____ 273 ----- Naši dopisi. Iz Rusjje 14. (26.) julija, -i?— Od aprila do julija so prinašali tukajšnji časopisi telegrame in dolge spise z bregov Kaspije, Turkestana in iz stanov Ruskih vojnih krdel o hodu vojske proti Hi vi. Te dni smo či-tali podrobno sporočilo o vsej ekspediciji in o padu Hive, katero je vladi poslal glavni vojevoda, general-adjutant Fon-Kaufman. Hi v a je od vseh strani okro-žena, kakor je znano, s peščenimi puščavami, po 100 do 150 milj širokimi; le proti jugo-vzhodu jo veže struga reke Amu z Buharskimi planinami, in proti severu iztoki imenovane reke z Araljskim morjem. Kakor puščave, tako so preteklo spomlad objela Hivinski osredek Ruska vojna krdela, tako, da Hivinci nikamor se niso mogli umakniti, od jutra Turkestansko krdelo, 5000 mož močno pod poveljstvom glavnega vojevode Turke-stanskega general-gubernatorja Kauimana; od severo-zapada Kavkasko orenburško krdelo 5000 mož pod načelstvom general-lejtnanta Verevkina, in od jugo-zapada Erasnovodsko krdelo 3000 mož pod načelstvom polkovnika Markozova. Najkrajšo, pa pri tem najtežo pot je imel polkovnik Markozov s svojim krdelom. Od 1. do 22. aprila je on pokoril Tekince in druga kočevska in roparska plemena po Atreški dolini, potem se je obrnil proti severu čez gole peščene griče v Uzboj ali suho staro strugo reke Amu, po kateri je v nekoliko dneh dospel do Igdiških vodnjakov; od tod se je nameril iti naravnost proti Hivi čez Kara-Kumsko puščavo. Prvi vlak krdela je 2. maja dospel do Ortokujskih vodnjakov, poslednjič je tega dne zapuščal Igdiške. Vročina je bila v Kara-Kumah (črnih peskih) vže tako silna, da so termometri popokali. Vode v Ortokujah za tako množestvo ljudi in živine bilo je malo, in še tisto malo, kar je je bilo, cikalo je zel6 po soli. Iz 1200 velblju-dov, ki so teže nosili, jih je od žeje, vročine in truda poginila vže skoraj polovica, tako tudi mnogo konj, da so jezdeci morali peš bresti vroči pesek; vojaki so padali v omedlevico, trije so od solnčnega zapala umrli, druge je oživljal konjak, ki so ga vrači po sreči seboj vzeli. O daljši poti proti Hivi ni bilo dru-zega znano, kakor da še dober teden bi bilo treba po golem pesku hoditi. Vse te nadloge so primorale polkovnika Markozova vrniti se s krdelom v Krasnovodsk, kamor ga je Jo. maja brez treh mož srečno pripeljal* Pri vsem tem je Markozov svojo glavno nalogo izpolnil: zagradil je Hivincem odstop na Atrek, kakor tudi odrezal jim pomoč, ki bi jim jo bili mogli prinesti Atreški kočevci. Krdelo general-lejtnanta Verevkina sostoji iz Orenburškega oddelka, iz Eavkazcev pod načelstvom polkovnika Lom a kina in iz Araljske flotilije. Oren-buršci od 1. aprila do 22. maja so dospeli čez Kirgiske stepe, ob zapadnem bregu Araljskega jezera in po suhem dnu Ajbugirskega zaliva *) do Kunjigrada na Amu. Tukaj so se ž njimi zedinili Kavkazci prišedši iz Men-gišljaka čez Usturško puščavo. Pot čez to puščavo tudi je silno težavna, vendar vročina ni bila tako huda, vodnjaki so bolj pogosto izkopani in imajo boljšo vodo, kakor Eara-Eumski; tam pa tam se cel6 kaj zelenega sreča. Amu — reško dolino od Eunjigrada do Šu-rahana proti Hivi popisujejo lepo kakor raj. Mnogo mest, Kunjigrad, Hožejli, Kitaj, Novi Urgenč, Šurahan in druga imajo po 3 do 8 tisoč prebivalcev; med temi mesti so gosto razsejane vasi, okrožene s sadnimi vrti, rodovitim dobro obdelanim poljem in gaji; vsa dolina je prerezana z brezštevilnimi vodotoči, kteri z rečno vodo napajajo polja in vrtove. Okolice Kunjigraško, Novo - Urgenško in Surahansko imenujejo žit niče srednje Azije. Gospodujoče pleme so Hivinci, Tatarskega rodu; doljno dolino od Kitaja do morja naseljujejo večidel Kirgizi, srednjo dolino okoli mesta Mangita in severo-zapadni kot od Hive naseljujejo Jo-muti — Azijaški bratje Avstrijskih Magjarov. (Dal. prih.) Z Goriškega 16. avg. rg — V pondeljek 2o. t. m. (sejm sv. Jerneja) bo imelo društvo „Gorica" izreden *) Ajbugirski zaliv, 15 milj dolg, je vže štiri leta popolnoma suh, kakor se je zdaj zvedelo. zbor, da postavi uradno in za trdno svojega kandidata za deželni zbor. Ena ne le senčnih, tenjveč temnih strani ustavnega življenja, je gotovo agi to vanje za volitve; ni je strasti, da bi se o tem času ne izbudila, ni je nepoštenosti, da bi nekterim ne služila za sredstvo. In pa še le današnji čas, ko je nravnost in poštenost iz mnogih krogov skor popolnoma izginila, ali pa je načelska borba taka, da drug druzega nravskih principov ne priznava! Večkrat se prav čudne reči pripovedujejo o volilnih agitacijah na Angleškem, Oger-skem in drugod. Al bojim se, da v prihodnje bodo navajali za grd izgled nas Slovence! Pri moji veri, da mi je ljubša Ogerska volilna tepežnja nego take na-gnjusnosti, kakor se že nekaj časa po nekaterih slovenskih listih berejo. Kdor je, na priliko od začetka opazoval, kako od daleč so začeli naši „mladi" (pač strašno mladi!) dr. Bleiweisovo slavo in veljavo podkopo-vati — se „starimi" „Novicami", se„slabimi, neprimernimi ..." njegovimi berili itd. itd. — in zdaj vidi kupe blata, ki leže pred čistimi njegovimi nogami; — kdor bere, da se ce!6 iz častitljivega njegovega imena „oče" norčujejo: mora pač ostrmeti misleč: kakošna bo naša prihodnost?! Sicer pa ni čuda, da z „očetom domovine" tako delajo, potem ko je menda spričano, da je eden glasovitih naših „mladih" (na Kranjskem) z naturnim svojim očetom tudi blizo tako ravnal. Bil je oče njegov na smrtni postelji; rahločutni sin ga pride obiskat in najde že umirajočega. Držali so mu po cerkveni šegi in pobožni slovenski navadi gorečo svečo. (Da, tudi slovenska narodna navada je to, kar kaže krasni pregovor: „ti meni luč, jez tebi ključ".) Kaj pa stori omikani in olikani, očeta „prisrčno ljubeči" sin? Razsrdi se, zgrabi svečo in jo zabrusi tje po sobi!! — Prijatli, Slovenci! In ti ljudje Vam zdaj pridigajo, da „za vero ni nobene nevarnosti". Vem, da sveča v roki umirajočega ni še vera, vem pa tudi, da mora presneto malo tehtati vera tacega človeka, kateri pobožnemu svojemu očetu ne privošči zadnjega tolažila, simbola vere, v kateri in po kateri je živel, — in upanja, v katerem umira, — upanja, da mu hip na hip zablišči „večna luč". — Kar se tiče agitacije pri nas na Goriškem, hodil je pretekle dni commis vovageur gosp. E. Klavžar po Soški dolini ljudi šuntat proti dr. Tonkli-u. Tudi g. Ličen iz Rihenberka ima časa na prodaj in hodi ljudi motit za Lavrič-a. Saj ni treba, gospodje; dobro vino najdejo pivci tudi brez veje; tako bodo tudi volilci znali voliti „čisti značaj", moža, ki je „vse žrtvoval za narod" — (tudi to, česar nikdar imel ni). Iz Gorice 17. avg. — Nabral sem nekaj novih kandidatov. Našega gosp. župana, grofa Karola Coro-n i n i - a (nekdanjega deželnega poglavarja Salcburškega) mislijo tudi od neke strani za kandidata ponuditi (zna-biti od vladne?) in sicer za mesta in trge. Gosp. grof Franc Coronini (deželni glavar) bi imel biti izvoljen od velikega posestva. Kam denete pa dr. Pa-jerja? Saj njegov nasvet v deželnem odboru v zadevi vpeljanja nemškega jezika na Goriški vadnici je imel dober vspeh. Iz Dunaja se je namreč polouradno odgovorilo, da ni ministerstvo nikdar nameravalo vpeljati nemški učni jezik. Torej je zaslužil dr. P. svoj mandat— ali ka-li? — Rad bi vedel, kdo je tisti norec, ki g. barona Karola Tacco-a (ne vem, za katero skupščino) volilcem nasvetuje? On ni ne za nas, ne za Lahe; pustite ga! Vzrokov, ne voliti ga, imamo sto manj enega. Edini vzrok, zarad katerega bi ga utegnil kdo z dobro vestjo priporočati, je ta, da je gosp. baron predsednik cestnega odbora okraja GoriŠKega. Ali, dokler ga gosp. tajnik in denarničar (tega istega cestnega odbora) Ern. Klavžar, sam ne priporoča, pač ni sile, da bi se drugi za-nj ešofirali. — Današnji ples pri sv. Roku (predmestji) je uradno zabranjen (iz zdravstvenih ozirov). Kolere v Gorici še ni, pač pa so k6-zice zopet huje zobe pokazale; še cel6 v samostan 66. Uršulinaric so našle pot. — Da imamo Slovenci na Goriškem enega poslanca voliti, Lahi pa 3, to je pa „Isonzo"-vem menjenji popolnoma pravično, češ, da Lahi plačujejo več davkov. Dokazano je pa, da spada na Lahe le polovica davkov. — Drugič več. Iz Notranjske Bistrice 13. avg. {Odgovor gosp. notarju Anton Kupljenu na njegovo »poslano" v 184 štev. „Slov. Naroda".) Predzadnje „Novice" so prinesle dopis iz Bistrice, kteri sporoča, da sta se Postojnskega shoda udeležila tudi gg. A. Kupljen in Al. Ličan, ter da tukajšnje ljudstvo ne stoji za omenjenima gospodoma. Vsak človek, ki ta dopis le nekako pazljivo prečita, vidi, da le to, in edino to, zadeva v dopisu imenovana gospoda. Vse drugo, kar je v njem o veri in o nekem brezvercu povedanega, je popolnoma objektivno in prav nič nju dveh ne zadeva. — Kaj vendar je storil gosp. notar Kupljen? On vse, kar je v dopisu povedanega, na-se obrača ter se prišteva bogatinom, ki pri polni mizi sedijo, patetično pripovedovaje bralcem, da je bolj srečen nego brezumni dopisnik „Novic", dasiravno ga o tem nihče ni prašal in mu nihče „ujegove" sreče ni zavidal. Strastno potem na-me plane, češ, da jez sem dopisnik „Novic", ki se drzne njega svetu razglašati. Ne imenuje me sicer naravnost po imenu; vendar me pa tako opisuje in zaznamva, da noben Bistričan ne more dvomiti, da je mene mislil, ker tukaj ni druzega duhovna, ki bi bil „iz službe izstopil". To pa je ravno tako, kakor da me po imenu imenuje. Dasiravno jez možko besedo zastavim, da nisem omenjenega dopisa pisal, in da tudi ne vem, kdo ga je pisal, vendar notar Kupljen surovo mojo osobo napada in z najgrjimi psovkami moje poštenje žali ter tako dvoumno in nelogično kvasi — prav tako, kakor govori, — da bi človek, ki površno njegov dopis prebere, lahko Bog vedi kaj o meni mislil. Kdor mene pozna in moje mirne objektivne dopise „Novicam" in „Danici" prebira, mora reči, ako hoče resnico govoriti, da nisem vajen o osebnostih pisati; zatoraj me to temveč žali, *) da me taka reva, kakor je gosp. Kupljen, pred svetom omazati hoče. Prosim, naj bralci sami razsodijo: kako se imenuje človek, ki druzega po krivici obsoja kakega slabega djanja, če je ta pripraven s prisego potrditi, da je nedolžen, kakor sem jez v zadevi tega dopisa? Ali je kak §. v postavah zoper človeka, ki poštenega duhovna, ki zavoljo bolezni začasno v pokoj i, na svojem domu, v svoje j hiši mirno živi, potepuha imenuje, kakor o meni govori notar Kupljen („da se iz službe izstopivši, po Bistrici potepam")? — Kako sodijo pošteni ljudje o časniku, kteri vsako kvanto, o njeni resnici ne se prepričavši, v svoje predale jemlje, ter ni nihče več varen, posebno če je duhoven, da ga ne napade? Mene z blatom ometati gotovo ni vzroka imel. Gosp. Kupljena ne bom tožil zarad njegovega žaljivega dopisa, tudi mu ne bom več odgovarjal, ker iz njegovega »poslanega" sem se prepričal, da ni napačna misel, katero imajo ljudje pri nas o njegovi učenosti, modrosti in sploh duševni zmožnosti. Janez Bile. *) Vredništvo živo obžaluje, da visoko spoštovani gosp. J. Bile, ki onega dopisa niti ni pisal, niti „Novicam" poslal, je tako grdo po krivici napaden bil. Ce je pa gospod notar slovenščine tako malo zmožen , da še navadne časniške korespondencije prav ne razume , no, kako še le mu gre a druzimi pismi?! Ce tedaj je vse na-se obračal, spominjati bi se po takem nehote' utegnili bralci nemškega pregovora: „den Schuldigen geht 's Grausen an". Vred. ----- 274 ----- Iz Notranjskega 16. avg. — r— Dopisun iz Trnovega na Notranjskem v štev. 187. ,,Naroda" grdo napada nase „Noviceu, ki nas vodijo k napredku kmetijstva in druzih znanstev in so borile se za narodne naše pravice že ob hudem času absolutizma, vedno zvesto pa branile svetinje naše vere; on udriha po navadi „Narodovcev" tudi po duhovščini naši. Na to kratek odgovor. Ako bi dopisun program dnevnika „Naroda" prebral, bi on ,,Narod", ne pa poštene „Novice" „pravi eksemplar tercijalke" (hinavke) krstil, kajti „Novice" se zvesto drž6 programa svojega, ne pa „Narod". ^Kaj nam je „Narod" v programu svojem obetal? — Citaj, dragi bralec, le prve številke njegove, a čitaj tudi one od poslednjih mesecev, pa se bodeš prepričal, kam je zabredel od svojih obetov in kakih nesramnih sredstev se čedalje bolj poslužuje, da bi verni naš narod spridil, prave rodoljube in duhovne ob veljavo pripravil; zato zove jih mračnjake običaje naše sv. cerkve pa bedarije! Kaj res mislite vi lučnjaki! da inteligentni del naroda našega je tako slep , da ne vidi, kam pridejo ljudstva, ki so vero vrgla kot staro šaro v kot in si „svobodo" in „napredek" napisala na bandero svojo? Ali res mislite vi lučnjaki, da narod naš ne v&, da prav Vam gr6 imd mračnjakov, ki zakrivate očem naroda brezdno, v ktero pade pijan svobode" in omamljen „napredka". Ali mar mislite, da ne vemo, kam so enaki liberalci Francijo in Španijo pritirali? Al mar ne vidimo, kako tudi Avstrijo hoče B is m ar k zapreti v mrežo brezverstva? Parižka komuna in to, kar se že delj časa po Spanj skem godi, kjer kri ščurkoma teče, nam oči odpira. Mili Bog nas reši tacega sadu lučnjakov! In mi, ki med ljudstvom in z ljudstvom živimo, bomo k vsemu temu molčali in roke križem držali? Prepričani smo, da se je v našem stoletji v resnici že večina našega naroda toliko omi-kala, da sebične nakane vase sprevidi in dobro v6, komu naj veruje in komu naj zaupa; zatorej nam ni bilo in nam ne bo treba od hiše do hiše hoditi, „boka-lov prazniti" in „kalinov" vaših na limanice loviti, če pa mi prijatelje svoje po prijateljsko, kakor oni nas, obiskujemo, jih ne obiskujemo, kakor morda dopisun svoje, da bi jih objedali ali zoper resnico na svojo stran vlekli, kajti prijatelji naši že sami dobro ved6, kaj jim bo o svojem času storiti; — oni gotovo ne bodo glasovali za onega, ki se drži gesla novoslovencev, ampak za grofa Hohenwarta, ki se drži starodavnega našega programa: „za vero, dom in cesarja!" Pod to zastavo bomo zmagali, združeni z veliko stranko Avstrije, ki se po druzih deželah boruje pod istem geslom! Iz Notranjskega 16. avg. — „Narodovci" in „Voš-njakovci" poslednji čas nekoliko s svojo agitacijo po-nehujejo, ker prejasno vidijo in preglasno čujejo, kako odločno da se vedejo možjč, ki stoje zaHohenwarta, ki ga visoko ceni ves slovanski svet našega cesarstva, ki je največi strah vsem nemčurjem in centraiistom in v katerem državnopravna stranka Avstrije vidi svojega prvega zastopnika. V Planinskem okraji šteje Vošnjakova agitacija edino še gg. Hrena, Krašovca, Antona Lavriča iz velikega Vrha, peščico učiteljev, katere je g. Krašovec v skupščini na Rakeku omamil, ^sobito Drmelj-at Vovk-a in učitelja Begunjskega.*) Gosp. Jeršan na Uncu se kaže neutralen, g. Obreza v Cerknici defenziven, župan Cerkniški Mi lave že nekako težavno za Hreno-Krašovci vleče. **) *) To tedaj je tista hvalisana neodvisnost učiteljev, da se dado vpregati v kola Kraševčeva. Dober tek, gospoda! **) Od mož previdnih, kakor so gospodje Jeršan, O b- — V Postojnskem okraji agitirajo pod brezverskim (konfessionsloznim) geslom: notar Kupljen, A. Za-bred in mlajši Kavčič na Razdrtem, učitelji Ran t, Bedenek in Koler, duhovnika Ča—(!!) in Do —(!!) in neki Žan, — v Vipavski dolini župan Kavčič, Rihard Dolenec in dr. Rojic. — Tu imate skupno „Vošnjakovo" gardo ilustrirano. Glede na velikansko Hohenwartovo stranko, se je res čuditi, da dr. Razlag toliko časa molčč posluša. Da bode njemu in njegovim blamaža strašanska, naj si bo v gotovi svesti. Iz Košane na Notranjskem 17. avg. (Nas grof Ho- henmart in pa »Narodovi" janičari.) Ker „Slov. Nar." nikoli ne berem, sem še le zdaj od druzih ljudi izvedel o škandaloznem dopisu „iz Pivke 1. avgusta" v 177. listu. Poštenje mi ne pripušča, da bi molčal o taki grdi pisariji. Naj pred naj ves svet v6, da ga ni Pivčana tako neumnega, da bi tako oslovski jargon v v kak časnik poslal, kakor je oni v imenovanem listu. Skovan je brez dvombe od ne-Pivčana, najbrže^ je „slavno" delo kakega uradnika južne železnice v Sent Petru. Dopisun naj tedaj izvč, da ga je vsa Pivka obsodila, in zlasti Košanska fara je grozno nejevoljna zarad grdih psovk, ki se v njem berejo zoper visoko-častnega sofarana — grofa Hohenwarta. Lažnjivi pisar ga med drugim zmirom pita z „nemškim" grofom, in vendar pri nas vsak kmet v6, da znd tudi dobro slovensko govoriti. Pretekli četrtek sem nekega tesarja, ki ravno zdaj v grofovi grajščini dela, nalašč vprašal: ali govori grof slovensko? in odgovoril mi je: „Kaj ne bodo znali slovensko, saj so v Ljubljani rojeni, — oni govorijo slovenski kakor mi drugi". — Čemu tedaj ono neprestano pitanje z „nemškim" grofom?! Trojica „Zarnik-Vošnjak-Jurčič" si je to besedo izmislila, in zdaj gre četa „Narodovska" slepo za njimi! Najbrže v6 plašarski dopisun, da je grof Hohenwart pošten kristijan, ki se ob Gospodovih dnevih ne sramuje med kmete k službi Božji hoditi, — in to, to je „Narodovcem" — slovenskim janičarjem — trn v peti. „Hajd! le dosti blata po flohenwartu, in njegova kandidatura mora iti pod klop", tako si mislijo „Narodovci". Ubogi pritlikovci, ki se drznete sodniki biti o bivšem predsedniku najboljšega ministerstva! Tukaj mi pride na misel sledeča dogodba. Ko so zavezniki z napetimi vsemi žilami velikana Napoleona L pri Lipsiku premagali, se drzne nek oficirček knjižurico spisati z naslovom: „Napoleon kein Feldherr'; nachgewiesen von einem konigl. preuss. Gardelieutenant'.-Mlad, neskušen lajtnantček tedaj se je drznil naj ve-če g a vojvodo, kar jih svet pozna, obsoditi, da ne razume vojskovodstva! Ubogi pritlikovec pred velikanom, pred kterim se je tresla vsa Evropa! Tako hoče tudi politiški pritlikovec „Narod" nekdanjega minister-presidenta obsoditi in nesposobnega za poslanca razkričati! Se ve da vse njegovo napenjanje je prazna slama. Košanci so ponosni, da takega veljaka, ki ga vsi Slovani in tudi vsi nemški federalisti našega cesarstva visoko čislajo, imajo v svoji fari in si ne bodo dali nikogar druzega za poslanca vsiliti, če tudi vsi krompirjevci „Narodove" armade zoper nje „ausrukajo". Grof Hohenwart bo naš poslanec brez vsega agitovanja od strani duhovščine, o kteri „Narod" v6 toliko lagati. Med drugimi duhovni tudi mene pod črkami Š. J. o vaj a, da delamo na vse kriplje že zdaj, da bi bili sami duhovniki in ne kmetje za reza in Milavec, ki se ne dado za slepo orodje rabiti iz Stajarskega importiranih zmešnjav, smemo pač pričakovati, da ne bodo ostali neutralni ali defenzivni, ampak se vstopili na stran resnice in koristi naše dežele. Vred. ----- 275 ----- volilne može izvoljeni itd. — Nesramni lažnik! To je pravo pobalinsko delovanje janičarske čete! Opravljivec pisač naj mi navede le enega samega človeka, pri katerem sem jaz beračil glasu za Hohenwarta! Vsaj nam tega ni in ne bode treba, vsaj vsak Košanec t pravi: „naš grof poznajo nase kraje in ved6 za naše potrebe; nihče drug ne bo naš poslanec kot oni!" Živio tedaj naš poslanec grof Hohen-wart! Šimen Jalen. *) Iz VipaTe. (Poslano.) Ker „Slov. Narod" odpira svoj list vsakim psovkam, napadenemu pa ne dovoli prostora, da bi branil svoje poštenje, naj blagovolijo „Novice" sprejeti sledeče pismo: Nek pisar v št. 180. „Slov. Naroda" je vse blato zgrabil, da me do dobrega va nj zagrne in da bi s tem moje pošteno imč uničil. Da bi jaz komu na pot stopal, moral bi molčati, ko bi me uni odrival; ako pa vse zdražbe drugim prepuščam, in se me kdo loti s strahovitimi lažmi, da me pred svetom grdi, ondi sem prisiljen javno se oglasiti. Prvo, kar se mi očituje, je to, da Vipavce nepotrebno dere m z zidanjem zvonika v Logu. Al vsak pošten Vipavec vč, da je novega zvonika bilo neogibno potreba, ker stari je bil tako razrušen, da je v njem zvon s 45 stoti moral veliko let tiho stati, ako se ni hotelo k nesreči pomagati. Namesto tedaj starega do tal podirati in tam novega nazaj zidati, se je zastran simetrije in druzega ozaljšanja cerkve sklenilo, da se tretji novi zvonik zida, in k temu niso sami Vipavci, nego — kmalo bi rekel — ves slovenski svet od Adrije in Soče noter do Savine je k temu z nepričakovano radodarnostjo privolil. Da pa so se nabrani tisoči za zvonik, ne pa za bolnišnico ali za kaj druzega porabili, tega ni moj „baurath" kriv, kajti denar se mora porabiti za to, za kar se dL. Drugi strašanski naskok na-me je moj farovž! Hudobni blebetač, ki ne vč, kaj govori, me v svoji zagrizenosti obdolžuje, da sem za zidanje farovža svoje farmane za 40.000 gol d. odri, jih v dolgove zakopal in cel6 M. Dolenca — oberrihterja — na nič pripravil. Farmani moji, kateri ste leta 1845. že hlače nosili, in omenjene sklade že plačevati imeli, kaj Vi pravite k temur Ali ni tacega obdolževalca sama hudoba obsedla? Saj vendar dobro veste, da pri zidanji farovža Vas ne za denar, n e za kak materijal in tudi n e za brezplačno roboto nikdo še vprašal ni, — da tedaj k temu ne s pol krajcarjem ni nobeden pripomogel, nego da je vse stroške sama farna cerkev plačala, toda ne 40.000 gold. in tudi ne 21.000 gold., kakor jih je M. D. ponujal (?!), nego samo 15531 gld. 54 kr., kateri so bili po odloku tadanjega c. kr. gubernija 10. nov. 1848. leta, št 12.299, in 13. marca 1849. leta, št. 5408, v to dovoljeni. Iz tega se razvidi, da ni bilo ne z občino, ne z „oberrihterjem" nobene obravnave treba. Naj sodi zdaj svet: kje je moj obrekovalec teh 40.000 in 21.000 gold. vzel, da me ž njimi bije! Ako se morejo take strašanske laži izmisliti, da me grdijo, ni več čuda, da mi tak človek še blato škandala na farovž meče in cel6 krivega dela, da vero — čujte! — vero zatiram. Škoda, da ni povedal: k ter o vero, kajti on — po pasjem grizenji soditi — o krščanski veri nima nobenega zapopadka. Da bi me zagrizenec iz dobrega spomina pri narodu popolnoma izkopal, mora mu še tabor Vipavski na pomoč priti in mi še tam nikakoršne veljave ne pripušča. Dajte vi taborovci vsi, daj ti Ljubljanski in Notranjski ,,Sokol", dajte cel6 vi, tačas še ne razdvo- *) Ponudba jako draga! Vred. jeni slovenski prvaki razsoditi, in se bodete gotovo začudili , k j e da ta omamljenec orodja išče, da bi vse uničil! Posebno težko mi pa de to, da ta človek celo do-iko do šole na Slapu omenuje, in zakaj? — prav % žalostjo rečem — zato, ker bi bil sicer po vseh Vipavskih gnojiščih tega mojega častitelja iskal, ako me ne bi bil s tem sam primoral, drugod ga iskati in najti. On žolč maščevalnosti na-me razliva, ker so mu — kakor čujem — zraven mojega odiranja Vipavcev s 40.000 gold. in z zidanjem zvonika tudi to v glavo vtepli, da sem jaz njegov veliki nasprotnik. Gospodine, to spet je strašanska laž, katero Vam je moral v glavo vsiliti prav tisti, kateri je bil pred nekaj časom — kar sam spričujem — Vaš najhuji nasprotnik, a zdaj je Vaš natanko povezanec. — Da se je on mojega vtikanja v to šolo bal, to sem dobro veael; — da bi se pa jaz bil kedaj s Bvojimi idejami v to rinil, o tem naj si. odbor kmetijske družbe spričuje! Vipava 9. avgusta 1873. Jurij Grabrijan, dekan. Iz Senožeč. (Vabilo.) V nedeljo 24. dne t. m. se bo v Senožečah imendan sv. farnega patrona in rojstni dan našega presv. cesarja Franca Jožefa z narodna veselico pod orehovo senco slovesno obhajal. Narodni ples je njen program. Vse bližnje in daljne narodne plesalce in plesalke vabi uljudno k tej veselici odbor. Skofja Loka 18. avg. (Čuden volilen shod.) V „S1. Narodu" štev. 188. smo brali na prvem mestu obširen popis nekega volilnega shoda 15. avgusta v Loki. Da pa nihče ne misli, da za g. dr. Zamika pri nas res tako lepo pšenica rumeni, kakor bi se utegnilo komu iz „Narodovega" dopisa dozdevati, naj sledi tukaj za danes le nekoliko kratkih opazek. — Dr. Z ar ni k in tovarši njegovi skličejo volilni shod „pri zlati kroni", in sicer ravno na praznik med 10. mašo, — — menda po naključji, kaj ne?! Zato pa je bilo mnogo volilcev po spolnovanji krščanske dolžnosti zadržanih, udeležiti se shoda; več tacih pa, ki bi pri shodu ne bili le „tihi kimavci", ampak bi znali morebiti gosp. dr. Zarniku preveč nadležni biti, še dobilo ni povabila k shodu. „Narod" objavlja imena zbornikov, med katerimi pa se nahajajo taki, kateri volilne pravice še nikdar niso imeli, je nimajo sedaj, niti nimajo upanja, da jo kedaj dobodo. Nekteri se menda že tudi sramujejo glasovanja, vsaj se jeze, da so imena njih razglašena bila; zopet drugi pravijo, da so njihova imena prišla vmes kakor Pilat v vero. Ako zadnjič še tiste, od kterih „Narod" sam pravi, da „nimajo volilne pravice v Loškem mestu", odštejemo, dobimo po-tem „ogromno" številko 16 mož, ki naj bi blizo 100 Loških volilcev zastopali! Ako „Narod" želf, postrežemo mu povsodi tuai z imeni. — In še več! Med omenjenimi 16 nahajamo tudi takošne, ki so nosili do sedaj na svoji zastavi ime — Dežmanovo, in so bili v ustavaškem volilnem odboru, al ker jim je tukaj le slabo kazalo, postali so čez noč — čujte! — „mlado-slovenci!" Nek imeniten gospod nam je rekel, „da mu je to prečudna zastavica"; al kdor naše dvojne liberalne nasprotnike bolj na tanko opazuje in obojnih namere spoznA, temu se ta „metamorfoza" ne zdi čudna, ampak čisto naravna. Herod in Pilat sta imela enake pojme o pravici — „in sta tisti dan prijatla postala". — Iz vsega tega je jasno ko beli dan, na kako slabih, prav lončenih nogah je pri nas Zarnikovo kandidovanje, — podobno vtopljencu, ki se poprijema vsega, kar doseže, — »bilf, was helfen kann!" Sam „Tagblatt" se v svojem 187. listu norčuje z dr. Zarnikovo kandi- ----- 276----- daturo, Češ, da je po različnih križem-potih zašel tudi na Gorensko, in resno svari ustavoverce, naj od „mladoslovencev" jim ponujano tovaršijo odbijejo. Kar so tedaj »Novice" že davno povedale, to čedalje očitnejše prihaja: mladoslovenci bi s„Tagblattarji" radi v zvezo stopili; al ti so še toliko pošteni, da — ne marajo z a-nje. Tako na Štajarskem, tako zdaj tudi na Kranjskem. Živi so „mladi" že v grob položeni! Nobeden noče Zamik-Vošnjako krame. Mirnapeč na Dolenskem 17. avg. {Klic na pomoč!) Letos že dvakrat zel6 nesrečno Mirnopeško faro je 12. dne t. m. zadela nova nesreča: Biškavas je v poli uri bila cela v ognji. Ne le pohištva in pridelki so pogoreli, temuč tudi nekaj živine se je zadušilo v grozovitem ognji, ki ga nismo mogli gasiti, ker žalibog! še nobene gasilnice nimamo. Bilo bi pa gotovo pogorelo vseh 28 hiš, ko bi ne bilavnajveči sili prišla vrla Tre-banska gospoda: župan Tomšič in Vrhovšek z ga-silnico svojo na pomoč ter z nepopisljivim trudom vendar 2 hiši, eno bajto in nekaj druzega blaga rešila. Bog plati vrlima rodoljuboma njuno dobroto! — Revščina pogorelcev je strašna; ogenj jim je še to mrvico vničil, kar so si letos pridelali. Zato trkamo na vrata naših rojakov, kjer ni bilo letošnje nesreče toliko, kot pri nas; naj pomagajo po svoji zmožnosti ubogim revežem , kateri vsi obupani posedajo in jočejo na pogorelih razvalinah. Lepo prosimo: usmilite se jih, pomagajte jim! Rus, župan. Iz Ihana 10. avg. (Peticija do si. deželnega odbora in si. deželne vlade.) 21. julija t. 1. se je vtrgala vrv, na katero je privezana ladija brodovja pri sv. Jako p u ob Savi, in ladij o z vsem, kar je bilo na njej, namreč s 3 ljudmi in 2 konjema, žene dereča voda naprej. K sreči je voda bila plitva, sicer bi se bila zgodila strašna nesreča; vse bi bilo vtonilo, kajti slaba in trohljiva ladija bila bi se na vsaki skali, ob vsakem drevesu razbila. Ne spuščam se v obširno dokazovanje, kako potreben bil bi tukaj most, temveč omenim le to, da se tu kopiči krivica na krivico, in da komaj vem, o kteri naj bi prej govoril. Brodnik, ki ima vožnjo na tej ladiji v najem, je brezvesten, sebičen človek; njemu je mar le za to, da vtika v svoj žep vožnino po 6 kraje, od konja, ki jo je sam določil. Ko se je lansko jesen Sava zavoljo velike vode nekoliko razširila, prišla mu je precej misel, s to takso za 1 kraje, pri konji poskočiti. Dasiravno pa se je voda davno že vlegla in je bilo polovice struge suhe, on je vendar ostal pri povišani tarifi. Ladija sama Ea je v tako slabem stanu, da se mora človek vedno ah za svojega konja, ki bi si lahko noge polomil ali pa se še ceI6 v vodo vdrl. Taka se je pripetila tudi meni; skoro bi bil ob najboljšega konja, kteremu se je mostič do ladije pod nogami vdrl. Le srčnost mojega hlapca mi je rešila 500 gold. vrednega konja. Kdo bi mi bil povrnil škodo, ako bi se mi bila nesreča zgodila? Ali sme najemničar za tako ladij o in tako orodje zahtevati vožnino od ljudi? Prav tako prišel J*e mlinar Anton Majdič iz Dola ob mladega, lepega :onja, ki si je nogo zlomil. Čolna, ktera nosita most, sta tudi že tako slaba, da ne držita že vode več. Prav dobro se spominjam, da ju je brodnik že pred več leti kupil od drugega brodnika na Savi, ki ju je bil že iz-vrgel; toraj se mora misliti, da nista bila brez napak, ker taka reč je predraga, da bi si jo brodnik vsaki dan le iz veselja novo omislil. Vprašam tedaj: ali take naprave ne grešijo zoper varnost življenja? Kako se mora kaj tacega trpeti? Bi ne morale take naprave, ki zadevajo komunikacijo, biti pod ostrim nadzorstvom cestnih in vodnih uradov ? Je li žandar le zato na svetu, da pomaga davk • izterjevati? Mu ni mar dolžnost opazovati take nevarnosti za življenje in premoženje ljudi? Omeniti moram še, da sem se večkrat obrnil do c k. okrajnega glavarstva Ljubljanskega s prošnjo, naj bi se ukazalo odpraviti take napake; ali po odstopu gosp. Pajka, kteri bi bil pri sv. Jakopu gotovo naredil že most in tako napravil ubogim prebivalcem tega kraja varno pot čez Savo, se za to cesto nihče več ne zmeni! Reklo se mi je samo, naj se obrnem do viteza Gariboldi-ja, ker spadajo ceste v tem okraju v njegovo področje. Al tudi ta gospod imel je le izgovore za-me, in tako se res ne morem več spomniti, kedaj se je ta cesta le z enim samim kamničkom posula. Edini kos ceste, ki spada pod mestno oblast, namreč od Kravjedolinske šrange proti Hrastju, se je letos popravljal, ker se je si. mestni magistrat gotovo sramoval, za luže in mlake pobirati cestnino. Tuj popotnik gotovo bi ne bil mislil, da se po tej „vodeni cesti" pride do ljudi in obrtnijskih krajev, ro hudem deževanji je pri brodovji na desnem bregu Save taka mlaka, da težek voz — od 15 do 20 centov — potrebuje čvetero konj, da ga iz mesta spravijo; večkrat pa se cel6 ne more voziti, ker obtiče kolesa v blatu. Ali mar brodnik nima dolžnosti, skrbeti za dober in trden mostič do ladije? Čemu se zemlja imenuje pot, ako se ne di vsak čas voziti po njej! Vrh vsega tega mora biti po noči voznik še dobre volje, da se mu poljubi prepeljati koga, in hlapcu moraš dati še kaj „za tobak". Nagla pomoč zdravnika, ako ga hočeš iz Ljubljane na deželo, v takem slučaji še mogoča jai! (Kon. prih.) Iz Šentvida pri Ljubljani. — V Klječah na Jezici je kmet, po imenu Piškot, ki rad po nemški žlobudra. Ne davno se pripeljeta dva gosposka v vas. Pri hiši stoji žena, ktero poprašata: ali je tukaj Piškotova hiša? Na odgovor, da — prašata: Kje je oče? — Žena pošlje po moža, ki je na njivi delal. Oče Piškot pride in gosposka bradača ga nagovorita po nemški, kar je očetu Piškotu tako dobro delo, kakor da bi bil piškote jesti dobil. V govoru mu dopovedujeta, da cesarske obligacije pešajo, v 14 dneh pa se utegnejo še rešiti, da se premene v druge bolje; — poslana sta od kantona, da pomagata očetu Piškotu. Dobri oče Piškot jima res izroči 3 obligacije po 100 gold. — da jih več nazaj ne bo! Oče Piškot zdaj vsaj še bolje nemški znd! Dolensko 10. avg. (Strahovito.) 7. dne t. m. popoldne okoli pol 3. priženeta 2 moža 28 k6nj iz Hrvaškega. V Kostanjevici bil je takrat ravno razdrt spodnji most, ki se je popravljal. Možema se mudi, toraj težko čakata, da se most toliko naredi, da se z živino more čez-nj. Ker sta boje plitvo Savo prebredla, mislita si, zakaj bi še Krke ne? Vrh tega bila sta boje nekoliko vinjena in nekdo jima korajžo daje, rekoč: za bokal vina priplavam jez s konji Čez vodo. Eden teh mož silno ko raj žen se urno oglasi: če ti za bokal, zakaj pa 4°az ne, in se s skupaj zvezanimi konji zakadi v globoko Krko prek mosta. Pa oj groza! — konj, kterega mož jaha, prešibek se potopi; mož hoče urno na zraven privezanega skočiti, al pri tem skoku pade med konjiča. Konja ga poteptata in mož v globočini ubit leži. Konji, na kratko skup zvezani, pričn6 se grozno vrtiti, kopati in na vse mahati. Zdaj se pod most zakadi, in 23 se jih utopi! Le dva žrebeta, ki sta bila prosta in še 3 Konji, kterim so se še o pravem ča3u vrvice porezale, so bili rešeni. Lahko si mislite grozni krik ljudstva, al nikdo ne more blizo, da bi eno ali drugo živalco grozne smrti otel. Živina bila je večidel mlada. Britko je bilo gledati, ko so potem po 3, 4 konje na enkrat iz vode vlekli in je nazadnje jih 23 ----- 277 ----- ležalo kraj reke. Našli so tudi moža. Bil je pravi korenjak , mlad, iz Hrušce poleg Novega grada (Castel-iiuovo) v Istri domd, kakor je pravil ves prepadeni ostali njegov tovarš. Grdo pa in surovo bilo je obnašanje nekterih nazočih. „Prav se mu je zgodilo, kaj ga je pa h.... nesel v Krko itd." Tudi ostalega nesrečnega so z divjim preklinjevanjem napadali. Take neobčutnosti in zarobljenosti bi si pač ne bil nikdo nadjal! In ko so imeli truplo umrlega v mrtvašnico na pokopališče zanesti, niso mogli četrtega dobiti, da bi bil za nosilnice prijel. „Bom pa sam na enem koncu nesel" — pravi nek meščan, kar je tudi storil, a dolgo ni mogel, ker mrlič bil je silno težak. En žandar in še kaki 3 možaki, mislim, da meščani, pa so se vrlo lepo obnašali. Oni zaslužijo , da njih imena s častjo naznani, komur so dobro znani. — Prašamo pa: kako to, da se ni dalo nikjer o k lica ti, da bo most razdrt, da bi bili ljudje že pred za to vedeli, predno so v Ko-stanjevico prišli? Ko bi se bilo to oklicalo, šla bi bila ta dva s konji čez Križevski most in ne bila bi tako nesrečna. In kako to, da se pred razdrtim mostom ni nič pregradilo, kar se stori povsod, kjer se popravljajo mostovi? Ali bode politična gosposka pri tacih napakah in prestopkih svoje storila in ostro postopala?? Iz Ljubljane. — Rojstni dan presvitlega našega cesarja — 43. Njegove starosti — je bil v pondeljek v stolni cerkvi obhajan s slovesno sv. mašo, katero so gospod knezoškof peli. — Nesrečnim Dolencem je presvitli cesar blagovolil darovati 800 gold. — (Iz seje deželnega odbora 16. avgusta.) Za deželne štipendije za sprejem v deželno sadje- in vino-rejsko šolo na Slapu se je oglasilo 19 mladenčev, izmed katerih so štipendijo dobili: Cotič Maks iz Vipave , Smukavec Andrej iz Podjele v Bohinji, Lenasi Luka iz Sajevč pri Hrenovicah, Judnič Jakob iz Kr-vačjega vrha prijSemiču, Stariha Janez iz Sel pri Semiču, Petrič Jakob iz Crešnovca pri Semiču, Vrščaj Jožef iz Črnomlja inMalik Ferd. iz Slapa. — V šolski svet Ra-doliskega okraja je deželni odbor izvolil namesti izstopiv-šega svetovalca Franceta Prešelj-a iz Srednje vasi posestnika Simna Repinca iz Broda v Bohinji. — Vsled prestopa sedanje babice Elizabete Valičeve v pokojni stan se razpiše služba babice na deželni porodišnici in šoli za babice. — Register obravnav vseh dosedanjih kranjskih deželnih zborov se dd v slovenskem in nemškem jeziku natisniti. — Za shrambo starega deželnega in pri deželni vladi spravljenega vice dom-arhiva se odloči in pripravi prostor v deželni hiši na novem trgu. — Služba zdravnika v P. P. Glavarjevi bolnišnici v Komendi pri sv. Petru se je začasno izročila okrajnemu zdravniku Edvardu Globooniku v Cerkljah. — {Beseda čitalnična na korist Dolencem) ni samo donesla precejšnje pomoči ondašnjim nesrečnikom, temuč bila je tudi prav vesel večer gostom, med katerimi je bil tudi deželni glavar vitez dr. Kaltenegger. Gosp. Ko-celjev prolog je bil z jako veliko pohvalo sprejet in vse pesmi pod vodstvom g. pevovodje Valente po-pevane od krepkega našega pevskega zbora, med katerem bo se odlikovali samospevi g. Puciharja, g. Medena in g. Trdine, so zanimivale občinstvo; posebno navdušeno je bil pa sprejet Nedvedov zbor ,,ponočni pozdrav" s prekrasnim samospevom Pucihar-ievim; veliki zbor: „kdo je mar?" je tako priljubljen, da si je zmirom radostnega sprejema gotov. S pevskimi piegami se je vrstila lepa produkcija c. kr. vojaške godbe pod vodstvom g. kapelnika Šinceljna; s s posebno pohvalo je bil sprejet potpouri slovanskih pesem. Ce dodamo še to, da gosp. Kam je skrbel za dobro postrežbo gostov, vidijo bralci naši, da so gostje po pravici zadovoljni bili s to veselico ped prostim nebom o prijazni noči. — Cisti dohodek „besede", katero je napravila 16. dne t. m. čitalnica Ljubljanska na korist pa hudih nevihtah nesrečnim Dolencem, po vštetih večih doneskih, ki so jih darovali gosp. Valentin Bleiweis z 100 gld., — gosp. Franjo Souvan z 25 gld., — gosp. Ferdinand Souvan z 25 gold., — gosp. dr. J. Bleiweis z 20 gold., — gosp. Franc Ks. Souvan z 20 gold., — gosp. dr. E. H. Costa z 10 gold., — gosp. L. iz Postojne z 10 gold., — gospd Kogl Babeta z 10 gold.,— gospodičine Blaznikove z 9 gold 50 kraje, — gosp. dr. Poklukar z 5 gold., — gosp. dr. Pogačnik iz Dunaja z 5 gold., — gosp. Valentin Krisper z 5 gold., — gosp. Franjo Ravnikar s 3 gold. 55 kraje, — gosp. Janez Murnik s 3 gold., —• znaša skupaj 352 gold. 86 kraje., ki se je koj izročil c. k. dež. predsedstvu* V Ljubljani dne 18. avgusta 1873. Andrej Kremžar. Franjo Kadilnik. — (Očitno zahvalo) izreka podpisani odbor vsem častitim gospodom, ki so včeraj prijazno sodelovali pri dobrotni ;,besedi". Zavest, da so tako lepo pomagali nesrečnim svojim bratom, bodi jim najslajše povračilo njihovega truda. Tudi častiti c. k. vojaški mu-zični kapeli prisrčna zahvala! V Ljubljani 17. avgusta 1873. Čitalnični odbor. — (Ljubljanska hranilnica) je v včerajšnji seji sklenila Dolencem darovati 3000 gold. — Kakor unidan v Metliški okolici, je te dni po Notranjskem popadal stekel pes. Rojaki! le brž proč s takimi psi, ki so bili v kaki dotiki s sum- S"ivim, — bolje je, da se jih 99 nedolžno pobije, kakor a 1 okužen ostane! — 278 —