------   224   ------
Jezikoslovske drobtine.
3.   Nu, no.
V „Novicah" leta 1864 str. 27 se praša, kako se naj nasprotna vezilka nižin', kn za trdno piše. Jaz svetujem, naj se piše nu ali no. Na to pisanje me vodi etimologična edinost besedic ne i nu, no, ktere so nedvojbeno jednake staremu n* (sed). Istina je, da naš današnji nu, no ne pomeni tega, kar ne, nego i(n); ali temu pomenu se ni čuditi, kdor se zmisli na vezilki a i pa, ktere tudi i(n) naznanjate. Zmešnjave bi se pri tej pisavi ne bilo bati, ker bi i ali in služil za „et", nu i no pa za ,,sed." Tudi je pisava polnega jasnega nu, no zamolklemu ne, kn predstaviti. Končno še je vredno opomniti, da Srbi govorijo ter pišejo no (tedaj no ni samo rusicizem, kakor gosp. Podgorski na gore rečenem mestu meni), Hrvati pa no i nu, i da se, kar nam Slovencem mnogo veljati mora, v brižin-skih spomenikih, namreč v drugem, nu četirikrat v tem pomenu nahaja.
4.   Ni, niti.
Kakor ni tako niti pomeni tisto, kar lat. neque, namreč: et non, etiam non, ne — quidem. Ni je morda iz ne in i nastal; niti pa je sestavljen iz ni + ti. I i ti, ktera oba pomenita „et", sta pa po Miklošičevem mnenji sorodna zaimenoma i (i s) i t* (ille); primeri „Vergl. Gram." I. stran 24. Tedaj se že iz prvotnega bitja besedic ni i niti dajo slutiti ona pravila o njunej rabi, ktera je gospod Cigale v „Novicah" leta 1864 na
str. 59, 66 istinito razložil. Da te i druge proste besedice niso tako nevažne, kakor se jim na obrazu vidi, to uči skušnja vsakega skrbnega primerjavca tujih jezikov našemu. Bodoči latinski i grški slovničarji se jih ne bodo mogli izogniti; naši pisatelji pa naj se jih poprimejo.                                              Janko Pajk«