------    174------
Jezikoslovne stvari.
0 slovenskem slovniškem imenstvu.
Lani je bil učinjen poskus, povabiti slovenske slov-ničarje poprek naše učenjake baveče se jezikoslovstvom, da bi se bili o učilniških počitnicah sešli na pogovor o slovenskem slovniškem imenstvu, — toda bra-tovski klic ostal je glas vpijočega v pustinji kljubu pregovoru: kar prihaja iz srca, prime se srca* Taka nemarnost in mlačnost ste krivi, da pisatelji, pišoči slov-niške reči rabijo razno imenstvo; nekterim godi latinsko, drugim sicer slovensko, pa ne povse pravilno, tretjim pomešano, četrti rabeči kake slovenske besede pristavljajo vklenene latinske, za koga? Mar za učenjake? — sram bodi vsakega, kteremu je treba takega pripreža. Ali za prostega Slovenca? — kaj njega briga aktiv, passiv, particip, evfoničen, prejeri-rani vokal, participialna konstrukcija, n o-minativ, hiatus in polne tolige takih nepotrebnih in grdih tujek, kterimi se motijo in nadlegujejo srednje in niže vrste bralci. Kdor hoče o slovnici pisati, naj se prvlje do jedra nauči slovenskega besedstva. Latinskimi imeni sem in tam metati, je res lehko vsakemu, kteri je preglodal kakih osmero hlač v latinskih učilnicah; a nekoliko druga je lepo v čisti slovenščini pisati.
Zastran slovniškega nazivja je moja misel ta: Slov-niško imenstvo se mora skladati, to je, isto biti po-čenši od prvega razreda ljudske učilnice do najvišega mesta, kjer se naš ali tuj jezik uči v domači besedi. Stoji li to, nijen razumnik ne bode zahteval, da bi selške učence v ljudskih učilnicah trapili latinskimi besedami, čemur gotovo ne pritrdi nikako umno učilo. Zlata enakost v tem se^najleže postiže v skupščini dotičnih sposobnjakov. Se enkrat bodemo prijazno klicali.
Gosp. P. L. trdi v 9. listu „Novic", da se glagol-ski samostavi izvajajo iz deležja, ne iz glagolskega debla; išče razjasniti, kje se ima pisati v v samostavih izvedenih na ec, in zagovarja mnenje, da se jih mnogo izvaja iz deležja min. delavnega I., kar ne drži. Primet tega deležja je vb in v*ši, prvi za moški in srednji spol v imenovalniku, drugi za ženski in vse kose sklone: da-ve, da-veši, dvojnik: da-VEŠa; konča li se glagolska osnova na soglas, izpahne se v vsled glasovnih zakonov: rek-*, rek-iši izrek-vb, irek-vBŠi. Ta v nikakor ni le zarad blagoglasja, marveč biten je in prvonačelen, ker poresnjuje tudi to, da je iz njega nastal 1 v deležji min. del. II. za vse tri spole: da-1*, la, o; zastran opuščenega š primeri:  stareji, stareja, sta-
reje. Isto trdi litv. oblika: „esuii buveš" za moški, in „buvusi" za ženski spol; v je mnogokrat 1; svoboda =r sloboda; država = držela = dežela; veno = lohn; l^g = got. vangs itd. (Cafov v „Zorji jugoslavenski" 1853.). Da, je veleučeni Bopp čital Oroslavov sestavek „0 glagolih", ne bi se toliko bil mučil v točki 628. in 822. „Vergleichende Grammatik" z razklado te prikazni misle, da je ta 1* se prerodil iz t* kakor primeta deležja min. trpnega po sredniku d; slavni jezikoslovec Schleicher si tega ozla tudi ne more razplesti. — Pri glagolih četrte vrste dela se to deležje na dvoji način, namreč na 'h in na vb, to je ans in vans, tedaj: hvalb iz hvali-* = hvalj* = hvalb, in pa hvali-vB. Pri tej priliki je opaziti, da zbog j"B = b nastopi delavnost glasovnih zakonov, tedaj iz vozi-, kosi-, sodi-, jezdi-, sveti-, mlati-, lovi-, drobi-, kupi-, lomi- prihaja: vožb, košb, soždb (novosl. soj), ježdb (novosl. jež), sveštb, mlaštB) (nsl. sveč, mlac), lovlb, droblb, kuplb, lomit, doslednje bi se morali glasiti samostavi od tod na ec izvedeni: vožec, kosec, sojec, ježec, svečec, mlačec, lovljec, drobljec, kupljec, lomljec, česar nam ne ponuja ne slovenščina, ne nijeno drugo narečje slovansko, nego le čiste oblike: vozeč, kosec, sodeč itd. Podrta je dakle omenjena trditev. Glagol zabitih za-by-ti nima nikakega opravila v četrti vrsti; njegovo deležje min. del. 1. je samo: zabiv-vši in nikakor inači, kar je treba znati vsakemu Slovencu srednje omike, toliko več slovničarjem. Grabljevec se brez dvombe opira na grablje. — Pisavi: bravec, pisavec, svetovavec — stoji nasproti čisti izgovor v ljutomerski in haloški okolici: tkalec, prisegalec, hrtalec, dulec, omrsalec, nadalje srbski: prosilac, vladalac, pilac, nosilac, igralac, sjecalica; poljski: dostikalnv, doswiad-czolny? domacalnv, dobywalny, tedaj iz deležja minov-nikovega del. II.
Sicer je znano, da je v dostikrat I v slovenščinij ni tedaj velikanska pogreška, ako se včasih ta za onega postavi v dvomljivih primerih, vendar je treba ozir jemati na druga slovenska narečja, ktera cesto temo raz-ženo; samo skrbeti nam je, da bodemo inači krasno in brezpežno slovenski pisali, kar se redko godi.
__________                        R. B.