DRUŽBENA ALTERNATIVA

IN ENTROPIJA

ANDREJ KIRN

DRUŽBENA ALTERNATIVA

IN ENTROPIJA

Andrej Kirn

Ljubljana 2016





Andrej Kirn

DRUŽBENA ALTERNATIVA IN ENTROPIJA

Izdajatelj in založnik: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV

Za založbo: Hermina Krajnc

Ljubljana 2016

Copyright © po delih in v celoti FDV 2016, Ljubljana.

Fotokopiranje in razmnoževanje po delih in v celoti je prepovedano.

Vse pravice pridržane.

Recenzenta: red. prof. dr. Anton Grizold in izr. prof. dr. Andrej Lukšič

Jezikovni pregled: Majda Degan

Oblikovanje: Emma

Dostopno prek: http://knjigarna.fdv.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

316.42:502/504(0.034.2)

KIRN, Andrej, 1940-

Družbena alternativa in entropija [Elektronski vir] / Andrej Kirn.

- El. knjiga. - Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2016

ISBN 978-961-235-782-5 (pdf)

285024768

VSEBINA

1 EKOSOCIALIZEM KOT ALTERNATIVA . . . . . . . . . . . . . . . 6

1 .1 Socializem in ekosocializem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6

1 .2 Trajna rast in narava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12

1 .3 Zapozneli nauki zgodnjih opozoril . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20

1 .4 Razlage sedanje krize . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24

1 .5 Kriza in izhodi iz krize . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27

1 .6 Obrat k tretji poti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39

2 ENTROPIJA V NARAVI IN DRUŽBI . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42

2 .1 Pomen in pojem entropije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42

2 .2 Prenos pojmov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44

2 .3 Ignoriranje in upoštevanje zakona entropije . . . . . . . . . . 53

2 .4 Klasična termodinamika, (ne)povratnost in prihodnost

človeštva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55

2 .5 Entropija in življenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59

2 .6 Entropija in smrt . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61

2 .7 Entropija – mišljenje – informacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63

2 .8 Različni pomeni družbene entropije . . . . . . . . . . . . . . . . . 70

2 .9 Kontekstualnost družbene entropije . . . . . . . . . . . . . . . . . 72

2 .10 Ekološka entropija družbenega razvoja . . . . . . . . . . . . . 78

SKLEP . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84

POVZETEK . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92

SUMMARY . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94

VIRI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96





Andrej Kirn

1 EKOSOCIALIZEM KOT ALTERNATIVA1

1 .1 Socializem in ekosocializem

Socialistične ideje v 19. stoletju so predstavljale alternativo kapita-

lizmu. Alternativa je bila celo stoletje zgolj na miselni, ne pa še na

praktični ravni. Ta preskok se je zgodil z oktobrsko revolucijo. Tako

socialistične ideje pred Marxom kot tudi Marxova vizija socialistične

in komunistične družbe so vse do leta 1918 predstavljale zamišljanje

drugačne družbe od obstoječe. Pri različnih socializmih je vedno šlo

za tri stvari: 1. kritiko obstoječega družbenega reda, 2. idejo o boljši

družbi in 3. zamisel o poti do nje (Hofmann, 1970: 23). Socialistična

miselnost je dedič evropske razsvetljenske filozofije, njenega razume-

vanja človeka in napredka.

V Marx-Engelsovi doktrini materialističnega razumevanja zgodovi-

ne dobi socializem dve novi značilnosti: a) znanstvenost in b) zna-

čaj družbenopolitičnega prehodnega obdobja na poti h komunizmu.

Znanstvenost Marxovega socializma ni bila niti v njegovi progno-

stičnosti niti v klasični deterministični nujnosti, ampak v analitičnem

raziskovanju kapitalistične družbe in zgodovinskih razmerjih med

družbeno bitjo in zavestjo, produktivnimi silami in produkcijskimi

1 Tekst temelji na idejah, ki jih je avtor predstavil na predstavitvi knjige mag.

Viktorja Žaklja Čas je za ekosocializem v Škofji Loki, dne 4. 12. 2013. Objavljen je bil kot članek v reviji Teorija in praksa, let. LI, št. 6, 1021–1056.

6





Družbena alternativa in entropija

odnosi. Odlika znanstvenosti ni pri vseh znanstvenih disciplinah v nje-

ni predvidljivosti. To ne velja samo za družboslovne znanosti, ampak

tudi za nekatere naravoslovne. Geofiziki na primer ne morejo časov-

no napovedati potresov, biologi ne, katere rastlinske in živalske vrste

bodo izumrle. Imajo pa »rdeči seznam« o njihovi ogroženosti. Zaradi

omejenosti prognostične moči pa ti dve disciplini nista neznanstveni.

Prognostična moč naravoslovnih znanosti je omejena pri nelinearnih

procesih. Medicina postopa strokovno, toda iz ugotovljene diagnoze

ne sledi vselej zanesljiva prognoza.

Istovetenje znanstvenosti s prognostičnostjo je bilo Marxu tuje.

Podrobno konstruiranje prihodnosti za Marxa ni bila značilnost znan-

stvenosti, ampak utopičnosti. Razlikovati je treba tri vrste prognoz:

a) na podlagi zakona, b) kot ekstrapolacijo preteklosti in sedanjosti

in c) na podlagi analize dejanskosti. Zanesljiv je samo prvi tip pro-

gnoze. V družboslovju imamo opravka s splošnostmi, ne pa z zako-

nitostmi naravoslovnega tipa. Pri naravoslovnih zakonitostih, pa še

tu ne pri vseh, gre za neposredno povezavo med splošnostjo in kon-

kretnim posamičnim dogodkom, zato je mogoča eksaktna prognoza

posamičnega dogodka. V družboslovju pa takšna neposredna determi-

nistična povezava med splošnim in konkretnim ne obstaja. Družbene

razvojne in strukturne splošnosti se kažejo kot naravne zakonitosti. To

seveda niso, so jim samo podobne. Znanstvenost socializma je obi-

čajno razumljena po vzoru znanstvenosti moderne fizikalne znanosti

in njenega determinizma. Na teoretsko-filozofski ravni postmoderna

fizikalna znanost ne more odmisliti aktivnosti opazovalca (subjekta)

pri raziskovanju objekta. Spoznavnoteoretsko ni več mogoče popol-

no razdvajanje subjekta in objekta opazovanja. Postklasična fizikalna

znanost je razkrila nevzdržnost spoznavnega nazora starega materia-

lizma. Načelo nedoločnosti v kvantni fiziki je vneslo novo razume-

vanje razmerja med subjektom in objektom v spoznavnem procesu.

Razprave o ekonomski nujnosti propada kapitalizma so iz te nujnosti

izključevale subjekt, ki je ozaveščen o možnosti in potrebi tega propa-

da. Izključevale so politično organiziranega in ozaveščenega subjek-

ta teh sprememb. Zavest o potrebi in nujnosti radikalnih družbenih

sprememb je sestavina objektivne nujnosti in predstavlja razširjeno

7

Andrej Kirn

razumevanje družbene objektivnosti in nujnosti. V postomoderni nara-

voslovni znanosti teoretsko ni mogoče odmisliti dejavne vloge subjekta.

Še toliko manj je to mogoče v družboslovju. Če bi bila ukinitev kapita-

lizma zgolj ekonomska nujnost, podobna nastopu sončnega in luninega

mrka, potem ne bi bilo potrebno nobeno politično delovanje, nobena

preobrazba razreda na sebi v razred za sebe.

Pri ozaveščanju potencialnih političnih akterjev o dejanskih razmerah

in odnosih so in bodo veliko vlogo imeli kritični družboslovci ter tisti

del naravoslovne in tehniške inteligence, ki se še ni funkcionalno

poistovetila in vključila v obstoječo kapitalistično družbo, njeno soci-

alno tehnologijo in ideologijo. Družbenorazvojna, strukturna in druž-

benoekološka razmerja je mogoče razkriti le znanstveno in intelektu-

alno, čeprav jih eksistenčno vsakodnevno doživlja in občuti milijone

ljudi. Ko grozi nevarnost, da bomo hlapci na svoji zemlji, podrejeni

domačemu ali tujemu kapitalu, je za ohranitev budnosti treba parafri-

zirati verze Otona Župančiča:

Veš, umetnik, znanstvenik,

raziskovalec, ekspert, svoj dolg,

zakaj zavijaš se v molk,

al’ pa integracijo krepiš

in se protestnikom smejiš?

Če zakričal boš dovolj močno,

te slišala večina bo …

Skupek značilnosti znanosti, ki je spoznavno absolutizirala determi-

niranost in razdvojenost subjekta – objekta, je sestavina klasične pa-

radigme znanosti, ki je ustrezala širši civilizacijski paradigmi. Ta pa

je povezana z nastankom kapitalistične družbe, industrijsko revoluci-

jo in antifevdalno francosko družbenopolitično revolucijo leta 1789.

Nastal je nov miselnovrednotni in družbeni svet, ki je dobil vzdevek

moderna. Nekatere njene aspiracije in vrednote, kot so bratstvo, ena-

kost, svoboda, se še niso izpolnile in treba jih je ohraniti ter braniti.

Tudi zato je sedanjo kritično refleksijo moderne bolj ustrezno imeno-

vati »druga moderna«, ne pa postmoderna (Beck, 1999: 2). Vrednote

8

Družbena alternativa in entropija

moderne so imele antifevdalno ost, toda združljive niso niti z bistvom

kapitalizma niti z realnim socializmom nekdanjega vzhodnega bloka.

»Druga moderna« vključuje ekološko razsežnost in ima drugačen po-

gled na naravo, napredek in realnost nasploh. Tako utopični, »znan-

stveni« kot tudi praktični stalinistični, realni, samoupravni socializem

so bili dedič moderne, ekosocializem pa je dedič »druge moderne«.

Ekosocializem se bo lahko uresničeval le, če bo miselno in praktično

presegel ter zanikal številne značilnosti dosedanjega socializma.

Ko je prišlo do socialistične revolucije v carski Rusiji, sta stopili v

ospredje dve vprašanji: a) ali je mogoče graditi socializem v komaj

nastajajoči industrijski družbi, ki jo od vseh strani obkroža kapitali-

zem, in če – kako; b) ali lahko pride oziroma mora priti do socia-

listične preobrazbe v ekonomskotehnično razvitem Zahodu z dolgo

parlamentarno demokratično tradicijo. Odgovor na prvo vprašanje je

bil pritrdilen, odgovor na drugo pa so iskali v reformizmu ali različ-

nih teorijah o nujnosti zloma razvitega kapitalizma (Buharin, Stalin,

Zinovjev, 1979; Caratan, Kalanj, Mikecin, 1981; Caratan, Kalanj,

Mikecin, 1982; Caratan, Mikecin, 1979; Burger, 1982). Spoj teda-

njega miselnega koncepta socializma, takratnih razmer in mednaro-

dnega konteksta je socializem vodil v idejni in politični totalitarizem

ter komandno plansko ekonomijo. Graditev socializma se je izrodila

v stalinizem. Poskusi njegove preobrazbe v socializem s človeškim

obrazom niso uspeli in ta neuspeh se je končal s prehodom v neinova-

tivni, nepodjetniški, roparski, fevdalni kapitalizem. Ko je Kardelj leta

1948 pisal odgovor Stalinu oziroma Informbiroju, je najbrž že uvidel,

da stalinizem ni socializem, »a če to ni, kaj je – tega tedaj še ni vedel«

(Žakelj, 2013: 140).

Reformistična drža je opustila tri stvari: a) razredni boj, b) revolucijo in

c) diktaturo proletariata (Hofmann, 1970: 173). Reformizem se je osre-

dotočil na izboljšanje obstoječe družbe in opustil cilj njene radikalne

preobrazbe. Reformizem se pogosto istoveti s t. i. revizionizmom, ven-

dar neupravičeno. Reformizem je obstajal že pred Marxom. Utopični

socialisti so videli vzvode družbenih sprememb v vzgoji, izobraževa-

nju, morali in družbenem eksperimentu. Reformizem ni revizionizem,

9

Andrej Kirn

revizionizem pa je praviloma bil reformizem. Imamo dve usmeritvi:

a) z Marxovo dediščino povezan revizionizem in b) od Marxovega

mišljenja neodvisen reformizem (Kautsky, 1979; Kolakowsky, 1977,

1983, 1985; Marcuse, 1983; Prpić, 1981). Reformizem je povezan s

procesom integracije (vključitve) levega opozicijskega, alternativnega

mišljenja in delovanja v funkcionalno »izboljševanje« obstoječega sis-

tema, ki pa se za večino v sedanjih razmerah neoliberalnega globalne-

ga kapitalizma končuje s tekmo proti socialnemu dnu in uničevanjem

ekoloških temeljev človeštva. Dandanes poteka proces integracije

levih opozicijskih akterjev prek socialnih sporazumov in soglasij pri

sprejemanju takšnih strukturnih reform, ki so v interesu nacionalnega

in mednarodnega kapitala. Kapitalistični akterji ne pozabijo pohvali-

ti razumnega sodelovanja levice, sindikatov in predstavnikov civilne

družbe. Za sedanjo levico mora biti združljivo oboje: revolucija in

reforma. Tudi v ekosocializmu bodo nujni reformna drža, reformna

miselnost in gibanje. Ne diktatura proletariata, ampak resnična vlada-

vina ljudstva (demokracija) mora zamenjati vladavino kapitala.

Reformizem in revizionizem 20. stoletja sta povezana: a) z ekonom-

skotehničnimi uspehi kapitalizma, ki so omogočili hkrati večje do-

bičke in večjo materialno blaginjo delavcev, b) z nastajanjem soci-

alne države in c) s političnim vzponom delavskega gibanja, saj so

nekatere delavske stranke postale izredno močne v parlamentu in

je zanje glasoval velik del volilnega telesa. Integracija delavskega

gibanja in politične levice v obstoječi sistem in njeno sodelovanje

pri uveljavljanju neoliberalnega razvojnega modela sta povezana z

ideološko politično močjo desnice, družbenoekonomsko in politično

krizo socializma ter njegovo preobrazbo v kapitalizem. Krčenje so-

cialne države je tudi manifestacija ekoloških omejitev rasti ter odso-

tnost pogojev hkratnega večanja dobička in življenjskega standarda

delavcev. Zmanjšanje socialnih in delavskih pravic naj bi zaustavilo

ali vsaj ublažilo padanje dobičkov. »Veliko se govori o tem, da so

brezposelni sami krivi za svoj položaj, ker so preleni ali pa hočejo

preveč zaščite in previsoke plače. Nikoli se ne omenja deleža znotraj

cene ali stroškov, ki gredo za dividende, rente in izplačila dobičkov

in nagrad.« (Božič, 2014)

10

Družbena alternativa in entropija

Ekosocializma ni brez neposredne ekonomske demokracije.

Parlamentarna demokracija je njena nadgradnja in dopolnitev.

Ekosocializma tudi ni brez etičnosti, humanosti, vladavine prava,

spoštovanja človekovih pravic, demokratičnosti, ustvarjalnega sode-

lovanja namesto neoliberalnega, socialdarvinističnega tekmovanja,

ki v sedanjih razmerah za večino ljudi predstavlja tekmo proti dnu

( race to the bottom) in uničevanje ekoloških temeljev človeštva.

Ekosocializem bo tudi moral opustiti ovekovečenje trajne ekonom-

ske rasti, tehničnega napredka in človekove vladavine ter nadzora

narave. Z ekosocializmom ni združljiva vse obsežnejša in inten-

zivnejša denaturalizacija, ki je posledica tehnizacije in ekonomske

rasti. Demokratična ekosocialistična in sploh vsaka leva usmeritev

se bo izognila pastem radikalne družbene preobrazbe, če se bo za-

vedala vzrokov in miselnih ideoloških dogem ter zmot, ki so vodile

v karikaturo socializma in njegovo končno regresijo v kapitalizem.

Stalinizem je naredil ogromno škode delavskemu gibanju. Priskutil

je socializem in je predstavljal odlično sredstvo za odvračanje ljudi

od kakršnekoli alternative, še zlasti od socialistične. Zaradi staliniz-

ma in podrejene vloge komunističnih partij Moskvi so socialistične

ideje izgubljale svojo privlačnost, zato jih je bilo toliko lažje moral-

no, politično in ideološko razvrednotiti. Vse bolj se je opuščal cilj ra-

dikalne spremembe družbe. Ne konflikt, ampak socialno partnerstvo

med delom in kapitalom je postala prevladujoča usmeritev. Kapital

je pripisal sindikatom in levici vlogo stabilizirajočega dejavnika, ne

pa rušitelja obstoječega družbenega reda. Ta dejavnik lahko kvečje-

mu kvari pravila igre, jih pa ne odpravlja. Argumenti proti staliniz-

mu so postali argumenti proti vsaki obliki planiranja in podružblja-

nja produkcijskih sredstev in socialistični družbi sploh (Abendroth,

1968: 181). K odbojnosti in razvrednotenju same besede socializem

in njene kakršnekoli vsebine je največ prispeval stalinizem, kar je

ustrezalo ideologiji in politični strategiji kapitalizma. Nobeno zuna-

nje ideološko razvrednotenje socializmu ni prizadejalo toliko škode,

kot mu jo je stalinizem. Moči privlačnega zgleda prakse ne more

izničiti nobena kritika, še najmanj pa tista, ki je ideološko intere-

sno motivirana. Izrazi, kot so demokratični socializem, ekosociali-

zem, izkoriščanje, ki so se pojavili v zadnjem času, govorijo o novi

11





Andrej Kirn

družbeni, politični, ekonomski stvarnosti in so zametek sprememb

naše vrednotne in politične zavesti.

Ekosocializem in gibanja, ki se prizadevajo za trajni obstoj človeštva

v naravi, morajo miselno in praktično delovati tako, da ne bi prišlo do

tretje svetovne vojne, ki bi bila gotovo atomska in bi pomenila uniče-

nje civilizacije. Kardelj je napisal knjigo Socializem in vojna v času,

ko je obstajala nevarnost, da se hladna vojna med blokoma spremeni

v vročo. Tudi ekosocializem je povezan z bojem za mir. Potrebovali

bi temeljno delo Ekosocializem in vojna. Še nikdar niso človeštvu

grozile tri katastrofe hkrati: 1) socialna, 2) ekološka in 3) svetovna

atomska vojna. Edino upanje, da preprečimo vse te možne katastrofe,

je ekosocializem.

1 .2 Trajna rast in narava

Naša civilizacija je vzpostavila nova razmerja z naravo. Različni ka-

zalci kapitalističnega razvoja od njegovega začetka v 18. stoletju do

danes imajo obliko eksponentne krivulje. Temeljna vsebina tega, če-

mur pravimo družbenotehnični napredek, je nastajanje narave za člo-

veka. To je proces spreminjanja narave v okolje, ki je hkrati proces

rastoče degradacije narave, podružbljenosti in denaturalizacije člo-

veka. Obdobje po industrijski revoluciji je dobilo naziv antropoceno

obdobje (Gowdy, Krall, 2013). Človekovo izrabljanje nežive narave

(rudnin, fosilnih goriv, gradbenega materiala) za svoje lastne potrebe,

užitke, navade in razvade ter večanje dobičkov vse bolj ogrožata živo

naravo. Bo človeštvo obvladalo to dialektiko napredka ali pa ga bo

pogubila? To je družbenoekološka dilema.

Okolje je vse bolj prikrilo in zakrilo naravo. Ta proces se nikdar ne

more končati v ontološkem istovetenju narave in okolja. Ta dvojnost

narave ( physisa) in okolja ( environment, die Umwelt, milieu, sreda) je in bo obstajala. Družbenotehnični napredek je ujet v to dvojnost.

V proizvedenih izdelkih in napravah (na primer letalu, laserju, GSO,

12

Družbena alternativa in entropija

avtomobilu, hiši, obleki, travniku, polju idr.) je navzoča narava v ti-

stem izvornem pomenu – kot tisto, česar ni proizvedel človek. Narava

v tem najširšem pomenu ni samo gora, gozd, travnik, sneg, morje ipd.

Zlasti ta narava je za večino ljudi vse bolj posredovana z delom drugih

ljudi. Z družbeno delitvijo dela se ta posredovanost vse bolj stopnjuje.

Človekovo koriščenje in predelovanje nežive narave začneta ogrožati

makroskopsko živo naravo. Te narave ni mogoče trajno uspešno

varovati s strožjo naravovarstveno, okoljsko zakonodajo in standardi

dopustnega onesnaževanja, če se prakticira trajna ekonomska rast

produkcije in potrošnje. Narave ni mogoče trajno varovati, če se ne

spremeni dosedanji način njenega koriščenja in spreminjanja v okolje

z ekonomsko rastjo. Spremeniti je treba produkcijsko in potrošniško

prisvajanje narave v družbenem sistemu z drugačnimi vrednotami,

cilji in s tem tudi z drugačnim razmerjem med naravo in okoljem.

Sedanje vse bolj ekstenzivno in intenzivno spreminjanje in prisvajanje

narave s človekovim delom, znanostjo in tehniko ogrožata trajni obstoj

človeške vrste v naravi. Na teoretski in empirični ravni je to nevarnost

z računalniškimi ekstrapolacijami opisala študija Meje rasti (Meadows,

1972). Skrajno usodno pa je, da te nevarnosti nista priznali ne desnica

ne levica in da se ni spremenila paradigma družbenega razvoja. Še

vedno se vztraja pri paradigmi trajne ekonomske rasti, čeprav je ta sedaj

pogosto preoblečena v t. i. zeleno rast. Z opustitvijo neoliberalnega

razvojnega modela se spremeni vse. Ta sprememba se zdi glavnemu

toku politike nemogoča in utopična. Utopično pa je ravno njeno zani-

kanje. Zgodovina antropogeneze in sociogeneze je specifično nadal-

jevanje evolucijskega procesa na Zemlji. Znano je, da je več kot 90 %

rastlinskih in živalskih vrst izumrlo. Ali takšna usoda čaka tudi človeško

vrsto? Mogoče, saj hitro narašča verjetnost družbenoekološke katastro-

fe. Biolog Lamarck je že leta 1820 pisal, da je poslanstvo človeka, da

uniči svoj rod in da bo naredil zemeljsko skorjo neprimerno za svoj

obstoj. Obstaja pa velika pomembna razlika. Nobena izmed izumrlih

vrst ni vedela za možnost izginotja, človeštvo pa to ve, in ta vednost

predstavlja možnost, da se propadu izogne.

Zaradi velikega časovnega horizonta in kompleksnosti ni mogo-

če popolno ponotranjenje eksternalitet. Tudi zaradi tega mehanizmi

13

Andrej Kirn

svobodnega trga sami ne morejo preprečiti ekološke katastrofe.

Razmerje med dohodkom na prebivalca petine najbogatejših in petine

najrevnejših držav se je z 21 : 1 v letu 1960 povzpelo na 121 : 1 v letu

2008. V zadnjih 50 letih ekonomske rasti se je povečal ogljikov odtis

na prebivalca, povečala se je izguba koralnih grebenov, izumrtje vrst,

degradacija zemlje idr. (Rammelt, Boes, 2013: 269–270).

Rast razširjene reprodukcije kapitalizma vodi k spreminjanju vsega v

menjalno vrednost. To se kaže v uporabi načel neoklasične ekonomije

na ekološkem/okoljskem2 področju tako, da se denarno ovrednoti vse:

od življenja do ekosistemskih storitev. Temu služi izpopolnjevanje

metode cost-benefit analysis. Vse se mora cenovno vrednotiti, vse se

mora vključiti v trženje. Kot je v razsvetljenstvu vse moralo opravičiti

svoj obstoj pred sodnim stolom razuma, tako ga mora sedaj opravičiti

na trgu. Vse naravne in družbene dobrine in storitve postajajo blago, ki

je izraženo v ceni. Temu trendu ustreza prizadevanje okoljskih pa tudi

ekoloških ekonomistov, da se denarno ovrednotijo posamične lokalne

ali celokupne globalne ekosistemske storitve. Ni dilema v tem, ali jih

cenovno ovrednotiti ali ne (Kallis, Gómez, Zografos, 2013). Problem

nastane, če se razume njihovo denarno vrednotenje za edino smiselno.

Ekonomsko vrednotenje ni edino in tudi ne vselej najbolj pomemb-

no. Na transdenarni pomen narave kaže že sama omejitev takšnega

vrednotenja. Denarno vrednotenje narave, četudi nima operativne

ekonomske funkcije, nazorno empirično potrjuje intuitivno predstavo

o transdenarnem pomenu narave za ekonomski sistem. Ekonomsko

vrednotenje ekosistemskih storitev je metodološko tehnično vse bolj

zapleteno. Ima to slabost, da običajno ni umeščeno v širši miselni kon-

tekst političnoekonomske analize razmerij med naravo in družbo.

Z družbenotehničnim napredkom in ekonomsko rastjo raste tudi en-

tropija, ki pa jo glavni tok ekonomske znanosti ne upošteva. Rast en-

tropije je sicer lastna vsakemu ekonomskemu sistemu in tehničnemu

2 Ta sintagma ne izraža istovetnosti, ampak povezanost različnosti.

14

Družbena alternativa in entropija

napredku, toda ta splošnost ne odpravlja posebnosti rasti entropije v

kapitalizmu. Kot je rekel ekonomist Georgescu Nicholas-Roegen, se

je človek v kapitalizmu postavil na vrh antropogenega pospeševanja

entropije. Za glavni tok neoklasične ekonomske znanosti zadnjih sto

let je bil značilen monetarni in cenovni pristop. Ukvarjal se je z mikro-

in makroekonomskimi ravnotežji, cenovnimi mehanizmi in ravnotež-

jem med ponudbo in povpraševanjem. Ni bil pozoren na materialnoe-

nergetsko stran ekonomskih aktivnosti. Ni upošteval termodinamičnih

in ekoloških zakonitosti, zato tudi ni mogel biti entropičen in ekološki.

To obdobje ekonomske znanosti se končuje. Njen glavni tok bo postal

tudi entropičen in ekološki. Ta »tudi« ne pomeni, da bo šlo zgolj za

dodatek in razširitev. Ne, šlo bo za spremembo razumevanja ekono-

mije v naravi in družbi.

»Mi obravnavamo ekonomijo kot sistem, ki procesira materiale in

jo obvladujejo tako zakoni ponudbe in povpraševanja kot tudi za-

koni termodinamike. Sistem tvorijo procesualne stopnje, začenši z

ekstrakcijo, pretvorbo, produkcijo končnih dobrin in storitev, vse

do potrošnje in odlaganja odpadkov. Opis sistema vključuje tokove

materialov in energije, pa tudi tokove denarja in cen.« (Warr, Ayres,

2012: 101)

Neoklasična ekonomija ni odmislila samo materialne strani ekonomije

in s tem njenih ekoloških/okoljskih posledic, ampak je odmislila tudi

njeno družbeno, socialno, moralno plat. Oboje naj bi popravila okoljska

in institucionalna ekonomija. Prva z ekološko modernizacijo in uvelja-

vitvijo tržnega načela »plača naj onesnaževalec«, druga pa z institucijo

socialne države in družbenoodgovornega podjetja. Ekonomska znanost

mora vse bolj tako iz notranjih strokovnih kot tudi zunanjih družbenih

razlogov upoštevati ekološke/okoljske in socialne posledice ekonom-

ske rasti. Ljudje imajo dovolj neoliberalne mantre o nujnosti konku-

renčnosti in rasti BDP-ja. »Rast BDP-ja ne pove ničesar o tem, kako je

bila rast financirana, kakšne družbene in ekološke posledice prinaša ter

kako se rast BDP-ja razporedi v družbi.« (Božič, 2014)

15

Andrej Kirn

Ekonomska rast zadnjih 48 let ni rešila ne problema svetovne revšči-

ne ne problema rastoče degradacije narave. Oboje se je poslabšalo

(Rammelt, Boes, 2013: 269–270). Če ju ni rešila v preteklosti, je

skrajno neodgovorno in utopično pričakovati, da ju bo rešila v priho-

dnosti s privatizacijo in krčenjem socialnih pravic. Treba se je vpraša-

ti, kaj je narobe s samo rastjo, da sta se oba problema še bolj zaostrila.

Pogosto se trdi, da je rast nujna tudi zaradi zmanjšanja nezaposlenosti.

Ob sedanji stopnji produktivnosti dela, ki je povezana z znanstveno-

tehničnim napredkom, je trajna rešitev obsega nezaposlenosti možna

s skrajšanjem delovnega časa, z rastjo zelenih delovnih mest in s pre-

povedjo uvoza izdelkov iz tistih držav, ki ne bi uvedle krajšega delov-

nega časa. Skrajšanje delovnega časa je povezano z globalnostjo tržne

ekonomije. Ko govorimo o ekonomskem zatonu Zahoda in vzponu

Vzhoda, ne problematiziramo same rasti, ampak le njen geografski

premik. Tudi pri konkurenčnosti je glavni problem relativna razvrsti-

tev držav, ne pa sama konkurenčnost in rast. Trajna rast proizvodnje in

potrošnje na omejenem planetu je antiekološki projekt, ki se bo kon-

čal s katastrofo. Leta 2004 so prebivalci EU imeli 31 % obdelovalne

zemlje v drugih državah. Ta »primanjkljaj« obdelovalnih površin je

nadomestil uvoz prehranskih izdelkov. Obrniti se je treba k povečanju

obdelovanja zemlje v EU, dvigniti prehransko samozadostnost, ne pa

povečevati ali ohranjati sedanji uvoz kmetijskih izdelkov. Isto in še

bolj to velja za Slovenijo. Smo na repu držav EU glede obdelovalne

površine na prebivalca, a na vrhu po površini trgovskih prostorov na

prebivalca. Kako svobodna trgovina koristi tehnično in ekonomsko

razvitejšim akterjem, lepo vidimo v trgovini s kmetijskimi pridelki.

Razviti so postavili tako visoke tehnične standarde, da jih dežele v

razvoju ne morejo doseči. Tako trgovina s kmetijskimi pridelki koristi

razvitim, ki so se prav z visokimi standardi zaščitili pred konkurenco

dežel v razvoju, ob tem pa razvili še močno subvencionirajo kmetij-

sko pridelavo. Za moderni znanstvenotehnični ter ekonomski »napre-

dek« so značilni trije procesi: 1. naraščanje stroškov kompleksnosti,

2. naraščanje neželenih socialnih in ekoloških/okoljskih posledic ter

3. upadanje učinkovitosti zdravil, predvsem antibiotikov, zaradi veča-

nja odpornosti bakterij. Rast blaginje in potrošnje z ekonomsko rastjo

se zaključuje z družbenoekološko destruktivnostjo. V obtoku so vse

16

Družbena alternativa in entropija

mogoče ideje, da ne bi bilo treba opustiti trajne rasti. Tako se govo-

ri o »dematerializaciji proizvodnje«, čistem premogu, izrabi naftnih

skrilavcev, kar naj bi odpravilo grožnjo izčrpanja nafte, o geoinže-

niringu, ki bo shranjeval CO2, »revoluciji učinkovitosti«, »zeleni ra-

sti«, »družbi brez odpadkov«, kar naj bi dosegli s krožno organizacijo

proizvodnje, pri kateri odpadki ene dejavnosti predstavljajo surovine

za drugo. To naj bi bilo perfektno tehnološko produkcijsko posnema-

nje narave, saj tudi ta ne pozna odpadkov. Nekaj pri tem pozabljamo.

Ekološka krožna povezanost narave je vzpostavljena brez tehnologije,

človeška produkcijska pa ne. Zaradi te temeljne razlike nikdar ne bo

mogoča družba brez odpadkov, kvečjemu družbe z različnimi odpad-

ki, z večjo ali manjšo količino odpadkov in različnim deležem njiho-

vega recikliranja. V ekološkem pogledu človeške tehnologije nikdar

ne morejo biti isto kot naravni biogeokemični procesi, čeprav jih ma-

ksimalno posnemajo. Poleg tega ekološka krožna povezanost v naravi

ne raste trajno, kot naj bi rasla ekonomska produkcijska povezanost

v družbi. Vsaka družba se bo soočala z ekološkimi posledicami svo-

jih produkcijskih in potrošniških aktivnosti. Revolucija učinkovitosti

(Young, Sachs, 1994) naj bi omogočila trajno rast v kapitalizmu in

njegovo preobrazbo v ekokapitalizem. Revolucija učinkovitosti je si-

cer pomembna, toda učinkovitost brez zadostnosti ( efficiency without

sufficiency) postane kontraproduktivna (Sachs, 1999: 41) in ne more

preprečiti ekološke katastrofe. To lahko ponazorimo s tem, da se čoln

potopi, če je tovor prevelik, pa čeprav je ta najbolj primerno in učinko-

vito razporejen. Učinkovitost da, toda znotraj zadostnosti, kakovosti

okolja in nosilne zmogljivosti ekosistemov. Dandanes se zelo pogosto

uporablja izraz »zelena rast«. Tu gre za povezavo pravilnega in na-

pačnega gledanja, pri katerem pravilnost prikrije napačnost. Res je,

da je na začetku gospodarske preobrazbe zelena rast nujna, napaka pa

je v tem, da problem ni viden v sami rasti, ampak samo v njeni barvi.

Pozablja se, da na ekološko omejenem planetu ničesar ne more traj-

no rasti, zato tudi trajna zelena rast ni mogoča. Bolj ustrezni so zato

izrazi, kot so »zeleni preboj«, »zeleni kvalitativni razvoj«, »zelena pa-

radigma«, »nizkoogljična družba« in podobni. Trajna ekonomska rast

bo zahtevala nenehno rast okoljske regulacije in nadzora, da bi se ko-

likor toliko ohranjala sprejemljiva varnost za ljudi. Nujno bo vse več

17

Andrej Kirn

ekotehnokracije. Makroiracionalnost in makrokontraproduktivnost se

kažeta v rastoči ekološki in socialni degradaciji. Med politiki, gospo-

darstveniki, ekonomisti, inženirji idr. je razširjena dogma, da trajna

gospodarska rast ni ovira za ohranjanje kakovosti okolja, da je oboje

trajno združljivo. Veliko je povedanega o znižanju stroškov dela, toda

ti predstavljajo le 18 % cene izdelka, naravni viri pa 48 %. Lažje je

seveda znižati plače, kot pa z ekotehničnimi inovacijami zmanjšati

porabo energije in drugih naravnih virov. To razmerje govori v prid

zelene davčne reforme in ne zahteva spremenjenega odnosa do pro-

dukcijskega dejavnika narave samo v produkcijski funkciji, ampak v

ekonomski teoriji nasploh.

Ko tehnika ne bo več sredstvo večanja dobička in bogatenja, bo še

vedno ostal problem razmerja med tehniko in naravo, problem eko-

loških posledic tehničnega spreminjanja in prisvajanja narave. Tudi

v ekosocializmu se bo treba ravnati po načelu previdnosti, da se je

bolje vzdržati kot obžalovati. Trg bo lahko funkcioniral samo zno-

traj spoštovanja ekoloških omejitev. Tržnoekološko načelo »plača naj

onesnaževalec« ne bo dovolj, če gre zgolj za naknadno ali preventivno

denarno pokrivanje škode. Denarno nadomestilo za ekološko škodo ni

isto kot škoda sama. Tržne cene ne izražajo vseh stroškov in tveganj

za družbo in naravo. Že zaradi tega je nujna intervencija države in zna-

nosti v tržni mehanizem, kar pomeni omejitev svobodnega trga. Kot

je dejal že ekonometrik Georgescu Nicholas-Roegen, nobena cena ne

more biti ekološko pravšnja, ker na trgu za redke vire bodoče genera-

cije ne morejo tekmovati s sedanjo generacijo (Baveye, P. C.; Baveye,

J.; Gowdy, 2011: 232).

Nov odnos do okolja/narave se je pokazal v ekološki, državljanski

nepokorščini prebivalcev, ki živijo v bližini vojaškega vadbišča na

Počku. Nočejo denarne odškodnine, ampak mir in prost dostop do

svojih zemljišč. To je samo en primer, kako denar ne more biti nado-

mestilo za ekološke/okoljske vrednote.

Sedanja kriza neoliberalnega kapitalizma je kriza rasti, kriza akumula-

cije, kriza realizacije in kriza stalno razširjene produkcije in potrošnje.

18

Družbena alternativa in entropija

Če odmislimo nekatere tehtne ugotovitve Fouriera, Marxa in Engelsa,

Maxa Adlerja, Adorna, Horkheimerja, socializem tako spoznavnote-

oretsko – glede na tedanja ekološko/okoljska spoznanja – kot prak-

tično – glede na ekološko/okoljske probleme – vse do začetka 70. let

prejšnjega stoletja ni upošteval ekoloških omejitev vizije trajne rasti

oziroma, v Marxovem besednjaku, univerzalnega razvoja produktiv-

nih sil. Za ekosocializem pa so enako pomembni odnosi med ljudmi

in odnosi ljudi do narave. Politični, ekonomski, razvojni koncept so-

cializma je bil prav tako paradigma rasti. Ni se spraševal o svojem

ekološkem temelju in svojih ekoloških možnostih ter omejitvah. K

miselnemu obratu redkih levičarjev (kot so na primer Harich, Gorz,

Enzensberger) je pripomoglo poročilo Rimskemu klubu z naslovom

Meje rasti (Meadows in drugi, 1972). Glede na to je popolnoma točna

ugotovitev: »Vse do sedaj znane oblike kapitalizma (od liberalnega,

monopolnega, keynesianskega do neoliberalnega) in socializma niso

rešile ključnih družbenoekonomskih problemov, pri tem pa so usodno

degradirale okolje.« (Plut, 2014: 119)

Neoliberalni kapitalizem rasti je treba odpraviti, ker ogroža obstoj

človeštva v naravi in družbenost človeka. Onemogoča človeško sku-

pnost, v kateri bi bil človek najvišji cilj, ne pa zgolj sredstvo za eko-

nomske cilje, v kateri človek dela zato, da bi živel, in ne živi zato, da

bi delal, v kateri je solidaren družbeni individuum in ne egoističen

in socialdarvinistični tekmec. Trajnostnega razvoja ni brez material-

ne in energetske učinkovitosti, povezane z družbenoekonomsko spre-

membo v smeri ekosocializma. Ne gre tudi brez nove etične zavesti,

upoštevanja načela previdnosti in zadostnosti, ki vključuje ukinitev

eksponentne rasti in zmanjšanje obsega materialnoenergetskih tokov

v družbi in s tem omejitev fizične rasti.

Kolumb je bil pred 500 leti znanilec nove dobe. Ta se zaključuje. Ne

potrebujemo novega Kolumba, ki bi se odpravil na potovanje v veso-

lje, ampak Kolumba, s katerim se začenja novo obdobje na Zemlji, ki

– v nasprotju s prvim Kolumbom – sprejema meje rasti. Kolumb 21.

stoletja ne odkriva novih celin, saj so že vse odkrite, ampak odkriva in

se bojuje za drugačno prebivanje ljudi na Zemlji.

19





Andrej Kirn

1 .3 Zapozneli nauki zgodnjih opozoril

Tehnični napredek je od industrijske revolucije dalje povezan z do-

bičkom in hkrati s človekovimi potrebami, navadami, razvadami

ali z določenim užitkom in zadovoljstvom nasploh. Spoj dobička in

potreb poganja moderni tehnični napredek. Prikrita ostaja njegova

senčna stran, njegove negativne, neželene posledice, ki se jasno po-

kažejo šele s časovnim zamikom. Na začetku je v ospredju samo

pozitivno. Pri razširitvi tehničnih inovacij se ne upošteva načela pre-

vidnosti, ki zahteva ukrepanje na podlagi spoznavno utemeljenih,

ne pa še zadostnih dokazov, da so te inovacije lahko škodljive za

naravo in zdravje ljudi. Ekološkotržno načelo »plača naj onesnaže-

valec« ne more nadomestiti načela previdnosti. Pri slednjem gre za

preventivno in ne za naknadno obnašanje. Tekma za dobičkom ne

samo ignorira načela previdnosti, ampak celo ovira in preprečuje

raziskovanja, ki bi razkrila ekološka tveganja. Takšna raziskovanja

povečujejo stroške in njihovi rezultati zmanjšujejo ali celo izničijo

dobiček. Razkritje teh tveganj je za dobičkonosno ekonomsko držo

rasti prav tako nezaželeno, kot je na gradbišču odkritje arheoloških

najdb. Senca tehničnega napredka s tekmo za dobičkom postaja vse

daljša in vse bolj ogroža družbenost človeka in njegov obstoj v nara-

vi. Treba je v dolgem časovnem razponu raziskovati interakcije eko-

nomskih, družbenih in naravnih sistemov (Klauer, 2013: 79). Zunaj

te celovitosti in dolgoročnosti se nam stvari kažejo drugačne, kot so.

Brez dolgoročne celovitosti ni trajnostnega razvoja. Misliti mora-

mo celostno in dolgoročno. Vidimo samo vrh ledene gore. Mnogih

problemov se niti ne zavedamo. Gregor Radonjič navaja primer pla-

stenk za hranjenje novorojenčkov, ki so narejene iz polikarbonata,

ki vsebuje bisfenol A, tega pa povezujejo s številnimi zdravstvenimi

težavami. Prepoved teh plastenk, njihovega uvoza in trženja je prva

uvedla Kanada leta 2010, sledile so ji EU leta 2011 in ZDA leta 2012

(Červek, 2013). Državni organi so morali intervenirati na trgu, trg

sam oziroma njegovi akterji namreč niso zaščitili uporabnikov in

njihovega zdravja. Trg ni samodejno prenehal proizvajati in proda-

jati plastenk. Tovrstnih zgodb je veliko. V teh primerih ne pomaga

20

Družbena alternativa in entropija

načelo »plača naj onesnaževalec«. Ti primeri kažejo na veliko eko-

loško hibo trga, njegovo nesposobnost in nemoč, da varuje zdrav-

je ljudi. To lahko stori le strokovno in znanstveno podprta državna

intervencija.

Vse bolj se sistematsko, teoretsko in empirično razkriva zapoznele

ekološke/okoljske posledice tehničnih inovacij. Tovrstni prispevek pred-

stavljata študiji Evropske okoljske agencije (European Environment

Agency – EEA) iz let 2001 in 2013 s pomenljivim naslovom Pozni

nauki zgodnjih opozoril ( Late lessons from early warnings). Prva

študija je obravnavala 14 primerov tehničnih inovacij v obdobju

1896–2000, druga pa 84 primerov, ki so se nanašali na novejše teh-

nologije, kot so nanotehnologije, biotehnologije, telekomunikacijske

tehnologije. Nove tehnologije prinašajo nova tveganja. Vladajoča

znanstvena paradigma s priznavanjem tveganj pogosto kasni, čeprav

jih posamezni raziskovalci že zgodaj odkrivajo. Zgodnja opozorila

strokovnjakov in drugih o mogočih negativnih tveganjih tehničnih

inovacij niso trčila samo z ekonomskimi interesi, ampak so pogosto

izzvala tudi vladajočo znanstveno paradigmo. Spomnimo se zgodnjih

opozoril znanosti o škodljivosti azbesta, množični uporabi DDT-ja,

uporabi plastičnih stekleničk za dojenčke, na onesnaževanje okolja z

živim srebrom, dodajanje svinca bencinu idr. Zdaj imamo opravka z

opozorili, povezanimi z nanotehnologijo, uvajanjem GSO, uporabo

mobilnih telefonov idr. Nekateri še vedno trdijo, da je naraščanje

povprečne globalne temperature povsem naraven proces, da so opo-

zorila v zvezi z GSO popolnoma neutemeljena in podobno. Bojim se,

da ne bo nikogar, ki bi raziskal, kako umestna so bila ta opozorila in

kako da nismo upoštevali načela previdnosti. Tistim, ki so prišli nav-

zkriž z ekonomskimi interesi in s predpostavkami vladajoče znan-

stvene paradigme, so prepovedali javno nastopanje in objavljanje.

Izgubili so sredstva za raziskovanje, premestili so jih na druga dela

ali pa so bili deležni raznih oblik degradiranja. Treba je vzpostaviti

mehanizme, ki bodo zaščitili nosilce utemeljenih zgodnjih opozoril

pred različnimi pritiski, tako v svetu podjetništva in politike kot tudi

v svetu prevladujoče akademske paradigme (European Environment

Agency, 2013: 676). Takih mehanizmov za zgodnje »peteline« in

21

Andrej Kirn

»žvižgače« pa doslej še ni. Spomnimo samo na visoko zaporno kazen,

izrečeno ameriškemu vojaku Manningu. Assange je komaj dobil za-

točišče na veleposlaništvu Ekvadorja v Veliki Britaniji, Snowden pa

končno, a vendar samo začasno, v Rusiji. Pomembno vlogo pri tran-

sparentnosti in demokratičnosti bodo imeli pogumni »žvižgači« ne

samo iz mednarodnih ustanov ter procesov, kot so NATO, Svetovna

trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Evropska cen-

tralna banka, Evropska komisija, banka Goldman Sachs, tajna poga-

janja med ZDA in EU o svobodni trgovini, ampak tudi iz domačih

institucij, kot so Slovenski državni holding, Nova ljubljanska banka,

Gospodarska zbornica Slovenije, SOVA, tožilstvo, pravosodje, raz-

lična ministrstva, politične stranke idr. Kakšna je sedaj družba in

njene institucije, se dobro kaže v tem, da je še vedno prvi problem,

kdo je »žvižgač«, ne pa sama vsebina »žvižganja«.

Da bi bila zagotovljena podpora sklenitvi sporazuma o prosti trgovini

med ZDA in EU, se v javnosti širijo izračuni, kako bi takšen sporazum

prispeval k odpiranju novih delovnih mest in k višjemu življenjskemu

standardu Evropejcev. Namesto teh zavajajočih obljub bi bilo bolje, če

bi zagovorniki takšnega sporazuma ponudili socialno analizo o tem,

koliko je sporazum NAFTA (med ZDA, Kanado in Mehiko) prispeval

k dvigu življenjske ravni mehiških delavcev in izboljšanju kakovosti

okolja v Mehiki. Raziskovalni rezultati tega dozdevnega »izboljšanja«

niso navdušujoči.

Globalni neoliberalni kapitalizem se spreminja v družbo tveganja,

kjer se načelo previdnosti podreja načelu dobičkonosnosti. Lep pri-

mer tega je verjetno sprejetje predloga, da bodo v EU lahko gojili

gensko spremenjeno koruzo 1507. Pohvaliti je treba, da je predstav-

nik Slovenije, državni sekretar na zunanjem ministrstvu Igor Senčar,

nasprotovanje njegovi uveljavitvi utemeljeval z načelom previdno-

sti (Žerjavič, 2014). Državne carinske zaščite so bile odstranjene.

Nadomestile so jih zaščite multinacionalk (Sachs, 1999: 154). Lahko

bomo plačali zelo visoko ceno zaradi našega preozkega koncepta

tveganja, ki se je pokazal pri jedrski nesreči elektrarne v Fukušimi.

Enako se lahko izkaže pri GSO, pri uporabi mobilnih telefonov,

22

Družbena alternativa in entropija

nanotehnologiji idr. Študija Evropske okoljske agencije z naslovom

Pozni nauki zgodnjih opozoril iz leta 2013 ugotavlja, da je inovativ-

ni potencial znanosti presegel njeno zmožnost predvideti posledice

uporabe inovacij. Obenem se širi obseg človekovih intervencij v na-

ravo. Povečuje se tveganje, da vsak škodljivi vpliv postane globalen.

V študiji je tudi zapisano, da bi bile posledice za zdravje ljudi in

okolje milejše, če bi sodelovali gospodarstvo, vlada in državljani,

kar bi prispevalo k smelejšim in raznovrstnim inovativnim rešitvam.

Upoštevanje načela previdnosti zahteva bolj celosten, bolj družbeno

odgovoren in bolj dolgoročen pristop. Družbe se ukvarjajo s posle-

dicami in ne z vzroki, z delnimi kratkoročnimi rešitvami, a ne z dol-

goročnimi in celovitejšimi.

Pospešeno rast neoliberalnega kapitalizma je mogoče primerjati z

vožnjo ob robu prepada. Namesto da bi se voznik odmaknil od roba,

so politiki in njihovi neoliberalni svetovalci in strokovnjaki prepri-

čani, da je varnost pospešene vožnje (rasti) možno zagotoviti z no-

vimi tehničnimi sredstvi, kot je geoinženiring, tehnologija čistega

premoga, biotehnologija idr. Moč kapitala, povezana z znanostjo in

tehniko, je gluha za načelo previdnosti. Globalizacija rasti je dosegla

točko, ko mejni stroški presegajo mejne koristi. Ni empirično eko-

nomskega dokaza, da se to nemara ni že zgodilo. Obstajajo pa empi-

rični sociološki dokazi v anketah javnega mnenja, ki vodijo k ugo-

tovitvi, da onkraj določene ravni dohodka per capita njegova rast ni

več pozitivno povezana s samooceno sreče in zadovoljstva (Daly,

2013: 22). Večina ekonomistov ne misli, da je ekonomska rast po-

stala ali da bi mogla postati neekonomska. Globalizacija slabega vse

bolj prekriva globalizacijo dobrega. To je dialektika planeta, rasti in

globalizacije, o kateri piše Sachs (1999: 74).

23





Andrej Kirn

1 .4 Razlage sedanje krize

Prevladujoče razlage sedanje krize so predvsem didaktične s svoji-

mi fizikalnimi in moralnimi prispodobami o poku nepremičninskega

balona, pregrevanju gospodarstva, toksičnem dolgu, pogoltnosti ban-

čnikov in podobno. Te prispodobe sicer nekaj razkrivajo, še več pa

zakrivajo. Predlogi za izhod iz krize so si podobni: na primer »striže-

nje«, »zategovanje pasu«, »kisik za gospodarstvo« ipd. Drugače tudi

ne more biti, saj terapija sledi diagnozi. Kakršna diagnoza, takšna te-

rapija. Te razlage so popularne in naturalistične, niso pa političnoeko-

nomska kritika obstoječe ekonomije rasti neoliberalnega kapitalizma.

Bistvo krize je v specifični povezavi objektivnega in subjektivnega,

Njuno razdvajanje vodi v ekonomskodeterministične, postvarele, na-

turalistične ali pa v moralne in psihološke razlage krize. Brez teme-

ljitega teoretskega razumevanja enotnosti in različnosti naravnega

in družbenega se zdrsne v eno ali drugo skrajnost. Nikdar se ne sme

odmisliti predpostavke konkretnih ljudi. Njeno odmišljanje je lahko

samo metodološko ne pa vsebinsko. Na novo bo treba premisliti, kaj

so kapital, dolg in bogastvo v odnosu do naravnih virov v entropičnem

svetu. Če se upošteva razumevanje kapitala ekonomista Hicksa iz leta

1946, potem raba obnovljivih naravnih virov, na primer lesa, rib, prek

letnega prirasta ne bi bil dohodek, ampak zajedanje v naravni kapital,

kar vodi k izničevanju kapitala in s tem tudi dohodka, ki ga prinaša

(Daly, 2013: 22). Nobelovec kemik Soddy je že pred skoraj 100 leti

razgalil temelj iluzije, da bi se lahko dobro živelo od medsebojne za-

dolženosti (Soddy, 1922, 1926; Daly, 2011). Ali ni morda agregira-

na ekonomska rast v entropičnem svetu dosegla prelomno točko, ko

so mejni stroški večji od mejnih koristi? Ko agregirana ekonomska

rast doseže to prelomnico, postaja globalna ekonomija disekonomija.

Večina postaja revnejša, ne bogatejša. Kljub temu imajo ekonomisti,

bankirji, politiki še vedno nestvarna pričakovanja o rasti. Večno gi-

banje ( perpetuum mobile) in nenehna rast so nerazumne premise, na

katerih temelji ekonomska politika (Daly, 2011: 8). Za neoliberalni ra-

zvojni model je kriza odsotnost rasti in ne posledica rasti, torej da rast

sama vodi v krizo. Trdi se, da je brez rasti konec napredka. Nasprotno

24

Družbena alternativa in entropija

je res: s koncem rasti se bo napredek lahko šele začel. Resnični napre-

dek je razvoj, ki ne presega nosilne zmogljivosti Zemlje, ne degradira

družbenosti človeka, kakovosti njegovega življenja, ne ogroža trajne-

ga obstoja človeštva v naravi. Za neoliberalno miselnost je možnost

blaginje brez rasti gotovo nesmiselna. Rast osamosvojenega finanč-

nega sektorja, ki postaja gospodar realnega, nujno vodi v finančno in

gospodarsko krizo. Ocenjuje se, da 97 % finančnih transakcij, ki so

bile na prelomu tisočletja izvršene v globalni ekonomiji, ni imelo no-

benega stika z realno ekonomijo (Cato, 2011: 190). Bančni sektor se

je vse bolj izmikal ne samo strokovnotehničnemu nadzoru in regu-

laciji, ampak tudi političnemu in demokratičnemu nadzoru sploh ter

si izmišljeval finančne produkte (inovacije), ki so vodile k zlomu, a

hkrati k bogatenju finančnih alkimistov in siromašenju večine. Pravila

je treba spoštovati, pravijo neoliberalci, pa bo s kapitalizmom vse v

redu. Najpomembnejša je pravna država, toda kriza je nastala v pravni

državi in se širila v druge pravne države. Kriza kapitalizma in njego-

ve ekonomije ima svoje zakonitosti in ni odvisna od pravne države.

Kriza je povezana z globalizacijo produkcije in realizacijo presežne

vrednosti. Porast neposrednih tujih investicij po drugi svetovni vojni

je manifestacija tega procesa. Klasična teorija imperializma Buharina,

Hilferdinga in Lenina (Bush, 1974: 249–269) ga še ni mogla upošte-

vati. V obdobju 1980–1996 se je čezmejna menjava blaga na leto pov-

prečno povečevala za 4,7 %, toda tuje investicije so rasle za 8,8 % na

leto (Sachs, 1999: 137). Ustvarja se vtis, da so krize nekaj naravnega

in nujnega. Nobena sankcija ne zadene politikov, ki so nas pripeljali

v to nujnost. Krize naj bi bile posledica cikličnih gibanj in pomanj-

kljivosti trga, kar vodi k začasnim makroekonomskim neravnotežjem.

Svobodno delovanje trga naj bi po določenem času spet vzpostavilo

ravnotežje. Zgodba se v sistemu ponavlja, toda sam sistem je najbolj

naraven in nenadomestljiv. Nima alternative. Družbene znanosti naj

razkrivajo interese kapitala v teh nujnostih. Ne smemo pozabiti, da

teh ni brez konkretnih ljudi. Za t. i. (ne)zaupanjem finančnih trgov so

določene osebe z imeni in priimki. Marxova analiza kapitalizma se

ne ukvarja z moralnimi lastnostmi akterjev kapitalističnih odnosov,

čeprav ni nobenega družbenega sistema brez konkretnih ljudi z različ-

nimi (ne)moralnimi kvalitetami. Med kazalniki eksponentne dinamike

25

Andrej Kirn

kapitalistične civilizacije ima velik družbenopolitični pomen ekspo-

nentna rast BDP-ja. Najbolj teoretsko in empirično svarilo, da takšna

rast na omejenem planetu trajno ni mogoča, je predstavljalo prvo po-

ročilo Rimskemu klubu Meje rasti iz leta 1972. Ali je bilo to svarilo

do danes upoštevano? Ne! Že 40 let ga prezira tako glavni tok eko-

nomske znanosti kot tudi politika (Kool, 2013: 4). Avtorji Meje rasti

niso kakšni moderni biblijski katastrofični preroki z računalnikom.

Primerjalna analiza Turnerja (2008, 2012) je potrdila veliko skladnost

med računalniškimi scenariji iz poročila Meje rasti (Meadows, 1972)

in družbenookoljsko realnostjo 30 in 40 let kasneje. Neoliberalna eko-

nomska politika je še okrepila paradigmo rasti. Ustanovitev ministr-

stev za okolje, sprejetje okoljske zakonodaje in strožjih okoljskih stan-

dardov pa so znamenja, da se od zgodnjih opozoril vendarle učimo,

čeprav pozno. Toda te institucionalne spremembe so bile v funkciji

ekološke korekcije, ekološke modernizacije rasti, ne pa opustitve pa-

radigme rasti. Stopili smo v obdobje, ko se vse bolj kaže, da je pozno

učenje prepozno, saj ne more obrniti nepovratnih procesov in prepre-

čiti posledic degradacije in onesnaženja okolja. Ekstremni vremenski

pojavi zadnjih let so zelo verjetno izraz rastoče globalne, antropoge-

no povzročene ekološke krize. Vpliv le-te na ekonomijo se kaže na

različne načine: v naraščanju zavarovanj pred naravnimi nesrečami,

v nujnosti večanja stroškov za sanacijo in preventivo okoljskih škod

idr. Neoliberalna paradigma rasti nas vodi v družbeno in ekološko

pogubo. Zagovorniki neoliberalne paradigme bodo trdili, da je ravno

alternativa pogubna. Popravnega izpita ni. Tudi če bi se poboljšali, bo

verjetno že prepozno. Izkusili bomo resničnost Nietzschejevih besed

iz 19. stoletja, da nas naša dejanja držijo za ušesa, čeprav smo se že

poboljšali. Še več! Ne držijo nas samo za ušesa, ampak nam grozijo,

da nam jih bodo celo odtrgala. Če tega nočemo, moramo začeti alter-

nativno misliti in delovati takoj, tukaj in zdaj, čeprav ne vemo, ali je

še čas ali pa je že prepozno. Lahko se nam zgodi nekaj podobnega, kot

se je v zgodbi iz obdobja nacizma. Ko so prišli po Juda, je molčal, saj

ni bil Jud, ko so prišli po komunista, je molčal, saj ni bil komunist, ko

pa so prišli ponj, ni bilo nikogar več, ki bi se zanj zavzel. Temu, da

nas naša dejanja držijo za ušesa, se ni mogoče izogniti, saj preteklost

vedno opredeljuje in obremenjuje sedanjost in prihodnost. Od nas pa

26





Družbena alternativa in entropija

je odvisno, ali nas bodo naša dejanja držala mehko ali trdo za ušesa ali

pa nam jih bodo celo odtrgala.

1 .5 Kriza in izhodi iz krize

Gospodarske, finančne, dolžniške, okoljske, energetske in prehranske

krize so med seboj povezane. Srečko Kosovel je zapisal, da obstaja

ena sama kriza, to je kriza človeštva. Danes je to kriza strategije glo-

balnega neoliberalnega kapitalizma. Krizo hoče rešiti na plečih 99 %

ljudi. Mu bo uspelo? Odvisno od tega, kako bo mislilo in kaj bo storilo

teh 99 %. Prihodnost ima različne možnosti. Pri Marxu se je priho-

dnost iztekala v alternativo, komunizem ali barbarstvo. Kulturni zgo-

dovinar Spengler (1989, 1990) je pisal o propadu Zahoda. Pri filozofu

Heideggerju je na kocki propad človeštva, ne samo Zahoda. Gre torej

tudi za propad Vzhoda, ker je ta postal Zahod. Največja nevarnost

za vse človeštvo po Heideggerju nastopi, ko vladavina metafizičnega

odnosa do biti (do narave in človeka) preide v vladavino znanstve-

notehničnega odnosa do vsega bivajočega. Da ne pride do propada,

je aktualna dilema ekosocializem ali barbarstvo (Plut, 2014). Da se

preseže ta dilema, je po Plutu treba najprej uveljaviti socialnoekološki

kapitalizem, nato pa ekosocializem. Žakelj (2013) pa misli, da je že

sedaj čas za ekosocializem.

Za levico in desnico je bil v 19. in do zadnje tretjine 20. stoletja pro-

blem predvsem družba in ne narava. Sedaj je problem oboje, zato je

problem še težji. Vsa razmišljanja o izhodu iz krize z obnovo trajne

rasti so neekološka in dolgoročno nerealna. Treba bo razmisliti in is-

kati rešitve zunaj paradigme rasti. To se zdi sedaj nemogoče, utopično

in politično samomorilsko. Potrebujemo Marxov tip analize kapitaliz-

ma 21. stoletja. Takšna študija bi morala v smiselno celoto povezati

vsaj sociološka, ekonomska, politološka in ekološka/okoljska spo-

znanja. Zelo verjetno pa je, da za takšen raziskovalni projekt ne bo

ne evropskih ne nacionalnih finančnih sredstev. Če bi se kaj takega

zgodilo, potem bi evropski sindikati, Stranka evropske levice in leva

27

Andrej Kirn

družbena gibanja morali financirati tako raziskavo. Kritično razisko-

vanje kapitalizma 21. stoletja bo zelo težko, saj je večina teoretikov

zagovornikov kapitalizma. Svojih sposobnosti ne usmerjajo v kritično

analizo kapitalizma, ampak v to, da bi povečali njegovo učinkovitost

in funkcionalnost. Ne gre jim za to, da bi ga odstranili, ampak za to, da

bi ga ohranili in mu čim bolj podaljšali življenje. Kazalnikov sedanje-

ga družbenoekološkega kriznega stanja je veliko. Naj omenim samo

nekatere. Visoka nezaposlenost, ki je največja med mladimi, visoka

množična revščina, ki narašča celo v jedrnih kapitalističnih državah

Evrope. Pravijo, da je v Veliki Britaniji razdeljevanje pomoči v hrani

primerljivo z obdobjem takoj po drugi svetovni vojni. V vse težjem

socialnem stanju niso samo brezposelni, ampak tudi številni zaposle-

ni, saj plače ne zadostujejo za preživetje. Bogati postajajo vse boga-

tejši in revni vse revnejši.

V nekaterih kriznih državah Zahoda gre za absolutno in ne samo za

relativno osiromašenje zaposlenih in večine prebivalstva. Če je bilo

na primer pred krizo razmerje v razdelitvi bogastva BDP-ja 3 : 10, bi

se pri absolutnem osiromašenju znižalo na razmerje 2 : 10. Zgolj pri

relativnem osiromašenju pa bi bilo na primer 4 : 15. Raziskovalci že

nekaj let ugotavljajo trend razširjanja škarij v razdelitvi ustvarjenega

družbenega bogastva tako v ZDA kot v zahodni Evropi v korist boga-

tih. Rast BDP-ja je lahko velika, a velika sta tudi socialna neenakost

in naraščanje revščine večine ljudi. Absolutno osiromašenje ponazarja

tudi razmerje 99 % : 1 % protestnega gibanja 15. oktober. Paradigma

rasti obeta, da se razmerje v porazdelitvi družbenega bogastva sicer

lahko slabša, toda tako, da se absolutno povečuje blaginja zaposlenih,

na primer od razmerja 3 : 10 na 4 : 15. Če je bila v času zgodovinskega

kompromisa med delom in kapitalom takšna rast mogoča na račun de-

gradacije narave in zaradi nastajanja socialne države, pa je v današnjih

razmerah vse težja tudi zaradi ekoloških razlogov. Da ne bi prišlo do

razrednih konfliktov, kapital potrebuje novo družbeno soglasje, novo

družbeno pogodbo, seveda po svojih merilih, za rastoče siromašenje

delavcev in narave. Krčenje socialnih pravic narekuje neoliberalni ka-

pitalizem, ne pa pravna država, ki se ne upira neoliberalni ekonomski

politiki, ampak ji pogosto ubogljivo služi.

28

Družbena alternativa in entropija

Na ekološkem/okoljskem področju ni mednarodnopravno zavezujočih

radikalnih globalnih ukrepov za manjšo rabo fosilnih goriv in zmanj-

ševanje biotske pestrosti. EU je zdaj visoko postavila cilje znižanja

izpustov CO2, vendar ti se ne dotikajo bistva kapitalistične družbe.

Takšno početje bi bilo gotovo označeno za ideološko. Implicitno se

predpostavlja, da je mogoč ekokapitalizem trajne zelene rasti. Takšna

podmena seveda ni ideološko vrednotna, ampak je povsem strokovna.

Strokovni pristop se ne ukvarja z ideološkimi, to je lažnimi dilemami,

kot so na primer rast kapitala ter kakovost okolja in kakovost člove-

škega življenja.

Povprečna temperatura planetarnega podnebja še kar naprej narašča

in za zdaj ni videti, da jo bo uspelo zaustaviti pri 2 °C. Če bo naš pla-

net toplejši za 4, 5 ali 6 °C, in ne samo za 2 °C, kar je ob stalno večji

porabi fosilnih goriv zelo verjetno, nihče ne ve, kakšen bo naš planet

v prihodnje. Bo človek na njem še lahko živel? Ni mogoče predvideti

stanja, ker ne gre za linearno monokavzalno, ampak za pluralno, mre-

žno povezavo vzrokov in posledic. Vse je povezano z vsem. V takih

razmerah ne bo več nobenih zagovornikov neoliberalne ekonomije in

trajne ekonomske rasti. Številni ekstremni vremenski pojavi po vsem

svetu so posledica teh sprememb. Smo že na začetku boja za družbe-

noekološko preživetje. Te signale moramo vzeti skrajno resno in se

vprašati, kaj moremo in moramo storiti na individualni ravni, kaj pa

na sistemski. Kaj bomo odgovorili otrokom in vnukom, ko nas bodo

vprašali, zakaj nismo pravočasno storili ničesar radikalnega, ko je bilo

to še mogoče? Kapital in njegova politika iščeta soglasje za reševanje

krize pri njenih žrtvah. Povzročitelje krize se v glavnem pusti pri miru

in se jih le redkokdaj sankcionira. Breme krize se sorazmerno ne pre-

naša na bogato manjšino in na tiste, ki so na milijone evrov bolj ali

manj legalno prenesli v davčne oaze. Država, ki je te prenose omogo-

čila in dopustila s svojo zakonodajo, sedaj trdi, da tega nagrabljenega

bogastva skoraj ni mogoče dobiti nazaj. Kapital je s pomočjo države

postal tako močan, da državo dela nemočno. Vse je lahko legalno, ni

pa zato tudi legitimno in socialno. Ni dovolj, da se akterje gospodar-

skega kriminala kaznuje samo z zaporom. Delavci namenoma pro-

padlih podjetij nimajo od tega ničesar. Še več, kot davkoplačevalci

29

Andrej Kirn

morajo kriti stroške njihovega zapora. Treba jim je tudi odvzeti na-

grabljeno imetje in pravno onemogočiti njegov prenos na sorodnike

in druge osebe. Kaznovati je treba tiste, ki so bili udeleženi v korup-

ciji in gospodarskem kriminalu, in jim s sodnim postopkom odvzeti

nezakonito pridobljeno premoženje. Osumljenci naj dokazujejo izvor

svojega premoženja. Vlada se mora na vse načine truditi, da se vrne

denar, ki je bil prenesen v davčne oaze. Vsi ti ukrepi ne bodo prepreči-

li, da bo večina ljudi nosila največje breme krize in posledic zgodbe o

uspehu. Razni davki in odrekanja bodo neizogibni. Zelo nenavadne se

ljudem zdijo pogojne kazni za tiste, ki so za milijone evrov oškodovali

družbeno premoženje in izčrpali podjetja. Sporočilo takšnih obsodb je

naslednje: gospodarski kriminal se splača.

V povezavi s sanacijo bančnega sistema ljudi zanimajo zlasti naslednja

vprašanja:

1. Kakšna so zagotovila in ukrepi, da se saniranje bank ne bo

ponavljalo?

2. Kako bodo kaznovani glavni povzročitelji krize bank?

3. Kakšni bodo ukrepi, da ne bodo zabrisani sledovi dolžnikov

kreditov, da njihova imena ne bodo zaščitena z bančno in

poslovno tajnostjo in da bodo odpravljeni pomisleki, da zaradi

razkritja prejemnikov slabih posojil državne banke ne bodo več

konkurenčne z zasebnimi?

4. Kaj se bo storilo, da bodo glavni krivci s svojim premoženjem vsaj

do neke mere poravnali škodo, ki so jo povzročili? (Klemenčič,

2013)

Če obstoječa politika ne bo učinkovito ukrepala glede teh vprašanj, bo

njeno reševanje krize v očeh javnosti izgubilo vsako verodostojnost.

Pripravljenost ljudi, da nosijo bremena krize, bo upadla. Ne mislijo

jih nositi, če krivci ne bodo kaznovani in se jih bo celo ščitilo. Ljudje

upravičeno pričakujejo, da bodo vsaj izvedeli za krivce velike bančne

luknje. Varovanje bančne tajnosti ne more biti izgovor za prikriva-

nje storilcev slabih poslovnih odločitev ali celo kaznivih dejanj. Je

dolžnost ljudi, da samo plačujejo zapitke, nimajo pa pravice vedeti,

kdo jih je naredil? Razlog, da so kreditne mape za nekatere postale

30

Družbena alternativa in entropija

svetinja, najdemo v naslednji trditvi Mateja Lahovnika: »Obseg po-

deljevanja slabih kreditov je bil velik in v te zgodbe je bilo vpletenih

veliko ljudi, ki jih je zdaj strah, da bi se odprle kreditne mape. Na dan

bi prišle številne povezave med vplivnimi bankirji in vplivnimi gospo-

darstveniki.« (Jakše, 2013) Verjetno je v tem razlog, da niso uspela

prizadevanja, da se javnosti razkrijejo tudi akterji tistih slabih bančnih

posojil, ki ne bodo prenesena na slabo banko. »Trojka« iz tujine, če

bo prišla, se ne bo ukvarjala s povzročitelji bančne krize in ne s tem,

kam vse je odtekal denar. Zanimali jo bodo ukrepi in izpolnjevanje

pogojev, da se bo izposojeni denar lahko vrnil. Razumljivo je, da se

zlasti povzročitelji bančne krize takšnega ravnanja trojke lahko vese-

lijo, saj jih v bistvu ščiti. Glede sankcij bi se »domača trojka« (pred-

sednica vlade, finančni minister in guverner Banke Slovenije) morala

vesti drugače.

Kapital in njegova neoliberalna politika v dialogu z delavci njihove

predstavnike sili k soglasju o krčenju njihovih pravic in k novim obli-

kam izkoriščanja, kakršnega predstavljajo na primer prekerni delav-

ci. K izhodu iz sedanje krize naj bi prispevalo zmanjšanje potrošnje.

Vendar je eno omejevanje potrošnje ob velikem socialnem razliko-

vanju, drugo pa ob majhnem. Sedanje omejevanje potrošnje poteka v

glavnem ob rastočem socialnem razlikovanju. Kriza je tudi priložnost

za kapital, da se skrčijo socialne pravice delavcev, da se ukine social-

na država, da se breme krize zvali na 99 % ljudi, da se poveča izkori-

ščanje, in s tem dobiček, da se ljudje sprijaznijo z rastočim izkorišča-

njem, revščino, s strahom in z negotovostjo ter da vse to sprejmejo kot

nekaj nujnega, normalnega, naravnega in vsakdanjega. Dopovedati se

jim hoče, da so za svoj položaj, za svojo revščino krivi sami oziroma

njihove nesposobnosti. Nimajo izbire in ne morejo imeti alternative,

češ da so ukrepi in reforme neoliberalne politike nujni, da so »domače

naloge« in ne nekaj vsiljenega s strani EU. Pogosto se sliši, da je naš

proračunski izdatek za javni sektor z ozirom na primerljive države

prevelik. Tudi te države so kapitalistične. V konkurenčni globalni tek-

mi malih nacionalnih kapitalov z velikimi je javni sektor malih pre-

velik. Višji davki bi še bolj ogrozili njihovo konkurenčnost in s tem

dobičke. Kako pretkana je neoliberalna politika, lahko ponazorimo

31

Andrej Kirn

z naslednjim: zmanjša se davek na dobiček, s tem se zmanjšajo pri-

livi v proračun, potem pa se začne govoriti o nujnosti vitke države

in preobsežnem javnem sektorju. To postane »dejstvo«, s katerim se

je treba soočiti. »Pozabi« se na politiko, ki je proizvedla to dejstvo.

Tako se politično producirajo družbene nujnosti kot naravne nujnosti.

Reševanje takih nujnosti vodi k novim, neprijetnim nujnostim. Ljudje

jih nekaj časa prenašajo, potem pa jih ne morejo več. Protesti, vstaje

so vse pogostejše, obsežnejše in radikalnejše. Zaradi takšnih nujno-

sti je mogoče, da bodo nekatere trenutne posledice spreminjanja sis-

tema podobne ali celo enake neoliberalni usmeritvi, kar poraja vtis,

da ni alternative. To ni popularno, je pa realno. Politična strategija

neoliberalnega kapitalizma poskuša spreti različne družbene skupine,

na primer: mlade z upokojenci, nezaposlene z zaposlenimi, zaposle-

ne v javnem sektorju z zaposlenimi v zasebnem gospodarskem sek-

torju, zaposlene za določeni čas z zaposlenimi za nedoločeni čas itd.

Problem se namerava reševati tako, da se vsem zmanjša varnost za-

poslitve. Neoliberalna domača in evropska politika je brezobzirna, sa-

mozavestna in nepopustljiva, saj ne pričakuje socialnih nasprotovanj

in uporov velikih razsežnosti. Majhne in mirne proteste demokratično

dopušča, saj so samo viharji v kozarcu vode, ki je ne ogrožajo in ne

predstavljajo izziva za obstoječo politiko. Zanjo ni govora o kakšnem

družbenoekološkem obratu. O tem meditirajo samo naivci in nemočni

alternativci. Kontinuiteta sedanjosti je realnost. Državne administraci-

je se horizontalno povezujejo, vertikalno pa se ne obračajo k ljudem in

njihovim težavam ter njihovih protestov ne jemljejo resno, saj so pre-

pričani, da so nemočni in ne morejo ničesar spremeniti. Strokovnjak iz

Evropskega centra za politiko pričakuje kontinuiteto neoliberalne po-

litike, ne pa kakšne revolucije, socialnih uporov in konfliktov velikih

razsežnosti. EU ima dva temeljna cilja: 1. obnovo vzdržne ekonomske

rasti in 2. ekonomsko konkurenčnost Evrope na globalnem trgu. Oba

cilja se vzajemno pogojujeta in dopolnjujeta.

Naša neoliberalna politika ne sprejema smernic in direktiv iz Bruslja

samo zato, ker nima druge izbire, ampak tudi zato, ker meni, da so to

nujne »domače naloge«. Pri »domačih nalogah« se ne sme spregledati,

da gre za objektivno prisilo in interese ne samo tujega, ampak tudi

32

Družbena alternativa in entropija

domačega kapitala zaradi vključenosti naše ekonomije v evropski in

globalni sistem neoliberalnega kapitalizma. Ena izmed domačih nalog

je nova pokojninska reforma. Pri projekcijah o prihodnjih razmerjih

starostne strukture prebivalstva, zaposlenega in upokojenega, ki

narekujejo novo pokojninsko reformo, se predpostavlja, da bodo mladi

v prihodnosti zaposleni. Sedaj niso zaposleni samo mnogi mladi, ampak

tudi mnogi starejši. Temu je vzrok ekonomija, ne pa demografija.

Vzrok niso neugodna demografska, ampak ekonomska gibanja.

Razmerje se ideološko obrne: ekonomska gibanja so in bodo odvisna

od demografskih, ne pa obratno. Demografija sicer ni ekonomija, je pa

z njo povezana. Pri dosedanjih nujnostih pokojninske reforme gre za

povezavo demografskih trendov z ekonomskim sistemom. Starostna

struktura prebivalstva v sedanji in prihodnji družbi sodi sicer v

demografijo, ne pa sedanja in prihodnja razmerja med zaposlenimi

in nezaposlenimi ter višina prispevkov v pokojninsko blagajno.

Ugodna starostna struktura ne pomaga veliko, če je do 50 % mladih

nezaposlenih. Husson meni, da je »vprašanje pokojninskega sistema

vprašanje razporeditve bogastva med kapitalom in delom, ne pa med

generacijami« (Božič, 2012). Med najpomembnejše »domače naloge«

sodi prodaja državnega premoženja. Za ekonomista Mencingerja je to

prodaja »na silo oziroma ideološka privatizacija« (Mencinger, 2014).

Naša zgodba o uspehu se je končala z neuspehom. Potrebna je kri-

tična analiza in odmik od politike, ki nas je privedla v takšno stanje.

Prekiniti je treba staro neoliberalno politiko in uvesti naslednje no-

vosti: 1. večinsko solastništvo zaposlenih, vsaj v podjetjih, ki so v

državni lasti, ne pa prodaja teh podjetij, 2. neposredno demokracijo,

3. pluralnost lastnine, 4. zeleni gospodarski preboj. To so ključne se-

stavine družbenoekološkega obrata in predstavljajo radikalen prelom

z dosedanjo neoliberalno politiko.

Že pred tranzicijo in sedaj, ob prodaji državnega premoženja, se go-

vori, da lastnina ni pomembna. Zakaj je potem v tranziciji prišlo do

velike spremembe prav pri lastninskih odnosih? Z ukrepi in zakoni, ki

so omogočili nove lastninske odnose (denacionalizacija in podržavlje-

nje družbene lastnine, menedžerski odkupi, prodaja državnih deležev

33

Andrej Kirn

v podjetjih), so bolj ali manj soglašale vse parlamentarne stranke. Ne

zazna pa se naklonjenosti koalicijskih vladnih strank do večinskega

solastništva zaposlenih in uvedbe neposredne demokracije. Večinsko

solastništvo zaposlenih in neposredna demokracija nista politična cilja

obstoječih parlamentarnih strank. Husson meni, da gre pri solastništvu

delavcev v prvi vrsti za to, da solastništvo omogoči »nadzor in moč

delavcev, da sooblikujejo pogoje dela« (Božič, 2012). Prava demo-

kracija je možna tam, kjer ni velikih materialnih razlik med ljudmi

in koncentracije politične, ekonomske in finančne moči v majhnem

krogu ljudi. Zaradi tega bistvo kapitalizma ni združljivo z bistvom

demokracije. Parlamentarna demokracija v kapitalizmu posredno ali

neposredno med drugim služi trgu in dobičku. Če se tej funkciji izne-

verja, jo je treba omejiti.

Veliko se govori o politični stabilnosti. Treba je razkriti, koliko ta ni

sredstvo, da se brez večjih socialnih nasprotovanj izpeljejo ukrepi do-

mače neoliberalne politike, ki so tudi v interesu evropskega in med-

narodnega kapitala, ki ga predstavljajo take institucije, kot so MDS,

ECB, EBDR, STO, Evropska komisija idr. Ni glavni problem, ali bo

sedanja koalicija ostala do konca mandata, ampak ali se bo z novo

ali obstoječo vlado nadaljevala neoliberalna politika ali pa bo prišlo

do radikalnega političnega obrata. Radikalnost ni v tem, da se ohra-

ni ali privatizira »državna srebrnina«, ampak da se uvedeta večinsko

solastništvo delavcev in neposredna demokracija. S tem bi bilo one-

mogočeno tudi politično strankarsko kadrovanje v teh podjetjih, saj ta

ne bi več predstavljala področja strankarskih ekonomskih interesov.

Takšno solastništvo načelno ni v nasprotju s pravnim redom EU, saj

345. člen Lizbonske pogodbe določa, da »pogodba v ničemer ne pose-

ga v lastninskopravno ureditev v članicah« (Potočnik, 2013). Domača

neoliberalna politika, ki se izogiba solastništvu delavcev, se ne more

sklicevati na omejitve evropskega pravnega reda. Ta načelna pravna

možnost je seveda v koliziji z močnimi ekonomskimi in menedžerski-

mi interesi. Uvajanje neposredne demokracije, kot je bila v antičnem

grškem polisu, je neumnost, se je izrazil družboslovec Tomaž Mastnak

(Grah, 2013). Ni pa neumnost, če se jo razume kot neposredno odloča-

nje v podjetjih, zavodih, krajevnih skupnostih idr.

34

Družbena alternativa in entropija

Ob sprejetju proračuna za leto 2014 nam je predsednica vlade zago-

tavljala, da ni nobenih zunanjih političnih pritiskov. Lahko ji verja-

memo. Zadostujejo neosebni pritiski finančnega in ekonomskega sis-

tema, ki pravijo: vaša lastna politika vas je pripeljala v sedanji velik

javni dolg in veliko zadolženost podjetij. Potrebujete denar. Dobili ga

boste, če boste določene stvari naredili. Če ne boste, ga ne bo ali pa

bo zelo drag. V tem primeru zadostuje že neposredna prisila »stvari«,

brez neposredne subjektivne prisile ljudi. Imamo naslednjo izbiro: 1.

da opravimo domačo nalogo v skladu z omenjenimi objektivnimi pri-

tiski in s prepričanjem, da je to prava pot, ki vodi iz krize, revščine in

velike nezaposlenosti; 2. da se lotimo preobrazbe lastnega sistema.

Po Plutu (2013) naj bi ta preobrazba potekala od socialnega ekokapi-

talizma k ekosocializmu. Z dražjimi posojili si kupujemo suverenost.

Vprašanje je, kako dolgo še. Denar iz sklada ESM bi bil cenejši, toda

zadolževanje pri njem je mogoče samo, če se izpolnjujejo postavljeni

pogoji. Suverenost, kupljena z dragimi posojili, se bo uporabila za

izvedbo neke milejše različice socialno manj konfliktne neoliberalne

politike. Z dražjim izposojenim denarjem se začasno ne kupuje samo

nacionalne suverenosti, ampak tudi suverenost vladajoče politike in

domačega kapitala. Ugotavlja se, da smo med 140 državami med

zadnjimi (na 130. mestu) glede neposrednih tujih investicij. Trenutno

smo torej še dokaj zunaj procesa globalizacije kapitala. Za mnoge je

prav to pokazatelj naše zaprtosti in izključenosti iz svetovnega trenda.

Zaradi tega še nismo normalna tranzicijska država. Poslušamo, da je

treba narediti prijazno poslovno okolje za pritegnitev tujega kapitala; z

drugimi besedami to pomeni, pripraviti prijazno okolje za izkoriščanje

ljudi in narave. O temeljnih interesih tujega kapitala se ne razpravlja

veliko, kot tudi ne o tem, da je reševanje sedanje krize tudi reševanje

neoliberalnega kapitalizma.

Politika v Bruslju ima pridne učence v nacionalnih politikah. Če na-

cionalne politike poslušno sprejemajo in izpolnjujejo bruseljska neo-

liberalna priporočila in direktive, so pohvaljene, da so na pravi poti.

Medsebojno se dopolnjujejo in podpirajo bruseljska in nacionalne

neoliberalne politike. Izhod iz krize naj bi predstavljali obnova rasti,

vzpostavitev makroekonomskih ravnotežij in dvig konkurenčnosti. To

35

Andrej Kirn

naj bi se doseglo s saniranjem bančnega sektorja, z »zategovanjem

pasu«, razdolževanjem podjetij, zmanjševanjem proračunskih odhod-

kov, s strukturnimi reformami in z državno podporo zasebnemu sek-

torju, kot je na primer oprostitev plačevanja socialnih prispevkov za

določeni čas za nove, pa tudi stare zaposlene delavce, z uvedbo »soci-

alne kapice« idr. Krizni menedžment, »zategovanje pasu« in struktur-

ne reforme so v funkciji domačega in tujega globaliziranega kapitala,

njegove medsebojne konkurenčnosti, ne pa v funkciji varčevanja z

naravnimi viri, manjšanja socialnega razlikovanja in ohranjanja do-

stopa do skupnih družbenih in naravnih dobrin ter storitev. Tekma za

konkurenčnostjo je tekma za dobičkom. Konkurenčnost se dosega v

glavnem na naslednje (posamične) načine ali z njihovim kombinira-

njem: a) s ceneno delovno silo, b) z nižjimi davki, c) z nižjimi stro-

ški za varovanje okolja in č) s tehničnimi produktnimi ali procesnimi

inovacijami. Neoliberalizem vidi rešitev sedanje krize v obnovi traj-

ne ekonomske rasti, ki bo omogočila večje proračunske prihodke in

proračunsko makroekonomsko uravnoteženost ter obnovo materialne

blaginje za vse. Večja rast BDP-ja bo pomenila relativno manjši javni

dolg. Obnova ekonomske rasti ne bo rešila številnih socialnih proble-

mov, da o ekoloških niti ne govorimo. V zadnjih dvajsetih letih eko-

nomske rasti BDP-ja v ZDA in Zahodni Evropi se socialnoekonomske

razlike niso zmanjšale, ampak večale. Za izhod iz krize in obnovo

rasti naj bi bili za tranzicijske države pomembni tudi privatizacija

javnega sektorja in prodaja državnega premoženja. Z njima soglašajo

bolj ali manj tudi vse naše parlamentarne stranke. Nekatere izrecno

podpirajo privatizacijo in krčenje javnega sektorja. Vneti zagovorniki

prodaje državne lastnine menijo, da ta vedno prinaša samo izgubo.

Nasprotniki prodaje imajo bolj objektivno stališče, ko menijo, da ta

lahko prinaša izgubo ali pa dobiček. Vse je odvisno od upravljanja

te lastnine. Pisanje in govorjenje o nujnosti prodaje državnih deležev

v podjetjih, bankah, zavarovalnicah sta že močno vplivala na javno

mnenje in pridobila podporo. V anketi Dela je 60 % vprašanih sogla-

šalo s prodajo državnih deležev v podjetjih. Ne vedo, da je to trenutna

rešitev. Kaj bo potem, ko ne bomo imeli več kaj prodati? Kaj bo tedaj

z javnim sektorjem in s socialno državo? S temi tveganji se večina

ekonomistov ne ukvarja. Obnašajo se tako kot tisti, ki ne vidijo in ne

36

Družbena alternativa in entropija

priznajo ekoloških tveganj in načela previdnosti. Neoliberalna razvoj-

na strategija išče izhod iz krize v strukturnih reformah, s katerimi naj

v okviru socialnih sporazumov soglašajo tudi sindikati in levica. Tako

naj bi se v bližnji prihodnosti vzpostavili blaginja za vse in večja zapo-

slenost. To so všečni in dopadljivi, a vseeno zavajajoči obeti. Vztraja

se pri tem, da so neoliberalne metode edina dolgoročna rešitev, ne

pa problem, ki vodi k zaostrenim socialnim konfliktom, koncentraciji

bogastva v žepih manjšine, obubožanju večine ter degradaciji narave.

Subjekt spreminjanja družbe je ta čas protestno, vstajniško gibanje, ne

pa parlamentarna »levica«, ki se bolj ali manj istoveti z neoliberalno

politiko desnice. Od levice je ostalo bore malo. Pri vseh pomembnih

problemih govori isti jezik kot desnica. Platforma protestnega gibanja

mora biti široka, da lahko združuje ljudi različnih vrednotnih, sve-

tovnonazorskih in političnih usmeritev. Strankarska platforma je ožja.

Obe platformi se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Pomembna je

evropska in globalna raven sodelovanja za drugačno družbo in dru-

gačno civilizacijsko paradigmo nasploh. Ta alternativnost se mora

evropeizirati in globalizirati, kar že desetletja uspešno počenjajo

akterji kapitala in njegove finančne in ekonomske institucije, kot so

Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska

organizacija, Evropska centralna banka idr. Ekonomski temelj zno-

trajdržavne in mednarodne konkurence delavcev je hkrati tudi temelj

njihove solidarnosti. Nasprotovanje obstoječi ekonomskopolitični

stvarnosti ima globalni potencial in značaj.

Sedanji predsednik Republike Slovenije je dejal, da Slovenija ni pro-

blem, ampak rešitev za EU. To se lepo sliši, toda: kaj če je rešitev v

tem smislu, da če bo uspela Slovenija uveljaviti strukturne reforme

brez večjih socialnih konfliktov, bo to uspelo tudi drugim članicam

EU, ki uveljavljajo neoliberalni kapitalistični razvojni model? Žrtve

krize morajo reševati povzročitelje krize. To je sprevrženost siste-

ma odnosov med kapitalom in delom. Politika sedanjega kapitala se

načelno zavzema za socialni dialog, toda po pravilih, ki mu omogo-

čajo večji dobiček. Kapital potrebuje novo družbeno pogodbo, novo

družbeno soglasje, nov zgodovinski kompromis z vse večjo armado

37

Andrej Kirn

že siromašnih, ne pa kot nekoč z armado relativno premožnih delav-

cev zahodne Evrope v obdobju med 1960 in 2008. Siromašni in pre-

strašeni delavci naj zdaj soglašajo in se sprijaznijo s svojim vse bolj

bednim položajem. Delavci naj z upognjenimi hrbti in s stisnjenimi

zobmi dajo soglasje k svoji bedi. Pogajati se je treba, toda ne tako, da

predstavniki delavcev in levice izgubijo svoj obraz, ampak tako, da bo

kapital pred celotno družbo prisiljen razkriti svoj interes in ga omejiti.

Kapital delavcem obljublja, da bo po težkih letih »zategovanja pasu«

in recesije spet prišlo do obnove rasti potrošnje in blaginje za vse. To

je račun brez krčmarja, ki prezre naravo kapitala in njegove zakonito-

sti. Krčmar je v tem primeru narava. Ne obstajajo samo socialne meje

rasti moči kapitala in razslojevanja, ampak tudi ekološke meje našega

planeta. Na te zunanje, fizične, planetarne meje razvoj kapitalizma 19.

in prvih dveh tretjin 20. stoletja kot tudi razvoj socializma še nista

trčila. Ko pa jih je kapitalizem priznal samo kot prehodne, relativne

meje, ki jih je mogoče presegati z ekološko modernizacijo, tehničnim

napredkom in strategijo šibke trajnosti; torej, da bi bilo omejenost na-

ravnih virov mogoče v nedogled nadomeščati s kapitalom, delom in

znanjem. Napočila je tudi ekološka in ne samo socialna ura resnice o

kapitalizmu. Ta ura že dolgo tiktaka, toda kapital je ne sliši in je noče

slišati. Njeno tiktakanje je utišal s soglasjem med kapitalom in delom

ter znanstvenotehničnim koriščenjem narave.

Brez socialne enakosti ne more biti trajnostnega razvoja. Naša pri-

hodnost je negotova, če se ne bomo spopadli s problemi omejenosti

virov, netrajnostnega razvoja in množične revščine. Tako meni Janez

Potočnik (2012), toda v tem istem prispevku ni nobene kritike kapita-

lizma in neoliberalizma, ki poraja in ignorira omejenost naravnih vi-

rov, povečuje revščino in vztraja pri netrajnostnem razvoju. Kaj je cilj

ekonomske aktivnosti človeka? Dobiček, rast BDP-ja, konkurenčnost,

velikost tržnega deleža, donosnost … ali dostojno, zdravo, sproščujo-

če, kulturno, ustvarjalno, skromno življenje? Družbenoekološki obrat

je zasuk od prvega k drugemu. Neoliberalna politika pa se drži prvega.

Ideologija neoliberalnega kapitalizma se oklepa dogme TINA ( there is

no alternative) in noče videti, da je napočil čas TIA ( there is alterna-

tive). Alternativa obstaja, samo vladavina neoliberalnega kapitalizma

38





Družbena alternativa in entropija

ji ne prizna tega statusa. V zadnjih letih je bilo napisanih več del, v

katerih je navzoče alternativno kritično družbenoekološko razmišlja-

nje (Sarkar, 1999; Belem Ecosocialist Declaration, 2009; Cato, 2011;

Sarkar, Kern, 2011; Kirn, 2012; Žakelj, 2013; Plut, 2014).

1 .6 Obrat k tretji poti

Obrat je družbeno in ekološko nujen, je postopen in miren, ne nenaden

in nasilen. Obrat je alternativa. Ni vsaka alternativa obstoječemu spre-

jemljiva že zgolj zato, ker se imenuje alternativa. Desničarska stranka

v Nemčiji se imenuje Alternativa za Nemčijo. Pomembna je vsebina

alternative, ne pa njen naziv. Nekatere elemente obrata lahko uvelja-

vijo parlamentarne stranke, ki jih podpira močno družbeno gibanje.

S tem se spreminja sama dosedanja politika. Družbenoekološki obrat

ni mogoč brez individualnega sodelovanja. Politiki ni dosti mar za

socialno bedo in stisko številnih ljudi. Posluša jih in upošteva, samo

če so del močnega družbenega gibanja. Načelno EU ne more biti pre-

preka za naslednje cilje: socialnotržno gospodarstvo, solastništvo za-

poslenih, pluralnost lastnine, ekologizacijo proizvodnje in potrošnje

ter zeleni preboj. Socialnotržno gospodarstvo ne predstavlja družbe-

noekološkega obrata. Ni tretja pot med kapitalizmom in socializmom.

Je kapitalizem svobodnega tržnega gospodarstva (Brščič, 2013).

Imamo dva sistema: kapitalizem s socialno funkcijo in socializem s

tržno funkcijo. Zaradi tega kapitalizem še ni socializem in socializem

ne kapitalizem. Socialnotržno gospodarstvo ni spoj socializma in ka-

pitalizma. Ni tretja pot. Trditve, da bolj ko bo država pravna, bolj

bo socialna, ne izražajo najbolje razmerja med ekonomijo in pravom.

Pravna država ne preprečuje krčenja socialne države na Norveškem in

Švedskem. Ne preprečuje ekonomskih kriz in ne zmanjševanja social-

nih pravic. Socialni položaj ni odvisen samo od pravne države, ampak

predvsem od ekonomskega sistema.

Tretja pot je nekaj novega med socialnotržnim gospodarstvom ka-

pitalizma in državnoplanskim socializmom. Kombinacija elementov

39

Andrej Kirn

socialnosti, tržnosti, načrtovanja gospodarstva, neposredne demokra-

tičnosti, lastninske pluralnosti, družbenoekološke trajnosti in pravne

države je tretja pot, ki jo nekateri imenujemo ekosocializem. Če ele-

mente, navedene v tej kombinaciji, absolutiziramo, jih naredimo za

nezdružljive in tretja pot ni mogoča. V življenju, v vsaki celoti, posa-

mezni parametri niso absolutizirani, zato tudi ni potrebno in dopustno,

da bi jih za take naredili v teoriji. Ekosocializem je tretja pot in alter-

nativa obstoječemu, če predstavlja nekaj drugega od socialnotržnega

kapitalizma in nekdanjega državnoplanskega, nedemokratičnega so-

cializma. Treba se bo vrniti k vprašanjem, kot je naslednje: je narava

sredstvo bogatenja in dobička ali pa je temelj in pogoj človekovega

življenja? Narava je človekovo anorgansko telo, družba pa je njegov

neposredni življenjski temelj. Že Aristotel je pred več kot 2000 leti

dejal, da zunaj družbe lahko živita samo bog in žival. Družbenost in

moralnost spadata k bistvu človeka.

40





Andrej Kirn

2 ENTROPIJA V NARAVI IN DRUŽBI 3

2 .1 Pomen in pojem entropije

Entropija ima svoj koren v grški besedi »trope«, kar pomeni spre-

membo, pretvorbo. Uporaba grške besede je bila na mestu, saj entro-

pija tudi pomeni spremembo, vendar ne gre za preprosto kopičenje

sprememb, ampak za usmerjene nepovratne energetske spremembe

v smeri energetske homogenosti, izenačenosti, zmanjševanja različ-

nosti, kjer ni več toplotnih razlik. Treba pa je opozoriti, da termodi-

namski entropični proces ni nujno povezan z zmanjšanjem različnosti.

Nobelovec Prigogine (1989) opozarja, da se moramo osvoboditi ideje,

da je dejavnost, ki poraja entropijo, nujno istovetna z izenačevanjem

razlik. Navaja preprost primer segrevanja zmesi dveh plinov dušika in

vodika, kjer narašča entropija, a hkrati nastaja proces povečanja raz-

lik. Neistovetnost naraščanja entropije z zmanjševanjem različnosti je

mogoče ugotoviti le kontekstualno, to je od primera do primera, ki pa

ne zanikajo splošne značilnosti entropičnega procesa. Ravno pri eko-

loški entropiji se praviloma nismo osvobodili ideje, da je naraščanje

entropije v okolju lahko povezano z večanjem različnosti v družbi in

zmanjševanjem v naravi. Pojem entropija je prvi uporabil Sadi Carnot

1824 l. v delu Razmišljanja o gibalni sili ognja in o strojih sposobnih

razvijati to silo. (Carnot,1973)

3 Tekst je razširitev prispevka, ki ga je avtor pripravil za pogovor na FDV v Klubu

štirih generacij 15. 12. 2015.

42

Družbena alternativa in entropija

Naravni in družbeni procesi so obstajali že desetletja, stoletja, tisoč-

letja, milijone in milijarde let prej, preden jih je znanost opisala ali

odkrila njihove zakone. Pojavi gravitacije obstajajo že milijarde let,

njihove zakone pa je odkril šele angleški fizik Newton v 18. stoletju.

Genski zapis obstaja že, odkar obstaja življenje na Zemlji, toda dvojno

vijačnico pa sta odkrila šele Watson in Crick na začetku petdesetih let

prejšnjega stoletja. Razredni boj obstaja, odkar se je pojavila razredna

družba, znanstveno pa ga je odkrilo šele francosko zgodovinopisje v

18. stoletju. Prav tako je človek že zdavnaj spoznal, da ko les zakuri,

se segreje okolica, nastane pepel, a iz pepela ne nastane zopet les.

Topla soba se v zimi ohladi, nikoli pa se ni spontano ogrela. Videl je,

da se človek rodi, raste, postara in umre, nikdar pa ni izkusil obratnega

procesa, da bi star človek zopet postal mlad. Ta nepovratnost je lepo

izražena v ljudski pesmi, da »kamen, še ta kamen v vodi se obrne, a

mladost se moja nikdar več ne vrne«. Entropijsko izkustvo je izraženo

v ljudskem pregovoru, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se

skuha. Ne samo pri ohlajanju juhe, ampak tudi pri njenem kuhanju je

nastala entropija. Ne sme se odmisliti, da preden se je juha začela ohla-

jati, je morala nastati s kuhanjem. Proces izkoriščanja v kapitalistični

družbi je obstajal že mnogo prej, preden ga je Marx razložil v svojem

delu Kapital. Kritika politične ekonomije 1867. Človek je na svojem

lastnem telesu in številnih procesih okoli sebe opazil nepovratnost.

Ni pa izkušal samo nepovratnosti, propadanja in smrti, ampak tudi

nastajanje, rojstvo, razvoj. Večtisočletnemu človekovemu izkustvu

entropije in sintropije, ne na molekularni ali (sub)kvantni ravni pač

pa na makroskopski, ustreza naslednja trditev: »V naravi na eni strani

potekajo entropični procesi, pri katerih se entropija veča, vzporedno

pa potekajo tudi sintropni procesi, ki entropijo zmanjšujejo.« (Detela,

2014:380) Izkustvo propadanja, degradiranja se je znanstveno izrazi-

lo z zakonom entropije, bolj celostno izkustvo nastajanja/propadanja

pa z Darwinovo evolucijsko teorijo, Heglovim razvojem absolutne

ideje, Engelsovo dialektiko narave ter Marx-Engelsovim zgodovin-

skim materializmom. Pri entropistih (Boltzmann, Kelvin, Clausius)

je šlo za regresivni razvoj, za spontan razpad organiziranih struktur,

pri Darwinu in zgodovinskem materializmu Marxa in Engelsa pa je

šlo za progresivni razvoj, za propadanje in nastajanje organiziranih

43





Andrej Kirn

bioloških in družbenih struktur. Razvojna, sintropična koncepcija sve-

ta je predstavljena kot sintropična paradigma (Detela, 2014). Čeprav

še manjkajo nekateri trdni eksperimentalni, fizikalni dokazi za obstoj

sintropije na (sub)kvantni ravni, je človek nesporno na makroskopski

ravni izkušal oboje: entropične in sintropične procese. Zaradi njihove-

ga sočasnega obstoja novo paradigmo ne bi imenoval sintropično, ki

bi nadomestila entropično. Mislim, da bi bilo bolj primerno ime zanjo

»sinentropična«, ker združuje oboje: sintropijo in entropijo, nastaja-

nje in minevanje. Ne smemo odmisliti ne ene in ne druge. Entropična

paradigma ni pojasnila nastajanja. Samoorganizirajoče sintropične

strukture pa so tudi po določenem času podvržene entropični degra-

daciji. Za entropijo je bil v 19. stoletju odkrit zakon, ni pa še ekspe-

rimentalno potrjenega zakona za sintropijo. Z njim se bo znanstvena

percepcija sveta končno uskladila z večtisočletnim človekovim izku-

stvom nastajanja novega. Novoveška znanost ni priznala ustvarjalno-

sti materije, narave in zato tudi ni mogla in ni imela interesa, da bi

pojasnila nastajanje. To se lahko zgodi v sintropični percepciji sveta.

Kot sta povezani nastajanje in minevanje, tako sta tudi sintropija in

entropija. Eno prehaja v drugo in enega ni brez drugega. Obstaja pa

razlika v dominantnosti enega in drugega pri nastajanju in minevanju.

Pojem entropija je bil uporabljen v okviru fizike v 19. stoletju, najpr-

vo v zvezi z delovanjem parnih strojev. Potem se je iz te praktične,

tehnične sfere prenesel na kozmološko raven. Zakon entropije opisuje

spontan naravni proces spreminjanja energije v smeri toplotne izena-

čenosti. Ta naravni proces naj bi vodil k tako imenovani toplotni smrti

vesolja, kjer temperaturnih razlik ni več in s tem tudi ne gibanja. To bi

bilo stanje maksimalne entropije.

2 .2 Prenos pojmov

Prenos je lahko analogen ali metaforičen. (Gentner, Jeziorski,1993,

Cohen, 1993). Metafora je prispodoba, kar je še manj zavezujoče.

Štirje svetopisemski jezdeci apokalipse predstavljajo kugo, lakoto,

vojno, smrt. Seveda so kuga, lakota, vojna, smrt nekaj drugega kot

44

Družbena alternativa in entropija

jezdeci. Termini so lahko isti, vsebine pojmov pa so različne, toda

podobne. Enačbe zakonov so si na primer lahko podobne, toda nana-

šajo se na različne procese in razmerja. Analogija je bila izvorno po-

jem v matematiki in je pri Pitagorejcih v stari Grčiji označeval isti tip

razmerja med števili. Na primer 27 : 9 je isti tip razmerja kot 6 : 2. Gre

za podobnost razmerij, ne pa za istost elementov v teh razmerjih.

Uporaba pojma entropija zunaj mikrofizikalne energetske sfere je lah-

ko samo analogna in metaforična. Takšno rabo določa specifičnost

področja in makroskopska raven. Enako kot uvedba in upravičenost

analogije ter metafore je pomembna ugotovitev o njeni neupravičeno-

sti. Analogija pomeni miselno metodo spoznavanja prek podobnosti.

Zelo pomembna je pri metodologiji modeliranja, saj se iz modela za-

ključuje na original. Iz modelov o podnebnih spremembah se sklepa

na možni potek dejanskih podnebnih sprememb. Uveljavljanje med-

področnih znanstvenih analogij je posledica dejstva, da se znanstvene

discipline ne razvijajo izolirano, ampak v medsebojnem učinkovanju.

Med njimi stalno obstaja migracija pojmov in metod. Bolj primerno je

govoriti o prenosu pojmov, saj sami pojmi ne emigrirajo, ampak jih

prenašajo raziskovalci iz ene discipline v drugo. Ne gre za to, koliko

je analogija istovetna z izvorno vsebino, ampak koliko je spoznavno

produktivna, h kakšnim spoznavnim rezultatom vodi. Sama uporaba

analogij načeloma ni nič slabega, če obstaja kritična zavest o tem, do

kod je analogija še smiselna. Ta kritičnost pa je odsotna zlasti tam,

kjer je neka znanost in njen standard znanstvenosti postal vzor vsem

drugim. To funkcijo je imela Newtonova fizika v 18. in prvi polovici

19. stoletja ne samo v naravoslovju, ampak tudi v ekonomiji in socio-

logiji. Matematične metode so bile sprejete za standard znanstvenosti.

Nemški filozof Kant je na primer sodil, da je toliko več resnične zna-

nosti na vsakem področju, kolikor je v njej več matematike. Ekonomist

in logik John Stuart Mill pa je menil, da morajo metode raziskovanja

v ekonomiji biti identične tistim, ki jih že uporablja astronomija.

Uporaba matematike in fizikalnih metod naj bi omogočile doseganje

soglasja v družboslovnih znanostih,ki bi se tako osvobodile vredno-

tnih, političnih in filozofskih razhajanj. Znano je bilo geslo: ne prepi-

rajmo se, ampak računajmo in merimo vse, kar se da meriti. Tako bi

tudi družboslovne znanosti postale pozitivne. To priporočilo je

45

Andrej Kirn

temeljilo v prepričanju, da je ne samo narava, temveč tudi družba,

psiha in sploh vse bivajoče »napisano« v matematičnem jeziku.

Narava ni »napisana« samo v matematičnem jeziku, kot so trdili na

začetku novoveške znanosti in tako še vedno mislijo mnogi naravo-

slovci. Narava je »napisana« tudi v pogovornem, poetičnem, umetni-

škem, religioznem, mističnem jeziku. Z matematiko kot orodjem raz-

iskovanja dejanskega in možnega se razkriva količinska razsežnost

bivajočega in njegova matematična razmerja. V tem ni nič spornega.

Usoden, redukcionističen korak je storjen, če se ima to razkritje za

edino pravo razsežnost bivajočega. Je bistvo cvetočega drevesa, jutra-

nje zarje, človeka, družbe, narave in sploh bivajočega v matematič-

nem? Bivajoče ima količinske, matematične in nematematične kvali-

tativne razsežnosti. Od novega veka dalje je rastoča tendenca

matematičnega redukcionizma bivajočega. Z matematičnim svetom in

njemu ustrezajoči tehniki sociotehnosfera vse bolj zožuje in degradira

biosfero. Širitev zavarovanih območij tega trenda ne more zaustaviti,

morda ga samo malo upočasni. Fizis se spreminja v okolje. Ker je so-

ciotehnosfera odvisna od narave, preobrazba fizisa v okolje doseže

mejo, ko ni več možen obstoj matematizirane sociotehnosfere v degra-

dirani biosferi, v fizisu. To je pot znanstvenotehničnega napredka,

trajne rasti razširjene produkcije in potrošnje. Narava je celostna, ne

pa redukcionistična. Samo narava v teoriji, znanstveni abstrakciji, v

merjenju je redukcionistična. Tu kaže svojo matematično, količinsko,

meritveno razsežnost. Redukcionistično se postopa tudi, če se odmisli

njeno matematično razsežnost in se z njo »pogovarja« samo v kvalita-

tivnem jeziku. Obstajata dve obliki redukcionizma: količinska, mate-

matična in kvalitativna, nematematična (na primer biologizem, eko-

nomizem, psihologizem, sociologizem, politologizem in drugo). Vsak

redukcionizem je spoznavni totalitarizem, je entropija na področju

spoznavanja. Matematizirane razsežnosti narave ne smemo razumeti

kot njeno edino, pravo bistvo. Mislec Heidegger nam marsikaj pove o

novoveškem, znanstvenotehničnem odkrivanju in zakrivanju narave.

(Kirn, 2012) Človek opisuje in razkriva naravo v tistem jeziku, kakr-

šno je njegovo lastno zgodovinsko bistvo. Religiozni človek je dojel

božanskost narave, znanstvenotehnični pa njeno matematičnofizikal-

no razsežnost, ki jo je oformil v znanstvenih zakonih in znanstvenih

46

Družbena alternativa in entropija

abstrakcijah. Človek, ki sebe dojema celostno ali redukcionistično,

tako dojema tudi naravo in družbo. Fizikalna znanstvena skupnost že

razširitev pojma entropija na materijo ni sprejela, češ tu ni nobenega

zakona, kot obstaja za entropijo energije. Tu se ne upošteva razlike

med načeli in zakoni. Načela ne izražajo takšne povezave med različ-

nimi parametri, kot so na primer prostornina, pritisk, temperatura, hi-

trost, masa, izražajo pa neko občo kakovost in nujnost. Boj za obsta-

nek, vse se spreminja, prehod od kvantitete v kvaliteto so načela ne pa

zakoni v fizikalnem pomenu. Ekonomist in ekonometrik Georgescu-

Roegen, ki je zagovarjal snovno entropijo in je celo predlagal četrti za-

kon termodinamike, je med fiziki in ekonomisti ostal osamljen. Vztrajal

je pri trditvi, da je materija tudi pomembna (matter matters too).

(Georgescu-Roegen, 1977) Opozarjal je, da se ne sme odmisliti, kaj se

dogaja z materijo pri energetskih spremembah. To, kar je opisoval kot

snovno entropijo, morda res ne more biti zakon, je pa načelo. V proi-

zvodnih procesih človek pospešuje delovanje naravnega zakona de-

gradacije energije in snovi, samo da je entropijski proces materije an-

tropogenega izvora veliko hitrejši kot pa čisto naravni proces.

Sežiganje velikanskih količin premoga, uporaba nafte in plina je goto-

vo neprimerno hitrejši entropijski proces degradacije, kot pa bi pote-

kal, če bi te vire prepustili naravno spontanemu procesu degradacije.

Entropije ni mogoče odpraviti, je pa mogoče povečevati ali zmanjše-

vati stopnjo njenega prirasta. Ker pri proizvodnji ne nastaja samo en-

tropija energije in snovi, ampak tudi uporabne dobrine, to je strukture

nizke entropije, so nekateri mislili, da proizvodnja predstavlja prelisi-

čenje zakona entropije ali da ga celo obrača v svoje nasprotje. Šlo naj

bi za proizvajanje nizkoentropičnih struktur iz višje entropije, saj je na

primer aluminijeva plošča bolj organizirana struktura kot pa ruda, iz

katere je bila pridobljena kovina za aluminijevo ploščo. Napaka take-

ga stališča je v tem, da primerja le izhodiščne in končne strukture pro-

izvodnega procesa, odmišlja pa, da so končni proizvodi bili pridoblje-

ni za ceno nastajanja energetske in snovne entropije v proizvodnji in

za ceno ekoloških posledic proizvodnega procesa. Pri delovanju vsa-

kega stroja se ne oddaja samo toplota v okolje, ampak se obrablja tudi

material, iz katerega je stroj narejen. Če je pozornost usmerjena samo

na spreminjanje energije, je to bil za Georgescu-Roegena energetski

47

Andrej Kirn

dogmatizem, ki ga je odklanjal, saj je pomembna tudi materija. Po

njegovem ne gre samo za to, da se materija razsipa in degradira v člo-

vekovih delovnih aktivnosti, ampak se to dogaja tudi v naravnih pro-

cesih, kot so krušenje, raztapljanje, odpihovanje (prsti) ipd. Z entropi-

jo materije je izražena tudi stara filozofska in splošna ljudska modrost,

da se vse spreminja, da je vse minljivo, da se vse obrablja, propada,

kvari. Zaradi tega je nujna amortizacija v ekonomiji. Razsipanje in

degradacija materije v proizvodnji in potrošnji je sicer očitna, sporno

pa je, ali obstaja tudi naravno spontano naraščanje snovne entropije.

Če so že pri tej razširitvi pojma entropije fiziki bili zadržani in jo ne

sprejemajo, imajo še toliko večji odpor do govorjenja o družbeni in

ekološki entropiji. Mislim, da je problem v tem, ker se vztraja pri kri-

teriju istosti in se ne sprejema podobnosti in metafore pri prenosu poj-

mov oziroma terminov. V delovnih procesih se uporabljajo materialna

delovna sredstva, energija in surovine. Ne poteka samo uporaba, am-

pak tudi obraba delovnih sredstev. Teoretično ne bi bilo nobene obra-

be sredstev in izgube energije, če bi delovni procesi potekali neskonč-

no počasi. Tedaj ne bi bilo nobenega trenja in nobene termodinamske

in snovne entropije, toda to je v nasprotju tako s človekovimi interesi

in potrebami, da se njegovi cilji realizirajo v določenem času, kot tudi

z ekonomskim ciljem rasti produktivnosti človekovega dela, da se v

čim krajšem času proizvede čim več produktov. Dokler je glavni cilj

proizvodnje dobiček in ni ekoloških in socialnih standardov, ki posta-

vljajo pogoje pridobivanja in večanja dobička, povečanje energetske

in snovne entropije na enoto proizvoda ni pomembna. Če pa so ti stan-

dardi vse strožji in za vse več ekonomskih akterjev obvezni, postaja

vse bolj pomembno zmanjšanje prirasta entropije na enoto proizvoda,

čeprav je celokupen prirast entropije vse večji zaradi rasti proizvodnje

in potrošnje.

Nasprotovanje prenosu pojma entropije iz fizike v ekologijo in druž-

boslovje sta podpirali dve okoliščini: 1. zavračanje analogične in

metaforične rabe pojmov, to je vztrajanje pri istovetnosti pojmov,

in 2. izenačevanje znanstvenosti z merljivostjo. Kar se ne da meriti,

ni dostojen predmet znanosti. Takšno znanje ne more imeti oznako

znanstvenosti in se izraziti v formi zakona. Entropija materije nima

48

Družbena alternativa in entropija

enačbe, kot jo ima entropija energije, toda razsipanje in degradacija

materije obstaja v proizvodnji, potrošnji in v naravi. Prenos znan-

stvenih pojmov iz ene znanstvene discipline v drugo, iz naravoslov-

ja v družboslovje, se je začel z novoveško diferenciacijo znanosti.

Prenos pojmov je bil v 18. in 19. stoletju enosmeren. Iz fizike in

biologije so se prenašali v sociologijo, ekonomijo in psihologijo, ne

pa obratno, iz družboslovja v naravoslovje in tehniko (Cohen, 1994,

Cohen, 1994a, Mirowski, 1988, 1989, Kirn, 1992). Enosmernost tega

prenosa pa je vprašljiva pri pojmu »boj za obstanek«. Trdi se, da je

ta pojem, ki je bil splošno poznan v družboslovju (Hobbes, 1961)

vplival na koncept Darwinove biološke evolucije, potem pa se je kot

socialni darwinizem vrnil v sociologijo. Svoj temelj naj bi sedaj imel

v razgrajevanju socialne države, solidarnosti in družbenosti, poveli-

čevanju privatizacije, konkurenčnosti in individualizma. Proces pre-

nosa pojmov še traja, in to v obe smeri: iz naravoslovja in tehnike

v družboslovje in obratno. Newtonovo mehaniko, ki je postala vzor

znanstvenosti, naj bi posnemale tudi ekonomija, sociologija in psi-

hologija. Velik je bil vpliv biologije v 19. stoletju na sociologijo.

Ekonomisti pri razlaganju sedanje krize govorijo o »počenju balo-

na«, »pregrevanju gospodarstva«. To so fizikalni pojmi. Metalurgi

govorijo o »utrujenosti« materialov, v računalništvu se govori o »vi-

rusih«, v biologiji o celici kot tovarni. To so pojmi iz psihologije,

biologije, družbe. Termin »socioekološki metabolizem« je analogija

biološkemu metabolizmu. Gre za tokove materije in energije v druž-

bi, ne pa za denarne tokove. Termin »socioekološki metabolizem« je

sprejelo Mednarodno društvo za industrijsko ekologijo. Kibernetik

Wiener(1968) je pojem upravljanja, kontrole in komuniciranja, upo-

rabil za družbene, biološke in tehnične sisteme. Podobno je z izrazi

družbena in ekološka entropija. Gre samo za podobnost, ne pa za

istovetnost s fizikalno termodinamsko entropijo. Ne gre za prenos

vsebine, ampak za prenos terminov, izrazov. Računalniški »virus«

in »socioekološki metabolizem« nimata iste pojmovne vsebine kot

biološki virus in celični metabolizem. »Utrujenost materiala« nima

istega pomena kot človeška utrujenost idr. Ni treba pretiravati niti z

nasprotovanjem prenosa in razširitve pojma entropije, niti ne z ne-

kritičnim prenosom, kjer se različne pojave samo »pokrije« z istim

49

Andrej Kirn

terminom brez raziskovanja in upoštevanja posebnosti. V tem pri-

meru imamo opravka z entropijskim verbalizmom, z entropijsko

retoriko.

Treba je razmišljati o specifičnosti delovanja zakona entropije v neor-

ganskem, organskem in družbenotehnološkem področju. Pojem entro-

pije je povezan s fizikalnim, biološkim, informacijskim in družbeno-

tehnološkim kontekstom. Univerzalnost pojma entropije ne izključuje

področne pomenske diferenciacije. Kar je splošno, še ne izključuje

specifično bistvenega. Entropična razsežnost človekove dejavnosti

mora vključevati oboje: neločljivo povezanost človeka z naravo, v ka-

teri nastaja termodinamska in snovna entropija antropogenega izvora,

ter hkrati človekove posebnosti glede na ostalo narave. Zakon gravita-

cije na primer velja tudi za človeka, vendar nihče ne trdi, da ta določa

njegovo posebnost. Tudi entropijska narava družbenozgodovinskega

procesa ne izčrpa bogastva njegovih posebnosti. Teorijo družbenega

razvoja in ekonomsko teorijo ne more nadomestiti termodinamika.

Kot temelj hiše še ni hiša, tako tudi naravni, fizični temelj družbe in

ekonomije še ni družba in ekonomija. Je pa tudi nasprotno res, da

brez temelja ni nobene hiše. Tako se tudi izkaže za usodno nepopolno

razumevanje družbe in njenega razvoja, če se popolnoma odmišlja in

ne upošteva naravnih, fizičnih temeljev vsake družbe. Takšno načelno

stališče nas varuje pred škodljivo nevednostjo in tudi pred redukcio-

nizmom, ki bi vso družbeno vsebino reduciral na termodinamsko. Za

ponazoritev pomembnosti zakona entropije naj navedem nekaj ocen.

Einstein: »je edina fizikalna teorija z univerzalno vsebino, za katero

sem prepričan, da ne bo nikdar ovržena znotraj aplikabilnosti svojih

osnovnih pojmov.« (Schlipp, 1959:33) Fizik Arthur Edington: »mi-

slim, da ima zakon o naraščanju entropije – drugi zakon termodinami-

ke – najvišji položaj med zakoni narave /…/, če se odkrije, da je vaša

teorija v nasprotju z drugim zakonom termodinamike, vam ne morem

dati nobenega upanja, ni druge pomoči zanjo kot, da je najgloblje po-

nižana.« (Edington, 1953) Fizik in pisatelj Snow, avtor knjige o dveh

kulturah, naravoslovne in družboslovne ter humanistične je sodil, da

nepoznavanje zakona entropije pomeni isto, kot če naravoslovec ne bi

vedel za Shakespeara. (Snow, 1971) Einstein je bil pri oceni klasične

50

Družbena alternativa in entropija

termodinamike teoretično vizionarsko bolj previden kot Edington v

tistem delu svoje trditve, da klasična termodinamika »ne bo nikdar

ovržena znotraj aplikabilnosti svojih osnovnih pojmov«. Dopuščal je

torej možnost, da obstaja področje, kjer pojmi termodinamike niso

aplikabilni. Kritična razmišljanja o zakonu entropije v drugi polovici

20. stoletja so prišla do uvida, da zakon entropije ne velja za vse pri-

mere. Ne razlaga nastajanja samoorganizirajočih struktur. Njihovo na-

stajanje je nesporno, toda nesporno je tudi njihovo propadanje. Samo

začasno ohranjanje in funkcioniranje makrostruktur in zlasti samoor-

ganizirajočih in samoreproducirajočih, kot so organizmi, še ne ovrže

zakona entropije. Primeri, ki so nasprotni zakonu, zakona ne zanika-

jo, ampak ovržejo samo njegovo splošno veljavnost. »Spremenjen je

samo pomen entropijskega zakona.« (Detela, 2014: 378) Kot se obi-

čajno pokaže, da ob vsaki sili in procesu obstaja tudi nasprotna sila

in proces, tako tudi ne obstaja samo entropija, ampak tudi sintropija.

Lahko pa traja zelo dolgo, da znanost odkrije in sprejme nasprotje.

Novo lahko nastaja v obeh primerih: 1) ob splošni veljavnosti ali 2)

splošni neveljavnosti zakona entropije. Nastajanje novega ni vezano

na dokaz neveljavnosti zakona entropije. Prigoginova razlaga nastaja-

nja novega ostaja v okviru prve možnosti. »Po naši strogi definiciji en-

tropije torej velja, da Prigoginove disipativne strukture niso sintropne,

ker v njih še vedno velja entropijski zakon. (drugi zakon termodinami-

ke).« (Detela, 2014:379) Samourejevalna sposobnost narave ni pove-

zana samo s sintropičnimi, ampak tudi z entropičnimi strukturami in

procesi. Samo v tem primeru obstajata dve zgodbi o entropiji: ne samo

tista o naraščajočem kaosu, neredu, homogenosti, degradaciji, ampak

tudi o nastajanju, redu, kompleksnosti, raznolikosti. To predstavlja

nov pogled na entropijski proces, prav tako pa je spoznavno revolu-

cionaren uvid v nastajanje sintropije in od okolja izoliranih sistemov,

kjer se entropija časovno vsebolj zmanjša, »ker se ti sistemi ne ravnajo

po entropijskem zakonu«. (Detela, 2014:379) Z entropijo naj bi uda-

rila strela v časovno simetrijo fizikalnih zakonov, kjer je usmerjenost

časa irelevantna. Očitno pa strela ni bila dovolj močna, da bi zrušila

simetrijo časa v naravnih zakonih. Prepad med percepcijo sveta te-

oretičnega fizika in običajnega človeka se v vsej svoji grozljivi glo-

bini razkrije v Einsteinovem pismu vdovi svojega prijatelja Michela

51

Andrej Kirn

Bessa. »Michel me je malo prehitel, ko je odšel s tega čudnega sveta.

To tudi ni pomembno. Mi fiziki smo prepričani, da je razlika med pre-

teklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo le iluzija, pa čeprav trdovratna«.

(Prigogine/Stengers, 1988: 533) To ni nobena nepremišljena čustvena

izjava genialnega fizika, saj Einstein je Bessu, ki ga je spraševal, v ka-

kšnem odnosu je ireverzibilnost s fizikalnimi zakoni, odgovarjal, da je

ta samo iluzija, ki je nastala iz neverjetnih začetnih pogojev. Naravni

zakoni ne abstrahirajo samo časa, ampak tudi raznovrstnost okoliščin,

v katerih veljajo. Zakon entropije sicer vključuje čas, abstrahira pa

raznovrstnost okoliščin, v katerih velja. Zaradi te izločitve imajo za-

koni omejeno veljavnost. Abstrahiranju, izključevanju, posploševanju

se ni mogoče izogniti, saj to je v bistvu vsakega zakona, zaradi tega

pa imamo vedno lahko opraviti s pojavom, ki ovrže občo veljavnost

zakona. Zaradi te možnosti nikdar ne more biti zanesljivo induktivno

dokazovanje obče veljavnosti zakona. (Popper, 1974) To filozofskoe-

pistemološko stališče velja tudi za dokazovanje splošne veljavnosti

entropijskega zakona. Z entropijo in sintropijo dobi raznovrstnost časa

domovinsko pravico v fiziki. »Raznovrstnost časa ni neko odkritje,

ki se je pojavilo v znanosti nenadoma; prav nasprotno – znanstveniki

šele danes ne preklicujejo več tistega, kar je – lahko bi rekli – vsak

vedel«. (Prigogine, Stengers,1988:523) Usmerjenost časa je bila za

Einsteina nekaj subjektivnega in ne more biti vnesena v znanstveni

zakon. Subjektivnost časa pomeni, da je čas v subjektu, ki šteje in

meri. Je resnična percepcija sveta teoretičnih fizikov, ne pa empirič-

nih, čutečih ljudi? Povezati se morata obe percepciji sveta. Teoretsko

odkritje (na primer Kopernikova heliocentrična teorija) lahko razkrije

iluzornost vsakdanjega izkustva, lahko pa teorija nekaj ne upošteva,

kar je sestavina človekove percepcije sveta (na primer omejene ve-

ljavnosti in omejene dominantnosti zakona entropije). Makroskopska

sintropija predstavlja enega izmed mostov med teoretično in človeko-

vo življenjsko percepcijo sveta. Celovitejša sinentropična paradigma

bo prispevala k premostitvi tistega prepada, ki se razkriva v trditvi

fizika Weinberga, da nobenemu »še ni uspelo poiskati medsebojne

povezave, ki ga ima stvar za nas, in pomenom, ki ga ima za naravni za-

kon.« (Weinberg,1996: 193) Zaradi te povezave je Georgescu-Roegen

videl antropomorfnost v drugem zakonu termodinamike. V kratkem

52





Družbena alternativa in entropija

razdobju 20 let ‒ od 1845 do 1865 so nastale tri velike razvojne znan-

stvene koncepcije o družbi in naravi, za katere časovna usmerjenost

procesov ni bila iluzorna: Marx-Engelsov zgodovinski materializem,

Darwinovo delo o izvoru vrst in Thomsonovo ter Clausiusovo odkritje

zakona entropije. Pionir statistične termodinamike Ludwig Boltzmann

(1974) je izrazil ambicijo, da bi odkril zakon evolucije neživega sveta,

kot je Darwin odkril zakon evolucije živega sveta. Ni presenetljivo, da

je zakon entropije od vseh fizikalnih zakonov lahko najbolj zanimiv

za družboslovne znanosti, če ne bi odmislili zgodovine, razvoja, ne-

povratnosti svojega predmeta raziskovanja. Lahko bi bil, kar pomeni,

da še ni.

2 .3 Ignoriranje in upoštevanje zakona entropije

Ignoriranje delovanja zakona entropije ima implikacije tako za spo-

znavnoteoretsko kot za praktično raven. V ekonomiji je bila posledica

ta, da je onesnaževanje ekonomiste teoretsko presenetilo. Če bi pri-

znali entropijsko naravo proizvodnega procesa, bi bilo jasno, da so od-

padki prav tako nujni, kot so vnosi (Chen, 2005, Georgescu-Roegen,

1971). Namesto imanentnosti so onesnažila dobila status eksternalij,

ki niso imele mesta v produkcijski funkciji, prav tako pa tudi ne na-

ravni viri, ki naj bi bili neomejeni. Naravne predpostavke produkcije

so odmislili. Glavna dejavnika sta bila kapital in delo. Spoznavno in

praktično je bil interes osredotočen na denarne tokove, na ponudbo in

povpraševanje, tehnični napredek, rast produktivnosti in rast BDP, ne

pa na rast entropije na enoto BDP. Nujnost odpadkov je lahko večja

ali manjša. Velikost te nujnosti je odvisna od ekonomskih odnosov,

državne okoljske regulative ter zahtev ekološko ozaveščenih ljudi.

Ekonomisti so ostali ujetniki povratnega (reverzibilnega) sveta, ko

so ostali znotraj prvega termodinamskega zakona ohranitve materi-

je in energije. Zakona entropije niso več sprejeli in ga produktivno

uporabili v ekonomski teoriji. V razumevanju modernega družbenega

razvoja in njegovih ekoloških posledic so mislili, da je mogoče trajno

oddvojiti ekonomsko rast od rasti onesnaženja. To je bil znani koncept

53

Andrej Kirn

razveze, odklopa ( delinking, decoupling), ki je še vedno navzoč v ekonomski in politični viziji trajne rasti. Priznanje delovanja zakona

entropije v družbenem razvoju ne predstavlja zdrsa v naturalizem, v

tem smislu, da naravni zakon določa makrodružbene spremembe in

sploh družbeni razvoj. Navzočnost naravnega zakona ne nadomešča

in ne dela nepotrebne posebne družbene razlage. Čeprav je zakon en-

tropije navzoč v družbenem razvoju, to še ne izključuje navzočnosti

številnih drugih dejavnikov, ki jih raziskujejo družboslovne in huma-

nistične znanosti. Dokler so entropične posledice skoraj samoumevne

in družbeno sprejemljive, družbene in humanistične znanosti lahko v

svojih makroskopskih teoretičnih razlagah, shajajo ne glede na delo-

vanje zakona entropije. Vsaka človeška skupnost se nahaja v nekem

geografskem prostoru in koristi geografske naravne danosti. Zaradi

tega geografski determinizem v družboslovju še ni upravičen, ne sme

pa se tudi odmisliti naravnih geografskih danosti katerekoli družbe.

Prav tako zakon entropije ne smemo odmisliti v družbenem razvoju,

toda to še ne pomeni, da je zakon nepogrešljiv pri razumevanju vsa-

kega družbenega pojava. Da ne gre za naturalistično razlago družbe-

nega razvoja, če se upošteva zakon entropije, govori tudi to dejstvo,

da se je šele kapitalistična civilizacija s svojo tehnologijo, energetiko,

celotnim načinom proizvodnje in potrošnje umestila na sam vrh po-

speševanja entropije. Entropija je sicer naravni pojav, toda ta ume-

stitev je družbeni pojav. Upoštevanje zakona entropije ne izključuje

številnih specifičnosti družbenozgodovinskega procesa. Družbeni ra-

zvoj ima naravne predpostavke, toda zaradi tega še ni naraven proces.

Univerzalno koriščenje narave, naravnih virov se ni avtomatično po-

javilo s človekom, ampak je zgodovinski rezultat družbenega razvoja.

Procesi degradacije in pretvorbe energije potekajo ne glede na to, ali

že ali še ne obstaja človeško delo. Človekovo delo ne more potekati

brez trošenja energije in vključuje razsipanje energije in snovi. To je

nujen naravni element v človekovem delu, ki pa ne izčrpa vse vsebine,

pomena in značilnosti človekovega dela. Sam entropični značaj člove-

kovega dela nam še ničesar ne pove o družbenih oblikah dela, kot je

suženjsko, tlačansko in mezdno delo. Razsipanje energije in snovi v

človekovem delu ni indiferentno do človekovega življenja in življenja

sploh. Opravka imamo s škodljivimi ekološkimi posledicami entropije

54





Družbena alternativa in entropija

energije in snovi. Entropija raste z znanstvenotehničnim razvojem, z

rastjo proizvodnje in potrošnje. Manjša je bila v družbah, kjer proi-

zvodnja in predelava hrane ni bila visoko kemiziran in tehniziran pro-

ces. Ekonomist, ekonometrik Georgescu-Roegen je celo menil, da se

bo človek moral vrniti k ideji, da je njegova eksistenca svobodni dar

sonca. To je v toliko točno, ker brez dotoka sončne energije ne bi

obstajali flora in favna, brez nje pa ne bi bilo možno poljedelstvo in

živinoreja. Človek ne bi imel hrane, in ne samo da ne bi mogel živeti,

ampak se sploh pojaviti ne bi mogel. V bistvu je vsa energija, s katero

je razpolagalo in sedaj razpolaga človeštvo, razen jedrske, dar sonca,

pa naj bo to les, vodna energija, veter, fosilna goriva. Sociotehnosfera

razvija raznovrstne dejavnosti, produkte, institucije na račun upadanja

raznovrstnosti ostale biosfere. Evolucijo življenja na Zemlji omogoča

entropijska degradacija Sonca, to je povečanje entropije v širšem oko-

lju. Fotosinteza zadržuje sončno sevanje, ki bi se brez nje nemudoma

spremenila v razpršeno toploto. To se dogaja v puščavah in povsod

tam, kjer ni vegetacije. V fosilnih gorivih se je pred milijoni let uskla-

diščila sončna energija in se tako rešila takojšnje degradacije. Zaradi

krožne povezanosti je življenje odvisno od življenja in vzajemne snov-

ne degradacije. To je izraženo v trditvi, da življenje živi od življenja.

2 .4 Klasična termodinamika, (ne)povratnost in prihodnost

človeštva

Klasična termodinamika 19. stoletja je predstavljala izziv klasični

Newtonovi fiziki. Prvikrat je bil fizikalni pojem pojasnjen verjetno-

stno. Fizik Boltzmann je v drugi polovici 19. stoletja entropijo povezal

z verjetnostjo. Za proces porazdelitve energije veljajo zakoni verje-

tnosti. V naravi so stanja maksimalne entropije (izenačenosti, odprava

temperaturnih razlik) bolj verjetna, kar pomeni, da narava daje pred-

nost procesom od reda k neredu in da so nasprotni procesi redki, zelo

malo verjetni in bi zahtevali izredno veliko časa. Z vidika večnosti in

celotnega vesolja bi bilo filozofsko intuitivno bolj umestno reči, da sta

enakovredni obe usmeritvi od reda k neredu in obratno. Znanstveno

55

Andrej Kirn

proučevanje toplote je bilo povezano z razširitvijo parnih strojev, ki so

na začetku 19. stoletja predstavljali drugo fazo industrijske revolucije.

Že naslov Sadi Carnotovega dela iz leta 1824 (Razmišljanja o gibalni

sili ognja in o strojih sposobnih razvijati to silo) kaže na praktičen,

družbenotehnološki kontekst teoretičnega raziskovanja toplote. Toda

to raziskovanje ni ostalo na praktični ravni. Uresničila se je odiseja-

da entropije: od zemeljske tehnološke prakse na kozmološko raven

in nazaj na Zemljo, ko se zastavlja vprašanje, kakšna je vloga zakona

entropije v družbenem razvoju in zlasti v sodobni znanstvenotehnični

civilizaciji, njeni rabi tehnologije, energije in mnogih drugih narav-

nih virov. V termodinamiki kot statistični mehaniki, kjer se gibanje

toplote obravnava kot gibanje velike množice molekul, povratnost ni

izginila, ampak je postala statistično zelo redka, malo verjetna, vendar

še vedno možna. V izredno dolgem času, ko so realizirane vse možne

kombinacije, se lahko realizira tudi povratnost. Iz pepela bi nastal les,

mrtvi bi spet postali živi. Tako je bila na statistično verjetnostni način

implicitno priznana možnost religiozne krščanske ideje vstajenja od

mrtvih. V okviru statistične termodinamike je bila kot malo verjeten

dogodek ohranjena povratnost, ki je dominirala v klasični Newtonovi

mehaniki. Povratnost je bila še vedno navzoča tudi v statistični, ver-

jetnostni razlagi entropičnega procesa. V filozofskem jeziku je ideja

povratnosti ključna v nauku filozofa Nietzscheja iz druge polovice 19.

stoletja o večnem vračanju istega (Nietzsche, 1939). Četudi bi obsta-

jala teoretska statistično verjetnostna možnost povratnosti, bi bila ta

popolnoma nepomembna za človekovo prakso in v nasprotju z večti-

sočletnim človekovim izkustvom nepovratnosti, ki pa ni izključevalo

nastajanje novega. Povezava sintropije in entropije presega do sedaj

prevladujočo entropično usmerjenost časa.

Zakon entropije je v nekem smislu edinstven med naravnimi zakoni,

ker ni tipičen strukturni ali funkcionalni, ampak je razvojni zakon, ki

se nanaša na celotno energetsko stvarnost. Zaradi njegove izjemnosti

ni čudno, da se o njem razvnemajo najrazličnejša teoretska in filozof-

ska razmišljanja od njegovega odkritja do danes. Mehanika je pred

odkritjem drugega zakona termodinamike dopuščala, da so vsi pojavi

povratni (reverzibilni). Pred odkritjem tega zakona, fizike ni zanimala

56

Družbena alternativa in entropija

zgodovina fizikalnih pojavov. Z njegovim odkritjem pa je fizika po-

stala, filozofsko rečeno, razpeta med Parmenidom in Heraklitom, med

bitjo, nastajanjem in propadanjem. Časovni pomen, ki ga ima zakon

entropije, je bil za Einsteina trdovratna iluzija, kot izhaja iz njegovega

pisma vdovi njegovega prijatelja Michela Bessa. Človeško izkustve-

no zaznavanje časa ni samo entropično, ampak tudi sintropično. V

nobenem primeru pa ni časovno indiferentno. Znanstveno, teoretsko

dojemanje sveta je pogosto v podobnem odnosu do človeškega izku-

stva, kot je bilo metafizično. Opraviti imamo s Heideggerjevo refle-

ksijo metafizičnega odnosa: ali stoji cvetoče drevo pred nami ali pa

je samo v naši zavesti. V tem navidezno banalnem primeru je skrit

temeljni problem človekovega odnosa do sveta. Potreba po dokazova-

nju o obstoju sveta zunaj človekove zavesti vznikne, ko svet postane

človeku tuj, nedomač in ko se razdvojita in osamosvojita teoretsko in

praktično delovanje človeka. Filozof Kant je v 18. stoletju ugotavljal,

da je sramota filozofije, da še ni našla dokaza za obstoj zunanjega sve-

ta. Heidegger pa je iz drugačnega, nemetafizičnega miselnega obzorja

sodil, da je sramota filozofije, da ga še vedno išče. Seveda je v odnosu

človeka do cvetočega drevesa veliko težavnih kognitivno nevrofizi-

oloških problemov (Schmidt,1992), toda filozofsko ontološkega od-

nosa ne smemo istovetiti z nevrofiziološkim. Že v drugi polovici 19.

stoletja so iz zakona entropije sklepali ne samo o prihodnosti vesolja,

ampak tudi o prihodnosti človeštva. Tako je fizik W.Thomson (Lord

Kelvin) sodil, da bo Zemlja prišla v stanje, ki bo neprimerno za biva-

nje človeka in da v materialnem svetu obstaja splošna težnja k trošenju

mehanske energije. Engels, Marxov prijatelj, je v 19. stoletju ugota-

vljal, da še ni odgovora o tem, kaj se dogaja z razsipano toploto v ve-

solju. Zagovarjal je stališče, da ne gre samo za količinsko konstantnost

materije in energije, ampak da se tudi ne izgubi nobena oblika gibanja

in se zato prihodnost vesolja ne konča v njegovi toplotni smrti, ko

naj bi bile vse temperaturne razlike v vesolju izenačene. Zaključek o

toplotni smrti vesolja je spodbijala trditev, da končna izenačitev vseh

temperaturnih razlik velja le za izolirane sisteme, za vesolje pa se ne

ve, če je takšen sistem. Vsi organizmi so primer odprtih sistemov,

ki izmenjujejo energijo in snov s svojim okoljem. Zaprt sistem pa je

planet Zemlja, ki sprejema toploto od Sonca in jo izžareva v vesolje.

57

Andrej Kirn

Tudi družbe so odprti sistemi, ki jemljejo materijo in energente, kot so

les, premog, nafta, plin, uranova ruda, iz narave in toplotno energijo

kot izgubo ter različne pline (CO2, dušikove okside, metan) ter dru-

ge drobne delce kot onesnažila oddajajo v okolje/naravo. Maksimalna

entropija, to je popolna izravnava vseh temperaturnih razlik, skoraj ne

obstaja, ker so še vedno minimalne razlike, ki pa jih ne zaznavajo naša

sredstva opazovanja. Za človeštvo sploh ni aktualna teoretično možna

maksimalna entropija, ker je časovno neznansko oddaljena. Realni en-

tropični problemi na lokalni, regionalni in globalni ravni nastopijo že

davno prej. Energija je bila že na začetku 20. stoletja uporabljena za

razumevanje razvoja družbe in kulture. Kulturni antropolog White je v

rasti količine energije videl »osnovni zakon kulturne evolucije« (White,

1970:335, White, 1943). Drugi zakon termodinamike je bil za nemške-

ga kemika in nobelovca Ostwalda (1909) vodilna nit kulturnega razvo-

ja. Dejanske tehnološke, proizvodne procese in potrošniške aktivnosti

je treba kritizirati z vidika idealnih možnosti, da bi se zmanjšala poraba

energije in surovin ter se prihranilo več svobodne energije. Ostwald je

pričakoval, da bo termodinamska analiza v funkciji kritike obstoječe

tehnološke in ekonomske prakse. Seveda pa je to razmerje med ide-

alno manjšo in dejansko porabo ter potratnostjo energije in surovin

opredeljeno z ekonomskimi interesi, tržnim cenovnim mehanizmom,

s stanjem znanosti in tehnologije in tudi s političnim, ekološkim priti-

skom ljudi, da se to razhajanje zmanjša in se kvaliteta okolja izboljša.

Ti pritiski so od države do države različni. Ostwaldova razmišljanja

so še danes aktualna in so v bistvu nepogrešljiva pri uveljavljanju

koncepta trajnostnega razvoja. Ostwald je navedeno prizadevanje za

ohranjanje svobodne energije uvrstil med merila kulturnega napred-

ka. Ostwaldov sodobnik, ruski naravoslovec Val'den (1916), je videl

nevarnost izginotja kulture zaradi razvoja kulture. Materialni temelj

tega razvoja je uporaba naravnih virov. Izrazil je bojazen izčrpanja

zaloge surovin, ker se po nepotrebnem troši preveč surovin v proi-

zvodnih procesih. S tehnično izpopolnitvijo proizvodnje bi se lahko

bolje izkoristile surovine. To potratnost surovin je imenoval »raz-

vrednotenje materije«. Za razliko od Ostwaldove energetske dogme

je že Val'den, tako kot Georgescu-Roegen 50 let kasneje, poudarjal,

da je pomembna tudi materija. Energetizem je bil v letih 1880–1930

58





Družbena alternativa in entropija

razširjen evropski pojav. Predstavniki energetizma praviloma niso bili

pozorni na ekološke/entropične posledice naraščanja uporabe energije

v družbi (Kirn,2012:70).

2 .5 Entropija in življenje

V zaprtem sistemu planeta Zemlja obstajajo tudi odprti sistemi, kot

so organizmi in družbe, ki izmenjujejo z okoljem ne samo energije,

ampak tudi materijo. Življenje na Zemlji omogoča entropična degra-

dacija Sonca. Nič ni narobe, če rečemo, da je za življenje značilen boj

proti entropični degradaciji. Je pa napaka, če bi trdili, da v življenju ne

deluje zakon entropije. Prisotnost življenja pa je izredno pomembna

za potek entropičnega procesa. Z življenjem se ni povečevala degra-

dacija življenjskega okolja na Zemlji. Življenje ni preprečevalo na-

stajanje entropije, je pa zadrževalo njeno rast. Rastlinski pokrov je s

fotosintezo preprečeval, da bi se dana sončna svetloba (energija) takoj

spremenila v entropijo (toploto), kot se to dogaja v puščavah. Treba

je razlikovati med biološko in sociotehnično evolucijo. Obe sta en-

tropični, toda prva ni povečevala degradacije planeta, kot jo je druga.

Družbeno življenje uporablja rudninske vire, za katere ne konkurirajo

ostala živa bitja. Družbeno življenje odvzema prostor in vire ostale-

mu življenju, zmanjšuje biotsko raznovrsnost in pospešuje naraščanje

energetske in snovne entropije z vse večjim koriščenjem obnovljivih

in neobnovljivih virov ter silno povečuje pretok energije in materije

v družbi. Človek sicer živi v naravi in od narave, vendar ob tej po-

vezavi se ne sme spregledati temeljne razlike med naravo in družbo.

Sociotehnosfera ni nujna za biosfero, biosfera pa je nujna za socioteh-

nosfero. Tehnologija je zajedalska do biosfere, praviloma do nje razdi-

ralna, niso pa to organizmi. V tem se kažejo velike razlike med tehnolo-

gijo in biosfero, posledično tudi med biološko in družbenotehnološko

evolucijo. Termodinamika je doživela izziv v soočenju z biološko in

družbeno evolucijo, kjer očitno ne obstaja naravna težnja k rastoči

dezorganizaciji struktur, ampak nasprotno ‒ k vse bolj kompleksnim

in organiziranim strukturam, kot je na primer razvoj od enoceličnih k

mnogoceličnim organizmom ali od prvobitnih človeških skupnosti k

59

Andrej Kirn

sodobni družbi z visoko stopnjo delitve dela in s številnimi instituci-

jami. Protistavljanje entropije in življenja je zlasti stopilo v ospredje

po izidu knjige francoskega filozofa Bergsona (Ustvarjalna evolucija,

1909). Bergson je sodil, da je zakon entropije najbolj metafizični (to

je filozofski) zakon fizike. Podobno je naš pokojni fizik Strnad (1987)

zapisal, da entropijski zakon ni posamična izjava, ampak je pogled na

svet. S tem bi se strinjal, saj zakon entropije zadeva družbeni razvoj,

človekovo koriščenje naravnih virov in njegovo razmerje do narave

in do svoje lastne biološke narave. Tudi Wiener (1954:31) je trdil,

da v enklavah ( enclaves), to je otočkih življenja, organiziranost nara-

šča in se zato zdi, da je ta tendenca v nasprotju z zakonom entropije.

Zakon entropije je vzpodbudil razmišljanje o razliki med živo in ne-

živo naravo. V nekem pogledu ne more biti nepremostljive ostre meje

med živim in neživim, med materijo in duhom. Če v materiji ne bi

obstajala možnost, da postane živa, duhovna in misleča, ne bi nikdar

iz nje vzniknila življenje in duhovnost. Kljub neostri razmejitvi med

živim in neživim pa ostaja velika razlika med možnim in dejanskim.

V napačni trditvi, da zakon entropije ne velja za življenjske procese

in aktivnosti, je skrita pravilna intuitivna domneva njegove omejene

veljavnosti. Nasprotje med biologijo in termodinamiko je bilo impli-

citno preseženo že pri Boltzmannu, kasneje pa izrazito pri ameriškem

biologu Alfredu Lotki, ki je v zakonu entropije videl gonilno silo bio-

loške evolucije (Lotka, 1925). Zanimivo termodinamsko razlago boja

za obstanek je ponudil Boltzmann s trditvijo, da je splošni boj živih bi-

tji za eksistenco boj za entropijo, ki postane razpoložljiva s prehodom

energije od vročega Sonca k hladni Zemlji. S to trditvijo je Boltzmann

pokazal, da ni nasprotja med življenjem in zakonom entropije, ampak

se je življenje uspešno prilagodilo in konstruktivno izkoristilo zakon

entropije. Klasično preseganje nasprotij med življenjem in entropijo

se ne sme istovetiti s stališčem o omejeni veljavnosti zakona entropi-

je. Če je vse življenje boj za nizko entropijo (Schroedinger,1980), za

energijo v obliki hrane iz okolja pa je pri človeku ta boj še mnogo več,

je materialna podlaga vsega kulturnega razvoja, je vir zadovoljevanja

potreb in užitkov, skratka, temelj rasti njegove blaginje. Biosfera, to je

življenje kot celota, ne more preprečiti naraščanja entropije v širšem

okolju, vesoljskem prostoru, v katerem je Zemlja. Zaradi oddajanja

60





Družbena alternativa in entropija

entropije (toplote) v vesolje, se je lahko ohranjala in razvijala orga-

niziranost, kompleksnost biosfere več milijard let. Izvor nestabilnosti

ni vsaka kompleksnost in specializiranost. Biosfera je visoko komple-

ksna, toda stabilna, saj obstaja že 3,5 milijarde let. Izvor nestabilnosti

je rastoča sekundarna družbena kompleksnost in specializiranost, ki

je odvisna od primarne, avtonomne kompleksnosti in specializiranosti

biosfere. Ni usodna samo družbena kompleksnost in organiziranost

nasploh, ampak tudi njena družbenozgodovinska oblika.

2 .6 Entropija in smrt

Entropična dimenzija smrti posamičnega organizma se kaže v tem,

da se temperatura organizma izenači s temperaturo okolja. Nujnost

smrti vsakega živega bitja dokazuje, da je vsako živo bitje podvrženo

neizprosni entropični degradaciji svoje strukture, organizacije. Toda

obstoj biosfere, to je sfere življenja, ki obstaja že več kot tri milijarde

let, pa nasprotno dokazuje, da se je življenje kot celota, ne posamič-

ni organizmi, uspelo izredno dolgo ohraniti daleč proč od entropične

degradacije. Entropična nujnost smrti se najbolje razodeva v biolo-

ški nujnosti starostne smrti. Ostale smrti se kažejo kot slučajne, ko se

ugotavljajo različni vzroki smrti. Nujnost starostne smrti pa ni samo

biološko fizično določena, ampak tudi družbeno, saj je splošna staro-

stna smrt različna v različnih obdobjih in je različna tudi v sedanjosti

v različnih družbah. Nujnost starostne smrti je v nepovratni struktur-

ni in funkcionalni degradaciji organizma. Sposobnost organizma, da

vzdržuje svojo strukturo, začne upadati. Nujnost tega upadanja je v

njegovem delovanju. Organizem ne more živeti od okolja in v okolju

tako, da se ne bi spreminjal. V tem se potrjuje stara filozofska re-

snica, da pogoji življenja hkrati predstavljajo nujnost smrti. Le tako

se lahko živi, da to vodi k smrti. Smrt sodi k bistvu življenja. Če je

ta trditev resnična, potem ni mogoča nesmrtnost telesnega življenja.

Znanstvenotehnično, medicinsko prizadevanje za takšno nesmrtnost

pomeni zanikanje življenja. Nesmrtnosti ni mogoče doseči na znan-

stvenotehnični način, ampak samo na utopičen, religiozen način.

61

Andrej Kirn

Spremembe, ki izhajajo iz povezave organizma z okoljem, se nepo-

vratno kopičijo na molekularni, genetski, celični ravni, v tkivu, v or-

ganih in v sistemu celotnega upravljanja.

Klasična termodinamika je vključila propadanje, ni pa vključila na-

stajanje novega. Nelinearna, neravnovesna termodinamika postaja

ustvarjalna. Nered je izvor reda, raznovrstnosti, kompleksnosti, življe-

nja. Šele z nastankom neravnovesne termodinamike v 20. stoletju se

je v večji meri premostil prepad med termodinamiko in življenjem.

Entropija ni več samo omogočala življenja, ampak je postala izvor

novih struktur. Postala je ustvarjalna, toda tako, da ni bila zanikana

splošna veljavnost zakona entropije. V tej premostitvi je veliko vlo-

go imel kemik, nobelovec Prigogine. Ta premostitev se je izrazila

v zelo preprosti Prigoginovi trditvi, da preden je rimsko cesarstvo

razpadlo, je moralo nastati. Pokojni akademik, patoanatom Andrej

O. Župančič, je v nekem razgovoru dejal, da v procesu staranja člo-

vek izgublja funkcije, kot je rimsko cesarstvo izgubljalo provinco za

provinco. Torej entropični degradaciji propadanja struktur je moral

predhoditi proces nastajanja teh struktur. Prigoginove disipativne

strukture »še vedno za las sledijo entropijskemu zakonu« (Detela,

2014:373). A vseeno se je oblikoval nov pomen entropije. Entropija

ni več samo sinonim za smrt, nastajanje homogenosti, propadanje,

degradacijo, izginevanje različnosti, ampak se povezuje z rojstvom,

nastajanjem struktur, z razvojem, inovativnostjo, ustvarjalnostjo.

Sedaj imamo pred seboj obe plati zgodbe: staro destruktivno, regre-

sivno, ki jo opisuje entropija klasične linearne termodinamike kot

statistične mehanike, in novo, ustvarjalno, ki jo opisuje nelinearna,

neravnovesna termodinamika. Še radikalnejši korak v tej smeri, ki

je povezan z zanikanjem obče veljavnosti zakona entropije, pa pred-

stavlja koncept sintropije ali kar sintropične paradigme. »Pojav, ki

ga tu opisujemo (in ga imenujemo sintropija) pretvarja neurejeno

termodinamično energijo elektronov (ali kakšnih drugih kvantnih

delcev) v urejeno električno energijo« (Detela, 2014: 362). Kje en-

tropija prehaja spontano v sintropijo, pa zaenkrat še ni formulirano

splošno kot zakon, ampak je ta prehod, četudi opisan matematično,

izražen le kot načelo in kontekstualno.

62





Družbena alternativa in entropija

2 .7 Entropija – mišljenje – informacija

Entropija na področju mišljenja je navzoča v vsakem dogmatičnem

sistemu, ki onemogoča in preprečuje raznovrstnost mišljenja, trditev,

hipotez. Odpravlja različnost in povečuje homogenost. To ne velja

samo za stalinistični, marksistični ideološki dogmatizem, ampak tudi

za sodobni, globalizirani neoliberalni kapitalizem. Njegovi zagovor-

niki na primer trdijo, da ta nima nobene alternative. Opravka imamo

s tisto znano angleško kratico TINA = there is no alternative (ni no-

bene alternative). Bistvo TINA predstavljajo strukturne reforme (trga

dela, pokojnin, zdravstva, visokega šolstva, bančništva, nadaljevanje

privatizacije ter izboljšanje poslovnega okolja). To so programski cilji

in interesi evropskega in ameriškega kapitala, da povečuje dobičke,

preprečuje upadanje povprečne profitne stopnje in ohranja vlogo he-

gemona v globalni geopolitiki. Političnim, finančnim in gospodarskim

elitam v EU je uspelo, da so nacionalne politike sprejele strukturne

reforme kot nujne domače naloge. Levi radikalizem, kolikor ga še je,

ne sprejema teh nujnosti in z vidika protagonistov strukturnih reform,

konkurenčnosti in privatizacije ideološko blebeta o izkoriščanju, in-

teresih kapitala, razgradnji socialne države, o družbeni solidarnosti in

destruktivnem egoizmu.

Strukturne reforme in konkurenčnost da, toda znotraj ekoloških in

socialnih standardov. Zunaj njih ima družbenoekonomski neolibe-

ralizem tri stebre: »privatizacijo javnega sektorja, deregulacijo pod-

jetniškega sektorja in nižjo obdavčitev podjetij, ki jo plačujemo s

klestenjem javnih financ« (Klein, 2015:31). Treba je tudi raziska-

ti, če pri strukturnih reformah ne gre za »uničevalno prilagajanje«

sedanjemu kapitalizmu, ki se nahaja v fazi dolgega vala depresije.

Poudarjena je nujnost reform. Gre za nujnosti načina produkcije,

za katerega so značilni dolgi valovi ekspanzije in depresije, pove-

zani z vzponi in padci investiranja, dobičkov, povprečne profitne

stopnje, zaposlenosti idr. Reforme ne predstavljajo naravne, ampak

družbenozgodovinske nujnosti, ki izhajajo iz konkurence kapitalov

na svetovnem trgu, njegovih interesov za dobičkom, akumulacijo,

63

Andrej Kirn

realizacijo presežne vrednosti, razmerja med državo in kapitalom,

hegemonijo idr. Uvajanje strukturnih reform je prizadevanje global-

nega neoliberalnega kapitalizma, da kljub upadanju skupne produk-

tivnosti tako v svetu kot v razvitih državah in državah hitrorastočih

gospodarstev ohranja visoko povprečno profitno stopnjo. »Obnova

profitne stopnje torej ni posledica ponovne rasti produktivnosti, tem-

več nekega drugega vzroka, namreč nenehnega povečevanja stopnje

izkoriščanja« (Husson, 2015: 215, slika 5.2 na str. 206 in slika 5.3 na

str. 214). Tudi s tega vidika je treba gledati na uvajanje strukturnih

reform in na prizadevanje za vzpostavitev prijaznega družbenega in

ekološkega okolja za tuje in domače investitorje, za rastočo privati-

zacijo, fleksibilnostjo trga dela zaradi fleksibilnosti povpraševanja,

za dvig konkurenčnosti idr. Večja ali manjša povprečna profitna sto-

pnja ni odvisna neposredno od organske sestave kapitala, ampak je

posredovana s produktivnostjo dela, ki je neposredno povezana s

tehnično sestavo kapitala. Trajna rast produktivnosti dela ima eko-

loške, človeške in družbene omejitve. Ko se bliža tem omejitvam, je

ohranjanje visoke povprečne profitne stopnje možno z večjo stopnjo

izkoriščanja.

Na vse mogoče načine se politično in medijsko onemogoča, da bi se

alternative širile med ljudmi. Mogoče trenutno res ne obstajajo poli-

tično učinkovite, praktične alternative, obstajajo pa na ravni mišlje-

nja, teorije, ki se kažejo v analizah ekološko in družbeno razdiral-

nega, globalnega kapitalizma, v zahtevi po neposredni demokraciji,

samoupravljanju in soupravljanju delavcev v zavodih in podjetjih, v

obvezni udeležbi delavcev pri dobičku, pri progresivni davčni lestvi-

ci, v celoviti programski viziji ekosocializma in podobno (Husson,

2015, Klein, 2015, Kirn, 2012, 2014, Piketty, 2014, Rizman, 2014,

2014a, Plut, 2014, Demokratični socializem 2013, Komel, 2013,

Korsika, 2013, Žakelj, 2013, Jackson, 2011, Altvater, 2011, Mandel,

2015, Merhar, 2010, Sarkar, Kern, 2010, Kovel, 2001, 2002, Belem

Ecosocialist Declaracion, 2000, Sachs,1995,1999, O'Connor, 1994).

Obstaja torej ne samo TINA, ampak tudi TIA = there is alternati-

ve (obstaja alternativa). Alternative morajo biti življenjsko sposob-

ne, nenasilne, demokratične, socialne, humane in manj entropične.

64

Družbena alternativa in entropija

Vsaka udejanjena družbena alternativa je entropična. Toda ker je

lahko mnogo manj entropična, je smiselno in pomembno prizade-

vanje za njeno uresničitev. Pomembno je, da ima alternativa ve-

činsko politično demokratično podporo. Iz levih radikalnih kritik

neoliberalnega kapitalizma se pogosto izpušča ravno tisto, kar vse

spremeni in bo spremenilo: ekološke omejitve in posledice trajne

rasti na omejenem planetu. Husson na primer opozori, da bi eko-

loško razsežnost »morali vključiti v prenovljeno teorijo o dolgih

valovih kapitalističnega razvoja, da bi lahko bolje pojasnili, zakaj

si kapitalizem ni sposoben zagotoviti nove dinamike ... in (vstavek

Kirn) človeštvo obsoja na recesijo brez konca in ga izpostavlja kli-

matskemu brezvladju.« (Husson, 2015:217) Radikalne alternative

vključujejo radikalne družbene spremembe. Potrebujemo TIA, da bi

preprečili družbenoekološko katastrofo. To ne bo mogoče brez spre-

membe in upora »malih« ljudi in »srednjega razreda« v Sloveniji,

EU in svetu. Sprememba zavesti in upornost pa morata imeti svo-

jo ekvivalentnost v politični organiziranosti. Brez tega bo šlo vse

po starem. Stare obraze bodo zamenjali novi, toda z istimi cilji in

vrednotami. Trenutno uspešna obnova rasti je samo prikrito hitenje

v družbenoekološko katastrofo. Idejni protagonisti desnice skušajo

dokazati, da ni možen drugačen socializem, kot je kubanski, sovjet-

ski, severnokorejski. Tako bi se odvrnilo ljudi od prizadevanja tudi

za demokratičnim, samoupravnim socializmom. Čeprav se ne sme

odmisliti vsemogočih zunanjih političnih, ekonomskih, ideoloških

pritiskov, da se onemogoči socializem, so bolj odločilni notranji ra-

zlogi za propad dosedanjih »socializmov«. Demokratični socializem

kot civilizacijska alternativa vladajočemu neoliberalnemu, globalne-

mu kapitalizmu mora že na idejni, vrednotni, programski ravni biti

drugačen od dosedanjih propadlih »socializmov«. Vsebovati mora

celovito in temeljito oceno, zakaj niso uspeli. Kritika stalinizma je

že veliko prispevala k temu. Dokončni, zgodovinski poraz socializ-

ma pa bi za desnico bil, ko bo tudi demokratični socializem ob vseh

družbenih in ekoloških posledicah kapitalizma postal za večino ljudi

ne samo nesprejemljiva in osovražena alternativa, ampak da bi tudi

kot možna alternativa izginil iz zavesti ljudi. Ostale bi samo alterna-

tive znotraj kapitalizma ne pa proti kapitalizmu.

65

Andrej Kirn

Za aktivnost duha je v drugi polovici 19. stoletja angleški fizik

Maxwell mislil, da je mogoče zakon entropije izigrati. V njegovem

miselnem eksperimentu demon preusmerja hitre in počasne molekule

plina. Tako preprečuje izenačevanje toplotnih razlik in s tem delo-

vanje zakona entropije. Izkazalo se je, da ta miselni eksperiment ne

deluje, če je za vsako pridobljeno informacijo potrebna neka količina

energije. Maxwellov demon je božanski demon, ki za selekcijo mo-

lekul ne potrebuje energije. Človeški, znanstveni duh pa ni božanski,

ampak je povezan s telesom, je telesni duh in troši energijo za pri-

dobivanje informacij. Je pa bil Maxwellov miselni eksperiment prvi

poskus spodbijanja obče veljavnosti zakona entropije. Njegov argu-

ment je bil transcendenten fizični realnosti. Ko pa Maxwellov demon

postane (sub)kvantni delec, ki nima ostre meje z okoljem pa sploh

ni več potreben prenos informacij med delcem in demonom. (Detela,

2014: 375) Argument zanikanja splošne veljavnosti zakona entropije

ni več transcendenten, ampak postane imanenten samoorganizirajoči

(sub)kvantni realnosti. Ali je argument za omejeno veljavnost zakona

entropije transcendenten ali imanenten, zavisi od tega, kako se razume

Maxwellovega demona: ali kot čisto duhovno, netelesno bitje ali kot

klasičen termodinamski delec ali kot (sub)kvantna samoorganizirajo-

ča struktura. (Detela, 2014: 375) Omejena veljavnost zakona entro-

pije je bila v nekem smislu prisotna že v krščanski religiji, torej pred

odkritjem zakona. Zakon entropije bi veljal za zemeljski svet, kjer je

človek smrtno bitje, ne velja pa za onostranstvo, za nematerialni svet

kjer prebivajo čisto duhovna bitja (Bog, angeli, duše pokojnih). Tu

smrti ni. Tu je večno življenje. Za čisto duhovna, netelesna bitja zakon

entropije ne velja. Smrti ni več. Heglovsko rečeno, gre za zmago roda

nad individuom. Pri sprejemanju ali zavračanju splošne veljavnosti

drugega zakona termodinamike obstajajo tri možnosti. 1. Radikalna,

da obstajajo področja, kjer zakon entropije ne velja, 2. Da velja vselej

in povsod, 3. Da se menjava podrejena ali prevladujoča vloga entropi-

je in sintropije. Logično se izključujeta samo prva in druga možnost,

ne pa prva in tretja. Novo lahko nastaja in se ohranja v obeh prime-

rih: ob splošni veljavnosti zakona entropije, to je naraščanje entropi-

je v zaprtih sistemih ali pa njegove neveljavnosti v izoliranih siste-

mih, kjer entropija ne narašča. Detela (2014) se osredotoča v svojem

66

Družbena alternativa in entropija

raziskovanju zakona entropije na zadnjo možnost. V (sub)kvantnem

področju kjer nastaja novo, zakon entropije ne velja. Deluje pa v pro-

gresivnem razvoju bioloških in družbenih makrostruktur in njihove

funkcionalne kompleksnosti. Veljavnost zakona entropije v tem ob-

močju vodi po določenem času h končnemu propadu, entropični de-

gradaciji teh struktur. Neveljavnost zakona entropije pri nastajanju

sintropičnih struktur na mikro ravni ne pomeni zanikanja njegovega

delovanja na makro ravni evolucije življenja in družbe. Čim vzbrsti

novo, je že v objemu zakona entropije, toda ta objem ni takšen, da se

novo ne bi moglo razviti v večjo kompleksnost. Zakon entropije ravno

to omogoča. Povezanost sintropije in entropije lepo ponazarjata pol-

krožnici v sklenjenem krogu energijskih pretvorb. (Detela, 2014:388,

slika 28) Eksperimentalna tehnična potrditev tega kroga je težavna,

saj zahteva stroškovno drago tehnično opremo in najbrž tudi institu-

cionalno podprto kolektivno raziskovalno delo. Mnogi, ki so ujeti v

obstoječo paradigmo entropijskega zakona, ne morejo iz nje izstopiti.

Marsikatere raziskovalne institucije niso pripravljene podpreti pro-

jekte, ki imajo za cilj eksperimentalno dokazati omejeno veljavnost

entropijskega zakona. (Detela, 2014: 22) V krogotoku energetskih

pretvorb je treba računati z zamenjavo dominantne in podrejene vloge

sintropije in entropije. Možnost energetske pretvorbe entropije v sin-

tropijo je intuitivno slutil Engels, ko je zavračal idejo toplotne smrti

vesolja in se spraševal, kaj se dogaja z entropijo v vesolju. Za njega

to vprašanje še ni bilo rešeno in lahko tudi še dolgo ne bo. (Engels,

1953:314–315, Kirn, 2012:15–16) Izgleda, da je s koncepcijo sintro-

pije znanost rešila to vprašanje. V (sub)kvantnem področju, kjer za-

kon entropije ne velja, vzniknejo sintropične strukture. V nadaljnem

razvoju sintropičnih struktur spet deluje zakon entropije. Končni pro-

pad sintropičnih struktur predstavlja prevlado entropije nad sintropijo.

Na makroskopski ravni je očitno, da je svet sinentropičen. V njem sta

povezani entropija in sintropija. Hkrati obstajajo procesi degradacije,

minevanja, umiranja, nastajanja in rojevanja. Nastajajo, se razvijajo

pa tudi propadajo sintropične strukture. V svetu nastajata in obsta-

jata tako red kot tudi kaos. V fizični realnosti obstaja področje, kjer

zakon entropije ne velja. Tu nastaja sintropična struktura. Kjer ima

zakon entropije podrejeno vlogo, ta ne onemogoča začasnega obstoja

67

Andrej Kirn

in razvoja kompleksnih struktur k višjim ravnem organiziranosti. Na

področjih kjer pa velja zakon entropije, je njegova vloga lahko domi-

nantna ali podrejena. V katerih primerih entropična degradacija pre-

vlada nad procesom nastajanja novih struktur se po O'Connoru (1991:

95, 100,106) lahko odgovori le kontekstualno, to je od primera do

primera, ne pa splošno.

Trošenje energije za pridobivanje informacij je večje v empirično

eksperimentalni znanosti, kot pa je pri čisto teoretičnem razisko-

valnem delu. Toda napredek na teoretični ravni je vse bolj odvisen

od uporabe zelo dragih eksperimentalnih naprav. Pomislimo samo

na velike astronomske teleskope ali na velik hadronski trkalnik v

Cernu, s katerim se pridobiva informacije za razumevanje materije

in nastanka vesolja. Nastala je entropija s proizvodnjo in uporabo teh

naprav. Entropija človeškega miselnega procesa ni sporna, saj se pri

njem troši energija. Kako je pa z entropijo njegovih rezultatov, to je

idej, informacij? Na prvi pogled se zdi, da je uporaba informacij v

nasprotju z entropično degradacijo. Informacija se ne spreminja in

propada, ko se na primer uporablja za proizvodnjo papirja, računal-

nika, čevljev itd. Prav tako se nič ne spremeni, če z isto informacijo

razpolaga 10, 100, 100.000 ali neomejeno število ljudi. Za enačbo E

= mc2 najbrž ve mnogo ljudi, toda zato ni nič okrnjena, iste obleke pa

ne more hkrati nositi več ljudi. Razpolaganje s samo informacijo ni

povezano z entropijo, toda proizvodnja in uporaba informacij za pro-

izvodnjo stvari in opravljanje storitev pa je povezano z entropijo. Ko

propadajo stvari, v katerih so opredmetene informacije (pralni stroji,

avtomobili, hiše idr), ne propadajo informacije, kako lahko ponovno

proizvedemo te stvari. To še ni razlog, da bi trajnost informacij ove-

kovečili, pobožanstvenili nasproti materialnim stvarem, v katerih so

opredmetene te informacije. Ne smemo nikdar pozabiti, da ne jemo

samih informacij, da se ne oblačimo v informacije, ne stanujemo

v informacijah in se ne vozimo z informacijami. Nove informacije

pa nam omogočajo, da se drugače oblačimo, stanujemo v hišah iz

drugačnih materialov, se drugače hranimo, vozimo z drugačnimi av-

tomobili idr. Ne smemo odmisliti dejstva, da same informacije res

ne propadajo, lahko pa zastarevajo, propadajo pa materialni nosilci

68

Družbena alternativa in entropija

informacij (papir, diskete, idr). Pridobivanje in uporaba znanja, in-

formacij sta neločljivo povezani z antropogenezo in sociogenezo,

s človekovo blaginjo, raznovrstnostjo potreb, institucij, z razvojem

kulture, preoblikovanjem narave in s tem samega sebe. V razvoju

človečnosti in družbenosti s pomočjo znanosti in tehnike je skrita

velika tragičnost. Na religiozen način je ta razkrita s svetopisemsko

zgodbo o drevesu znanja. Do današnjih dni je človek skrbno gojil to

drevo, da bi mu čimbolj bogato obrodilo. V okviru moderne so tan-

čico tragičnosti drevesa znanja razkrivali utopični socialisti, Marx,

Engels, Husserl, Adorno/Horkheimer. Filozof Nietzsche jo je v drugi

polovici 19. stoletja razkril takole: »V nekem oddaljenem kotu tega v

neštetih sončnih sistemih migetajočega razprostranjenega vesolja, je

bila nekoč zvezda, na kateri so pametne živali iznašle spoznavanje.

Bila je najbolj domišljava in lažniva minuta »svetovne zgodovine«:

vendar je bila samo minuta. Po nekaj vzdihih narave je zvezda skre-

penela in pametne živali so morale umreti.« (Nietzsche, 1968:97)

Za razliko od Nietzscheja danes vemo, da bo Zemlja »skrepenela«

oziroma zgorela po nekaj »vzdihih« narave šele čez več milijard let,

ko bo zvezda Sonce postala rdeča orjakinja. Prisotna pa je že gro-

zeča nevarnost, da bodo »pametne živali« umrle zaradi družbenoe-

koloških posledic uporabe svoje pameti. Družbenoekološki propad

se lahko zgodi mnogo prej, preden bo po nekaj »vzdihih narave«

naš planet zgorel. Ekonomsko uspešna globalizacija in njen znan-

stvenotehnični napredek bo uničila družbenost, človečnost, biosfero

in s tem tudi sebe. Paradigma trajne rasti in znanstvenotehničnega

optimizma dokazuje, da domišljavost »pametnih živali« ne samo,

da še traja, ampak se stopnjuje s sijajnimi odkritji v naravoslovju

(genski zapis, Higgsov bozon, gravitacijski valovi…) in tehnični-

mi inovacijami (pametne tehnologije, avtomatizacija, robotizacija,

komunikacijske tehnologije, biotehnologije, nanotehnologije idr). Z

znanostjo in tehniko se rešujejo posledice uporabe znanosti in tehni-

ke. To je spirala začaranega kroga tragičnosti, ki vodi v pogubo. Je

možna prekinitev tega kroga? Težko. Eno pa je gotovo. Dokler pre-

vladuje prepričanje, da je to prava pot, ki vodi k večanju blagostanja

in odpravi nadlog, do prekinitve ne more priti. Prav tako ne, dokler

se ne oblikuje znotraj znanosti in tehnike kritična refleksivna drža

69





Andrej Kirn

do znanosti in tehnike, ki pa ni isto kot neargumentirana, vrednotno

aprioristična obsodba in zavrnitev znanosti in tehnike. Znanost in

tehnika sta zapeljivki. Ljudje so omotični od njunega zapeljevanja.

Navdušeni so nad njunimi trenutnimi koristmi in obeti. Malo ali pa

nič jih skrbijo njune oddaljene neželene posledice. Za ljudi so po-

membne trenutne koristi, ne pa neželene poledice jutrišnjega dne.

Čemu bi trošili čas in sredstva za nekaj, kar je samo možno, kar pa

trenutno še ne obstaja? V takem kontekstu ne more imeti veljave

načelo previdnosti. Tako poteka napredek Nietzschejevih »pametnih

živali«. Ne sme se odmisliti, da ta napredek poteka sedaj v okvi-

ru kapitalističnega razvoja produktivnih sil, da je znanje v funkciji

izkoriščanja človeka in narave, v funkciji bogatenja, rasti dobička

in konkurenčnosti, v funkciji »tekme proti dnu». Družbene zlorabe

znanja poglabljajo tragičnost drevesa znanja, toda do nje bi prišlo,

četudi ne bi bilo nobene zlorabe znanja. Tragičnost je v tem, da brez

pridobivanja in uporabe znanja ne bi bilo antropogeneze in socio-

geneze, toda dosežena je stopnja razvoja, ko proces pridobivanja in

uporabe znanja začne ogrožati družbenost človeka in njegov obstoj

v naravi.

2 .8 Različni pomeni družbene entropije

Entropija se povezuje z izgubo, učinkovitostjo, različnostjo, ho-

mogenostjo, redom, neredom, kaosom. Vsi ti pojmi so pomembni

v funkcioniranju družbenoekonomskega sistema. Izguba in učin-

kovitost bolj v tehnologiji in ekonomiji, homogenost in različnost

pa v družbenopolitičnem sistemu. Je pa treba upoštevati opozorilo

O'Connora, da istovetenje naraščanja entropije z naraščanjem nereda

ni utemeljena ekstrapolacija od področja, kjer ima entropični nered

določen pomen, k področjem kjer nima nobene uporabe. (O'Connor,

1991:95,100,106)

Človek je delovno, aktivno bitje in je tudi zato entropično bitje. Vsa

živa bitja so entropična, saj živijo le tako, da dobivajo energijo in

70

Družbena alternativa in entropija

snov iz okolja in oddajajo toploto v okolje. V tem pomenu ni na-

sprotja med zakonom entropije in življenjem, kot se je mislilo zlasti

na začetku 20. stoletja. Toda zakon entropije ne pojasni, kako lah-

ko nastajajo in se za določen čas ohranjajo sintropične strukture in

celo povečujejo svojo kompleksnost. Človek je kot delovno bitje,

ki uporablja tehnologijo v delovnem procesu specifično entropično

bitje. Ta specifičnost obstaja v tem, da uporaba tehnologij ni mogoča

brez razsipanja energije in snovi. Toda entropija ne nastaja samo v

proizvodnji, ampak do nje prihaja tudi v sferi potrošnje. Pomislimo

samo, koliko hrane se zavrže in koliko je drugih vrst odpadkov.

Seveda bi jih lahko zmanjšali in zelo dvignili stopnjo recikliranja

stekla, železa, papirja, tkanin idr. Človek je specifično entropično bi-

tje kot proizvajalec in kot potrošnik. V tem smislu bi bila upravičena

trditev znanega antropologa Lévi Straussa, da bi se antropologija, to

je obča znanost o človeku, morala imenovati entropologija. Človek

ustvarja nove strukture, dobrine, materiale, nova produkcijska sred-

stva, a hkrati s tem povečuje entropijo v proizvodnji in potrošnji

oziroma v širšem okolju/naravi. Antropologija mora raziskovati tako

sintropične kot entropične razsežnosti človeka. Ne gre samo za an-

tropogeni izvor entropije, ampak tudi za antropogeni izvor sintro-

pije. Ideologija trajne ekonomske rasti in rasti potrošnje je izrazito

ideologija entropije, ker pospešuje njeno rast.

Termin entropija ima funkcijo, da izpostavi, skupno negativno, neza-

želeno in negativno ovrednoteno razmerje v družbenih procesih, ak-

tivnosti, dogajanjih (kriminal, prometne nesreče, nesreče pri delu, ko-

rupcija, rast števila nezaposlenih, ekološke škode, število alkoholikov,

osip študentov, večanje stroškov na osebo zaradi naraščanja družbene

kompleksnosti idr.). Družbena entropija je tudi sinonim za »družbene

stroške« napredka in zlasti »uničevalnega prilagajanja« kapitalizma

na krize in dolge valove depresije. Celovit prikaz delovanja entropij-

skega zakona na različnih družbenih področjih sta prva predstavila

Rifkin in Howard (1980), vendar brez kritične analize metaforične

rabe pojma entropija. Za splošno razumevanje raznovrstnih pojavov

so pomembni skupni imenovalci, kot so družbena entropija, ekološka

entropija, entropija materije. Ti skupni imenovalci prispevajo k večji

71





Andrej Kirn

disciplinarni enotnosti znanosti. V fiziki je znano poenotenje štirih sil

(močne, šibke, gravitacijske in elektromagnetne) ter utopične »sanje o

končni teoriji« (Weinberg, 1996). Enako pomembno je razumevanje

konkretnih, posamičnih procesov, ki spadajo pod nek skupni imeno-

valec. Če tega ni, imamo namesto konkretnega raziskovanja posamič-

nega goli verbalizem, ki raznovrstno posamično samo poimenuje s

skupnim imenovalcem.Treba je razlikovati družbeno entropijo in

družbenoekološko entropijo. Zdi se, da je še najmanj problematična

analogna in metaforična raba entropije v »socioekeološkem metabo-

lizmu«, kjer gre za ekološke posledice energetskih in snovnih tokov

v družbi.

Kot družba in družbeni razvoj nista naraven pojav, tako tudi družbe-

na entropija ni naraven spontan proces. Družbena entropija je izraz

(posledica) družbenega razvoja, napredka, materialnega blagostanja,

rastoče delitve dela in z njo rastoče družbene kompleksnosti. Z rasto-

čo družbeno raznovrstnostjo narašča tudi družbena entropija. Širjenje

kroga sintropije/entropije se dojame kot družbeni napredek. S pro-

padanjem družb, produkcijskih načinov in hkrati nastajanjem novih

se vzpostavlja novo razmerje med družbeno sintropijo in entropijo.

Sedanja prevlada družbenoekološke in rastoče družbene entropije,

ki postaja planetarna, bi predstavljala katastrofo, regresijo, propad

sodobne znanstvenotehnične civilizacije, globaliziranega neoliberal-

nega kapitalizma. Velik izziv je v tem, da propad globalnega neoli-

beralizma ne bi pomenil hkrati tudi propada človeštva. Če bi propad

planetarnega neoliberalizma bil istoveten s propadom človeštva, bi ta

predstavljal strahovit upad družbene kompleksnosti in produkcijskih

zmogljivosti.

2 .9 Kontekstualnost družbene entropije

Egalitarizem, neenakost, različnost, je povezana z entropijo. Večja

egalitarnost, večja entropija na primer v enakosti dohodkov in materi-

alni blaginji, lahko omogoča večjo različnost, torej manjšo entropijo

v izražanju in razvoju individualnih sposobnosti, ko so odpravljene

72

Družbena alternativa in entropija

razredne materialne razlike. Takšnega relativizma ni v termodinam-

ski, je pa pri družbenoekološki entropiji, kjer je manjše onesnaženje

v razvitem svetu možno tudi zaradi večjega onesnaženja v nerazvi-

tem. Večja družbena entropičnost v enem oziru vodi k zmanjšanju

entropičnosti v drugem. Naraščanje dohodkovne neenakosti povečuje

homogenost, torej večjo entropijo znotraj skupine revnih, a jo zmanj-

šuje v odnosu revnih in bogatih. Enakost pred zakonom ne izključuje

številne druge različnosti. Enakost vseh pred zakonom bi bila maksi-

malna družbena entropija, ki pa je zaželen družbenopolitični cilj. V

družbi sta potrebni in zaželeni tako visoka kot nizka entropija. Boj

zoper naraščanje družbene entropije ni sam po sebi nekaj dobrega.

Nasprotovanje vsaki družbeni enakosti in enakopravnosti, torej pro-

ti družbeni entropiji, pomeni nasprotovanje demokraciji. (Davis,

2011:13) Velika ali majhna družbena entropija je povezana z različ-

nimi družbenimi vrednotami, političnimi cilji in ekonomskimi intere-

si. Te povezave ni pri naravno spontani termodinamski entropiji, je

pa pri termodinamski in snovni entropiji antropogenega izvora. Pri

družbeni kot tudi termodinamski entropiji antropogenega izvora ni fi-

ksnega razmerja med nujno in ne nujno entropijo. V tehnološki sferi

ni možna produkcija brez izgub, ni možna 100% učinkovitost. Stalno

bodo potrebne tehnične inovacije, novi družbeni odnosi, motiviranost

in organiziranost, da se zmanjša energetska in snovna entropija v pro-

dukciji in potrošnji. Pri zmanjšanju raznolikosti (na primer politič-

ne, ideološke, kulturne, nacionalne, etnične idr. v nedemokratičnih

sistemih) in naraščanju homogenosti gre za družbeno entropijo, ki jo

predstavljajo družbene ne pa energetske spremembe. Z metaforičnega

vidika bi na primer Ginijev količnik 0 (popolna dohodkovna enakost)

predstavljal maksimalno, količnik 1 pa minimalno entropijo. Z vre-

dnotnega in ekonomskega vidika lahko je ali pa ni sprejemljiva ma-

ksimalna ali minimalna entropija. V Nemčiji (dohodkovna neenakost

plač pred obdavčenjem in socialnimi transferji) znaša Ginijev količnik

0,5 v Sloveniji pa okoli 0,45. Entropija, ki je povezana z zmanjšanjem

družbene različnosti, je zaželena za določene politične stranke in re-

žime, ki jo nasilno politično in ideološko uveljavljajo. Vsak politični,

ideološki dogmatizem zmanjšuje miselne razlike, miselno diferencia-

cijo različnih političnih in svetovnonazorskih stališč. Tu pa se sličnost

73

Andrej Kirn

s fizikalno, energetsko entropijo neha. Ne gre niti za spontanost pro-

cesa, niti za stalno naraščanje homogenosti. V fizikalnem pomenu en-

tropija stalno narašča, v duhovni sferi pa ne, saj totalitarni ideološki

sistemi niso večni. Nadomestijo jih demokratični sistemi in v njih se

miselna različnost povečuje. Zatiranje različnosti v dogmatičnih siste-

mih se ne stopnjuje, ampak ostane na neki ravni. Ukinjanje manifestne

politične in idejne različnosti ne pomeni ukinitve prikritih razlik, ki

predstavljajo opozicijo vladajočemu režimu. Zmanjšanje multikultur-

ne različnosti bi predstavljalo družbeno entropijo, čeprav ta ni pove-

zana z energetskimi spremembami. Večja različnost, razdrobljenost

političnih strank predstavlja sicer manjšo družbeno entropijo, toda

hkrati večjo politično nemoč, nevplivnost. Njihovo poenoteje, zdru-

ževanje vodi k večji entropiji a hkrati k večji politični učinkovitosti.

Prepoved nacistične stranke je zmanjšanje različnosti in v tem smislu

povečuje družbeno entropijo, ki jo proizvaja demokratična politična

opcija z namenom, da se prepove in izloči tista različnost, ki ogro-

ža obstoj drugih različnosti. Povečana entropičnost, ki je povezana

z zmanjšanjem različnosti, pestrosti političnih strank, je pogoj, da se

prepreči še večja entropičnost, ko bi prepovedana različnost dobila

družbeno moč, da odpravi vse druge različnosti. Isto bi se lahko reklo,

da za nasprotnike demokracije ni demokracije in da obstaja ničelna

tolerantnost za nasprotnike tolerance, ničelna toleranca do korupcije,

prepoved sovražnega govora v odnosu do svobode govora. Odprava

in preprečevanje tovrstnih razlik predstavlja sicer povečano, toda za

privržence demokracije in pravne države zaželeno družbeno entropijo.

Preganjanje in celo zločinsko uničevanje nacionalne, kulturne, verske

različnosti lahko celo preide v genocid. Takšno uničevanje različno-

sti je bilo z vidika določenih političnih skupin in strank vrednotno

zaželeno in sprejeto kot cilj in program v okviru nacifašističnega to-

talitarizma, toda obsojeno z vidika žrtev in s strani demokratičnih sis-

temov. Neka različnost na primer Hitlerjeva knjiga Mein Kampf je

v nekaterih državah (Avstrija, Nizozemska) prepovedana, v Nemčiji

pa je dočakala novo izdajo s kritičnimi komentarji zgodovinarjev. V

enem primeru je manjša različnost pravno zavezujoča, v drugem pa

ne. Takšno dopuščanje različnosti se je utemeljevalo s tem, da kdor

bo prebral to knjigo opremljeno s kritičnimi strokovnimi opombami,

74

Družbena alternativa in entropija

ne bo postal zagovornik njene vsebine. Termodinamsko in snovno en-

tropijo ni mogoče zmanjšati ali povečati zgolj s pravnimi predpisi in s

politično represijo, kot je to mogoče pri družbeni entropiji.

Naraščanje družbene entropije se razume tudi kot upadanje dono-

sov, ki zahtevajo vse večje vnose za enak ali celo manjši rezultat (na

primer poljedelski donosi so enaki ali celo manjši glede na vloženo

delo, kapital, zaščitna sredstva, kemična gnojila). To razmerje se eko-

nomsko izraža v zakonu padajočega donosa. Imel naj bi univerzalen

pomen v razvoju tehnologije. (Giarini, Louberg, 1978) Upadanje se

lahko kaže tudi v tem, da enota vloženega BDP prispeva vse manj k

rasti BDP. V razmerje vnosov in donosov se lahko vpleta odnos izko-

riščanja delavcev. Izkoriščanje je za izkoriščane negativna vrednota.

Izkoriščevalci pa so zainteresirani, da se o njej čim manj govori in da

je čim bolj zakrita. Dodane koristi na enoto vložka začnejo upadati.

(Tainter, 2006) Naraščajo stroški na osebo z naraščanjem družbene

kompleksnosti. Naraščajo celokupni stroški ali stroški na posamezni-

ka, ker se večajo standardi in normativi na nekem področju (na primer

kvaliteta oskrbe in bivanjskih prostorov v domovih za ostarele, v vrt-

cih, v zaporih, v šolstvu, v raziskovanju idr.) Treba je vlagati vse več

sredstev v zdravstvo, da bi se vzdrževala kvaliteta zdravljenja ali vse

več sredstev na zapornika, da bi kvaliteta bivanja zapornikov ostala

enaka, ker se število zapornikov povečuje. Denarni stroški (vložki)

seveda niso isto kot vložki energije, toda podobnost obstaja. Kot na-

raščajo stroški na bolnika, zapornika, študenta, tako tudi lahko nara-

ščajo stroški za energijo. Zaradi tehničnega napredka, uvajanja kro-

žnega gospodarstva, varčevanja z energijo in materijo, večjo stopnjo

recikliranja, spreminjanjem slogov individualnega obnašanja idr. se

lahko zmanjšuje prirast energetske in snovne entropije. Zmanjševanje

družbene entropije kot zmanjševanje deleža BDP za navedene družbe-

ne pojave (naraščanje števila zapornikov, prometnih nesreč, prejemni-

kov socialnih transferov, bolnikov idr.) se ne dosežejo z zmanjševa-

njem socialnih standardov človečnosti, krčenjem socialnih, delovnih

in občečloveških pravic, ampak predvsem s preventivnimi ukrepi

(vzgojnimi, političnimi, pravnimi, motivacijskimi, spremembo druž-

benih odnosov idr.). Naraščanje stroškov na osebo zaradi naraščanja

75

Andrej Kirn

družbene kompleksnosti lahko traja desetletja, stoletja preden pride

do propada družbe in civilizacije (Tainter, 1988). Termodinamska

učinkovitost narašča, če entropija upada. Učinkovitost je lahko ista pri

večji ali manjši porabi energije. Družbena učinkovitost pa upada, če

zaradi družbene kompleksnosti naraščajo stroški na osebo, na primer

na enega bolnika, zapornika, študenta idr.. Družbeno entropijo pred-

stavlja tudi razmerje med koristjo in škodo. Razmerje med koristjo

in škodo je označeno za entropično, ko je korist enaka ali manjša od

škode. Entropija narašča, ko je korist vse manjša in škoda vse večja.

Entropija pa je največja, ko koristi ni več in ostane le še razmerje med

večjo in manjšo škodo. Škoda pogosto narašča zaradi premajhnih vla-

ganj. Sanacijski stroški so večji od preventivnih (na primer škode pri

poplavah zaradi premajhnih vlaganj v ukrepe za ublažitev poplav, ve-

like škode zaradi povečane povprečne globalne temperature, ker niso

bila pravočasna in dovolj velika vlaganja za prehod k nizkoogljični

družbi, ki bi preprečila zvišanje globalne temperature).Tri pomembne

značilnosti ločijo družbeno entropijo od energetske termodinamske in

snovne:

a. Ne gre za naravno spontan proces.

b. Družbena entropija je vrednotno interesno obremenjena in zato

imamo opravka z vrednotnointeresnim relativizmom. Kar je za

nekatere korist, je za druge škoda, izguba, negativna vrednota

(na primer davčne izgube so koristi za tiste, ki prenašajo kapital

v davčne oaze). V teh primerih ni mogoč obči zakon in pravilo,

ampak le kontekstualna ocena od primera do primera. Takšnega

kontekstualnega relativizma ni pri energetski in snovni entropiji.

V nekaterih primerih, če gre za antropogeni izvor termodinamske

in snovne entropije, je tudi ta hkrati lahko ekološko in ekonomsko

pozitivno ali negativno vrednotena. Pozitivno s strani podjetnikov,

ki imajo zaradi odsotnosti ali milejše okoljske zakonodaje nižje

stroške in so zato bolj konkurenčni, negativno pa s strani tistih,

ki zaradi tega živijo v manj kvalitetnem okolju in tistih ekonom-

skih konkurentov, ki morajo zakonsko spoštovati načelo »plača

naj onesnaževalec« in je okoljska zakonodaja strožja. Stroški za

določen cilj in vrednote krnijo ali celo ukinjajo druge vrednote, na

primer ukrepi in stroški za večanje varnosti zmanjšujejo pravico

76

Družbena alternativa in entropija

do zasebnosti in svobode. Večja varnost je vrednota, ni pa vre-

dnota večja termodinamska in snovna entropija, ki ogroža tisto,

kar je vrednota, na primer kvaliteto okolja, nižje cene in konku-

renčnost. Z manjšo varnostjo je lahko povečana zasebnost in svo-

boda, toda zaželeno je vse hkrati: varnost, zasebnost, svoboda ne

pa da ena vrednota izključuje ali zmanjšuje drugo. Zaželeno je

hkrati oboje: manjša entropija in večja kvaliteta okolja, ne pa ve-

čja entropija in manjša kvaliteta okolja. Kot ni zakona entropije

materije zaradi njene izredne heterogenosti, tako tudi ni zakona

za družbeno entropijo, ne samo zaradi njene heterogenosti, ampak

tudi zaradi povezanosti družbene heterogenosti z različnimi cilji

in vrednotami. Nekateri družbeni cilji in vrednote se uveljavljajo

zaradi večje družbene entropije. Že za drugi termodinamski za-

kon je Georgescu-Roegen dejal, da vključuje antropomorfno raz-

sežnost. Ta pa se še bolj izrazi pri družbeni entropiji, ker je ni

možno ločiti od družbenih vrednot in ciljev. Družbena entropija je

včasih »cena« za takšne vrednote, kot je demokratično odločanje,

enakopraven dostop različnih akterjev do javnih sredstev z javnim

razpisom. Vrednota prostega pretoka kapitala lahko vodi k zmanj-

šanju dotoka finančnih sredstev v proračun, ker so lastniki kapi-

tala prenesli kapital v davčne oaze in se tako izmaknili davčnim

obveznostim v lastni državi. Če družbena entropija predstavlja

izgubo (večje stroške) nasproti koristi pa se postavlja vprašanje

izguba za koga in korist za koga. Kar je za nekoga izguba, je za

drugega lahko korist.

c. Družbena entropija je makroskopski in ne mikrofizikalni pojav.

Nima zunanjega, širšega okolja. To funkcijo imajo različne druž-

bene skupine, odnosi, vrednote, ki pa so sestavni del istega druž-

benega okolja. Zaradi navedenih značilnosti je vprašljiva celo

metaforična raba pojma entropija. Prizadevanja za zmanjšanje

družbene entropije poteka v kontekstu konfliktov različnih vre-

dnot in interesov. Tega konteksta ni pri naravno spontani termodi-

namski in snovni entropiji.

77





Andrej Kirn

2 .10 Ekološka entropija družbenega razvoja

Po fiziku Boltzmannu se entropija lahko zmanjša samo, če nek drug

sistem dobi enako ali večjo količino entropije. Ta ugotovitev je po-

membna za zgodovino razmerja med družbo in naravo. V družbenem

razvoju je narava drug, širši sistem. Ekološka entropija antropoge-

nega izvora je posledica človekovega spreminjanja narave, njegove-

ga prisvajanja in koriščenja naravnih virov, njegovega spreminjanja

narave v okolje. Entropijsko razsežnost družbenega razvoja razkri-

va ekološka ekonomija, sociologija, filozofija in ekološko usmerje-

ni biologi, fiziki, kemiki in geografi. Z makro entropijskega vidika

odnosa družbe do narave je človeštvo prešlo tri razvojne stopnje in

začenja se četrta.

1. V prvobitni skupnosti pred neolitsko revolucijo (nastankom polje-

delstva) je bila eksistenca ljudi neposredno odvisna od obnovljivih

virov, to je lesa, rastlin in živali. Entropija ni bila dosti večja kot velja

za vse žive organizme. Človek naj bi z lovom že vplival na izumrtje

nekaterih živalskih vrst.

2. Z nastankom razrednih družb (z njimi države, vojske, mest, kulture,

začetkov obrti) se začenja obdobje poljedelskih in živinorejskih družb,

ki so še vedno odvisne predvsem od koriščenja obnovljivih naravnih

virov, čeprav je že prisotna odvisnost od neobnovljivih virov (korišče-

nja kovin, gradbenega materiala ipd). Suženj kot govoreče orodje je

bil obnovljiv vir. Raven blaginje in obseg potreb sta za večino ljudi še

vedno skromna. Gospodarska rast je majhna, pa tudi produkcija entro-

pije antropogenega izvora je majhna. To obdobje obsega suženjske in

fevdalne družbe vse do začetka industrijske revolucije v Angliji v prvi

tretjini 19. stoletja.

3. Ta stopnja se začenja z industrijsko revolucijo, z nastankom ka-

pitalistične razredne družbe, globalnega kapitalizma in svetovnega

trga. Procesi tega obdobja ne samo, da še trajajo do danes, ampak

so se še intenzivirali. Do začetka 19. stoletja ko so prevladovale

78

Družbena alternativa in entropija

poljedelske družbe, je bila sončna energija najpomembnejša oblika

energije. Obdelane poljedelske površine (njive in pašniki) so bile

glavni in edini način, da je človek nizko gostoto sončne energije

spremenil v koristno. Prehod k fosilnim gorivom je zmanjšal pomen

zemlje kot glavnega vira koristne svobodne energije. Kljub vse večji

uporabi neobnovljivih virov pa zemlja še vedno ostaja vir energije

v obliki hrane za človeka in za vzrejo živali, ne za vleko ampak za

hrano ljudi ter prostor za umeščanje gradbenih objektov (parkirišč,

cest, industrijskih, stanovanjskih objektov idr). Za to obdobje je zna-

čilna rast BDP od 3 pa celo do 12 % letno. Rast mnogih družbenih

kazalcev ima obliko eksponentne krivulje (rast prebivalstva, rast

števila raziskovalcev, raba premoga, železa idr). Ima jo tudi entropi-

ja, ki se kaže v naraščanju povprečne globalne temperature, upada-

nju biotske raznovrstnosti, propadanju koralnih grebenov, številnih

ekoloških nesreč idr. (Hernan, 2010). Silno se zmanjša zaposlenost

v poljedelstvu od 90 % v predindustrijskem obdobju na 3 do 5 %

vseh zaposlenih v nekaterih državah. To je omogočila tehnizacija

in kemizacija kmetijstva. Civilizacija je vse bolj odvisna od izko-

riščanja neobnovljivih virov, kot so premog, nafta, plin in številne

kovine. Vse hitrejši in obsežnejši so materialni in energetski tokovi

v družbi. Raznovrstnost blaga, institucij in dejavnosti se povečuje,

raznovrstnost v naravi pa se zmanjšuje. Ne narašča samo koriščenje

neobnovljivih virov, ampak tudi obnovljivih kot so les, ribe, vodni

viri. Prevladujoči sta dve paradigmi: trajna ekonomska rast proizvo-

dnje in potrošnje ter paradigma znanstvenotehničnega napredka in

znanstvenotehničnega optimizma brez pesimistične entropične sen-

ce. Te dve paradigmi sta onemogočili uveljavitev nasprotne paradi-

gme »meje rasti« iz začetka 70. let minulega stoletja. (Meadows in

drugi, 1972) Za to obdobje so značilne številne ekološke katastrofe

(razlitje nafte iz naftnih tankerjev in naftnih ploščadi na morju, one-

snaženje morske vode z živim srebrom, onesnaženje zemlje in pitne

vode s težkimi kovinami, jedrske nesreče na primer v Černobilu in

zadnja nesreča v jedrski elektrarni Fukušimi na Japonskem, pogin

rib, čebel, izumrtje številnih rastlinskih in živalskih vrst). Zlasti za-

dnja nesreča v Fukušimi je zamajala mit o jedrski varnosti. Mnogi

strokovnjaki, ki so zagovorniki miroljubne rabe jedrske energije pa

79

Andrej Kirn

so trdili, da bo ta nesreča prispevala k dvigu standardov varnosti.

To je res, toda ta povečana varnost ne bo preprečila jedrskih ne-

sreč v prihodnosti. Še mnoge nesreče ter nepredvidljive, nehotene

in neželene posledice uvajanja novih tehnologij se bodo zgodile, da

se bo spremenil vladajoči koncept znanstvenotehničnega napredka.

Premalo se raziskuje in razmišlja o »senci« (»stranskih« učinkih)

znanstvenotehničnega napredka, ki postaja vse daljša in vse bolj

temačna. Spreminjanje globalnega podnebja je rezultanta posledic

človekovega koriščenja neobnovljivih energetskih virov. Človekova

dejavnost je začela spreminjati energetski status planeta Zemlje. To

spremembo je možno izraziti tudi z besedami, da sta naš »gospo-

darski sistem in naš planet v vojni.« (Klein, 2015:33) Sprememba

energetskega statusa planeta Zemlje se kaže v tem, da se iz dvosmer-

nega energetsko zaprtega sistema spreminja vse bolj v enosmerni

energetsko zaprt sistem, ki sprejema energijo od Sonca, a vse manj

toplotne energije oddaja nazaj v obdajajoče vesolje. To vodi k se-

grevanju našega planeta in k dvigu povprečne globalne temperature.

(Kajfež, 2008). Segreva se morje in spreminjajo se morski tokovi in

drugo. Kot je zlasti deregulirani neoliberalni kapitalizem eksponen-

tno pospeševal rast toplogrednih plinov, tako jih bo moral eksponen-

tno zmanjševati regulirani kapitalizem. Zaradi interesov dobička jih

verjetno ne bo mogel zmanjševati, zato bo to zgodovinsko nalogo v

eksistenčnem interesu človeštva morala prevzeti njegova alternati-

va: ekosocializem. Naravoslovne znanosti odkrivajo dejanske in na-

kazujejo možne ekološke posledice človekove dejavnosti. Za razvoj

družbe od industrijske revolucije dalje je značilna pospešitev delov-

nih procesov in hitra rast produktivnosti dela, ki jo je omogočila raba

fosilnih goriv in drugih naravnih virov. Hannon (1979:160) je celo

trdil, da samo 10 – 20 % sprememb produktivnosti dela pojasni po-

rast vložka kapitala in dela, vse ostalo pa odpade na vložke surovin,

zlasti energije. Tehnološke spremembe so po njegovem mnenju igra-

le mnogo manjšo vlogo, kot se običajno misli. Z rastjo produkcije

in produktivnosti dela so se tudi pospešili entropijski procesi. Delo

je neločljivo povezano z energijo. Količina razpoložljive svobodne

energije se zmanjšuje z vse večjo količino dela, z raznovrstnostjo

potreb in užitkov.

80

Družbena alternativa in entropija

4. To obdobje je povezano z nastajanjem ekosocialne globalne družbe.

Naloga politike je, da vzpostavlja pogoje za čim manjšo družbenoeko-

loško in družbeno entropijo, da uvaja mehanizme sankcij in vzpodbud,

da inženirji, raziskovalci, stremijo za izumi, ki jih podjetniki lahko

spremenijo v inovacije, njihova množična uporaba pa predstavlja bolj

varčno rabo energije in zmanjševanje snovnih odpadkov. Ta cilj naj bi

se dosegel z vzpostavitvijo krožnega gospodarstva. Ekološka entropija

se zmanjšuje z varčno rabo energije in surovin, z večjo učinkovitostjo

termoelektrarn, JE, plinskih elektrarn, prenosnih omrežjih, gospodinj-

skih naprav, družbena entropija, pa se zmanjšuje z makroekonomsko

politiko, demokracijo, pravno državo, organiziranostjo, motiviranostjo

delavcev, makrodružbeno in podjetniško produktivnostjo ipd. Lahko

pa je povečana družbena entropija nujna »cena« za določene družbeno-

politične vrednote in cilje. Potreben je nujen in učinkovit družbeni do-

govor mednarodne skupnosti, za kakšno ceno in tveganja se bo toleri-

rala rast ekološke entropije in kako je treba spremeniti tehnološke in

energetske temelje družbe ter potrošniške navade in razvade, da bi

zmanjšali hitrost priraščanja entropije. Visoka antropogeno proizvede-

na entropija materije in energije je povezana z družbeno delitvijo dela,

ravnijo materialne blaginje, načinom družbene produkcije in potrošnje,

razvojem tehnike, razmahom kulture, množične rekreacije idr. Pri tem

se ne sme odmisliti, da je naraščajoča globalna družbenoekološka en-

tropija povezana s strateškimi interesi globalnega neoliberalnega kapi-

talizma in vzponom tržnega fundamentalizma. Zaradi interesne in vre-

dnotne razdvojenosti bo še mnogo težavnejše prizadevanje za

zmanjšanje družbene entropije, ki jo generira globalni neoliberalni ka-

pitalizem ter sedanji način produkcije in potrošnje. Mednarodna sku-

pnost z velikimi težavami dosega soglasje o zmanjšanju družbenoeko-

loške entropije. Še mnogo bolj težavno je doseči soglasje o zmanjšanju

planetarne družbene entropije. To zmanjšanje ni v interesu globalnega

kapitala in njegovega interesa za rastjo dobička in vloge hegemona.

Družbenoekološka gibanja, ki niso prikrito povezana z velikimi one-

snaževalci, silijo sedanji globalni, neoliberalni kapitalizem, da vsaj do

neke mere regulira človekov vpliv na okolje. Ogroženi so naravni te-

melji obstoja naše civilizacije in vse bolj očitna je dilema: družbenoe-

kološki obrat ali propad. Da se reši ter ohrani kapitalizem trajne

81

Andrej Kirn

ekonomske rasti in potrošnje, so v obtoku take ideje kot družba brez

odpadkov, krožno gospodarstvo ipd. Ideja krožnosti je v ekologiji že

dolgo znana. Sedaj pa je ta ideja vključena v politično ekonomski ra-

zvojni program. V naravi so številni biogeokemični krogotoki snovi.

Kar ne uporabi ena vrsta, uporabi druga. Življenje živi od življenja.

Enako naj bi se obnašalo gospodarstvo: odpadki v eni gospodarski de-

javnosti postanejo surovina za druge panoge itd. Nič ni narobe s to

idejo, če ne bi imela tudi te funkcije, da se ohrani in nadaljuje trajna

ekonomska rast, toda sedaj ne več v stari obliki linearnosti ter menjava-

nja obdobij prosperitete in kriz, ampak v obliki trajnega napredovanja

prosperitete in rasti krožnega gospodarstva. Krožnost v naravi ne teme-

lji na tehnologiji, kot temelji krožno gospodarstvo. V naravi v podobi

Zemlje ničesar trajno ne raste in tako tudi ne more trajno rasti krožno

gospodarstvo na omejenem planetu. Ta omejenost obstaja v dvojnem

pomenu: a) omejenosti naravnih virov tako obnovljivih kot neobnovlji-

vih ter b) omejeni zmogljivosti ekosistemov, da sprejmejo onesnažila.

Ko se politika in vsa kultura soočita s to omejenostjo in jo sprejmeta, se

ponujajo tri strategije: 1) uveljavitev preventivnih ukrepov za prepre-

čevanje posledic, 2) ker je ukrepanje za preprečitev posledic že prepo-

zno, se je treba preusmeriti predvsem k prilagajanju nastajajočim eko-

loškim spremembam ne pa k njihovemu preprečevanju in 3) povezava

preventivnega ukrepanja in prilagajanja. Iz teh usmeritev je izključena

radikalna kritika obstoječe družbene prakse. Novo je, da politiki, na

primer na nedavnem mednarodnem shodu v Parizu, priznavajo mo-

žnost globalne ekološke katastrofe sedanje civilizacije. Zavzemajo se

za pravno zavezujoče ukrepe, da bi se preprečila možnost katastrofe.

Možnost globalne družbenoekološke katastrofe sta leta 2012 James

Hansen in Gro Harlem Brundtland izrazila takole:«Družba se je znašla

v tako skrajnih razmerah, v kakršni še ni bila, zato ji ne preostane dru-

gega, kot da drastično ukrepa in prepreči propad civilizacije.« (Klein,

2015:34) Kritične osti okoljsko politični vrh v Parizu ni usmeril proti

globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki je generator ekološke krize

in možne globalne družbenoekološke katastrofe. Ta obsodba ni bila

možna, saj »je tržni fundamentalizem že od samega začetka načrtno

sabotiral kolektivni odziv na podnebne spremembe, nevarnost, ki je

postala kritična prav v trenutku, ko je ta ideologija dosegla svoj vrh…

82

Družbena alternativa in entropija

velik del podnebnega gibanja je… zapravil dragocena desetletja za to,

da bi rešitve za podnebno krizo poiskal v dereguliranem kapitalizmu,

ki je ponavljal, da bo težavo odpravil trg sam.« (Klein, 2015:31,32)

Nujnost makroglobalne družbene spremembe načina produkcije in fi-

nančnega sistema ne pomeni, da niso potrebne in nujne tehnične spre-

membe in spremembe obnašanja na individualni ravni, da se ne pove-

čuje nepotrebnih odpadkov. Nastaja koalicija za prilagajanje in

mednarodno preprečevanje posledic, ne pa tudi koalicija za obsodbo

povzročitelja nastajajoče družbenoekološke krize. Takšno obnašanje

potrjuje trditev, da pogosto šele potem, ko so družbena gibanja neko

družbeno stanje in odnose izpostavila kot krizo, jih je tako začela

obravnavati tudi politika. (Klein, 2015:17) Dokler do tega premika ne

bo prišlo, je globalna družbenoekološka katastrofa neizogibna, ker se

nadaljuje paradigma trajne rasti. Potrebujemo takšno kombinirano stra-

tegijo, ki ne povezuje samo preventivnega ukrepanja in prilagajanja,

ampak tudi slovo od paradigme trajne rasti in globalnega neoliberalne-

ga kapitalizma. Pomemben in nujen je prehod k obnovljivim virom

energije in čistejšim tehnologijam, toda enako pomembno je drastično

zmanjšanje obsega materialnih in energetskih tokov,«ekosocialnega

metabolizma« med naravo in družbo. Stalna rast, ki vodi k njegovemu

absolutnemu povečanju, čeprav se relativno zmanjšuje poraba energije

in surovin na enoto BDP vodi v družbenoekološki propad. Brez odpo-

vedi stalni rasti proizvodnje in potrošnje ne bo mogoče ohranjati kako-

vosti okolja in varovati narave. Treba bo sprejeti energetsko in materi-

alno manj intenziven način življenja. Antropogena produkcija ekološke

entropije, ki vse bolj ogroža eksistenco človeštva v naravi, postavlja

pred sodobno civilizacijo naslednjo vrednotno izbiro: živeti kratko

toda z vso večjo rastjo potrošnje in raznovrstnih potreb, užitkov in raz-

vad ali pa živeti dolgo, skromno in varčno, toda še vedno človeka do-

stojno življenje. Vse kaže, da se bo »uspešno« nadaljeval prvi način

življenja. V globalno konkurenčnem, vladajočem neoliberalnem kapi-

talizmu bo razkošen način življenja omejen le na majhen odstotek lju-

di. Stojimo pred izbiro glavnega lika iz Balzacovega romana Šagrinova

koža, ki lahko živi ekstravagantno, toda kratko, ker se mu življenje

skrajšuje z uresničitvijo želja, ali pa živi dolgo in skromno z uresniče-

vanjem čim manj želja. Kriza, ki izhaja iz omejenosti naravnih virov,

83





Andrej Kirn

ekoloških posledic njihovega koriščenja, je že tu in ne bo nastopila šele

v neki oddaljeni prihodnosti. Preprečitev družbenoekološke katastrofe,

ki bo nastala zaradi obsega ekološke entropije antropogenega izvora in

družbene destruktivnosti neoliberalizma, bo zelo težavna politična na-

loga. Potrebna bo uveljavitev nove paradigme na vrednotni, miselni,

znanstvenotehnični in družbenopolitični ravni. Ta prehod mora biti de-

mokratičen. Njegova zgodovinska naloga je, da zavaruje in ohranja

družbene in ekološke temelje človečnosti. Če do družbenoekološkega

obrata ne bo prišlo, bosta propadla oba: kapital in delo.

SKLEP

Potrebujemo ekosocialistični manifest, ki bo mogoče še bolj bran, kot

je bil Marxov in Engelsov Komunistični manifest v 19. in 20. stoletju.

Izraziti bo moral nujnost novih odnosov med ljudmi ter med ljudmi in

naravo. Zgodovinska vloga kapitalizma se končuje, potreben je obrat

k novi družbeni paradigmi. Niti ni tako bistveno, kako se bo imeno-

vala, zagotovo pa bo zanikanje sedanjega. Poimenovanje je pika na

i. Spori okoli pike, in ne v zvezi s samo vsebino, bi bili otročji in

sholastični. Postavljati na začetek piko in šele potem črko, torej vsebi-

no, bi bilo isto, kot vpregati voz pred konja. Pridružujem se tistim, ki

mislijo, da se bo nova družbena paradigma imenovala ekosocializem,

ki predstavlja obliko človeške skupnosti, v kateri gre za nove odnose

med ljudmi ter med ljudmi in naravo. Na miselni ravni je že nekaj del,

ki prispevajo k oblikovanju alternative. Sedaj gre za vprašanje, ali je

mogoče še drugače delovati za njeno praktično uresničevanje. Mislim,

da možnost obstaja. Vidim jo v vstajniškem gibanju in rastočem ne-

zadovoljstvu ljudi.

Obrat je družbeno in ekološko nujen. Vsa civilizacija, vključno s

Slovenci, je na usodnem razpotju: ali nadaljevati na sedanji poti, ki

pelje v pogubo, ali narediti obrat? Če bomo storili slednje, si moramo

odgovoriti na vprašanje: obrat od česa in k čemu? Od česa, to vemo

– od tistega, kar nas ponižuje in dela nemočne, reveže, nezaposlene

84

Družbena alternativa in entropija

in nam zastruplja vodo, zrak, zemljo, hrano in uničuje zdravje. Glede

obrata od neželenega obstoječega je soglasje veliko. Se pa zmanjša,

ko se vprašamo: obrat k čemu? Še večja pa so razhajanja o tem, kako

naj naredimo obrat in če je ta sploh mogoč. V vsaki krizni situaciji

vznikne vprašanje, kaj in kako storiti. Pomembno je oboje.

Kaj storiti, da bi do obrata prišlo in da ne bi ostal samo neuresničlji-

va, utopična želja? Treba je širiti in krepiti gibanje za spremembe ter

podpirati protestniško, alternativno miselnost. V razmerah brez izbire,

brez alternative so mogoči samo malodušje, obup ter vdano sprejema-

nje obstoječega. Da pride do obrata, je pomembno, kako se razume

razmerje med družbenim, protestnim alternativnim gibanjem in po-

litično stranko. Ustanavljanje novih političnih strank, ki nimajo pod-

pore v množičnem gibanju, ni rešitev. Če pa taka podpora obstaja, ni

nasprotja med gibanjem in stranko. Gibanje daje stranki legitimnost,

stranka pa daje gibanju operativnost pri uresničevanju ciljev in uva-

ja sistemske spremembe po demokratični poti. Tako uresničuje cilje

gibanja in lasten program. Gibanje je tudi korektiv strankarskega ob-

našanja in preprečuje okostenelost in zdrs v obstoječe strankarsko so-

glasje. Ustanovitev nove leve stranke, oprte na družbeno gibanje, naj

vodi k povezovanju, združevanju in h krepitvi, ne pa k razdvajanju,

drobitvi in slabitvi levice. Gibanje ima minimalni skupni imenovalec,

tega namreč, da po starem ni več mogoče. So pa velike razlike v giba-

nju o tem, kako ustvariti novo in kaj naj nadomesti nesprejemljivo sta-

ro. Gibanje je široko, vključujoče, ne pa izključujoče. Sožitje in sku-

pno prizadevanje v različnosti je mogoče, kjer so svetovnonazorske

razlike podrejene medsebojnemu spoštovanju in etičnosti. Moj zakon

to potrjuje. Žena je ostala verna, jaz pa sem ostal ateist in marksist.

Takšno sožitje izraža verz, »da ne bi hotel sam postati spet mlad …«.

V gibanju je prostor za vse, ki sprejemajo minimalni skupni imenova-

lec. Seveda ni vseeno, kakšne ideje in obnašanja so v levem gibanju.

Zavedati pa se je treba, da so še tako lepe in realne ekosocialistične

ideje nemočne brez močnega gibanja za demokratični socializem in

trajnostni razvoj. Še vedno obstajajo »otroške bolezni« levičarstva.

Levi ekstremizem je za nekatere tudi priložnost, da se onemogočijo

in diskreditirajo vsakršne leve alternative, da se okrepita integracija

85





Andrej Kirn

in soglasje z obstoječim sistemom. Gibanje je miselni laboratorij pre-

izkušanja predlogov, zamisli, idej. V njem se kopiči velika politična

moč. Veliko bolj je pomembno kot majhna nova stranka, ki v parla-

mentu predstavlja jeziček na tehtnici. Stranka in gibanje imata lahko

take skupne radikalne cilje, kot so na primer večinsko solastništvo

zaposlenih, pluralnost lastnine, neposredna demokracija in zeleni pre-

boj v smeri ekosocializma. Tako kot pri nas se tudi drugod menjavajo

vlade, politika pa ostaja bolj ali manj ista. Zato ni pričakovati rešitve

v novih politikih, ampak v novi politiki. Novi politiki so nujni samo

toliko, kolikor velja, da isti ljudje ne morejo reševati problemov, ki so

jih povzročili. Pogosto se dogaja, da novi ljudje sčasoma postanejo

nosilci stare politike.

Družbenopolitična refleksija tipa »Gotof si!« je usmerjena predvsem

v kritiko konkretnih nosilcev oblasti, manj pa v kritiko sistema.

Potrebni sta obe ravni kritike. Kritični odnos do neoliberalnega

kapitalizma in njegove politike lahko samo omili, ne pa odpravi

ugotovitev strokovnjakov, da pri zadolževanju podjetij ni šlo samo

za tajkunske zgodbe, da je Slovenija pri kazalnikih tveganja revščine

med najnižjimi v Evropski uniji, da so naša gospodinjstva relativno

in absolutno najmanj zadolžena v evroobmočju, da ima Slovenija

najnižjo dohodkovno neenakost med vsemi članicami EU (Stanovnik,

2013).

Kapitalizem opušča prakso in miselnost, ki sta bili privlačni zlasti

za ljudi iz t. i. tranzicijskih držav, ki so dolgo časa živeli v okovih

političnega in duhovnega totalitarizma ter v pomanjkanju mnogih ži-

vljenjskih dobrin. Kapitalizem zahodne Evrope, v katerega so se v

90. letih prejšnjega stoletja vključile socialistične države, ni več isti

kot današnji kapitalizem. Ta je postal surov, nesocialen, nehuman in

nedemokratičen neoliberalni kapitalizem, ki trg v družbi spreminja v

tržno družbo. Za to preobrazbo nista pomembna človeška cena in člo-

veško trpljenje. Človek je zgolj sredstvo za ekonomske cilje. Ta pre-

obrazba, čeprav poteka mirno, ima značilnosti razrednega boja. Eden

izmed najbogatejših ljudi na svetu, Waren Buffet, je dejal: »Razredni

boj obstaja in moj razred bogatih je ta, ki zmaguje.« (Korsika, 2013)

86





Družbena alternativa in entropija

Zmaguje že, zmagal pa še ni. Nobelovec Krugman meni, da razredni

bolj že poteka, v njem pa zdaj zmagujejo bogati. Neoliberalni kapita-

lizem je dobil mnoge bitke, tudi s socialnim dialogom, ni pa še dobil

vojne. V igri ni samo vprašanje obstoja kapitalizma, ampak obstoja ci-

vilizacije in degradacije narave. Kje so pripadniki razreda, ki ne zma-

guje? Ti stavkajo, nosijo transparente na demonstracijah, so v otroških

vrtcih, učilnicah, predavalnicah, raziskovalnih institutih, na zavodih

za zaposlovanje, deložirani so iz stanovanj, ker ne morejo plačevati

položnic, prejemajo vse manjše plače in pokojnine, so na dolgih se-

znamih, medtem ko čakajo na operacije, prihajajo po pomoč Rdečega

križa in Karitasa.

Znotraj obstoječe paradigme je treba izsiliti in uveljaviti tiste elemen-

te drugačnosti, ki to paradigmo slabijo in ji nasprotujejo. Vse to tla-

kuje pot k obratu. K temu lahko veliko pripomore družbenokritična

znanost, ne pa znanost v funkciji neoliberalne kapitalistične razvojne

paradigme. Točna je naslednja ugotovitev Prešernovega nagrajenca

Vladimirja Kavčiča: »Ekonomisti pač ne morejo javno priznati, da

njihova stroka v konkretnih razmerah deluje asocialno in povzroča

bedo.« (Kavčič, 2014)

Uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) bi mehčala neoli-

beralno paradigmo rasti, omogočila večjo svobodo in prožnost dela

nasproti kapitalu in zmanjšala eksistenčno prisilo ljudi, da sprejmejo

vsako delo, tudi ob najslabših pogojih. UTD je res lahko preprosto

orodje neoliberalizma za krčenje socialne države, kot menijo nekateri

v Franciji (Božič, 2013), če ni povezan z nasprotovanjem privatizaciji

skupnih javnih družbenih in naravnih dobrin ter z odporom proti raz-

gradnji socialne države. Neposredna demokracija, radikalna sistemska

prenova korporativnega upravljanja in koncept lastništva so poveza-

ne zadeve. Cilj upravljanja lastnine ni več maksimiranje donosov za

lastnike oziroma delničarje. Ta cilj je zaradi družbenih in ekoloških

razlogov v zatonu. Obrat in reforme obstoječega se dopolnjujejo in ne

izključujejo. Reforme naj bodo zastavljene tako, da vodijo k obratu.

Konteksta EU se ne sme razumeti kot nepremagljivo oviro za obrat,

kot razlog za to, da bi leva gibanja morala biti evroskeptična. Ne! Ni

87





Andrej Kirn

potrebno, da so proti združeni Evropi nasploh, ampak proti združeni

nesocialni, antiekološki in nacionalno neenakopravni in nedemokra-

tični Evropi. Morajo pa biti proti taki združeni Evropi, ki bi se spreme-

nila v ječo (zlasti) malih narodov. Nasprotovanje takšni EU se razlikuje

od desnega evroskepticizma, ki narašča tudi v državah, ki jim gre sedaj

še dobro. Razpad EU ni v interesu levice, ampak v interesu agresivne-

ga nacionalizma in desnega populizma. Pravi odgovor je ustanovitev

Stranke evropske levice, katere cilj je socialistična Evropa. Nemška

nova levica vidi prihodnost EU v socialni, demokratični, miroljubni,

ekološko odgovorni in solidarni skupnosti (Plut, 2013). Moč evropske

levice bo odvisna od moči evropskega in svetovnega delavskega gi-

banja. Ob tej povezavi se je še vedno treba zamisliti nad besedami, ki

jih je Marx namenil delegatom prvega kongresa Prve internacionale:

»Kapital je koncentrirana družbena moč, medtem ko delavci razpola-

gajo le s svojo delovno silo. Pogodba med delom in kapitalom zaradi

tega nikdar ne more temeljiti na pravičnih pogojih, vsaj ne v družbi,

ki lastnino nad materialnimi sredstvi življenja in dela protistavlja živi

produktivni sili. Edina družbena moč delavcev je njihovo število. Moč

števila je zlomljena z neenotnostjo. Neenotnost delavcev proizvaja in

ohranja njihova neizogibna medsebojna konkurenca.« (Marx, 1964:

196). Zaradi rastoče tehnične soodvisnosti vseh področjih družbe-

ne delitve dela, ki je sedaj večja kot v Marxovem času, so posledice

stavk na različnih področjih različne in moč delavcev ni samo v šte-

vilu. Družbena moč in pomen stavk na različnih področjih sta različ-

ni. Posledice stavke šoferjev javnega mestnega prometa, distributer-

jev električne energije, stavke pilotov in strojevodij so drugačne kot

stavke univerzitetnih učiteljev, stavke delavcev v tekstilni in čevljarski

industriji.

Globalen, trenuten obrat je malo verjeten. To pa ne pomeni, da niso

možni, potrebni in nujni lokalni, znotrajdržavni in mednarodni pro-

testi, ki vodijo k obratu od sedanje neoliberalne politične prakse in

miselnosti. V skladu s to miselnostjo je izhod iz sedanje krize v:

a. svobodnem trgu,

b. rastoči privatizaciji skupnih družbenih in naravnih dobrin,

88

Družbena alternativa in entropija

c. finančni konsolidaciji ter vzpostavitvi makroekonomskih

ravnotežij,

d. strukturnih reformah, kot so reforma trga dela, pokojninska refor-

ma, zdravstvena reforma, reforma visokega šolstva.

Vse našteto naj bi vodilo k obnovi rasti proizvodnje, potrošnje in večji

zaposlenosti. V bistvu pa gre za vse večje izkoriščanje človeka in

narave, za rastočo degradacijo obeh. Zagovorniki strukturnih reform

in privatizacije se ne sklicujejo samo na učinkovitost in zmanjšanje

proračunskih izdatkov, ampak tudi na dejstvo, da zametki že obstajajo

v družbeni stvarnosti. Toda eno so zametki, drugo pa prizadevanje za

njihovo spreminjanje v sistem.

Za ekosocializem so strukturne reforme pluralnost lastnine, večinsko

solastništvo zaposlenih, zeleni preboj in neposredna demokracija.

Misliti moramo in iskati rešitve zunaj paradigme trajne rasti proizvo-

dnje in potrošnje. Ta ni mogoča na omejenem planetu, zato je nujen

obrat v prerazdelitvi družbenega bogastva. Ko se nakazujejo socialne

in ekološke meje rasti, je pomembno oboje: drugače delati in drugače

deliti. Trajna ekonomska rast ni mogoča. Trg in plan se ne izključu-

jeta. Neoliberalizem je ekološko in družbeno razdiralen, zato ga je

treba odpraviti. Akterji neoliberalne politike in njihovi svetovalci se

motijo, če mislijo, da bodo ljudje v nedogled prenašali posledice nji-

hovih ukrepov za dvig konkurenčnosti in obnovo trajne ekonomske

rasti. Takšna usmeritev vodi najprej v veliko družbeno neenakost,

nato v družbenoekološki propad. Da se to ne zgodi, se je treba praktič-

no, politično in miselno obrniti k ekosocializmu. Ta usmeritev še ne

pomeni, da ni nujna vzpostavitev makroekonomskih ravnotežij in da

davkoplačevalci ne bodo nosili bremen odplačevanja javnega dolga,

zadolženosti podjetij ter stroškov saniranja bank. Obstaja pa naslednja

izbira: ali bomo s takšnim »zategovanjem pasu« pomagali ohranjati

sistem in politiko, ki sta nas pripeljala v to stanje, ali pa bomo začeli

graditi nov sistem, ki vodi v ekosocializem. Ta preobrazba naj bo ne-

nasilna in demokratična, kar je najbolj zaželeno. Radikalne družbene

spremembe so mogoče, če se povežejo družbeno gibanje, znanje in

etičnost. Brez znanja in etike je gibanje slepo in nasilno, znanje in

89





Andrej Kirn

etičnost brez gibanja pa sta nemočna in moralizatorska. Znanje brez

gibanja ne more spremeniti družbenega sveta, ampak ga samo razlaga,

prognozira ter funkcionalistično potrjuje in »izboljšuje«.

V Sloveniji so se izoblikovale tri idejne usmeritve. Vodilna neolibe-

ralna desnosredinska, ki hoče s strukturnimi reformami po meri doma-

čega in tujega kapitala opraviti zapoznele domače naloge in Slovenijo

vključiti med konkurenčno uspešne kapitalistične družbe in hoče izpe-

ljati privatizacijo državnega premoženja. Socialnoneoliberalna levo-

sredinska, ki prav tako prisega na domače naloge, vendar jih poskuša

izpeljati z večjim socialnim posluhom. Ekosocialistična, ki zagovarja

soupravljanje in samoupravljanje zaposlenih, mešano lastnino ter pla-

niranje gospodarstva, zeleni preboj ter socialno pravičnost. Trenutno

sta politično strankarsko uspešni prvi dve usmeritvi. Tretja še nima

zadosti podpore volilnega telesa, toda njen čas prihaja.

Vsaka civilizacija in družba ima svoje entropične posledice. Treba je

razlikovati med termodinamsko in snovno entropijo kot čisto narav-

no spontanim procesom in družbeno ter družbenoekološko entropijo.

Entropija je fizikalen pojem. Če pa se govori o družbeni in družbe-

noekološki entropiji pa gre za analogno ali metaforično rabo pojma.

Prenosi pojmov iz ene discipline v drugo so posledica dejstva, da se

znanosti ne razvijajo izolirano, ampak v medsebojnem učinkovanju.

Prenos pojmov je bil v 18. In 19. stoletju predvsem enosmeren: iz na-

ravoslovja v družboslovje ne pa obratno. Sedaj pa poteka v obe smeri.

V naravi in družbi ne obstajajo samo entropični procesi degradaci-

je, propadanja, izenačevanja različnosti, ampak tudi procesi nastaja-

nja raznovrstnosti, kompleksnosti, rojevanja idr. V sub(kvantni) re-

alnosti vzniknejo sintropični procesi, kjer zakon entropije ne velja.

Povezanost entropije in sintropije ponazarja krog, kjer entropija pre-

haja v sintropijo in obratno. V tej soodvisnosti pa je treba upošteva-

ti menjavanje dominantne in podrejene vloge sintropije in entropije.

Veljavnost entropijskega zakona ne izključuje nastajanja in razvoja

novega k višjim ravnem organizirane kompleksnosti. Paradigma,

ki povezuje entropične in sintropične procese ni niti entropična niti

90

Družbena alternativa in entropija

sintropična, ampak je »sinentropična«. Entropijski zakon ima izjemno

mesto med naravnimi zakoni, ker je v bistvu razvojni zakon in je za-

radi tega izrazito filozofske narave. Z njim je bil vnesen čas v fizikalni

zakon in to je predstavljalo velik izziv za klasično Newtonovo fiziko

kot mehaniko. Entropijski zakon ni pojasnil elementarnega izkustva,

da so strukture morale najprej nastati, preden je lahko nastopila nji-

hova entropična degradacija. Pomemben korak v tej smeri je naredi-

la Prigoginova neravnovesna termodinamika v 20. stoletju, toda kot

ugotavlja fizik Detela (2014: 373) Prigoginove disipativne strukture

»še vedno za las sledijo entropičnemu zakonu.« Pri delovanju entro-

pijskega zakona je treba upoštevati specifičnost nežive, žive narave ter

njegovo delovanje v družbenotehnološkem kontekstu.

V napačni trditvi, da zakon entropije ne velja za biološke in spoznav-

ne, miselne procese je bila implicitno vsebovana intuitivna domneva

o njegovi omejeni veljavnosti. Gre samo za zanikanje njegove splo-

šne veljavnosti na pa same veljavnosti. Zakon entropije deluje tudi v

družbi in družbenotehnološkem razvoju. Njegovo delovanje v družbi

ima različne pomene. Družbena entropija se navzlic metaforični rabi

pojma vsaj v treh pomembnih značilnostih loči od termodinamske. Pri

družbeni entropiji ne gre za naraven, spontan proces. Je izrazito vre-

dnotno obremenjen in nima širšega okolja, sistema, v katerem bi po-

tekalo naraščanje entropije. V družbenotehnološkem razvoju so štiri

obdobja naraščanja družbenoekološke entropije: 1. praskupnost pred

poljedelsko (neolitsko) revolucijo, 2. obdobje poljedelskih razrednih

družb (suženjskih, fevdalnih), 3. nastanek industrijske kapitalistične

razredne družbe in 4. nastajajoča ekosocialna družba, ki globalni ne-

oliberalni kapitalizem postavlja pred alternativo: družbenoekološki

obrat ali propad.

91





Andrej Kirn

POVZETEK

Zgodovinska vloga kapitalizma se končuje. Alternativa je ekosoci-

alizem, ki je družbeno in ekološko nujen. Njegova dovršitev mora

biti globalna, kar pa ne izključuje lokalnih, znotrajdržavnih in med-

narodnih protestov, ki vodijo k globalnemu obratu od neoliberal-

nega kapitalizma k ekosocializmu. Pri različnih socializmih je ved-

no šlo za kritiko obstoječe družbe, idejo bolj pravične družbe in za

načine ter sredstva, kako doseči te cilje. Z Oktobrsko revolucijo se

je ideja socializma premaknila na praktično raven. Stalinizem je

naredil največ škode delavskemu gibanju. Z možnostjo družbene

revolucije na ekonomsko in znanstvenotehničnem razvitem Zahodu

sta povezani doktrini revizionizma in reformizma. »Tretja pot« med

socializmom in kapitalizmom ni socialnotržno gospodarstvo, ampak

družbeni sistem ekosocializma, ki združuje lastnosti demokratičnega,

humanega socializma in kapitalističnega socialnotržnega gospodars-

tva. Alternativne strukturne reforme ekosocializma bi bile: pluralnost

lastnine, večinsko solastništvo zaposlenih, neposredna demokracija

in zeleni preboj. Ekosocializem je tretja pot. Za uresničitev te poti je

pomembno razmerje med družbenim protestnim gibanjem in politično

stranko. Neoliberalni kapitalizem je razdiralen do družbe in narave.

Ne upošteva načela previdnosti niti pri možnih ekoloških/okoljskih

niti pri družbenoekonomskih posledicah.

Vsaka družba, civilizacija ima svoje entropične razsežnosti.

Naraščanje entropije je spontan naraven proces. Ne velja pa to

za prirast družbenoekološke entropije antropogenega izvora. Pri

družbenoekološki in družbeni entropiji gre za analogno in metaforično

rabo pojma. Opraviti imamo s prenosom termina, ne pa s prenosom

vsebine pojma. Prenosi izrazov iz ene discipline v drugo so posledica

dejstva, da se znanosti ne razvijajo izolirano, ampak v medsebojnem

učinkovanju. Človekovo makroskopsko izkustvo entropije se je

znanstveno izrazilo v drugem zakonu termodinamike. Človek pa ni

izkušal samo entropične procese propadanja, minevanja, umiranja,

degradacije, ampak tudi sintropične procese nastajanja, rojevanja,

92

Družbena alternativa in entropija

progresivnega razvoja. Niso pomembne samo energetske, entropične

spremembe, ampak tudi entropične spremembe materije, iz katere so

narejena produkcijska, prometna sredstva, infrastrukturni objekti ter

potrošniške dobrine. Družbeni razvoj in vsaka družba ima naravne

predpostavke, toda zaradi tega še ni naravna tvorba in naraven proces.

Entropija ima različne pomene. Entropični vidik smrti obstaja v

izenačenosti temperature organizma s temperaturo okolja. Entropična

nujnost smrti se najbolje kaže v biološki nujnosti smrti. Vsa živa bitja

so entropična, saj živijo le tako, da dobivajo energijo iz okolja in jo

kot toploto oddajajo nazaj v okolje Entropija na področju mišljenja

je navzoča na nevrofiziološki ravni, kot tudi v vsakem dogmatičnem

sistemu. Termodinamika je doživela izziv v soočenju z biološko in

družbeno evolucijo. Obstaja entropična razlika med biološko in

sociotehnično evolucijo. Razvoj sociotehnosfere povečuje raznolikost

v družbi, a zmanjšuje jo v biosferi. V napačni trditvi, da zakon entropije

ne velja za življenje, je bila skrita pravilna, intuitivna domneva o njegovi

omejeni veljavnosti. Zakon entropije predstavlja degradacijo struktur,

a hkrati predpostavlja njihov nastanek. Tri pomembne značilnosti

(družbenost, vrednotnost, odsotnost širšega zunanjega okolja) ločijo

družbeno entropijo od termodinamske. Ekološka entropija družbenega

izvora je od industrijske revolucije dalje prevzela eksponentno obliko,

kot jo imajo tudi drugi kazalniki. Mednarodna skupnost si prizadeva

za soglasje o ukrepih, ki bi preprečili nadaljnjo rast ekološke entropije.

Ni pa še tovrstnega soglasja o zmanjšanju družbene entropije.



93





Andrej Kirn

SUMMARY

The historical role of capitalism is coming to an end. The alternative is

ecosocialism, which is socially and ecologically urgent. Its attainment

has to be global, which does not exclude local, intrastate and internati-

onal protests that lead to a global turning point from neoliberal capita-

lism to ecosocialism. Different socialisms have always included criti-

cism of the existing society, the idea of a more just society, and ways

and means for achieving these goals. With the October Revolution the

idea of socialism moved to a practical level. The worker's movement

was largely damaged by Stalinism. The possibility of social revolution

in the economically and scientifically and technically developed West

is linked to the doctrines of revisionism and reformism. “The third

way” between socialism and capitalism is not a social market econo-

my, but the social system of ecosocialism that brings together the cha-

racteristics of a democratic, humane socialism and those of a capitalist

social market economy. The alternative structural reforms of ecosoci-

alism would involve: plurality of ownership, majority employee co-

-ownership, direct democracy, and green development breakthrough.

The third way is ecosocialism. For this third way to become a reality

an important role needs to be played by the relationship between the

social protest movement and political party. In its ignoring of the pre-

cautionary principle both in ecological/environmental and social-eco-

nomical consequences, neoliberal capitalism is destructive for society

and nature.

Every society and civilisation has its entropic dimensions. The

growing entropy is a spontaneous natural process. However, this does

not apply to the growth of social-ecological entropy of anthropogenic

origin. When speaking about social-ecological entropy and social en-

tropy, we speak about the analogic and metaphoric uses of the concept

of entropy which, here, is transferred from one discipline to the other

as the term rather than in its contents. The transfer of terms from one

discipline to another is the result of the fact that sciences do not deve-

lop in isolation from one another, but in mutual interaction. Humans'

94

macroscopic experience of entropy was scientifically expressed in the

second law of thermodynamics. However, humans have not experi-

enced only entropic processes of decay, passing away, dying, and de-

gradation, but also syntrophic processes of coming into being, proc-

reation, and progressive development. What is important is not only

the entropic change of energy, but also the entropic change of matter

from which means of production and transport, infrastructural objects

and consumer goods are made. While social development and every

society have their natural assumptions, this does not make them natu-

ral formations and natural processes. Entropy has diverse meanings.

The entropic aspect of death exists in the equalisation of an organism's

temperature with that of the environment. The entropic unavoidability

of death is best shown in the biological unavoidability of death. All

living creatures are entropic, since they only live by obtaining ener-

gy from the environment and giving it back to the environment in

the form of warmth. Entropy in a cognitive domain is present both

at the neurophysiological level as well as in every dogmatic system.

Thermodynamics was challenged, when confronted with biological

and social evolutions. There is an entropic difference between biolo-

gical and social-technical evolution. While the development of the so-

cio-techno-sphere increases social diversity, it decreases the diversity

in the biosphere. The erroneous claim that the law of entropy does not

apply to life, hides in itself a correct, intuitive assumption about the

limited validity of this law. The law of entropy represents the degra-

dation of structures, and at the same time presumes their generation.

Social entropy differs from thermodynamic entropy in three important

characteristics (its social nature, its relation to value system, the ab-

sence of a wider external environment). Since the industrial revoluti-

on, ecological entropy of social origin has adopted the exponent form

similar to that of other indicators. While the international community

is striving to reach an agreement about the measures that would pre-

vent the further growth of ecological entropy, a similar agreement to

reduce social entropy is still lacking.





Andrej Kirn

VIRI

Abendroth, W. (1968): Sozialgeschichte der europäischen Arbeiter

bewegung. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.

Altvater, E. (2011): Das Ende des Kapitalismus wie wir ihn kennen. Eine

radikale Kapitalismus Kritik. Muenster: Westfaelisches Dampfboot.

Ayres, R. U. (1999): Turning Point. End to the Growth Paradigm. London:

Earthscan.

Ayres, R. U., J. C. J. M van der Bergh, J. M. Gowdy (2001): Strong versus

Weak Sustainability: Economics, Natural Sciences, and »Consilience«.

Environmental Ethics, 23: 155–168.

Ayres, R. U., J. C. J. M. van den Bergh (2005): A theory of economic growth

with material, energy, resourses and dematerialization: Interactions of

three growth mechanisms. Ecological Economics, 55: 96–118.

Ayres, R. U. (2007): On the practical limits to substitution. Ecological

Economics, 61: 115–128.

Baveye, P. C, J. Baveye, J. Gowdy (2011): Monetary valuation of

ecosystem services: It matters to get the timeline right. Ecological

Economics, 95, 231–235.

Beck, U. (1999): World Risk Society. Oxford: Polity Press.

Belem Ecosocialist Declaration (2009): World Social Forum. Brasil: Belem.

Bergson, H. (1983): Ustvarjalna evolucija. Ljubljana, Cankarjeva založba

(francoski original 1909).

Boltzmann, L. (1974): Theoretical Physics and Philosophical Problems.

Selected Writings. Dordrecht, Holland Boston, U. S. A.: D. Reidel

Publishing Company.

Božič, K. (2013): Ni časa za čakanje. Dnevnik (priloga Objektiv), 30.

novembra.

Božič, K. (2014): Intervju s Catherine Sommary. Dnevnik (priloga Objektiv),

15. marca.

Braun, I., in J. Bernward (Hrsg.) (1994): Technik ohne Grenzen. Frankfurt

am Main: Suhrkamp.

Bravo, G. M. (1970): Les socialistes avant Marx I–III. Paris: Petite collection

maspero.

Brglez, N. (ur.) (1979): Utopični socialisti. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Brščič, B. (2013): Življenje v utvari. Delo, 8. novembra.

Buharin, Stalin, Zinovjev, Trocki (1979): Permanentna revolucija i socializam

u jednoj zemlji. Zagreb: Globus.

96

Družbena alternativa in entropija

Burger, H. (ur.) (1982): Austromarxizam. Zagreb: Globus.

Caratan, B., Mikecin, V. (ur.) (1979): Karl Kautsky. »Ortodoksni

marksizam« in reformizam. Izbor i predgovor Ivan Prpić. Zagreb:

Globus.

Caratan, B., Kalanj, R., Mikecin, V. (ur.) (1982): Avstromaksizam. Zagreb:

Globus.

Caratan, B., R. Kalanj, V. Mikecin (ur.) (1981): Teorija sloma. Zagreb:

Globus

Caratan, B., Kalanj, R., Mikecin, V. (ur) (1981a). Revizionizam (Izbor i

predgovor Ivan Prpić). Zagreb: Globus

Carnot, S. (1973): Razmyšlenia o dvižuščej sile ognja i o mašinah, sposobnih

razvivat’ etu silu. V: Kapica, S. P. (ur.): Žizn’ nauki. Antologija vstuplenij

k klassike estestvoznanja. Moskva: Izdatel’stvo Nauka.

Cato, M. S. (2011): Environment and Economy. London and New York:

Routledge.

Chen, J. (2005): The physical foundations of economics. New Jersey,

London, Singapore, Beiing, Hongkong: World Scientific.

Chomsky, N. (1971): Die Verantwortlichkeit der Intellektuellen. Frankfurt

am Main. Suhrkamp Verlag.

Cohen, B. I. (1993): Analogy, Homology and Metaphor in the Interactions

between the Natural Sciences and the Social Sciences, Especially

Economics. V: Marchi de, N. (ur. 1993), Non Natural Social Science:

Reflecting on the Enterprise of More Heat than Light. Annual supplement

to volume 25 History of Political Economy. Durham and London: Duke

University Press, 7–44.

Cohen, B. I. (ur.) (1994): The Natural Science and the Social Sciences.

Some Critical and Historical Perspectives. Dordrecht, Boston, London:

Cluwer Academic Publishers.

Cohen, B. I. (1994a): Interactions. Some Contacts between the Natural

Sciences and the Social Sciences. Cambridge, Massachusetts, London,

England: The MIT Press.

Costanza, R., H. E. Daly (1992): Natural Capital and Sustainable

Development. Conservation Biology 6(4): 37–47.

Cottrell, F. (1955): Energy and Society. New York: McGraw Hill.

Červek, U. (2013): Do okolja povsem prijazen izdelek ne obstaja. Delo, 1.

marca.

Davis, P. J. (2011): Entropy and Society. Can Physical/Mathematical

Notions of Entropy Be Usefully Imported in to the Social Sphere?

Journal of Humanistic Mathematics, vol.1, no.1, 119–126.

97

Andrej Kirn

Daly, H. (2011): Growth, debt, and the World bank. Ecological Economics

72, December, 5–8.

Daly, H. (2013): A further critique of growh economics. Ecological

Economics 88, April, 20–24.

De Saint-Simon, C. H. (1979): Izbor djela, Zagreb: Školska knjiga.

Detela, A. (2014): Sintropija v polfaznih zibelkah. Ljubljana: Elaphe d. o. o.

Droz, J. (Hrsg.) (1974–1979): Geschichte des Sozialismus. Franfur/M,

Berlin: Ullstein Buch, Bd. I–XV.

Ecosocialism in Nutshell (1980): The Socialist Environment and Resources

Association. London, British Labour Party.

Edington, A. (1963): The Nature of Physical World. Ann Arbor: University

of Michigan Press.

Engels, F. (1953): Dialektika prirode. Ljubljana: Cankarjeva založba.

European Environment Agency (EEA) (2013): Late lessons from early

warnings, vol. 2. http://www.eea. uropa.eu/publications/late-lessons-2

Enzensberger, H. M. (1973): Zur Kritik der politischen Ökologie. Kursbuch

33 (Oktober) 1–42.

Foster, J. B. (2000): Marx‘s Ecology. Materialism and Nature. New York:

Monthly Review Press.

Fourier, C. (1966): Theorie der vier Bewegungen und der allgemeinen

Bestimmungen. Frankfurt am Main, Wien: Europa Verlag.

Fourier, C. (1980): Civilizacija in novi socijetarni svijet. Zagreb: Školska

knjiga.

Funtowicz, S. O., J. Rawetz. (1993): Science for the post-normal age. Futures

(September), 25: 7.

Gentner, G., M. Jeziorski (1993): Metaphor and Theory Change: What is

»Metaphor« a Metaphor for? V: Ortony, A. (ed.): Metaphor and Thought.

Cambridge: University Press.

Georgescu-Roegen, N. (1971): Entropy Law and the Economic Process.

Cambridge, Massachusetts, London, England: Harvard University Press.

Georgescu-Roegen, N. (1977): Matter matters too. V: Wilson, K. D. (ed.)

(1977): Prospects for Growth. New York: Praeger.

Giarini, O., H. Louberg (1978): The Diminishing Returns of Technology.

Oxford, New York, Toronto,

Gowdy J., L. Krall (2013): The ultrasocial origin of the Anthropocene.

Ecological Economics 95, 137–147.

Grah, M. (2013): Intervju s sociologom Tomažem Mastnakom. Delo, 7.

oktobra.

98

Družbena alternativa in entropija

Groneyer, Reiner (1973): Integration durch Partizipation. Frankfurt am

Main: Ficher Taschenbuch Verlag.

Hannon B. M. (1979): Comments on the Papers by Brobst and Goeller. V:

Smith K. V. (ed.) (1979): Scarcity and Growth Reconsidered. Baltimore

and London: The John Hopkins University Press, 160–162.

Hawken, P., A. Lowins, L. H. Lowins (1996): Natural Capitalism. The Next

Industrial Revolution. London: Earthscan Publitacions Ltd.

Hernan, E. (2010): This borrowed Earth. Lessons from the fifteen worst

environmental disasters around the World. New York: Palgrave,

MacMillan.

Hobbes, T. (1961): Levijatan ili materija oblik i vlast države cerkvene i

gradžanske. Beograd: Kultura.

Hofmann, W. (1970): Ideengeschichte der sozialen Bewegung des 19. und

20. Jahrhunderts. Berlin: Walter de Gruyter & Co.

Horkheimer, M., T. V. Adorno (1971): Dialektik der Aufklaerung. Frankfurt

am Main: Fischer Taschenbuch Verlag.

Husson, M. (2015): Teorija o dolgih valovih in kriza sodobnega kapitalizma.

V: Mandel, E. (2015): Dolgi valovi kapitalističnega razvoja. Ljubljana:

Sophia, 201–227.

Jakson, D. (2011): Prosperity without Growth. Economics for Finite Planet.

London, Washington DC: Earthscan.

Jakše, L. (2013): »Bankirji krize sploh še niso občutili«. Intervju z Matejem

Lahovnikom. Delo, 16. decembra.

Kajfež, B. L. (2008): Kaj nam prinašajo podnebne spremembe? Ljubljana:

Pedagoški inštitut.

Kirn, A. (ur.) (1991): Ekologija, ekonomija, entropija. Maribor: Aram.

Kirn, A. (1991a): Fizikalne analogije in metafore v ekonomski teoriji.

Slovenska ekonomska revija, let. 43, št.1, 27–35.

Kirn, A. (2004): Narava-družba-ekološka zavest, Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

Kirn, A. (2012): Družbenoekološki obrat ali propad. Ljubljana FDV,

Založba FDV.

Kirn, A. (2014): Ekosocializem kot alternativa. Teorija in praksa 6,

1021–1056.

Klauer, B., R. Manstetten, T. Petersen, J. Schiller (2013): The art of long-

term Thinking: A bridge between sustainability science and politics.

Ecological Economics 93 (September), 79–84.

Klein, N. (2015): To vse spremeni. Kapitalizem proti podnebju. Ljubljana:

Mladinska knjiga 2015.

99

Andrej Kirn

Klemenčič, V. (2013): Samozdravilne sile. Delo, 21. novembra.

Kolakowsky, L. (1977): Die Hauptströmungen des Marxismus. Entstehung,

Entwicklung, Zerfall. München, Zürich: R. Piper & Co. Verlag.

Kolakovski, L. (1983): Glavni tokovi marksizma, Tom II. Beograd:

Beogradski izdavačko-grafički zavod.

Kolakovski, L. (1985): Glavni tokovi marksizma, Tom III. Beograd:

Beogradski izdavačko-grafički zavod.

Komel, M. (2013): K diskusiji o demokratičnem socializmu. Mladina

Alternative zima 2013/2014. Ljubljana, 50–55.

Kool, R. (2013): Limits to Growth, environmental science and the nature of

modern prophecy. Ecological Economics 85 (January), 1–5.

Korsika, A. (2013): Iniciativa za demokratični socializem. (Sobotna priloga

Dela), 23. november.

Korsch, K. (1983): Marksizam i revolucija. Zagreb: Globus.

Kovel, J., M. Lowy (2001): An Ecosocialist Manifest. The International

Endowment for Democracy, USA.

Kovel J. (2002): The Enemy of Nature: The End of Capitalism or the End of

the World. London: Zed Books.

Latour, B. (2004): Politics of Nature. How to Bring the Science into

Democracy. Cambridge, Massachusetts, London, England: Harward

University Press.

Leggewie, C. in H. Welzer (2011): Das Ende der Welt wie wir sie kannten.

Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag.

Locke, J. (1978): Dve razprave o vladi. Knjiga druga. Beograd: NIP

Mladost (angleški original 1690).

Lotka, A. (1925): Elements of Physical Biology. Baltimore: Williams and

Wilkins.

Mandel, E. (2015): Dolgi valovi kapitalističnega razvoja. Ljubljana: Sophia.

Manifest iniciative za demokratični socializem (2013). Ljubljana.

Marchi de, N. (ur.) (1993), Non Natural Social Science: Reflecting on the

Enterprise of More Heat than Light. Annual supplement to volume 25

History of Political Economy. Durham and London: Duke University

Press.

Marcuse, H. (1983): Sovjetski marksizam. Zagreb: Globus.

Meadows, D. in drugi (1972): The Limits to Growth. London: A Potomac

Associates Book. (slovenski prevod 1974, Ljubljana: Cankarjeva

založba).

Meadows, D. in drugi (1992): Beyond the Limits. Global Collaps or

Sustainable Future. London: Earthscan Publications Limited.

100

Družbena alternativa in entropija

Meadows, D. in drugi (2005): Limits to Growth. The 30-Year Update.

London, Sterling, VA: Earthscan (1. izdaja 2004).

Mencinger, J. (2009): Morda problem ni v tajkunih, ampak v sistemu. Delo

(Sobotna priloga), 30. aprila.

Mencinger, J. (2014): Prodaja na silo oziroma ideološka privatizacija. Delo,

9. junija.

Merhar, V. (2010): Neoliberalistična protireformacija državnega kapitalizma,

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Merhar, V. (2011): Rehabilitacija ekonomske vloge države s tržno-

planskim gospodarskim sistemom. Teorija in praksa XLVIII, jubilejna

št. ob 50-letnici FDV, 1326–1334.

Mikecin, V. (ur.) (1979): Eurokomunizam i socializam. Zagreb: Globus.

Mirowski, P. (1988): The Reconstruction of Economic Theory. Kluwer

Nijhoff Publishing.

Mirowski, P. (1988a): Against Mechanism. Protective Economics from

Science. Rowan and Littlefeld.

Mirowski, P. (1989): More heat then light. Economics and Social Physics:

Physics as Nature’s Economics. New York, Port Chester, Melbourne,

Sidney: Cambridge University Press.

Nadeau, R. (2008): Mainstream Economic and the Environmental Crisis.

Scientific American, April.

Nietzsche, F. (1939): Der Wille zur Macht. Versuch einer Umwertung aller

Werte. Stutgart: Alfred Kroener Verlag.

Nietzsche, F. (1968): Erkenntnistheoretische Schriften, Frankfurt am Main:

Suhrkamp.

O’Connor, M. (1981): Embodied Energy, Energy Analysis, and Economics.

V: Daly, H. E., Umaña, A. F. (ur.) (1981): Energy, Economics and

the Environment. Conflicting Views of an Essential Interrelationship.

Washington, D. C.: AAAS Selected Symposium 64, 119–146.

O’Connor, M. (1991): Entropy, Structure and Organisational Change.

Ecological Economics, 3: 95–122.

O’Connor, M. (1994): Is Capitalism Sustainable? Political Economy and the

Politics of Ecology. New York: The Guilford Press.

Ostwald, W. (1909): Energetische Grundlagen der Kulturwissenschaft.

Leipzig: Verlag von Dr. Werner Klinghardt.

Owen, R. (1957): Novi pogled na društvo. Zagreb: Kultura.

Piketty, T. (2014): Kapital v 21. stoletju. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Plut, D. (2010): Dvig blaginje brez rasti? Delo, 6. februar, str. 12–13

(Sobotna priloga).

101





Andrej Kirn

Plut, D. (2013): Ekosocialistična in trajnostna skupnost enakopravnih držav.

Delo (Sobotna priloga), 16. novembra.

Plut, D. (2014): Ekosocializem ali barbarstvo. Ljubljana: Društvo Gibanje

za trajnostni razvoj Slovenije – TRS.

Polany, Karl (1968/1944): The Great Transformation: The Political and

Economic Origin of our Time. Boston: Beascon Press.

Popper, K. R. (1974): Objective Knowledge. An Evolutionary Approach.

Oxford: At the Clarendon Press.

Popper, K. R. (1983): Logika i rost naučnoga znanija. Izbranye raboty.

Moskva: Progress

Potočnik, J. (2012): Blaginja za mnoge ali revščina za vse. Delo, 19. junija.

Potočnik, Janez (2013): Varovanje dragocenega vira življenja. Delo, 2.

marca.

Prigogine, I., I. Stengers (1982): Novi savez. Metamorfoza znanosti. Zagreb:

Globus.

Prigogine, I., I. Stengers (1988): Konec univerzalnosti: relativnost. V :

Kirn, A. (ur.) (1988): Znanost v družbenovrednotnem svetu. Ljubljana:

Delavska enotnost, 522–552.

Prigogine, I. (1989): Pereotkrytie vremeni. Voprosy filosofi, vypusk 8.

Rammelt, C. F., J. Boes (2013): Galtung meets Daly: A framework for

adressing inequity in ecological economics. Ecological Economics 93,

269–277.

Rifkin, J., T. Howard (1980): Entropy. A new World View. New York: The

Viking Press.

Rizman, R. (2009): Finančni svet je postal gospodar: »rep, ki maha s

psom«. Delo (Sobotna priloga), 11. april: 6–7.

Rizman, R. (2011): Ugrabljena demokracija. Mladina (Posebna številka.

Prispevki k razumevanju časa. Alternative 2011): 57–59.

Rizman, R. (2014): Odprte sociološke agende – globalizacija, demokracija

in intelektualci. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Rizman, R. (2014a): Čas (brez) alternative. Sociološke in politološke

refleksije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede in Znanstvena založba

Filozofske fakultete.

Sachs, W. (ur.) (1995): Global Ecology. New Arena of Political Conflict.

London: Zed Books.

Sachs, W. (1999): Planet Dialectics: Explorations Environment and

Development. London, New York: Zed Books.

Sarkar, S. (1999): Ecosocialism or Eco-capitalism? A critical Analysis of

Humanity’ s fundamental Choices. London: Zed Books.

102

Družbena alternativa in entropija

Sarkar, S., B. Kern (2010): »Ecosocialism or Barbarism«,

http://dandeliontimes.net/ category/socialism/.

Schlipp, P. A. (1959): Albert Einstein: Philosopher and Scientist. New

York: Harper and Row.

Schmidt, S. J. (Hrsg.) (1992): Der Diskurs des Radikalen Konstruktivismus.

Frankfurt am Main: Surkamp Verlag.

Schroedinger, E. (1980): Šta je život? Um i materija. Beograd: Kultura.

Schweiger, R. (2011): Kaj na koncu ostane revnemu človeku drugega kot

revolucija. Delo (Sobotna priloga), 24. december.

Small, B., W. Jollands (2006): Technology and ecological economics:

Promethean technology, Pandorian potential. Ecological Economics, 56:

343–358.

Smith, M. R., L. Marx (ur.) (1994): Does Technology Drive History? The

Dilemma of Technological Determinism. Cambridge, Massachusetts,

London, England: The MIT Press.

Soddy, F. (1922): Cartesian Economics. London: Henderson.

Soddy, F. (1926): Wealth, Virtual Wealth, and Debt. London.

Soederbaum, P. (2007): Issues of paradigm, ideology and democracy in

sustainability assessment . Ecological Economics, 60: 613–626.

Spengler, O. (1989, 1990): Propast zapada. Beograd: Izdavačka kuća »Knji-

ževne novine«, Zv. I–IV.

Snow, C. (1971): Dve kulture. Beograd: Narodni univerzitet braća Stanković.

Splichal, S. (2008): Svoboda, bratstvo, enakost – nikoli več? Delo, 6.

september.

Stanovnik, Tine (2013): Socioekonomija Slovenije. Majhni neenakosti v

porazdelitvi dohodkov in premoženja sta povezani. Delo, 30. novembra.

Strnad, J. (1987): Ali sodi entropijski zakon v srednjo šolo? Vzgoja in

izobraževanje, 5: 14–22.

Tainter, I. (1988): The Collaps of Complex Society. Cambridge: Cambridge

University Press.

Tainter, I. (2006): Archeology of Overshoot and Collaps. Annual Rewiev of

Antropology. Vol. 35: 59-74.

Turner, G. M. (2008): A comparison of The Limits to Growth with 30 years

of reality. Global Environmental Change 18, 397–411.

Turner, G. M. (2012): On the cusp of global collapse? Updated comparison

of The Limits to Growth with historical data. GAIA-Ecological

Perspectives for Science and Society, 21 (2), 116–124.http:/www.gaia-

online.net/.

Val’den, P. J. (1916): Obescenivanie materii. Moskva: Pečatnoe Iskustvo.

103

Andrej Kirn

Vitousek, P. M. in drugi (1997): Human domination of earth‘s ecosystems.

Science. Vol. 277 (5325): 494–499.

Warr, B., R. U. Ayres (2012): Useful work and information as drivers of

economic growth. Ecological Economics, 73, 93–102.

Weinberg, S. (1996): Sanje o končni teoriji. Na poti k osnovnim naravnim

zakonitostim. Nova Gorica: Flamingo.

White, A. L. (1943): Energy and the Evolution of Culture. American

Anthropologist, 3: 335–356.

White, A. L. (1949): The Science of Culture. New York: Ferrer, Straus and

Giroux.

White, A. L. (1970): Nauka o kulturi. Studije o čoveku i civilizaciji. Beograd:

Kultura.

Wiener, N. (1954): Human Use of Human Beings. Cybernetics and Society.

Garden City, New York: Doubleday Anchor Books, Doubleday &

Company, Inc.

Wiener, N. (1968): Kibernetika ili upravlenie i svjaz’ v životnem i mašine.

Moskva: Sovetskoe radio. (angleški original 1961)

Žakelj, V. (2013): Čas je za ekosocializem. Ljubljana: VBG.

Žerjavič, P. (2014): Kuruza 1507 je politični vroč krompir. Delo, 12.

februarja.

Žižek, S., R. Riha (ur.) (1981): Kritične teorije družbe. Izbor tekstov.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Young, F. F., S. Sachs (1994): The Next Efficiency Revolution: Creating a

Sustainable Materials Economy. Worldwatch Paper 121. Washington.

Worldwatch Institute.

104





Document Outline


page3

page5

page53

page57

page59

page61

page63

page71

_GoBack

_GoBack

1 EKOSOCIALIZEM KOT ALTERNATIVA 1.1 Socializem in ekosocializem

1.2 Trajna rast in narava

1.3 Zapozneli nauki zgodnjih opozoril

1.4 Razlage sedanje krize

1.5 Kriza in izhodi iz krize

1.6 Obrat k tretji poti





2 ENTROPIJA V NARAVI IN DRUŽBI 2.1 Pomen in pojem entropije

2.2 Prenos pojmov

2.3 Ignoriranje in upoštevanje zakona entropije

2.4 Klasična termodinamika, (ne)povratnost in prihodnost človeštva

2.5 Entropija in življenje

2.6 Entropija in smrt

2.7 Entropija – mišljenje – informacija

2.8 Različni pomeni družbene entropije

2.9 Kontekstualnost družbene entropije

2.10 Ekološka entropija družbenega razvoja

SKLEP

POVZETEK

SUMMARY

VIRI