- • -—— ; ———

Rojakom!

JiClho so volila pred kakim poltretjim letom dolenjska mesta Rudolfovo, Višnjagora, Črnomelj,
^f^Metlika, Kostanjevica in Krško prof. Šukljeja kot svojega poslanca v deželni zbor Kranjski,
bila so prepričana, da so si zbrala v njem vrednega zastopnika svojih kot interesov celega
naroda slovenskega na Kranjskem. Volila so ga, ker so bila uverjena, da prof. Šuklje v svojem
srcu ne hrani le najzvesteje udanosti do cesarja in države, ampak tudi najgorečnejo ljubezen do
slovenskega naroda in za slovensko stvar in da imd pri lastni mu pridnosti, vstrajnosti in veliki
zgovornosti vsled vsestranske svoje izobraženosti in vsled natančnega poznanja razmer svoje ožje
domovine in potreb dolenjske strani v polni meri vse one sposobnosti, ki se zahtevajo od poslanca
in od pravega ljudskega zastopnika.

Kakor je razvidno iz zasedanj zadnjih dveh let deželnega zbora, se volilci profesorja
Šukljeja niso motili v svojih nadejah; zaupanje, ki se je stavilo vanj, bilo je popolnoma opravičeno
in vsakdo, ki ne sodi iz strankarskega stališča, in ki ni zaslepljen od strasti, priznavati mora, da
je prof. Šuklje nalogo deželnega poslanca vestno in vredno izvrševal in da se smd po pravici
staviti na stran najodličnejim poslancem slovenskega naroda.

Predaleč bi segali, ako bi hoteli natanko opisovati vse njegovo delovanje, ako bi naštevati
hoteli, kaj je prof. Šuklje za narod svoj vse doseči hotel in kaj da je v istini dosegel. Zadostuje naj,
da opozorujemo čitatelje le na najvažneje njegove govore, — vsega vkup govoril je prof. Šuklje
do štiridesetkrat dokaj obširno, — opomnimo naj le, da v teh dveh letih, odkar je prof. Šuklje deželni
poslanec, ni bilo na dnevnem redu važneje točke, o koji ne bi bil on povzdignil svojega glasu,
bodi si v narodnem klubu, bodi si v dotičnem odseku, ali pa v deželni zbornici.

Le mimogredč naj omenimo, da je prof. Šuklje leta 1883., ko se je dežela Kranjska
pripravljala na cesarsko slavnost, bil poročevalec v odseku za cesarsko adreso, in da je bil on,
ki je to adreso sestavil takč, kakor jo je jednoglasno sprejel deželni zbor. V tej adresi prof. Šuklje
ni samo svojega patriotizma pokazal, ampak tudi, kakč da znft tolmačiti občutke svojega naroda.

Razun tega vteraeljeval je prof. Šuklje leta 1883. v izvrstnem govoru svoj predlog, v
zadevi naprave poljedelske oziroma vinorejske šole na Dolenjskem, priporočal je nadalje v
toplih besedah uvrstenje Krško-Kostanjeviške okrajne ceste med državne ceste, udeležil se je
v daljšem, s pohvalo sprejetim govorom debate o volilni reformi in je z uspehom potegoval se za
preložitev državne dolenjske ceste čez Gorjance in drugih strmih klancev med Ljubljano in
Novim mestom.

1

2

Kavno tako neutrudno deloval je ta poslanec v deželnem zboru leta 1884. Mi opozarjamo
posebej na izvrstne njegove govore o agrarnih razmerah in o dolenjski železnici. Pred vsem
pa si je zadobil prof. Šuklje veliko zaslugo gledb zakona, s katerim so se prenaredila nekatera
dosedaj obstoječa določila glede vzdrževanja šol in plačevanja šolskih stroškov. Za ta zakon,
kojega posebna vrednost in važnost obstoji v tem, da bodo vsled njegovih določil šolska
bremena primerneje in pravičneje razdeljena, nego so bila dosedaj, in da bodo občine po
deželi odslej nosile vsako leto 40—50 tisoč goldinarjev manj šolskih stroškov, nego preje,
poprijel je inicijativo prof. Šuklje. On je bil, ki je ta zakon sestavil, ga v dotičnem odseku obširno
vtemeljeval in mu v deželni zbornici z izvrstnim svojim govorom konečno pripomogel do zmage.

Žalostna skušnja zadnjega časa, ki nas je privedla do prepričanja, da se nahajajo ljudjb,
ki Bog zna iz kakih neblagih nagibov vstrajno in vspešno delovanje prof. Šukljeja prezirajo, ali
celo navlašč krivo tolmačijo in v napačno luč postavljajo, napotila nas je, da smo zbrali najvažneje
njegove govore, ki jih je imel v deželnem zboru leta 1883. in 1884. ter dali ponatisniti jih. Naj
jih bere narod slovenski, naj jih ber6 zlasti naši Dolenjci in naj se prepričajo iz njih, da je po¬
slanstvo v rokah prof. Šukljejevih v dobrih, vestnih in pravih rokah! —

Več prijateljev.

I.

Kot poročevalec odseka za cesarsko adreso govoril je g. prof. Šuklje v 2. seji deželnega

zbora kranjskega dnč 26. junija 1883 tako-le:

Visoka zbornica!

Odsek, kateri se je včeraj izvolil iz deželnega zbora za osnovo adresnega načrta, dovršil je svoje
delo in je mene izbral za poročevalca. Jaz sem prevzel to častno nalogo tem rajši, ker sem prepričan, da ni
samo izvoljeni odbor, ampak da so vsi članovi te visoke zbornice popolnoma enih misli glede vdanosti in
zvestobe do Njegovega Veličanstva, do presvetle cesarske rodovine; prevzel sem tem rajši to nalogo, ker vem,
da ta čut izvira iz srca vsega prebivalstva po celi Kranjski deželi brez razločka narodnosti, ne glede na poli¬
tične stranke in politično protivje. (Dobroklici.)

Gospoda moja! Od 11. julija 1283., od onega zgodovinskega dne, odkodar so zastopniki Avstrijskih
in Štajerskih plemenitašev tudi v imenu Kranjske dežele in Slovenske Krajine zvestobo prisegli slavni Habs¬
burški rodovini, od onega dne,  odkar je sklenjena državnopravna zveza naše Kranjske dežele s Habsburško
državo, ohranili so Kranjci svojo lojaliteto v vseh bojih neskaljeno in neomadeževano do današnjega dne.
(Burni dobroklici.)

In da je naš narod še dandanašnji tak, kakoršni so bili njegovi predniki, da je še dandanes emi¬
nentno zvest in vdan svojemu presvitlemu vladarju in Avstrijski državni ideji, to se bode kmalo sijajno poka¬
zalo v onih slavnostnih dnevih, kterih se raduje vsa dežela; takrat namreč, kadar bo ves narod obhajal
6001etnico svojega združenja s presvitlo Habsburško rodovino, kadar bo ves narod navdušeno pozdravljal
preljubljenega svojega vladarja, kateri sam milostno pride med verne svoje Kranjce. (Burni dobroklici.)

In to je povsem naravno. Vem sicer, da se vsi narodi široke Avstrije z globokim spoštovanjem ozirajo
na svojega vladarja, na vtemelitelja ustavnih pravic, da vsi brez izjeme ljubijo svojega vladarja kot svojega
prvega dobrotnika; ali vendar ima slovenski narod, kateremu pripada ogromna večina prebivalstva na Kranj¬
skem, poseben uzrok, da svojemu vladarju izkaže neomejeno vdanost in iskreno ljubezen.

Prepričan sem, da mi tudi gospoda na desnici ne bode očitala pristranosti, ako to tukaj odločno
izjavim. Če, gospoda moja, pomislimo na zgodovinsko-kulturni razvoj našega naroda, in če se v povestnici v
prvi vrsti povdarja narodno in politično gibanje slovenskega življa, moramo priznati, da se je to narodno¬
politično gibanje pričelo še le v oni dobi, odkar je vlado nastopil naš presvitli cesar Franc Josip I. (Burni živijo.)

Njegova dobrotna roka obvarovala je naš narod, ona ga je rešila politične smrti; naš narod je v
ustavni Avstriji najdel varno zavetje, v katerem lahko mirno razvija vse svoje posebnosti in zmožnosti. (Dobroklici.)

Zarad tega bode slovenski narod tudi na vse čase v hvaležnem spominu imel svojega prvega in
največjega dobrotnika.

Opiraje se na te razloge, ter sklicevaje se na Kranjsko povestnico in na enoglasno javno mnenje
cele dežele imam tedaj čast, predložiti adresni načrt, kakor ga je odobril in enoglasno sprejel dotični odsek.

(Dobroklici.)

Po g. prof. Šukljeju sestavljena, od dotičnega odseka odobrena in od deželnega zbora
enoglasno sprejeta adresa, se glasi:

ITmi# ¥#li^aastT#!

Presvitli cesar in gospodar!

Šest stoletij je minulo, odkar je kranjska dežela preslavni Habsburški rodovini prisegala udanost
m zvestobo. Zgodovina spričuje, da se ta prisega nikdar ni prelomila, da se kranjska zvestoba nikdar ni
majala. Možato so varovali naši predniki svojo besedo, po neštetih bojiščih prelivali so kranjski sinovi svojo
kri za dom in za vladarja. Y pričo Vašega Veličanstva obhaja sedaj narod po vsem Kranjskem šeststoletnico
svojega združenja s presvitlo vladajočo dinastijo, da v novič sijajno dokaže svojo neomahljivo zvestobo in

1 *

4

iskreno udanost Vašemu Veličanstvu in presvitli cesarski rodovini. Milost Vašega Veličanstva podelila je vsem
narodom prostranega cesarstva ustavne pravice in narodno ravnopravnost in s tem trdno poroštvo miru in
blagostanja. Brezštevilne so tudi dobrote, za katere se kranjska dežela zahvaljuje neizmerni milosti in blago-
naklonjenosti Vašega Veličanstva. Verno udani kranjski deželni zbor, kot zakoniti zastopnik vojvodine
Kranjske, stopa tedaj pred prestol Vašega Veličanstva, da v imenu vse dežele izjavi čutila neomejene udanosti
in neomahljive zvestobe ter svečano pred vsem svetom ponovi ono zgodovinsko prisego, s katero je kranjska
dežela pred šestimi sto leti bila zavezana Vašim preslavnim prednikom. Vsemogočni Bog naj ohrani in utrdi
to zvezo v vse veke preslavni cesarski rodovini v slavo, veliki Avstriji pa in vojvodini Kranjski v srečo in
blagoslov!

Bog živi, Bog ohrani in blagoslovi Vaše Veličanstvo!

II.

V šesti seji deželnega zbora dne 29. septembra 1883 poročal je gosp. prof. Šnklje sledeče o

deželnej šeststoletnici:

Slavni zbor!

Jaz imam poročati v imenu odseka za letno poročilo o onem delu tega poročila, kateri se bavi z
deželno šeststoletnico in se nahaja od 8. do 19. strani letnega poročila.

Moje poročilo bode lahko jako kratko.

17. oktobra 1881. 1. v deveti seji deželnega zbora stavil je gospod baron Apfaltrern nujni predlog,
naj se spomin združenja naše dežele s Habsburško dinastijo proslavi na primeren in dostojen način. Ta nujni
predlog je bil enoglasno sprejet in dve seji kasneje stavil je v ta namen ad hoc  izvoljeni odsek svoje pred¬
loge, katere so se z večino glasov sprejele. 27. decembra 1882. 1. je bil sklenjen natančen program od po¬
sebnega slavnostnega odbora in ta program je dobil Najvišje potrjenje.

Julija meseca t. 1. bila je potem kranjska dežela tako srečna, da je vpričo prelj ubij enega vladarja
mogla na sijajni način vredno in dostojno obhajati svojo šeststoletnico.

Meni kot poročevalcu ni treba obširno razpravljati te zadeve; zadostuje že, če se povdarja, da se
vsaki izmed nas z nekim opravičenim ponosom spominja tistih krasnih dnij. Njegovo Veličanstvo samo je
blagovolilo svojo Najvišjo zadovoljnost izraziti v premilostnem ročnem pismu, datiranem iz Bleda 17. julija 1.1.

Že v 4. seji deželnega zbora je gospod deželni glavar izjavil vsem društvom, korporacijam in osebam,
ki so pripomogle k temu lepemu vspehu, svojo zahvalnost. Odseku in njegovemu poročevalcu tedaj danes ne
ostaja druzega nego prijetna dolžnost, da se spomni še onih faktorjev, ki so posebno sodelovali in se trudili
za sijajni uspeh deželne slavnosti, in zavoljo tega imam čast predlagati (bere):

„Slavni deželni zbor naj sklene:

Poročilo deželnega odbora o deželnej šestoletnici jemlje se na znanje, prejšnjemu in sedanjemu de¬
želnemu odboru in slavnostnemu odboru se pa izreka zahvala dežele Kranjske za njih trudapolno in uspešno
delovanje pri tej slavnosti.“

III.

Vtemeljevanje predloga deželnega poslanca gospoda Šukljeja glede naprave poljedelske,

oziroma vinorejske šole na Dolenjskem.

Slavni zbor!

V tej visoki zbornici imam jaz čast z nekaterimi svojimi kolegi zastopati našo Dolenjsko stran.
Kdor pozna to stran naše dežele, bo rad pritrdil, da jo je narava z raznimi zakladi bogato ob¬
darila; ob enem mi bo pa tudi moral priznavati, da je ta stran naše dežele silno zanemarjena, v vsakem
oziru zapuščena.

Poglejmo nekoliko materijelni položaj naše Dolenjske strani. Glavni viri materijelnega blagostanja,
viri, kateri povsod največ denarja privabijo v deželo, povse manjkajo po Dolenjskem. Obrtnije, razvitega pro¬
meta pri nas na Dolenjskem ni in ga gotovo tudi ne bo, dokler ne bo potrebne komunikacije, zlasti železnice.
Povsod drugod po širokem našem cesarstvu se zidajo železnice, elektrika bo kmalo tekmovala s parom, le pri

5

nas na Dolenjskem k vežem še kak samotni voznik svojo utrujeno živino podi črez strme klance, črez ka¬
tere je gospodarska modrost preteklega stoletja izpeljala dolenjske ceste. Vsa Dolenjska je tedaj izklučljivo
navezana na kmetijstvo, zlasti pa na vino- in sadjerejo. Vsi smo prepričani, da je Dolenjska stran za te stroke
gospodarstva jako prikladna in ko bi se naš dolenjski kmet v tem oziru izobrazil, bi gotovo imel dobrega za¬
služka. Ako je to istina, gospoda moja, potem treba gledati, da kolikor mogoče povzdignemo kmetijstvo na

Dolenjskem, sicer ta lepa stran naše dežele materijelno popolnoma propade in namesto zdravega in krepkega
naroda, ki bo zmožen prenašati državna bremena, bodemo imeli le agrarni proletarijat.

Moja gospoda, v vsakem oziru je na Dolenjskem kmetijstvo, zlasti sadjereja in vinoreja, v jako
slabem stanji. O poljedelstvu, ki je na Dolenjskem še zmiraj na tistej stopinji, na kateri so druge dežele že
pred 100 leti bile, še govoril ne bom. Glede sadjereje le toliko omenim, da je Dolenjska kakor navlašč
ustvarjena za to stroko kmetijstva, podnebje vgodno in da bi v tem oziru naša Dolenjska lahko tekmovala z
južno Tirolsko. To mi bo vsaki pritrdil, kdor pozna razmere dolenjskih krajev. In vendar prekoračite lehko
velike daljave, ne da bi našli eno plemenito jabelko, en žlahten sad. Na Gorenjskem, kjer je podnebje mnogo

slabše, je v tem oziru vse mnogo bolje, in če Dolenjec stopi v Gorenjsko vas, se ne more dosti načuditi, le¬

pemu, žlahtnemu sadju.

Kako pa je pri nas na Dolenjskem z vinorejo? Kes je. gospoda moja, da imamo nekoliko umnih go¬
spodarjev; res je, da v nekaterih krajih, posebno v Metliškem, Krškem in Kostanjeviškem okraji prav zdravo
in dobro kapljico pridelujejo; ali z žalostjo moram reči, da je vinoreja na Dolenjskem sploh še zmiraj za¬
nemarjena. Sklicujem se na obširno poročilo strokovnjaka, vodjo Slapske šole, gospoda Dolenca. Ta je bil
leta 1879. od deželnega odbora odposlan na Dolenjsko, da se seznani z ondotno sadjerejo in vinorejo. On je
o tem obširno poročilo sestavil. Jaz sem prebral to poročilo in moram s težkim srcem reči, da nisem mogel
ugovarjati hudim tožbam gospoda Dolenca o teh strokah gospodarstva na Dolenjskem. V omenjenim poročilu
sklicuje se gospod vodja na to, da imamo na Dolenjskem po svojih vinogradih veliko slabih, podnebju ne¬
primernih trt, da mešamo trte, ne oziraje se na to, kdaj kaka trta dozoruje, da jih slabo obrezujemo, slabo
obdelujemo in pa, da se opazuje pri naših vinogradih na Dolenjskem splošni pomanjkljaj, da se povsod
prezgodaj trga.

Ravnokar se je gospod poslanec dr. Vošnjak skliceval na to, da naše vino težko konkurira z vinskimi
pridelki iz Hrvatske in Ogrske, Istre in Štajerske. To je naravno in v sedanjih razmerah tudi ne bo drugače.
Omenjeni strokovnjak, gospod Dolenc, pravi v svojem poročilu (bere) :

eirtgtge, luatjre unb ridjtige Urjadje, tueldie cm ber jo geringett Gualitat be§ Untertrainer SBeineš
©cfpitb tragt, ijt unb bteibt bi§ auf tueitereS — bie Uufemttnijj, bie fjodjfte ^rimitioitdt, fet e§ im 2Beittbau jetbft
ober in ber SMevinirtfifctjaft. 8d) fotrn fagen, bafj mir ber SBeinbau beinafie fammttidjer ofterr. ungarifcfjer 2Beim
tanber befcmnt ijt, bod) jo primitio, jo jungfrauttd) — trne in Unterfrain — janb id) itjn motjl nirgenbš."

Jaz sem se o tej zadevi tudi posvetoval z drugim strokovnjakom, kateremu so dobro znane vse
razmere v našej kranjskej deželi, z gospodom Kramarjem. Pa mi je tudi pritrdil, da je vinoreja na Dolenjskem
slaba in da je glavni vzrok temu položaju nevednost ljudstva.

Gospoda moja, če je pa vse to resnično (in žalibog da je), da je sadjereja in vinoreja na Dolenjskem
vsled nevednosti ljudstva v tako slabem položaju, potem sledi po mojih mislih za nas dolžnost, da damo temu
ljudstvu šolo, da mu priskrbimo zavod, kjer bi se prebrisal in na racionalno kmetijstvo priučil. Povsod vidimo,
da je naše občinstvo na Dolenjskem zavzeto za take šole in tedaj sem se vsojal staviti tako šolo v svoj predlog,
katerega imam danes čast tukaj vtrjevati.

Gospoda moja! Morebiti se bo ugovarjalo mojemu predlogu, da na Dolenjskem šola za sadjerejo
in vinorejo ni potrebna, češ, da imamo tak zavod za Kranjsko na Slapu. Z druge strani se mi bode morda
očitalo, da se moj predlog premalo ozira na nevgodni položaj deželnega zaklada in da mu previsoka bre¬
mena nalaga.

Dovolite mi, gospoda moja, da prav na kratko odgovorim na te ugovore. Moram odkritosrčno reči,
da mi Dolenci od one šole na Slapu nimamo nobene koristi. Tudi takrat, ko se je sklenilo, ustanoviti to šolo,
so se poslanci iz Dolenjske strani, gospodje Kramarič, Zagorec in Savinschegg, protivili šoli na Slapu in za¬
htevali tako šolo za Dolenjsko. Ako pomislimo, da ima Dolenjska 24.000 oralov vinogradov, tedaj petnajstkrat
toliko, kakor Vipava z 1747 oral, potem moramo vendar smatrati, da je bila napaka osnovati tako šolo na
Notranjskem, na deželnej periferiji.

Cujejo se tožbe, da je Slapska šola slabo obiskovana. Jaz se temu ne čudim, ker vidim glavni
vzrok v tem, da Dolenjci jako neradi v Vipavo pošiljajo svoje sinove. Priznavam sicer, da različnost podnebja
ne upliva na teoretični pouk v trtoreji, ali vendar je na Dolenjskem sploh razširjen predsodek, da nam treba

6

vsa drugačna vinoreja nego Vipavcem, in take predsodke oblastno ignorirati vendar ne grd. Nadalje, kakor
je znano, je naš kmet strogo konservativen. On mora poprej sam viditi, kaj je koristno, teoretični nauk in
teoretični nasveti nanj nič ne vplivajo. On hoče in se zna z vspehom učiti le iz avtopsije. Ker je pa Slapska
šola preveč oddaljena od Dolenjske in ker Dolenjci nimajo prilike, potom avtopsije se prepričati o njenih
uspehih, rečem še enkrat, da je od Slapske šole za nas Dolenjce splošne koristi premalo.

Kar se tiče drugega ugovora, da se premalo oziram na deželno blagajno in na slabe finančne raz¬
mere naše dežele, moram odkritosrčno reči, da nisem bil prijatelj onemu projektu, ki se je leta 1875. stavil
v tej zbornici. Vsled tega projekta bila bi država za ustanovitev kmetijske šole na Dolenjskem 30.000 gld.
dala, dežela naša pa bi bila doplačala še 80.000 gld. iz svojega zaklada. Take žrtve naše dežele so mi se
prevelike zdele.

Jaz marveč mislim, da bo naša Dolenjska zelo zadovoljna, ako dobi vinorejsko in sadjerejsko šolo
po izgledu Slapske šole, le da se še nakupi toliko travnikov, polja in njiv, kolikor je potrebno v prvej vrsti
za živinorejo, od katere se potrebuje dobrega gnoja tudi za vinorejo. Vse to bi se dalo s primerno malim
troskom doseči.

Pri tej priliki bi morebiti koristno bilo razpravljati tudi drugo vprašanje, ki se je stavilo od kom¬
petentne strani: ali bi ne kazalo morebiti opustiti Slapško šolo, ter jo prestaviti na Dolenjsko ?

Gospoda moja! Dovolite konečno še kratko opazko. Jaz mislim, da imajo poslanci dolžnost,
tolmačiti želje svojih volilcev, da se imajo skrbno ozirati na javno mnenje. Ako pogledate danes moj predlog,
našli bodete, da je podpisan od vseh gospodov poslancev, katere so izvolile kmetske in mestne občine na Do¬
lenjskem. To po mojem mnenji jasno dokazuje, da to, kar jaz danes predlagam, ni fingirana potreba, ampak,
da gre tu za vitalno korist naše dežele, da se moj predlog ozira na želje vsega prebivalstva na Dolenjskem.

čast mi je tedaj priporočiti prav toplo moj predlog; v formalnem oziru pa predlagam, da se ta
moj predlog izroči gospodarskemu odseku v pretres. (Dobroklici.)

IV.

V zadevi peticije okrajnega cestnega odbora Krškega za uvrstenje Krško-Kostanjeviške okrajne
ceste med državne ceste, oziroma za podporo poudarjal je g. prof. Šuklje naslednje:

Slavni zbor!

Jaz se pridružujem svojemu prijatelju*) ter tudi toplo podpiram odsekov nasvet, da se ta prošnja
za uvrstitev te ceste v državno cesto, oziroma pridobitev primerne subvencije deželni vladi s toplim priporo¬
čilom izroči. Ta cesta je zares najbolj imenitna cesta za promet na Dolenjskem, kajti ona veže Novomesto,

srce Dolenjske, neposrednje s železnico. Po tej cesti se izvaža les iz Gorjancev, iz imenitnega krakovskega

gozda, iz Auerspergovih gozdov pri Soteski i. t. d. in dan za dnevom se prevaža tod na 100 in 100 metričnih
centov lesa. Vse to nima druge poti do železnice kakor po tej cesti. Tudi vino in drugi pridelki se tod iz¬
važajo, a kolonijalno in industrijelno blago se zopet uvaža po tej cesti, kar ga potrebuje Novomesto za-se, za
svojo okolico in še druge strani. Ker je promet po tej cesti jako živahen, je naravni nasledek, da je vzdrža-
vanje te ceste ogromno, neznosno breme za Krški okraj. Krški okraj to cesto jako malo rabi, in že letno
poročilo od 1881. leta konstatuje, da 90$ tovornih voz pride iz drugih sosednih okrajev na to cesto.

Moj gospod predgovornik je povdarjal, koliko stroškov je imel Krški okraj za to cesto v dobi od
leta 1879. do 1881. Bilo je treba cesto fundirati, kajti zlasti proga, katera je od Pristave do državne ceste
okoli 9 kilometrov dolga, morala se je iz novega fundirati, ker, če je deževalo, bila je podobna blatnemu jezeru.
Potem se je razširila ta cesta, vendar je še zmiraj v slabem stanu. To pa izvira iz tega, ker je nasipanje za¬
nemarjeno. Znano je, da kmet ne posipa takrat ceste, kader je za posipanje ceste čas ugoden, ampak takrat,
kadar mu to domače delo pripušča; večkrat namesto drobnega kamna, cele skale na cesto navali in od tod
sledi, da živina, vozovi in potniki silno trpe. Ta cesta ni v takem stanu, kakor bi morala biti, kakor bi bilo

primemo njenej važnosti. Dotični okraj je storil za to cesto več, kakor je mogel. Mora se priznati, da ga

je dežela pri tem znatno podpirala, sedaj pa treba, da se tudi država ozira na to potrebo naše Dolenjske strani.

Jaz mislim, da bi strošek za državo ne bil ogromen. Cesta bi se lahko razširila; dobrega materijala
za nasipanje je prav blizo, stavbenih objektov tudi ne bo treba, posebnega tehničnega osobja tudi ne. Državni

*) Poslancu Pfeiferju namreč.

7

inženirji v Novem mestu in na Krškem lahko prevzamejo skrb za nadzorstvo te ceste. Treba je skrbeti le za
vzdrževanje ; strokovnjaki pravijo, ako je cesta v dobrem stanu, da znaša strošek za vzdrževanje za 1 kurentni
meter 24 kr. Ta cesta meri 11.999 kurentnih metrov in ves strošek bi znašal na leto 2877 gold. 60 kr.

Moja gospoda! to je pač silno breme za tak ubožen kraj kakor je Krško, za našo državo pa z
njenim velikim budgetom bi bilo to v resnici prava malenkost.

Država ima po mojem mnenji še dva uzroka, ozirati se na peticijo dotičnega cestnega odbora. En
ozir je povdarjal moj predgovornik, namreč da je država lastnica velike kostanjevške grajščine in njenih ime¬
nitnih gozdov. Oe tedaj država iz ene strani kaj žrtvuje, povračevalo se bode to iz druge strani, ker bodejo
grajščinski pridelki imeli višjo ceno.

Država ima pa še drugi uzrok za to, in to je državna dolžnost, da skrbi za povzdigo prometa sploh,
za trgovino in kupčijo. Ce se ozremo po naši Avstrijski državi, našli bomo, da ona veliko stori za nekatere
dežele, ali jaz se ne bojim ugovora, ako trdim, da baš v tem oziru je naša Kranjska dežela silno zanemarjena.
Vzemimo v roko karto in primerjajmo Češko, Gornjo- ali Nižje-Avstrljo z našo deželo. Tam je toliko železnic,
da vse mrgoli in da je v tem oziru tudi skušenemu geografu dostikrat težko orijentirati se. In poglejte, kako
je pri nas! Moja gospoda! Mi nosimo ista državna bremena kakor druge dežele, mi dajemo ravno tako
svoje sinove v vojake kakor drugi, in hrabrost Kranjskih vojakov se je odlikovala pri vsih bojih avstrijske po-
vestnice. Zaradi tega se moramo nadejati, da država, ktera se ne vstraši kolosalnih stroškov, da gradi železnico
skozi Predarlski predor, da se bode ta država enkrat ozirala tudi na naše razmere ter nam dala cesto, za ktero
prosi cestni okraj in ktero prošnjo podpira tudi naš upravni odsek.

V.

Govor poslanca prof. Šukljeja o reformi volilnega reda.

Slavni deželni zbor!

Jaz sem si izprosil v generalni debati besedo, da bi nekoliko ugovarjal častitemu gospodu predgo¬
vorniku od desne strani te slavne zbornice, potem pa, da od svoje strani in od strani nekaterih mojih po¬
litičnih prijateljev na tej (levi) strani označim svoje stališče. Moja gospoda! Mi bi ne govorili resnice, ako bi
trdili, da se popolnoma vjemamo z nasvetovanim zakonom. V vsakem obziru treba je tedaj najpoprej razjasniti
naše pomislike, potem pa tudi povedati zakaj bomo navzlic temu vendar glasovali za te predloge, katere danes
v slavnej zbornici zastopa gospod poročevalec dotičnega odseka.

Gospoda moja! Naš deželni volilni red sega nazaj v Schmerlingovo dobo, in vse one pomanjklji¬
vosti, katere se po pravici očitajo Schmerlingovej sistemi, nenaravnost in zvita umetnost, veljajo v polnej meri
tudi o našem zakonu. Ne bojim se ugovorov, ako trdim, da v vsih parlamentarnih evropejskih državah ni
nikjer bolj neliberalnega in bolj nazadnjaškega volilnega zakona nego je Schmerlingov. (Dobroklici.)

Kar se pa tiče našega volilnega zakona na Kranjskem, je mojster volilne geometrije prekosil celo
samega sebe in le izredno krepkej naravi in probujenej zavednosti našega naroda se moramo zahvaliti, da je
navzlic krivičnemu volilnemu redu naš kranjski deželni zbor bil veči del v soglasji z našim javnim mnenjem.
Gospoda moja! Ta volilni red, kakor obstoji danes, je krivičen, in ako se prizadevamo odstraniti to krivico,
ne storimo tega morebiti iz strankarskega interesa, ampak to zahteva od nas ozir na naš narod, in zarad tega
ne moremo čakati in ne moremo dovoliti, da bi se to delo dalje odlašalo, kakor to želi g. poslanec Luckmann.

Oglejmo si najpoprej nekoliko ona določila našega dosedanjega volilnega reda, katera jemljo kmet¬
skim občinam direktno volilno pravico, in se bomo koj prepričali, da so ta določila nazadnjaška. Ysled teh
določeb se jemlje kmetskim občinam direktna volilna pravica in se prvotnim volilcem postavljajo kot varuhi
volilni možje. Mi imamo na Kranjskem, hvala Bogu, še dovolj inteligentnih in dovolj premožnih kmetskih
posestnikov, kateri so v vsakem oziru politično zreli; ali kaj jim koristi njihova inteligentnost, kaj jim koristi
visoka davčna svota, katero plačujejo! Oni so prosti volilci na kmetih, in ako se slučajno ne izvolijo za volilne
može, nimajo niti glasu v političnem življenji. §. 14. deželnega volilnega reda, katerega danes nasvetovana
prememba v tem oziru ne tangira, dela krivico ravno večim občinam. Da to dokažem, obračam Vašo pozor¬
nost na posamezni slučaj.

Vzemite n. pr. imoviti trg Mengeš v Kamniškem okraji; ta trg s 1548 prebivalci po zadnjem ljud¬
skem številjenji voli po §. 14. dosedanjega volilnega reda tri volilne može. Primerite to s tremi majhnimi
kmetskimi občinami istega okraja, Depala vas, Dragomelj in Vranšica, pa boste videli, da te tri občine, ki

8

imajo 616 prebivalcev, vživajo ravno tisto pravico, ker po dosedanjej volilnej postavi volijo ravno to število
volilnih mož. To je jasen dokaz, da je dosedanji volilni red krivičen, in jaz obžalujem, da se današnji načrt
ne ozira na to.

Gospoda moja! Justitia distributiva  je bila pa slepa tudi pri sostavljanji druge volilne skupine, pri
mestih in trgih. Vsaki, kateremu so znane razmere na Kranjskem se bo moral čuditi, da se med mesti in
trgovi v tej volilnej skupini pogrešajo stari kranjski trgi, kakor Cerknica in Vipava; čudil se bo vsaki, da se
v tem vo liln em redu čisto nič ne ozira na važne obrtnijške trge, kakor Kropo , Kamnogorico in Železnike,
navzlic temu, da se ves volilni red opira na načelo interesnega zastopa, „auf ba» •princip ber Sntereffenbertretung".

Ako je g. poslanec Luckmann prašal po statističnem materijalu, moram mu reči, da imamo, hvala
Bogu, ga dovolj ravno v tej skupini, da se dokaže krivičnost teh volilnih določil in da se tukaj ni oziralo na
število prebivalcev niti na število volileev ali na davčno svoto. Tako ima, kakor je znano, glavno mesto Ljub¬
ljana dva poslanca, ima pa po zadnjem ljudskem številjenji 26284 prebivalcev. Primerite s tem številom naj¬
manjši volilni okraj Kočevje-Kibnico s 2335 dušami, ki ima za-se 1 poslanca. Lahko rečem, da je glas 1
Kočevarja ali Ribničana v političnem življenji ravno toliko tehten, kakor glas 6 prebivalcev glavnega mesta.
Še bolj gorostasen razloček je, ako primerjamo število poslancev s številom volileev in z letnim davkom.
Ljubljana je imela pri zadnjih volitvah za deželni zbor 1193 volileev in skupna svota direktnega davka znašala
je, ako odbijemo velike posestnike, kateri imajo tudi hiše v Ljubljani, ako se ne oziramo na ženske, katere
15- do 20000 gld. direktnega davka plačujejo, ako abstrahiramo od najnovejše dvomljive pridobitve našega
mesta, od Židov, znaša svota direktnega davka v Ljubljani 110926 gld. 71 kr. V Ljubljani tedaj pride v tem
trenutku 1 poslanec na 596 volileev ali pa na 55463 gld. 35 '/ 2  kr. direktnega davka. Primerite s tem številom
Idrijsko mesto, katero tudi za-se 1 poslanca voli. Idrijski poslanec zastopa v tej zbornici le 98 volileev,
direktnega letnega davka pa le 2334 gld. 69 kr. Pa tudi v istej skupini nahajamo velik razloček in veliko
krivičnosti v enem in istem volilnem okraji. Jaz bi te številke priporočal g. poslancu Luckmannu, kateri nam
je govoril o „@tnjct)rantimg beftefienber Jtedjte". .Jaz se n. pr. nisem mogel dosti načuditi, da ima mesto Črno¬
melj s 1055 dušami le 40 meščanskih volileev, Višnjagora pa s 362 dušami ima jih 45. To izvira od tod, ker
za mesto Črnomelj odločuje prva alineja §. 13., za Višnjo goro pa druga alineja tega paragrafa. V Črnomlji —
to tudi posebno priporočam g. poslancu Luckmannu — mora vsak volilec plačati najmanj 10 gld. direktnega davka,
v Višnji gori pa jih je le 15, kateri plačujejo nad 10 gld., 30 jih je, ki plačujejo manj in 8 je taeih celo,
ki plačujejo davka med 2 in 3 gld.

Gospoda moja! To so statistična data, katera dokazujejo, da se z današnjim volilnim redom v
mestnih skupinah in trgih našemu narodu prav odločna in jasna krivica godi. Zdaj, gospoda moja, preidem
na tretjo volilno skupino, na naše kranjsko veleposestvo. Moram reči, da se nekako težko spuščam v ta raz¬
govor, ker jaz, moja gospoda, sem zgodovinar in kot takemu mi je znana zgodovinska resnica, za katero ne
morem biti slep, in ta resnica me uči, da je imovita, krepka, v velikih tradicijah odgojena aristokracija velike,
eminentne vrednosti za razvoj vsakega naroda. Navzlic vsem modernim doktrinam vendar ne morem popol¬
noma ovreči trditev 2 slavnih francoskih pisateljev, Toigueville-a in Hippolita Taine-a, katera odločna trdita,
da je »aristokrat rojen vodja in odgojitelj svojemu narodu 1 '.

če se oziram na Angleško z njenim uplivnim plemstvom in vzornim parlamentarnim življenjem,
ako se oziram na Ogersko in češko, in ako v poštev vzamem važne naloge ondotnega plemstva, me potrjuje
vse to v mojih mislih in mojem prepričanji. Pri nas na Kranjskem so sicer drugačne razmere, ali vendar
se tudi pri nas že od nekdaj brani volilni privilegij veleposestva zlasti s tem, da ono zastopa zgodovinske tra¬
dicije naše domovine in da ono reprezentuje stalnost našega posestva. Ali, gospoda moja, temu ni tako: raz¬
mere izvirajoče iz onega gospodarskega liberalizma, kateremu so gospoda tukaj na desni strani krepka podpora
že od nekdaj, branijo našemu veleposestvu, da bi spolnilo svojo nalogo, statističnega materijala za to je dovolj.
Jaz se nečem spuščati na drobno v ta zanimivi tema, ali omeniti vendar moram, da sem primerjal v zadnji
dobi volilni imenik našega veleposestva z imenikom kranjskega plemstva, katerega priobčuje Valvazor v svoji
deveti knjigi. Moram reči, da je ta resultat bil zame frapanten. Od treh knježevih rodbin, katere so imele
posestva na Kranjskem pred 200 leti, najdemo pač še 2, Turjaško in rodbino Porcia v sedanjem veleposestvu,
in od 18 grofovskih rodbin na Kranjskem iz Valvazorjeve dobe jih je vendar še 5. Ali od 42 rodbin baron¬
skega stanu na Kranjskem pozna današnji volilni imenik le še 3, od 58 viteških le še dva, in od 87 navadnih
plemenitašev, katere navaja Valvazor v svojej knjigi, eksistira dan danes med našimi veleposestniki le še
1 rodovina — Hoffernova.

Gospoda moja! Na podlagi tega kolosalnega prevrata tekom komaj 200 let je jasno dokazano, da
pogrešamo v našem veleposestvu tisto stalnost posesti in vsled tega tisto ohranjenje zgodovinskih tradicij, katero

9

bi vtemeljilo izredno prednost te skupine. Gospoda moja! Ta privilegij velikega posestva na Kranjskem je
nevtemeljen in neopravičen, in prej ali poznej bo prišel čas, da se bo tudi v našej deželnej zbornici razpravljalo
vprašanje, ali je njegov sedanji zastop vmesten in duhu časa primeren ali ne.

Na podlagi teh pomanjkljivosti, na katere se ne ozira današnji načrt volilnega reda, se ne bom
zmotil, ako rečem, da bi moral glasovati proti današnjemu načrtu, zahtevati bi moral radikalni preustroj dežel¬
nega volilnega reda. Ali tega ne bom storil, jaz in moji tovariši nismo nepraktični ideologi; mi zahtevamo
le to, kar se da izpeljati tudi v sedanjih razmerah. Mi vidimo, da se postava, katero predlaga odsek, bistveno
in na ugodni način razlikuje od starega volilnega reda, in zato bomo glasovali za njo vkljub mnogovrstnim
pomanjkljivostim. Kar je navajal g. poslanec Luckmann v tej zadevi, moglo nas je le vtrditi v našem sklepu.
Najpoprej zahteva g. poslanec Luckmann še statističnega materijala, preden se sklene volilna reforma. Kaj
namerava s tem in čemu bode nabrano gradivo, to meni in mojim tovarišem ni popolnoma jasno. Ali se bode
morebiti na podlagi teh statističnih dat petakarjem volilna pravica dovolila, ako jih je malo, in ali se bode
morebiti petakarjem ta volilna pravica odrekla, ako jih je na tisuče in ko bi morebiti naša narodna stvar iz
tega pridobiti imela? Naš položaj je v tem popolnoma vtemeljen, mi se oziramo le na to, da je v interesu
prava umestno ono, kar se strinja se slobodnimi načeli. Ako je volilno pravo tedaj pravično in slobodnim na¬
čelom primerno, potem ga moramo sprejeti; ako pa ne ugaja pravici in napredku, potem ga moramo zavreči, ne
oziraje se na strankarske koristi, ne oziraje se na število onih, kateri imajo od volilne reforme dobiček ali izgubo.

Sicer pa moram reči, da se ta species nemške liberalnosti, katera nam nasproti veje tudi iz predloga
g. poslanca Luckmanna, meni vidi jako občutljiva in nežna cvetlica, katerej ne ugaja vsako podnebje, katera
se ne razvija na vsaki zemlji. To se vidi iz tako različnega postopanja nemške stranke pri volilni reformi.
Na Stajarskem in Koroškem so sprejeli deželni zbori, namreč ondotni liberalci, somišljeniki naše manjine,
neko reformo, katera je povsem podobna našemu predlogu; oni niso ugovarjali temu in niso še zahtevali
statističnega gradiva. Pri nas delajo težave, na Moravskem pa, kjer 500000 Nemcev in Židov še zmiraj
gospoduje l'/ 2  miljona Slovanov, tam nečejo voditelji liberalne stranke nič slišati o svobodnih načelih, tam
so strogo konservativni, tam branijo načelo interesnega zastopa po skrajne posledice. Vzrok temu je jasen.
Povsod, kjer imajo Nemci večino tam so svobodomiselni; ako so pa v manjini, ako količkaj pravičen volilni
red daje naravnej slovanskej večini duška, tam se ne nuje ničesar o nemškej naprednosti, tam se čuje le stari
refrain iz nemških ust: „Ja Bauer, das ist was anderes“.

Gospoda moja! Tako postopanje, moram reči, je po mojih mislih breznačelno in nelojalno, in jaz
bi moral obžalovati, če bi ta gospoda te svoje pomislike tirala do skrajnega upora, kajti potem bi se postavili
gospodje, kateri tolikokrat emfatično naglašajo svojo liberalnost, na stališče negacije in potem bi jim lahko
odgovorili z lapidarnimi besedami, katere je leta 1789. Siyes v obraz vrgel liberalnim doktrinarjem prve
francoske zbornice: „Messieurs, vous voulez etre libres et vous ne savez pas etre justes.“

Gospoda moja ! Prednost danes nasvetovane premembe v volilnej postavi pred starim volilnim redom
je očividna. Jaz najpoprej pozdravljam z veseljem premembo §. 4. deželnega volilnega reda, po katerem bodo
odsihmal mesta in trgi volili vsaki za-se doma. Dosedanji §. 4. je delal velike privilegije v tem oziru nekaterim
krajem in zopet drugim delal velikanske zapreke. Jaz mislim in sem prepričan, da bode ta prememba v §. 4.
ugajala praktičnim potrebam naših volilcev in da bode vstrezala državnim interesom. Državni interes zahteva,
da se volilci kolikor mogoče v velikem številu vdeležujejo volitev, kajti malo število volilcev, apatija pri volitvah
je zmiraj znamnje bolezni državne sisteme, državnega organizma. Zarad tega jaz kot zastopnik najobširnejšega
volilnega okraja radostno pozdravljam nasvetovano premembo §. 4.

Tudi kar se tjče §. 10., kteri določuje minimalno starost pri volilcih, moram reči, da mi to določilo
ugaja; saj se ne bodo več ponavljali škandalozni prizori leta 1877, ko so 171etni davkarski uradniki stopah na
volišče in tam glasovali za nemške kandidate. Da bodo na podlagi tega paragrafa ženske izgubile volilno
pravico, jaz sicer obžalujem, ali moram reči, da je to le naravna posledica §. 4. občinskega reda in tudi vte-
meljeno v postavi.

Da se s §§. 13 in 15 petakarjem podeljuje volilna pravica, to je napredek v svobodnem oziru, in
ravno tako nimam nič proti tajnemu glasovanju, kajti naša stranka se s ponosom imenuje narodna stranka in
ona tudi lahko s ponosom trdi, da so oni nazori in one ideje, za katere ona vojuje, vkoreninjene v srcu in
mesu našega naroda.

Gospoda moja, jaz sem pri kraji. Priznavam sicer, da današnji nasveti, kakor jih imamo pred
seboj, ne zadostujejo popolnoma željam vseh mojih prijateljev, toda napredek je vendar storjen, in ker vem, da
mirni in počasni napredek narodu več koristi, nego burni in drzni skoki, zarad tega bom jaz s svojimi tovariši
glasoval za nasvetovano postavo, ktero toplo priporočam za sprejem visokej zbornici. (Dobroklici.)

2

10

TI.

Predlog, da se preloži državna dolenjska cesta čez Gorjance in druge klance med Ljubljano
in Novim mestom, podpiral je prof. Šuklje se sledečim govorom:

Moram reči, da me srčno veseli, da je upravni odsek to vprašanje enkrat v razgovor spravil, ker
je s tem tudi meni dana prilika, da nekoliko pojasnim žalosten položaj Stanovnikov Črnomaljskega okraja
glede cest. Lahko rečem, da je naša Bela krajina za nas zadnja dežela. Nad 500 let je že, odkar je Metliški
okraj združen s Kranjsko, in v vsem tem času je Kranjska dežela, kakor tudi država za ta ubogi ndrod onstran
Gorjancev prav malo storila. Črnomaljski okraj, moja gospčda, ima po zadnjem ljudskem štetji 29.888 duš;
ndrod je krepek, inteligenten, bogato obdarovan od narave — ali nikdo se ne briga za njegove težnje in po¬
trebe. Povsod se razvija svet in napreduje, tam doli pa, v tem našem zapuščenem kraji so še zrniraj iste
avitične razmere, kakor so bile nekdaj za Marije Terezije in cesarja Josipa.

Gospčda moja! da moja trditev ni pretirana, se lahko dokaže, posebno če se oziramo na ondotne
ceste. Jaz bi tukaj gospodi lahko povedal nekatere reči, o katerih bi sodil, da so nemogoče v našem stoletji.
V Črnomaljskem okraji je vas Brezovica, ktera je od Črnomlja oddaljena 2 uri peš pota. Ali, gospčda, gotovo
se bodete začudili, ako Vam povem, kako tja po pošti pisma potujejo. Cele 3 dni je treba, da iz Črnomlja
tj e pride pismo, ker iz Črnomlja gre pismo čez Novo mesto v Ljubljano, iz Ljubljane roma v Kočevje in
še-le od tod čez Koprivnik v Brezovico. In to se godi na Kranjskem dandanes v 19. stoletji, v dobi para
in elektrike!

Pred dvema leti, ako se ne motim, 21. oktobra 1881. L, se je tukaj živahno razpravljalo o inkor-
poraciji Žumberškega okraja. Se živim zanimanjem čital sem interesantno debato. Ni nihče toliko zagovarjal
vtelesenja Žumberškega okraja v Kranjsko, kakor gosp. Deschmann; z vso svojo živo fantazijo slikal je hrvaške
sosede, kako da stegujejo svoje lakomne roke čez Gorjance, da nam konečno vzamejo ves svet med Krko in
Kolpo. Moja gospčda, ta strah ni tako prazen in ta nevarnost obstoji deloma še danes. Ona sicer ne izvira
od samega Žumberga, kterega bi prav lahko z mirno vestjo bratom Hrvatom prepustili; ta nevarnost izvira
od tod, ker ničesar ne storimo, da bi geografično ločeno Belo krajino pridružili Kranjski. To hočem z ne¬
katerimi fakti vtrditi.

Belo Kranjsko loči od Kranjske dežele, kakor je znano pogorje Gorjancev, ktero dela razvodje med
Krko in Kolpo, čez njegovo sleme drži državna cesta iz Ljubljane čez Novo mesto in Metliko v Karlovec.
Ta proga veže in posreduje skoraj ves promet Metliškega okraja z ostalo Kranjsko deželo. In kaka je ta
cesta ? Unicurn je v celi Avstriji. Pri drugih državnih cestah je strmine 2 do 3 palce, maksimum 6 palcev,
na tej cesti čez Gorjance imate pa tudi strmine 15 do 18 palcev. Najbolj je strma cesta na Kranjsko stran.
Kakor vam kaže pogled v generalštabno karto, vzdvigne se cesta od tako zvanega Zajca do Straže, tedaj na
daljavo komaj 2 kilometrov od 347 do 570 metr. nadmorske višine. Iz tega se vidi, da je ta cesta zarad
svoje strmine nevarna tudi pri lepem vremenu in za navadne vozove. Kako pa, moja gospčda, v zimskem
času in za tovorne voze ? Lahko rečem, da je takrat Metliški okraj popolnoma brez komunikacije, brez zveze
z drugo deželo. Kake so pa gospodarske posledice tega žalostnega položaja za Metliški okraj, jasno je pač
samo po sebi. Metliški okraj ni reven ter ima precej pridelkov izvažati. V prvej vrsti moram imenovati

dobro znano Metliško vino. Metliški in Črnomaljski okraj skupaj ima 3397 oralov vinogradov in znano je,

da posebno v Badovici in na Semiških hribih prav dobra kapljica raste. Poprej se je pilo Metliško vino po
celej Kranjskej, zdaj pa, odkar je naša dežela s železnico zvezana z Istrijo in Hrvatsko, skoraj nihče ne pride
več v Metliko vino kupovat, k večemu kak Kočevar ali Kibničan, drugi se bojč nevarne vožnje in visoke

voznine, kajti Gorjanci tako uplivajo na voznino, da se plačuje za metrični cent iz Novega mesta v Metliko

ravno toliko, kakor iz Novega mesta v Ljubljano, namreč 1 gld. od metričnega centa, dasiravno je Novo mesto
72 kilometrov od Ljubljane, a od Metlike le 24 kilometrov oddaljeno. Za metrični cent v Karlovec iz Metlike
se plača le 70 kr. vkljub temu, da je Karlovec 2 poštne postaje ali 42 kilometrov oddaljen od Metlike. Iz
teh uzrokov lahko rečem, da je Metliški okraj že sedaj v gospodarskih ozirih odvisen od Hrvatske in treba
je uvažiti, da je naravna posledica gospodarske odvisnosti prej ali slej tudi politična odvisnost.

Ker je toraj ta cesta čez Gorjance tako nerazmerno slaba, hira v Metliškem okraji poljedelstvo, je
uničena vsa kupčija. Neobhodno potrebno je tedaj, da se kaj zgodi v tem oziru! Pojte doli, gospoda, med
Bele Kranjce in iz vsih ust boste slišali pritožbe, slišali boste le eno željo: Ako železnice ne dobimo, dajte
nam saj cesto. Jaz sem sicer tega mnenja, da bo cesta čez Gorjance za promet važna tudi v tem slučaji,
ako se nam uresniči srčna in topla želja, da dobimo železnico na Dolenjsko. Preložiti se pa mora cesta na

11

vsaki način, bodisi da se izpelje v serpentinah ali pa, da se naredi nova proga iz Novega mesta čez Virčno
vas in Uršno selo na Semič, kjer je prehod skoraj za sto m. nižji. To bodo odločili državni stavbeni organi.
Moja dolžnost je le, da sem obračal pozornost visoke zbornice in visoke vlade na žalostne prometne zadeve
omenjenih krajev. Prosim tedaj visoki zbor, da bi blagovoljno sprejel nasvet upravnega odseka; prečastitega
gosp. deželnega predsednika pa, kterega Beli Kranjci jako težko pričakujejo, prosim, da bi se enkrat osebno
prepričal o žalostnem stanju tega okraja. Jaz prečastitemu gosp. deželnemu predsedniku prav toplo priporočam
to zadevo, ter ga prosim, da jo izvoli podpirati na kompetentnem mestu. (Dobroklici.)

Opomiija. Gospod deželni predsednik baron Winkler izjavil je na ta govor gospoda poslanca
prof. Šukljeja, naslednje:

Izreči moram, da me je jako zanimal govor gosp. poslanca Šukljeja in pa tudi, kar je govoril o tej
zadevi gosp. poročevalec. Jaz si bodem smatral za svojo posebno dolžnost, ozirati se na to, kar sem ravnokar
čul; hočem to stvar natančno pretehtati in svoje predloge visokemu ministerstvu staviti, da se v okom pride
po gosp. poslancu Šukljeju na drobno popisanemu žalostnemu stanju omenjenih krajev.

Mi opozarjamo naše čitatelje še na to, da se je v državnem zboru na podlagi načrta, ki ga je
dala napraviti deželna vlada, uže letos stavila v državni proračun izdatna svota za preložitev dotične ceste in
da se bode to sigurno tudi za naprej še zgodilo.

Til.

Govor gosp. prof. Šukljeja o verifikaciji volitve poslanca v volilnem okraji kmetskih občin

Postojina, Senožeče, Bistrica, Planina, Lož.

Slavni zbor!

Jaz nikakor nisem pričakoval, da se mi bo treba vtikati danes v to debato; reči moram, da govor,
ki ga je danes govoril g. Deschmann, ni nič druzega, nego prav neosnovana nepotrebna provokacija te visoke
zbornice; stvarno oporekati volitvi, ugovarjati kandidatu, ki je bil voljen od velike večine volilcev, ni g. Desch¬
mann imel pač nikakeršnega povoda, če je pa on vender toliko časa tukaj ugovarjal volilnemu rezultatu
in ga tako odločno napadal, mu tega ne morem zameriti, kajti jaz si to njegovo jezo, njegovo mržnjo lahko
z psihologičnega stališča razlagam. Morebiti je na g. Deschmanna pri tej reči nekoliko vplival vzgled drugih
deželnih zborov, zlasti štajarskega, v katerem so se sicer verificirale vse volitve, ali se je vender porabila ta
prilika, da se je jedna zasolila sedanji vladi. Povod temu napadu pa tiči še drugod. Gospoda Deschmanna
jezi, da njegova stranka ni več na krmilu; njega peče, da je zastopnik vlade sedanji gosp. deželni predsednik,
in vsled tega si jaz tolmačim to mržnjo, to jezo nasproti volitvi na Notranjskem. Strast zaslepi, g. Deschmann!
in v tej svoji strasti niti zapazili niste smešne situvacije, v katero ste zabredli. Gosp. Deschmann namreč
zagovarja zdaj volilno slobodo, — on, ki je bil kolovodja tiste stranke, katera je L 1877. na tako čudovit
način skupaj spravila tedanjo večino deželnega zbora; — g. Deschmann pridiguje volilno slobodo, on, ki je
tedaj zagovarjal vsa nepostavna sredstva, s katerimi so se dosegle volitve v trgovinsko zbornico. Le poglejte
v stenografične zapisnike in videli boste, katera vlada, katera stranka je volilno pravico z nogami teptala: ali
vlada, katero ste podpirali Vi, ali sedanja vlada, katero podpiramo mi na levici te visoke zbornice. (Klici
na levi: Istina je!)

Toda gosp. Deschmann je tudi mojo malenkost potegnil v to debato ter spregovoril ostro sodbo o
onem listu, katerega jaz signiram kot odgovorni urednik. Jaz se čudim g. Deschmannu, temu staremu po-
litikarju, da se tako zanaša na lahkovernost svojega občinstva. Ali mar g. Deschmannu ni jasen tisti veliki
razloček med urad  nim  'listom in med vladnim ali oficijoznim  organom? Uradni listje pač vezan,
on ima svoj pohlevni Stil — tisti stilus curiae  — ali takemu listu bi se jaz vsaj niti kot deželni poslanec
niti po svoji individualnosti ne bi mogel postaviti na čelo kot urednik. Drugače je z oficijoznim listom in
tak je list, katerega jaz uredujem. Temu listu bom pa ostal, v kolikor je to zavisno od mene, toliko časa
urednikom, dokler se bodo strinjali moji lastni nazori z idejami, katere imam zastopati na publicističnem polji.
In te ideje vam niso neznane! — Mislim, 6. oktobra lanskega leta pri verifikaciji volitve velikega posestva —
sem rekel, da mora prenahati boj med avstrijskimi narodi, sicer se bo razbila državna ladija v valovji stran¬
karske agitacije. In s slovenskega stališča sem že takrat poudarjal, da bi bilo bolje za nas, za naš slovenski
narod, ako prenehajo strankarski prepiri in ako se podamo na bolj plodovito polje. In takrat je ravno de¬
snica z g. Deschmannom na čelu živahno odobravala moje besede. Tedaj zakaj danes ugovarja tej ideji, tega
ne urnem; tako ravnanje se mi vidi sila nedosledno. Sicer pa moram reči, da hi g. Deschmann zadnji bil

2 *

12

v tej zbornici, pri katerim bi jaz botel iskati doslednosti. Če se spominam njegovih mladih let in če ga
primerjam zdaj kot moža, če se spominam, da njegova mati ni govorila še v njeni visoki starosti niti be¬
sedice nemške, in če ga zdaj vidim kot priznanega kolovodja Nemštva na Kranjskem, potem moram pač reči,
da je g. Deschmann zadnji, od katerega bi jaz prejel kako lekcijo!

In še eno! Vidi se, da je g. Deschmannu jako pri srci sloga v narodnem taboru. Tudi jaz ob¬
žalujem, da smo bili prisiljeni k temu razponi, ali eno moram vendar poudarjati nasproti g. Deschmannu,
da tisti hip, ko bodejo zopet zavladala načela njegova tudi pri vladi, da tisti hip mine razpor v narodnem
taboru; in tisti hip bo narod slovenski njemu in njegovi stranki nasproti tako složno stal, da bo g. Desch¬
mann strmel nad našo slogo; če se bode tudi takrat še g. Deschmann zanimal za našo slogo, tega pač po¬
vedati ne morem.

Slednjič g. Deschmann ugovarja tonu, kateri vlada v mojem listu. On kot izkušen gladiator v
politični areni ne bode zameril, če se v tej borbi ne poslužujemo glace-rokavic — to je nemogoče, to zna
on ravno tako dobro, kakor jaz. Tedaj se bodem vedno ravnal po teh načelih in g. Deschmann nima niti
najmanjše pravice meni očitati to, kar mi je očital.

Kar se pa tiče druzih reči v njegovem govoru, je že g. deželni predsednik dobro razjasnil vladino
stališče in prepričan sem, da bo visoka zbornica potrdila predloge deželnega odbora.

VIII.

V debati o agrarnih razmerah na Kranjskem govoril je poslanec Šuklje:

Slavni zbor!

Na dnevnem redu imamo poročilo gospodarskega odseka o agrarnih razmerah na Kranjskem in
sicer o dednem pravu na kmetih in o kmetskih domovih. O tej zadevi so do sedaj trije gospodje posegli v
debato. Z naše strani govoril je gosp. dr. Vošnjak  stvarno in zel<5 obširno; tudi gosp. Luckmann se je še
precej držal samega predmeta, akoravno je tudi on nekoliko ekskurzov napravil, kateri bi bolje bili izostali.
O prvem govorniku pa, o g. Deschmannu, nikakor ne bi mogel reči, da je ostal pri sami stvari, je marveč
govoril de omnibus rebus et de quibusdam aliis.  Odgovarjati gosp. Deschmannu na vsa njegova očitanja in
jadikovanja je sicer precej težavna stvar, prvič zarad tega, ker gosp. Deschmann nikoli sam ne prihaja na
torišče, zmiraj je obdan od obilnega spremstva, od sijajnega „cortege-a.“  Tako je tudi danes najprej pritiral
sem vse tiste Kranjce, kateri po ptujih deželah hodijo, med njimi seveda tudi Kočevarje, in poleg tega je na¬
vajal tri slavne možake iz preteklega stoletja: Scopolija, Franklina in Hacqueta. Kar se tiče Hacqueta, je
govornik porabil to priliko, da je neko malo brco dal onemu čutu, s kojim se naš n&rod odlikuje pred dru¬
gimi, verskemu čutu namreč.

iSicer pa je gosp. Deschmannu težko odgovoriti na njegove pritožbe tudi zarad tega, ker se je
oziral na toliko različnih predmetov. Na misel so mi prišle Gothe-jeve  besede:

„. . . es wiederholt die Klage

Des Lebens labyrinthisch irren Lauf.“

Nič mu ni bilo po volji, povsod je imel grajati in tarnati. V agrarni zadevi mu je uže dobro od¬
govoril gosp. dr. Vošnjak. Jaz mu hočem odgovarjati le na ono, kar je tukaj povedal o kranjskem šolstvu
in sploh o ljudski odgoji. On je n&rodni stranki očital, da premalo in slabo skrbi za ljudsko odgojo. To se
pravi, ako te njegove besede prevedem iz strankarskega narečja gosp. Deschmanna v navadno nemščino,
da se premalo stori za podučevanje nemškega jezika na naših ljudskih šolah. V tem oziru moram reči
gosp. Deschmannu, da obstoji med njegovimi nazori in našimi velik razpor, kateri se nikdar ne bo zacelil.
Tudi mi znamo, da je ljudsko šolstvo jako važno. Naš kmet je izgubljen, ako mu ne damo one naobraženosti,
vsled katere more tekmovati s srečnejšimi sosedi. Mi to ravno tako dobro znamo, ali mi imamo drugi pojem
o namenu ljudske šole; mi ne mislimo tako nizko o ljudski šoli, kakor g. Deschmann, kateri je prepričan,
da ljudska šola ima biti le učilnica tujega jezika. Mi smo preverjeni, da ima ljudska šola duh razbistriti
naši mladini, da jej ima dati ono znanost, katera jej je potrebna za vsakdanje praktično življenje, da ima
učiti mladino korektno in pravilno misliti. V tem oziru pa vsi pedagogični strokovnjaki brez razločka trde,
da je to ljudski šoli mogoče le na podlagi materinskega jezika. (Dobroklici na levi.)

Gosp. Deschmann se je danes semtertje, kakor se vidi in kakor se po domače pravi, malo skregal
z logiko. On je očital najprej, da se premalo stori za šolstvo in ljudsko naobraženost, a z druge strani zopet

13

toži, da toliko število učencev prihaja v naše srednje šole. To je nasprotje, ako on misli, da se za na-
obraženost nič ne stori, a navaja, da je na ljubljanski gimnaziji 800 učencev. Jaz tudi ne vidim tako črno,
da bi ti dijaki ne mogli kasneje službe najti. On dalje pravi, da mi sovražimo nemške uradnike. Temu ni
tako. Nemške uradnike, kateri mirno spolnujejo svoje uradne dolžnosti, kateri se nam ne vsilujejo kot po¬
litični agitatorji, kateri imajo toliko spoštovanja do jezika onega n&roda, med katerim žive, da se privadijo
temu jeziku, taki uradniki niso in ne bodo nikdar prilike imeli, pritoževati se na slovensko narodno stranko,
takim uradnikom nikdar ne veljd, naša antipatija. Pač pa smo mi tega mnenja, če se oziramo na obilno
število nemških uradnikov iz starejše dobe, da bo enkrat tudi za naše sinove prišel čas, da se bodo spravili
tudi na višja mesta, ako bodo zadostili pogojem, kateri se zahtevajo za taka mesta. Tedaj bomo videli, da
bomo potrebovali dovolj domačih sinov v naši deželi.

Naša dežela deluje tudi za eksport, poglejte novo osvojeni zemlji, Bosno in Ercegovino, koliko se
uradnikov, učiteljev, zdravnikov itd. potrebuje tam, in ker vsaj za sedaj ni misliti, da bodo Bosnjaci dosegli
sposobnost za taka uradna mesta, se bode treba ozirati na one, kateri razumejo deželni jezik, in to so v prvi
vrsti Slovenci!

Gospod Deschmann se je doteknil onih učiteljskih kandidatov z Kranjske, kateri ne dobivajo mest
po drugih sosednjih deželah. Jaz o tem gosp. Deschmannu pritrjujem, ali razlog, da je tako, je po vsem
drug, ne pa ta, da bi ti možje nemški ne umeli. Ti možje govore in pišejo nemško izvrstno, ne za pičico
slabeje nego rojeni Nemci. Službe tam pa ne dobivajo zarad tega, ker jim tam nemški šovinizem uhod brani,
tisti nemški šovinizem, katerega v tej zbornici zastopa gosp. Deschmann.

To sem imel odgovoriti gosp. Deschmannu.

Kar se tiče g. Luckmanna, moram z veseljem konstatirati, da se je bolje držal predmeta, le sem
ter tja je nekoliko na stran skočil. Med drugim je on nam očital, da mi Nemce sovražimo. Jaz zopet po¬
navljam, da naše nasprotje nikakor ne veljd onim Nemcem, kateri mirno med nami žive, ki ne zahtevajo,
gospodovati nad nami, kateri spoštujejo jezik n&roda, v katerem si kruh služijo. Istina je, da je po sosednjih
kronovinah razširjena misel, da pri nas na Kranjskem vladajo Bog zna kake obupne razmere. Toda — kdo
je to zakrivil? Ravno nemški listi, kateri take lažnjive vesti razširjajo med svetom. Ravno te dni sem čital
nek taki list „Kolnische Zeitung,“ kjer se popisuje naša gorenjska stran, zlasti bohinjska dolina, kakor da bi
bila ta dolina kje v Abrucah. V tem listu se tako grdi naše prijazno gorenjsko prebivalstvo, kakor da bi
sestavljeno bilo iz golih roparskih čet. To tedaj ni naša krivda, ako sosednji n&rodi tako o nam mislijo.
Moja gospdda! Ako hočete, da se bo v sosednjih deželah drugače sodilo o naši deželi, potem vplivajte na
dopisnike vaših listov in videli bodete, da bo naša dežela kmalu prišla na čisto drugo ime. (Dobroklici na
levi.) Sicer pa je gosp. Deschmann govoril kot zastopnik veleposestva. Jaz moram kranjsko veleposestvo
odkrito obžalovati zarad takega govora. Vprašanje, katero imamo danes na dnevnem redu, je važno, in dolžnost
nam veleva, stvarno se baviti ž njim. Čemu tedaj je treba, pri taki priliki brez vsake stvarne potrebe zopet
v to zbornico priterati stari narodni razpor? Naloga velicega posestva, njegova raison d’ etre  bi imela biti,
da posreduje med nasprotnimi strankami, ne pa, da nalašč razdraženost v n&rodu provzrokuje. (Živahni dobro¬
klici na levi.) In radi tega živo obžalujem, da je ravno g. Deschmann pri tej priliki smel govoriti imenom
stranke kranjskih veleposestnikov.

IX.

Govov. poslanca Šukljeja v zadevi zgradbe Dolenjske železnice.

Slavni zbor!

Skoro se me je lotila neka otožnost, ko sem prečital poročilo deželnega odbora o Dolenjski železnici.

Spominal sem se pri tej priliki, da je letos skoro 19 let minulo od tega, odkar se je v Kranjskem
deželnem zboru v prvo izrazila želja Dolenjskega prebivalstva po tej neobhodno potrebni železnični črti. Bilo
je 29. januarja 1866. leta, ko je povodom debate o Gorenjskej železnici tedanji zastopnik Belokranjskih kmet¬
skih občin, Kapelle, poudarjal misel, daje  treba ozirati se tudi na Dolenjsko stran; in od tistega časa,
gospdda moja, koliko se je že govorilo in pisarilo, koliko se je že moledovalo in sklepalo o isti zadevi! Če
bi se železnica dala zidati z golimi resolucijami, potem, gospdda moja, bi nas kurirni vlak že danes lahko
popeljal iz Ljubljane doli v Novo Mesto in onstran Gorjancev na obrežje Kolpe in Lahinje; in prošenj je bilo
že toliko za to progo izročenih, da bi se morda prvi kilometer železnice dal pokriti ž njimi.

14

Tako dolgo čakati ugodne rešitve je pač mučno za Dolenjce; še veliko huje pa je, da smo morali
odstopiti od svoje prvotne ideje ter se sprijazniti z drugo, veliko manj vabljivo; in, gospdda, danes je položaj
tak, — o tem menda ne more dvomiti nikdo izmed Vas. — Kajti, gospoda moja, predstavljali smo si Do¬
lenjsko železnico vedno kot veliko svetovno progo, kot glavno železnico, katera bi imela nalogo, posredovati
svetovni promet med zapadno Evropo in Balkanskim poluotokom.

Ti nazori — dandanes bi se jim morda lahko reklo: te domišljije — imeli so na vsak način dokaj
vabljivega in dokaj stvarno utemeljenega. Poglejmo si karto in na prvi pogled bomo spoznali, da naravna
pot od Bodenskega jezera in Arlberškega preddra do pristanišča Solunskega drži doli po oni črti, katera veže
Ljubljansko mesto z Belo Krajino in Hrvaško mejo.

Ali, gospčda moja, navzlic temu, da nam je ministerstvo leta 1869. v tem oziru dalo pozitivne
obljube, vkljub temu, da so se dotični načrti pregledali v tehničnem in vojaškem oziru, še do današnjega
dne nimamo te proge, in če se oziram na dopis sedanjega trgovinskega ministerstva z dnč 27. junija 1882. leta,
potem moram naravnost reči: Misel, da bi se Dolenjska železnica mogla zgraditi kot glavna, svetovna želez¬
nica, je v današnjih razmerah neizpeljiva in zaradi tega kaže, z vso silo delati na to, koncentrirati svoje na¬
pore v ta namen, da dobimo za Dolenjce vsaj lokalno železnico z normalnim tirom.

Da je ta proga, gospoda moja, eminentno potrebna, o tem ne bodem imel prilike dolgo se razgo-
varjati. Tolikokrat se je ta predmet že razpravljal v Kranjski deželni sobani, da tudi jaz ne bi mogel navajati
čisto nič novega in zaradi tega ne bo nikdo zahteval od mene, da bi Vas nadlegoval s statističnimi izkazi o
produktivnosti Dolenjskega ozemlja, da bi Vam našteval kolikovine premoga in lesa, vina in železa, živine
in poljskih pridelkov, ki bi se imeli izvažati po tej črti, da bi segel v bodočnost in govoril o oni obrtniji,
katera bi se na Dolenjskem mogla razvijati, če bi bila komunikacija količkaj bolj umestna in primerna.

O vsem tem tedaj mi ne bo treba govoriti, le jedno moram naglašati: če bi se danes našel v tej
deželni sobani poslanec, ki bi v svojem pretiranem skepticizmu še dvomil nad absolutno potrebnostjo te črte —•
z mano naj pride doli na Dolenjsko, stopi naj v te kraje, ki so navzlic svojemu naravnemu bogastvu dandanes
še tako silno zaostali v gospodarskem oziru, poda se naj med narod, in to, kar bode videl pri tej priliki,
beda in gospodarski propad po najplodovitejših pokrajinah in zanemarjenost ljudstva vkljub svoji naravni na¬
darjenosti, vse to bo mu praktičen komentar k veko viti resnici, da na intenziven narodni razvoj največ vpljiva
intenziven promet, intenzivno občevanje s tujim svetom. Zaradi tega je Dolenjska tako oslabela v gospodar¬
skem oziru, in zaradi tega je Dolenjec tako zaostal, ter se tudi Dolenjska ni mogla razvijati, ker je postavljena
na nekak „Isolierschemel“ in ker je do danes čisto odrezana od svetovnega prometa.

In, gospoda moja, ne potrebujemo Bog zna kako kolosalnih svot, da bi vživotvorili to železnico.
Kes je, da je pred letom 1873. in njegovim gospodarskim polomom se izračunila potrebščina za Dolenjsko
železnico kot svetovno progo v znesku 18- do 20 milijonov goldinarjev.

Ali dandanes vender železnice veliko ceneje gradimo nego takrat, v dobi gospodarskega napredka
in slaboglasnih „griinderjev“, in pri lokalni železnici moramo se ozirati posebno tudi na to, da so takim
železnicam dovoljene izredne in jako znamenite olajšave.

Strokovnjaki, katerim je vsa črta dobro znana, zagotovljali so mi, da bi troski za tako železnico
od Ljubljanskega mesta do Hrvaške meje k večjemu 4 ! / 2  do 5 milijonov znašali, in jaz moram reči, da me
je srce bolelo, ko sem iz dopisa visokega trgovinskega ministerstva razvidel, da nam niti teh stroškov ne
dovoljuje ona država, katera je vender ravno sedaj s kolosalnimi žrtvami prodrla Arlberško skalovje, in katera
ravno sedaj dovršuje Gališko in Cesko - Moravsko transverzalno železnico.

Tudi glede Dolenjske železnice nam je država, oziroma trgovinsko ministerstvo obljubilo le podporo
in nadejati se je nam vsaj, da bo ta podpora v istini izdatna. Saj ne zahtevamo nič krivičnega, saj se smemo
sklicevati na to, da bi vojvodina Kranjska le s presežki onih svot, katere je preveč plačevala pri zemljiškem
davku, sama si lahko zgradila toliko potrebno Dolenjsko železnico, in tedaj smemo pričakovati od nepristranosti
sedanje vlade, da bode tudi ona izdatno pripomogla k zgradbi Dolenjske železnice.

Jaz računam tedaj najprej na državno podporo.

Potem mislim, da bode tudi prvi denarni zavod dežele kranjske, kranjska hranilnica, svojo dolžnost
storila nasproti tako eminentno domoljubnemu podjetju. Ne pričakujem sicer, da bi kranjska hranilnica tu
zopet skazala ono potratno radodarnost, katero je na primer takrat bila obelodanila, ko je ona na troške
svojega rezervnega zaklada monumentalno stavbo dozidala Ljubljanski realki — vender pa mislim, da ima
ravno v tem slučaji kranjska hranilnica jako ugodno priliko, dokazati, da se v istini zanima za vitalne
deželne koristi.

15

Ljubljansko mesto bode tudi podpiralo — uverjen sem — to podjetje, od katerega bo ravno glavno
mesto vojvodine kranjske največ dobička imelo poleg Dolenjske; kajti lahko rečem, da bode Ljubljana še le
potem postala prava stolnica naše dežele, ako jo bode železni tir vezal z Metliko in Črnomljem.

Posamezniki bodejo se tudi potrudili; že lastna korist, lastni interes jih bo nagibal k temu. Do¬
lenjske občine bodejo storile svojo dolžnost navzlic svoji revščini, zemljišče se bodej večinoma ali zastonj, ali
jako po ceni odstopilo, in tako tudi eksproprijacija, razlastitev, ne bode stala Bog zna kakih svot.

In tedaj smemo pričakovati, da bode vender mogoče skupaj spraviti te potrebne stroške.

Denarne zapreke tedaj, gospčda moja, ne bodo tako nepresežne, da bi kranjski deželni zbor radi
njih moral opustiti namero, katero je deželni zastop gojil tako rekoč od one dobe, od kar izvršuje svoj zvišeni
poklic: biti interpret narodovega javnega mnenja.

Le jedno moram naglašati! Cern dalje odlašamo s tem projektom, tem bolj težavna bode nje¬
gova izvršitev. Prvič zaradi tega, ker se z vsakim letom razširja gospodarski propad na Dolenjskem, potem
pa še iz nekega druzega razloga: Jaz sem uže omenil, da računam pri tej priliki v prvi vrsti na izdatno
državno podporo.

Toda jaz sem tega mnenja, da bode finančni kredit naše države kmalu jako obremenjen po ravno
takih zgradbah. V sudetskih deželah, na češkem in Moravskem, se kujejo veliki projekti o vodnih stavbah,
plovnih prekopih in to je gotovo, da bodo vsi ti projekti in njih izpeljava državo stali velike svote. Potem
pa, gospoda moja — jaz ne vem, če ne bode velika večina v tej deželni sobani druzega mnenja — jaz vsaj
se ne morem ubraniti bojazni, da bode tudi podržavljenje Cesar - Ferdinandove severne železnice in njena
eksproprijacija v prvem desetletji zahtevala tako velike svote, da bode vsled teh kredit za železnične zgradbe
izdatno okupiran, in ker tedaj mislim, da je skoro čas, da se resno lotimo te svoje naloge, pozdravljam z
veseljem, da je deželni odbor že neko gotovo svoto temu namenu predlagal, neko svoto za pripravliavna dela.

S tem jo bodemo ukrenili po ravno tisti poti, po kateri so naši predniki pred 19. leti po dr. To¬
manovim vodstvom se potezah za Gorenjsko železnico in zaradi tega nimam bolšega sklepa za svoje opazke,
nego srčno željo, da bi i mi pri svojem potezanji za Dolenjsko železnico prišli do enakega ugodnega uspeha,
do istih blagotvornih posledic, kakor naši predniki pred 19 leti glede Gorenjske železnice.

Zaradi tega toplo podpiram nasvet upravnega odseka. (Živahno odobravanje.)

X.

O prošnji Šmartinske občine, naj se na ondotni eveterorazrednici vpelje poludnevni poduk,

ter naj se nemščina uči le kot prost predmet.

Slavni zbor!

Imenom šolskega odseka imam čast poročati o peticiji Šmartinske občine.

Šmartinska občina prosi namreč, naj posreduje deželni zbor, pri c. kr. deželnemu šolskemu svetu,
prvič za to, da bi se vpeljal na ondotni četverorazrednici poludnevni pouk, drugič, da se nemščina na tej šoli
odslej uči ne več kot obligaten, temveč kot prost predmet.

Kar se prve točke te prošnje tiče, nimamo veliko določeb v postavi. Jedina določba, katera se
ozira na poludnevni pouk, je §. 11. drž. šolske novele z dne 2ga maja 1883. 1. in ta paragraf določuje maksi¬
malno število učencev pri poludnevnem pouku. Vender mislim, da je bil namen te določbe, da je bila „ratio
legis“ ta, da se dotičnim šolam dovoli neka olajšava, če to zahteva preveliko število učencev ali če to za¬
htevajo posebne krajne šolske razmere.

Kar se Šmartinske občine tiče, gospoda moja, pač šolski odsek ni imel prilike, natančno se in¬
formirati o tej zadevi.

Glede prvega razreda je deželni šolski svet že pred dvema letoma bil vpeljal poludnevni šolski
pouk, pri družili razredih razmerje učencev in število učencev ne utegne biti tako visoko; morda, da bode v
drugem razredu okoli 100 ali čez 100 učencev, v drugih razredih pa jih sigurno ni toliko, v četrtem razredu
jih je letos 27. — Pomisliti pa je vender treba, da je okrožje te šolske občine jako obsežno, tako da imajo
nekateri učenci več kot eno uro hodd v dotično šolo.

Nasledki take daljave morajo biti vsakemu popolnoma jasni: obisk je potem nereden in dotičnim
starišem se niti malomarnost in nebrižnost ne more očitati, kajti tudi skrbnemu očetu vender nazadnje ne
ugaja, ako mora svojega sina vsak dan pošiljati v tako oddaljeno šolo; in kar se učencev samih tiče, je tudi

16

njih osebna žrtev prevelika. Shajati ves dan, ne da hi kaj gorkega med tem užili, le s kosčekom kruha,
gospoda moja, to je gotovo tako velika osobna žrtev, da se nemoremo čuditi, če se potem učni namen ne doseže.

Glede na te razmere nasvetuje tedaj šolski odsek:

Slavni deželni zbor naj sklene:

.,Prošnja Smartinske občine za poludnevni pouk se odstopi visoki vladi s priporočilom, da blagovoli
preiskavati krajne razmere, ter potem kolikor mogoče ustreči željam ondotnega prebivalstva. “

Druga točka te prošnje ozira se na obligatni pouk v nemškem jeziku.

Ta obligatni pouk, kateri je vpeljan na Šmartinski štirirazrednici, opira se na §. 7 naredbe de¬
želnega šolskega sveta z dne 8. oktobra 1870. 1. Po tem paragrafu se ima na vseh kranjskih štirirazrednicah,
izvzemši Kočevje, nemščina učiti kot obligatni predmet.

Kot poročevalec šolskega odseka nimam povoda, se stvarno spuščati v razmotrivanje, če je prošnja
dotične občine v istini v soglasji s koristmi dotičnega kraja, temveč jaz se bodem oziral le na to, če se ta
prošnja strinja z zakonitimi določbami.

V tem oziru, gospoda moja, pa je merodajen §. 6 drž. šolskega zakona z dne 14. maja 1869. Ta
paragraf se glasi:

„0 učnem jeziku in o podučevanji v katerem drugem deželnem jeziku določuje, zaslišavši tiste,
kateri šolo vzdržujejo, deželna šolska oblast, držeč se pri tem mej, ustanovljenih v postavah. 41

Šolski odsek je imel tedaj dvojno nalogo; imel se je ozirati prvič na to vprašanje, koga da ima
zaslišati deželno šolsko oblastvo, in drugič na vprašanje, katere so one postavne meje, na katere se sklicuje
državni šolski zakon.

Kar se prvega vprašanja tiče, vzdržujeta pri nas na Kranjskem šole vsled postave 19. decembra
1874. 1. in one z dne 26. oktobra 1875. 1. dva faktorja, namreč: šolska občina, katera ima skrbeti za poslopje

in stvarne potrebščine, in drugič normalno-šolski zaklad oziroma njegov oskrbnik, deželni odbor. Iz tega se

razvidi, da ima deželni šolski svet v tem oziru dolžnost, poizvedavati mnenje teh dveh faktorjev. Kar občina
misli, to je že izrečeno v peticiji, in po mojem subjektivnem mnenji bi se morda še lahko krajni šolski svet

o tem vprašal; potem pa bode na vsak način tudi deželni odbor moral povedati svoje mnenje o tej zadevi.

Ali katerih postav se ima držati deželni šolski svet in katere so tiste postavne meje, o katerih
govori državni šolski zakon?

Gospoda moja, mi na Kranjskem nimamo nobene postave, katera bi uredila vprašanje učnega je¬
zika in vprašanje pouka v drugem deželnem jeziku. Tedaj mora biti merodajna v tem slučaji le določba temeljnih
zakonov, alinea 3., člena 19. — dovolite da prečitam nemški tekst, ker slovenskega nimam pri rokah (bere):

„3tt ben 2dnbern, in toeldjen tneljrere Solfgftdmme tuoljnen, fotleu bie offentltdEjen Unterridjtgcmftalten
berart eingeridjtet fein, bafj oljne Slnmenbnng eines $tt)ange§ jur ©rlernung einer jineiten 2anbe§fptadje jeber biefer
ŠBoIf§jtdmtne bie erforberlidjen SKittel jur 2lu§bilbung in jeiner ©pradje erfjdlt."

Tako, gospoda moja, član 19. temeljnega zakona, ta „Magna Charta 44  avstrijskih narodov. Ker je
ta določba čisto jasna in ker se v istini vrši neko nasilstvo, ako se poduk v drugem deželnem jeziku vpelje
kot obligaten predmet, ker imajo tudi dotičniki vso pravico, oporekati temu, ter se sklicevati na svojo ustavno
pravo, zaradi tega v imenu šolskega odseka predlagam in se tudi nadejam, da bode visoka zbornica jedno-
glasno pritrdila predlogu:

Slavni deželni zbor naj sklene:

„Visoki vladi se odstopi prošnja Šmartinske občine za neobligatni nemški pouk na ondotni četvero-
razrednici s priporočilom, da po dogovoru z deželnim odborom blagovoli ustreči dotični želji. 44

XI.

Govor prof. Šukljeja za ustanovitev vinarske šole na Dolenjskem.

Slavni zbor!

V poročilu deželnega odbora, o ustanovitvi vinarske šole na Dolenjskem in v nasvetih, katere smo
ravnokar čuli iz ust gosp. poročevalca, me zanimata zlasti dva momenta. Ona dva sta me tudi napotila, da
sem si besedo izprosil pri generalni debati.

Najprej mi je namreč z neko zadovoljnostjo konštatirati, da se potrebi vinorejske ali vinarske šole
na Dolenjskem, kakor mislim, na nobeni strani ne ugovarja. Tudi gosp. predgovornik ni imel pomislikov
proti taki ustanovitvi. Vendar bi jaz tukaj še pristavil, da je skrajni čas, da ustanovimo tako šolo, da je v

17

istini periculum in mora,  če se ne d& Dolenjcem takoj taka naprava. Meni ni na tem, da se danes le v
principu, le načelno izreče in naglasa potreba tacega zavoda, temveč jaz in z mano vred gotovo vsa vinorodna
Dolenjska, mi pričakujemo, da se bode takoj pričelo resno delo v ta namen in tirjamo, da se bode takoj
nakupilo ali v najem vzelo dotično posestvo, in preselila Slapska šola v novo aktiviran zavod na Dolenjsko.
Gospbda moja, nikar ne odlašati sicer bode opasnost velika za Dolenjsko prebivalstvo.

Kajti, gospdda moja, vsakemu izmed nas je znano, da je Dolenjsko stran zadel zopet osoden udarec,
mnogo bolj občutljiv, nego živinska in račja kuga, in vse one elementarne nevihte, katere so tekom zadnjega
desetletja razsajale po Dolenjskem: vsi veste, da se je filoksera vgnjezdila v Dolenjskih vinogradih, in pritrdili
mi bodete, da, ako se mi Dolenjci ne obranimo temu škodljivcu, vničil nam bode vse vinograde, s tem bode
vničen vinski pridelek in ž njim vred najglavnejši vir Dolenjskega blagostanja. Kajti, pospčda moja, že krajne
razmere na Dolenjskem so take, da po pobočjih Dolenjskih gord ni mogoče saditi kake druge kulturne rastline;
mi ne moremo posnemati Slavoncev, kateri začenjajo spreminjati svoje vinograde v njive, ter saditi tam turšico,
koder je rastla poprej trta; mi tega ne moremo. Tam, kjer sedaj trta raste, bodemo morda pridelali nekoliko
krompirja in fižola, ali nasledek bode ta, dd bode večina ozemlja ostala goličava, da bo praprotje rastlo okoli
razvalin zapuščenih zidanic in potem bo, gospoda moja, na Dolenjskem vskipela revščina in siromaštvo do
tacih dimenzij, o katerih se nam dandanes niti ne sanja; in zaradi tega sem jaz odločno tega mnenja, naj slavni
deželni odbor takoj ukrene vse, kar je potrebno, da se ta vinorejska šola kakor hitro mogoče praktično ustanovi.

Drugi moment, na katerega se mi je ozirati, je pa ta, da izberemo ugoden kraj za to vinarsko
šolo. V tem oziru vidim nek razloček med poročilom deželnega odbora in med nasveti gospodarskega odseka;
namreč gospodarski odsek je izpustil one besede „kolikor mogoče blizo Novega mesta“. Jaz razumem njegovo
stališče, tudi jaz s svoje strani pritrdim gosp. poročevalcu, kateri je to tolmačil v tem smislu, da gospodarski
odsek ni hotel rok vezati deželnemu odboru, da mu ni maral zaprek stavljati pri njegovem pogajanji in ob¬
ravnavanji in tedaj jaz tudi s svoje strani temu ne bodem ugovarjal. Vendar mi je dolžnost, že pri tej
priliki naglašati, da se meni vsaj kot najbolj pripraven kraj za tako vinarsko šolo vidi okolica Novomeška,
obližje Novomeško. Kajti, gospoda moja, že lansko leto sem poudarjal, da te šole vplivajo največ s tem, da
se konservativni kmetovalec, konservativni posestnik potom autopsije, z lastnimi očmi prepriča o vspehih in
o koristi umnega poljedelstva, oziroma umnega vinarstva, in kar je ravno prej gosp. poslanec Lavrenčič
omenjal, ki se toplo poteza za Slapsko šolo, je tudi povod mojemu umovanju.

GospOda moja! Treba je tedaj, da napravimo vinarsko šolo v takem kraji, kamor Dolenjsko prebi¬
valstvo z vseh strani prihaja. V tem oziru pa, gospoda moja, se noben kraj ne more meriti z Novim mestom
in njegovo okolico. Že ondotne porotne sodnije silijo naj imovitejše in zaradi tega tudi naj bolj inteligentne
kmetske posestnike, da se vsako leto po več tednov mudijo v Novem mestu.

Tudi višja gimnazija v Novem mestu d&je mnogim in ravno premožnejšim Dolenjcem povod, da
pogostoma zahajajo v Dolenjsko središče in z druge strani so veliki sejmi, so cerkveni prazniki, kakor o
Porcijunkuli, o sv. Feliksu, o Mali maši nekak magnet bi rekel, kateri včasih kar ogromne množice Dolenj¬
skega prebivalstva privabi v Novo mesto in njegovo okolico.

Ako se oziram na vse te razmere, drugih razlogov ne bodem navajal, potem bodemo prišli do tega
sklepa, da kaže v prvi vrsti, ozirati se na obližje Novega mesta.

Le še na eno drugo stvar bi opozarjal pri tej priliki slavno zbornico, namreč na neko priznano,
skoraj bi rekel kulturno - zgodovinsko resnico. Amerikanski nacijonal - ekonom Carey je povdarjal v svojem
epohalnem delu, da se kultura najbolj bujno razvija, ako se ustvari mnogo lokalnih kulturnih središč. Gospoda
moja, tako lokalno osredje duševnemu življenju na Dolenjskem pa bi imelo biti Novo mesto. Njegova izredna,
jako ugodna zemljepisna lega, njegova zgodovina, potem vsi oni važni zavodi, kateri se nahajajo že v tem
mestu, mu utisnejo ta pečat in jaz mislim, da bi bila tedaj naloga naša, vzdržati to, kar je že pričela priroda
in kar je že narekovala preteklost. V tem oziru pa, gospbda moja, bode sigurno tudi vinorejska šola mnogo
pripomogla v to svrho, da dobimo v Novem mestu zares nekako kulturno osredje za celo Dolenjsko.

Posebnega predloga ne bodem stavil; v obče se strinjam z načrtom gospodarskega odseka in tudi
nazadnje nimam s svojega stališča, ako namreč deželne finance to dopuščajo — kar bo gotovo razložil gospod
poročevalec — nič oporekati gosp. predgovorniku Lavrenčiču.

Vendar bi konečno še povdarjal, da bode pri ustanovitvi Dolenjske vinorejske šole na vsak način
treba gledati na to, da se poučujejo učenci tudi v nekaterih drugih ali morebiti v vseh strokah umnega
poljedelstva in na to se bode treba ozirati že pri nakupu ali pri najemu dotičnega zemljišča. V prvi vrsti pa
mi je bilo ležeče na tem, da sem že pri tej priliki naglašal izredno ugodnost Novomeškega obližja za to šoku
(Živahni dobro-klici.)

3

18

XII.

O načrtu zakona, s katerim se imajo prenarediti nekatera določila glede vzdržavanja šol
in plačevanja šolskih stroškov, imel je poslanec Šuklje kot poročevalec finančnega odseka

sledeči govor:

Poročevalec finančnega odseka, slavni deželni zbor, ima danes hvaležno nalogo, zastopati v tej
visoki zbornici načrt zakona, katerega finančni odsek nasvetuje po dolgem in natančnem premišljevanji.

Ugovarjal je častiti gospod predgovornik, poslanec Grasselli, župan Ljubljanskega mesta. Sledil
sem njegovemu govoru z ono natančno paznostjo, katera je dolžnost vestnega poročevalca, ali izreči moram
vender, da se nekemu utisu nisem mogel vbraniti; glasno se je sicer danes v tej sobani razlegal glas župana
in zastopnika Ljubljanskega mesta, ali meni vsaj se dozdeva, da seje nekako premalo slišal deželni  poslanec,
kateremu je naloga, v prvi vrsti ozirati se na korist cele dežele.

Predno se spuščam v meritorno utemeljevanje nasvetov finančnega odseka, mi bode treba na njih
pravo vrednost reducirati one razloge, s katerimi je Ljubljanskega mesta zastopnik, čegar stališče jaz sicer
v tej zadevi popolnoma razumem, hotel spodkopavati nasvete finančnega odseka.

On se je najprej skliceval na šolsko postavo z 19. decembra I. 1874. Kar se te postave tiče, mi
je njena genezis popolnoma jasna. Deželni zbor je bil namreč 1. 1874. prisiljen, predrugačiti svoj zakon z
29. aprila 1873. L, štev. 37. Pač je povdarjal gospod poslanec Grasselli, da je bilo načelo, izraženo v postavi
29. aprila 1873. L, popolnoma pravilno; jaz s svojega stališča temu niti ugovarjati ne morem. Ali kaj to
koristi, da je bilo to načelo pravilno, če smo vender povsod videli, ne samo pri nas, ampak tudi v drugih
deželah, da je absolutno neizpeljivo,  in vsled tega je bilo deželnemu zboru, kateri je leto poprej šolskim
občinam navalil dvojno breme, skrbeti za ves šolski trošek, plačevati stanarine, stavbene potrebščine in pla¬
čevati aktivitetne prejemke učiteljskemu osobju. Zaradi tega je bil leta 1874, deželni zbor prisiljen, nov zakon
napraviti, ravno onega, katerega mislimo predrugačiti danes. Da se pri tem zakonu ni oziral na Ljubljansko
mesto, je tudi razumljivo; v Ljubljanskem mestu se niso cule take pritožbe, kakor od drugod, tedaj se je
Ljubljansko mesto pustilo v svojem starem razmerji in le glede druge dežele se je sklenila sprememba postave.

Gospdda moja, danes je pač vsakdo izmed nas jasen si v tem oziru, da postopanje tedanjega
deželnega zbora vender ni bilo dovolj previdno; premalo je poznal zanemarjenost Kranjskega šolstva, premalo
poznal izredne potrebščine njegove, in on se je zibal vedno še v iluziji, da bode mogoče tisto ravnotežje,
katero je leta 1874. dejansko še obstajalo med troski Ljubljanskega šolstva in med troski in potrebščinami
normalno-šolskega zaklada, da bode mogoče, pravim, ravno to ravnotežje ohraniti tudi še za bodočnost. To
je bila tedaj takrat prva napaka.

Potem pa, gospčda moja, si takrat nikdo v tej deželni sobani ni domislil, da bode leta 1880. nov
in jako važen davčni objekt prirasel deželi naši, namreč južna železnica. Leta 1874. je bila južna železnica
še davka prosta, če bi se bil tedaj kdo tu, v tej zbornici, že domislil, da tekom šest do sedem let ta pred¬
pravica neha, gospoda moja, uverjen sem, da bi se izjema Ljubljanskega mesta takrat nikdar
ne bila statuirala  in da bi se v tej zbornici po tej postavi ne bi bila sezidala ona stranska ali zakotna

vrata, skozi katera sedaj leto za letom uidejo oni tisočaki, katere je južna železnica naši deželi po vsej pra¬

vici plačati dolžna.

Kar se južne železnice tiče — imam namreč tu postavo z 8. maja 1869. 1., za katero si bodem
prosil dovoljenja, da jo prečitam — ta slove:

„2)ie @ejammtjumme ber bon einer nicfjt unter bem §. 2 begriffenen Sifenbafjnunterneljmung ju ent=
ridjtenben @rmerb= unb (Sintommenfteuer ift junt gmede ber SSorfdjreibung auf bie betreffenben Sfinber
in folgenber SžBeife ju uertbjeilen: Sefinbet ficf) bie oberfie @efd)fift§leitung ber Unternefjmung in einem ber Sfinber,
toeldje bie iBaljn burdjjiefjt, fo finb uorlueg 40 ipercent ber ©teuer in biejem Sanbe in SSorjdjreibung ju bringen,
bie reftlidjen 60 hercem abet auf bie ffimmtlicfjen Sfinber, melcfje bie 33af)n buvdjjieljt, nad) bem Serfjdltniffe ber

Sfinge ber betreffenben i8af)nftrede ju bertljeilen unb bafelbft norjnfdjreiben. SSefinbet fidj aber bie oberfte @efdjfift§=

leitung ber Unterneljmimg in einem Sanbe, meld)e§ bie 23al)n nidjt butd)jief)t, fo finb in biefern Sanbe 10 fjkrcent
horjufdjreiben, bie reftlidjen 90 f|Sercent aber in ben Sanbern, rneldje bie ©afpt burdjjief)t nad) bem iPerfjfiltniffe
ber Sfinge ber betreffenben Safjnftrede in Sorfdjreibitng ju bringen.

®ie Slorfdjreibung tjat in ber Oemeinbe, mo fidj ber ©i£ ber oberften (Skfdjfiftžleitung ber Unterneljmung,
ober metin biefe aufjerfjalb be§ Sattbež ficf) befinbef, mo ficf) ber ©i| ber Setriebšleitung im Sanbe befinbet, unb
faH§ in biefern Sanbe eine 33etrieb§leitung nidjt beftitnbe, in ber fjauptftabt biefe§ SattbeS ju gefdjefjen."

19

Iz tega tedaj, gospoda moja, razvidimo, da je imel postavodajalec namen, posameznim deže¬
lam, posameznim krajem,  v našem slučaji tedaj vojvodini Kranjski,  a ne Ljubljanskemu mestu,
dati pravico,  da na prihodnino in dohodkarino dotičnim železnicam naloži posebno deželno priklado. Da
ne bi imeli tega zakona z 19. decembra 1874. 1., potem bi, gospčda moja, stvar bila popolnoma jasna in
izjema Ljubljanskega mesta ne bi obstala. Vsled tega bi imela južna železnica, ker znaša njen prihodninski
in dohodninski davek, ordinarij z izredno priklado za leto 1884. vsega skupaj okroglo 98500 gld., bi morala
tedaj južna železnica le za leto 1884. v okrogli svoti 17700 gld. plačati normalno - šolskemu zakladu. Ali
sedaj obstoji izjema Ljubljanskega mesta, davek južne železnice je v Ljubljani predpisan, in kake so posledice
za naš normalno-šolski zaklad? — Južna železnica plačuje le v Ljubljani, v Ljubljanski šolski zaklad 4928 gld.,
normalno-šolski zaklad ima vsled tega čiste zgube 17700 gld. in južna železnica ima vsled tega čistega dobička
vsako leto okolo 12000 gld. Pred dvema letoma tedaj, ko je bil gospod baron Apfaltrern leta 1882. izročil
deželnemu zboru načrt zakona gledč teh priklad železničnih podjetij, takrat smo se vsi še zibali v tej nadi,
da bode mogoče popraviti to nedostatnost s tem, da se Ljubljana pusti v starem razmerji in le pritegne k
troskom normalno-šolskega zaklada tudi južna železnica. Ali, gospčda moja, Vi vsi veste, da so nam te nade
splavale po vodi: ta načrt ni dobil najvišjega potrjenja. In če hočete razloge vedeti, zakaj da ga ni dobil,
prosim poglejte v lansko letno poročilo §. 1., stran 20., in iz tega bodete razvideli, da je to absolutno ne¬
mogoče toliko časa, dokler obstoji izjema Ljubljanskega mesta. Mi smo tedaj postavljeni pred to alternativo,
ali se enkrat za vselej odreči prikladi južne železnice za normalno-šolski zaklad, ali pa odpraviti izjemo Ljub¬
ljanskega mesta; in tedaj, gospčda moja, se jaz usojarn vprašati, kako bi mogli mi stopiti pred svoje volilce,
s kakimi obrazi bi se jim morali pokazati, če bo nam vest očitala, da smo tako gospodarili z deželnimi pri¬
hodki, z deželnim premoženjem? Sleherni, tudi zadnji volilec, bi lahko stopil pred najboljšega izmed nas in
mu očitno v obraz rekel: Vi niste vredni našega zaupanja, lahkomiselno ste gospodarili z deželnim imetjem,
lahkomiselno zapravili deželne dohodke! (Dobroklici na levi.)

Da je položaj normalno-šolskega zaklada in vsled tega tudi položaj deželnega šolstva v, skoro bi
dejal, obupnem stanji, gospfida moja, zato se sklicujem le na proračun priloga 8., katero Vam je izročil de¬
želni odbor. Te številke imajo neko grozovito zgovornost in jaz moram reči, da vse spremembe v našem
šolstvu, vse reforme — in reform je precej potreba — so neizpeljive vsled tega, ker denarnih sredstev nimamo
na razpolaganje.

Da navedem le en slučaj! Menda vsi v tej zbornici bili smo tega mnenja, da je prošnja učiteljev
na enorazrednicah za opravilne doklade stvarno utemeljena, stvarno opravičena in vender absolutno nismo
mogli uslišati te prošnje radi tega, ker potrebščina normalno-šolskega zaklada uže presega denarne sile
naše domovine.

Gospod poslanec Grasselli se je potem podal tudi v račune in izračunil, da bi Ljubljansko mesto
moralo 30000 gld. več plačevati. Jaz bodem potem dokazal, da je diferenca veliko manjša, da gre tukaj le
za svoto k večjemu 14- do 15000 gld., in tudi na to se bodemo ozirali, če se v istini Ljubljansko mesto čisto
nič nima brigati za duševni niveau, na katerem stoji prebivalstvo na deželi. Za sedaj pa moram naglašati le
to, da tako razmerje nahajamo nazadnje vender skoro povsod po deželi.

Gospod poslanec Grasselli je sam pripoznaval, da imamo aktivne in pasivne šolske okraje. Na
primer vsi gorenjski okraji, izvzemši edino Kadoljico, so aktivni, vsi dolenjski in notranjski šolski okraji so
pasivni, in jednako razmerje se prikaže tudi pri posameznih krajih.

Tako na primer, gospoda moja, zastopam jaz med drugimi tudi Novo mesto. Kar se Novega
mesta tiče, njegove šolske priklade, bi ono jako lahko izhajalo, da bi mu bilo skrbeti le za svoje šolske po¬
trebščine. Sami znate, da očetje Frančiškani jako po ceni podučujejo, in dvorazredna dekliška šola tudi ne
stane tako ogromne svote, tedaj tukaj bi bil presežek pri šolski prikladi.

Gospod poslanec Grasselli se je danes spominal našega prerano umrlega tovariša gosp. viteza Schneida.

Nikdo nima več povoda obžalovati, da ga je smrt tako zgodaj pobrala iz naše srede, kakor denašnji
poročevalec finančnega odseka; kajti jaz sem prepričan, če bi bil še med nami, bi sam vstal in odgovoril gosp.
poslancu Grasselliju navzlic svojim simpatijam za Ljubljansko mesto, ter dejal: Jaz zastopam tukaj v dežel¬
nem zboru Idrijsko mestno občino; poglejte v proračun normalno-šolskega zaklada, in Vi bodete našli, da
normalno-šolski zaklad niti vinarja ne plačuje za Idrijsko šolstvo  in vender mora vsak Idrijski
davkoplačevalec nositi breme visoke šolske priklade, kakor drugi deželani po deželi Kranjski!

In nazadnje, gospoda moja, to so vender občine, katere imajo svoje šole. Kaj pa poreče gosp.
poslanec Grasselli o ubogem Seljaku, kateri leto za letom odrajtuje svoje krvavo pridobljene goldinarje za
normalno-šolski zaklad, pa niti šolskega poslopja v svoji občini nima in v svojem kraji niti učitelja ne vidi

‘ 3*

20

— (Klici: Res je!) Tam se pač godi krivica. Kdor se pa postavlja na tako tesno stališče v Ljubljani, temu
moram pač reči, da razmer Kranjskega šolstva sploh ne pozna ali poznati neče.

Gospoda moja, da razmerje v istini sedaj ni pravično, kakor sem trdil tudi v poročilu finančnega
odseka, o tem menda tudi ni treba dosti dokazov. Le en slučaj, da razjasnim to stvar! Vzemimo na primer
odvetnika, kateri plačuje, recimo 100 gld. prihodninskega in dohodninskega davka na leto, in sicer za ordinarij.
Ako biva v Ljubljani, mu je plačevati le 10 gld. šolske priklade; ako biva na deželi, ako mora svoja deca
pošiljati v Ljubljano v šolo, mora plačevati od ordinarija in direktne priklade 20^, tedaj 40 gld., tedaj
štirikrat toliko, kakor njegov kolega, kateri živi vender le v ugodnejših razmerah v Ljubljani. (Klici: Cujte!)
Tega ne morem več z dobro vestjo vzdržavati.

Potem gosp. župan Grasselli pravi, da Ljubljansko mesto skoro samo vzdržuje svoje šole. Gospoda
moja, jaz oporekam temu in bodem takoj dokazal istinitost svoje trditve, namreč, da tudi normalno-šolski
zaklad, da si le posredno, indirektno konkurira k troškom Ljubljanskega šolstva.

Znano Vam je, gospoda moja, da vzdržuje tukaj v Ljubljani vlada sama dve ljudski šoli, vadnico
namreč za dečke in vadnico za deklice. Da teh vadnic ne bi bilo, gospoda moja, imela bi mestna občina
Ljubljanska skrbeti vsaj še za jedno, skoro gotovo pa za dve ljudski šoli. Ali pa mislite, gospčda, da se to
nikjer ne pozna? Jaz Vas prosim, oglejte si v proračunu prilogo 8, stran 8.:

Zaklada pod rubriko: „Doneski, 7 štev.“ Tam bote našli svoto 2172 gld. z naslovom: „Državni
donesek — ©taatSgufdjufS", in morda se bo jednemu ali drugemu izmed Vas čudno dozdevalo, da država tako
malo doplačuje našemu normalno - šolskemu zakladu. Ge hočete znati razloge, poglejte šolski zakon z dne
14. maja 1869. 1. Tam bodete našli §. 66 alinea 8, katera se glasi (bere):

„K šolskemu zalogu tistih dežel, katere so do zdaj dobivale pomoč ali doplačo od države, dajala
se bo taka tudi v prihodnje po srednjem znesku tistih doplačil, katere je dotični zalog normalnih šol v letih
1866, 1867 in 1868 iz občnih državnih dohodkov prejel.

Pri računu te pripomoči morajo pa najpred odbiti se tisti zneski, ki so se rabili za take namene,
za katere bo v prihodnje državna blagajnica neposrednje skrbeti dolžna (§§. 58 in 67).“ Prej je država sama
vzdržavala normalno šolo, namesto te normalne šole je stopila Ljubljanska vadnica in ker se troski teh Ljub¬
ljanskih vadnic odbijejo  od tega doneska, zaradi tega tudi nam, gospoda moja, država plačuje le pičlo svoto
2172 gld., in tedaj trdim jaz po vsej pravici, da normalno-šolski zaklad, da si le indirektno, in deloma, vender
tudi konkurira k troškom Ljubljanskega mesta.

Naglašati mi je pa po tem, da je izjema Ljubljanskega mesta — in to govorim gotovo najbolj za
pravičnost nasveta finančnega odseka — pravi unikum v naši državi, da nima več analogije pri nas. Povsod
je glavno mesto glede šolstva na ravno tistem niveauu, na ravno tistem ravnoležji, kakor vsaka druga, bodi

si tudi najzadnja šolska občina, in povsod tam, koder se troski šolstva pokrivajo ali popolnoma, ali vsaj

deloma iz deželnega premoženja, povsod konkurira glavno mesto v isti meri in še v večji meri, kakor druge

šolske občine. Deželni odbor je v tej zadevi letos pisaril drugim deželnim odborom ter jih vprašal za raz-

jasnenje dotičnih razmer. Jaz sem preštudiral te odgovore in ako mi je dovoljeno, bodem le nekatera mesta
tukaj imenoval, ki so v sličnem razmerji kakor Ljubljana.

Tako na primer so nam pisali iz Šlezije, iz Opave (bere):

„. . . . beeljrt fidt) ber Saitbegaugfdjitfj gn eroffnen, bajj bte fdjlefifdje 2anbe§=§auptftabt S£roppau ganj
gleidpnajjig mie jebe anbere ©emeinbe mit dtudfidjt auf bie in illorfdjreibung ftefjenbe ©teuer gur .galfiung ber
llntlage fiir ben £aube§fd)ulfonb fierangejogen mirb unb bermat iiberbieg  ben fdEjort bebeutenbeit Slufmanb fur bie
iti iljrem ©ebiete beftetjenben bffentlidien unb ISurgerfdjulen oljne Uuterftutjung auS Sanbe§mitteln bejireitet".

Mi vidimo tedaj, da tudi v Šleziji konkurira glavno mesto, kakor vsaka druga občina. Še bolj je
to razvidno iz dopisa Solnograškega deželnega odbora; ta pravi (bere):

„®ie ©tabt Salzburg iji benmatfj bon ber ,3o£)lung ber Sanbegfdjnlumlage nidjt auggefdjloffen, fie
partidpirt an berfel&eit in ber ganj gleidjen 2Beife, mie ade iibrigen ©emeinben beg £aube§. (Sine eigene ©cf)ni*
umlage befteljt Ijierjulattbe nidjt, fie ift in ber Saubešmnlage inbegtiffen. 2)er Slbgang beim £anbegfdjuIfonbe fomie
beim Seljrerpenfionžfonbe mirb in ben 33oranfdjIag fur ben SanbeSfonb alg Uuterridjtšanglage eingeftefit, mn meldje
šgofition bie Sanbežmnlage fidj felbftoerfianbltct) erfjbljen mufi.

$ro 1888 betragt bie Sanbežumlage auf bie birecte ©teuer 85 !percent. (Klici: Cujte!) §iebon ab*
forbiren bie ©d)u(= unb Unterridjt§au§lagen be§ £anbe§ allein 24 $ercent.

S)iefe 35perc. Manbesumlage mirb in aUen ©emeinben be§ iianbes, alfo audj in ber ©tabt ©aljburg,
gleidjmafjig eingebjobett, oljne dtiidfidjt barauf, mie fjodj fidj ber Slufmanb fiir bie iiffentlidje SSolfSfdjule in ber einen
ober anberen ©emeinbe, begietjnngSmeife im ©cfjutbegirfe belduft.

2i

$)ie gefammten ©djulauslagen fjaben im Saljre 1882 hetragen 173586 fl. 77 fr., baruntev ift ber 2(uf=
maitb fiir bie offentlic^en SSolfefdjuIen ber @tabt ©aljburg mit runb 34000 fl. begriffen.

,Qur SDedung biefes le|teren 2tufmanbe§ mitrbe aUerbtitg§ eiite 15perc. Umlage jpeciell in ber Stabt
©atgburg geniigett. 3)a aber, tuie bereitg ermdijnt, eine Slugnatjme in ber @int)ebung ber Sanbe§=, bejie^nngStueife
@d)utumlage nicfjt gentadjt tuirb, bemnad) in ber ©tobt ©aljfmrg gleicf) trne in jeber anberen ©emeiitbe be§ £anbe§
bie £aube§umloge nnb mit berfelben bie ©cfjulumlage mit 24 jperjent eingefioben tuirb, fo fommt ba§ in ber @tabt
Salzburg erjiefte s ptu§ bent luftuanbe fiir bie ubrigen SBolfSfdjuleit be§ £anbe§ jugute".

In tako, gospoda moja, bi Vam še lehko navedel mnogo dopisov, iz vseh bi se uverili, da je v istini
povsod glavno mesto v ravno takem razmerji nasproti troskom deželnega šolstva, kakor vsaka druga občina.

Zaradi tega, gospdda moja, se finančnemu odseku nikakor ne more očitati nobena mržnja do Ljub¬
ljanskega mesta, nobeno zanemarjenje mestnih koristij. ako zahteva za Ljubljano ono razmerje, katero obstoji
pri vseh glavnih mestih po celem našem cesarstvu.

Gospod poslanec Grasselli je omenjal, da ima mesto Ljubljansko na svojih šolah okoli 440 — če
se ne motim — učencev z dežele. Jaz mu pritrjujem in sem uverjen, da to število ni pretirano, ali na zadnje,
gospdda moja, moramo vender le pomisliti, da ima mesto od teh učencev tudi svoje gotove koristi. Kajti v
ljudsko šolo Ljubljansko pošiljajo vender le premožnejši stariši svoja deca, in ti učenci ostanejo večinoma
tudi v mestu, ter prestopijo pozneje v srednje šole, v gimnazijo in realko, in korist od tega ima vender le mesto.

Potem pa, gospoda, ne smemo prezirati še enega momenta, kateri je tukaj silno važen, namreč —
in to naglašam — ono notranjo, rekel bi skrivnostno, pa vender nerazrušno zvezo, katera obstoji med duševnim
razvojem deželnega prebivalstva in med materijalnim blagostanjem deželnega osredja. Če bi dandanes du¬
ševna izobraženost našega prebivalstva po deželi se znižala, gotovo, gospdda moja, bi v prvi vrsti občutilo ta
vdarec mesto Ljubljansko, kajti ono je tisto naravno središče, v katero se stekajo vse življenjske arterije
našega narodovega života.

Kar se računa tiče, sem že poprej dejal, da se s tem računom nikakor ne vjemam; njegove površ¬
nosti in nedostatnosti se prav lahko dokazujejo. Prvič je gosp. župan Grasselli za letos deficit previsoko iz¬
računal. Mi smo ga izračunali s 89541 gld., on je arondiral to svoto in je rekel: 100000 gld., tedaj skoro
za 11 ali vsaj za 10 tisoč več. Potem moramo tukaj odtegniti davek od južne železnice, in ta bode znašal
gotovo 10000 gld. na leto, in poleg tega se bode pri pokritji deželnega zaklada nek nov davek priporočal,
namreč davek na žganje, in za tega pričakujem tudi finančni efekt kakih 30000 gld. Tedaj se znižuje vsa
svota za celih 50000 gld., in vsled tega se razvidi, da bode Ljubljansko mesto k večjemu imelo več plačevati
davka za šolsko priklado za 15000 gld. na leto. Toda, gospoda moja, tudi te svote velika množica davko¬
plačevalcev nikakor ne bode zelo občutila. Tukaj so vračunjeni kreditni zavodi, so vračunjena velika obrtna
društva, in ravno ti bodo naj huje zadeti. Kranjska hranilnica na primer imela bode več plačati okoli 1200 gld.
na leto, eskomptna banka okoli 600 gld., tudi Kranjsko obrtnijsko društvo bode prizadeto, in tedaj lahko
rečemo, da prosti davkoplačevalec, posebno nižji davkoplačevalec, tega davka in te pomnožitve ne bode čutil
v tako silni meri.

Potem pa, gospoda moja, saj nismo nikakor ne sovražniki Ljubljanskega mesta, saj smo tudi mi
v deželnem zboru radi pripravljeni, pri vsaki priliki pripravljeni, ustreči njegovim zahtevam. V finančnem
odseku se je že z ozirom na stvarne šolske potrebščine Ljubljanskega mesta sprejel §. 1. tega postavnega
načrta, in šolnina, katera je sicer povsod odpravljena po deželi, ohranila se je tukaj, dasiravno se s pedago-
gičnega stališča šolnina ne d4 zagovarjati. Potem pa, kader bode Ljubljani treba graditi novo šolsko poslopje,
sem uverjen, da bode deželni zbor jako rad konkuriral z izdatnimi podporami na korist Ljubljanske šolske občine.

Naslanjevaje se na vse te razloge, priporočam tedaj nasvet finančnega odseka, ki bode deželi naši
prinesel letnega dobička 50000 gld. ter zmanjšal skupno priklado za normalni in deželni zaklad od 36 do 31
odstotkov prav toplo visoki zbornici v konečno odobrenje. (Živahno odobravanje.)

-<x3§Ox*

Samozaložba. — Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.

.-i v

.


P. t. gospodom volilcem dolenjskih mesi in trgov!

S / ozvan od mnogih veljavnih volilcev dolenjskih, naj sprejmem državno-zborsko kandidaturo v
f vašem volilnem okraji, odgovarjam s tem častnemu pozivu. Srčno se zahvaljujem svojim
zvestim prijateljem in milim rojakom za njih naklonjenost, ob jednem izrekam, da se sicer
nikakor ne silim v volilno gibanje, da bi si pa vendar štel v največjo čast, prejeti mandat od
slovenskega naroda, ter zagovarjati in braniti v državnem zboru vaše pravice, potezati se za gmotne
in duševne koristi širje in ožje domovine naše.

Stališče, katero zavzemam, je vam znano, prav na kratko jo hočem še enkrat označiti.

V narodnem oziru se ponosno prištevam narodni slovenski stranki. Slovenec sem,
Slovenec ostanem — domovinskemu čutu se nikdar ne izneverim. Trudil bi se kot državni po¬
slanec v zvezi z drugimi slovenskimi poslanci, da bi priborili lepoglasnemu slovenskemu jeziku
po ustavi zagotovljeno mu jednakopravnost. Delal bi na to, da bi se slovenska mladina v ljudskih
in srednjih šolah odgojevala na temelji materinega jezika, da zadobi slovenski jezik v uradih pra¬
vico, ki mu po isti ustavi grč.

V ta namen se morajo primerno urediti potrebni učni zavodi, kakor tudi dotična državna
oblastva, in to v vseh pokrajinah, v katerih je zastopana slovenska narodnost.

Program moj je tedaj odločno naroden; ali ob jednem me navdaja prepričanje, da se
morejo pravične želje Slovencev izpolniti le v krepki in mogočni Avstriji. Ta misel pa mi je
vodilo, protiviti se vsaki narodni nestrpnosti, izogibati se vsaki pristranosti nasproti drugim narodom.

V verskih prašaujih imel bodem vedno pred očmi, da je naš narod skoz in skozi ka-
tolišk, verno udan materi cerkvi. Slovensk poslanec se ne sme in ne more postavljati na drugo
stališče; poklican je braniti z narodnimi svetinjami vred tudi verske svetinje svojega naroda. Tem
bolj je to dandanes njegova dolžnost, ker so anarhistična grozodejstva očividno dokazala, kam
ljudstvo zabrede, ako mu ugasne luč pozitivne vere!

Posebno zanimati se mora zastopnik zanemarjene Dolenjske za materijalne koristi svojih
volilcev. Gospodarstvene nadloge in potrebe dolenjskih pokrajin so mi le predobro znane, saj se
tudi jaz smem prištevati sinom dolenjske zemlje! Uverjeni bodite, gg. volilci, da jih z vami
vred živo čutim! V prvi vrsti je dolenjska železnica, za kojo se bode moral vaš poslanec po¬
tezati zlasti sedaj, ko se leta 1887. ponovi nagodba z Ogrsko. Treba bode krepko, ob jednem
pa spretno delati v ta namen, da se dožene železnična zveza kranjske stolice z hrvatskimi pro¬
gami z jedne, z Ribnico in Kočevjem z druge strani. V to svrho bi se ne bal nobenega truda,
kajti do duše sem prepričan, da je Dolenjska izgubljena, ako je železnica kmalu ne reši pretečega
ji gospodarskega pogina!

Kar se tiče državnih cest, prične se letos delo preložitve Gorjanske cestne proge.
Sploh je potrebno, da zastopniki vaši skrbč za boljšo cestno zvezo med Novim Mestom, Ko¬
stanjevico in Krškim. Tudi v tem oziru se smete zanašati, da bi kot državni poslanec storil
svojo dolžnost, kakor sem jo — smem misliti — storil v zadevi naših Gorjancev v deželnem zboru.

Obrtna odgoja nadarjenega našega naroda je dosihmal še sila zanemarjena. Še le pred
nekoliko leti ustanovila se je začetna strokovnjaška šola za lesno obrtnijo v Kočevji, katera pa
vsled svojega učnega jezika ne more ugajati slovenski mladini. Prizadevel bi si, da se jednak zavod,
kateri se bode ob jednem moral raztegniti na ilovnate izdelke, ustanovi na državne troske v naj¬
primernejšem kraji, namreč v Ribnici. Stara domača obrtnija po ribniški dolini potrebuje le nekoliko
navoda in podpore, in nadejati se je najlepših uspehov od njenega razcvetanja.

Preobširno bi bilo, gg. volilci, naštevati vse one točke in predmete, kateri morajo na srci
biti vestnemu vašemu zastopniku. Le to mi je naglašati, da bi se kot vaš državni poslanec pri
vsaki priliki srčno brigal za vse velike in važne dolžnosti, katere poslanec z mandatom prevzame
do države, do naroda svojega in do častitih svojih volilcev.

Zavezujem se ob jednem, ako me volite, pristopiti državnozborski desnici ter v soglasji z
drugimi slovenskimi poslanci podpirati sedanje ministerstvo, njegovo domoljubno, prav avstrijsko
politiko, dokler se vlada drži dosedanjega svojega programa.

To so moji nazori, gg. volilci dolenjskih mest in trgov, ž njimi odgovarjam onim dolenjskim
veljakom, ki mi ponujajo kandidaturo. Ako se tedaj strinjate z mojimi načeli, izjavite svojo voljo
na dan volitve, in ne odtegnem se častnemu vašemu pozivu.

Ufa Dunaji, 5. maja 1885.

Fr. Šuklje,

deželni poslanec in profesor na dunajski
dlcademičm gimnaziji .

Založil Fr. Šuklje.

Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.