Poštnina pavšallrana Cena. 2 Din. Leto I. V Ljubljani, 1. oktobra 1926. Št. 2. LIST Zft HUMOR 1 1 RO Izhaja v Ljubljani 1. in ===== 15. vsakega meseca. == Naslov: Uredništvo in uprava Ista «Muhe», Ljubljana I„ poštni predal. — Objavljeni prispevki se honorirajo, po¬ slani rokopisi se ne vračajo. Naročnina četrtletno 10 Din, za inozemstvo 15 Din. Inserati: 65X1 mm Din 1*25. Poštni ček. račun št. 14.568 ■.. v Ljubljani. - —■ Izdajatelj in odgov. urednik Ivan Kavčič v Ljubljani. Tiska Zvezna tiskarna v Celju, za tiskarno odgovarja Milan Cetina v Celju. S to Številko prične nai list retino izhajati; prihodnja številka icide 15. oktobra. 10 Nema kredita! Po progi —če gledaš — vse mrtvo leži, progovnih delavcev več videti ni. Ob vsakem deževju je proga zalita, železničar strada, ker nema kredita. V salonskih vozovih minister potuje, v zaduhlih brlogih delavec stanuje. Korupcija vlada in krasno procvita, zato pa ni čuda, če nema kredita. Na postelji smrtni razlika leži, ko revež boluje, novaca ni. Državna blagajna je z deskam’ zabita iz znanega vzroka, ker nema kredita. Uprava železnic osobju se ruga, želi mu iz srca, naj muči ga kuga, njegova morala je itak ubita, in vse to vsled tega, ker nema kredita. J. S. Pred sodnikom. «Obtoženi ste, da ste stregli svoji ljubici po življenju. Celo avtomobil ste ji kupili.* 5. Profesorska modrost. »Slišal sem, da je eden mojih učencev popolnoma zaljubljen v avto¬ mobile. Zopet slučaj, da je mašina nadomestila živo bitje.* S. Pomota. Hudomušni uradniki so dali svo¬ jemu šefu za god knjigo slavnega Kniggeja: «Občevanje z ljudmi * Sef, ki je spoznal njihovo namero, jim je odvrnil z najprisrčnejšim obrazom: »Gospoda, vi ste se gotovo zmotili, mogli bi mi dati za god Kniggejevo: ‘Občevanje z živalmi.* S. Moderni ples. Enkrat hops in enkrat hups, levo „ruk u in desno „šups:“ Zdaj konveksno, zdaj konkavno, vedno krivo , nikdar ravno. In kolena mehka, fiks, enkrat O in enkrat X. It’ kot goska, prav zares, to-le je — moderni ples. S. 0^0 Da se mu nič ne zgodi. Krčmar (novemu hlapcu): «.. . In če nastane pretep, vrzi vse pri glavnih vratih na cesto, le župana pri zadnjih vratih ven na dvorišče, ker tam pade ravno na gnojišče — veš, da se mu nič ne zgodi.* S. KAKO JE GOSPOD MANDELC SAM SEBE OBSODIL. (Št. Jerko.) »To je že od sile. Da je najin sin zašel tako daleč, to je od sile. Dobro! On dela sramoto tebi, sramoto meni in vsej hiši. Vse sem že poiiskusil, pa nič ne pomaga. On je izgubljen in dobro.« Gospod Mandelc je bil resnično razkačen. Njegova boljša polovica se je prav tako razjezila in dejala: »Kaj dobro! Ti in tvoje dobro! Če sin zapravlja, je pri tebi dobro, če pije pozno v noč kakor ti, je dobro, če pri¬ de domov zamazan in zavaljan, se se¬ veda jeziš in praviš dobro. Mislim, da bi ti lahko razbijal kamen na glavi, pa bi še rekel dobro.« »Dobro! Boš videla, kaj mu danes zagodem. Prav gotovo ga odvadim pi¬ jače. Dobro, na mene se zanesi.« »O to pa to. Ge bi se zanašala na tebe ali če bi tebe ne imela, že zdavnaj bi prišla v nebesa.« »Dobro, kar jaz naredim, je vse dobro in ni vrag, da bi mi sedaj spod¬ letelo.« Gospod Mandelc si je oblekel suk¬ njo, pokril si plešasto glavo in odšel. V veži je slugi zelo dolgo časa nekaj pripovedoval, nato je pa odšel staro pot, proti Bobenčku. Bila je že precej kesna večerna ura. Sluga gospoda Mandelca je nekaj pripravljal. Nekoga je pričakoval v ve¬ ži. Nalogo, ki mu jo je dal gospod Man¬ delc, je hotel do pičice izvesti in imel je namen, še sam kaj pride j ati. Sluga je imel namreč piko na mladega Man¬ delca. Pred pragom so se začule drsajo¬ če stopinje in nerazločno mrmranje. Aha, to- je mladi Mandelc. Sedaj pa pazi, Jaka, gre zato, da poplačaš mlademu izkazane ti dobrote! Sluga je stopil v kot za vrata. V rokah je držal umazaaio cunjo, iz ka¬ tere je curljala voda. Vrata na levo, ki so vodila v malo shrambo, so bila napol odprta. Gez prag je stopil Mandelc. Sluga ni 1 zamudil nilti sekunde, vzpel se je. vrgel se na prišleca im mu glavo ovil z mokro in umazano cunjo.. Mandelc je jel vpiti in otepavati okoli sebe. Jaka ga zgrabi im ga pori¬ ne skozi vrata v shrambo, da je teleb¬ nil na trda tla z vso težo. »Takole, mrcina, tlele je mesto za tebe. Sladko »pavaj, lahko noč!« »Hudiča, kaj pa delaš. ALi si zno¬ rel?! Jaka! Jaka! Dobro. Prekleti no¬ rec, ti boš takole ravnal s svojini go¬ spodarjem. He, Jaka! Jaka!« Zaman so bile prošnje in zaman vse vpitje; Jaka je zaloputnil vrata in odšel spat. Gospod Mandelc se je streznil, Vsedel se je im bulil v temo: »Vraga, ali sanjam, ali je resnica. Ta osel me je zaprl. Čakaj hudič, ne poznaš še svojega gospodarja. Jutri te vržem skozi vrata. — Lopov, cigan! Dobro! Jaka! Jaka.!« Umazana cunja ga je dušila. Za¬ čutil je na vratu nekaj mokrega. Stre¬ sel je z glavo in pričel trgati smrdeče pokrivalo. Dosti časa je minulo, da si je gosp. Mandelc odstranil mokro cu¬ njo od svoje glave. Sedaj je pa pričel besneti od ljute jeze. Prevrnil je vse, kar mu je prišlo pod roko, in ni se bal tudi za svoje pe¬ sti. Šele čez dolgo časa, ko mu je znoj tekel po čelu in ko je omagal, se je ne¬ koliko umiril. Udat se je usodi in se namenil, da počaka jutra. Gospa Mandelc, ki ta večer ni mo¬ gla. zatisniti očesa, je dobro slišala doli neki ropot. Poklicala je hišno in ji ukazala, da pogleda, kaj bi to bilo. Služkinja je kmalu pridrvela na¬ zaj vsa preplašena in zbegana. »Tatje — razbojniki! Nekdo je v shrambi. Tatje so pri nas. Jaz grem po stražnika!« Gospa Mandelc se je prestrašila. »Joj, joji! Teci, Liza, teci hitro. Ja jej! Naši ljudje pijejo, doma so pa razbojniki. Teci, Liiza, da ne bo pre¬ pozno.« Liza je bila že zunaj in poklicala je prvega stražnika, ki ga je dobila. Kmalu je bil stražnik v hiši go¬ spoda Mandelca. Gospa ga je rotila za žilve in mrtve, naj ne izpusti ravbar- ja in naj jo varuje vsega hudega. »Vrata so ja zaklenjena. Kdo ima ključ? Kako je pa razbojnik prišel no¬ tri? Okno je ja čisto majhno. Pa kako je tiho notri. Potuhnil se je. Ha, le po¬ trpi malo, nič ti ne pomaga.« »Jaz se vsa tresem. Prav imate, gospod stražnik, potuhnil se je. Liza, pojdi po Jaka. Jej, jej, radi njega bi tatovi še hišo odnesli.« Stražnik je modro preudaril po¬ ložaj in precej izvršil svoj sklep. Par močnih sunkov in vrata so se dvignila iz tečajev ter padla v shrambo. Astronom. (Parodija.) «Kaj čakaš, Cmiha, kaj stojiš? Li Mars napasti se bojiš? Ko burja sem so privihrali, podrli zvezde, poteptali. In ti, kot hraber astronom, podžigal v nas si bojni grom. Od zmage vodil si do zmage, tovariše nas svoje drage. Za nami borb je slavnih sled, pred nami trese ves se svet. Od Jup tra pa do Mojstrane poznajo drugi nas zemljane. In tukaj, Cmiha, si obstal? In Marsa tukaj si se zbal? Zakaj baš danes vzdihuješ in tratiš čas in premišljuješ?» «Postoj mi še, Klobasa, stoj! Se dosti časa je za boj. Glej tam med drevjem bajto staro, razklopotano staro šaro! Minulo let je šest sto pet in zdaj svoj Mars tu vidim spet. Tu bili so me uplenili, za astronoma me vzgojili.. .» «In doktor Cmiha gleda zdaj domači Mars, svoj rojstni kraj...» «Ah, tu ležijo v tej planini, mladosti moje vsi spomini... To moj je zdaj preljubi Mars, pred njim sovražnik, tujec jaz!» «Kaj mar nam domovina tvoja, krvavega želimo boja! Čuj, tabor punta se, kriči, po plenu, krvi hrepeni. In Cmiha, ti se obotavljaš in nočeš v boj in nas ustavljaš?* •Potrpi! Kaj se nam mudi! Če stara moja še živi, le to rad vedel bi popreje. Se zdaj bojim se je brez meje ...» «Ha, izdajalec! Ves ostrog pripravljen že je za naskok. A Cmiha ti ...?» «Jaz se ne ganem, bojim se je in tu ostanem. Če ona pride, bo gorje! —» To rekši odnesel je pete. S. skozi katerega mala Olgica opazuje, kako mladi podporočnik vežba — njeno sestro. a Rendez-oous. „Ob šestih se snidemo!“ ljubci je pisal. Ob petih gre ona, ne da ji miru. Že kliče on-. „Kje si tak’ dolgo ostala. Od štirih sem tu!“ — To je rendez-vous. S. Tudi darilo. Grofica pri odpotovanju služkinji: «Ali vam je grof kaj stisnil v roko.» Služkinja: «Ne, ampak na usta.» S. Iz kataloga knjigarne: »Zvesta ljubezen «, samo še nekaj izvodov. »Greh*, je bilo konfiscirano, se¬ daj zopet prosto. »Ženska čednost «, precej poško¬ dovana, polovična cena. »Moderna pesnitev«, v svinjskem usnju. Tudi prav. Ura prirodopisja. Učitelj: »Katera žival je po opici človeku najbližja?* Janezek:' «Bolha». S. Žalostni Anglež v Italiji. •Jaz se čutiti zelo nesrečno pri ogledouanju razualin.* »Toda zakaj?* •Ker misliti na auto, ki popraulen šele jutri.* S. Pravega si je izvolila. »No, Lizika!« reče gospa kuhari¬ ci, mladenki z dežele. »Sedaj ste že leto dni pri nas in spadate pravzaprav k družini. Recite, kateri izmed otrok Vam najbolj, ugaja?« Kuharica (naivno): »Gospod pod¬ poročnik!« Dovolj mu je. Sodnik: »Ste nekaznovan, ne- oženjen?« Obt oženec: »Oženjen!« Sodnik: »Torej kaznovan!« Oglas. Zbežal je pes. Posebno znamenje: imenuje se Šarko a ne uboga na nobeno ime. Ona se je začudila. Poznala je ta glas, to je njen mož — neverjetno, to ni mogoče. »Joj, joj, kaj. ste napravili z ma¬ no o —« Gospod Mandelc se je iztrgal stražniku in planil proti ženi. »Ne poznaš me, kaj?! Poglej, jaz sem -— Znoreli ste vsi in hočete, da znorim tudi jaz--«.' »On. je! Ti si, Lovro!? --- —« Gospa Mandelc je-prebledela in zgrudila se je poleg nesrečnega moža. Oni notri je zavpil in zastokal, da joj. Vrata so bila vzdolž padla na njega. Stražnik je planil notri in zgra¬ bil razbojnika. Pokleknil mu je na pr¬ ša in ga .vklenil. Oni je robantil, klel in se branil z vsemi štirimi, ali vse zaman. Obetal je, da bo tožil napadalca in zaklinjal se je, da te sramote ne bo pozabil nikdar. Stražnik je bil gluh za vsa obe¬ tanja in grožnje. Spravil je možakar¬ ja pokonci in zarohnel: »Marš ven! Nikar se nič ne obo¬ tavljaj! Marš!« Gospod Mandelc je začutil na zad¬ njem delu telesa, da je nekaj padlo. Zaskelelo je, da je zarjul kot lev. Grlo mu je bilo že hripavo, od besne jeze so mu izstopile oči in obraz mu je bil od togote spremenjen, da bi ga lastna žena ne spoznala. Na stražnikovo pobudo je stopil v vežo. Gospa Mandelc je stala kraj stopnjic in odskočila nazaj. Stresla se je ob pogledu na razbojnika in obo¬ ževala je stražnika, ki sil upa prijeti in ukroti iti- takšno zverino. »He stara! Lenčka! Kaj vendar počnete z mano. Ali ste znoreli? Joj meni uu U-u -- in gospod Mandelc je zajokal kakor otrok. m**m**mmimA 12 MtMMMMMMMMM Muhe filozofirajo . .. K pojmu neizmernosti pridemo s proučevanjem matematike, astronomije in — človeške neumnosti. Tatovi pra¬ vijo, da je jako zdravo spati pri od¬ prtih oknih. S. * Politika je čudna stvar. Če stopiš na desno, ni prav, če stopiš-na levo, tudi ne, če greš pa v stedi, se te pa vsak izogne . . .! * »Panem et circenses!« Kako bi se reklo po naše? Povodenj ih davki . . . * Na eni strani poka šampanjec, na. drugi strani banke in podjetja. Pa morda ni to v nekaki medsebojni zve¬ zi? .... * Po statistiki je v Celju pre¬ bivalstva siromašnega sloja. Med siro¬ mašne sloje so všteti tvidi državni urad¬ niki. Hvala Bogu! Tolažijo se lahko s tem, da so tem bolj bogati na duliu . . . * Zakaj je Radič na nekem shodu izjavil, da so Čehi slabši kot Židje? Zato, ker jih je sodil po svoji ženi, ki je češkega rodu. S. Zs». ».prodajat« po pošti, smo priložili tej številki poštne položnice za poravnavo računa- od prodanih izvodov prve številke. Provizija znaša 25%. Neprodanim iz¬ vodom se odrežejo naslovne glave in se prilože kot dokazilo obračunu. Ž-ko. Gorenjska idila. Lep poleten večer. V črni kuhinji kuha Meta večerjo. Pred vežnimi vrati se široko razkorači veliki hlapec Joža in zavpije v vežojEgda se sliši v naj¬ oddaljenejši kot vash «Špeva, a s’ napojiva kobivo?» Iz hiše pa odvrne debel glas dekle Špele: «S’m jo ja! Kaj pa prašaš?* '1 Spet povzame Joža: «Ja zato, če je kej piva kobiva?» «Mav je požvampava paješva!» «Mhm», je zakašljal Jože in odšel v hlev ... Čez nekaj časa. Drobni glas gospo¬ dinje kliče večerjat: «Speva, poj no že, kdo te bo pa čakav.» Špela pa ne mara večerjati. «Nism nč vačna. Pr male srn sed’m debelh krompirjov pojedva pa ano skledo čisuga mleka, pa srn bva sita. Srn še zej sita. K’ pa ta drug niso votl jest ..,» V hiši dolg očenaš, nato ropotanje žlic, nato spet dolga pobožna molitev. Špela pomiva, Joža smrči. Drugi spe. Ko Špela portlije, sUtle Jožeta in mu ponudi skledo kofeta. «Če se čvovk matra cev dan, se prileže!» Joža globoko zazeha in počasi izjavi, da se res prileže, posebno če ga Špela skuha ... Joža zapira hišna duri, Špela za¬ klepa kamrico. Mir vsepovsod ... Po vasi doni melanholična pesem: «Ti boš pa doma ostava, suhe hruške ribova ...» Čez čas: «Na Gorenjščem je fletno .. .» K Špelinem oknu pa je nekdo pristavil lestvo. Zgodovinske domisliee. Zgodovina nam včasih poleg su¬ hoparnih, resnih in tragičnih dogodkov sporoča tudi marsikaj za smeh. Evo par takih zgodbic! Neka francoska princezinja je šla nekoč po stopnicah gradu v Verzaju. Strežnik, ki. jo je videl samo od zadaj, je domneval v njej osebo svojega in¬ timnega znanstva ter jo vščipnil v oni del telesa, ki se v izbrani družbi na¬ vadno ne imenuje. Ko je mladi 1 mož spoznal svojo pogreško, je bil do smrti prestrašeh, vendar se je hitro ohrabril in dejal: »Madame, če je Vaše srce tudi tako trdo kot to, česar sem se v tem trenutku dotaknil, Sem zgubljen.« Te besede, izgovorjene v šali, so ga rešile in dama mu je odpustila, * * * Francoski kralj' Henrik IV. je imel konja, ki ga Je tako ljubil, da je vsa¬ kemu pretil z obešenjem, ki mu bo na¬ znanil, da je konj poginil. Ko je konj končno le poginil, je moral kraljev slu¬ žabnik, neki Gaskonjec, prevzeti na¬ logo, da to kralju naznani. »Vašega Veličanstva konj«, je pričel, »oh, Va¬ šega Veličanstva konji!« — »Kako to?« se je razburil kralj, »je-li morda, po¬ ginil?« — »Vaše Veličanstvo je reklo samo«, je pripomnil prebrisani Go¬ sk on jec in tiran je moral pritrditi. s> Lloyd George je bil vedno velik na¬ sprotnik ženske volilne pravice. Ne¬ koč — še pred vojno — je govoril na nekem velikem zborovanju. Mojstrsko je kopičil argumente, s katerimi je ho¬ tel dokazati pravilnost, svojega pojmo¬ vanja, ter pri tem strastno napadal sufražetke. Toda tudi v dvorani se je polaščala navzočih poslušalk čim da¬ lje večja razburjenost. Končno se ne¬ ka poslušalka ni mogla več zdržati in jezno je zabrusila govorniku: »Ge bi Vil bili moj. mož, bi Vam že davno dala strupa!« — »če bi Vi bili moja žena«, jo je nahrulili Lloyd George, »bii se ga tudi’ ne branil!« Nesramnost. Elza: Ta gospod, ki sedi' tu za me- noj, je bil nekdaj moj zaročenec. Flora: No, in zakaj’ ,ni več? Elza: Zaradi- ene same besede sem vse razdrla. Flora: Ni mogoče! Zaradi kakšne besede? Elza: Da, ko sem ga vprašala, ali me bo poročil, mi je odgovoril — ne — takšen, nesramnež! Vedno same skrbi in nejevolja . Aha, že vem! Naročim si MUHE! To me bo razvedrilo! MMNAAMNMMNff 13 Špeko: BLED. Lepo letovišče Bled vsem je znano, marsikdo gre na izlet, mnogim to ni dano. Vidiš grofe in ministre, prince inkognito, goste še celo iz Istre — v senci vse je skrito. Starci se sprehajajo, se hladijo. Muhe jim nagajajo, jezno jih podijo. Še Radiču dopade se otok bleški, vedno pride in spet gre, zdi se mu nebeški, Mladina vsa je zbrana, tiho govori: v cerkvi da je sreča dana, kadar se zvoni . . . Par za parčkom hodi v gozd hladan; tam poljub jim dolgi zmoti solnčni dan-. Zdaj pa konec je sezone vse mineva; odišle so tepe d on ne — koruznikom) srce gineva. Deset zapovedi za vsakega turista. (Iz rokopisa «Po naši zemlji.* Ž-ko.) 1. Preden greš od doma, napolni nahrbnik, kolikor moreš. Ne pozabi treh litrov žganja. Najpotrebneje lahko pozabiš. 2. Če greš na vlak, pojdi pozno , da ga gotovo zamudiš. 3. Ko začneš turo, se pošteno navleci rakije, da boš imel čim težje noge. 4. Ako imaš družbo, zaostajaj in jo venomer kliči. Sploh sitnari, ko¬ likor moreš. 5. Počivaj na vsakih pet minut pol ure. 6. če ši vroč, se napij mrzle vode in počakaj, da se do dobra shladiš. 7. Ko prideš na vrh, se ne ogrni, da se prehladiš. Odloži nahrbtnik in se pokrepčaj. Ko se nasitiš, razmeči papir, pusti nahrbtnik, kjer je in dirjaj navzdol. 8. Navzdol grede spuščaj kolikor mogoče veliko kamenja, posebno če je družba pred teboj. 9. Ko prideš v planinsko kočo, najprej vse skritiziraj. Glej, da delaš pozno v noč kraval 10. Zahtevaj veliko, daj malo. Izmenjava. Gospodinja (kuharici!): »To je pa že več kot nesramno, kar dva vojaka imate v kuhinji).« Kuharica se odreže: »Oprostite, mi tast jv a, sedaj je ravno izmenjava!« Dolga priprava. Prostovoljni gasilec: »Draga ženi¬ ca, ali čuješ zvon? Vstani hitro, okrta- či imi, obleko, očisti čevlje in čelado, odrgni mi pas ter mi skuhaj' prav moč¬ no kavo; jaz moram hiteti, ker nekje gori!« Pri izložbi. Janez Postopač se ustavi pri iz¬ ložbi in reče svojemu palcu, ki rado¬ vedno gleda v svet: «Vidiš, to je po¬ slednja novost.» Profesorska. Neki turist je našel pod veliko skalo ležati nekega gospoda. «Vi ste gotovo tu ponesrečili, ste padli s skale, kaj ne?» ga vpraša. Profesor: «Da Radi težnosti in privlačnosti zemlje ter popolnoma napačne razde¬ litve teže z moje strani in strani mojega nahrbtnika se mi je posrečilo konsta- tirati velezanimiv padec v rapidnem tempu ter na tem mestu zopet doseči mater zemljo.» S. Po «žegnanju.» Jaka: «Ti, Tone, Janez je moral biti strašno jezen, ko je začel mlatiti s svojim vrčem.» Tone: «Zakaj?» Jaka: «Ker je imel polnega. Dru¬ gače ga prej izpije.» S. Ljubezen profesorja matematike. «Ali lahko upam, da mi vrnete vsaj malo moje vroče ljubezni — tako v razmerju 1:10?« S. Vedno profesor. Profesor opisne geometrije je šel po samotni cesti z neko gospodično. Nenadoma jo poljubi na usta. «Kaj pa mislite, gospod?* «Oh, oprostite poiskal sem samo poljubno točko.* S. V šoli. Katehet izprašuje razne molitve. Deček v tretji klopi pa ne pazi im na¬ gaja svojemu sosedu. Ko katehet to vidi, zakliče odločno: »Jožek — Veru¬ jem v Boga Jožek: »Jaz tudi.« Ni nevoščljiva. Snubec: »Smem-11 prositi za roko Vaše hčerke?« Gospa: »Kaj boste prosili samo za ioko, kar celo Vam dam.« Pri geometrijski uri. Učitelj: »Povej mi, Anica, kaj je žoga?« Anica dolgo časa premišljuje, po¬ tem reče: »Žoga je napihnjena pika.« Otroška domišljija. Katehet pripoveduje v šoti, kako je Adam dobil Evo iz svojega rebra. Mali Ivo hiti domov in jokaje toži ma¬ teri,: »Oh, mama, jaz mislim, da dobim Evo, ker me tako rebra bolijo.« Utemeljena bojazen. Uradnik: Ti, stara, že spet se k nevihti pripravlja. Da le ne bi bilo ka¬ kega deževja, če ne nam spet odtrgajo 5% za poplavljence . . . Drugi običaji. A. : »Tu pravkar čitam, da je do¬ bil atnerikanski boksar Dempsay 750 dolarjev za prvenstvo v boksu.« B. : »No vidiš, v Ameriki dobi pre¬ tepač za pretepanje tako nagrado, pri nas pa pretepače zapirajo.« 14 VsEm cenj. sotrudniham! ;™ l0 “ veliko število stalnih sotrudnikov, kar je gotovo dobro znamenje, da je med nami še dovolj smisla za zdrav humor. Vse one, katerih prispevkov še nismo objavili, prosimo, naj potrpijo, ker se nam je nakopičilo tuliko gradiva, da ga zamoremo le polagoma zmagovati. Kar je dobrega, pride gotovo na vrsto. Posebno dobro došle so nam kratke humoreske, satire, groteske in slično. A. Z: Mušice. 1. Po aleji v svili hodi bujna Mila; tista, ki se baha, da še ni ljubila. Tam v podstrešni sobi pa nje dete joka, kajti Mila nima hrane za otroka. II. «Hišo ti zapišem,* mu je mati rekla, «če bo tvoja žena tercijalka Tekla 1» Jože, fant prebrisan, pa se je nakesil, šel je na Posavje in se tam obesil. III. Višek raztresenosti. Profesor: «Kaj dela vaš oče?» «Toda, gospod profesor, ste že pozabili, da mi je umrl oče pred enim letom.* «flh, oprostite, hotel sem samo vpra¬ šati, če je še mrtev.* S. Krčmarji in abstinenca. Gostilničarji so sicer nasprotniki ab¬ stinence, po drugi strani pa jo znajo tudi dobro podpirati — seveda gotovo ne v svojo škodo. Turneja po ljubljanskih ulicah in kavarnah. Paradiž na zemlji nam gradijo dame po receptu Eve, naše stare mame. Vendar pomni dobro, kaj spoznanje priča: Vsaka tudi nosi kačo in hudiča. Sklenil, da Dcdem kupoval od sedaj naprej sukno, kamgarn, ševivt, platno, ctfir ter sploh vso manufakturo radi zelo nizkih cen, dobre kva¬ litete in velike izbire samo v veletrgovini R. Stermecki, Celje št. Vzorci proti vrnitvi 2k-2 llustrovani cenik zastonj. V Ljubljani ni dolgčas. Kdor to pravi, se laže ali pa je tako neroden, da si ga ne zna preganjati. Naša dru¬ žba si ga je na primer preganjala s tem., da je napravila turnejo, ki ni po¬ sebno podobna umetniškim. Bito nas je prav veliko in zmenili smo se, da se jutri sestanemo vsi na glavni pošti, ker tam je najbolj pri¬ pravno. In bilo je jutri. Točno ob dveh popoldne je prišel vsak iz svojega ogla na dogovorjeni kraj. —- Najprej smo odrinili v kavarno »Evropo«, pa bilo ni pol ure in selili smo se v »Zvezdo«. Vsa kavarna je polna. Eden glavnih pajdašev je predlagal, da bi bilo pač •najbolje, da se vsedemo na tramvaj in se vozimo kar po vsej Ljubljani. Res smo se vozili iz enega kota v drugega. Dospeli smo do konca Zaloške ceste, izstopili in se resno držali, kakor da nas čaka važen opravek v zapuščenem Vodmatu. Ko pa se je tramvaj odstra¬ nil, šele tedaj smo se od srca smejali in čakali drugi tramvaj, da nas po¬ pelje na glavni kolodvor. Ni bilo dol¬ go in že smo bili na kolodvoru. Malo * Vinko Habič, Žalec 1 ^ kupuje po najboljših cenah hmelj. ^ Prodaja najceneje vse vrste ♦ 27 umetnih gnojil. 6-2 , M. RAUCH Veletrgovina stekla in porcelana CELJE, Prešernova ulica št. 4. Priporoča svojo bogato zalogo raznovrstnih šip, slik in vse v to stroko spadajoče predmete. L. Ornik Maribor, Koroška cesta 9. lise oblačilne prolKlt m »Me. 2-1 37 premog „?eKi«iica“ 6-1 izvrstno, rajcenejše kurivo. 38 Cl "» ,35 Maribor, Cankarjeva ut. t. Gledališki frizer j„XT'nSXS R. GROBELNIK CELJE, Glavni trg št. 17. Specijalni salon za elektromasažo obraza in lasišča. Manikura. Specijalno striženje dečje Ibubi) frizure in otrok. Barvanje las. Parfu- 2-2 merija. Klinika puž. ‘i LASTNI DOM registrovana kreditna in stavb, zadruga 26 V Celju 24-2 Prešernova ulica št. 6. Sprejema hranilne vloge in jih obre¬ stuje najugodneje. Pri naložbi zneska po Din 20 — se dobi hranilnik na dom. Daje posojila in menične kredite. V Mariboru kupiš najceneje pri v., . f« 21 na ob roke. Maribor, Meljska cesta 29. 23 2-2 KARO čevlji MARIBOR, Koroška cesta št. 19 15 Tečaji za strojepisje, slovensko in nemško stenografijo, knjigovodstvo, i - računstvo, slovenščino, srbohrvaščino ter nemščino. - I Prospekt brezplatno. Ant. Rud. Legat, JVIaribor, Slovenska uliea 7. | Iščemo ■ spretnega nabiralca oglasov v Ljubljani. Ponudbe na upravo «Muh» pod šifro »Nabiralec*. Solna, pletenine, drobnimi, perilo, galanterija, parfumerijo. Zaloga ,KARO‘ čevljev po originalnih cenah. 32 Gaspari-Faninger naslednik 10 Slavk o Černetič, Maribor, Aleksandrova c. 23. Kleparstvo, vodovodne instalacije 29 in naprava strelovodov 2 Franjo Dolžan, CELJE, lOalja Petra cesta. Sprejema vsa dela zgoraj omenjenih strok kakor tudi popravila. Cene zmerne. Karol tota, Celje „Pri zvone«." Priporoča svojo bogato zalogo špecerijskega in kolonijalnega blaga. 2 n-□ Hotel „Balkan“ Drago Bernaidi CELJE, Gosposka ulica □-□ smo si ogledali to in ono poslopje, se zopet vsedti na tramvaj in se peljali na dolenjski kolodvor. No, in kam se¬ daj? Odpravili srno se v kino »Ljub¬ ljanski dvor« ter se do solz nasmejali velikemu »Pat i Pataehonu«. Od tam smo zopet šli v kino »Matica« in se do solz najokaii krasnemu komadu »Bela sestra«. Postali smo tako melanholič¬ ni, da nas ni prav nič več veselilo van- drati po mestu. Napotili smo se na¬ ravnost v kavarno »Union«, tam pa so nas vsi tako ogledovali kot kakšne ne¬ navadne ljudi, in na to smo bili dokaj ponosni. Toda kmalu smo se odpravili v »Emono«, da vidimo nje zanimivosti. Glej,glej! Tam doli sedi g. Šest in gle¬ da ponosno po dvorani, misleč: »Ha. ali me vidite in poznate?« -— Tam zo¬ pet g. Rogoz, kateri nas je takoj spom¬ nil na »Otela« in smo vsi povprek za¬ čeli oponašati tega simpatičnega odr¬ skega junaka z »nabavi si mošnjo de¬ narja«. Tam blizu, pa ga. Marija Vera — sedi in gleda v časopis, šteli smo, kolikokrat njene trepalnice trenejo, kadar čita. Koliko smo našteli, ne vem, skoraj smo se skregali, ker nismo do¬ bro šteli. Tedaj prikoraka pa še g. Ši¬ menc in gleda po kavarni kot da bi nekaj iskal, se obrne in odide — goto¬ vo v druge kavarne iskat. — Torej nič. več novega v' »Emoni«, gremo pa še k »Zalazniku« na dobro pecivo in kavo. Tu je zopet nekaj! G. Marij Kogoj sedi in zamišljeno gleda v svoj načrtani papir. Ko nas opazi, si vsakega po¬ sebej ogleda, — Gotovo nas opiše v kakšnem opusu. Nismo dolgo bili pri Zalazniku, saj so že napovedali poli¬ cijsko uro. . ■ Zdaj gremo pa še malo gledat, kakšna je Ljubljana ponoči. Ker smo našli vse v najlepšem redu, smo nare¬ diti nered. Pri vsakih vežnih vratih smo zvonili na zvonec ter se oprezno poskrili, ko smo začuti kakšno hišnico, ki je prav hudo oštela tu pa tam mi- moiikloče nedolžne osebe. Ko smo zopet bili na čistem, smo šli drugam, in če se nismo pravočasno poskrili, smo prav fino in vljudno vprašali, če mor¬ da stanuje tukaj rodbina N. N. Ro¬ bili smo hladen, vendar poštenim lju¬ dem podoben odgovor In se odpravili drugam. Tako je minil dan in del noči. Ker se štejemo k poštenim, ne hodimo po¬ noči domov, zato smo počakali med enakimi opravki jutra. Naš namen je bil dosežen Z velikim uspehom in brez policijskih sitnosti. Kdor hoče prejeti naš list na ogled, naj pošlje svoj naslov upravi lista „Muhe“, Ljubljana L, poštni predal. Nedolžnost. Mati: »Kje si bil tako dolgo?« Otrok: »Kopali smo se.« Mati jezno: »Kdo je to— smo se — fanti ali punce?« Otrok boječe: »To ne vem, ker ni¬ so imeli obleke.« Manjše kot prali, večje kot ves svet, jedlo ga mrtvi in če bi ga živi jedli, bi morali umreti. (Nič.) V brivnici. «Ne brijte norca! Dajte raje striči!* Restavracija »Narodni dom" 22 vinotoč 2 ŠTAJERSKA KLET MARIBOR Andrej Oset. 30 Priporoča se 2 L. Domitrovič izdelovatelj vsakovrstnega medičarskega peciva CELJE, Za kresijo štev. 12 Profesor pri štedilniku. Gospod profesor je v raztresenosti kuhal uro, na jajce je pa gledal, da bi se ura pretrdo ne skuhala. Advokatska zgodba. Živela sta soseda Peter In Pavel. Peter je imel kobilo, Pavel pa voz. — Kmalu sta jo očanca pogruntala, da je treba voz in kobilo združiti; vozila bo¬ sta skupno tovore, dobiček pa delila po bratovsko na dvoje. Dolgo časa sta delila soseda brez prepira, kmalu pa '-ta morala okusiti vso resničnost pre¬ govora: »Za veseljem žalost mora prit; J« 1 N c srečen slučaj je hotel, da je Petrova kobila zanosila. Nekoč sta so¬ seda peljala v bližnji trg pol voz bu¬ kov ih drv. Kobilo so na sredi ceste popadli porodni krči. skotila je žrebe. Žrebe je padlo pod voz. Bistroumni Pavel jo je hitro potuhtaf, da je žrebe skotil njegov voz, ne pa Petrova kobi¬ la. Med sosedoma se je vnel prepir; ker se nista mogla zediniti', je šel Pavel v mesto, kjer je poiskal učenega doh¬ tarja, ki je z njim takoj soglašal, da je skotil žrebe voz. Ko je to modrost zaslišal Peter, se je napotil k advoka¬ tovi ženi, ki je slovela daleč okrog vsled svoje bistrosti in modrosti. Ko ji je vso stvar dobro razložil, mu je na-; Za obilen obisk se priporoča mesarija in delikatesna trgovina ter zajutrkovalnica Josip Gorenjak 1-1 CELJE, Kralja Petra cesta 14 ročila, da naj drugo jutro sedi v vrbi ob glavni cesti, v roki pa naj drži mre¬ žo, ki jo uporabljajo ribiči. In zgodilo se je! Peter se je usi¬ dral' v vrbo z velikansko mrežo v roki. Gez nekaj časa se pripelje mirno ad¬ vokat, njegov učeni protivnik. Ko za¬ gleda Petra visoko v vrbi, ga vpraša: »Glovece, kaj pa delaš tu gori?« — Z veliko resnostjo mu odgovori Peter: Lovim ribe!« »Prismoda, ali si še vi¬ del, da bi kedaj vrba rodila ribe?« — »Na svetu je vse mogoče!« pravi Pe¬ ter, »če je mogoče, da kotijo vozovi žrebeta, kaj ne bi bilo mogoče, da bi vrba rodila ribe!« Ko je advokat za¬ slišal kmetovo učeno razlago, si je mi¬ slil takoj, da ima njegova žena prste vmes. Vrnil se je v mesto. Ko je prišel domov, je ukazal ženi. da naj spravi vse svoje stvari na voz in gre kamor hoče. Žena se je ukazu pokorila brez besed. Ko so bile vse stvari na vozu. je poklicala še moža. Na njegovo vpra¬ šanje, kaj da hoče, mu je odgovorila: Sedi na voz, saj si tudi ti moj!« Advokat je uvidel, da je 'žena pa¬ metnejša od njega, pa je pravdo od¬ ločil v prid Petra. B. Oče, še enkrat povejte! Neki gospod je potoval peš. Med potjo ga je dobil močen naliv. Gospod' je stopil v kmetsko hišo, kjer so se rav¬ no' pripravljali k obedu. Gospodar je povabil gospoda, naj z njimi parkrat zajame, kar pa je ta odklonil, ker je videl na mizi le krompirjevo juho. — Kmalu nato je prinesla gospodinja na mizo skledo dišečih in rumenih štruk¬ ljev. Gosta je prijetno poščegetafo pod nos. Iver pa gospodar ni. več vabil k mizi, se je trudni .popotnik obrnil sam. k njemu, rekoč: »Oče, povejte še en¬ krat, kar ste rekli poprej!« -Pošten najditelj« Velikonočno izpraševanje. Župnik pri velikonočnem izpra¬ ševanju: No, Treza, vi boste povedali, kako je mnrl naš ljubi Bog!« Treza: »Kaj, umrl je Bog? Res, v naš graben pa nič ne zvemo!« Bo naše. Učenika: »Dragi gospod, ljubezni še ne poznam, vem samo, kako se ime¬ nuje latinski in grški.« Gentleman: »Potem je skrajni čas, da spregovorim z vami slovenski!« Profesor v šoli: »Prosim, da paz¬ ljivo poslušate! Hočem vam povedati karakteristiko človeških opic in pri¬ čakujem, da gledate vsi na mene!« 2-2 Priporoča se Maks Zabukošek krojaški mojster Celje, Cankarjeva cesta št. 2 Postrežba točna! Cene zmerne! Znanja v svrho ženitve želi gospod z dobro eksistenco, [30 let star z mlajšo temnolaso, mirno in dobrosrčno gospodično male postave ter čedne zuna¬ njosti. Le resne ponudbe s sliko pod šifro »Amor«. Poverjeništvo »Muhe«, Celje, poštni predal 13. P. rt. oglednike, ki so prejeto prvo številko obdržali in še niso poslali naročnine, vljudno prosimo, da to storijo čim preje, ker bomo sicer prisiljeni, da jim ustavimo nadaljnje pošiljanje lista Uprava „Muh“. Našim čitatel.em! S prihodnjo številko uvedemo v našem listu novost, ki bo posebno zanimala prijatelje grafologije. Vsak, kdor želi, da se mu iz potez njegove pisave tol¬ mači značaj, naj vpošlje par vrstic na ured¬ ništvo našega lista ter priloži 5 Din v znam¬ kah za upravne stroške. V »Listnici grafo¬ loga* mu bo priznan strokovnjak na tem polju iz značilnih potez njegove pisave na kratko orisal značaj in posebne duševne lastnosti njegove. Nadejamo se, da se bodo čitatelji, ki jih stvar zanima, poslužill te pri¬ like, da zvedo, kaj pravi grafologična veda. Ltistniea uredništva. I vrne (ali pa vrže prazno) denarnico proti dobri nagradi zopet tja, kjer jo je našel. G. S. E , Mar.: Nekaj smo porabili, ostalo še pride na vrsto. Honorar Vam bomo po¬ slali ter prosimo še nadaljnjih prispevkov. G. J. S., Mar. Pošljite še kaj! — O. K. Č., Ljubljana: Ni porabno. — G. N A., Sl. B.: Preveč osebno. — G. M. P., Mar.: Nekaj stvari je dobrih Porabimo prihodnjič, za sedaj smo preobloženi. Liste smo Vam po¬ slali. — G. A. S., Jež.: Dobro gradivo vedno radi sprejmemo.