ZGODOVINSKI ZBORNIK.
PRILOGA
LJUBLJANSKEMU ŠKOFIJSKEMU LISTU.
<~s©©© Izhaja v nedoločenih obrokih.
Deveto leto.
Ljubljana, meseca junija 1896.
Številka 33.
Doneski
za zgodovino Alojzijevišča.
(Nabral o petdesetletnici vodja dr. Jos. Lesar.)
cVvod.
Petdeset let! Koliko čustev se pač rodi letos v srcu premnogega bivšega Alojznika, koliko spominov na ta prevažni zavod, kjer je preživel težka, pa vendar prijetna dijaška leta, ločen od hrupnega sveta; kjer se je učil spoznavati red in mladeniško čednost; kjer si je utrjeval značaj, s tem pa ohranil vzvišeni poklic.
Toda ni namen temu sestavku na dolgo in široko naštevati zasluge, uspehe knezo škofovskega Aloj zij e -višča; marveč samo dvoje namerava: izraziti želi o priliki, ko se dopolnjuje pol stoletja, od kar zavod obstoji, v imenu 667 Alojznikov hvaležnost vsem dobrotnikom — mnogim že pokojnim — in drugič vzbuditi novega zanimanja.
Zavod pač zasluži največo pozornost, saj je bila vzgoja mladine sv. Cerkvi vedno prav posebno na srcu, zlasti pa onih. ki hočejo postati enkrat njeni služabniki. Kako je škofom in duhovnikom vesoljne cerkve polagal skrb za to mladino na srce vesoljni tridenški zbor, znano je vsem. In zato so goreči škofje takoj jeli ustanavljati taka „seminaria puerorum“ — mladeniščnice; tako najprej sv. Karol Boromej v milanski škofiji.
Tudi v ljubljanski škofiji se ni zanemarjala nade-polna mladina. Leta 1596 so ustanovili Jezuitje s pomočjo škofa Ivana Tavčarja kolegij ter prevzeli latinske šole, katere so vodili do l. 1773. S tem kolegijem je bilo
združeno od l. 1600 tudi neko semenišče ali konvikt'), v katerem so se preskrbljevali revni dijaki brezplačno, premožnejši proti plačilu, nekateri pa z ustanovami, ki so bile navezane na ta zavod. Prvo leto je bilo v njem 10 gojencev. I 1604—28, 1.1605 — 42, l . 1612 pa že 80. Ker je bil zavod s početka v ne prav pripravni najeti hiši pri pokopališču sv. Jakoba, lastnini kostanjeviških Cistercijenzev, sezidali so Jezuitje s pomočjo deželnega kneza nadvojvode Ferdinanda II., kranjskih stanov, magistrata deželnega stolnega mesta ljubljanskega, škofa Tomaža Chron-a, stolnega kapitelja i. dr. novo poslopje. Na sv. Katarine dan l. 1617 preselili so se gojenci v novi dom. Njih število je bilo 1617—1621: 121, 84, 113, 116. 116, v poznejših letih 40 — 70. Navajajo se deloma kot užitniki (alumni) posebnih ustanov (Lenkovič, Plank, Škofič, Sontner, Thaler, Schellenburg, Montegnana, Ka-zianer, Schuppe, Tottinger. Pilat. Žagar, Grbec, Omersa itd ), deloma kot plačujoči gojenci (convictores, plerne-nitaških ali drugih bogatih starišev sinovi). deloma kot glasbarji ali pevci (supernumerarii titulo musices) ali pa strežniki (titulo obsequiorum domus.) Časih so navedeni po razredih (n pr.: canonistae et casistae, me taphysici, physici, logici, rhetores, poetae, syntaxistae, grammatistae, principistae. paro istae), časih pa po vrsti,
‘J Prim. rokopis, ki se hrani v c. kr. licejalni knjižnici ljubljanski, z naslovom: „Historia Seminarii Labacensis, in qua origo, progressus, benefactores ejusdemque alumni continentur ab anno MDC“ Mscr. 156.
33
v kateri so sedeli pri obedu (n. pr.: convictores primae, secundae, ultimae mensae in prav tako alumni primae, secundae, ultimae mensae).
Da se je več gojencev tega zavoda posvetilo duhov niškemu stanu, četudi ni bil ustanovljen samo za vzgojo mladega duhovniškega naraščaja, zvemo iz poročila,') katero je poslal škof Žiga Herberstein leta 1685 o stanju škofije rimskej stolici in kjer čitamo med drugim tudi to-le: „Exstat praeterea in civitate Labacensi seminarium puerorum sub cura patrum S. J, ubi, cum ad studia prosequenda et pietatem a teneris annis educantur, plures ex illis, ecclesiastico e jam disciplinae assueti, in sortem Dei transeunt, Usque in successu temporis beneficia ecclesiastica conferentur, si se huic oneri idoneos et morum probitate ac doctrinae sufficientia probaverint. “
Dasi je bila imenovana mladeniščnica brez dvoma v veliko korist deželi in škofiji, vendar ni zadoščala potrebam. Zato so l. 1708 položili temelj še drugemu mladeniškemu zavodu v poslopju sedanjega bogoslovskega semenišča• Otvorili so to škofijsko semenišče (seminarium episcopale) krog l. 1715 in je imenovali: Collegium Carolinum, ker so je izročili v posebno varstvo sv. Karola Boromejskega. Ob enem so hoteli s tem naziv-Ijenjem počastiti tedaj vladajočega cesarja Karola VI. in knezoškofa Frančiška Karola grofa Kaunitza.
Prvotno je nameravalo to „ škofijsko semenišče“ vzgajati mladi duhovniški naraščaj. ') Dejanjski pa so se vzgajali v njem tudi kandidatje za druge stanove, n. pr. modroslovci, pravdoznanci. zdravniki i. dr., zlasti ker so se vsprejemali tudi plemiči; od tod se ta zavod tu in tam imenuje: Collegium Carolinum Nobilium. Vsprejemali so se navadno mladeniči od 15. —21. leta. Obsegal je dva oddelka: plemenitaški in n epi e m eni taški.3)
Arhiv stolnega kapitelja ljublj., 1685, fasc. 157.
2) »Fotior pars Seminarii, quod pro recta aspirantium ad sacros ordines institutione ac ecclesiae servitio erigitur, jam anno praeteritu sub tectum reducta . . . fuit, je poročal škof Kaunitz v Rim I. 1712. (Kapit. arhiv, fasc. 259.)
3) V nekem rokopisu iz l. 1713 (menda Thalnitscherjevem) čitamo: Hoc Collegium, quod sub D. Caroli lior, speciali tutela anno 1708 coeptum, in duas dividitur classes : Alterum est Nobilium Convictorum, alterum Alumnorum, nui ab universo Clero Lab. dioeceseos aut fundatorum liberali aere gratis aluntur. In utramque admittuntur adolescentes non minores quindecim, nec majores viginti unius anni, tolerantur tamen minoris aut majoris aetatis, ob musices necessitatem, aut aliam urgentem exigentiam. Hi duo Convictorum et Alumnorum ordines in hoc distinguuntur, quod diversis praefectis et famulitio, nec non loco et contubernio gaudeant, ceterum omnes sub regulari mensa communi disciplina et omnino pari ratione tractantur."
Irim, glede opisanih zavodov še: Jan. Nečdsek : vGeschichte des Laibacher Gyinnasiums“ v gimn. poročilu za l. 1859 in 60 ter:
Za gojence drugega oddelka so skrbeli duhovniki škofije in drugi dobrotniki. F šolo so hodili k Jezuitom. Ob nedeljah in praznikih so v stolnici asistovali pri službi božji. Zato so dobili tonsuro, a viših redov vsprejemati niso bili dolžni. Velikodušni dobrotniki so založili zanje več ustanov, n. pr : Schellenburg 8, Scliifferstein 4, Thal nitscher 5, Preschern 3.
Dne 10. dec. 1784 je bil tucli ta kolegij odpravljen.
Od tedaj nimamo nobenega sledu o kakem cerkvenem zavodu za gimnazijsko mladino clo l. 1846, ko je ustanovil nov tak zavod knezoškof Anton Alojzij Wolf in ustanovo naznanil duhovnikom v oklicu z dne 29. septembra 1846, ki ga priobčujemo v celoti.
Iz pričujočega sestavka blagovoljni čitatelj lahko razvidi, koliko je storil knezoškof Anton Alojzij za zavod, kako mu je bil najbolj pri srcu izmed vseh ustanov in del njegovih, kako ga je v oporoki postavil za glavnega dediča; pa tudi, koliko je storila duhovščina ljubljanske škofije, navduševana po svojem škofu, za Alojzijevišče, ker je tekom let darovala take velike svote.
Menimo, da bolje niso mogli porabiti blagi dobrotniki darovanega denarja. Kolikim mladeničem so omogočili šolanje in da so dosegli duhovski stan, koliko drugih so rešili pogube!
Nekaj govore številke same in imena ... a ne povedo vsega. Koliko je vplival vzorni red, duhovne vaje, molitev, nauki predstojnikov na mlada srca ..., to se ne dd označiti s številkami.
Ko pa dajemo to poročilce v dežel, hočemo z nova vzbuditi zanimanje za zavod. Če je bil potreben pred petdesetimi leti, koliko potrebniši je sedaj, v naših viharnih časih, ko se toliko mladih Ijmlij v zgodnjih letih izgubi sveti veri . . .
Letos poteče 300 let, ko so prišli v Ljubljano Je-zuitje, ustanovitelji semenišča ^studiosorum pauperum", in petdeset let Wolfovega zavoda. Pri obojem je duhovščina ljubljanske škofije požrtvovavno pomagala. Žrtve niso bile zastonj.
Požrtvovaven 'je tudi sedanji duhovniški rod ljubljanske škofije; dokazal je že pri več prilikah. Ni-li požrtvovaven tudi za izvršitev velike icleje: katoliške gimnazije, kateri podlaga bodi Alojzijevišče? L. 1857 in 1858 je Alojzijevišče že imelo — vsaj za dva razreda — domačo učilnico. Kar se je bilo začelo, pa zopet opustilo, naj sc z novega začne, krepko nadaljuje in srečno izvrši. Tega cilja ne izgubimo izpred oči j!
Dr. Jan. Kulavic: „l)as furstbischofliche Priesterseminar und die theol. Lehranstalt zu Laibach“, v delu: ,I)ic theologischen Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Oesterreich.“ Na sritlo dal dr. Hermann Zschokke, 1894.
1.
Circular des Fiirstbischofes Anton Aloys Wolf, vom 29 September 1846 an den Clerus der Diocese Laibach, tvomit. derselbe zu Beitrdgen fiir das uenerrichtete Collegium Aloysianum“ eincjeladen wird.
Anton Aloys Wolf
von Gottes und des apostolischen Stuhles Gnaden Fiirst - Bischof von Laibach,
Sr. kais. konigl. apostol. Majestat wirklicher geheimer Ratb etc.
an den gesammten wohlehrwiirdigen Clerus der Diocese Laibach.
Seit dem im Jahre 1824 erfolgten Antritte meines oberhirtlichen Amtes war eine meiner vorziiglichsten Sorgen aut' einen geniigenden und geeigneten geistlichen Nachwuchs fiir meine ziemlich ausgedehnte Diocese gerichtet.
Wahrend dieser Nachwuchs ehedem, und noch kurz vor meinem Antritte sehr spiirlich war, und dem Bedilrfnisse der Diocese nicht geniigte, gab es bald daraut' einige Jahre, in welchen sicli so viele heimische Jiinglinge nach zuriickgelegten philosopischen Studien zur Theologie und zur Aufnahme in das theologische Klerikal Diocesan-Seminar meldeten, dass ich nicht alie aufnehmen konnte, und mich in der gliicklichen Lage befand, unter ihnen wahlen zu konnen, und nur die-jenigen aufzunehmen. deren wissenschaftliche Vorbildung und deren Berut zum geistlichen Stande von Solchen, die sie nžiher kannten, mir angeriihmt wurden.
Dieser Andrang der heimischen Jugend zum Studium der Theologie war jedoch von kurzer Dauer, denn bald darauf durch einige Jahre meldeten sich dazu wieder Wenigere, so zwar, dass ich darunter kaum, manchmal nicht einmal die jahrlich erforderliche Anzahl von zwanzig solchen Jiinglingen fand, die ich mit voller, oder doch mit zieinlicher Beruhigung in das Klerikal-Seminar zum Studium der Theologie aufnehmen konnte.
So wie einerseits die ganze Richtung unserer Zeit dem Jiinglinge wenig Aufmunterndes darbietet, sich einem Berufe zu widmen, der neben einem in der Regel beschriinkten Einkommen nach allen Seiten auf Be-schwerden und Hemmnisse stosst, — so wird es andrer-seits bei der zunehmenden Armuth des Landvolkes den weniger oder gar nicht Bemittelten immer schwerer, die zum Eintritte in das Klerikal Seminar erforderlichen vieljiihrigen Vorstudien durchzumachen, wie man dieses hinsichtlich der iirmern Gegenden der Diocese schon lange wahrzunehmen Gelegenheit hat, da aus denselben
1.
Okrožnica knezoškofa Antona Alojzija Wolf-a z dne 29. sept. 1846, s katero se vabijo duhovniki ljubljanske škofije, da podpirajo novo ustanovljeno mladeniščnico „ Collegium Aloijsianum.u
Anton Alojzij Wolf
po božji in apostoljsko «lolieo milosti
knezoškof ljubljanski,
Nj. c. kr. apost, Veličanstva pravi tajni svetovavec i. dr.
vsem velečastitim gg. duhovnikom ljubljanske
škofije.
Odkar sem 1. 1824. nastopil višjepastirsko službo,, bila mi je jedna izmed prvih skrbij, kako pridobiti dovolj in dobrih duhovnikov svoji precej obsežni škofiji.
Dočim je bil mladi duhovski naraščaj nekdaj in še malo pred mojim nastopom prav neznaten in ni nikakor zadostoval potrebam škofije, bilo je kmalu na to nekaj let, ko je toliko domačih mladeničev po končanih modroslovskih naukih prosilo vsprejema v bogoslovje in duhovsko semenišče, da nisem mogel vseh vsprejeti. Bil sem v srečnem položaju, da sem mogel med prosivci izbirati in samo take vsprejemati, katerih vednostno izomiko in poklic za duhovski stan so mi hvalili možje, ki so jih poznali natančneje.
Ta naval domačih mladeničev v bogoslovje pa je trajal le malo časa. Kmalu nato se jih je oglašalo nekaj let zopet manj, tako da sem našel med njimi komaj — včasih tudi ne — vsakoletno potrebno število dvaj-seterih mladeničev, katere sem mogel s polnim zaupanjem ali vsaj z mirno vestjo vsprejeti v duhovsko semenišče in v bogoslovske nauke. Kakor z ene strani časovni tok nikakor ne vspodbuja mladeničev, posvetiti se stanu, kateremu se navadno pri slabih dohodkih vsestransko nasprotuje in stavijo vsakovrstne ovire, — tako bode z druge strani pri rastoči revščini ljudstva na deželi manj imovitim in ubožnim vedno težje, dokončati več let trajajoče šole, potrebne za vsprejem v duhovsko semenišče. Glede na revnejše kraje v škofiji opazujemo lahko to že delj časa, ker od tam prihaja prav malo mladeničev v višje šole.
33*
nur sehr Wenige die Bahn der offentlichen Studien betreten.
Wenn aber auch dessenungeachtet der Zufluss der hierliindigen Jiinglinge zu den Studien sich nicht vermindern solite, so liisst es sich doch nicht verkennen, dass die vom Lande zur Stadt der Studien wegen ge-kommenen armern Jiinglinge in Absicht auf Wohnung, Nabrung und Uebenvachung haufig in so misslichen Verhaltnissen sich befinden, dass es ihnen sehr schwer werden muss, auch bei guten Talenten und Anlagen sich zu einem wissenschaftlichen Fortgange zu er-schwingen, eine gleichmassige Ausbildung des Gemiithes und Verstandes zu erreichen, einen gewissen Grad ausserer Bildung sich anzueignen, und eine Sittenreinheit zu bewahren, wie sie zur Aufnahme in das theologische Klerikal-Seminar erforderlich sind.
*
Oder ist es vielleicht nicht so ? Wird man nicht nur zu hiiuiig mit grosser Betrubniss gewahr, wie unter diesen misslichen Verhaltnissen so manches schone Talent, so manches treffliche Gemiith allmahlich ganz verkiimmert? — wie die Veredlung des Herzens hinter der Ausbildung des Verstandes gewohnlich noch zuriick bleibt, und die Bildung des Aeussern ganz vernach-lassiget wird? — Wie solite aber diess wohl auch anders kommen, da von einer vaterlichen Beaufsichtigung und Leitung der unter solchen Verhaltnissen Studie-renden ausser den festgesetzten Schulstunden, von einer speciellen Uebenvachung und Anordnung ihrer Privat-studien, von einer sorgsamen Muth und Richtung ihres Privatumganges, von einer weisen Ziigelung und Liiu-terung ihrer Neigungen und Temperamentsfehler, von einer Riige und Ahndung der Unarten und Fehler, die sich an Einzelnen zeigen, kurz von allem dem, was zur eigentlichen Erziehung und allseitigen Durchbildung des jungen Menschen erforderlich ist, dabei nicht wohl die Rede sein kann.
Die Sache ist zu wichtig, als dass ich nicht ernstlich hiitte nachdenken sollen, wie fiir die meiner oberhirt-lichen Leitung anvertraute DiOcese nicht nur ein ge-niigender, sondern auch gehorig durchgebildeter geist-licher Nachwuchs, wie ihn dessen hohe Bestimmung und unsere Zeit erheischt, gehorig gesichert werden konnte, wie selbst dem iirmsten Knaben, wenn vor-ziigliche Talente und Neigung zum geistlichen Stande an ihm wahrgenommen werden, dagegen Armuth ihm allen Weg zu den Studien verschliesst, derselbe ge-olTnet, — wie andern talentvollen, minder armen, und fiir die Theologie sich bestimmenden Studierenden die Erreichung ihres Zieles erleichtert, — wie sie wiihrend der vieljahrigen Vorstudien, wo hiiuiig eine nichts we-niger, als christliche Umgebung den Sinn fiir den geist-
Pa naj se tudi pri vsem tem ni bati, da bi se število domačih dijakov zmanjšalo, vendar ne smemo pozabiti, da so mladeniči, ki prihajajo z dežele v mesto, glede na stanovanje, hrano in nadzorovanje pogosto v tako nepovoljnih okoliščinah, da jim mora biti prav težko, tudi pri dobrih talentih in zmožnostih, v vednosti primerno napredovati, enakomerno izobraziti si razum in srce, prilastiti si potrebne zunanje olike in ohraniti si čistost srca, katero mora imeti oni, ki želi biti vsprejet v duhovsko semenišče.
Ali mar ni res tako? Ali mar ne opazujemo le prepogostokrat z žalostjo, kako se v takih nevarnih okoliščinah pogubi toliko lepih talentov, polagoma spridi toliko dobrih src? — kako zaostaja omika srca za izobrazbo razuma in kako se popolno zanemarja zunanja olika? — Kako pa hoče tudi drugače biti, ko v takih okoliščinah učeča se mladina nima, razun v določenih šolskih urah, nikogar, ki bi jo očetovski nadzoroval in vodil, ki bi jo posebej navajal na redovito domače učenje, ki bi skrbno gledal, s kom in kako se peča, ki bi modro krotil in čistil njene strasti in napake nravij, ki bi opominjal in svaril in kaznoval nepristojnosti in napake, katere opazi na posameznikih, in kar je še vse potrebno pri pravi odgoji in vsestranski izobrazbi mladega dijaka ?
Zadeva je preimenitna, da bi ne bil resno premišljeval, kako zagotoviti moji višje-pastirski skrbi izročeni škofiji ne le zadostnega, marveč tudi primerno izobraženega duhovskega naraščaja, kakoršnega zahteva visoki namen in sedanja doba. Premišljeval sem, kako bi se tudi najrevnejšemu dečku, če se opazijo v njem izvrstni talenti in veselje za duhovski stan. kateremu pa revščina zapira pot do šole, ponudila prilika, izšolati se; — kako bi se zopet drugim zmožnim in manj revnim dijakom, ki so se odločili za bogoslovje, olajšala pot, da dosežejo svoj namen; — kako bi se jim med dolgoletnim šolanjem, ko svet, ki je vse prej nego krščanski, pogosto zamori mladeničem smisel za duhovski poklic, vendar le ohranilo veselje za sveto zvanje, in bi si v dobro uravnanem zavodu, če ne vsi, pa vsaj mnogi pridobili ono korenito,
lichen Beruf allmahlich abstreift, durch gehorigen Ein-lluss auf ihre religios-moralische Erziehung fiir denselben erhalten werden, und \vo nicht alle, doch mehrere jene griindliche vielseitige wissenschaftliche Bildung erlangen konnten, die dem Geistlichen uaserer Zeit hie und da unentbehrlich ist, um dem Unglauben und der stolzen Aufklarung gegeniiber mit Wurde sich zu behaupten.
Ich finde, dass unsere heilige Kirche uns schon durch die okumenische Synode von Trient das sicherste Mittel zu diesem Zweeke angedeutet hat, indem sie die Errichtung geistlicher Knabenseminarien fur jede Dioces (Sess. XXIII. de reform. Cap. 18.) angeordnet, und dariiber sich nachstehendermassen ausgesprochen hat:
»Da das Jiinglingsalter, wenn es nicht recht an-geleitet wird. sehr geneigt ist, den Ergotzungen der Welt nachzugehen, und \venn es nicht von den zarten Jahren an, zur Frommigkeit und Religion gebildet wird, bevor die Gewohnheit der Laster den ganzen Menschen in Besitz genommen hat, niemals vollkommen und ohne sehr grossen, fast ausserordentlichen Beistand des all-machtigen Gottes in der geistlichen Zucht verharrt, so verordnet die h. Synode, dass alle Kathedral-, Metropolitan- und Ivirchen hohern Ranges nach Massgabe des Vermogens, und nach der Ausdehnung der Diocese verhalten seien, eine gewisse Anzahl Knaben von der Stadt selbst, und von der Diocese, cder Falls sie dort nicht gefunden werden, von jener Provinz. in einem Collegium, welches hiezu in der Nahe jener Kirchen. oder an einem andern passenden Orte von dem Bischofe bestimmt werden soli, zu erhalten, religios zu erziehen. und in den geistlichen Wissenschaften heranzubilden. In dieses Collegium sollen Solche aufgenommen werden, die wenigstens zwolf Jahre alt und ehelich geboren sind, gehorig lesen und schreiben konnen, und deren Eigenschaften und Wille die Hoffnung geben, dass sie den Diensten der Kirche sich bestSndig widmen werden. Die h. Synode will, dass besonders Kinder der Ar m en gewahlt werden, sie schliesst jedoch die der Reichen nicht aus, \venn sie nur auf eigene Kosten unterhalten werden, und die Gesinnung zeigen, Gott und der Kirche dienen zu wollen.«
Wollte man auch annehmen, dass selbst auf den bisherigen Wegen die Erziehung der Jugend nicht so sehr veriehlt, sondern nebst der erlbrderlichen Geistes-bildung auch ein sittlicher Wandel, eine religiose Gesinnung und geordnete Zucht der Studierenden moglichst erreicht wiirde, so ist es doch gewiss nicht die tur kiinftige Geistliche angelegte und wiinschenswerthe Erziehung, wie sie durch die obigcn, aus dem Munde der versammelten Vater zu Trient geflossenen gewich-tigen Worte angedeutet wird.
vsestransko vednostno izomiko, ki je duhovniku v današnjih časih tu in tam neizogibno potrebna, če se hoče častno ustavljati neveri in prevzetni novodobni prosveti.
Prepričal pa sem se, da nam je naša sv. Cerkev naznačila že na vesoljnem tridenškem zboru najboljše sredstvo v to svrho, ko je naravnala (Sess. XXIII. de reform. Cap. 18.), naj se ustanovi za vsako škofijo du-hovska mladeniščnica. V tem obziru se je izjavila nastopno :
»Iverje mladost, ako se prav ne vodi, zelo nagnena k posvetnemu veselju in se nikdar, ako se ne vadi že v nežni dobi v pobožnosti in sv. veri, preden navade strastij objamejo celega človeka, popolnoma ne ohrani in ne brez prav posebno velike, skoraj izvanredne pomoči vsemogočnega Boga v svetem strahu in čednosti, zato veleva zbor. da vse škofije, nadškofije in druge večje cerkve svojemu premoženju in velikosti škofije primerno število mladeničev iz mesta, iz škofije, ali, ako jih ondukaj ne dobe, iz tiste dežele, v mladeniščnici, ki naj se zida blizu onih cerkva, ali na kakem drugem pripravnem kraju, če škof' tako določi, hranijo, pobožno vzgajajo in v duhovskih vednostih podučujejo. V ta kolegij naj se vsprejemajo taki mladeniči, ki so vsaj dvanajst let stari in zakonski, ki znajo dovoljno brati in pisati in katerih lastnosti in volja opravičujejo nado, da se za vselej posvete cerkveni službi. Sv. zbor hoče, da se izbirajo zlasti otroci ubogih, a vendar ne odreka vsprejema tudi otrokom imovitih starišev, da se le sami prežive ter z lepo nravnostjo svedočijo. da hočejo služiti Bogu in Cerkvi.«
Pa če tudi bi dejali, da do sedaj običajna vzgoja mladine ni napačna, nasprotno, da si dijaki ne izobrazijo le razuma, marveč da se navadijo tudi nravnega življenja, verskega mišljenja in strogega reda, vendar ta vzgoja nikakor ni taka, kakoršna bi morala biti in kakoršna je želeti za prihodnje duhovnike in kakor so jo označili z navedenimi imenitnimi besedami v Tridentu zbrani očetje.
/Dass die jungen Leute, welche als die kiinftigen Seelenfuhrer neben treuer Amtserfiillung auch das Bei-spiel der Tugenden, die sie lehren und pllegen sollen, an den Tag zu geben bestimmt sind, eine vorziigliche sittliche Huth und Ptlege bediirfen, kann so wenig be-stritten werden, als dass die eigenthiimlichen Entbeh-rungen und Opfer, die der katholische Priesterstand erheischt, eine Abhartung des sinnlichen Menschen und eine Willenskraftigung schon vom zarten Alter an noth-wendig maehen, wozu sie aber aui' den bisherigen Wegen wenig, oder keine, — dagegen geniigliche Anleitung in der durch die h. Synode von Trient angedeuteten geist-lichen Erziehungsanstalt finden.
Die wissenschaftlichen Anforderungen an die Stu-dierenden sind in der neuern Zeit iiberhaupt sehr ge-steigert worden. Wenn ich nun auch dieses keineswegs und am vvenigsten fiir die kiinftigen Diener der Kirche, welche inmitten dieser, in allen Richtungen fortschrei-tenden iiussern Bildung fiir das Reich Gottes arbeiten sollen. missbilligen und tadeln will, — so wird es doch auch eben daraus ersichtlich, dass die zum theologischen Studium aspirirenden Gymnasial- und philosophischen Schiiler, die in der Regel nur den untern und mittleren Standen angehoren, und nur zu haufig durch Noth und Nahrungssorgen an der eigenen Ausbildung gehindert werden, den wissenschaftlichen Anforderungen in ihren Studien gewiss leichter und umfassender entsprechen werden, wenn sie im Knabenseminar versorgt und iiber-wacht, einzig denselben obzuliegen haben, und zugleich durch C!onferenzen und Correpetitionen die gehorige Nachhilfe erlangen.
Da die ganze und volle Sendung unserer heiligen Kirche. auf die religiose und sittliche Vervollkommnung der Menschheit hinausgeht, und es sonach ihre vorziig-lichste Pflicht ist, fiir die religiose und sittliche Heran-bildung ihrer zur Ausfiihrung dieser hohen Aufgabe berufenen Diener Sorge zu tragen, diese Heranbildung aber, so vvie auch die intellectuelle wohl sicherer in einer geistlichen Erziehungsanstalt, als auf den bisherigen Wegen erreicht wird, — so war meine Sorgfalt schon liinger auf die Errichtung eines geistlichen Knaben-seminars fiir meine Diocese gerichtet, gleichwie solche Knabenseminarien auch schon an einigen andern Orten des Inlandes errichtet worden sind.
In der Erwagung, dass das erste Erforderniss zur Errichtung einer solchen Erziehungsanstalt ein eigen-thiimllches Gebiiude sei, hatte ich mein Augenmerk auf einige Hauser hier in Laibach geworfen, die mir nach ihrer Lage dazu angemessen schienen, und es bat mir erst im Monate Juli 1845 gelungen, ein giinstig ge-legenes, ziemlich bedeutendes, mit zwei Stockwerken,
Mladeniči, ki so poklicani, da kot prihodnji dušni pastirji ne izpolnjujejo le natančno svojih dolžnostij, marveč dajejo tudi lep vzgled v onih čednostih, katere bodo kedaj učili in priporočali, potrebujejo potrebnega nravnega varstva in vzgoje. To se da tako malo tajiti, kakor da tirja duhovsko življenje, ki je polno težav in žrtev, od mlaneniča vestne priprave, zatajevanja čutnega človeka in utrjevanja volje že od nežne mladosti. Na to pa so se navajali v dosedanjih okoliščinah le malo ali nič, zadostno pa se bodo v tem urili v duhovski mladeni-ščnici, kakoršne želi sv. zbor tridenški.
V vednostnem oziru se zahteva od dijakov v novejšem času sploh veliko več kot preje. Tega nikakor ne zametujem in ne grajam, zlasti glede na prihodnje cerkvene služabnike, ki so poklicani, da delujejo za kraljestvo božje sredi vsestransko napredujočega sveta. Iz tega se pa zopet izprevidi, da bodo gimnazijski in modroslovski dijaki, ki žele biti vsprejeti v bogoslovje, navadno iz nižjih in srednjih stanov in jih le prepogosto ovira revščina, da se ne morejo izobraževati v vednosti ■ veliko lože in boljše napredovali, če se bodo, v mlade-niščnici preskrbljeni in nadzorovani, brigali samo za učenje, zlasti še, ker se jim bode pomagalo s svetom in podukom.
Iverje naša sv. Cerkev poklicana, da deluje za versko in nravno spopolnjevanje človeštva, in ker je torej njena najimenitnejša dolžnost, skrbeti za versko in nravno vzgojo svojih služabnikov, ki naj izvršujejo ono imenitno nalogo, in se ta vzgoja, kakor tudi vednostni napredek, dosežeta gotovejše in boljše v duhovskem zavodu nego v dosedanjih okoliščinah, — mislim že dolgo na ustanovitev duhovske mladeniščnice za svojo škofijo, kakor so ustanovili take zavode že po drugih škofijah našega cesarstva.
Z ozirom na to, da treba za ustanovitev take odgo-jilnice najprvo lastnega poslopja, iskal sem že dolgo v ta namen pripravne hiše tu v Ljubljani. Posrečilo se mi je še le meseca julija preteklega leta 1845 dobiti pripravno ležečo, precej veliko hišo z dvema nadstropjema, ki ima prostoren vrt in dober vodnjak. Kupil sem jo z zraven nahajajočim se stavbiščem za 22.000 gld. k. d.
einem betrachtlichen Garten und einem guten Brunnen versehenes Haus sammt dem darneben befindlichen freien Baugrunde fiir diesen Zweck um den Betrag pr. 22.000 H. C. M. anzukaufen.
Im Laute des Sommers 1846 habe ich an diesem Hause nach dem Erfordernisse eines Knabenseminars mehrere Bauherstellungen vornehmen lassen, und es mit der erforderlichen Einrichtung fiir 22 Zoglinge und das sonstige Hauspersonale versehen, um diese Er-ziehungsanstalt mit dieser Anzahl von Zoglingen mit dem soeben beginnenden neuen Schuljahre in das Leben treten zu lassen.
Da indessen dieses angekaufte Haus, obwohl in demselben allenfalls auch 30 Zoglinge untergebracht werden konnten, fiir den diesfiilligen Bedarf der Diocese nicht gentigen wiirde, habe ich dasselbe im Sommer 1846 in der Hauptfronte auf dem gleichzeitig erkauften freien Baugrunde durch einen Zubau von 17 Klafter Lange, und durch einen Seitenbau von 11 Klalter Lange erweitern lassen. Dieser Neubau mit zwei Stockwerken steht bereits unter dem Dache, wird aber den Verputz und seine giinzliche Vollendung erst in dem nachst-kommenden Friihjahre 1847 erhalten, dann aber zur Aufnahme von 80 bis 100 Zoglingen geniigen, fiir welche ich die erforderlichen Einrichtungsstiicke all-mahlich, \vie sich der Fond fiir den Unterhalt einer grossern Anzahl von Zoglingen mehren wird, bei-zuschaffen ebenlalls bereit bin, ohne fiir die damit sovvohl, als mit dem Baue verbundenen bedeutenden Kosten ausser mir jemand andern in Anspruch zu nehmen.
Allein es handelt sich nebstdem auch noch, und zvar ganz vorziiglich um die Autbringung des Geldes zur Bestreitung der jtihrlichen Unterhaltskosten fiir die in diesem Seminar zu erziehenden Knaben, und ins-besondere um die Beischaffung eines Stammvermogens, aus dessen Ertrage der Unterhalt wenigstens einiger Knaben in demselben, sohin der Bestand des Seminars selbst fiir die Zukunft gesichert vitre.
Wem die Beischaffung der Geldmittel fiir die Ver-pflegung und sonstige Erhaltung der Zoglinge in dem Knabenseminar obliege, hat die h. Synode von Trient durch obenvžihnte Anordnung bereits angedeutet, und es liegt auch schon in der Natur der Sache, dass zur Griindung und Befestigung einer Anstalt, die den Nach-wuchs des Diocesanklerus zum Zwecke hat, vor allem dieser Klerus mit seinem Oberhirten nach Kriilten bei-trage, obwohl es sich hoffen lasst. dass auch gut gesinnte Laien von dem Diocesanklerus tiber den heilsamen Zweck
Da bi pa hiša zadostovala zahtevam mladeniščnice, sem jo prenaredil letošnje poletje in jej preskrbel po-hišne oprave za 22 gojencev in drugo potrebno osobje, da se odpre mladeniščnica z navedenim številom rejencev z ravno kar začenjajočim se šolskim letom 1846/7.
Ker bi pa vendar to kupljeno poslopje, dasi se spravi vanje, če treba tudi 30 gojencev, nikakor ne zadostovalo sedanjim potrebam škofije, dal sem v poletju 1846 prizidati na omenjenem praznem prostoru novo poslopje, ki je spredaj 17, na strani pa 11 sežnjev dolgo. Novo poslopje z dvema nadstropjema je že pokrito; dodelano pa bode še le prihodnje spomladi 1847. V ojem bode potem lahko stanovalo 80—100 gojencev*}, za katere oskrbim polagoma sam hišno opravo, v kolikor se bode množila zaloga za hrano večjemu številu gojencev. Tudi stroške zidanja hočem sam pokriti.
Ali pomisliti moramo in še prav posebno,' kako dobimo zadosti denarja za vsakoletne stroške za hrano mladine, ki se bode oskrbovala v zavodu in zlasti, kako utemeljimo glavnico, da iž njenih obrestij vsaj nekatere gojence preživimo in tako zagotovimo obstanek mladč-niščnice za prihodnje čase.
Komu je skrbeti, da se gojenci v mladeniščnici prežive in da se poplačajo druge potrebščine, je naznanil že sveti tridenški zbor v zgoraj navedeni naredbi. Sicer se pa že tako razume, da mora za ustanovitev in utrditev zavoda, kateremu namen je mladi duhovski naraščaj, pred vsem skrbeti po svojih močeh duhovščina škofije s svojim višjim pastirjem. Za gotovo pa se sme upati, da bodo tudi dobro misleči svetni ljudje radi pod-
*) Izkušnja je pokazala, da se v te prostore prikladno spravi k večjemu (50 gojencev. Zlasti je premajhna obednica in spalnice.
dieser Erziehungsanstalt gehorig belehrt, diesem gott-seligen Werke ihre wohlthatige Theilnahme widmen werden.
Insoferne es sich nun vorziiglich um die Bei-schaffung eines Stammvermogens zur Erhaltung der Zoglinge in dem Knabenseminar und um die Sicher-stellung deren Unterhalts fiir die Zukunft handelt, bin ich bereit, den Grund zu diesem Stammvermogen mit einem Kapitale von zwanzigtausend Gulden C. M. zu ltgen, sonach mit dem 5 percentigen Interesse dieses Kapitals zehn Freiplatze ob jiihrlicher 100 11. C. M. ftir arme aber hofTnungsvolle Jilnglinge in dem Knabenseminar in der Voraussetzung zu errichten, dass von den Gesammtkosten des Haushalts auf einen Zogling nicht mehr, als der jahrliche Betrag von 100 11. entlallen diirfte, und ich rechne, ohne jedoch diesfalls Jemanden den geringsten Zwang anthun zu wollen, auf die bereit-willigste Mitwirkung meiner treuen Mitarbeiter im Wein-berge des Ilerrn zur Erweiterung dieser Anstalt durch angemessene freiwillige Beitrage sowohl zu dem Stammvermogen, als zu den kurrenten Bediirfnissen des Hauses.
Ich miisste mich in meinem Vertrauen zu dem Diocesanklerus, der schon den vernommenen Ankauf des Hauses zu dem besagten Zwecke freudig begriisste, sehr tiiuschen, wenn ich von demselben nicht voraus-setzen solite, dass er ebenso freudig nach seinen Kraften Beitrage zur Griindung und Vermehrung des Stammvermogens, und zu den kurrenten Auslagen filr den Unterhalt der in das Knabenseminar aulzunehmenden Zoglinge leisten, und mich in der Ausfiihrung eines Vorhabens unterstiitzen werde, vvelchem wohl kein Gutgesinnter seinen Beifall verweigern wird, da es sich auf eine ausdrtickliche Anordnung unserer h. Kirche griindet, und ihm nur die Absicht zu Grunde liegt, dass dieser Diocese ein geniigender und tiichtiger geist-licher Nachwuchs gesichert werde, dass die Zoglinge der Anstalt vor so manchen Gelahren, die ihre Unschuld und ihre ganze Bildung bedrohen, thunlichst geschirmt und fiir den geistlichen Beruf gehorig vorbereitet, dem theologischen Klerikal-Seminar zugeiuhrt werden.
Die Beitrage, fiir welche der Diocesanklerus zum Behufe des Knabenseminars hiemit in Anspruch ge-nommen wird, sind demnach zweierlei Art, und zwar:
1. Beitrage zur Griindung und Vermehrung des Stammvermogens. — Diese Bei-triige werden, so wie sie hier einlangen, entweder bei Privaten gegen gesetzliche Hypothek fruchtbringend an-gelegt, oder es werden dafur Staatspapiere angekauft, und diese fiir das Knabenseminar vinculirt werden, und nur das von denselben jithrlich ablallende Interesse wird dann zur Verpllegung der Seminarszoglinge verwendet werden.
pirali to bogoljubno delo, ko jim gg. duhovniki razlože blagi namen mladeniščnice.
Ker moramo torej prav posebno skrbeti, da zložimo glavnico, s katere obrestmi se bodo vzdržavali gojenci v mladeniščnici in njih vzdržavanje zagotovimo za prihodnje čase, sem jaz pripravljen, položiti temelj tej glavnici. V ta namen darujem 20.000 gld. k. d. ter zagotavljam tako z obrestmi glavnice po b% z letnimi 1000 gld. k. d. deseterim ubogim pa nadobudnim mladeničem stanovanje in hrano. Nadejam se namreč, da stroški za sleharnega učenca ne bodo presegali svote 100 gld.*) In tako pričakujem, ne silim pa prav nič nikogar, da bodo v povečanje zavoda pomagali srčno radi tudi moji zvesti sodelavci v vinogradu Gospodovem s primernimi prostovoljnimi doneski, ne le za glavnico, temveč tudi za vsakdanje hišne potrebe.
Zelo bi se moral motiti v zaupanju svojem do gg. duhovnikov, ki so že s takim veseljem pozdravili nakup hiše v označeni namen, ako ne bi smel pričakovati. da bodo prav s takim veseljem po svojih močeh skladali tudi za utemeljitev in pomnožite v glavnice, kakor tudi za pokritje tekočih hišnih stroškov, s katerimi se prežive v mladeniščnico vzprejeti gojenci, in me tako podpirali, da izvršim namero, katero mora odobravati vsak dobromisleč človek. Saj se opira ta ustanova na izrecni ukaz naše sv. Cerkve in samo to namerava, da se zagotovi naši škofiji zadostno število dobrih duhovnikov, da se obvarujejo gojenci raznih nevarnostij, pretečih njihovej nedolžnosti in vsej njihovej oliki, in da zadostno pripravljeni za duhovski poklic vstopijo v bogoslovno semenišče.
Nadejam se torej od duhovnikov svoje škofije pomoči v dvojnem oziru, in to:
1. Doneskov, da se vstanovi in pomnoži glavnica■ — Doneske, katere v to svrho prejmemo, bodemo naložili proti postavnemu varstvu na kako hipoteko ihišo, posestvo, zemljišče idr.), ali pa bomo kupili zanje državnih obligacij in na mladeniščnico tako vinkulovali (prepisali), da se bodo smele porabiti le vsakoletne obresti za hrano gojencev in druge hišne potrebščine.
(Nadaljevanje prih.)
*) Sedaj se potroši za enega gojenca krog 200 gld. na leto. Stanovanje se pri tem računu niti ne vposteva.
i Doneski za zgodovino Alojzijevima.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Pogačar. — Tiska »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.