936
TIŠINA
Vera  Albreht
Nobena veja v vetru se ne zgane, na zemljo legla je poletna noč, v tišino, pred katero dih zastane, oglaša le se čričkov trop pojoč.
V  daljave neizmerne odmaknile so gore se, zavite v čar megle, ko mine noč, se bodo razgrnile
in spet v podobi prejšnji k nam prišle.
V  nebo, ki posejano je z ozvezdji, se vzpenjajo vrhovi črnih smrek. Morda samotna ptica v vejah gnezdi? Saj vse ponavlja se iz veka v vek...
Od kod grozljivi strah pred to tihoto, ko preglasan mi je življenja hrup? Iz dneva v noč, iz vrveža v samoto — ta večni beg — je to srca obup?