1207 Arkadija Tomaža Gorjupa KRONIKA ARKADIJA TOMAŽA GORJUPA Med sodobnimi umetniki je Tomaž Gorjup zanesljivo izjema s svojo izstopajočo tematiko in slogovno zaznamova-nostjo: tisto, kar se je slikarsko, pa tudi risarsko razvilo v svet arkadije, je v prevladujočem opusu postala njegova konstanta. Tomaž Gorjup se ne meni za pojavnosti splošnih tendenc v sedanjem trenutku slikarstva, niti se ne želi približati kateri teh, še manj posnemati. Tako je osamljeni jezdec, s težnjo po povratku k posebno doumljeni figuraliki, k izvirnosti. Četudi za ceno tveganja. To, kar je v loku arkadijskih tem dosegel vse do danes, je najprej prikazal na razstavi v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, zatem pa, dopolnjeno, v ljubljanski Mestni galeriji. Razgledi po razstavi ponujajo zaokrožen prikaz arkadijskih pripovedi, misli in čutnosti, čemur je Tomaž Gorjup vtisnil razpoznavni pečat osebnega izražanja. Kaj pomeni arkadija dandanes? Ali ni Gauguin slikal neevropsko arkadijo v daljnem svetu tihomorskih otokov? Ali ne bi našli primere mediteranske arkadije pri De Chiricu? In še drugače, mnogo bolj neposredno pri katerem od naivcev? Takih in drugačnih primerov bi gotovo našli še, vendar bi jim težko razvideli skupni imenovalec, najsi je arkadijska vsebina take ali drugačne narave razber-ljiva. Kakor koli že, arkadija Tomaža Gorjupa je v desetletnem delu (1982-1992) opus s širino prizorov in z zaokroženo izpovedno noto. Izhodiščnega pomena mu je risba, obrobljajoči zaris z jasno linijo, ki ga napolnjujejo barve. Ta zaris s selektivnimi, poenostavitvenimi detajli je premišljeno poenostavljen, kompozicija sprva deluje dvodimenzionalno, poz- neje pa da poenostavljeni prostornosti iluzijo treh razsežnosti. Slikarju se pozna široka razgledanost, tu velja poudariti predvsem antiko, pa deloma svetopisemske motive, vendar Tomažu Gorjupu ni do zgodovinskega oziroma mitološkega obnavljanja nečesa, kar je bilo, je že znano, že preizkušeno, marveč mu rabi alegorični moment kot pretveza za osebno in iz sedanjosti izhajajočo možnost soočanja s svetom, eksistencialno posplošeno in za miselno čutno odražanje. Aleksander Bassin pravi v Uvodu h katalogu: »Za vsako sliko stoji izbrana življenjska, tudi zgodovinska maksima, ki jo Gorjup povzema in interpretira v kontekstu svoje alegorične tipike.« Samega sebe pa slikar razloži tako: »Arkadija je zame to, kar slikam, povsem nov, nanovo izumljen, dočuten in doumljen svet, postaja, utopični locus, kjer hrepenenje kot proces še traja in kjer ni in ne more biti pomiritve. Hrepenenje, iskanje lepote je večen, trajno osrečujoč proces.« Kdor je že prej videval slike Tomaža Gorjupa, je zgodaj naletel na dvojnost, ki se vije vse do danes: navidezna idilika je pod površino arkadijske lepote in izsa-njanosti vendarle v nedoseženem, v notranji napetosti, ostaja pot. Tisto, kar po svoje preseneča, je dejstvo, da kljub videzu idealitete teles, pokrajine in malone baročno razgibani drži, zunanje dramatičnosti ni, je prej položaj in v zameno v hotenju po notranji dramatičnosti. Močna telesa so prej odsev vitalnosti, ne pa heroičnosti. Kakor je v oblikovanju figuralike, prostora, daleč od naturalističnega mimezisa in se raje oklepa metonimične simbolike, tako se je v barvah odmaknil od posnemanja narave, v arkadiji ni potrebno senčenje, ne barvni valerji- V odbranih barvah je s pastelno učinkujočim lirizmom napolnil ploskve, zariše, brez niansira-nja, jasno in čisto. Ni mu tuja dekorativ- Likovna umetnost 1208 Igor Gedrih nost. Videz lahkotnosti je arkadijska vpleteni v svet drug mimo drugega. Sle- stalnica, najsi je podstat drugačne nara- pota je nasprotje Luči - Gorjupu ob vsej ve. Pač pa so opazni odmiki od svetlih, skepsi ne zmanjka ne upanja ne pramena poetično delujočih barv k bolj intenziv- luči. Hrepenenjski del se kaže na več nim. Iskanje lepote in lepega je za Toma- ravneh: preiti od danega, iz stanja, v hre- ža Gorjupa primarnega, izhodiščnega penenjsko izsanjano krajino, mir, har- pomena, k temu je naravnan cel slikarski monijo. Z Luknjo je izrazil: prihajamo, opus, seveda ne brez sozvočja enako po- smo, odhajamo. S tem aksiomom je utr- membnih čutnih in miselnih impulzov, dil zavest smrtnosti vsega živega, ko po- V slikah se je slikar podredil strogo nad- stane čas negiben (Kronos - z Dalijevimi zorovanemu čutu za eleganco, ne brez mehkimi urami). Pot pa je tista, ki ohra- romantičnega nadiha, z izrazitim občut- nja smoter in cilj, predvsem življenjskost kom za ritem. Idiličnost je zdaj bolj, zdaj človeka. Literarni delež Tomaža Gorju- manj prisotna, pri čutnih prvinah pride pa je očiten. bolj do veljave, pri miselnih je spoznavni Risbe na razstavi govorijo o iščoči imperativ odločujoč. Da se govoriti praksi Tomaža Gorjupa, ki tako priprav- o muzikalnosti Gorjupovih barv. lja zamisli za realizacijo na platnu. Na Med temami Gorjupovih slik velja na- risbe pa je potrebno opozoriti še z druge vesti vsaj nekatere. Predvsem kaže opo- strani: Tomaž Gorjup je v risbah sponta- zoriti, da so Gorjupove slike v mnogo- no ekspresiven, opazno drugačen po na- čem hoja k samemu sebi, hkrati pa težijo činu poteze in po izrazu kot pri slikah. Ta k temu, da bi tako ali drugače izžarevale delež razstave ne kaže pojmovati kot ne- neko univerzalno sporočilo. V intimizmu kaj drugopomenskega, prav ekspresija se mu sprošča poetično čustvo in čutnost »neprečiščene« risbe kaže na poglobljen, (npr. Zrenje, Par, Venera in Mars, Leže- na bistvo osredotočen slog tako v potezi ča), prepusti se sanjavemu razpoloženju kot v barvah. (Mesečina - Arkadija III, Poletne luči). Katalog o sedanjih razstavah, tj. v No- Z Zrenjem želi prerasti človekovo stanje, vem mestu in Ljubljani, je izdala Mestna navdaja ga ustvarjalni dvom (Dubito, er- galerija ob sodelovanju drugih. Vsebuje go sum, Neverni Tomaž). Miselni proce- nekako polovico barvnih reprodukcij od si so ilustrativni in tudi tako podani (Re- razstavljenega. Uvod je napisal A. Bas- ža, Imago mundi). Ljudje so se znašli sin, o Ponovno odkriti arkadiji pa Wil- v Labirintu (Hvalnica norosti), le da ne fried Skreiner. gre za tretje osebe, marveč za nas, ki smo Igor Gedrih