S4Š>                                                Jos. Stritar: Pogovori.
2 brez špic; 2 svilena robca za rabo   pri  noslanju,  NB. in vse drugo, kar ste vzeli brez izrecnega mojega dovoljenja."
Testaferata je pisal Glavarju prav tako, kakor bi bil tat. Očetovske ljubezni je torej tu kaj malo zaslediti.
(Dalje prihodnjič.)
Pogovori.
Piše   Jos.  Stritar.
VIL olgo, četrt stoletja je že, kar sem po tedanjem dunajskem ,,glasiji" kode nekemu sošolcu rojaku, stare uradniške rodo-vine sinu, z mladostnim navdušenjem razlagal in poveličeval narodnostno idejo,, kot najmogočnejše gibalo in gonilo sedanjega veka. Tovariš moj — sedaj je za razmerno visokega uradnika tam doli nekje na italijanski meji — poslušal me je nekaj časa modro molče, a naposled vsklikne nekako nejevoljno: Napoleonova iznajdba, dober pripomoček za politične namere, dokler je za rabo! Cez deset, dvajset let ne bode živa duša več govorila o narodnostni tvoji ideji! —
Mož se je motil v svoji hladni uradniški modrosti! Preteklo je deset, preteklo je dvajset in več let; ta in ona novost je nastopila in minila; ostala, krepko je živela narodnostna ideja. Da, zvršila je čudovite izpremembe, doprinesla je dela, katera smo gledali s strmečimi očmi! Krepko živi in mogočno jo vidimo še sedaj, in kdo ve, je li že dospela do svojega vrhunca! Tudi njen čas pride kedaj, gotovo; ko bode dosegla svoj namen, umaknila se bode tudi ona drugi, višji ideji; a sedaj, bodi nam po volji ali ne, gospoduje ona in nič se ne kaže, da bode skoraj konec njenega gospostva!
Kam pa merijo, poreče se mi, te besede tvoje? Ali hočeš, kakor nekdaj svojemu dunajskemu tovarišu, ,,Zvonovim" bralcem razlagati in poveličevati narodnostno idejo? — Ne, tako preprost nisem; dobro mi je znano, kako živo narodno čutijo izobraženi krogi, v katere zahaja ta list; tudi ima pri njih ta ideja drugih, zgovornejših oznanjevalcev in prorokov dovolj, ko bi jih bilo potreba. Ali pa hočem morebiti zmernost in treznost oznanjati o splošni pijanosti in omotici? To sem bil nekdaj poskusil, ker se mi je zdelo potrebno, a rojaki moji me niso umeli, ali pa me niso hoteli umeti; nekateri pa so me celo hotoma krivo umeli in odgovor njihov — toda ,,mimo, mimo" ! — „Kaj hočeš
Jos. Stritar: Pogovori.
549
torej? odgovori določno in jasno, če imaš poštene namene, če nas nečeš preslepiti s kakimi krivimi nauki !" Nameni moji so dobri, slepiti nečem nikogar, in vendar ni tako lahko stvar naravnost povedati, kakor si jo človek misli. Vendar poskusimo.
Ljubezen do naroda je kakor kaka druga ljubezen. Ljubezen pa ljubi, ker menda ne more drugače; ona ne vpraša, zakaj ? Človek ljubi, kolikor toliko, samega sebe, če tudi ni, Bog ve kako imeniten; isto tako ljubi svojo rodovino, sorodstvo svoje in naposled narod svoj po istem prirodnem nagibu. Nespametno bi bilo torej, ko bi me kdo vprašal: Zakaj pa se čutiš za Slovana? zakaj ljubiš narodnost svojo? kaj pa je posebnega tisto tvoje slovanstvo ? Jaz bi mu lahko odgovoril: Saj še cigan ljubi svoje ciganstvo; vsaj drži se ga, kakor vidimo, trdovratno, pa bi jaz zatajeval svojo narodnost! Ali kaj druzega je pa, ko bi me isti nadležnik vprašal: Kaj pa se tako ponašaš s slovanstvom svojim? Mirno bi mu odgovoril in rekel: Jaz se nikakor ne ponašam s svojim slovanstvom. Ponašaj se ti s svojim nemštvom ali francostvom, jaz ljubim svoj narod brez ponosa! In ko bi se mi dalje reklo: Ali te ni nič sram, ali te vsaj ne boli in peče, da se Slovani ne morete ponašati z vojno slavo, z imenitnimi iznajdbami, z državnimi napravami, z velikanskimi duševnimi proizvodi, kakor se ponašamo drugi narodi? odgovoril bi jaz: Cisto nič me ni sram, vse to me prav nič ne boli in ne peče. Bodi vse res, kar praviš; res bodi, da nismo Slovani do sedaj iz sebe nič znatnega doprinesli k razvoju in napredku človeštva; še to bodi brez veljave, da smo s svojimi širokimi hrbti branili vas proti iztočnemu divjaštvu, ko ste, kakor ste vedeli in znali, moči svoje posvečevali razvoju človeštva. Ali vsak ob svojem času, in „ni še vseh dni večer! Zdaj ste delali vi, in mi smo gledali. Pokazali ste, vsaj časa ste imeli dovolj pokazati svetu, kaj morete in znate. Ali morete reči, da ste sami zadovoljni s svojim vspehom? In ko bi rekli, pogled po svetu bi pokazal, da nimate pravice ponašati se s svojimi deli. Kaj pa ste dosegli s svojimi ,,slavnimi čini"? Kakor bolnik, ki ne more živeti ni umreti, prevrača se človeštvo v svojih vročinah in bolečinah, samo da sedaj morebiti na pernici, ko je prej ležalo na slami! Zlato skledo ste postavili pred nas, a ko primemo za žlico, vidimo, da je posoda prazna! Kaj nam pomaga ostro nabrušen nož, ko pa ni hleba, da bi si ga urezali ž njim! Spoznanje ste nam dali, ž njim nove potrebe; odprli ste nam oči, da bolj vidimo svojo bedo, siromaštvo svoje! Zvezde prešteva pastir, ovce pograbi mu volk! Od vsega vašega znanstva, od vse vaše posvetne modrosti, kaj ima naše srce? V puščavo nas je izvodila vaša luč, tam nas je pustila, da tavamo sedaj brez mirii!   Vaše glasovite iznajdbe ali
550                                      Jos. Stritar: Pogovori.
dajo ubozemu vsakdanjega kruha? Sopar je vaš hlapec, dobro; a so-parjev hlapec je sedaj siromak! In tisto vaše tolikanj slavljeno narodno bogastvo, kaj je? Pomnožilo, naraslo se je res, a zlato k zlatu! To je videti pravi zakon, po katerem se množi narodno bogastvo, in tako je narodno bogastvo postalo narodno siromaštvo! In narodna beda se širi in širi kakor povodenj. Iz puščave, kamor ste zavedli človeštvo vi s svojo hvaljeno ,,kulturo", kdo mu bodi voditelj, rešitelj ? Kdo mu pokaži pot v daljno obljubljeno deželo? Ta voditelj rešitelj bodi človeštvu — Slovan! Slava in hvala vam za vse, kar ste storili lepega za človeštvo, a do sreče, do občne blaginje, to vidimo zdaj, ne vodi vaša pot; pustite, torej vodstvo, izročite je drugim! Krepko imate dlan, bister um; kar se ž njima doseže, dosegli ste vi; a tu je potreba srca, mehkega, blagega srca, in to srce ima Slovan!
Tako nekako bi jaz odgovoril ponosnemu sosedu, pijanemu svoje narodne slave. Te misli, morebiti nekoliko tudi same besede, bodo se pač nekako znane zdele. Lahko da; povedal sem jih že večkrat, v raznih oblikah; posebno jasno in določno sem jih razložil ter svojim rojakom na srce položil v svojih „dunajskih pismih", odgovor mi je bil — toda zopet:  „mimo, mimo!"
Zakaj pa tolikokrat že povedano tu zopet ponavljam in posebno krepko poudarjam? Videlo se bode skoraj. Rekel sem, da ljubimo svoj narod po prirodnem nagibu, ne vprašaje, zakaj; rodoljubje nima čisto nič opraviti z narodnim ponosom. Krivi preroki so torej oni, ki uče, da ni rodoljubja brez narodnega ponosa. Graje vredno, kvarljivo, da, nepošteno je njih početje, dasi morebiti izvira iz dobrega namena, ko nam, ker nimamo, ne moremo imeti pravega, vzbujajo in netijo neki prisiljen, ponarejen naroden ponos. Kaj nam pomaga vse to dobrohotno sle-parstvo ? Prej ali pozneje poči vendar lepa pisana pena! Prej ali pozneje mine nas tista prijetna pijanost, in po pijanosti čut ni prijeten! Kaj nas torej mamite s tisto slavno zgodovino naših pradedov, ,,katero le premalo poznamo"; s tistimi glasovitimi kraljedvorskimi rokopisi, katere pa le predobro poznamo ; s tistimi famoznimi dokazovanji, da so nekdaj po vsi Evropi od hrbtenice uralske noter do Heraklejevih stolpov Slovani pasli in orali, da so bili vsi slavni možje vseh časov in narodov naposled vendar le pravi pravcati Slovani! Kaj nas slepite kakor otroke z bobnečimi besedami, da se svet trese in trepeče, pred nami? To je vse prav lepo, samo ko bi bilo tudi res! In resnica, menim, da je vendar le povsod prva. Sramotno, nemoško je klanjati se mogotcem in velikašem, a mož poštenjak se tudi ne prilizuje in dobrika narodu, ne govori za malo ploska in hvale množici  po volji.   V živo me peče, ko vidim, da
Jos. Stritar: Pogovori.
551
se tudi petja dar nebeški rabi v tako nedostojno službovanje. ,,Poeta vates". Prerok, voditelj, učitelj bodi pesnik, ako treba tudi, svaritelj, pokoritelj narodu. Pred množico naj hodi, ne da bi ga ona vlekla za sabo. Ne daj se ji pregovoriti ali celo prisiliti, da ji, kadar jo želja obide, kako poskočno zagode. Bolje ob tla treščiti in razbiti strune, če so tudi zlate! Dobro sem si v svesti, kaj pravim, in ne bojim se umetno napravljenega narodnega ropota!
Bog ne daj, da bi jaz pobijal rodoljubne pesmi; to ni meni čisto nič podobno. Težko da bi mogel kdo bolj nego jaz ceniti visoki pomen lepe navdušujoče rodoljubne pesmi. Buditi narod, povzdigovati, nav-dušati ga, ljubezen do domovine gojiti, kaj pa si more pesnik misliti lepše naloge! Ali resnični bodimo najprej tudi v pesmi; ne pitajmo naroda s praznimi frazami, ne slepimo ga z lepo in polno donečimi besedami, ki so pa votle in prazne. Kaj takega res da napravlja mnogo „efekta", mnogo prinaša hvale in ploska; ali naposled je vendar le nemoralno, kakor vsaka laž in sleparija. Gorje mu pesniku, ki dela in poje „na hvalo!" ¦— — Se jedenkrat: Budimo narodno zavest, gojimo rodoljubje z besedo in dejanjem; a vojsko napovejmo puhlemu narodnemu ponosu!
Rekel sem torej, da, kakor ljubezen sploh, tako tudi narodna, domovinska ljubezen ljubi, a ne vpraša, zakaj. Ali da bode ta ljubezen tem krepkejša in stanovitnejša, da bode rodoljubje naše, rekel bi tvorno, plodovito, treba mu je pač neke trdne podlage, ali morebiti bi se bolje reklo,   neke realne vsebine,   katero stoprav mu daje pravo živlienje in
—  pravo etično veljavo.   Kako naj   pač to bolj razložim in pojasnim?
—  Mislimo si, da se srečata n. pr. na Dunaji nemšk vseučilišnik v vsi svoji bliščobi in slavi s črno-rudeče-zlatim trakom na krepko napetih prsih in pa kak „Slovenijan" v svoji skromnosti in pohlevnosti! Ko bi se gledala nekaj časa in bi se naposled ujunačil Slovenec — to se samo tako govori — ter vprašal svojega nemškega součenca: Kaj pa nosiš ti tako ponosno ta pisani trak? — Ne, tako ne opravimo nič. Na tako vprašanje naš mladenič ne dobode odgovora z besedo! Vprašajmo rajši mirnega, a navdušenega Nemca, kaj mu je nemštvo. Mož nam bode naštel vse lepe čednosti in kreposti, katere morejo dičiti človeka; hrabrost, poštenost, zvestoba in tista tako glasovita nemška premost ne bodo zadnje med njimi, in vse te različne vrline imenujejo se skupaj z jednim imenom: nemštvo! Ali po pravici ali ne, gotovo je pa to, da tako mislijo sedaj precej vsi Nemci o svojem nemštvu. Y nekem ultragermanskem časopisu sem celo bral, da je sploh nemško vse, kar je lepo in blago in dobro, brez ozira na jezik.   To je vendar
552
Jos Stritar: Pogovori.
ponos, ne? Človek se nehote nasmehne, ko kaj takega čuje ali bere. Ali vendar jaz, ki sem ravnokar toliko govoril proti puhlemu narodnemu ponosu, želel bi nam nekoliko jednakega ponosa, a to z neko malo premeno. Mi ne govorimo: Taki smo, a recimo: Bodimo taki! Taki, pravim, za kakeršne te proglašajo naši ponosni sosedje, in še nekaj več, česar ni težko uganiti po tem, kar sem rekel. Vedno in vedno mi hodi na misel tista slavna, brez primere lepa, stvariteljna beseda „velikega Madjara", katero je zagrmel svojim rojakom, govoreč: Madjarske ni bilo, Madjarska bode! Ali je potreba, da še razlagam, na nas jih obračaje, te proroške besede! Komur niso same ob sebi jasne, kdor ne ume, takoj ko jih začuje, njih visokega in globokega pomena, temu bi bilo zastonj vse razlaganje in pojasnjevanje! Narod, kateremu so bile rečene, razumel jih je, in kakor vidimo, ne sebi na kvaro ! Da, pustimo že preteklost, bodi si slavna ali neslavna; drugi naj se zrcalijo in ogledavajo v nji, drugi naj se ozirajo nazaj, mi obračajmo naprej poglede svoje, naprej in nekoliko tudi kvišku! Svet je res čuden: visoko čisla, ne more si kaj, tisto čestito „patino", ki krije stare bronaste zdelke, spomenike in orodja. Z nekim svetim strahom gleda „starega" plemenitnika, čegar pradedje so v sveti deželi klali in drobili nevernikom obrite čepinje. V nekem posebnem čislu ga ima, če tudi slavnih očetov potomec sedaj živi, da nihče prav ne ve kako in o čem; a nekako pisano gleda, moža, ki je izpod slamnate strehe pritrudil in priboril se v sijajen dvor, če je tudi poštenjak od nog do glave. Ne sodimo mi tako; pustimo drugim, naj se je vesele, vso tisto zgodovinsko navlako; starinarji naj se je radujejo in ljudje, ki nimajo druzega posla. Mi nimamo ni časa ni volje. Ce nas kdo vpraša po preteklosti, po zgodovini naši, odgovorimo mu mirno: Ne vemo, ne maramo; mi smo mlad narod, naša je bodočnost, ali vsaj skrbeti in prizadevati si hočemo, da bode naša. Vi ste bili, vi ste; mi bodemo, mi hočemo biti!
Gledališki igralci,   kakor znano,   potezajo  se  radi  med seboj za
v
lepo, „hvaležno", sosebno pa za prvo, Junaško" ulogo. Ce smemo, kar se je že večkrat storilo, primerjati svet z velikim gledališčem in z igralci posamezne narode, rekel bi, da čaka sedaj svojega igralca glavna uloga, in ta je: rešenje socijalnega vprašanja, ali kar je jedno in isto: uresničenje in oživotvorjenje pravega, tvornega krščanstva. In to ulogo, tja merijo vse moje besede, naj prevzame slovanstvo! — —
Ali pa ima slovanstvo potrebne zmožnosti in sposobnosti za to vzvišeno nalogo? Mnogo bi se dalo govoriti o tem, dokazati se kaj takega ne da. Jaz pravim samo, da imam,   odkar se prav zavedam, to
Jos. Stritar: Pogovori.
553
vero, ki je mojega življenja najblažja tolažba, ki je mojemu rodoljubju neomajna podstava. Nesrečnega bi me storil, kdor bi mi dokazal, da je ta moja vera, v kateri živim in umreti želim, prazna vera!
In vi, pesniki slovanski, iščete tvarine pesmim svojim? Evo nam tvarine, da si je ne morete želeti lepše; prekrasne neskončne tvarine za rode in rode! In nova je tudi. Pustite tiste svoje drobne bolečinice kakor od komarjevega pika, bolečine srca vašega obsezaj vse človeštvo! Svojemu rodu in v njem vsemu človeštvu posvetite svoje moči, pevski svoj dar! Od te ideje zajemajte misli za svoje budnice, za svoje božične" in „velikonočne" ! — -—¦
In zdaj se obračam do tebe, mladina slovenska, ki se učiš in vadiš, da izidejo kedaj izmed tebe učitelji in voditelji narodu. Jaz vem, da nisem na dobrem glasu pri tebi; storilo se je vse, da se izpodkoplje naklonjenost tvoja proti meni, a jaz nisem genil z mazincem, da bi si jo zopet pridobil. Jaz ne iščem hvale, tudi tvoje ne; v dolžnost si štejem, ker menim, da sem nekoliko v to poklican, javno govoriti, učiti in svariti, kakor sem prepričan, da je prav; besede moje naj bodo svetu po volji ali ne; tudi če se kdo žaljenega čuti, ne morem mu pomagati. Dasi torej imajo besede moje malo veljave pri tebi, obračam se vendar, ne morem si kaj, s končnimi besedami do tebe. Zbiraš se, svoja društva imaš, to je prav. Piješ in poješ in „parlament igraš" ; tudi tega ne grajam. Po pridnem delu podnevi poštena zabava zvečer, kdo bi ti je ne privoščil iz srca? Ali želeti je, da bi se vse to vršilo v nekem posebnem duhu, da bi imela ta zabava neko posebno, recimo etično vsebino. Drugih, starih narodov mladini morebiti tega ni tako silno potreba; a pri nas, ki se trudimo in delamo, da bodemo kaj, treba je skrbno gospodariti z močmi, s časom, s pripomočki; grešna je pri nas vsaka potrata. Pri nas veljaj vedno in povsod „utile dulci" ! „Mladika", recimo, imenuje se tvoje društvo; častno, sveto ime ti bodi „Mladika". Ne, kdor hoče, da se le oglasi; samo kdor je vreden, bodi Mladičan. Neomadeževano poštenje na vse strani — nobena sodba ni tu prestroga — bodi prvi pogoj; najmanjša pega, ki jo komaj vidi prosto oko na „ščitu tvoje cesti", in biti ne moreš, a če si že, prestal si biti Mladičan! Trije možje vodijo „častno sodišče" Mladike: Minos, Ajak in Radamant! Kdor se boji tega sodišča, zapiši se v drugo društvo, Sloveniji mala izguba; ali pa hodi sam po potih svojih! Narodna je ,,Mladika" do jedra; narodnosti ni ravno treba javno kazati s kako posebno odliko, s pisanim trakom: če jo pa kažeš, Mladičan, vedi in ne pozabi nikdar, da ti je trobojni trak svetinja, kakor vojaku zastava, katero je najprej sam častiti in z življenjem braniti dolžan.   To
554                                     Jos. Stritar: Pogovori.
ni zdaj več trak, ki ga lahko povsod za malo novcev dobiš, simbol je narodnosti tvoje. Vsako nečast, ki se je storila temu simbolu, dolžan si moško maščevati najprej sam; a če nisi ti izpolnil svoje dolžnosti, preide maščevanja dolžnost na vse društvo. Zato premisli in pomisli dobro, predno se opraviš s pisanim trakom! (Te besede se bodo umele tam, kamor so namerjene,   govorjene pa so z bridkim  čutom!)
Narodnosti, upam, ni ti priporočati treba. Narodni so vsi udje tvoji, vsak po svoje, kakor kateri ve in zna in kolikor more. Ali to ravno se meni ne zdi še dovelj. Za rodoljuba se ima, za rodoljuba velja, kdor o vsaki priliki in nepriliki sosebno pa ,,inter pocula", prav krepko daje svoj „živio" in „slava", svoj narodni davek od sebe ; kdor s posebnim navdušenjem, zlasti ko je že malo razgret, poje ali pa tudi samo „takt bijoč" posluša obligatne rodoljubne pesmi, in pa, kar ni zadnje, kjer se da, najrajši pa, ko je med svojimi, krepko zabavlja drugim narodom. Vse to je morebiti zaslužno narodno početje, samo da ga jaz prav ceniti ne znam, ali tebi, narodna slovenska mladina, to ne bodi zadosti. Narodnih kričačev je dovolj povsod, ta stan ni posebno težaven, ne imeniten; krepka pluča, da se „živio" vpije, trda pest, da se ob mizo bije, in pa dober želodec, ki kaj ,prenese': to je vse, kar zahteva ta posel. Ali taki narodnjaki nam niso še mnogo koristili in nam ne bodo, škodili pa so nam več, nego se sploh misli in sami vedo. Ko bi se, kakor na sodni dan, pravični ločili od krivičnih, ko bi se možje s pristnim, čistim rodoljubjem postavili na desno, a tisti, ki so rodoljubni iz samopašja, zastran lepšega, za kratek čas, na levo; kako bi strmela, kako bi te bolelo, ti mlada, nedolžna, neizkušena duša, ko bi jih videla tako strašno mnogo na levi! — Ti pa slovenskega naroda cvet in up, ti mladina naša, hrani, neti sveti ogenj čistega rodoljubja v prsih svojih; ta ogenj naj ti bode ogreval dušo tudi, ko bodeš že delala v javnem življenji. V srci, ne na ustnicah, bivaj ti rodoljubje tvoje. In to rodoljubje ne bodi puhlo, prazno, abstraktno; krepko podstavo imej, kakor sem že tolikrat rekel, in vrlo vsebino, da ne bode jalovo, nego živo, tvorno, plodonosno! Eodoljubje tvoje ne imej svojega posebnega predala, v katerem je hraniš za kako posebno priliko, ne bodi ti kakor neka praznična obleka, za nedelje „surka", za narodne svečanosti in za — koristolovje. Neznana ti ostani vedno tista strašna a tako razširjena „dvodušna teorija", po kateri ognjeno rodoljubje biva v miru in spravi v jednih prsih s hladnokrvnim — kme-toderstvom!
Uči se, mladina, vadi se, pripravljaj se na delo; tudi kratkočasi se, pij in poj v svojih zvečernih zborih, ali ne samo to;  tudi ti shodi
A. Fekonja: Slovenci v književni vzajemnosti s Hrvati.               555
tvoji naj ne bodejo brez koristi. Že stari Rimljani, kakor veš, s 6-sebno pa Grki, sladili so si pojedinje svoje z resnimi razgovori. Tako tudi ti! Kar si je ta ali oni lepega nabral, pokaži, razloži v taki priliki tovarišem svojim! Kaj pa bodi, po moji želji, po mojem svetu, sosebno predmet takim razgovorom in razpravam, tega, menim, ni mi še posebno poudarjati treba. Kar sem govoril o „socijalnem vprašanji", o narodnosti, o vzveličarskem poklici slovanstva, to je rečeno zlasti tebi, mladina. „Malo kvasu okisa vse testo", pravi nekako sv. pismo: bodi ti tak kvas svojemu narodu. — Ostani v vedni zvezi z narodom, z ljudstvom, kmetom. Ko prideš na svoj dom, ogleduj, preiskuj ljudstva stanje, razmere, življenje; poznavaj vrline njegove in slabosti, njegove navade in razvade. Kjer moreš, tudi poučuj, pomagaj; svari, kjer potreba. Sosebno priporočam ti ubozega kmeta; tu tiči zlasti naše „socijalno vprašanje"! In če čutiš pevsko, pisateljsko moč v sebi, piši, poj tako, kakor priporočam! — —
Sedaj pa bodi konec te razprave! To je moje narodno veroizpo-vedanje, pisateljska moja oporoka. Kakor jim drago, sprejmo naj in sodijo Slovenci moje besede. Ce mi pa hoče kdo obraniti nekoliko prijaznega spomina, domisli se me časi ter reci blagodušno: To je bil človek, ki je gojil in učil z malo zmožnostjo, a z velikim navdušenjem tri ideje, in te tri so mu bile jedna: socijalstvo, krščanstvo, slovan-stvo! —
Slovenci v književni vzajemnosti s Hrvati.
Beseda  o petdesetletnici preporoda književnosti jugoslavjanske.
Spisal Andrej Fekonja.
„To je baš njihovo značajno svojstvo, da čim se s jedne strane  drže svi jednoga narečja književnoga, opet s druge strane nedopuštaju, da gine blago domače."
Stanko Vraz D. V. 79.
rvatje bodo letos, 1885., baje meseca septembra, svečano slavili petdesetletnico književnosti svoje. Uprav pred polovico veka je namreč veliki rodoljub dr. Lj ude vi t Gaj v Zagrebu zasnoval z mladim letom 1835. politični časopis „Novine" in književno prilogo ,,Danico", v domačem narečji, tako imenovanem kajkavskem, in v tedaj navadnem na tuj način zloženem pravopisu. No, še tekom istega leta (1835.) je začel v lista uvajati lepše, obširnejše in bogatejše, takozvano