Karol Veliki in Vitekind.
(Zgodovinska čertica.)                                                 '
Vera in Ijubezen ste močnejši uego nieč. Tega Karol Ve-liki ni pomislil, ko je hotel junaško ljudstvo Saksoncev ukloniti svojemu žezlu in ga s silo primorati, da se poprime kerščanske vere. V marsikterej kervavej bitki je premagal hrabre Saksonce, razrušil njihove malike, vjel njihove plemenitaže ter jih odpeljal kot vjetnike s seboj. V sredi njihove dežele je zidal terdnjave, dajal jim je vojaške in civilne poglavarje izmed svojega ljudstva in s silo je gual večkrat cele trume Saksoncev k svetenm kerstu. A pri vsem tem vendar ni mogel mogočni cesar zatreti vere in ljubezni, ki ju je iinel Saksonski narod do svojih starih poganskih bogov, kajti v njihovem serci globoko vkoreninjeni vera in ljubezen ste bQi raoč-nejši nego Velikega cesarja ostri meč. Pa vsaj tudi ni bilo mogoče brez prepričanja in pravega spoznanja sprijazniti saksonskega ljudstva z našo vero, to nebeško lučjo, ki nam je prisijala po Kristusu v žalostno tmino poganstva. Komaj je bil mir sklenjen in komaj se je podal Karol Včliki proti Italiji, da bi pomiril ondotne upornike, ko se zopet spuntajo Saksonci ter se krist-janstvu, ktero so le po imenu poznali, odpoved<5 in vse tuje poveljnike po-morč. Z velikimi četami prihrujejo pod vodstvom svojega vojvode Vitekinda v lepe dežele frankovskega kralja. Ko Karol Včliki to novico zasliši, sklene kervavo se maščevati nad Saksonci in upornike s silo in mečem nazaj pri-peljati k veri, s ktero je bila vsa njegova duša napolnjena. Naglo hitž iz Italije, razkropi sovražne čete, vjame 4500 Saksoncev ter zapov6 vsem na enem mestu glave odsekati. Ako bi se bil devžal milejše kristjanske poti, gotovo bi bil svoj lepi in vzvišeni namen poprej ia brez prelivanja tolike kervi dosegel. Karol Veliki pa je preveč zaupal na svojo moč, kterej se ni nihče zoperstavljati mogel, ter je mislil, da bo to grozovito dejanje nepo-korneže za vselej ukrotilo, ter se bodo radi udali njegovej volji. Pa temu ni bilo tak<5, marveč dosegel je ravno nasprotno. Saksonci se vzdignejo ia prihrujejo iz najdaljših krajev ter se zarotijo gvozovito se maščevati nad sovražnikom svoje vere in svoje prostosti. Prisegli so pred svojim maliko-valskim duhovnom in ta prisega je neki še dandanes shranjena v Goslarji kakor živa priča njihovega nekdanjega serda in sovraštva. Prisega se je glasila tako-le: ,,Sreti, veliki Vodan! pomagaj nam in našemu stotniku Vitekindu, pa tudi našim manjšim voditeljein, proti sovražnemu Karolu Včlikemu, ostudnemu mesarju.    Dali ti bomo enega tura (bivola), dve ovoi
— 134 —
in ves pl&i. Darovali ti bomo tudi vse vjetnike na tvojej sv. gori Harcu!" — Ako bi ta visoka gora mogla govoriti, pripovedovala bi nam mnogo iz tedanjih grozovitih časov. Toda gora molči, da popotniki, kteri se dandanes z veseljem plazijo na njeni verhunec, da si ogledajo krasoto narave, ne ober-nejo z grozo svojib. oci od njenega sivega skalovja, pri kterein se je nekdaj v potokih prelivala človeška kri. — Leta 783 se je vnela pri Detmoldu huda vojska, v kterej se je moral Karol Veliki do Paderborna nazaj pomakniti. V nekej drugej bitki pri Hasu v Oznabrukorem je sicer slavno premagal sov-ražnika, toda puntarjev vendar ni mogel popolnoma umiriti, čeravno je v obeh bitkah padlo 80,000 Saksoncev. — Zdaj še le je prišel Karol Veliki do spoznanja, da se je treba druzega orožja poprijeti nego je meč in pre-livanje kervi čloreške. V ta namčn je večkrat prijazno povabil najhujSa poveljnika Saksoncev, Vitekinda in Alboina, k sebi. Ako bi se bilo to po-prej zgodilo, gotovo bi bila prišla brez obotavljanja in s polnim zaupanjem k njemu, toda zdaj je bilo že prepozno, kajti pristudil se jima je sovražmk in razruševalec njihovega miru in svobode, pa mu sta ponosno odrekla vsako prijazno povabilo. — Naposled je vendar tudi Vitekindovo sercč začelo ču-titi žalostno in britko osodo svojega aaroda, obupal je nad pomočjo svojih bogov, ki mu kar nič niso mogli pomagati v kervavih bitkah, čeravno so bili že prenasiteni s človeškimi žertvami. Neka skrivna moč ga je gnala, da je opazoval Karola Velikega tudi zunaj kervave bitke, in čeravno se je vsakemu njegovemu povabilu z največim zaničevanjem odpovedal, vendar je nekega dnč terdno sklenil, da se bo podal s svojitn prijateljem Alboinom v be-raškej halji zavit v Karolovo obližje. Kar je sklenil, to je tudi storil. Skrivno zapustita nekega dne svojo vojsko ter se podasta na pot. Bilo je ravno na neki praznik, da prideta do mesta, v kterem je Karol s svojim dvorom pre-bival. V mesto prišedša zagledata velikansko poslopje ter mislita, da je to gotovo kraljevi dvor. Velika množica ljudstva je dohajala va-nj in tudi ona se podasta noter. Toda to veliko in krasno poslopje ni bila kraljeva hiša, ampak bila je hiša božja —¦ cerkev. To sta kmalu spoznala, ko za-gledata pri velikem oltarji na kolenih klečati Karola Všlikega v priprostej, neokinčanej obleki, zraven njega pa še mnogo dvornikov in drugih ple-menitažev, ki so ravno iz rok višega duhovnega pastirja prejeli sv. obhajilo. Z lastnimi očmi gledata velik razloček kristjanske zveličavne vere, gledata sveto radost, ki je z nebeškimi žarki obsčvala obličja onib. srečnih, ki so ravnokar prejeli zveličarja v svoja serca. Tu ni bilo videti nikjer kervavega oltarja, ni bilo slisati nikjer brifckega stokanja nesrečnih žertev, niti vpitja in rotenja poganskih duhovnov, — vsaka strast je bila daleč proč iz tega svetega kraja, sveti mir je vladal po svetih prostorih in navdajal s svetim strahom serca pričujočih. Vitekind in Alboin sta bilo živo ganjena, čutila sta danes pervikrat v svojem serci, da je tudi njima nevidljivi Bog krist-janov bliže nego prazni maliki, in ko pobožno ljudstvo na kolena pade, tudi nju neka tajna moč pobožnosti v prah potegne. Po koačanej službi božjej molč^ zapustita cerkev ter se pridružita množici beračev, ki so zunaj pred cerkvijo čakali kralja ter od ajega navadno tudi kak dar prejeli.   Vitekmd
— 135 —
se vsede pred cerkvijo na stopnice ter nepremakljiovo zr6 v kralja, ki je ravno šel iz cerkve delivsi darove med ubožce in berače. Da bi ga Karol ne rnogel spoznati, pornoli tudi on syoj'o roko po kakem milodaru. Toda koinaj zagleda Karol njegoy obraz, berž spozna v njem hrabrega junaka, ki mu je v vojski tolikokrat preglavico delal. — ,,Tukaj nimam nobenega dani za tebe, pa dal ti boin najboljše darilo, ako greš z menoj v mojo palačo," reče nra Karol ter mu poda rok<5. — Po dolgem in resnobnem razgovoru sta se nekdanja verska sovražnika zopet sprijaznila in serčno objela. Vitekiud, ki se poprej ni hotel vkloniti mogočnemu vladarju Frankov, se zdaj v prah poniža pred krist-janskim kraljem. Kmalu po tej dogodbi sta Vitekind in Alboiu sprejela kerščansko vero in v aazočnosti Karola in njegovih velikašev praznovala kerstno svečanost. Po zgledu svojih knezov ravnali so se tudi podložniki in v kratkem času se je pustilo kerstiti veliko število Saksoncev. Kar se tedaj v 32 letib. ni moglo doseči z mečem, to ste dosegli v kratkim času
vera in ljubezen brez prelivanja kervi.
Klotilda P.