mjima*
Katolški cerkveni list.
J}o\ ga,	V četertik 27. sušca.	/$.*#.
Zaupanje t Boga.
Vsih zlegov na svetu Se nič ne bojim;
Pri našim Očetu Pomoč zadobini.
»Se treskanje sliši, Vetrovi buče ; —
Potihnejo piši, Ko Bog zapove.
Ce tudi razmeče Gospod vso zemljo,
Moj duh ne trepeče, Se ozira v nebo.
Bogu v vsim se vdati, Je prava modrost;
Kdor hoče spoznati. Bo našel blagost.
Neskončna dobrota Je Bog do ljudi,
Zato mi britkota
Serca ne kali.	p.
Nekteri opomini za starše in učitelje od napene izreje otrok.
1.	Otroci postanejo nevošljivi in škodoželjni, če starši cnimu svojih otrok več ljubezni skazujejo, kakor druzimu; tedaj se pervi veseli, ako se drugi kaj pregreši, in si starše nezadovoljne stori. Kavno tako se nasproti v za niče va-nih in zasramovanih otrocih občutijej veselja in škodoželjnosti obudi, ako ljubček staršev kaj naredi , s čimur sc jim zameri, ali ako ga clo pokarati ali štrafati morajo. Otroci se navadijo, nesreče druzih veseliti se, ako vidijo, de se starši sami ali pa drugi odrašeni nad tem veselijo.
2.	Otroci se k nevednosti in neumnosti napeljujejo, če jih starši brez vsiga dela in opra-
vila postopati in lenobo pasti pušajo: če jili pre-zgodaj njih dušne moči napenjati silijo, ali pa s podučevanjem v tacili rečeb,ki njih spreumetnost presežejo . preženo : čc se jim zaupanje do njih zmožnost odjcnilje, de ji!i vedno za nerodne in neumne zmerjajo, in pri vsim. kar pravijo ali delajo, za-sramujejo in zasmehujejo: če jih radi lasa jo, klof-tajo, po glavi bijejo, ali pa jim z neumneži paj-daštvo jn tovaršijo imeti dovolijo.
U. Otroci so nagajivi in prepirljivi, ako se jim njih volja veljati pusti, dc svojoglavni postanejo : ako sc z enim otrokam derži. drugi sc pa povsod nazaj stavijo f ker otrok , s kterim se posebno derži. meni, de veči pravico ima — drugi pa čutijo, dc se njim enaka pravica žali in krati, in torej med njimi miru biti ne more); ravno tako se med otroci prepirljivost redi, ako se cnimu čez druge gospodovati pusti; zlasti pa tudi slab izgled staršev, kteri med seboj in z druzimi v kregu in razpertju žive, otrokam k enaki razvadi veliko pripomore.
4. O o vere in verskih opravil vnemami otroci se izrede, če se nedoumevni otroci h cerkvenim opravilam nosijo in vodijo (ker od vsiga, kar se godi, nič ne razumejo, jim zavolj gole navade na zadnje vse dolgočasno in ravnotero postane); ravno tako napčno je pa tudi, če se prepozno, ko so že brihtni in dovzetni dovolj, k verskim vadam napeljavati začno. Vnemami za vero otroci postanejo, če se jim vse z neprimer-jenim dokazovanjem le iz uma spričuje. njih nedolžno serce pa za božje reči prazno in merzlo pusti; ali pa če se naganjajo, keršanskiga nauka prav terdo iz glave učiti se, dc bi Ic v šoli dobro zaznamnjani bili, ali se pri spraševanju dobro obnesli. Ako so starši za vero, za verske opravila in pripomočke k zveličanju vnemami, so radi tudi otroci ravno laki. Ako mladost katolško cerkev, njene nauke in opravila, duliovšino. svete reči in pobožno življenje clo zaničevati in zasramovati sliši, ako se dopusti, dc med maloverne in neverne ljudi zahaja iu se z njimi pajdaši, sc vera v mladim sercu že v kali zatčre, in brezbožna, neverna mladost izredi.
o. Jeza, t o g o t a in m a š e v a v n o s t se v otrocih budi in pase, ako se pusti in ne odvrača, de svojoglavni in prepirljivi postanejo. Velikokrat sc otroci, ko se še na rokah nosijo, od svoje var-liinje, pesterne ali matere same maševati se in s hudim povračevati vadijo, ako se — jih jokajoče utolažiti — grozi, kakor de bi od koga razžaljeni bili, in zato domišljenimu razžaljivcu z besedo ali s pestjo žuga, in se nad njim huduje, ter otrokam obeta, de ga bo vdarila, vun izgnala, to in to z njim naredila. Ko otrok hoditi in tekati jame, in se nad čim spodtakne in pade: tedaj marsikaka pestema ali mati tisto reč, nad ktero je otrok padel. zmerjati in biti začne, ter otroku seme jeze v serce poklada. in ga — maševati se — uči. K temu tudi pripomore, ako sc bratje in sestre otroka pokarajo (štrafajo), ker so mu nevedama kaj ža-liga storili; zlasti pa. kakor pri vsih, tudi pri tej reci izgled staršev, ako so togotni, sovražni in maševavni, otroke v enake napčinosti in grehe zapelje.
6.	Kako pa se otroci hinavševati vadijo? Hinavec sc hoče boljšiga kazati, kakor je; zato prikriva, kar je resničniga, neresnično pa za resnico oznanuje, to jc, sc laže; otrok torej že eno stopnjo k hinavšini stori. ko se lagati začne. Ker vsak človek rad vidi, če ga drugi za dobriga imajo, zato sc tisti. kteri to spoštovanje previsoko ceni aliobrajta, kmal v hinavšino zapeljati da. Torej se otroci hinavševati navadijo, ako se prevzetnost, samoljuhnost in častilakomnost v njih redi in zvik-suje — ktera stori, dc pri pomanjkanju resničnih dobrih lastnost domišljene ali neresnične razodevati začno, dc bi si le veijavo in hvalo pridobili. Tudi pri tem ima tovaršija in i/.gled veliko moč.
7.	Otroci se k neusmiljenosti napeljujejo, ako se jim kakšna žival /.a igračo da, in dopusti, de z njo gerdo ravnajo; ako se jim kakštn reven otrok za tovaršijo da. s kterim za kakšne majhne od staršev mu skazane dobrote po svoji volji zapovedovati, in, kakor se jim ljubi, z njim delati smejo: ako se vpričo njih živina prehudo naganja, presilno obklada, neusmiljeno pretepa, kolje, pobija, mesari: ako se jim dovoli, de muhe, kebre, metulje, kobilice in druge živali za kratek čas bodejo, natikajo, navezujejo, pohabijo, ali kako drugači terpinčijo: ako se tako izredijo, de samo-pridni in do revnih, nadložnih, pomoči potrebnih ljudi terdoserčni postanejo; posebno pa, ako so starši sami v govorjenju in djanju neusmiljeni, tudi otroci nič drugačni ne bodo.
Resničnost in odkritoserčnost otrok.
Ena zmed pervih dolžnost otrok do staršev in do druzih ljudi je resničnost in odkritoserčnost. To je skorej perva čednost otrok, na ktero sc čistost in krepost njih poznejšiga življenja opira. Ona je z nedolžnostjo in čistostjo njih serca, ali z vero terdno združena. Kakor je ta lepa lastnost (resničnost in odkritost) otrokam tako rekoč že prirojena, jim v navadi tudi ostane, ako se jim z napčnim ravnanjem staršev ali druzih ljudi ne iz-ženc. Napčno pa v tem starši ravnajo, če na mar-sikako vižo v otrocih nezaupnost obudijo: postavim, z obljubami, ki jih. ne spolnijo — ali pa o pregrešenju otrok z žuganjem, ki ga potem ne zgotovijo. Nar bolj napčno in zapeljivo pa je.ako starši sami — in bodi si tudi le v norčii — nad otročjim obetanjem dvomijo iu nezaupnost pokažejo, brez dc bi bili še skupili in sc prepričali, ali se
na njih besede res zanesti ni. S tem se otroci najpred uče in spoznajo, de se resnica tudi prikrivati, in kmal potem, de se resnica tudi tajiti, to je, de se lagati zamore. Med vsimi otročjimi napakam^ je laž nar nevarniši, ker zvestobo in čistost njih* serca, njih značaja ali notranje lastnije skruni in ostrupi. In kako lahko je, otrokam k laganju priložnost dati! Naj jih le s strastnim žu-ganjem kdo ostraši in oplaši, bo boječnost pervo laž rodila. Ali naj se jim le kaj po krivici odreče, bo poželenje drugo laž napravilo. Mem tega se otroci po odrašenih samih, zlasti po nespametnih poslih velikrat najpred z lažjo seznanijo, ker marsikteri taki napostni in nerodni ljudje otroke resnico prikrivati in tajili uče. Zato bi se Iažnjivi posli ali Iažnjivi goslači prav za prav že zavolj lega pri hiši terpeti ne smeli, ker se potem otroci tega strupa navzamejo (lagati navadijo), kar njih serce, njih naravno zdravje in življenje v pervi mladosti okuži in popači. Sploh zamorejo posli, kakor drugi odrašeni, kteri se z otroci pečajo, v to veliko napako in dušno škodo s svojimi pripovedmi, pravljicami, neumnimi norčijami, nespodobnimi izreki ali pa s strašenjem otroke pripraviti. Kavno v pervi mladosti, ko je domišljija naj bolj živa, otroci vse zapazijo, in si vse, kar vidijo in slišijo, dobro in hudo, v izgled vzamejo. Zatorej starši — ker nanje olroci naj bolj gletlajo in jih naj raji posnemajo — nikoli dosti skerbeti in čuti ne morejo, ne le de od druzih strani po svoji moči odvračajo, kar bi otroke pohujšati in spriditi utegnilo, temuč de se tudi sami varujejo, de s kakim nepridnim govorjenjem ali nehvainim izgledam svojim rejenčikam priložnosti in napeljevanja k sla-bimu zaderžanja in grešnim navadam ne dajo. Nasproti morajo, kar je v njih moči, s podučenjem, djanjem in življenjem otrokam sami pravo pot kazati. K temu pa je potrebno, de otroci Ic vse dobro vidijo in slišijo, in de se k vsimu dobrimu napeljujejo in h u ti iga obvarujejo. To dobro pa je dvojno: notranje in vnanje — ali dobre misli in želje, in dobre dela. K dobrim mislim in željam se šteje vse, kar iz čistiga serca in iz ljubezni izvira. Vse tedaj, kar je čistosti, dobroti serca primerjeno in služivno: prijaznost, krotkost. usmiljenje, postrežljivost. mirnost, pri-zanesljivost itd. naj se skerbno v njih redi; česar jim v tem primanjkuje, naj se z ljubeznijo, res-nobo, ojstrostjo. straham — kakor le gre — otrokam prilastiti in v navado storiti, vse pa, kar je temu nasproti, kolikor je mogoče, iztrebiti in zatreti skuša. V sercu namreč korenino dela značaj ali notranja lastnija. in v tej notranji lastnii je vrednost človekova. Kar človek stori" ali opusti, je le vnanja dokaza njegoviga serca. Kakor človek čuti, misli in želi, po tem tudi ravna. Zatorej je treba nagnjenje otrok skerbno občuvati in vižati; to pri nepopačenih težko ni, ker se po ljubezni, ki se pri taeih lahko pridobi, voditi dajo. Ljubezen naj vreduje tudi djanje in opušenje otrok: ker ljubezen voljo na-se vleče, de se to, kar se uči in ukaže, ne z nevoljo , ampak s prosto vdajo, z voljno pokoršino stori. S pokoršino, ktera zraven odkritoserčnosti poglavitna čednost otrok biti mora. se potem k lepim in potrebnim vnanjim navadam, k snaznosti, redovnosti. zatajevanju samiga sebe napeljujejo, kar je zlasti pri vzivanju telesnih prijetnost in spolnovanju zapoved tolikanj potrebno. Take vnanje lepe navade pot pripravljajo k spodobnimu obnašanju iu zaderžanju. in
potem k resnično-pobožnimu življenju, ali k pro-stovestnimu spolnovanju zapoved zavolj Boga. Ker je k obdvojnimu — de se dobro dela in hudiga varuje — dušne moči in terdne volje treba, in otroci v pervi mladosti več opustiti kakor pa storiti imajo; zato je razvidno, de tudi za obvarovanje hudiga pri otrocih starše, učitelje in od-gojitelje ljubezen voditi mora, ker le ljubezen voljo prav ukrotiti, k dobrimu prenagniti, in k nehinav-skimu , v resnici keršanskimu življenju napeljati zamore. —
Stara resnica v novi podobi.
V lepim vertu nekiga gradu na Dolcnskim sva se jez in moj prijatel sprehajala ter se od veselih otročjih let precej dolgo pogovarjala; kar prideva do vertniga ozidja . ki je bilo kacih 5 čevljev visoko in po verhu s steklenim čepinjami pretaknjeno. Tu moj prijatel obstane ter mi uukraj zidu drevo pokaže, ki je bilo polno prelepila in prijetno dišečiga sadja. \aji oba je lepi sad mikal; tode ni bilo moč do njega priti. Razkoljeva tedaj kol na koncu, in poskušala sva vsaj eniga sadu se polastiti. \ar lepšiga nisva mogla doseči; vunder pa po dolgim trudu moj prijatel z ranjeno roko en sad prinese, kteriga pa nisva mogla vesela biti, ker je še zelen, terd iu brez vsiga duha bil. I.epi sad je še zmirej z veje migal. Mojiga prijatla po njem želje sprehajajo, ne da se zderžati, s kervavimi rokami sc splazi na ojstri zid ter na uno stran, kjer jc silili prepad zijal, poskoči zaželeniga sadu sc polastit. Sstra-ham ga kličem, de naj se verne in pusti sad, ki vunder njegoviga življenja ni vredin; ali on sc za moje besede šc ne zmeni ne. Groza me pretresa, po zidu ae spenjam, in, ga viditi, kako se ves ob pameti, kakor de bi prepada pod nogami ne vidil, po sadu zaganja, zavpijem: Nikar! za Božjo voljo nikar! Og-njeniga poželenja poln se ozre, in kakor za odgovor se še enkrat zaleti; jez oči zatisneni , pa glasni krič: Joj meni! mi jih odpre, in vidim prijatla, kako se po prepadu prckucuje v globočino. Komolca , ki sim ž njima na zidu visel, sta se mi odpovedala; komej sim se na noge vjel ; černo se mi je pred očmi naredilo. Ko siin se obdihni! , zagledam zraven sede moža s skerb-nim, pa prijaznim obrazam, ki mi je z rutico pot s čela brisal. „Kar se je zdaj zgodilo, ti naj bo za pod-učenje za vse tvoje žive dni", je djal. Jez pa debelo pogledam: ne vem, ali spim ali bedim; ogledujem svoje kervave roke. Mož mi pa reče: „Ne glej zdaj rok, temuč vedi, de, kar se je zgodilo, se je tebi v nauk zgodilo. Lepi vert, po kterim sta se s prijatlam v serčni zadovoljnosti sprehajala , je rajsko veselje duše, ktera je posvečujočo gnado Božjo, ki jo je per s/, kerstu zadobila, vedno ohranila, vsaka britkost. ki tako dušo zadene , je tako rekoč le zunaj nje , ker je z Bo-gam sklenjena, vsa vdana v njegovo presveto voljo in ima živi studence tolažbe v dobri vesti. Pa sleherni zadene v skušnjavo, kakor si ti s prijatlam prišel do zidu in nesrečniga drevesa. Drevo je slaba priložnost, sad je bolj ali manj pregrešno veselje, zid, z ojstrimi steklenimi čepinjami pretaknjen, je vest. Mladeneč! po sadu, če te še tako prijetno mika. če ti še tako diši, se nikoli ne spenjaj , posebno pa zidu nikdar ne preskoči. Sad greha prijetno diši; pa lepi duh, ki iz njega puhti, je strupen, ti poželenje vnema, te ob pamet pripravi, de ne boš lahko odjenjal, dokler ondi smerti ne najdeš , kjer si veselja iskal. Tudi vaji je sad goljfal, lep in prijelin je bil viditi, veselje je obetal, namesto veselja jc britkost dal in prijatla še z večjim poželenjem vnel. Ta sad, ki ga človek odlerga,
če le zidu vesti ne preskoči. je odpustljivi greh, ki človek v njem sicer veselja iše, se pa nad svojo vestjo le zbode. Ce se pa človek s tem sadam poprijazni, bo kmalo poželenja vpijanjen in zapeljan zid vesti preskočiti in smertni greh storiti. Tvoj prijatel se je na ojstriin steklu okervavil; pa pomagal si je čez zid o tem, de je obleko kakor blazinico podložil, zato, de bi ga ojstro bodeče steklo nič več ne ranilo. Mladeneč ! nikar ti tako z vestjo ne delaj, nikar ji ne ker-haj njene ojstrosti z izgovoram: „de morebiti to ali uno ni tako zlo greh ;u zakaj veliko jih je, ktere je ta izgovor v pogubljenje pahnil. Ko je tvoj prijatel zid preskočil, ga je prijetni duh zapeljiviga sadu vsiga z ognjenim poželenjem tako vpijanil, de ni nič več maral za smertno nevarnost. de se je zaganjal po zapeljivim sadu ob kraji brezna . desiravno mu jc pod nogami zijal. Tudi to ti bodi v nauk: rKdor se v grešno nemarnost prostovoljno poda, se hudiga poželenja vpisani. vidi pekel pred očmi. in od greha le vunder ne ,,nehau. Poželenja poln se je zaletoval tvoj prijatel po goljufnim sadu. zadnjikrat se je zaletel in prckucoval se je po prepadu . dokler ni v globočino telebel . kjer zdaj do smerti omamljen leži; brez ptujc pomoči ga več nazaj ne bo. iu tudi s ptujo pomočjo bo javaljne po sterinih. bodečih skalah nazaj prilezel, lilej. mladeneč: z majhnim se začne, z velikim se konča; per-vih začetkov greha se vari. perve priložnosti se ogni, de se ognjeno poželenje v tebi ne vname; zakaj poželenje človeku pamet in dušno moč vzame: potem pa je vse zgubljeno. Tvoj prijatel se je prekucoval po prepadu . se ni koj ubil. To nam je Jezus s svojim terp-Ijenjem pridobil, de človeka precej po storjenim grehu zaslužena časna in večna smert ne zadene . temuč mu je časno življenje prihranjeno za pokoro, de po stermi in bodeči poti pokore zopet večno življenje zadobi. C*orjc pa tistimu, ki se še mudi po tem, kojc v brezno smertniga greha padel; zakaj noč ga bo zapadla, lista noč, od ktere Jezus pravi: „l)elajte, dokler jc dan; zakaj pride noč, ko nobeden nič več dobriga storiti ne moreu. .S temi besedami odide proti gradu; jez pa hitim za njim v grad po ljudi prijatlu na pomoč in — se zbudim. — Ljubi bravec! res, zbudil sim se; kar sim vidil in slišal, se mi je le sanjalo; zhujen sim bil in podučen. De bi se pa tudi tisti zbudili , ki v prepadu grehov omoteni leže. de bi se tudi tisti predramili, ki so zavoljo grešne priložnosti poželenja tako pijani, de se ob robu brezna po zapeljivim sada zaganjajo, in de bi vse nedolžne keršanske duše vedno pred očmi imele, de se z majhnim začne, z velikim pa konča, de bi se vsake radovoljne grešne nevarnosti, ko bi se jim še tako majhna zdela, ogibale, in pri tem za grešnike zvesto molile; zato sim. kar se mi je sanjalo in kar mi je Hamimu tako živ nauk v podobi in besedi dalo, spisal, in tebi , ljubi bravec , v premišljevanje ponudil.
Razgled po kerNanukim gvetii.
Neki francoski časnik pripoveduje od revni ga merliča, ki ga jc cn sam duhoven s tiho molitvijo k grobu spremil, in ki mu je zadnjo čast le nekaj soro-dovineov in prijatlov skazovalo. Zidar, ki je blizo tega sprevoda zidal, to viditi, je začel glasno goder-njati: rKako je vunder hudo, če je človek revež! bogatim se poje, ali nam — tu glej!u Zena pa. ki je to krivično grajanje slišala, mu reče: „Oče! komu zidate to hišo , revežu ali bogatinu ? Raji meni hišo zidajte, ki sim revna!-' Zidar na to urno odgovori: „Za vas bi bilo to pae pametno; kdo me bo pa redil, ko bi jest za uboge delal?" ..Trav!" reče žena. ,,Torej tudi
naših duhovnov ne grajajte, de per revnim pogrebu nobeniga pevca sabo nimajo ; zakaj pevci ravno tako jedo in pijo. kakor vi; ubogi jim pa plačati ne morejo, duhovni jih pa tudi brez plačila spremijo". Zidar je mogel potihniti in dalje delati. — V Marselji ho se družbe napravile, prav ubogim spodoben pogreb poskerbeti. — Kar cerkev in duhovšina per taeih pogrebih dobi. je pat malo; drugim, ki imajo kaj opraviti, sc ve. dc se mora dobro plačati. Ko bi se v tej zadevi po nekterih krajih kej prcnaredilo. bi bilo gotovo marsikomu zlo ustreženo.
Cetertiga svečana je bila v Majncu perva bo/.ja služba družbe svetiga detinstva. per kteri so otr»ci grozim gorečnost pokazali. Po dvanajst otrok ima vodja ali vodnjo. I)ve punčki ste enkrat doma pokleknile in dalj ko po navadi molile; zato so ju starši vprašali, čimu de ste tako dolgo molile: in staršem v veselje sta oba otroka odgovorila: r.lcsl molim dvanajstkrat Ccšenasimarijo in malo molitev : Prečista devica .Marija, prosi za nas in za uboge neverskeotroke, dc se vse za uboge neverske otroke odmoli . ko bi udje moje družbe utegnili molitev spustiti*'. Pač budcca vestnost! —
Med tem. ko fantje po druzih deželah norčujejo, se mladost na V estfal skim čedalje bolj kcršansko obnaša. Fantje se tukej z besedo in djanjem k pravi-mu katoliškimu življenju spodbudujejo. Pridno hodijo v ccrkev in vsaki mesec v svoje zbore , bolnike obiskujejo, uboge tovarše podpirajo, molijo za zmotene, za dobrotnike in mertve : ob nedeljah in praznikih in tudi večkrat v tednu se zvečer snidejo, se od koristnih reči pogovarjajo, cerkvene časnike bero. ali pa tudi bukve iz občno bukvarnico prebirajo. Veliko si perzadevajo za povelieanjc svojih godov in za cerkveno petje. 15. grudna, tisti večer pred družbinim goda m. so se spo-vedali. v praznik zjutrej pa so se zbrali in so vedama v cerkev šli (bilo jih je 150). kjer so pervi pevci „Pridi sveti I)uhu zapeli, in per v eliki maši vsi sveto rešuje Telo prejeli. Popoldan je imel oče Singer. Jezuit, pridigo, iu jim jc posebno k sercu govoril, koliko tolažbo dc ima tisti, kteri zamore Marijo svojo mater imenovati, in kako mogočna, dobrotljiva in r.vesta mati jc ona slehernimu. ki jo v resnici časti. — Kako bi bilo lepo iu veselo, ko bi se tudi slovenski fantje združili in se vzajemno k pravimu kcršaiiskimu življenju opominovali!
Dunaj. Visoko častiti gosp. korar per Dunajskim nadškofijskim kapitelnu, Franc Zenner. bodo prihodno nedeljo v škofa Sareptan«kiga ( v straneh neveriiikov) od ondašnjiga nadškofa posvečeni. V. č. škofa J. O. Rauscher in J. M. I.eonhard bota per tem veličastnim opravilu posvečevavcu na strani stala.
Iz Tomina. 12. svečana t. I. je bila pri c. k. okrajnim zbornim sodništvu v Tominu očitna obravnava zavoljo razžaljenja časti. 11. dan prosenca namreč prideta dva moža po ovojih opravilih v Tornin, in gresta opoldne v kerčmarijo kosila iskat. Bil je ravno tak dan, v kterim je v Goriški škofii meso jesti prepovedano. .Dajte nama", rečeta, rkaj postniga kosila— „Kaju. se zavzame kerčinar. dans bota postno jedla? sej imam mesa dosti pripravljcniga". Oba se pa mesa terdo branita. Tedej *e oberne kerčinar k cnimu teh dveh gostov rekoč: .Še vaš kaplan in I.— kov gospod sta včeraj v petik v Kanali klobase jcdlau. rNi mo-gočeu. leta odgovori, .sej je naš kaplan včeraj celi dan d»ma bil". (_Od ondot do Kanal je pa pet ur hoda. in želi-znicc tamkej ni . de bi se bil mogel tako hitro tje
prepeljati). Kerčmar pa le svojo naprej terdi. !*ni domu pridši perpoveduje to svojim domačim in gosp. kaplanu ter se prepriča, de je vse gola laž. Kaplanu to obrekvanje globoko v serce seže, ker se je veliko pohujšanje med ljudstvo zasjalo. Posvetuje se zdaj še z drugim*obrckovanim gospodam, in oba skleneta zoper kerčmarja pritožbo pri deržavnim prdvdniku v Tominu vložiti. — Med tem se začne tožene kerčiti , izrezovati in dva druga duhovna iz Kanalske fare za prelomov avec tretje cerkvene zapovedi namest pervih dveh natoleovati. Dan razsodbe nastopi: in skaže se z neoveržljivimi do-kazami, dc je kerčmar duhovna gospoda gerdo ohre-koval. Gospod sodnik rece . de postava za take obre-kovavee kazen v zapor od treh dni do dveh meseov po okolišinab odloči. Gespod tožniku I.. K. se pa tožene smili, ker je oženjen, oče družil.c, kerčinar in kupec; tedej prosi, de naj sc mu kazen odpusti, ako za zamero prosi in tako odvzeto čast poverile, in s tem je bila obravnava končana. Tožene jc bil vesel, de se je še tako srečno zanj izšlo, ker tožniki tudi nobeniga plačila za svoje pota niso hotli . desiravno so citi po štiri ure deleč od Tomina doma . in so tudi priče za njih poti iz svojiga žepa plačali. -— Glejte ohrckovavci in prcklinjavci duhovskiga stanu, kako sc duhovni ma-šujejo , zvesti nauku sv. pisma: rAko je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti, ako jc žejin, daj mu piti; zakaj ako to storiš, mu boš žerjavco na glavo nosil. Nc daj se hudimu premagati, temuč premagaj hudo z dobrim*'. Hi ml j. 12. 20. 21.
Ljubljana. Nunski samostan je po komaj preteklih štirih tednih zopet eno blago nuno zgubil. Bog je namreč po svoji neskončno modri previdnosti prete-čeno nedeljo blizo polnoči M. Cecilijo Kane po kratki, pa hudi boloztii v 66. letu njene starosti v večno življenje poklical. V šoli jc 32 let z velikim pridani učila; bila jc tudi vodnja novink in svetovavka. Vsim pobožnim dušam, posebno njenim nekdajnim učenkam se lepo perporoči , ranjce v molitvi sc spomniti. Naj v miru počiva !
— 13. dan mesca sušca jc visokočastitljivo ško-fijstvo gospod kaplana v Leskovcu. Matija Suteja, novoizvoljeniga fajmoštra v Cernomlju poterdilo.
Cerkveno slovstvo.
V Celovcu per J. Leonu je na svitlo prišel 6. tečaj ,.Drobtincw za leto 1851. Na čelu ima ime vis. čast. gosp. Jožefa Rozmana, korarja Labudske cerkve in vodja škofijniga seminišča pri sv. Andreju, kteri si je s tem delam kakor s svojim neprecenljivim trude-n je m v bogoslovski šoli velike zasluge pridobil. Kakor v poprejšnjih tečajih bo vsak bravec tudi v pričujočim bogat zaklad lepih naukov najdel.
Darila za east. misijonarja ff. Dr. Ignaeja Hnobleiierja.
Od poprej
Iz Golaca v Istrii: Bera v cerkvi .
Frančiška Kokel
241 gld. 26 kr.
^	M	~~ H
Mihael Jurišcvič Apolonija Meglica Nekteri farmani skupej
-	„	42 „	20
-	r	i« -	18
Skupej
343 gld. 56 kr.