Pred nami je skratka ena med zanimivejšimi preglednimi deli o razmerah v sodobni evropski etnologiji. Nekateri prispevki so v pričujočem prikazu bolj poudarjeni, predvsem tisti, ki osvetljujejo najaktualnejše razmišljanje in ki se zdijo vznemirljivi tudi za slovenske etnologe.
tngrid Slavec
prev. op.:
1. V seriji Etimología che Paperbneks izhajajo predvsem priročniki in uvodi v etnologijo. Poleg omenjenega zvezka so izšla še na-sledoja dela:
Hans Fiscner: Ethnologie —
Eine Einfilhrung
Miehel Panoff, Mlcttel: Ta-
se henui ¿ir i erb učit der Ethnologie — Dégriffé und Definitionen zur Einführung. (Razširjena nova izd.) Wolfdietrich Schmied-Kow-warzlk, Justin Stagl: Grand-fragen der Ethnologie — Beiträge zur gegenwärtigen Theorie-Diskussion Walter Hirse hb erg. Alfred Ja na ta: Technologie und Ergologie in der Völkerkunde. (î. popr. izd. v 2 zv.) Justin Stagl: Kulturanthropologie und Gesellschaft — Eine iwlssenscnaftssozioiogl-sene Darstellung der Kultu ran thro pologi e und Ethnologie. (2. popr. in razäir. izd.)
2. V na Si etnološki teoriji in praksi terminološko ne ločujemo etnologije Slovencev od npr, etnologije zu naj evropskih kultur; vedno govorimo o etnologiji in njene predmete določamo z regionalnim oziroma narodnostnim pridev-
nikom. Bistveno različna teoretska in terminološka tradicija na nemSko govorečem območju tako razločevanje zahteva, ko gre za razpravo o etnologiji oziroma strokah, kakršni sta etnologija Nemcev in etnologija čezmorskih ljudstev, zato ohranjam v besedilu izvirna termina, Čeprav pri nas običajno vse tuje etno-grafije, antropologije In narodopise prevajamo v etnologijo. Ohranjanje terminološki h razločkov Je nujno zaradi pomenske dl-ferenciranostl tako označenih pojmov. 3. Gre predvsem za različne nacionalne in tudi znotraj nacionalne etnološke «Šole«, ki sicer vse sodijo v etnologijo, kakor jo ra-7„umcmo pri nas, se pa ločijo v poudarkih različnih tem in pristopov: gre torej za razloCke v etnološki vedi.
Franc MerkaČ in Marija Jurič O VAŠKEM VSAKDANU
Celovec, Drava, Slovenski znanstveni institut, 1984, 112 str, , (Disertacije in razprave; 7.) Povz. v nem.
Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu je začel leta 1979 v založništvu celovške založbe Drava izdajati knjižno serijo Disertacije in razprave (Dissertationen und Abhandlungen). Objavljeni zvezki posredujejo znanstvena spoznanja poglobljenih obravnav različnih tem, ki so tesno povezane z življenjem, zgodovino in kulturo slovenske narodnostne manjšine na Koroškem, in so zanimiva za vse, ki se kakorkoli strokovno ukvarjajo s Koroško in koroškimi Slovenci.
Doslej so v zbirki izšli naslednji zvezki:
1.	Vida Obid:
Die slowenische Literatur in Kärnten seit 19tj. (11)79)
2.	Fran Zwitter:
Die Kärntner Frage. 1979
3.	Avguštin Malle:
Die Stötten i sefte presse In Kdrrtifirt IMS—1300. (19T9)
4.	Mirko Messner:
Preith ov Voranc und die Bauern, f 1930)
5.	Janko Pleterski: Eiemenie und Charakter Die plebiszitären Entscheidung 1920 in Kärnten,
asm
6.	Rudolf Vouk:
Popis slouenskifi uiritkui-stičnih sol do leta lsis (Bestandsaufnahme der Kä-rantner u t raqttls tischen Schulen bis 1918. (19B0)
7.	i'rance Merkač in Marija Jurič:
O uačkem vsakdanu. (1934) a. Urban Jarnik: Andeutungen über Kärntens Cermanisterung (Pripombe o germanizaciji Koroške). (1935)
Iz zoženega etnološkega vidika je v tej vrsti v branje Še posebej priporočljiva sedma knjižica. Gre namreč za nekakšno monografijo podjunske vasi Dob pri Pliberku. Že naslov napoveduje
etnološke raziskovalne cilje in spoznanja, ki sta Jih avtorja zapisala takole: »Cilji proučevanja so bili spoznavati življenjski svet vaščanov: kako in v kakšnih razmerah živijo, s kakšnimi problemi so soočeni, skratka, kako izgleda vsakdanjost vaščanov doma, pri delu, v prostem času, pri kulturnem in družbenem življenju; kako so živeli va-ŠČani prej, kako živijo danes; kašne šege, navade, tradicije gojijo na vasi; kako poteka gospodarski razvoj predvsem v kmetijstvu, kako se vaš č a ni narodnostno opredeljujejo, kakšni so socialni odnosi kako se spreminjajo norme in vrednote. Iz tega že jasno sledi, da more raziskava nuditi le več ali
manj bežen vpogled v življenjski svet vaščanov in nujno ostaja fragmen tarični priaz.« {str, 5)
Pisca sta se zavedala zahtevnosti in pomena svojega dela. Kot edini ploden način raziskovanja se jima je pokazala terenska delovna metoda — življenje v vasi, navezava stikov z domačini, prepuščanje besede pripovedovalcem, ki niso bili omejeni z vnaprej pripravljenim zaporedjem vprašanj, ali: »Pomemben vidik najinega pristopa do vaščanov je bil ta, da sva se hotela učiti od njih. Zato sva si pustila razlagati to in ono, kot so pač sami hoteli. Seveda sva se tudi aktivno vključevala v pogovor in ga sooblikovala, posebno Še s specifičnimi in dopolnilnimi vprašanji. Zanimivo je, da so bili posamezni pogovori precej različni tako po vsebini kot Po dolžini in so vsebovali posebnosti pripove-dovalca/ke. To dejstvo sva doživljala kot potrdilo za ugoden oziroma relativno pravilen pristop k vaščanom in jih nisva stiskala v kak metodološki korset.« (str, 5, 6) Ob tem je treba omeniti, da so bili vsi pogovori snemani in so v besedilu transkribirani v narečni obliki. Metodična izhodišča so tako omogočila predvsem dvoje: prvič, da je bilo mogoče iz pogovorov izluščiti tiste teme in probleme, ki najbolj določajo življenje Doblanov, in drugič, da je bilo mogoče iz zapisov pogovorov oz. njihove jezikov-Ile podobe razmišljat) tudi o jeziku, njegovi vl°gi in povezanosti z Narodno pripadnostjo in zavestjo.
V Prvem poglavju (Socialne razmere in socio-
ekonomske strukture in razmere) je vas Dob predstavljena v gospodarskem in socialnem pogledu (podpoglavja: Kmetje in polkmetje ter njihova zemlja. Položaj polkmetov, 2Lvinoreja, Poljski pridelki, Dedovanje, Cesta in železnica. Arondacija, Organizirano društveno življenje na vasi, Športni klub Dob, Izgradnja infrastrukture v vasi). V vasi živi 200 ljudi (leta 1982; več kol polovica je mlajših od 30 let) v 47 gospodinjstvih, od katerih je 25*/» čisto kmečkih, 27 °/<i pol kmečkih in 4G "/o nekmečkih. Proletariza-cija oz. polproletarizaci-ja kmetov je tudi pod-junske vasi zajela v zadnjih desetletjih. Današnji polkmetje niso imeli več kot 10 ha zemlje, kar je premajhna posest, da bi bilo mogoče od nje živeti, na njej sodobno kmetovati, torej delo mehanizirati in specializirati, Potreben dodaten zaslužek iz nekmetijske zaposlitve je v splošnem pripomogel k zvišanju življenjske ravni Dobla-nov kljub razmeroma nizkim plačilom, ustreznim nizki strokovni izobrazbi. Velika delovna obremenitev v tovarni in doma, zlasti pa povečano breme, ki je padlo na ramena žensk, sta davek na odločitev za poklicno preusmeritev, ki je hkrati globoko zarezala v družinsko in vaško življenje. Tudi graditev ceste in železnice je tako kakor vse druge gospodarske spremembe prizadela polkmete kakor čiste kmete: že tako majhne posesti so še bolj razdrobljene, aronda-cijskf stroški pa običajno tudi niso nizki.
Nasploh so razvojne poti v gospodarstvu tudi na koroškem podeželju mo-
čno spremenile vsakdanje živjenje, o čemer pripoveduje drugo poglavje večinoma skoz! pripovedi starejših in mlajših Doblanov o vrednotah, kmečkem delu, o družbenih razmerah, medsebojnih odnosih, o narodnostnem, kulturnem in verskem življenju.
Najopaznejša je generacijska perspektiva, ki omogoča razumevanje preteklega in sedanjega. Kakor so spomini starejših nostalgični, ko pripovedujejo, kako so delali kaj so jedli, kako so se veselili in žalostili, pogovori z mladimi kažejo izrazito aktualno premišljanje. Tako so starejši vedeli veliko povedati o preteklih življenjskih razmerah in navadah {zanimivi so natančni opisi nekaterih delovnih postopkov), vendar se jim opazujoč večjo mobilnost in komunikacijo mladih tudi navzven zdi da vaško Življenje postaja vse podobnejše mestnemu. In najbrž je res tako: ni več hlapcev, dekel, beračev; ljudje so manj skupaj, več pred televizijo, ipd.
Tudi o narodnostnih in jezikovnih vprašanjih so govorili bolj prizadeto. Slovenščina je namreč v zadnjih tridesetih letih vse manj sporazumeval-ni jezik tako med Dob-lani samimi kakor z drugimi. Je manj vredna od nemščine, prinaša več težav kot koristi (veli-kovški trgovci raje kupujejo od nemško govorečih kmetov, zato je Slovenec prisiljen »preskočiti«, da se obdrži), je nekakšno javno strašilo (v cerkvi se še pogovorijo in pomolijo v slovenščini, ko pa izstopijo, se pogovarjajo samo še nemško). Nekateri D<5
menijo, da je manjvrednost slovenščine otrok gospodarske in politične nemoči Slovencev. Pri tem tudi slovenska zadruga, slovenska posojilnica, tovarna Topšport blažijo tako zavest samo znotraj slovenske skupnosti, ne pa navzven proti ve'čini. Od tam so pred vsem tarča pritiskov. Tudi šola jezikovnih in nacionalnih vprašanj ni uspela razrešiti; vsaka generacija Doblanov ima svojo šolsko skušnjo: od utrakvistične do nemš-konacinnalne, dvojezične in sedanje deloma dvojezične Šole, kjer slovenski jezik pravzaprav nikoli ni bil priviligiran. Ce danes starši prijavijo otroke k pouku slovenščine, je to že izjemno občutljiva, skoraj nevarna odločitev. Zaradi pomanjkljivega znanja je jezikovna situacija povsem razumljiva. Starši in stari starši znajo premalo, da bi otroci lahko doma nadomestili tisto, česar šola nc da. Vsi novi izrazi iz sodobnega življenja so nemški in brez posebnih zadržkov prekinjajo slovenski narečni govor, prevladujoč pogosto še v družini ali zbrani slovenski druščini.
Narodnostno vprašanje je v nekem smislu tabu tema; o tem med seboj malo govorijo, bolj se kristalizira skozi optiko vsakdanjega ravnanja in sporazumevanja. Zato so pogovori, ki sta jih pisca spodbujala na to temo, težko stekli. V pogovoru z mladimi Doblani sta razločila dve skupini Slovencev: tiste, Iti se imajo za zavedne, in tiste, ki se sicer počutijo Slovenci, vendar se večinoma ne istovetijo s težnjami, ki jih ob i čaj-no oblikuje in zastopa 64 slovenska narodna skup-
nost. Tretji so Vindišarji aH jih tako označujejo drugi. Problemi v Dobu niso med Slovenci in Nemci, ampak: »Ce hočeš konkretno vjadet, pr nam je tak, Stondpunk-te, tiste: Nemci—Slovenci, ni! Al smo Vindišarji—Slovenci, tam no tre se najbol kuha« (str. 63), saj »drgoči ne more bit, ka Niamcov ni u Doba«. V vasi so torej ljudje, ki se imajo za Vin-dišarje in se bojijo, da bi jih imeli za "Slovence; in po sodbah jih je več ko polovica. Kaže, da je Doh bolj vindišarska kakor slovenska vas. »Na eni strani domnevajo mladostniki, da se Vindišarji odtujujejo nd slovenske narodne skupnosti, ker od tega pričakujejo razne socialne ugodnosti in ker se čutijo manjvredne, če govorijo slovensko in podobno, na drugi strani pa domnevajo, da so nezadovoljni s politiko slovenske narodnostne skupnosti ter osporavajo zastopstvo Slovencev, ker ni demokratično izvoljeno,« {str, 65). Po eni strani, zeln ozko vzeto, »se biti Slovenec v bistvu zreduci-ra na politiko predsednikov Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem,« (str. 66) Zdi še, da to, čeprav tako ekstremno Sejstvo, prepogosto povzroča prepade med Slovenci na Koroškem, in da so ga dosedanje kul-turološke obravnave narodnostne problematike na Koroškem premalo poudarjale. Drugačna naravnanost mladih, ki se jim zdi redukcija nacionalnega vprašanja na politično oropanje slovenske bitnosti, je dober znak za celovitejši pogled Korošcev na svojo nacionalno identiteto. Te, po njihovem mnenju, ne
more ogroziti sodelovanje z Nemci v Športni ali kaki drugi družabni dejavnosti. Kljub mestoma jasnemu razmišljanju pa sta avtorja pri mladih opazila skromno zanimanje za zgodovinsko interpretacijo te teme.
Nazori se očitno spreminjajo počasneje od gospodarskih in družbenih razmer, pa vendar je opaziti precejšnje premike tudi v pogledu na ženske, na razmerje med spoloma, na vero. Te spremembe se bistveno ne razločujočo od podobnih procesov drugod po avstrijskem ali slovenskem podeželju. So tudi izraziti proizvodi časa, ki vedno bolj zastirajo podobo življenja v preteklosti, ki ga je poleg težkega dela izpolnjevalo bolj razgibano kolektivno življenje pri delu in praznovanju. Za mlajše je to bela lista, za starejše dragocen spomin. Danes morajo morda bolj razmišljati, kako bodo ostali konkurenčni s kmetijskim delom (prednost kvaliteti pred kvantiteto) ali zaposlitvijo v industriji, vendar v širših deželnih ali celo državnih okvirih, kajti najbrž niso nikoli tako čutili bremena zapletenosti gospodarskih gibanj kakor danes. Avtar-kičnost je v preteklosti še dobrn funkcionirala danes je praktično ni več. Bolj kakor kdaj prej nad mlado generacijo visi brezposelnost kot nasledek splošnih gospodarskih in političnih razmer, omejenega števila vajenskih mest, včasih pa tudi neprilagodljivosti posameznikov in vpliva staršev.
V zadnjem delu knjižice so povzeta še spoznanja dveh raziskav, ki sta bili
na tem področju speljani v zadnjih desetletjih, in sicer socialnoekonomske in prostorske analize južne Koroške na primeru štirih vasi (Dob, Globasnica, Cahorče in Ločilo) iz leta 1971 in disertacije o starejSih hišnih imenih v Dobu iz leta 1065 (Hubert-Fabian Kulterer, Die Haos- und Hofnamen des Jaunta-les).
Prikazano delo tako res niza le drobce iz življenja Doblanov, vendar tiste pomembne za poznavanje njihovih življenjskih razmer. Zarisuje temeljne premike v gospodarskem, socialnem in duhovnem pogledu, kjer je mogoče v zadnjih desetletjih ugotoviti vse večjo odvisnost od šir-
ših razvojnih poti, na kalere Doblani sami ne morejo neposredno vplivati. Take raziskave pa jih, po mnenju piscev, kljub temu spodbujajo k zavestnejšemu spremljanju družbenega dogajanja. »S tem pa se vašča-nom in ne samo njim odpirajo tudi možnosti za aktivnejše soodločanje in vplivanje na družbeno dogajanje v njihovem, vsakdanjem življenjskem okolju. To je tudi eden izmed idejnih ciljev raziskovanja, ki naj bi bolje omogočal reflektiranje družbenega konteksta, v katerega so posamezniki vključeni: od so-cioekonomskega in prostorskega razvoja vasi preko razdelitve družbene moči (institucional-
ne, politične, gospodarske, kulturne), etnične podobe vasi in vsega dogajanja v tej zvezi, predvsem vprašanja jezikovne komunikacije,« (str. 8) V tem pogiedu najbrž življenjski problemi Doblanov ne bi bili izjemni, če ne bi bili »obremenjeni« z narodnostnimi vprašanji in zavestjo kot zapletenim sistemom etničnega, socialnega in političnega. Včasih se razločno pokažejo v vsej ostrini, še pogosteje pa so vtkani v mehanizem nezavednega. Da so bila vsa navedena spoznanja najprej posredovana Doblanom na javni predstavitvi raziskave, samo še potrjuje strokovni in narodnostni pomen takih raziskav.
Ingrid Slavec
Radoman Kordič
Nasilje svakidasnjice
Slovo ljubve, Beograd 1980, str. 24—26, 34—36, 86—89 in 153—155. Prevedla S. 2ižek in H. Močnik.
v reviji Problemi (6-8, iSSl) je izšel prevod odlomkov iz knjige R, Kordiča pod naslovom Nasilje vsakdanjosti. Kakor sta opozorila v uvodu že prevajalca, se-fia 3elo po ustaljeni delitvi znanstvenih disciplin na področje psihologije, sociologije, etnologije in semiotike. Ob njem se znova pokažeta Potreba po povezovanju obstoječih znanstvenih disciplin in prednost takega dela. Seveda pa so najpomembnejši rezultati, ki so plod takšne na-raziskovanja.
Kordič se loteva predata, ki si ga etnologi
jemljemo za svojega in s k"aterim skušamo dokazati obstoj in samostojnost naše vede, saj je prav preučevanje vsakodnevnega življenja (to je termin, ki hitro najde povezave in asociacije v terminih kakor so način življenja, življenjski stil in tudi z etnološkim pojmovanjem ljudske kulture) ena od tistih najpomembnejših dejavnosti etnologov in področje, s katerim je povezan razvoj sodobne slovenske etnologije od C0. let naprej. Z zajetjem te problematike je etnologija pridobila na aktualnosti, sama v sebi se je revitalizirala, Vse-
kakor pa se tudi etnologi zavedamo, da ta problematika ni naša »last«, da sega na področje številnih drugih znanstvenih disciplin, ki se bolj ali manj uspešno lotevajo vsaka iz svojega zornega kola. In te raziskave so naši stroki le v pomoč, etnolog mora biti z njimi seznanjen in jih pri svojem delu kritično uporabljati.
Kakor sem že omenila, se Kordič loteva analize vsakdanjosti in sicer tiste problematike, ki sta ji prevajalca rekla »-nezavedna ideološka lan-tazmatika«. Prav to je področje, ki bi moralo 65