VSEBINA Kaiendarij in imenik svetnikov.....3 Josip Broz-Tito, maršal Jugoslavije (»lika) 33 Družba sv. Mohorja oživljena.....34 Besede katoliškega duhovnika (V. Winkler) 35 Osvobodilna fronta (Tone Fajfar) .... 39 Kako so se borile naše žene za svobodo domovine (Asta Žnidarčič).....46 Živela ljudska republika (Prežihov Voranc) 49 Odsev ljubezni (F. S. Finžgar).....54 Odhod iz Rajhenburga (Alojzij Remec) . . 55 Sveča (Konstantin Simonov)......57 Ožbalt Dular (Janko Kotnik)......60 Narodni običaji pri Sv. Marku niže Ptuja . 63 Košuta (spisal France Lipičnik).....66 Obnova našega prometa (Franc Snoj) . . 69 Naša živinoreja (inž. Cizej Dolfe) . . . .' 75 Naš les —■ naš kruh (inž. Lojze Žumer) . . 77 Javna uprava v Sloveniji, sodstvo in javno tožilstvo............82 Od kdaj smo na morju, Krasu in Soči (dr. Milko Kos)...........88 Trst (inž. D. Gustinčič)........91 Slovenska Koroška (dr. Bogo Grafenauer) . 96 Ob treh koroških jezerih (I. Miki) . . , .102 Štefan Singer, koroški zgodovinar (F. Kotnik) 104 f Dr. Anton Brecelj.........107 Radgona (Peter Vrabec).......108 Zemljo tistemu, ki jo obdeluje (Vinko Mo- derndorfer)...........111 Narod, domovina, svoboda (dr. Janžekovič) 123 V adventnem jutru.........128 Odpustki (Prežihov Voranc)......130 Naši vestni uslužbenci — žrtve okupatorja 137 Rusija (Vinko Moderndorfer)......138 Najvažnejši dogodki po svetu v letu 1945 (Mirko Košir)..........144 Glasnik Družbe sv. Mohorja......150 Seznam udov Družbe sv. Mohorja .... 151 Poštne pristojbine in predpisi.....158 Pesmi: Žalost vojakove neveste, V spominsko knjigo, Pesem o rasti, Pesnikovo pismo, Molitev v noči, Sen, Silvestrovo 1941, Vrnitev. NAZNANILO Vsak družbenik dobi letos za redno članarino (50 dinarjev) tri knjige: 1. Koledar za leto 1946, 2. Večernice 97. zvezek; Bračič Julija, Zaprta vrata. 3. F, S, Finžgar, Pod svobodnim soncem I. del. Prvi dve sta dotiskani, tretjo pa bomo dostavili pozneje. Če bo mogoče, dobi vsak družbenik povrhu še II. del Finžgarjevega romana. Letnina za leto 1946 znaša 50 din. Rok za nabiranje udov in naročnikov je do l.maja 1946. Vsak član prejme knjige tam, kjer se je vpisal. Stroške (za poštnino, omot itd.) naj povrnejo člani poverjenikom. Knjige za prihodnje leto bodo izšle jeseni. Odbor. Odbor Tiskarne Družbe sv. Mohorja, tiskovne in produktivne zadruge v Celju registrirane zadruge z omejenim jamstvom: Dr. Marijan Brecelj, podpreds. NVS v Ljubljani, predsednik. Dr. Fran Cukala, gen. vikar v Mariboru, podpredsednik. Vinko Moderndorfer, šolski nadzornik v Celju, tajnik. Dr. France Kotnik, profesor v p. v Celju, blagajnik. F. S. Finžgar, pisatelj v Ljubljani. Matija Munda, prost v Dravogradu. Dr. France Štele, univ. profesor v Ljubljani. Dr. Anton Trstenjak, univ. docent v Ljubljani. France Bevk, pisatelj v Trstu. Lovro Kuhar, pisatelj in poslanec v Kotljah p. Guštanj. Dr. Stanko Cajnkar, poslanec v Ljubljani. Beno Kotnik, kmet in poslanec, Podkraj pri Guštanju. Presinger Riko, za sindikat Grafičnega delavstva v Mohorjevi tiskarni. Nadzorstvo : Jurančič Jože, poslanec v Ljubljani; Tone Fajfar, minister za trgovino in preskrbo v Ljubljani; Vinko Prelog upravnik v Celju. Odbor Družbe sv. Mohorja v Celju je isti kakor odbor zadruge, sprememba je le v tem, da je: Dr. Fran Cukala, generalni vikar v Mariboru, predsednik. Dr. France Štele, univ. profesor v Ljubljani, podpredsednik. F. S. Finžgar, župnik v pokoju in pisatelj, tajnik. Dr. France Kotnik, profesor v pokoju v Celju, blagajnik. 0H. KOLEDAR DRUŽBE SV. MOHORJA Z A N AVA D NO LETO 1946 CELJE 1945 REDNA KNJIGA ZA UDE DRUŽBE SV MOHOR Z A G L A V J A ZA MESECE JE NARISAL STANE KREGAR IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU NATISNILA »TISKOVNA PRODUKTIVNA ZADRUGA DRUŽBE SV. MOHORJA V CELJU, R. Z. Z O. J. V CELJU« NAVADNO LETO 1946 ima 365 dni ter se začne in neha s torkom " \ PREMAKLJIVI PRAZNIKI Sedemdesetnica 17. febr. Srce Jezusovo 28. jun. Pepelnica 6. marca Angelska ned. 1. sept. Velika noč 21. aprila Žegnanska ned. 13. okt. Križev t. 27., 28., 29. maja Misijonska ned. 20. okt, Vnebohod 30. maja Kristus Kralj 27. okt. Binkošti 9. junija Zahvalna ned. 3. nov. Sv. Trojica 16. junija 1. adv. nedelja 1. dec. Sv. Rešnje Telo 20. junija Od božiča do pepelnice je 70 dni = 10 tednov. Nedelj v predpustu je 9, po binkoštih 24. Z zvezdico (*) zaznamovani prazniki: svečni-ca, oznanjenje, velikonočni ponedeljek, binko-štni ponedeljek, rojstvo Device Marije in sveti Štefan niso več cerkveno zapovedani prazniki. POSTI IN ZDRŽK1 Ker si verniki mnogokje ne morejo priskrbeti hrane po svojih željah in potrebah, imamo pri nas postno postavo tako olajšano, da je strogi post (zdržek od mesnih jedi in mesne juhe ter pritrganje v jedi, znamenje tt) samo na pepelnico in na veliki petek. Vse druge postne dneve je dovoljeno večkrat na dan jesti ter uživati mesne jedi. Vsak naj se drži še navodil svoje škofije. GODOVINSKO ŠTEVILO Zlato število . . 9 Rimska številka . . 14 Sončni krog ... 23 Nedeljska črka . . f Epakta.....XVII ZNAKI ZA LUNINE SPREMEMBE Mlaj..........@ Ščip ali polna luna ® Prvi krajec.....$ Zadnji krajec . . . . (J MRKI SONCA IN LUNE Mrki sonca; delni 3. januarja ob 14, pri nas neviden; 30. maja ob 23, pri nas neviden; 29. junija ob 6, pri nas neviden; 23. novembra ob 20, pri nas neviden. Mrki lune: popolni 14. junija ob 21, pri nas deloma viden; 8. decembra ob 20, pri nas viden. HERSCHLOV KLJUČ Učeni možje danes še ne morejo dokazati, da luna res vpliva na vreme — podobno kakor vpliva na morsko dno. Vendar ponovna opazovanja le dokazujejo, da je tako in da je torej Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, kar zanesljiv vremenski prerok, posebno če ga uporabljamo obenem i drugimi vremeniki. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15.4.-15.10.) bo pozimi (15.10.-15.4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severoza-padniku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadniku, dež ob jugu ali jugo-zapadniku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj; grdo pa, če se spremeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Ako Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan. moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. « V NAŠEM KOLEDARJU se oziramo na svetnike vseh slovenskih škofij. Vsak dan smo navedli najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih ljudstvo časti in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najrajši ime svetnika, ki je blizu njegovega rojstva. Kadar ne najdete primernega, pojdite k dušnemu pastirju in vam bo lahko svetoval še druge, ki jih Cerkev praznuje drugod. Povedal vam bo marsikdaj tudi, kako bi bilo ime tistega svetnika po slovensko. LUNINE SPREMEMBE # 3. ob 13.30; sneg, dež } 10. ob 21.27; dež, sneg © 17. ob 15.46; lepo, prij. C 25. ob 6.00; sneg, vihar 1 Torek NOVO LETO, OBREZOVANJE GOSPODOVO 2 Sreda Presveto ime Jezusovo; Makarij, opat 3 Četrtek Osmina sv. Janeza; Genovefa, devica; Anter, papež 4 Petek Osmina nedolžnih otročičev; Angela Folinjska, vd. 5 Sobota Telesfor, papež, mučenec; Emilijana, devica 6 Nedelja RAZGLAŠENJE GOSP., SV. TRIJE KRALJI 7 Ponedeljek Lucijan, mučenec; Julijan, mučenec; Teodor 8 Torek Severin, opat; Teofil, mučenec 9 Sreda Julijan in Bazilisa, mučenca; Peter, škof 10 Četrtek Viljem, škof; Agaton, papež 11 Petek Higin, papež; Pavlin II., oglejski škof 12 Sobota Alfred, opat; Tatijana, mučenica; Arkadij, mučenec 13 Nedelja 1. PO RAZGLAŠENJU; SVETA DRUŽINA 14 Ponedeljek Hilarij, cerkveni učenik; Feliks (Srečko) Nolanski 15 Torek Pavel, puščavnik; Maver, opat 16 Sreda Marcel, papež; Berard in tovariši, mučenec 17 Četrtek Anton, puščavnik; Marijan, mučenec 18 Petek " Petra stol v Rimu; Priska, devica 19 Sobota Marij in tov., muč.; Kanut, kralj in muč.; Pavlin, šk. 20 Nedelja 2. PO RAZGLAŠENJU. Fabijan in Sebastijan, muč. 21 Ponedeljek Neža, devica, mučenica; Fruktuoz, mučenec 22 Torek Vincencij in Anastazij, mučenca; Viktor 23 Sreda Rajmund, spozn.; Zaroka Dev. Mar.; Emerenciana 24 Četrtek Timotej, škof; Evgenij, mučenec 25 Petek Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, mučenec 26 Sobota Polikarp, škof; Pavla, vdova 27 Nedelja 3. PO RAZGLAŠENJU. Janez Zlatousti; Julijan 28 Ponedeljek Peter Nolasko, spoznavalec; prikazen Neže 29 Torek Frančišek Šaleški, cerkveni učenik; Valerij, škof 30 Sreda Martina, devica, mučenica; Hiacinta, devica 31 Četrtek Janez Bosko, spoznavalec; Marcela, vdova Detetu dajo ime Jezus. (Lk 2, 21.) Janez Krstnik pričuje o Jezusu. (Jan 1, 29—34.) 0 ženitnini v Kani Galilejski. (Jan 2, 1—11.) Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1—13.) VREMENSKI PREGOVORI Če v prosincu ni snega, ga mali traven da. V prosincu toplota, v svečanu mrzlota. Sv. Makarij jasen ali meglen naznanja enako jesen. Če Vinka (22.) sonce peče, v sode vino teče. Na spreobrnitev Pavla jasno vreme obeta sadov lepo breme. r ® 2. ob 5.43; sneg, vihar $ 9. ob 5.28; sneg, vihar ® 16. ob 5.28; sneg, vihar č 24. ob 3.36; sneg, vihar LUNINE SPREMEMBE 1 Petek Ignacij (Ognjeslav), škof, mučenec; Pavel, škof 2 Sobota Svečnica, Darovanje Gospodovo* 3 Nedelja 4. PO RAZGLAŠENJU. Blaž, šk., muč.; Oskar, šk. 4 Ponedeljek Andrej Korsini, škof; Janez de Brito, mučenec 5 Torek Agata, devica, mučenica; Albuin, škof 6 Sreda Tit, škof; Doroteja, devica, mučenica 7 Četrtek Romuald, opat; Julijana, vdova 8 Petek Janez iz Mate, spoznavalec; Juvencij, škof 9 Sobota Ciril Aleksandrijski, cerkv. uč.; Apolonija; Nicefor 10 Nedelja 5. PO RAZGLAŠENJU. Sholastika, dev.; Sotera, d. 11 Ponedeljek Lurška Mati božja; Adolf, škof 12 Torek Sedem ustanoviteljev; Melecij, škof 13 Sreda Albuin, šk.; Katarina Riči, dev.; Gregorij II., papež 14 Četrtek Valentin (Zdravko), mučenec; Vital 15 Petek Favstin in Jovfta, mučenca; Jordan, spoznavalec 16 Sobota Julijana, mučenica; Onezim, škof, mučenec 17 Nedelja 1. PREDPOSTNA. Krizancijan in tov., m.; Favstin 18 Ponedeljek Simeon, škof, mučenec; Flavijan, škof 19 Torek Gabin, mučenec; Julijan, mučenec; Konrad 20 Sreda Sadot, škof, in tovariši, mučenci; Elevterij, škof 21 Četrtek Feliks (Srečko), škof; Severijan 22 Petek Petra stol v Antiohiji; Marjeta Kortonska 23 Sobota Peter Damijan, cerkveni učenik; Romana, devica 24 Nedelja 2. PREDPOSTNA. Matija (Bogdan), ap.; Sergij, m. 25 Ponedeljek Valburga, devica; Viktorin in tovariši, mučenci 26 Torek Andrej, škof; Viktor, spozn.; Nestor, škof in muč. 27 Sreda Gabrijel Žalostne Matere božje, sp.j Leander, šk. 28 Četrtek Romatf, opat; Antonija Florentinska. vdova O viharju na morju. (MtS, 23—27.) Prilika o pšenici in ljuljki. (Mt 13, 24—30.) 0 delavcih v vinogradu. (M 120, 1—16.) Prilika o sejalcu in semenu. (Lk 8, 4—15.) VREMENSKI PREGOVORI Svečnica zelena, velika noč snežena. Svečnice dan zima van, »To je laž,« reče Blaž. Če se svečnica jasno zdani, zima še dolgo trpi. Sv. Valentin (14.) prinese ključe do korenin LUNINE SPREMEMBE @ 3. ob 19.10; dež, sneg J> 10. ob 13.3; sneg, dež ® 17. ob 20.11; dež, sneg @ 25. ob 23.37; lepo S s M 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota 31 Nedelja Albin, škof; Antonina, mučenica; Feliks, papež Pavel, mučenec; Neža Praška, devica 3. PREDPOSTNA. Agapa in tov., m.; Kunigunda Kazimir, spoznavalec; Lucij, papež, mučenec Pust; Janez Jožef od Križa, spozn.; Bogoljub ff Pepelnica; Perpetua in Felicita, m.; Koleta Tomaž Akvinski, cerkv. uč,; Teofil (Bogoljub), šk. Janez od Boga, spoznavalec; Julijan, škof Frančiška Rimska, vdova; Gregorij, škof 1. POSTNA NEDELJA. 40 mučencev; Mak ari j, šk. Sofronij, škof j. Kandid in tovariši, mučenci Gregorij Veliki, papež, cerkv. uč.; Bernard, škof Kvatrna sreda; Teodora, muč.; Kristina, dev., muč. Matilda, kraljica; Matilda, devica Kvatrni petek; Klemen Marija Hofbauer, spozn. Kvatrna sobota; Hilarij in Tacijan, m.; Herbert, šk. 2. POSTNA NEDELJA. Patricij, škof; Jedert, dev. Ciril Jeruzalemski, cerkv. učenik; Salvator, spozn. JOŽEF, ŽENIN DEVICE MARIJE Feliks, Larg in Dionizij, muč.; Aleksandra, muč. Benedikt, opat; Serapion, škof Lea, vdova; Zaharija, papež; Vasilij, mučenec Jožef Oriol, mašnik; Pelagija, mučenica 3. POSTNA. Gabrijel, nadangel; Simon, deček, m. Oznanjenje Marije Device* Emanuel, mučenec; Maksima, mučenica Janez Damaščan, cerkveni učenik; Rupert, škof Janez Kapistran; Sikst III., papež Ciril, diakon, mučenec; Bertold, spoznavalec Janez Klimak, opat; Kvirin, mučenec 4., SREDPOSTNA. Benjamin, muč.; Modest, škof Jezus ozdravi slepca. (Lk 18. 31—43.] Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1—11.) Jezus se na gori spremeni. (Mt 17, 1—9.) Jezus izžene hudiča. (Lk 11. 14—28.) Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jan 6, 1—15.) ZAPISKI ZA MAREC p--- \ VREMENSKI PREGOVORI Igrajo v sušcu se mušice, v aprilu vzemi rokavice. Sv. Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Če o sv. Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo suši. Kar se sušca zeleni, se rado posuši. # 2. ob 5.37; sneg, vihar 1 8. ob 21.4; dež, sneg © 16. ob 11.47; vel. dežja C 24. ob 16.18; lepo LUNINE SPREMEMBE 1 Ponedeljek Hugo, škof; Venancij, škof, mučenec 2 Torek Frančišek Pavelski; Leopold G., spoznavalec 3 Sreda Rihard, škof; Sikst, papež in mučenec 4 Četrtek Izidor Seviljski, cerkveni učenik; Benedikt, spozn. 5 Petek Vincencij Fereri, spoznavalec; Irena, devica 6 Sobota Peter, mučenec; Platonid in tovariši, mučenci 7 Nedelja 5. POSTNA, TIHA. Herman Jožef, sp.; Hegezip, sp. 8 Ponedeljek Dionizij, škof; Julija Biliart, devica; Fdezij 9 Torek Marija Kleofova; Tomaž Tolent., mučenec 10 Sreda Apolonij in tovariši, mučenci; Ezekiel, prerok 11 Četrtek Leon Veliki, papež, cerkveni učenik; Domnion, šk. 12 Petek Marija 7 žalosti; Lazar, tržaški muč.; Julij I., pap. 13 Sobota Hermenegild, kraljevič, mučenec; Ida, devica 14 Nedelja 6. POSTNA, CVETNA. Justin, muč.; Valerijan 15 Ponedeljek Anastazija, mučenica, Teodor, mučenec 16 Torek Benedikt Jožef Laber, spozn.; Bernarda (Lurška), d. 17 Sreda Anicet, papež; Štefan, opat; Robert, sp.; Rudolf 18 Četrtek . Veliki četrtek; Antija, mučenica 19 Petek ff Veliki petek; Leon IX., papež 20 Sobota Velika sobota; Neža Montepulčanska, devica 21 Nedelja VELIKA NOČ, VSTAJENJE GOSPODOVO, 22 Ponedeljek Velikonočni ponedeljek*; Soter in Gaj, papeža, m. 23 Torek Vojteh (Adalbert), škof; Egidij Asiški, spoznavalec 24 Sreda Jurij, mučenec; Fidelis Sigm., mučenec 25 Četrtek Marko, evangelist; Ermin, mučenec 26 Petek Klet in Marcelin, papeža 27 Sobota Hosana Kotorska, d.; Peter Kanizij c. uč.; Cita, d. 28 NedeMa 1. POVELIKONOČNA, BELA. Pavel od Križa, sp. 29 Ponedeljek Peter, mučenec; Robert, opat; Hugo, opat 30 Torek Katarina Sienska, devica; Jožef Kotolengo, spozn. Judje hočejo Jezusa kamenjati. (Jan 8, 46—59.) Jezus jezdi v Jeruzalem. (Mt 21, 1—9.) Jezus vstane od mrtvih. (Mt 16, 1—7.) Jezus se prikaže ob zaprtih durih. (Jan 20, 19—31.) \ VREMENSKI PREGOVORI Moča v tihi nedelji se žetve nikar ne veseli. O sv. Juriju naj se vrana v setvi skrije. O sv. Juriju še slepe mlade vrane, kmetje bodo volje razigrane. Dež v aprilu je res božji dar iz nebes. Če v dežju drevo cvete, nikdar sadja ne daje. ® 1. ob 14.16; spremen. } 8. ob 6.13; spremen. @ 16. ob 3,52; mrzlo, dež C 24. ob 5.2; dež ® 30. ob 21.49; lepo ob sev. LUNINE SPREMEMBE VELIKI TRAVEN • MAJ 1 Sreda 2 Četrtek 3 Petek 4 Sobota 5 Nedelja 6 Ponedeljek 7 Torek 8 Sreda 9 Četrtek 10 Petek 11 Sobota 12 Nedelja 13 Ponedeljek 14 Torek 15 Sreda 16 Četrtek 17 Petek 18 Sobota 19 Nedelja 20 Ponedeljek 21 Torek 22 Sreda 23 Četrtek 24 Petek 25 Sobota 26 Nedelja 27 Ponedeljek 28 Torek 29 Sreda 30 Četrtek 31 Petek Filip (Zdenko) in J a k o b , apostola; Jeremija Atanazij, cerkv. uč.; Saturnin, muč.; Longin, m. Najdenje sv. križa; Aleksander, pap., muč. Monika, vdova; Florijan (Cvetko), muč. 2. POVELIKONOČNA. Pij V., p.; Irenej; Angel, m. Janez Ev. pred lat. vrati; Benedikta, dev. Stanislav, škof, mučenec; Dujam, škof Varstvo sv. Jožefa; Prik. Mihaela, nadang. Gregorij Nacianški, cerkveni učenik; Herma, sp. Antonin, škof; Izidor, kmet; Janez Avilski Sigismund, kralj, muč.; Aleksander in tov., muč. 3. POVELIKONOČNA. Pankracij in tov., muč. Servacij, škof; Robert Belarmin, cerkv. uč, Bonifacij, mučenec; Justa in tov., muč. Janez Krstnik Salski, spoznavalec; Zofija, m. Janez Nepomuk, mučenec; Ubald, škof Pashal Bajlonski, spoznavalec; Bruno, škof Venancij, škof; Erik, kralj; Teodot, muč. 4. POVELIKONOČNA. Peter Celestin, papež Bernardin Sienski, spoznavalec; Plavtila Feliks Kantališki, sp.; Andrej Bobola, muč. Emil (Milan), mučenec; Marjeta Kasijska Janez Krstnik Rossi, spoznavalec Marija Pomočnica kristjanov; Servul, muč. Gregorij VII., papež; Urban I., papež, mučenec 5. POVELIKONOČNA, Filip Neri, spoznavalec > c Beda Častitljivi, cerkv. uč.; Janez, papež "C "1 Avguštin, škof; Viljem, opat; German W Marija Magdalena Paciška, dev.; Maksim VNEBOHOD GOSPODOV, Feliks I., papež, muč. Marija srednica; Kancij in tov., muč.; Angela, d. Jezus dobri pastir (Jan 10, 11—16.) Jezus napoveduje svoj odhod. (Jan 16, 16—22.) Jezus obeta učencem Sv. Duha. (Jan 16, 5—14.) Jezus uči o moči molitve. (Jan 16, 23—30.) VREMENSKI PREGOVORI Pred Pankracijem naj poletnih ne bo dni, da za Ksaverijem slana polj več ne mori. Slana v začetku maja zoritvi sadja nagaja. Brez dežja Pankrac in Urban, dobre trgatve up je dan. Če je ta mesec dosti dežja, v jeseni bo dosti vsega blaga. LUNINE SPREMEMBE 3> 6. ob 17.6; lepo @ 14. ob 19.42; lepo ob sev. dež ob jugu C 22. ob 14.12; spremen. ® 29. ob 5.6; dež 1 Sobota Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 Nedelja Pamfilij in tovariši, mučenci; Feliks NEDELJA V OSMINI VNEBOHODA. Peter, m Klotilda, kraljica; Pavla, devica, mučenica Frančišek Karačolo, spoznavalec; Kvirin, škof Bonifacij, škof; Valerija in tov., mučenice Norbert, škof; Bertrand, škof Robert, opat; Baptista Varani, dev.; Ana Medard, škof; Viktorin, škof; Viljem, škof BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA Binkoštni ponedeljek*; Marjeta, kraljica; Jošt Barnaba, apostol; Rembert, škof; Feliks Kvatrna sreda; Janez Fakundski, spozn. Anton Padovanski, spozn.; Akvilina, devica Kvatrni petek; Bazilij, cerkv. uč.; Elizej prerok Kvatrna sobota; Vid in tovariši, mučenci 1. POBINKOŠTNA, PRESVETA TROJICA Cirijaka in Muska, mučenici; Adolf, škof Efrem Sirski, cerkv. uč.; Marko in Marcelin, muč. Julijana Falkoneri, dev.; Gervazij in Protazij, m. PRESVETO REŠNJE TELO. Silverij, papež Alojzij (Vekoslav), spozn.; Demetrija, devica Ahacij, muč.; Pavlin Nolanski, škof; Nicea, škof 2. POBINKOŠTNA. Agripina, dev., muč. Kres ; rojstvo Janeza Krstnika Viljem, opat; Henrik Zdik, škof; Prosper Janez in Pavel, mučenca; Vigilij, muč. Hema (Ema), vdova; Ladislav, kralj Srce Jezusovo; Irenej, škof; Potamijena, d. PETER IN PAVEL, APOSTOLA; Benedikta 3. POBINKOŠTNA NEDELJA. Spomin Pavla O pričevanju Svetega Duha. (Jan 15, 26-16, 4.) Jezus govori o Sv. Duhu in o ljubezni. Jan 14, 23—31.) Jezusu je dana vsa oblast. (Mt 28, 18—20.) Prilika o veliki večerji. (Lk 14, 16—24.) Prilika o izgubljeni ovci in denarju. (Lk 15, 1—10.) VREMENSKI PREGOVORI Kakor vreme na Medarda kane, tako ves mesec ostane. 0 svetem Vidi se skoz noč vidi. Kakor se Medard zdani, vreme 40 dni trpi. Sv. Vid dežja ne daj, da bo lepe žetve kaj. LUNINE SPREMEMBE 5 6. ob 6.16; spremen. 3. ob 10,53; vel, dežja ® 10. ob 21.40; lepo ob sev, f 17. ob 14.28; lepo, prij. © 25. ob 0.32; mrzlo 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek Remigij, škof; Janez Duklanski, spozn. Angeli varuhi; Leodegarij, škof; Teofil Terezija Deteta Jezusa, devica; Kandid, muč. Frančišek Asiški, spozn.; Edvin, kralj Placid in tovariši, mučenci; Flavijana, devica 17. POBINKOŠTNA. ROŽNOVENSKA NEDELJA Marija, kraljica presv. rož. venca Brigita, vdova; starček Simeon; Pelagija Posvečenje cerkva (v ljublj. škofiji); Janez Leon. Frančišek Borgia, spozn.; Danijel in tov., muč. Materinstvo Device Marije; Nikazij in tov., muč. Maksimilijan, škof; Sergij in Bakh, m.; Serafin, sp. 18. POBINKOŠTNA. ŽEGNANSKA NEDELJA Kalist, papež, mučenec; Just, škof; Nedeljko Terezija, devica; Avrelija, devica; Tekla Jadviga, vojvodinja; Gal; Gerard Majela, sp. Marjeta Alakok, devica; Florentij, škof Luka, evangelist; Izak Jog in Janez La Land Peter Alkantarski, spoznavalec; Etbin, opat 19. POBINKOŠTNA. MISIJONSKA NEDELJA Uršula in tov., muč.; Hilarijon, opat Kordula, muč.; Marija Salome; Filip, škof Teodor, muč.; Roman, škof; Severin, škof Rafael, nadangeli Feliks (Srečko), muč. Krizant in Darija, muč.; Krispin in Krispinian, m. Evarist, papež, muč,; Gavdioz (Veselko), škof 20. POBINKOŠTNA. KRISTUS KRALJ Simon in Juda, apostola; Cirila, devica Posvečenje cerkva (v lavantinski škofiji); Narcis Alfonz Rodriguez, spozn; Teonest, škof Volbenk, škof; Antonin, škof O največji zapovedi. (Mt 22, 35—46.) Jezus pride k Zaheju. (Lk 19. 1—10.) Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 22, 1—14.) O božjem kfaljestvu. (Jan 18, 23—37.) VREMENSKI PREGOVORI Kakor je sv, Uršula pričela, bo zima vsa izpela. Sveti Luka — sneg prikuka. Sveti Gal (16.) deževen ali suh, prihodnjega poletja ovaduh. Se nerado listje obleti, vsak se zime naj boji. LUNINE SPREMEMBE } 2. ob 5.40; sneg, vihar ® 9. ob 8.10; dež, sneg f 15. ob 23.35; lepo ® 23. ob 18.24; dež, sneg 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota VSI SVETI Spomin vernih duš; Just, muč.; Viktorin 21. POBINKOŠTNA. ZAHVALNA NEDELJA Karel Boromejski, škof; Vital; Modesta Zaharija in Elizabeta; sv. ostanki (relikvije) Lenart (Lenko), opat; Sever, škof; Atik, muč. Janez Gabrijel, muč.; Engelbert, škof; Vilibrord Osmina vseh svetih; 4 kronani, muč. Teodor (Božidar), muč.; Aleksander, muč. 22. POBINKOŠTNA. Andrej Avelinski, sp Martin (Davorin), škof; Menas, muč. Martin, papež, muč.; Avrelij, škof Stanislav Kostka, sp.; Didak, sp. Nikolaj Tavelič, muč.; Jozafat Kunčevič, škof, m. Leopold, sp.; Albert Veliki, cerkv. uč. Jedrt, devica; Otmar, opat; Rufin in tov. 23. POBINKOŠTNA. Gregorij Čudodelni, škof Odon, opat; Roman, muč.; Barula, deček, muč. Elizabeta, kraljica; Poncijan, papež, muč. Feliks Valoaški, spozn.; Edmund, kralj Darovanje Device Marije; Kolumban, opat Cecilija, devica, muč.; Filemon, muč. Klemen (Milivoj), papež, muč.; Felicita, muč. 24. (POSLEDNJA) POBINKOŠTNA. Janez od Kr. Katarina, devica, muč.; Mojzes, muč. Silvester, opat; Peter Aleks., škof, muč. Virgilij,, škof; Valerijan, oglejski škof Gregor III., papež; Jakob, sp. Saturnin, škof, muč.; Filemon, muč. Andrej (Hrabroslav), apostol; Justina, dev., m. Osem blagrov. (Mt 5, 1—12.) 0 trdosrčnem hlapcu. (Mt 18. 23—35.) O davčnem denarju. (M t 22, 15- 21.) Jezus obudi Jajrovo hčer. (M t 9. 18—26.) 0 razdejanju Jeruzalema. (Mt 24, 15—35.) VREMENSKI PREGOVORI Deževni Vsi sveti, pozimi tudi zameti. Sv. Martin naj bo suh, da pozimi raste kruh. Če mokro zemljo sneg pokrije, bo malo prida za kmetije. Sneg sv. Andreja polju ni kaj prida odeja. Sneg sv. Andreja sto dni leži in žito mori. rTr*5 GRUDEN LUNINE SPREMEMBE J 1. ob 22.47; lepo © 8. ob 18.52; dež, sneg C 15. ob 11 57; mrzlo, @ 23. ob 14.6; lepo, prij. 5 31. ob 13.23; sneg, dež DECEMBER 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota rnr 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 29 Nedelja 30 Ponedeljek 31 Torek 1. ADVENTNA. Kromacij, škof; Marijan, muč. Bibijana, devica, muč.; Pavlina, muč. Frančišek Ksaverij, spozn.; Sofonija, prerok Barbara, devica, muč.; Peter Krizolog, cerkv. uč. Saba, opat; Krispin, mučenec Nikolaj (Miklavž), škof; Apolinar, tržaški muč. Ambrozij, škof, cerkv. uč.; Urban, škof 2. ADVENTNA. BREZMADEŽ. SPOČETJE D. M. Peter Furje, spoznavalec; Valerija, mučenica Melkiad, papež, muč.; loretska Mati božja Damaz, papež; Danijel, stolpnik; Sabin, škof Aleksander, muč.; Dionizija, muč.; Maksencij, muč. Lucija, devica, muč.; Otilija, devica Spiridion, škof; Druz in Teodor, mučenca 3. ADVENTNA. Konrad Of., sp.; Valerijan, škof Evzebij, škof, muč.; Albina, devica; Adon, škof Lazar, škof; Vivina, devica; Bega Kvatrna sreda; Gracijan, škof; Teotim, muč. Urban V., papež; Favsta Kvatrni petek; Evgenij in Makarij, muč.; Julij, m. Kvatrna sobota; Tomaž (Tomislav), apostol 4. ADVENTNA. Demetrij in tov., muč.; Flor, muč. Viktorija (Zmagoslava), devica, muč.; Serval, sp. Adam in Eva; Hermina, devica BOŽIČ, ROJSTVO GOSPODOVO. Anastazija, m. Štefan prvi mučenec; Marin, mučenec Janez Evangelist; Zoila Nedolžni otročiči; Kastor in tov., muč. NEDELJA PO BOŽIČU. Tomaž Beket, škof, muč. Evgenij, škof; Liberij, škof; Anizija, muč. Silvester, papež; Melanija 0 poslednji sodbi. (Lk 21, 25—33.) Nadangel Gabrijel pozdravi Marijo (Lk 1, 26—28.) Janez Krstnik pričuje o Kristusu. (Jan 1, 19—28.) Janez Krstnik poklican v službo predhodnika. (Lk 3, 1—6.) Simeon in Ana oznanjujeta Gospoda. (Lk 2, 33—40.) VREMENSKI PREGOVORI Prvega tedna v adventu mraz, trajal bo ves zimski čas. Dež in veter pred božičem koplje jamo rad mrličem. Božični dež — vzame rž. Zelen božič — bela velika noč. Abecedni imenik svetnikov in godov Tu so našteti tisti godovi in tista imena svetnikov, ki so pri nas najbolj v navadi. Vseh ni, zlasti ni marsikaterega imena, ki ga ljudje po svoje krajšajo in oblikujejo. Če kak član naše Družbe želi pojasnila, naj se oglasi; radi mu bomo ustregli. Večkrat pa želijo starši dati otroku ime, ki ga med svetniki ne najdemo. Ali imajo pravico? Opozarjamo najprej; Naša, skozi desetletja v Slovencih udomačena imena so za nas najlepša in zaeno tudi značilna. Do tega spoznanja so prišli zlasti slovenski izobraženci, ki dajejo svojim otrokom zopet krepka, stara imena: Peter, Miklavž, Majda, Meta, Špela, Janez, Marko, Vid itd. Če bi pa le kdo želel dati posebno ime, velja za katoličane tale zapoved: »Želja svete Cerkve je, ne stroga zapoved, da starši dajejo otrokom imena svetnikov. Če pa starši izrečno žele dati drugo ime, naj se doda krščencu šc ime kakega svetnika in se obe imeni zapišeta v krstno knjigo.« Dolžnost katoličanov je, da se ravnajo po tej odredbi. - A. Abdon (in Senen), muč., 30. jul. Abraham, očak, 9. okt. Ada glej Adelhajda. Adalbert (Vojteh), škof, 23. apr. Adam (in Eva), prvi st., 24. dec. Adelhajda, vdova, 16. dec. Adolf, škof, ll.febr. Adolf, spozn., 12. jun. Adolf, škof, 17. jun. Adrijan, muč., 8. sept. Afra, muč., 24. maja. Afra, muč., 9". avg. Agapa, dev., muč., 5. marca Agapit (Ljubo), muč., 19. avg. Agapit, papež, 20. sept. Agata (Doroslava), d., m., 5. febr. Agaton, papež, 16. febr. Agaton, muč., 7. dec. Agripina, dev., muč., 23. jan. Ahacij (in tov.), muč., 22. jun. Ahilej (in Nerij), muč., 12. maja. Akvilina, dev., 13. jun. Alban (Belo), muč., 21. jun Albert, škof, muč., 8. apr. Albert Vel., spozn., 15. nov. Albin (Belko), škof, 1. marca Albina, dev., muč., 16. dec. Albuin (in Ingenuin), šk., 5. febr. Aleksander (Saša), škof, 23. apr. Aleksander, pap., muč., 3. maja. Aleksander Savli, 11. okt. Aleksander, muč., 12. dec. Aleksandra, muč., 20. marca. Aleksandra, dev., muč., 18. maja Aleš, spozn., 17. jul. Alferij, opat, 12. apr. Alfonz, škof, 23. jan. Alfonz Lig., škof, 2. avg. Alfonz Rogr., spozn., 30. okt. Alfred, opat, 12. jan. Alojzij Gonzaga, spozn., 21. jun. Amadej, spozn., 30. marca. Amalija (Ljubica), 10. jul. Amand, škof, 6. febr. Ambrož, škof, c. uč., 7. dec. Ambrozij Sien., bi., 20. marca. Ana, mati Marije Device, 26. jul. Ana, prerokinja, 1. sept. Anaklet, papež, 13. jul. Ananija, muč., 25. jan. Ananija, muč., 1. dec. Anastazij, muč,, 22. jan. Anastazij, papež, 27. apr, Anastazij, muč., 7. sgpt. Anastazija, muč., 6. febr. Anastazija, muč., 15. febr. Anastazija, dev., 14. avg. Anastazija, muč., 25. dec. Andrej (Hrabrosl.) K., šk., 4. febr. Andrej Bobola, 21. maja. Andrej Avelin, spozn., 10. nov. Andrej, apostol, 30. nov. Angela Folinjska, vdova, 4. jan. Angela, dev., 10. maja. Angela Merici, dev., 31. maja. Angelina, 21. jul. Angelus, spozn., 12. apr, Angelus, 30. okt. Anicet, papež, 17. apr. Antia, muč., 18. apr. Anton, pušč., 17. jan. Anton Padovanski, 13. jun. Anton M. Caharija, spozn., 5. jul. Antonija, dev., muč.,_ 29. apr. Antonija, muč., 4. maja. Antonija, dev., 27. okt. Antonin, škof, 10. maja. Antonin, muč., 22. avg Antonin, muč., 2. sept. Antonina, muč., 1. marca. Antuza, muč., 27. avg. Anzelm, škof, c. uč., 21. apr. Apolinarij, škof, 23. jul. Apolonij, muč., 18. apr. Apolonija, dev., muč., 9. febr. Arkadij, muč., 12. jan. Atanazij, škof, c. uč., 2. maja. Atanazija, vdova, 14. avg. Avguštin, šk., ap. angl., 28. maja. Avguštin, škof, c. uč., 28. avg. Avrea (Zlata), dev., muč., 19. jul. Avrelij, škof, 12. nov. Avrelija, dev., muč., 15. okt. B. Baldomir, spozn., 27. febr. Baltazar (Boltežftr). kralj, 6. jan. Barbara, dev., muč., 4. dec. Barbea, muč., 29. jan. Barnaba, apostol, 11. jun. Bazilij, škof, c. uč., 14. jun. Bazilisa (in Julijan), m., 9. jan. Beatrika, muč., 29. jul. Beda (Veda) Č., c. uč., 27. maja Benedikt, opat, 21. marca. Benedikt Niger, spozn., 4. apr. Benedikt Jožef, spozn., 16. apr Benedikta, muč., 4. jan. Benedikta, dev., 6. maja. Benedikta, dev., muč., 8. okt. Benigen, muč., 13. febr. Benigen, muč., 1. nov. Benjamin, muč., 31. marca. Benon, škof, 26. jun. Benvard (s tov.), škof, 25. okt Benvenut, škof, 22. marca. Berard, muč., 16. jan. Bernard, škof, 12. marca. Bernard, opat, 20. avg. Bernard Ofiški, spozn., 26. avg. Bernardin Foški, 27. nov. Bernardin Sienski, sp., 20. maja Berta, dev., 4. jul. Bertold, spozn., 29. marca. Bertram, škof, 3. jul. Bertrand, patr. oglejski, 6. jun. Bibijana, dev., muč., 2. dec. Birgita, vdova, 8. okt. Blaž, škof, muč., 3. febr. Blaženko glej Makarij. Bogdan glej Deodat. Bogdan glej Matija Bogo glej Bogomir. Bogoljub glej Teofil. Bogomil, škof, 10. jun. Bogomila, 6. jul. Bogomir (Bogo, Božo), šk., 8. nov Bojan glej Mohor. Bonaventura, šk., c. uč., 14. jul. Bonifacij, muč., 14. maja. Bonifacij, papež, 25. maja. Bonifacij, škof, muč., 5. jun. Bonifacij, papež, ?5. okt. Boris, krali, 2. maja. Boštjan glej Sebastijan. Božena glei Natalija. Božidar glei Teodor. Branimir glei Frančišek. Branko glej Frančišek. Breda glej Friderika. Brezm. spočetje M. D., 8. dec. Brigita, dev., 1. febr. Bronislava, nuna, 7. sept. Brunon, škof, 17. maja. Brunon, spozn., 6. okt. C. Caharija, papež, 15. marca. Caharija, prerok, 6. sept. Caharija (in Elizabeta), 5. nov. Cecilija, dev., muč., 22. nov. Cefirin, papež, 26. avg. Celestin, papež, 6. marca. Celestin, papež, 19. maja. Cenon, muč., 5. apr. Ciprijan, škof, muč., 14. sept. Ciprijan (in Justina), mL, 26. sept. Ciriak (Larg in Smaragd), muč., 8. avg. Ciril Aleksandrijski, šk„ 9. febr. Ciril Jeruzalemski, šk., cerkveni uč„ 18. marca. Ciril, škof, 29. marca. Ciril (in Metod), slovanska ap., 5. julija. Cirila, muč., 5. julija. Cirila, dev., muč., 28. okt. Cita, dev., 27. apr. Cvetka glej Terezija D. Jezusa D. Damaz, papež, 11. dec. Daniel (Dana, Danica, Danilo), prerok, 21. jul. Daniel (in tov.), muč., 10. okt. Darij, muč., 19. dec. Darinka glej Darija ali Martina. Darovanje Marijino, 21. nov. Demeter, muč., 9. apr. Deodat (Bogdan), muč., 8. nov. Deziderij (Željko), šk., 23. maja. Didak Jožef, bi., 21. marca. Dinko glej Dominik. Dionizij, škof, muč., 9. okt. Dizma, desni razbojnik, 25. marca. Dobrega sveta D. Marija, 26. apr. Dominik (Vladimil), sp., 4. avg. Dominika, muč., 6. jul. Donat, škof, muč., 7. avg. Donat, spozn., 29. okt. Doroslava glej Agata. Doroteja (Dora), d., m., 6. febr. Doroteja (in tov.), d., m., 3. sept. Dragica glej Karel. Drago, spozn., 16. apr. Dragotin glej Karel Bor. Dula, muč., 25. marca. Dušan glej Spiridion. E. Eberhard, škof, 8. jan. Eberhard, škof, 23. jun. Eberhard, škof, 28. nov. Ecehiel, prerok, 10. apr. Edita, dev., 16. sept. Edmund, škof, 16. nov. Edmund (in tov.), muč., 1. dec. Edvard, kralj, muč., 18. marca. Edvard, kralj angl., 13. okt. Efrem, cerkv. uč., 18. jun. Egidij (Roger in Odorik), 28. jan, Egidij od sv. Jožefa, 7. febr. Egidij (Ilij, Tilen), opat, 1. sept. Eleonora, dev., 21. febr. Elevterij, škof, muč., 20. febr. Elevterij, papež, muč., 26. maja. Elija, prerok, 20. jul. Elizabeta (Špela), kraljica, 8. jul. Elizabeta, kraljica, 19. nov. Elizej, prerok, 14. jun. Ema, vdova, 19. apr. Emanuel, muč., 26. marca. Emeram, škof, muč., 22. sept. Emerencijana, dev., m., 23. jan. Emerik, vojvoda, spozn., 5. nov. Emigdij, škof, muč., 9. avg. Emil (Milan), muč., 22. maja. Emilija (Milica), dev., 17. avg. Emilijan (Milan), škof, 11. sept. Emilijana (Milena), dev., 5. jan. Engelbert, škof, .7. nov. Epigmeni, muč., 24. marca. Erazem, škof, muč., 2. jun. Erazma (s tov.), muč., 3. sept. Erik, kralj, 18. maja. Ernest, škof, 12. jan. Erntruda (Erna), dev., 11. sept. Etbin, opat, 19. okt. Etelbert, kralj, 25. febr. Evald, muč., 3. okt. Evarist I., papež, muč., 26. okt. Evfemija (in tov.), d., m., 3. sept. Evfrazija, dev., 13. marca. Evgenij, muč., 24. jan. Evgenij, papež, 8. jul. Evgenij (in Makarij), m., 20. dec. Evgenij, škof, 30. dec. Evgenija, dev., 25. dec. Evlalija, dev., muč., 12. febr. Evstahij (in tov.), muč., 20. sept. Evstohija, dev., 13. febr. Evstohija, dev., muč., 2. nov. Evtihij, m. iz Mezop., 14. marca. Evtihij, muč. iz Tracije, 29. sept. Evtihijan, papež, muč., 8. dec. Evzebij, muč., 6. marca. Evzebij, duh. spozn., 14. avg. Evzebij, škof, muč., 16. dec. F. Fabij, muč., 31. jul. Fabijan (in Sebastijan), muč., 20. jan. Fabiola, vdova, 27. dec. Favsta, vdova, 19. dec. Favstin (in Jovita), m., 15. febr. Felicijan (in Primož), m., 9. jun. Felicijan, škof, muč., 20. okt. Felicita, muč., 7. marca. Felicita s 7 sinovi, muč., 10. jul. Felicita, muč., 23. nov. Feliks (Srečko), duh., m., 14. jan. Feliks, škof, 21. febr. Feliks Kantal., spozn., 21. maja. Feliks (in Fortunat), 18. jun. Feliks (in Nabor), muč., 12. jul. Feliks Val., spozn., 30. nov. Ferdinand, kralj, 30. maja Fides (Vera), dev., muč., 1. avg. Filemon (in Apolonij), muč., 8. marca. Filip (in Jakob), apost., 1. maja. Filip Nerij, spozn., 26. maja Filip (Zdenko) Benicij, spozn., 23. avgusta. Filemona, dev., 11. avg. Firmin, škof, muč., 25. sept. Firmin, škof, 11. okt. Flavijan, muč. (v Rimu), 28. jan. Flora (Cvetka, Cvetana), dev., 12. junija. Flora, dev., muč., 24. okt. Florentin, škof, 16. okt. Florentina, dev., 20. jun. Florijan (Cvetko), muč., 4. maja. Fortunat, spozn., 1. jun. Frančišek (Branimir, Branko) Šaleški, šk., cerkv. uč., 29. jan Frančišek Kle, muč., 17. febr. Frančišek Pavi., spozn., 2. apr. Frančišek Hier., 17. maja. Frančišek Kar., spozn., 4. jun. Frančišek Regis, spozn., 16. jun. Frančišek Šolan., spozn., 24. jul. Frančišek Kald., spozn., 13. sept. Frančišek Seraf., spozn., 4. okt. Frančišek Borgia, sp., 10. okt. Frančišek Ksaverij, sp., 3. dec. Frančiška Rimska, vd., 9. marca. Frančiška Šantalska, vd., 21. avg. Friderik, (Mirko, Miroslav), škof, muč., 18. jul. Fridolin, opat, 6. marca. Frumencij, škof, 27. okt. G. Gabriel Zal. M. B„ 27. febr. Gabriel, nadangel, 24. marca. Gal, opat, 16. okt. Gala, vdova, 5. okt. Gaspar (Gašpar), kralj, 6. jan. Gavdencij (Veseljko), šk., 25. okt. Genovefa, dev., 3. jan. Gentilij, muč., 5. sept. Gerard, muč., 8. marca. Gerard, škof, muč., 24. sept. Gerard Majela, 16. okt. Germana, dev., 15. jun. Gervazij (in Protazij), muč., 19. jun. Gizela, kraljica, opatinja, 7. maja. Godfrid (Bogomir), škof, 8. nov, Godhard, škof, 5. maja. Gorgonij, muč., 9. sept. Gracijan, škof, 18. dec. Gregorij, papež, 13. febr. Gregorij, papež, 17. febr Gregorij N. (Budisl.), škof, 9. marca. Gregorij Vel., papež, 12. marca. Gregorij Nacijan, škof, 9. maja. Gregorij, papež, 25. maja. Gregorij Čudodel., šk., 17. nov. Gregorij, papež, 28. nov. Gvido, spozn., 12. sept. Gvidon, opat, 31. marca. H. Habakuk, prerok, 15. jun. Hadrijan, muč., 8. sept. Hedviga (Vika), 17. okt. Helena (Jelena, Jelka), kr., 15. aprila. Helena, dev., 22. maja. Helena, mati Konst. Vel., 1. avg. Hema, vdova, 27. jun. Henrik Suzo, spozn., 2. marca. Henrik, cesar, spozn., 15. jul. Herman Jožef, spozn., 7. apr. Hermenegild, muč., 13. apr. Heribert, škof, 16. marca. Hiacint, spozn., 17. avg. Hiacint (in Prot), muč., 11. sept. Hiacinta, dev., 30. jan. Hiacinta, dev., 6. febr. , Hieronim Emil, spozn., 20. jul. Hieronim, cerkv. uč., 30. sept. Higin, papež, muč., 11, jan. Hilarij (Radovan), c. uč., 14. jan. Hilarij (in Tacijan), muč., 16. marca. Hilarija, muč., 12. avg Hilda, 18. novembra. Hildegarda, opatinja, 17. sept. Hipolit (in Kasijan), m., 13. avg Hipolit, škof, muč., 22. avg. Honorij, škof, 30. sept. Hozana, bi., 27. aprila. Hrizogon, muč., 24. nov. Hugolin (in tov.), muč., 13. okt Hugon, škof, 1, apr. Hugon, škof, 10. avg. I. Ida, dev., 13. apr. Ida, grofinja, 4. sept. Ida, devica, 29. okt. Ignacij (Igo, Ognjeslav), škof, mučenec, 1. februarja. Ignacij Lojola, spozn., 31. ju!. Ime Marijino, 12. sept. Inocencij, papež, 22. jun. Inocencij, papež, 28. jul. Irena (Miroslava), dev., 21. febr Irena, dev., muč., 5. apr. Irena (s tov.), muč., 18. sept. Irenej, škof, 5. maja, Irenej, spozn., 28. jun. Irenej, škof, muč., 4. jul. Irenej, škof, muč., 15. det Irmina, dev., 24. dec. Ivana (Jana, Joana) Val., vdova, 4. februarja. Ivana(Orleanska),, dev., 30 maja Ivana Frančiška Šantalska. 21, avgusta. Ivo, spozn., 19. maja. Izabela, kraljica, 4. jan Izabela, devica, 31. avg Izaija, prerok, 6. jul. Izak, menih, 11. apr. Izidor, škof, muč., 2. jan. Izidor, škof, cerkv. uč., 4. apr. Izidor, kmet, spozn., 15. maja. J. Jakob (Radoslav) ml., ap., 1. maja. Jakob st., apostol, 25. jul. Jakob, pušč., 6. avg. Jakob iz Marke, spozn., 28. nov Janez Zlatousti, škof, c. uč., 27. januarja. Janez Miloščinar, škof, 30. jan. Janez Bosko, spozn., 31. jan. Janez Matajski, spozn., 8. febr Janez Jožef od Kr., opat, 5. marca. Janez od Boga, sp., 8. marca. Janez Sarkander, bi., 17, marca. Janez Damaščan, cerkv. uč., 27, marca. Janez Kapistran, sp., 28, marca Janez Klimak, opat, 30. marca. Janez Ev. pred Lat. vrati, 6. maja. Janez Krstn. de la Salle, 15. maja. Janez Nepomučan, sp., 16. maja. Janez de Rosi, spozn., 23. maja. Janez, papež, muč., 27. maja. Janez Fakund, spozn., 12. jun. Janez Franc, spozn., 16. jun. Janez Krstnik, rojstvo, 24. jun ; obglavljenje, 29. avg. Janez (in Pavel), muč., 26. jun. Janez Gvalbert, opat, 12. jul. Janez Kolumbin, bi., 31. jul. Janez Viannej, 9. avg. Janez Berhmans, spozn., 13. avg. Janez Eudes (Ed), sp., 19. avg. Janez Kancijan, spozn., 20. okt. Janez Gabriel Perb., m., 7. nov Janez od Križa, spozn., 24. nov. Janez Evangelist, 27. dec. Januarij, škof, muč., 19. sept. Jedert Brab., dev., 17. marca Jedert, dev., 15. nov. Jelislava glej Elizabeta. Jernej, apostol, 24. avg. Jernej, škof, bi., 19. okt. Joahim, oče Marije, 16. avgusta. Jolanda, bi., 16. junija. Jona, prerok, 21. sept. Jordan, spozn., 15. febr. Jošt, opat, 16. jun. Jozafat Kunčevič, škof, muč., 14. novembra. Jožef, ženin M, D., 19. marca. Jožef Oriol, 23. marca. Jožef Kal., spozn., 27, avg. Jožef Kupertin, spozn., 18. sept. Judita, muč., 6. maja. Jukund, škof, 14. nov. Jukunda, dev,, muč., 27. ju!. Julij, spozn,, 31. jan. Julij, papež, 12. apr. Julij, senator, muč., 19. avg. Julij, muč., 1. jul. Julij, muč., 20. dec. Julija, dev., 22. maja. Julija, dev., muč., 10. dec Julijan (in Basilisa), muč., 9. jan Julijan, škof, 28. jan. (in 8. febr.) Julijan, muč., 19. febr. Julijana, vdova, 7. febr. Julijana, dev,, muč., 16. febr Julijana Falk., dev., 19. jun. Julijana, dev., muč, 17. avg Jurij, muč., 24. apr. Just, škof, 28. maja. Just, muč., 14. julija. Just, muč., 18. okt. Just, muč., 2. novembra. Justin, muč., 14. apr. Justina, dev., muč., 26. sept. Kajetan, spozn., 7. avg. Kalist, papež, muč., 14. okt. Kamil Lelijski, spozn., 18, jul Kamil (in tov.), muč., 25. sept Kandid, muč., 3. okt. Kanut, kralj, muč., 19. jan. Karel (Dragotin) Bor., šk., 4. nov. Karmelska Mati božja, 16. jul Kastor, muč,, 28. marca. Katarina Rici, dev., 13. febr. Katarina Gen., 22. marca. Katarina Švedska, 22. marca. Katarina Sienska, dev., 30, apr Katarina, dev., muč., 25. nov Kazimir, spozn., 4. marca. Kilijan, škof, 8. jul. Klara, devica, 12. avg. Klavdij, muč., 30. okt. Klavdij (in Simforijan), muč.. 8. novembra. Klemen M. Dvofak, spozn., 15. marca. Klemen, papež, muč., 23. nov Klet (in Marcelin), škof, muč , 26. aprila. Klotilda, kraljica, 3. jun. Klotilda, dev., muč., 23. okt. Kocijan (in tov.), muč., 31. maia Koloman, muč., 13. okt, Konrad Plac., pušč., 19. febr Konrad, škof, 26. nov. Konstancija, dev., m., 19. sept Konstantin, muč., 29. jan. Kordula, dev., muč., 22. okf Kornelij (in Ciprijan), muč., 16. septembra. Korona, muč., 14. maja. Kozma (in Damijan), m., 27 sept Krispin, škof, 19. nov. Krispin, muč., 5. dec. Kristijan, muč., 17. febr. Kristina, dev., muč., 24. jul Kristina, dekla, 15. dec, Krištof Milanski, 11. marca Krištof, muč., 25. jul. Krištof, 31. oktobra. Krizant (in Darija), m., 25. okt Ksikst glej Sikst. Kunigunda, cesarica, 3. marca Kutbert, škof, 20. marca. Kvirin, muč., 30. marca L. Ladislav, kralj, 27. jun. Lambert, škof, muč., 17. sept. Larg (Ciriak in Sm.), m., 8. avg. Lavra, nuna, 17. jun. Lavrencij (Lovro), m., 10. avg. Lavrencij Just., škof, 5. sept. Lavretanska Mati božja, 10. dec. Lazar, škof, 17. decembra. Lea, 22. marca. Leon I,, papež, cerkv. uč., 11. aprila. Leon IX., papež, 19. apr. Leon, škof, 22. apr. Leon II., papež, 28. jun. Leon, papež, 3. julija. Leonard (Lenart), opat, 6. nov. Leonard Portom., sp., 17. nov. Leopold Gaj., 2. apr. Leopold, vojvoda, sp., 15. nov. Lidija, vdova, 3. avg. Lin, papež, muč., 23. avg. Ljudmila, vdova, 16. sept. Lucij, papež, muč., 4. marca Lucija, dev., muč., 13. dec. Lucijan, muč., 7. jan. Ludger, 26. marca. Ludovik Tol., škof, 19. avg. Ludovik, kralj, 25. avg. Ludovik Bert., spozn., 10. okt. Luka, evangelist, 18. okt. M. Magdalena (Majda), P., d., 29. maja. Magdalena, spokornica, 22. jul. Makarij (Blaženko) A., op., 2. januarja. Makarij, škof, 10. marca. Makarij (in Evgenij), m., 20. dec. Maksencij, muč., 12. dec. Maksim, škof, muč., 29. maja. Maksima, muč., 26. marca. Maksimijan, škof, 21. febr. Maksimijan, škof, muč., 3. okt. Maksimilijan, škof, muč., 12. okt. Mamert, škof, 11. maja. Marcel, papež, muč., 16. jan. Marcela, vdova, 31. jan. Marcelijan (in Marko), muč., 18. junija. Marij (in tov.), muč., 19. jan. Marije bi. Device godovi: Zaroka z Jožefom, 23. jan. Očiščevanje (svečnica), 2. februarja. Lurška M. B„ 11. febr. Oznanjenje M. D., 25. marca, M. B. dobrega sveta, 26. apr. Pomočnica kristj., 24. maja. Srednica vseh milosti, 31. maja. Obiskanje Marijino, 2, jul. Karmelska M. B„ 16. jul. Marija Snežnica, 5. avg. Vnebovzetje M, D., 15. avg. Srce Marijino, 23. avg. Rojstvo Marije Dev., 8. sept Ime Marija, 12, sept. Marija 7 žalosti, petek po tihi nedelji in 15, sept. Rešiteljica ujetnikov, 24, sept. Rožnovenska Kraljica, prvo ned. v oktobru in 7. okt. Materinstvo, 11. oktobra. Darovanje Marijino, 21. nov. Brezmadežno spočetje, 8. dec. Lavretanska M, B., 10, dec. Marija Kleofova, 9. apr. Marija Magd. (Majda), 22, jul. Marija Magd.Pazzi, d., 29, maja. Marijan, muč., 17. jan. Marijan, spozn., 19. avg. Marin, muč., 26. dec. Marjeta (Marg., Meta), dev., 28. januarja. Marjeta Kort., spok., 22. febr. Marjeta, kraljica, 10. jun. Marjeta, dev., muč., 20. jul. Marjeta Alakok, dev., 17. okt. Marko, evangelist, 25. apr. Marko (in Marcelijan), muč., 18. junija. Marko (in tov.), muč., 7. sept. Marta (in tov.), muč., 19. jan. Marta, dev., 29, jul, Martin (Davorin), škof, 11. nov. Martin, papež, muč., 12. nov. Martina, dev., muč,, 30, jao. Matej, apostol, 21. sept, Matija (Bogdan), ap„ 24. febr Matilda, devica, 26. febr. Matilda, kraljica, 14. marca. Maver, opat, 15. jan. Mavricij (in tov.), muč., 22. sept. Medard, škof, 8. jun. Mehtilda, devica, 10. apr. Melanij, škof, 6. jan. Melhijad, papež, muč., 10. dec. Melhior, kralj, 6. jan. Mihael, nadangel, 29. sept ; njegova prikazen, 8. maja. Miro, škof, 8. avg. Modest, škof krški, 31. marca. Mohor (in Fortunat), m., 12. jul. Monika, vdova, 4. maja N. Nada, 24, sept. Narcis, škof, 29. okt. Natalija (Božena), muč., 27. jul. Natalija, spozn., 1, dec Nazarij, muč., 12. jun. Neža (Janja), dev., muč., 21. jan. Neža Praška, 2. marca. Neža (Montep.), dev., 20. apr. Nicefor, patriarh, 13. marca, Nikolaj (in tov.), muč., 9. jul. Nikolaj Tol,, spozn., 10, sept. Nikolaj (Miklavž), škof, 6. dec. Nikomed, muč., 15. sept. Norbert, škof, 6. jun. Notburga, dev., 13. sept O. Obglavljenje Jan. Krst., 29. avg. Obiskanje Marijino, 2. jul. Očiščevanje Marijino, 2. febr. Odilo, opat, 1. jan. Odon, opat, 18, nov. Odorik (Roger in Egidij), 28. jan. Ognjeslav glej Ignacij. Olga, 11. julija. Onezim, muč., 16. febr Orest, muč., 9. nov. Oskar, škof, 3. febr. Otilija, dev., 13. dec. Otmar, opat, 16. nov. Oznanjenje Marijino, 25. marca. Ožbolt, kralj, muč., 5. avg P. Pankracij, muč., 12. maja. Panteleon, muč., 27. jul. Pashal, spozn., 17, maja. Pastor, spozn., 26. jul. Patricij (Patrik), šk„ 17. marca. Pavel, prvi puščavnik, 10. jan. Pavel od Križa, spozn., 28. apr. Pavel, škof, 7. jun. Pavla, vdova, 26. jan. Pavla, dev., muč., 3. jun. Pavlin, oglejski škof, 11. jan. Pavlin Nol., škof, 22. jun. Pavlina, 14. marca, Pavlina, muč., 6. jun. Pavlina, dev., 2. dec. Pavlina, muč., 31. dec. Pelagija, muč., 23, marca. Pelagija, spozn., 17. dec. Peregrin, spozn., 27. apr. Peregrin, spozn., 28. jul. Perpetua (in Felicita), muč., 6. marca. Peter, škof, 9. jan. Peter Nol,, spozn., 31. jan. Peter Dam,, šk„ c. uč„ 23. febr. Peter Kanizij, 27. apr. Peter, muč., 29. apr. Peter Regalat, spozn., 13. maja. Peter Celestin, papež, 19. maja. Peter (in tov.), muč., 2. jun. Peter (in Pavel), apost., 29. jun. njegovo spreobrnjenje, 25. jan. Peter Klaver, spozn., 9. sept. Peter Alkantara, sp„ 19. okt. Peter Zlatoslov, c. uč., 4. dec. Peter Fourier, škof, 9. dec. Petra stol (v Rimu), 18. jan. Petra stol (v Antioh.), 22. febr. Petra vezi, 1. avg. Petronij, škof, 6. sept. Petronila, dev., 31. maja. Pij V., papež, 5. maja. Pij I., papež, 11. jul. Placid (in tov.), muč., 5. okt. Placida, dev., 11. okt. Platon, menih, 4. apr. Polikarp, škof, muč., 26, jan. Pomočnica kristjanov, 24. maja Poncijan, papež, muč,, 19. nov. Prakseda, dev., 21. jul. Priska, dev., muč., 18. jan. Prokopij, spozn., 27. febr. Prot (in Hiacint), muč., 11. sept. Protazij (in Gervazij), m., 19. jun. Pudencijana, dev., 19. maja. Pulherija, kraljica, 7. julija. R. Radegunda, kraljica, 13. avg. Rafael, nadangel, 24. okt. Rajmund Penjaforški, 23.jan. Rajmund, spozn., 31. avg. Rane sv. Frančiška, 17. sept. Regina, dev., muč., 7. sept. Remigij, škof, 1. okt. Rihard, kralj, 7. febr. Rihard, škof, 3. apr. Robert, opat, 29. apr. Robert Bel., c. uč., 13. maja Robert, opat, 7. jun. Roderik, muč., 13. marca. Rojstvo Marijino, 8. sept. Rok, spozn., 16. avg. Roman, opat, 28. febr. Roman, muč., 9. avg. Romana, dev., 23. febr. Romuald, opat, 7. febr. Roza Limanska, dev., 30. avg. Rozalija, dev., 4. sept. Rozina, vdova, 13. marca. Rožnov. Kr., 1. ned. v okt. in 7. okt. Rudolf, škof, 26. jan. Rudolf, muč., 17. apr. Rudolf (in tov.), muč., 27. jul Rupert, škof, 27. marca. S. Saba (Sava), muč., 12. apr. Saba, opat, 5. dec. Sabina, muč., 29. avg. Sadot, šk. (in tov.), m., 20. febr Šaloma Mar., 22. okt. Salvator, spozn., 18. marca Saturnin, muč., 29. nov. Savin, muč, 11. jul. Sekunda, dev., muč., 10. jul. Senen (in Abdon), muč., 30. jul. Serafin, spozn., 12. okt. Serapion, škof, 21. marca Sergij, muč., 7. okt. Servacij, škof, 13. maja. Severin, opat, 8. jan. Severin, škof, 23. okt. Severin, škof, 21. dec. Sholastika, dev., 10. febr. Sibila, dev., 17. avg. Sidonij (Zdenko), škof, 23. avg Sigmund (Žiga), 11. maja. Sikst, papež, 28. marca. Sikst I., papež, 6. apr. Sikst II., papež, 6. avg. Silverij, papež, 20. jun. Silvester, opat, 26. nov. Silvester, papež, 31, dec. Simeon, škof, muč., 18. febr Simeon, muč., 24. marca. Simeon, škof, 21. apr. Simeon, starček, 8. okt. Simforijan (in Klavdij), muč.. 8. nov. Simforoza, muč., 18. jul. Simon (in Juda), apost., 28. okt Simon-otrok, muč., 24. marca. Simplicij, papež, 2. marca. Slavka (Slavko) glej Alojzij. Smaragd (Cir. in Lag.), muč.. 8. avg. Snežnica Marija, 5. avg. Sofronij, škof, 11. marca. Sonja glej Zofija. Soter (in Gaj), pap., m., 22. apr. Sotera , dev., muč., 10. febr. Spiridion (Dušan), opat, 14. dec. Spočetje brezmadežno, 8. dec. Spomin sv. Pavla, 30. jun. Stanislav (Stanko, Stana), šk., 7. maja. Stanislav Kostka, sp., 13. nov Suzana, dev., (in Tiburcij), m., 11. avg. Š. Štefan, opat, 17. apr. Štefan, papež, muč., 2. avg. Štefan, kralj ogrski, 2. sept. Štefan, prvi mučenec, 26. dec.;. najdenje njegovo, 3. avg. T. Tarbula, dev., muč., 22. apr Tarzicij, muč., 15. avg. Tarzila, dev., 24, dec. Tekla, dev., muč., 23. sept. Telesfor, papež, muč., 5. jan Teobald, pušč., 1. jul. Teodor (Božidar), spozn., 7 jan Teodor, muč., 15. apr. Teodor, muč., 9. nov. Teodora, muč., 13. marca Teodozija, dev., 2, apr. Teofil (Bogoljub), muč., 8. jan. Teotim (in tov.), muč., 18. dec, Terezija Deteta Jez., 3. okt. Terezija, dev., 15. okt. Tiburcij (in tov.), muč., 14. apr. Tiburcij (in Suzana), m., 11. avg. Ticijan, škof, 3. marca Tilen glej Egidij. Timotej, škof, 24. jan. Timotej, muč., 22. avg. Tit, škof, 4. jan. Tomaž Akv., spozn., c. uč., 7. marca. Tomaž Tol„ muč., 9. apr. Tomaž Vilan., škof, 22. sept. Tomaž, škof, 3. okt. Tomaž (Tomislav), ap., 21. dec. Tomaž, škof, muč., 29. dec. Trifon, muč., 10. nov. Turibij, škof, 24. marca. U. Ubald, škof, 16. maja. Udalrik glej Urh. Urban I., papež, 25. maja. Urban, škof, 7. dec. Urban, papež, 19. dec. Urh, škof, 4. julija. Uršula (in tov.), d., m., 21. okt V. Valburga, dev., 25. febr. Valentin (Zdravko), škof, 7. jan Valentin, muč., 14. febr. Valentina, dev., 25. jul. Valerija, muč., 5. jun. Valerijan (in tov.), m., 14. apr Valerijan, spozn., 12. sept. Vekoslav glej Alojzij. Venancij, škof, muč., 1. apr Venancij, muč., 18. maja. Venčeslav, kralj, 28. sept. Vendelin, spozn., 20. okt. Venefrida, dev., muč., 3. nov Vera glej Fides. Veronika, dev., 13. jan. Veronika Jul., dev., 9. jul. Veselko glej Gavdencij. Vid, muč., 15. jun. Vigilij, škof, muč., 26. jan. Vika glej Hedviga. Viktor (Zmagoslav), sp., 26. febr Viktor, muč., 10. marca. Viktor, muč., 20. apr, Viktor, papež, muč., 28. jul. Viktor, škof, 23. avg. Viktorija, dev., muč., 11. febr Viktorija, muč., 17. nov. Viktorija, dev., 23. dec. Viktorin, muč., 25. febr. Viktorin, škof, muč., 3. nov Vilibald, škof, 7. jul. Vilibrord, škof, 7. nov. Viljem, pušč., 10. febr. Viljem, opat, 6. apr. Viljem, škof, 8. jun. Viljem, opat, 25. jun, Vincencij (Vinko), muč., 22. jan Vincencij Fer., spozn., 5. apr. Vincencij Pavi,, spozn., 19. jul. Virgilij, muč,, 13, sept, Virgilij, škof, 27. nov. Vital, muč., 28. apr. Vital, muč., 4. nov. Vivina, dev., 17. dec. Vladimir, kralj, 15. jul. Vnebovzetje Marijino, 15. avg Vojslava, dev., 27. maja. Vojteh (Adalbert), škof, 23. apr Volbenk (Volfgang), šk., 31. okt Z. Zaroka Marijina, 23. jan. Zdenko glej Sidonij, Filip Zofija, 15. maja. Zofija (in tov.), muč., 18 sept. Zofija, vdova, 30. sept. Zofronij glej Sofronij. Ž. Žalostna Mati božja, petek po tihi nedelji in 15. sept. Družba sv. Mohorja oživljena Najstarejša naša slovenska knjižna družba, ki je bila prvič ustanovljena na pobudo škofa Slomška kot Društvo sv. Mohorja leta 1852., preosnovana pa leta 1859. v Družbo sv. Mohorja, je prehodila marsikak križev pot skozi svoje dolgo življenje, dokler ji ni v Celju leta 1941. zagrozila Golgota — smrt. Takoj ob ustanovitvi je imela borbo in težave s tedanjo nemško vlado v Celovcu in v Ljubljani. Ko bi ji ne bili ob ustanovitvi v pomoč tedanji najboljši slovenski možje na Koroškem: škof Slomšek, Andrej Einspieler, Anton Janežič in drugi, ko bi ji ne bili v podporo slovenski izobraženci z delom in pristopom v Družbo in ko bi se ji ne bilo pridružilo tedaj že mnogo narodno prebujenega ljudstva, bi bila morala omagati in bi se ne bila razcvela v knjižno družbo, »ki je Slovence naučila brati, ljubiti knjigo, umno gospodariti in v pravem krščanskem duhu živeti«. Rasla je od leta do leta, zajela Slovence doma in po vsem svetu raztresene ter jih družila v vseslovensko občestvo. Po prvi svetovni vojski ji je kljub nje* nemu razmahu od sovražnikov pretila resna poguba. Skrb generala Maistra ji je narekovala, da si je s hitrim begam iz Celovca otela vsaj tiskarske stroje in knjigoveznico. V poletju 1919 je pribežaJa na Prevalje, kjer si je v zapuščenih tovarniških barakah za silo postavila svoj tiskarniški obrat. Na Prevaljah je ostala in čakala do Koroškega plebiscita v rahlem upanju, da se povrne nazaj v Celovec v svoj Mohorjev dom. Upanje jo je varalo in morala je ostati v zasilnih prostorih do leta 1927. Tedaj se je preselila v Celje in zaživela vnovič živahno življenje. Sezidala si je novo tiskarno, uredila si knjigoveznico in knjigarno. Svoj knjižni načrt je razširila. Začela je izdajati družinski mesečnik Mladiko, Mohorjevo knjižnico, Znanstveno knjižnico, nadaljevala Grudnovo zgodovino Slovencev (dr. Mal), začela izdajati Cvetje iz domačih in tujih logov, važnejša dela cerkvenih očetov in začela izdajati obširno svetovno zgodovino (Grki, II. z v.). Dne 4. novembra 1940 je lahko pomirjena svečano obhajala svojo osemdesetletnico. Ob tem načrtnem in za narod tako koristnem delu je leta 1941. prihrumela na zeleno Štajersko nacistična vojska. Zasedla je takoj tiskarno, izropala trgovino, knjižno zalogo (12 vagoriov!) pa odpeljala v Radeče, da v tovarni za papir ves ta zaklad slovenskih knjig uničijo in zmeljejo za lepenko. Tako kulturno divjanje nacistov nam razloži edino le spoznanje, da so imeli ti naši najhujši sovražniki trden namen, slovenski narod uničiti in zatreti. Štiri strašna leta suženjstva, ko so se narodu zvesti Slovenci borili in prelivali kri za svobodo, umirali v izgnanstvu in po taboriščih ali padali kot talci v stotinah pod kroglami okupatorja, je nacizem bljuval iz Mohorjeve tiskarne najgrše propagandne laži, hujskanje in grožnje slovenskemu narodu. Leta 1945. sta hišo Mohorjeve zadeli dve bombi. Sama božja pravica pa je škode obvarovala tiskarno in knjigoveznico. Kolesa tiskarne se zopet vrtijo in izpod njih teče slovensko časopisje in slovenske knjige. Bog je dober in pravičen! Po zaslugi naše zmagoslavne osvobodilne vojske in ob pomoči Rdeče armade je zelena Štajerska svobodna in očiščena nacističnih zločincev. Kako je sedaj z Mohorjevo? Bratovščina Družbe sv. Mohor j a je, kakor je bila, cerkvena bratovščina s starimi neizpremenjenimi pravili in z vsemi duhovnimi koristmi za družnike-vernike. Poleg nje pa je bila ustanovljena zadruga za vso Slovenijo. Pripomniti moramo, da je bila Mohorjeva tiskarna že prej tudi zadruga do leta 1940., ko se je na ukaz vlade morala preosnovati v družbo z omejeno zavezo. Ta družba se je sedaj razšla in dne 27. novembra 1945 je bil v Ljubljani ustanovni občni zbor zadruge, ki je sprejela nova pravila in je registrirana z naslovom: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, tiskovna in produktivna zadruga v Celju, registrirana zadruga z o. j. Ta zadruga bo tiskala razen različnih knjig in tiskovin vse knjige bratovščine Družbe sv. Mohorja za redno letno izdanje in vse njene priložnostne knjige, zlasti na- božne in verske vsebine. Delokrog nove zadruge pa zajema prav vso Slovenijo. Ko je Mohorjeva spet oživljena, je njena dolžnost, da se ob izidu prvega koledarja za leto 1946, zopet v svobodi zahvali naši narodni vladi za njeno uvidevnost, zlasti še predsedniku Borisu Kidriču. Predsednik sam se je izrazil, da je vesel in posebno ponosen, da bo najstarejša slovenska knjižna družba spet zaživela. Zahvala gre pa tudi pisatelju Lovrencu Kuharju, ki si je odlično prizadeval za ohranitev Družbe, češ »ako bi ne bilo Mohorjeve, ko sem njene knjige prebiral že kot deček na paši, bi ne bil nikoli postal pisatelj.« Da je pa slovensko ljudstvo Mohorjevo ljubilo in si je želelo, je najboljši dokaz ta, ker se je takoj oglasilo za naročnike na tisoče ljudi. Vse naročnike pa prosimo, naj uvažujejo, da v kratkem mesecu ni bilo mogoče zbrati rokopisov za tisk in se je izdanje nekoliko zakasnilo. Tudi bo prvi dar bolj skromen Vemo tudi, da se utegne temu ali onemu bralcu zdeti kak stvaren članek v koledarju oster. Toda zavedati se moramo, da kolesa zgodovine ne moremo zasukati nazaj in je treba marsikateri zgodovinski resnici pogledati v obraz. Besede katoliškega duhovnikaVenčesiav Winkier Monsignor dr. Svetozar Ritig, župnik cerkve sv. Marka v Zagrebu, se je kmalu priključil osvobodilnemu gibanju. Odšel je na osvobojeno ozemlje, kjer je sodeloval pri organizaciji ljudske oblasti ter je bil spomladi 1944 izvoljen v Topuski tudi v predsed-ništvo ZAVNOH-a (Osvobodilni svet za Hrvaško). Obiskal je tudi I. kongres OF v Ljubljani v juliju 1945, Njegove besede so napravile na vse globok vtis. »Rad bi spregovoril nekaj besed o zamisli, o kateri so govorili na zasedanju. Gre za zamisel nekake federacije katoliških držav v Podonavju in v srednji Evropi. Ta zamisel spada v srednji vek. Danes se je to preživelo. Katoliška cerkev kot versko občestvo najširših narodnih področij vrši poslanstvo, ko oznanja bratstvo med narodi, a blok katoliških narodov v osrednji Evropi bi pomenil za sosedne države bolj izzivanje kakor občutje pomirjenja. Sicer pa hrvatski narod že vnaprej odbija vstop v tak blok, ki bi njegovo jedro tvorili Madžarska in Avstrija, torej dve državi in narodnosti, ki sta stoletja tlačili hrvatski narod ...« Iz govora na zasedanju v Topuski spomladi 1944. »Tovariši in tovarišice! Mi smo priče novega časa. Mar ne čutite iz teh govorov, da veje nov duh, da udarja ura nove zgodovine ne samo za našo Jugoslavijo, ampak za vse človeštvo. Mar ne čutite, da iz teh govorov veje nova moč in modrost? Tovariši in tovarišice! V zadnjih dneh sem s posebnim občudovanjem poslušal govore maršala Tita, ki je bil zmagovalec v tej vojni. Spoznal in občutil sem, da bo on zmagovalec tudi pri ustvarjanju novih jugoslovanskih narodov, da bo zmagovalec pri izgradnji miru in pomirjenja vseh naših narodov, da bo zmagovalec pri uresničenju najvišjega ideala človeštva, namreč v ustvaritvi boljšega človeka in boljših časov. Hočem vam popolnoma odkrito in iskreno povedati, da ni -dovolj, da našega Tita slavimo in mu ploskamo, marveč je treba njegove zamisli širiti in uresničevati. Hočemo prinesti svobodo vsem tistim, ki so po njej hrepeneli in so je vredni. Zelo mi je žal, da se moram spomniti neke stvari, in to je, da mnogi bratje duhovniki niso našli prave poti v času narodno osvobodilnega boja. Zelo mi je žal, da so zablo-dili, in postavljam vprašanje: Ali narod greši, kadar se bori za svoj obstanek in za svojo svobodo? Rečem vam, to ni greh. Vi veste, da imamo že desetletja v cerkvah za svetnico veliko Francozinjo Ivano Orleansko — junakinjo, ki se je borila proti Angležem. Ni bila proglašena samo za svetnico, bila je vzor patriotizma. A kaj smo mi storili drugega proti Nemcem kakor to, da smo se borili za svoj narod.« Iz govora na kongresu OF v Ljubljani dne 15. 7. 1945. »trrr. Kocbek Edvard, minister za Slovenijo v Beogradu Leskošek Franc, minister za industrijo in rudarstvo Kardelj Edvard, podpredsednik vlade in minister za konstituanto v Beogradu Rus Jože, minister Hribar Janez, minister za gozdarstvo in kmetijstvo Kidrič Boris, predsednik NV Slovenije Vidmar Josip, predsednik SNOS-a Dr. Brecelj Marjan, podpredsednik NV Slovenije in predsednik Tiskarne Družbe sv. Mohorja, tiskovne in produktivne zadruge Polič Zoran, minister za notranje zadeve Dr. Bebler Aleš, minister za finance Fajfar Tone, minister za trgovino in preskrbo Tomšič Vida, minister za socialno politiko Kozak Ferdo, minister za proiveto Dr Pokorn Jože, minister za pravosodje Dr. Ahčin Marjan, minister za narodno zdravje Snoj Franc, Kambič Miha, minister minister za gradnje za lokalni promet »Spregovoril vam bom nekaj besed tudi jaz kot hrvatski duhovnik; saj ta beseda velja enako za vse katoliške duhovnike, naj bodo Hrvatje in Slovenci. Ta beseda je tista, ki pravi, kako mora biti vsak katoliški duhovnik zvest in veren sin svoje Cerkve, prav tako kot mora biti zvest in veren sin svojega naroda. Nam katoliškim duhovnikom se ni treba sramovati svojih dedov, ki so vedno visoko dvigali načelo svobode in pravice. Spomnil vas bom samo za hrvatski narod velikih imen Strossma-yerja in Račkega, dobrega in velikega rodoljuba Pavlinoviča, ki so pred petdesetimi, šestdesetimi leti nosili na svojih praporih kot poslanstvo svojega življenja osvobo-jenje vseh jugoslovanskih narodov, slovenskega in hrvatskega, bratstvo in enotnost s Srbi in Bolgari, Naši veliki panslavisti iz sedemnajstega stoletja so vedno govorili o Rusiji kot o veliki poti vstajenja vseh slovanskih narodov, in to smo danes tudi dočakali. Vedite vi, ki ste zgrešili pot, da gremo mi partizanski duhovniki v pravo smer, da gremo po stopnjah svojih dedov. Tudi vi Slovenci ste imeli velikega duhovnika, in to je bil dr. Janez Krek. Ko sem se leta 1910. z njim sešel in ko je stopil pred ljudstvo, je bila njegova prva beseda; Bodočnost naroda in narodna država se gradita na ljudski demokraciji. Dejal je: ,Ni svobode, če svobode ne uživa ljudstvo. Ljudska demokracija in svoboda se ne gradita od zgoraj, ampak od spodaj navzgor.' Tovariši in tovarišice! Reči vam moram še eno besedo, da to, kar so storili mnogi vaši duhovniki, nasprotuje tudi cerkvenemu zakonu, nasprotuje kanonu. Obstoji kanon, ki pravi, da duhovnik, ki preliva kri svojega naroda, ne more več službovati kot duhovnik, roke, ki so morile lastno ljudstvo, ne morejo več krstiti. Isto, o čemer je govoril na tem mestu tov. Kidrič o duhovnikih, ki so zabredli, prav isto je pisano v cerkvenih kanonih in tako tega vprašanja ne bo težko urediti. Tisti duhovnik, ki je sin svoje zemlje, bo prišel in stopil v narodno osvobodilno fronto, bo delal zanjo. Preradovič je dejal, da, če hočemo, da bo naša domovina velika, svetla in sijajna, mo- ramo zanjo goreti. Jaz pa vam rečem: Delajte, delajte vsi udarniško, da bo naša Titova Jugoslavija slavna in srečna!« Iz govora na kongresu OF v Ljubljani dne 16. 7. 1945. »To leto je prineslo končno zmago naši osvobodilni partizanski vojski in jugoslovanski armadi pod vodstvom silnega narodnega junaka maršala Tita nad stoletnimi sovražniki slovanskih narodov na Balkanu. Končal se je tisočletni boj z nem-štvom in zavaroval je našim narodom naravne in narodopisne meje. V strahovitem svetovnem klanju se je rodil novi človek, novi svet. Rodil se je tudi v Jugoslaviji. Nastaja nova doba ljudske zgodovine. Vsem so znana nova etična, socialna in politična načela, ki so zmagala in ki bodo oblikovala boljši svet, boljši politični in socialni red, kakor je bil dosedanji. Pri izgradnji novega sveta sta se spopadli dve nasprotni sili. Stari in novi nazori in načela. Stari morajo razumeti, da tisto, kar je bilo slabo in staro, ne bo nikdar več vstalo. To je zgodovinski zakon razvoja in napredka človeštva. Že se je pričelo socialno in gospodarsko preoblikovanje v zapadnem svetu. Naša generacija mora spoznati, da ne morejo obstajati, a kaj šele cveteti države, v katerih ne vlada socialna pravičnost in v katerih niso uresničena načela enakopravnosti, bratstva, pravice in svobode za vse ljudi, za vse narode. Pravica zahteva, da se stari grehi popravijo. Pravica zahteva, naj se prizna novi ljudski oblasti, da se neumorno trudi, da bi postavila naše ljudsko družbeno življenje na pravičnejše osnove. Bodite dobrohotni pri svojem gledanju na ljudsko oblast, ker boste s tem močno olajšali pretresljaje, ki nastajajo pri velikih političnih in socialnih spremembah. Majhen narod postane velikan, ko napiše na svojo zastavo veliko idejo narodne in politične vzajemnosti z velikanskim slovanskim svetom, ki obsega četrtino zemeljske oble.« Iz svečanega govora pri polnočnici v cerkvi sv. Marka v Zagrebu 31. decembra 1945. Osvobodilna fronta Tone Fajfar, minister 1300 let za tem, kar so se pojavili Slovenci na svojem sedanjem ozemlju, je nastopila za njihov obstanek največja nevarnost v zgodovini. Nadnje se je zgrnila uničevalna sila nemškega, italijanskega in madžarskega imperializma z odločnim namenom, da izbriše vsako sled za njimi. Ti soč let se je naš narod trdoživo upiral germanskim, romansikim in ogrskim kleščam, ki so ga potiskale z obsežnih meja na čedalje ožje ozemlje. Teh tisoč let je bilo potreba, da se je vsa osvajalna in uničevalna sila sosedov strnila in zgostila v najtemnejšem pojavu zgodovine, v fašizmu in nacizmu. Sosedni narodi so se spremenili v zveri, ki so jih dotlej častili kot svoje simbole: slovenski človek je stal brez obrambe pred podivjanim germanskim ve-prom ter krvoločno rimsko volkuljo. Slovenskemu narodu so zazvonili zadnjo uro. - Zazvonili so nam zadnjo uro, toda od-zvonili je niso. Ob pogledu na smrtno nevarnost so se v našem ljudstvu zbudile življenjske sile, ki so spale že stoletja. Mali, miroljubni, nevojaški in goloroki narod se je uprl. Šel je v borbo proti tisočkratni premoči. To je prvo čudo, ki ga redko moremo najti v zgodovini človeštva. Toda prvo čudo je povzročilo drugo, neprimerno večje: slovensko ljudstvo je v bratski povezanosti z narodi Jugoslavije v neenaki borbi uspelo. Glas mrtvaškega zvona se je spremenil v praznično pritrkavanje. To veliko čudo v zgodovini slovenskega naroda bo od današnjih dni naprej nosilo ime, pod katerim smo šli v borbo: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda«. To ime nam pomeni življenjsko silo ljudstva, ki se je prebudilo; pomeni nam ogenj, ki uničuje vse, kar je bilo slabega, in očiščuje in plemeniti vse, kar je v nas dobrega in plemenitega; to ime je ločnica v slovenskem narodnem življenju, črta med malodušjem in junaštvom, med nezaupanjem in veliko vero vase, med hlapčevskim duhom in ponosnim svobodoljubnem. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pomeni tudi ostro ločnico med staro miselnostjo in novo življenjsko vsebino slovenskega človeka. Pojav Osvobodilne fronte pomeni rojstvo pravega, dovršenega in živega slovenskega narodnega občestva. Osvobodilna fronta pomeni odslej slovenski n a i* o d. Nemogoče nam je že danes nakazati globino in silo, ki jo Osvobodilna fronta prinaša v življenje našega ljudstva. Zaklade, ki smo si jih Sloveilci nabrali v teku osvobodilne borbe, bodo mogli v celoti črpati in ocenjevati šele naši potomci. Toda že danes vemo, da bodo še pozni slovenski rodovi ugotavljali, da je naše ljudstvo ostalo živo in življenja vredno edino po zaslugi Osvobodilne fronte. Zgodovinski pregled osvobodilne borbe 1941, Na cvetno nedeljo, 6. aprila, je fašistična Nemčija napadla Jugoslavijo. Oblastniki ali bežijo v varno tujino ali izdajalsko prodajajo domovino napadalcem. Stari politiki vseh taborov se poklanjajo okupatorju ter se mu ponujajo v izdajalsko službo. Na- Fašisti med žrtvami talcev Štiri leta je sovražnik požigal naše slovenske vasi (Prizor iz velike italijanske ofenzive v poletju 1942) tlačen se na čelu slovenskih kapitulantov in petokolonašev pokloni Mussoliniju. — 27. aprila ustanovni sestanek Osvobodilne fronte. Udeležili so se ga Josip Vidmar, Boris Kidrič, Jože Rus, Tone Fajfar, dr. Al. Bebler, Boris Ziherl, dr. Ferdo Kozak, Fran Albreht in dr. Šturm. Na pobudo in predlog Komunistične partije sklenjena ustanovitev Protiimperialistične fronte, oborožen odpor in postavljene prve organizacijske osnove. Osvobodilna fronta prične s povezovanjem vseh zdravih slovenskih sil, OF se bliskovito širi po mestu in deželi. — 22. junija napade Nemčija Sovjetsko zvezo. Slovenci nismo več sami. Naša borba dobi upapoln pogled v bodočnost. ,— Ta dan v Ljubljani ustanovljen Glavni štab slovenskih narod-no-osvobodilnih partizanskih čet. S tem so dane vse možnosti in potrebni pogoji, da se preide k neposredni oboroženi akciji, kajti na vzhodu se je pojavila orjaška sila — Sovjetska zveza — ki je do kraja pričela zaposlovati in uničevati fašistično Nemčijo. Partizanska borba se razplameni zlasti na Gorenjskem, nato na Štajerskem, proti jeseni tudi na Notranjskem in Dolenjskem. Osvobodilno gibanje poraja prve zametke nove oblasti, nastaja država v državi. Jeseni postavljen njen Vrhovni plenum, ki izdaja prve zakone. (Slovenska partizanska vojska se tesno poveže z borbo združenih bratskih jugoslovanskih narodov in dobi z ustanovitvijo Vrhovnega štaba partizanskih odredov Jugoslavije pod vodstvom tov. Tita svojo vojaško, organizacijsko in politično vodstvo, — Nemški in italijanski okupator začneta z nezaslišanim nasiljem. Vse leto množična preseljevanja Slovencev, streljanje talcev, prve slovenske vasi v plamenih. Narodni izdajalci se začenjajo organizirati ter pomagati okupatorju v borbi proti rastočemu osvobodilnemu gibanju. — Pozno jeseni sprejme Vrhovni plenum OF program pod imenom »Temeljne točke«. 1942. To leto se začne z besnim italijanskim terorjem proti slovenskemu ljudstvu. Velike racije in odganjanja v internacijo. Partizansko gibanje doživlja po trdi in težki zimi veličasten polet. Konec aprila se začne osvobajanje velikih delov slovenskega ozemlja. Prvo osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in Notranjskem. Oblast prevzemajo Narodno-osvobodilni odbori. Izvršni odbor OF in Glavni štab se preselita iz Ljubljane na Dolenjsko. Okupator potisnjen na železnice in v mesta. Besnost sovražnika dosega višek: desettisoči gredo v internacijo, na procese, talci padajo dan za dnem, — 15. julija se začne velika italijanska ofenziva proti osvobojenemu ozemlju, ki se konča šele sredi septembra, Pokolji civilnega prebivalstva, desettisoči poslani v smrt .na Rab in drugam. Celi predeli požgani. Toda partizanska vojska ni uničena. Ustanovijo se brigade, ki proti koncu leta že prehajajo v odločne napade. — Izdajalci nastopijo v italijanski ofenzivi že z oboroženimi oddelki, ki dobijo ime »bela garda«. Glavni organizatorji propadli politiki iz katoliškega in liberalnega tabora ter dobršen del duhovščine s škofom Rož-manom na čelu. Ehrlicha in Natlačena zadene pravična kazen za izdajo. — 26. novembra v Bihaču v Bosni ustanovljen Protifašistični svet narodnega osvobojenja Jugoslavije (AVNOJ), na čelu z dr. Ivanom Ribarjem. To je bilo prvotno skupno predstavništvo osvobodilnih gibanj vseh jugoslovanskih narodov. V oboroženi borbi proti okupatorju in vsem mogočim izdajalcem kujejo narodi Jugoslavije tesno bratsko vez, uničujejo vse one, ki so v Prostovoljci iz Štajerske prihajajo na osvobojeno ozemlje Dolenjske (Črnomelj 1944) preteklosti sejali med njih mržnjo in sovraštvo. Duh novega ljudskega patriotizma preveva ljudstvu, ki se bori na življenje in smrt, zbližuje ljudske množice naših narodov in tako ustvarja temelje njihovi bodoči svobodi, sreči in blagostanju. — O božiču 1942 v Ljubljani velike belogardi-stične akcije, kjer nastopi bela garda »v imenu Kristusovem« proti vsem zavednim Slovencem ter jih goni v zapore. 1943. V februarju izdajo predstavniki Komunistične partije, krščanskih socialistov in Sokolov »Izjavo«, s katero je dobila v ljudstvu ustvarjena enotnost svoje krepko potrdilo tudi v samih vrhovih OF. Konec aprila prvi zbor aktivistov OF na Kočevskem Rogu. Slovenske brigade se krepijo in zadajajo sovražniku najtežje udarce. Plamen narodno-osvobodilne borbe je zajel vso Jugoslavijo. Partizansko gibanje dobi novega poleta na Štajerskem in posebno na Primorskem. — Julija pride k slovenskim partizanom prva zavezniška vojna misija z majorjem Jonesom na čelu. • — 8. septembra kapitulacija Italije. Dolenjska, Notranjska in skoraj vsa Primorska osvobojena. Štiri italijanske divizije raz-orožene. Bela garda razbita. Zavzet Turjak. Ostanki bele garde pobegnejo k Nemcem. Rupnik organizira »slov. domobranstvo«. — Od 1. do 3. oktobra zaseda v Kočevju zbor odposlancev slovenskega naroda. Izvoljen Slovenski narodni osvobodilni svet (SNOS) in njegovo predsedstvo ter delegati za AVNOJ. Potrjeno dotedanje delo OF in njenega Izvršnega odbora. — Oktobra v Kočevju sodni proces proti vodilnim belim in plavim izdajalcem. — Novembra velika nemška ofenziva proti osvobojenemu ozemlju v sodelovanju z izdajalskimi domobranci. Ostala pa je brezuspešna. Sovraž- Partizanski napad na sovražnika (Prizor iz borb 1. 1944) Na ramah prenašajo partizani svoje ranjene tovariše v oddaljene bolnice (Koč. Rog 1944) niku nikdar več ne uspe uničiti osvobojenega ozemlja, ljudske oblasti ter zadržati zmagovitega poleta naše vojslke. — 29. novembra drugo zasedanje AVNOJa v Jajcu ob udeležbi številnega slovenskega zastopstva. Sprejeti zgodovinski sklepi: AVNOJ postani vrhovni zakonodajni »in izvršni predstavniški organ Jugoslavije, ustanovi se Nacionalni komitet osvoboditve Jugoslavije kot začasna narodna vlada, izdajalski ubežni vladi se odvzamejo vse pravice vladanja in predstavljanja Jugoslavije, kralju se prepove povratek v domovino, dokler se o njegovi usodi po osvobojenju ne izjavijo naši narodi. Kot temelj bodoči ureditvi Jugoslavije se postavi načelo federacije in enakopravnosti narodov. Na predlog slovenske delegacije je vrhovni komandant Tito imenovan za maršala Jugoslavije. 29. november je rojstni dan demokratične federativne Jugoslavije. — 1944. Dne 19. in 20. februarja v Črnomlju prvo zasedanje SNOSa, ikjer so bili sprejeti važni sklepi, med njimi zlasti odlok o razpisu volitev v Narodno-osvobodilne odbore. — Narodno-osvobodilna vojska vodi vse leto težke borbe po vseh predelih Jugoslavije. Vojaški udarci NOV Jugoslavije proti fašističnim armadam naraščajo iz dneva v dan. Jugoslavija postaja pomemben vojaški činitelj v sklopu borbe združenih narodov proti hitlerjevski Nemčiji. Ugled Jugoslavije v sveiu narašča. V Sloveniji so poleg osvobojenega ozemlja na Dolenjskem in Notranjskem prosti veliki predeli na Primorskem ter po prihodu slavne 14. divizije tudi na Štajerskem. Osvobaja se slovenska Koroška. — Zunanjepolitični položaj Jugoslavije se krepi. 16. junija sklenjen sporazum Tito-Šubašič, maršal Tito se sestane s Churchillom. — 4. septembra v Črnomlju drugi zbor aktivistov OF. — Osvobodilna Rdeča armada doseže jugoslovansko mejo. 2. oktobra osvobojena prestolnica nove ljudske Jugoslavije Beograd. — Nasilje domobranskih izdajalcev narašča z vso besnostjo. »Črna roka« mori vsevprek. — Novembra objavljena amnestija AVNOJ-a za vse zapeljance z rokom do 31. decembra. 1945- Jugoslovanska armada prehaja v odločilno ofenzivo. Štiri naše armade v o-delovanju z Rdečo armado potiskajo sovražnika iz naše domovine. V silovitem zaletu osvobodi 4. armada pod poveljstvom generala Petra Drapšina Dalmacijo, Hrvatsko Primorje, Reko. 1. maja osvobojen Trst in vsa ostala Primorska. 9. maja osvobojena prestolnica Slovenije. Sovražnik zajet, izdajalci divje bežijo na Koroško. Dne 5. maja proglašena v Ajdovščini narodna vlada Slovenije. Osvobodilna vojna je zmagovito končana. ' To so na kratko označene glavne poteze največjega razdobja slovenske zgodovine. Toda te poteze skrivajo v sebi mnogo več kot zgolj zunanji uspeh. To je zgodba nezaslišane borbe majhnega, na smrt obsojenega naroda. Kdo si more zamisliti obseg in globino trpljenja, mučeništva, žrtev in smrtne muke, ki jih je moral doprinesti naš slovenski človek v teh kratkih štirih letih? Kar požnamo zgodb o junaštvu, požrtvovalnosti, mučeništvu in neomajni veri, pa naj si bo iz posvetne ali cerkvene zgodovine, težko najdemo katero, ki je ne bi v teh zadnjih letih doživelo slovensko ljudstvo. Danes še zdaleč ne moremo doumeti vsega veličastja in globoke demokratične vsebine osvobodilne borbe narodov Jugoslavije. Narodno izdajstvo Osvobodilno borbo junaškega in trpečega ljudstva je spremljal pojav narodnega izdajstva, ki se je izoblikoval v belo in plavo gardo. Pogoji za nastop izdajalcev so bili podani že v razvrstitvi sil ob polomu Jugoslavije. Aprilski »Narodni svet« je takoj spočetka nastopil izrazito izdajalsko: zaviral je narodno-obrambna prizadevanja ter pripravljal kapitulacijo, še preden je prvi sovražnik stopil na slovensko zemljo. Ob prihodu italijanskih okupatorjev se je Narodni svet takoj poklonil novim gospodarjem. Ko je Mussolini 3. maja 1941 razglasil zasužnjevalni odlok o ustanovitvi »avtonomne Ljubljanske pokrajine«, se mu je Narodni svet zahvalil s posebno vdanostno poslanico. 5. maja je 105 županov poslalo Mussoliniju poslanico, v kateri si v imenu prebivalstva dovoljujejo znova izreči »svoje veselje in ponos, ker so bili slovenski kraji priključeni kraljevini Italiji«. Nekdanji »narodni voditelji« so se takoj sramotno dali na razpolago okupatorju. Pripravljeni so mu služiti za vsako ceno, samo da ostanejo na krmilu in da pred ljudstvom zaščitijo svoje sebične interese. Okupator se je z veseljem poslužil njihove suženjske pripravljenosti. Mussolini je 27. maja izbral izmed te kapitulantske oblastiželjne družbe »sosvet za Ljubljansko pokrajino«, kjer so sodelovali: dr. M. Natlačen, Iv. Pucelj, dr. M. Slavič, Fr. Heinricher, dr. Iv. Slokar, K, Kavka, ing. M. Pinkmajer, dr. J. Lavrič, Alb. Smerkolj, dr. J. Basaj, dr. VI. Valenčič, R. Krušec in K. Rogina. Uslužnost novih okupatorskih podrepni-kov ni poznala meja. Odpotovali so v Rim in se 8. junija poklonili Mussoliniju. Takoj spočetka so torej krenili poznejši organizatorji bele garde in zasnovatelji bratomorilskega klanja na pot narodnega, izdajstva. Korak za korakom so bredli vedno globlje. Od prvotnega kapitulantstva so-prešli k organiziranju denuncijanstva, nato pa nujno do očitnega nastopa proti osvobodilnemu gibanju in k organizaciji vojaških oddelkov bele garde. Prav tako kakor okupatorje, je osupnil nezaslišan razvoj osvobodilnega gibanja tudi dotedanje »narodne voditelje«. Ljudstvo, ki so ga poprej poznali kot vdano in ponižno čredo, je nenadoma zavrglo starega duha, se obrnilo od politikov, ki so se ši?a-motno uklonili fašizmu, ter se odločilo za novo narodno vodstvo, ki je izšlo iz ljudskih množic ter vodilo narod v borbo. Ka-pitulantski politiki so takoj zaslutili nevarnost, da so svoje položaje in voditeljske vloge zaigrali. Z okupacijo je bil zlomljen njihov strankarski in policijski aparat, množice so se jim odtujevale in edini izhod so videli v tem, da se čim tesneje naslonijo na novega gospodarja. Sami so bili preslabi, da bi krotili ljudske množice. Okupator jim je postal dobrodošel pomočnik. Zato r Podružnica sv. Urha, V njeni bližini morišče žalostnega spomina. vidimo, da so se nekdaj vladajoči oblastniki in okrog njih zbrana sodrga protiljudskih, protidemokratičnih, korupcioniranih itd. elementov v celoti zbrali pri vseh narodih Jugoslavije na strani okupatorja in mu po pasje hlapčevali. Izdajalsko delavnost belogardističnih sil smo začutili že v poletju 1941, Najbolj fašistične skupine v katoliškem taboru (akad. društvo »Straža« in »Mladci«) so začele z organizacijo vohunstva proti OF. Obenem so prišli prvi nastopi proti OF v raznih cerkvenih društvih. Začeli so padati očitki komunizma in nevarnosti za vero. Iz mesta se je delavnost porajajoče se bele garde prenesla na deželo. Pričelo se je zbiranje fantov in mož, govorilo se je o potrebi pripravljenosti proti prihajajoči nevarnosti za vero in Cerkev. Za spopad z OF reakcija še ni bila pripravljena. Previdno in premišljeno je razprezala svoje mreže ter se skušala krepiti, da o pravem času nastopi. Vodstvo OF je kmalu prišlo na sled sovražni delavnosti. Zavedalo se je nevarnosti bratomorilskega klanja, če pravočasno ne ukrene vsega, da tak razvoj prepreči. Ker so niti sovražnih priprav vodile v glavnem v duhovniške kroge in katoliške organizacije, se je Izvršni odbor obrnil na tiste- ga, čigar vpliv je bil v teh krogih najveljav-nejši, na ljubljanskega škofa dr. Rožmana. Konec poletja 1941 mu je poslal daljšo spomenico, v kateri mu je razložil cilje in namene OF. Izjavil mu je svoje načelno stališče o svobodi vere in prepričanja, kakor ga je pozneje še v javnih izjavah ponovno podkrepil. Izrazil mu je željo, da bi v osvobodilnem gibanju sodelovala tudi duhovščina ali pa vsaj ostala nevtralna. Pri tem ga je opozoril na nevarne pojave med duhovščino in v verskih organizacijah s prošnjo, naj jih škof s svojo avtoriteto prepreči, da tako odvrne velike nesreče. Končno mu je Izvršni odbor predlagal sestanek, na katerem bi v osebnem razgovoru pretresli vsa vprašanja. Škof na pismo ni odgovoril, prav tako ni pokazal zanimanja za predlagani razgovor. Pozimi 1942 je vodstvo OF zaradi naraščajoče preračunane propagande, da je osvobodilno gibanje naperjeno proti veri in Cerkvi, objavilo tole izjavo: »Osvobodilna fronta se pravno in moralno zavezuje, da bo vedno in povsod spoštovala verska čustva katoličanov in dosledno dopuščala svobodo izpovedovanja krščanskega prepričanja ter praktično izvrševanje verskih in cerkvenih dolžnosti. Zato pa želi, da se v skladu s potrebami novega narodnega življenja katoliška Cerkev na Slovenskem nasloni na svoje lastne sile ter svobodno in popolno zaživi iz njih. Kristjani in nekristjani v Osvobodilni fronti so prepričani, da bo na ta način najbolje zavarovana svoboda verskega in cerkvenega življenja kakor svoboda izpovedovanja svetovnih nazorov sploh.« Ker so sovražniki osvobodilnega gibanja kazali predvsem na komuniste kot na najnevarnejše nasprotnike vere in Cerkve, je bila izdana l.maja 1942 objava Centralnega komiteta Komunistične partije Slovenije o svobodi svetovnega nazora in verskega delovanja: »Kakor vse temeljne skupine v OF, tako je tudi Komunistična partija Slovenije v sporazumu Osvobodilne fronte slovenskega naroda zajamčila Slovencem v splošnem, slovenskim katoličanom posebej svobodo svetovnega nazora in verskega udej-stvovanja za sedanjost in bodočnost. Čeprav je tako stališče že v programu Komunistične partije Jugoslavije in vseh kom-partij, kar klevetniki najbrž dobro vedo, ponavlja CK KPS to svoje jamstvo, izraženo v sporazumu Osvobodilne fronte, tem potom še kot posebno izjavo Partije o svobodi svetovnega nazora in verskega udejstvovanja.« Tako stališče je vodstvo OF zastopalo in poudarjalo vse od začetka ter pozneje še mnogokrat ponovilo. Znano je bilo uradni cerkveni oblasti kakor tudi vernikom. Prav tako so bili o tem dobro poučeni narodni izdajalci, ki so pa propagando za »obrambo ogrožene vere« vedno huje stopnjevali. Medtem so se začele v tako zvanem katoliškem taboru že zbirati prve skupine, ki so si nadele nalogo, da prično z odkritim izdajalskim delovanjem. Voditelj ene prvih skupin je bil Emmer, ki ga je 4. decembra doletela pravična kazen kot prvega organizatorja bele garde. Ehrlichovi »Stražarji« so prvič odkrito nastopili proti OF 29. oktobra, posebno pa 1. decembra 1941, hoteč motiti od OF odrejeno praznovanje narodnih praznikov. Sicer so pa organizatorji bele garde v letu 1941. pred javnostjo še skrivali svoje zveze z okupatorjem. Javno so začeli nastopati z novim letom 1942., ko je »Slovenec« prvič pozval na boj proti osvobodilnemu gibanju. Dne 15. februarja 1942 — kakor navajajo uradni italijanski dokumenti — se je sestal pri škofu Rozmanu »forum« vodilnih belogardistov ter zahteval od italijanskih oblasti, naj dovolijo organizirati mladino, ki naj bi stopila v boj proti osvobodilnemu gibanju. Nekaj dni zatem so začeli z racijami in splošnim nasiljem. Bela garda je odvrgla krinko. Časopisje je začelo z besnimi napadi, začelo se je izrabljanje prižnic in celo spovednic za borbo proti osvobodilnemu gibanju. Bela garda se je organizirala, in to dolgo poprej, preden je padel prvi duhovnik, kaznovan za izdajstvo. Potrebno je, da to dejstvo posebno pribijemo, ker je izdajalska bela garda skušala vedno dokazovati, da je nastala zaradi samoobrambe pred partizanskim »nasiljem« ob času prvega svobodnega ozemlja. Vsakemu Slovencu je danes dobro znano, da bela garda ni nastala iz samoobrambnih namenov, ampak se je od vsega početka, od pomladi 1941, organizirala z določnim namenom, odločilno se spopasti z OF in za vselej zlomiti v ljudstvu njegovo voljo do življenja, do borbe za lepšo bodočnost. Škof Rozman je prvič javno nastopil proti OF ob pogrebu s smrtjo kaznovanih organizatorjev fašističnih društev, Župca in Kiklja. Z njegovim nastopom je bilo uradno vrženo v borbo geslo, ki se je do nerazumljivih skrajnosti izrabljalo do današnjega dne: boj za Boga, vero in Cerkev, ki da je ogrožena od OF. Pod tem geslom so se čez nekaj mescev začeli zbirati izdajalski oddelki bele garde, pod tem geslom so aretirali, preganjali in morili zavedne Slovence, pot tem geslom so polagali čez dve leti ju-deževsko prisego zvestobe poganu Hitlerju. Vodstvo OF je naslednja leta še ponovno napravilo vse, da bi odvrnilo škofa Rožma-na od njegovega nerazumljivega delovanja. Pisali smo mu spomenice, vabili ga na osvobojeno ozemlje, prepričevali smo duhovnike in kazali na neizmerno škodo, ki bo nastala, če se bratomorno klanje ne zadrži. Naša prizadevanja niso rodila uspeha. Stvar je šla svojo pot: skozi protikomunistično milico, slovensko domobranstvo, plavo gardo in črno roko. Ena sama krvava sled zločinsko prelite slovenske krvi, prelite za fašizem, za Mussolinija in Hitlerja. Ni potreba opisovati nadaljnjega divjanja narodnih izdajalcev. Za večne čase je zapisano po vsej slovenski zemlji: povsod, koder leže grobovi znanih in nieznanih žrtev, po samotah, koder so zamirali smrtni kriki naših mož in žena, na Rabu, pri sv. Urhu, po nemških taboriščih. Morje trpljenja je oblilo slovenski narod po krivdi ljudi, ki so svoje zločinsko delo oskrunili z božjim imenom na ustnicah. Vse te strahote so za nami in odločeni smo, da se nikdar več ne bodo povrnile. V teh letih je naše ljudstvo napravilo obračun s preteklostjo. V svoje roke je vzelo lastno usodo. Strmoglavilo je oblast izkoriščevalcev, ki so v stari Jugoslaviji zatirali, sramotili, obsojali in izkoriščali ljudi, ki so v letih okupacije nadaljevali in stopnjevali svoje protiljudsko delo t. j. izdajali, morili, trpinčili naše može, žene, otroke. Pravično je, da danes zaradi resnice in pravice napravimo tudi katoličani obračun z vsem, kar je bilo med nami nekrščanske-ga. Korist naroda in korist vere nam to velevata. Potrebni zaključki Desetletja so sovražniki ljudstva pripravljali tla za narodno izdajstvo, ki se je razbohotilo v prestanih letih vojne. Za- strupljevali so zlasti verno ljudstvo z lažmi o Sovjetski zvezi, z blatenjem slavne Komunistične partije in vseh naprednih ter svobodoljubnih stremljenj na svetu. Zadnja štiri težka leta so postavila lažnike na laž. Dejstva so dokazala, da je bilo njihovo za-slepljevanje v škodo ljudstvu, Sovjetska zveza, o kateri so pisali vse najgrše, je s svojo Rdečo armado rešila človeštvo največje nevarnosti v zgodovini, rešila Jugoslavijo in tudi nas Slovence. Komunistična partija — v kateri so nam slikali največjega sovražnika človeštva in posebej našega naroda — j e vnajtežjihurahnarodadvignila zastavo rešilnega upora in povezala v Osvobodilni fronti vse zdrave ljudske sile. Brez Komunistične partije pri nas ne bi bilo Osvobodilne fronte — in danes najbrž ne več slovenskega naroda. Brez Komunistične partije, ki je na čelu s tovarišem Titom organizirala osvobodilno borbo jugoslovanskih narodov, bi danes ne bilo Jugoslavije ne ljudske demokracije ne enakopravnosti narodov, ampak bi ostala od naših narodov zgolj razvalina, tvarna in duhovna. Te ugotovitve moramo v celoti sprejeti zlasti mi katoličani. To ni potrebno Komunistični partiji — saj zgodovinska dejstva sama potrjujejo njeno veliko delo in neizmerno zaslugo; to spoznanje je potrebno predvsem nam katoličanom, ki smo bili desetletja žrtve zagrizene lažnive propagande. Naša vera nam veleva iskati resnico v življenju, naša vera nam ukazuje boriti se proti vsakršni laži in prevari. In zato moramo zlasti mi spoznati Prihod partizanov v slovensko prestolnico 9. maja 1945 in pripoznati zgodovinsko resnico našega sedanjega narodnega življenja. K prednjim dejstvom dodamo še naslednje resnice: 1. Osvobodilna fronta je rešila slovenski narod pogina. Z njeno zmago se uveljavljata narodna in socialna pravica. Nobena drugačna pot bi ne uspela, 2. Pod vodstvomOsvobodilne fronte je bila ustvarjena enotnost slovenskega ljudstva. Nikdar več ne sme naš človek postati plen strankarskih razprtij, 3. V Osvobodilni fronti se je borila tudi velika večina slovenskega katoliškega ljudstva, ki je sledila glasu svoje vesti. To je bil pravičen boj, ki je bil edino v skladu z resničnimi načeli krščanstva. 4. Nova Jugoslavija, ki je najbolj dragocen sad naporov, trpljenja in krvi jugoslovanskih narodov, uresničuje najvišje zamisli našega narodnega duha ter edina izpolnjuje socialna i n d e m o k r a t i č n a stremljenja zlasti kmečkega in delovnega ljudstva. Delo za njen plodonosen razvoj, socialno pravico in polno življenje vsakega njenega naroda posebej mora biti tudi za nas katoličane najvišja naloga. Povezani v svobodnem narodu, vključeni v demokratično ljudsko republiko Jugoslavijo, bomo lahko v polni meri tako svobodno zaživeli versko življenje, ki ne sme biti več obremenjeno s strankarskim jarmom. Brez nove Jugoslavije bi bilo slovensko ljudstvo obsojeno na propast. Zato je krepitev in utrjevanje republike Jugoslavije najvišja moralna zapoved za vsakega poštenega Slovenca. 5. Narodni izdajalci se v službi sovražnika niso ustrašili nobenega zločina. Razumljivo je, da se zaradi tega niso ustavili tudi pred bogoskrunskim izrabljanjem vere in Cerkve. Sledili so Judi Iškarijotu, iki ga apostolska čast ni zadržala, da ne bi izdal svojega učenika, sledili so Kajnu bratomo-rilcu. Pribijamo enkrat za vselej, da belogardisti — in zlasti duhovniki med njimi —r niso postali samo izdajalci svojega naroda, ampak tudi izdajalci krščanskih načel, izdajalci vere, skrunilci božjega imena. Ti zaključki so potrebni. Dolžni smo jih svojemu narodu, v katerem živimo in v katerem bodo srečno živeli naši potomci, dolžni smo jih svoji vesti, ki nas vodi po pravi poti, dolžni smo jih tudi svoji veri, katere načela morajo dobiti pravo in živo uresničenje v našem življenju. Kako so se borile naše žene za svobodo domovine Borba za svobodo in pravico, za kruh, za delo, za enakopravnost vseh narodov, vseh ljudi, obeh spolov se ni začela z vojno, začela se je davno prej. Pri nas se je vodila vsa leta stare Jugoslavije. Toda takrat so se borili le najbolj razgledani in najbolj borbeni izmed nas. Zavest, da si je treba pravice priboriti, še ni prodrla do širokih množic. Tisti pa, ki so državo vodili, so usmerjali njeno pot vedno bolj v fašizem, kar je našo borbo na eni strani utesnjevalo, na drugi pa jo delalo vedno bolj nujno. Prišla je vojna in okupacija. Prav od blizu smo spoznali, kaj je fašizem, in tedaj so se dvignile tudi slovenske žene, ker so do kraja doumele, kar so vedele Korošice in Primorke že nekaj let: da so prav fašisti, naj bodo kakršne koli narodnosti že, tisti, ki najbolj brezvestno uničujejo domove, mučijo in morijo, ki dušjjo vse ljudske in s temi vred vse ženske pravice, da je fašizem glavni krivec vojne in da ga moremo samo v neizprosnem boju pokončati, vrniti svetu mir in ljudem osebno srečo, da moremo le v težkem boju priboriti sebi pravice, tiste pravice, ki tudi ženam omogočajo preprečevati vesoljne pokolje in ustvarjalno soodločati v javnem življenju. Komunistična partija Slovenije je že prve dni okupacije poklicala vse stranke in vsakega posameznika v Osvobodilno fronto, organizacijo, ki je poslej vodila odločen boj proti okupatorju za pravico in svobodo. Množično sodelovanje žena v Fronti je bilo važen pogoj naše zmage. Toda mnoge, ki bi bile rade delale in bile stvari popolnoma predane, so se sramovale stopiti čez prag svojega doma, ki je bil doslej njihovo edino polje dela in življenja. Sramovale so se spregovoriti koristno, pametno besedo v širšem krogu, ker jih je prejšnja družba vzgojila v zavesti, da žene niso Asta Žnidarčič dovolj sposobne in ne primerne za javno delo. S tem je ta družba omalovaževala tudi žensko delo in to je bil tudi njen pravi namen: tako je prejšnja družba ženo lahko slabše plačevala in dobiček od tega je šel v žepe tistih, ki so vse to vodili. Na silo privzgojene predsodke o svoji manjvrednosti je morala večina naših žena preboleti in treba je bilo pomagati pri prvih korakih v javno življenje, vzgojiti jih na poseben, ženam primernejši način. Žene, ki so se z aktivnim delom vraščale v delo Osvobo-bodilne fronte, so morale dobivati od nje obsežnejša navodila, ker do zdaj niso nikdar delale podobnih stvari. Za Osvobodilno fronto se je izkazalo, da bi bilo samo v korist vsemu njenemu delu, ko bi se v bkviru Osvobodilne fronte organizirala protifašistična ženska zveza. In tako je tudi nastala kot del Osvobodilne fronte, kot del vsega osvobodilnega gibanja vseh jugoslovanskih narodov, Antifašistična fronta žena je dala mnogo zlasti ženam po vaseh in zaostalim ženam mest in jim odprla nove poglede v življenje. Laže je bilo organizirati žene v predelih osvobojenega ozemlja, v večjih mestih in industrijskih krajih. Mnogo pa je bilo celih pokrajin in samotnih naselij, kamor je zaradi težkih vojnih razmer organizacija prodrla zelo pozno. V teh predelih so žene popolnoma iz lastne potrebe za« čutile, da morajo delati za našo vojsko. — Moj mož je partizan kakor tvoj sin in njen fant. Zakaj ne bi nesle nekaj pribolj-škov v hosto. — — Jaz sicer nimam nikogar več tam, ker so mi že vse pobili, a prav zato hočem tudi jaz poslati nekaj v goščo. — In tako je prišel iz doline prvi koš tople obleke in živil k partizanom. Težka in nevarna je bila pot po snegu navzgor in žena, ki je nesla jerbas, je morala sproti zabri- sovati sled za seboj. Toda prvi jerbas ni bil zadnji. Kmalu je tiho potrkalo na okno: —- Je res, da si nesla gor, k našim? Tudi jaz bi imela nekaj in naša Minka pravi, da bi rada nosila tudi ona. — Tako je šlo po vsej vasi, po vseh krajih. 2ene so obveščevale partizane o premikih sovražnika, šivale, pletle, prale in kuhale za našo vojsko, nudile so izmučenim partizanom v svojih domovih topla in varna počivališča. Tudi same so postale borke in kurirke. To dokazuje, da je borba zrasla iz iskrene nujnosti iz ljudstva za ljudstvo. Isto dokazuje dejstvo, da so delale v vojski in na terenu žene in dekleta vseh slojev. Poleg delavk kot sta Ančka Hafnerjeva iz Kranja, Pepca Kardeljeva in Angela Ocep-kova, dijakinje Majda Šilčeva in Tatjana Sajevčeva, umetnice Marta Paulinova, ki je v večni nevarnosti za življenje prehodila slavno pot XIV, divizije od Jadrana do Savinjske doline, Erna Muserjeva, ki je zaradi svojega ilegalnega dela v Ljubljani morala trpeti v nemškem taborišču; kmečka pastirica Albinca Malijeva, uradnica Olga Družina, »Šercerjeva« in predvsem naše voditeljice Vida Tomšičeva in Lidija Šentjurčeva, Večina teh se je borila za svobodo že v stari Jugoslaviji. Bilo je še tisoč in tisoč neznanih junakinj, za katere morda nikdar ne bomo zvedeli, kako jim je ime. Vemo, da so bile partizanske perice, ki so prej zaradi težkih razmer morale zasovražiti svoje delo in so se v času domovinske vojne same ponudile za še težje delo. Prale so v ledenih gorskih potokih partizanom, od prve zarje do noči, prihajale z zamrzlimi, oteklimi rokami in odhajale drugo jutro spet na potok. Po končani vojni so odšle tako tiho in skromno, kakor so prišle, spet na svoje domove. Videli smo bolničarko, ki je po bitki hitela reševat ranjene tovariše. Med njimi je našla tudi svojega fanta. To je bil proletarski pisatelj Kljusov Joža. Ležal je tam hudo ranjen. Pregledala ga je in mu obvezala rano. Videla je, da ga čaka samo smrt. Toda te poslednje minute ni smela ostati pri njem. Čakalo jo je nekaj drugega: delati za druge, ki še niso obvezani in še ne na varnem. Marsikoga od njih mora rešiti ženi, dekletu, domovini! Da, domovini! Ni več pogledala nazaj in ni hotela poslušati, kako ji srce bije neprestano: Joža, Joža ... To so naši najtišji, pa tudi naši največji junaki borbe in dela. Druge žene so delale po mestih in po vsej deželi, tesno povezane z vojsko. Delale so z zavestjo, da je to njihovo delo potrebno in nujno zaradi velikih smotrov. Če niso odšle v težko partizansko življenje, ni skoraj niti ena teh aktivistk ušla aretaciji, mučenju ali usmrtitvi. V -mnogih krajih so žene v množicah protestirale zaradi fašističnega režima, ki jih je zatiral in jim jemal može in otroke. Nekoč so zahtevale, da jim škof Rožman, ki je vedno govoril o svetosti družinskega življenja, pove, koliko je storil, da vrne slovenskim družinam njihove očete. Toda škof Rožman ni odgovoril. Kadar je bilo najbolj hudo, so množice žena odšle na grobove talcev, pele tam partizanske pesmi in obljubljale mrtvim, ■ da jih bodo maščevale. In čeprav so jih pri vsaki taki akciji mnogo zaprli, so vendar čutile v sebi toliko sile, da so vedno znova prirejale demonstracije, se borile in delale še bolj predano. Ko je po propadu Italije šlo veliko naših ljudi v narodno osvobodilno vojsko, so prevzele skoraj vse politično delo na neosvobojenem ozemlju žene in mladina. Na varnem, zdaj pod italijansko zdaj pod nemško zaščito, so narodni izdajalci blatili našo borbo, najbolj besno pa so se zaganjali v partizanke. Hoteli so jih prikazati kot žene brez čustev, žene, ki so zavrgle materinstvo in ženski ponos, žene, ki zanemarjajo družino. To so lagali o tistih, ki so se šle borit prav zato, da bi bilo nekoč delo žene in matere pravično cenjeno, da bi naše družine, naši otroci srečno živeli, čeprav so vedele, da mnoge od njih tega časa ne bodo dočakale. Vedno več ljudi se je, organizirano ali neorganizirano, borilo proti okupatorju. Spoznali smo, da moremo le z načrtnim delom uporabiti najbolj uspešno vse te moči. Zato je bilo treba pritegniti v organizacijo tudi tiste, ki so delali v dobri veri, pa so večkrat nezavedno metali svoje sile v nič. Treba je bilo dokazati, kako potrebna je organizacija, ženskam pa še posebej dokazati, kako nujno je, da se njih delo ne izživlja zgolj v dobrodelnosti. Anti-fašistična fronta žena je tako postala po svojih uspehih tudi važen političen činitelj. Žene so se zavedale, da bi ne bilo partizanskih ranjencev, katerim so pomagale, ko bi ne bilo zaostalosti in fašizma. Spoznale so, da je vsakemu človeku, torej tudi ženi, potrebna politična izgradnja, ker brez nje ne moremo voditi načrtnega boja proti reakciji in njeni najhujši obliki, fašizmu. Čas je hitel, dogodke, ki so se dogajali v svetu, pa smo videli kot v zrcalu tudi pri nas doma. Nemci so začeli propadati pri Stalingradu, fašizem v Italiji je omahnil. Tako se je moralo izpremeniti tudi delo naših žena. Na večjih in manjših sestankih smo se dogovarjale, kako se bomo lotile novih nalog. Kar pa nas je ves čas družilo, je bil naš svobodni tisk. Žene smo imele za svoje posebne naloge svoje časopise. Osrednja lista sta bila »Naša žena«, ki je izhajal nekaj časa v Ljubljani, nekaj časa pa na partizanskem ozemlju, in fci ga ves čas urejuje tov. Zima Vrščaj-Holyjeva, in »Našim ženam«, ki je začel izhajati na Rogu kot prvo glasilo osvobojenih slovenskih žena. Prva urednica je bila tov. Mara Rupena-Osolnikova. Korošice so dobivale nekaj časa od Gorenjk »Slovenko pod Karavankami«, nekaj časa od Štajerk »Borbeno Slovenko«, Primorke so izdajale svojo »Slovenko«. Da je bilo toliko ženskih časopisov, so bile krive vojne razmere: iz enega samega kraja bi se ne bil mogel prebiti naš list preko vseh sovražnikovih straž v sleherno slovensko hišo. Tiskali smo te časopise v partizanskih tiskarnah, skritih daleč v hosti, tiskali pa smo jih tudi v Ljubljani, prav pred nosom okupatorskih mogotcev. Vsa zborovanja, tako tudi zborovanja protifašistk med dobo osvobodilnega boja in poslej, v svobodi, so bila važni mejniki pri našem delu. Na njih smo ugotavljale svoje dotedanje uspehe, pa tudi napake, ki jih moramo v bodoče popraviti, na njih smo pregledale naloge, ki nas čakajo. Zborovale so žene na Primorskem, na Štajerskem, na Koroškem, v Beli Krajini, toda prvi kongres protifašističnih Slovenk se je vršil v majhnem osvobojenem kraju, v Do-brniču na Dolenjskem, jeseni leta 1943. Na ta kongres so prišle žene iz vseh pokrajin Slovenije. Šle so mimo sovražnih straž, plazile so se ponoči čez zastražene in razsvetljene proge, preplavale so Sočo, Savo in Krko, mnoge kar z nahrbtniki na rami — in vendar so prišle. Drugi kongres Slovenk protifašistk pa se je vršil že v svobodi, v Ljubljani junija 1945. Samo Korošice in Primorke so morale tudi takrat še skrivaj prehoditi mejo in mnoge so ob vrnitvi s kongresa doma zaprli. Slovenska žena se je v svojem osvobodilnem delu nujno morala srečati in tesno povezati s sestrami protifašistkami vse Jugoslavije, saj so bile težave povsod iste, isto je bilo delo in isti so bili načrti. Povezale smo se tudi s protifašistkami vsega sveta, toda z nobenimi ne tako prisrčno in trdno kot s tovarišicami iz Sovjetske zveze, ki so nam v borbi in svobodi s svojimi junaškimi zgledi in z dejansko podporo največ pomagale. Prve svobodne volitve na osvobojenem ozemlju so bile velik dogodek za žene. Prvič v zgodovini so pri nas žene lahko volile in bile voljene. Toda teh volitev se je moglo udeležiti le malo Slovenk. 11. novembra 1945 pa smo razen Primork in Korošic pri svobodnih volitvah volile vse Slovenke. Razen v Sovjetski zvezi niso doslej žene še nikjer, tudi tam ne, kjer so že pred vojno imele volilno pravico, dosegle tako popolno priznanje enakovrednosti in enakopravnosti kakor pri nas, v Titovi Jugoslaviji. Toda tudi nikjer drugje se žene niso tako zavestno in vztrajno borile proti okupatorju in si tako požrtvovalno priborile svoje pravice. Ko je lani jeseni zasedal v Parizu Mednarodni ženski kongres, so bile zato sovjetske žene in Jugoslovanke najbolj navdušeno pozdravljene. Žene vsega sveta so nam priznale naše napore in bodo odslej usmerjale svoje delo tudi po našem zgledu. Toda Jugoslovanke se zavedamo, da kljub našim žrtvam pravici še ni zadoščeno. Zato zahtevamo Primorsko in Koroško, zahtevamo, da dobe tudi Primorke in Korošice, tiste izmed nas, ki so zaradi fašizma največ trpele, svoje družbene in narodnostne pravice. Zahtevamo, da ves svet spozna in onemogoči zločine tistim, ki so morili in mučili in ki so krivi vojne. In ker vemo, da bo svet dokončno mirno zaživel, da bodo rešena vsa moreča in nerešena vprašanja takrat, ko bo poginil poslednji fašist, ko bodo izbrisani vsi sledovi fašizma z obličja zemlje, se bomo Slovenke trdno, složno z ostalimi Jugoslovankami in vsemi naprednimi ženami sveta borile do konca proti največjemu zlu sedanjosti — proti fašizmu. Živela ljudska republika! Prežihov Voranc Jugoslavija, ki je nastala leta 1918. po zlomu osrednjih velesil, je postala plen fašističnih napadalcev, ki so 6. aprila 1941 . vdrli v slabo oboroženo in nepripravljeno, od znotraj razjedeno državo. V nekaj dneh je nemški in italijanski fašizem s pomočjo domačih izdajalcev pohodil Jugoslavijo in jo razbil. Slovenijo sta si razdelila italijanski in nemški fašizem. Iz Hrvatske so napravili tako imenovano neodvisno državo, v resnici pa kolonijo obeh fašizmov, ki so jo upravljali hrvaški fašisti, Srbijo pa sta si lastila zopet nemški in bolgarski fašizem. Tak je bil konec države, ki je imela vse pogoje za lep razvoj, iki bi lahko postala lep dom srečnih narodov, če ne bi v državi vladala samopašna kratkovidna klika ljudi z monarhijo na čelu, ki ni imela druge skrbi kaikor te, kako bi držalo ljudstvo v temi in sužnosti in kako bi ga razdvoje-vala, da bi laže nemoteno vladala. Zato narodi Jugoslavije do take vlade niso imeli nobenega zaupanja. Od leta 1918. je vrsta jugoslovanskih vlad tekmovala v tem, kako bi državo na znotraj oslabile, zadnje vlade pa so pripravile izdajstvo s tako imenovano dunajsko pogodbo na koncu marca 1941, s katero so hotele Jugoslavijo vkleniti v trojni pakt. Jugoslovanski narodi pa niso hoteli prodati svoje svobode fašizmu, zato so sami iz svoje moči, zapuščeni in izdani od svojih starih voditeljev, začeli že leta 1941. braniti svojo domovino. Dotlej skoraj neznani človek, hrvaški delavec z imenom Tito, je ob zasedbi fašizma proglasil geslo: Smrt fašizmu, svobodo narodu! To pomembno geslo je vžgalo tisočera srca vseh narodov Jugoslavije, okrog tega prapora so se združili kmetje, delavci, obrtniki in pošteno razumništvo. Goloroki ali pa z orožjem, ki so ga iztrgali iz rok okupatorju, so naskočili že leta 1941. sovražnika in začeli pravo ljudsko vstajo proti nasilnemu tujcu. In začela se je velika borba, ki je trajala cela štiri leta, neenaka borba, ki je naše narode stala veliko žrtev, a ki je bila nazadnje kronana z veliko zmago, s popolnim porazom krvoločnega fašizma. Slovensko ljudstvo je prvič v svoji zgodovini napravilo veličastno vstajo. S^venci se v zgodovini svojega obstoja menda še nismo bojevali z orožjem v roki sami zase, ampak smo vedno prelivali kri za tujce, za tlačitelje. Kmečki punti v srednjem veku so bili edina izjema take žalostne preteklosti. Sedaj pa je naš narod našel samega sebe — naše ljudstvo je vstalo v obrambo svojega obstanka, svojih najsvetejših pravic. Fašizem je s tanki in s kopiti preoral našo lepo deželo, rušil in požigal domove, selil, ubijal. Vse, kar je bilo našemu ljudstvu sveto, družina, vera, stare šege, težko pridelano imetje, vse je tujec hotel poman-drati v tla. Sam Hitler je naročil svojemu strankinemu vodstvu za Spodnje Štajersko, eksekutorju Steindlu: »Napravi mi deželo v 4 letih nemško«. Dal mu je tako naročilo, ker je vedel, da na Slovenskem ne bo miru, da se bo Slovenec, pa naj si bo Kranjec, Štajerec, Korošec ali Primorec, upiral takemu suženjstvu, dokler bo govoril v svojem materinem jeziku, dokler bo njegovo srce utripalo za svoj rodni kraj. In zato ga je bilo treba hitro potujčevati z nasiljem, s podkupovanjem in z vabo. Kjer pa to ni pomagalo, ga je bilo treba izseliti ali iztrebiti. Slovenci pa se nismo dali iztrebiti. V zvezi z drugimi narodi Jugoslavije in vsega sveta smo se častno branili. Žrtvovali smo množice naših sinov in naših hčera, žrtvovali smo ogromno svojih človeških dobrin, a ohranili smo si našo čast, naše čisto ime. Nismo se bali groženj in nasilja. Nismo poslušali prišepetavanja naših domačih izdajalcev, ki so nam prigovarjali, da naj bomo mirni, da nas bodo rešili zavezniki in da se bomo končno zmenili tudi z okupatorji. Slovensko ljudstvo je šlo preko vsega tega pekla fašizma, ker je začutilo svoje zgodovinsko poslanstvo, ker je vedelo, da se mora za svobodo boriti, ako hoče, da bo svobode vredno. Zgodovina nas *~"i, da še noben narod ni propadel, ki se je boril za svoj obstanek, da so pa propadli in izginili veliki narodi, ki se niso hoteli boriti za svojo svobodo. Vedeli smo, da ni boja brez žrtev in da brez žrtev zmage ne more biti. In potem smo dočakali to, kar smo upali v najtežjih dneh naše zgodovine, v kar smo verovali. Prišla je pomlad leta 1945. Hitlerja, Mussolinija, Steindla, Rei-nerja, Rupnika in drugih naših krvnikov Koledar 1946 49 in izdajalcev ni več, z naših gora, iz naših gozdov so prikorakale naše hrabre partizanske trume. Po naši z dimom zakajeni, okrvavljeni domovini je hkrati posijalo sonce tako lepo, tako žarko, kakor še nikdar dosihmal. Izginil je Hitler, izginil Mus-solini, Rupnik je v rokah pravice, izginili so >vsi naši zatiralci, tuji in domači. Mi pa živimo in bomo večno živeli zato, ker smo ostali zvesti sami sebi. In živeli bomo lepše, kakor smo v preteklosti. Da, lepše bomo živeli. Stari ljudje so nam prerokovali, da bodo prišli tedaj lepši časi, ko se bosta združila kmet in delavec. Sedaj so ti časi prišli. Kmet in delavec sta združena, pridružilo se jima je tudi pošteno razumništvo. Vsi ti trije so se združili v Osvobodilni fronti. Glejte, v preteklosti se nismo mogli združiti. Vedno so se našli kaki krivi preroki, kaki politični voditelji, ki so nas razdruževali, ki so med kmete in delavce sejali seme razdora, češ da ima vsak svoje posebne interese in da je potrebno, da smo drug proti drugemu. To pa je ta gospoda delala zategadelj, ker se je bala take združitve delovnega ljudstva. Bala se je te združitve zato, ker je vedela, da bi pomenila zanjo konec dobrih časov, kajti, kadar ljudstvo samo vzame oblast v svoje roke, potem so taki zdrah-tjivci in krivi preroki nepotrebni. Združiti se nismo mogli tedaj, ko je bilo življenje bolj enakomerno, kakor je danes, ali združili smo se, ko je prišla huda, največja stiska med nas. To je dokaz, da nas Bog ni zapustil in da smo res zrelo ljudstvo. Kar smo si priborili s krvjo in žrtvami, to je potrebno zavarovati navzven in navznoter z volitvami, ki so se vršile 11. novembra 1945 po vsej državi. Na Slovenskem je volilo 92 % volilcev, od teh pa je volilo 85 % listo Osvobodilne fronte in le 15 % je glasovalo proti njej. To je jasen dokaz kako naše ljudstvo danes misli. Volitve so dokazale, da naše ljudstvo ne misli izpustiti iz rok doseženih pridobitev, da noče izpustiti iz rok oblasti, da hoče samo korakati dalje, da čimprej dovrši potrebno obnovo na novi gospodarski podlagi, ki bo našim narodom mogla prinesti boljše življenje. Slovenija je izvolila 55 poslancev v (Jstavotvorno skupščino, od tega 30 v Zvezno skupščino in 25 v Dom narodov. Oba doma sta bila sklicana za 29. november 1945, prav na obletnico, ko je bila v Jajcu v Bosni izvoljena prva oblast jugoslovanr skih narodov, Antifašistični svet z imenom AVNOJ. Takrat je še okupator divjal po naših krajih, a naša ljudstva so si že postavljala svojo prvo ljudsko oblast. Slovenski poslanci smo odšli iz naše prestolnice, iz bele Ljubljane, že dne 27. novembra. Z izjemo dveh poslancev, ki sta bila bolna, smo se zbrali vsi slovenski poslanci k odhodu. Ob dveh popoldne je bilo na kolodvoru v Ljubljani vse črno ljudstva, ki je pozdravljalo svoje poslance, ko so odhajali na pot, da izvrše v imenu Slovenije v Beogradu veliko zgodovinsko dejanje. Ns. obrazih ljudi in poslancev se je bralo, d& vse pričakuje velikega in važnega dogodka Ob odhodu vlaka je zaigrala godba slovensko himno. Slovenski poslanci smo prevozili s posebnim vlakom v petnajstih urah Hrvaško in Slavonijo in dospeli v Beograd, v glavno mesto nove Jugoslavije. Beograd je v vojni hudo trpel, mnogo je porušenega in razbitega. Trajalo bo še precej časa, preden bodo zaceljene vse vojne rane. Toda takoj, ko stopiš na beograjska tla, spoznaš, da je to prestolnica velike države z novim življenjem. Po ulicah vlada živahen promet, ljudje so živahni, vidi se, da utriplje v tem mestu srce petnajstmilijonske države, ki bo jutri štela že 20 milijonov in več. Beograd je od narave izbran za veliko središče, za mogočno prestolnico. Tu se stekata dve veliki reki in malo je mest v Evropi s tako veličastno lego. Sava in Donava se združujeta pod beograjskim obzidjem,, vsa srednja Evropa se vali tod mimo. Naš narod je tej prestolnici s staro pesmijo o boju s Turki postavil prelep in večen spomenik: Stoji, stoji tam Beligrad. Pod gradom teče rdeča kri, da bi gnala mlinske kamne tri. Beograd je našemu ljudstvu ostal v slabem spominu iz časov prejšnje Jugoslavije. Tu so dvajset let v prejšnji Jugoslaviji krojili našemu slovenskemu narodu krivico. Beograd je bil središče tuje, proti-ljudske vladavine, ki jo je tam opravljala pohlepna velesrbska gospoda. Takoj ko stopiš na današnja beograjska tla, vidiš in začutiš, da današnji Beograd ni stari Beograd. Tistih starih čaršijskih obra- zov ne vidiš več, ti obrazi ne obvladajo več ulic, ne uradov in ne javnih lokalov. Vidiš jih, da se skrivajo še kje v sencah temnih kotov. Ceste obvlada ljudstvo, v uradih sedi ljudska oblast, javni lokali so prazni, ker tisti, ki so danes tukaj na oblasti, nimajo časa posedati po njih. To je □ovi Beograd, to je naš Beograd! Poslanci obeh domov smo se zbrali k prvim sejam točno o polnoči dne 29. 11. 1945. Prva seja se je porabila za to, da so aa njej izbrali začasno predsedstvo obeh domov. Posle predsednika Zvezne skupščine je prevzel najstarejši poslanec, hrvaški republikanec Toma Balič, posle predsednika v Domu narodov pa najstarejši poslanec, stari srbski republikanec Jaša Ro-danovič. Seji prve skupščine je prisostvoval tudi sam maršal Tito z vsemi člani zvezne vlade. Seji so prisostvovali tudi di-plomatični predstavniki Sovjetske zveze, Anglije, Združenih držav, Francije, Češkoslovaške, Bolgarije itd. Predlanskim, dne 29. 11. 1943, se je ravno o polnoči začela seja AVNOJa v Jajcu. Kako veličasten spomin, kako veličastna počastitev poslancev svobodne domovine poslancem, ki so se pred letom dni zbrali k zarotniškemu zasedanju v Jajcu 1 Istega dne sta se oba doma zopet zbrala k zasedanju ob 13.50. Najprej sta zborovala oba doma v ločenih dvoranah in opravila verifikacijske posle, to je potrditev pravilne izvolitve vseh poslancev. Vsak poslanec je moral odnesti pravilno podpisano izvolitveno listino k tajniški mizi. Nato se je izvršila skupna prisega poslancev. Vsi poslanci so vstali in glasno ponavljali prisego, katero je narekoval predsednik: Zaprisega: Prisegam pri svoji časti in časti svojega naroda, da bom kot narodni poslanec pri delu Ustavodajne skupščine zvesto zastopal svoj narod in da bom neutrudno čuval in branil pridobitve narodne borbe, demokratične pravice in svobodo ljudstva. Po zaprisegi je bila izvolitev predsed-ništva. Za predsednika je bil soglasno izvoljen poslanec Vlado Simič iz Srbije, star borec za demokratične pravice, za podpredsednika pa Hrvat Franjo Gaži in Bosanec Sulejman Filipovič. Kuhar Lovro — Prežihov Voranc govori na festivalu v Guštanju Po izvolitvi predsednika je 115 poslancev po svojem zastopniku Neškoviču predlagalo zvezni skupščini, da odstavi kralja Petra II. Karadjordjeviča in da Jugoslavijo proglasi za republiko. Ta predlog je povzročil odobravanje vseh poslancev, ki so vstali s svojih sedežev in navdušeno ploskali republiki. Za tem predlogom so go vorili poslanci, prvi Andrej Hebrang iz Hrvaške, drugi je govoril poslanec Zečevič, tretji je govoril predsednik slovenske vlade Boris Kidrič in zadnji je govoril Hrvat Franjo Gaži, vsi so pozdravili predlog srbskih poslancev. Predsednik Narodne vlade Slovenije Boris Kidrič je med drugim dejal: »Slovenski narod je bil 1300 let pod tujim suženjstvom. Njegovo trpljenje, njegova neenakopravnost je bila vedno vezana na tujca in na monarhije. V imenu narodnih poslancev lahko izjavim, da to, za kar se je boril slovenski narod v nerazdružljivi Koledar 1946 51 4' skupnosti Vseh jugoslovanskih narodov, ne bi dobilo svojega sijajnega potrdila, če ne bi dobili republike.« Izid glasovanja so pozdravili vsi poslanci z burnim dolgotrajnim odobravanjem, z vzkliki republiki in maršalu Titu. Vsi poslanci so vstali s sedežev. Prvi je glasoval maršal Tito, ki je stopil k mizi, kjer je ležal zgodovinski dokument, kamor se je moral vsak poslanec lastnoročno podpisati, za ali proti predlogu. Za njim so pristopali vsi ostali poslanci, ki jih je predsednik Simič zaporedoma klical. Skoraj dve uri je trajalo to glasovanje. Potem je predsednik naznanil, da je od 344 prisotnih poslancev glasovalo vseh 344 za odpravo monarhije in za proglasitev ljudske republike Jugoslavije. Seja Doma narodov. Dom narodov je imel tudi sejo ob 13.30. Za predsednika Doma narodov je bil izvoljen predsednik SNOSa — narodni poslanec Josip Vidmar, ki ie je Domu zahvalil s sledečimi besedami: »Ko prevzemam predsedstvo tega visokega doma, se zahvaljujem vam vsem za pozornost in čast, ki ste jo izkazali, ne toliko meni osebno, kakor slovenskemu narodu, ki se je tako odločno boril v osvobodilni borbi.« Kakor v Zvezni skupščini, tako so storili srbski poslanci v Domu narodov. 25 poslancev iz Srbije je predložilo predlog o proglasitvi federativne ljudske republike. Med raznimi poslanci, ki so se k temu predlogu zglasili k besedi, je bil tudi poslanec Edvard Kocbek, zvezni minister za Slovenijo. Ta je med burnim odobravanjem vsega doma rekel: »Menda noben narod Jugoslavije ne podpisuje te izjave s tako odločnostjo in jasnostjo kakor mi Slovenci. Mi s tem odstranjujemo neko tuje telo, še več, ono slabo oblast, ki je stala nad vsemi pojavi in dogodki našega političnega življenja. Mi kličemo navdušeno: Naj živi nova državna suverenost naših narodov!« Nato se je vršilo poimensko glasovanje poslancev. Prisotnih je bilo 166 narodnih poslancev tega doma. Vsi navzoči poslanci so javno glasovali za predlog srbskih poslancev, to je za republiko. Nato je sledilo podpisovanje glasovalnega dokumenta. Ko je predsednik Josip Vidmar naznanil domu rezultat, so vsi poslanci vstali in navdušeno pozdravljali mlado republiko Jugoslavijo. Skupna seja obeh domov. Koj nato se je vršila skupna seja obeh domov. Predsednik Vlada Simič je dal besedo srbskemu poslancu Siniši Stankoviču, ki je prebral predlog srbskih poslancev pred obema domovoma. Predlog se glasi: »1. Demokratična federativna Jugoslavija se proglaša za ljudsko republiko pod imenom: Federativna ljudska republika Jugoslavija. Federativna ljudska republika Jugoslavija je zvezna ljudska država republikanske oblike, skupnost enakopravnih narodov, ki so svobodno izrazili svojo voljo, da ostanejo zedinjeni v Jugoslaviji. 2. S to odločbo se v imenu vseh narodov Jugoslavije končno ukine monarhija v Jugoslaviji, Petru II. Karadjordjeviču odvzemajo vse pravice, ki so pripadale njemu in dinastiji Karadjordjevičev.« Ob branju deklaracije in sklepa se je vsa skupščina dvignila in s ploskanjem, ki je trajalo več minut, pozdravila zadnje besede ter vzklikala proglasitvi federalne ljudske republike Jugoslavije. Tej navdušeni manifestaciji se pridružila tudi galerija. Predsednik je sporočil, da je bila deklaracija o proglasitvi rezultata soglasno sprejeta v obeh Domovih in pozval poslance, da se še enkrat na skupni seji izjavijo. Vsi poslanci so vstali in glasno izjavili: »Sprejmemo.« Federativna ljudska republika Jugoslavija je bila s tem sprejeta in uzakonjena. Velikansko navdušenje je zavladalo po obširni dvorani, ki se dolgo ni moglo poleči. Poslanci niso nehali ploskati in vzklikati republiki. Ganljivo je bilo videti stare sivolase borce iz vseh krajev Jugoslavije, ki si niso mogli kaj, da ne bi prihajali k vladnim klopem stiskat roke maršalu Titu in mu čestitali, da je njegova velika in dolgoletna borba končana s sijajnim uspehom. Maršalu Titu so čestitali vsi zvezni ministri, vsi predsedniki federalnih narodnih vlad in še mnogi drugi poslanci. Poslanci so si čestitali tudi med seboj. Vse je vzklikalo: »Živela republika!« Teh trenutkov ni mogoče pozabiti. Slehernemu bodo ostali v neizbrisnem spominu. Dvorana je bila razkošno razsvetljena z mo- gočnimi reflektorji, morje luči je razsvetljevalo poslance. Res, veliki zgodovinski trenutki, verni zaključek dolgotrajne borbe za veliki cilj, za najsvetejši cilj v zgodovini naših narodov. Ko se je navdušenje poleglo, je predsednik zaključil sejo obeh domov Ustavodajne skupščine. Zunaj pred skupščino je poslance čakalo novo presenečenje. Na širokem prostoru pred njo jih je čakala deset-tisočglava množica Beograjčanov, ki jih je navdušeno pozdravljala in vzklikala: »Živela republika!« Po cestah se je orilo vzklikanje in veselje množice. Topovske salve so spremljale ljudstvo in ga navduševale. Neštevilne in raznobarvne rakete ter umetni ogenj so razsvetljevale zimsko nebo. Dolgo v noč je trajala ta ljudska slovesnost in še dolgo je hodila tisočglava množica po ulicah ter neutrudno dajala duška svojemu veselju. Federativna ljudska republika je proglašena. Naši narodi so svojo svobodo kronali z najmodernejšo obliko nove države. Toda ta republika ne bo republika navadnega kova, kakor smo jih imeli n. pr. v Avstriji in Nemčiji, kjer je iz teh republik zrastel fašizem. Take republike nismo proglasili v Beogradu Proglasili smo ljudsko republiko. republiko, v kateri vlada ljudska oblast, v kateri bo vsa oblast izhajala iz ljudstva samega. Mi smo najnaprednejša država, ki sega v osrčje Srednje Evrope, in mi smo predhodniki napredka in človečanstva na tem odseku Evrope. Mi smo lahko ponosni na naš uspeh, ki je uspeh ljudske borbe za pravico in svobodo. Mi Slovenci smo lahko še posebno zadovoljni s tem uspehom. V taki ljudski državi bomo začeli živeti življenje svobodnega naroda prvič v zgodovini. Nemški in italijanski imperializem sta nas ogrožala cele vekove. Zdaj je tega konec. Z našo borbo bomo dosegli še to, da se bodo k naši federativni ljudski republiki Jugoslaviji pridružili tudi naši Primorci in naši Korošci Dosežen bo naš stari sen: Združena Slovenija, To združeno Slovenijo bomo mi Slovenci znali braniti proti vsakemu tujemu in notranjemu sovražniku, proti vsakemu staremu ničvrednemu imperializmu. Svobodni bomo, imeli bomo to, kar je pogoj, da si res lahko ustvarimo domovino in boljšo, lepšo bodočnost za naše ljudstvo. Živela federativna ljudska republika Jugoslavija! Ksaver Meško Žalost vojakove neveste V tihi noči mislim nate, k tebi hrepenim, sanjam sanje mračno-zlate in trpim, trpim. Vsako noč za te pozdrave zvezdam sporočim, naj ponese jih v daljave, vetru naročim. Zvezde čez ves svet gorijc — »Kje je?« — Vse molče. Vetri iz daljav hitijo — »Kje je?« — Odhite. V belem dnevu, v mračni noči mislim le na te in v ljubezni čakam vroči, kdaj oko te uzre. Pridi, dragi, iz daljave! Morda tam že spiš? V tihem lesu, sred dobrave v grobu že trohniš? Jaz pa čakam, jaz pa čakam v boli noč in dan, za teboj solze pretakam, čakam te zaman. Da pozabnost bi prepregla vso me s plaščem sanj, v grob bi hladni k tebi legla, če bi znala zanj. Kam bi šla, kje bi iskala, saj ne vem, ne vem. Pa vse dni bom žalovala, smrti šla v objem. Smrt šele me bo združila, ženin moj, s teboj. Venec zvesto bom hranila, saj je tvoj, le tvoj! Odsev ljubezni Franc S. F i n ž g a r Štirinajst noči. Noči brez spanja. Za uro, za dve morda, me obide spanec. Ni spanec. To je le omotica, povzročena po strupih, In spet sem buden in nisem buden. Po sekundnem kazalcu vidim, da ura poleg mojega vzglavja tiktaka. Ušesa pa so gluha, po silnem bombnem udarcu kakor zabita. Slapovi šumijo v njih, nenehno, ki se za hip sprevržejo v hrup viharja. V glavi na peterih mestih kljuje, vrta, zbada. Petero gnojnih studenčkov si išče pota na dan. Kakor konice ostrih nožev so, a še niso dovolj nabrušeni, da bi prebili steno. Pikajo, zbadajo. V nogi izklesana kost deluje in skuša zaliti votlino, ki jo je izvrtal jekleni odkršek bombe. Tudi zdravnikovi noži, ki so posegli v boj zoper ta tujek v kosti, so si morali poiskati pot do za-strupljevalca, da ga izvlečejo. In vse te okvare naj ureja in celi moja starost. Težko breme! Ob vsem tem je moj duh živ, čeprav je telo razvalina. Prav jasno se zavedam, da leživa dva na postelji: telo in nanj še priklenjena duša. Ta se upira z vso silo in voljo, premišlja, preudarja in se skuša nekam oprijeti. Toda kam? Veselilo bi jo, če bi v tej gluhi noči kaj zaropotalo, če bi vrata zaškripala, če bi slišal petelinji klic ranemu jutru. Tudi tega ni. In če je, za ubiti sluh ne biva. Edinole oko vidi živo. rahlo brlečo lučko. Toda tudi oko se trudno zapira pred lučjo. Zdi se mi, da to zničeno telo tudi luč boli. Ko mežim, pritapa v sobo usmiljena sestra, vsa v belo oblečena. Ne slišim je. Ko se dotakne postelje, da mi popravi odejo, spregledam. »Smrt!« mi šine skozi možgane. Vsega me pretrese. Sestra neslišno odide. Nasmehnem se sam sebi. Duša spet išče, kam bi se oprla. Tedaj se ustavi ob Križanem, ki visi na steni. Oči so mi trdno uprte vanj. Ob rahli svetlobi se mi zazdi, da telo Križanega spre-letava trepet, da ves drhti v strahotnih poslednjih bolečinah, v predsmrtni muki. Oči sem spet zatisnil, groza me je obšla. Živo sem se zamislil v noč in jutro od velikega četrtka na veliki petek. Zveličarja so zvezanega prignali z Oljske gore. Surovi biriči so ga suvali, da se je na brvi čez potok Cedron opotekel in omahnil v potok. Prignali so ga pred Ano, ga vlačili do Kajfa, spet nazaj in od tam še k Herodu in Pilatu. Pred sodno hišo se nabira po ulična drhal. Kriči, divje tuli in zahteva svobodo za razbojnika, za Odrešenika križ. Pilat ugotavlja Njegovo nedolžnost, a ga kljub temu veli prebičati z rimskimi biči, ki so imeli na koncu jermenčkov svinčene želodke. Mrzlo jutro je. Vojaki in Peter si grejejo ob ognju premrle roke, drugi zasmehujejo obsojenca, prebičanega, krvavega in ga ogrnejo z raztrganim vojaškim plaščem, okronajo ga s trnjevo krono, bijejo ga v obraz, zasramujejo ga, pljujejo vanj. . Nepopisne muke! V prah ponižani Bog-človek molči in trpi. Brez krivde, prostovoljno. Zakaj? Zakaj? Odgovarja Kristus sam: »Bog je svet taiko ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jan 3, 16). Oče žrtvuje Sina, »da bi se svet po Njem zveličal.« Sin prevzame nalogo odrešenja iz ljubezni do vesoljnega človeštva. »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj! — Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje.« Vse te muke iz ljubezni do človeštva Iz ljubezni — sem šepetal in odprl oči Pogledal sem na križ. Zazdelo se mi je, da mu telo nič več ne trepeta. Smrtni boj je dobojevan. Dopolnjeno je. Tam visi njegovo telo, kakor visi na milijonih križev po vsem svetu in bo viselo kot simbol ljubezni dotlej, da se križ dvigne nad svetom v žaru poslednjega dne. Pod križem On — sodnik, ki bo tehtal našo ljubezen do Boga in do bližnjega s pravično svojo tehtnico. Rahlo je trkal prvi svit na okno, ko sem dočustvoval. Bolečine niso odlegle, a zdele so se mi le senčica, kar je pretrpela križana ljubezen za nas. Vse učene knjige, vsi dolgi nizi lepih besed so le cingljajoči zvončki, ki ne sežejo v globino naših src. če tam ne zbudijo speče ljubezni. Brez te smo ljudje puhli blebetači, celo demonske zveri. V svoji silni bolečini sem prvič v življenju zares doživel božjo ljubezen do nas. Sram me je bilo hladu, ki je vel iz prebranih knjig. Morda samo zame — hlad? Zato, ljubi Bog, tisočkrat zahvaljen za vse bolečine, da sem vsaj rahlo, kolikor je dodeljeno revnemu Zemljanu, dojel odsev brezmejne Kristusove ljubezni do nas vseh, do vsakega človeka brez izjeme. In človek? Vsak je ničevost in vendar veličastvo, vsak skrivnost in svet zase, vsakega pot skozi življenje uganka. Vsakemu je dano srce in v njem sedež ljubezni. A prav v tem srcu večni šepet kačjega misterija iz raja: Boš kakor Bog! Za tem klicem so šli vsi, ki so se odtrgali od Boga, dvignili nad človeka - sobrata v napuhu, da so sami bogovi. Tedaj je v takih srcih ugasnila ljubezen. Umišljali so si, da ubijajo le zlo, ko so pognali milijone v smrt. Zla niso ubili, zlo je bilo v njih. Zato je zlo ubilo nje same. Od Babilona do danes —- vedno in vselej tako. Toda vse te bolečine in vsa prelita kri je še vselej v človeštvu razžarila ga-snečo iskro ljubezni do Boga in do bližnjega. Po bolečinah bo človek tudi danes v spoznanju pritaval tja, kjer je njegova sreča: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog! — Ne imej drugih bogov poleg mene. Spoštuj zapovedi in boš živel. — Bog je ljubezen; kdor ne ljubi, ostane v smrti!« Dne 9. marca 1945 je zadela bomba hišo F. S Finžgarja v polno. Polovico hiše je razrušila in pisatelja pokopala pod ruševinami. Hudo poškodovanega so odkopali in je nato dva meseca ležal v bolnici, preden so se rane na glavi in na nogah toliko ozdravile, da je mogel ob palici domov. Eno takih noči je v tem članku opisal. Odhod iz Rajhenburga 5* julija 1941 Alojzij Remec Visoko vrh skalnatega griča se pno v nebo sive stene starinskega ogromnega gradu, samostana trapistov. Koničast stolp vrta v sinjino, dolga vrsta oken zre v globino, obokani hodniki pokojno molče okrog dvorišča sredi mrke zgradbe. Usahnil je vodnjak na sredi, spomin minulih dni, postovke krožijo okrog zvonika v prvem soncu, zastava s kljukastim križem plahuta v jutranji sapi. Kakor privid iz srednjega veka pridrsa izza vogala star menih s sivo brado, z globoko čez glavo po-veznjeno kapuco, z usnjatim pasom krog ledij. Neslišno stopica po hodnikih, se ustavlja pred vrati v sobe, bere mistične napise po stenah in odpre vrata v sobo, kjer so nagrmadeni kipi svetnikov z zlomljenimi rokami in odbitimi glavami, kjer na prašnih oltarjih stoje v strahovitem neredu cvetlični lonci, slike, zavitki, posušeno cvetje in druga šara iz opustošene kapele. Sredi vsega tega žaluje Madona, še vedno lepa in božanska, čeprav se zdi, da bi se utegnila hip za hip utrniti iz njenih oči grenka solza nad opustošenjem krog nje. Zunaj pa se poraja poletno jutro. Gozdovi dehte v jutranji svežini, v smaragdnem sijaju se iskre prostrani travniki in livade, žitna .polja valove po obronkih, bele hišice po naseljih mežikajo, kakor da se bude iz sna. In nekje v gosti krošnji v drevoredu, ki pelje k tihemu samostanskemu pokopališču, vprašuje vuga — pernati nagajivec-^: »Kje si pa bil? Kje si pa bil?« Iz vrst nemih grobov ni odgovora. Na lesenih križih samo mrtva imena in številke rojstva in smrti preminulih nekdanjih prebivalcev te zgradbe Da — kje si pa bil? — vprašuje neumorni ptič in ne čaka odgovora. Vedno sama vprašanja, vprašanja, vprašanja. Morebiti je odgovor skrit v krutih črnih črkah na močeradastožolti tabli »Umsiedlungs-lager« . . . Morebiti je odgovor na črni mrtvaški zastavi z dvema strelama, ki ličita na številko 44. Morebiti. Na grajski pristavi, kjer stoje prostrani hlev, seniki in nekaj barak, brlizga piščalka straže, da gre skozi ušesa. »Auf! Auf!« se slišijo odurni rezki klici. »Morgenstunde hai Gold im Munde!« se dere stražnik, ki je prišel v velikanski prostor nad živinskim hlevom, kjer vstaja nekaj stotin ljudi, izgnancev iz vseh krajev slovenske zelene Štajerske. Nemirno vrvenje zažubori vsepovsod. Iz pregrajenih prekatov pod debelim tramo vjem vstajajo z ležišč na senu vsemogoči liki. Stari, mladi, otroci, žene, dekleta, očetje, matere, deca. Pospravljajo svoja borna ležišča in se hite umivat čez leseni most preko gnojišča k dolgemu koritu iz cementa, nad katerim škrope iz dolge cevi drobni vodni curki. Izgnanci se češejo, brijejo, opletajo, pripravljajo na pot. Danes ne bo več treba na delo v skupinah: Strassenbau, Barackenbau, Wasserbau, Schlosserei, Tisch-lerei — vsega tega je konec. Zakaj tam doli v novi baraki, ki je prošlo noč dobila prve stanovalce, tam doli so matere, žene, sestre, očetje, bratje. Tam doli so otročiči, ki so jih odtrgali od družinskih ognjišč po vsej severni Sloveniji in jih skozi noč in temo v divji naglici pripeljali sem v Umsiedlungslager k očetom, možem ali materam, da se odpeljejo z njimi dalje na jug. Tam v baraki med gomilami svežnjev, košar, kovčegov in cul bije premnogo src v strahu in negotovosti. Poleg sivolasega starčka, zdelane priletne ženice se dvigajo kodrolase glavice malčkov, gledajo plahe otroške oči po tem tujem pustem prostoru in iščejo očetovega lica. Žena, vsa v skrbeh, do globine duše žalostna, išče moža, da mu po dolgih mesecih robotanja v lagerju stisne roko, da se privije k njemu in ga pogleda z vprašujočimi očmi: »Ali je res, da moramo iti na tuje?« In jih pečejo kot sveže rane trenutki, ki so se tako živo vžgali v dušo, kakor da so jih pravkar odtrgali od doma s surovo roko, jih natrpali v razdrapane tovorne avtomobile in jih odpeljali. In pred očmi jim lebdi slika opustošenega doma. Tam je vas, tam je hiša, kjer je umrlo domače ognjišče, okrog katerega so živela, se rodila in umirala skozi stoletja pokolenja našega kmeta. V osamljeni kuhinji se plazi domača muca, vsa začudena nad mirom, ki je v hiši, vse je mrtvaško tiho, kakor da so odnesli poslednjega mrliča iz teh prostorov. Na dvorišču zaman čaka pernata družina, da pride gospodinja in jo nakrmi; v hlevu muka živina, ker ni gospodarja, da ji napolni jasli. Nemo vise v lopi kose, grablje in drugo orodje, pozabljena ležita plug in brana na skednju, domači pes trga verigo in turobno zavija, kakor da je videl smrt. Tako žalujejo domovi na naši zemlji. Jutranje sonce pa sije tudi v mesta in trge, kjer so zapečatili stanovanja vseh, ki so jih izgnali. Skozi polzaprte oknice se je prikradel zlat žarek na mizo v kuhinji in poljubil kos kruha na mizi, ki ga je pozabil mali izgnanček poslednji trenutek pred odhodom v nepojmljivem strahu pred črnimi osornimi možmi, ki so prišli po mamo, bratce in sestrice, da jih odženejo. Leseni konjiček se je zvrnil pod mizo in tam žalostno ždi ob lutki, ki široko razprtih oči strmi v tišino opustošenega doma. In v sobi leži na mizi odprta knjiga z belimi stranmi in z apokaliptično grozo se vrste v njej besede: — Vse to, ker tako se glasil je ukaz.. . Čigav ukaz, kakšen ukaz? Ali se šte-ješ za boga, ki si to zapovedal? Nemo molči knjiga, na strehi grulijo golobje, potoček šumlja pred hišo za ograjo, visoko v zraku grmi avijon nad bedno, opustošeno zemljo. Ah, pa saj vse to ni res!... Danes je jutro na praznik svetega Cirila in Metoda v letu Cospodovem 1941. In tu je Umsiedlungslager Rajhenburg, ograjen z bodečo žico. Pred hlevom jj gizdavi pav razprostrl mavrično pahljačo svojega repa in jo obrača k soncu. Končano je razdobje taborjenja v izseljenskem zaprtju. Nič več ne bodo šklepetale puške stražnikov na dvorišču v jutranji uri, ko vlagajo vanje naboje pred očmi oddelkov, razvrščenih za delo na cesti, pri barakah, pri vodovodu. Nikdar več nas ne bo vrglo kvišku povelje: »Antreten!«. ne bomo več korakali po cesti v dolino na ovinek razstreljevat pečine, vozit gramoz, postavljat drogove za električno napeljavo. Nič več ne bo vznemirjalo robotov tajno geslo »fufzehne«, ko se bliža kdo izmed višjih bogov in zletijo ogorki cigaret v gramoz in dvigne trudna roka zopet kramp ali lopato ali mirnodušno vzdigne samokolnico po zapovedi dela, ki je samo sebi namen. In ne bo več ob lepih večerih donela iz sredine taborišča naša slovenska pesem, se dvigala k trepetajočim zvezdam — uteha užaljenim srcem in napoj upanja vsem tistim, ki jo slišijo. Tam doli tečeta vzporedno dve ozki svetlokovinasto blesteči se črti proti jugovzhodu. Premnogi transport iz Slovenije smo pozdravljali mi roboti na cesti, ko je brzel po dolini in nosil cvet naše domovine v druge kraje. Danes pojde naš transport. Ali ga bo kdo pozdravljal? * * * Z višine se vije v dolino procesija izgnancev. Zdi se mi, da je to vizija, vredna da bi jo opisal Ivan Cankar, ko je pisal svoje nesmrtho delo Za križem. Stari in mladi, ženske in moški, delavec, kmet, industrijalec, učitelj, zdravnik, duhovnik — vse to je šlo s svojo prtljago na Ciril-Me-todov dan leta 1941. skozi Rajhenburg na postajo. Drobne nožice otrok se opotekajo po gramozu, večji so oprtali svoje mlajše bratce kar štuporamo, matere so nosile svoje nebogljenčke na rokah. Ceste fcastra-žene, dohodi zaprti. Rajhenburžani mahajo od daleč v slovo tej bedni procesiji, zgnani skupaj od vseh vetrov iz slovenske zemlje. Premnogo oko se solzi, srca se krčijo v bolesti ob tem pogledu. Teman, mrk, ves mrtvaški pripolzi na postajo dolg vlak vagonov, ki nas bo peljal na jug. Povelja, vzkliki z važnostjo, za katero se skriva zadrega. »Družine z majhnimi otroki gredo v drugi razred!« se dela važnega komandant transporta, gestapovec, mlada tipična fašistična Sveča_ Iz »Jugoslovanskega zvezka« Pričujoča zgodba se je godila devetnajstega septembra tisoč devet sto štiri in štiridesetega leta. Beograd je bil tedaj prav za prav že zavzet. Nemci so imeli v rokah samo most črez Savo in majhno krpo zemlje ob njenem bregu. Ob zori tega dne, devetnajstega, se je pet rdečearmejcev odločilo, da se neopazno prikradejo do mosta. Pot je držala prek majhne planje (ravnice), kjer je stalo nekaj zgorelih tankov in oklopnih voz, naših in nemških, in kjer ni bilo ne enega celega drevesa; ikvišku so štrlela samo odkrhnjena debla, kakor da jih je groba roka velikana prelomila v višini človeške postave. Ko so rdečearmejci prispeli do polovice planjave, jih je presenetilo z onstran brega streljanje minometov, ki je trajalo pol ure. Pol ure so preležali pod ognjem in, ko je končno ogenj nekoliko ponehal, se je dvojica lahko ranjenih splazila nazaj, obremenjena z dvema hudo ranjenima. Peti, ki je bil mrtev, je obležal na ravnici. Nič ne vem o njem kakor to, da mu je po spisku njegove čete bilo ime Čekulajev in da je padel devetnajstega v mesecu septembru na bregu reke Save. zver, in že je s spremljajočim stražniškim osebjem oblastno sedel sam v edini vagon drugega razreda. Družine z majhnimi otroki pa so se vozile v tretjem razredu in, kdor ni imel komolcev, od Bosanskega Broda dalje v živinskih vagonih ... Pod večer, ki je bil jasen in lep, se je vlak premaknil in hitreje in hitreje brzel svojo pot po Savskem polju neznanokam. V tesnem oddelku smo ena sama družina. Prvič, da se razgovorimo po teh dolgih bridkih mesecih negotovosti, ločitve, strahu in upanja. Še enkrat gledamo slovensko zemljo v zlatu zahajočega sonca in se poslavljamo od nje, izgnanci, berači. Kakor da nam polže težke kaplje krvi iz globoko ranjenega srca, nas peče v prsih. Kolesa pa udarjajo pod nami ob tračnice v taktu grenkega slovesa: Zbogom dom, zbogom dom, zbogom dom!. . . Konstantin Simonov Prevedel Ivan Vouk Očividno pa je Nemce vznemiril poskus rdečearmejcev, da bi se neopazno prikradli k mostu, zakaj ves dan so nato z manjšimi presledki obstreljevali z minometi planjavo in nanjo meječo ulico. Poveljnik čete, ki je vkljub temu prejel ukaz, naj naslednjega dne pred svitom vnovič poskusi prodreti k mostu, je rekel, naj Čekulajevo truplo puste, kjer leži, pokopali ga bodo pozneje, ko bo most zavzet. Nemci pa so še vedno streljali: podnevi, ob zahodu in o mraku. Poleg ravnice so štrlele v nekoliki razdalji od ostalih hiš kamnite razvaline, iz katerih bi bilo težko dognati, kaj je bila prav za prav poprej ta stavba. Nikomur bi ne prišlo na misel, da utegne tu kdo prebivati. Toda pod razvalinami, v kleti, kamor si prišel skozi z opeko napol zasuto odprtino, je živela starka Marija Džokičeva. Prej je imela sobo v drugem nadstropju, ki ji je ostala po pokojnem možu, mestnem stražniku. Ko pa so izstrelki raznesli drugo nadstropje, se je preselila v sobo v prvem nadstropju. Razen nje so vsi zapustili hišo. Ko je razbilo tudi prvo nadstropje, se je preselila v klet. Devetnajstega je bil že četrti dan, odkar je prebivala v kleti. Zjutraj je dobro videla, kako se je splazila petorica rdečearmejcev na ravnico, ki je bila oddaljena od nje samo z raztrgano železno ograjo. Videla je, kako so jih Nemci obstreljevali, kako so krog in krog padale mine. Starka se je celo na pol vzpela iz svojega podzemlja in že hotela poklicati Ruse, naj se splazijo do nje. Bila je prepričana, da je tam, kjer ona stanuje, manj nevarno. Toda v tem hipu se je mina razpočila tik razvalin. Tresk je starko oglu-šil, da je padla vznak, udarila z glavo ob zid in izgubila zavest. Ko se je zavedela in pogledala skozi okno, je videla, da je od vseh Rusov ostal na ravnici samo eden. Ležal je na boku, eno roko je iztegnil, a drugo položil pod glavo, kakor da se je hotel udobno pripraviti na spanje. Nekajkrat ga je poklicala, toda on se ni nič odzval. In tedaj je razumela, da je ubit. Nemci so zopet streljali in na planjavi so še dalje pokale mine, dvigajoč v zrak črne stebre zemlje in drobeč v iveri zadnje veje z drevja. Ubiti Rus je osamljen ležal na golih tleh, z roko, podloženo pod glavo, ko je okrog njega padalo razkosano železje in mrtvo drevje. Starka Džokičeva je dolgo gledala na ubitega in razmišljala. Ako bi bilo poleg nje vsaj eno živo bitje, tedaj bi mu bržkone razodela svoje misli; toda nikogar ni bilo v njeni bližini. Celo mačko, ki je živela z njo štiri dni v podzemlju, so ubili drobci opeke pri zadnji eksploziji. Starka je dolgo razmišljala, nato pa je začela brskati po svoji edini culi in izvlekla iz nje nekaj, kar« je bilo zavito v črno vdovsko ruto, ter počasi zlezla iz kleti. Ona se ni mogla plaziti in pretikati; zato je hodila s svojim naravnim, počasnim star-čevskim korakom, ko se je napotila na ravnico. Ako je med potjo zadela na kos ograje, ki je po naključju ostal cel, ga ni prelezla, za to je bila prestara. Počasi je šla vzdolž ograje, jo obšla in prišla na piano. Nemci so še vedno obstreljevali ravnico z minometi, toda niti ena mina ni padla blizu starke. Šla je prek planje in prispela do tistega mesta, kjer je ležal ubiti ruski rdečearme-jec. Trudoma ga je obrnila z obrazom navzgor in videla, da je njegov obraz mlad in silno bled. Poravnala mu je lase, z naporom sklenila njegove že otrdele roke na prsih ter sedla na tla poleg njega. Nemci so še vedno streljali, toda mine so kakor poprej padale daleč od nje. Sedela je tako poleg njega morda eno uro, morda dve in molčala. Bilo je mrzlo in tiho, prav tiho, razen v tistih trenutkih, ko se je kakšna mina razpočila. Končno je starka vstala, se oddaljila od mrliča in napravila nekaj korakov po ravnici. Kmalu je našla, kar je iskala: velik lijak, ki ga je izkopal težak izstrelek pred nekaj dnevi in ki se je v njem začela nabirati voda. Starka se je spustila na kolena in začela z rokami črpati vodo, ki se je nabrala na dnu. Nekajkrat je počivala in nato zopet nadaljevala delo. Ko v lijaku ni bilo več vode, se je starka vrnila k mrtvemu Rusu. Prijela ga je za pazduhe in povlekla. Vleči ga je bilo treba samo deset korakov daleč, toda ona je bila zelo stara; zato je med tem časom trikrat sedla in počivala. Končno ga je privlekla do lijaka in ga spustila vanj. Ko je to napravila, je bila docela izčrpana in sedela in počivala je morda celo uro. Nemci pa so še vedno streljali in kakor poprej so se mine razletavale daleč od nje. Ko se je odpočila, se je dvignila na kolena, pokrižala mrtvega Rusa in ga poljubila na ustne in na čelo. Potem ga je začela tihoma zasipati z zemljo, ki je je bilo mnogo na robovih lijaka. Kmalu ga je toliko zasula, da se ni videl nič iz zemlje. Toda to ji ni zadostovalo. Hotela je napraviti pravi grob. Ko si je zopet nekoliko odpočila, je začela vnovič nasipavati zemljo na grob. Tako je čez nekaj ur nasula z rokami majhno gomilo nad mrličem. Nemci pa so še vedno streljali in kakor doslej so mine padale daleč od nje. Ko je nasula gomilo, je izvlekla iz svoje črne vdovske rute to, kar je bila prinesla s seboj iz kleti. Bila je velika voščena sveča, ena izmed dveh poročnih sveč, ki jih je pet in štirideset let hranila od dneva, ko se je poročila. Iz žepa svoje obleke je potegnila vžigalice, nataknila svečo pri vzglavju groba in jo prižgala. Sveča je rada zagorela. Noč je bila tiha in plamen se je dvigal naravnost kvišku, ne da bi se nagibal postrani. Ko je prižgala svečo, je obsedela pri grobu s sklenjenimi rokami pod ruto na kolenih. Kadar se je kakšna mina daleč razpo-čila, je plamen sveče samo zganilo, ako pa so se mine razstreljevale bliže, je sveča ugasnila, enkrat je celo padla. Starka Džo-kičeva je vsakikrat molče vzela vžigalice iz žepa in molče znova potrpežljivo prižgala svečo. Bilo je že blizu jutra. Sveča je dogorela do sredine. Starka je pobrskala po zemlji okrog sebe in našla ikos pregorele, porjavele pločevine. Trudoma jo je upognila s svojimi starimi rokami, jo zasadila v zemljo zraven sveče, da je pločevinasti polkrog zavaroval skoraj tri četrtine sveče pred vetrom. Ko je to opravila, je starka vstala in prehodila ravnico prav tako počasi, kakor je prišla do nje, obšla kos cele ograje in se vrnila v klet. Pred razsvitom je stotnija, v kateri je služil padli rdečearmejec Čekulajev, pod močnim minometnim ognjem prešla v napad čez ravnico in zavzela most. Čez uro ali dve se je popolnoma zdanilo. Takoj za pehoto so prešli na drugi breg naši tanki. Boj se je zdaj vršil tam in nihče ni več obstreljeval z minometi ravnice. Poveljnik stotnije se je spomnil Čekula-jeva, ki je včeraj padel, ukazal ga poiskati in pokopati v skupnem grobu s tovariši, ki so padli to jutro. Truplo Čekulajeva so dolgo zaman iskali. Eden izmed bojevnikov se je ustavil na robu ravnice, začudeno vzkliknil in začel klicati ostale. Pridružili so se mu nekateri tovariši. »Glejte!« je rekel rdečearmejec. In vsi so pogledali tja, kamor je kazal. Zraven razbite ograje, ki je obdajala ravnico nad zasuto zemljo, ki jo je pred kratkim razril izstrelek, se je dvigala majhna gomila. Pri zglavju je bil zataknjen pločevinast polkrog, znotraj pa je mirno gorela sveča. Dogorela je skoraj vsa, ogorek je bil oblit z voskom, toda plamenček ni ugasnil, temveč je še vedno trepetal nad njo. Vsi, ki so prišli h grobu, so se skoraj na en mah odkrili. Molče so stali okrog groba in gledali v dogorevajočo svečo, prevzeti od tako silnega čustva, ki jim ni dalo govoriti. In prav v tistem trenutku se je prikazala na ravnici visoka starka, starka s črno ruto na glavi, ki je do zdaj niso videli. Molče, s tihimi starčevskimi koraki je šla mimo rdečearmejcev, molče se je spustila na kolena poleg gomile, vzela izpod rute voščeno svečo, prav takšno, kakor je bila tista, katere ogorek je gorel na grobu. Vzela je v roke ogorek, prižgala z njim novo svečo in jo vtaknila v zemljo na prejšnje mesto. Nato je začela vstajati. To pa se ji ni takoj posrečilo, rdečearmejec, ki ji je bil naj bližji, jo je oprl pod roko in ji pomagal vstati. Niti zdaj ni nič izpregovorila. Pogledala je okoli stoječe razoglave rdečearmejce. se jim molče poklonila, zavezala s strogo kretnjo vogla svoje črne rute, se obrnila in odšla, ne da bi se ozrla na sveče in nanje. Rdečearmejci so jo spremljali s pogledi, se tiho pogovarjali, kakor bi se bali skaliti tišino, se podali na drugo stran, k mostu čez Savo, kjer se je vršil boj, da bi dohiteli svojo stotnijo. Na grobni gomili sredi od smodnika počrnele zemlje, razbitega železa in mrtvega drevja, je dogoreval zadnji vdovin zaklad — poročna sveča, ki jo je jugoslovanska mati postavila na grob ruskega sina. A njen plamen ni ugasnil, zdelo se je, da je večen, kakor so večne materine solze in junaštvo sinov. Janko Obločnik V spominsko knjigo Ne odgrinjaj nepotrpežljiva, kar bodočnost ti neznana skriva — vse imeti hoče pravi čas. Za vse, draga, treba potrpeti: širno mora, ko je čas, vzcveteti, samo dozoreti, kar je v nas. Janko Obločnik Pesem o rasti Kadar dež na polje gre, takrat žito rase: • z neba kapljice šume, kakor v zlate kelihe zbirajo se v klase. Kakor v kelih zlat v srce skrij bol, hude čase! Kadar dež na polje gre, takrat žito rase. Cžbalt Dular Janko Kotnik »prost kmet« iz Remšenika pri Železni Kapli in sotradnik Bleiweisovih Novic/ V marsikateri slovenski hiši, kjer so že od nekdaj spoštovali slovensko besedo in prebirali slovenske knjige, je najti še dandanes kje v podstrešju ali drugod med staro šaro slovenski list, imenovan »Kmetijske in rokodelske Novice«. Ta list je začel izhajati leta 1843 v Ljubljani in je bil dolgo časa, zlasti pa do leta 1858, ko se je v Celovcu pojavil Janežičev Glasnik, edini slovenski list, ki je poleg strokovnih gospodarskih člankov priobčeval tudi prispevke leposlovne vsebine. Urejeval ga je znani Janez Bleiweis, tajnik Kmetijske družbe, do svoje smrti leta 1881. Ker so Bleiweisove Novice pisale v lepi, vsem razumljivi slovenščini, so si kmalu utrle pot v vsako slovensko hišo ne samo po Kranjskem, Štajerskem in Goriškem, temveč tudi na Koroškem. Od vseh strani so se oglašali marljivi dopisniki, ki so poročali o važnejših krajevnih dogodkih in razpravljali o narodnih in gospodarskih težnjah Slovencev. V letih 1864 — 1866 so Novice večkrat prinašale krajše in daljše članke iz Železne Kaple. Pisal jih je Ožbalt Dular, preprost kmet samouk iz Remšenika pri Železni Kapli. Ker je ta mož za omenjeno dobo vsekakor zanimiv pojav, ne bo odveč, če ga s tem člankom otmemo pozabljenju. Leta 1864. je izšel v Novicah na str. 200 in naslednji prvi njegov spis: »Železna Kapla in njena okolica, spisal Ožbalt Dular, prost kmet v Remšeniku.« Da se predstavi uredniku, mu je Dular poslal še spremno pisemce z naslednjo vsebino: »Da milost najde moj slabi spisek, naj Vam na kratko povem svoj življenjepis. Rodil sem se leta 1836 pri ,Jezeru'. Moji starši niso bili premožni; ni mi bilo mogoče v mladosti šole obiskovati; moje opravilo je bilo čedo pasti; le sam po sebi sem še nekoliko brati naučil. V moji doraslosti mi je bil vojaški stan določen. Le tri leta sem služil; tu mi je bila dana lepa priložnost, da sem se pisati naučil; hvala za to! Ne nosim ne visokega cilindra in ne oguljenega fraka, ampak le v kmečki klofeti polje obdelujem, v srcu pa živo ljubezen do domovine imam. Zatorej, kolikor mi kmečka opravila dopuščajo, jemljem pero v roke. Tako sem tudi oni sestavek spisal. Večkrat bi Novicam, kterim se imam zahvaliti za vse, kar znam, rad kaj pisal; samo nauka sem potreben, ker sem samouk, da ne vem, kako bi pisal. Kar pak vem in znam, to vem po Novicah.« To skromno pismo priča, da je Dular res pridno prebiral Novice ne samo za zabavo, marveč tudi v poučne namene. Da je ta cilj tudi dosegel, nam dokazuje njegovo pismo, kakor tudi vsi ostali njegovi članki, ki so vsi pisani v čisti in lepi slovenščini. Marsikdo bi bil vesel, če bi danes, ko imamo knjig na kupe, mogel pisati tako gladko in brez napak. Članek »Železna Kapla in njena okolica« je prav za prav potopis, ki nas vodi od Sinče vasi po državni cesti preko Dobrle vasi, Miklavca, Rebrce, Železne Kaple, Bele in čez Jezerski vrh na Jezersko. Vse, kar vidi desno in levo od glavne ceste, ga zanima. Govori o Kompošovem plavžu, kjer »svinčeno rudo spuščajo«, o »Tabrih«, kjer so leta 1483 Turke zadržali, o postanku Železne Kaple, o sv. Lenartu, o sv. Krištofu, ki so ga ondotni kmetje »malati dali«, o toplicah v Beli, ki jih je leta 1821 postavil Mihael Pesjak iz Ljubljane, ozira se na okoliške vrhove ter nas popelje končno še na Jezersko k cerkvi sv. Ožbalta, ki »so jo leta 1855 posvetili knezoškof Slomšek«. Nato razpravlja še o noši in hrani prebivalstva. Nekoč so nosili obleko, ki je bila doma narejena, sedaj (1864!) pa se oblačijo v svilo in pavolo. Glede hrane pa pravi dobesedno takole: »Zavživali so črn kruh, vinca so malo pili, kave pa še poznali niso. Sedaj je vse drugače: kava je v vsaki hiši doma in vendar jim zemlja le to rodi, kar je rodila njihovim pradedom. Resnica, da so se časi zboljšali, kupčinjstvo jim donaša več dohodkov, v obrtništvu so tudi bolj izurjeni. Pradedje so se pečali večjidel le z živinorejo in poljedelstvom. Večji posestniki so imeli po 15 do 18 krav in so na cente maslo prodajali, sedaj pa večina masla v kavi utone.« Pred 20 leti je bilo v tej gorati okolici še mnogo gozda, a v dvajsetletni dobi je »nemila sekira ljuto gospodarila«, tako da ima marsikateri kmet zdaj gozda komaj za svojo potrebo. Zanimivo je tudi, kar pravi o značaju in narodnostnem čutu prebivalstva. »Tukajšnji prebivavci so dobrodelnega značaja, za izobraževanje in napredek narodnosti jim je malo mar; proslavil bi jih, ako bi rekel, da dremljejo, zakaj kdor dremlje, še vendar kaj sliši in čuti, toda oni še trdno spijo. Ne bero nobenih časnikov, izgovarjajo se, da ,ne zastopijo hrvaščine'; kajpada, ker se nočejo učiti čistega materinega jezika — mile slovenščine naše. Največ je krivo to, da so prebivalci razdvojeni v kmete in tržane. Kmetje so po rodu vsi Slovenci, pa tudi tržani so slovenskega rodu, pa zanemarjajo mater svojo. Šola je le nemška, zatorej kmetiški otroci šolo malo. obiskujejo, in še ta, kateri je v | prvi razred hodil, ne vidi koristi od nje.« Dne 10. julija 1864, leta prineso Novice iz Kaple krasno vremensko in sejmsko poročilo, 18. avgusta pa poroča naš dopisnik o volitvah novega župana, kjer še omenja, da je bila večina odbornikov te lepe misli, da se morajo v prihodnje srenjske (občinske) zadeve obravnavati v slovenskem jeziku. Isti letnik Novic ima še več poročil iz Železne Kaple. 10. oktobra piše O. D. o letini. To priliko porablja, da pokaže na veliko zaostalost slovenskega kmeta, ker se le-ta noče prilagoditi novim razmeram in se ne mara učiti umnega kmetijstva. O tem vprašanju razpravlja takole: »Ako bi tudi letine dobre bile, bo vendar kmetijstvo zmiraj hiralo, dokler kmetje, mali in veliki, ne spoznajo tega, kar ves • ostali svet pozna: da se je treba kmetijstva učiti in poizvedeti, kaj po svetu kmetovavci skušajo. Kako daleč pred nami so Angleži, Francozi, Nemci in drugi narodi v kmetijstvu, v živinoreji itd.! Pa zakaj? Zato, ker bero bukve in časnike in posnemajo, kar je dobrega. Pri nas pa ne manjka slamnatih glav, ki se norca delajo iz tega, kar je drugod po svetu živa potreba, ki obrekujejo človeka, kdor gospodarske Novice in druge gospodarske bukve bere, češ, da ni za pavra, da bi v papir gledal in študiral; paver naj se svojega grunta ahta! V zabiti svoji nevednosti mislijo, da jim ni treba več znati, kar je Adam znal o kmetijstvu in Eva o sadjereji; sicer pa v gostivnici pri bokalu besedujejo čez slabe čase in tožijo, da jim ni več živeti.« Leta 1865. se je Dular oglasil takoj v 1. številki Novic. Ponosno naznanja, da si je kapelška občina priborila nov uspeh s tem, da je dobila kot druga občina na Koroškem deželni "zakonik v slovenskem jeziku. Ob koncu tega dopisa še pristavlja, da je želeti, »da bi se ljudske šole zboljšale v tem oziru, da bi se bolj v materinem jeziku učilo«. V 3. številki istega leta pa priobčuje zanimivo narodopisno gradivo. Te »vražne navade« se nanašajo zlasti na praznovanje božičnega večera, sv. treh kraljev, pusta, kresne noči i. dr. Praznovanje božičnega večera opisuje takole: »Ko pride sveti večer, preveseli čas spomina rojstva našega Odrešenika, se mu na čast »jaslice« stavijo. Al tukaj malokje najdeš jaslic; v mnogih hišah vidiš le, da v ta spomin pogrnejo mizo z belim prtom, na sred mize pa polože po dva ali tri hlebe kruha, in potem ga zopet s prtom pogrnejo. Zraven postavijo Božjo martro in kolikor imajo svetih kipov ali podob v hiši. Nekateri nastavijo na mizo polno kmetijskega orodja, kakor sekir, ketin, jižes (igo), od vse čede zvonce, pinjo, potem neko posodo, v kteri se nahaja žito vseh plemen, da ga spomladi k semenu primešajo. Slišal sem tudi, da v starih časih so še oralo ali drevo za mizo privlekli. — Nekteri tudi pod mizo prav čisto pometejo, in potem, ko odmolijo, grejo iskat, in če najdejo ka-košno zrno žita, imajo vero, da bo tisto pleme prihodnjo leto najbolje plodilo. — Drugi stavijo pod mizo »žehtar«, posodo, v ktero se krave molzejo, poln vode, v ta namen, da bi bil potem celo leto poln mleka. Nekteri pa le zato, da se voda pogreje, da se umijejo, kadar opolnoči v cerkev grejo. Nahajajo se tudi nekteri kmečki gospodarji, ki na sveti večer celo noč nič ne zaspijo, ampak stražijo, da bi jim sovražnik ljulike med žito ne prisejal. — Nekteri blagoslovljeno kadilo, s kterim kadijo vse tri večere: sveti večer, pred novim letom in pred sv. tremi kralji, postavijo v hram ali v kak drug zatišen kraj; potem pa pazijo, od kte-rega večera bolj kosmato, to je, več pepela na oglju ostane. Tako bo setva, zgodnja, srednja ali pozna, najbogatejša. Gledajo pa tudi, od ktere strani je pepel najbolj pome- ten; od tiste strani in tisti veter bo prihodnje leto vladal. — Nekteri imajo tudi to vero, da na sveti večer, preden jih od kadila dim obleti, se odstranijo na kakošni skrivni kraj; tam molijo in na vse strani ušesa nastavljajo, kaj bi kaj slišali. In zares pravijo, da slišijo spomine: kaj s«f bo posebnega prihodnje leto godilo v tisti hiši ali tudi v vsi soseski: ali bo jok ali kreg, godba ženi-tovanja itd. Še mnogo takih in enakih ver in vraž se med ljudstvom nahaja, ktero ne pomisli, da s tem svetemu času veliko nečast dela; ali moj popis bi bil preobširen, ako bi hotel na drobno vse to opisati.« Še enkrat v naslednjem letu (1866) se javlja Dular kot dopisnik Novic, in sicer 10. junija, ko sporoča o ustanovitvi bralnega društva v Železni Kapli. Takrat so se namreč začela ustanavljati po Sloveniji bralna društva ali Čitalnice. Pred kratkim sta se ustanovili čitalnici v Mariboru in Celovcu, zato tudi Železna Kapla ni hotela zaostati. Ne motimo se, če trdimo, da je imel glavno zaslugo za ustanovitev kapelške čitalnice Ožbalt Dular. O tej zadevi piše Dular Novicam takole: »Naj sledeče vrstice pričajo, da narodni duh iz Koroškega še nikakor ni tako pobegnil, kakor je celovški deželni zbor mislil. Pri nas v Železni Kapli, kjer so milemu našemu jeziku še pred nekaterimi leti trdili: memento mori (misli na smrt) — kjer so ga pri sobotnih pridigah celo iz božje hiše izgnali, je letošnjo vigred lepa cvetličica pognala. .Slovensko bralno društvo1 se imenuje. Njegov namen je, ljubezen do branja buditi, omiko in izobraževanje vsestransko po našem okraju širiti, v jeziku materinem se učiti pa pošteno se kratkočasiti in vse to izključno na narodni podlagi. Z blago mislijo o bralnem društvu se je sicer že marsikateri rodoljub ponašal, ali prav oživela je šele 8. septembra 1865. leta, ko so gospodje Dular, Globočnik, Male, Perne in učitelj Prunč več kot 50 raznovrstnih knjig skupaj spravili. Že 26. omenjenega meseca se je združilo blizu 14 članov s tem namenom, da zloži toliko denarjev, da se morajo naročiti vsi slovenski časniki. In zopet so se člani dne 6. maja zbrali in pri tej priložnosti .Slovensko bralno društvo' osnovali. Pravila, katera so sestavljena po pravilih celovške čitalnice, so menda že od c. k. okraj, predstojništva potovala do vis. dež. vlade. Nadejamo se, da se nam kmalu dovoli koristna in potrebna naprava. Volil se je v ta namen že tudi odbor, ki bo po dovoljenih pravilih upravljal društvo. Po večini glasov je bil izvoljen za predsednika g. A. Gobane, za tajnika g. P. Miiller, za de-narničarja g. J. Karničar, za odbornika pa gospoda Dular in Prunč. Se ve, da tudi brez veselice ni bilo. Število članov je precej naraslo. Kar pa mora vsacega domoljuba še posebno veseliti, je to, da se bo društva iz okolice udeležilo mnogo kmetov, izmed katerih marsikateri še šole ni videl, ampak se le sam po sebi brati naučil. Društvo pa ne misli samo časnikov si naročiti, temuč si sčasoma napraviti tudi knjižnico, iz katere se bode po pravilih, ako bi se društvo utegnilo kdaj razrušiti, šolska knjižnica osnovala. Bog daj srečo!« To je bil zadnji dopis, ki ga je poslal Dular Novicam. Zakaj se pozneje ni več oglasil, je težko reči. O njegovem poznejšem življenju je še znano, da se je dne 22. avgusta 1870. leta poročil z Marjeto Štularjevo, pd. Halerjevo v Lobniku, in ob tej priliki pozakonil tudi 14 dni pred poroko rojenega sina Ožbalta Pozneje, bržkone po okupaciji 1878, je z družino vred odšel v Bosansko Blatnico pri Tesliču, od koder se ni več vrnil. Njegova kmetija, vulgo Karjon v Remšeniku. pa je danes v posesti grofa Thurna. Iz Blatnice v Bosni sem dobil od sina Ožbalta Dularja, ki mu je bilo leta 1929. že 59 let, pismo, v katerem mi je poročal, da živi oče tamkaj kot tesar. Leta 1900 je bil zadnjič v Železni Kapli. V letih 1894—1896 je dopisoval v celovški »Mir«. Tako se je Ožbalt Dular, ki je sam zrasel iz revne kmečke hiše, že pred 80 leti boril za vse tiste osnovne pravice, ki jih šele današnja doba nudi človeku v polni meri: za narodno osamosvojitev, za gospodarski in kulturni dvig malega človeka. Stopal je po stopinjah ljudskih pesnikov Andreja Drabosnjaka, Mihe Andreaša, Le-sičjaka, ki so bili preprosti ljudje, pa vendar niso videli pred seboj zgolj gmotnih potreb, ampak so skušali zadostiti tudi težnjam po notranji duhovni izpopolnitvi. Ta članek je bil 1. 1929. priobčen v Koroškem Slovencu; le-tu ga podajamo v nekoliko spremenjeni in dopolnjeni obliki. Narodni običaji pri Sv. Marku niže Ptuja Iz kronike zgodovinarja M. Slekovca. — Priobčil Anton Smodič. Kakor slovi ptujska okolica po svoji prirodni lepoti, tako pestri in pisani so tudi narodni običaji ondotnega ljudstva. Mnogo, žal premnogo jih je razgrizel zob časa, a kar je še ostalo, je le medel odsev nekda-ajih lepih običajev. K sreči se je našla kro-aika župnije Sv. Marka niže Ptuja iz leta 1897., ki so jo Nemci med okupacijo ukradli. Spisal jo je s čudovito vestnostjo in pridnostjo župnik in znani slovenski zgodovinar Matija Slekovec. Na strani 14 do 19 je opisal pustne in druge narodne običaje svoje župnije. Kakor drugod po Slovenskem, je razširjenih tudi tukaj mnogo praznih ver, posebno med ženskim spolom. Nekatere osebe, celo možje, se teh tako močno držijo, da jih boš težko o nasprotnem prepričal. Nekatere prazne navade gredo od roda do roda in preteklo bo še precej časa, preden se bodo popolnoma pozabile in porazgubile. Zelo razširjena je še tudi vera v copr-nice. Te so posebno na sveto noč nevarne. Kdor jih hoče takrat videti, mora začeti na dan sv. Lucije delati majhen stolček. Tega mora delati dvanajst dni, vsikdar le pred sončnim vzhodom tako, da na njem vsak dan iz druge vrste lesa kaj napravi. Na ta stolček mora pri polnočnicah poklekniti in videl bo pri povzdigovanju vse coprnice z obrazom nazaj obrnjene. Toda potem mora pač skrbeti, da še pred zadnjim blagoslovom pride pod svojo streho ali vsaj pod kak kap, kajti če bi ga coprnice na prostem dobile, bilo bi hudo zanj; iztrgale bi mu jezik, da bi jih ne mogel izdati. Tudi o rojenicah in divjem možu si ljudstvo marsikaj pripoveduje, zlasti pa s slednjim strašijo otroke. Mnogovrstne so v tej okolici tudi navade; nekaterih običajev ne boš nikjer drugod zasledil, kakor le pri Sv. Marku in v bližnjih vaseh minoritske župnije. Koledniki hodijo na večer pred sv. Štefanom, novim letom, svetimi tremi kralji in svečnico popevat. V pesmi (kolednici) se navadno opisujejo svetniki tistega praznika, kateri se drugi dan obhaja. H koncu sledi še »darovanje«, ki se navadno glasi: »Zdaj, oče, še slište in mošnjo poište. Če prazna je ona, saj flaša je polna, Le za njo poglejte, saj dobro že vete, Da vino bo grlo pa ložej odprlo!« Zjutraj na dan nedolžnih otročičev gredo otroci »tepežkat« ali, kakor tukaj pravijo, »po pametovi«. S šibami hodijo od hiše do hiše ter vse prebivalce našeškajo. Zato dobijo razne darove v denarjih ali sadju. Na dan sv. Barbare (4. decembra) hodijo otroci »po mali pametovi« ali »po Barbarinem«. V hišo stopijo s klicem: »Dobro jutro vam Bog daj in sv. Barbara«, za kar dobijo iste darove. Pustni običaji. V predpustu se vršijo gostije več ali manj z istimi običaji, kakor v ljutomerski okolici. Neka posebnost so pustni običaji Mar-kovčanov. Že štirinajst dni pred pustom si eden ali drug fant v vasi priveže na palico kos Skupina kurentov Spuhlje pri Sv, Martinu niže Ptuja vrvi, na katero splete nekaj niti svile. S tem bičem zamahuje v večernem mraku z veliko silo in pok, kateri nastane, se razlega daleč čez domačo vas. To je tako imenovano »pokanje fašenka«. Sicer se vidi semtertje že na pustni ponedeljek kaj o fašenku, a glavna slavnost se obhaja v torek, ki se slavi kot ljudski praznik. V torek na vse zgodaj se razlega po vsej okolici »pokanje fašenka«. Semtertje se prikaže že kak »vandravec« s krošnjo na strani, ki hodi od hiše do hiše. Ne dolgo za tem pribežijo in prikričijo od enega konca vasi »orači«. Ti so lepo oblečeni fantje do 20 let. Na hrbtu imajo navzkriž privezane svilnate robce, klobuk je pa ves preprežen s svilnatimi trakovi, ki vihrajo po zraku. Kakih šest ali osem tako opravljenih fantov vleče majhen plug. Spremlja jih mož, ki je preoblečen v grdega šepavega dedca s košem na hrbtu, v katerega pobira darove. Čez ramo nosi majhne grablje. Za obrambo oračev spremlja vso četo po eden »Kurent«. Orači vlečejo plug na vsako dvorišče, bežijo tam z njim nekaterikrat okrog, pri tem kričijo kako pesem, Kurent pa pluži, to je: on drži plug za ročaja ter orje po dvorišču okrogle brazde. V te brazde vseje »poberač« »repno seme«, — navadno pesek —, pograblja z grabljami ter laže in pripoveduje gospodinji, da ji bo zrastla iz tega semena debela repa, ako bodo zvečer za debelo repo plesali. Za ta posel dobijo orači v dar kako klobaso ali jajca. Svojevrsten, prava spaka, je Kurent. Kurent je preoblečen fant, ki ima kožuh iz ovčjih kož naopak oblečen tako, da je kosmati del zunaj. Na glavi ima »Kurentovo kapo«. Ta je zadaj kosmata, spredaj na obrazu je pa iz starega usnja, ki je navadno belo pobarvano. Na usnju so izrezane oči in usta, nos pa je prišit. Tudi v ustih je prišit dolg jezik iz rdečega sukna. Zgoraj ima kapa dolge rogove iz usnja ali klobučevine, na koncu rogov pa še po eno gosje pero. S tako kapo na glavi je Kurent videti, kakor bi ravnokar bil iz pekla pobegnil. Da se že od daleč naznanja, ima na hrbtu privezan kravji zvonec. 7a obrambo ima v rokah močan drog, na čigar konfcu je pribita cela ježeva koža. Tako napravljen koraka mogočno po vasi, cepeta in skače, kakor bi se bil s samim luciferjem pobratil. Otroci se ga seveda bojijo, ježevice še bolj kot njega, pa vendar bežijo vsi za njim. Ako se pa za katerim zaleti, je krik in beg, da je joj. Popoldne prijašejo navadno »maškori«. To so v lepo žensko obleko oblečeni fantje, ki so si pražnjo obleko izposodili od deklet. Jašejo pa iz ene vasi v drugo, ter gredo potem kam plesat. Večkrat se tam napijejo in stepejo, tako da pridejo z raztrgano in umazano obleko domov. Za »maškori« prikolovrati »gambela«. To predstavljata dva moža drug za drugim, ki nosita čez ramo nekako streho, čez katero je pokrita rjuha. Prednji drži v rokah s platnom obšit drog, na katerem je napravljena lesena glava. Z vrvjo se da spodnja čeljust premikati. Na hrbtu te živali čepi iz cap napravljen jahač. Gambelo goni smešno oblečen človek od hiše do hiše. drugi pa pobira darove. Ako se v tistem pustu ni nobena deklina iz vasi omožila, privlečejo v žensko oblečeni fantje velik ploh, »korito« imenovan, ter se grozno jokajo. Ako se pa noben fant ni oženil, se običaj vrši v moški obleki. Zvečer je pri vsaki hiši domač praznik. Nakuha, napeče in napraži se vsega, kar hiša premore. Vsak gospodar povabi svoje ljudi, znance in gostače, ki si doma ne morejo kaj posebnega privoščiti. Posebno v hišah, kjer je katera hči v istem pustu na možitev čakala, pa »na drenu obsedela«, se napravi cela gostija, češ, to smo za gostijo pripravili in na jezo vsemu moškemu spolu se mora danes pojesti in popiti. Med jedjo pridejo še različni nepovabljeni gostje. Semtertje se pritepe kak prodajalec s »staro 'kramo«, ki jo razpoloži po klopeh. Ta prodaja ptičje mleko, oni žabje pirje, drugi zopet kaj drugega. Vsak hvali svojo robo. Ta še ni zaprl duri dobro za petami, ko se izbine dveri zopet mahoma odprejo in v hišo se pripodi cela gruča vaških otrok. Pa ko bi mignil, izginejo vsi. Eni posmukajo pod posteljo, drugi pod klopi, tretji pod mizo in zopet drugi na peč. Sedaj ve vsakdo, da pride »rusa«. »Rusa« je človek, ki ima čez glavo vrženo rjuho, v rokah pa drži ovito palico z glavo, kakor pri »gambeli«. Razloček med obema je ta, da je v »rusi« le eden človek, v »gambeli« pa dva. »Rusa« ne gre takoj v hišo, nego pride najprej gonjač sam ter vpraša gospodarja, ne bi li hotel kupiti neke stvari, katero je Orači iz Pristave na Ptujskem polju dobil v šumi. Gospodar preudarja z resnim obrazom, poudarja to in ono ter odgovori, da ne bo kupil. A ko mu gonjač zopet prigovarja, se slednjič vda ter obljubi, da bo kupil stvar, če ne bo predraga, a vsekakor jo mora prej videti. Zdaj pokliče gonjač rušo v hišo, a ker se brani vstopiti, jo mora večkrat prositi, preden to stori. Po vstopu se začne anatomična preisikava. Gonjač ji odpre lesena usta, kaže gospodarju, da ima stvar dobre zobe ter da zaradi tega more prav dobro meso »ručati«. Ker se pa gospodarju še vedno ne zdi vredno, da bi jo kupil, mu pokaže gonjač, kako je urna. Reče ji: »Rusa, išči cucke!« Na ta klic skače stvar po hiši okrog, se spenja pod postelje, klopi in mizo po poskritih otrocih ter jih obdeluje z žrebeljnatimi zobmi in ježevo kožo na gobcu, da je stok in krik. Pa ravno to se gospodarju ne dopade, češ, da je prehuda ter bi mu vso deco poklala. Razen tega je še cena previsoka, in s kupčijo ni nič. Gonjač, kakor tudi mož v »rusi« dobita kupico vina in potem se ista komedija ponavlja pri drugi hiši. Koledar 1946 V hiši se pa še pojeda in popiva, dokler zvon v zvoniku ne naznani, da je pusta konec ter se začnejo resni postni dnevi. Pust z vsemi norčijami in veseljem izdihne o polnoči s polnim želodcem pa prazno mošnjo svojo grešno dušo. Drugi običaji. Na Jurjevo (23. aprila) hodijo po vaseh »jurači ali zeleni Jurji«. Jurač je fant, v zelene veje povit, z rdečo zastavo na glavi, ki mu eden piska na piščal, drugi bobna, »zeleni Jurij« pa pleše. Ta navada na Polju že precej pojema, a v Halozah je še zelo razširjena. Na velikonočno nedeljo zarana prižigajo »vuzmenice«, zvečer pred Ivanovim (23. junija) pa kurijo »kres«. To noč letajo tudi fantje z gorečo slamo na drogih po poljih in »kresijo«. Na polju, holmcih in hribih se pa zažgejo grmade. V novejšem času prižigajo kresove tudi na večer pred sv. Cirilom in Metodom (4. julija). Prebivalci župnije sv. Marka govorijo slovenski jezik še precej pravilno, a vse- 5 kakor imajo nekatere posebnosti. Namesto »u« rabijo navadno »ii«, n. pr. kriih, duša, miiha. Pri nekaterih besedah izgovarjajo »a« kot »o«, n. pr. namesto mast, pravijo most. »Kaj praviš?« izgovarjajo: »Kaj pro-viš?« itd. Glede naglasa se od drugih razločujejo Stojnci, ki zadnjo slovko besedi zategnejo. Obleka Markovčanov je od svoje nekdanje preprostosti že precej izgubila, zato pa je narodna noša zelo redka. Posebno pražnja obleka je napravljena že celo po modernem kroju. Poleti nosijo možje le »robačo« (srajco), »proslik« (tielovnik) in »brguše«. Pa tega oblačila se držijo navadno le še otroci in starci. Srednja starost nosi pa že v poletni vročini tudi hlače in čevlje, celo ob delavnikih. Pozimi imajo na glavi navadno kosmato kapo ter nosijo široki »burmos«. Pa tudi »burmos« se že čedalje bolj umika moderni suknji. Semtertje še nosi kak dedek starinski »šmis«. Ženske nosijo »kiklje« in »klade«, pozimi pa še »kocmajnko« počez ali pa široko volneno ruto čez rame. Na nogah imajo v poletnem času »punčuhe« in nogavice, pozimi pa navadno čevlje. Žene, zlasti stare, nosijo pozimi namesto »kocmajnke« čez drugo obleko kožuht iz ovčjih kož. Kar pa Poljanca že od daleč označuje, je njegov predpasnik. Tega ima v petek in svetek, h gnoju in k božji službi vsak deček, mož in starec. Ker namesto »prej« govorijo »prle«, jih imajo tudi za »Prleke«. kakor vobče vse prebivalce med Muro in Dravo. Košuta_ Odlomek iz zbirke: V starih šegah utrjene postave. — Priobčil France Lipičnik. Na Zlaki in v vaseh pod Goro je že skopnel prvi sneg. V Kotiču in Gmajni pa so že vzklile norice. Za svoj god je Kuni-gunda privabila že kar lepo število romarjev iz vseh dolin izpod vznožja. Tudi v vasi pod Zlako je imel sneg vsak dan manj obstanka. »Sonce v sušcu ima že moč,« so ljudje dobro vedeli. Pustni torek je rodil kaj lep popoldan. Pri Kreženovih so pripravljali za pustni večer. Ivanka je bila mami že desna roka. Mama se je zanesla nanjo ko sama nase. Bolj kot na moža, ki je kaj rad pogledal v kozarec. Tudi ponosna je bila nanjo. Saj je marsikak fant obstal ob njej in poskušal srečo, da ga ni končno z nagajivim smehom odslovila. Pa tudi Ivanka se je zavedala, da je edinka daleč na okrog znane in spoštovane go-stilničarke. »Da bo dosti jedače, Ivanka,« je mati opozorila sicer še malo izkušeno kuharico. »Fantov ne pozabi vračunati in stalnih gostov, ki nas vse leto obiskujejo. Saj veš, danes bodo napis, ki je nad vrati, narobe obrnili. ,Danes zastonj, jutri za denarce.'« »Koliko naj jih računam? — Jih bo osemdeset dosti?« »Računaj za sto, saj še potem kdo pride, ki nanj nismo mislili.« Dolge mize, pogrnjene z domačimi rjuhami, so čakale željnih gostov. Hišo, kot, hosco, pa še štiblc, ki so ga pripravili za vsak primer, so dobro zakurili. Še dva natakarja in nekaj deklet je bilo treba naprositi, da bodo pomagali pri postrežbi zvečer. Sonce se je bližalo Kunigundi. Pri Šmar-čanu so se zbrali fantje. »Kdo bo šel za košuto?« je vprašal Ce-nek. »Kar vidva, Vanček in Lojz. Imata najbolj namazane jezike.« Prinesli so dolg in močan kol ter pritrdili ob koncih dve volovski glavi, ki ju je čez leto hranil Cenek doma. Na spodnje čeljusti so pritrdili precej močno vrv in jo napeljali čez goltanec tako, da je mogel za glavo odpreti odnosno zapreti volovski gobec. Dolgo belo rjuho so potegnili iz omare in jo vrgli čez kol, da sta volovski glavi gledali izpod rjuhe na obeh koncih. Pod rjuho sta se sklonila Vanček in Lojz. »Ne tako, Lojz. Kdo bo kozarec jemal iz gobca košuti, če boš tako stal?« Prvič je bil za košuto in ni vedel, da se mora tako skloniti pod rjuho, da bo obrnjen z glavo proti košutini glavi. »Vsak nekaj časa bova ritenski hodila, Lojz. Sicer bo košuta nazadnje po delu opešala,« ga je Vanček že vnaprej opozoril. Še okrog vratu je Cenek privezal dva foržlja, ki jih je snel v hlevu junčkomaj in že je udarila godba pred hišo. Po dolgem obotavljanju se je privalila košuta na cesto. Otroci so bušnili v smeh in nagajali Ce-oeku, ki je priganjal nerodno žival, da se jih je komaj otepal. Ob oglih so stali starejši in tiho upali, kdaj bodo k njim zavili. Mize so bile že pogrnjene, tudi pletar s ferapči za košuto in buča za godce je že stala na peči. Spredaj so stopali godci; Jožek s harmoniko, Tonček z basom, Vinko s klarinetom in z rompompomom, kot so ga imenovali, Tinček. »Počasi gre, počasi. Utrujena je že od dolge poti,« je Cenek odgovarjal ljudem, ki so jih dražili s pragov. »Počiti bo treba, počiti, sicer se vam bo sesedla.« »Muu, muuu« je zadonelo, ko so hoteli godci mimo domov. »Mu.« Cenek jo je prijel za roge, da bi jo pomagal dvigniti, pa ni šlo. »Muuu, muuu,« je žalostno mukala in pogledovala okoli sebe. »Morda je pa žejna tako«, se je ljudem smilila. »Žejna bo, kajpak,« se je Šmarčan pri-smejal z bučo. »Veste, oče, ta živalca je strašno ,nobel', samo iz kozarca pije.« »Glej čisto sem pozabil. Čuj, mama, daj mi no še kozarce s peči.« Nalil je kozarec in ga postavil košuti v gobec, ki ga je prav na široko odpirala. Ni še dobro izvlekel roke, že je zaprla čeljusti in kozarec je bil prazen. »Muuu, muuu.« »Še je žejna.« — »Muu, muu!« — »Oho, pa lačna tudi.« Vsi so bušnili v smeh, ko je Šmarčenca stala s pletarjem krapčev pred vrati... Na dvorišču pri Kreženovih pa so se zbirali ljudje, kot ob nedeljah pred cerkvijo. Stari vinski bratci so dobro vedeli, da je danes edini večer, ko se drugi del napisa nad gostilniškimi vrati uresniči. »Danes za gnarce, jutri zastonj.« Pa tudi »zijalov«, kot so stari gostje imenovali te izredne mlade prišleke, ni manjkalo. Godba, ki so jo kdaj Koledar 1946 (fl Orači iz Pristave v Popovcih pri Sv. Trojici v Halozah pa kdaj prevpili otroci, je naznanila prihod košute. Na prag je stopila majhna, precej obaltna gostilničarka. Med dedci pa se je smejal Miha z nenavadno rdečim nosom. Dekleta so že kar mencala z nogami, tako jih je kmetiška godba prevzela. »Oh, nocoj bo pa fletno.« — Tudi Ivanka ni mogla več vzdržati v kuhinji. Kreženca je povzela besedo in jih povabila v svojo hišo. Otroci so skakljali okoli košute in jo venomer dražili. Lojzka jih je vse povabila: »Nocoj ste moji gostje. Vse leto vas pozdravlja napis nad vrati, ko vstopate: ,Danes za gnarce — jutri zastonj.' Nocoj ga pa obračam narobe: ,Danes zastonj — jutri za gnarce.'« Cenek je potegnil ikošuto čez prag že vdrugič, pa ni šla. Enkrat mu je spredaj padla na tla in ko so jo dobili spredaj pokoncu, se je že zadaj zgrudila. Kreženca pa jih je dobro pogruntala. »Malo žganja, pa bo zdrava.« Dolga vrsta je posedla okoli miz. Dekleta in fantje okoli najdaljše; možje, stalni gostje pa k svoji mizi v kot. Središče vsega je bil Cenek s košuto. Medtem ko so nosili vino, je košuta pobirala z dolgim, na koncu ostrim jezikom krapce zdaj z ene, zdaj z druge mize. Najbolj so ji dišali oni, kjer so sedela dekleta. »Ta žival je pa res brihtna. Sama je; pa ikako pije. Res, ne bi je dal za nobeno ceno na svetu. Taka živalca je zlata vredna pri hiši.« »Nocoj še posebno,« se je oglasil Miha iz kota. »He, he. — No, pa jo boš vseeno prodal. Za tako družbo kot je danes zbrana. Kajne, Lojzka?« se je hotel prikupiti Kre-ženci. »Koliko je vredna, Miha?« je vprašala Lojzka. »I, koliko bi rekel...« pogledal je Ce-neka, ki mu je mežiknil. »Veš kaj Lojzka, kar s Cenekom udarita, — se bosta že zbogala.« »Sto rajniš, bo dosti?« »Če je vam prav, bo meni tudi. Pa še kak liter, tistega iz brajde, boste primaknili.« »Naj bo! Samo ti jo boš ubil... in meso mi boš pomagal razprodati.« »O, to pa kar. Če hočete vsak dan.« Fantje so se nasmehnili, dekleta pa so pogruntale, da mu Ivanka diši. »Bog daj srečo pa repo rdečo.« Udarila sta, kot bi šlo za volovski kup. Na sredo hiše je privalil hlapec veliko klado in zasekal vanjo težko mesarico. Iz kuhinje je pa prinesel Cenek star, že povezan svinjak. »To bo pa za kri,« in ga je spretno potisnil pod rjuho Lojzu, ki je bil pri sprednji glavi. Slekel je suknjič in si zavihal rokave kot poleti, ko je šel seno jnalagat. Zamahnil je z mesarico, da so dekleta kar jeknile. A v zadnjem trenutku je košuta odmaknila glavo. Poskusi v drugo, v tretje, a nikoli je ni mogel zadeti. »Žal mi je že, da sem jo prodal; smrti se boji.« »Oh, kaj še, pil še nisi nič, pa ti moči primanjkuje,« so ga možje vabili k svoji mizi. Pljunil si je v roke in zamahnil s tako silo, kot bi šel nad vola. Ljudje so se smejali, le dekletom je zastalo srce, ko je mahnil. Za Lojza so se bale. »Kaj, če bi Ceneku le kdaj spodletelo? Nesreča nikoli ne počiva,« so si prišepetavale zdaj v skrbi, pa drugič v smehu. »Če je pa zdaj ne boš zadel, potem te pa tudi nobena ne bo marala,« ga je spet Miha, a zdaj stoje, podražil. »Ni šment, da je ne bi zadel.« Zamahnil je, da je mesarica priletela naravnost na svinjak, ki ga je Lojz spretno držal za košutino glavo. Pa je zagrmelo, kot bi se strop podrl. Najprej je padla spredaj, potem pa še zadaj. Nazadnje je še luč ugasnila, da sta mogla Lojz in Vanček izrabiti priliko in zlesti izpod rjuhe. — Ko je Krežan spet privil petrolejko, je bila košuta že odrta. Stari koši, kripjeki in celjšeki, ki so jih nasekali, so služili za meso. Vsakemu, ki ga je hotel imeti, je nasekal na kladi Cenek sam »meso«, Kreženca pa je pobirala denar z belim predpasnikom. Ljudje so se nasmejali, da se jim še piti ni dalo. »Kaj takega pa še mi nismo spravili skupaj,« je čestital Miha v imenu stalne svoje družbe Ceneku. »Zdaj pa vsi za mize, da zapijemo to nocojšnjo kupčijo. Godci, vi pograbite svoja plečeta. Danes bom še jaz plesal, ju hu hu . . .« Obnova našega prometa Franc Snoj, minister za lokalni promet. Za pretekle vojne se je jasno pokazalo, kako velikanskega in odločilnega pomena za dosego zmage je organizacija prometa. Zato so bili tudi velikanski napori zaveznikov, da bi zrušili nemški prometni sestav in tako pospešili konec vojne. Zdelo se je nekaj časa, da bosta avtomobil in letalo popolnoma prevladala in da bo v prihodnjem sodobnem prometu železnica potisnjena v ozadje. Izkušnja pa je dokazala, da je kljub neslutenemu prometu in napredku letalstva in kljub milijonom vsakovrstnih avtomobilov, ki so jih rabile bojujoče armade, ostala vendar železnica tista, ki je nosila glavno breme prometa na večje razdalje. Železnica je v razmerju do mo-torizacije in avijacije svojo preizkušnjo dobro prestala, tako da je še vedno ona hrbtenica vsega prometa. Prav tako kakor v času vojne, je uredba prometa važna v dobi miru, predvsem v tej prehodni dobi obnove. Ne moremo si misliti obnove, ne urejene prehrane in tudi ne obratovanja industrije, če promet ni prej urejen. Sedaj, po osmih mesecih osvoboditve, so glavne težave obnove našega prometa sicer že za nami. Vendar ne bo odveč, če malo' pogledamo, kaj se je v teh preteklih mescih storilo. Če govorimo o prometu splošno, mislimo pri tem na vse panoge prometa. Te so naslednje: železnice, cestni promet, vodni promet, zračni promet kakor tudi pošta, telegraf in telefon ter radio. V tem članku se hočemo baviti predvsem s tistimi panogami prometa, ki so za nas v Sloveniji, vsaj v tej prvi povojni dobi, najvažnejše. Torej z železnicami, cestnim in letalskim prometom ter pošto, telegrafom in telefonom. ŽELEZNICE. Na ozemlju Slovenije brez Primorske smo imeli pred vojno 1131.63 km železniških prog. Razen zveze Laze — Črnuče — Vižmarje — Št. Vid niso okupatorji med vojno zgradili nobene nove proge. Poprej enotno, po ljubljanski železniški direkciji vojeno območje pa so okupatorji razdelili na štiri dele. Te so prikrojili štirim različnim železniškim sestavom: nemškemu, italijanskemu, madžarskemu in hrvatskemu. Železniški uslužbenci so bili ali pregnani ali pa pozneje premeščeni daleč izven Slovenije. Le razmeroma majhen del starega kadra je ostal v službi v mejah Slovenije. Značilno je, da so okupatorji poslali izredno mnogo železniških uslužbencev v razna koncentracijska taborišča. Okupatorji so uničili tudi vse upravne pripomočke, pravilnike, tarife itd., da smo ob zlomu, ko je bilo treba navedene štiri sestave zopet združiti v enoten jugoslovanski sestav, bili skoraj praznih rok. Rušenje prometnih naprav in zgradb se je dejansko pričelo že takoj ob napadu na Jugoslavijo. Takrat so umikajoče se jugoslovanske čete razstrelile nekaj mostov na gorenjski progi in pognale v zrak most pri Borovnici. V teku osvobodilne borbe pa glede na to jasno vidimo tri dobe. V prvi dobi so partizani osredotočili svoje delo predvsem na uničevanje prometnih zvez, ki so služile okupatorju. V drugi dobi se je pa tem partizanskim akcijam pridružilo letalstvo. To je bombardiralo zgradbe ter uničevalo vozni park. Tretja doba pa spada v tiste dni ob zlomu, ko so umikajoči se Nemci rušili za seboj vse, kar so dosegli. Posebno temeljito so Nemci zrušili mostove okoli Ljubljane, prav tako tudi železniško progo in mostove od Ptuja proti Čakovcu ter od Ormoža do Gornje Radgone. Razen razrušenih prog, postajnih zgradb ter porušenih telefonskih, telegrafskih in signalnih naprav so bili pač največja ovira porušeni mostovi. Samo v okolici Ljubljane so bili porušeni tile mostovi: borovniški most, 550 m — most pri Preserju, 60 m — preko Ljubljanice pri Zalogu, 72 m — pri Šte-panji vasi, 60 m — preko Sore pri Mednem, 49 m — preko Save pri Črnučah, 145 m — preko Save v Lazah, 200 m — preko Save pri Litiji, 148 m. Na ta način so bile vse proge, ki vodijo v Ljubljano, pretrgane. Porušen je bil nadalje most v Zidanem mostu, prav tako mnogo mostov na mariborski progi, v tem ko je bilo na progi Pragersko—Čakovec porušenih celo preko 30 večjih in manjših mostov. Razdejanje je bilo torej popolno. Nič bolje ni bilo z voznim parkom. Ljubljanska železniška direk- Porušena carinarnica na glavnem kolodvoru v Ljubljani cija je imela pred vojno na voljo nad 400 lokomotiv. Ob osvoboditvi pa smo na tem ozemlju našli le okrog 50 uporabljivih lokomotiv, nekaj sto pa jih je stalo v raznih delavnicah prelukajanih in brez temeljitega popravila neuporabnih. Isto je bilo tudi z vozovi. Sicer jih je bilo dovolj, celo vse postaje so bile prenatrpane z njimi, toda uporabnih je bil le majhen odstotek. Velika večina teh voz je že morala in bo še morala v popravilo. Naše železničarje so torej ob osvoboditvi čakale silne naloge. Lotili so se posla z vnemo in vztrajnostjo — res udarniško. Prva naloga je bila, vzpostaviti promet na progah Ljubljana—Trst, Ljubljana—Maribor in Ljubljana—Zagreb. Zaradi porušenih mostov v Borovnici in Preserju ni bilo mogoče niti misliti na takojšnjo nepretrgano zvezo s Trstom, zato se je 24. maja začel sestavljen promet preko Vrhnike. Iz Ljubljane do Vrhnike smo vozili z železnico, od Vrhnike do Verda s tovornimi avtomobili in avtobusi, od Verda do Trsta pa je bila s tem dnem železnica že v redu. Istočasno se je popravljala proga proti Mariboru in Zagrebu. Za silo sta bila popravljena mostova v Zalogu in Litiji in dne 28. maja je bil že odprt promet z Zagrebom in Mariborom. Samo 5 dni nato, dne 3. junija, je bil vzpostavljen promet na progah Maribor —Dravograd-Meža, Celje—Velenje, Gro-belno—Rogatec in Sevnica—Novo mesto Dne 5. junija na progah Ljubljana—Rateče Planica, Jesenice—Bistrica, Kranj—Tržič, dne 11. junija Dravograd—Prevalje ter Maribor—St. II). Dne 14. junija pa je bil vzpostavljen promet tudi na progi Ljubljana— Borovnica—Verd s pešpotjo v Borovnici, ki so jo deloma zgradili Nemci. Tako je Ljubljana dobila direktno zvezo s Trstom. Prej ko v 30 dneh so bili torej popravljeni vsi večji mostovi in je Ljubljana bila že zvezana s Trstom, Zagrebom in na severu z Gradcem. Primanjkovalo je hrane. UNRRA še ni dobavljala. Z vlakom smo mogli le do Zagreba-, dalje proti jugu pa nikakor, ker so bile tam proge popolnoma uničene. Preko Ptuja in Čakovca do madžarske meje nismo mogli zaradi porušenega mostu v Ptuju vse do 15. julija. Pa vendar je že 12. junija prispel iz Banata prvi vlak žita v Slovenijo. Ta vlak je prišel iz Banata skozi Madžarsko in preko Gradca. Po takih ovinkih je prihajala hrana v Slovenijo še tedne in tedne, dokler ni stekla proga Zagreb — Beograd. Postopoma so se nato popravljale in odpirale še ostale proge, tako da so danes vse proge v Sloveniji razen proge Novo mesto—Črnomelj sposobne za promet. Popravljen le še ni most pri Žalni na Dolenjskem in most pri Veržeju. Železniški promet v Sloveniji je bil torej razmeroma zelo hitro vzpostavljen. Toda vprašanje obnove prometa s tem še z da-leka ni rešen. Dosedanje delo je le začasno, ki omogoča samo promet in ustvarja možnost, da se dejanska obnova šele prične. Za tako obnovo pa čaka železnico še ogromno delo. Nabava novih mostovnih konstrukcij, izmenjava tračnic in pragov, zgradba poslopij, popravilo in obnova voznega parka itd., vse to predstavlja program, načrt in naloge, ki jih bo možno izvesti le postopoma. Zavedati se moramo, da izvršitev tega programa ne zavisi1 samo od resne volje, ampak v veliki meri tudi od vprašanja, kdaj in kako nabaviti potrebni material in konstrukcije. Opozoriti moramo tudi na dejstvo, da se pri Borovnici gradi okrog 11 km dolga nova železniška proga. Ta naj nadomesti porušeni borovniški most. Da omogočijo promet, so že Nemci tu zgradili okrog 3 km proge. Toda vzponi so tako veliki, da je taka rešitev le zasilna in za pravšno obratovanje nezadostna. Gradnja 11 km nove proge pa bo dokončno rešila »borovniški problem«. Dela, ki bodo stala preko 50 milijonov dinarjev, so v teku in utegnejo biti končana že v maju leta 1946. CESTNI PROMET. Tudi na naših cestah so okupatorji napravili veliko razdejanja. Porušili so 120 lesenih, 170 kamnitnih in železobetonskih in 36 železnih mostov. Skupno torej 326 mostov, katerih skupna dolžina je znašala preko 7 km. Porušenih je bilo tudi preko 700 propustov ter mnogo opornih in podpornih zidov. Dolžina prekopanih cestišč je znašala preko 4 km. Odstranili so 25.300 smernih kamnov in odrivačev ter preko 30.000 varnostnih in krajevnih znakov. Prav pri obnavljanju cest in cestnih mostov se je pokazala velika podjetnost iz samopobude ljudstva. Že v nekaj dneh so 10. 9. 1945 Obnovitvena dela na ljubljanskem kolodvoru bili napravljeni zasilni mostovi in zasuta prekopana cestišča. Tako je bil že takoj v prvih dneh omogočen prevoz. Samo za zasipanje prekopanih cestišč je bilo potrebnih preko 30.000 m3 zasipnega materiala. Ministrstvo za gradnje je medtem že pričelo graditi tudi mostove ter bodo tako vsi zasilni mostovi postopoma nadomeščeni z novimi, stalnimi. Ceste same je okupator izrabil do kraja in jih zapustil v obupnem stanju. Ministrstvo za gradnje se trudi, da še letos uredi najnujnejše. V ta namen je bilo v prvih šestih mesecih po osvoboditvi posutega po cestah preko 45.000 m3 gramoza ter zvaljanega preko 10.000 m2 cestišča. Potrebna pa je modernizacija vsega našega cestnega omrežja, kar pa predstavlja načrt, ki se bo dal izvesti le skozi daljšo dobo let. V zvezi s cestnim prometom je avtobusni promet. Pred vojno smo imeli v Sloveniji nekaj nad 100 avtobusnih prog v skupni dolžini krog 2400 km. Na teh progah je vozilo 152 avtobusov. Domala ves avtobusni promet je bil v rokah zasebnikov. Saj je bilo v Sloveniji 82 podjetnikov, ki so imeli dovoljenje za posamezne avtobusne proge. Izjeme so tvorile le mestne občine v Mariboru, Ptuju in Celju, ki so tako za mesta kakor za okolico uredile svoj lastni avtobusni promet. Prav tako je tudi direkcija pošte imela v svoji upravi 6 avtobusnih prog. Ob umiku so Nemci odpeljali s seboj skoro vse avtobuse, posebno na Štajerskem in Gorenjskem. Kolikor je avtobusov še ostalo, jih je zasegla vojska, za civilni promet pa ni ostalo ničesar. Ministrstvo za lokalni promet je takoj prve dni po osvoboditvi pričelo z organizacijo avtobusnega prometa. Organiziralo je svojo lastno mehanično delavnico ter pričelo iz razbitin, ki so ostale, sestavljati prve avtobuse. Pozneje je tudi vojska odstopila nekaj voz, da je bila tako že sredi junija obnovljena prva proga Ljubljana—Črnomelj. Razvoj in obratovanje avtobusnih prog kaže naslednjo sliko: Mesec Število prog Dolžina vseh prog v km Mesečno prevoženo km potnikov julij avgust september oktober 8 18 29 35 416 823 1096 1380 23 631 65.270 103.711 130.780 19.984 51.646 101.652 151.868 v 4 mesecih skupaj 35 1380 323.330 325.150 V novembru je bilo odprtih zopet 8 novih avtobusnih prog, tako da imamo že 43 prog v skupni dolžini 1750 km. Kako potreben je avtobusni promet, je razvidno iz naslednjega: Na kratki progi Ljubljana—Ježica se prevozi mesečno preko 15.000 potnikov, na progi Maribor—Celje preko 14t000, na progi Črnomelj—Novo mesto preko 6000, na progi Maribor—Murska Sobota pa preko 7000. Samo na progi Grosuplje—Stična, kjer zaradi podrtega mostu pri Žalni še ni železniškega prometa, je bilo v mesecu oktobru prepeljanih 29.916 potnikov. Nujno bi bilo potrebno odpreti še vsaj 40 novih avtobusnih prog in povečati število avtobusov za že obstoječe proge. To pa bo možno le postopoma. Ministrstvo za lokalni promet ima trenutno na razpolago le 54 avtobusov ter vzdržuje z njimi 1750 kilometrov avtobusnih prog. Pred vojno pa jih je bilo za 2400 km prog na uporabo 152. Razlika je očividna. Upoštevati je tudi treba, da so sedanji vozovi stari in obrabljeni in morajo zato pogosto v popravilo. Primanjkuje tudi gum, nadomestnih delov itd. Kljub vsem tem težavam pa je določenih za promet do konca decembra še okrog 20 avtobusov, kar bo omogočilo, da se bo odprlo zopet 15 novih prog. V tem času se bo pričalo t\idi s krajevnim avtobusnim prometom v Mariboru. Zavedati pa se je treba, da ne bo mogoče zadovoljiti vseh potreb in odpraviti vse nedostatke, dokler ne bo omogočena nabava novih avtobusov iz inozemstva. V Ljubljani sami pa je poleg tega še pereče vprašanje o centralni garaži in avtobusnem kolodvoru. Že sedaj vodi iz Ljubljane 12 avtobusnih linij. Ko bo na uporabo dovolj avtobusov, se bo to število še znatno povečalo. Za vse te čakajoče in prihajajoče potnike bo treba primernih prostorov, čakalnic, shrambe za prtljago itd. Načrti za to so že izdelani ter je upravičeno upanje, da bo ta nedostatek odpravljen že prihodnje leto. V cestni promet spada tudi organizacija prometa s tovornimi avtomobili. Tovorni avtomobil zavzema vedno večji pomen pri prevozu tovorov na kratke razdalje do 100 kilometrov. Prevoz na velike razdalje pa je in bo ostal naloga železnice. V organizaciji tovornega prometa z avtomobili še nismo tako daleč, kakor smo z organizacijo avtobusnega prometa. Smo pa glede tega že Vse za obnovo Delo na ljubljanskem kolodvoru tudi preko začetnih težav ter bo v prihodnjih mesecih tudi to urejeno. Glede osebnih avtomobilov je pripomniti samo to, da jih je danes v Sloveniji znatno manj, kakor jih je bilo pred vojno. Leta 1938. je bilo v Sloveniji 2780 osebnih avtomobilov,' toda konec oktobra 1945 je bilo registriranih le 931. To je komaj 32% tega, kar smo imeli pred vojno. Vojaški avtomobili seveda v tem številu niso upoštevani. LETALSKI PROMET Pred vojno je bil letalski promet pri nas šele v povojih. Naše ljubljansko letališče je služilo le za notranji promet in ni bilo vključeno v sestav inozemskih letalskih zvez. Upravičeno upamo, da se bo glede tega marsikaj spremenilo, posebno če upoštevamo velikanski razmah in napredek letalstva v teku zadnje vojne. Pravočasno bo treba zagotoviti vključitev Jugoslavije in s tem tudi Slovenije v sestav mednarodnih letalskih zvez. Taka vključitev pa bo možna le, če bomo imeli res primerna in moderna letališča. Vsa naša letališča so namreč za- starela, premajhna in za moderne letalske stroje neuporabna. Čim večja je namreč hitrost letala, tem večje mora biti vzletišče. Pred vojno so zadostovala vzletišča dolga 500 do 700 m, danes pa so potrebna vzletišča do 2000 m dolžine. Prvi pogoj za moderno ureditev letalskega prometa pri nas so torej nova in dovolj velika letališča, opremljena z vsemi modernimi signalnimi napravami. To je naloga, ki se tiče vse Jugoslavije, posebno pa še nas v Sloveniji. Svoječasno se je mnogo pisalo o ljubljanskem letališču. Komaj da je urejeno, niti razlastitvene zadeve še niso vse končane, pa že stojimo pred dejstvom, da je to letališče zastarelo, premajhno in za moderni letalski promet neuporabno. Slovenija nujno potrebuje centralno letališče, ki naj bi služilo za naš notranji promet, istočasno pa tudi kot odhodno in dohodno carinsko letališče na sever naše države. Strokovnjaki so se odločili, da bi se tako letališče zgradilo pri Jeperci, med glavno cesto, ki vodi proti Kranju, in železnico. Prostor bi bil primeren, ker je dovolj velik, brez megle in leži blizu Ljubljane. Težava bo le, ker bo treba razlastiti okrog 800 ha večinoma orne zemlje. Do sedaj civilnega letalskega prometa še nismo obnovili, iz preprostega razloga, ker nismo imeli letal. Zvezno ministrstvo za promet pa je že nabavilo nekaj letal ter vrši vse priprave, da se začne civilni letalski promet že spomladi. POŠTA, TELEGRAF IN TELEFON Glede našega poštnega prometa pred vojno je treba poudariti dve značilnosti. Na eni strani gosto razpredena mreža pošt, urejena pisemska dostava in sploh urejena in dobra organizacija, na drugi strani pa popolna zastarelost vseh tehničnih naprav, posebno telefona in telegrafa. Za modernizacijo teh naprav ni bilo nikoli potrebnih kreditov. V teku vojne se je stanje teh naprav še znatno poslabšalo. V mnogih predelih Slovenije, predvsem na Dolenjskem, v Prekmurju, v Savinjski dolini itd. so bile telefonske in telegrafske naprave popolnoma uničene. Porušenih je bilo preko 5000 drogov in izginilo je na tisoče kilometrov žice. Na vodu Ljubljana—Zagreb n. pr. v vsej dolžini 150 km ni bilo niti en kilometer žice. Okupator je odnesel tudi preko tisoč telefonskih aparatov iz central ter skoro vse telegrafske aparate. V upravnem pogledu je bilo območje poštne direkcije razkosano in vključeno v štiri različne sestave — podobno kakor pri železnici. Vzpostavitev poštnega prometa je bistveno vezana na železniški in cestni promet. Dokler ni bil vzpostavljen železniški in avtobusni promet, tudi prevoz pošte ni bil mogoč. Zasebni pisemski promet je bil odprt dne 7. junija. Odpošiljanje vrednostnih pisem je bilo možno od 7. julija dalje, odpošiljanje paketov pa šele od 25. septembra dalje. Šest mescev po osvoboditvi je bilo na ozemlju Slovenije odprtih 359 pošt, neodprtih pa jih je ostalo 42. V istem času so bile odprte 103 pomožne pošte, a 76 pomožnih pošt še vedno ni bilo odprtih. Iz navedenega sledi, da smo se v tem prvem razdobju že precej približali predvojnemu stanju. Še večji korak k napredku pa je bil storjen glede telegrafa in telefona. Ne samo, da se je popravilo zunanje omrežje, isto- časno se je začelo z obširno modernizacijo' vseh tehničnih naprav. Pred vojno je imela Ljubljana n. pr. samo eno visokofrekvenčno aparaturo z enim kanalom za zvezo z Beogradom. Sedaj so že montirane aparature za skupno 30 kanalov. Tudi Maribor in Celje sta vključena na visokofrekvenčne kanale. Povečanje telefonske centrale v Ljubljani bo tudi v kratkem času izvršeno. Še večje spremembe so se izvršile v tele-grafiji. Odstranjeni so vsi stari Morzejevi-aparati in nadomeščeni z modernimi »dalj-nopisniki«. V ta namen je bilo treba preurediti celotne naprave in predvsem v Ljubljani izvršiti vse instalacije popolnoma ca novo. Uspelo je nabaviti in se že montira najmodernejša radiotelegrafska postaja, ki bo služila za brzojavno zvezo z vsemi večjimi kraji Jugoslavije in tudi z inozemstvom. Direkciji pošte se je v dokaj kratkem času posrečilo, da se je otresla stare navlake in izvedla obširno modernizacijo telegraf-sko-telefonskih naprav. To je tem bolf hvalevredno, ker je bilo izvršeno na lastno pobudo. ZAKLJUČEK Iz vsega navedenega sledi, da je bil promet v Sloveniji v vseh svojih panogah razmeroma hitro vzpostavljen. To dejstvo je bistveno pripomoglo k hitrejši normalizaciji splošnega položaja pri nas. Moramo pa se istočasno zavedati, da je do resnične obnove prometa še zelo daleč. Šele, ko bomo postavili stanovitne mostove, izmenjali pragove in tračnice, zgradili porušene zgradbe, nadomestili manjkajoči vozni park z novim itd., bomo smeli govoriti o resnični obnovi. Ksaver Meško Pesnikovo pismo Umrl bom skoraj. Vem, da prej ko ti. Kot veter nam življenje odbeži in, kar se hrupno danes še baha, je senca, ki bo brez sledu prešla. A glej, besede, ki jih tiho pišem, ko joka in ko poje mi srce, podobe, ki jim jaz življenje vdišem, te naju, rod ves živi prežive. Naša živinoreja Ing. C i z e j Dolfc Štiriletna vojna je na vsem našem slovenskem ozemlju, zasedenem po okupatorju, napravila velikansko škodo, prav posebno pa še naši živinoreji. Saj znaša škoda 5 in pol milijard dinarjev. Prva naloga ljudske oblasti je zato bila, čim prej to škodo popraviti in na ta način omogočiti zdrav razvoj našemu slovenskemu kmetu. Brez živine ai obdelanih polj, ni pridelkov na negnoje-nih njivah in travnikih in ni cvenka v kmetovem žepu. Porazdelilo se je mnogo vojaških konj za najnujnejša dela in mnogo živine je bilo nakupljene in odposlane prizadetim kmetovalcem. Vendar je ireba doseči, da pridemo letos tako daleč, da bo vsak kmetovalec v Sloveniji imel privezana v svojem hlevu vsaj dva repa. Mnogi kmetje v bogatih in neprizadetih krajih le prečesto pozabljajo, da imamo predele pri nas, kjer je ostalo le 20 odstotkov živine, tako da je v vsej vasi le par kravic, katere ne dajejo niti najpotrebnejšega mleka za dojenčke. Tu bo treba več razumevanja in pomoči živinorejcev samih med seboj. Obstoja uredba o prepovedi klanja telet. Marsikomu se zdi, da to ne bi bilo potrebno. Vendar le na ta način bo mogoče številčno dvigniti našo živino, ako bomo vzredili res več naraščaja in odprodali za zakol le najslabše. Iz zavesti stanovske povezanosti s svojimi prizadetimi tovariši se moramo odreči klanju in govejemu mesu, saj nam ljudska oblast širokogrudno pusti proste roke pri klanju prašičev in perutnine. Tako si kmet vendar lahko po svoji strani pomaga, industrijski in mestni delavec sta pa navezana izključno na oni obrok, kateri jima je dodeljen. Nujno je torej potrebno, da ves kolikor toliko sposobni naraščaj vzgajamo, ker bomo dobili za njega, ako ga prodamo kot plemensko telico, kravo ali doraslega vola več za njega, kakor nam pa vrže mladič, zaklan s precejšnjim rizikom. Res je, da kakovost živine potem ne bo najboljša, kajti ne bo nam mogoče izbirati najboljša teleta za pleme. Vendar nas to ne sme motiti — povečati je treba v prvi vrsti številčno stanje živine. Tudi oblast bo po svoji strani skrbela, da bo dovolj dobrih plemenjakov na razpo- lago. Vsi vemo, da le z odličnimi biki in merjasci lahko dvignemo našo živinorejo v kakovostnem oziru. Rejci bikov pa morajo skrbeti, da bo ostal tak plemenjak čim dalje časa v razplodni sposobnosti, s tem. da ga bodo uporabljali za vožnjo ali mu pa dovoljevali prosto kretanje v izpustu. Prispevki oblasti pri nakupu plemenjakov. kakor tudi vzdrževalne nagrade bodo pobuda takemu ravnanju. » Z razširitvijo našega slovenskega ozemlja in povečano industrijalizacijo se veča tudi zahteva delovnih množic po zdravem mleku Zato bo morala biti prva skrb nas vseh, da dvignemo njegovo proizvodnjo. Pri današnjem stanju goveje živine, pri njeni slabi kakovosti in slabem krmljenju tega ne bomo mogli doseči. Ko bo kdaj vsaka krava dajala po 2500 1 mleka letno, bomo šele lahko zadovoljni. Krivda nizki molznosti naše goveje živine leži v glavnem v njenem slabem krmljenju in nezadostni hrani. Največji greh živinorejcev je v tem, da pustijo v svojem hlevu stradati preveč živine, kajti krma, kolikor je pridelamo na naših slabo oskrbovanih travnikih, ne more zadoščati za dobro molznost. V bodoče naj velja pravilo, spraviti iz hleva vso jalovo in nesposobno živino, rajši imeti nekaj manj živine, pa to dobro krmiti. Vedno še velja staro pravilo, da »krava pri gobcu molze«. Saj jo lahko smatramo kakor stroj, v katerega devljemo dobre surovine in dobimo ven žlahtno blago v obliki mleka. Ta stroi moramo vedno čistiti in skrbeti za njega. Ako to vemo za stroje, tem bolj bi se morali zavedati tega pri naši goveji živini. Pri povezanosti vseh delovnih slojev naših ljudi si morajo naši živinorejci biti v svesti, da bodo le takrat dobili od industrijskih delavcev dovolj orodja in strojev, ako bodo tudi oni sami izpolnili do njih svojo dolžnost. Zato ne smatrajmo oddajanje mleka za nujno zlo, temveč za potrebo, katero smo dolžni izpolniti zaradi tega, da bo tudi nam samim bolje! Naša živinoreja je uživala že od nekdaj dober sloves v vsej Jugoslaviji. Ker smo v Zvezni ljudski republiki ozko povezani z ostalimi edinicami, pričakujejo vsi prizadeti rejci v ostalih pokrajinah, da jim bomo z dobrim plemenskim materialom priskočili na pomoč. Vemo, da je opustošenje tam še mnogo hujše, kakor pri nas. S tem bomo dokazali ozko povezanost vseh naših narodov, obenem bo pa prodaja plemenske živine po višjih cenah prinesla tudi nam boljši prospeh. Vidimo torej, da čakajo naše živinorejce velike naloge v bodočnosti, kajti kmetijstvo republike Slovenije bo v bodočem gospodarskem načrtu slonelo vprav na naši živinoreji. Ko bo zagotovljen nakup ostalih življenjskih potrebščin iz drugih delov države, bo naša glavna skrb pač posvečena živinoreji in njenemu napredku. Iz nje bomo dogradili Slovenijo lepšo in bogatejšo, kakor bi mogla biti kdaj koli poprej. Vendar živinoreje ne moremo dvigniti na zadovoljivo višino, ako načrtno ne začnemo z organizacijo vzgoje. Država bo po svoji strani na vzornih državnih posestvih vzgajala ves plemenski material in ga oddajala zadrugam in rejcem. Na drugi strani je v teku akcija za ustanavljanje živinorejskih zadrug. S temi zadrugami hočemo zajeti vso živinorejo v Sloveniji, tako konjerejo, posebno pa govedorejo, svinjerejo, perutninarstvo in ovčjerejo. Povsod tam, kjer so živinorejci s svojim delom že pokazali potrebno voljo in smisel in kjer so za to dani gospodarski pogoji, se bodo že to zimo in v teku leta osnovale živinorejske zadruge. Sprejemanje krav, najboljših v telesnih oblikah in v molznosti, za rodovniško knjigo se je izvršilo že povsod in priznati moramo, da je živinorejcem kljub vojni vihri uspelo zadržati plemenski material, iz katerega se bo dal vzgojiti dober na- raščaj. Naloge teh novih živinorejskih zadrug so obširne, ne bodo se bavile kakor pred vojno samo z odbiranjem ali selekcijo gospodarskih živali, ampak bodo poskrbele, da se vsa mlada živina vzgaja na tekališčih in zadružnih pašnikih. Vsaka zadruga naj bi imela svoj pašnik za mlado živino, kajti le paša in gibanje na svežem zraku lahko vzgojijo dobro okostje, iz katerega se razvije zdrava in mlečna živina. Mislite že sedaj na pridobitev potrebnih zemljišč, ko se izvaja agrarna reforma! Tudi delo mlekarskih zadrug bo vključeno v živinorejski zadrugi, prav tako zbiranje mleka in njegovo vnovčevahje. Obenem spada ves nakup in prodaja plemenske živine k nalogam zadruge. Zaenkrat bomo osnovali le v najnaprednejših živinorejskih središčih take zadruge, pozneje pa po vsej Sloveniji. Enkrat za vselej se mora naš slovenski živinorejec otresti vseh posredovalcev, me-šetarjev in prekupcev, in izkupiček, ki je doslej ostal v njihovih žepih, mora obdržati sam. Goveja živina je bila doslej glavni predmet dela v živinorejskih organizacijah. Vemo pa, da je obnova v svinjereji in pe-rutninarstvu mogoča mnogo hitreje, kakor pa v govedoreji. Zato bomo tema dvema panogama posvečali v bodoče še več pozornosti. Ovčarstvo je v zadnjih letih pri nas popolnoma propadlo, kljub temu, da so ravno ovčarstvu dani vsi pogoji za njegov dober prospeh. S povečanjem tekstilne industrije v Sloveniji se bo večala tudi potreba po volni. Saj so veliki predeli slovenske zemlje ustvarjeni za razvoj ovčarstva. Ksaver Meško Molitev v noči Vsa vas že spi. Mir božji nad njo. Po morju neba plove bledi ščip. Tišina, da slišim srca utrip in slišim, ko vzdihne pred hišo drevo. Stojim pri oknu. V noč sluša srce. Ves dan bil truda je poln in pekoč, hladeče zdaj čelo boža mi noč in misli, molitve, nad zvezde kipe: »Ohrani to zemljo v miru, Gospod, da kmet brez strahu jo bode oral, po trudu zvečer brez skrbi bo zaspal, ne v strahu za novega dne prihod. Ohrani to zemljo v miru, Gospod, svoj blagoslov nam na polja lij! Iz polj pa vsakdanji naš kruhek nam klij, dobrota presladka vseh božjih dobrot!« Vsa vas že spi. In zdaj tudi jaz enkrat se še v božje roke izročim in ležem in v miru božjem zaspim Gospod varoval bo mene in vas. Naš les - naš kruh Ing. Lojze Žumer Otrokova prva daljša pot vodi od doma v gozd. V gozdu nabira jagode, borovnice, maline. Po gozdu išče gob in kostanja. Razposajene! zalezujejo ptice. Kmečka deca hodi s starejšimi v gozd po drva in steljo, z učiteljstvom sadi smrekce. In slehernik se pozneje v mladenišikih in moških letih spet rad vrača v gozd — na delo, na lov, na razvedrilo. Romantika gozda blaži tegobe človeškega življenja. Njegova rast je nekaj veličastnega, silnega. V r.as vseh živi prepričanje, da je v naših gozdovih neizmerno bogastvo. Zato ob vseh nesrečah, ki so se zgrnile nad nas, mislimo, da nam bodo pomagali vprav naši gozdovi. Ko naše gozdove ljubimo, ko spoštujemo njihovo razsežnost in neizčrpnost, pa ne smemo pretiravati svojih zahtev do njih in ne smemo zanemarjati gospodarskih načel pri uživanju njihovega bogastva. Zaradi bodočih rodov smemo izrabljati le njihov letni prirastek. To tembolj sedaj, ko smo dozoreli v gospodarje svoje domovine. Od gozdov živi ena petina Slovencev Kaj predstavljata gozd in les za nas? Življenje in kruh za eno petino Slovencev. Nad 30 odstotkov vsega narodnega dohodka imamo iz gozda in od lesa. Letni donos našega lesnega gospodarstva je znašal pred vojsko 600 do 700 milijonov dinarjev. Tako je pač popolnoma jasno, da je naš gozd eden izmed najvažnejših činiteljev našega gospodarstva. Od njega v znatni meri zavisi blagostanje ali uboštvo našega naroda. Zato nas mora močno zanimati, kakšno je . naše gospodarstvo z gozdovi, in z lesom. O lesnem gospodarstvu se pri nas do najnovejšega časa sploh ni razpravljalo. Saj tudi ni bilo potrebe za to. Gozd v prvih časih Pred tisoč leti so bile njive in travniki le majhne jase sredi sklenjenih, neprodirnih gozdov. Le najboljša poljedelska zemlja je bila, obdelana in naseljena. V gozdovih je neovirano gospodarila divjačina, ki je tedanjim oblastnikom predstavljala tudi edino vrednost gozda. Zato so bile pravice do lova prva stopnja pri pridobivanju pravice do gozdov. Kolikor se je pridelalo živeža, toliko ljudi je lahko živelo po naselbinah. Borba za obstanek je silila naseljence, da so večali površino obdelane zemlje in zato prodirali v gozd. Sekali so orjaška debla, trebili grmovje, izkopavali štore in skale. Krčenje gozdov je spremljala stalna nevarnost — na delavce so prežale zveri pragozda. Koliko truda je veljal naše prednike vsak novi mernik žita letno! Ko so potre-bili ravnice in doline, so začeli trebiti pobočja naših gora. Najprej so se lotili sončnih leg, potem osoj do 800 m visoko. Šli so pa tudi više, do 1300 m in še dlje v planine, da bi živini pripravili dobro pašo. Graščine so potrebovale delovnih rok in vojakov, zato so krčenje podpirale, posebno benediktinski samostani, ki so od drugod uvajali strokovno krčenje gozdov tudi po naši deželi. Bogastvo graščin je raslo, čim več so podložniki odrajtovali desetine, zato je bilo treb^ pospeševati čim večji pridelek žita. Ko so jeli nastajati trgi in mesta, se je pojavila tudi večja potreba po lesu in drveh. Začelo se je redno izkoriščanje najbližjih gozdov. V 15. stoletju so ob naših potokih nastale prve žage na vodni pogon. Njihova zmogljivost je bila za današnje pojme še majhna, postajajo pa že kmalu večji odje-^ malec iz gozdov. V gozd brez privoljenja graščinskih poslej že nisi več mogel. Žage so narezale tudi več lesa kot ga je bilo treba doma. Zato si je začel utirati pot čez Kras k morski obali. Dobro razvito plav-žarstvo je potrebovalo pomembne količine oglja, ki so z njim topili rudo. Plavži so si jeli pridobivati prvenstvene pravice pri izrabljanju nekaterih gozdov. Drvarji in oglarji so morali že globlje v gozd, les iz takih gozdov se je smel uporabljati v druge namene šele tedaj, če so si plavži oskrbeli dovolj oglja za svojo potrebo in če so se pridobljeni prvenstveni pravici izrečno odpovedali. Ves tedanji promet z lesom pa je ostajal še vedno malenkosten v primeri s sedanjostjo. Glavnim cestam odmaknjeni gozd človeku še vedno ni potreben in ostaja nedotaknjena narava. V zemljiški knjigi, ki služi — kakor znano — kot podlaga za odmero davkov, so pred približno 120 leti najniže ocenili gozdno zemljišče. Donos planinskih pašnikov je bil tedaj višji od donosa gozda v ugodni legi. Gozdovi v novejši dobi Umno gozdarstvo se prične šele potem, ko začne rasti železniška mreža. Novi promet omogoča prevažanje tovorov na velike daljave. K rednemu izkoriščanju se pritegne čezdalje več gozdov. Vodne žage žagajo noč in dan, pa ne zmorejo zadostnih količin. Tujec prihaja v deželo. Pobudo ima in kapital. Postavlja parne žage. Drvarji prodirajo s sekirami v dotlej neizkoriščene gozdne parcele. Trst postaja glavno tržišče naše lesne trgovine. Vagon za vagonom naših desak in tramov drdra proti Jadranu. Skoraj neomejene količine lesa gredo za stavbno gradivo. Približno tisoč preprostim žagam, ki smo jih imeli že od prej, se pridruži nadaljnjih tisoč novih. Njihova skupna zmogljivost pa se petkratno poveča. Postavljali so jih brez načrta, saj je prihajala vsa pobuda zgolj iz lova za dobičkom. Glavno besedo je imel tuji kapital, predvsem tisti, ki mu je najbolj šlo za naš les. Šele tedaj se je začelo redno izkoriščanje vseh naših gozdov, tudi tistih, ki so od prometa najbolj oddaljeni. Stopnja, ki jo je dosegla naša lesna industrija nekako do leta 1930., kaže naslednje značilnosti: 1. Imeli smo 2008 žag. Med njimi je bila ena tretjina popolnoma preprostih, skozi nekaj stoletij bistveno nespremenjenih. Komaj nekaj desetin žag je bilo zares modernih. 2. Do 80 odstotkov vsega našega lesa smo samo razžagali v deske ali otesali ter že odpravili na trg; šlo je v notranjost države in v Sredozemlje. Kupec iz Italije je bil glavni preprodajalec našega lesa. Sorazmerno majhne količine smo izvažali neposredno v namembna pristanišča čez morje. 3. Med izdelki, ki smo jih izdelovali iz ostalega lesa, so bili najvažnejši: ladijski pod, leseni zaboji, sodi, leseni klinci, lesna volna, kopita, pete, vžigalice, parketi, furnir, ležalni stoli, športne potrebščine, merila, igrače, suha roba, orodje in držaji, dalje izdelki stavbnega in pohištvenega mizarstva, kolarstva, modelnega mizarstva, lesne hišice, barake ter celuloza, lepenka, papir itd. Metali smo denar skozi okno Že samo zato, ker smo tako malo lesa predelovali doma, smo izkupili zanj vsako leto nad 100 milijonov manj kot bi sicer iztržili brez težave. V naši lesni trgovini je vladala brezglavost, njene posledice je v največji meri občutil kmečki gozdni posestnik, nosil jih je ob krizah in konjuktu-rah. Kolikšna je bila izguba zaradi te brez-glavosti, sploh ni mogoče neposredno dognati. Manjkajo nam namreč vsi računski podatki. Znane so le posledice. Med njimi je posebno značilna sledeča: Samo v letih 1922 do 1939 se zniža skupna gozdna po vršina malih gozdnih posestev, ki znašajo posamič manj kot 5 ha gozda, od 235.495 ha na 217.355 ha. Večji posestniki so kupovali, gozdove od malih posestnikov. Število posestnikov takih manjših gozdov se namreč zniža v tem času od 133.798 ha na 109.659, Če pa bi hoteli preračunati izgubo našega gozdarstva v primeri z naprednejšimi srednjeevropskimi deželami, bi dognali, da je znašala naša letna izguba gotovo nad 200 milijonov dinarjev. Zakaj smo v gozdarstvu tako zaostali Na kratko ni mogoče razčleniti vseh vzrokov, ki smo zaradi njih v gozdarstvu tako zaostali. Naše splošno gospodarstvo je kazalo vendar pomemben napredek! Dve glavni hibi sta bili nemara naslednji: Gozdno gospodarstvo zahteva dolge obratovalne dobe. Dva do trije rodovi oskrbujejo in gojijo gozdni nasad, preden dozori pridelek, da ga je mogoče vnovčiti. Na drugi strani zahteva vsak količkaj tehnično popolni obrat velikih denarnih naložb. Oboje pa ne more izhajati brez načrtnega dela, ki računa z daljšimi razdobji. Tako uspeva v lesni proizvodnji samo gospodarjenje na velikih prostorih in ima industrija prednost pred obrtjo! V nasprotju s temi tendencami tehnike in gospodarstva smo poznali v preteklosti predvsem razdrobljeno in nepovezano gozdno posest ter na mnogo delov razcepljeno vas, ki je imela pogosto toliko žag in lesnih trgovin, kolikor strank je štela. Les je v svoji naravni obliki predvsem najvažnejše stavbno gradivo. V najnovejšem času ga je spremenila tehnika v eno izmed najvažnejših industrijskih surovin. Kot takemu njegova vrednost stalno raste. Ta njegov razvoj je šele v začetkih. V svetovnem gospodarstvu gre poleg premoga, železa, petroleja lesu čedalje važnejše mesto; priroda nam ga daje v omejenih množinah, potrebe po lesu pa stalno rastejo. Danes ne gre več toliko za kakovost lesa, gre za množino, ki naj jo proizvedejo naši gozdovi. Zdaj so potrebni načrti, ki bodo urejali, v katere namene naj se naš les uporablja, da bo splošnemu gospodarstvu v prid. Določali bodo, kako ga bo treba predelovati in katerim/ industrijam ga bomo oddajali kot surovino. Treba nam je razumnega lesnega gospodarstva Kako naj z lesom varčujemo, v kakšne namene ga uporabljajmo — to določa lesno gospodarstvo. Lesnega gospodarstva pri nas tako rekoč nimamo, čeprav je Slovenija že po naravi zainteresirana na njem. Potrebe po lesu so ogromne ne samo pri nas, ampak tudi drugod. Samo za obnovo vojnih ruševin v Sloveniji en milijon kubičnih metrov stavbnega lesa ne bo dovolj. Napačno bi bilo tudi misliti, da bodo za- hteve po lesu popustile — pa bodisi na domačem trgu bodisi v izvozni trgovini —, ko bo škoda, ki jo je povzročila vojna, v glavnem popravljena. Ali vemo, kolike lesa porabimo pri nas letno na osebo in koliko ga izvažamo? Ker je bila pri nas statistika centralizirana, za preteklost ne moremo točno ugotoviti, koliko lesa in lesnih izdelkov smo izvažali iz Slovenije. Najprej nam je potrebna lesna bilanca. Koliko znaša letni pridelek na prebivalca in kolikšna je letna poraba? Nekatere statistike navajajo za Jugoslavijo donos na osebo 0.89 prm., porabo 0.67 prm. Za Slovenijo si bomo morali te številke šele zbrati. Zaradi preglednosti navajam številke za nekatere značilne dežele: Finska . donos 11.16 prm., poraba 6.66 prm. Evr. Rusija » 1.15 » » 1.08 » Italija . . » 0.31 » » 0.40 » Anglija . » 0.04 » ■» 0.60 » Šele potem, ko bomo videli, kakšna je naša lesna bilanca, nam bo mogoče načrtno določiti količino lesa, ki jo bomo kot de- Tvornica vezanih plošč v Št. Petru na Krasu žela z izrazitim presežkom lesa smeli oddati za izvoz. Ne moremo trditi, da je prirastek lesa v naših gozdovih zadovoljiv. Manjka nam še mnogo pogojev, det bomo na naše gozdarstvo lahko ponosni. A tudi glede porabe lesa bo še treba določiti, kakšen postopek bo gospodarsko najugodnejši. Že vprašanje ogrevanja prostorov je v najtesnejši zvezi s proizvodnjo in porabo drv. Ko so naši predniki zidali peči, niso premišljali, ali bo pogorelo v njih mnogo ali malo drv. Danes je stvar bistveno drugačna, ker vemo, da moramo z lesom varčevati. Polno je vprašanj, ki so povezana drugo z drugim: kakšen les uporabljamo za kurivo, ali delamo drva tako, da puščamo čim več odpadkov v gozdu ali ne, ali jih pripravljamo tedaj, ko nam dajejo največjo kalorično vrednost itd. Že sedaj je jasno, da se bomo morali v gospodinjstvu v večjem obsegu posluževati pare, plina, elekrike, zakaj trajno*pač ne bomo mogli pripravljati vsako leto po 750 tisoč prm. lesa za ogrevanje! Druga neposredna naloga lesnega gospodarstva bo v stalnem prizadevanju, da se omogoči čim večji gozdni pridelek in čim sodobnejše izkoriščanje tega pridelka. Koliko narodnega gospodarstva propade .v zanemarjenih gozdovih, iz katerih kdaj pa kdaj odvlečejo samo tisti les, ki je visoko vreden! Več rodov bo imelo obilo dela že samo s tem, da bodo zgradili po naših gozdovih dobro cestno^ mrežo, vzpenjače, železnice itd. Tako bomo naše gozdove lahko intenzivno gojili in pravilno izkoriščali. Pri izbiri vrst lesa bomo morali stremeti za tem, da pridelamo čim več zdrave lesne količine. Zato pa ne bomo smeli zanemarjati posebnih ugodnosti, ki nam jih daje narava sama — omenjam samo mecesen in njegovo stalno rastočo vrednost v industriji. Ker le s težavo spravljamo les iz naših gozdov, ne gre drugače, ko da nam les dolgo v gozdu leži in da pride pozimi ves hkrati k- žagam. Narobe je tudi, da se 90 odstotkov lesa razreže na 4 metersko dolžino. Če se oglasi kak trg, ki hoče drugačne dolžine, mu ne moremo ustreči. Vsa priprava lesa v gozdu pa mora računati z vsemi najraznovrstnejšimi potrebami gospodarstva. Samo potem je gospodarski učinek zagotovljen. Varčevanje z lesom se mora začeti v gozdu. Pri nas znašajo odpadki v gozdu (štori, korenine, veje, vrhovi, zaradi slabega gojenja izločeni les) povprečno 32 odstotkov. Z drugimi besedami povedano se to pravi, da pustimo pri letnem poseku 2 in pol milijona prm. lesa v gozdu propasti letno 800.000 prm. — torej več, kot potrebujemo v celoti za kurjavo! Odpadki so sicer neizogibni, njihov količinski delež pa ravno priča o stopnji gozdnega gospodarstva. Tu naj samo navedem, da izkoriščajo v naprednih deželah že do 40 odstotkov odpadkov v industrijske namene. Mi pa s tem poglavjem sistematično še začeli nismo! Naša velika naloga — naša lesna industrija Naše lesno gospodarstvo si mora predvsem urediti, načrtno razporediti in tehnično spopolniti svojo lesno industrijo. Tudi ustroj vse dosedanje industrije po nemškem vzorcu je enostranski. Uporabljajo se namreč sami polnojarmeniki, kar je za dobro izkoriščanje lesa pogosto kvarno. Niti v tej najbolj domači stroki industrije nimamo dovolj dobro izvežbanega kadra delavcev. Na drugi strani pa v nobeni stroki danes delavci in tehniki niso tako edini v enem: da je treba ves les predelati doma! Ta jasna misel in odločna volja podeželja bo, upajmo, rodila kmalu tudi dobre uspehe. Če bomo stalno večali in kakovostno izpopolnjevali predelavo lesa, si bomo zaslužili nove in boljše stroje in talko tisto, kar je šlo doslej v zgubo, spremenili v dobiček. Naše žage so nažagale letno do 1,800.000 prm. Po šestmesečnih obnovitvenih naporih dosezajo zdaj 1,400.000 prm. Tudi na žagah in ostalih lesnih obratih gre v odpadke do 35 odstotkov, to je do 600.000 prm. lesa. Lesni odpadki imajo nizko ceno. Mnogo jih pokurijo že v obratih, da dado pogonsko silo. So pa tudi brez cene ali celo v škodo, ker je združeno s stroški, če jih hočemo uničiti ali odstraniti. Tudi v tem oziru bo treba čimprej poskrbeti, da se bo z lesom pravilno varčevalo in da se bo množina odpadkov znižala. Če bomo za vsak sorti-ment skrbno izbirali primerni les — kar se prične že v gozdu —, če bomo pravilno preračunali izdelek, če bomo izbirali najboljše orodje in strojne naprave, če bomo stalno boljšali delovni postopek, če bomo upoštevali pri vsakem izdelku, kako ga bo f mogoče popraviti, če bomo šolali strokovni delavski kader, nam bo varčevanje z lesom uspevalo in bomo dosegli zmanjšanje odpadkov. Kako bomo gospodarili z lesnimi odpadki Naloge lesnega gospodarstva se ne nehajo s tem, da les bolje predelujemo in da količino odpadkov zmanjšamo. Nasprotno, lotiti se moramo nove, precej težke naloge —gospodarstva z lesnimi odpadki, načrtnega izkoriščanja odpadkov v industriji, ki jo bomo morali zasnovati. Ugotovili smo že, da se nad 30 odstotkov skupnega prirastka naših gozdov, ki pomeni toliko kakor letni posek, izgubi v odpadkih, za katere tako rekoč nimamo nobene protivrednosti. Novodobna industrija za izkoriščanje lesnih odpadkov pa uporablja lesno snov kot surovino, ki ji dodaja razne vezne snovi organskega ali rudninskega izvora. Tako proizvaja čisto novo gradivo. Pri tem je zanjo zdrava lesna snov odpadkov enakovredna tistemu lesu, ki ga izvažamo kot koristni les iz gozda ali ga obdelujemo na žagah. V praksi imamo mnogo raznovrstnih postopkov za proizvodnjo novega lesnega gradiva, ki se pomembno drug od drugega ne oddaljujejo. V glavnem jih delimo v fizikalno-tehnično in v kemično-tehnološko skupino. Pri tej proizvodnji izgubi lesna snov nekatere svoje posebne lastnosti, zato pa pridobi novih, koristnejših. Novo gradivo je povečini negorljivo, trdnejše, odpornejše in trajnejše od lesa. Preden lesno snov zmešajo in spoje z dodatnimi in veznimi snovmi, jo je treba razkosati, razdrobiti, zmleti v lesno moko ali razrezati v lesno volno, očistiti itd. Glavni izdelki fizikalno-tehnične proizvodnje, ki jih izdelujejo v množinah, so sledeči: heraklit, lesni cement, lesni beton, lesni vlitki, ksilolit, umetni les, lesni marmor, linolej, lesni kit (za popravilo predmetov iz lesa), lahke gradbene plošče, trde plošče, fibroplast in mnogo podobnih izdelkov. — Naj navedem samo en primer, kako je napredovala proizvodnja lahkih gradbenih plošč v zadnjem času v Ameriki (vodilni znamki sta Insulite in Masonite): v letu 1924 . . . 164.000 kvm. v letu 1931 . . . 1,600.000 kvm. v letu 1936 ... 27,800.000 kvm. Pri vseh omenjenih izdelkih ni važno samo to, da so boljši od naravnega lesa. Njihova prednost je tudi v tem, da si jih lahko hitro nabavimo, da je njihov prevoz lažji in cenejši, da se stavbna dela z njimi pocenijo in pospešijo in da služijo mnogim industrijskim panogam kot pomožno gradivo. Pri kemično-tehnološki uporabi odpadkov pridobivajo sledeče glavne izdelke; barvila, oksalne kisline, lesovino, sladkor; iz destilacije odpadkov se pridobiva ocetna kislina, metilni alkohol, aceton, oglje in ter. Končno omenjam še ekstrakte iz lesa, ki jih tudi dobivamo iz lesnih odpadkov: strojila, eterična olja in smolo. Naravno in za organski napredek našega lesnega gospodarstva neizogibno potrebno je torej, da čimprej ustvarimo industrijo za izkoriščanje lesnih odpadkov. Če gre pri našem sedanjem preprostem gozdarstvu in zaostali lesni industriji letno nad 1,300.000 prm. lesa v odpadke, čez noč izboljšanja ni mogoče pričarati. Saj nam manjka nešteto pogojev, da takšno stanje popravimo. Bomo pa to dosegli v treh smereh: 1. ako delež lesne množine, ki gre zlasti pri gozdarstvu v odpadke, zmanjšamo; 2. ako s tehnično spopolnitvijo in načrtno ureditvijo lesne industrije uporabo odpadkov povečamo; in 3. ako osnujemo novo lesno industrijo za uporabo odpadne lesne množine ter tako začnemo z načrtnim izkoriščanjem odpadkov. Vseh odpadkov pač nikoli ne bomo mogli izkoristiti. V deželah, kjer so glede gospodarjenja z lesnimi odpadki najnaprednejši, pa že izkoriščajo nad 40 odstotkov vse množine, ki je pri njih v razmerju s celotnim letnim posekom precej manjša kot pri nas. Recimo, da bomo znali v nekaj letih industrijsko izkoristiti vsaj 10 odstotkov odpadne lesne količine, pa bomo že rešili brezkoristnega propadanja letno nad 50 milijonov dinarjev vrednosti. * Naša zemlja ni bogata s surovinami, zato pa moramo ob danih surovinah iskati vse možnosti, da jih obdelamo doma vse do tehnično najpopolnejših izdelkov. Vsa industrijalizacija naše domovine bo zgrajena na trdnih temeljih, če bomo gospodarske probleme lastnih prirodnih surovin sistematično, pravilno pa tudi dosledno rešili. Eden izmed najvažnejših problemov pa tiči prav gotovo v gospodarstvu z lesom. Koledar 1946 81 6 Javna uprava v Sloveniji, sodstvo in javno tožilstvo A. Javna uprava. Javno upravo vrše temeljni organi ljudske oblasti, ljudski odbori. Ob času narodno-osvobodilne borbe so jih zavoljo njihove glavne naloge, vsestransko podpirati to borbo, nazivali narodnoosvobodilne odbore (NOO). Teh ljudskih odborov je troje vrst, in sicer: krajevni ljudski odbori, okrajni ljudski odbori in okrožni ljudski odbori. Vsak kraj, t. j. večje naselje, vas, trg ali mesto je posebna upravna enota, ki se upravlja sama po svojem izvoljenem krajevnem odboru. Večje število zemljepisno, gospodarsko, prometno in socialno povezanih krajev združuje okraj kot neposredno višja upravna enota. Okraj se zopet upravlja sam po svojem izvoljenem okrajnem odboru. Več med seboj zemljepisno, gospodarsko in prometno povezanih okrajev je združenih v okrožje. Le-to je torej upravna enota, višja od okraja. Tudi okrožje se upravlja samo po izvoljenem okrožnem odboru. Krajevni narodni odbor skrbi za potrebe svojega kraja. Pri tem je vezan na zakone in odloke zvezne državne oblasti in na zakone in odloke Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta ter njegovega predsedstva. Vezan pa je tudi na uredbe in navodila, ki jih izdaja Zvezna vlada odnosno njeni ministri, Narodna vlada Slovenije odnosno njeni ministri, a prav tako tudi na uredbe in navodila nadrejenega okrožnega in okrajnega ljudskega odbora. Čim više stopamo na lestvici ljudskih odborov, tem manjša je njihova vezanost, a večje so naloge, katere morajo opravljati. Da bi bili kos različnemu obsegu nalog, so posamezni ljudski odbori tudi različno urejeni. Krajevni ljudski odbor ima na deželi predsednika, tajnika in 5 do 9 članov, v mestih, ki nimajo značaja okrajnega ali celo okrožnega mesta, pa poleg predsednika in tajnika 9 do 15 članov. Člani odbora si razdele upravno delo med seboj in ga praviloma opravijo sami. Skrbeti morajo predvsem za pravilno sodelovanje z vojsko, za javni red in varnost, za ugotavljanje zločinov in škode, povzročenih po okupatorju in njih pomagačih, za gospodarstvo, obnovo, promet, soc. skrbstvo, prosveto in zdravstvo. Okrajni ljudski odbor ima iste naloge za ves okraj, poleg tega pa mora še skrbeti za trgovino, po potrebi tudi za industrijo, in pravilno upravljanje krajev po krajevnih ljudskih odborih. Okrajni ljudski odbor je sestavljen iz okrajne skupščine in iz okrajnega izvršnega odbora, (katerega izvoli okrajna skupščina iz svoje srede. V okrajno skupščino voli vsak kraj, ki ima do 500 prebivalcev, po enega odposlanca, kraji s preko 500 do 1500 prebivalcev dva, kraji s preko 1500 do 3000 prebivalcev tri, in kraji z več kot 3000 prebivalci na vsakih nadaljnjih 1000 prebivalcev po enega odposlanca več, tudi če število 1000 ni doseženo. Okrožni ljudski odbori opravljajo za vse okrožje posle, katere opravljajo okrajni odbori za svoj okraj, poleg tega pa skrbe vedno še za industrijo ter nadzirajo in vodijo javno upravo v vsem okrožju. Organizirani so na isti način kot okrajni odbori. Sestavljeni so iz okrožne skupščine in izvršnega okrožnega odbora. Člane okrožne skupščine volijo vsi volivni upravičenci okrožja. Okrožna skupščina izvoli iz svoje srede izvršni okrožni odbor. Pri okrajnih in okrožnih odborih so za posamezne panoge uprave organizirani posebni odseki. Za delo v teh odsekih so nastavljene strokovne moči. 'Načeluje pa vsakemu odseku tisti član izvršnega odbora, ki je bil od njega določen kot odgovorni poročevalec za tisto panogo dela. Krajevni ljudski odbori ter izvršni okrajni in okrožni odbori sklepajo ter odločajo na sejah. O poteku vsake seje se mora sproti voditi zapisnik. Sklepe morajo takoj po seji sporočiti višjemu izvršnemu odboru odnosno Narodni vladi Slovenije in okrožnemu javnemu tožilcu, o katerem bomo še govorili. To naj v smislu enotnosti in povezanosti demokratske oblasti omogoči čim hitrejšo presojo zakonitosti in pravilnosti sklepov ter odločb nižjega odbora po neposredno višjem izvršnem organu ljudske oblasti, kateremu so za svoje poslovanje odgovorni. A tudi vsalk volivni upravičenec s področja ljudskega odbora ima pravico, pregledati zapisnike o odboro-vih javnih sejah. To je v skladu z zahtevo, da morajo biti člani vseh ljudskih odborov UPRAVNA RAZDELITEV SLOVENIJE Vrbna Monoitrr (po stanju 1. novembra. 1945) Borinjt M iHto t Patornioi m/novec LaBvJ beljak Pantabelj 0 Borov/j* Humin i/tRtžm i arcen t MEM I Krmin GORICAL Loj**, Pa/manovo ZAGREB TRST TRŽAŠKI 2ALIV' LEGENDA KSDLOMAC Vrbmiko za svoje poslovanje neposredno odgovorni tudi volivcem svojega področja. Zato jih morajo od časa do časa sklicati (krajevni ljudski odbori najmanj enkrat na mesec) in jim o svojem delu poročati. Volivci smejo posameznega člana ljudskega odbora od-poklicati, če namerno ali iz malomarnosti ne izpolnjuje svojih dolžnosti. Najvišji organ ljudske državne oblasti v Sloveniji je njena ljudska skupščina, imenovana Slovenski narodno-osvobodilni svet. V času, ko ni zbran, izvršuje njegove pravice predsedstvo. Slovenski narodno-osvobodilni svet izdaja zakone, veljavne za območje Slovenije, samostojno ali v okviru zakonov ljudske skupščine Zvezne ljudske republike Jugoslavije. Ti zvezni zakoni obravnavajo tiste panoge in zadeve, ki so za vso skupno državno zvezo pomembne, zaradi česar jih ni mogoče prepustiti v urejanje vsaki ljudski republiki posebej. Dokler vsa Slovenija ni bila osvobojena, je predsedstvo Slovenskega narodno-osvo-bodilnega sveta s pomočjo ustreznih odsekov upravljalo tudi vse izvršne in upravne posle. Čim pa je bila vsa Slovenija osvobojena, so ti posli tako narasli, da je bilo treba posebnega organa, ki bo vodil in nadziral vso javno upravo po vsej Sloveniji. Zato je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta na pragu svobode, dne 5. maja 1945, imenovalo v Ajdovščini prvo Narodno vlado Slovenije (NVS) s tov. Borisom Kidričem kot predsednikom. Ona je najvišji izvršni in naredbodajni organ državne oblasti v Sloveniji. Za svoje poslovanje odgovarja Slovenskemu narodnoosvobodilnemu svetu oziroma njegovemu predsedstvu. Sestavljena je iz predsednika, enega ali dveh podpredsednikov ter ministrov: za notranje zadeve, za pravosodje, za prosveto, za finance, za industrijo in rudarstvo, za trgovino in oskrbo, za poljedelstvo, za gozdarstvo, za socialno politiko, za narodno zdravje in za lokalni promet. Vlada ima svoje predsedstvo, kateremu na-čeluje predsednik. Če je odsoten, ga nadomešča podpredsednik. Predsedstvo Narodne vlade Slovence in ministri vodijo posle posameznih panog državne uprave, kolikor ne spadajo v pristojnost zvezne vlade oziroma njenih ministrov. V izključno pristojnost zvezne državne oblasti spada zavoljo pomembnosti za vso državno skupnost skrb za zunanje zadeve, za narodno obrambo in državno varnost, za promet po vsem državnem ozemlju, za pošto, telegraf in telefon, za informacije in za finance, kolikor gre za kritje stroškov teh in še drugih panog javne uprave. Ker je namreč tudi ostalo javno upravo treba spraviti v sklad po poedinih ljudskih republikah, tako da ne bo nasprotna splošnim državnim smotrom, so ustanovljena tudi za vse ostale,panoge javne uprave zvezna ministrstva. Le-ta pripravljajo potrebne zvezne zakone za svoje panoge in dajejo navodila istoimenskim ministrstvom ljudskih republik. Zvezna vlada ima seveda tudi svoje predsedstvo, ki daje splošne smernice državne politike in skrbi, da se delo v okviru teh smernic po posameznih zveznih ministrstvih ujema. Obenem daje navodila v vprašanjih splošne državne politike tudi predsedstvom vlad ljudskih republik. Ozemlje ljudske republike Slovenije je razdeljeno na 5 okrožij. Ljubljana tvori kot posebno okrožno mesto prvo okrožje. Razdeljeno je na 10 mestnih četrti. Ljubljana ima svojo okrožno mestno skupščino, ki voli iz svoje srede mestni ljudski izvršni odbor. Vsaka četrt ima svoj krajevni četrt-ni ljudski odbor. — Drugo okrožje je celjsko in obsega 7 okrajev: Celje-mesto, Celje-okolica, Gornji grad, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj in Trbovlje. — Tretje okrožje je ljubljansko, razdeljeno na 7 okrajev, in sicer: Grosuplje, Jesenice, Kamnik, Kranj, Ljubljana-okolica, Rakek, Škofja Loka. — Četrto okrožje je mariborsko z 9 okraji: Dolnja Lendava, Ljutomer, Maribor-mesto, Maribor-desni breg, Mari-bor-levi breg, Murska Sobota, Prevalje, i5tuj, Radgona. — Peto okrožje je novomeško s 5 okraji: Črnomelj, Kočevje, Krško. Novo mesto, Trebnje. Organom ljudske oblasti, ki vrše javno upravo, t. j. ljudskim odborom raznih stopenj in Narodni vladi Slovenije stoji ob strani kot njihov izvršni organ Narodna milica. Njena naloga je skrbeti za javni red, varnost in javni mir. Ona preprečuje kršitve postavnih odredb in ugotavlja dejanski stan takih kršitev. Končno izvršuje ukrepe in odloke ljudskih oblastev. B. Sodstvo. Kakor zakonodaja in uprava, tako je tudi sodstvo del ljudske oblasti. Sodstvo izvršujejo ljudska sodišča. To so okrajna sodišča, okrožna sodišča, vrhovna sodišča republik (tudi Vojvodina ima svoje vrhovno sodišče) in vrhovno sodišče Zvezne ljudske republike Jugoslavije. Kakor vsi organi ljudske oblasti, so tudi ljudska sodišča sestavljena po volivnem načelu. Sodišča sodijo v zborih treh sodnikov. Kadar sodijo na prvi stopnji, je zbor sestavljen iz poklicnega sodnika in dveh sodnikov-prised-nikov. Kadar sodišča odločajo o pritožbah zoper odločbe prvostopnih sodišč, sodijo v zborih poklicnih sodnikov. Sodniki so osebe, ki opravljajo sodniško dolžnost poklicno ves čas, za katerega so izvoljeni, sodniki-prisedniki se pa le od časa do časa pozo-vejo na sodišče k opravljanju sodniške dolžnosti. Kadar sodelujejo pri sojenju, so polnopravni sodniki. Pri vsakem sodišču je seznam izvoljenih prisednikov. Po tem seznamu se praviloma vsak prisednik pozove k sojenju največ 15 dni v letu. V času opravljanja sodniške dolžnosti imajo prisedniki pravico do odškodnine za zgubljeni zaslužek (plača itd.). Vedno imajo tudi pravico na povračilo morebitnih potnih stroškov. Vsak državljan, ki ima volivno pravico, je lahko izvoljen za sodnika ali prisednika, vendar naj bodo poklicni sodniki učeni pravniki. Predsednike, sodnike in prised-nike okrajnih sodišč volijo krajevno pristojne skupščine okrajnih ljudskih odborov, one okrožnih sodišč skupščine okrožnih ljudskih odborov, tiste vrhovnih sodišč republik njihove ljudske skupščine in one vrhovnega sodišča Zvezne ljudske republike Jugoslavije njena ljudska skupščina. Ti predstavniški zbori lahko sodnike in prisednike, katere so izvolili, tudi odpokličejo pred potekom časa, za katerega so izvoljeni, če so za to podani zakoniti razlogi. Sodniki in prisedniki okrajnih sodišč so izvoljeni za dobo treh, vsi ostali za dobo petih let. Sodniki okrajnih sodišč morajo tudi od časa do časa poročati o svojem delu in o delu sodišča pred skupščino okrajnega ljudskega odbora, ki jih je izbral. Glavne naloge sodišč pri izvrševanju pravosodja so zaščita demokratskih pridobitev narodno-osvobodilne borbe; zaščita pravic in z zakonom zavarovanih koristi ustanov, podjetij in organizacij javnega in zasebnega značaja; zaščita osebnih in imovinskih pravic in z zakonom zavarovanih koristi državljanov Jugoslavije; zagotovitev natančnega izpolnjevanja zakonov in pred- pisov z zakonsko močjo po vseh ustanovah, podjetjih, organizacijah, uradih, osebah in državljanih Jugoslavije; vzgajanje državljanov v duhu vdanosti domovini, v duhu pravilnega izpolnjevanja zakonov in poštenega opravljanja državljanskih pravic. Vsi državljani brez razlike so pred so dišči enaki. Vsak toženec ima zajamčeno pravico do obrambe. Sodišča izrekajo sodbe »v imenu naroda«. Kadar sodijo, so sodniki neodvisni, to se pravi, da svojo razsodbo izrečejo samo na temelju zakona in da jim nobeno drugo ljudsko oblastvo ne sme dajati navodil, kako naj v posameznem primeru razsodijo. V pristojnost okrajnih sodišč spada večina kazenskih stvari, in sicer kazniva dejanja zoper življenje, telo, prostost, čast, imovino zasebnikov, zdravje, javno moralo in rodbino. Prav tako razsojajo okrajna sodišča večino zasebnopravnih sporov ne glede na vrednost, če ima tožena stranka zasebni značaj. Okrožna sodišča odločajo kot prvostopna sodišča o kaznivih dejanjih zoper domovino, zoper državo in njeno ureditev, zoper ljudsko oblast, zoper ljudsko imovino, zoper pravosodje; zoper splošno varnost ljudi, imovine in javnega prometa; zoper uradno dolžnost, ponarejanje mer in denarja. Dalje razsojajo imovinskopravne spore, v katerih je tožena stranka, ustanova, podjetje ali organizacija javnega značaja; o sporih o povračilu škode, ki jo storijo državljanom javni uslužbenci z nepravilnim opravljanjem službe; o sporih, ki izvirajo iz vzajemnega razmerja zakoncev in se ne tičejo samo imovinskopravnih zahtevkov (n. pr. ločitev zakoncev, razveza zakona itd.). Poleg tega odločajo okrožna sodišča o rednih pritožbah, vloženih zoper odločbe okrajnih sodišč. Vrhovno sodišče ljudske republike (n. pr. vrhovno sodišče ljudske republike Slovenije) sodi na prvi stopnji samo posebne primere. Dalje odloča o rednih pritožbah zoper prvostopne odločbe okrožnih sodišč Odloča pa tudi o izrednih, tako zvanih nadzorstvenih pritožbah zoper pravnomočne pritožbe okrajnih in okrožnih sodišč. Take izredne pritožbe more vložiti samo javni tožilec ljudske republike (n. pr. javni tožilec ljudske republike Slovenije), javni tožilec Zvezne ljudske republike Jugoslavije ali pa tudi predsednik vrhovnega sodišča posa- mezne ljudske republike ali vrhovnega sodišča Zvezne ljudske republike Jugoslavije. Vrhovno sodišče posamezne ljudske republike rešuje dalje pristojnostne spore med okrožnimi in okrajnimi sodišči ter med sodišči in drugimi ljudskimi oblastvi na svojem območju. Končno daje obvezna navodila, kako naj sodišča tolmačijo zakone svoje ljudske republike (pri nas v Sloveniji zakone Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta). Podobna je pristojnost vrhovnega sodišča Zvezne ljudske republike Jugoslavije, ki se razteza na vse državno ozemlje. Ono tudi odloča o nadzorstvenih pritožbah, vloženih zoper odločbe vrhovnih ljudskih republik, ter daje obvezna navodila, kako naj sodišča tolmačijo zvezne zakone. Krajevna območja dkrajnih sodišč se praviloma ujemajo z upravnimi okraji, območja okrožnih sodišč pa z upravnimi okrožji. V Sloveniji je 29 okrajev, okrajnih sodišč pa samo 25. To zato, ker posluje okrajno sodišče v Celju razen za okraj Celje-mesto tudi za okraj Celje-okolica, okrajno sodišče v Ljubljani za okrožno mesto Ljubljana in okraj Ljubljana-okolica, okrajno sodišče v Mariboru pa za okraje Maribor-mesto, Maribor desni breg in Maribor levi breg. Okrožna sodišča so samo štiri, ker posluje okrožno sodišče v Ljubljani za okrožno mesto Ljubljano in za ljubljansko okrožje. Sedanji okraji so mnogo večji od prejšnjih. Da bi bil omogočen kljub temu lažji dostop do sodišča, bodo v krajih, ki so dosti oddaljeni od sedeža sodišča, a vendar važni po svojem prometu, uvedeni stalni sodni dnevi. To bodo predvsem tisti kraji, ki so bili doslej sedeži okrajnih sodišč, a so to prenehali biti po novi razporeditvi. V teh krajih nameravajo ustanoviti po potrebi tudi stalne zemljišiko-knjižne urade. C. Javni tožilec. Jugoslovansko ljudstvo je v štiriletni narodno-osvobodilni borbi na nedvoumen način izrazilo svojo voljo, da hoče ustvariti pravičnejši družbeni red, kakor je bil tisti, katerega je ščitila stara Jugoslavija. Ker izhaja vse pravo iz suverene volje ljudstva in ker je to ljudstvo prelomilo s starim družbenim, državnim in pravnim redom, zato je tudi staro pravo le toliko uporabljivo, kolikor ne nasprotuje pridobitvam narodno-osvobodilne borbe. Poleg tega so poklicani zakonodajni organi ljudske oblasti že izdali in izdajajo še dalje celo vrsto zakonov in odlokov z zakonsko veljavo, v skladu z njimi pa zopet izdajajo druga ljudska oblastva splošne pravne zapovedi in prepovedi v obliki uredb, naredb ter odlokov splošnega značaja. Teh pravnih pravil se morajo držati vse osebe, katerih se tičejo. Tako ravnanje imenujemo zakonito. Ljudska oblast zahteva brezizjemno zakonito ravnanje vseh prizadetih oseb, ne glede na to, ali same kot njeni organi izvajajo javno oblast ali so le navadni državljani. V splošnih pravnih pravilih prihaja do izraza suverena ljudska volja. Njo morajo vsi spoštovati brez ozira na svoj položaj. Za nadzor, da se ta suverena ljudska volja, izražena v splošnih pravnih pravilih, t. j. v raznih postavah, dejansko spoštuje, torej za nadzor zakonitega ravnanja, je postavljen poseben organ ljudske oblasti, javni tožilec. Vrhovni javni tožilec je tožilec Zvezne ljudske republike Jugoslavije. Njega imenuje zvezna ljudska skupščina. Javnega tožilca posamezne ljudske republike (n. pr. Slovenije) je doslej imenoval na predlog federalne ljudske skupščine (pri nas torej Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta) javni tožilec Zvezne ljudske republike Jugoslavije. Okrožne javne tožilce (na sedežu okrožij) postavlja javni tožilec ljudske republike, a potrditi jih mora še javni tožilec Zvezne ljudske republike Jugoslavije. Javni tožilci izvršujejo službo neodvisno od vseh krajevnih ljudskih oblastev. Podrejen pa je vsak javni tožilec nižje stopnje javnemu tožilcu višje stopnje. Javni tožilec vodi kazenske preiskave, odreja preiskovalni zapor, zastopa kazensko obtožbo pred sodišči. Poleg tega ima pravico, posredovati v smislu zalkonitih predpisov v vsakem postopanju pred sodišči in upravnimi oblastvi. Vedno ima pravico redne pritožbe. Ali tudi glede pravnomočnih odločitev, to so take, proti katerim ni več dana redna pritožba, ima pravico izredne, tako zvane nadzorstvene pritožbe. To velja za upravne kakor za sodne odločbe. Dejanja, naperjena zoper zunanjo in no-notranjo varnost države, zoper njen ljudski ustroj, zoper njen ljudski družabni red, skratka dejanja, ki imajo namen, nasilno oškodovati ali celo uničiti pridobitve narodno-osvobodilne borbe, zasle- duje poseben organ narodne oblasti; on je v sestavi zveznega ministrstva narodne obrambe in se imenuje Odsek za zaščito naroda (OZNA). Ta organ vodi sam glede takih dejanj preiskave, stavlja osumljence v pripor in jih po končani preiskavi izroči pristojnemu sodišču v sojenje ali pa jih izpusti, če se prepriča o neutemeljenosti njihovega osumljenja. Č, Pravica do pritožbe proti oblastvenim odločbam. V zaščito svojih pravic in pravno priznanih koristi imajo državljani možnost, pritožiti se zoper take odločbe in razsodbe, katere smatrajo za nezakonite. Proti odločbam ljudskih odborov se sme prizadeta oseba v roku 30 dni po prejemu pismene odločbe pritožiti na neposredno višji ljudski izvršni odbor, torej proti odločbi kra-javnega odbora na okrajni, proti odločbi okrajnega na okrožni izvršni odbor, proti odločbi okrožnega izvršnega odbora na pristojno ministrstvo Narodne vlade Slovenije. Vsakdo pa se sme pritožiti samo na eno višje oblastvo. Isto velja za sodišča. Le proti odločbam vrhovnih sodišč ni redne pritožbe. Proti razsodbam okrajnih sodišč gre redna pritožba navadno v roku 15 dni na okrožno sodišče, proti prvostopnim odločbam okrožnih sodišč na vrhovno sodišče ljudske republike Slovenije. Proti pravnomočnim odločbam, proti katerim ni več redne pritožbe, se more pritožiti javni tožilec. Če torej kdo smatra, da je tudi drugostopna odločba nezakonita, naj se obrne na pristojnega javnega tožilca. Če povzroče javni uslužbenci z nepravilnim izvrševanjem službe škodo, jih sme oškodovanec klicati na odgovornost pred pristojnim okrožnim sodiščem in od njega zahtevati povračilo. Končno je pri predsedstvu Slovenskega narodno osvobodilnega sveta še ustanovljen odbor za prošnje in pritožbe. Pri njem se lahko prošnje in pritožbe vlože takrat, kadar je redna pritožbena pot izčrpana ali kadar se zadeva zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ne more rešiti pred drugimi organi narodne oblasti. Vloge morajo biti pismene, podpisi vlagateljev pa overovljeni po katerem koli organu narodne oblasti. Odbor sporoča svoje sklepe predsedstvu Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta, da jih ono potrdi in objavi. Po njegovem nalogu izvrše te sklepe pristojna oblastva. Leopold Stanek Sen In z materjo na božjo pot sva šla . . . Pred mano drobna je hodila in v rosni travi si noge hladila, poljubljajoč z očmi domača tla, noseč v robcu kruh in hlebce sira. A jaz stopical sem za njo — klobuček nov, obutev sem imel novo, moj šopek dišal je ko mira. * Na klancu prvič sva obstala in zadnjič sva objela kočo našo — starejši brat je ravno gnal na pašo. Lovila sapo mati je in počivala, jaz plesal sem po strmcu neugnanec — zdaj vrača to mi slednji klanec! Potem po poljskih stezah sva zavila. Poznala skrita pota je povsod, poznala bližnjice in slednji kot, ovinke vse sva prihranila: med slivjem, kočami in po mejicah, po tratah, ob potočkih, po goricah, skoz les, kjer stara je mogila — povsod, povsod bila je kot doma. Cenila sad je, rž, pšenico, kramljala z meni tujo govorico (le kmečka mati jo pozna!) in pogovarjala se je s seboj, z domovi, s trto, znamenji ob poti in s soncem, ki vabilo jo je iz osoj, in z vetrom, ki ji je pihljal naproti — kramljala je s težaki in trpini, besedo dala je pastirjem in živini, ženam, ki so nosile težki plod — blagoslovljena sama je bila, kot Romarica je v obiskovanje šla-- Z menoj srce je njeno govorilo in milosti otroštva name je rosilo, z menoj, ki šel sem z njo na božjo pot . . . Noge so me bolele, moral sem obstati, počival sem, spet jagode iskal in daleč zadaj zaostal. Čaikala me je, čakala in klicala, zaman sem klical jaz ji: »Mati! Mati!« Vse bolj se je oddaljevala, v gluho bil je vsak moj klic zgubljen, odšla je — kot šel je mojega detinstva sen . Od kdaj smo na morju, Krasu in Soči Kdaj in kako smo prišli v kraje ob Soči in Nadiži, od kdaj je Istra naša, od kdaj stanuje od Triglava pa do morja in od morja notri na Kras naš rod? Ali smo res že v teh krajih nad trinajst sto let? Danes bolj kot kdaj poprej nas taka vprašanja zanimajo. Posebno, ker ne manjka tudi glasov, ki pravijo, da so se Slovenci naselili semkaj šele v sorazmerno poznem času, da so iih na Sočo in Kras poklicali šele tuji oblastniki, t. j. Avstrija, Benečani in drugi, ki so nad našim narodom v preteklosti gospodovali. Začnimo s suhoparnim zgodovinskim podatkom. Svet je štel leto 600, ko je pisal papež Gregor I, — zgodovina mu je dala pridevek Veliki — nekemu škofu v Dalmacijo pismo, v katerem pravi med drugim tudi tole: »Močno sem potrt in vznemirjen zaradi naroda Slovanov, ki vam hudo grozi. Potrt sem zato, ker že z vami trpim, vznemirjen, ker so skozi istrski vhod že začeli stopati v Italijo.« To je po času prvo poročilo, staro blizu trinajst in pol stoletja, o navzočnosti Slovencev v Primorju. Skozi Istro, ki je takrat širila svoje meje na sever do Postojne in Nanosa, so začeli v tistih časih Slovenci siliti v Italijo in v samem Rimu so se zaradi naših prednikov močno vznemirjali. Hkrati s Slovenci so pa pritiskali na morje tudi Hrvatje na jugu in ogražali škofa v dalmatinskem Primorju, kakor o tem govori papeževo pismo. Pot Slovencem na morje in na meje Italije ni bila lahka. Izkrčiti so si jo morali in zasesti zemljo, ki jim je postajala nova domovina, z orožjem v roki in v trdih bojih s sosedi in dotakratnimi ondotnimi gospodarji. V Istri so v onih časih, mislin na leta okoli 600, imeli oblast nasl lniki vzhodnega Rima — Bizantinci, v sosednji Furlaniji pa Langobardi. V dolgi vrsti narodov, ki so po propadu zahodnega rimskega cesarstva zagospodovali nad Italijo, so bili zadnji germanski Langobardi. Ti so se leta 568. odselili iz podonavskih dežel preko današnje slovenske zemlje v Italijo in so v skrajnem severovzhodnem koncu ^gornjeitalijanske ravnine, v Furlaniji, uredili eno izmed najvažnejših pokrajin svoje države, furlansko vojvodino. Dr. Milko Kos Na bizantinske gospodarje v Istri, na Langobarde pa v Furlaniji so trčili torej Slovenci, ko so po odhodu Langobardov iz podonavskih dežel v Italijo, po letu 568., začeli skupaj z neslovanskim narodom Obrov napadati, sami pa naseljevati pokrajine v zaledju severnega Jadranskega morja. Pisci in pisma onih časov nam pripovedujejo o bojih naših prednikov v Istri in na furlanskih mejah. Napadi Slovencev in Obrov v langobardsko Furlanijo in boji zanjo trajajo poldrugsto let, od začetka 7. pa do srede 8. stoletja. Slovenci, včasih v družbi z Obri, še večkrat pa sami, kažejo znatno napadalno silo. Ogražajo in napadajo takratno glavno mesto Furlanije Čedad in se bojujejo celo južno od Vidma, današnjega glavnega mesta dežele. Uspehi na bojnem polju so Slovencem omogočili, da so v teku 7. in 8. stoletja z mirno naselitvijo prepregli gore in brda v današnji Beneški Sloveniji, v goriških brdih, ob Soči in Nadiži, kjer prebivajo še danes. Sklenjena naselitev Furlanske ravnine se pa Slovencem, kljub večkratnim vojnim pohodom, ni posrečila. Bila je to njihova sreča. Kajti iz zgodovine dobro vemo, kako so v zadnjih stoletjih rimskega cesarstva in potem, ko je to propadlo, številni narodi, ki jih je mikalo sonce, bogastvo in plodna zemlja Italije, silili v to obljubljeno deželo, ustanavljali v njej svoje države, toda so po vrsti s svojim jezikom vred zginili med staroprebivalci. Slovencev ta usoda, lahko rečemo da na srečo njihovega narodnega obstanka, ni dohitela. Saj bi jih, če bi se jim bila pot v Italijo posrečila, brez dvoma zbrisala z obličja zemlje. Ni dvoma, da je bilo v Furlaniji staro prebivalstvo tako močno in v tako velikem številu naseljeno, da se je z uspehom moglo upirati strnjeni slovenski naselitvi. Toda glavna ovira, ki je Slovencem branila trajno zasedbo Furlanske ravnine in z njo vstop v .Italijo, je bila na poseben način urejena vojaška obrambna organizacija, ki so jo Langobardi, podobno kot ob drugih mejah svoje države, izgradili tudi ob njenih severovzhodnih mejah proti Slovencem in Obrom. Pred napravami te langobardske vojaško - obrambne ureditve, obstoječe iz utrjenih gradov, gradišč, sotesk in vojaških posadk, so se v 7. in 8. stoletju ustavili naselitveni tokovi Slovencev in se do črte, ki v glavnem poteka na robu med ravnino po eni strani, gorami in višinami pa po drugi strani, obdržali do današnjih dni. Zaledje za to mejo, pokrajine ob Soči in njenih pritokih, na Krasu in ob morju, so od 7. stoletja dalje naseljevali in naselili naši predniki. Če izvzamemo nekdanjo nemško kmečko naselitev okoli Nemškega Ruta na severnem Goriškem, ki pa je v teku časa tudi postal slovenski, je na celotnem ozemlju, ki mu delajo na severu in severovzhodu mejo grebeni visokih snež-nikov, ki je na vzhodu omejeno po kraških vrhovih in prehodih okoli Nanosa in Snežnika in ki se na zahodu razprostira do robov Furlanske ravnine in do morja, v sklenjenem obsegu prebivalo in prebiva zgolj slovensko kmečko prebivalstvo. Edina izjema so bila in so mesta ob robu tega ozemlja, mislim na prebivalstvo v Gorici, Trstu in v nekaterih manjših mestih ob severozahodni istrski obali. Gorica se imenuje prvikrat v zgodovini leta 1001., in sicer kot »vas, ki se v jeziku Slovencev imenuje Gorica«. Skraja je bila to skromna slovenska vas, postavljena vrh gorice, po kateri je dobila ime. Odkar je pa kraj v 11. stoletju prišel pod oblast nemškega plemiškega rodu, ki se je po njem začel imenovati grofje goriški, in so ti zgradili vrh gorice svoj grad, je dobila Gorica mnogo neslovenskega dotoka. Vendar predstavljajo Slovenci stalno velik odstotek prebivalcev in doseljencev, ki prihajajo največ iz bližnje slovenske okolice, mnogi pa tudi iz Kranjske in drugih slovenskih pokrajin. Drugorodni živelj postaja v Gorici močnejši od 13. stoletja dalje, ko se začno v večjem številu naseljevati plemstvo, bankirji, trgovci, obrtniki in judje iz raznih delov Italije. Močni so bili v Gorici v starejših časih tudi Nemci. Prišli so v mesto največ z dotokom nemškega plemstva, predvsem iz Koroške, skupaj z goriškimi grofi kot njihovi uradniki, vitezi, služinčad in drugo. Vendar so bile in ostale v Gorici prevladujoče govorice slovenska, furlanska in italijanska, a le manjšina je bila nemška. To narodnostno stanje nam že za starejšo dobo izpričujejo razni pisci. Omenjam le enega, ki pravi o Gorici leta 1571., da govore tamkaj ljudje slovensko, italijansko in nemško, pridiga pa se samo slovensko in italijansko. Izven Gorice je na Goriškem bila in ostala meja med Slovenci po eni strani in Furlani oziroma Italijani po drugi strani skozi stoletja skoraj povsem neizpremenje-na. Le nekatere slovenske vasi sredi drugo-rodnih v Furlanski ravnini in ob njenem robu, ki pa ne spadajo v dobo prve slovenske naselitve in so bile šele v 10. stoletju in kasneje po slovenskih kmetih naseljene, so v teku stoletij postale furlanske. Toda število teh je sorazmerno majhno. V celoti je bila in ostala razporeditev obeh narodnosti jasno začrtana. Slovenci so omejeni na Kras, Gore in Brda, Furlani oziroma Italijani pa v glavnem na ravnino. Kjer se Kras približa morju, se hkrati z njim približajo morju tudi Slovenci. Od Štivana pri Tržiču pa do Trsta segajo Slovenci v dolžini 20 kilometrov prav do morja. V Trstu se zopet sreča slovenski živelj z drugorodnim. Zaradi velikega pomena, ki je šel Trstu in njegovi luki nekdaj in mu gre prav tako tudi danes, naj posvetim nekaj več besed preteklosti tega mesta. Trst je bil v preteklosti, do pred sto-inpetdesetimi leti, sorazmerno majhen kraj. V starem veku, ko se je imenoval Tergeste, se pojavi v zgodovini kot skromno naselje tamkajšnjega rodu Karnov. Tudi v dobi rimskega gospostva Trst ni bil veliko mesto. V srednjem veku, tudi v času največjega procvita v 14. stoletju, ni število prebivalstva preseglo 10.000, pada pa v sledečih stoletjih in doseže v prvi polovici 17. stoletja celo samo 3000 prebivalcev. Tudi v začetku 18. stoletja je štel Trst komaj 5000 ljudi. Šele v tem stoletju je mesto začelo rasti, se širiti izven oklepa svojega srednjeveškega obzidja, večati se po številu prebivalstva, ki se od srede 18. stoletja neprestano množi, doseže v začetku 19. stoletja skoraj 100.000, zraste okoli 1900 na blizu 180.000, pride leta 1910., ko je mesto pod Avstrijo doseglo višek svojega razmaha, na 230.000 prebivalcev in poraste tudi še pod italijansko oblastjo, ki je 1918. leta sledila avstrijski, na okroglo 250.000 prebivalcev na celokupnem svojem občinskem ozemlju. Potrebno se mi je zdelo navesti te številke, kajti iz njih je razvidna sorazmerna majhnost tržaškega mesta do še vse pred 150 leti, ko ni bilo, niti ni moglo biti taka privlačna točka, da bi se vanj že v starej- ših časih zlivale večje množice zunanjih priseljencev. Vendar Trst že od nekdaj ni bil brez ljudskega dotoka od zunaj, ki se v njem naseljuje in tako dovaja meščanstvu svežih življenjskih sokov. Od kod je ta dotok prihajal, je bilo odvisno od političnih, gospodarskih in geografskih sil, ki so mestu ob skrajnem severnem zalivu Jadranskega morja usmerjala njegovo zgodovino in razvoj. V starem veku, kot povedano, Trst ni bilo veliko in pomembno mesto. Mogočna Akvileja je bila preblizu, da bi dopuščala razmah dveh velikih gospodarskih, kulturnih in političnih središč v bližnji soseščini. Drugič se je to pokazalo v srednjem veku, ko so Benetke na drugem bregu Jadrana vidno postajale znatno pomembnejše gospodarsko, politično in kulturno središče od mesta, stisnjenega pod rob Krasa. Zopet ni bilo v istem gospodarskem in političnem območju prostora za dvoje velikih središč. Ker so mu razmah na zahodno stran in preko morja ovirale Benetke, je Trst začel obračati svoje poglede v druge smeri. Pot na vzhod je Trstu v srednjem veku prva nakazala cerkev. Tržaški škof, ki je pred 1000 leti postal in nad 300 let ostal tudi svetni gospod nad mestom in okolico, je stal na čelu škofije, ki je potegnila svoje meje preko ozemlja, po veliki večini slovanskega. Meje stare tržaške škofije gredo do Nanosa, Postojne, Snežnika in globoko noter v Istro. Krščanstvo je temu ozemlju v veliki meri posredoval Trst; na tem ozemlju je tržaška škofija uredila prve fare za svoje slovansko prebivalstvo. Tržaška škofija, ki je svoje daleč noter na Kranjsko segajoče meje obdržala do 19. stoletja, je bila in je še danes po večini svojega prebivalstva slovanska. Cerkveni povezanosti Trsta z zaledjem je sledila politična. S silno naraščajočo premočjo Benetk na drugem bregu Jadrana Trst ni mogel tekmovati, čeprav se je vztrajno branil beneškega političnega in gospodarslkega varuštva. A ubraniti se ga ni mogel. Benetke so si znale s spretno politiko pridobiti gospodarsko premoč v severnem Jadranu, ki so ji manjša mesta in luke morale podleči. Kdor ni podlegel, je bil njihov nasprotnik. Ne le, da so Benetke ovirale tržaško pomorsko trgovino, kjer so mogle, tudi trgovino po suhem so odvračale od tržaškega pristanišča. Tako so vztrajno skušale trgovino s Kranjsko speljati na svoj Koper in s tem škodovati Trstu, Strah, da bi Benetke postale trajen političen gospodar Trsta in s tem tudi gospodar, ali bolje povedano rušitelj njegove trgovine in prometa, je 1382. leta tržaško občino pripeljal do sklepa, da se dokončno podvrže avstrijskim Habsburžanom, ki so s svojo zemljo oklepali takrat tržaško ozemlje že skoraj od vseh strani in bili gospodarji zaledja, ki je segalo do Dunaja. Ugodne gospodarske posledice so se pokazale. Promet Trsta v notranjost je začel naraščati, trgovske zveze posebno s slovenskimi deželami v neposrednem tržaškem zaledju močno ožive. Tržačani so se gospodarskega in političnega pomena svojega novega zaledja dobro zavedali. Za krajši čas je prišlo celo do tesnejše politične povezanosti Trsta s Kranjsko. Bilo je v začetku 16. stoletja, ko so Tržačani pošiljali svoje poslance na kranjski deželni zbor v Ljubljano. Ta ožja politična povezanost Trsta s Kranjsko se sicer ni obdržala, čeprav je tudi bližnja okolica Trsta, na primer Devin, spadala še naprej v političnem oziru pod Kranjsko; pač pa je gospodarska povezanost Trsta z zaledjem ostala trajna tudi v novem veku. Dvakrat je dosegla svoj višek. Prvič v 18. stoletju, ko postane Trst 1. 1719 svobodna luka, in drugič v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, ko se zaledje Trsta z železniškimi zvezami raztegne do Sudetov in Karpatov in ko postane tržaška luka najvažnejša pomorska uvozna in izvozna točka velike države. Od 1382. do 1918. leta Trst politično in gospodarsko ni del Italije; bil je to šele zadnjega četrt stoletja. Slovenci niso prihajali v Trst šele v novejši dobi Avstrije; tudi ni bila Avstrija%od 18. stoletja naprej tista, ki bi bila v Trstu v večjem številu naseljevala svoje uradnike in pospeševala tjakaj dotok trgovcev iz slovenskega in drugega zaledja; ni bila šele leta 1382 ustvarjena politična pripadnost Trsta pod gospodarje, ki jim je šla oblast tudi nad zaledjem, ki bi povzročila večji dotok Slovencev v tržaško mesto. Slovenci prebivajo v Trstu in v njegovi najbližji okolici že dolgo pred tem. S kraških višin, ki so jih dosegli že okoli leta 600, se Slovenci čim dalje bolj približujejo morju in naseljujejo tudi širšo in bližnjo tržaško okolico, da, pojavljajo se tudi v samem, tedaj še sorazmerno majhnem Trstu. V vaseh nekdanje tržaške okolice, ki pa so postale danes sestaven del tržaškega mesta ali pa spadajo v njegovo najbližjo okolico, se že zgodaj pojavljajo imena oseb, ki so lepo slovenska in moremo njihove nosilce šteti za Slovence. Včasih so ikot taki celo navedeni. V seznamih tržaških meščanov iz srednjega veka najdemo znatne skupine takih, ki imajo slovenska imena in priimke ali pa so naravnost kot Slovenci označeni. Ti seznami kažejo, da je bil odstotek Slovencev tudi v ožjem obzidanem srednjeveškem Trstu (danes je to v glavnem tržaško staro mesto) skoraj enak odstotku Slovencev, kakršnega so v tem delu mesta ugotovila štetja 19. stoletja. Do posebno močnega dotoka slovenskega življa na ozemlje tržaškega mesta je prišlo po letu 1382, ko se je Trst podal pod oblast avstrijskih Habsburžanov in se 's tem v političnem in gospodarskem oziru tesno povezal z zaledjem, ki je bilo v dobršni meri slovensko. Seveda se je po drugi strani slovenski dotok v Trst tudi do neke mere vtapljal v romanskem življu, prevladujočem po številu. V mesto prihajajo in se v njem naseljujejo številni naši Kraševci in Istrani, v nekoliko manjšem številu Kranjci in Štajerci. Mnogi med njimi dobe tudi dostop v tržaško mestno svetovalstvo. Novi prišleci osvežujejo s svojim prihodom široke plasti prebivalcev tržaškega mesta, ki bi bilo brez dotoka od zunaj propadalo v hiranju. Tudi turški navali so pripeljali v Trst in njegovo okolico nove naseljence, begunce pred Turki. Trst Dve trditvi sikušata uveljaviti italijanski imperialistični liberalizem in mussolinijev-ski imperialistični fašizem. To zapeljuje tudi mnoge italijanske demokrate, glede na tržaško vprašanje: prvič, da je tako imenovana Julijska krajina mešano ozemlje, do katerega ima Italija, če že ne v celoti, pa vsaj deloma nacionalne pravice; drugič pa, da je Trst, če že ni z Italijo gospodarsko naravno povezan, vsaj pod Italijo enako dobro gospodarsko uspeval ka- Tako pomenja konec srednjega veka porast dotoka slovenskega življa v Trst, ki odslej v sledečih stoletjih ni nikdar prenehal, pač pa se je z rastjo mesta in njegovega pomena v gospodarstvu še povečal. Posebno v drugi polovici 18. stoletja se je priseljevanje v Trst močno okrepilo. V pisani družbi novih doseljencev je odstotek Slovencev vedno znaten. Ko so v novi dobi padle tesne vezi starega mestnega obzidja, se je pisana družba starih prebivalcev in novih doseljencev razširila tudi v predmestja, ki so nastala ob nekdanjih solinah, ob morju in na mestu nekdanjih vrtov in vinogradov. Prebivalstvo mesta je v novejši dobi bolj kot kdaj poprej različno po izvoru, domovinstvu in jeziku. Za okolico pa velja to, kar je že pred 250 leti zapisal za tedanjo dobo zgodovinar mesta Trsta: »Danes najdemo mesto Trst obdano od vseh strani od Slovencev, ko takoj izven njegovega obzidja vsi prebivalci vasi in posestev tržaškega okraja ne govore drugega jezika kot slovenskega.« Sledili smo našim prednikom pred davnimi stoletji, kako so prišli in zazrli s kraških vrhov morje, z goriških gora in brd pa Furlansko ravnino. Ustavili so se, postavili si med vrhovi sriežnikov in morjem svoja selišča in vasi, približali in naselili so se pa tudi ob samem morju. Priborili so si najprej z orožjem, potem pa v znoju svojega obraza z delom to zemljo, do katere imajo zato od davnih časov sem, izza trinajstih stoletij, polno pravico, ki jim od takrat pa skozi vsa stoletja do današnjega dne gre in jim bo šla, dokler se bo na Soči, Krasu in ob morju glasila slovenska beseda. Ing. D. Gustinčič kor prej, ko je bil gospodarsko in zemljepisno naravno povezan s svojim gospodarskim zaledjem. Da bi dokazali te dve tezi, delajo najrazličnejša sklepanja z raznimi statističnimi številkami. Zato ne bo odveč, če pokažemo najprej pravo vrednost teh statističnih številk, vsaj kolikor se tičejo razdelitve narodnosti v tej pokrajini. Dve statistiki navajajo raziskovalci narodnih odnosov na Primorskem: prva je avstrijski popis prebivalstva i z leta 1910., druga italijanski popis prebivalstva iz leta 1921. Nobeden teh dveh popisov ni registriral prebivalstva po narodnosti, temveč lepo»občevalnem jeziku« (lingua parlata, Umgangssprache), kar je seveda zelo raztezljiv pojem. Ker so popisovalce dodeljevale navadno občine, je jasno, da so občine tudi lahko vplivale na presojanje, kdo se v svojem občevanju poslužuje tega ali onega jezika, posebno tam, kjer je šlo za nepismene, malopismene ali gospodarsko podrejene popisance. Že samo dejstvo, da so avstrijski kakor italijanski oblastniki popisovali prebivalstvo po »obče-valnem jeziku« in ne po svobodno izpove-dani narodnosti, nam kaže, da se je hotelo namerno vplivati na izid štetja in torej po-tvoriti statistične podatke o narodnostih. Naravno je torej, da so italijanske občine vplivale na izid štetja po občevalnem jeziku v italijanskem smislu in slovanske v slovanskem. Razlika je samo ta, da so slovanske občine z italijansko manjšino zelo redke in da so zaradi tega potvorbe štetja na italijanski strani pogostejše. Do kakšnih neresnic je tako popisovanje dovedlo v nekaterih krajih, naj nam pokažejo sledeči primeri. V vasi Krmada, v občini Bale v Istri, so leta 1900. našteli 257 prebivalcev s hrvaškim občevalnim jezikom in 3 z italijanskim. Deset let pozneje, t. j. leta 1910., so v isti vasi zapisali 296 prebivalcev z italijanskim in 6 s hrvaškim občevalnim jezikom. V vasi Ližnjan, v občini Pulj, so leta 1910. našteli 59 oseb z italijanskim občevalnim jezikom, čeprav ni bilo tam niti enega Italijana. V Trstu so našteli 1. 1910. pri prvem štetju 37.403 osebe s slovenskim in hrvaškim občevalnim jezikom. Proti tej očividni potvorbi so se Slovenci in Hrvatje pritožili, nakar se je odredilo novo štetje, ki je dalo 56.916 oseb s slovenskim in hrvaškim občevalnim jezikom. V tako imenovani Slovenski Benečiji, t. j. v onem delu slovenskega ozemlja, ki je bilo že pred prvo svetovno vojno pod Italijo, je italijanska statistika iz leta 1910. izkazala 52.003 Slovence; italijanska statistika iz leta 1921. ni našla na tem ozemlju nobene osebe več s slovenskim občevalnim jezikom. Popolnoma hrvaška občina Moščenice v Istri je naštela leta 1921. samo še 13 Hrvatov, 3 Slovence in 3060 oseb z italijanskim občevalnim jezikom. V Trstu, kjer obstoji stara srbska cerkvena občina, niso našli leta 1921. nobenega Srba več. Taki so torej ti narodnostni popisi v Primorski krajini in zato je italijanski fašizem postopal samo dosledno, če je pri svojem popisovanju leta 1931. kratko in malo razglasil, da v Italiji ni več drugojezičnih narodov, da žive v Italiji samo Italijani in če odtlej ni več prijavljal podatkov o slovanskem prebivalstvu v Italiji. Smisel te odredbe je priznanje, da se tudi z najbolj grobimi potvorbami statističnih podatkov o narodnostih na Primorskem ne da prikazati ta pokrajina kot italijanska in da je zato edino pametno priznati njeno nasilno prisvojitev. Italijanski znanstveniki in politiki od fašizma pa do skrajnega krila italijanske demokracije govorijo o Primorski krajini kot narodnostno mešanem ozemlju. Oni predstavljajo stvar n. pr. takole: »Leta 1910. je štela Gorica 16.000 prebivalcev, od katerih je bilo 11.000 Italijanov; toda v Vipavi, Kanalu, Ajdovščini, ki leže takoj zunaj Gorice, prebivajo po večini Slovani (podčrtal D. G.).« Taka priznanja se zde na zunaj zelo demokratična, v resnici pa so pri liberalcih in fašistih nečedna politična zlobna špekulacija, pri italijanski demokraciji pa nekritično sprejemanje liberalnih in fašističnih imperialističnih potvorb. Kaka je v resnici ta mešanost narodnosti v Primorski krajini, naj nam pokažejo naslednje številke. Začnemo z Istro, ki je vsekakor narodnostno najbolj zapletena, če je sploh na mestu, da govorimo tu o kaki zapletenosti. Slika, ki jo nedvomno potrjujeta tako avstrijska statistika iz 1. 1910., kakor tudi italijanska statistika iz 1. 1921. je: Od 161.886 Neitalijanov, temveč italijansko govorečih ljudi, jih po avstrijski sta-stiki stanuje v 15 mestih, 2 trgih, 3 malih občinah in 1 vasi, ki leže z eno samo izjemo neposredno na morski obali, ali vsaj ne daleč od morja, to je v mestih in trgih: Milje, Koper, Izola, Piran, Umag (občina), Buje (občina), Oprtalj (občina), Novigrad, Viži-nada, Višnjan, Poreč, Vršar, Rovinj, Bale, Vodnjan , Prlj, Labin, Plomin, Pazin, Cres, Lošinj ,Mali, Lošinj Veliki — 100.829 in samo 61.057 izven teh malih istrskih trgovskih središč. Če pa vzamemo občine, katerim načeljujejo ta mala trgovska središča, potem pa najdemo v njih za leto 1910. 132.703 italijansko govorečih prebivalcev. Tako torej odpade na vso ostalo Istro, t. j. na ostalih 30 občin 2 9.730 prebivalcev z italijanskim občevalnim jezikom. O kakih mešanih narodnostih ne moremo torej govoriti v Istri. Italijanski govorijo torej obrežna mala trgovska mesta in, kar je čisto naravno, prebivalstvo v neposredni bližini teh mest, ki so gospodarsko odvisna od njih. Toda tako govori avstrijska statistika, ki je v očeh italijanskih piscev italijanskemu ljudstvu zelo krivična. Zato vzemimo sedaj še italijansko iz leta 1921., ki je bila torej sestavljena v dobi italijanskega liberalizma in proti kateri se italijanski pisci menda ne morejo pritoževati, da je krivična. Po tej statistiki imamo v Istri vsega, leta 1921. prisotnega prebivalstva, ki govori italijanski — 199.942 duš, v zgoraj navedenih mestih pa 134.726 duš. Na vse prebivalstvo izven navedenih mest odpade torej 6 5.2 1 6 italijanski govorečih prebivalcev. Razlika med to številko in številko, ki jo daje avstrijska statistika, je torej neznatna, vsega dobrih 40 00. Skoraj isto razliko dobimo tudi, če primerjamo štetje 1. 1921. po občinah. Po tej statistiki je v občinah, ki jim načelujejo zgoraj navedena obalna trgovska mesta, 164.800 italijanski govorečih prebivalcev. Na vseh ostalih 30 istrskih občin odpade torej tudi po italijanski statistiki samo 35.138 duš. Razlika med avstrijsko in italijansko statistiko je torej tudi tukaj popolnoma neznatna, 5400 duš. Italijani, v kolikor so resnično italijansko praprebivalstvo v Istri in ne po državnih imperialističnih statistikah sfabricirani Italijani, živijo torej skoraj izključno v posameznih narodno ločenih trgovskih središčih ob morski obali in le v neznatni meri kot koloni (najemniki) ali kmetje v neposredni bližini teh mest. Ali pa morejo dati mesta narodnostni značaj kaki deželi? Neki italijanski demokrat je nedavno trdil, da morejo. Navajal je v svojem članku, da so mesta in vse iz-obraženstvo na Primorskem italijanska, to pa daje deželi italijanski značaj. Priznati moramo, da nas je ta trditev iz ust italijanskega demokrata začudila, posebno zato, ker se ta demokrat ni niti z besedico dotaknil vprašanja, s kakšnimi sredstvi je Mussolini dosegel, da od prihoda fašizma na vlado v Italiji pa do današnje osvoboditve te dežele na Primorskem res ni bilo slovenskega in hrvaškega izobražen-stva. Tu moramo vendarle resnici na ljubo pripomniti, da druga italijanska demokracija priznava, da je imela ta dežela do italijanske okupacije svoje izobraženstvo in živela svoje kulturno življenje, ki ni v ničemer zaostajalo za kulturnim življenjem ostale srednje Evrope. Toda, kaj bi nam spoštovani italijanski demokrati, ki mislijo, da dajejo mesta narodnostni pečat deželi, rekli, če bi mi uporabili njihovo trditev n. pr. za Finsko? Do-gnano je, da so na Finskem, na obali Bot-niškega zaliva, skoraj vsa mesta po veliki večini švedska. Kaj bi nam rekli ti demo-kratje, če bi mi trdili, da ima Finska ali vsaj severozahodna Finska švedski značaj, da se mora torej razdeliti in da mora zahodna Finska pripasti Švedski? Nekaj podobnega smo imeli do te svetovne vojne, dokler ni Hitler preselil baltiških Nemcev, tudi v pribaltskih državah. Mesta Riga, Libava in druga so bila nemška. Poleg tega je bila Riga glavno mesto, prestolnica Letonske. Kaj bi nam rekli italijanski demokratje, če bi mi trdili, da dajejo nemška mesta v pribaltijskih državah tem deželam nemški značaj in da morajo zaradi tega te dežele pripasti imperialistični Nemčiji, ali pa da mora biti vsaj Riga v prekrasnem Riškem zalivu — nemška luka? Toda, če ni dovolj Riga, pojdimo v Odeso in Solun. Odesa po veliki večini prebivalstva tudi ni ukrajinsko mesto, kakor ne Solun makedonsko. Kaj bi nam rekli italijanski demokratje, če bi mi trdili, da daje Odesa kakemu delu južne Ukrajine neukrajinski pečat in da jo je treba zaradi tega s kakim kosom Ukrajine odtrgati od Ukrajine, ali prav tako izročiti Solun Španiji, ker se v Solunu še danes govori po večini v španskem jeziku? To bi bili čedni narodnostni nazori! Zdi se pa, da se je večina italijanskih politikov, razen zagrizenih pseudofašistov, ki zahtevajo sedaj, da se naredi iz Primorske nekak corpus separatum (posebno ozemlje), v katerega naj bi bila vključena tudi Reka, že tiho odrekla^ Istri. Istra je izgubila zanje pomen v tem trenutku, ko so izgubili vsako nado, da dobe Reko, pri kateri je bila Istra samo potrebni zvezni člen, in zato govorijo samo še o Trstu in Gorici. Zato pa čutijo tem večjo potrebo, da dokažejo, da je vsaj velik del ostalega ozemlja Primorske krajine narodnostno mešan in zato pišejo o njem taiko, kakor smo že zgoraj omenili nekega demokrata. Pod videzom nekake pravične spravljivosti sicer priznavajo, da ozemlje ni italijansko, nami-gavajo pa, da prebiva na njem krepka italijanska manjšina. Kako je v resnci s to stvarjo? ' Splošno znana stvar je, da je narodnostna meja med Slovenci in Italijani ob Soči že stoletja prav ostro začrtana. Ona sledi tu zemljeslovski med Krasom, oz.poslednjimi južnimi odrastki Alp (v Brdih). Kar je Krasa in Alp, to je, kar je vzvišenega terena, tega naseljujejo Slovenci, kar je nižine (Furlanska ravnica), je italijanska, odnosno furlanska. Težko, da stoji katera furlanska vasica na Krasu ali v Brdih in le popolnoma neznatni ostanki Slovencev se nahajajo še v sami Furlanski ravnici. Vzhodno od te črte sta samo dve popolnoma po Slovencih obdani mesti z znatno italijansko večino, ki sta sporni, t. j. Trst in Gorica. Sporno utegne postati tudi malo italijansko mestece Tržič s 16.000 prebivalci, ki sicer leži nesporno v italijanskem narodnostnem ozemlju, ki pa je s Trstom tako ozko gospodarsko povezano, da bi nedvomno takoj propadlo, če ga odtrgamo od njegove gospodarske matice, Trsta. Izven tržaškega ozemlja in mesta Gorice nismo imeli pred prvo svetovno vojno ne samo nobene italijanske manjšine, temveč sploh nobenega italijanskega prebivalca, izvzemši kakega slučajnega italijanskega delavca ali obrtnika. Po prvi svetovni vojni, t. j. po priključitvi tega ozemlja k Italiji, pa smo seveda imeli tam italijanske uradnike, podestate (občinske predstojnike) v občinah, karabinerje, učitelje in nekoliko drugih fašističnih priganja-čev, katerim se je po večjih krajih pridružil tudi kak italijanski hotelir, trgovčič in pa zdravnik ter notarji. Ves ta aparat italijanskega fašističnega nasilja pa se je umaknil sam, ko je primorsko ljudstvo osvobodilo svojo deželo. V kolikor bi utegnila biti ob določevanju mej na tem ozemlju še ta ali ona furlanska ali slovenska vas, bi bilo to samo vprašanje neizogibnih popravkov, ki bi jih zahtevale prometne zveze. Ti popravki pa bi bili tako neznatni, da jih ni vredno niti omenjati. Vsi tisti, ki torej govorijo ali namigavajo, da obstoja na tem ozemlju 'kaka italijanska narodna manjšina, delajo to ali zlohotno, ker skrivajo za to namišljeno italijansko narodno manjšino druge cilje, ali pa iz ne-poučenosti in nekritičnosti proti fašističnim avtorjem in njihovi politiki. Tako torej stoji vprašanje narodnosti na tem ozemlju. Ce pa hoče kdo trditi še kaj drugega o tem ozemlju, tedaj mora napraviti to na podlagi statističnih podatkov, četudi tako nezanesljivih, kakor so avstrijski iz leta 1910. in italijanski iz leta 1921. Takega poskusa pa do sedaj še ni bilo. Trst in Gorica sta torej dve mesti na slovenskem narodnostnem ozemlju, osamljeni popolnoma od italijanske etnografične celine in o njima velja v še večji meri vse to, kar smo zgoraj povedali o osamljenih italijanskih trgih in mestecih v Istri, Ozemeljsko spadata k slovenskemu zaledju tako, kakor Riga k Letoniji ali bivše veliko-rusko mesto Kijev ali Odesa k Ukrajini ali Solun k Makedoniji, Noben resen in vesten demokrat ne more trditi, da določujejo mesta, katerih prebivalstvo se stalno spreminja, in mestno izobraženstvo narodni značaj kake dežele, ne pa njeno stalno podeželsko prebivalstvo. Noben resen in vesten demokrat ne more zahtevati, da naj se narodnostno podjarmi kaka dežela zato, da se narodnostno osvobodi prebivalstvo kakega posameznega izoliranega mesta. Kdor tako gleda na reševanje narodnega vprašanja, je narodni šovinist-zagrizenec, ne pa demokrat. Torej (k mestom ne spada dežela, temveč mesta k deželi — vsaj to bi moralo biti vsakemu resnemu demokratu jasno. S tem pa seveda nočemo reči, da na Primorskem sploh ni slovensko-italijanskega narodnega vprašanja in da ga jugoslovanski in italijanski demokraciji ni treba sporazumno reševati. To vprašanje je in za nas mora biti zelo važno in resno vprašanje. Vse ozemlje do utrjene slovensko-itali-janske meje ob Furlanski ravnici je strnjeno slovensko ali hrvaško. Na jadranskem obrežju ob robu tega ozemlja pa je razpoloženih nekoliko narodnostno osamljenih trgov in mest, med katerimi sta znamenita jadranska luka Trst in zgodovinsko zani- mivo mesto Gorica, ki sta bila od XV, stoletja dalje vedno zvezani s svojm naravnim zaledjem. Obe te dve mesti imata znatno slovensko manjšino in naravno težita k svojemu zaledju, od katerega sta tudi gospodarsko odvisni. Dokaz za pravilnost te trditve pa imamo predvsem v odločni vstaji vsega primorskega ljudstva na vsem tem ozemlju proti fašizmu, vstaji, ki je trajala skoraj od začetka sedanje vojne pa do končne osvoboditve te pokrajine. Alojzij Remec Silvestrovo 1941 Silvestrovo ... V samotni gluhi noči zvezde trepečejo in svojo vekovito pot gredo. Vse tiho ... Toda čuj, kot da mu ni pomoči zajokal kakor beden otrok je nekdo. In videl sem: Krog glave trnjev venec, čez lice bledo so polzele grenke mu solze. To bil je Človek, to je bil Slovenec, izgnan, iztrgan iz očetovske zemlje. Kot da pod težkim križem je omagal, pal, globoko skrušen je na grobu svojih nad klečal. Za njim postaje križevega pota; slovo od doma, ječa, udarci, taborišče, steptana v tla pravica in dobrota, verige suženjstva, pot na morišče. Umrla naša je svoboda, ugasnilo veselje, ostale so nam samo grenke bolečine. Krvava pot križevega pota pelje v tujino iz osirotele domovine. Tam v daljni Poljski, v Šleziji, v Sudetih, med brati Srbi in med sosedi Hrvati — povsod vas slišim bridko žalovati Slovence kakor dečico po umrlih materah, očetih. Kje naše ljube, sončne ste vasice, kje naša polja, gozdi, njive in gorice, kje naši trgi, naših mest veselje: naš Bled, naš Kranj, Ptuj, Maribor in Celje? Do vas beseda naša več ne more, ne do palače mestne, ne do gorske koče, le Mati Božja z Brezij, s Ptu^ke gore kot mamica nad mrtvo deco* joče. * * * A čudo! Človek je znad groba vstal, visoko k zvezdam razprostrl roke, odtrgal se od mrzlih tujih tal, usahnile so pekoče mu solze. Pod krono zlato poveličano obličje obliva mu bodočnosti odsev, prestan je križev pot in zlomljen bič je, ki je pod njim veliki teden pretrpel. Velika noč bo domovini zasijala, ki bo v vstajenja zarji jutranji pričakovala vso svojo deco kakor mati, da od vseh strani v naročje njeno toplo prihiti. In v cvetju bodo naša polja in gorice, v zastavah pestrih naša mesta, trgi in vasice, besede naše sladke melodije bodo pele vstajenja, zmagoslavja himne prevesele. In Mati božja plašč bo svoj razpela in v svoje varstvo ves slovenski rod sprejela. * * * Silvestrovo ... Dvanajst udarcev v gluho noč brni in v nepovratnost tone leto bolečine, zapisano v anale zgodovine slovenske s črtami krvavimi. A novo leto vstaja... Kakor v zibki spi v njem dan vstajenja naših težkih dni, ko v zlato krono bo prelil se trnjev venec in vstal bo novi človek — naš Slovenec. Opomba; Ta pesem je nastala ob zatonu nesrečnega leta 1941, leta izseljevanja, mučenja, poniževanja in ubijanja slovenskega naroda, ko je oktobra v Kraljevem v Srbiji močila bratska srbska tla kri slovenskih izseljencev obenem s krvjo srbskih domačinov, ki so jih Nemci streljali po sto za enega svojih. Na Silvestrovo 1941 o polnoči je ta pesem prvič v živi besedi ob spremljanju Čajkovskega Molitve za Rusijo bodrila in tolažila slovenske izseljence v Vrnjački Banji v Srbiji, ki so priredili svoj Silvestrov večer v skupnem domu Sv. Djordja. Nato je pesem nastopila pot med naše ljudi od Pomoravlja do Banata in vsako leto na Silvestrovo družila spomine in voščila naših izgnancev. V Vrnjački Banji je pesem recitiral tov. Drago Predan, učitelj iz Mozirja, v Trsteniku pa tov. Fleretova, medicinka iz Dobrne. Slovenska Koroška Dr. Bogo Grafenauer Z nemškim napadom na Jugoslavijo aprila 1941 se je spet odprlo vprašanje naše severne meje. V teku štiriletne vojske, ki je temu napadu sledila, pa so se kljub ogromni nemški premoči koroški Slovenci v narodno-osvobodilnem boju že dejansko združili s svojim maternim, slovenskim narodom. Meja na Karavankah, ki je od leta 1920 naprej živo zarezala v slovensko narodno telečje izginila, naši partizani so jo prestavili na slovensko narodno mejo na Ziljskih Alpah, Osojskih Turah in Svinji planini. Materna zemlja Mohorjeve družbe je postala sestavni del zedinjene Slovenije. To se je zgodilo v času, ko so stale nemške čete še pri El-Alameinu, poldrugo leto preden so prvi Angleži in Amerikanci stopili na francoska tla. Koroški fašisti so med vojsko trdno verjeli v nemško zmago in so se odločno lotili dokončne »rešitve« slovenskega vprašanja. Maier-Kaibitsch, ki je to delo vodil, je izjavil: »Kdor tu še verjame na vzpostavitev jugoslovanske države ali na zmago Sovjetske zveze, zanj v tem obmejnem prostoru ni več mesta... Z uporabo slovenskega občevalnega jezika je treba enkrat narediti konec, in sicer tudi v zasebnem občevanju. V ozemlju severno od Karavank je treba govoriti nemško, to je treba izpeljati z vsemi sredstvi.« Od poletja 1942 naprej je bilo iz dežele izseljenih 700 naj-zavednejših slovenskih družin. Ko so v maju 1945. nacistične vojske morale kapitulirati pod udarci slavne Rdeče armade in ko so koroški partizani po treh letih krutih bojev mogli stopiti v največja središča in so obenem z Angleži osvobodili slovensko Koroško izpod nacističnega jarma, so koroški nemški fašisti vendarle morali spoznati, da spet grozi nevarnost, da se koroški Slovenci le izvijejo izpod njihovega nasilja in ponemčevanja, da se njihova združitev s Slovenci tudi mednarodnopravno potrdi in da bodo koroški fašisti tako le izgubili boj, ki se je začel jeseni 1918. Zato danes toliko bolj poskušajo zavrteti uro nazaj, v čas pred priključitvijo Avstrije k Nemčiji, pred oboroženim uporom koroških Slovencev proti nacistom in pred njihovo pridružitvijo k zedinjeni Sloveniji, ki se je izvršila med tem uporom. Prav zadnje avstrijske volitve, v katerih je dobila reakcionarna zagovornica nacistov, lažnjiva »ljudska stranka«, v državi absolutno večino poslancev, prav tako vse-nemško usmerjena socialistična stranka, stranka social - šovinistov, pa skoraj vse druge, jasno kažejo, da se je večina Avstrijcev pustila vpreči v staro, reakcionarno smer, in se bori proti uvedbi demokracije. Že od maja naprej se koroške-nemške politične stranke razen komunistične postavljajo na stališče »nerazdeljene Koroške«; po njihovem mnenju je plebiscit 1920. za vselej odločil o južni avstrijski meji, vsa Koroška mora ostati v novi Avstriji, ki je pravni dedič saintger-mainske Avstrije. Najbistvenejša značilnost stališča koroške deželne vlade, kakor tudi stališča avstrijskih reakcionarnih nemških strank, razen napredne komunistične, je v tem, da postavljajo gospodarske teze proti narodnostnim, da torej cenijo mrtvo materijo više od človeka. S svojim zgodovinskim le-gitimizmom pa so se te laži-»napredne, demokratične« stranke zatekle celo nazaj pred francosko revolucijo. Za nas pa stoji na prvem mestu človek, ljudstvo. V znamenju borbe za njegovo svobodo stoji ves evropski razvoj zadnjih stoletij, bistven del te svobode pa je tudi narodnostna svoboda, kot je tudi bistvena značilnost propadajoče dobe imperializma prav gospodarsko za-sužnjevanje in kulturno zatiranje posameznih narodov. Najjasneje se je to pokazalo prav v fašistični dobi. Prav za uspešno organizacijo svetovne skupnosti je treba odstraniti te nevarnosti z osvoboditvijo posameznih narodov in priznanjem njihove suverenosti. Bodoča svetovna ureditev mora biti postavljena na naravne osnove, med katerimi sta človek in narod na prvem mestu. Na teh osnovah je slonel tudi ves, ne le naš osvobodilni boj proti fašističnim silam v sedanji vojski. Zato tudi v prepričanju, da mora biti človek in njegova vsestranska svoboda osnovni namen bodoče ureditve sveta, zahtevamo, da se morajo bodoče meje potegniti čim bolj v skladu z Ženitovanjski sprevod na festivalu v Guštanju 14. oktobra 1945 narodnostnimi mejami. Zlasti pa se morajo na vsak način osvoboditi vsi tisti narodi, ki bi sicer prišli pod gospodarje, ki so s svojim načinom vlade v bližnji preteklosti pokazali, da grozi nevarnost, da se bo na-radostno zatiranje še nadaljevalo. Pogojno ugodnejše gospodarske in prirodne razmere namreč niso za današnjo dobo nikjer nepremagljive zapreke, zato ne sme biti gospodarstvo nikjer izgovor za preprečevanje človekovega osvobojenja, marveč sredstvo za utrjevanje njegove svobode in blagostanja. Stališče koroške deželne vlade, socialistične in ljudske stranke nosi vse značilnosti imperialističnega nasilja. Za nas pa je bistvo vsega koroškega vprašanja v tem, da je treba osvoboditi človeka, koroškega Slovenca, izpod narodnostnega, gospodarskega in socialnega zatiranja in da. je treba tej nalogi podrediti vsa druga stranska vprašanja. Zato je osnovnega pomena pri rešitvi koroškega vprašanja narodnostno stanje na Koroškem in njegov zgodovinski razvoj. Koledar 1946 n Sredi prejšnjega stoletja še okoli 2500 km* obsegajoče popolnoma slovensko ozemlje, danes olkoli 2300 km2 obsegajoče, deloma že mešano slovensko ozemlje v okviru avstrijske meje iz 1, 1920. na Koroškem je poslednji ostanek okoli 38.000 km2 obsegajočega slovenskega ozemlja severno od sedanje južne avstrijske meje iz začetka srednjega veka. Po pričevanju vseh pisanih poročil in krajevnih imen so do konca 6. stoletja naselili Slovenci že vso Koroško. V deželo so prišli pod vodstvom in v zavezništvu z mongolskimi Obri. Karan-tanija je bila v tem času osrednja slovenska pokrajina. Pod obrsko vrhovno oblastjo je bila le do nastopa kralja Sama (623—659), ki je združil v svoji državi del Slovanov ob Labi, Čehe in alpske Slovane. Tudi po razpadu Samove države je kot edina slovenska pokrajina ohranila svojo samostojnost. Pri Krnskem gradu na Gosposvetskem polju nad Celovcem, kjer je bilo središče njihove države, so s 1 o -venski svobodnjaki izbirali in umeščali svojega kneza. Okrog leta 730. so karantanski Slovenci osvobodili izpod Langobardov tudi dolino Ziljice, ki je bila kot »slovenski okraj« od 620 do 730 del langobardske države. V letu 744. ali 745. pa je zaradi obrske nevarnosti Karantanija izgubila svojo samostojnost. Po določbah zavezniške pogodbe so ji morali Bavarci ob tej priliki priskočiti na pomoč, a frankovski vladarji, ki so 1. 743. pridružili Bavarsko k svoji državi, so zahtevali, da se mora pridružiti k tej tudi dotlej svobodna Karantanija. Tako je prišla sredi 8. stoletja Koroška v območje nemške države. Pridružena pa ji je bila kot samostojna pokrajina: o njenih vladarjih je poleg frankovskih kraljev še vedno odločala veča — zbor — karantanskih kosezov. Še skoraj sto let, do 1. 820., je ostala tudi v novem državnem okviru popolnoma sloven-r sika pokrajina, ki so ji vladali slovenski knezi. Nemci se v deželi v tem času še niso naseljevali. Doba fevdalnega reda Šele upor južnoslovanskih plemen pod vodstvom Ljudevita Posavskega (819—822), ki so se ga udeležili tudi karantanski Slovenci, je ta položaj spremenil. V letu 820. je bil upor v Karantaniji zlomljen. Posledice tega brezuspešnega upora so presekale naravni razvoj slovenskega naroda v njegovi 7 osrednji pokrajini: slovenske kneze so zamenjali frankovski (kralji kot lastniki vsega neposeljenega zemljišča in posesti vseh upornikov, a frankovski grofje kot upravitelji pokrajine. Po tej poti je prišla v deželo plast nemških zemljiških posestnikov, ki so poslej gospodarili slovenskim podložnikom. Razvoj domačega plemstva je bil poslej nemogoč. Tako je povzročil ta upor usodno socialno okrnjenost slovenskega naroda, ki seveda ni mogla ostati brez posledic v celotnem narodnem življenju. Frankovski kralji in pozneje nemški vladarji so podeljevali obsežne dele svoje kronske posesti nemškim cerkvenim in svetnim velikašem. Ti pa so začeli dovajati v deželo nemške naselnike. Tako je socialna nesreča povzročila tudi narodno. Množile so se nemške naselbine v širokem območju Celovške kotline, na istem ozemlju, ki so ga najgosteje poselili tudi Slovenci. Tak značaj je ohranilo nemško naseljevanje do konca 12. stoletja. Značilno pa je, da se v tem času še ni premikala nemško-slo-venska narodnostna meja. Slovensko narodnostno ozemlje je sicer postajalo mešano, poleg slovenskih krajev so nastajali nemški. Toda mejno ozemlje je bilo še trdno in najmanj mešano s tujimi naseljenci. Gorata gornja Koroška za nemške naseljence še ni bila vabljiv cilj, tam so bile široke ljudske množice še pretežno slovenske. Karantanija je tujcu še vedno veljala za slovensko deželo. »Karantanec« je bilo samo drugo ime za Slovenca. V tem se strinjajo arabski, nemški, slovanski in tudi angleški srednjeveški zgodovinarji. Pa ne le to. Kljub deloma mešanemu prebivalstvu in kljub temu, da je bil v družabnem pogledu slovenslki navod brez plemstva in brez višje duhovščine, omejen le na nižje sloje, je vendar Koroška tudi v tem času predstavljala v nemški državi še vedno nekako slovenskoplemenskovoj-v o d i n o. Slovenski svobodnjaki so na svoji veči tudi še v tem času odobrili cesarjev odlok o novem koroškem vojvodu in tega v edinstvenem obredu ustoličili pri Krnskem gradu. Ves obred se je vršil v slovenskem jezilku, ljudstvo pa ga je spremljalo s petjem slovenskih pesmi. Tudi sicer je imela slovenščina še vedno uvaževano mesto v deželi, celo pri tujerodnem plemstvu. Na Koroškem je nastal okrog 1. 1000. tudi najstarejši ohranjeni zapis slovenskega jezika, frisinški spomeniki: Narodnostno stanje, kakor se je razvilo z nemškim poseljevanjem do kraja 12. stol., seveda ni moglo obstati. Ker je v rodovitni Celovški kotlini zmanjkalo prostora, so se tuji naselniki začeli naseljevati v severnih in severozahodnih hribovitih predelih, na prostoru, ki so si ga na novo izkrčili v gozdu. Tako nastale nove naselbine so obdale izpostavljena slovenska naselja v dolinah. Ta so se začela, odrezana od slovenskega zaledja, dušiti v tujerodni okolici. Tako se je začela slovensko-nemška narodnostna meja umikati proti jugu. Slovenslki narodni otoki na vzhodnem Tirolskem in zgornjem Koroškem so se začeli vedno bolj krčiti, dokler v 14. in 15. stoletju niso popolnoma izginili. Slovenci pa v tem času niso želi le neuspehov. Naš največji uspeh v poznem srednjem veku je bil nedvomno, da smo narodnostno očistili in utrdili slovensko ozemlje na Spodnjem Koroškem. Zlasti pomembno je, da so Slovenci v tem času narodnostno očistili vso Celovško kotlino. Pač pa je treba omeniti, da se je z mesti v visokem in poznem srednjem veku ulegla prelko slovenskega kmečkega prebivalstva nova tuja, priseljena višja socialna plast, meščanstvo, medtem ko so bili trgi v južnem delu dežele po prebivalstvu večinoma slovenski. Prav mesta, ki so s socialnim pritiskom potujčevala vsakega Slovenca, ki je prišel vanje, pa so dajala nemški kmečki naselitvi močno oporo: Beljak je zaprl Slovencem vstop v zgornjo Dravsko dolino, deželno glavno mesto Št. Vid ob Glini pa prehod iz Celovške kotline na sever. Talko so predstavljala mesta na Koroškem oviro za ohranitev in obnovo slovenskega življa v severnem in zahodnem delu dežele. Slovenci so sicer z mirnim pridobivanjem očistili vso Celovško kotlino in že celo prehajali preko njenih meja, a mimo Št. Vida niso mogli. Tako je bil srednjeveški narodnostni razvoj na Koroškem v vsem izraz slovenskega socialnega položaja: to, da so Nemci v 9. stoletju nasilno postavili slovenskemu kmetu nemšike zemljiške gospode, je povzročilo velik narodni umik, socialni položaj pa je oviral tudi narodno obrambo. Od konca srednjega veka do srede 19. stoletja je bila slovensko-nemška narodna meja na Koroškem trdna, jasna in stalna. Osrednji položaj Slovencev v deželi potrjuje še prav ob koncu srednjega veka Bavarec, koroški župnik Unrest, ki pravi, da je bila Koroška takrat »prava slovenska dežela«. Nespremenjen je ostal tudi socialni položaj: slovenske podložnike so stiskali nemški plemiči, ki so se jim kmetje brez uspeha upirali, med duhovniki so bili Slovenci — vsaj po jeziku — le med kaplani in župniki, v mestih je bila slovenska le delavska plast. Kljub temu pa so se koroški Slovenci v tem času dejansko udeleževali vsega slovenskega narodnega življenja. Slovenski koroški kmetje so se borili proti gospodom obenem z vsemi drugimi slovenskimi kmeti v štiri-mesečnem »slovenskem« kmečkem uporu leta 1515., medtem ko »nemška« kmečka vojska leta 1525. pri njih ni odmevala. — Koroški Slovenci so sodelovali pri rojstvu prvih slovenskih knjig v času protestan-tizma, preprosti kmetje so jih hranili skozi dolga stoletja protireformacijskega pritiska do konca 18. stoletja in jih celo prepisovali. Odlkar se je sredi 18. stoletja poživilo slovensko kulturno življenje, so Korošci tako živo sodelovali, da so v začetku 19. stoletja prekosili vse druge slovenske obmejne pokrajine. Mnogi avtorji kažejo živo narodno zavest, ne le šolani, marveč preprosti kmečki bukovniki, ki so za koroško ljudsiko življenje v tem času posebno značilen pojav. Doba nasilne germanizacije Od konca 15. stoletja do srede 19. stoletja je delila nemško in slovensko ozemlje na Koroškem meja, ki je vodila z vrha Karnskih Alp vzhodno od Šmohorja preko Ziljske doline, po Ziljskih Alpah in Dobraču prav do Beljaka, po grebenu Osojskih tur, od Golinja nad Možbergom na Šenturško goro, severno od Gospe Svete na Štalen, mimo Št. Janža na Mostiču, nad Djekšami, Knežo in Krčanjami na Svinjo planino, vzhodno od Grebinja in Leda na Dravo in vzhodno od Labota nad Št. Lovrencem na deželno mejo. Na ozemlju med to narodnostno mejo in avstrijsko državno mejo iz leta 1920 je živelo vsega skupaj 113.678 prebivalcev, in sicer 103.236 Slovencev in 10.442 Nemcev. Na 10.000 prebivalcev slovenske Koroške je torej prišlo 9081 Slovencev in 919 Nemcev. Večji del teh Nemcev (okrog 5500) je prebival v Celovcu (poleg 6500 Slovencev). V vseh meščanskih naselbinah na slovenskem Koroškem so imeli Slovenci večino, podeželje pa je bilo sploh popolnoma slovensko. Ko so 1848 koroški Slovenci zahtevali, naj se koroška dežela razdeli po narodnostni meji in njen slovenski del združi z ostalimi slovenskimi pokrajinami v Zedinje-no Slovenijo, so koroški Nemci sklenili po-nemčiti vse Slovence na Koroškem in tako preprečiti to nevarnost. Drugi potek ponemčevanja, ki je zajel slovensko ozemlje na Koroškem sredi 19. stoletja, je namreč bistveno različen od srednjeveškega. Namen pri tem je bil edino: razširiti z načrtnim, nasilnim potujčevanjem nejnško narodno ozemlje. Socialno izrabljanje pa je postalo sredstvo za novo, načrtno narodno nasilje. Nemci so že od nekdaj imeli v svojih rokah ne le vso deželno upravo na Koroškem, marveč kot fevdalni gospodje (grofi) in premožni sloj meščanstva tudi vsa produktivna sredstva v deželi. Za njimi je od 1870 dalje stala nositeljica imperialističnega nasilja v Evropi, Nemčija, invelikonemška ideja je bila tista, za katero so vodilni sloji na Koroškem delali že v habsburški monarhiji in prav tako tudi v Avstrijski republiki. V njihovih rokah je bila deželna vlada, šola, uradi in vsa denarna sredstva v deželi, pri tem pa jim je dajalo moralno in tudi gospodarsko podporo še vse nemško prebivalstvo. Kljub temu, da so Slovenci prav tako morali plačevati vsa javna bremena in da so v slovenskem delu dežele prav oni sestavljali delovno plast prebivalstva, so jim bile zaprte poti do vsakega odločujočega mesta v deželi, tako da so nemški nacisti ne le z zasebnimi, tudi z javnimi sredstvi so kopali Slovencem grob. Slovenci so zaman zahtevali slovensko šolo, v kateri bi se pa hoteli naučiti tudi nemščine zaradi mirnega sožitja v deželi. Namesto te so jim dal nacistični nemški oblastniki znamenito »utrakvistično šolo« (šolanje v obeh jezikih), v kateri so se otroci učili slovensko le nekaj mesecev v prvem šolskem letu; čim pa so se otroci le malo priučili nemščini, pa je ta neomejeno zavladala. Slovenci so vlagali pritožbo za pritožbo. Deželni šolski svet ni hotel ugoditi slovenskim demokratičnim zahtevam. Celo slovenski pogovor med slovenskimi šolskimi otroki so učitelji branili in kaznovali. Takoj po vključenju Avstrije v Hitlerjevo Nemčijo so še leta 1938. ustanovili Nemci, ki jih je vodil isti strastni ve- Koledar 1946 99 r likonemec, fašist Maier-Kaibitsch, kakor v demokratični in avtoritarni Dollfus-Schusch-niggovi Avstriji, v slovenskih krajih po Koroškem 60 otroških vrtcev, ki naj bi »otroke obmejnega ozemlja privajali hitreje in izdatneje ko šole nemški govorici in nemški svojstvenosti«. S početkom novega šolskega leta pa so odpravili iz šol edino slovensko učno knjigo (abecednik, ki ga je spisal potujčen Slovenec), tudi začetni slovenski pouk prvega šolskega leta je izginil. Izginilo je zadnjih »67 dvojezičnih šol«, v katere je po uradni statistiki pohajalo v šolskem letu 1936./1937. 10.253 slovenskih otrok. Cela vrsta slovenščine zmožnih učiteljev je bilo prestavljenih v nemške kraje. Da je brezpravnost Slovencev na Koroškem dosegla vrhunec, so pa Nemci uporabljali še pravo nasilje. Ob slovesnih prilikah so z uradnimi sredstvi branili razobešati slovensko zastavo in preprečili dostop slovenskih delegacij, z demonstracijami in nasiljem so koroški fašistični Nemci preprečevali slavnosti in prireditve koroških slovenskih društev in otvoritev slovenskih prosvetnih domov na Koroškem. V »demokratični« avstrijski republiki se je to nasilje še povečalo. Nemci so namreč z vsemi nasilnimi sredstvi hoteli pod vodstvom ljudi, ki so na Koroškem tudi v času nacizma imeli prvo vlogo, čimprej preprečiti možnost, da bi se nevarnost za izgubo spodnje Koroške ponovila. Odpustili so iz državne službe 28 učiteljev in učiteljic, rojenih in pristojnih na Koroško, in 27 železničarjev (brez pokojnine). Na pritisk Heimatdiensta, poznejšega jedra nacional-socialistične stranke na Koroškem, je bilo 32 slovenskih duhovnikov odpuščenih iz službe, 30 prestavljenih, na sedem slovenskih župnij pa so bili postavljeni nemški duhovniki, od katerih jih pet slovenščine ni niti razumelo. Za slovenski pogovor na vlaku so odpeljali človeka v zapor, izvršili so se fizični napadi na slovenske duhovnike in politične voditelje ter celo uboji zavednih Slovencev. Pod vodstvom in z vso podporo upravnih organov je Heimatdienst z orožjem v roki preprečeval dovoljena slovenska zborovanja, da prva leta po plebiscitu niti eno ni poteklo nemoteno. Odkar je bila Avstrija meseca marca 1938. priključena Hitlerjevi Nemčiji, se je položaj pod vodstvom istih ljudi (Maier-Kaibitsch), ki so odločali v koroški, narodnostni politiki v vsem času avstrijske republike, še mnogo poslabšal. Že v poletju 1938 so se avstrijskim ponemčevalnim sredstvom pridružili še otroški vrtci, šole so bile popolnoma ponemčene, latinica in slovenščina sploh vrženi iz njih. Slovenci so bili odtlej navezani le še na samouk v vsakem pogledu. Še preostale dvojezične napise je bilo treba nadomestiti s samo nemškimi. Razpuščena je bila cela vrsta slovenskih društev, drugim so s policijskimi sredstvi onemogočili delo. Z materialnim pritiskom (pri podporah itd.) so skušali doseči, da bi posamezniki izstopili iz slovenskih prosvetnih organizacij, prepovedali so razne slovenske tečaje. Nacistični zločinci so oskrunili grob slovenskega voditelja Poljanca, ki je ob priključitvi prišel v zapor, tam zastrupljen takoj po odpustu zbolel in kmalu (25. avgusta 1938) umrl. Oba ostala voditelja koroških Slovencev, Stare in dr. Tišler, sta morala zapustiti deželo. Vse to postopanje jasno dokazuje, da pri germanizaciji spodnje Koroške v zadnjem stoletju ne grezanaravenproces, marveč za največje nasilje, ki ga je izvajal nemški imperializem proti svojemu majhnemu, nenevarnemu sosedu, ki ni hotel nič drugega kakor demokratične pravice. Med sedanjim roparskim napadom so posegli še po zadnjem naj-radikalnejšem sredstvu: blizu tri tisoč Slovencev so že izselili, na predvidenih izselitvenih spiskih pa je bilo še mnogo večje število. Svojo socialno premoč so izrabili Nemci za novo, narodnostno krivico. Slovenci, tlačeni že v socialnem pogledu, pa so postali brezpravni tudi glede svojih narodnostnih pravic. Z načrtno in nasilno ponemčevalno akcijo so Nemci v zadnjem stoletju odtrgali od slovenskega ozemlja okrog 200 km2 v belja-škem in celovškem sektorju. Povsod drugod je ostala narodnostna meja nespremenjena. Pri Beljaku se je premaknila na črto Do-brač—Graschlitzen—Zilja, ozemlje v trikotniku Golinje—Celovec—Stalen pa se je skoraj popolnoma ponemčilo do črte Golinje—Kriva Vrba—Glinica—Št. Peter pri Celovcu—Gosposvetska gora—Mrzla ves— Krištofova gora — Št. Gregor ob Krki — Št. Urh. Kako so nacistični Nemci potiskali slovensko število na papirju in kako je ger-manizacija napredovala v resnici, kaže sledeči pregled prebivalstva slovenske Ko- roške v okviru slovenske narodne meje iz 1. 1846. in avstrijske državne meje iz 1. 1920. za ves čas od 1846 do 1939: I. Prebivalstvo slovenske Koroške 1846—1934 Leto___Uradno štetje_Resnični razvoj Skupno Slov. Nemci Slov. Nemci 1846 111.978*83.682 28.296 113.678 84.882 28.796 103.236 10.442 1880 129.774 84.673 41.869 102.711 23.787 1890 133.824 83.631 47.446 101.782 29.295 1900 137.501 74.720 60.019 100.689 34.050 1910 148.114 65.660 78.752 99.006 45.406 1923 143.248 36.172 106.134 90.000 52.306 1934 156.833 26.122 132.546 90.000 68.668 1939 174.451 45.000 125.000 90.000 80.000 Czernigova statistika nima podatkov za 4 katastralne občine! Tudi ta pregled naravnost aritmetično dokazuje, kako se je nasilje nad koroškimi Slovenci v času »demokratične« Avstrije v primeri s staro črnožolto monarhijo le še zaostrilo. Nobena stranka, ki je na Koroškem imela oblast, ni izpolnila obljub, ki so jih koroški Nemci slovesno dali koroškim Slovencem pred plebiscitom. Vse nemške stranke, združene v Heimatdienstu, so načrtno vodile teror nad slovensko manjšino. Kot dokaz, da je avstrijsko štetje, izvršeno v času avstrijske republike, v resnici zgolj politična potvorba, navajamo sledeče podatke, ki so bili vsak posebej samostojno ugotovljeni: II. Dokaz današnjega števila koroških Slovencev 1. Slovenski narodni kataster (1933—1936) . . 96.419 Slovencev 2. Privatno štetje po župnijah 1934 ..... 81.105 Slovencev Na ozemlju, na katerem se štetje ni izvedlo (po 1.) ..........11.150 Slovencev Skupaj . . . 92.255 Slovencev 3. Po deležu slovenskih otrok, prenešenem na vse prebivalstvo (1934) 79.660 Slovencev Na neupoštevanem ozemlju brez utrakvisti- čnih šol (po 1.).....12,112 Slovencev Skupaj . . . 91.772 Slovencev Leta 1934. je torej živelo na slovenskem Koroškem med 157.000 prebivalci okoli 90.000 Slovencev (57 %), ki so tudi doma še govorili slovensko, in okoli 68.000 Nemcev (43 %). Od tega je živelo v močno ali popolnoma ponemčenem ozemlju nad Celovcem in v Celovcu z okolico skupno 56.888 prebivalcev, med njimi le okoli 7500 Slovencev. Preostanek nemške manjšine je bil zbran v nekaj desetinah posameznih krajev, s temi izjemami, zbranimi predvsem ob železniških progah in v okolici industrijskih krajev, pa je vse slovensko ozemlje iz leta 1846. ostalo še vedno trdno slovensko (povsod nad 90 % Slovencev). 90.000 Slovencev na Koroškem zahteva osvobojenje izpod nemškega nasilja, ki se nadaljuje v novi Avstriji že danes, kljub prisotnosti angleških čet v deželi. Kaj bi bilo po njihovem odhodu, pa kaže nemški teror, ki je zadivjal nad koroškimi Slovenci v letih po plebiscitu 1920. Proti rezultatu tega plebiscita, ki je že sam na sebi pomenil neizbrisno krivico in sramoto za »demokratično« urejanje Evrope 1919 (saj se je postavil na stališče narodnostnega in političnega stanja, ki so ga Nemci nasilno ustvarili, in je s tem priznal vse to nasilje za pravično!), proti temu plebiscitu so koroški Slovenci postavili v teku zadnje vojske plebiscit krvi. Kot edini narod v okviru predvojnih mej nemškega rajha so prijeli za orožje v boju proti nacizmu, v boju, ki so ga bili za svojo združitev s Slovenci v Jugoslaviji, pri čemer je že med vojsko padla meja na Karavankah. Treba je rešiti 90.000 Slovencev na Koroškem izpod nemškega fašističnega nasilja. Treba pa je tudi popraviti krivico, ki se je zgodila Slovencem zarladi nasilnega ponem-čevanja na Koroškem in vrniti v zadnjem stoletju s socialnim zatiranjem Slovencev ugrabljeno zemljo. Napadalec ne sme skru-niti naropanega blaga. Bodoči svetovni red ne sme sloneti na krivicah najbližje preteklosti. Te krivice pa vsekakor odobrava tisti, ki podpira take težnje. Nikakor se ne more sklicevati na svoj demokratični čut človek, ki take krivice noče popraviti, ker je v svojem srcu nasilen imperialist. Tako postavljamo Slovenci koroško vprašanje pred svet kot globoko preizkušnjo demokracije. In prav v tem smislu se bomo borili za mednarodno pravno priznanje združitve koroških Slovencev z zedinjeno Slovenijo, ki ga Nemci med vojsko kljub vsej svoji veliki premoči niso mogli zabraniti in preprečiti. Ob treh koroških jezerih I. M i k ! Tistemu, ki stoji na vrhu Stola v grebenu Karavank in se ozira v nižinski relief Koroške, se nudi lepa slika naše zemlje, uokvirjene v venec visokih gora vsenaokoli. Zložno se prislanjajo nizka pogorja drugo k drugemu in se razmaknejo pod Celovcem v širšo ravnino. Reka Drava se vije tik pod opazovalcem skozi široko dolino, izginja očem in se spet zablesti pri nekem ovinku iz daljave. Gričevje je v mestih prekrpano s polji in vasicami, iz dolin režejo zelene zaplate pašnikov v temne gozdove. Negibno je razprostrta površina Vrbskega jezera, le svetle lise na njem kažejo tokove, ki jih brazdi popoldanski veter. Zdi se, kakor da se spušča vsa koroška dežela k njegovim obalam, a naselbine da se goste k dvema središčema zapadno in vzhodno od njega, k Beljaku in Celovcu. Večja koroška jezera so marsikomu znana, malokomu pa je znano, da je po vsej Koroški raztresenih in skritih po ravninah, med pogorji in hribovjem ter v oklepu skalnatih gora celo krdelo jezer in jezerc. Vseh skupaj jih je 210, od teh na ozemlju, kjer strnjeno prebivajo Slovenci, okoli 100. Vrbsko jezero je največje koroško jezero, dolgo 16.5 km, široko pa približno 1.25 km. Obsega preko 21 kv. kilometrov. Njegova nadmorska višina znaša 440 m. Nekako v sredini napravi jezero koleno, ki ga loči v dve koriti, v širše vzhodno korito z največjo globino 84 m,« in zapadno, globoko največ 73 m. Ta pregrada je še bolj izražena na jezerskem dnu po ostrem grebenu, ki se prikaže s Kačjim otokom celo nad vodo. Ker si je reka Drava, ki se pri Rozeku jezeru zelo približa, usmerila svoj tok skozi Rož, je ostalo jezero brez večjega dotoka in se. ni moglo zasipati. Zato je ostalo globoko. S tem v zvezi je tudi stalnost temperature in ga prištevamo med najtoplejša alpska jezera. Že maja meseca lahko doseže 20° C in pade šele oktobra niže. Pa tudi podnebje je precej stanovitno. Kljub svoji velikosti jezero pozimi redno zamrzne. Po večini je led tako močan, da se more čez jezero voziti. Prekop, dolg nekoliko kilometrov, drži od njega k središču celovškega mesta. Ta prekop so dedi izkopati že leta 1527 tedanji deželni stanovi z name- nom, da bi se poživil promet in napajali mestni obzidni jarki z vodo. Izza obale jezera se dviga proti jugu in severu nizko pogorje, kjer je skritih nekaj idiličnih vasi, ki so jim na videz odvzele pomen vse nove letoviščarske naselbine ob sami obali, ki so pa pomembne za našo kulturo in zgodovino. Simbol jezera, cerkev na otoku, ki zrcali svoj koničasti stolp v vodi, je obenem najpomembnejša zgodovinska dragocenost, postavljena v okvir te narave. V odblesku sončnih žarkov stoji za pogled vedno v neki sanjavi razdalji. Cerkev je daleč vidna po jezeru gor in dol. Po sedanji obliki spada v prvo polovico 16. stoletja. Po starih izročilih je bila zgrajena kot Marijin hram že pred 1000 leti in so bile v nji pokopane kosti mučenikov Primoža in Felicijana po prenosu iz Italije. Pokopališče okoli cerkve obdaja obzidje s strelskimi linami in jarki; tja se je zatekalo ljudstvo v časih nevarnosti. Na Otoku je še druga manjša cerkev, rožnivenska, najstarejša zgradba na polotoku, iz leta 1155. Ima stare stenske slike iz romanske dobe. Otok je bil svojčas središče brižinske posesti na Koroškem. V ta kraj odnosno ožjo okolico Vrbskega jezera spada nastanek prvega našega jezikovnega spomenika, tako zvanih brižinslkih spomenikov. To so slovenska besedila splošne izpovedi in pridige, ki so se ohranili v rokopisih samostana sv. Korbinijana v Freisingu. Nastali so okoli leta 975. Vrbsko jezero je zadobilo svoj sloves šele v drugi polovici 19. stoletja. Po pripovedovanju bibliotekarja ljubljanske študijske knjižnice Petra Radiča iz leta 1882. so imeli sicer jezuiti, tedanji lastniki Leonštajna, že v 17. stoletju svoje kopališče, toda to je ostalo osamljeno. Šele, ko je bilo odprto prvo javno kopališče pri Loretu ob ustju prekopa, se je začel kopališki promet, ki se je dvigal odtlej v silnem razmahu. Južno nad jezerom, kjer se prepletajo rodovitna polja Hodiš, Škofič in Logevasi, prebivajo Horjanci v raju naše pesmi. Tam se skriva nekaj manjših jezer, največje med njimi Hodiško jezero, oddaljeno le tričetrt ure od Vrbskega jezera, a 70 m Osoje ob Osojskem jezeru višje. Nekaj ostankov barjanskih naselbin priča, da je bilo v kameni dobi naseljeno. Manj znana so manjša jezera severno od Vrbskega jezera. Nedaleč od letovišča Vrbe leži skrito 150 m višje Jezerce in Boršče jezero. Tam je živel pred več kot 100 leti ljudski pesnik Andrej Šuster-Dra-bosnjak, ki je zložil pri svojem kmečkem delu marsikatero izvirno pesnitev in čigar pasijonska igra je postala domača na marsikaterem slovenskem odru. Na Dho-lici je župnikoval pred stoletji koroški kronist Janez Unrest, ki priča, da je Koroška prav slovenska dežela (»das Kern-dten ein rechts windisch land ist.« Kakor so se tedaj izražali in mislili, da poudarijo slovenski značaj dežele). Župnijo Blato-grad je upravljal v prošlem stoletju Prešernov sodobnik, pesnik, jezikoslovec in zgodovinar Urban Jarnik. Njegovo delo priča, koliko je bila slovanska ideja razširjena na Koroškem in koliko je bila Koroška soudeležena pri narodnem prebujenju. Poletnega sončnega popoldne. Rahlo se ziba čoln sredi Vrbskega jezera. Tam na zapadu leži košata gmota Dobrača. Levo od njega drži sončna dolina v Ziljo. Nad njo se pomika pot sonca. Temni lesovi in polja so še polni toplote in življenja. Ozračje je čisto, na daljavo se odevajo gore v motno modrino. V ozadju se odražajo grebeni Visokih Tur in preko Ziljskih planin se riše črta do Triglavskega pogorja in Karavank. V ospredje na obeh straneh Dobrača sta stopili Osojščica in Kepa, prva severno, druga južno od njega. Prav pod njima ležita dve naši jezeri, Osojsko in Baško jezero. Kaj ne bi bil prav takšen dan prikladen za izlet k njima? Skozi gozdnate Ture bi jo mahnili mimo slovenskih vasi naravnost v smeri Osojščice: pot bi nas pripeljala prav nenadoma do senčnega zaliva, ki bi ga ugledali med vršiči temnih smrek. Nasproti pa bi se nam odgrinjala sončna obala, dokler se ne bi pojavilo vse jezero pred našimi očmi. Samotneje je tam, tiše, preprosteje, temnejše je zelenilo gozdov in travnikov, ki se spuščajo v objem jezera. Manj prozorna je voda in vsa priroda okoli njega, kakor da je zasanjana v tiho otožnost. Osojsko jezero, ki je dolgo nekaj manj kot 11 km in pokriva v ploskvi približno 11 km2, je bilo svojčas daljše. O tem priča zamočvirjena nižina v njega podaljšku severovzhodno proti Trgu. Nadmorska višina je 501 m, največja globina pa le 46 m. Voda vsebuje kalmus, zaradi česar je tudi zdravilna. Jezero je bogato s planktonom in je bilo glede ribolova v nekdanjih časih precej donosno. Osojski samostan je imel v svojem grbu tri ribe, saj so ribe verjetno tudi prispevale k njegovi premožnosti. Dandanes ribje bogastvo pojema. Pomudili se bomo le v Osojah, (ki stoje pod temnimi gozdovi samotne obale sredi zelenih travnikov, prešitih z vrstami sadnih dreves. Na obalo jezera gleda velika starinska zgradba, ob nji pa cerkev s tipičnim koničastim stolpom. To je osojski samostan. Samostan je ustanova benediktincev iz leta 1028. Tu je delal pokoro poljski kralj Boleslav II. ikot osojski mutec do svoje smrti leta 1097. Samostanska zgradba je služila v zadnjem času drugim namenom, dokler je niso pridobili benediktinci leta 1919. nazaj. Sedaj je opremljen samostan za tujski promet in stare dvorane s slikami so pristopne občinstvu. Cerkev, ki se samo- Baško jezero s Kepo stana drži, je v notranjščini baročna. Njene starine, spomeniki, slike in okrasi pričajo prav verno o ugledu in bogastvu samostana v davnih stoletjih. Ob severnem zunanjem zidu se nahaja grob poljskega kralja (»Sarmatis peregrinantibus salus!«) z njegovo zgodbo v latinskih verzih. Ko stopimo v čoln, ki nas ponese preko jezera tik pod Osojami, se naše oko še rado ozira nazaj. Čimbolj se odmikajo in zgrinjajo v svojo pokrajinsko sliko, tem bolj nas nemo pozivajo nazaj v svojo skrivnostno prošlost. Slika, ki se zrcali v zelenem jezeru, to zasanjanost poudarja. Spet je pokrajina vsa nasmejana, ko stojimo nad Baškim jezerom, velikim okroglim zrcalom v okviru pestre narave. Baško jezero nima senčne strani, vse je sonce ali senca. Od katere koli strani se mu približamo, povsod se nam zdi enako mikavno v svoji okolici. Tam na severni strani so potresle Drobole še nekaj svojih belih hiš v polje, ki se spušča k jezeru, vasica Brdo, tesno stisnjena pod piano odsekanim Taborom, dalje proti vzhodu, pomaka temelje svojih hišic v obalo. Zelena sivkasta črta mladega jelševja se vleče dalje v loku obale in se plete v belo prodišče potoka Borovščice, ki ob vsaki nevihti z novo na-plavo to rast narave razdre in pomendra. Pa se dvigne na jugu Vinca in Hriber, podolgovat grič. V njegovo zelenje je potkan mecesen in bukev, tu in tam se pokaže kako sleme lične hiše. Za njim se pa dviga odsekana piramida Jepe, kakor jo domačini imenujejo, vsa razorana in skalnata s Turško glavo, in Jepco, tako visoka in vendar na doseg, da bi se z rokami obesil na njen vrh. Vas Bače, tam v ozadju na zapadu koničast stolp baške podružnice, skrit skoro v obronke temne Dobrave — so ostale v ozadju, ker zbira med njimi in jezerom v močvirnatem ločju Baški potok preobilico vode iz jezera. Dobrač stoji tam v ozadju ves osvetljen s popoldanskim soncem, mogočen in zajeten, branik naše Zilje. Baško jezero je postalo šele v zadnjih časih znano zaradi svoje prirodne privlačnosti in toplote, ker spada med najtoplejša koroška jezera. Pred nekoliko desetletji, ko je bilo še zapuščeno, je bilo lovski raj za domače ribiče, ki so bili tudi posestniki obrežnih zemljišč. Svoje pravice, tako se pripoveduje, so Bačani, prejšnji skupni lastniki jezera in otoka na njem, lahkomiselno prodali. Pod Jepo, še nad Ločami, ki so skrite za Hribrom, je naselje Rutrjanov s starim gradom, ki je razvalina viteškega gradu. Grad je obstojal že v 12. stoletju. Cesar Friderik je nastanil v njem svojega 10 letnega sina Maksimilijana, da bi ga zaščitil pred Turki. Leta 1509 je bil podarjen Ditrihštanjcem, ki so bili pomembni za zgodovino teh krajev. Nedaleč odtod proti Maloščam prav tako v Karavanke skrit, je Šenkocjan s starinsko cerkvijo, v kateri se nahajajo znamenite freske. Ljudstvo si pripoveduje o neizmernih zakladih, ki so tam skriti. Vsa romantika narave oplaja domišljijo mladih pastirjev, ki pasejo tod svoje črede in stikajo po skalovju za tajnostmi. Tako se kal, ki je bila vsajena z bujnimi pripovedkami o starih časih v njihova srca, ohranja od rodu do rodu. Baško jezero meji in spaja Ziljo in Rož. Spaja ju s pesmijo, ki je tu doma. Mnogo napevov je še skritih v spominu ljudstva,-le škoda, da ginejo. Tam na nizkem holmcu blizu jezera stoji Treiberjeva domačija, kjer je dobila baje zamisel naša pesem »N'mav čri'z izaro.« Upajmo, da bo ostalo še več pesmi, ki bodo pričale za naš slovenski rod od Brnce pa do Roža. Štefan Singer - koroški zgodovinar Fr Kotnik Bilo je 24. junija 1914. V hotelu Trabe-singer v Celovcu se je vršil ustanovni občni zbor Društva za zgodovino in narodopis koroških Slovencev, ki je bilo že zaradi tega potrebno, ker je že urednik Carinthije 1.1811 v peti številki, kjer je objavljena Jarnikova slovenska budnica »Na Slovence«, pripomnil: »Ker prebivajo na Ko- roškem ne samo Nemci, ampak tudi Slovenci, spada v načrt Carinthije, da priob-čuje tudi nekatere slovenske članke, tam kjer bo prostor Nemcem dopustil, da se to lahko izvrši.« Prostora za slovenske članke pa v Carinthiji ni bilo — le nekaj slovenskih pesmi je objavljenih — v prozi pa skozi 134 let nič. Singer je že takrat bil med Duhovščina rožeške dekanije leta 1913 J. Maierhofer Drunecky Singer Svaton Sporn Perč M. Ražun Sablatnik Schaubach Fric Huttner nami zelo upoštevan slovenski koroški zgodovinar. Tiskanega do takrat sicer še ni mnogo objavil, a že kot kaplan v Železni Kapli je skrbno sestavljal župnijsko kroniko. Štreklju je pošiljal starejše slovenske narodne pesmi, poslal mu je slovensko pa-sijonsko igro iz Železne Kaple, ki jo je tam našel, v podlistkih Mira se je oglašal s kratkimi zgodovinskimi črticami (n. pr. Iz Rohrmeistrovih zapiskov, Mir 1914, 9—15), spisal je v slovenščini že dve župnijski kroniki, in sicer Loge vasi, kjer je župni-koval, in Škofič, ki jih je sooskrboval. Mogoče ga je za to delo navdušil župnik Pe-terman na Otoku ob Vrbskem jezeru, ki je imel spisano lepo kroniko svoje župnije. Že v Logi vasi se je poglobil v koroško cerkveno in kulturno zgodovino in, ko je po prvi svetovni vojski prišel, za župnika, pozneje dekana v Kaplo ob Dravi, je delo še podvojil. Po plebiscitu so se koroški Slovenci polagoma oprijeli dveh listov: Koroškega Slovenca in Nedelje. Ta je bila namenjena predvsem krajem, kjer je na prižnicah utihnila slovenska beseda. In za ta verski list je zastavil Singer svoje pero in začel objavljati sestavke o cerkveni in kulturni zgodovini Zvrhnjega Roža, ki obsega dekanijo Rožek, in Spodnjega, kjer je sedež dekanije v Borovljah. Nemški sobrati so ga nagovarjali, naj bi izdal knjigi tudi v nemščini. Tej želji je ustregel in spisal tri zvezke cerkvene in kulturne zgodovine Zvrhnjega in Spodnjega Roža ter Podjun-ske doline. Ni to bog ve kako znamenito delo, priča pa o marljivosti in vnemi, s katero je zbiral zgodovinske in kulturno zgodovinske podatke. Seveda je pojem kulturne zgodovine mnogo širši, kot si ga je začrtal Singer, ki se je oziral predvsem le na zgodovino šolstva. Tem trem zvezkom naj bi sledila še zgodovina pliberške dekanije, ki se je že tiskala. Zal je svetovna vojna prekrižala lepi načrt. Da je nameraval obdelati vso Podjunsko dolino, o tem pričajo sestavki o tinjski dekaniji, ki so objavljeni v »Nedelji« 1938. Če si hotel kaj zvedeti o kulturnem življenju koroških Slo- vencev, ti je ljubeznivi mož vedno rad ustregel. Ko sem hodil ob Vrbskem jezeru še po Drabosnjakovih stopinjah, mi je marsikje pokazal pot. V svojem stanovanju je imel tudi majhen muzej, kjer je v vitrini shranjeval izkopanine iz Roža in stare slovenske koroške tislke in rokopise. Še Miha Andrejaš je bil zastopan s koščkom platna, ki ga je stkal, in s čolničkom svojih statev. Rodil se je 22. decembra 1871 v župniji Kapli ob Dravi pri Helfarju. Njegov oče je bil lep mož in je ovekovečen tudi z rožan-sko narodno nošo, poleg njega je neka lepa Borovljanka, na Prinzhoferjevi sliki boro-veljske narodne noše. (Gl. sliko 12, Slovenske noše na Korošlkem, Etnolog V. in VI. — ilustracije za 24. stranjo.) Njegova babica je bila Loknarjeva iz Vrbe ob Vrbskem jezeru in je gledala že 1.1826 pasijonske igre na Kostanjah. V duhovnika je bil posvečen 19. julija 1896. Kot dušni pastir je zvesto služil Bogu, se potegoval za pravice Slovencev, živel le svojemu poklicu in zgodovinski vedi. Skromen in miren, a odločen Slovenec, je moral tudi on piti grenki kelih internacije v Dachauu, kjer je pretrpel in preživel več let, nazadnje so ga poslali v neki samostan v Gradec, kjer je za posledicami oslabelosti umrl. Koroški Slovenci ga bodo težko pogrešali, pa tudi drugi se klanjamo njegovemu spominu in njegovi čisti, v mukah prekaljeni duši. Vrnitev . i O skriti, hladni moj domači log! Zašel sem vanj in tavajoč okrog obujal sem spomin na mlade dni. Podoba čudežna mi oživi: • Poznal po vonju sem nešteto trav, sem vedel za najdišča jagod, gob, kje se levijo kače, tisti rob, posneti ptiča htela je piščal; brez konca grulil divji je golob, poznal sem kot, Ikjer skriva se žival, grmič, kjer utrga si zdravilno zel, če jo zadene lovca smrtni strel... Kako je zdaj s teboj, moj dragi les? Kot veverica plezal čez in čez sem v deški igri nekaterikrat! Zvesto še hraniš Atilov zaklad? Kje si, košati in bahati hrast? Še veš, si s krošnje stresel me nekoč — od strel in od mrčesa si ob moč, sekira ti je vzela krono, čast. In pesem tvojih vej je večno tiha, tvoj trup za trudnega je kraj oddiha. Ti bukev listnata, širokih vej, objel sem te nekdaj lahko z rokami, še vedno roj krilatcev te obleta, glej v lubju še srce, ime dekleta, a kje je ona, to mi ti povej! Zašumi z listjem in mi jo predrami.. . A tamkaj gaber, grča kriva, stara, ti mrki sosed ravnih jel in smrek, če vidim prav in me oko ne vara, še vedno gre za boljši prostor kreg... Ve temne jelše, deklice ste zale, kam ste se mi v vitko rast pognale? A dečki samosrajčniki topoli visokorasli zdaj so in oholi! Otoček belih in gizdavih brez, našel bi te lahko v pretemni noči — le davnih skritih potk ni najti moči, porasel jih je grmov trdni jez ... II Naprej, na poljske meje in steze, tja k stari teti moja pot naj gre, tam vselej se kaj dobrega dobi! Ne tod! Ne tod! Kje danes vodi pot? Ni več poti, nikjer je najti ni, jo speljal si je novi rod drugod... Naprej me slutnja nosi čez razor, v zelenem ogradu je beli dvor, tam se pri dobri teti vse dobi. »Margeca, še na mnoge zdrave dni! Tu sem pri vas po mnogih letih spet, utrudil me je divji tuji svet, bolan sem, žejen, lačen pa nič manj!« Obstanem nem, glej, vame vse strmi, smehljaj v zadregi, joj, vse je zaman, to je Trnjulčice zakleti grad! Nihče me danes tu več ne pozna — mogoče pa, da tete ni doma? — ko da se vračam čez sto dolgih let, da onstran nisem znal odpreti vrat, ker sem poslušal rajsko ptico peti... Ni tete več, do nje ni več poti, le v srcu mojem pravljica živi. f Dr. Anton Brecelj Dr. Anton Brecelj Dolžnost Družbe sv. Mohorja je, da posveti dr. Antonu Breclju, tolikolet-nemu zvestemu sodelavcu Mohorjeve, za sedaj kratek spomin. Dr. Anton Brecelj se je rodil 9. junija 1875 v Žapužah pri Ajdovščini na Vipavskem. Kakor toliko naših študentov, se je tudi Brecelj že kot dijak moral preživljati sam. Ko je dovršil svoje študije v Ljubljani, Gradcu in na Dunaju, se je leta 1913. oženil in se nastanil kot zdravnik v Gorici. Ves prosti čas, kakor že prej kot študent, je tudi sedaj porabljal za javno delovanje med primorskim ljudstvom v korist slovenski politiki, gospodarstvu in izobrazbi. Ves je bil povezan v najboljšem prijateljstvu in delu z najplemenitejšim socialnim delavcem in borcem za ljudske pravice dr. Janezom Krekom. Ob razsulu Avstrije so ga Italijani zaprli, postavili so ga pred vojaško sodišče in kasneje izgnali z družino vred. Ko se je nastanil v Ljubljani, se ni odtegnil javnemu delovanju. Od tedanje narodne vlade mu je bilo izročeno poverjeništvo za zdravstvo. Ker je bil pa trdno vdan Slovenski ljudski stranki, ustanovljeni po J. Kreku, se je moral vrniti spet v zasebno življenje. Ker je ostal vedno zvest sebi, je jasno, da mu ni bila všeč politika stranke JRZ. Zato je z njo očitno prelomil vsako zvezo in leta 1938. kandidiral zoper JRZ, zvest svojim načelom, čeprav brez upa zmage. Res brez upa zmage v tedanjo politiko, a trdno prepričan, da mora še priti za njegov narod dan zmage in da se bo tudi tako po krivici odtrgani del Slovencev izpod tujega jarma otel k skupnosti slovenske zemlje in svojega naroda. Zato je večkrat med prijatelji razlagal svoje idealistične nazore in načrte o samostojni, združeni Sloveniji. Ni se zgodilo tako, kakor si je on zamišljal, a dočakal je veliki čas, ko se je začela za naš narod nova doba in z njo nova zgodovina. Brecelj je takoj razumel veliki čas, saj ga je čakal, in se z vso dušo predal ideji OF in postal njen član in aktivist. Zato je razumljivo, da je v času osvobodilnega boja, ko je videl zlasti v Ljubljani usodno razklanost pri ljudeh, ki so se povezali celo z okupatorjem, silno trpel. Kajkrat je prosil, moledoval, razlagal in se trudil, da bi nekatere vodnike prepričal o njih zmoti. Ni uspel. Jasno je z izkušeno svojo modrostjo videl, kam bo vse to pripeljalo. Ko je padel kot talec njegov najljubši zet, zvesti borec za svobodo in ljudske pravice, dr. Aleš Stanovnik, je bila kupa njegove bolečine zvrhana. Kljub strašni bolečini pa ni omahnil in ni krenil s poti svojega prepričanja, da nam okupator prinaša le sužnost, neizprosen boj pa svobodo. Lahko trdimo, da so isti fašisti, ki so mu ubili zeta, ubili tudi njega. Ko je hotel domov na obisk rodne hiše, so ga v Planini kljub vsem pravilnim listinam fašisti pahnili iz avtobusa v noč, dež in vihar. Prileten, tudi bolehen, je taval ves premočen in prezebel dolgo v noč, preden je prišel do postaje. Le nekaj dni potem, ko si je priboril vendarle pot do doma in v Gorico, je, vrnivši se domov, nagloma umrl, dne 22. septembra 1943. Pokojni Brecelj je bil vzoren katoličan, vzgleden oče številne družine, zvest in zaveden Slovenec in moder sodnik o važnosti osvobodilnega boja. Mohorjani po vsej Sloveniji ga poznate po njegovih odličnih spisih, ki jih je priob-čeval po raznih časopisih, največ pa jih je izdala Družba sv. Mohorja. Najvažnejša in največja njegova dela so: »Ob viru življenja,« »Čuda in tajne življenja«, »O zdravju in boleznih« in njegovi šaljivoresni »Zdravnikovi spomini«. Brecelj je bil delaven, značajen, pošten, zvest Bogu in narodu. Z njegovim ljubljenim Gregorčičem lahko vprašamo: »Umrl je mož! Kje tak je še med nami?« Radgona Peter Vrabec Radgona je mesto, v katerem živi nekaj manj ko 3000 prebivalcev in odgovarja tako po svoji velikosti Škofji Loki. Leži na mestu, pod katerim je začela Mura v avstro-ogrski dobi tvoriti štajersko - madžarsko mejo, oziroma kjer je v stari jugoslovanski dobi Mura prenehala biti meja med Jugoslavijo in Avstrijo. S svojo lego se Radgona naslanja na levi breg Mure v višini 208 m nad morjem in varuje 10 do 12 km široko polje med 309 m visokim gradom Gornjo Radgono na desnem bregu Mure in 280 m in črez visokimi prekmurskimi goricami nad vasjo Korošci severno od Cankove. Na vzhodu od teh nižinskih radgonskih vrat se širi Ravensko in ostalo Prekmurje, na jugu ravna in goriška Prlekija, na zahodu prehaja murska ravnica preko Apa-škega in Cmureškega polja v Lipniško in na severu prehajajo mokri gozdovi v gorice nemškega Štajerskega z najvišjim vrhom Klekom. Zaradi mokrih gozdov severozahodno od Radgone je Radgona v tej smeri proti zunanjemu svetu zastrta in tako je plulo njeno življenje vedno preko žitorod-nega Ravanskega v Prekmurje in mimo vinogradov na jugu od Mure v plodno Prlekijo. Radgona je ipejnik Prekmurja in mejnik Prlekije, zemljepisno in gospodarsko središče zahodnega Prekmurja in severovzhodnih Slovenskih goric ter prometna vrata vsega slovenskega Pomurja na sever. Im-perialisti so prisodili Radgono na mirovni konferenci v Saint Germainu leta 1919. Avstriji in je tako severovzhodna Slovenija ostala brez enega od svojih središč, Radgona pa brez svojega zaledja, iPrirodno od nekdaj s Prlekijo in Prekmurjem povezana Radgona je po letu 1919. začela gospodarsko umirati in na njenih z mačjimi glavami tlakovanih ulicah je poganjala trava. Položaj, katerega zavzema danes Radgona napram svojemu zaledju, bi odgovarjal položaju Celja brez Savinjske doline in porečja Hudinje ali Novega mesta brez dolin Krke in Temenice ali Gorice brez Soške in Vipavske doline. Zgodovinsko nalikuje Radgona večini naših mest. Ne more se sicer ponašati s častitljivo starostjo Ljubljane, Celja ali Ptuja, ki so bila že v rimski dobi cvetoče mestne naselbine, sicer pa je v srednjem veku bila važna trdnjava na štajersko-madžarski meji, pred katero so bili pogosti boji za vstop v porečje osrednje Mure z Madžari in Turki, središče uprave predvsem za Prlekijo, medtem ko je Prekmurje bilo sestavni del Madžarske, središče obrti in zlasti trgovine s prleškimi vini in poljedelskimi in živinorejskimi pridelki Pomurja in v XIX. stoletju tudi pokrajinsko kulturno središče Slovencev. Iz Radgone je bil doma Ivan Aquila, slikar fresk v Prekmurju konec XIV. stoletja. V Radgoni je bilo v začetku XIX. stoletja izdanih največ poljudnih slovenskih knjig za Prlekijo in za Prekmurje. V dobi slovenskega narodnega prebujenja je radgonska pokrajina živahno sodelovala z ostalo Slovenijo. V Radgoni je preživel večer svojega življenja hrvatski rodoljub grof J. Draškovič, ki je v Radgoni tudi umrl, v Radgoni je deloval I. Kreft, ki je kot deželnozborski poslanec v Gradcu leta 1848. nastopil za ločitev Slovenskega Štajerskega od Nemškega in v Radgoni je deloval pesnik pesmi »Slovenec sem ...« J. Gomilšak. V trajnem spominu pa bo Radgona ostala vsem Slovencem kot mesto, kjer so se leta 1918 uprli slovenski vojaki 97. pešpolka in s tem izpričali svojo revolucionarno razpoloženje; padle žrtve prevratnega poizkusa počivajo pri cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni. Dolga pa je vrsta v radgonski okolici rojenih slovenskih javnih delavcev, od katerih objavljamo le nekatere: začetnik slovenske prekmurske književnosti Fr. Temlin iz Krajne, prevajalec biblije v prekmursko slovenščino Št. Ktizmič iz Strukovec, načelni borec za narodni preporod Prlekije A. Krempl iz Črešnjevec, skromni, a vestni podrobni delavec v dobi taborov M. Prelog iz Hrastja, goreči učitelj mladine in izobraženstva D. Trstenjalk iz Kralovec, pisatelj P. Dajnko iz Gornje Radgone, pisatelj in izdajatelj časnika »Prijatel« v Budimpešti J. Avgustič iz Murskih Petro-vec, pobornik za napredno kmetijstvo Fr. Jančar iz Črešnjevec, fizik A. Senekovič in šolnik J. Šuman od Sv. Ane, pesnik J. Freunsfeld z Radenskega vrha, zgodovinar M. Slekovec s Kunove, književna zgodovi- narja A. Fekonja iz Negove in Fr. Ilešič od Sv. Jurija ob Ščavnici, zgodovinar Fr. Kova-čič iz Veržeja itd. Znana je tudi pesnica Ljudmila Poljančeva (Natuša). Danes sodelujejo v javnem življenju med drugimi rojaki iz Radgone in okolice pisatelj in književni zgodovinar J. Šlebinger, kipar J. Ajlec, slikar I. Kos, minister za Slovenijo v jugoslovanski zvezni vladi, pesnik E. Kocbek i. dr. Kakor nam navedeni javni delavci dokazujejo povezanost radgonske pokrajine s slovenskim narodnim življenjem, tako pa nam ime mesta samega kaže njegov slovenski izvor. Ko so Slovenci pred skoro poldrugim tisočletjem prišli v svojo današnjo domovino, so se naselili na prostoru današnje Radgone, kjer je nastal grad slovenskega kneza Radegoja, po katerem je tudi naselbina in iz nje vzraslo mesto prevzelo ime Radegojev grad, katerega so Nemci prevedli v Rategoysburch, iz česar sta v toku časa nastali današnji slovenski in nemški poimenovanji Radgona in Rad-kersburg. Življenje Radgone je bilo tako od nastanka mesta dalje trajno povezano s slovenstvom do najnovejše dobe, ko so pariška mirovna določila ločila mesto od njegovega, gospodarsko z njim eno življenje živečega zaledja. Imena radgonskih prebivalcev kažejo, da je prebivalstvo mesta Radgone v pretežni večini slovenskega izvora in da tvori mesto tudi tozadevno enoto s slovensko okolico. Leta 1910. so štele leta 1919. od slovenskega Prekmurja ločene okoliške vasi naslednje število prebivalcev: Dedonci 125 Slovencev in 15 Nemcev, Potrna 199 Slovencev in 210 Nemcev, Slovenska, gorica 173 Slovencev in 61 Nemcev, Zenkovci 72 Slovencev in 102 Nemca ter Žetinci 163 Slovencev in 80 Nemcev. Skupno je torej štela leta 1910. najožja radgonska okolica 730 Slovencev in 565 Nemcev, Da pa ne predstavlja avstrijska statistika iz leta 1910. pravega narodnostnega položaja v nepo-stedni radgonski okolici, vidimo iz primerjave s statističnimi podatki za iste vasi v letu 1880., ko je ljudsko štetje ugotovilo v Dedoncih 122 Slovencev in 0 Nemcev, v Potrni 211 Slovencev in 39 Nemcev, v Slovenski gorici 155 Slovencev in 50 Nemcev, v Zenkovcih 120 Slovencev in 3 Nemce ter v Žetincih 166 Slovencev in 0 Nemcev. Leta 1880, je torej živelo v petih radgonskih okoliških vaseh 774 Slovencev in 92 Nemcev. V času ene generacije bi torej padlo število Slovencev od 774 na 730, Nemcev pa narastlo od 92 na 565. V kmet-skih vaseh je to gibanje prebivalstva zaradi normalnega razvoja, brez nastoja industrij, brez kakega priseljevanja iz nemških krajev nenaravno in prirodno nemogoče ter je mogoče samo radi smotrnega ponemčevanja. Da je to dejstvo, kaže s svojimi načeli zopet avstrijska statistika, ki izključno slovenskih prekmurskih priseljencev v Radgono lin radgonski okraj ne šteje za Slovence, temveč jih navaja kot tujce, samo da zabriše z obmejnega štajerskega ozemlja slovensko ime in slovensko sled. Priseljevanje prekmurskih Slovencev v vzhodne štajerske predele pa je bilo trajno in tudi ni zaostalo zaradi novih državnih mej po letu 1919. To kaže zopet avstrijska statistika, ki navaja slovenske prekmurske priseljence v letih 1880—1934 v naslednjem številu: Vas 1880 1890 1900 1910 1934 Dedonci 23 32 32 42 81 Potrna 59 73 98 178 126 Slovenska gorica 21 32 43 98 59 Zenkovci 20 22 38 54 147 Žetinci 30 69 79 73 48 Iz navedenih številk vidimo, da je poleg prirodnega presežka prebivalstva v okoliških radgonskih vaseh jasen porast slovenskega življa tudi radi slovenskega priseljevanja iz zahodnega in severnega Prekmurja in da je zaradi tega po avstrijskih ljudskih štetjih po letu 1880. prikazano nazadovanje Slovencev in napredovanje Nemcev nepri-rodno in možno samo kot umetna tvorba upravno in politično uveljavljanih ponem-čevalnih teženj. Kakor priznava nemški zemljepisec W. Neunteufel leta 1939., da so priseljenci v radgonsko okolico Slovenci, podobno bi lahko navedli tudi nemške pisatelje, ki priznavajo Slovence v radgonski okolici. Navajamo izmed teh Jos. And. Janisch-a, kateri piše 1. 1878., da so Dedonci, Slovenska gorica, Potrna, Zenkovci in Žetinci slovenske vasi, katerih prebivalci govorijo narečje hrvatskega Medjimurja, pri čemer pač misli na Prekmurje. Janisch tudi opisuje domače življenje radgonskih Slovencev ter pravi: Možje nosijo klobuke s koničastim vrhom in ožjimi krajci kot Nemci, krajši in črni kožuh, bele lanene breguše imenovane hlače, kratko srajco, visoke škornje in preko ramen torbo, ker je njih obleka brez žepov. Slovenke se nosijo preprosteje od Nemk, ljubijo pa posebno pestre barve. Stare slovenske hiše so iz lesa in ilovice ter so pokrite s slamo, hlevi za konje pa so boljši od hlevov za govedo. Slovenci se ne hranijo tako obilno kot Nemci ter živijo največ od hajdinske kaše, repe in zelja ter poleti od sadja; priljubljena slovenska jed so teste-ninaste pogače ali pogance, katere uživajo pri težkih delih. Janisch nam tudi poroča o zdravstvenih prilikah v močvirnih okoliških radgonskih krajih, za katere navaja, da nastopajo v njih kot nalezljive bolezni malarija, škrlatinka, ošpice, črne koze; griža pa da je kot nalezljiva bolezen nastopila zadnjič leta 1854. Janisch opisuje Slovence kot kmetsko prebivalstvo izven radgonskega mesta, medtem ko prikazuje Nemce kot meščane v Radgoni. Podobno gledanje na prebivalstvo je bilo na Štajerskem in Koroškem običajno deloma še do prve svetovne vojne in je bil pojem Slovenca istoveten s pojmom kmetskega, Nemca pa s pojmom mestnega človeka. Bila je to stanovska miselnost, ki je meščane istovetila z Nemcem, kmeta pa s Slovencem, miselnost, iz katere so Nemci izvajali naziranje, da so oni kot gospodarsko vodilni sloj v XIX. in XX. stoletju upravičeni, Slovence ponemčevati. Gosto poseljeno Prekmurje pa ne naseljuje svojih ljudi samo v neposrednih okoliških radgonskih vaseh. Kakor je znano, da so Prekmurci prihajali na Mursko polje med Ljutomerom in Radgono, kjer nas na stare priseljence s Prekmurje spominja na primer pogosto domače ime Vogrin, ter na Apaško polje, tako pa je manj znano, da so se Prekmurci priseljevali do zadnjega časa tudi na Nemško Štajersko severno od Mure in to na zahod še preko črte Borinje (Fehring) —Cmurek. Leta 1910. je tako živelo v radgonskem okraju, h kateremu pa je pripadlo samo vzhodno Apaško polje, 2143 tujcev, katere radi delovnih prilik v radgonskem okraju lahko štejemo v 98% za prekmurske Slovence. Število priseljenih Slovencev bi bilo torej večje od števila Nemcev v mestu Radgoni. Radgona je štela leta 1910. 2739 prebivalcev; med temi je bila 512 mož močna garnizija, ki se je re-krutirala iz dopolnilnih okrajev Temešvar in Debrecin, odkoder je bilo doma 469 vo- jakov, tako da ostane 2270 domačih prebivalcev. Od teh pa moramo vzeti zopet 453 tujcev, to so priseljeni prekmurski Slovenci, in tem dodati še 49 v Radgoni statistično izkazanih Slovencev, nakar dobimo število radgonskih Nemcev, ki bi po tem znašalo 1768 duš. Če sedaj vzamemo v poštev, da bi ves radgonski okraj severno in severozahodno od Radgone kot nemški pripadel k Avstriji, bi z njimi bili izgubljeni za Jugoslavijo tudi vsi prekmurski priseljenci v teh krajih, poleg tega pa tudi v okrajih Borinje in dalje na sever. S tem bi pa število prekmurskih slovenskih priseljencev, ki bi ostali pod Avstrijo, bilo večje od števila Nemcev v Radgoni. Pri tem pa nismo oporekali nemškim številkam o prebivalstvu Radgone in njene okolice, ki so oporečne z dveh vidikov: prvič zaradi umetnega navajanja narodnostnih podatkov za radgonsko okolico v letih 1880—1910, kateri ne dajejo narodnostno pravo, temveč pristransko po-nemčevalno sliko, in drugič dejstvo, da je večina radgonskih Nemcev po svojem izvoru slovenska ter jih je v nemško narodno telo vključilo šele ponemčevanje avstro-ogrske (do 1918) in avstrijske dobe (1918— 1938). Z narodnostnega vidika imamo tako Slovenci do Radgone vso pravico. Še v večji meri pa imamo Slovenci do Radgone pravico iz gospodarskih razlogov. Radgona je bila v zgodovini prirodno in dejansko obrtno, trgovsko in prometno središče za .vse Apaško polje, za Slovenske gorice do Sv. Ane, Sv. Trojice, Juršinec, Jeruzalema in Presike. Leta 1885. otvorjena železnica Špilje—Radgona in 1890 otvorjeni podaljšek te železnice iz Radgone v Ljutomer sta povezanost severovzhodnih Slovenskih goric z Radgono samo potrdili in še močneje privezali na Radgono gospodarstvo vsega Murskega polja od Ljutomera in dalje na sever do goričanskega Prek-murja. Šele z železnico je bila prometna os iz Radgone na zahod prestavljena na sever od Mure, medtem ko je do tedaj vedno tekla na jugu po cesti iz Radgone na Cmurek; in ta železnica je začela pritegovati na sebe vse severne Slovenske "gorice, zlasti preko Cmureka. Prometno z železnico opremljena Radgona je kot obrtno, trgovsko, prometno in upravno središče strnila k sebi že imenovano zahodno goričko Prekmurje, Ravensko in Prlekijo, kateri je manjkala do leta 1924. železniška zveza z jugom na Ormož. S priključitvijo Radgone Avstriji je Radgona izgubila štiri petine svojega gospodarskega obrata, ker je ostalo vse gospodarsko pomembno radgonsko zaledje, v ikaterem prebiva 70.000 do 80.000 slovenskih prebivalcev, v Jugoslaviji, medtem ko je ostala z Radgono v Avstriji severozahodna okolica z največ 8000 do 10.000 prebivalci. Zemljepisno, zgodovinsko, gospodarsko in kulturno je Radgona bila in je povezana s slovenskim Pomurjem, s katerim tvori eno enoto. Zemljepisno, gospodarsko in narodnostno enotna ozemlja pa tvorijo celote, katere se ne morejo in ne' smejo trgati brez škode za središče in zaledje. Prometno je Radgona naravno mostišče, naravni prehod črez Muro iz Slovenskih goric v Prekmurje in narobe in baš kot taka tudi spojna točka dveh slovenskih pokrajin in njih prirodno središče, glavno mesto pretežnega dela slovenskega Po-murja, in to tako Prekmurja kakor Prlekije. Zemljepisno, gospodarsko in prometno potrebujeta Prekmurje in Prlekija Radgono ter jo na temelju prirodnega, zgodovinskega in narodnostnega prava terjajo za Slovenijo in Jugoslavijo. Zemljo tistemu, ki jo obdeluje! Vink0Made^r Prispevek k izidu zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Da je zemlja le onega, ki jo obdeluje, je bilo v času krčenja gozdov samo ob sebi umljivo. Vsakdo je vedel, da obdeluje zemljo zase, za svojo družino ali za zadrugo, v kateri je živel. Žal, ta doba je bila zelo kratika. Že sredi osmega stoletja se je pričel boj slovenskega človeka za zemljo in se zaključuje šele z našo osvoboditvijo. Slovence so v osmem stoletju pokristjanili in oropali zemlje. Od tega časa se je naš človek nenehoma boril za zemljo. Kmetski punti so bili borba za zemljo in Matija Gubec je bil nositelj te borbe. Boj za zemljo se je bil leta 1848. in tudi leto 1918. je bilo usmerjeno v ta boj. Klic slovenskega človeka po zemlji so poznali tudi mogotci, ki so ogoljufali slovensko ljudstvo 1918. leta. Zato ni bilo nič čudnega, da je bila ob rojstvu bivše Jugoslavije prva skrb monarhističnih hlapcev, da so obljubili ljudskim množicam agrarno reformo, ker je bila nevarnost, da si ljudstvo vzame zemljo samo. Bila je nevarnost, da se težnja ljudskih množic po zemlji sprevrže v splošen revolucionaren val, ki bi pometel s protiljudsko oblastjo. Samozvanci so vedeli, da morajo nevarno gibanje zatreti, uspavati ljudske množice, če se hočejo obdržati na oblasti, zato so se slovenske proti-Ijudske stranke na vrat na nos ponudile monarhiji, da so si obvarovale moč, oblast in zemljo. Bilo jim je na tem, da si pridobe med drugim tudi donos zemlje bodisi neposredno ali posredno iz prve ali druge roke. S to svojo odločitvijo so si zagotovili, da je ostala zemlja še nadalje predmet trgovanja in da so ostali najboljši in največji kosi zemlje v rokah pijavk, ki ne sejejo, niti ne žanjejo, a vendar vso žetev pospravijo. Ko še niso zavzeli dodobra oblasti, so že izdali odredbo o agrarni reformi in to še prej, preden je bil imenovan minister, ki naj reformo izvede. Ko so s tem uspavali ljudstvo, pa so izvajali agrarno reformo dolgih 15 let in bi jo menda še kar naprej, da jih niso prehiteli vojni dogodki. Zakon o likvidaciji agrarne reforme so pa izdali 1931. leta. Goljufija kmetskih množic z agrarno reformo je bila nazadnjaški protiljudski samovladi potrebna tako dolgo, dokler se proti-ljudska oblast ni dovoljno utrdila. Agrarno reformo so v bivši Jugoslaviji protiljudski elementi izrabili kot sredstvo za politično nadvlado, na drugi strasii pa za predmet špekulacije in trgovine. Mnogo palač v večjih mestih Jugoslavije je bilo zgrajenih na račun agrarne reforme. Trgovali so z dobrovoljci. Zemljo so dobili ljudje zato, ker so bili dobrovoljci v letih 1875. in 1876. Pri tem jih prav nič ni motilo, da so se ti prostovoljci rodili šele 1881. in 1882. leta. V bivši Jugoslaviji sta pričakovala kmet in kmetsiki proletarijat od izvedbe agrarne reforme in kolonizacije rešitev najosnovnejših vprašanj, ki žulijo kmetske množice. To je vprašanje pomanjkanja zemlje in v zvezi s tem zboljšanje socialnega položaja širokih množic. Zgodilo se je narobe. Agrarna reforma je zaščitila veleposestnika, mali kmet pa je bil to, kar je njivi gnoj. Resnična agrarna reforma bi se morala izvesti na škodo veleposestnikov, nekdanjih plemeni-tašev, na škodo bank in kapitalističnih ustanov. Namesto tega so jo izmaličili. Mali kmet, kajžar, bajtar, viničar — vsi so izšli od take agrarne reforme praznih rok, veleposestniki so še nemoteno izkoriščali svoj položaj v škodo ljudstva in to z najizdat-nejšim sredstvom, z imovinsko moč-j o. Z razglasitvijo in z izvedbo zakona o agrarni reformi se je izkoriščanje kmeta, najemnika in delovnega ljudstva sploh tako povečalo, da je bila bjvša Jugoslavija obljubljena dežela vseh izkoriščevalcev. Kako je bilo v bivši Jugoslaviji z agrarno reformo, naj brez olepševanja govore številke. V Hrvatski in Slavoniji je dobilo 96.500 agrarnih interesentov borih 135.000 oralov zemlje. Tako ni dobil posameznik povprečno niti oral in pol zemlje. V Bosni in Hercegovini so se poslužili še hujšega sredstva. Da so obvarovali poljedelsko ve-leposest, so razdelili večje državno gozdno posestvo, ki jo naj raja spremeni v orno zemljo. Oživele so metode krčenja gozdov iz prejšnjih stoletij, da jim ni bilo treba seči po imovini veleposestnikov. Iz te gozdne posesti so dodelili do konca 1935. leta 2542 invalidskim družinam 8326 hektarjev zemlje in je dobila vsaka družina povprečno 3 in pol hektarja. Še slabše je bilo z onimi družinami, 25.725 po številu, ki niso imele nobene zemlje in so dobile skupno samo 28.458 ha, tako da je prišlo na vsako družino nekaj več kakor en hektar. Ali je treba še raziskavati, če je taka »agrarna reforma« zboljšala kmetu socialni položaj? ^ Število drobnih kmetij, ki niso mogle preživljati družin, se je na ta način umetno in preračunano povečalo. S tem pa je bilo najmanj 100.000 ljudi zapisanih kroničnemu gladovanju. V bivši Avstro-Ogrski so bile napisane Črne bukve kmečkega stanu, v katerih je bilo pojasnjeno, kako umira kmečki živelj počasne smrti za gladom. To so bile razmere v dobi, ko je odmiral fevdalizem in se je porajal kapitalizem in imperializem. Na pragu nove dobe pa je pahnila novoustvarjena predaprilska Jugoslavija 100.000 ljudi v še slabše životarjenje. Morda je kje še kaka bela vrana, ki sicer prizna vse to, a noče priznati dejstva, da je imel od vsega tega glavni dobiček veleposestnik. Ljudske množice revnih kmetov so bile obsojene na stradanje v prvi vrsti zaradi tega, ker je agrarna reforma dopustila veleposestniško lastnino nedotaknjeno. Veleposestniki so obdržali vso zemljo in je to gotovo zelo prijemljiv profit. Zemlja kot produkcijsko sredstvo, orodje in živ inventar je glavna podlaga za uspešno izkoriščanje. Agrarni interesenti so si morali zemljo šele krčiti in vrh tega še z naj-primitivnejšim in pomanjkljivim orodjem. Taka deviška zemlja sama po sebi ni mogla donašati to, kar je donašala veleposestniku že obdelana, ki je bila vrh tega zaradi obdelave z modernimi stroji pripravljena za produkcijo tipiziranega blaga. Nič bolje kakor v vsej državi ni bilo tudi v Sloveniji z agrarno reformo. Po izidu tega nazadnjaškega zakona bi morali kljub pomanjkljivosti zakona razdeliti v Sloveniji 22.311 ha zemlje. Razdeljene je bilo le 15.060 ha. Od tega je odpadlo 9905 ha na Prekmurje, na vso ostalo Slovenijo pa borih 5155 ha. Kakor se je izigrala agrarna reforma v splošnem, prav tako je bilo tudi z gozdom. Od 28 gozdnih veleposestnikov, ki bi morali priti po nazadnjaškem zakonu pod udar, je bilo razlaščenih le 11. Teh 11 gozdnih veleposestnikov bi smelo obdržati po zakonu 11.000 ha gozdov, to je vsak po 1000 ha, obdržali pa so 32.400 ha. Agrarna reforma bi morala zajeti tudi preko 5000 ha planinskih pašnikov. Vse je ostalo le na papirju. Leta 1919. je bilo ustanovljenih v Sloveniji 30 agrarnih zajednic, ki so zaman čakale na izvedbo agrarne reforme. 22 od teh je še životarilo, ko je prišel okupator v deželo. Agrarna reforma je bila jugoslovanskim reakcionarjem tako nujna, da so jo razglasili že 6. januarja 1919 in 27. februarja 1919, uzakonili 20. maja 1922, končni obseg pa so določili šele 24. junija 1933. Sprva je zakon določal, da spada pod veleposestvo ono posestvo, ki meri 200 ha. Če bi to obveljalo, bi moralo biti razdeljenih v Sloveniji 208 veleposestev. Z 10 letnim zavlačevanjem so 1931. leta že mogli določiti, da pride pod udar agrarne reforme le ono posestvo, ki ima 75 ha orne zemlje ali pa preko 1000 ha gozda. Tako se je skrčilo prvotnih 208 ogroženih veleposestnikov na 77. Od teh je bilo zaradi površine orne zemlje zajetih le 49. Razdeljenih je bilo 15.060 ha zemlje na 22.000 kmečkih družin in je odpadlo povprečno na družino 66 stotink ha. Če upoštevamo, da je imela povprečno vsaka družina po 5 družinskih članov, je dala ta neljudska agrarna reforma interesentu na glavo borih 13 stotink ha, torej dobro desetiiio ha. Nič bolje ni bilo z gozdovi. Gozdni veleposestniki, po veliki večini tujerodci, bančni in industrijski magnati, niso obdržali le maksimuma, ki je bil itak 1000 ha, ampak še supermaksimume za drevesnice, konjerejo in podobno. Vse izigravanje že itak nazadnjaškega zakona so oblekli v socialni plašč s trditvijo: »V večini primerov je prišlo do kompromisne rešitve, veleposestniki in okoliške občine so sklenili sporazume; upošteval se je tudi nadaljnji obstoj lesne industrije. Le tako se je ohranil lesnim delavcem v gozdovih, na žagah, v tovarnah in voznikom zaslužek.« Ali niso bili to zlati časi? Profit in še vrh tega dobrotnik ljudstva! Pri vsej mešetariji so prišli tudi odvetniki na svoj račun in se je ustanovil kar regularni fond za podkupnine, ki so šle v milijone. Tako agrarno reformo so v monar-histični Jugoslaviji leta 1939. uradno proglasili za »nacionalizacijo tujega premoženja« in rekli, da je to velikopotezna socialna akcija. Bržkone je bila socialna akcija v prid slovenskemu kmetu tudi v tem, da so pustili akcionarjem Trboveljske premogo-kopne družbe 2200 ha zemlje, približno toliko tudi delničarjem mežiškega svinčenega rudnika in še mnogim drugim. Kmetu miloščino, veleposestniku pa zvišano zemljiško rento. Tako je krojila bivša monarhistična Jugoslavija pravico svojim narodom, sklicujoč se, da je postavljena po »narodovi volji in milosti božji«. Zločin bivše jugoslovanske agrarne reforme je razviden iz statistike posestnih razmer iz 1937. leta. Bilo je posestev: v Sloveniji: v Jugoslaviji: do 2 ha 33,0 % 33,8 % od 2 do 5 ha 24,4 % 34,0 % od 5 do 10 ha 18,7 % 20,5 % od 10 do 20 ha 15,8 % 8,8% od 20 do 50 ha 7,0 % 2,5 % preko 50 ha 1,1 % 0,4% Kljub agrarni reformi je bilo v Jugo- slaviji še vedno 6>? % kmetov, ki so imeli z gozdom vred le 5 ha zemlje. Iz Slovenije imamo podatke za oblino Št. Jurij pod Ku-mom, ki je imela pred okupacijo 1668 pre- Koledar 1946 bivalcev (glej pisateljevo Slovenska vas na Dolenjskem, Ljubljana, 1938). Vsi posestniki te občine, ki so imeli do največ 9 ha njiv, travnikov in pašnikov, so imeli skupno le 850 ha, preživljali pa so 1219 ljudi. Od celokupne površine njiv, travnikov in pašnikov občine je bilo njihovo le 52 % občinske površine, preživljali pa so 75,5 % prebivalcev občine. Ostali posestniki občine, ki so imeli kot posamezniki nad 10 ha zemlje, so imeli vkupne posesti 781 ha, to je 47,76 %. Zadnji so preživljali le 496 ljudi, t. j. 23,5 % prebivalcev občine. Srednji in mali kmet te občine je vrhu tega preživljal 3/« vseh gospodarsko neproizva-jajočih občanov, to je mladine do 15. leta in ljudi nad 60 let. Žal, da takih statistik za vso Slovenijo nimamo. V Sloveniji so imeli celi zemljaki, da se poslužimo stare dolenjske mere za grunt, ki je obsegal 12 ha zemlje brez gozda, vkupno le 377.000 ha zemlje. Posestniki, ki so bili večji od celih zemljakov, pa so imeli 900.000 ha. Posestno razmerje med izkoriščevalci in med malimi posestniki je bilo kakor 70 : 29. Glede na to je bila Slovenija na slabšem kakor Jugoslavija v celoti, kjer je bilo razmerje obratno, 45 : 55, in sicer v prid mali in srednji posesti. To je slika razmer kljub izvajanju bur-žuazne agrarne reforme skozi 15 let. Kdor je še pred izvedbo reforme računal z možnostjo, da bo protiljudska vladavina, diktatura veleposestnikov in industrijskih mag-natov, ki jim je stal na čelu monarh, ščitila malega kmeta, se • je prepričal, da je bil sanjač. Podobno nas učijo tudi primeri izvedbe agrarnih reform v Romuniji in v Poljski, kjer so bile prav tako na oblasti protidemokratske sile. Agrarna reforma je bila izvedena do skrajnih meja po prvi svetovni vojni le v Rusiji. Povsod drugod je bila agrarna reforma, kakor je nakazano žev uvodoma, le zavajanje ljudskih množic, ker niso osvobodili malega in srednjega kmeta od odvisnosti tujega gospodarja, še manj, da bi mu dali možnost neodvisnega gospodarskega razvoja. Vse narode Jugoslavije, kakor tudi druge narode, ki so se uprli fašistični okupaciji, je osvobodilna borba dvignila do velikega spoznanja. Do spoznanja, da more biti delovni človek gospodarsko neodvisen le v primeru, če si je priboril svoio, ljudsko oblast. Delovno ljudstvo Jugoslavije je žrtvovalo milijon in pol I 8 življenj in znatno ljudsko premoženje, da si je priborilo zmago in vrglo s prestola krvosese ljudstva. Naša ljudska oblast in demokracija se je kovala v štiriletnem krvavem boju in sedaj se utrjuje in poglablja s tem, da odpravlja stoletne krivice, ki so se godile delovnemu ljudstvu. Sedaj se začenja v življenju malega in srednjega kmeta nova doba. Stoletni sen našega revnega kmeta po zemlji, ki jo je gnojil rod za rodom, se uresničuje. S sedanjim zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji si bo veleposestniško zemljo vzel sam. S tem je končan stoletni boj izkoriščanja in tlačanstva v vseh oblikah in dokončno je dobljena zmaga za staro pravdo. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji za Slovenijo, ki je v skladu z določili tozadevnega zveznega zakona, ima temeljno vodilo, da mora biti zemlja onega, ki jo obdeluje. S tem je dokončno onemogočeno vsako trgovanje z zemljo in zemlja ne more biti več predmet izrabljanja človeka po sočloveku. Veleposestniška zemlja, zemlja bank in delniških družb, ustanov, cerkva, vsa nekmečka zemlja ter presežek nekoliko desetin velikih kmetij pride z zakonom takoj v roke upravičencem, navedenim v členu 17. Poleg člena 6, ki določa razlastitev, določajo nadaljnji členi zakona do 14. člena izvedbo razlastitve. Za veleposestnika določa člen 7 vsakogar, ki poseduje več kakor 45 lia skupne površine, če lastnik ne obdeluje zemlje s svojo družino, ampak z najeto delovno silo, ali pa če daje zemljo drugim v zakup ali v obdelovanje. V tem primeru se taka posest zaseže v celoti z živim inventarjem, z vsemi zgradbami in napravami vred brez odškodnine. S tem členom je dosledno izvedeno pravilo, da zemlia ne sme služiti v izkoriščevalne namene. V primeru, da obdeluje tako obsežno posest lastnik s svojo družino, se mu odvzame le presežek nad 45 ha, in sicer proti odškodnini.. V primerjh, da je kmečka posest izredno slabo donosna, sme minister za kmetijstvo največjo dovoljeno površino zvišati. Tp bo prišlo v poštev v prvi vrsti v goratem terenu in v oddaljenih krajih brez prometnih sredstev. Cerkvena posest se razlasti, v kolikor presega 10 ha njiv, vrtov, sadovnjakov, travnikov, ledin in gozdov. Cerkvam in verskim ustanovam večjega pomena dovo- ljuje zakon, da se jim pusti več zemlje. Demokratični agrarni zakon dopušča lastnino zemlje tudi nekmetom, ki jim je obdelovanje zemlje stranski poklic, omejuje pa posest na 3 ha. Naš agrarni zakon kot izraz ljudske demokracije upošteva do skrajnih meja obstoječe razmere vse do one mere, kjer bi šlo nadaljnje popuščanje v škodo skupnosti. Prav tako dopuščai iz tega razloga kot nujno posledico štiriletnega pustošenja po okupatorju žrtvam fašizma zemljiško posest, četudi jo bodo obdelovali še nekaj let z najeto delovno silo, bodisi, da so lastniki invalidi in dela nezmožni ali pa še nedorasli. Da se izjema ne izprevrže v izrabljanje, prepoveduje zakon odprodaje pridobljene zemlje za prvih 20 let in prepoveduje tudi, da se da zemlja v najem. Ljudska agrarna reforma določa zelo majhno odkupnino za podeljeno zemljo. Odkupnina znaša le enoletni hektarski donos, ki se bo še skrčil, ker bo preračunan iz povprečja dane odškodnine. V tem povprečju bo višino znatno znižala brezplačno odvzeta zemlja veleposestnikom. Plačevanje samo bo dolgoročno in z olajšavami. Kako važne so te določbe, je razvidno iz primerjave z zemljiško odvezp iz 1848. leta. Pri tedanji zemljiški odvezi je moral kmet plačati visoke odkupnine in je bila zemlja že ob prevzemu obremenjena s težko hipoteko, tako da je bil mnogokrat kmet že ob prevzemu zemlje le navidezen lastnik. V Št. Juriju pod Kumom so kmetje plačevali odkupnino za zemljo še leta 1878. Drugod pa je »razlaščeni« veleposestnik že po nekaj letih zopet pokupil oddana posestva. Tokrat je bil previdnejši in jih je večinoma pogozdil. Kakor smo videli pri izvedbi agrarne reforme v bivši Jugoslaviji, je mogoče agrarno reformo izigrati z dodelitvijo neproduktivne zemlje. Naš agrarni zakon preprečuje tako izrabljanje s točnim določilom, da mora biti v presežkih odvzete zemlje tudi sorazmeren del boljše zemlje in oranic. Agrarni interesent pa bi bil vkljub vsemu prikrajšan, če ne bi imel možnosti dobiti tudi orodje za obdelovanje. Agrarni zakon predvideva tudi zaplembo vsega orodja in naprav veleposestnikom in bo s tem dana možnost, da bo agrarni interesent preskrbljen tudi s potrebnim inventarjem. Vrh tega mu bodo nudile traktorske postaje z modernimi stroji veliko zaslombo. Ljudska oblast želi naglo izvedbo agrarne reforme. Že letošnjo spomlad mora preiti vsa zemlja v roke po zakonu upravičenim interesentom. Potrebno je, da se to izvrši že pred setvijo. Kmetje morajo takoj pristopiti k izvedbi in delitvi. Nujno je zaradi tega za vsakogar, da točno prouči zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in se vanj poglobi od člena do člena. Na vaških sestankih OF naj se zakon pre-debatira, da si bo vsakdo na jasnem glede svojih pravic in da bo aktivno posegel v izpeljavo zakona po svojih močeh in strogo pravično. Točne razmejitve in zemljiškoknjižni prepisi lastnine se bodo pri- čeli takoj, ko bodo agrarni interesenti sprejeli zemljo v obdelovanje. Izpeljava agrarne reforme bo nedvomno pravična, ker bo vodila vse predpriprave ljudska oblast. Vse ljudstvo pa se mora zavedati, da tako velikega dejanja, kot je naša agrarna reforma, Slovenci v vsej svoji zgodovini še nismo doživeli in da moramo iti na njeno izvedbo z vsem zanosom, prav z istim zanosom, kakor je slovensko ljudstvo v teku štiriletne krvave borbe pognalo s podporo slavne Rdeče armade in naše velike zaščitnice, Sovjetske Zveze, najnaprednejše države delavcev in kmetov, fašiste iz dežele in z njimi vred tudi pijavke slovenskega ljudstva. Na podlagi 29. Člena zveznega zakona o agrarni reformi in kolonizaciji od 23. avgusta 1945, Uradni list DFJ št. 605/64 in na podlagi pooblastila, danega na zboru odposlancev slovenskega naroda dne 3. 10. 1943 v Kočevju, izdaje predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji SPLOŠNE DOLOČBE 1. člen Da se zemlja pravilneje razdeli', se bo v Ljudski republiki Sloveniji izvedla agrarna reforma in ustvaril zemljiški sklad; iz tega sklada se bo zemlja dodelila poljedelcem, ki nimajo zemlje ali je imajo premalo. 2. člen Zemlja postane last tistega, komur je dodeljena in se prepiše v zemljiški knjigi na njegovo ime. 3. člen 1. Za ugotovitev, katero posestvo spada po tem zakonu pod agrarno" reformo, je v pogledu lastnine odločilno zemljiškoknjižno stanje, glede površine in kulture pa katastrsko stanje na dan 10. julija 1945, ko je bil uveljavljen odlok zveznega ministra za notranje zadeve o prepovedi prodajanja, kupovanja in zadolževanja kmetijskih zemljišč, gozdov, kmetijskih poslopij in objektov. Če katastrski ali zemljeknjižni po- datki niso točni, je odločilno dejansko stanje. 2. Lastninske spremembe, ki so se izvršile pred 10. julijem 1945 in niso vpisane v zemljiško knjigo, se upoštevajo po določbah, ki jih bo izdal minister za kmetijstvo. 3. Za obdelovalno zemljo se po tem zakonu štejejo njive, vrtovi, sadovnjaki, travniki in taki pašniki, ki so primerni za obdelavo. 4. H kmetijskemu in gozdnemu inventarju, ki se razlasti po določbah tega zakona, se šteje tudi hišni inventar, ki je potreben za redno obratovanje na posestvu, kakor tudi žage, vinske kleti in druge podobne naprave tega posestva z vsem inventarjem. 5. V odvzetem presežku zemljiških posestev, ki se ne razlastijo v celoti, mora biti sorazmeren del njiv. 4, člen 1. Zemljiška posestva moža in žene se štejejo za eno posestvo, če 10. julija 1945 nista bila- sodno ločena, ne glede na to, ali sta samostojna zemljiška lastnika ali solastnika. 2. Za eno posestvo se štejejo tudi zemljiška posestva solastnikov, ki živijo v skupne"^ gospodinjstvu. 3. Za eno posestvo se šteje nadalje solastnina ene osebe na več zemljiških posestvih kakor tudi lastnina osebe, ki ima poleg svoje zemljiške posesti tudi solast- Koledar 1946 115 8 ninske deleže na drugih zemljiških posestvih. 4. Če ima lastnik zemljiška posestva v več krajih, se ta posestva štejejo kot eno zemljiško posestvo, četudi je del posestev v kaki drugi ljudski republiki Federativne ljudske republike Jugoslavije. 5. člen 1. Dodeljena zemlja se prepiše na novega lastnika brez bremen in dolgov. 2. Dodeljena zemlja ostane obremenjena samo s tistimi služnostmi, ki so iz gospodarskih ozirov nujno potrebne. S temi služnostmi ostane zemlja obremenjena tudi, če preide v državno last. 3. Nujno potrebne služnosti se pri izvedbi agrarne reforme lahko tudi na novo ustanovijo. 4. Zemlja, ki jo obdržijo dosedanji lastniki v svoji lasti, ostane obremenjena s tistimi stvarnimi bremeni, ki obremenjujejo samo njim preostali del zemlje, ter s sorazmernim delom dolgov in drugih bremen, ki ustreza obdržani površini zemlje. 5. Vse služnosti, tako na obdržani kakor tudi na dodeljeni zemlji, ki niso nujno potrebne, ugasnejo in se izbrišejo iz zemljiške knjige. Ugasnejo in izbrišejo se Hudi pravice in dolžnosti, izvirajoče iz patro-nata, in lovski rezervati. 6. Vprašanja dolgov in bremen, kolikor niso rešena s tem zakonom, bodo urejena posebej. RAZLASTITEV 6. člen Da se doseže namen, naveden v 1. členu, se po določbah tega zakona razlastijo: a) veleposestva, b) zemljiška posestva bank, podjetij, delniških družb in drugih pravnih oseb, c) zemljiška posestva cerkva, samostanov in verskih ustanov ter vseh vrst ustanov (zadužbin), posvetnih in verskih, č) zemljiška posestva, ki so med vojno iz katerega koli razloga ostala brez lastnika in brez pravnega naslednika, d, presežek zemljiških posestev nekmetov, ki niso veleposestniki, e) presežek kmečkih posestev. 7. člen Veleposestva 1. Za veleposestva se po tem zakonu štejejo tista kmetijska in gozdna posestva, katerih lastniki ne obdelujejo zemlje sami s svojo družino, ampak z najeto delovno silo ali pa jo dajejo drugim v zakup ali v obdelovanje, če ima več ko 45 ha skupne površine ali pa več ko 25 ha obdelovalne zemlje. 2. Veleposestva se razlastijo v celoti z vsemi zgradbami in napravami, vsem živim in mrtvim kmetijskim in vsem gozdnim inventarjem brez odškodnine. Razlastijo se tudi pridelki in vse obstoječe zaloge lesa. 8. člen Zemljiška posestva bank, podjetij, delniških " družb in drugih zasebnih pravnih oseb 1. Zemljiška posestva bank, podjetij, delniških družb in drugih zasebnih pravnih oseb se razlastijo v celoti z vsemi zgradbami in napravami, vsem živim in mrtvim kmetijskim in vsem gozdnim inventarjem brez odškodnine. 2. Pod razlastitev po tem členu ne spadajo zemljiška posestva zadrug za skupno obdelavo in izkoriščanje zemlje ter zemljiška posestva agrarnih skupnosti, če so njih člani oziroma udeleženci kmetje. Vprašanje izkoriščanja zemlje po agrarnih skupnostih se bo rešilo s posebnim zakonom. S tem zakonom bo urejeno tudi vprašanje njih lastnine. 3. Vprašanje obveznosti zadrug, ki se jim odvzame zemlja po določbah tega člena, bo urejeno posebej. 4. Bankam, podjetjem, delniškim družbam in drugim zasebnim pravnim osebam se pusti tisti del zemljišč, ki jim je nujno potreben za industrijske, gradbene, znanstvene, kulturne in druge občekoristne namene. Tozadevne odločbe bo izdajal minister za kmetijstvo. 9. člen Zemljiška posestva cerkva, samostanov in verskih ustanov ter vseh vrst ustanov (zadužbin), posvetnih in verskih 1. Zemljiška posestva cerkva, samostanov in verskih ustanov se razlastijo z zgradbami in napravami ter živim in mrtvim kmetijskim in gozdnim inventarjem brez odškodnine. 2. Cerkve, samostani in verske ustanove obdržijo 10 ha njiv, vrtov, sadovnjakov, vinogradov, travnikov, ledin in gozdov. Cerkvena in nadarbinska zemljiška posestva ter zemljiška posestva drugih verskih ustanov v okviru ene župnije se štejejo za eno celoto. 3. Verskim ustanovam, cerkvam, samostanom in cerkvenim oblastem večjega pomena ali večje zgodovinske vrednosti se pusti do 30 ha obdelane zemlje in do 30 ha gozdov. 4. Celokupna zemljiška posestva ustanov {zadužbin) z vsemi zgradbami in napravami, z vsem živim in mrtvim kmetijskim in vsem gozdnim inventarjem se razlastijo brez odškodnine. 10. člen Zemljiška posestva, ki so med vojno iz katerega koli razloga ostala brez lastnika in brez pravnega naslednika 1. Razlastijo se zemljiška posestva, ki so med vojno izgubila lastnika, če ta nima nobenega pravnega naslednika. 2. Taka zemljiška posestva se razlastijo v celoti in brez odškodnine z vsemi zgradbami in napravami, vsem živim in mrtvim kmetijskim in vsem gozdnim inventarjem. 11. člen Presežek zemljiških posestev nekmetov, ki niso veleposestniki 1. Določbe tega člena veljajo za zemljiška posestva oseb, ki niso veleposestniki, ki pa po svojem glavnem poklicu niso kmetje in posestva ne obdelujejo sami s svojo družino, temveč z najeto delovno silo ali pa ga dajejo v zakup. 2. Razlasti se presežek nad 3 ha zemlje oziroma nad 5 ha gozda v gozdnih predelih, kjer ni obdelovalne zemlje. 3. V odvzetem presežku mora biti sorazmeren del njiv. Lastnik si sme pridržati, če to ni v nasprotju z javnimi potrebami, , sadovnjake in vinograde do določene največje površine. Zgradbe ter živi in mrtvi inventar na teh zemljiščih se ne razlastijo. 4. Za razlaščeni presežek se plača odškodnina v višini enoletnega donosa na hektar. Način ugotavljanja donosa predpiše minister za kmetijstvo. 12. člen Presežek kmečkih posestev 1. Za kmečka posestva se štejejo tista zemljiška posestva, katerih lastniki so kmetje, in obdelujejo zemljo sami s svojo družino. 2. Za kmečka posestva se štejejo tudi zemljiška posestva delavcev in izseljencev, četudi zemlje ne obdelujejo sami. 3. Za kmečka posestva se štejejo nadalje tudi tista zemljiška posestva kmečkih in obrtniških družin, katerih lastniki so zaradi vojne ali kakih drugih okoliščin ostali brez zadostne delovne sile in so prisiljeni obdelovati zemljo z najeto delovno silo ali pa jo dajati drugim v obdelovanje. 4. Razlasti se presežek kmečkih posestev nad 20 do 35 ha obdelovalne zemlje in nad 10 do 25 ha gozda, tako da skupna površina obdelovalne zemlje in gozda ne sme presegati 45 ha. 5. Pri kmečkih posestvih z izredno slabo donosnostjo lahko minister za kmetijstvo v sporazumu z ministrom za gozdarstvo največje površine obdelovalne zemlje in gozda primerno zviša. 6. Zgradbe, naprave, živi in mrtvi kmetijski ter gozdni inventar kmečkih posestev se ne razlasti. 7. Za razlaščeni presežek kmečkih posestev se plača odškodnina v višini enoletnega donosa na hektar. Donos se ugotavlja, kakor je določeno v 4. odstavku 11. člena. 13. člen V izjemnih, iz gospodarskih ozirov nujnih primerih lahko minister za kmetijstvo zaokroži največje površine, ki se po določbah tega zakona pustijo dosedanjim lastnikom, na pol hektara navzgor ali navzdol. ZEMLJIŠKI SKLAD 14. člen 1. Zemlja, zgradbe in naprave ter živi in mrtvi inventar, ki se razlastijo po 6. členu tega zakona, preidejo v zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije. 2. Traktorji, stroji in velike kmetijske priprave teh posestev ter posestev, naštetih v točkah a) in b) 3. odstavka tega člena, preidejo v inventar kmetijskih strojnih po- staj, razen če je razlaščeno zemljišče določeno za državno kmetijsko posestvo. 3. Poleg tega spadajo v zemljiški sklad tudi: a) zemljiška posestva nemške države in njenih državljanov ter pripadnikov nemške narodnosti, ki so bila zaplenjena po odloku AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944; b) zemljiška posestva narodnih sovražnikov in drugih oseb, zaplenjena s pravnomočnimi sodnimi razsodbami in odločbami; c) zemlja, iki jo država izloči iz svoje lastnine za dodelitev siromašnim kmetom in borcem. 15. člen 1. Ureditev zemljiškega sklada agrarne reforme in kolonizacije bo predpisana posebej. 2. S skladom razpolaga minister za kmetijstvo Ljudske republike Slovenije. 16. člen 1. V zemljiški sklad ne spadajo: a) razlaščena in zaplenjena zemljišča oziroma zemljiška posestva, ki so nujno potrebna zveznim, federalnim in krajevnim državnim kmetijskim posestvom, socialnim, znanstvenim, prosvetnim, kulturnim, sindikalnim, gospodarskim in drugim občekori-stnim ustanovam ter zemljišča za vojaške potrebe; b) razlaščeni gozdovi in razlaščeni gozdni inventar, ki preidejo v državno last in upravo. 2. Zemljišča in zemljiška posestva, namenjena za potrebe, navedene v točki a) 1. odstavka tega člena, dodeljuje minister za kmetijstvo Ljudske republike Slovenije v sporazumu z ministrom za kmetijstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije. 3. Dodeljena zemljišča ostanejo državna last in se dajejo ustanovam, navedenim v točki a) 1. odstavka tega člena le v izkoriščanje. 4. Podrobne pogoje o dodeljevanju in izkoriščanju teh zemljišč predpiše s posebnim pravilnikom minister za kmetijstvo. DODELITEV ZEMLJE 17. člen 1. Iz zemljiškega sklada se zemlja in zemljiška posestva dodeljujejo poljedelcem brez zemlje in takim, ki imajo malo zemlje, predvsem v kraju, v katerem žive, za naselitev kolonistov v krajih, ki jih za to določi minister za kmetijstvo. Za poljedelce se štejejo tudi zadruge za skupno obdelavo in izkoriščanje zemlje. 2. V prvi vrsti imajo pravico do zemlje tile poljedelci: a) borci in invalidi partizanskih odredov, Narodno-osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter Jugoslovanske armade; b) rodbine in sirote umrlih borcev iz prejšnjega odstavka; c) žrtve fašističnega nasilja in njih rodbine, to so osebe, ki so jih okupator ali njihovi pomagači aretirali, mučili, obsodili, internirali ali držali v ujetništvu, in rodbine na tak način ubitih ali umrlih oseb; č) invalidi iz prejšnjih vojn 1912 do 1918 in aprila 1941. 3. Za borce Narodno-osvobodilne vojske se štejejo tudi osebe, ki so v zvezi s partizanskimi odredi, NOV in POJ ter Jugoslovansko armado aktivno sodelovale proti sovražniku v njegovem zaledju ali na okupiranem ozemlju, ter osebe, ki so na osvobojenem ozemlju aktivno sodelovale s partizanskimi odredi, NOV in POJ ter Jugoslovansko armado v borbi proti okupatorju in njegovim pomagačem. 4. Kot rodbina umrlega borca ali kot rodbina žrtve fašističnega nasilja se štejejo, ako niso bili aktivno v okupatorjevi službi, njegov zakonski drug, zakonski ali nezakonski otroci, starši, bratje in sestre, ter s pogojem, da jih je umrli borec vdrževal, drugi člani hišne skupnosti, ki so oddaljeni sorodniki. 5. Pravico do dodelitve zemlje imajo tudi tisti borci iz točke a) 2. odstavka tega člena, ki se prej niso bavili s kmetovanjem, če se zavežejo, da se bodo na dodeljeni zemlji naselili in jo obdelovali s svojo rodbino. 0 6. Moški in ženski borci narodno-osvobodilne borbe imajo pri dodeljevanju zemlje enake pravice. 7. Pri dodeljevanju zemlje imajo med borci in invalidi osvobodilne vojne (točka a) v 2. odstavku tega člena) in med rodbinami takih borcev (točka b) v 2. odstaviku tega člena) prvenstvo borci-prostovoljci in sta- rcjši borci (po letih, ko so vstopili v borbo v letih 1941., 1942., 1943.) in rodbine takih borcev; nato invalidi iz vojn 1912. do 1918. leta in iz aprila 1941. leta, žrtve iii rodbine žrtev fašističnega nasilja ter rodbine takih žrtev in borci iz let 1944. in 1945. 8. Člani rodbine padlega borca ali žrtve fašističnega nasilja dobe zemljo po tem-le redu: žena, otroci, starši (oče in mati), bratje in sestre, drugi člani hišne skupnosti. 9. Pravice do dodelitve zemlje nimajo osebe, ki po zakonu nimajo volivne pravice. 18. člen 1. Iz zemljiškega sklada se zemlja dodeljuje upravičencem: a) po posameznih parcelah za povečanje že obstoječih kmečkih posestev, b) v obliki zaključenih kmetijskih posestev zaradi naselitve kolonistov. 2. Pri dodeljevanju posameznih parcel ne sme skupna površina posestva z dodeljeno zemljo presegati 5 ha obdelovalne zemlje. Pri izredno slabi donosnosti zemlje lahko minister za kmetijstvo pri dodeljevanju zemlje površino primerno zviša. 3. V bližini večjih mest, kjer je zemlja primerna za vrtnarstvo in druge intenzivne kulture, se agrarnim interesentom dodeli primerno manjša površina. 4. V izjemnih, iz gospodarskih ozirov nujnih primerih lahko minister za kmetijstvo zaokroži največjo dodeljeno površino na pol hektara navzgor ali navzdol. 19. člen 1. Presežek zemlje nad 3 ha oziroma nad 5 ha gozda v gozdnih predelih, kjer ni obdelovalne zemlje, tistih nekmečkih lastnikov, ki so člani rodbin, ki se bavijo izključno s kmetijstvom, se vrne oziroma dodeli članom teh rodbin po predpisih o dedovanju, in sicer do največje površine, do katere imajo po tem zakonu pravico. 2. Za tako dodeljeno zemljo razlaščenemu lastniku ne pripada odškodnina po 4. odstavku 11. člena tega zakona, dolgovi in bremena pa se prenesejo na nove lastnike sorazmerno z vrnjeno oziroma dodeljeno zemljo. 20. člen Ljudskim odborom lahko dodeli minister za kmetijstvo iz zemljiškega sklada zemljišča, ki so potrebna za občekoristne namene. 21. člen 1. Delavcem in nameščencem tovarn, podjetij, ustanov in uradov lahko dodeli minister za kmetijstvo iz zemljiškega sklada primerna zemljišča za vrtove. 2. Ta zemljišča se dodelijo samo v začasno izkoriščanje v izmeri do največ 2 arov za vsako družino. Pogoje dodeljevanja in izkoriščanja teh zemljišč predpiše minister za kmetijstvo s posebnim pravilnikom. 22. člen Za invalide osvobodilne vojne, ki so brez družine ali imajo družino nesposobno za obdelovanje zemlje, se bodo na primernih zemljiščih ustanovile posebne kolonije z domovi, šolami in obrtnimi delavnicami. 23. člen Za nepreskrbljene sirote borcev osvobodilne vojne ter žrtev vojne in fašističnega nasilja se bodo ustanovile posebne otroške kolonije s skupnim kmetijskim zemljiščem, domovi, šolami in delavnicami. 24. člen 1. Skupine oseb, katerim je dodeljena zemlja, smejo posamezno dodeljeno jim zemljo strniti zaradi skupnega obdelovanja in o tem sklepati pogodbe najmanj za dobo 10 let. 2. Ako kaka skupina oseb, ki imajo po tem zakonu pravico do dodelitve zemlje, ne predloži posameznih zahtevkov za do^ delitev zemlje, temveč skupno zahtevo, da naj se jim kot že ustanovljeni kmetijski proizvajalni zadrugi dodeli kompleks zemljišča, ki je v sorazmerju z njihovim številom • in številom članov njihovih družin, takim naj se dodeli zemlja kot njihova zadružna imovina. 3. Enotna pravila za taka zadružna posestva predpiše minister za kmetijstvo. 25. člen 1. Za zemljo, ki se dodeli po tem zakonu, plačajo upravičenci ceno, ki se izračuna tako, da se skupni znesek, ki se plača na območju ljudske republike Slovenije kot odškodnina za odvzeta zemljišča, sorazmerno razdeli na vso površino zemljišč zemljiškega sklada. 2. Pogoji za dolgoročno odplačevanje prejete zemlje, ki morajo biti posebno ugodni, bodo določeni s posebno uredbo. 26. člen Dodeljena zemlja se za dobo 20 let od dne uveljavljenja tega zakona ne sme razdeliti, prodati, zamenjati, darovati, dati v zakup ali zastaviti, ne v celoti ne deloma. Ta prepoved se vpiše v zemljiško knjigo hkrati z vknjižbo lastninske pravice. 27. člen 1. Osebe, ki se v 6 mesecih od dneva vročitve odločbe o dodelitvi zemlje ne naselijo oziroma ne pričnejo z obdelovanjem zemlje, izgubijo pravico do dodeljene zemlje. 2, Minister za kmetijstvo sme v izjemnih primerih iz posebno upravičenih razlogov ta rok podaljšati. IZVAJANJE AGRARNE REFORME IN KOLONIZACIJE 28. člen 1. Agrarno reformo izvaja v Sloveniji ministrstvo za kmetijstvo po okrožnih in okrajnih komisijah za agrarno reformo. 2. Okrajne komisije za agrarno reformo zbirajo s sodelovanjem okrajnih in krajevnih ljudskih odborov in odborov agrarnih interesentov zemljiško-knjižne in katastralne podatke o zemljiških posestvih, iki se razlastijo, ter izdajajo odločbe o razlastitvi in dodelitvi zemlje. 3. Če ima lastnik zemljiška posestva v več okrajih, izda odločbo o razlastitvi okrajna komisija za agrarno reformo tistega okraja, v katerem je največji del razlaščenih zemljišč. Ista okrajna komisija za agrarno reformo je pristojna za izdajo odločbe o razlastitvi tudi tedaj, če ima lastnik del zemljiških posestev zunaj Ljudske republike Slovenije. 4. Odločbo o dodelitvi zemlje izda vselej okrajna komisija za agrarno reformo tistega okraja, v katerem je zemlja, ki se dodeli. 29. člen 1. Proti odločbam okrajnih komisij za agrarno reformo je dopustna pritožba v 15 dneh od dne vročitve odločbe o razlastitvi oziroma dodelitvi zemlje na okrožno komisijo za agrarno reformo, 2. Proti odločbam okrožnih komisij za agrarno reformo ni pritožbe. 30. člen Minister za kmetijstvo sme razveljaviti vsako odločbo o razlastitvi oziroma dodelitvi zemlje, če meni, da ni v skladu s tem zakonom. 31. člen Okrožne in okrajne komisije za agrarno reformo imenuje minister za kmetijstvo in izda tudi predpise o njihovi sestavi in poslovanju. „ ' 32. člen Kolonizacijo v Sloveniji izvaja ministrstvo za kmetijstvo; ono sprejema prošnje interesentov in izdaja dokončne odločbe o dodelitvi zemljiških posestev. 33. člen Vse vloge, prošnje, odločbe in potrdila v zvezi s tem zakonom so proste taks, kolikor se nanašajo na dodelitev zemlje. Pritožbe agrarnih interesentov so proste taks tudi, če ne gre neposredno za dodelitev zemlje. PRIJAVA ZEMLJIŠKIH POSESTEV 34. člen 1. Lastniki oziroma upravitelji zemljiških posestev, ki spadajo pod agrarno reformo, morajo podati pismeno prijavo vsega svojega zemljiškega posestva na območju Federativne ljudske republike Jugoslavije najkasneje v 15 dneh po objavi uradnega poziva. 2. Prijava se poda ljudskemu odboru kraja, kjer je posestvo. 3. Če je zemljiško posestvo v raznih krajih, morajo lastniki podati prijavo vsakemu krajevnemu ljudskemu odboru za tisti del zemljiških posestev, ki so v njegovem območju, ministrstvu za kmetijstvo pa skupno prijavo za vsa svoja zemljiška posestva. 4. Ministrstvu za kmetijstvo mora lastnik podati prijavo za vsa zemljiška posestva, ki so zunaj Ljudske republike Slovenije. 5. Prijavo morajo podati: a) veleposestniki iz 7. člena; b) banke, podjetja, delniške družbe in druge zasebne pravne osebe iz 8. člena ne glede na površino njih zemljiških posestev; c) cerkve, samostani in verske ustanove iz 9. člena ter posvetne in verske ustanove (zadužbine) ne glede na površino njih zemljiških posestev; č) upravitelji zemljiških posestev iz 10. člena ne glede na površino zemljiških posestev; d) lastniki nekmečkih posestev iz 11. člena, ki imajo več kakor 3 ha zemlje ali fveč ko 5 ha gozda v gozdnih predelih, kjer ni obdelovalne zemlje; e) lastniki kmečkih posestev, ki imajo po 4. točki 12. člena več ko 20 ha obdelovalne zemlje in več ko 10 ha gozda. KAZENSKE DOLOČBE 35. člen 1. Lastniki oziroma njih odgovorni predstavniki in zastopniki, ki ne podajo prijave po 34. členu ali v prijavi namenoma ne navedejo pravilnih podatkov, se kaznujejo z denarno kaznijo od 500 do 20.000 dinarjev ali s prisilnim delom brez odvzema prostosti od 10 dni do 2 let, v hujših primerih pa tudi z odvzemom prostosti. V posebno hudih primerih se lahko izreče tudi kazen delne ali celotne zaplembe zemljiškega posestva. 2. Enako se kaznujejo tudi agrarni interesenti, ki bi v prošnjah za dodelitev zemlje zlonamerno navedli nepravilne ali netočne podatke zlasti glede zemljiške lastnine. 3. Kazni izrekajo pristojna okrajna sodišča. 4. Zoper sodbe okrajnih sodišč je dopustna pritožba na okrožno sodišče v 15 dneh. 36. člen 1. Lastniki zemljiških posestev iz točk a}, b), in c) 6. člena oziroma njih odgovorni predstavniki in zastopniki, ki bi po 10. juliju 1945 prodali ali na kak drug način odsvojili zemljo, zgradbe in naprave, oziroma ki bi po 28. avgustu 1945 prodali ali na kak drug način odsvojili živi ali mrtvi kmetijski ali gozdni inventar, ki po določbah tega zakona spada pod razlastitev, se kaznujejo po zakonu o nedopustni špekulaciji in gospodarski sabotaži. 2. Enako se kaznujejo lastniki oziroma njih odgovorni predstavniki in zastopniki veleposestev, ki bi prodali ali kako drugače odsvojili obstoječe zaloge pridelkov ali lesa. 37. člen 1. Kmetijska zemljišča, ki spadajo pod določbe zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, mora lastnik, dokler jih ne prevzame pristojno oblastvo, posejati in obdelati prav tako, kakor je to delal do izdaje tega zakona. 2. Ako zemljišča, ki spadajo pod določbe tega zakona, lastnik doslej ni sam obdeloval ali ga iz opravičenih razlogov v gospodarskem letu 1945-46 ne more sam obdelati, poskrbi krajevni ljudski odbor, da se tako zemljišče obdela in o pravem času poseje. 3. Ako lastnik ne obdela zemljšča, ki ga je doslej obdeloval, a za to nima opravičenih razlogov, se kaznuje po zakonu o nedopustni špekulaciji in gospodarski sabotaži. 38. člen 1. Zemlja, ki se zapleni po 35. členu, preide v zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije. 2. Denarne kazni se stekajo v poseben sklad za izvajanje agrarne reforme, ki se ustanovi pri ministrstvu za kmetijstvo. Predpise za upravljanje in uporabo tega sklada izda minister za kmetijstvo s posebnim pravilnikom. PREHODNE DOLOČBE 39. člen Vse odločbe in vsi ukrepi okupatorja in domačih oblastev v okupatorjevi službi, izdani med okupacijo zaradi spremembe zemljiške posesti ali zaradi spremembe razmerja med lastniki in zakupniki v korist lastnikov, se štejejo za nične in neobstoječe. 40. člen Vse samovoljne naselitve na zapuščena, državna ali sekvestirana zemljišča, izvršene med vojno ali po osvoboditvi, ne glede na to, ali so izvršene na podlagi odločbe ali po odobritvi krajevnih organov oblasti, se proglašajo za neveljavne. 41. člen 1. V dveh letih po uveljavljenju zveznega zakona o agrarni reformi in kolonizaciji se morajo rešiti vsa vprašanja glede samo-lastnih prisvojitev državnega zemljišča, prisvojenih ledin ter nepriznanih delitev kmečkega in vsakega drugega zemljišča. Prisvojene in razdeljene površine se praviloma priznajo kot last posestnikov in vpišejo v zemljiški knjigi na njihovo ime. Pri tem pa je treba paziti, da ta zemljišča niso v sredi državnega ali vaškega zemljišča, da niso na poti komunikacijam, da ne presegajo krajevno običajnih površin in da niso prisvojena na način, ki ni v navadi v tistem kraju. Pravna oseba, katere last je bila zemlja pred prisvojitvijo, lahko v 2 letih pri pristojnem sodišču zahteva razveljavlje-nje takih prisvojitev. 2. Organi in postopek za reševanje teh vprašanj in sporov se bodo določili s posebno uredbo. . 42. člen Minister za kmetijstvo se pooblasti, da avtentično tolmači posamezne določbe tega zakona, kolikor niso vsebovane v zveznem zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, in da izda posebne uredbe in pravilnike za njegovo izvajanje. 43. člen Ta zakon velja od dneva objave v »Uradnem listu«. Ljubljana, dne 17. decembra 1945. Predsedstvo Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta; Tajnik: Predsednik: France Lubej s. r. Josip Vidmar s. r. * Da se agrarna reforma izvede v celoti v duhu zveznega zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, katerega namen je, da se z razlastitvijo veleposestnikov in tistih lastnikov zemljiških posestev, ki se ne bavijo z obdelovanjem zemlje, dokončno ukinejo vsi še obstoječi fevdalni in njim podobni odnosi, ki so v nasprotju s pridobitvami narodnoosvobodilne borbe, izdaje Predsedstvo Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta na podlagi pooblastila, danega na zboru odposlancev slovenskega naroda dne 3. oktobra 1943 v Kočevju, ZAKON o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji 1. člen 1. Razlastijo se v celoti zemljiška posestva nekmetov, ki izkoriščajo zemljo po kolonih ali viničarjih. 2. Zemlja, zgradbe in naprave ter živi in mrtvi inventar posestev iz prvega odstavka, ki je potreben za redno obratovanje, se razlastijo brez odškodnine. 3. Pravico do odškodnine imajo le manjši posestniki, ki so si posest pridobili s prihranki, izvirajočimi iz produktivnega dela. 4. Minister za kmetijstvo se pooblasti, da po okrožnih in okrajnih komisijah za agrarno reformo določi posestva, omenjena v 3. odstavku. _ .. 2. člen K inventarju, ki se razlasti po 1. členu, se štejejo tudi vinske kleti in druge podob- ne naprave, ki so potrebne za izkoriščanje razlaščenih posestev. 3. člen Razlaščena zemlja, zgradbe in naprave ter živi in mrtvi inventar preidejo v zemljiški sklad iz 14. člena zakona o agrarni reformi in kolonižaciji v Sloveniji in se dodeljujejo agrarnim interesentom po določbah imenovanega zakona. 4. člen Za izvajanje tega zakona veljajo določbe 28„ 29., 30. in 31. člena zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. 5. člen Glede taks veljajo določbe 33. člena zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sl0Veniii" 6. člen Lastniki oziroma upravitelji zemljiških posestev, ki se razlastijo po 1. členu tega zakona, morajo v 15 dneh po objavi tega zakona podati okrajni komisiji za agrarno reformo tistega okraja, v katerem je posestvo, pismeno prijavo na obrazcih, ki jih -prejmejo pri pristojnih okrajnih komisijah za agrarno reformo. 7. člen Lastniki zemljiških posestev, ki se razlastijo po tem zakonu in ki imajo svoje stalno bivališče zunaj območja Ljudske republike Slovenije, morajo sami oziroma njih upravitelji podati prijavo ministrstvu za kmetijstvo v Ljubljani in okrajni komisiji za agrarno reformo, v katere območju je posestvo. g ČIen 1. Lastniki oziroma njih odgovorni predstavniki in zastopniki, ki ne bi podali prijave v določenem roku ali bi podali nepravilno prijavo, se kaznujejo z denarno kaznijo od 500 do 20.000 din ali s prisilnim delom brez odvzema prostosti od 10 dni do 2 let, v hujših primerih pa z odvzemom prostosti. 2. Kazni izrekajo pristojna okrajna sodišča. . 9. člen Ta zakon velja od dneva objave v »Uradnem listu«. Ljubljana, dne 17. decembra 1945. Predsedstvo Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta: Tajnik: Predsednik: France Lubej s. r. Josip Vidmar s. r. Narod, domovina, svoboda Dr. J. Janžekovič I. Kaj je narod? To bomo najlaže spoznali, če se spomnimo na Zgodbe sv. pisma. V Zgodbah smo se učili, kako je očak Jakob služil pri svojem sorodniku Labanu v Mezopotamiji ter se poročil z njegovima hčerama Lijo in Rahelo. Nato se je preselil v Palestino, imel dvanajst sinov in dočakal otrok otroke. To je bila Jakobova družina. Govorili so brez dvoma isti jezik kakor drugi ljudje v Palestini, toda čutili so se med seboj povezane po krvnih vezeh, strogo so se držali vere svojega pradeda Abrahama, z eno besedo, niso se mešali z ostalimi prebivalci dežele, ampak so bili posebna, bolj zase živeča skupina: Jakobov rod. Ves ta rod se je na povabilo Jakobovega sina Jožefa ob času lakote preselil v Egipt. Ker je Bog po angelu dal Jakobu drugo ime, Izrael, so se njegovi potomci nazivali Izraelce. Izraelci so se od Egipčanov mnogo bolj ločili, kakor prej od palestinskih prebivalcev. Krvnih vezi z Egipčani niso imeli nobenih, jezik je bil čisto drugačen — Jožef je po tolmaču govoril s svojimi brati — ločila jih je vera. V dolgi dobi, ko so živeli v Egiptu, se jim je jezik razvil, v stiku z Egipčani se jim je dvignila omika, skratka, popolnoma so se odtujili drugim palestinskim plemenom; ko jih je Mojzes vodil iz Egipta, so bili že poseben narod. Kaj je značilno za Izraelce v tej dobi? Kot Jakobovi potomci so se zavedali, da jih veže krvno sorodstvo, govorili so poseben jezik, začenjali so dobivati svoje knjige, imeli so svojo vero, čutili so, da imajo zaradi svoje krvi in zaradi svoje vere posebne, od Boga jim naložene naloge v svetu in da imajo zaradi tega dolžnost ohraniti se kot posebna skupina človeštva. Izraelec se ni smel potujčiti in tujce so le izjemoma sprejemali v svojo narodno skupnost. V Jakobovem rodu, kakor tudi v drugih rodovih tiste dobe, je bil prvorojeni moški potomec družinskega glavarja že po naravi starešina vsega plemena. Ko pa so se razvili v narod, jim je začel Bog obujati skupne narodne voditelje. Prvi med njimi je bil Mojzes, ki je vodil svoje ljudstvo, da si je poiskalo domovino. Prej so bili Izraelci narod brez domovine, domovino so si morali na božje povelje šele z mečem osvojiti. Tako se je končno Jakobova družina povsem naravno razvila v državo: postala je poseben narod, ki je zasedel Palestino, bil samostojen in imel skupno vodstvo- V dobi razkola se je izraelsko kraljestvo razcepilo. Tu imamo primer naroda, ki se jasno zaveda svoje narodne skupnosti, ki pa je razdeljen na dve narodni državi. Izraelci, ki so skrbno sestavljali svoje rodovnike, so se tudi potem, ko so imeli svojo državo, še vedno delili na rodove in plemena. Vsak Izraelec je točno vedel, katerega Jakobovega sina je potomec, kateremu izmed dvanajsterih Izraelovih rodov pripada. V času asirsko babilonskih vojska in sužnosti pa so bili Izraelovi rodovi, razen Judovega, skoraj uničeni. Iz sužnosti so se vrnili domala le Judovi potomci, zato od te dobe dalje ne govorimo več o Izraelcih, ampak o Judih. Zopet zgled, kako se rod ali pleme razvije v narod. Ob Kristusovem času so bili Judje še vedno narod, Palestina je bila še vedno njihova domovina, toda ta domovina je bila razkosana, zasužnjena, podložna drugim državam. Kmalu po Jezusovi smrti so se Judje dvignili, a bili so premagani; Rimljani so jim razrušili njihovo glavno mesto, Jeruzalem, in jih razgnali po svetu. Danes so Judje narod brez domovine. Na podoben način, kakor se je po poročilu te najčastitljivejše knjige, svetega pisma, razvijal Jakobov rod, so nastali tudi drugi narodi in države. Čeprav so današnji narodi krvno zelo" pomešani, so vendar skupni predniki tista naravna korenina, ki so se v teku zgodovine nanjo vcepljali drobci tujih narodov. In čeprav države niso vedno narodne države, je vendar v vsaki državi kak narod ali zveza narodov nositelj državne misli in oblasti. Država ni vsota poljubnih poedincev, ampak je posledica naravnega razvoja narodov, zato tudi nobena država nima kake umetne tvorbe za svoj državni jezik, temveč se poslužuje živega narodnega jezika. Zato lahko rečemo: Pleme ali rod je razširjena družina, to je, skupina krvno sorodnih ljudi, ki se hote ali zaradi posebnih razmer krvno le malo meša z okolico, ki pa nima izrazitega lastnega jezika in omike. Narod je razširjena družina, to je, skupina krvno sorodnih plemen in ljudi, ki ima lasten jezik in omiko, se svoje posebnosti zaveda in ima voljo, ohraniti se kot posebna edinica človeštva. Domovina je zemlja, ki jo je kak narod zasedel kot svojo, da bi na njej trajno prebival. Država je samostojen narod, ki ima svojo domovino in skupno vodstvo; morejo pa jo tvoriti tudi deli ali skupine takih narodov. II. Narod je razširjena družina. Zato ima človek do svojega naroda posebne dolžnosti, ki vežejo v vesti. Res je, da moramo kristjani ljubiti vse ljudi, toda ne vseh enako. V krščanski ljubezni je določen red in v tem redu ima ljubezen do naroda važno mesto. Narodno izdajstvo ni samo nekaj podlega, marveč je obenem greh. Sveto pismo izrečno uči, da ima človek do svojega rojaka- večje dolžnosti, kakor do tujca. Poglejmo si nekatera takšna mesta: »Ne hodi kot opravljivec med svojim ljudstvom... (3 Mojz 19, 16—18).« »Ako tvoj brat zraven tebe obuboža in se ti proda, ga ne sili, da bi ti služil kot suženj... Nad svojimi brati, Izraelovimi sinovi, ne smete drug nad drugim trdo gospodovati (3 Mojz 25, 39—46).« — »Če se kdo zaloti, da je okradel koga izmed svojih bratov, izmed Izraelovih sinov, in se surovo vedel proti njemu ali ga prodal, naj tak tat umrje (5 Mojz 24, 7).« Res je, da nas te zapovedi danes ne vežejo več dobesedno, a eno dokazujejo: da je Bog zapovedal ljubezen do rojaka. Pa ne samo do rojaka kot posameznika, tudi do naroda kot celote ima človek važne dolžnosti. Ko so Izraelci na potu v Palestino prišli do Jordana, sta se dva rodova, Ruben in Gad, sklenila naseliti kar onstran reke. Mojzes jima je to dovolil, obenem pa zapovedal, da morajo vsi bojevniki teh rodov ostati v skupni narodni vojski, dokler ne bo zavzeta vsa dežela: »Ako to storite, ... boste brez krivde pred Gospodom in pred Izraelom... Ako pa ne storite tako, ste grešili zoper Gospoda ... (4 Mojz 32, 20 — 23).« Narod je dolžan stremeti za samostojnostjo in si postaviti svojo narodno oblast. »Ne smeš postaviti čez se tujca, ki ni tvoj brat (5 Mojz 17, 15).« Za svojo domovino s£ je često treba tudi boriti. Bog je to Izraelcem naravnost zapovedal. Toda malega naroda se rado polasti malodušje. Pojavijo se hujskači, ki mu dopovedujejo, da bi bilo v tuji državi bolje. To je izkusil tudi Mojzes pri svojem ljudstvu, ki je začelo godrnjati zoper njega in govoriti: »O, da bi bili umrli v egiptski deželi... Zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? ... Ni li bolje za nas, da se vrnemo v Egipt?« Komaj so se rešili neznosne sužnosti, že so silili nazaj vanjo. Tožilo se jim je po egiptovskih ribah, čebuli in česnu. Na strašno trpljenje pod tujčevim jarmom, ki bi bilo skoraj uničilo narod, so že čisto pozabili. Sedaj se jim je zdelo, da se jim je v Egiptu prav za prav kar dobro godilo! Toda Bog ne mara strahopetcev. Ljudstvu, ki se ni hotelo boriti za svojo domovino in za svojo svobodo, je naložil strašno kazen: »Nikakor ne pridete vi v deželo, za katero sem svojo roko povzdignil k prisegi, da vam bom dal prebivati v njej... Vaše otroke, o katerih ste dejali, da bodo v plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali. Vaša trupla pa bodo popadala v tej puščavi (4 Mojz 14).« S sorodnimi narodi je treba navezati tesnejše stike kakor s tujimi. Bog je Izraelcem posebej ukazal: »Ne mrzi Edom-ca, kajti tvoj sorodnik je (5 Mojz 23, 8)!« Edomci so bili namreč potomci Ezava, Jakobovega brata, ki se je z drugim imenom nazival Edom. Do sovražnikov je treba biti odločen in njihove krivice kaznovati. »Gospod je govoril Mojzesu: .Bodite sovražni Madi-ancem in jih tepite! Kajti sovražno so ravnali z vami...' (4 Mojz 25, 16 — 518).« Na drugem mestu pa je naročeno: »Spomni se, kaj ti je storil Amalek na potu, ko ste šli iz Egipta! ... Izbriši spomin Amaleka izpod neba! Ne pozabi (5 Mojz 25, 17 — 19)!« Jezusova nova zaveza je mnoge te trdote omilila, toda dolžnosti do naroda ni preklicala. Spev Zaharija, očeta Janeza Krstnika, je ves prepojen z narodnostno mislijo. V njem se ta judovski duhovnik spominja Izraela, svojega ljudstva, slavnega | narodnega kralja Davida, svojih očetov, posebej Abrahama, pa zopet vsega ljudstva. Tudi Marija je v svojo prisrčno pesem Magnifikat vpletla rodoljubne spomine na prednike, na Izraela, na Abrahama in na njegov rod (Lk 1). Naivzvišenejši zgled ljubezni do svojega naroda pa nam je dal naš Gospod sam, ko se je razjokal nad žalostno usodo svojega ljudstva (Lk 19, 41). Veliki apostol sv. Pavel je tako goreče [ ljubil svoje rojake, da je zapisal: »Želel bi namreč, .da bi bil sam zavržen, ločen od . Kristusa — za svoje brate, ki so moji rojaki po mesu (Rimij 9, 3).« Ljubezen do naroda in domovine in njene svobode ni samo nekaj, kar nam ukazuje zdrava pamet, ampak je obenem v svetem pismu obširno utemeljena verska dolžnost. III. Slovenci smo preživeli strašne čase. Marsikdo je šele v teh letih strahote živo začutil, kaj je narod, kaj je domovina, kaj je svoboda. Narod je veliko sorodstvo. Slovenci smo velika družina. Zato svojega rojaka ne smeš izdati tujcu, čeprav bi moral pretrpeti zaradi tega še take muke. Koliko naših ljudi je rajši šlo v smrt, kakor da bi koga izdali. Te zapovedi se niso naučili iz knjig, narekovalo jim jo je zvesto slovensko srce. Neki kmet je pripovedoval: »Nosil sem zavojček zdravil in obvez za partizane. Pripeljem se v vas, naenkrat po nemško: ,Stoj!'. Obrnem kolo, drugi: ,Stoj!' Bil sem obkoljen. ,Kaj imaš to?' ,Sam ne vem, kaj je notri, poglejte!' pravim. Pogledajo. ,A tako!' Dobil sem klofuto, da mi je glavo zaobrnilo. Takoj so me zaslišali: Kdo mi je dal, kam nesem. Takoj sem videl, če povem, gre več kot pol vasi. Ne smem povedati, naj se zgodi kar hoče. Mislim, da mi je sam Bog takrat navdihnil pametno laž.« — Bogoslovec bo pri teh besedah pač malo zamižal. — »Brez obotavljanja sem odvrnil: .Verjemite ali ne, jaz res nisem vedel, kaj je notri. Včeraj, ko je tako lilo, sta prišla k nam dva črno-borzijanca, pa me prosila, naj jima shranim ta zavoj. V zavoju, sta mi rekla, je drago blago, ki se ne sme zmočiti. Drugi dan, kakor danes, naj jima ga pripeljem v to vas, da se bomo že kje dobili.' Tako sem se izgovarjal in to zgodbo sem ponavljal pri vseh zasliševanjih. Odpeljali so me v Ptuj in me znova izpraševali. Povedal sem jim svojo laž. Seveda mi niso verjeli. .Čakaj, ti bomo že razvezali jezik!' Pristopila sta dva geštapovca z gumijevkama, moral sem se sleči in delati počepe, kakor so nas učili pri vojakih, onadva pa sta me začela mlatiti, kakor snop na podu. Ko sem počenil, me je udaril oni zadaj, ko sem se dvignil, me je udaril sprednji po stegnjenih rokah. ,Moj Bog,' sem tiho molil, ,samo sedaj me ne zapusti! Če povem, gre pol vasi!' Tako dolgo sta me mlatila, da sem zlezel skupaj in se — ne bodi grdo povedano — ves po-gubil. Potem so počakali, da sem prišel k zavesti. ,Ali boš povedal?' ,Saj sem vam povedal, pa mi ne verjamete.' Odvlekli so me k jami na dvorišču, me podrli, prijeli za noge in me z glavo potopili v vodo, poleg je stal zdravnik. Ko nisem več brcal, so me potegnili ven. Kaj so vse delali z menoj, ne vem. Ko sem odprl oči, sem bil v luži. Menda sem jo že jaz izbruhal. Zopet so začeli: ,Ali boš sedaj povedal?' ,Jaz sem vam vse povedal, kar sem vedel.' ,Že prav, pa jutri na svidenje!' Drugi dan novo zasliševanje. Poskušali so zlepa: ,Imej vendar pamet! Pomisli, da imaš otroke! Saj vemo, da ti nisi kriv, drugi so te zapeljali. Povej, kdo ti je dal zavoj, pa greš takoj domu. Zakaj trpiš za druge? Če bi bili tisti, ki so te zapeljali, kakšni možje, bi se sami javili, ne pa, da pustijo tebe trpeti, sami pa se kje dobro imajo. Za take ni vredno trpeti. Kdo ti je dal zavoj? Če ne poveš, bomo začeli vse po vrsti kakor, včeraj. To bomo delali, dokler ne poveš. Nazadnje Koš itak povedal. Vsak pove. Tega nikdo ne zdrži. Rajši takoj povej!' Groza me je obšla. .Jezus, ali bom zdržal? Ne zapusti me! Koliko družin sedaj zaradi mene trepeta! Če povem, bodo pobili pol vasi!' Ponovil sem jim svojo zgodbo. Zopet se je začelo s pretepanjem in končalo s potapljanjem. In tako je šlo dan za dnem. Bil sem že čisto zmešan, da sem se sam sebe bal. Samo to sem prosil Boga, naj mi da toliko moči, da ne bom nikogar spravil v nesrečo. Nazadnje so se naveličali. Zdi se mi, da so mi vendar začeli verjeti. Spustili so me domov. Doma se nad en teden nisem mogel ganiti s postelje.« — Tč s'ovenski mož je v dejanju pokazal, da ve, kaj mu je rojak! Danes tudi bolj vemo, kaj je domovina. Saj so na svetu morda za oko lepše dežele in rodovitnejše, toda za nas niso domovina. Kje pod milim Bogom je še tak vinograd, kakor tisti, ki ga je zasadil tvoj oče? Ko ga je priženil, je bil pust lapor. Razglasil je pri cerkvi, da ga proda. Nikdo se ni oglasil. Ko je bilo že tretjič oznanjeno, so ga obstopili možje in mu rekli: »Ti, če nas boš še dolgo dražil s tistim svojim kamenjem, te gremo tožit za razžaljenje časti!« Kaj je hotel, lotil se je .dela. Po cele tedne je ostal v Halozah. Ne vem koliko smodnika so porabili. Zemljo za sep je sam v košu znosil na breg. Noč za nočjo je prekladal do krvi oguljena pleča po postelji. Seveda so na svetu lepši vinogradi, ki rode boljše vino, toda takega, ki bi ga bil tvoj oče na okrvavljenih plečih sam znosil na breg, takega ne dobiš za noben denar. Spominov na očete in matere in očetov očete ni mogoče kupiti. Te spomine hrani samo tvoja domovina. Zato je rodna gruda našemu. človeku tako ljuba. Zato so se naši ljudje tako težko trgali od svoje zemlje, ko jih je poživinjeni tujec razganjal po svetu. Neki železničar nam je pripovedoval na vlaku, kako so selili vasi ob Sotli: »Grozno je bilo. Po vasi so švigali gestapovski avtomobili, nemški priganjači so se drli nad ljudmi, ljudstvo pa kakor ponorelo. Tekali so iz hiš in v hiše in znašali svoje stvari, eni peli kakor pijanci, drugi obupno tulili, eni molili, drugi kleli. Ko gledam to strahoto, pa pride proti meni star, zdelan kmet, potegne iz žepa velik rdeč robec in začne vanj grebsti zemljo. ,Kaj pa boste s to zemljo, oče?' ga vprašam. ,Jaz tega ne bom preživel,' mi odvrne. ,Mene ne bo več nazaj. V tujo zemljo me bodo položili. Zato bom vzel to culico domače zemlje s seboj, da mi jo bodo dali pod glavo. Po očetu sem jo dobil, toliko let sem jo oral, zato bi rad na njej počival.' Glas se mu je tresel, dve debeli, svetli jagodi sta mu polzeli po licu. Tedaj me je stisnilo pri srcu in v grlu, preklel sem vnebovpijočo krivico, ki se godi našim ljudem, in bežal po cesti tako daleč, da nisem več videl in slišal ničesar; sedel sem na obcestni kamen in ostal tam do večera.« Bilo je v zadnji trgatvi. Gospodar in gospodinja sta se bila pred nekaj tedni vrnila iz pregnanstva v Srbiji. Mladi brači so peli vesele in žalostne, stare in nove. Kadar je prišla na vrsto kakšna o hišici očetovi ali o ljubem domu, kjer so me zibali mamica moja, je imela gospodinja vedno solzne oči. »Veste«, je rekla, »nekdaj sem pri takih pesmih poslušala samo na-pev, odkar pa smo bili pregnani z doma, slišim tudi besede in jih razumem čisto drugače kot prej. Zapoj no, Micka, tisto našo pesem, ki smo jo v Srbiji najrajši peli!« In najmlajša, ki je postala tam doli cela Srbijanka, je zapela tožno pesem Srba, ki mu na tujem misel išče »zavičaj«, kjer mu je znano »svako drvo, svaki kam«. — Res, danes vsi bolje vemo, kaj je domovina. Danes tudi šele prav vemo, kaj je svoboda. Ko so se priplazile Mussolinijeve legije v Ljubljano, so nam skraja obljubljali bajno svobodo. Komaj pa so se varno usedli, se je začelo. Kmalu smo imeli zvezane roke in noge in zamašena usta. Nikjer nismo bili več sami. Vse ulice so jih bile polne. Mogočno, kot se spodobi za gospodarja, so se sprehajali v pisanih uniformah in zvonili z odlikovanji, da bi na prsih pokazali hrabrost, ki je v prsih ni bilo. Mi pa smo hodili tiho, naglo in le po nujnih poslih, ter se delali, kakor da tujca niti ne vidimo. Vdirali so v domove, brskali po shrambah, skrunili častitljive družinske spomine, sladkobno-pohotno mežikali ženskam, ko so jim premetavali obleko in perilo po predalnikih. Z našo ponosno belo Ljubljano so poskušali ravnati, kakor bi bila njih sužnja. V tistih dneh se je zgodilo, da se je pritihotapil kdo z Gorenjskega v Ljubljano. »Kako pa kaj vi tam gori na Gorenjskem?« »V nekem oziru zelo dobro. Nemci se nam dobrikajo. Hrane je v izobilju, denarja preveč. Naši kmetje se vozijo na Dunaj in v Berlin po stroje.« »Torej ste zadovoljni?« »Ne bodite smešni! Gorenjec zadovoljen pod Nemci! Povsod je sam Nemec. Kamor prideš, vse sam Nemec. Naš človek nima nobene veljave. Postali smo hlapci na lastni zemlji!« Kakor mora je leglo na domovino. Tudi najbolj preprost človek je začutil, da so nam vzeli nekaj, kar se sicer ne da videti ali otipati, kar je pa več kot vse otipljivo blago: vzeli so nam našo veljavo in svobodo. Nič več nismo mogli sami o sebi Partizani vlečejo topove na položaje. 1945. odločati, drugi so ravnali z nami, kakor jim je kazalo. Ene so pobili, druge pregnali, tretje doma strahovali, četrtim se dobrikali in jih podkupovali. Vse, kakor se jim je zljubilo. Slovenec ni bil več svoboden človek, ampak domača živina, ki ji gospodar po mili volji določa usodo. Tema je legla na slovensko zemljo. Tedaj se je začelo svitati od vzhoda. Zarja se je večala, svobodno sonce se je prikazalo izza ogrske ravnine. Poslušajmo slovensko dekle, kako je doživela osvoboditev: »Nemci so se umikali po veliki cesti proti Ptuju, za njimi so ropotali bolgarski tanki. Oboji so streljali, da se je vse treslo. Cela vas je pridrla skupaj, da so izza oglov opazovali bitko. Nekateri so šli na podstrešja in odkrivali streho, da bi bolje videli. Nas dekleta pa je nekaj prijelo, šle smo pred zadnjo hišo, gledale, kako Nemci bežijo in pele partizanske pesmi. Prav za prav je bilo nevarno, pa takrat nismo mislile na to. Gledale smo in kar samo se nam je pelo.« — Samo se ti je pelo, zlata mladina, in kako bi se ti ne, saj je po tebi pel ves slovenski narod svoji svobodi v pozdrav! * * Slovenci smo zopet svobodni. Zahvalimo se Bogu za ta veliki dar in znajmo ga ceniti. Brezumna žival ga ceni. Kaj manjka ptiču v kletki? Ni se mu treba bati ne gladu, ne jastreba, ne ostre zime. Pa odpri mu vratca in ne boš ga več videl. Rajši strada, se skriva in prezeba, samo da je svoboden. Kaj žene hlapca, da pusti dobrega gospodarja in si kupi kočo? Pri kmetu je imel morda dobro hrano, zmerno delo in bil deležen ugleda svojega gospodarja. Sedaj gara noč in dan, slabo živi in manj velja v soseski, pa vendar je rajši tako. Zakaj? Zato, ker je končno svoboden; se- daj dela za sebe in po svoji volji. Prav tako je z narodno svobodo; ne, narodna svoboda je še mnogo več kot osebna svoboda. Kajti če narod ni svoboden, tedaj noben sin tistega naroda nima prave osebne svobode. Najnevarnejši sovražnik naše narodne svobode je fašistični Nemec, to izkušamo Slovenci že dolgo let. Zadnja leta nas je hotel kot narod naravnost, premišljeno in čim prej ubiti. Zato že vsaka misel, da bi mogli Slovenci kje kako s fašističnimi Nemci živeti v državni skupnosti, meji na veleizdajo. Iz Oradca se je razlival strup med naše ljudi na Spodnje Štajersko. Če bi se kje še kdo našel, ki bi škilil čez severno mejo, poskrbimo, da ga pošljejo čim prej čez njo! Naš dom je in ostane Jugoslavija. Tega si hočemo urediti, da bo prijetno bivališče za vse, za nas, ki smo že v njem, in za brate, ki jim doslej sonce svobode še ni vzšlo. Če v domači hiši ni še vse urejeno, pameten človek ne bo tega razglašal na vsa usta, marveč bo svoje pomisFeke povedal na pravem mestu. Ne zabavljajmo vedno in čez vse, kar je našega. Slab otrok svoje domovine, ki kar ne more najti lepe besede zanjo, ampak vidi vsepovsod same napake. Politika je delo za domovino. Politika ni v tem, da tisti, ki ni na vladi, ruši tistega, ki je na vladi, in da tisti, ki je na vladi, zatira tistega, ki ni na vladi, in da oba od časa do časa zamenjata vloge. Tako je bilo le v bivši Jugoslaviji in je danes še povsod tako, kjer ni ljudstvo na oblasti. Pri nas pa imamo ljudsko republiko, odločilno besedo ima ljudstvo, fašizem je zlomljen. Vse to so pridobitve osvobodilnih borb, naših izgnancev in talcev. Potrudimo se, da bomo enotni, kakor se spodobi za otroke iste družine, ter končno vendar enkrat, kakor si je že davno želel Župančič, »poblagoslovili vse naše stvari«, in si na razvalinah, ki so nam jih nagromadili naši narodni sovražniki, zgradili svoj novi, svobodni »dom tako prostran, da bo za vse prostora« (Gregorčič). tf adventnem jutru Zgodnje adventno jutro je. Jasno in mrzlo. Svetla, mlečna mesečina lije na zasneženo zemljo. Nebo je čudovito posejano z zvezdami. Hiše so neme, jelše negibno sanjajo in križ na cerkvenem zvoniku se sveti v mesečini. Le sneg, kakor moka sipki sneg se včasih razsiplje po vejah na zemljo. Vsepovsod grobna, neskončna tišina prekmurske vasi. Iz Popovnjeka do vasi se prebija ozka pot, komaj naznačena v snegu z dvema brazdama, ki so ju nedavno zareza'e kmečke sani. Po tej poti stopata počasi, previdno dva moža. Starejši, že kakor golob osivel, na široko korači spredaj, mlajši sledi po njegovih stopinjah. Previdno se ozira na vse strani in s skrbjo prisluškuje. »Nič nevarnega ni. Ne bojva se, da bi koga srečala v tem času,« šepetaje mirita drug drugega. Ko stopata skozi mlad gozd, se ulega nanju snežni prah kot bel dim, ki se dviga iz nevidnih kadilnic. »Ti, ali bi se ne šla javit? Saj v teh luknjah ni mogoče več vzdržati,« pravi starejši. »Stric, samo tega ne! Doma ste, v bližini svojega doma, hrane imate dovolj. Kmalu bo sprotoletje, ko se bomo svobodneje gibali,« ga prepričuje mlajši. Starejši ne odgovori. Morda bo prav tako, si misli. Nekega dne je dala madžarska oblast razbobnati po vasi, naj bo zaradi splošnega popisovanja vsak doma. Segnali so jih v šolo in madžarski učitelj je hotel oba zapisati za madžarska venda in pljune otroke v madžarsko šolo. Toda onadva in z njima večina ljudi sta se uprla temu. »Slovenska mati me je rodila, na slovenski zemlji sem se narodil, hočem, da me tudi zapišete za tisto, kar sem,« je naravnost povedal pred vsemi učitelju. Ta je sovražno pogledal, zapisal pa po svoje. Čez nekaj dni so orožniki in vojaki nepričakovano obkolili vas, polovili vse one, ki so zahtevali slovensko ime. Gnali so jih na železniško postajo in jih stlačili v živinske vagone take, kakršni so bili doma pri delu: v zakrpani obleki in raztrganih čevljih. Vlak jih je škripajoče vozil od jokajočih otrok in žalostnih žen v sivo, pusto ravnino, v ostri mraz, v Sombatelj in Sopron. Od tam so jih razposlali v bližnje vasi. Tamkajšnji ljudje so z začudenjem in strahom zrli izza oken na te neobrite obraze v blatni obleki in raztrganih čevljih. To da so partizani, ki so jih ujeli v borbi nekje ob Muri, so orožniki pojasnjevali ljudem. Gonili so jih v skupinah na delo. Spremljali so jih vojaki s puško na rami in batom v roki. Ta bat je večkrat padal po hrbtih, kadar je kdo zaostal in ga je žulil čevelj. Zato so si podvihali hlače in hodili bosi kopat jarke, sekat drva in odkopavat ruševine. Dan je bil podoben dnevu, križev pot, ki mu ni bilo konca. Premočeni, blatni, zdelani, upadlih, neumitih lic so prihajali v trdem mraku domov, to se pravi v parme, gumna in hleve, kjer so se v lastni sapi sušili. Ob takih večerih so pogosto razmišljali, kaj so vendar zakrivili, da morajo živeti to pasje življenje. Doma imajo svoj dom, otroke, ženo, jesti, obleko. A tu? Te uši in žgoče psovke fašizmu vdinjanih vojakov. Ali je greh biti Slovenec, oziroma to, za kar si se narodil? Ne, izhoda niso našli. Pač. Nekdo je začel na glas moliti, drugi so odgovarjali. Nikogar ni bilo, ki bi dejal, da je to nepotrebno. In noč jim ni bila več tako temna in življenje se jim ni zdelo več tako kruto ... Med tem pa so jim na domovih klali in rekvirirali živino ter zrnje. Po hišah so bile stroge preiskave. Ljudje so skrivali, kar se je skriti dalo. Njihove družine so životarile doma. Pred trgovinami so ure in ure čakali na sol, petrolej, milo, mast in moko. Radio pa je mogočno govoril o trdni zmagi osišč-nih sil. Ljudje so vedeli, da morilci ne morejo zmagati in so sanjali o neizbežni zmagi za svobodo se borečih narodov, prikrivali to radost zase in željno pričakovali ta dan. Včasih so prispele neverjetne in strašne vesti o množičnem klanju in ubijanju ljudi onstran Mure. Ko so nekega dne prišli na smrt izmučeni z dela, jih je vojak postavil v vrsto in začel zmerjati, kako leni so in nehvaležni madžarski materi domovini, ki jih je sprejela nazaj v svoje naročje; jedo madžarski kruh in živijo pod svobodnim madžarskim nebom. Da niso za drugo, kakor da jih po-strelijo kot pse. Med možmi je zavrelo. Nekdo je zakričal ves zaripel v obraz: »Koga pravi? Madžarski kruh da jemo? Te skorje nam oponaša, ko nam doma praznijo kleti in hleve? Če nas je »domovina« sprejela kot svoje otroke, naj nas potem tudi oblači, hrani in daje pošteno streho, "ludi mi smo ljudje, tudi mi moramo jesti in imamo doma družine!« Fašist, vojak, je v surovi besnosti skočil k moškemu, ki si je upal to povedati. Z vso silo ga je z batom udaril čez obraz. Onemogel od gladu se je moški sesedel. » To imaš, prekleti slovenski pes, co-tasti vend!« je besno preklinjal. Mož, ki mu je smrtni strah zbral zadnje moči, se je pobral s tal, naglo skočil k vojaku, mu iztrgal bat in mu vrnil udarec: »Jaz ti že pokažem, prekleti Vogrin, kdo je pes. Nihče vas ni zval k nam in nihče si ni želel vašega kruha. Doma imam svoj dom, ženo in zemljo. In ta zemlja je bila in bo vedno slovenska. Živeli Slovenci!« Komaj je to povedal, ga je vojak vrgel na tla, mu trgal obleko, ga z okovanimi škornji suval. Njegova bes ost ga je tako zanesla, da je potegnil bajonet in mu prebil glavo. Čez nekaj ur so ga naložili na kmečki voz. Nihče od znancev ga ni smel spremljati. Vrgli so ga v neko jamo poleg pokopališča. Pozneje so mu znanci skrivaj postavili majhen križec z napisom. Čez teden dni je po dolgi in težavni vožnji prišel za njim dvanajstletni sin, ki ga je poslala mati, da nese očetu kruha, malo kolin in vrta-nikov. Toda namesto očeta so mu pokazali svež grob in na grobu lesen križec in na njem očetovo ime. Gledal, gledal je zemljo, grob, kjer leži njegov oče, gledal križ in napis, ki je na njem tako živo napisano to drago ime. Nato je zajokal na glas in se zgrudil na grob. Po tem dogodku jih je mnogo skrivaj pobegnilo iz tega živega pekla. Naj bo kar koli. Hujše ne more biti, tudi če jih ustrelijo, se vsaj rešijo vsega. In sedaj se skrivajo doma, kakor kdo more: na uti v detelji, na hlevu v senu, po svinjakih ali kar pod podom. Živina jih ogreva in kokoti jim oznanjajo čas. Ljudem in domačim se ne kažejo. Le žene vejo zanje in jim nosijo jesti. Že nekajkrat so orožniki pretaknili vse kote, toda našli niso nikogar. Žene in koga od domačih so odvedli na orožniško postajo ter jih do krvavega pretepli. Naposled pa pognali domov. Toda v srcih in dušah teh ljudi je rasla slovenska misel in rasla slovenska zavest. Pesti skritih mož so se stiskale v sladkem maščevanju . . . Tudi ta dva čutita, da sta grešnika. Saj je advent, čas, poln hrepenenja in pričakovanja. Od daleč poslušata vsako jutro, kako zvoni k zornicam. Milo jima je, da ne smeta javno v cerkev. Že vidita cerkev. Ob njej v sneg odeto smrečje. Na drugi strani počiva župnišče. V župnišču prebiva mlad župnik. Kadar koli pridiga ali govori, so njegove besede tako modre, božajoče in tople. Rahlo potrkata na župnišče. Starejši zašepeče nekaj skoz okno. Čez dobra dva očenaša jima župnik odklene stranska vrata v cerkev. Župnik sede v spovednico in posluša njuno spoved — adventsko spoved. Tolaži ju in jima vliva upanje. Še sam joka kot prijatelj nad prijateljem. Ko dvigne desnico in napravi križ, lije milost božja v njune duše. Oba se zamislita: To je dušni pastir, ki ljubi nas, svoj rod, ki sovraži izdajstvo in ve, da je kloniti koleno le pred Bogom in ne pred fašističnim roparjem. Lahko jima je v duši, ko prejmeta Boga v svoje srce ob trepetajoči svetlobi večne luči. Ko odhajata, si sežejo v roke: »Bodimo si dobri in molimo drug za drugega.« Preden so se ljudje prebudili, sta onadva bila že daleč na robu vasi v svojih skrivališčih. Na vasi je spet vse tiho. Le v cerkvenem zvoniku je zazvonilo k zornici. Koledar 1946 129 Odpustki Prežihov Voranc (Lovro Kuhar) Stari Žvapovki je od presenečenja za-šklepetala brada. Od gozda sem, čez travnik se je vračal njen mož, obložen z orodjem kakor da bi bil delo že dokončal. To pa ni bilo mogoče. Ali se je ponesrečil, usekal? Toda na hoji se to ni poznalo. S prekrižanimi rokami je čakala pred bajto. »Kaj je za božjo gnado ...« je vzkliknila. Žvap je z negotovim, švedrastim korakom prekoračil travnik in ko se je pri-zibal do bajte, je molče vrgel orodje za leseno steno, da se je streslo celo ostrešje. Nato se je spustil na tnalo, trudno pogledal ženo s svojimi suhimi očmi in skrušeno vzkliknil: »Ne morem več ...« Starka je žalostno gledala vanj. »Ne morem več! Prišla je tista ura, ki me je mučila že deset let kot bi me mora tlačila — zdaj je tu: ne morem več — odpovedalo mi je ...« Starka je molčala. »Komaj sem danes nabasal stole, je že prišel Osrajnikov pisar in mi rekel naravnost brez ovinkov: Tvoj les, Žvap — ni več za rabo! Odpovedale so ti oči, ne vidiš več in več kot polovico lesa pokvariš. Nehaj, vrni se domov in si odpočij. — Tako mi je rekel in zdaj sem tu ...« Njegove suhe, od smole in sončnega leska izpite oči so obupno zrle v ženo, ki je še vedno nepremično stala na mestu. »Zdaj sekira ne bo več pela žvink, žvink...« Ženini koraki so zadrsali čez visoki prag. »Bog bo že dal,..« »... ne bo nikdar več pela žvink, žvink!« je nadaljeval Žvap zatopljeno, kakor bi žene ne bil slišal. Sključil se je na tnalu v kup porume-nelih, smolnatih kosti in se zatuhtal v bridko resnico. Bil je sedemdeset let star, od svojega dvajsetega leta je tesaril po gozdovih in poznal vse globeli in vse dobrave od Uršlje gore do Svinjske planine kakor svoje ra-skave dlani. Petdeset let je vihtel cimrako in cepin, petdeset let ga moči niso zapustile, toda zapustile so ga oči. Zadnja leta je delal le še z veliko težavo, več otipal z rokami, kakor spoznal z očmi. In zdaj je konec, ne bo več zvenelo žvink, žvink med smrekami in borovci... In kakor bi ga ob spoznanju tega začele zapuščati moči, je trudoma vstal in komaj zašvedral čez prag. »Še danes, takoj stopim po obračun.« Oblekel je nedeljsko obleko, vzel s seboj seznam storjenega lesa, ki ga je po svoje zaznamoval na dveh treskah in ki ga nihče drugi ni znal razbrati, ter se odpravil v trg. Lesni trgovec Miha Osrajnik je bil njegov mladostni prijatelj, bil je bajtarskega rodu kot on. Od kraja sta nekaj let celo skupaj tesarila, toda Osrajnik je kmalu začel barantati z lesom na lastno pest, od začetka le toliko, kolikor ga je sam utegnil obdelati, potem pa zmerom več, dokler ni postal najmogočnejši lesni trgovec v dolini. Danes ima posestvo, gostilno, parno žago, vilo in avtomobil, piše se že davno Mihael Ossreinigg in njegovi otroci ne govorijo več slovenski ter so vsi v visokih službah. Kmetje, delavci in vozniki so ga preklinjali vsi po vrsti. Kljub temu pa je ostal poljuden, ker se je s sovrstniki vedno prav vedel. Žvap mu je vedno rekal po domače Miha, le kadar je bil oni v kaki boljši družbi, mu je moral rekati: »Gospod Ossreinigg!« »Hej pustimo te abotnosti in rajši ga dajmo še en liter .. .« Ko je danes Žvap stopil pred njega, se je naredil osuplega: »Pavel — kaj pa je tebe prineslo tako nenadoma?« V resnici pa je sam poslal pisarja v gozd, da Žvapa spodi domov. Žvap se je trudoma sesedel na klop kar v veži in dejal naravnost: »Ne delaj se neumnega, kakor bi nič ne vedel —« »Kaj se je zgodilo, da si tako natak-njen?« Osrajnik je bil v zadregi, ker nista bila sama, zato je nekdanjega vrstnika naglo potegnil v pisarno in ga obzirno po: sadil na usnjat stol. »Kaj je, izprazni se zdaj?« Medtem je že rožljala steklenica v stenski omari. Žvap je zvrnil dva kozarca slivovke vase. • »Kljub temu, da se mi že < Ugrizi, Podeževke in drugi občani, ki so hoteli biti deležni odpustkov tega dogodka. Dočim je bil Žvap od kraja nezaupljiv in redkobeseden, se mu je duša polagoma odtajala in z otroško zaupljivostjo je začel naštevati spovedniku vse svoje grehe in krivice, dokler je segal njegov spomin nazaj. Med drugim je zdeval raz svojo dušo tudi skrivnost, da je ob plebiscitu na Koroškem opeharil tako Graša, kakor Ogni-čarja. Od prvega je dobil pet kilogramov sladkorja in dve stavi zimskega perila, od drugega pa dva kilograma tobaka in vrečo pšenične moke, glasoval pa ni niti za Avstrijo niti za Jugoslavijo, temveč je obe glasovnici strgal. Štel si je v velik greh, da je obupal nad domovino iu se ni potegnil, zanjo. Več kakor eno uro je trajala spoved in soseska, ki se je zgrinjala pred bajto, je postajala že nestrpna. Odmolila je že vse tri rožne vence, da bi Bog zakrknjenca omehčal. »Dolgo se dajeta!« so mrmrali možje med seboj. Nekdo je piknil Lukeža: »Zdaj gre za novo šprikljo na lestvi.« Medtem pa so se vrata odprla, spoved je bila pri kraju. V snegu klečeč je soseska sprejela blagoslov. Nato so se počasi raz-gubili po samotnih stezah mrkih pobočij. Že drugi dan so zapeli farni zvonovi Žvapu zadnjo popotnico. K pogrebu se je zgrnila vsa soseska, prišli so in se utešili vsi njegovi dobrotniki zadnjih dni, prišel je celo Osrajnik iz trga. Nosili so ga štirje te-sači. Pogrebci so enoglasno sodili, da je bil Žvap poštenjak, kar je dokazal tudi že s tem, da se je ravno o pravem času spravil s tega sveta, še preden je padel soseski v nadlego. — Naši vestni uslužbenci - žrtve okupatorja Lakovnik Jože, umrl v Dachauu, star 50 let Lakovnik Pepca, umrla v Osvviecimu, stara 33 let Orozel Marija, umrla v Osvviecimu, stara 40 let t Srd nemškega fašizma je posegel kruto med pridne uslužbence Tiskarne Družbe sv. Mohorja. S prihodom nemške vojske je bilo preseljenih v tujino osem družin. Kar jih je ostalo še v domovini, so posegli aktivno v boj zoper osvajalce v raznih partizanskih edinicah ali pa podpirali osvobodilno borbo. S pomočjo izdajalcev so enajst oseb aretirali. Ciril Debelak je bil ustreljen v Mariboru, Ferme Tine obešen na Frankolovem pri Celju, ostalih devet pa pregnanih v koncentracijska taborišča. Izmed devetih sta se vrnila v domovino le dva iz Dachaua, Polnerjeva Pepca je pogrešana, šest pa jih je umrlo v koncentraciji v Dachauu in Oswiecimu. Zaman čakajo nanje nepreskrbljeni otroci, starši, bratje in sestre. Nežni vetrovi so prinesli v osvobojeno domovino le pepel in ga raztresli v spomin nam in opomin jpotomcem: »Dali smo vse za domovino — življenje!« Naj počivajo v miru! Višnar Leopold, ustreljen na transportu iz Dachaua, star 40 let Debelak Ciril, ustreljen v Mariboru, star 41 let Debelak Marija, umrla v Oswiecimu, stara 38 let Koledar 1946 137 10 Rusija Vinko Moderndorfer Za Slovence je bila Rusija že od našega narodnostnega prebujenja dalje dežela, od katere smo pričakovali, da nas reši narodnostnega zatiranja in nam reši narodnostno življenje sploh. Ti naši upi so bili vse do 1917. leta jalovi, bili so samo sanjarjenje. Caristična Rusija, ki je rešila 1848 avstrijskega cesarja pred ljudsko nejevoljo, pred revolucijo avstrijskih narodov, naj bi na drugi strani reševala Slovane in še posebej Slovence, za katere mogotci še dobro vedeli niso! Ona caristična Rusija, ki je kot imperialistična država najbolj nazadnjaškega kova zatirala okoli 180 narodov v svoji državi, naj bi bila rešiteljica zatiranih narodov izven njenih mej! In kljub vsemu so bili naši pogledi obrnjeni na vzhod. Župnik Matija Majar iz Zilje na Koroškem je 1867. leta izdal rusko slovnico, sledil mu je še profesor Davorin Hostnik, kar kaže, da je slovensko ljudstvo slutilo novi čas in se pripravljalo nanj. Slovenci smo dali v tem razdobju vse na to, da so Rusi Slovani, in nič nismo razmišljali o tem, da v Rusiji ni vladalo ljudstvo, ampak najbrutalnejši ljudski izkoriščevalci. Leta 1917. je ljudstvo v Rusiji pometlo z izkoriščevalci, vseh sto osemdeset narodov je dobilo svobodo in si uredilo državo tako, kakor je to zahteval ljudski blagor. Od tega časa, od Oktobrske revolucije v Rusiji, pa vse do naše osvoboditve so nam oblastniki preprečili vsak pogled v razvoj te najnaprednejše države sveta, ki ji načeluje delovno ljudstvo, delavci in kmetje. Zaradi tega je nujno potrebno, da tudi Mohorjani zvedo nekaj več o Zvezi socialističnih sovjetskih republik, o državi, na katero so zlivali skozi 27 let jezera gnojnice, o državi, ki je zaradi svojega vodstva in preureditve postala prva velesila na svetu, ki je rešila svet suženjstva, Slovence pa pogina. I. Kratek pregled preteklosti narodov Rusije Najstarejše državne tvorbe v Rusiji so bile v Zakavkazju. V sedanji Armeniji je bila že pred 3000 leti država Urartu. Gru-zinska plemena v tej državi so že pred 2000 leti iznašla abecedo. Vse kaže, da smo tudi Slovenci bržkone prišli izza Kavkazja. Prve slovanske kneževine so nastale v V. stoletju na obalah Baltskega morja, ob Dnjepru, Oki in Volgi. Potomci teh prvih plemen so današnji Rusi, Ukrajinci in Belo-rusi. V tem času so bila najpomembnejša mesta Kijev in Novgorod. V X. stoletju je bilo središče vzhodnoslovanskega sveta Ki-jevska Rusija. Toda že v XIII, in v XIV. stoletju so Mongoli zavzeli vse ozemlje od Zakavkazije do Belega morja, na zapadu pa so zavzeli današnjo Belo Rusijo in del Ukrajine Litvanci. V XIV. stoletju je postala Moskva prestolnica majhne kneževine, ki jo je Ivan III. razširil, se otresel Mongolov in iztrgal iz rok litvanskih in poljskih plemičev belorusko ozemlje. Že za vladanja tega kneza je rusko novo plemstvo, »pomeščiki«, katerim je knez poklanjal zemljišča, prišlo do veljave. Doslej je veljalo pravilo, da so »bojarji«, staro plemstvo, podedovali zemljo po svojih očetih. Ivanovemu vnuku Ivanu IV. Groznemu so se uprli bojarji in jih je Ivan stri s pomočjo pomeščikov. Bojarji so se v uporu proti Ivanu Groznemu zvezali z zunanjimi sovražniki. Že Ivan III. se je proglasil za »carja vse Rusije«, Ivan Grozni pa je tudi nasilno razširil ozemlje Rusije, ker je priključil Tatare, Mordvine, Čuvaše in Baški-re. Kozak Jermak Timofejev je osvojil za-padno Sibirijo, kozak Semen Dežnev pa je prodrl do preliva med Azijo in Ameriko ter podvrgel oblasti ruskega carja: Hakase, Ojrote, Burjatmongole, Jakute in druge. Nadaljeval je osvajanje car Peter Veliki, ki je pridobil Riški in Finski zaliv. Suvorov je pozneje pod Jekaterino II. iztrgal Turkom Krim in Azov. Ruski imperij je Aleksander I. povečal še z osvojitvijo Kavkaza in Zakavkazja. Za časa Napoleonovih vojn je v XIX. stoletju Rusija osvojila še Besara-bijo in kasneje še del Poljske z Varšavo. Še v tem stoletju si je carizem podvrgel Kazahstan, Kirkize, Turkmene in Uzbeki-stan. Tudi Srednja Azija je postala ruska kolonija, 1878. leta pa je Rusija dobila še pristanišče Batum. II. Notranji boji v Rusiji Že Ivan III. je dal bojarjem in pomešči-kom vso oblast nad podložnimi kmeti. Z zakonom je odredil, da je smel kmet menjati gospodarja le enkrat v letu, in sicer v pozni jeseni. Ivan Grozni pa je menjanje gospodarja sploh prepovedal. S tem je bil ruski kmet bojarjem, pomeščikom in drugi zemljiški gospodi izročen na milost in nemilost, ker je bil prikovan k zemlji. Kmetje so se hoteli temu pritisku izogniti z begom v nove, manj naseljene pokrajine, na Don, na Dnjepr in dostikrat celo v Sibirijo. V takih razmerah je bilo naravno, da je prišlo na deželi in v mestih do gibanja širokih ljudskih plasti in leta 1606. do velikega Bolotnikovega kmečkega punta. Bojarji so si dobili zaveznika v poljskem kralju in poklicali poljske fevdalce v deželo. Minin in Požarski sta na čelu ruskega ljudstva že 1611. leta pognala osvajalce iz dežele. Ljudske množice so menjale pri tem samo jarme; vodilni možje iz vrst pomeščikov in mestne gospode so izbrali za carja Mihajla Romanova. Beg kmetov se je še povečal in zakon je dopuščal, da je zemljiška gospoda še po petnajstih letih pobeglega kmeta s silo pritirala nazaj. Zemski sabor pod carjem Aleksejem Romanovim je 1649. leta odpravil še petnajstletno časovno dobo, tako da je bil ubežni kmet do svoje smrti v nevarnosti, da ga graščak izsledi in odpelje nazaj. Na boljšem niso bili niti mestni obrtniki in trgovci. Tudi oni se niso mogli seliti iz kraja v kraj. Zemski sabor, državni zbor, so tvorili bojarji, pomeščiki in mestna gospoda. Ljudske množice so odgovorile na to novo zasužnjenje z novimi upori. Največji upor je bil oni Stenjka Razina 1670. leta, ki je združil ruska in neruska ljudstva Povolžja, Baškirov, Mordvinov, Čuvašev in druge v boju proti zatiralcem. Podobne razmere so bile tudi v Ukrajini, kjer so gospodarili poljski plemiči. Leta 1648. je prišlo tudi v Ukrajini do vstaje, ki jo je vodil zaporoški kozak Bogdan Hmeljnicki. Hmeljnicki je prosil za pomoč ruskega carja in tako je bila priključena k Rusiji Ukrajina na levem bregu Dnjepra s Kijevom vred. S priključitvijo Ukrajine in osvojitvijo Sibirije je silno narasla ruska trgovina. Rusija je izvozila letno za petnajst milijonov zlatih rubljev blaga. Vsa trgovina pa je bila v rokah Angležev in Holandcev in bilo je nujno, da se dežela osamosvoji. Tega dela se je lotil car Peter Veliki. Reformiral je upravo, vojsko, pospeševal trgovino in ma-nufakturo in ustanovil rusko brodovje. Trgovce in manufakturiste je nagrajeval s Koledar 1946 13 tem, da jim je poklanjal cele vasi kmečkih tlačanov. Rusko ljudstvo je prišlo z dežja pod kap, kajti vse stroške reforme so plačali kmetje z davki in s povečanim davkom. To je rodilo nove kmečke vstaje, ki jih je carizem zadušil v krvi. Leta 1773. je vodil vstajo Jemeljan Pogačev. V tem času so se dajatve kmetov popetorile, kajti plemstvo in zemljiška gospoda je posnemala razkošje zapada in krila nove potrebe iz dajatev kmetov. Revolucionarne zamisli so prodirale v Rusijo iz zapada. Carska Rusija je sicer zaostajala za zapadom, ki je že prešel iz fevdalizma v kapitalizem, prelomnici pa se ni mogla izogniti, ker je bila trgovsko povezana z zapadom. Odprava tlačanstva je postala nujen pogoj za gospodarski razvoj Rusije. Tlačanstvo je preprečevalo porast tovarn, ker tlačani niso mogli biti mezdni delavci. Tlačanstvo je tudi oviralo notranji trg, ker tlačani niso bili kupci proizvodov. Porast mestnega prebivalstva je nujno terjalo večji notranji trg z žitom, tlačan je bil pasiven delavec in vrh tega so pomeščiki dosegli za žito boljše cene v industrializirani Angliji kakor pa v fevdalni Rusiji. Podobni vzroki so 1848. leta bili vzrok za revolucijo v Evropi, pri kateri je car Nikolaj I. rešil avstrijske^ ga cesarja. V Rusiji je pospešila razvoj še krimska vojna. Aleksander II. je moral hočeš nočeš 19. februarja 1861 izdati manifest o zemljiški odvezi. Graščaki so tudi po odvezi še nadalje zatirali kmete. Že pri »osvoboditvi« so si prilastili najboljše dele zemlje s tako imenovanimi »odrezki«, s katerimi so prej razpolagali kmetje. Kmetje so morali plačati graščakom za odvezo dve milijardi rubljev. Vrh tega pa so morali sedaj jemati od graščakov zemljo v najem. Običajno je moral najemnik plačati najemnino v naravi, in sicer polovico pridelka. Tej najemnini so rekali »na polovico«. Kmet je z odvezo pridobil edino le to, da ga graščak ni mogel več prodati ali kupiti kakor živino, drugače pa ga je prav tako izrabljal kakor prej. Te razmere so povzročile propadanje in obubožanje kmetov in njihovo odtujenje. Industrijski kapitalizem je naglo naraščal in se je delavstvo v petindvajsetih letih več ko podvojilo. Tako se je okrepil v Rusiji delavski razred. Delavce in kmete je združilo predvsem to, ker so bili brez političnih pravic in jih je enako izrabljal graščak kakor fabrikant. Delavec niti za i 10' hrano ni zaslužil, kmet pa kruha ni imel. Delavci in kmetje so imeli nad seboj armado policijskih načelnikov, žandarjev in podobne sodrge, ki so ščitile kapitaliste in graščake zoper delovno ljudstvo, izkoriščevalce zoper izkoriščance. Če so delavci stavkali, ko niso mogli več prenesti pritiska fabrikantov, so jih tepli policisti in kozaki. Še 1903. leta so bile v Rusiji telesne kazni. Kmete so šibali za najmanjši postopek in tudi tedaj, kadar niso mogli plačati dajatev. Leta 1903. je bilo v Rusiji okoli 10 milijonov kmetij. Med temi je bilo en in pol milijona kulakov, bogatih kmetov, ki so imeli polovico vse poševne kmečke zemlje v Rusiji. Bilo je pa na drugi strani tri in pol milijona kmetij, ki niso imele vprežne živine. Že 1875. leta si je delavstvo ustanovilo organizacijo »Delavsko zvezo«, ki se je v letih boja preobrazila v vseobsežno delavsko gibanje. Ta organizacija je bila zarodek, iz katere je zgradil v Rusiji Vladimir Iljič Lenin, rojen 1870. leta v mestu Ulja-novsk (Simbirsk), Boljševiško partijo. Lenin je že 1893. leta stopil na čelo vsega revolucionarnega gibanja Rusije in je kot petindvajsetleten revolucionar napisal knjigo: »Kdo so prijatelji ljudstva«. V tej knjigi je utemeljil zamisel revolucionarne zveze delavcev in kmetov, ki edina more strmoglaviti carizem, graščake in vse ljudske zatiralce. Tako je bil že 1894. leta po velikem Leninu položen temelj za današnjo veličino Sovjetske zveze in, kakor nam je prav minula strašna vojna dokazala, temelj za njeno veličastno vlogo v domovinski vojni — vlogo rešiteljice in osvoboditeljice človeštva največje nevarnosti — hitlerjevske Nemčije. Lenin je s svojimi sodelavci s temeljito in dolgotrajno uspešno borbo pripravljal delavce in kmete na strmoglavljenje carizma. Po nesrečni rusko-japonski vojni 1905. leta je zašel ruski carizem v hudo zagato. Boj • kmetov proti graščakom je zajel že tretjino vse dežele, v armadi in v mornarici so se vršile vstaje, delavstvo pa je stavkalo. Car se je prestrašil in je 17. oktobra 1905. leta obljubil v manifestu ljudstvu svobodo govora, zborovanja, organizacije in vesti. Kajpak, da je bilo vse to prevara ljudstva. Vlada je poslala nad ljudstvo banditske policijske organizacije, ki so morile ljudi. Rusko ljudstvo je imenovalo te organizacije »Črne sotnje«, to je črne stotnije in je značilno, da je imela najpodlejša morilska organizacija v času osvobodilne borbe podobno ime: Črna roka. Črnosotenci so s pomočjo policije javno pretepali zavedne delavce, revolucionarje iz vrst izobražencev, streljali državljane na mitingih (shodih) in požigali zborovalne prostore in domove. Iz te dobe je še ohranjena ruska pesem: »Car se je ustrašil, izdal je manifest: Mrtvim svobodo, žive v arest!« V letih 1905-07 še ni bilo dovolj trdne zveze med delavci in kmeti, ljudske množice so bile neoborožene in zato revolucija ni mogla zmagati. III. Oktobrska revolucija, delavstvo strmoglavi izkoriščevalce Svetovna vojna v letih 1914-18 je bila imperialistična in je nastala zaradi tega, ker so imperialisti nujno potrebovali novo razdelitev sveta. To vojno sta Nemčija in Avstrija že dolgo pripravljali na eni strani, na drugi strani pa Francija, Anglija in ad njih odvisna Rusija. Nemčija je nameravala odvzeti Angliji in Franciji kolonije, Rusiji Ukrajino, Poljsko in Baltiške države. Angliji je bila Nemčija kot nevaren tekmec na svetovnem tržišču zelo na poti in jo je hotela z vojno uničiti. Francoski kapitalisti so hoteli imeti vrnjeno Alzacijo-Lotaringijo in odvzeti Nemčiji oglja in železa bogato Saarsko pokrajino. Za ljudstvo je bila ta vojna nezaslišano trpljenje, bila je smrt milijonov delovnih ljudi, ki so na vseh frontah krvaveli za sebične interese (namene) imperialističnih klik. Ruski mogotci so kot verni poborniki svetovnega imperializma postavili v tujo službo vse sile svoje države. Rusija je plačevala za tuje interese težke račune: do 1917. je padlo že milijon Rusov na fronti, ljudstvo je umiralo za nalezljivimi boleznimi, bilo je boso, nago in gladno, kajti 14 milijonov delavcev je bilo v vojski, ne pa v tovarnah in v poljedelski proizvodnji. Vojaški položaj je bil vrh tega za nič, ruska armada je doživljala poraz za porazom. Zgubila je že Poljsko in del Baltika. Carizem s svojimi stebri, graščaki in fabrikanti, je bil gnil. Carica je bila izdajalka, vojni minister Suhomlinov je izdajal Nemcem vojaške načrte in delo sabotiral. Nemci so bili že vnaprej obveščeni o ruskih vojaških načrtih, rusko topništvo ni imelo municije, puško pa je imel le vsak tretji ruski vojak. Iz ruskega ljudstva pa so oblastniki izmoz-gavali za oborožitev težke milijone rubljev. Zaradi teh razmer so bili v Rusiji nezadovoljni delavci, kmetje, vojaki in izobraženci. Naredili so pravilen zaključek, se združili in organizirano usmerili boj proti carizmu. Tako so razmere dozorele in ljudska revolucija je bila na vidiku. To revolucijo so hoteli prestreči ruski imperialistični oblastniki. Dobro so vedeli, da je carizem na smrtni postelji, da mu ni več pomoči, in so se zaradi tega hoteli sami povzpeti na oblast. Ta gospoda, ki je imela v svojih rokah tovarne, banke itd., je bila proti carju, je bila proti carici in Razputinu, ker je vedela, da bi si ti hoteli rešiti prestol s sklenitvijo posebnega miru z Nemci. Ta gospoda je videla svojo rešitev v nadaljevanju vojne in v zmagi zapadnega imperializma. Zato so nameravali odstaviti carja in postaviti na njegovo mesto novega carja, Mihaela. Ruskim izsesalcem je prekrižalo račune delovno ljudstvo, ki je predzadnjega februarja 1917., po našem koledarju 12. marca, izvedlo demokratično revolucijo in pahnilo carja s prestola. V tem času je bil Lenin v pregnanstvu izven Rusije, Stalin pa v Sibiriji. Delovno ljudstvo je šlo v junaški boj za mir, za kruh, za svobodo. Ruska revolucija je po skušnjah iz leta 1905-07, ko so se prvič pojavili in zrasli iz borbe Sovjeti delavskih odposlancev, napredovala in je to pot postavila Sovjete delavskih in vojaških odposlancev. Ključ do kruha pa sta imela še vedno v rokah graščak in kulak in tadva se še sedaj nista umaknila. Sestavili so nekak parlament, Dumo, ki mu je predsedoval mo-narhistični graščak Rodzdjanko, predsednik vlade pa je bil knez Lvov. Kmetje naj bi tlačanili še dalje brez zemlje in kruha. Dne 16. aprila 1917 se je vrnil v Rusijo veliki Lenin in izvedel z delovnimi množicami ljudsko osvoboditev. Delavski razred, Sovjeti delavcev in kmetov ter vojakov, so šest mesecev v trdi borbi pripravili vse za končno zmago. Sedmega oktobra je bil ustanovljen vojaški revolucionarni odbor in že 24. oktobra, po našem 6. novembra, je Lenin prevzel v Smol-nem v Petrogradu vodstvo vstaje. Po zmagi 7. novembra ob 10. uri 45 minut se je sestal v Smolnem II, vseruski kongres Sovjetov in proglasil: »Opirajoč se na voljo ogromne večine delavcev, vojakov in kmetov, opirajoč se na zmagovito vstajo delavcev in posadke v Petrogradu, jemlje kongres oblast v svoje roke.« Drugi dan je kongres že sprejel »Odlok o miru« in »Odlok o zemlji«, ki je določal, da se graščinska zemlja odpravi takoj in brez vsake odškodnine. IV. ZSSR, dežela in ljudje Sovjetska zveza je država neizmerne razsežnosti, saj obsega četrtino zemeljske oble. O tem nas pouči že bežen pogled na zemljevid in primerjava velikosti naše države z ozemljem ZSSR. Napoleon tega ni dojel in je šel v Rusijo po smrt. Ko je tvegal isto zločinski Hitler, je sicer klical Boga na pomoč, a priklical Rdečo armado v Berlin. Ozemlje Sovjetske zveze meri 21 milijonov 371 tisoč 200 kvadratnih kilometrov. To je orjaška država, ki je le za en milijon kvdr. kilometrov manjša kakor Evropa z Zedinjenimi državami Severne Amerike in Kanado, Evropa brez Rusije meri 5 milijonov kvdr. kilometrov, Zedinjene države Severne Amerike merijo 7.8 milijona kvdr. kilometrov in Kanada 9.6 milijona kvdr. kilometrov. Po štetju z dne 7. januarja 1939 je bilo v ZSSR 170 milijonov 467 tisoč 186 ljudi. Ti so bili porazdeljeni takole: Ruska sovjetska federativna Prebivalcev socialistična republika . . 109,278.614 Ukrajinska SSR...... 30,960.221 Beloruska SSR...... 5,567.976 Azerbajdžanska SSR .... 3,209.727 Gruzinska SSR...... 3,542.289 Armenska SSR...... 1,281.599 Turkmenska SSR..... 1,253.985 Uzbeška SSR...... 6,282.446 Tadžiška SSR...... 1,485.091 Kazahska SSR...... 6,145.937 Kirgiška SSR....... 1,459.301 Po priključitvi Ukrajine in Zapadne Be-lorusije se je prebivalstvo povečalo na 183,467.200. Prebivalstvo Moskve je naraslo na 4,137.018, Leningrada pa na 3 milijone 191.304. Sovjetska zveza je mogočna država, vendar pa ni postala to, kar je, od danes na jutri. II. vseruski kongres je izvolil Vse-ruski izvršni odbor in Sovjet ljudskih komisarjev, katerega prvi predsednik je bil veliki Lenin. Nesreča ni bila samo v tem, da je bila Rusija tedaj do kraja izčrpana, opustošena, krvaveča iz neštetih ran, ki so jih zasekali domači in tuji imperialisti. Ruska reakcija je skupaj s češkoslovaškimi legionarji in s pomočjo antante že spomladi 1918. leta organizirala upor in se polastila delov Povolžja, Urala in Sibirije. Nato so se še angleške čete izkrcale v Arh-angelsku, Japonci pa v Vladivostoku, tuji imperialisti so prišli tudi v Baku. Antanta je proglasila blokado Rusije, izdajalski generali pa so morili in ropali po Rusiji. Kolčak je prodiral iz Sibirije, Denikin je prodiral od juga proti Moskvi, Judenič pa proti Petrogradu. Rdeča armada, ki je komaj nastala, je premagala vse tri belogar-distične vojske in zunanje intervencioniste zavrnila. Potem je pognala še s Krima barona Vrangla, 1920 pa še poljsko reakcionarno gospodo, ki je iz strahu pred zmagovitim delovnim ljudstvom in iz pohlepa po tuji zemlji organizirala vojsko proti mladi Sovjetski državi — državi delavcev in kmetov. Nam je po vsem tem jasno, kakšne velike žrtve je vse to zahtevalo od ruskega ljudstva. Sedem let neprestane vojne je do temeljev omajalo gospodarstvo Rusije, Leta 1920. so v SZ pridelali le polovico toliko kakor pred vojno, goveje živine in svinj je bilo tretjino manj, ovac le polovico, pese za sladkor pa so pridelali le nekaj več kakor desetino. Vrh tega je bila 1920. leta še slaba letina in ljudstvo v mestih in na deželi je trpelo veliko pomanjkanje. Iz tega težkega stanja se je rusko ljudstvo pomagalo s tem, da je stisnilo pasove, da je z ogromnim delovnim poletom in navdušenjem, s požrtvovalnostjo prešlo h graditvi svoje industrije in poljedelstva ter celokupne obnove. Uveden je bil prehrambeni davek, količina žita in drugih pridelkov je veljala za plačilo davka. Po Leninovem zadružnem načrtu je prešlo milijone malih in srednjih kmetov v zadruge in so odvišne pridelke vnovčili brez posrednikov, brez špekulantov in izkoriščevalcev za znatno boljše cene. Tako je sovjetski poljedelec, ki je bil prej osamljen, razdrobljen, prišel do veljave in si ustvaril boljše, kul-turnejše življenje. Mali in srednji kmet je bil prej nepomemben, izrabljen, včlenjen v produktivne, nabavne in prodajne zadruge je postal sila. Tako je prispeval tudi on znaten delež, da je mogla Sovjetska zveza zgraditi lahko in težko industrijo. Vse to je zopet prišlo tako kmetom kakor delavcem in vsemu prebivalstvu v prid. Industrializacija dežele se je izvršila po načrtu, v etapah (razdobjih), v znanih petletkah. Pazilo se je prav posebno na to, da ni industrija na račun poljedelstva pretirala cene in obratno, in sta zaradi tega mesto in vas s skupnimi napori v bratski povezanosti dvigala proizvodnjo iž leta v leto. Kljub vsemu pa je v SZ še vedno primanjkovalo žita in ljudstvo je moralo leta in leta bojevati bitko za kruh. Proizvodnjo industrije je bilo možno dvigniti, teže pa je bilo s poljedelsko proizvodnjo. Možno je pomnožiti stroje, postaviti tovarne, elektrarne, obdelovalne zemlje pa ne moreš narediti od danes na jutri. Treba je bilo preiti k pravemu prehodu malih posestev k zadružnemu poljedelstvu. Ko je industrija naredila svoje, ko so bruhale tovarne traktorje, kombajnstroje, to so stroji, lci žanjejo in mlatijo obenem, je šele napočil čas za to. Mali in srednji kmetje so se včlanili v kolhoze. V kolhozu, ki ni nič drugega kakor pa produktivna zadruga, so združena vsa glavna proizvajalna sredstva: zemlja, živina, poljedelski stroji in orodje. Ob zaključku leta ali žetve se odštejejo državne dajatve (davek), drugi stroški (vzdrževanje šol, ambulant, socialnega zavarovanja, vzdrževanje strojev in podobno), rezervni fond, potem pa se razdeli ves dobiček po ključu delovnih dni. Vsakemu članu take zadruge je dana možnost, da vsak čas lahko izstopi iz te produktivne zadruge in se zopet osamosvoji. Takih belih vran pa skoraj ni, ker vsakdo ve, da s svojo zemljo in z manj pripravnim orodjem in prepuščen sam sebi nikoli ne more doseči tudi s podvojenim ali potrojenim trudom onega dobička, ki mu je zajamčen v zadrugi. Kje si naj on dobi inženirja, kemika, veterinarja itd. za svoj majhen obrat? Kje je, izločen iz skupnosti, sam zaščiten proti slabi letini, uimam, kugi itd.! Kmetje v SZ so tako srečni v svojih zadrugah in v svojem poklicu, da mora pošiljati industrija stalno svoje propagandiste na deželo, da izvabi člane kolhoza na delo v industrijo. In kako je bilo pri nas? Beg kmečkih deklet in mladeničev v mesto, kjer jim ni niti še zagotovljen zaslužek. Vsak član zadruge ima svojo hišo, obratno zemljo za potrebe svojega gospodinjstva, vrt, sadovnjak itd. ter toliko živine, kolikor jo lahko sam s sredstvi svoje družine vzdržuje in porabi. Glede na to, ali je kraj poljedelskega ali živinorejskega značaja, ima zadružnik po eno do pet krav, dve do deset tovorne živine, dve do tri svinje, od deset do sto ovac, povsod pa neomejeno število perutnine. Zmaga novega zadružništva v Sovjetski zvezi je obenem pomenila zmago mehanizacije poljedelstva. Posebnost te mehanizacije so strojno-traktorske postaje (MTS, Mašinno-traktornye stancii). Taka postaja obdela okoli 36.000 hektarjev zemlje in razpolaga z okoli sto traktorji ter pripadajočim dodatnim poljedelskim orodjem, z mehaničnimi delavnicami, agronomi, inženirji, mehaniki, traktoristi itd. Vsaka zadruga dobi ob setvi in žetvi od te postaje proti majhni odškodnini vse potrebne stroje. Sovjetska polja je obdelovalo 1937. leta: 5.617 MTS (strojno-traktorskih postaj), 356.800 traktorjev, 96.300 kombajnov, 56.000 tovornih avtomobilov. Le s takim napredkom, to je s tako novo organizacijo poljedelstva, je bilo mogoče rešiti v SZ vprašanje kruha in zmagovito dokončati borbo za kruh. V caristični Rusiji je primanjkovalo kmetu kruha, sedaj ga je v izobilju. Ko bi fašizem ne bil izzval druge svetovne vojne, bi že dobil vsakdo v Sovjetski Rusiji dnevno količino kruha brezplačno. Vsa Rusija je 1913. leta pridelala 801 milijon centov žitaric, leta 1937. so pridelali kolhozi 1203 milijone centov. Sovjetska zveza je mobilizirala vse sile za dvig proizvodnje, olajšala in skrajšala delo in ga usmerila v prid skupnosti. Kolikor ni imela sama zadosti strokovnjakov, jih je najela v tujini, sama pa si jih je vzgajala iz najširših ljudskih množic. Domači delavci so bili kmalu prav tako izurjeni kakor hvaljeni inozemski in so jih tudi daleč prekosili. Preprosti rudar Aleksij Sta-hanov je znal proizvodnjo dela tako zelo dvigniti, da pomeni njegovo ime v vsem svetu povečanje proizvodnje v nepojmljivi meri. Kot preprost rudar, sedaj je že inženir, je znal izkoristiti novodobno tehniko, poenostavil je izkop, natovarjanje in izvažanje premoga tako, da je mero storjenega dela povišal za štirinajstkrat. Dne 31. avgusta 1935. leta je izkopal 102 toni premoga, kar je že skoraj za en vlak. Podobno je bilo z dvema tekstilnima delavkama, sestrama Vinogradovima. Prej sta stregli desetim tkalskim strojem, potem pa 144 stro jem. Kolhoznica Marija Dečenko je pri delala na 1 ha 500 centov sladkorne pese lansko leto je odnesla tekmo druga kol' hoznica, ki je pridelala že 1200 centov na hektar. Junaki in junakinje v SZ zvišujejo proizvodnjo in koristijo s tem sami sebi in skupnosti. Skupine znanstvenikov so vztrajno na delu, da zvišajo proizvodnjo in narede delo čim manj mučno in bolj prijetno. V SZ so ustvarili nove rastline, i2 katerih delajo bombaž, kavčuk itd. Vzgojili so si že pšenico, katere seme drži kakor naša lucerna (nemška detelja) za dobo ne kaj let. S tem so si prihranili trikratno se tev in trikratno seme. O vsem tem bi moge! napisati debele knjige in še bi ne bilo za jeto vse, kar so ljudstva SZ ustvarila dc danes od časa Oktobrske revolucije. Ni sile na svetu, ki bi mogla ustaviti ustvarjajoče roke delovnega človeka, in tako tudi ni bilo sile, ki bi mogla preprečiti državo, ki jo vodijo delavci in kmetje, ker se zavedajo, da je njihova. Sovjetska oblast je naredila iz tlačana svobodnega človeka, ustvarila nove delovne pogoje lažje in krajše delo, bolje plačano delo ito rešila ljudstvo skrbi za starost in za primer bolezni, onemoglosti in preskrbe družine V SZ ni brezposelnosti in žena je enakopravna možu, in to ne le na papirju, temveč v resnici. Enako je upoštevana v proizvodnji in s tem ji je dano jamstvo, da njena enakopravnost ne more biti ogrožena. V sovjetski industriji je preko 100.000 inženirk in tehničark, Vrhovni sovjet ZSSR (pri nas zvezna skupščina) ima med svojimi člani 189 žena: delavk iz kolhozov (po našem kmetic), šoferk traktorjev, učiteljic itd Sovjetska žena ima pravico do enake plače in dela. Poročiti se more že v mladosti, kar ženi drugod zaradi gospodarskih razmer ni mogoče; drugod je za ženitev pogoj dota. Ker sovjetski ženi dota ni nujno potrebna, si more izbrati moža po svojem srcu. Sovražni svet je blatil SZ z izmišljenimi pravljicami o »socializaciji žena«, o neki »skup- ni lasti žena«. Lenin je že odbil take laži s primero: »Ali bo normalni človek v normalnih časih legel v blato in pil vodo iz mlake? Ali bo pil iz kozarca, katerega rob so tuja usta vsega onesnažila?« Bele kuge v SZ ni več. Gospodarskih ovir za veliko družino ni več in zato število rojstev v SZ prekaša vse evropske rekorde. Res je le to glede žene v Rusiji, da ni dobra služkinja, je le dobra tovarišica možu in dobra mati otrokom. S tem pa je družina kot središče ljubezni, kulture in tovarištva ogromno pridobila. Svoboda vere in vesti je v SZ zajamčena z ustavo. Dovoljena pa je tudi proti-verska propaganda. Cerkev je ločena od države. Cerkev je v SZ v tej Domovinski vojni izpolnila svoje dolžnosti do Boga in domovine in je bil patrijarh od Stalina odlikovan. Ko je SZ potolkla sovražnika človeštva, hitlerjansko fašistično Nemčijo, so v vseh cerkvah Sovjetske zveze zazvonili zvonovi in verniki SZ so peli zahvalnice. Ta poročila so podčrtavali tudi vsi listi Združenih narodov Amerike in Anglije. Ni dvoma, da bi ne bilo več na slovenskih tleh slovenskega človeka, kaj še, da bi imeli ljudske republike Jugoslavije, da bi bili izbrisani še tudi drugi slovanski narodi, ves svet pa zasužnjen, če bi ZSSR ne predvidevala to svetovno katastrofo in leta in leta ne gradila svojo slavno Rdečo armado, ki je premagala najstrašnejši vojaški stroj, kar ga pozna človeška zgodovina. Zato je vse svobodoljubno človeštvo hvaležno Sovjetski zvezi, generalisimu Stalinu in junaškemu sovjetskemu ljudstvu, ki je v trpljenju in v težkočah kovalo orožje zmage nad smrtnim sovražnikom ljudstev in narodov — nemškim fašizmom. Delavec in kmet sta spoznala koristi in dobrote svoje oblasti in žrtvovala zase in za ves svet toliko milijonov življenj, da sta si pridobitve Oktobrske revolucije, to je svobodo, kulturno življenje v blagostanju in miru ohranila. V SZ so sedaj vse delovne roke na delu, da izbrišejo fašistična razdejanja, da znova ustvarijo uničene domove. Zato nam je danes Sovjetska zveza in njeno ljudstvo svetal vzor, kako se z vztrajnim premagovanjem težkoč in z žrtvami gradi na ruševinah novo, cvetoče življenje svobodnega ljudstva. Najvažnejši dogodki po svetu v L1945 V zgodovini vsega človeštva bo preteklo leto za vedno zapisano z neizbrisnimi črkami. To leto nam je prineslo vojaški poraz hitlerjevske Nemčije in napadalne Japonske. Po nacističnem porazu pred Moskvo v 1. 1941, še bolj pa po uničenju nacistične 6. armade pred Stalingradom v 1. 1942/43 je bilo vsakemu pametnemu človeku jasno, da so nemški osvajalci vojno izgubili. Čedalje bolj je pojemala volja nemškega ljudstva, da bi nadaljevalo vojno, in le največje gestapovsko in esesovsko nasilje je lahko vzdrževalo mir, red in pokorščino v tretjem »carstvu«. Nemški fašistični vojaški in politični »vodje« pa so vselej uporabljali poleg nasilnih sredstev tudi propagando za to, da so vlivali nemškim množicam pogum. In prav to je bil prav gotovo glavni namen znameniti zadnji nacistični ofenzivi za božič 1. 1944 in novo leto. 1945. Nemški gene-ralštab je pripravil ofenzivo na majhnem Mirko Košir odseku ob luksemburško-belgijski meji. V prvem poletu se je sicer posrečilo nemškemu tankovskemu klinu, da je za nekaj desetin kilometrov prodrl na belgijsko ozemlje, toda že v prvih dneh 1. 1945 so angleške in ameriške čete zaustavile to prodiranje in stisnile ta nemški klin s severa in juga. Ko so Angleži in Amerikanci začeli svoj protinapad, so kmalu potisnili nacistične čete nazaj na nemško ozemlje in se počasi, toda gotovo prebijali skozi nemške utrdbe na zahodni nemški meji pri Aachnu. Silovita sovjetska januarska ofenziva je nacistične armade dobesedno odpihnila z Visle in jih zanesla na Odro. Sovjetske armade so se pri tem polastile velikega industrijskega področja v Gornji Šleziji in tako silno zožile nacistično gospodarsko osnovo za nadaljevanje vojne. V nadaljnjih dveh mesecih je Rdeča armada izpopolnjevala te ogromne uspehe januarske ofenzive in pripravljala vse potrebno za zadnji napad na nemško fašistično trdnjavo, predvsem za napad na brlog faši-stične zveri — kakor je dejal tovariš Stalin — za napad na nemško glavno mesto Berlin. Ti sovjetski uspehi so olajšali delo tudi angleškim in ameriškim četam. Ko so se pregrizle skozi nemški zahodni obrambni pas, so se razlile po ogromnem ozemlju ob Saari, Ruhru in Renu. V kratkem času so iztrgale nacističnim roparjem bogata industrijska področja ob teh rekah in tako so usihali nacističnim oblastnikom zadnji veliki viri za vojno industrijo v njihovi lastni deželi. Neprestani napadi iz zraka so rušili nemška mesta in uničevali tisto nemško industrijo, kolikor je je bilo v sredini Nemčije. Nič ni pomagala nacističnim »vodjem« Rooseveltova smrt v aprilu, čeprav so pričakovali, da se bo z njo zgodil »čudež«, kakor za Friderika II. s smrtjo ruske carice, in da se bo še vse obrnilo za nemški fašizem na bolje. 23. aprila 1945 so prekoračile sovjetske gardijske čete pri Frank-furtu Odro, čeprav jih je obstreljevalo močno nemško topništvo, premagale so v silnem zaletu nacistično obrambno črto in v enem dnevu dosegle 60—70 km oddaljeni Berlin. Ob tej priliki je maršal Žukov na čisto nov način uporabil žaromete: na ozkem odseku je zbral 300 velikanskih in močnih žarometov in tako osvetlil nemške obrambne črte, da je Nemcem jemalo vid, sovjetske čete pa so prodirale ko pri belem dnevu. Sovjetske armade so obkolile Berlin s severa in juga in ga v desetih dneh zavzele. Sbvjetsko ljudstvo je branilo svoja glavna mesta (Moskvo, Leningrad, Stalin-grad) mesece in celo leta in jih je tudi obranilo, štirimilijonsko nemško mesto pa je padlo v tako kratkem času. Rdeča armada je s tem ponovno dokazala, da je tudi v vojaškem pogledu — ne samo mo-ralno-političnem in kulturnem — najboljša armada na svetu. S padcem glavnega mesta je bil nacistični vojaški odpor dokončno strt, toda nacistični zločinci še niso vrgli puške v koruzo; še celo v tem zadnjem trenutku so hoteli igrati na svojo staro, priljubljeno politično karto, ki so jo uporabljali med vso drugo svetovno vojno, potem ko se je ustvarila trdna zveza med Sovjetsko zvezo, Veliko Britanijo in Združenimi državami Amerike, to se pravi, skušali so zasejati razdor med zaveznike. To je bil namen Himmlerjeve ponudbe, da je nacistična Nemčija sicer pripravljena podpisati brezpogojno kapitulacijo, toda le v svojem odnosu do Anglije in Amerike. Nevzdržno prodiranje Rdeče armade na vsej fronti je prisililo nacistične zločince na kolena, 8. maja so podpisali nemški vojaški predstavniki listino o brezpogojni kapitulaciji in 9. maja so zmagoviti evropski narodi lahko praznovali veličastni Dan zmage. Na Daljnem vzhodu pa je še vedno besnela vojna. Kljub vsem porazom njihovih zaveznikov v Evropi in kljub svojim porazom na Tihem oceanu se trmasti japonski samuraji (t. j. stara plemiška kasta) še niso hoteli vdati, Ameriška mornarica je nadaljevala svoje načrtno prodiranje od otoka do otoka in je z izkrcanjem na Okinavi vdrla v osrčje samih japonskih pokrajin. Šele atomske bombe so s svojim strašnim učinkom nekoliko omajale samurajsko trmo, dokončno pa je prisilila na kolena japonske napadalce sovjetska vojna napoved. Ko so sovjetske armade prekoračile mandžursko mejo, je tudi za japonske vojne zločince prišel čas, da odlože orožje. Sprejeli so brezpogojno kapitulacijo in tako so se v septembru mesecu končale vojaške operacije tudi proti japonskemu fašizmu. Miroljubno človeštvo se je lahko vrnilo na mirno delo, da bi obnovilo vse to, kar je druga svetovna vojna uničila. Čim bliže je bil vojaški poraz glavnih fašističnih napadalcev in osvajalcev v Evropi in Aziji, tem bolj nujno je bilo za vodilne državnike in politike protihitlerjev-ske koalicije, da začno razmišljati o tem, kako naj urede svet po končani vojni, da bo človeštvu zagotovljen resnično trden in trajen mir. Temu vzvišenemu smotru je bila posvečena dolga vrsta mednarodnih konferenc in sestankov v Ameriki in Evropi. Prav zato, ker se je vojna proti nemškemu fašizmu še nadaljevala, so se v februarju sestali Stalin, Roosevelt in Churchill na Krimu, v mestu Jalti. Ta Krimska konferenca pa ni obravnavala samo vprašanja, kako je treba čim hitreje dokončati vojno proti Nemčiji, temveč se je lotila tudi vprašanj o delu po vojni. Glede zadnjega udarca na nacistično Nemčijo so sklenili državniki, da se bo ta napad izvršil od vzhoda in zahoda, s severa in juga, in to ne samo na zemlji, temveč tudi iz zraka. Ta napad bo trajal tako dolgo, do- kler ne bodo fašistični zločinci podpisali brezpogojne kapitulacije. Krimska konferenca je razglasila, da je zaveznikom neomajni smoter, uničiti nemški militarizem in nacizem. Zato je treba razorožiti nemško vojsko, uničiti nemški generalštab, Vojaški material in vojno industrijo; uničiti je treba nacistično stranko in vse, kar je z njo v zvezi, ter kaznovati vojne zločince; Nemčija naj povrne evropskim narodom vso škodo, ki jo je napravila. Na krimski konferenci sprejeta deklaracija je obljubila evropskim narodom, ki so jih nemški osvajalci oropali do golega, gospodarsko pomoč po vojni in tudi pomoč pri iztrebljanju fašističnih ostankov in uvajanju resnično demokratičnega reda. Trije veliki državniki so svečano izjavili, da bodo njihove države sodelovale tudi po vojni, da bi bil na ta način zagotovljen vsem narodom na svetu trajen in trden mir. Zato so že na tem sestanku na Krimu sklenili, naj se skliče za 26. april 1945 konferenca Združenih narodov v San Franciscu v Ameriki. Ta konferenca se je v San Franciscu tudi res sešla, čeprav se vojna niti v Evropi še ni končala. Njeno delo je rodilo lep uspeh. Sprejeta je bila ustanovna listina mednarodne organizacije miru in varnosti, ki je zelo otežkočila nove napade in je dajala miroljubnim narodom močna sredstva, da preprečijo nove vojne spopade. Najboljši porok za resnično zagotovitev dolgotrajnega miru je ravno tesno sodelovanje petih velikih sil na svetu: Sovjetske zveze, Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Kitajske in Francije. Tem silam zagotavlja ustanovna listina odločujočo besedo v mednarodnih stvareh zato, ker predstavljajo te države skoro polovipo človeštva in imajo tisto vojaško moč, ki lahko prisili vsakega bodočega napadalca, da opusti svoje zločinske naklepe. Prav zato so mednarodni nazadnjaški krogi osredotočili svoje napade na to sodelovanje in so hoteli tako spremeniti ustanovno listino, da bi bil glas najmanjše državice na svetu prav toliko vreden ko glas teh petih velesil, ki so največ pripomogle, da je fašizem doživel v drugi svetovni vojni tak strahovit vojaški poraz. Pa še druga dejstva pričajo, da je že na konferenci v San Franciscu — to se pravi še pred koncem svetovne vojne — začela mednarodna nazadnjaška sodrga izpodko-pavati tla miru in demokraciji in podpirati celo same fašistične ali fašizmu prijazne sile in struje. To dokazuje najbolj zgovorno sprejem na pol fašistične Argentine v organizacijo Združenih narodov in odklanjanje poljske in albanske zahteve, da bi tudi nova Poljska in Albanija sodelovali v tej mednarodni organizaciji. Mednarodni nazadnjaški krogi so želeli napraviti iz organizacije Združenih narodov staro, slabotno Društvo narodov iz dobe po prvi svetovni vojni, toda to se jim zaradi odločnega odpora resnično naprednih in miroljubnih sil — posebno Sovjetske zveze — ni posrečilo. Prizadevanju Sovjetske zveze se je tudi zahvaliti, da se je na konferenci v San Franciscu načelo kolonialno vprašanje nekoliko drugače kakor doslej. Kakor je stala Sovjetska zveza na čelu borbe proti fašistični Nemčiji, tako je danes v povojni dobi prvoboriteljica in najbolj dosledna graditeljica trdnega in trajnega miru. Nemčija je bila seveda glavno vprašanje na Potsdamski konferenci v juliju 1945, Stalin, Truman in Churchill (po volitvah v Angliji in po laburistični zmagi Attlee) so se kljub vsem nasprotnim prerokovanjem nazadnjaškega tiska sporazumeli glede ravnanja s poraženo Nemčijo. Še bolj podrobna kakor na Krimski konferenci so ugotovili vsa sredstva, ki bodo zagotovila popolno uničenje nemškega militarizma in nacizma. Prav tako so že tudi izdelali načrt za reparacije, ki jih bo morala plačevati Nemčija. Ta načrt onemogoča, da bi se še kdaj ponovil Versaille, to se pravi, da bi se še kdaj obnovila vojaška moč Nemčije, kakor se je to zgodilo po prvi svetovni vojni. Kakor Krimska tako je tudi Potsdamska konferenca še enkrat podčrtala in proglasila strogo kazen vojnim zločincem. Važno je, da je ta konferenca začela reševati že tudi teritorialna vprašanja in je prisodila mesto Konigsberg Sovjetski zvezi ter je določila Poljski začasno zahodno mejo. Ena najvažnejših pridobitev Potsdamske konference je bila ustanovitev Sveta ministrov za zunanje zadeve. Ta Svet naj bi izdelal mirovne pogodbe in naj bi se sestal do septembra meseca v Londonu. To, kar se doslej mednarodnim nazadnjaškim krogom ni posrečilo, je do neke mere uspelo na tej septembrski londonski konferenci. Medtem ko je bila Potsdamska konferenca potrdilo, da bo protihitlerjevska koalicija delovala uspešno tudi v povojni dobi in da bo reševala tudi vprašanja miru tako soglasno kakor vprašanja vojne, je londonska konferenca vlila novega poguma mednarodnim nazadnjakom in že so mislili, da lahko snujejo nove napadalne bloke proti miroljubnim državam. Taka nazadnjaška in svetovnemu miru nevarna zamisel je bila zamisel tako imenovanega zahodnega bloka. Države v Zahodni Evropi naj bi se združile. Proti komu? Odgovor je pač lahko samo eden: proti Sovjetski zvezi — temu stebru miru in napredka. Jasno je, da so vse napredne sile nastopile proti ustvarjanju takega nazadnjaškega bloka. Začasno je zato ta misel propadla, to pa nikakor ne pomeni, da je ne bi nazadnjaški krogi skušali spraviti na svet v kakšni drugačni obliki. Vse te načrte je kovala mednarodna reakcija med londonsko konferenco in se je prav posebno razveselila, ko se je konferenca razšla brez uspeha. Na tej konferenci je bila prisotna tudi jugoslovanska delegacija pod vodstvom našega državnika tov. Edvarda Kardelja, ki je odločno postavila in s številnimi dejstvi podkrepila našo zahtevo po Slovenskem Primorju, Trstu in Istri. Pri tem je našla ogromno podporo naše zveste prijateljice in zaveznice — mogočne Sovjetske zveze. Veselje mednarodnih nazadnjaških krogov pa je bilo prezgodnje. V decembru mesecu je konferenca zunanjih ministrov v Moskvi ponovno dokazala, da je povojno sodelovanje velikih sil možno in da ni takih vprašanj v mednarodni politiki, ki bi jih ne bilo mogoče z dobro voljo rešiti v zadovoljstvo vseh udeležencev. Na moskovski konferenci so se miroljubne države sporazumele glede mirovnih konferenc in so rešile celo vrsto vprašanj na Daljnem vzhodu in v Evropi. Za sporazumno reševanje vprašanj na Daljnem vzhodu sta bila ustanovljena dva posebna organa — prvi za ves Daljni vzhod, drugi pa za samo Japonsko. Posebno pozornost so posvetili zunanji ministri Koreji in Kitajski. Za »ukrotitev« atomske energije — posebno še za ukrotitev tistih nazadnjaških krogov, ki so hoteli izkoristiti to energijo v mednarodnih odnosih — pa je bila ustanovljena posebna komisija Združenih narodov za nadzorstvo nad to novo vrsto energije. Tako je doživela z moskovsko konferenco mednarodna reakcija nov poraz, miroljubni, svobodoljubni in zato napredni narodi pa so izbojevali novo zmago. Isti boj med naprednimi in nazadnjaškimi silami, med miroljubnimi in napadalnimi gibanji, med demokratičnimi in fašističnimi strujami se je bojeval tudi v posameznih deželah in se je uspeh ali neuspeh demokratičnih, naprednih, miroljubnih sil kazal v rezultatih parlamentarnih volitev v Angliji, Franciji, Bolgariji, Madžarski itd. Med Potsdamsko konferenco je moral oditi dotedanji angleški ministrski predsednik Churchill iz Berlina — kakor smo že zgoraj omenili — in je na njegovo mesto stopil kot zmagovalec laburistične stranke Attlee. Mnogi napredni ljudje na svetu so pričakovali, da se bo sedaj angleška zunanja politika spremenila in da bo angleška delavska stranka opustila vsaj najbolj nazadnjaške načine poprejšnje konservativne politike. Nadaljnji razvoj pa je dokazal, da bo laburistična vlada izvajala tako zunanjo politiko, kakršno je začrtal eden laburističnih voditeljev — Bevin — še pred volitvami, ko je v svojem volivnem govoru dejal: »V vprašanjih zunanje politike bomo ostali nad strankami«; to je pomenilo, da bo v tem pogledu laburistična stranka nadaljevala konservativno politiko. In tako je tudi bilo: dokaz za to je angleška politika na Javi, v Indo-kini, v Grčiji, Italiji itd. Koliko uspeha so imele demokratične, napredne sile v svojem boju proti fašizmu ali ostankom fašizma, je bilo mogoče ugotoviti že pred volitvami. Po stopnji enotnosti si lahko sklepal na stopnjo naprednosti in iz tega tudi na večji ali manjši uspeh pri volitvah. Tako je bilo na Balkanuf Jugoslavija, Bolgarija, Albanija), tako je bilo drugod po Evropi. Kljub vsej pestrosti bi lahko razdelili evropske države nekako na tri glavne skupine: na fašistične države, na države z močnim nazadnjaškim vplivom in na demokratične države. Popolnoma fašistični sta ostali Španija in Portugalska. Francova Španija ni samo razbojniško gnezdo španskih fašistov, temveč daje zavetje tudi nemškim in italijanskim fašističnim zločincem. Zato zahtevajo vsi napredni ljudje (delavci, žene, mladina), da je treba odstraniti Francovo vlado in pomagati španskim narodom, ki se danes še vedno bore za svojo svobodo, kakor so se borili 1. 1936 do 1939. Portugalski fašistični diktator Sa-lazar pa je bil še celo tako nesramen, da je uprizoril neke vrste »demokratične« voli- tve. Te volitve so kljub vsemu nasilju in kljub vsem volilnim prevaram dokazale, da je velika večina portugalskega naroda proti Salazarju. Velik je vpliv fašističnih ostankov (posebno zaradi podpor iz tujine) v Italiji in Grčiji. V Italiji rovarijo stari fašisti v novih oblekah, zato jih tudi pogosto imenujemo novofašiste (neofašiste). Čeprav se skrivajo za nedolžnimi firmami kakor n. pr. gibanje »Človek s ceste« (Uomo qualunque), pa vendarle njihova gorjačar-ska in pretepaška politika zgovorno priča, da so to pravi otroci Benita Mussolinija. Nič manj strašna niso zločinska dejanja grških monarhofašistov. Isto moramo reči tudi o Avstriji. Tu so volitve v zadostni meri pokazale, kako močan je vpliv nacističnih elementov, zbranih v raznih strankah kakor n. pr. v avstrijski tako imenovani ljudski stranki. Zmaga krščanske stranke pri parlamentarnih volitvah v Avstriji ni mogla zadovoljiti nobenega resničnega demokrata, ker vemo, da se v njenih vrstah prav tako skrivajo nacisti, kakor se skrivajo v vrstah madžarske stranke malih posestnikov madžarski fašisti. Pač pa so močno napredovale demokratične in domoljubne sile na evropskem severu in zahodu. Volitve na Norveškem in Danskem so prinesle komunističnim partijam veliko števiLo glasov in tako olajšale demokratičnim silam uničenje vseh ostankov fašizma in potrebno demokratizacijo oblasti. Največjo zmago pa je izbojevala Komunistična partija Francije. Dobila je največje število glasov in s tem tudi poslancev v novi francoski ustavodajni skupščini. Tako je francosko ljudstvo odobrilo njeno pravilno politiko med nemško okupacijo, ji dalo veliko priznanje za njene ogromne žrtve v boju proti fašizmu in domačim izdajalcem in ji zaupalo svojo bodočnost. Popoln poraz Daladiera pa je pomenil, da francosko ljudstvo obsoja pogubno munchensko politiko, t. j. politiko sodelovanja s fašisti in pomoči fašistom. Nič drugače kakor v Evropi ni tudi na Bližnjem, Srednjem in Daljnem Vzhodu. Reakcija v Turčiji je uprizorila fašistične pogrome proti demokratičnim listom in demonstracije proti Sovjetski zvezi prav ob času moskovske konference, ko so jo mednarodni nazadnjaki spet dobili pošteno po hrbtu. S svojimi upravičenimi narodnimi zahtevami so se oglasili Armenci in so izrazili željo, da se ločijo od Turčije in priključijo Sovjetski Armeniji. Svojo dolgo zaželeno avtonomijo si je izbojeval iranski Azerbejdžan in je začel pogumno korakati po poti demokracije in napredka. Z demokratičnimi načeli, kakor jih izraža ustanovna listina Združenih narodov, pa se nič ne sklada politika Velike Britanije in Združenih držav Amerike v pokrajinah ob Tihem oceanu. Hrabro javansko ljudstvo se že več ko stoletje bori proti nizozemskim osvajalcem in se je tudi med vso drugo svetovno vojno borilo proti japonskemu nasilniku, danes pa mora braniti svojo svobodo in neodvisnost v boju proti angleškim tankom in letalom. Ni torej čudno, da danes v Angliji lahko nemoteno delujejo fašistične stranke, kakor je n. pr. Mosleyeva stranka, ki kupuje še sedaj Hitlerjeve kipe in razbija sredi Londona kipe voditeljev delavskega razreda. Prav tako se reakcionarne sile vmešavajo v Severni Kitajski in skušajo na ta način preprečiti demokratični razvoj kitajskega ljudstva, ki je v borbi proti japonskim imperialistom pokazalo tisoče primerov resničnega domoljubja in zvestobe demokratični stvari. Kitajske ljudske armade — 8. in 4. pod poveljstvom Mao Ce Duna in Ču Deja so pregnale japonske osvajalce iz svoje dežele. Danes pa jim ameriške čete branijo, da bi zasedle starodavna kitajska glavna mesta Tientsin in Peking. Boj za demokracijo in mir je torej zelo pester po svojih oblikah in poteka tako v posameznih deželah kakor v politiki med državami v zamotani cikcakasti črti: sedaj smo bliže cilju, sedaj spet bolj daleč od njega. Toda v mednarodnem sodelovanju širokih ljudskih množic napredujemo zanesljivo in vztrajno in to se kaže na mednarodnih kongresih demokratičnih delavskih, ženskih, mladinskih in študentovskih gibanj. V drugi svetovni vojni je delavski razred vsega sveta pretrpel nezaslišane grozote. Zanj je bila ta vojna trda šola in zato je delavski razred skupno s kmeti in delovno inteligenco črpal iz številnih skušenj koristne nauke za bodočnost. Eno je gotovo: ta vojna je nazorno dokazala, da more zmagati fašizem le, če je delavski razred neenoten, če ni povezan s širokimi množicami delovnega ljudstva, in da je mogoče premagati fašizem le, če sklene delavski razred svoje vrste v trdno enoto in ustvari krepko bratsko vez s kmeti in napredno inteligenco. To dejstvo je pribila mednarodna sindikalna konferenca februarja meseca 1945 v Londonu, ko je ustvarjala enotnost sindikalnega gibanja in ko je odbila vse nazadnjaške poskuse, ovirati delavski razred v njegovi težnji po enotnosti. Amsterdamska internacionala strokovnih zvez je v Londonu popolnoma pogorela in pogorel je tudi predstavnik angleških sindikatov Citrine, ko je hotel vzbuditi pri evropskem in ameriškem delavstvu nezaupanje do sovjetskih sindikalnih organizacij. Pozneje je bila v Parizu ustanovljena po sklepu londonske konference nova mogočna Mednarodna sindikalna organizacija. Tej organizaciji so se priključile vse velike strokovne organizacije razen Ameriške zveze dela. Danes je delavski razred vsega sveta zbran in enoten v okviru ene same velike mednarodne organizacije. Zato pa se je tudi njegov vpliv v mednarodnem življenju silno povečal in že lahko uresničuje to, kar je napovedal v »Manifestu« februarske konference, t. j. da podpira vlade v njihovem delu za zgraditev trajnega in trdnega miru. Z vztrajnim in odločnim delom in bojem bo izpolnil enotni delavski razred tudi svojo drugo obljubo, dano v »Manifestu«, t. j. da bo izbojeval tudi kolonialnemu delovnemu ljudstvu enake svoboščine in pravice, kakršne uživa delavski razred v Evropi in Ameriki. Že mednarodna sindikalna konferenca si je začrtala za glavni cilj uničenje fašizma in uresničenje demokratičnih idealov. Isti namen so imeli Mednarodni ženski kongres in Mednarodni mladinski kongres v Parizu ter Mednarodni kongres visokošolske mladine v Pragi. Na Mednarodnem ženskem kongresu se je ustanovila Mednarodna demokratična ženska zveza, na Mednarodnem mladinskem kongresu pa Svetovna federacija demokratične mladine. Vse te mednarodne organizacije se ne bore samo za uničenje fašizma in za uresničenje demokracije, temveč so si zapisale v program, da bodo sodelovale pri organizaciji povojnega življenja na gospodarskem, socialnem, političnem in kulturnem področju. Vsaka teh organizacij ima seveda še svoje posebne naloge, zato se bo Mednarodna demokratična ženska zveza borila za enakopravnost žene in za zaščito mater in otrok, mednarodna mladinska organizacija pa bo vzgajala mladino vsega sveta v duhu napredka in demokracije ter bo varovala koristi mladine v mednarodnem okviru. Na ta način se vzbuja in raste zavest tesne povezanosti vseh narodov na svetu, hkrati pa dobiva ta zavest tudi trdne organizacijske oblike. Delovno ljudstvo vsega sveta si kuje s tem mnogo bolj močno orožje v boju proti nazadnjaškim in izkori-ščevalskim silam, kakor pa so to enake organizacije v omejenem nacionalnem obsegu. Le take mogočne organizacije dajo lahko krepak poudarek takim zahtevam, kakor je n. pr. zahteva, na se hitro in strogo kaznujejo vsi tisti, ki so krivi za drugo svetovno vojno in so zagrešili toliko najbolj zverskih zločinov po zasedenih deželah. In da je potreben tak močan poudarek velikih mednarodnih organizacij, če hočemo, da se bodo izpolnila načela Krimske in Potsdamske konference, nam dokazuje obotavljanje nekaterih reakcionarnih sodnikov na sodnih procesih proti vojnim zločincem v Liineburgu in Niirnbergu. Kolikšna je razlika med procesi v Brjansku, Smolen-sku, Leningradu in procesi v Liineburgu, Niirnbergu, Helsinkih! Preveč je dokaznega materiala, preveč je živih in mrtvih prič, da bi bilo potrebno tako zavlačevanje, kakor ga priporočajo nekateri angleški pravniški strokovnjaki. Ti strokovnjaki pravijo, da je treba zato tako natančno raziskovati vso krivdo fašističnih zločincev, da nam ne bi pozni rodovi očitali kake površnosti. Ti in taki »svetovalci« so lahko trdno prepričani, da nam v bodočnosti ne bo nihče očital prevelike naglice, pač pa se bo vsakdo čudil, kako je moglo človeštvo tako dolgo prenašati tolikšno barbarstvo. Bodoči zgodovinar bo seveda uganil, da vzrok večini takih »dobrih nasvetov« ni bila sodniška tankovestnost, temveč prav isto sočutje, ki veže finske sodnike s finskimi vojnimi zločinci Tannerji, Rytiji itd. Za take svetovalce in take sodnike velja pač pregovor: »Vrana vrani oči ne izkljuje.« Ti sodni procesi pa so rodili v 1. 1945 vsaj to dobro posledico, da so razgrnili pred naprednim človeštvom uradne spise o strašnih zločinskih načrtih pobesnelih fašističnih zveri: Goringov, Hessov, Rosenbergov, Do-nitzev, Streicherjev, Frankov itd. In kakor so že mnogo manjši ip večji vojni zločinci (Kramerji, Darnani, Lavali itd.) dobili svoje plačilo, tako bo napredno in svobodoljubno ljudstvo kaznovalo tudi vse ostale zločince. # Končni sklep iz vsega tega našega pregleda je, da je prav gotovo napredni del; človeštva žel v preteklem letu velike uspehe, Vojaški poraz fašizma je pač dejstvo, ki ga ni mogoče podcenjevati. Toda fašistične sile delujejo in bodo delovale, dokler bo ostajala tista gospodarska osnova, ki iz nje fašizem raste, t. j. imperializem kot najvišja stopnja kapitalizma. Zato ne sme napredno človeštvo po doseženih uspehih prekrižati rok in počivati na lavorikah — kakor je to nekoč lepo povedal tovariš Stalin — marveč mora biti vedno budno na straži, da se ne bi fašistični sovražnik okrepil in pripravil na nov, še bolj surov in zverski obračun z demokratičnimi silami, kakor je to storil v drugi svetovni vojni. Del držav pretresa že danes, ko se je komaj vojna končala, val stavk, širi se brezposelnost, proizvodnja pada in začenjajo se novi socialni boji: vse to pa je za preroje-nje fašizma ko olje na ogenj. Kakor med prvo in drugo svetovno vojno tako bo moral tudi sedaj spet nositi največjo odgovornost za popolno zmago miru, demokracije in blaginje delavski razred. Zato je njegova najvišja naloga, da razširi in okrepi enotnost svojih vrst in zbere okrog sebe vse resnično demokra- tične sile tako 'v nacionalnem kakor internacionalnem obsegu. Povezanost srednjega in malega kmeta z delavskim razredom je največja revolucionarna zamisel velikega Lenina, in je, ko se je uresničila, strmoglavila carizem in ustvarila temelj za poraz fašizma v tej strašni vojni. Take tesno povezane demokratične sile bodo lahko v bodočnosti uresničile sodelovanje miroljubnih držav in zagotovile človeštvu mir, napredek in blaginjo. Vse to bo delavskemu razredu in drugim demokratičnim silam toliko laže izpolniti, ker se lahko vselej in povsod opro na zmagovito ljudstvo Sovjetske zveze, na zmagovite narode Sovjete zveze, na njene globoko demokratične oblike vsega javnega življenja. Sovjetska zveza se dviga danes po svojih slavnih zmagah pred očmi vsega sveta ko mogočen svetilnik, saj se je dežela, kjer vladajo delavci in kmetje, takoj po končani vojni lotila obnove in doživlja pod modrim Stalinovim vodstvom nov gospodarski in kulturni polet. V 1. 1945 se je prav gotovo moral vsakdo prepričati o tem, da je Sovjetska zveza največ pripomogla k osvoboditvi zasužnjenih narodov v Evropi in Aziji in da nam je Sovjetska zveza ohranila civilizacijo in kulturo. Jugoslovanskim narodom je ta zavest porok, da bo tudi bodočnost takšna, kakršno si žele naši delavci, kmetje in delovna inteligenca. Glasnik Družbe sv. Mohorja Pozno prihajajo letos redne knjige Družbe sv. Mohorja v roke udom in naročnikom. Družba sv. Mohorja je imela šele 1. oktobra 1945 prvo sejo, tako) aoiocila program za redne knjige, iskala rokopise in uredila vse potrebno za tisk. Vendar ob vsem prizadevanju ni bilo mogoče, pravočasno spraviti knjige na svetlo, posebno pa še zaradi tega, ker se je število naročnikov v lavantinski škofiji dvignilo za 100 odstotkov predvojnega števila. To je očiten protest proti nemškemu okupatorju, ki je plenil, sežigal in uničeval slovensko tiskano besedo po Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem, obenem pa je to priznanje Narodni vladi Slovenije, ki je dovolila delovanje Družbe sv. Mohorja, ker ceni njeno dolgoletno kulturno in vzgojno delo med našim ljudstvom. Dokaz pa je tudi, da ima ustanova A, M. Slomška, A. Einspielerja in A. Janežiča svoje staro izročilo. Tudi v Prekmurju je žeja po slovenski knjigi velika, kar priča porast naročnikov. Letos je Družba sv. Mohorja dosegla 66.000 udov in naročnikov. To je izza prve svetovne vojne največje število. Leta 1919 — nabrano še leta 1918 — jih je bilo 90.512. Po prvi svetovni vojni pa je zaradi razkosanega slovenskega ozemlja padlo število leta 1920 na 59.677, leta 1931 je bilo 59.064, leta 1932 pa 61.848 udov. Zadnje je bilo med 1920—1941 največje število. Letos pa smo samo v lavantinski in ljubljanski škofiji prekoračili najvišjo številko med 1920— 1941 za 24.750 naročnikov. Ko bo naše narodno ozemlje združeno z ljudsko federativno republiko Jugoslavijo, bomo spet lahko dosegli 100.000 udov. Poverjenikom se lepo zahvaljujemo za uspešno delo v prid naši Družbi in jih prosimo, da še zanaprej pomagajo. Če primerjate letošnji cenik starih Mohorjevih knjig s predvojnim, boste opazili, da veliko knjig manjka. Okupator je namreč odpeljal vso lepo knjižno zalogo v papirnico v Radeče pri Zidanem mostu, kjer so jih večinoma stroji zmleli za nov papir. Tako so popolnoma bile uničene nekatere dragocene knjige, kakor: Zgodbe sv. pisma stare in nove zaveze, nova izdajo Svetega pisma, II. zvezek Mohorjeve občne zgodovine, ki je obsegal Stare Grke, Izpovedi sv. Avguština, priznano odlično delo naše tiskarne in sotrudnikov ter mnogo, mnogo drugih lepih knjig. Prizadevanju skladiščnika papirnice v Radečah in delavcev v tovarni v Radečah se je posrečilo, da so rešili nekaj knjig, ki jih navaja seznam. Po osvoboditvi pa je reševal knjižno zalogo načelnik v ministrstvu prosvete B. Gerlanc. Tudi v Gradec je nemški okupator odpeljal po nekaj vezanih izvodov vsake knjige. Deloma sta tudi te rešila in jih pripeljala iz Gradca v Maribor ravnatelj muzeja Franjo Baš in ravnatelj Študijske knjižnice Janko Glazer. Vse to se je izvršilo po nalogu in s podporo naše Narodne vlade za Slovenijo in njenih organov. Vsem se Družba sv. Mohorja najlepše zahvaljuje za pomoč pri reševanju naših kulturnih vrednot. • Družba sv. Mohorja in Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celju, tiskovna in produktivna zadruga z o. j., si bosta prizadevali, da spravita zopet čim več potrebnih in koristnih slovenskih knjig na svetlo. Seznam udov Družbe sv, Mohorja Seznam smo razvrstili po škofijah in dekanijah. — Prve številke na koncu župnij in krajev pomenijo število udov leta 1945, druge številke število udov leta 1941 v krajih, ki so bili zasedeni, oziroma leta 1944 v krajih bivše ljubljanske pokrajine. — Pri krajih s poštnim uradom pošta ni posebej navedena. Lavantinska škofija. 1. Braslovče. Braslovčes Atelšek Janez, župnik . . 201 180 Gomilsko: Lončar Jože, uprav, župnije 125 76 Sv. Andraž pri Velenju (Velenje): Potrč Alojzij, župnik.........51 32 Sv. Jurij ob Taboru: Pečnak Jože, žpk. 169 141 Sv. Pavel pri Preb.: Sagaj Marko, žpk. 290 112 Šmartno ob Paki: Časi Franc, župnik . 178 109 Vransko; Dr. Mortl Valentin, župnik . 325 157 2. Celje. Celje; Kardinar Jos., častni kanonik . 673 660 Galicija (Žalec): Sternad Ivan, provizor 124 32 Gotovlje (Žalec): Ocvirk Alojzij, župnik 80 61 Griže: Kosi Jakob, župnik.....210 114 Polzela; Župnijski urad.......191 140 Sv. Peter v Sav. dol.; Dr. Jančič Ivan, župnik............ 230 127 Teharje; Vesenjak Pavel, župnik . . . 274 132 Žalec: Veternik Anton, župnik .... 400 203 3. Dolnja Lendava. (Gen. vikariat za Prekmurje.) Beltinci: Župni urad....... 423 40 Bogojina; Hauko Jožef, župnik .... 168 23 Črensovci: Herman Ferdo, župnik . . 272 19 Dobrovnik v Prekmurju: Bojnec Franc . 10 6 Dokležovje (Beltinci): Župni urad . . . 101 — Dolnja Lendava; Zver Štefan .... 161 25 Hotiza (Dolnja Lendava): Berden Jožef, župnik ........... 67 50 Kobilje (Dobrovnik v Prekmurju): Jerič Mihael, župni upravitelj.....25 — Odranci (Beltinci): Kožar Lojze, eksp. . 138 — Veliki Dolenci: Župni urad.....30 — Velika Poljana (Črensovci): Holzedl A., župni upravitelj........ 188 31 Turnišče: Erjavec Janez, kaplan . . .468 38 4. Dravograd. črneče (Meža ob Dravi): Župnijski urad 18 30 Dravograd: Munda Matija, prošt ... 50 50 Libeliče: Vogrinc Anton, župnik ... 24 20 Ojstrica (Dravograd): Župni urad ... 31 10 5. Dravsko polje. Cirkovce; Kupčič Ivan, župnik . . . 287 95 Fram; Rakun Franc, župnik .... 132 101 Hoče: Sagaj Alojzij, dekan.....416 125 Ptujska gora: P. Konstantin Ocepek, župnik............161 45 Slivnica pri Mariboru: Horvat Franjo, kaplan............ 240 100 Št. Janž na Drav. polju: Polak Franc, župnik............ 202 103 Št. Lovrenc na Dravskem polju: Spindler Franc, župnik.........177 105 6. Gornji grad. Bočna (Gornji grad): Župni urad ... 75 77 Gornji grad: Šlander Maks, župnik . . 126 90 Ljubno v Sav. dol.: Turk Miloš, župnik . 200 88 Luče: Mikolič Jurij, župnik.....160 100 Marija Nazaret (Mozirje): P. Ludovik Dovč, župnik......... 110 66 Mozirje: Krošelj Franc, župnik . . .150 85 Nova Štifta (Gornji grad): Ferme Got- hard, župnik.......... 55 42 Rečica ob Savinji; Msgr. Požar Alfonz, župnik............157 162 Solčava: Kolman Vinko, župnik . . .112 69 Sv. Frančišek (Radmirje): Vogriijec Ivan, župnik............118 107 Šmartno ob Dreti: Zagoršak Franc, žpk. 70 53 Šmihel nad Mozirjem (Mozirje): Strmšek Fr., župnik.......... 40 32 7. Jarenina. Jarenina: Čižek Jožef, dekan .... 161 123 Sp. sv. Kungota (Pesnica): Kraner Vinc., župnik............ 105 80 Svečina: Babšek Fr., župnik .... 60 60 Sv. Jakob v Slov. goricah: Erhatič M., župnik............ 200 90 Sv. Jurij ob Pesnici (Zg. Sv. Kungota): Dr. Aleksič Jakob, žup. upravitelj . . 36 8 Št. IIj v Slov. goricah: Ravšl Anton, župnik............ 252 84 8. Konjice. Čadram (Oplotnica): Hohnjec Franc, župnik ............115 86 Kebelj (Oplotnica): Škafar Ivan . . .128 23 Loče: Petek Franc, uprav, župnije . . 125 60 Prihova (Slov. Konjice): Kocjančič A., župnik . . .......... 106 62 Skomarje JZreče): Kotnik Blaž .... 12 _ Slov. Konjice; Tovornik Franjo, arhidi- jakon............ 454 133 Stranice (Slov. Konjice): Župnijski urad 30 21 Sv. Jernej pri Ločah (Loče): Paulič P., župnik ............. 65 13 Sv. Kunigunda na Pohorju (Zreče): Žgank Ferd., župnik......... 68 47 Špitalič (Slov. Konjice): Šmon Fr., žpk. 46 18 Zreče: Bezjak Jože, župnik..... 104 25 Žiče (Loče); Tomažič Anton, župnik . . 77 41 9. Kozje, Buče: Pribožič Jurij, župnik .... 60 35 Dobje (Slivnica pri Celju): Župni urad 85 83 Kozje: Lunder Viktor, župnik .... 91 54 Olimje (Podčetrtek): Piki Adolf, uprav. župnije...........78 17 Pilštanj: Rauter Jakob, župnik .... 100 40 Planina pri Sevnici: Presnik Josip, žup. upravitelj........... 44 65 Podčetrtek: Sternad Friderik, župnik . 90 45 Podsreda: Zidanšek Jakob, župnik . . 94 25 Polje (Sedlarjevo ob Sotli): Kociper R., župnik............38 17 Prevorje (Pilštanj): Glavnik Franc . . 46 15 Sv. Peter pod Sv. gorami: Prof. Pavlič Lojze, župnik......... 120 35 Sv. Vid na Planini (Planina pri Sevnici): Presnik Josip, župnik...... 65 31 Zagorje (Pilštanj): Šivavec Vinko, žup. upravitelj..... .....38 11 10. Laško. Dol pri Hrastniku: Prelog Ludvik, vikar 95 105 Hrastnik; Prelog Ludvik, vikar .... 222 36 Jurklošter; Fajdiga Alojz, prov. ... 45 11 Loka pri Zidanem mostu; Kolednik A., prov................72 38 Marija Širje (Zidani most): Kristovič M. 28 19 Razbor (Loka pri Zidanem mostu): Lajnšček L...........55 14 Sv. Jedert (Laško): Uranjek Martin, žup. upravitelj .......... 175 55 Sv. Lenart (Laško): Babic Anton ... 64 29 Sv. Marjeta pri Rimskih toplicah (Rim. toplice): Bohak Jakob, župnik ... 68 54 Sv. Miklavž (Laško): Zupan Franc, žup. upravitelj...........141 25 Sv. Rupert nad Laškim (Laško): Jager Avg., župnik......... 97 52 Trbovlje; Gorogranc Martin, župnik . . 389 250 11. Ljutomer. Apače: Cilenšek Ivan, župnik .... 60 30 Cezanjevci pri Ljutomeru: Ferk Mihael, župnik............ 137 29 OUuSHb (4% vam opremi stanovanje, pension, frgovski lokal, pisarno in dr. STROJNO MIZARSTVO IN ZALOGA POHIŠTVA van 1 L^ogan | LJUBLJANA, Dunajska c. 17, tel. 32-61 Galanterijsko in stavbeno kleparstvo Franjo Dolžan CELJE Koncesijoniraiti vodovodni instalater _ . . _ Žeieznina CELJE —- gubčeva2 Specerija TELEFON ŠT.191 Semena 12167604 Kapela (Slatina Radenci): Nemec Mat., župni upravitelj................206 60 Ljutomer: Lovrec Andr., župnik . . . 389 130 Mala Nedelja: Ostrž Franc, župnik . . 187 45 Sv. Jurij ob Ščavnici: Štuhec Fr., žpk. 367 160 Sv. Križ pri Ljutomeru (Križevci p. Ljutomeru): Čergulj Štefan, župni uprav. 531 206 Sv. Peter v Gornji Radgoni: Zelko Ivan, župni upravitelj................223 187 Veržej: Kostanjevec Jože, župni uprav. 110 40 12. Marenberg. Brezno ob Dravi: Mak Ivan, žup. uprav. 75 25 Kapla (Sv. Ožbolt ob Dravi): Lorenčič Vinko, župnik..................52 34 Marenberg: Dogša Dušan, uprav. župn. 143 98 Muta: Klančnik Ernest, kaplan . . . 120 50 Remšnik (Brezno): Pavlič Vid, župnik 30 15 Sv. Ožbolt ob Dravi: Vrčko Marija . . 56 35 13. Maribor levi breg. Maribor, Stolna: Pribožič Peter, stolni vikar . . . ...... 570 720 Frančiškani: Frančiškanski sa- mostan.......... 170 228 Gornja sv. Kungota: Dr. Aleksič Jakob 61 41 Kamnica pri Mariboru: Munda Vinko, župnik............160 145 Selnica ob Dravi: Župni urad .... 94 42 Sv, Barbara v Slov. goricah (Sv. Barbara pri Mariboru): Potočnik Josip, žpk. 101 29 Sv, Duh na Ostrem vrhu (Selnica ob Dravi): Holcman Vinko, župnik . . 65 46 Sv. Križ pri Mariboru (Gornja sv. Kungota): Kren Franc, župnik .... 60 35 Sv. Marjeta ob Pesnici: Rantaša Anton, župnik............ 125 76 Sv. Martin pri Vurbergu: Grajfoner L. 130 42 Sv. Peter pri Mariboru (Maribor): Žalar Alojzij, župnik......... 220 70 14. Maribor desni breg. Limbuš: Bračič Andrej, župnik . . , 44 52 Radvanje pri Mariboru (Maribor): Duh Ludvik........... 90 27 Ruše: Pšunder Ferdo.......143 112 Studenci pri Mariboru: Župni urad . . 130 63 Sv. Lovrenc na Pohorju: Oblak Ivan, župnik . ...........161 90 Sv. Magdalena pri Mariboru: Stergar A., dekan............241 158 Sv. Marija v Puščavi (Sv. Lovrenc na Pohorju): Nadrah Ignac, župnik . . 61 34 15. Mežiška dolina. Črna pri Prevaljah: Razgoršek V., žpk. 128 90 Guštanj: Župni urad.......91 103 Javorje (Črna pri Prevaljah): Viternik Ludv., župnik .........20 17 Koprivna (Črna pri Prevaljah): Župni urad............ 24 10 Kotlje (Guštanj): Serajnik Ivan, župnik 64 33 Mežica: Župnijski urad......177 143 Prevalje: Močilnik Matej, župnik . . . 210 101 Strojna (Prevalje); Župni urad .... 7 — Sv. Danijel (Prevalje): Župni urad . *.' . 59 60 Koledar 1946 I 16. Murska Sobota (Gen. vikariat za Prekmurje). Cankova: Bakan Štefan, župnik ... 75 40 Gornja Lendava: Kolenc Ivan, župnik 60 42 Gornji Petrovci: Rous Matija .... 39 — Markovci (Šalovci): Župni urad ... 30 3 Martjanci: Berden Andrej, župnik . . 51 14 Murska Sobota: Varga Ludvik, kaplan 379 64 Pečarovci (Mačkovci): Bejek Jan., žpk. 40 12 Pertoča (Rogaševci); Tratnjek Štefan, župni upravitelj........152 12 Sv. Jurij v Prekmurju (Rogaševci): Fegar Al., kaplan ......... 76 24 Tišina (Rankovci): Gregor Janez . . . 240 42 Botjak Matija.........46 — 17. Nova cerkev, Črešnjice (Frankolovo): Župni urad . . 50 10 Dobrna pri Celju: Urleb Franjo, župnik 134 61 Frankolovo; Sunčič Lojze, župnik . . 82 32 Nova cerkev; Žolnir Alojzij, kaplan . . 126 82 Šmartno v Rožni dolini (Celje): Ozvatič Frančišek, župnik....... 93 25 Vitanje; Župni urad........ 142 89 Vojnik pri Celju: Lasbaher Anton, žpk. 155 84 18. Ptuj. Hajdina: Skuhala Vekoslav, župnik . . 260 60 Polenšak: Poplatnik Jožef.....113 63 Ptuj-Mestna župnija: Greif Ivan, prošt 73 125 Ptuj-Sv. Peter in Pavel: P.Horvat Al., kaplan............ 900 155 Sv. Andraž v Slov. goricah; Alt Ivan, župnik .......... 92 67 Sv. Lovrenc v Slov. goricah (Juršinci): Neudauer Matija, župnik .... 194 113 Sv. Marjeta niže Ptuja (Sv. Marjeta pri Moškanjcih): Šketa Ivan, župnik . .198 90 Sv. Marko niže Ptuja; Župni urad (Vese- lič Franc, vikar)........ 363 40 Sv. Urban pri Ptuju: Razbornik I., žpk. 110 55 Vurberg pri Ptuju: Mlaker Jože, župnik 72 47 19. Rogatec. Kostrivnica (Podplat): Slavič Janko . . 111 38 Rogatec; Rajner Janez, vikar .... 118 30 Stoperce (Rogatec): Murko Franc, kpl. 121 37 Sv. Ema (Pristava): Čepin Martin, žpk. 70 15 Sv. Florjan (Rogatec): Malajner Karlo 35 19 Sv. Križ na Slatini (Rogaška Slatina): Nadžupnijski urad....... 358 83 Sv. Peter na Medvedjem selu (Podplat): Pučnik Anton, župnik ...... 67 19 Sv. Rok ob Sotli (Rogatec): Veranič A., župni upravitelj........28 11 Žetale: Kozoderc Janez, župnik . . . 112 9 20. Slovenska Bistrica Črešnjevec (Slov. Bistrica): Zamuda Al. župnik............ 176 81 Gornja Polskava: Ivan Orel, župnik . . 104 53 Laporje: Ozimič Jože, župnik .... 141 80 Majšperg: R. Bratanič, župnik . . . 120 46 Makole; Župni urad.......214 91 Poljčane: Petančič Franc, p rov. . . . 192 65 Slov. Bistrica: Šolinc Ivan, mestni žpk. 597 201 5 11 Sp. Polskava (Pragersko); Melhior Zor- ko, župnik..........118 83 Studenice pri Poljčanah; Župni urad . 98 35 Sv. Martin na Pohorju (Slov. Bistrica): Jurhman Janez, vikar............80 70 Sv.Venčeslav (Slov. Bistrica): Zakošek I. 43 19 Tinje (Slov. Bistrica): Hafner Urh, žpk. 77 35 21. Stari trg pri Slovenjgradcu Dolič (Mislinje): Weingerl Stanko, žpk. 90 33 Pameče (Slovenjgradec): Trinkaus Ant. 44 21 Podgorje (Slovenjgradec): Kotnik Šimen 78 33 Razbor (Slovenjgradec): Oblak A„ žpk. 49 25 Sele (Slovenjgradec): Meško Fr., dekan 47 23 Slovenjgradec; Soklič Jakob, mest. žpk. 102 76 Stari trg (Slovenjgradec): Arh A., kapi. 53 46 Sv. Miklavž pri Slovenjgradcu (Slovenjgradec): Stefancioza Tinček, župnik 49 14 Sv. Peter na Kronski gori (Dravograd): Župni urad..........15 17 Šmartno pri Slovenjgradcu (Slovenjgradec): Anton Somrek, nadžupnik . 135 42 Št. IIj pod Turjakom (Mislinja): Bohanec Franc, župnijski upravitelj .... 190 80 Št. Janž pri Dravogradu (Dravograd): Kotnik Jaroslav, župnijski upravitelj 60 23 Št. Vid nad Valdekom (Mislinja): Ledi- nek Maks, župnik.......61 41 22. Sv. Lenart v Slov. goricah Marija Snežna: Vršič Srečko, župnik .131 50 Negova (Ivanjci pri Gornji Radgoni): Granfola Ivan, župnik ...... 176 103 Sv. Ana v Slov, goricah: Šeško Konrad, župnik............112 81 Sv. Anton v Slov. goricah: Župni urad 129 80 Sv. Benedikt v Slov. goricah; Vahčič Rudolf, župni upravitelj.....231 174 Sv. Bolfenk v Slov. goricah; Medved A., župnik v pokoju........ 145 21 Sv. Jurij v Slov. goricah: Rojht Janko, župni upravitelj ......... 223 100 Sv. Lenart v Slov. goricah: Sinko Franc, župnik ........... 200 90 Sv. Rupert v Slov. goricah (Sv. Lenart v Slnv. goricah); Kodrič Jože, župnik 155 64 Sv. Trojica v Slov. goricah: P. Pintar Ladislav, župnik ....... 193 75 23. Šaleška dolina. Pele vode (Šoštanj); Križan Franc, žpk, 40 29 Gornja Ponikva (Žalec); Gorišek I„ žpk. 70 44 Sv. Mihael (Šoštanj); Gril Pavel, žpk. 444 200 Škale (Velenje); Weis Matej, župnik . 1.06 93 Šmartno pri Šaleku (Velenje); Pirš Al., župni upravitelj........114 • 79 Št. Ilj pri Velenju (Velenje); Lebič Jurij župnik ............ 86 43 Zavodnje (Šoštanj); Rožman Janez . . 40 18 Šmarje pri Jelšah Dramlje: Žel Kari, kaplan.....115 41 Kalobje (Sv. Jurij pri Celju); Drevenšek Franc, kaplan......... 77 34 Ponikva: Kociper Anton...... 96 80 Sladka gora (Šmarje pri Jelšah); Stakne Andrej, župnik........110 45 Slivnica pri Celju; Rabuza Ivan, župnik 31 24 Sv. Jurij pri Celju; Ramšak V., kaplan 308 146 Sv. Štefan pri Žusmu (Šmarje pri Jelšah); Petrovič Jožef, župni upravitelj . . 73 20 Sv. Vid pri Grobelnem (Grobelno); Župni urad............65 20 Šmarje pri Jelšah: Lom Frančišek, dekan 267 132 Zibika (Pristava): Jelšnik Iv., duh. svet. 56 24 Žusem (Loka pri Žusmu); Palir Iv., žpk. 34 9 25. Velika Nedelja. Ormož: Jereb Remigij, župnik . . . 140 60 Središče: Župnijski urad ..... 229 67 Svetinje (Ivanjkovci); Bratušek Franc, dekan............ 143 43 Sv, Bolfenk na Kogu (Sv. Bolfenk pri Središču); Molan Franc, župnik . . 128 32 Sv. Lenart pri Veliki Nedelji: Rehar J., župnik............101 40 Sv, Miklavž pri Ormožu: Kolenc Franc, župnik............171 35 Sv. Tomaž pri Ormožu: Magdič Frančišek, župnik..........341 183 Velika Nedelja: Cerar Gregor, \ župnik . 155 88 26. Videm ob Savi. Artiče: Šketa Josip, župnik .... 123 45 Bizeljsko; Brvar Ignacij, župnik . . . 159 53 Brežice; Klasinc Franc, župnik . . . 200 110 Dobova: Urankar P. Konstantin, kaplan 190 36 Kapele (Dobova); Podržaj Ciril, župnik 58 23 Koprivnica pri Rajhenburgu; Doberšek Franc............41 38 Pišece: Župni urad........118 — Rajhenburg: Jurhar Leopold, kaplan . 353 280 Sevnica ob Savi: Lasbaher Al., kaplan 181 193 Sromlje: Stiper Štefan, župnik ... 90 50 Videm ob Savi; Černoga Ivan, župnik . 130 88 Zabukovje (Sevnica ob Savi); Rampre Franc, župnik......... 45 22 Zdole: Peitler Alojzij, župnik .... 42 21 27. Vuzenica. Ribnica na Pohorju: Vrhnjak Al., žpk. 122 74 Sv. Anton na Pohorju (Vuhred): Žem- lič Štefan, župnijski upravitelj ... 20 20 Sv.Primož na Pohorju (Vuzenica); Do- linar Ivan, župnik.......33 16 Trbonje (Vuzenica); Malej Ignacij, žpk. 36 25 Vuhred: Žemlič Štefan, župnijski uprav. 58 35 Vuzenica; Hiittner Drago, dekan ... 84 35 28. Zavrče. Sv. Andraž v Halozah: Petan Janko, žup. upravitelj.......... 160 33 Sv. Barbara v Halozah; Črešnik Simon, župni upravitelj........ 175 45 Sv. Trojica v Halozah (Podlehnik): Klemene Joško..........180 17 Sv. Vid pri Ptuju; P. Danijel Tomšič . 240 95 Zavrče: Jarh Konrad, župnik .... 110 50 Število udov: 192 dosmrtnih, 35.607 letnih = 35.799 Ljubljanska škofija. 1. Cerknica. Babno polje (Stari trg pri Rakeku): Župni urad..........17 10 Begunje pri Cerknici: Hiti Franc, žpk. 89 95 Bloke (Nova vas pri Rakeku); Makovec Andrej, župni upravitelj..... 95 50 Cerknica: Turšič Janez......81 20 Grahovo: Župni urad.......106 112 Planina pri Kakeku: Urbane Franc . . 108 100 Rakek: Seljan Vojnimir, vikar nam, . . 85 69 Stari trg pri Rakeku: Župni urad . . 280 Sv. Trojica nad Cerknico (Nova vas pri Rakeku): Župni urad......27 — Sv. Vid nad Cerknico (Begunje pri Cerknici): Poznik Marjan, župnijski upr. 37 50 Unec (Rakek): Seljan Vojnimir, vik. nam. 45 39 2. Kamnik. Dob pri Domžalah: Oman Anton, vikar namestnik..........160 126 Domžale: Bernik Franc......148 136 Gozd (Stahovica-Kamnik); Pustotnik F. 28 21 Groblje (Domžale): Misijonišče ... 65 69 Homec (Radomlje): Zalokar Anton, župnijski upravitelj........32 — Homec (Radomlje): Grčar Franc . . 73 50 Ihan (Domžale): Župni urad .... 33 61 Kamnik: Rihar Matej, dekan .... 118 240 Komenda: Zabukovec Janez, župnik . 121 105 Mekinje (Kamnik): Čadež Viktor ... 83 81 Mengeš: Čampa Franc..............250 141 Trzin: Plevnik Anton..........45 40 Nevlje (Kamnik); O. Pere Martin . . 57 45 Radomlje: Hostnik Jože ..........42 28 Rova (Radomlje): Golmajer Franc . . 27 16 Sela (Kamnik); Pavlic Anton, župnik . 29 23 Stranje (Stahovica); O. Pere Martin . . 51 49 Šmartin v Tuhinju: Opeka Ivan, žpk. 86 30 Tunjice (Kamnik); Smolič Jože, župni upravitelj ....................57 50 Vodice nad Ljubljano: Jane Peter, žpk. 106 148 Vranja peč (Kamnik); Bernot Franc 43 39 Zgornji Tuhinj (Šmartin v Tuhinju); Opeka Ivan, župnik............98 49 3. Kočevje. Banjaloka: Župni urad......27 10 Fara pri Kostelu: Stare Andrej, župnik 50 50 Stara cerkev pri Kočevju: P. Dobov-šek Stanko .........32 10 •4. Kranj. Besnica (Kranj); Erzar Franc, župnik 43 43 Cerklje pri Kranju: Črnilec Janez, žpk. 400 237 Duplje: Hafner Anton, župnik .... 90 60 Gorice (Golnik); Poljanec Ivan, župnik 38 42 Jezersko: Gostiša Vinko ...... 100 42 Kokra: Župni urad ....... 27 37 Kovor (Križe na Gorenjskem); Schwei- ger Viktor..........115 73 Kranj: Blaj Franc, vikar...... 356 328 Križe na Gorenjskem: Šveiger Viktor 275 172 Lom (Tržič); Avguštin Alojzij, kaplan 63 42 Mavčiče (Smlednik); Mikuž Janez, žpk. 103 91 Naklo pri Kranju: Filipič Janez, žpk. 138 120 Podbrezje; Vondrašek Vaclav, župnik 49 68 Predoslje (Kranj): Župni urad . . . 124 99 Preddvor: Župni urad...... . 124 % Smlednik: Kovačič Anton, župn. uprav. 176 134 Šenčur pri Kranju: Župni urad . . .121 98 Olševek (Preddvor); Lampert Ka- rol, župnik v pokoju.....45 18 H rastje (Kranj); Podvinski Ant. . 38 44 V o g 1 j e (Šenčur pri Kranju); Gnido- vec Jožef, ben......... 58 37 Šmartin pri Kranju: Župni urad . . .360 174 Št. Urška gora (Cerklje pri Kranju); Jagodic Ivan..........11 23 Trboje (Smlednik); Franc Čemažar . . 30 34 Trstenik (Golnik); Poljanec Ivan, žpk. 63 50 Tržič: Gregorič Jožef, vikar..... 412 370 Velesovo (Cerklje pri Kranju); Pfajfar Franc, župnik......... 62 69 Zapoge (Smlednik); Govekar Fr., žpk. 27 43 5. Leskovec. Boštanj: Urbič Rudolf....... 56 22 Bučka (Škocijan); Škoda Ignacij ... 3 15 Cerklje ob Krki: Žust Jakob, župnik . 68 35 Čatež ob Savi (Brežice); Kmet Mihael, župnik............55 10 Kostanjevica: Župni urad......150 131 Krško: Kurent Alojzij, em. dekan . . 124 105 Leskovec; Pregeljc Ivan, žup. uprav. . 180 90 Raka: Župni urad..................94 45 Studenec: Strubelj Ivan, župnik ... 33 27 Sv. Duh v Velikem trnu (Krško): Župni urad ............85 100 Sv, Križ ob Krki: Zupane Andrej, žpk. 112 133 Škocijan pri Mokronogu; Škoda Ignacij, župnik.......... . 111 54 Št. Jernej na Dol.: Župni urad . . . . 334 250 Velika Dolina (Jesenice na Dol.); Vovk Janez, cerkvenik........41 13 6. Litija. Dobovec (Trbovlje I.): Knez Pavla . . 39 15 Dole pri Litiji: Šinkovec Stanislav, žpk. 30 19 Hotič (Litija); Rupnik Karol .... 30 42 Janče (Prežganje); Tomazin Ladislav, župnijski upravitelj..............38 25 Javorje (Šmartno pri Litiji); Javornik Tomaž, župnik.........16 24 Kresnice; Čampa Leopold, žup. uprav. 70 20 Litija: Vovk Ivanka................140 242 Polšnik (Sava); Župni urad..........38 23 Prežganje: Adolf de Čecco..........60 23 Radeče pri Zidanem mostu: Lovšin Ant., župnik........: ... 57 100 Sava: Merdavs Ludovik, organist ... 28 41 Svibno (Radeče pri Zid. mostu); Povše Leopold, župnik...... . . 48 34 Šmartno pri Litiji: Župni urad .... 124 107 Štanga (Prežganje); Tomazin Ladislav, župnijski uoravitelj.......34 ?7 Št. Jurij pod Kumom: Pleša Franc. žpk. 30 29 Zagorje ob Savi: Markež France, dekan 244 131 Loke (Zagorje); Benedik Valentin, eksp. 57 40 7. Ljubljana mesto. Stolna: Stolni župni urad......113 130 Sv. Jakob: Župni urad.......105 110 155 11* Marijino Oznanjenje: Dr. P. Angelik To- minec........... . 200 170 Moste: Župni urad........ 237 197 Trnovo: Župni urad........ 233 250 Sv. Peter: Župni urad....... 336 344 Zelena jama (Ljubljana): KragI Viktor 85 56 Sv. Ciril in Metod (Ljubljana-Bežigrad): Dr. Stanko Marija Aljančič, župnik . 190 100 Spodnja Šiška (Ljubljana VII): Dr. Novak p. Modest, župnik........ 200 210 Rakovnik: Župni urad....... 70 50 Vič: P. Teodor Tavčar . . . . . . , 227 210 Barje............ 44 44 Štepanja vas (Ljubljana): P. Edvard Vogrin............. 40 33 K o d e 1 j e v o : Mladinski dom ... 90 — Okrožni urad........18 19 II. ženska drž. realna gimn. . 28 — III. drž. moška realna gimn. . 16 19 IV. drž. moška realna gimn. . 12 9 Učiteljišče.........11 12 Direkcija drž. železnic. . . 27 30 Klasična gimnazija.....10 Knjigarna Mohorjeve tiskarne . . 594 711 8. Ljubljana okolica Brezovica: Kotar Janez, žup. upravitelj 143 175 Črnuče: Dr. Jak. Kotnik, župnik . , . 144 111 Devica Marija v Polju: Dobovšek Franc, vikar............ 245 310 Dobrova: Župni urad.......168 112 Dravlje (Št. Vid nad Ljubljano): Župni urad ............28 120 Ig: Župni urad..........119 73 Jezica pri Ljubljani: Župni urad . . . 182 107 Notranje gorice (Brezovica): Župni urad 29 28 Polhov Gradec: Župni urad..... 86 70 Preska (Medvode): Župni urad .... 189 78 Rudnik (Ljubljana): Glinšek Franc, vikar 65 26 Sostro (Dobrunje): Verce Franc, župnik 188 110 Sv. Helena (Dol pri Ljubljani): Žup. urad 31 70 Sv. Jakob (Dol pri Ljubljani): Dr. Fajdiga Vilko . ................144 68 Sv, Katarina (Medvode): Pavlin Andrej, župnik ........... 24 26 Šmartin pod Šmarno goro (Št. Vid nad Ljubljano): Župni urad...... 134 68 Št. Vid nad Ljubljano: Jeglič Franc, žup. upravitelj........... 238 245 Tomišelj (Ig pri Ljubljani): Župni urad . 30 7 Želimlje (Ig pri Ljubljani): Župni uradv 36 34 9. Loka, Bukovščica (Selca nad Škof jo Loko): Honigmann Franc, župnik.....41 36 Črni vrh (Polhov Gradec): Justin Anton 25 33 Davča (Sorica): Župni urad..... 57 31 Dražgoše (Železniki): Lotrič Silvester . 30 42 Javorje (Poljane nad Škofjo Loko): Traven Štefan, župnik...... 60 39 Leskovica (Gorenja vas): Verčič Anton, cerkvenik .......... 27 35 Lučine (Gorenja vas): Oblak Janko, žup. upravitelj . .......... 43 30 Poljane nad Škofjo Loko; Tavčar Matej, župnik............ 273 135 Reteče (Škofja Loka): Župni urad . . . Selca nad Škofjo Loko; Župni urad . . Sorica: Župni urad ........ Stara Loka (Škofja Loka): Župni urad . Stara Oselica (Gorenja vas): Župni urad Sv. Lenart (Selca nad Škofjo Loko): Švelc Anton.......... Škofja Loka: Župni urad...... Trata (Gorenja vas): Šavli Andrej, žpk. Zalilog (Železniki): Hribar Anton, žpk. Železniki: Bertoncelj Valentin, župnik Žabnica: Verce Jožef, župnik .... Žiri: Starman Franc^.upravitelj župnije 10, Moravče. Blagovica (Lukovica): Grilj Frančiška Brdo (Lukovica): Slak Matija, župnik Čemšenik (Medija-Izlake): Arh Jože, župnijski upravitelj ...... Izlake (Medija-Izlake): Torkar Anton župnijski upravitelj ...... Kolovrat (Medija-Izlake): Benedik Va lentin, vikar nam....... Krašnja (Lukovica): Breceljnik Alojzij, župnik........... Moravče; Capuder Aleš...... V r h p o 1 j e (Moravče): Jerše Val. . Peče (Moravče): Peček Alojzij, župnik Št. Gotard (Trojane): Cukjati Frančiška Vače: Porenta Anton, župnik .... 11. Novo mesto. Bela cerkev; Strah Jože, župnik Brusnice; Župni urad....... Mirna peč; Župni urad ...... Novo mesto: Župni urad...... Podgrad (Stopiče): Kirar Franc, župnik Prečna; Župni urad..... Soteska (Straža pri Novem mestu): Vole AL, župnik........ Stopiče; Župni urad....... Šmarjeta pri Novem mestu: Župni urad Šmihel pri Novem mestu; Žagar Pavel, organist.......... Št. Peter pri Novem mestu: Pahulje Franc, župnik........ Toplice pri Novem mestu; Cuderman Jožef, župnik......... Vavta vas (Straža pri Novem mestu): Kres Jože, župnik....... 12, Radovljica. Begunje pri Lescah; Hiti Franc, žup. upr. Bled: Šoukal Franc, kaplan..... Bohinjska Bela; Drolc Martin, župnik Bohinjska Bistrica: Cunder Viljem, žup. upravitelj . ......... Brezje: P. Bonaventura Resman . . . Breznica (Žirovnica): Toman Valentin Dobrava (Dobrava-Podnart): Kljun Jan., soupravitelj.......... Dovje (Mojstrana): Pečarič Franc, žpk. Gorje; Petrič Gabrijel, župnik .... Jesenice na Gor.: Kastelic Anton . . . Kamna gorica: Kljun Janko, žup. upr. Koroška Bela (Slovenski Javornik): Šoberl Pavel . . . . . . ... 62 83 250 150 76 37 140 137 97 55 64 50 312 250 122 70 42 34 120 96 106 75 345 167 4 34 62 116 40 89 55 64 25 46 31 143 140 66 25 41 22 87 25 48 11 40 50 72 51 72 80 100 1200 31 — 63 100 36 — 100 — 32 — 169 220 100 85 80 90 — 116 98 135 183 76 96 112 94 60 88 199 93 31 36 118 105 230 146 207 194 89 74 132 143 Kranjska gora; Čuk Karel, župnik ... 74 103 Kropas Kljun Janko, župnik .... 85 62 Lesce: P. Krizostom Sekovanič, župnik 81 — Leše (Brezje): Kocjan Franica .... 51 22 Ljubno na Gor. (Podnart): Babnik K., župnijski upravitelj....... 47 34 Mošnje (Radovljica); Bleivveis Franc, župnik ........... 76 47 Ovsiše (Podnart); Ocepek Jožef, žpk. 27 17 Radovljica; P. Krizostom Sekovanič, župnik............147 170 Rateče-Planica: Cuderman Krist., žpk. 86 61 Ribno (Bled); Kramar Janez, župnik . . 53 101 Srednja vas v Bohinju; Fister Franc, župnik........................225 84 Sv. Križ nad Jesenicami (Jesenice na Gor.): Kastelic Anton, župnik ... 16 37 Blejska Dobrava; Duhovnijski urad . . 26 29 13. Ribnica. Dobrepolje: Golob Peter, kaplan . . .184 140 Dolenja vas pri Ribnici; Župni urad . . 100 75 Draga: Lončar Franc, župnik .... 12 — Gora (Sodražica); Gornik Anton, dekan 47 — Loški potok; P. Bogdan Markelj, žup. upravitelj . ..........90 — Ribnica: Župni urad................293 261 Rob; Ronko Tone........54 — Sodražica; Župni urad ....... 162 140 Struge na Dol.; Oražem Janko, žpk. . . 55 — Sv. Gregor (Ortnek); Krumpestar Franc, župnik........................72 74 Škocijan (Turjak); Zajec Ciril, župnijski upravitelj....................50 25 Velike Lašče: Ramovš Jakob, župnik . 135 154 Velike Poljane (Ortnek); Noč Ivan, žpk. 38 20 14. Semič. Adlešiči (Črnomelj); Štrus Iv., župnijski upravitelj..........43 — Črnomelj; Žabkar Lojze, žup. upravitelj 195 50 Dragatuš; Župni urad.......61 — Metlika; Kocjan Bogomir, kaplan . . . 234 70 Podzemelj (Gradac v Beli Krajini); lic Andrej, župnik .........150 — Radovica (Metlika); Župni urad ... 62 — Sinji vrh (Vinica pri Črnomlju); Župni urad.............17 — Semič; Župni urad.......155 — Suhor: Drešar Ivan, župnijski upravitelj 24 — Stari trg ob Kolpi; Župnijski urad . . 80 — Vinica pri Črnomlju; Miklavčič Anton . 114 — 15. Trebnje. Mirna; Župni urad........90 — Mokronog; Sladič Janez, župnik ... 97 80 Sv. Križ pri Litiji; Zaje Ivan, žup. uprav. 156 — Št. Janž na Dol.; Prezelj Janko, žup. upr. 194 — Št. Lovrenc ob Temenici (Velika Loka); Oblak Anton.........101 81 Trebnje; Oblak Ciril, župnijski uprav. 330 200 Trebelno (Mokronog); Skvarča Ivan, kaplan........................56 80 Tržišče; Jenko Janez, župnik .... 73 — 16. Višnja gora. Grosuplje; Peče Jožef, kaplan .... 54 44 Javor (Dobrunje); Škerlj Alojzij ... 9 — Kopanj (Grosuplje); Kogovšek Ivan, žpk. 80 63 Lipoglav (Šmarje-Sap); Pečarič Martin . 23 21 Muljava (Krka); Perko Pavel, župnik 42 34 Polica (Višnja gora); Župni urad ... 96 65 Stična: Župni urad.............90 130 Šmarje: Župni urad........ 170 42 Št. Jurij pri Grosupljem (Grosuplje); Župni urad..........120 100 Št. Vid pri Stični: Hladnik Janez, žpk. 259 200 Višnja gora; Vidmar Fr., župnik , . . 129 101 Veliki Gaber (Št. Vid p. Stični); Rozman Jožef, eksp........... 245 115 Žalna (Višnja gora): Žnidaršič A., žpk. 175 43 17. Vrhnika. Bevke (Vrhnika); Pipa Anton .... 41 24 Borovnica: Jerina Ciril......143 117 Dolenji Logatec: Remškar Valentin, žpk. 70 53 Gorenji Logatec: Furlan Andrej, vikar . 43 60 Horjul: Nastran Franc....... 208 136 Hotedršica: Lušin Jože, župnik ... 75 66 Podlipa (Vrhnika); Tome Alojzij ... 64 30 Preserje: Kočar Lojze, vikar .... 134 52 Rakitna (Borovnica); Poznik Marjan, vi- kar nam............ 20 48 Rovte nad Logatcem: Župni urad . . . 110 140 Sv. Trije Kralji na Vrhu (Rovte nad Logatcem); Ramšak Lambert .... 89 95 Št. Jošt nad Vrhniko (Butanjeva); Oblak Janko.........119 100 Vrhnika: Župni urad....... 307 252 Zaplana (Vrhnika); Župni urad .... 20 40 18. Žužemberk. Ajdovec (Dvor pri Žužemberku); Kastelic Franc.......... 46 30 Ambrus (Zagradec na Dolenjskem); Žavbi Ivan, župnik.......64 — Dobrnič: Omahen Ignacij, župnik . . . 104 — Hinje (Žužemberk); Stupica Jože, žpk. 15 65 Krka pri Stični: P. Tarzicij Toš, župnik 97 25 Sela pri Šumberku (Št. Vid pri Stični); Podlipnik Jos., župnik......17 — Zagradec na Dol.; Župni urad .... 51 — Žužemberk: Gnidovec Karel, dekan . . 154 — 160 dosmrtnih, 26.946 letnih = 27.106 RAZNI KRAJI Beograd 189 (144), Čakovec 7 (1) Dubrovnik 2 (12), Gornji Mihaljevac 10 (4), Gušče 2 (—) Hraščina 1 (1), Karlovac 17 (15), Kastav 5 (12), Kos. Mitrovica 5 (19), Krk 2 (6), Mala Subotica 6 (1), Mursko Središče 6 (7), Niš 19 (16), Odžaci 4 (1), Osečina 2 (—), Raskrižje 60 (12), Ruma 10 (1), Skopi je 10 (10), Zagreb 235 (112). Pregled udov Družbe sv. Mohorja 1945 dosm. letni skupaj več Lavantinska . . 192 35.607 35.799 18.682 Ljubljanska ... 160 26.946 27.106 6.068 Razni kraji . . 2 589 591_1 345 63.142 63.496 24.751 Poštne pristojbine in predpisi Veljavna tarifa od 15. I. 1946 Pisma tuzemstvo do g 20 50 250 500 1000 2000 din 2 4 6 9 15 25 50 inozemstvo do g din 20 | 5'-preko 20 g za vsakih 20 g ali del te teže po 2'50 din ved največja teža 2 kg Dopisnice...... Priporočnina .... Povratnice : pri predaji po predaji Ekspresnina : za pis. pošiljke in den. pisma Poizvednice..... List za odgovor (Coupon rep.) , . .... . Taksa za ocarinjenje pisemskih pošiljk . . paketov..... tuz. inoz. 1'50 550 5'— 6-50 6 — 6-50 7-50 9 — 3 — T— 550 T— 10 — 7 — Poštno ležeče pošiljke poleg redne pristojbine še : za pisma in dopisnice 1 din za pis. pošiljke, den. pis. nakaz, in pakete 2 din Pristojbina za Izplačilo nakaznic na domu 100 1-— 3000 3 — 1000 2— 5000 5 — na pošti do 5000 1 — Za vplačilo s čekovno položnico tuzemstvo do din 50 100 250 500 1000 2500 5000 10000 25000 50000 100000 se plača din —•50 1 — 1 50 2 — 250 3 — 4 — 6 — 8 — 10 — 12 — gotovini Za ček. izplačila na dom: 100 V— 1000 2 — 3000 3"— 5000 5 — na pošti 500 1 — 2500 2— 5000 3'— preko 5"— Navadne in povzelne nakaznice tuzemstvo do din din do g din 50 2 — 50 i— 100 3 — 100 2 — 250 5 — 250 3 — 500 7 — 500 4 — 1000 10 — 1000 5 — 2500 15'— 2000 9 — 5000 20 — 3000 16 — pristojb. se plača v gotov, inozemstvo: 100 4-50 200 5 — 300 550 400 6 — 500 6-50 600 T— 700 750 800 8 — 900 8'50 1000 9 — za brz. nakaz, poleg presnine in brz. pristojbina po številu besed Tiskovine tuzemstvo do 2 kg, če je ena vezana knjiga 3 kg Za inozemstvo : za vsakih 50 g ali del te teže 1 din do teže težna Paketna tarifa do vrednosti kg pristojb. 100 500 1000 2500 5000 1 T— 9 — 10 — 13 — 17 — 22 — 3 12 — 14 — 15 — 18 — 22 — 27 — 5 16 — 18'— 19 — 22 — 26 — 31 — 10 25 — 27 — 28 — 31 — 35'— 40- 15 35 — 37 — 38 — 41 — 45 — 50 — 20 45 — 47 — 48 — 51 — 55 — 60 — •s t's "i S O S '■2=5 s Za ločenko se računa za polovico težne pristojbine več. Za ekspresno dostavo paketa do 3 kg 12 din. pri paketih preko 3 kg za ekspresno dostavo _obvestila v dohodu 6 din. Poslovni papirji tuzemstvo do t 50 100 250 500 1000 2000 din 2 — 2-50 3 — 4 — 6 — 10 — največja teža 2 kg Za inozemstvo: za vsakih 50 g ali del te teže 1 din najmanjša pristojbina 4 din Paketi s svežim sadjem do 6 kg 7— do 9 kg 10'— do 12 kg 12 — Vzorci tuzemstvo do g 50 100 250 500 din i — 1'50 2 — 3 — največja teža 500 g Za inozemstvo : za vsakih 50 g ali del te teže 1 din najmanjša pristojbin -2"''din Vrednostna pisma a) težna pristojbina b) vrednost, pristojb. 100 2 — 500 3 — 1000 6 — 2500 10 — 5000 15 — 10000 20 — 50000 po 1'— vsakih 1000 din ESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA največja hranilnica" Slovenije * LJUBLJANA - Prešernova ul.3 Telefon 20-16, 26-16 in 38-16 * DAJE POSOJILA za obnovo gospodarstva in poživitev delavnosti t SPREJEMA VLOGE na ugodno obrestovanje, ki so vsak čas izplačljive TEKOČI RAČUNI naložbe varovancev - sodno depozitno mesto Organizira narodno varčevanje - Koncentrira prosta kratkoročna sredstva krajevnih uradov in podjetij - Opravlja za Mestni narodni odbor glavnega mesta Ljubljane . blagajniško službo in vse bančne posle ŽIRO CENTRALA VSEH HRANILNIC SLOVENIJE ZAVAROVALNI ZAVOD SLOVENIJE je osnovan iz vzajemne zavarovalnice, od katere je prevzel vsa zavarovanja" • v upravi zavoda sodeluje narodna vlada slovenije z veČino odbornikov * ZAVARUJE: požar, vlom, sleklo, zvonove, nezgode, avtomobile, transport • ŽIVLJENJE • KARITAS * ZAVAROVALNI ZAVOD SLOVENIJE V LJUBLJANI centrala Ljubljana MIKLOŠIČEVA 19 telefon 37-76. 37-77 podružnice Celje VODNIKOVA 2 Maribor OROŽNOVA 8 telefon šl.29-80 SLOVENCI! Zavarujte vse svoje premično innepremično premoženje pri Zavarovalnem zavodu Slovenije! MIMItllllllllUlIllllllllIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlItllllllllfllllllllllllllllfltllllllllllllllllllllfllllMIlilllltllllinillllllllllllllllltlllllllMIilllllllU TVORNI CA SUHIH OLJNATIH IN LAKASTIH BARV L*"* CELJE Tekoči račun pri Ljudski posojilnici v Celju Poštni čekovni račun št. 16.147 — Telefon 162 Priporoča svoje lastne prvovrstne izdelke: zemeljske, kemične, oljnate in lakaste barve, barvo in lak za pode, parketni vosek, zajamčeno čisti firnež, terpentin, brunolin, gorilni špirit, čopiče vseh vrst, karbolinej, prašno in strojno olje, steklarski in mizarski klej — Gobe — Mavec i. dr. ^1lllllllllllllllflEZtllMIBEI(MIIIIIIHIIini(lltlllllii:iMllllllill1llllllllllll3llllllllllll llllllillllllllllltIVfIVIIIIIinillllUlIlllllllfBIlMIflilllltlElllir: Celjska mestna hranilnica Celje - Titov trg (pri kolodvoru) Sprejema h r a 11 i 111 c vloge na knjižice in v tekočem računu SB D a j e posojila vseh vrst, zlasti za obnovo Za vse obveze jamči Okrajni ljudski odbor Celje - mesto Ustanovljena leta 1863 i r r ZELEZNII HA l-r. Jtupica USTANOVLJENO LETA 1898 LJUBLJANA Gosposvetska cesta 1 - Poleg „F i g o v ca" - Telefon št. 21-79 * Se priporoča vsem poslovnim prijateljem in želi vso srečo v novem letu \ umivanje zelo I umazanih rok ■ LJUDSKA POSOJILNICA V CELJU ZADRUGA Z NEOMEJENIM JAMSTVOM DAJE POSOJILA ZA OBNOVO IN POŽIVITEV GOSPODARSTVA TER PELOVNOSTt SPREJEMA HRANILNE VLOGE NA KNJIŽICE IN V TEKOČEM RAČUNU ORGANIZIRA NARODNO VARČEVANJE ^ 9 CL iS T E M P E L L ol La t LI^LCL S T Y R I A D O N A T Zdravilna mineralna voda To so trije znameniti vrelci Rogaške Slatine, ki privabljajo leto za letom velike množice bolnikov k sebi in jim nudijo najdragocenejše v življenju — zdravje, telesno in duševno moč, veselje do dela. TEMPEL je v prvi vrsti odlična namizna voda za vsakodnevno rabo, kot dijetična pijača, za mešanje z vinom in sadnimi soki; poleg tega služi kot izvrstno pomožno sredstvo pri slabem apetitu, pri motnjah v prebavi sploh, pri želodčnem in črevesnem katarju ter malokrvnosti v začetnem štadiju. STYRIA je medicinalna voda, ki se uspešno uporablja pri kroničnem želodčnem in črevesnem katarju, pri želodčnih in črevesnih čirih. DONAT služi kot zdravilna voda pri zaprtju, pri žolčnih in ledvičnih kamenčkih, pri gihtu in sladkorni bolezni. Deluje blagodejno, brez draženja. Vsa pojasnila glede naročanja vode kakor tudi glede zdravljenja v zdravilišču samem daje brezplačno UPRAVA ZDRAVILIŠČA ROGAŠKA SLATINA I O T OlPlA R F U M VATA-KEMIKALIJE GUMI • GALANTE RIJA-KOSMETIČNI IZDELKI IN SANI TETNO BLAGO V v OZIC E R I J A RAGO CELJE*PREŠERNOVA 11 c^Lutan (J^ecnlL Celje - Tomšičev trg 4 ure z lq to optika Moderno urejena delavnica ZALOŽNIŠTVO SORTIMENT PAPIRNICA LOVE N S KI KNJIŽNI ZAVOD V LJUBLJANI Pred škofijo 5 - Telefon 25-29 Velika izbira slovenskih in hrvatskih ter s>bskih knjig, šolskih in pisarn, potrebščin Zahtevajte katalog knjig naSe založbe Podružnice: Brežice, Celje, Črnomelj, Jesenice, Kamnik, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Trbovlje [ mehanično podjetje CELJE • STANETOVA 18 v v ANEZIC J knjigovezn ica zaloga šolskih • ( zvezkov in po-slovnih knjig LJUBLJANA * FLORJANSKA 12-14 MLINI • MLINSKI STROJI MLINSKI KAMNI LJUBLJANA CESTA V MESTNI LOG 15 Telefon 29-78 POGREBNO PODJETJE GAJŠEK IVAN LJUBLJANA ZALOŠKA CESTA 1 in 6 w + IZVRŠUJE vsakovrstne pogrebe v Ljubljani in v okolici, ekshumacije in prevoze pokojnih v vse kraje, tudi v inozemstvo in obratno ZALOGA vseh vrst kovinskihin lesenih mrliških krst in pogrebnih potrebščin Izvedba s t rokovnjaška In točna Cene konkurenčne Telefon štev. 34-4» Priporoča se znana do m a ca manufakturna trgovi na ANKO ČEŠNIK L J U B L J A N A L i n garjeva ulica 1 "ILINAR MILOŠj SPLOŠNO KLJUČAVNIČARSTVO CELJE MARIBORSKA C. 13 ft NTON PETEK maMufakfuma trgooina CELJE • PREŠERNOVA )hahu$akbuctoa tccpvitta * ZAJC JOŽKO LJUBLJANA Nabrežje 20. septembra POLEG TROMOSTOVJA SPIOŠNO KLEPARSTVO IX VODOVODNE INŠTALACIJE CELJE Aškerčeva ul.5 Telefon številka 218 najstarejše zdravilišče Jugoslavije, diha zopet svobodno in gleda s polnim zaupanjem v bodočnost. Obnovitvena dela v opustošenih hotelih se vztrajno nadaljujejo. — Hotel »Slovenski dom« z dijetetično kuhinjo je odprt tudi pozimi. s Indikacije: želodčne, črevesne, krvne bolezni, bolezni preosno-ve (diabetes), krvnega obtoka, ledvic in mehurja, obolenja perifernih živcev. Zdravilni vrelci: TEMPEL - STYRIA - DONAT Vsa pojasnila daje brezplačno uprava zdravilišča Rogaška Slatina K A o S o L o A o T o I O N o A o n nton f lazarinc coloniale CELJE POOBLAŠČENI GRADITELJ IN.TESARSKI MOJSTER Hamuka& -1 LJUBLJANA ŠMARTINSKA CESTA 55 ___I Telefon 35-31 so priporoča za grcdiieljska in tesarska aela vseh vrst visokih zgradb Cenik knjig Družbe sv, Mohorja Knjige nabožne vsebine Jeglič dr. A.: Mesija, I. in II. del po . . vkup vezan .......... Jeglič dr. A.: V boj za srečno krščansko življenje, I., II., III. del po ... . vkup vezan .......... Podgorc V.: Slovenski Gofline .... Rogač-Torkar: Življenje svetnikov, I. in II. del po........... Seigerschmied: Pamet in vera, I., II. in III. vkup........... Skuhala: Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa......... Slomšek A. M.: Pastirski listi .... Stolc-Majer: Križana usmiljenost . . . Zore: V tem znamenju boš zmagal . . Zore: Življenje svetnikov, 12., 13., 14. zvezek po . . . .......12 10. zvezek..........28 Cajnkar dr. St.: Sveti Ciril Aleksandr. 20 16 64 20 50 30 84 36 60 16 52 6 24 12 30 — 36 Molitveniki rdeča zlata obr. obr. Baraga-Rozman: Dušna paša .... 36 — Hockenmayer: Sveta spoved .... 24 — Karlin: Priprava na smrt......36 — Košar: Nebeška hrana, II......36 — Podgorc: Evangeljska zakladnica ... 24 — Seigerschmied: Krščanska mati ... 24 — Skupoli: Duhovni boj.......36 — Walter: Sveti rožni venec . . . . 24 — Godec: Lurška Mati Božja.....36 — Škufca: Šmarnice..... ... 36 — Žgur: Marija Devica, majnika Kraljica 24 — Studenci žive vode broš. vez. Finžgar F. S,: Sedem postnih slik ... 16 28 Cajnkar: Oče naš................52 72 Fajdiga: Pisma o trpljenju.....10 20 Pesmarice Aljaž: Slovenska pesmarica, I., II., po 24 — vkup vezan.............— 76 Lukman dr. Fr.: Majnik poje, partitura . 10 — glasovi........................8 — Pesništvo Kunčič: Mlada njiva.......— 52 (Glej tudi pod Mohorjevo knjižnico in pod Cvetjem!) Razno Andree: Elektrika........— 60 Sket: Kres, V. letnik . . . . . , 80 — Vodopivec: Da se poznamo.....10 18 Moravski: Slovenski Korotan .... 20 — Krek dr. J.: Izbrani spisi, II. z v., 1., 2. sn., IV. zvezek, po....._»'H ilT" btoš. vez. Slovstvena knjižnica bro5 Tel 16 Žigon dr. A.: Prešeren poet in umetnik 36 56 52 Žigon dr. A.: Prešernova čitanka ... 36 56 Žigon dr. A.: Prešernova čitanka — komentar ......................36 56 Detelovi zbrani spisi I. del.....107 140 Detelovi zbrani spisi II. del.....100 135 Znanstvo Pitamic dr. L.: Država......124 180 Lukman dr. Fr.: Martyres Christi . . 108 148 Brecelj dr. A.: Čuda in tajne življenja 12 24 Koledarji Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1902, 1911, 1917, 1921, 1922, 1924, 1927 po...........12 — 1931 do 1940 po........24 — Zemljepis Bohinjec-Robida-Kranjec: Naše morje 24 40 Trunk: Amerika in Amerikanci ... — 200 Gospodinjstvo Pucelj R.: 110 kuharskih receptov . . 12 — Življenjepisi Kovačič dr. Franc: Slomšek, I. II. po . . 12 — skupaj vezan.........— 80 Šolske knjige Breznik dr. A.: Slovenska slovnica, IV. izd............— 54 Cvetje iz domačih in tujih logov 1. Simon Gregorčič: Izbrane pesmi (Pregelj dr. I.)........18 36 2. Fr. Levstik: Martin Krpan (Slodnjak dr. A.) ..........9 22 3. Horatius Flaccus: De arte poetica (Sovre A.) .........14 28 4. Jurčič Josip: Jurij Kozjak (dr. M, Rupel)...........18 36 5. Vodnik Valentin: Izbrano delo . . 18 36 7. Simon Jenko: Izbrano delo (Pregelj) 18 36 8. Grivec dr. Fran: Žitje Konstantina in Metodija.........18 36 9. Vilko Novak: Izbor prekmurske književnosti.........18 36 10. Jos. Jurčič: Deseti brat (Koblar Fr.) 34 52 12. F. S. Finžgar: Študent naj bo (Šolar) 18 36 14. Linhart Anton: Izbrano delo (Gspan Alfons)....................28 48 15. Erjavec: Hudo brezno (Logar Janez) 12 24 16. Stritar: Izbor mladinskih spisov (Koblar dr. France)............20 36 17. Erjavec: Živalske podobe (Logar J.) 24 40 20. Jurčič: Sosedov sin...... 24 40 Cvetje iz tujih logov bro5 vez I. Homer; iiiada (Sovre Anton) ... 36 52 II. Sofoklcs: Kralj Oidipus (Sovre A.) 32 50 5. 6, 10. 11. 12. 13. 15. 19. 21. 27. 31. 32. 35. 36. 38. 48. 54. 56. 65. 71. 91, 92. 95. 96. 105. 108, 117. 118. 119. 120. 122. Mohorjeva knjižnica Tolstoj: Knez Serebrjani , . . . Jaklič: Zadnja na grmadi .... Pregelj Ivan: Božji mejniki . . . Niccodemi: Učiteljica..... London J.: Krištof Dimač . . . Kmetova: Sv. Frančišek Asiški Malešič Matija: Kruh..... Bertelli: Jurček Kozamurček . . Orczy: Za Cezarja...... Pregelj I.: Peter Markovie . . . Brieux: Rdeča suknja (drama) . . Albanov: Med življenjem in smrtjo Scoville: V samotah pragozda . , Scolaster-Kmetova: V oblasti čarodejev .......... Seljak Fr. (Bevk Fr.): Kamnarjev Jurij .......... Magajna; Gornje mesto .... Minclov-Vdovič: Ko so Lrastje šumeli ........... Kunaver: V prepadih ... Magajna: Graničarji...... Ulaga Drago: Knjiga o športu . . Plestenjak: Bajtarji...... London-Holeček: Klic divjine . . Magajna: Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču..... Potokar: Bolgarske novele . . . Cvelbar Joža: Izbrano delo . . . Stojanova Cveta: Zbegano gnezdo . Sienkiewicz-Glonar: Quo vadiš, I. del.......... • Sienkiewicz-Glonar: Quo vadiš, II. del........... France: Misijonar Jernej Kotnik Mozgan . . Erjavec Anton (pesmi) Meško: Mladostni plameni Iz srca in sveta (pesmi) . Povesti 40 64 28 46 18 36 12 28 28 48 28 48 40 60 24 44 40 60 28 48 28 44 50 68 34 52 52 68 40 60 52 72 52 72 34 52 24 44 62 84 12 24 24 44 24 40 46 68 64 80 40 60 20 — 20 45 10 20 20 40 40 60 Detela dr. Fran: Hudi časi Slemenik: Križem sveta . Zbašnik dr. F.: Za srečo . Razne povesti . , . Slovenske večernice: 21. Andrejčkov Jože: Žalost in veselje 42. Obsega razne povesti .... 49. Žalski: Vas Kot....... 51. Dr. Jožef Muršec...... 53. Milovršnik: Bog ga je uslišal . . 55. Kostanjevec: Pošteni ljudje . . 59. J, M. Dovič: Kovač in njegov sin 68. J. Kostanjevec: Novo življenje 72. Šorli dr. I,: Krščen denar . . . 73. Šorli dr. I.: Sorodstvo v prvem členu 75. Pregelj: Peter Pavel Glavar . . 76. Jules Verne: Carski sel, I. del 12 24 24 44 18 — 12 28 40 56 14 32 14 32 14 32 14 32 14 32 14 32 14 32 14 32 14 32 10 24 14 32 broš. vez. 77. Jules Verne: Carski sel, II, del . . 14 32 78. Jaklič: V graščinskem jarmu . . 14 32 79. Jaklič: Pekiena svoboda .... 14 32 80. Detela: Vest in zakon.....18 38 83. Pregelj: Umreti nočejo..........24 44 84. Bevk: Stražni ognji............24 44 85. Zoreč: Beli menihi..............24 44 87. Zoreč: Stiski svobodnjak .... 24 44 88. Zoreč: Stiski tlačan............24 44 89. Plestenjak: Lovrač.......18 38 91. Hasl: Izum ..................24 44 92. Bevk: Pravica do življenja .... 24 44 94. Verne: Južna zvezda............24 44 95. Dular-Meško-Cevc-Janežič: Štiri zgodbe.........10 28 96. Matičič: Dom v samoti.....12 32 Naravoslovje — Poljedelstvo — Živinoreja: Dular Fran: Domači živinozdravnik . . 52 72 Erjavec: Živali v podobah — ptice . . 18 36 Humek: Boj sadnim škodljivcem ... 20 40 Lakmayer: Umni čebelar..........24 44 Rohrman-Dular: Gospodarski nauki . . 24 44 Simonič: Splošno poljedelstvo . . . 110 140 Turk: O zdravju in boleznih domačih živali......................28 48 Turk: Travništvo, I. in II. del skupaj . 28 50 Turk: Pašništvo..................28 48 Zgodovina Gruden dr, Josip: Zgodovina slovenskega naroda: I., II., IV. zvezek po III., VI. zvezek po....... V. zvezek........ . . I. do VI. zvezek skupaj..... Ma! dr. Josip: Zgodovina slovenskega naroda: IX, XI., XII., XIII, XIV, XV. XVI. zvezek po........ Kazalo h Grudnovi in Malovi zgodovini 40 — 48 -40 _ — 380 24 — 80 — Zdravstvo Debevec dr, Franc: Jetika..... 34 52 Kneipp-Podgorc: Domači zdravnik . . 52 72 Vedenik dr. H,: Kako si ohranimo ljubo zdravje, I. in II. po.......6 — Mladinske knjige Brinar: Lisica Zvitorepka.....12 24 Meško: Mladim srcem, I, II, zvezek po III. zvezek po......... 28 28 44 43 Opozarjamo naročnike, da je nekaj izmed navedenih knjig že razprodanih, nekaterih pa je le pičlo število. Tudi v polah je še nekaj knjig, s katerimi pa ne bomo takoj mogli postreči.