PetanCič Davorin: Svete gore. Povest. 27 Po maši se vdere reka ljudi, pisanih Hrvatic, belih, rdečih in črnih, fantov s peresi za klobuki in žen in mož. Otročji drobiž se k materam tišči in za krilo drži... Oblegajo stojnice, pijejo medico in iščejo prostora v senci. Tam so tamburaši vrezali svojo, tu je veseli berač raztegnil harmoniko ... Procesije odhajajo. Žalost in jok. Se enkrat pokleknejo in molijo v slovo ... »Z Bogom, Marija!« Popoldan je bučen, a večer je nem in tih. Stojnice počivajo, lepotij in sladkarij oropane. Tudi voz z umetniki je odškripal v dolino. Ljudstvo je bilo nezadovoljno in čakalo pevko, ki poje domače, po gorsko. Pa je ni bilo. Pavle je zastonj iskal tistih oči... Večer je preganjal dan. Sonce je lizalo z bledo svetlobo Rožco in špiček. Tedaj je Mara zlezla s podstrešja, da bi praznovala veliko romanje, po katerem je hrepenela. Slavne Benetke Mara je doživljala vsako podrobnost doma. Vonj od gnoja pri hlevih jo je prijetno dražil in vabil. Hodila je okoli hiše in hlevov, gledala v gore in ravnine. »Kako je tu vse drugače kakor tam doli. Na Gorah je pomlad, kakor je ni nikjer.« Lenčko je našla na trati pod lipo in se je razveselila. »Bolna je, pa je vsaj pri meni!« Našla jo je bedečo in se spustila k njej na zelena tla. »Mara, kako ti je bilo v tujini?« Obšel jo je spomin na pretekle mesece in se je užalostila. Lojze in Miha sta mazala voz pri kolarnici. Ko sta zapazila, da je Mara pod Lipo sta pustila delo in se približala k njima. »Lojz, pa' Miha sedita sem, da bo Mara povedala o sebi, kako ji je bilo!« Lojz se je naslonil na deblo in sedel na koreniko, ki je molela iz zemlje. Miha je stal malo vstran, ker mu je bilo nerodno pred Maro zdaj ob svetlobi dneva. Mara je pripovedovala ... Ko sta se Mara in Lojze ločila, je Maro prevzelo moreče domotožje. Pogled na podobico jo je zabolel. Poljubila jo je in jo skrila v žepu. Poeakala je na Hrvaškem do drugega dne, da je prispel Lah. Potem sta. se vozila čez visoke, skalnate gore, po dolgih prašnatih cestah. Tu ji je še bilo prijetno, ker je oživljala svet razumljiva govorica. Čez teden dni je ^agledala prvič morje pri Trstu. Prevzelo jo je vso. Zelenkasta gladina se je v daljavi svetila in lesketala v živih barvah, kakor da bi se sonce razbilo v njej. Domotožje se je izselilo iz duše in polastila se je srca radost in oči poželenje, da bi videla še več. Lahovo govorenje jo je vabilo kakor grešna skušnjava. Z barko sta se peljala preko morja. Tako tiho je drsela in rezala vodo. Imela je vsega v izobilju. Lah je trošil in ji prinašal zlatormenih oranž, ki jih še nikdar videla ni, smokev in grozdja. Jutro je bilo, ko so zagorele pred njo beneške luči. »Še eno uro, pa boš tam. Po mojem je to liajlepše mesto na svetu,« je pravil. »To je prijazen človek, doma pa gode tisti Miha. O, prav je, da sem šla!« S čolnom sta se prepeljala raed hišami in obstala. »Poglej, Mara, tam boš ti!« Pokazal je s prstom na veliko poslopje z visokimi okni, ki so blešeala v vročem soncu. »Joj, kako je lepo!« se je čudila. Po ulicah je vrelo ljudi, da se je s težavo izogibala, ker ni bila mesta vajena in še nerodna. Poslušala je govorico in jo je zaskrbelo: »Kaj bom tukaj, ko ne razumem niti besedice!« »Te bodo že naučili. Tu gre hitro!« Stopila sta v veliki hotel. Toliko oken in vrat, še ni Mara z Gor nikdar videla. Natakarice in natakarji so švigali kakor muhe, pa se nobeden ni zadel v gnječi. »Tega jaz ne zmorem niti prazna!« »Ti boš imela drugo delo, kar brez skrbi bodi!« Potrkal je na vrata v drugem nadstropju in odprl. Debel gospod, sicer pa lepe zunanjosti, je sedel v naslonjaču in se mučil s časopisom. Moder dim smotke se je širil po sobi v gostih oblakih. »O!« se je presenetil in skočil po koncu. Lah se je poklonil in sprejel ponujeno roko. »Pozdravljen! Pripeljal sem jo, kakor sem ti pisal.« Gospod je poiskal z očmi Maro, ki je začudeno gledala po bogati sobi in skušala, da bi razumela njun pogovor. Prijel jo je za roko in ji pogledal v oči. »Dobra je. Kje si jo le iztaknil?« »Slovenka je, hribovka. Čisto je še neumna.« »Take rabim, lepe, pa neumne. Jo bodo že sprfcobrnili he-he.« njegov smeh je zvenčal po izbi. Mara je širila oči in strmela. »Kako sta čudna!« »Izplačal ti bom takoj.« »Nekoliko še lahko primakneš. Dolgo pot sem naredil. Srečo išče, veš, pa sem menil: Tu jo bo našla!« Zopet sta planila v smeh, ozek, hihitajoč. Mari je bilo hudo. V dušo ji je vpadlo, kakor da bi prežali na njo dve krvoločni zveri... »To je tujina!« je dočutila ostro. Potem so ie zapeljali v sobo, o kateri so rekli, da bo njena. Lah ji je pomolil roko in se prezirno nasmehnil: »Mara, zdaj se ne vidiva več! Pripeljal sera te v srečo. Bodi mi hvaležna!« »Laže, laže!« je vpilo v njej. »Meni je tako tesno, da ne morem ostati. Tu je moj denar! Vzamite vse in zapeljite me domov! Na svete Gore ... Tu umrjem.« »Ne morem in nočem. Ker hočem, da si srečna. Poglej skozi okno na mesto in na morje, kako je lepo. To je zdaj tvoja domovina ...« »Ni, jaz čutim, da ni!« se izvije iz nje. »Pa bo, ko se boš vživela! Lepoti moraš pritrditi...« Pustil jo je in naglih trdih korakov zapustil sobo. Onemela je za hip na mestu, potem pa zakričala: »Gospod! gospod!« Ni se oglasil. Letela je na hodnik. Slišala je še pesem njegovih korakov in potem nič več. V zavesti samote se je spustila po stopnišču ... Ustavil jo je gospod. Z ljubeznivo kretnjo jo je prijel in potegnil za sabo. Maro je bilo pred njim sram. Požirala je solze. Zapeljal jo je v sobo in ji prijazno pokimal. ^Potem pa je slišala, da je ključ zaškrtal. Skočila je h ključavnici in poskusila s kljuko. »Zaprta!« Ni mogla, ne kričati ne jokati. Vrgla se je na stol in trpela ... Poslali so k njej mladega gospodiča, da bi jo tujega jezika naučil, kolikor bi rabila. Vstopil je s smehom na ustnicah in ji zapel narejeno in neprijetno slovensko pesem. Mara je začutila vso lepoto svetih Gor v enem hipu. »Dekle, jezika te bom učil.« Vrata je zaklenil in vtaknil ključek v žep.« »Zakaj zapiraš?« Ugajalo mu je, da ga je potikala kakor fanta doma. (Dalje sledi.)