MANICA LOBNIK, iz Jaienine (Slovenske gbrice) je komaj 47-letna proti koncu 1. 1974 tragično umrla. Kot mladenka je sodelovala v NOB, nato pa se je prek različnih mest ustalila v Mostah. Od tu jo poznamo tudi kot večletno sodelavko Nsk.
Izdala je več povesti, romanov in gledaliških del. Odlomek je iz zadnjega, 15. poglavja njenega romana z avtobiografsko osnovo.
MLADE TRAVE
,,Še nekaj, tovariš Boštjan," sem izdavUa in čutila sem, kako mi srce neumno trepeta.
,,Od polnoči dalje sem v osemnajstem letu." Do trenut-ka še nisem doživela takega zmagoslavja kot zdaj, ko sem stopila v osemnajsto leto.
,,Kaj ne poveš," se je raz-veselil, ,,to pomeni, da si že tako rekoč osemnajst let stara? !" Gledal me je zavzeto, ko da me prvič vidi in se čudi mojemu junaštvu. ,,Tak, obrni se vendar," me je zavrtel ,,da presodim, če si ti ta leta pcH znajo." Obračala sem se, obra-čala, da je soba zaplesala in me je smeje se prestregel.
,,Si že kdaj spila za svoj rojst-ni dan kozarec vina? "
,,Bi morala? "
,,Seveda, to vendar spada k .rojstnemu dnevu!"
,,Tako? Je to dobro ali dabo?"
,,Vrag ve, ni vredno razmiS-ljati, tako pač je. Midva bova to storila tako, da bo dobro!"
Oddahnila sem si: Boštjan bo že gledal, da bo vse prav.
,,Nič več vojne, lahko se za nocoj kako drugače oblečeš," me je ustavil, ko sem že name-ravala iti.
Potem se je nogavica zasu-kala in je čevelj žulil in se je
zdelo krilo prekratko in je bilo sploh vse narobe. Potem pa se je vse uneslo in ko jih je nekaj pogledalo za menoj, sem si že bila tudi sama sebi všeč.
Velika restavracija je vrela kot na mitingu.' Vame se je ozrlo toliko obrazbv, da se je zazdelo,   kako   mi  je   ta hip
zdrknil med nje tisti, ki ga iščem in ga v tej zmedi ne bom mogla najti. Stisnil me je strah, brezup me je hotel obrniti in odgnati. Toda vedela sem, da me zunaj čaka brezupna samota in če Boštjana ne bom našla tu, ga ne bom mdgla nikjer iskati.
Sedel je sam zase, krčevito, ko da brani malo mizo in edini prazni stol v tem prostoru. Imel je črno obleko in belo srajco in bil je bled, da sem se prvi trenu-tek prestrašila, da mu je kdo umd. Potem sem se domislila, daje to najbrže slavnostna oble-ka in pogumno sem se prerivala k mizi. Vstal je in togo sva stala vsak sebi. Videla sem njegove okorne roke in se spraševala, če vidi on moje. Strašno sva se tru-dila, da bi slišala njega kaj reči. Ko sva hotela sesti, sva spo-znala, da nama je nekdo zmak-nil stol. Zdaj sva se prvič zasme-jala.
Pri točilni mizi so nama od-prli buteljko in nama napolnili kozarca.
,,Kaj pa ostanek," je vprašal natakar.
,,Natočite ga komu, ki ima danes rojstni dan," se je zasme-jal Boštjan.
Reka je pljuskala, ko da se v nespečnosti premetava. Boštjan je pripovedoval o. reki, ki je tekla pod njihovo hišo: zelena, uma, žuboreča.
,,Zelena? "
,,Zelena kot mlada trava."
,,Nisem še videla zelene reke."
,,Nisi, ker še ' nisi videla Soče." — ,,Nekateri sicer ne morejo prehvaliti modrine morja," je razlagal, ,,Toda vi-dela boš, da česa lepšega, kot je zelena ;eka, na svetu sploh ni."
,,Kdaj bom videla," sem za-mrmrala in čutila, kako se dvig-ne v meni neznano, toda mo-gočno upanje. Obstal je, me po-gledal in se zamislil: ,,Veš kaj," se je odločil, me prijel za roko in stekel, ,,vzela bova avtomobil in do svita bova ob reki."
Tekla sem, toda težko sem ga dohajala. Sezula sem se in noge so se dotikale hladne, goste mlade trave. Čutila sem, kako jim topla stopala pobirajo roso, obžalovala sem, toda drugače nisem mogla.
„0, Dušica," je Boštjan kdaj pa kdaj zmagoslavno vzkliknil in mi stisnil dlan, da sem začu-tila, kako se mi krhka mlada tra-va pod nogami raztaplja.
Rada bi se ozrla, toda bala sem se pohojene sledi. Tekla sva vedno hitreje, neučakana, da.bi naju svit ne prehitel in v ranem jutru rni je svet orjaški in poln zelenja kipel na proti in zagri-njal vse, kar se ni skladaio in stapljalo s tem zelenjem.