ki hudobo vsako ponižuje.
Naj se žuga nam najveea sila, Zguba vsega, kar še veže nas; Naj od žalosti nam poka žila, Od skrbi izpade vsaki las; Naj odpira groba se gomila, Naj trobenta sodni poje glas: Stojmo krepko, Bog nad nami kraljuje, Kteri žalost v radost spreminjuje.
Med zločince tudi naj svet nas šteje, Naj tepta se naša čast, ime; V ječah naj umiramo od žeje, Naj se na morišče z nami gre, Naj že tam tud sapa zadnja veje, Naj za nas že vse zgubljeno je: Stojmo krepko! Bog nad nami kraljuje, Ki nedolžnost vsako ohranuje.
Da le vest ničesar ne očita, Kamen kak na duši ne leži, Vsaka solza, tu od nas prelita, Lesketala bode v večnosti, Ko nedolžnost naša bo odkrita Prišla pred sovražnikov oči. Oni v pekel bodo ropotali, Mi se bomo v nebu radovali.
XII. spev.
Herman pahne v strašno ječo Mlado ženo, svojo snebo. Daje jed jej kruh plesnjivi, In pijačo blatno vodo, Da bi reva v temni ječi V strašnih mukah poginila.
Trdi kamen jej blazina, Postelja jej blatna zemlja, Grde cunje oblačilo; — Pa jej angelvarh prijatel, Dobra vest jej tovaršiea, Sveta vera tolažnica, Jej molitev pomočnica. Nada njena so nebesa, Kjer plačilo neizmerno Je čez male ure čaka.
Duša nje iz solz doline Se v nebesa preselila, Na telesne svoje muke Pa je čisto pozabila.
Milo pesem je zapela Od nebeškega veselja; Milo pesem je zapela Od ljubezni nevenljive; Milo pesem je zapela Od zvestobe zakonske. In od zore do večera Pevala je sladke pesmi, Sladke pesmi miloglasne. Tičica začula petje . V strašni ječi, temni ječi; Pa je k oknu prifrfrala, I)a bi petje poslušala. Je na oknu obsedela, Pa j c peti tud začela, Ko Veronika je pela. In od zore do večera, Od večera spet do zore Si Veronika prepeva, Mala tica jej odpeva Sladke pesmi miloglasne. Se razlega rajsko petje Po vsem gradu do dvorane. Slišjo v temni ječi petje In med sabo govorijo: Kdo prepeva v strašni ječi Take pesme miloglasne? Ne prepeva jetnik pesmi, — Jib ne more od bolesti, —
Pesrne take duh prepeva, Ki se klati po gradovi.
Herman čuje rajsko petje In nasluša, 'z ktere ječe Milih pesem glas dohaja, Ki ga v črno dušo speče. V temno ječo kar hiti, Da tam vidi, kdo predrzne Peva,ti celi) se v ječi. Stopi v ječo, pa zagleda Živo še Veroniko. Al mu srce je kamnito, Je kamnito kot zidovje, Ki mu dela krog zavetje. Bil bi z mečem jo prebodel, Ali taka smrt bi bila Še prelehka, še premila.
Po postavah čaravnica Mora le sežgana biti. Torej skliče Herman celjski Vse sodnike štirske v Celje, Da obsodbo bi sodniki Čez Veroniko izrekli.
Na poziv njegov zbero se Vsi sodniki pravdoznanski Iz dežele v staro Celje.
Imenitni vitezovi, Kmetje prosti in tržani, Vse potuje v slavno Celje, Tam kopici se grmada, Da Veronika zgori v njej.—
Al le ena se beseda Potujočih vedno sliši: „Oua čisto je nedolžna, Njena kri bo v nebo vpila, Za mašč'vanje nad rodbino Celjskih imenitnih knezov.
Le nedolžen more peti Tud zapuščen od ljudi, Osramočen, v strašni ječi, Ker ga nič kaj ne teži.
Le nedolžen povzdiguje Z rajskim petjem kviško se, Leta duh njegov v višave, Truplo zemlji je v oblast.
Xin. spev.
Stojaj, stojaj staro mesto, Staro mesto, slavno Celje. Sredi mesta majhen tržič, Sred tržiča širok oder, Širok oder za sodnike Za sodnike pravoznanske, Za tožitelja Hermana In Veroniko junaško.
Vse se tare ljudstva v Celji. Ni o shodu taka gnječa V starem mestu nikdar bila.
Dan žari se, dan prestrašili, Ko bo javno se obsodba Čez Veroniko izrekla, In nedolžna žrtva Na morišči darovala.
Ura bije, ura bije, In devet odbije.
Kar na oder se podajo Vsi sodniki pravoznanski, In se vsedejo na stole. Za sodnikom vstopi Herman, Za Hermanom pa beriči Pripeljajo mlado ženo, S črno halo odeveno.
Herman bere zbranim tožbo: „Herman jaz po volji božji, Celjski knez in ortengraški, Ban hrvaški in slavonski, Tožim ženo pričujočo, Da očarala mi sina Miroslava, oskrunila Rodovino celjskih knezov, In zahtevam vaše sodbe, Da sežgč se na grmadi."
Al Veronika molče je Na visokem odru stala, Veličastna in čarobna; Nije stala, se zibala Je med nebom in med zemljo, Kot nedolžni angel rajski. Duša njena se vzdignila Je v nadzračje k Bogu bila. Živo v licu izražena Bila je nedolžnost njena. Vcrsoilut deitniika.	5
Sveti mir se lesketaval Na obličji njenem milem. Moli v duhu še presrčno, In se na odhod pripravlja, Tak' obsodbe pričakuje.
Vseh oči so na-njo vprte
V	mlado ženo zatoženo, Vseh oči so se solzile, Srca vseh za njo so bile.
Tud sodnikom pravoznanskim Ni beseda gladko tekla, Gledali so rajsko sliko, Rajske zrli so očesa Vilovitega telesa.
Kak molčč so došli bili, Tak molčč so zapustili Oder, ženo in Hermana In domu se spet vrnili.
Herman škripal je z zobmi,
V	srcu mu je kipel srd, Dihal srd in strup in smrt. Mu 'z oči je plamen vrel: Kar beričem zagrmel:
V	Ojstrovec pošast drvite,
V	črno ječo jo pahnite,
Ječi vrata zazidajte, Okno dobro zakovajte, Da pogine tam od glada.
In brž v Ojstrovec beriči So Veroniko peljali, Jo pahnili v črno ječo, Ječi vrata zazidali, Okno ječi zakovali In jo smrti prepustili, Strašni smrti od gladit
Krasne zvezde so leskeee, Krasne polja so cveteče, Veličasten jutra žar; Al še lepše, ko cvetlice, Je nedolžno, čisto lice, Je najlepša božja stvar.
Kar je božja dlan stvarila Lepšega ničesar bilo
V	celem res stvarjenji ni.
V	lice svoj je lik vtisnila, Z rajskim čarom ga oblila,
V	sedež ga izbrala si.
So narisane nebesa: Svitle zvezde so očesa, Kajskih slasti je izvir,
Duh nebeški ga obdaja, Barva čistih svet'ga raja, In čez njo razlit je mir.
Oh zato nedolžnost zlata, Kak čarobna je, bogata, Se v spominu starih dni! Ko postane lice velo, Rad spominja starček celo Časa se nedolžilosti.
XIV spev.
Dan enak je temni noči.
V	črno ječo ne pošilja Žarkov svojih zlato solnce. Zlato solnce, mila luna
V	črno ječo ne prisveti.
V	črno ječo ne migljajo Od obnebja svitle zvezde.
V	črno ječo ne duhtijo Cvetke krasne od poljane. Rajsko petje mičnih tičic
V	črno ječo se ne čuje. Le ostudni strupni gadje, Se vijo po ječi temni;
Al Veroniki ničesa Ne storijo žalega. So prijatelji jej dobri, Dosti boljši kakor ljudje, Ž njimi ona si igrava, In prepeva mile pesme. Gadi slušajo veseli, Ko doni nebeško petje. Čuden svit od glave njene Razsvitljuje črno ječo. Bela žena Rojenica Jej prinese v noči vsaki BeFga hleba, bistre vode. Ž njo se rada pogovarja. Od slovenskega naroda. Pa se milo jej pritoži, Da narodje so slovanski Med sebo tako ne zložni. Milo toži, da je lipa Cisto čisto pozabljena. Milo toži, da se širi Ptuji duh ko živa kuga Po slovenskih vseh krajinah. Milo toži, da sinovi So nezvesti svoji mamki, Da po tuji hrepenijo, 'Z tujih virov le pijejo, Lastno polje rodovitno Pa popuščajo v celini,
Da ga gosti mah zarašča, In se trnje korenini.
Pa spominja Rojenica Radostno se zlate dobe, Ko je vladal Samo silni, Ko hrvaški slavni kralji So Slovene osreč'vali; Se spominja Marka kralja, Lazara, kdaj Srbom cara, In Veroniki govori: „Zlata doba je cvetela Nam Slovenom stare dobe: Al je zlata doba prešla, Kakor krasni dan preide, Noč za dnevom spet nastopi; Al za nočjo s vitla zarja Spet dan krasen napoveda: Tako pokrajine naše Je pokrila črna tema, In jih krije in bo krila, Let še štirkrat sto in dalje. Hudi boji spodkopali, Bodo naše pokrajine; Se 'zneverili sinovi, Ptujci v šako jih dobili, Da v domači lastni hiši Po domače ne bo smelo Se več govoriti celo:
Tedaj zora spet napoči, Ptice spet se predramijo Po slovensko peti jele Da Slovence prebudile, Lipa bode brst pognala, Zelenela in cvetela, V hlad Slovence spet vabila; Cvetke nove se rodile, Med po njih bučela brala. Mili car bo tedaj vladal, Oče vsem podložnim svojim, Ki zapisal na zastavo Svojo je enakopravnost Vsem narodom, milim svojim. Tedaj bodo se Slovenci Spet iz spanja prebudili, Za orodje poprijeli In ledine preorali. Trnje samo ne bo dalo Hitro vspešno se končati; Milo solnce bo sijalo, Pokrajine ogrevalo. Cvetke vse v krasoti evele,. Tiče nam po naše pele. Mati Slava radovala, In bo sine objemala; Z lastnim mlekom jih dojila, Z žarom, umom in pogumom Jih pojila, jih sitila.
In ljubezen bo narode Vse slovenske ogrlila."
Tak Veroniki je bila Rojenica govorila; Ž njo je plakala, solzila, Pa se ž njo tud veselila.
Hej Slovenci Ustanimo! Solnce vzhaja Za goro.
Pevajo že Tičiee, Vstajajo že Cvetlice.
Lepo jutro Se mladi, Modro nebo Rumeni.
Čujte, čujte Mili glas! Slava mati Kliče nas:
Brž na delo, čas je s'jat. Seme v zemljo Zakopat.
Bode klilo Iz zemlje, Sad rodilo Veke vse.
Zemljo varje Mili car, Naš preljubi Gospodar.
Solnce sije, Dež rosi. Blagor kaplja, Seme kli.
Krepko raste, Že cveti, Da pod cvetjem Se šibi.
In stoterni Vrne sad, Kar trpimo Na spomlad.
Dušno polje B'lo dozdaj Neobsejan, Pust je kraj.
Mnogo pustih Že ledin Oboral je Slave sin.
Dušno polje Že cveti,
Cvet nad cvetjem, Se šibi.
Ga varuje Mili car, Solnce greje Topli žar.
Nada sije Boljših dni. Rod slovenski Več ne spi.
XV. spev-
Eno leto je minulo, Ali duša ni spomnila Se Veronike nobena. Herman davno že je menil, Da med mrtve se prišteva. Njen preljubi oče kmalo Je končal življenje svoje, Brž ko strašno je osodo Svoje ljube hčerke zvedel. Celo Miroslav je zabil Ljubljene nekdaj soproge Pa za drugo se deklico Plazil kakor volk za ovco, In jej dušo davil čisto.
Neki dan, glej, v Ojstrovec so Tropo vjetih pripeljali, Ječe ž njimi napolnili. Tedaj vrata odkopali In so ječo otvorili; Kakšno čudo se prikaže! Vse obide strašna groza Ko zazr6 prikazen čudno, Živo še Veroniko.
Lasje so jej do kolena In krijo nagoto udov; Vsa v molitev je vtopljena,
V	Boga vsa je pogreznjena. Vse strmi in plaho gleda, Toda Herman zdajci slugi Da ukaz presilno ljuti:
Brž mi v kopelji vtopite To pošast pregrozno, strašno, Da je žive več ne vidim.
Zdaj so z vodo sod nalili In Veroniko vtopili. *)
Zdaj Veronike je duša Svoje telo zapustila,, In se v svitle kraje rajske
V	božje varstvo povrnila.
Z rajskim petjem so duhovi Spremljali jo v božje krilo,
V	božje krilo, na plačilo; Telo njeno pa v Braslovčah Črni zemlji se izročilo.
*) 17. oktobra 1428.
Bela žena Rojenica Vsak dan grob obiskovala, Za Veroniko še dolgo Se solzila in jokala. ■—•
Kje dežela, kje leži, Mesto tisto, kje stoji, V kterem sreča je doma, Solz nobeden ne pozna?
Iščem jc po svetu krog, Hodim čez planine, log, Kamorkoli se podam, Sreče le ne najdeni tam.
Pridem v mesto, v carski dvor, Tam prepeva pevcev kor; Vtiline kor, in jok in stok Napolnuje zlat obok.
Kar od tod naprej hitim, Mesto za seb6 pustim. Pridem v malo snažno vas. Tu je sreča, slišim glas.
Al tud sreča tu doma Stanovitna ni še bla; Mnogokrat med vrisk ljudi Že nesreča pribiti.
Blizo vasi vrt leži, Mnogo križcev v njem stoji, Tu je sreča tu doma, Tak' napis na znanje da.
Tu dežela, tu leži, Tisto mesto tu stoji, V kterem sreča je doma, Solz nobeden ne pozna.
Tu leži tik brata brat, Ne velja cekin, ne zlat. Tu nobeden kralj in kmet Ne prepira se za svet.
Tu ni bolečine več, Sčm ne seže ostri meč; Tu ugasne vsaki črt, Ker do sčm le seže smrt.
Oj dežela, da sem le Enkrat vendar našel te, Kjer doma je sreča, vem, Zdaj iz tebe več ne grem.
Sklep.
Oh razlegaj se mi petje Čez Slovenje dični raj, Čez pečine tje in cvetje, Čez doline, hrib in gaj! Lipa slavna, ki sprejela Pevce si pod senčni hlad, Bog ti vrni, da živela Veke bi, rodila sad.
Vas objamem, pevci mili, Ki glas svoj'ga petja ste Moj'mu petju pridružili, Bog vam vrni večno vse! Vas zahvalim, vi duhovi 'Z cel'ga svojega srca; Vam Savine, oj valovi Slabi pevec hvalo da.
Vas Slovence vse objamem In pritisnem na srce; Pa od vas vseh slovo vzamem, Ki poslušali ste mč. Moj pozdrav seboj nosite Čez doline, hribe, log, Reve pevca ne zabite In vse blagoslovi — Bog!
Popravek.
Na strani 21, v 5. vrsti od spodaj naj se bere: Moli in ju blagoslavlja.