VERA ¡DEBELJAK — Buenos Aires Slovenska žena v borbi V okviru Zveze slovenskih žena in mater je imela za praznik 29. oktobra ga. Vera Debeljakova predavanje o delu slovenske žene za kulturni in politični napredek slovenskega naroda, s posebnim pogledom na emigracijo. Iz tega predavanja priobčujemo nekaj fragmentov. Da moremo razumeti doprinos naših žena k razvoju in utrditvi slovenstva in slovenske zavesti, se moramo pomakniti kar za celo stoletje oz. še za nekaj let več v preteklost. Pogledati moramo položaj slovenske žene v tistih letih, ko je bil prebivalec slovenske zemlje le ubog tlačan, ki so mu vladali in ga izkoriščali tuji fevdalci. v preteklosti Slovenski ženi, sicer v rodu vedno zelo spoštovani, je bil odkazan dom. Bila je varuhinja domačega ognjišča, pa bila je tudi vzgojiteljica svojih otrok. Govorila jim je v slovenskem jeziku, učila jih je peti slovenske pesmi, njena je zasluga, da narod ni uto- v morju nemštva, ampak se je ob „spomladi narodov“ začel zavedati svoje pravice do polnega življenja. Še nadalje žena ni nastopala v javnosti, na pozornici narodnega življenja so se pojavile le posamezne žene — znanilke „nove pomladi“ tudi slovenske žene v narodno prebujnem delu. Hčerka Prešernovega šefa dr. Crobata — Lujiza Pesjakova je postala prva slovenska pesnica, v poznejših letih so ji sledile Josipina Turnograjska, Pavlina Pajkova in v začetku t. ga -s oletja Zofka Kvedrova, vzgojiteljica novega pisateljskega redu. Začele so pisati tudi tržaške žene. ki so bile med Slovenkami gotovo najbolj izobražene, tako Nadliskova — Bartolova, Marija Kmetova, ki sicer ni Tržačanka, pač pa je največ delala pri Ciril Metodovi šoli. Tudi na drugih področjih so se začele uveljavljati slovenske žene. Na či-talniških odrih že srečamo slovenska dekleta in žene, ki pojejo in govore slovensko. V začetku našega stoletja pa že nastopajo igralke — slovenske umetnice kakor Danilova, Borštnikova in tem slede pozneje igralke svetovnega formata: Marija Vera, Šaričeva, Vika Podgorska. Tudi zdravnice iso že v vrstah slovenskega ženstva: največja slovenska rusofilka dr. Jenkova, dr. Šimenc. V splošnem pa slovensko ženstvo pred prvo svetovno vojno še ni zavzemalo visokega kulturnega položaja kot znanstvenice, saj so prve poznejše intelektualke tedaj šele komaj začele hoditi v srednje šole. Pa tudi tu jim še niso bile odprte šole po lastni izbiri, nekatere so bile pridržane le možem. Tako na pr. še leta 1919 žene niso imele dostopa do rednega šolanja na klasični gimnaziji. Smele so prisostvovati pouku le kot privatistke z izpiti ob koncu leta. V razred so smele samo obenem s profesorjem, ob koncu, ure so ga morale s profesorjem zapustiti. V odmorih so bile v posebni sobi, strogo ločene od fantov. Ena prvih študentk na ljubljanski klasični gimnaziji je bila na pr. med nami živeča dr. Marija Kolar-Kačarjeva. še po prvi vojni so bile pri nas redke žene z akademsko izobrazbo. Izvrševanje akademskega poklica pa je bilo še dolgo pridržano le možu in šele po dolgi borbi je naša žena dosegla enakovrednost z možem enake izobrazbe. MAJNIŠKA DEKLARACIJA Tako je v letih pred in med prvo svetovno vojno vse žensko udejstvovanje v borbi za ohranitev slovenske besede ležalo še vedno na kmečki ženi. Občudovanja vredna je njena narodna zavednost in njen pogum, ko je vstopila na oder političnega življenja v boj za svobodo naroda. Podprla je politično borbo mož s tem, da je začela med narodom pobirati podpise na izjavo, s katero je slovenski narod po svojem voditelju dr. Korošcu, slovenskem poslancu v dunajskem parlamentu, zahteval narodno neodvisnost. Slovenske žene in dekleta so zbrale okrog 200.000 podpisov za majniško deklaracijo, ki so jih izročile po svojih zastopnicah Cilki Krekovi in Franji dr. Tavčarjevi, obe oblečeni v narodno nošo, na shodu na Kongresnem trgu v Ljubljani dr. Korošcu 0b navzočnosti ogromne množice. Šele po predavanju mi je prišla v roke številka Slovenca iz novembra 1938, v kateri neki -Stane Čadež popisuje, pod kakšno nevarnostjo so žene nabirale tedaj te podpise, pa s kakšnim navdušenjem in kakšno odločnostjo, članek se glasi: „Da pokažemo sočnost in pogum naših ljudi, združena z zvijačo, prav po izreku sv. pisma ‘Bodite preprosti kakor golobje in zviti kakor kače’ naj navedemo tole: Sestri Ana in Marija Vinkovič iz Polenšaka v Slov. goricah sta pisali dne 2. februarja 1918 na uredništvo „Slovenskega gospodarja“ sledeče pismo: „Dne 25. januarja zvečer o prvem mraku sva imeli nov obisk pri naši hiši... Vstopita dva orožnika pred me is pozdravom „Dober večer“. Odzdravim: „Bog daj...“ Zdaj izprego-vori orožnik: „Vi, midva prideva k vam po postavi, znate po postavi. Če boste resnico govorili, ne boste kaznovani, če boste pa lagali, boste kaznovana in boste šli na okrožno sodišče. Vi ste hodili z neko polo okoli, katera izmed vaju je hodila?“ Oglasi se sestra: „Jaz.“ „Vi ste hodili od hiše do hiše kakor en berač, veste kakor berač.“ „Jaz nisem nikogar za nič prosila in tudi nobene silila k podpisu, ker se je vsaka rada podpisala.“ Orožnik pravi: „Vi -ste otroke podpisovali.“ Odgovor: „Mati ima pravico svoje hčere podpisati.“ Orožnik: „Kdo vas je poslal?“ „Jaz sem šla sama.“ „Kdo je Vam to dal, da ste šli s tem ?“ „Jaz sem brala v Slovenskem gospodarju.“ »Kje ga imate, pokažite ga, vi morate imeti spričevalo, zakaj ste hodili, na kaj so se vam podpisovali. Napišite mi.“ In sestra mu napiše v njegovo knjigo tole: „Me podpisane se pridružujemo deklaraciji naših jugoslovanskih poslancev z dne 30. maja 1917 in prizadevanju sv. očeta Benedikta petnajstega in našega presvitlega cesarja Karola za mir.“ Orožnik ponavlja: „Za mir...“ Sestra pravi: „Mi nočemo biti sužnji.“ Zareži se orožnik: „Kakšni sužnji?“ Odgovor: „Mi hočemo Jugoslavijo pod habsburškim žezlom. Vemo, da Nemcem to ni prav.“ Orožnik: „Vi mislite, da je vsak Nemec, ki nemško govori?“ „Nadalje mi povejte, kdo je še hodil, vem, da jih je več hodilo.“ Odgovor: „Midve veva zase.“ „Kje imate polo?“ „Poslali smo jo na Dunaj.“ Orožnik si je napisal moj rojstni dan, leto, ime in priimek, moje starše in potem odide. Saj slovenski oče, mati me učili dom moj znati! Neustrašeni Ana in Marija Vinkovič. Posebno ganljivo je pisemce, ki ga je poslala neka služkinja z Dunaja: „O-samljena, a vendar z vso dušo sledeča našemu narodnemu razvoju, se pridružujem s celim srcem Jugoslovanski deklaraciji. .Srčno obžalujem smrt moža, ki bi moral večno živeti (dr. Jan. Ev. Krek, 0p. pisca). Telo njegovo mirno spi... a duh njegov živi, budi... In črna zemlja naj pogrezne njega, ki odpada. Vi pa, naši narodni boritelji, ki stojite v prvih vrstah pred nami! stojte trdno kakor skala. In ostanite mi vse življenje narodni svetilniki... Z odličnim spoštovanjem Katinka Bračič-Jerina.“ Zanimiva je bila na predavanju pripomba^ navzoče ge. dr. Voršičeve, ki je še doživljala to pobiranje podpisov, kako je šel orožnik pri enih vratih v hišo, sestra njena s podpisi pa pri drugih ven. V NOVI DRŽAVI Majniški deklaraciji je sledil končno veliki dan, ko je 29. oktobra 1918 razpadla Avstrija in je zasvetil slovenskemu narodu po tisoč letih suženjstva prvi žarek svobode. Zgodovinar Vasilij Melik pravi: „Začelo se je novo obdobje zgodovine.** V novo nastali državi slovenska žena tudi še ni imela volilne pravice — zaradi nizkega kulturnega nivoja bal- za narod kanskega ženstva ni bilo možno dati ženam splošne volilne pravice, vendar so pokazale svojo veliko življenjsko silo z organiziranjem številnih ženskih združenj, vsa usmerjena v kulturni dvig žene in s tem nje usposobitev, da nastopi tudi v politični areni narodovega življenja. Naša žena je začela osvajati nove položaje, tako v umetnosti kakor v znanstvu. Na stolnice ljubljanske univerze so stopale prve žene — docentka Alma Sodnikova, mineraloginja Man-tuanijeva, botaaničarka Angela Piskernik, knjižničarka dr. Melita Pivec-Stele-tova in druge. Veča se kader zdravnic, advokatinj, profesoric. Predvsem pa so se začele udejstvovati žene kot pisateljice in prirediteljice šolskih učbenikov, slovarjev in beril. Zelo znane so postale naše slikarice: Ivana Kobilčeva, Šantlova, Anica Zupančeva, Mara Kraljeva, Pregljeva, Piščančeva, Bara Remec in druge. Pevke: Golobova, Zinka Kunčeva, koloraturna pevka Lovšetova so ponesle slovensko ime v svet. Poleg že omenjenih pionirk so se uveljavile na literarnem polju- Lea Faturjeva, Vašetova, Utva, Marija Kmetova, že mlajša Mira Miheličeva. Poznane so pesnice Novyjeva, Vida Tauferjeva. Žene so izdajale svoje revije: Ženski svet, Orliška zveza dekliški list Vigred. Tako je slovensko ženstvo osvajalo vedno nove pozicije v narodnem življenju. DOMA IN PO SVETU DANES Veliko slovenskih kulturnih delavk je prišlo tudi v emigracijo, tako več profesoric, doktoric, učiteljic z univer-ziteno izobrazbo, toda imenovati moramo predvsem dr. Branko Sušnik, direktorico indijanskega muzeja in profesorico na univerzi v Paragvaju, kajti kot genialna jezikoslovka zna poleg klinopisa in kitajščine tudi več indijanskih narečij. Docentka Mantuanijeva deluje kot znanstvena svetovalka velike ameriške industrije. Silikarice Bara Remec (z razstavami v Argentini, Evropi, ¡Severni Ameriki), Savinškova v Parizu, Ivančeva v Afriki iso seznanile slovensko ime z umetniškimi krogi po svetu. V slovenski emigrantski publicistiki se uveljavljajo ge. Kraljeva, Petričkova. Imamo pesnico Mileno šoukalovo in Mileno Detela. Tudi na glasbenem področju imamo svoje ženske zastopnice: ga. Pranja Golob-Staretova je, kakor že omenjeno, ponesla slovensko ime v najvišje hrame glasbene umetnosti v Rimu in Argentini. Velike uspehe dosegajo v Argentini pevke Pinkove, Ger-žiničeva, slednja zlasti kot dirigentka, pevka Fišingerjeva v 'Severni Ameriki. Kot dirigentke žanjejo uspehe tudi ge. Kralj-Jermanova in Savelli-Gaserjeva. Veliko je število delavk po društvih, med katerimi moramo v prvi vrsti imenovati naše učiteljice, ki vzgajajo mladi slovenski rod v ljubezni do našega naroda, s čemer vrše največje poslanstvo v naši emigraciji. Ko omenjam0 delo slovenske žene za narod in njegov obstoj, ne smemo pozabiti koroških in primorskih rojakinj. Še vedno so tam žene, ki uče otroke slovensko govorico in ne kloneio pod pritiskom nemškega šovinizma ali italijanskega potujčevanja. Na Koroškem še vedno poje Milka Harmanova svoje domoljubne pesmi, v slovenskih gimnazijah poučujejo tudi slovenske profesorice, tak0 v Celovcu in v Trstu ter v Gorici. V Gorici delujejo pisateljic? Zora Piščančeva, Ljuba Šorlijeva, glasbenica Breda ščekova. Na Tr:aškem je vrsta zlasti mlajših absolventk primorskih srednjih šol, ki polnijo slovenske tržaške revije s svojimi prispevki. Naj mimogrede 0menim, da je zlasti doma dosegla žena visoke politične položaje in položaje voditeljev v komunistični stranki. Žal v službi tujim interesom in v moralno pogibel narodu. MATI IN VZGOJITELJICA To je bil pregled rasti in posega slovenske žene v razvoj narodnega življenja. Dokazala je naša žena svojo zrelost, ki ji daje pravico poseči v aktivno snovanje usode slovenskega naroda, ki pa jo tudi že veže s soodgovornostjo. Žena je mati in vzgojiteljica novega rodu, zato sloni vsa teža bodočnosti našega naroda predvsem na njej. Pojavljajo pa se nam vprašanja, ki nujno terjajo odgovora predvsem od slovenske matere in žene v emigraciji: Kakšna je borba slovenske žene v emigraciji za narod ? Prvo vprašanje: Ali in kako posredujemo matere v emigraciji svojim otrokom dediščino prednikov? Ne samo otroci, ki so rojeni v domovini, tudi otroci, rojeni v tujem svetu, tuji državljani, so slovenske krvi, ki se je že tisočletja pretakala po njih prednikih in se utrjevala ob neprestanih bojih s Turki, z Nemci, 0b azijskem komunizmu. Tudi oni so še vedno prepojeni s krvjo Svarunov, 'Črtomirjev, pa Krpanov, Krekov, Korošcev. In naj to kri zataje in se ji odrečejo ? Zavržejo bogastvo čudovite zgodovine, ki je nima narod na svetu? Vrtnar cepi mladiko s tujim vcepkom, da drevo požlahtni. Naj se tudi naš otrok vživi v kulturo nove domovine tako, da bo požlahtnil svoj slovenski izvor in prinesel v novi svet to, kar ima naš narod dobrega, velikega: le zaveden Slovenec bo tudi dober Argentinec. Danes se ne poudarja več zlitje ene kulture v drugo, ampak je važno gojenje dveh kultur Vzporedno! Do takih zaključkov so prišli v Kanadi in ZDA in pripravljajo v tem smislu 'tudi zakon. „Dvokulturen človek je več vreden kot enokulturen in treba je iz državnih sredstev podpirati dvokul-tumost tu rojenih in vseljenih državljanov.“ O tem je pred kratkim govoril v Buenos Airesu predsednik tega gibanja v Kanadi, ukrajinski profesor Rudnickij. Drugo, vprašanje: Ali pokažem svojemu otroku hotenje in borbo slovej. skega naroda v taki luči, da mu bo ta borba svetel cilj, za katerega se bo tudi njemu zdelo vredno boriti se. mu pokažem v naših voditeljih prete. klih desetletij može velikega kova, poj. nih nesebične ljubezni do naroda? Qb njih svetlih zgledih naj se ogreje naša mladina za delo in procvit slovenskega naroda! Tretje vprašanje: Ali se zavedamo je morda prav naša mladina poklicana, da bo prilila domovini novega olja pravičnosti ljubezni in spoštovanja do naših narodnih svetinj, ko pride čas!? Tedaj se bo pokazalo, če smo slovenske žene v emigraciji bile zveste idejam, zaradi katerih smo zapustile dom. prav žene smo tudi poklicane, da gladimo nasprotja, nesporazumljenja sovraštvo in nesoglasja, ki bi utegnila razbiti našo skupnost. Zato, žene, obnovimo Majsko deklaracijo, zbirajmo podpise, čeprav nenapisane, za obnovo slovenske emigrant, ske skupnosti združene v ljubezni in razumevanju, da dosežemo enkrat davno zaželenj cilj našega naroda: samostojno slovensko državnost v njeni največji etničnj obsežnosti in z najbolj zavarovanimi mejami! Rezistenca in demokracija (Nadaljevanje z 8. str.) ščuvanje ljudi, da se med seboj sovražijo: prijatelji med seboj, sloj proti sloju. Podložniki naj bodo tako revni, da jim skrb za vsakdanji kruh jemlje vsako energijo in čas za upor. Še so lastnosti tiranije, da se spoštovani in svobodomiselni ljudje v njej ne povzpnejo više. Rim: Cicero ob smrti Cezarja. S tirani nimamo nobene zveze, ves svet nas loči od njih. Umoriti jih ni nenaravno in nečastno. Kakor se mora ka-terikrat amputirati del telesa, ravno tako se mora ta bolezen izločiti iz človeške družbe. SREDNJI VEK Manegold vbn Lautenbach: Državna oblast izvira iz ljudstva. Ljudstvo dvigne sovrstnika iznad sebe z namero, da »odi in vlada s pravičnostjo. Ako to pogodbo, po kateri je bil izvoljen, prekrši, on sam odveže ljudstvo vseh dolžnosti, ker je on prvi prekršil pogodbo, ki jih je vezala. Narod je torej prost, da ga odstavi in si postavi za vodjo drugega. Dante 1. 1315: „Iz tvojega pisma, dragi oče, s hvaležostjo zaznavam, da Vam je moj povratek v Florenco pri srcu in stalna skrb. Toliko bolj sem Vam zato hvaležen, ker emigrant ima tako malo veselja. Iz pisma povzamem, da so oblasti izdale nalog 0 amnestiji emigrantov pod pogojem, da plačam gotovo vsoto denarja in da se podvrženi ceremonialni izjavi 0 pokorščini: dva pogoja, dragi oče, ki sta v resnici smešna in slabo zamišljena. Na ta način torei hočejo pustiti v domovino Dapteia, potem ko ie živel 15 let v revščini emigracije. Nikdar ne bo prileteli filozofije prevzel nase 'tako nesmiselno nonižanie. Ne. moj dragi oče, na +a način se ne bom vrnil v rodno mesto. če bi se našla druga pot. ki bi no ponižala časti in glasu Dante**, bi -e odločil za vrnitev, če pa to ni mo-voče. oo pač ne bom nikoli vrnil.“ NOVI VEK Pasivna rezistenca: Ne glede na zapoved potrpežljivosti in poslušnosti ostane pravica in celo dolžnost pasivnega odpora proti izvrševanju proti-božjih postav in povelj (Luka). Aktivni odpor: V začetku ga Cerkev ni poznala. Kasneje je Cerkev pod vplivom nemške državniške teorijo in prakse prevzela ideio aktivnega odpora. Vi je bil unravičen pri posvetnih sporih duhovne oblasti s posvetno. Johannes Althusius: Tiran je nasprotje pravične vlade. Taka krivična vlada rani in razbija osnove politične enote, proti danim obljubam. Vsak poskus odstraniti tiranijo je upravičen in osebe, ki odklanjajo pomoč upornikom v denarju, dejanju ali z nasveti, veljajo kot sovražniki in izdajalci. Karl Barth: Žalostno bi bilo, če kristjani ne bi hoteli biti možje. V Škotski izpovedi iz 1. 1560 beremo dobesedno: K zapovedi Ne ubijaj spada tudi Upiraj se tiraniji in ne pusti, da bi tekla nedolžna kri, če to lahko preprečiš. To ¡se pravi, da ni samo dovoljen, ampak od Boga celo zapovedan odpor proti krivični politični diktaturi- MODERNA DOBA V novem času, še posebno v 19. in 20. stoletju, je bila Cerkev v tem vprašanju dokaj neodločna v veliko škodo svojemu ugledu, še posebej, ker ni dosti odločno obsodila Hitlerjeve in Mussolinijeve diktature. Vsekakor je prišlo do razčistitve pojmov: J. Mausbach in G. Ermecke: Kato-lische Moraltheologie (1960). Tu je potrjena naravna pravica do pasivne in aktivne rezistence pod pogojem: če oblast ogroža življenje, obstoj in sploh dobrobit naroda; če so vse mirne akcije za spremembo stanja izčrpane; če se uporabi sila samo do mere, |ki ie nujno potrebna za spremembo; če je podana verjetnost, da bodo razmere po takem uspešnem ali neuspešnem odporu boljše. In končno še enciklika „Pacem in terris“ 1963, ki se nanaša na Tomaži Akvinskega (1225-1274), ko pravi, da so državni zakoni in odredbe neučinko viti, če ti kršijo ljudske pravice. ? tem je vsekakor pravica neposlušnost: potrjena. NARAVNA PRAVICA Rezistenca krivični državni obla?1' je naravno pravo, pravica, ki je bila rojena z nami. Sploh obstoji samo ena edina pravica, ki gre preko vsakega dvoma. To je pravica do življenja, ka/ odgovarja nagonu po samoohranitvi. Ta pravica pa seveda ne pomeni sami vegetiranje, podobno živalskemu, ampak človeka vredno življenja. Odpor .ie nemir v človeškem življenju, ki hoče odpraviti nasprotje med tem, kar naj bi bilo, in med tem, kar je. Odpir je kritika, opozicija, neprestano iskanje, fantazija in volja, sanje in dejanje, zatekanje vseh trudnih in obteženih, vseh ponižanih in razžaljenih, zatiranih in zasledovanih. Odpor je samn- obramba onih, ki so bili notranje ali zunanje zatirani, to je večen boi prot' odtujevanju samega sebe, zrasel večnega nagona posameznika ali na roda, da si svojo usodo piše sam * po lastnem okusu. Nobenega napredka ni, kateremu ne bi botroval predčasni upor. d« Ni pa glavni problem v pravim odpora, ampak v dolžnosti do odnoi-zaradi krivic, storjenih od oblasti. Pra vica soglaša z nagonom samoohranit'®- ne tako dolžnost. Ta zadnja pa Je bi- ki stvena. V današnjem času, ko nai bil Bog mrtev, nebesa nepričakovan* in bojazen pred peklom neobstoječa, težko oznanjati moralo in pravico, zahtevata od človeka odnos, ki mu prav globoko v. naravi mogoče tuJ-Liubi svojega bližnjega kot same#a sebe. Težko je prehoditi pot od ^aZa do sočloveka, od egoizma do altruist8' Moralo oznanjati je lahko, toda *ež jo je utemeljevati. Vendar ni pop°in°, ma brezupno pričakovati, da se ne nove generacije, skupine ali posame^ ^iki, zopet vživeli v miselnost, da sladko in častno živeti in delovati ^ pravice naroda, kajti, kakor je ret? naš veliki pesnik: Ak’ pa naklo^L nam smrt bogovi, manj strašna noč J* v črne zemlje krili, kot :so pod svet1 soncem sužni dnovi. Knjižne izdaje Svobodne Slovenije so opremili Ivan Bukovec: Nevidna fronta, Vladimir Vauhnit spomini, 1. 1965. Andrej Makek: Rojstvo, ženitev in smrt Lu dvika Kavška. Napisal Marijan Marolt, 1 1967. Bara Remec (K. Mirtič): Velika črnamaša za pobite Slovence, pesnitev Jeremije Kalina 1. 1949. Poljub, pesniška zbirka T. Debeljaka, 1 1950. Mariji, rapsodije za prvo Marijino sveto leto 1954, Jeremija Kalin, 1. 1954. Koledarje in Zbornike Svobodne Slovenije so opremili od leta^ 1949 do 1970: ing. Marko Bajuk, Ivan Bukovec, arh. Marijan Eiletz, France Gorše, Marijan Koritnik, Božidar Kramolc, Tone Kržišnik, Vladimir Mazi, France Papež, Bara Remec, Milan Volovšek in arh. Jure Vombergar. Stanko Snoj: Naša beseda, mladinska knjiga, 1. 1951, Ciril Skebe: čas pod streli, zbirka črtic posvečena spominu padlih borcev ob 10-letnici Vetrinjske žaloigre. Napisal Ivan Korošec, 1. 1955. Fotografije in montaža: Janko Hafner SVOBOD N W\ faoirot NASI «OBODNA UOVENOA $ iiiliii: VBDDIlf ö r i W:: n Al i pl 1 o mm n : M** ISM Z.ROÄNIK »«?<* 7 K 0 L E 9 A S $vo»aoH$ ztovzmrn i|® 8 1 j Sfc D; i:f| 1949 ■«mr : 8 rnTlT^Ô S 1 » *V Z-yx_ž. .?v ¡o< t<* *** t***ar8* ... SM . .. : S V 0 B S V o S 0 P H A ) ■> .. i . ^ .. s ' A >. " ■ • ' - ? I j o K 1 ' i 7 t ' * / /f? $ SLOVENIJA ¡¡¡¡1 :!pl ■ ' . . V./' : f L. !> . '' &r. * ¥ w >V > — -» Jfït£ r DR. TINE DEBELJAK — Buenos Aires Petletno poročilo Ukrajinske kat. univerze v Rimu Letošnji slovenski licenciati Ob koncu učnega leta. V prvi vrsti sedijo profesorji dr. Miguel \Vasylyt, dr. Vinko Brumen, dr. Tine Debeljak, protektor fakultete m!sgr. Andrej Sapelak| dekan dr. Bogdan Halajčuk, ga. Lidia Tauridzka, dr. Juan Romaniuk. V drugi vrsti diplomanti: Pavel Fajdiga, Marijan Schiffrer, ga. Alenka Prijatelj, gdč, Milena Mikolič, ga. Olga Wasylyk, Ludvik Osterc, Zenon Wasylyk. Te dni šele smo dobili iz Rima tiskano poročilo 0 petletnem delovanju Ukrajinske katoliške univerze imena sv. papeža Klementa (1963—1968), izi-šlo v veliki obliki na 290 straneh. Poročilo nosi naslov: Ukrajinski] Ratolic-kij Universitet im. sv. Klimenta Papi v peršomu pjatilettju svogo postannja i dijalnosti, ter podnaslovom v latinščini: iDe Ucrainorum catholica Uni-versitate S>. Clementis Papae, primo quinquennio peracto suae originis et activitatis enarratio. Sicer pa je knjiga — š par izjemami — tiskana v u-krajinščini. S pričakovanjem človek vzame v roke tako poročilo, ker nas predvsem zanima, kako se oficieliio obravnava sodelovanje Slovencev v filiali te univerze v Buenos Airseu, kateri je dodeljen tudi slovenski oddelek s slovenskim učnim in tudi izpitnim jezikom; poleg seveda ostale slavistike, ki se predava v kasteljanščini oz. ukrajinščini. Na uvodnem mestu še govori o potrebi ukrajinskega vseučilišča, kajti v prvem stavku se imenuje takoj: „Kdor pobliže pozna položaj ukrajinske katoliške Cerkve, nje življenje v Ukrajini in za mejami, ter še navodila II. Vatikanskega ekumenskega koncila, temu je bilo jasno, da je eden najvažnejših zahtev tega trenutka, kako zajeziti raz-kristjanjenje in celo razbitje ukrajinskega naroda. Zato je bilo treba ustanoviti ukrajinsko katoliško univerzo v Rimu, zlasti še, ker je bila uničena Bogoslovna akademija v Lvovu.“ Kakor vemo, je bil rektor te akademije kardinal Slipyj, velik znanstvenik, bogoslovec in zgodovinar, katerega zbrani Spisi, ki so že začeli izhajati, bodo izšli v 12-ih obširnih zvezkih. Ko se je ta vrnil po 18 letih iz boljše-viškega jetništva, je takoj 28. novembra 1963 ustanovil Ukrajinsko katoliško univerzo v Rimu. Univerzo je imenoval po papežu zgodnjem nasledniku sv. Petra sv. Klementu katerega kosti sta prinesla sv. brata Ciril in Metod z obale črnega morja, kjer je pod Trajanom prefrpel mučeniško smrt. Torej na poznejšem — ukrajinskem prostoru. PROFESORJI Trojica bivših profesorjev Bogoslovne akademije v Lvovu kardinal Josef Slipyj, prof. Vasilij Laba in dr. Mi-kola čubatij, znani cerkveni zgodovinar, .so kot prvi ustanovitelji imenovali pivi profesorski zbor za tri fakultete: bogoslovno, pravno in filozofsko-humanistično. Rektorsko mesto je prevzel kardinal Slipyj, prorektorsko in dekanat bogoslovne fakultete prof. Laba, dekan pravne, fakultete je postal prof. dr. Čubatij in filozofske-humanistične dr. Volodimir Janiv. Sekretarja: dr. Homa in dr. I. Mončak, kvestor pa Va-sil Losička. To vodstvo univerze je ostalo tudi sedaj. V prvem delu slede nato imenovanja prvih profesorjev (med njimi dr. Bogdan Halajčuk iz Bs. As.), nato sledi predstavitev profesorskega zbora. Vsak profesor — redni in izredni — je dobil v njem svoj curriculum vitae ter ponatisnjeno svojo bibliografijo. Prvi, kardinal Slipyj (roj. 1. 1892) ima npr. 79 številk svojih znanstvenih knjig in študij! Nato slede življenjepisi in bibliografije profesorjev, med katerimi so stari in priznani znanstveniki kakor prof. Laba (roj. 1887), Janiv (roj. 1908) 81 razprav, slavist prof. Terša-kovec, prof. B. Lev (123!), dr. čubatij (roj. 1889) 27 strani! itd., dr. Halajčuk (roi. 1911) 20 razprav v tujih jezikih, nevštetih v ukraiinščini. Največjo plodnost je pokazal gotovo takoj nato umrli prof. dr. D. Bučinjski, kateremu bibliografija prišteva čez 3000 člankov in 13 knjig! Med temi profesorji se nahaja tudi Slovenec dr. Tine Debeljak, izredni profesor te univerze. (Po I. 1968 je bil imenovan na tako mesto tudi dr. V. Brumen). Njegov curriculum vitae in bibliografija (str. 93—99) ima 88 številk: knjig, razprav, predgo vorov. kritik itd. (članek je priobčen v italijanščini.) III. del prinaša sezname predavanj v posameznih semestrih skozi vseh teh pet let. tako celotne univerze v Rimu kakor podružnice v Buenos Airesu. V Bs. As. so med predavatelji 'Slovenci Marolt. Gnidovec, Brumen in Debeljak, ki so predavali: ¡slovensko likovno u- metnost, staroslovenski cerkveni jezik, pedagogiko, primerjalno zgodovino slovanskih književnosti in posebej slovensko za Slovence (str. 161—163). IV. del govori o ¡slušateljih, kjer navaja, da je bilo v desetih semestrih v Rimu vpisanih 111 slušateljev, v Buenos Airesu pa 22 (str. 167). PODRUŽNICA V BUENOS AIRESU V. poglavje je v celoti posvečeno podružnici V Buenos Airesu (168—212). Skoraj 50 strani! Tu so najprej podane „gramote“, t. j. dekreti slavnostne listine o ustanovitvi podružnice z dne 1. nov. 1966 in 24. dec. 1966, inavguracija pa je bila 20. aprila 1967 in jo je pozdravil kardinal Slipyj s posebno brzojavko. O vsem tem so pisali tukajšnji listi: u-krajinska Ukrajinske slovo in Naš klič, ter slovenska Svobodna Slovenija. Kakor vemo, se je ta inavguracija vršila v dvorani Slovenske hiše, Ramon Falcon 4158, spričo odličnikov Argentincev (gral. Gallo), Ukrajincev in Slovencev. Inavguralno predavanje je imel prof. Tine Debeljak z naslovom „pesnitev Ivana Franka Ivan Višenskij in ekumenski čas“. Ponatisnjena so poročila iz obeh ukrajinskih listov. Podan; so v celoti govori, ki so jih imeli Ukrajinci, pozdravni govor dr. T. Debeljaka ie v ukrajinščini, ker je bil prestavljen iz kasteljanščine (str. 185). Na petih straneh so nato lepo ponatisnjena (brez napak!) vsa poročila, ki jih je ob tej priliki prinesla Svobodna Slovenija dne 13. aprila 1967. Prav tako je nato ponatisnjeno iz Svobodne Slovenije vse, kar je pozneje pisala o Ukrajinski univerzi, tako članek z 16- 2. 1967, 22. 2. 1968 (uvodnik). Tudi vse, kar smo v Svobodni Sloveniji pisali o pripravah podružnice: dekret kardinala Slipyja (2. 2. 1967 in 9. 2. 1967), kjer je bil podan program ustanavljajoče se filialke. In tu je ponatisnjena tudi tedanja naša napoved predavani o zgodovinski slovnici slovenskega iezika, ki nai bi jih imel prof. Geržinič, pa jih potem ni prevzel, (str. 201) Zadnja poglavja (V—-XIV) govore o gradbi katedrale in univerzitetnega poslopja v Rimu ter njega dovršitvi, notranji ureditvi prostorov in oddelkov (knjižnica, muzej), časopisi, ki prihajajo v zamenjavo itd. Važno je XI. poglavje o izdajanju znanstvenih publikacij, ki jih izdaja Univerza in katerih ena je tudi to Poročilo. Tu so začela izhajati Zbrana dela kardinala Sli-pyja, ali veliko delo prof. čubatega o ukrajinski cerkveni zgodovini. (Tu ¡se tiska sedaj nova knjiga prof. Halaj-čuka). V končni besedi uredništvo potoži, da morda ni vse točno, ker je pač začetek. Zaključuje pa s stavkom: „Z eno besedo: Poročilo je važen doprinos, s katerim prihaja Ukrajinska katoliška univerza k Ukrajinski katoliški Cerkvi, ukrajinskemu narodu in znanstvenemu svetu, sploh zgrajena z žrtvami ukrajinskega naroda in tujih prijateljev.“ In mi 0d strani Slovencev dostavljamo: „In s hvaležnostjo Slovencev, da so bili povabljeni k sodelovanju s tako pomembno ustanovo, ter s pripravljenostjo, še nadalje delati v njenem okviru, da se bo slovensko izseljensko izobra-ženstvo moglo izpopolnjevati v slovenskih in slovanskih narodnih znanostih. Hvaležni smo to kardinalu J. Sli-pyju, človeku velikih perspektiv in izredne odločnosti, kot jo kaže prav v naših dneh." LETOŠNJI SLOVENSKI LICENCIATI Koncem septembra so prišle iz Rima končnoveljavno natiskane diplome za diplomante podružnice filozofsko-humanistične fakultete te univerze v Buenos Airesu. Diplome so dvojezične: latinsko-ukrajinske in nosijo podpise rektorja, dekana fakultete in tajnika univerze izdane v Rimu s pečatom rimske univerze; v vseh ozirih so enake diplomam papeških univerz v Rimu, tako da imajo vrednost diplomiranca rimske univerze. Te imajo polno veljavnost v mnogih evropskih in ameriških univerzah, tako v Združenih državah, kakor tudi v Kanadi. Prvi slovenski licenciati te ukrajinsko-slo-venske univerze so: Milena Mikolič, Pavel Fajdiga, Ludvik Osterc, Marijan Schiffrer in Jože Poznič. Namesto že pokojnega Jožeta Pozniča je sprejela diplomo njegova žena ga. Alenka Poznič. Slovesna izročitev je bila tokrat na prostoru univerze na Ramón Falconu, kjer je sedež ukrajinske katoliško-u-niatske škofije pri udeležbi mnogih ukrajinskih kakor tudi ¡slovenskih gostov. Odprl je slovesnost direktor prof. dr. Bogdan Halajčuk, ki je poudarjal težkoče pri ustanovitvi tega najvišjega znanstvenega zavoda, pa tudi njega uspeh, ki se kaže danes ob tej priložnosti. Pozdravil je 'Prevzvišenega pokrovitelja Kir Andreja Sapelaka, profesorski zbor, vse licenciate in občinstvo, na kar je škof Kir Andrej razdelil licenciatom dokončne diplome. Vsakemu je povedal njegov uspeh ter mu čestital osebno, potem pa naslovil nekaj besed na vse zbrane. V njih je poudaril pomen univerze za Ukrajince, omenjal prisrčno sodelovanje s Slovenci in spodbujal licenciate na nadaljnje znanstveno delo za dosego doktorata. Ob koncu je omenil bolezen direktorja prof. Halajčuka, kar ga ovira pri napornem vodstvu podružnice, ter je zato postavil njemu v pomoč direktorij, v katerem so: poslevodeči poddirektor prof. I. Romanjuk ter prof. M. Wasylyk in prof. Tine Debeljak. NAGOVOR PROF. ROMANJUKA Nato je povedal novi vodja prof. I. Romanjuk nekaj besed v ukrajinščini, ki so vredne, da jih slišijo tudi Slovenci: „Za velika dela je treba velikih idej, za velike ideje pa velikih ljudi... kar se v ukrajinščini veliko lepše sliši: Do velikih dil treba velikih idéi, do velikih idéi, treba velikih ljudéi. Težko ¡si je misliti državo brez univerze; poleg cerkve pomeni univerza drugo našo svetinjo. Mi imamo takoj tu pri katedrali tudi svojo univerzo. Težak je bil začetek, težko gre delo naprej — vendar teče že peto leto od njene ustanovitve in zdravi duh mladine nam obeta, da še ni vse prepalo. Prav tako pa priča o idealizmu tudi profesorski zbor iz same dobrote do našega življenja v tujini, profesorji naravnost kradejo sebi čas, in se v odmoru pripravljajo za predavanja, katera poklanjajo naši mladini prostovoljno, brez kakršnekoli nagrade. Sredi tega zmaterializiranega sveta, ki ti ne da niti čaše vode brez „napitnice“, se najdejo ljudje, ki se žrtvujejo iz ideje za vas... Na drugi strani pa je treba povedati, da je med občinstvom premalo pripravljenih, to dobroto tudi prejemati Nato je govoril o vzrokih, zakaj se mladina razmeroma malo peča z rodnim krajem, z zgodovino, kulturo... So ljudje, ki mislijo, da so s tem, ko so se udeležili kakšne akademije na čast ¡davnega pesnika, že izpolnili svojo narodno dolžnost in se z velikim mirom vračajo domov. Na tem se ponavadi konča njihova borba za narod. -Strašno je pomisli"', da se 45 milijonski narod ne more zediniti in se v eni skupni vrsti postaviti proti sovražniku. Iz zgodovine se nismo nič naučili. To zato, ker je med nami Ukrajinci premalo zavedne inteligence, je rekel zadnjič med nami sam ustanovitelj naše univerze, kardinal Josef Slipyj. Tudi veliki narod je lahko uničen, če je nemaren. A mi nismo padli še tako nizko. Tega izraz je naša univerza, na katero smo ponosni. Ta hoče zbuditi zaspani narod na emigraciji in ga peljati v boljšo bodočnost. Naša univerza ima nalogo, prav politično zbuditi slednjega našega inteligenta, „da se bo zavedal, da na njem stoji milijon drugih, da moraš ti odgovarjati za zadevo milj-jonov,“ je zapisal nekoč naš pesnik Iván Franko. Naša univerza mora postati izvor znanja in duhovne sile, s katerega bo zajemalo potem naše mlado prerojenje. V pravilih naše univerze stoji člen, ki pravi, da ima namen reševat Cerkev in Znanost v našem narodu, in morda Narod sam. Nato je prof. Romanjuk omenil, da so Ukrajinci vedno v časih največjih nevarnosti zaupali v Cerkev. Zdaj pa nam dolga moskovska roka hoče izruvati Cerkev in Domovino. Ukrajinci imajo sedaj v svetu tri univerze: v Rimu, v Muenchenu in v Buenos Airesu, čeprav ne z vsemi fakultetami. V Združenih državah in v Kanadi se ustanavljajo pri državnih univerzah stolice za slovansko filologijo, še posebej za ukrajinski jezik in literaturo. Podčrtati moram, da vsaka taka stolica velja tamošnje Ukrajince ogromno vsoto: 600 tisoč dolarjev! Naša podružnična fakulteta v Buenos Airesu pa je popolnoma gratis. Podarjena. Bratska slovenska skupina tiho sodeluje z nami. Mi kakor oni verujemo, da se bomo še kdaj povrnili v domovino. In tedaj se lahko zgodi, da nas bodo vprašali: Kaj ste' tam v tujini izgubljali čas samo na malenkostih? Mi bomo tedaj lahko s ponosom odgovorili: Ne. Vzgajali smo tudi tam v potu obraza in z velikim trudom sebi in tudi domovini novih profesorjev, učiteljev.“ Tako prof. Romanjuk. Končal pa je ta slovesni dan prof. dr. Tine Debeljak, ki se je v imenu Silovencev zahvalil prevzvišenemu pokrovitelju škofu Kir Andreju za vse delo tukajšnje fakultete, predvsem pa ga prosil, da našo zahvalo posreduje, ustanovitelju kardinalu Josefu Slipyju V slovenskem jeziku pa je nato naslo- DR. PETER URBANC — Toronto Slovenci v glavnem vežemo odpor proti državni oblasti s francosko in rusko revolucijo in še posebej z odporom proti domačemu terorju od leta 1941 do 1945 in proti današnji diktaturi v Sloveniji in Jugoslaviji. Danes je zelo moderno vsako misel na odpor udušiti. Diktatura doma poskuša v to nalogo vpreči celo Cerkev (preko Vatikanskega protokola), ki naj bi v tem smislu vplivala na državljane, da ne bi niti pomislili na kak odpor, češ daj cesarju, kar je cesarjevega, spoštuj zakone itd. Vprašanje je vsekakor, ali je res državljan dolžan pokorščino državi v vseh časih in pod vsakim pogojem? Ali ni morda državljan upravičen in celo dolžan, da se brani v mejah možnosti nred krivično oblastjo ? Neposlušnost in upor v absolutni državi nimata mesta, ti lastnosti sta vsaki avtoritarni in totalitarni miselnosti tuji. Vendar sta obe misli bistveni element demo-kraciie: ni možen noben odpor brez demokratične zavest; in nobena demokratska stvarnost ali zavest brez potrditve pravice do rezistence. Zvodovina rezistence je zgodovina demokracije, oboje je identično in se kriie v celoti. Kot rezistenco tu milimo hoj proti krivični državi in njenim organom. Rezistenca ima seveda najrazličnei-še oblike kot n.pr. kritika v besedi in pisavi, stavka, emigracija in seveda v zadnji fazi oboroženi upor. Vse te akcije veže ljubezen do pravične ureditve življenja. ČLOVEŠKE PRAVICE Država je postavljena zaradi ljudi in ne obratno. Odpor ni mogoč brez trdne vere v človeške pravice, človeške pravice ¡so rojene z nami in s človeškimi pestmi priborjene. Vsi znaki pravilne rezistence v tisočletjih izhajajo iz ugotovitve, da je vsa oblast iz ljudstva in da so oblastniki in njihovi organi postavljeni od ljudstva. Vsa dejanja neposlušnosti in upora v zgodovini niso bila dela posameznikov, ki so sledili svoji vesti; vedno so temeljila na široki osnovi in kot taka so prišla vil par besed slovenskim licenciatom in jih bodril za nadaljnje delo, pa tudi naj prevzamejo skrb za nadaljevanje tega dela in ohranitev slovenskega oddelka na tej fakulteti, zavedajoč se, da je to edinstveni privilegij, ki ga imamo Slovenci v tujini, zahvaljujoč se zanj kardinalu Slipyju in Ukrajincem sploh. Vsi udeleženci tega večera, licenciati in prisotni profesorji ¡s pokroviteljem škofom Andrejem Sapelakom v sredini, so se nato slikali v spomin na prve diplome na tej univerzi. Te dni se je končal drugi semester petega šolskega leta. Maja 1972 se b0 začelo šesto šolsko leto in želeti bi bilo, da že sedaj mislijo Slovenci, ki imajo veljavno izpolnjeno srednjo šolo (tudi učiteljišče) na to, da se vpišejo na slovensko univerzo, da se na visokošolski način izobrazijo ne samo v slovenskih narodnih znanostih, temveč tudi v slavistiki in v vprašanjih vzhodne Evrope sploh. v zgodovino. Stremele so za tem, da oblast tiranov nadomesti vlada pravičnih zakonov. Politični razvoj je izšel iz odpora in ¡se razvil v oblast države in demokracijo. Parlament in parlamentarizem, pod čemer razumemo odvisnost izvršnih organov od . zaupanja ljudskega predstavništva v parlamentu, so sadovi odpora. Poglejmo le v kratkih obrisih filozofijo o rezistenci in odporu v zgodovini: Dokumenti, ki jih bomo naštevali, so stari do 4000 let, vsi imaio približno isto temo: „Boga moramo bolj poslušati kot ljudi.“ Od spoznanja „nekaj je gnilega v državi Danski“ pa do dejstva upora se .viie dolga doba samospoznavanja. Kako težko je ljudem odločiti se za pot odnora, na če je ta še tako upravičen. Gledalci, ki sedijo v ložah svetovnega gledališča, naj ne pozabijo trpljenja, krvi in solza. povezanih z vsakim uporom, niti obupnega dvoma upornikov: „Kaj je resnica, ¡svoboda, pravica?“ STARI VEK Grčija. Zaprisega proti tiraniji: Kdor zatre demokracijo ali ima položaj v tiraniji, je sovražnik Aten, naj bo ubit in njegovo premoženje zapade državi. Kdor pa ubije človeka, ki je kriv tiranije, naj bo' brez krivde in čist, Platonov zagovor Sokrata: „Sokrat, to pot te bomo izpustili pod pogojei» da prenehaš s filozofskim presojanje» ljudi.“ in odgovor: „Vi ste mi dragi in vredni Atenci, ampak Boga bom b°') poslušal kot vas in dokler diham, ne bom prenehal filozofirati. Ali me oprostite ali ne, jaz ne bom deloval drug» če in če moram še tolikokrat umreti- Aristotel: Bistvo tiranije je, da n« pusti boljših mož na površje, samozavest porine ob stran, ne trpi nobeni omizij, klubov, nobene možnosti iz°’ brazbe, ampak poskuša zakriti vse, har bi rodilo samozavest in medseboin0 zaupanje. Tudi se gleda, da se drža' liani kažejo v javnosti, da ne ostal» nič skrito, kaj delajo, povsod se Prr sluškuje in vohuni, kaj državljani slijo in delajo. K tiraniji tudi spa»1 (Nadaljevanje na 10. strt Rezistenca in demokracija Komunistični svet pozna do sedaj I. A. — Cleveland dve vrsti gospodarstva: moskovsko ali stalinistično in jugoslovansko ali ti-toistično. Osnovna razlika med njima je pojmovanje o nalogi države. Stalinizem vidi v državi edinega zastopnika Človeške družbe, ki naj vodi in upravlja gospodarstvo v vseh podrobnosti preko glavnega in pomožnih letih ali petletnih planov. Titoizem pa misli, da je država nesposobna za tako obširen posel in da ga zaradi tega mora prevzeti družba kot taka, toda ne naravnost, ampak preko zainteresiranih nosilcev gospodarskega udejstvovanja, posebno industrijske proizvodnje. Taki nosilci imajo sedaj največkrat obliko delavskih svetov, ki naj podjetja vodijo in s prodajo proizvodnje služijo vsakdanji kruh. Tako misli in odreja njihova teorija, praksa pa govori drugače. Delavec se zaveda, da ni lastnik podjetja, da je podjetje lastnina države ali družbe ali že kogarkoli. Se smatra bolj za najemnika, ki skuša izsesati iz podjetnika čim več dohodkov v obliki plač in obrobnih koristi. Blagor podjetja kot takega upošteva šele na drugem mestu in še to pod pritiskom političnega režima. Tako postane podjetje molzna krava za vse mogoče namene. Bolno Titovo gospodarstvo Režim se zaveda, da 'sle po velikih plačah ne more krotiti. Zato si je izmislil „sistem samoupravnih dogovorov o osebnih dohodkih“. Ti naj bi skrbeli, da dobi delavec pravično plačo za svoje delo. Prvi praktični poskusi o takih samoupravnih dogovorih so pa pokazali, da pogodbe gledajo predvsem na to, da bi delavcem in uslužbencem zagotovile osnovne prejemke brez ozira na to, ali jih podjetje more izplačevati ali ne. Ta sistem bo pomenil organizirano ravbovanje podjetja po zaposlenih delavcih in uslužbencih, čeprav se bo navidezno opiralo na načelo o pravični odškodnini za pošteno delo. Uprave podjetij se temu ne bodo upirale: čim večji dohodek imajo delavci, tem večjega imajo tudi vsi uradniki. Temu sistemu se pridruži še drugi: davčno podlago za podjetniško pridob-nino tvorijo plačilni dohodki delavstva. Čim več dobijo delavci na plačah, tem več dobijo federacija, republika, občine itd. na „direktnih davkih“, ne glede, ali podjetje uspeva ali pa je na robu konkurza. Ako bi režim uvedel davke na podlagi bilančnih uspehov, bi najbrže polovica podjetij ne plačevala ničesar, ker delajo z izgubo. V bilancah so namreč zaloge blaga in surovin previsoko ocenjene, terjatve pa smatrane kot popolnoma varne. Tako bilancira-nje nasprotuje vsem načelom previdnega in solidnega knjigovodstva. Uprave podjetij pa iščejo koristi tudi od prepoznega plačevanja računov. Vsako podjetje porabi prebitek v blagajni najprvo za plače in mezde, potem za davke, ostalo režijo, plačeval nje zapadlih računov pa pride zadnje na vrsto. Podjetja pa, ki so zrela za . konkurz, pa porabijo ostanek denarja, da pokrivajo poslovne zgube. To pa delajo brez skrbi, kajti režim dolžnike kot socialne žrtve varuje, interesov upnikov pa ne brani. Tako se pri dobrih podjetjih nabirajo neplačani računi, do-čim svojih obvez ne more plačevati, ker imajo zamrznjene terjatve pri fa-liranih dolžnikih. To žene dobra podjetja v obup, ker PAVEL FAJDIGA — Buenos Aires KGB - GRU Sovjetska vohunska organizacija KGB (Komite za državno varnost) in GRU (Generalno ravnateljstvo za informacije) predstavljata skupaj najmočnejšo in največjo svetovno vohunsko in protivohunsko organizacijo, ki je kdaj koli obstojala v svetovni zgodovini. Sovjetska obveščevalna služba je bolj ofenzivna in nasilna, kakor kateri koli njen tekmec v svobodnem svetu in združuje v svoji strukturi največji skupek obasti, kar je pozna človeška zgodovina. KGF (Komitet Gosudarstvenoj Bes-opasnosti), direktno podrejen Centralnemu komiteju sovjetske komunistične partije, je povsem civilna organizacija, medtem ko je GRU (Glavnaja Razve-delvatinaja Upravlenja) izključno vojaška organizacija, podrejena Vrhovnemu poveljstvu sovjetske Rdeče armade. Do nedavna je KGB, vsled vrste posebnih razlogov, imela večji vpliv kakor GRU na notranji ustroj sovjetske države. Danes je opaziti naraščanje vpliva GRU, kar bo moglo, kakor je po sebi umevno, do temelja spremeniti strukturo vladajoče skupine v Moskvi. Obe sovjetski vohunski organizaciji imata svoje začetke v podobnih organizacijah caristične Rusije pred boljševi-ško revolucijo leta 1917. KGB se ie organizirala na temeljih OHRANE (Ohranuoje Otdelenja — Oddelek za zaščito države). GRU, ki se je skušala organizirati na podobni caristični vojaški vohunski organzaciji. tega ni mogla storiti, ker se je carskim častnikom, ki so bili v vojaški obveščevalni službi, posrečilo uničiti nraktično vse zadevne arhive, nredno bi padli komunistom v roke. GRU ie bila tak0 prisiljena zgraditi si svojo strukturo tako-rekoč iz nič ter je zato v prvih letih Sovjetije zaostajala za KGB. Tako ¡so v tisti dobi civilni komisarji bili dejanski poveljniki v Rdeči armadi vzporedno z vojaškimi poveljniki, to pa seveda pod takimi pogoii, da so si ustvarili dejansko hegemonijo nad vojaki. Petnajst šefov Današnja RGB je, od svoje ustanovitve leta 1917 do danes, prešla več strukturnih in imenskih sprememb. Do danes ji je načelovalo 15 vrhovnih šefov. Prvi je bil F. E. Džerdžinski, ki je zgradil organizacijo in jo vodil do leta 1926, ko je umrl, kakor so poročali, „vsled srčne kapi“. Vodstvo je za njim takoj prevzel Menžinsky, ki ga je zastrupil njegov naslednik G. C. Jagoda, katerega je doletela smrt iz pušk leta 1938. Naslednika N. I. Jezova je dal ustreliti njegov naslednik L. B. Be-rija, kj je bil tudi ustreljen leta 1953. Leta 1943 je bila struktura KGF razdeljena na dvoje ter je šef drugega dela postal Berijev osebni pomočnik N. V. Merlukov, ki je bil tudi ustreljen leta 1953, skupaj z Berijo. Merlukovu je sledil S. iN. Kruglov. Tega je zadela naloga znova združiti organizacijo ter je tako postal edini šef celotne KGB. Kruglov je bil kmalu odstavljen ter je na njegovo mesto stopil V. S. Abakumov, ki je bil ustreljen leta 1954. Temu je sledil S. D. Ignatijev, ki je moral nato prepustiti položaj I. A. ;Serovu, kateri je bil nato prestavljen v GRU, njegovo mesto pa je zasedel N. P. Dudorov. Temu so sledili na vodilnem mestu: A. N. šeljepin, V. Y. Semicastny, N. A. ščelokov in Y. V. Andropov, ki se vzdržuje na vrhovnem položaju že od leta 1967. Dvanajst oddelkov Iz najnovejših podatkov, ki jih je bilo mogoče dobiti o strukturi današnje KGB, je razvidno, da se njena notranja struktura neprestano menja, kakor kažejo potrebe. Oddelki, ki so znani, da trenutno obstajajo, so: 1. tajna zunanja služba; 2. tajna politična aktivnost v inozemstvu; 3. oddelek za komputacijo in analizo podatkov; 4. pro-tivohunstvo; 5. varnostna služba za vladne voditelje; 6. oddelek za komunikacije; 7. oddelek za ponarejanje poročil; 8- znanstveni oddelek; 9. oddelek za Smerš; 10. personalni oddelek; 11. oddelek za formacijo vohunskih skupin in 12. oddelek za kontrolo obmejnih vojaških sil. Tajna zunanja služba nadzoruje in orientira agente, ki delujejo v inozemstvu. Ta oddelek je žel doslej vrsto uspehov pa tudi neuspehov. Uspelo mu je dobiti ameriške atomske tajnosti, prestregel je vojaške tajnosti NATO, vpleten je bil v vohunske afere Pro-fumo, Philby, McLean, Black itd. Močno se udejstvuje v latinski Ameriki, š središči v Čilu in na Kubi, od koder je vodeno prevratniško delovanje komunističnih agentov, ki imajo nalogo vriniti se tudi na- vodilna mesta v posameznih državah. Politično delovanje tega oddelka nepoučeni velikokrat zamenjujejo z delovanjem oddelka za tajno politično aktivnost v inozemstvu. Ti dve veji normalno delujeta skupno, dasi sta uradno ločeni. Skupnemu delovanju teh dveh vej sovjetske vohunske organizacije pripisujejo smrt Che Guevare, ker se ie bil ločil od sovjetske partijske linije in se začel nagibati h kitajski. Ker ie vsled svojega delovanja povzročil več problemov sistematiki funkcioniranja omenjenih dveh vej sovjetske vohunske organizacije za tujino, se ie KGB končno odločila in po različnih poteh informirala bolivijsko vojsko in ameriško obveščevalno službo o njegovih skrivališčih. Oddelek za protivohunstvo deluje znotraj Sovjetije ter mu pripisujejo sestrelitev severnoameriškega vohunskega letala U-2 z Gary Powersom za volanom ter istočasno likvidacijo vrhunske konference med Eisenhowerjem in Hruščevom. Varnostna služba za vladne voditelje skrbi za varnost sovjetskih veljakov znotraj in zunaj Sovjetske zveze. ^ Oddelek za komunikacije ima na skrbi vse vrste komunikacij med posameznimi vohunskimi agenti in funkcionarji KGB, tako znotraj kakor zunaj Sovjetske zveze. Oddelek za ponarejanje poročil, ki je v zadnjih časih vedno bolj delaven, ima nalogo prestrezati in preprečevati poročila, ki bi bila škodljiva ugledu ZSSR, kadar pa mu to ne uspeva, pa jih skuša spreminjati ali sprevračati njih pomen. Ta oddelek deluje v tesnem stiku z oddelkom tajne zunanje službe in z oddelkom za tajno politično aktivnost v inozemstvu. Njegovo delovanje je v zadnjih mesecih predvsem opazno v Južni Ameriki. Znanstveni oddelek pripravlja in izdeluje komunikacijske aparate, radio-aparate in vse vrste nevidnih črnil, snemalce in na splošno slušne aparate. Pripravlja tudi hitre in učinkovite strupe, ki jih potem sovjetski agenti uporabljajo pr atentatih na posamezne sovražnike Sovjetske zveze. Oddelek Smerš (Smert špijonam) je imel veliko dela na mednarodnem torišču v desetletju med 1920 in 1930, ko so njegovi agendi ugrabili ali umorili dva generala, Miillerja in Kutepova, ki sta iz Pariza kot ruska emigranta delovala proti rdeči Moskvi. Tudi Trockyjevo smrt pripisujejo oddelku >Smerš. Ta oddelek ima na vesti tudi več umorov v zahodni Evropi, predvsem v Nemčiji, Erauciii, na Holandskem in tudi v ZDA, kier so sovjetski agenti streljali na svoie žrtve z zastrupljenimi kroglami. Tisoči vohunov in dolarjev Personalni oddelek nadzoruje celotno osebje RGB, ki šteje, po najnovejših podatkih, med 500.000 in 700-000 funkcionarjev in agentov po vsem svetu ter zanje sovjetska državna blagajna troši letno od 3.000 do 5.000 milijonov dolarjev. Oddelek za formacijo vohunskih skupin pripravlja agente za vohunske podvige ter vzdržuje številne vohunske šole in središča v ZSSR in po vsem svetu za urjenje sovjetskih državljanov in tujcev ¡simpatizerjev. Več latinskoameriških teroristov je napravilo zadevne tečaje po omenjenih vohunskih šolah. Trenutno deluje ena takih vohunskih šol, podrejenih temu oddelku, javno na Kubi. Oddelek za kontrolo obmejnih vojaških sil ne kontrolira samo vojaških enot kot takih, temveč tudi delovanje GRU- Od tod prihaja do trenja, ki že postaja opazno, med KGB in GRU. GRU je uradno ustavnovil general Jan Karlovič Ferzin ter se njena centrala nahaja nasproti zloglasni Lubian-ki v Moskvi. GRU je bila tista, ki je rekrutirala znamenitega sovjetskega vohuna druge svetovne vojne Richarda Sorgeja. Tudi je bila GRU tista, ki ji je preko nemškega protihitlerjevske-ga vohuna Rudolfa Rosslerja uspelo izvedeti za datum nemške invazije v ZSSR. Rossler je vzdrževal tesne stike z Martinom Bormannom, desno roko nacističnega diktatorja Hitlerja. Kakor je znano, Stalin Rosslerju ni verjel. GRU se je tudi posrečilo preko angleškega fizika Allan Nun Maya dobiti v Moskvo prve primerke urana 233 in 235 iz ZDA. Klaus Fuchs, Julius Rosenberg in njegova žena Ethel so tudi delovali kot agenti GRU v ZDA ter so v Moskvo pošiljali severnoameriške atomske tajnosti. brez lastne krivde ne morejo izpolnjevati svojih obvez. To je tista znana jugoslovanska bolezen o „nelikvidnosti“, ki ni zgrabila le tovarn in trgovin ampak celo banke in posamezne javne u-prave. Pri tem pa sodnije ne branijo interesov upnikov, ako se upniki pojavijo s tožbami. Huda bolezen je tudi gospodarski partikularizem, šovinizem in želja po avtarhiji. Vsaka občina hoče imeti svoje tovarne, vsaka republika hoče biti svoje avtonomno gospodarsko področje. Tako je postala jugoslovanska industrija čuden konglomerat tovarn, ki deloma proizvajajo isto blago, pa tudi tovarn, ki se omenjujejo na proizvodnjo malega števila vrst blaga, dočim zanemarjajo proizvodnjo novega donosnejšega blaga. To rodi na eni strani preveliko proizvodnjo, na drugi pa nepotrebno pomanjkanje drugih vrst blaga. Posebna bolečina so politične tovarne. Jih je bilo dosti postavljenih prva leta po vojni, pojavljajo se pa še zmeraj nove. Razen tovarniških dimnikov in obratnih dvoran, polnih strojev, jim pa manjka vsega: izkušenih ravnateljev, zanesljivih tehnikov, izvežbanih delavcev, spretnih trgovskih izvedencev. Ko začno obratovanje, delajo slabo blago in tako že v začetku kvarijo svoj bodoči ugled in ime. Pri tem so pa take tovarne zidane na kredit. To se pravi, stavbe niso plačane, stroji pa kupljeni na kredit, za obratni kapital nihče resno ne skrbi. Take tovarne se morajo takoj zatekati k režimu za pomoč. Režim jim mora, ker se boji škandalov, dajati pomoč v denarju, pa tako, da ga odvzema drugim dobrim podjetjem. Nič manjše zlo ni devizna politika. Je tako komplicirana, da so redki, ki poznaio vse predpise. Kdor jih pa pozna, pa hitro najde luknjo, ki mu pomaga iz zadrege. Včasih se taki škandali vendarle obravnavajo pred sodnijo in takrat pride na dan vsa moralna nemarnost sedanjih nosilcev • titovskega gospodarskega življenja. Posebna past za zgrešeno gospodar-ienie so pa republiške gospodarske politike, ako smemo tako reči. Naj navedemo le en slučaj. Da bi olajšali negativne posledice nelikvidnosti, predlagajo zopet, da bi prišle terjatve in obve- ze iz vse Jugoslavije v klirinški obračun. Tak poskus so že napravili, pa se ni obnesel, ker so ga dolžniki izigravali. Prijavili so le slabe terjatve, dobre pa „obdržali“ zase. Sedaj pa ponujajo novo obliko kliringa: kliring naj se vrši po republikah, republike pa naj potem poravnajo ostanke računov med seboj. V praksi bi se pa kmalu pokazalo, da so slabe republike dolžne plačati salde dobrim republikam. Otrok jo, kdor verjame, da bi južne republike hotele kaj plačati severnim. Iz vsega procesa bi nastal položaj, da bi na primer Slovenija imela republiško terjatev do črne gore, od tam ne dobila niti dinarja brez posebne intervencije federacije. To je tipičen slučaj, kako se dobre ideje dajo v Jugoslaviji hitro izmaličiti v škandale. Posebno poglavje je naravno stalno naraščajoče zadolževanje v tujini. Že letos je Narodni banki zmanjkalo dolarjev, le hitra pomoč iz Amerike ji je pomagala iz zadrege. K pomoči,so pa morale dati svoj prispevek tiste države, ki več izvažajo v Jugoslavijo kot od tam uvažajo. Podrobnosti te poravnave še niso znane, menda pa gre skupna vsota v stotine milijonov dolarjev. Pri tem se pa dežela kar naprej zadolžuje za nove industrijske investicije. Morda mislijo tuji upniki, da bodo nekega lepega dne porabili svoje terjatve, da bodo na cenen način prišli do tovarn v Jugoslaviji, čisto izključena ta špekulacija ni. To je nekaj plevela, ki raste na smetišču jugoslovanskega gospodarstva. Ne bi smeli trditi, da federalna u-nrava ne ve za vse te rak-rane. Ve tudi za zdravila, le političnega poguma nima, da bi se lotila pravega zdravljenca- Zaenkrat se bo kriza razvijala naprej. Posamezne devalvacije dinarja bodo na mejniki na poti titovskega gospodarjenja. Zadnja devalvacija ni bila zadnja, tako misli zmeraj več Jugoslovanov. Na tak razvoj računajo novsod. Ni brez razloga dejstvo, da ima že vsak 15 Slovenec devizni račun, do na imajo drugi spravljene valn+e kar doma ali pri bankah na tuiem. Kdor onaznie. koliko miliionov tulih turistov nrihaia v Jugoslavijo, bo lahko hitro uganil, odkod prihaja dotok deviz za uigoslovanske zasebne namene in potrebe. česar ne prispevajo +i. pa dajo •Tugoslovani. ki delajo v tujini. I,e tako se da razlagati, da jugoslovanska iavnost tako brezbrižno čaka na težko gospodarsko bodočnost, ki se ji ne bo mogla ogniti. že leta 1968 se je ing. Jure Skvarča na predlog predsednika Slovenskega planinskega društva pok. Roberta Petrička ogledal po primernem vrhu, ki bi bil vreden imena „29. oktober“. šele 9. januarja 1970 so vremenske prilike dopustile, da Jure Skvarča v navezi z Marianom Serranom stopil na vrh do tedaj nezavzete gore in jo je osvojil v spomin na 50-let-nico osvoboditve slovenskega naroda izpod germanske nadoblasti. Serrano na vrhu gore 29. oktober (2600 m) dviga slovensko zastavo. (Foto ing. Jure Skvarča) hH : IH: - : - 1 I1ÍP#!