2IVL7EN7E IN IVET ŠTEV. 12. V LJUBLJANI, 19. MARCA 1933 KNJIGA IS. ЈМЈВККПИТ DORER (Ш-JS28à AVTOPORTRET PETER SE ZBUDI V ŽIVLJENJE L. MRZEL-FRIGID aj je življenje? si je mislil Peter Rutar in je slonel ob visoki stelaži za pultom svoje proda- _ jalne. Na policah okrog njega so se v lepo zloženih skladovnicah gr-madili zavitki cikorlje, sveč, mila, riža in vseh mogočih reči, po praznem, tihem, zatohlem zraku poznega julijskega popoldneva se je glasno brenče spre-letavala muha. Odurno in težko je bilo človeku pri srcu, samota in tišina okrog njega je kričala do neba. Kaj je v resnici življenje? si je mislil, živiš poma-lem, raseš, delaš, najprej upaš, da ti bodo kakšne velike, lepe sanje postale resnica, nazadnje pa spoznaš, da iz vsega skupaj nič ne more biti, umakneš se, umolkneš in v ustih ti je dan na dan samo zoprn okus im v duši samo praznota. Adijo davpe borbe, adijo veliki načrti, adijo neupognjeni tilnik. Človeku se na svetu godi kakor psu na ma-škaradi: prideš, ne da bi vedel odkod in kam, ogledaš se, greš polagoma dalje, od vseh strani pa se ljudje zaganjajo vate in te ženejo, dokler se ne skrušiš do konca. Samo to glej, človek, da ne boš hodil okrog preveč golorok, preveč strmega čela in preveč sam! Prosi na tihem boga, da ti bo dal okroglih lic, okrogle duše in okroglega življenja. Lenoba in zadovoljnost — to je pač najvišja stvar, ki jo je človek do danes na svetu dosegel za ugodje svojega srca, in če bi se lenoba in zado-voljnost dali narisati in izmeriti, bi bil to prav gotovo zaprt, jalov, slep krog. Peter Rutar se je prestopil po ozkem hodniku za pultom, zavrtel je. ključ v predalu in izvlekel šop lahkih, prosojno tenkih, šumečih papirjev. Zgoraj umetno narisane glave, vinjete s kadečimi se dimniki tvornic, visoko naloženi vozovi na ulicah in težki, debeli žrebci vpreže-ni pred njimi, kuni obsežnih sodov in zabojev in vreč. Sami računi, sami računi, prijazni opomini z odličnim spoštovanjem. terjatve in grožnje s sodiščem in z rubežniio Niesrova gospa leži zeoraj že sedem dni. danes ali jutri mu bo rodila petega otroka. Gospa Rutariça je bila gospodar v hiši. on ie bil od vsega početka premehak in premalo odporen, da bi bil mosrel vaieti obdržati v rokah. Stal je zmerom za pultom, stregel je strankam in jim zavijal in tehtal moko in fižol, sladkor in sir, toda že zdavnaj mu je bilo odzvonilo, da bi bil mogel potezati zadnje črte pod račune svoje hiše in svoje štacune. Ne, Peter Rutar ni o življenju pletel nikakršnih iluzij, njemu že zdavnaj niti malo ni bilo mar, da bi bil zgoraj, na vrhu, da bi njegova beseda kakor bron udarjala ob stene hiše in ob srca ljudi, ki so se motali okrog njega. Pod njegovimi dolgimi, košatimi črnimi brki se je bil že zdavnaj naselil smehljaj, vse razumevajoč in vse odpuščajoč, in vse njegovo življenje se je gibalo bolj v njem kakor zunaj njega. Zdaj je njegova gospa ležala že sedem dni, premetavala se je po postelji vse noči in je vzkrikala sredi sna in venomer ji je prihajalo slabo. Dala mu je bila ključe od predalov in od kleti in ga je za pet ran božjih prosila, naj se nikar ne napije vsak večer, naj vendar vsaj malo misli nase, pa nanjo, pa na hišo in na svoje otroke. — Na koga naj bi mislil Peter Rutar? Nase? Je mar v vsem svojem življenju imel sploh kdaj priliko, da bi vsaj za hip pomislil nase? Je mar sploh kdaj na svetu kdorkoli tako mislil nanj, da bi mu bilo dobro? Njegov oče je bil krošnjar, doma iz bajte v hribih tam nekje med Trbovljami in Savinjsko dolino. S svojo po-gromasto nogo in s težko krošnjo na plečih se je vlačil do hribovskih in dolinskih vaseh od Celja do Ljubljane, ponujal mašne bukve, molke, trakove za čevlje, žepne nožiče, rute in druge takšne potrebne in nepotrebne reči naprodaj in pil in spal po najbolj pozabljenih krčmah tega sveta. Ko je bil Peter majhen, ga je videl samo vsake _ redke praznike, kako je stopil iz gošče sredi brega in je truden in ubit šepal čez str-nišče gori proti bajti, kako se je, še pod težko krošnjo sključen skoraj raven in visok, sklonil pod podboji v veznih vratih in kako je na mah po vsej hiši razsul samo prešerno veselje in smeh. Zmerom ie iz krošnje privlekel vse polno pisanih, po novem blagu in po svežih barvah dišečih drobnih reči, Id si i5h ie bil spotoma omislil za mater in zanj, in zmerom je vso izbo napolnil s svofimi prešernimi in raznimi novicami z vsega sveta, da jih ni bilo ne konca ne kraja. In potem se je začelo. Večer za večerom sta preslonela ob starih, z živimi podobami preslikanih bukvah in sta se učila abecede. Abecede za knjige in abecede za življenje. Nekaj čudnega, nedoumnega je bilo, s kakšno ljubeznijo se je ta stari, visoki, skoraj tuji človek ukvarjal z njim, s kakšno tovariško resnobo je osemletnemu bledemu bosopetcu, ki so ga kot krošnjar-jevega sina vaški otroci zmerom ogovarjali samo z zasmehom in kamnom, pripovedoval svoje prigode s poti, pripovedoval o širokem, neznanem, neznanskem svetu, ki se skriva tam za go. rami, in o tem, kako bo on, njegov drobni, suhljati Petrček, moral nekoč iti s tega brega, da si bo tam daleč nekje, koder tečejo bele ceste,-velike reke in železnice in druge velike, neznane reči, zgradil življenje, kakršnega na svetu še ni bilo. Res je, da čas v gorah precej bolj počasi teče kakor tam, kjer so ceste na široko odprte, toda nobena zlata doba ne mine tako naglo kakor otroška leta in Peter je bil čez noč petnajst let star. Tedaj je oče prišel in je ostal doma cel teden dni, nadušljivi krojač v Rebri je Petru umeril obleko in mati je šivala srajce noč za nočjo. Stari Rutar je hodil okrog hiše ves izgubljen, po cele popoldneve posedal v krčmi in pri fa-ri in vsaka njegova kretnja, vsaka njegova beseda je bila kakor iz sanj. Duša se mu je šibila pod upi, ki jih je stavil nanj, enkrat za vselej se je bil odločil, da Rutarjev rod iz hribov popelje na cesarsko cesto življenja. Potem se je oblekel v pražnje, povezal v culo nekaj popotnice in Petrovega perila in pol dolgega, težkega dne sta hodila do Radeč. Tam sta stopila v staro nizko, napol sivo, napol prijazno hišo sredi trga, in ko je stari Rutar čez uro ali kaj odšepal po cesti, je Peter v štacuni ostal za vajenca. Eh. da, tisti lepi, grenki, nepozabni dnevi prve mladosti v Radečah, v teh čudovitih, neskončnih Radečah! Spodaj Sava, zgoraj siva skala in razvaline starega gradu, polne gomazečih martinčkov v vročih poletnih dneh. Na cesti vozniki, ki se jim vozovi šibijo pod skladovnicami cementa in lesa, v štacuni pa ves dopoldan polno kmetic iz krmljanskih hribov in tam od Št. Janža, ki jim iz pisanih cekarjev veje vonj po suhih krh-ljih in po blagoslovljeni vodi. Tam je Peter Rutar prvikrat na široko pogledal v svet in od tam je pot njegovega življenja ob Savinji stekla skozi napol ponemčena spodnještajerska malomeščanska gnezda, da je služil za komija, za dacarja, za pisarja — za vse, kar je pač prišlo pod roke. Peter Rutar je bil lep fant s široko odprtimi očmi, pod nosom so mu za čudo zgodaj pognali črni, svilnato mehki brki — toda tistega velikega življenja, tistega velikega uspeha, ki mu ga je bil oče napletel v svojih sanjah, ni bilo k njemu od nikoder. Ko je dacal sode po hribovskih krčmah okrog Celja in okrog Savinjske doline, je po-malem začel piti. Obslonel je nekje pri mladi natakarici, ki je nazadnje bolj ona vzela njega kakor pa on njo. Iz njenih prihrankov, iz njenih skrbi in iz njenih načrtov je zraslo, kar je bilo. živela sta drug ob drugem deset, petnajst let, potikala sta se okrog in sta nazadnje prišla v Trbovlje, delala sta, rodila sta, zdaj je že peti na vrsti — in namesto sreče in uspeha je hišo senčila skrb. Delala in gradila sta pač samo zato, da se danes ali jutri vse skupaj sesuje v prah. Peter Rutar je strmel v papirje pred seboj in pretesno mu je bilo pri srcu, da bi si kaj mislil. Onkraj vrta je na sosedovem dvorišču lajal Dagon. Po cesti mimo so šle rudarske žene s Posetja in so se na ves glas menile med seboj. Iz veže je v štacuno stopila Lenka. — Mrvarka je prišla, je rekla, Mama pravi, da pridi gor. Bom pa jaz v štacuni ta čas. Brez besede je Peter Rutar vrgel papirje nazaj v predal in odšel po stopnicah. DALJE Tenius: Potujoči komedianti (izrezan ка) T SVETI POTEPUHI V PERZIJI в ettfco na ovitku: Dervie — potepali ia evetoik ^ ujec, M potuje po Perziji, skoraj na vsakem koraku srečuje razcapane klateže, ki opravljajo najrazličnejše posle in uživajo pri narodu neko posebno spoštovanje. TÎ bosjaki so derviši, pripadniki muslimanskega beraškega reda. Prvotni islam ni poznal redovništva in so prvi derviški redovi nastali po vplivu krščanstva in budhizma šele v 12. veku našega štetja. Zato je popolnoma neresnična trditev nekaterih derviških redov, ki navajajo kot svoje ustanovitelje Abu Bekra, Alija in druge osebnosti iz prerokove okolice. Perzijski derviš nima strogih redovnih pravil, oziroma se je red izrodil in se naslonil popolnoma na indske fakirje, ki so čarovniki, komedianti, svetniki, spokor-niki in potepuhi Beseda derviš pomeni siromaka, kakor je izraz fakir v muslimanskem svetu dobil popolnoma pomen siromaka. Arabska množina besede fakir se glasi fukara in ta izraz so Turki zanesli tudi v južne kraje naše države, kjer se z njim označuje prosjaška in tatinska sodrga vsake vrste. Perzijski derviš ne živi več v tekijah, kakor se imenujejo derviški samostani, marveč se je razvil v pravega potepuha. Bogoslovja znajo ti. potepuhi malo, pač pa so nekateri med njimi zato dobro poučeni v staroperzijski mitologiji. Derviši so mojstri vsake črne umetnosti in vešče izrabljajo neizobraženost, nevednost in vraževernost preprostega ljudstva. Glavni njihov znak je, da se nenadoma pojavijo v katerem kraju, ki ga po daljšem ali krajšem bivanju takisto nenadoma zapuste. Poleti osrečujejo s sVojo umetnostjo severne kraje, ko pa pritisne zima, pa so zopet vsi na toplem jugu. Tem klatežem pripisuje narod čudodelne moči, dasi obstoja njihovo čudodelstvo v glavnem iz prodaje raznih amuletov in svetinjic, med katerimi so tigrovi kremplji ali krokodilovi zobje osobito priljubljena čarobna sredstva. Derviša vidi človek često v hiši bogataša, kjer zabava svojega gostitelja s pripovedovanjem pravljic, za plačilo pa dobiva hrano in odloženo gospodarjevo obleko. Ti pripovedovalci so družabno najvišja stopnja med svojimi tovariši, velika večina pa so mešetarji, sejmski kričači, komedianti, sleparski padarji ali čisto običajni potepuhi. Vendar naleti človek med njimi včasi razcapanca, ki se Na desni asket, oblečen za silo, ki se biča do smrti zna izražati elegantno v književnem jeziku — Perzijcem pravijo zavoljo njihove vljudnosti Francozi vzhoda — in v tem primeru gre gotovo za izobraženca, ki je razdal vse svoje imetje siromakom in stopil v red, da služi bogu. Toda s časom zapadejo tudi ti uživanju opija in se tako zanemarijo, da na njih ni niti sledu prejšnjega bogatega in dobro vzgojenega človeka. Ob perzijskem novem letu se derviši zbero v okolici mest, ker so spoznavalci preroka dolžni, da se na ta dan spomnijo siromakov z obilno miloščino. Ti dnevi so zlati časi za beraške klateže. Pri vsaki bogatejši hiši dobe svoj dar, ako pa nalete na skopuha, ki mu darovi ne gredo radi izpod rok, si pa izsilijo miloščino s tem, da po cele noči prirejajo trdovratnežu pod okni mačjo godbo, dokler se škrtež ne naveliča in ne obdaruje izsiljevalcev. Za svoje koncerte se sta Najneprijetnejši so gotovo oni derviši, ki se iz same pobožnosti ne umivajo, ne češejo in ne strižejo las ter nohtov. Fap natiki nosijo tudi obleko toliko časa, dokler jim v cunjah ne popada s telesa. Svojo čudno zunanjost utemeljujejo z razlogom, da je nesmisel gojiti telo, ki bo že danes ati jutri neminovno postalo plen črvov. Silno redki so primeri, da bi Perzijec odrekel obed afi večerjo postopaškemu dervižu. Popolnoma nič čudnega ni, ako vzame razcapanca prav k svoji mizi, kjer je stalni gost toliko časa, dokfler se njemu samemu ne zahoče spremembe. Za naše pojme je kaj sličnega skoro nemogoče, vendar so v Perziji odnosi med gospodarjem in služabništvom običajno boljši nego med sorodstvom. V tem primeru šteje tudi beraški derviš med slu-žinčad in je takisto zanesljiv ter zvest gospodarju, kakor pravi služabniki. Ob času muslimanskih praznikov pa se tudi propali klateži med derviši zavedo svojega kleriškega značaja. Postijo se in bičajo v slavo Alija in Husejna, obeh velikih svetnikov šiitske ločine islama, ki J pripadajo Perzijci. Ob teh praznikih prirejajo derviši velike obhode in verski fanatizem jih tako prevzame, da si s handžarji prizadevajo težke rane na glavi in na gornjem delu telesa. Vsi v krvi presunljivo kri če imeni obeh imeno- poslužujejo bivoljih rogov in ob zvokih teh rogov ne more zaspati nihče. Sluge predrznežev ne razganjajo, ker imajo pred svetimi možmi velik strah. Perzijska literatura vsebuje mnogo verskih profcèeimcxv. Derviš na stoki, ki čšfca tovarišema, bo kmalu prekiniti svoje štivo in na^pcavljal z njima a težko minljivih vprašanjih • та aerviš nosi čuden okrasek: bil je nekaj časa v ječi ter je sklenil, da bo zato vse življenje nosil ovratno verigo Nekateri izredno pobožni derviši pa se Ogibljejo obljudenih krajev in v samoti premišljajo o bogu in njegovem odnosu do človeka. Ti puščavniki žive v votli- kako siromašen gonjač mimogrede ponudi svojo pipo puščavniku, ki potegne par dimov in se med vernim poklonom zahvali za skromni dar. BL vanih svetnikov in fanatizem se loteva tudi gledalcev, ki se pridružujejo sprevodu ter si režejo obraz in telo do krvi. nah, s hrano pa jih preskrbi ju je jo v sosedstvu živeči siromaki in karavane, ki potujejo mimo. Neredko se tedaj vidi, KAKO POSTANE ŽELEZO PROZORNO? Nekdaj smo se posluževali različnih žar_ kov samo v medicini, danes pa jih uporabljamo tudi za pregledovanje strojev v stroj, ni industriji. Sicer še ni raziskovanje strojev in strojnih delov z radijem ali Rontge-noviimi žarki tako vpeljano, da bi se ga posluževali poljubno, vendar nam nudi že zdaj z radijem fotografirani stroj zadosten vpogled v strukturo materiala in enakomer-nost gostote. Za navadno raziskovanje strojnih delov iz litega ali varjenega žele-, za do 7 cm debeline so Rontgenovi žarki boljši od radijevih, ker je potrebno za dober posnetek krajše obsevanje in dobimo tudi natančnejše slike glede notranjega ustroja, ali kar je važno, eventualnih pre. lomov v materialu. Tvornice se bodo posluževale tega načina samo tam. kjer se za. hteva brezhiben material. Pri zvarjenih mestih se n. pr. takoj pokažejo eventualne napake ali votline, ki nastanejo pri površ. nem delu. Za industrijo bo ta postopek gotovo velike važnosti, ker so zahteve glede kakovosti železa ali jekla danes neprimerno večje kakor so bile še pred nekaj deset. letji in da se bo na ta način lahko temeljito pregledal stroj, če niima kakšnega na. lomljenega mesta ,ki bi se s prostim očesom niti ne opazil. To je tudi koristno pri proizvajanji, brezhibnih strojev in onemo. gočuje nesreče zaradi slabega materiala. PREVLEKE IZ ALUMINIJA železo, ki zaradi vročine zelo trpi, se zadnji čas opremi s prevleko iz aluminija. Zlasti trpežnost kurilnih cevi, rešetk v pečeh in sličnih predmetov se z aluminijevo prevleko zelo poveča. V vročini se namreč naredi na površini zlitina aluminija in železa, ki je zelo odporna ne le proti vročini marveč tudi proti kemičnim vplivom. Prevleke se delajo s pomočjo nekih briz-galnih pištol, kakršne se rabijo tudi za razprševanje barv in drugih tekočin zlasti v slikarskih in mizarskih delavnicah. Kovina se tali v sami pištoli in se razpršuje s pomočjo stisnjenega zraka. Na ta način se zlahka narede kovinske prevleke ne samo na kovinah marveč tudi na steklu, porcelanu, mavcu, kamnu, gumiju, lesu, usnju, papirju, lepenki in celo na tkaninah. OB so LETNICI SMRTI KARLA MARXA MODERATUS P red petdesetimi leti, dne 14. marca 1883., je umrl v Londonu miselni in znanstveni uteme-_ ljitelj »marksizma«, danes najbolj razširjene socialistične struje, avtor »Kapitala« — dr. Karl Marx. Petdesetletnice njegove smrti se sedaj spominjajo pristaši in nasprotniki po vsem širnem svetu, zakaj povsod ima marksizem kot vera sodobnega proletariata svoje diaspore, ki skrbe za propagando in ki obnavljajo v ljudeh idejni fanatizem, kakor ga svet ne pozna izza časa verskih bojev. Če bi bal Karl Marx živel tri ali Štiri sto let prej, bi po vsej verjetnosti ustanovil novo versko sekto. Ker pa je živel v 19. stoletju, ko je prirodoslovna znanost zagospodovala nad religijo in modroslovjem, ni ustanavljal nove verske ločine, marveč je izgradil nov družboslovni in narodno gospodarski so-stav, ki so ga njegovi učenci še izpopolnili in ki tvori skupno podlago socialno-demokratske in komunistične stranke. Marx je bil učenec nemškega modro-slovca Hegla, čigar teorije so si prisvajali zagovorniki pruskega militarizma in vsenemškega imperializma in 4d ga danes navajajo oznanjevalci etatizma (t. j. nazora, da je država višja vrednota kakor družba in narod) in pristaši fašizma, hitlerjevstva in drugih podobnih gibanj. Vsi ti sinovi istega filozofskega očeta so močno sovražni bratu marksizmu. Marksizem pa nikakor ni istoveten s socializmom, t. j. z etično, čuvstveno in filozofsko utemeljenim stremljenjem po pravičnem socialnem redu, v katerem ne bosta kapital in stroj gospodarja delovnega človeka. Socialističnih naukov, njih oznanjevalcev in struj je več in so se pojavljali tudi že pred Marxorn. Marx je prvi filozofsko in znanstveno izgradil socialistične teorije in ustvaril iz socializma nekako cerkev, ki ima svoje dogme (zgodovinski materializem s teorijo o zavisnosti kulture in idej od razredne borbe, teorija o nadvrednosti i. t. d.). Poleg dogem ima komunistični marksizem (t. j. socialistična ortodoksna cerkev) tudi svojo disciplino, teror in druga sredstva, kakor so se jih nekoč posluževale razne vere in cerkve v boju za človeške duše, za narode in za države. KARL MARX Medtem ko je Ma izprva socialna demo« kračija čuvarica ortodoksnega marksizma, se je razvoj v teku zadnjih desetletij pomaknil tako daleč na levico, da se danes proglaša za edinozveličavno socialistično vero komunistična sekta, M ima svoj Rim v sedanji Moskvi Njeni doktrinarji (M niso nič manj nasprotni svobodnemu mišljenju kot teologi posameznih cerkva) so odikriti sovražniki ostalih socialističnih sekt. V svojem miselnem boju se strogo oklepajo Marxa kot oznanjevalca novega nauka in Lje-nina kot apostola Pavla nove »vere«. S to primerjavo nismo hoteli omalovaževati značaja in pomena marksizma, opozorili pa smo na njegovo dogmatič-nost, ekskluzivnost in bojeviitost v komunizmu in na dušeslovno sorodnost s prejšnjimi zgodovinskimi gibanji, ki so tudi hptela preobraziti svet in človeka tako globoko, kakor hoče marksizem in M so se pojavljala v obliki verstev. Pri tem je postranskega pomena, da so bile religije oprte na metafiziko, marksizem pa pozna samo »fiziko«, t. j. tostranstvo, človekov dejanski in resnični svet. Kot svobodni ljudje pa pri presojanju marksizma ne smemo pozabiti, da se tudi v njem vrši borba med pravovernimi in krivovernimi strujami in da so revizi-onisti (n. pr. nedavno umrli Bernstein) owrgiî — prav kafcor nekoč protestanti — marsïkakàoo dogmo. M ga dognanja, M ne bi Mo kritično osvetljeno in prav nič ne drži, da bi bala marksistična spoznanja znanstveno veljavna v onem absolutnem smislu, kakor so n. pr. nekateri biološka dognanja. Toda to seveda pristašev ne moti (kakor ni motilo nobenih vernfflsav nikdar v zgodori-ni), da ne bi bili fanatično prepričani, da je samo in edinole njihova pot prava. Za gibanje, ki je uverjeno, da mu je dana v človeški zgodovini važna naloga, za potkret, ki hoče preobraziti vso družbo, so bili razlogi dvomljivcev hi nevernikov v vseh časih in povsod na svetu odvisni, da, celo Škodljivi. Taki pokreti so se vedno razvijali z neko nujnostjo, ki je bila v njih samih in v nekem odnosu z odporom, ki so ga vzbujali. Vere so se dale vedno nadomestiti samo z drugimi verami, ideje z drugimi, boljšimi idejami, hrepenenja z drugim, še širšim hrepenenjem po še lepšem in še popolnejšem idealu človeštva. Neki ideal je nedvomno tudi v marksizmu in prav v tem skritem idealu je ona motorična sila, ki ga giblje, ne pa v suhoparnih razumskih spoznanjih, v njegovi »znanstvenosti«, v njegovem mate-rializmu. Marksističnemu verniku je ta ideal najbolj očiten in edino mogoč, verniku kakšne druge miselne sekte pa ne, objektivnemu opazovalcu je samo eden izmed mnogih idealov, ki jih goji človeštvo. Kdor pa ne veruje v noben ideal, je sicer zelo trezen in stvaren človek, toda v razvoju človeštva in njegovih delov absolutno brezpomembna in ničeva prikazen. Nevarno pa je, če pristaši katerega ideala spoznajo edino pot »k spreobrnitvi« v nasilju, v terorju, ki naj iztrebi vse druge ideale in zapre vsa druga mogoča pota k sreči in popolnosti človeštva. V tem stanju pa so danes komunistični marksisti. Oznanjevalec in prerok novega, »zemeljskega paradiža«, zasnovanega v tako zvani razredni družbi, Karl Marx, se je rodil 5. maja 1818. v Trieru kot sin ži dovskih staršev. Študiral je pravo, zgo dovino in filozofijo, postal hegelijanec se je dal krstiti in je 1. 1842. urejal liberalni list »Rheinische Zeitung«. 1. januarja 1844. je začel v Parizu izdajati ekstremno socialistični list »Vorwârts«. Leta 1845. so ga iz Pariza izgnali, nadaljeval je svojo socialistično propagando skupno z Engelsom v Bruslju. Postal Je član tajnega društva »Bund der Qe-rechten«, prve komunistične zveze. Leta 1847. je objavil v francoščini nekatere svoje socialistično teoretične spise, leta 1848. pa skupno z Engelsom »Komunistični manifest«, ki je postal magna charta novega skrajnostnega gibanja. Tega leta je začel izdajati v Kelmoraj-иа »Neue Rheinische Zeitung« ; ko pa so ga v maju 1849. izgnali, se je zopet zatekel v Pariz. Tudi tu oi smel ostati dolgo: bil je iznova izgnan. Naselil se je v Londonu in je v klasični deželi industrije, v domovini izumitelja parnega stroja — tega največjega pogona industrializacije in kapitalizma — proučeval delavske razmere. L. 1864. je ustanovil prvo delavsko internacionalo in jo vodil do 1. 1872. Marxov najvažnejši spis je »Das Kapital«, ki smo ga lani (močno skrajšanega) dobili tudi v slovenskem prerodu. »Kapital« je kritika politične ekonomije in temeljna knjiga marksizma, njegovo »sveto pismo«, obenem njegova »summa philosophiae et theologiae«. Z njim ni utemeljen samo nov gospodarski in socialni nazor, marveč tudi nov kulturni nazor. Brez dvoma sodi »Das Kapital« med one knjige, ki so imele na človeštvo največji vpliv — že danes, 50 let po avtorjevi smrti. Kari Marx je umri v Londona ki je bil tam pokopan. — Nedvomno sta na Marxovo duševnoet, iz katere je poteklo vse njegovo življenjsko dek>, vplivala tudi njegova rasna pripadnost (židov-stvo) in njegov nemški način mišljenja, kar duha Marxovega socializma loči od sorodnih filozofskih poskusov med Rusi (Bakunjin!) in Francozi. Njegovo socialno ogorčenje so podžigale takratne razmere v angleških tovarnah, ki jih opisuje živo in prepričevalno in ki so danes take samo v zelo zaostalih deželah. Kakorkoli kritično že presojamo Mar-xa (in nič nas ne moti, da ne bi bili kritični), ne moremo in ne smemo zanikati, da je ta mislec želel vsemu človeštvu dobro in da je nosil na dnu svoje iuše sanje o svetu, v katerem bo »ea-no en hlev in en pastir« in v katerem ;e bosta sprijaznila volk in ovca. Veroval je, da je človeški egoizem, ki prinaša svetu toliko zla, samo produkt gospodarskih razmer, a je hotel, da se te razmere spremene s silo. Proti koncu življenja je začel dvomiti o tem, ali je nasilje pravo sredstvo, vendar ni več mogel preklicati tega, v čemer vidijo danes njegovi pristaši nedotakljiv nauk. ^DENTgM Y Mj ШСО (LEWIS E.LAWEl) DVANAJSTO POGLAVJE O gotovîjeno Је, da povprečen tat največkrat krade zato, ker Je prelen, da bi delal. Te ugotovitve pa nikakor ne morem spraviti v sklad z dejstvom, da sem videl na stotine jetnikov, ki so se ponujali, da bi smeli gasiti nevarne požare, ki često nastanejo v kaznilniških poslopjih, in ki so neredko noč in dan delali pri brizgalnah, dokler ni bil ogenj zadušen. Pri tem pa jetniki ne morejo računati na nobeno korist ali zaslužek, nasprotno človek bi pričakoval, da bi se morali veseliti, kadar vidijo goreti poslopja, saj to zanje pomeni manj dela, dokler se zgradbe na novo ne postavijo. Našel sem tudi med ljudmi, ki so bili obsojeni zaradi ropa, vloma in ponarejanja, izredno dobre delavce, čeprav jih k temu skromni zaslužek poldrugega centa na dan ni mogel podžigati. Jetniki na splošno rade volje vračajo kaznilnici mnogo več, kot jim ona daje in naj jim bo ta moja izjava znak pravičnosti in nepristranosti, čeprav so med njimi poklicni roparji m tatovi Poleg tega pomaga mnogo jetnikov nesebično in brez vsakih zahrbtnih namenov svojim sotrpinom ▼ zaporu. Zato bi vam lahko navedel marsikak neizpodbiten primer. Na večer 4. julija 1927, ko so bili jetniki pravkar spuščeni iz svojih celic, se je prevrnil majhen čolnič kakih 500 korakov nad nami na reki Hudson in voda je prignala dva z valovi boreča se moža ob visoki železni ograji, ki loči kaznilnico od Hudson-skega nasipa. Preko vode je pihal mrzel, hud veter. Zdelo se je zelo neverjetno, da se bo kdo od reševalnega oddelka vrgel v vodo in priskočil na pomoč potapljajočima se ponesrečencema. Na stotine jetnikov Je gledalo žalosten prizor in prosilo čuvaje, naj jim puste tvegati življenje, da rešijo oba človeka. Stražniki seveda niso mogli zapustiti mesta, ter vprašati mene za dovoljenje, sami pa tudi niso mogli dovoliti jetnikom, da poskušajo rešiti ponesrečenca. Šele zvečer sem zvedel za dogodek. Smrt obeh ljudi v valovih je povzročila veli- ko potrtost v Jetniškem taboru In sikak možakar, ki Je odgovarjal sa te*-ke prestopke proti človeški dražbi, m ВгеиИдпа poetaja y JetariEndci, M p je konstruiral nefeA kaamfleoee tega večera ni dotaknil pffike, ki Je f jetnišnici redka in samo sa velike pra» nike določen priboljšek. Oni, ki si predstavljajo zločinca tako» kot Je običajno naslikan v knjigah in povestih, si bodo težko v njegovem značaju zamišljali poteze kakega junaka. Vendar poznam osebno lepo število bivših jetnikov, ki so se v zadnji vojni odlikovali z velikimi junaštvi. In celo ▼ Sing Singu je več ljudi, ki nosijo visoka odlikovanja za svojo neustrašenoet in junaštvo. DALJE locmm k kino peaturm шпжш) (ТОИАПв PO« T izvlečku m МЖНЈВЦ LITAVSKO LJUDSTVO D& STOJAN LASIC (Jezik, pesništvo, a n a <5 a. JO Litavščina spada т indoevrepsko družino, kjer predstavlja obenem z letonščino posebno skupino, imenovano baltščina. Ta skupina Je svoje dni obsegala tudi staro pruščino, o kateri nahajamo še danes ostanke v nemškem narečju, govorjenem po vzhodni Pruski. Litavščina je ohranila do naših dni svou Btarinski značaj. Kar so drugi indoevrop-eki jeeiki že davno zgubili, je litavski še ohranil. Med živimi govoricami je najbližja sans krtu. Ta posebnost litavščine je zbudila močno zanimanje pri jezikoslovcih, ki imajo v njej dragocen vir za proučevanje prvotne indoevropščine. Litavščina se odlikuje po obilici svojih slovniških oblik. Tako n. pr. pozna še danes (kakor slovenščina, op. prev.) vse oblike dvojine bodisi v sklanjatvi ali pa v spregatvi. V tem oziru se litavščina silno loči od letonščine, ki je postala izrazit analitičen jezik. Litavščina je proti leton-ščini kakor latinščina proti sodobni lašči-ni. Na drugi strani pa litavščina ne ve več za srednji spol. Ta nedostatek nas preseneča pri jeziku, ki je očuval skoraj neokrnjeno vso prvobitno raznoterost slovniških oblik. Ali je litavsko ljudstvo, ki je ođ svojega začetka čitalo zgolj knjigo prirode, zavrglo ta čisto umetiji spol kot protiven naravnim zakonom? Litavščina premore neizčrpno bogastvo izrazov in soznačnic, da izraža stvarne in celo miselne pojme primitivnega naroda. Nasprotno pa je precej ubožna pri izražanju idej, ki ne spadajo v okvir vsakdanjega življenja svojih ljudi. Ti ljudje pa so bili do konca preteklega stoletja samo preprosti kmetje. Njih govorica ni domala nič pridobila od razumnikov, ki so jo bili opustili že v daljni dobi. Ko so se Litavci pojavili na zgodovinski pozornici, niso imeli pismenega jezika. Službeni jezik velike vojvodine Litvanske pred zvezo s Poljaki in še dolgo po njej, omenjen pogosto kot »litavski«, v resnici ni bil litavski, pač pa beloruski, ki so ga bili privzeli voditelji litavske države, vdani nezavestno močnejšemu kulturnemu vplivu rutenskega prebivalstva. Beloruščina je torej ostala nekaj stoletij jezik, ki so ga rabili izobraženi litavci Po zvezi Litve s Poljsko se je beloruščina pomalem umaknila poljščini, ki jo je popolnoma nadomestila ob koncu XV.II stoletja. Litavščina, opuščena pri višjem in srednjem sloju, je postala govorica zgolj neukih množic, hlapcev in dekel, ter ostala to do pričetka titavskega preporoda, ki se je izvršil proti koncu prejšnjega stoletja. Potemtakem je naravno, da litavščina še ni zaključila svojega praktičnega razvoja, Ni se še docela prilagodila umskim potrebam sodobnega naroda. Povsem izobliko- van jezik je v velikem obsegu delo izobraženih slojev, ki so ga prikrojili potrebam prosvete in omike. To je posel, ki utegne trajati več stoletij. Tega pa maloštevilni litavski izobraženci niso mogli dovršiti v nekoliko desetletjih. Po razsulu carske Rusije j« litavščina postala čez noč uradni državni jezik. Ta naglični dvig je prinesel zmedo s seboj. Ker ni bilo dovoli litavskih uradnikov, se je nova vlada morala zateči k osebam tujega rodu, da je mogel delovati upravni aparat A ti tujci so pri najboljši volji le površno poznali novi službeni jezik Razen tega je jezik sam povzroča) težave Sicer je imel obilo besed za neke pojme, razpolagal je s celo kopo predponk in končnic, da so se izlahka kovali mnogi novi izrazi, ohranil popolnost primitivnih jezikov v izražanju idej — vendar je bil to jezik, ki se že stoletja ni razvijal, zastarelo orodje, ki ni moglo ustrezati zahtevami moderne civilizacije. Znanstveno imenstvo mu je skoraj dočista nedostajalo. V naglici je bilo treba ustvariti dosti tehničnih izrazov za rabo v upravi, vedi, vojski itd. V besedišču je kar mrgolelo skovank, narejenih kar preko noči. Vendar pa nikakor ne trdim, da bi bila litavščina okameaina, ki bi sodila v muzej. Nasprotno. Ljudska govorica litavska kaže izredne vrline. Razen tega ima tolikšno prilagodljivost, da se bo mogla priravnati modernim potrebam v sorazmerno kratkem času. Tedaj bo zavzemala med svojimi evropskimi sestrami prav časten prostor po svoji starini, svojem bogastvu in svoji glasovni lepoti. • Nič manjšega zanimanja ko litavščina ne zasluži njen tvorec in hranitelj, skromni seljak samogitskih ravnin (lit. žemaitis = nižavje, poljsko žmudž, op. prel.). Samogi-tija je severni del zemljepisne Litve, gozdnata pokrajina med dolenjim tekom Nje-mena in Dune. V narodopisnem pogledu je to nemara najzanimivejši kot Evrope. Po njem prebiva pleme, ki je skoraj popolnoma očuvalo svojo krvno čistost in zvesto obdržalo spomine in stare šege. Nekdanje litavsko bajeslovje se še dandanes razodeva v nekih narodnih verah in vražah, še v preteklem stoletju so se baje kmetice pred spanjem priporočale v zaščito hišnemu božanstvu. To je tem verjetnejše, ker so bili Litavci v Evropi zadnji branitelji in hra-nitelji poganstva, saj njih spreobrnitev h krščanstvu sega komaj v XV in XVI. st. še dandanašnji verujejo posamezni Samo-gitčani, da gre duša v nebesa po Rimski cesti in da se vselej pokaže na nebu nova zvezda, kadar se rodi človeško bitje. Narodno pesništvo litavsko ne pozna junaških epopej. Ljudstvo ni nič ohranilo od svoje slavne prošlosti. Ko je prišlo v ne-voljiništvo in se je oprijelo grude, je izgubilo vsakršno zanimanje za narodno zgodovino ter se zadovoljilo z bajeslovnimi pravljicami in pesmijo, vzeto iz vsakdanjega življenja. Međ litavskimi narodnimi pesmimi je treba predvsem omeniti iirske popevke, dai-nos, ki so že zdavnaj obrnile nase pozornost tujih fotkloristov. Ti dainos so biseri litavske ljudske poezije. Snov zajemajo iz vaškega življenja. Med temi pesmimi ne najdeš niti ene, ki bi žalila sramežljivost ali bila količkaj razposajena, prav tako tudi litavski jezik ne pozna nikakih brez-sramnih besed ali rečenic. V svoji poezioi se litavski kmet kaže nežen, milo otožen in zlasti točen opazovalec prirode. Litavskemu kmetu ni do bahanja ali ponašanja. Njegova sivkasta obleka je domač izdelek in nima nobenih okraskov. Vdano se prilagojuje menam življenja V svoji globoki vernosti se zdaj oklepa evoje kato'i- MICHEL EYQUEM DE MONTAIGNE Mesto Bordeaux — in ž njfiim vee kul. turni svet — je slavilo letos 400-letnico, odkar se je rodil eden največjih njegovih sinov, Michel Eyquem de Montaigne. Brav za prav niiti ne poznamo natančnega dne-va njegovega rojstva. On sam tod, da se je rodil 28. februarja 1533., a najnovejša raziskovanja kažejo, da se je rodiil cel mesec prej. Sicer pa ne gre za daibum, tem. več za moža in njegovo delo. Rodiil se je vsekako v gradu Montaigne, ki ga je bil kupil njegov oče Pierre Ey_ quem, trgovec in pozneje upravni uradnik v Bordeauxu. Mati, (ki ji je bilo ime Antoinette de Louippes (L/opeiz), je bila potomka španske židovislke rodbine. Michel je bil nje tretji sin. Njegovo vzgojo so preipusfflU že od vee-" ga početlka služabnikom, ki so ga učffl latinščine in poslkušali nad njim vsakovrstne, bollj ali manj pedagoške metode. Za. bavalo jlih je n. pr. vtđbujaitt ga z zrvcki sladke glasibe. S šestim letom je Michel piđišea v kolegij de Guyenne v Bordeauxu, sedem l«t pozneje je začel študirati pravo. Z 21. letom je bil že svetnik v bordeauškem par-lameatu, 1. 1565. se je poročil s Frančiško de la Chaasaigne, hčerjo nekega člana te. ga parlamenta. Tri leta pozneje m/u je umrl oče, po katerem je podedoval vse njegovo imetje. L. 1570. je zaradi bolelmoeti nenadoma, ostavil svoje upravne funkcije in se podal v svoj grad. želel je živeti v ornim, premišljevanju in šitudiju. S svojo ženo je živel v veliki harmoniji. Splošno mislijo, da se je Morataignevo literarno delo pričelo v tej dobi. To nd res. še za življenja svojega očeta je n. pr. prevedel knjigo »Theologia naturalise Raj-munda iz Sabunde, Nekega španskega profesorja. Pač pa je v svojem gradu takoj pričel pripravljati izdajo del svojega najboljšega umrlega prijatelja de La Boétieja. Potem ške vere s toliko vnemo, e kakršno je svoje dni branil svode poganske bogove proti krščanskemu Bogu. To ljudstvo ni nikdar sanjarilo o vojni. Velika litavska zarojevanja v srednjem veku so bila delo nekaterih bojevitih in odločnih poveljnikov, ki so izrabljali ljudstvo kot voljno orodje. Ko je bilo prepuščeno samo sebi, se ljudstvo ni prav nič upiralo tujemu prodiranju Poginilo je ali se umaknilo povsod, koder je bilo v dotiku s sosedi. Na zapadu so Boruse v nekaj1 stoletjih dodobra pohrustali Nemci, na jugu in vzhodu pa zavzema slovansko pleme razsežen del bivših litavskih pokrajin in neprestano napreduje v osrčje Litve. N. K. (Iz kajige »Sans malice«).. MONTAIGNE je začel piisartï »Eseje«, M so ga napravili znamenitega. Kakšen je bil njegov smoter prt pisanju tega dela? On sam ga ne pove točno in verjetno je, da mu spočetka sploh ni hotel dati določene oblike, temveč da je hotel, le v obliko dnevnika položiti svoja vsakdanja premišljevanja. Prvi dve knjigi »Esejev« sta izšli 1580. v Bordeauxu. Razlikujeta se zelo od tretje knjige že po tem, da so poglavja teh dveh knjig (skupaj 93) dosti krajša nego v tretji knjigi. Obe prvi knjigi vsebujeta poleg tega dolgo apologijo Rajmunda iz Saibunde, ▼ katort je Montaigne po nefefii proučevateljih njego-vega dela podal glav^ ne obrise svoje osebne filozofije. Nekje pravi, da je hotel ostaviti svojim prijato. Ijeim lin sorodnikom svoj lasitmd duševni obraz z vsemi dobrimi sbraintmi im napa. kaimt Posameani »eseji« aH poglavja njegovih knjig se močno razlikujejo med seboj. Za naslov Jim je včasi kakšen rek v otolilâ pregovora, n. pr. »Dobiček enega Je izguba drugega človeka,« ali preprosto filozofsko »O strahu«, »O prijateljstvu«. L. 1571. je prejel Montaigne red. sv. Mihaela, fcri leta роипеје je stopil v vojsk» vojvode Montpensieirskega, nato je več-brat potovali v Pariz ali pa iz zdravstvenih razlogov v газапе zdraviliške kraje. Ker pa se ni ozdravil, se je odločil, da obišče kopeli v italijanskem, mestiu LaiM (Ijuicca). O tem potovanju je vodil dnevnik, bi so ga naSLi diositi роипеје v njegovem gradu in ga objavili 1774, v Parim. Del tega dnevnika je bil napisan v italijanščini, ostalo pa v francoščini. Ta dea Je Montaigne po vsej priliki narekoval kakšnemu služabniku. V Rimu je Momtadgmie zvedel, da so ga imenovali za bordeauSkega župana, obenem je prejel kraljevo povelje, naj se vrne v Francijo. Kot žiupan ni bil Montaigne nič boljši in nič slabši od drugih županov. L. 1585. se je osvobodil te funkcije in je odpotoval v Pariz, kjer je prvi dve knjigi iadal v novi, znatno popravljeni izdaji. Nekoliko let pozneje se miu je ob novem potovanju v Pariz pripetilo, da so ga K- ŽENSKE IZBIRAJO Raziskovalec Afrike Bernatzik je odkril na otočju Bisagos, ki leži pred portugalsko kolonijo Gvinejo državico ali bolje plemensko skupnost, v kateri imajo ženske glavno besedo. Je to primitivno pleme Bi-jogo, ki je trajno naseljepo na otočju. Oblastnost žensk, proti kateri se moški svet prav nič ne upira, je tolikšna, da si dekleta izbirajo svoje zakonske druge in ne obratno. Ce postavi dekle pred hišo moža, ki ji je všeč, skledo riža, se mora le-ta takoj javiti pri njej »na poskušnjo«. Ako ji je potem še pogodu, mu še enkrat pošlje pred vrata skledo riža, nakar se sme vseliti v njeno kočo. Kadar se žena moža naveliča, postavi njegove reči pred vrata in zakon se smatra ločen. Noben fant si ne upa odbiti ženskega snubca, ker bi mu drugače nežni spol tako zakuril pod petami, da bi se moral izseliti. Kako je prišlo do zamenjave prirodnega razmerja med moškim in žensko pri tem primitivnem plemenu, ne ve nihče povedati. Sicer pa doživljamo tudi v najciviliziranejših deželah pokret, ki stremi po izenačenju ženskih pravic z moškimi in ki je n. pr. v Zedi-njenih državah zavzel že kar nezdrave oblike. gaâl, člani vladajoče katoliške stranke, kot hugemcuta ujeli in vrgli v Bastiljo. Na srečo je našel zagovornike v Katarini Medicegski in v vojvodih Gudšklh, ki so ga kmalu osvobodili. Ko je prevzel vlado kralj Henrik IV., ga je pozval, naj bi pri_ šel stanovat na dvor. Montaigne pa Je odklonil, ker si je želel samo miru. 1592. je umrl v svojem gradu in so ga pokopali v Bondeauxu. Njegovo vnanje življenje je potekalo precej običajno in brez hudih pretresljajev. Njegwa slava tona več izvirov. Bil je pred vsem izumitelj novega literarnega gémira, njegov slog in jezik miu jamčita važno mesto v francoski literaturi. Cenijo ga pa Plasti kot popolnega duha. Njegova misel je svet zase, svet, ki izpoveduje resnice, razlaga in se bojuje pogumno proti predsodkom in praanoverstivu svojega časa. išče luči in zavrača temo, dokazuje ničevnost dogem in prepoveduje stirplji-vost v času, ko je bila ta osovražena. Njegovo znanje je ogromno in skoraj ni vprašanja, na katero bi ne vedel odgovoriti. Njegovi »Eseji« obravnavajo vse položaje, v katere lahlko zaideta posameznik in družba. Njegova misel je večno aktualna, ker gleda na človeka, kakršen Je bil, je in bo. Montaigne opazuje v prvi vrsti selbe, a to na način, da velja rezuiltat njegovega opazovanja za vse. Bil je tudi med prvimi alti sploh prvi, ki je raziskoval svetovje podizaveatja in nezavestja. Toda glavno in odločilno miu je človek v polni zavesti. Brez polne zavesti ni človeka, je njegov naiuk. Je. At. "^litter: Dekletce ŽELEZNIŠKI PODMORSKI PREDOR MED AZIJO IN AMERIKO 2e dolgo se govori o predoru pod Behrin-škim prelivom med Aljasko in Rusijo. Posebno zadnjih deset let se je proučevalo to vpraâanje. Stvar je svetovnega pomena in ena najvažnejših zadev belega plemena. Ce bi se zgradila železnica pod morjem med Aljasko in skrajnim koncem vzhodne Azije, na eni strani s priključkom na razne proge Pacifičnih železnic, na drugi strani z zvezo na prekosibirsko železnico, bi bil stari svet zvezan z novim po železniškem tiru in bi bilo n. pr. mogoče priti iz Portugalske v Južno Ameriko z železnico. Tako bi bili vsi deli sveta razen Avstralije v železniški zvezi, kajti tudi Afrika in Azija sta že zvezani z železnico po progi, ki vodi iz Egipta v Palestino. Samo predor pod Gibraltarjem Se manjka, toda tudi ta bo zgrajen v bližnji bodočnosti. Po Behrinškl železnici si bo belo pleme podalo roko preko Pacifičnega oceana: Rusija bo stopila v zvezo z Ameriko. To bo železna vez, ki bo preko vsega severa Azije oklepala mongolsko pleme. Zaradi tega Je razumljivo, da so Japonci veliki sovražniki načrta Behrinškega predora. Smatrajo namreč Behrinškl preliv za neke vrste naravno obrambo, enako kot Angleži Rokavski preliv. Japonski dnevnik »Kokumin« je pred kratkim trdil, da raziskovanja dr. Roya Chapmana Andrewsa na severovzhodu azijske celine, o katerih se je zadnje čase mnogo govorilo, nikakor niso prazgodovinske študije, temveč da je imel namen proučevati vprašanje železniške proge, ki bi vezala azijsko celino z ameriško. že pred pet in dvajsetimi leti so ameriški inženjerji razmišljali o tej zadevi In stavili kitajski vladi v Pekingu zadevne predloge. Japonski dnevnik trdi tudi, da se ameriški bogataš Rockefeller, ki je znan po zgradbi velikanske Radio City v sredini New Yorka, zanima za načrt Behrinškega predora. Brez dvoma je ta načrt nekaj, česar zaradi ogromnega pomena ne moreta zanemarjati niti Amerika, niti Rusija. Interesi obeh držav so isti, in moremo reči, da sta tudi samo ti dve državi v stanu zgraditi v skupnem delu velikansko zgradbo, kar nam najbolje dokazujeta zgradbi Panamskega prekopa in Dnjeprostroja. pvb. OGLJIKOVA KISLINA PROTI OSLOV. SKEMU KAŠLJU Profesor Hendersom z univerze Yalte v Zedinjemih državah predpisuje za zdravljenje oslovskega kašlja pri otrocih inhalira-nje ogljikove kisline. Pacienti morajo vdihavati primerno mešanico ogljikove kisline z zrakom ali kisikom Mučni duš&jifvi napadi baje že v nekaj dneh prenehajo. Teden dni po inhalacijah so napadi kašlja le Se prav redki. Najbolje se je obnesla mešani, ca 7 delov ogljikove kisline in 93 delov ki-sika. » MIKROSKOPIJA PRED VELIKO OVIRO Mikroskopiji se moramo zahvaliti, da po. znamo in razlikujemo več sto vrst bakterij im da imamo že precej globok vpogled ▼ svetovje mikroorganizmov; toda zaenkrat je ustavljen zmagoslavni pohod mikroskopije, ki je žel od van Leeuwenhoekove do. be nešteto uspehov. Močnejša povečanja nam odkrivajo majhna in najmanjša živa bitja, toda z današnjimi instrumenti še nismo dosegli skrajne meje možnosti. V biologiji se zadovoljujemo s 1500_kratnim, r metalografiji z 2500-kratnim povečanjem. Toda to so skromna povečanja. Zsigmondyju se je s pomočjo ultramfkro. skopa posrečilo opazovati tako majhna telesca, kakor so molekuli Škroba, bo se pra_ vi, da je s pomočjo upadle svetlobe gledal v svetlobni refleksiji majhne delce, kar bt bilo v temnem polju že zdavnaj nemogoče. Saj tudi v temni sobi ne vidimo prahu v zraku, a ko posije skozi okno sončni žareik, zagledamo neskončno prašnih delcev, ki se poigravajo v soncu. Seveda se struktura telesc na ta način ne da raziskovati. Tu je dolžina svetlobnega vala glavna zapreka in nam dovoljuje opazovanje le do gotove meje. Sončna svetloba je za ultramikro-skopično delo neuporabna, ker nam omogoči opazovanje do premera V4000 milimetra in so vsa telesca izpod te dolžine nevidna. Ultravioletni valovi pa nam pri ultrami. kroskopu odkrijejo novo mikroorgansko svetov je do bajnega premera 1lt oo-ooo milimetra. Kako velike važnosti Je povečanje v bak_ terioaogijl, razvidiiimo že iz tega, da je n. pr. bacil ralka, čigar bakterialno naravo Se ne poznamo, 0.000075 milimetra dolg mikroorganizem in da se nam e tem odkritjem nudi prilika njegovo naravo spo. znavati in iskati sredstev za zatiranje. Morda pa se posreči konstrukcija posebnega elektronskega mikroskopa, s katerim se je bavilo že več svetovnih kapacitet; z njegovo pomočjo bi ugledali povsem nov, še neviden svet. ker bi nam omogočil opazovanje dolžin komaj milijonskega delca milimetra! Tudi z Rontgenovim mikroskopom bi se dalo priti do lepih rezultatov in bi nam nevidni žarki odkrili nevidne pojave v pri rodi. Bodočnost nam bo gotovo pri. nesla prvovrstnih instrumentov, s katerimi bomo videli bitja, nasproti katerim so mikrobe velikani. Toda zaenkrat smo na mrtvi točki in nikakor ne moremo preko ovire, M Jo predstavlja dolžina svetlobne, ga va la. Znanstveno življenje Je večkrat pusto in dolgočasno, toda kdor sega globoko v pri-rodne tajne, mora priznati, da tu ne manj-ka romantike! Z. š.—j. Spodaj levo: Mož iz plemena Kikuja s svojo ženo v britski koloniji Kenya (Vzhodna Afrika) _ Spodaj desno: Junaški sin prerije na neosedla-nem divjem konju Zgoraj od leve proti desni: Sonce in zdravje v San Remu pod palmami _ Belgijska prestolonaslednica Astrid na obisku v porodnišnici v Leopoldville v Belgijskem Kongu (Osrednja Afrika) — Volkovi v ujetništvu « STOTAK BICHABD OONNELL — PREV. FRANCE MAGAJNA NADALJEVANJE mračni Tretji trtici, nad zanikrnim fotografskim študijem, je bila pisarnica gospoda Be- _ njamina Gordona. Majhna je bila in umazana, pa vendar ne tako majhna in tako umazana, kot je bil gospod Gordon sam. Major Dale je potisnil vrata pred seboj. Gospod Gordon, ki se je sklanjal nad listinami na mizi, je nekaj zagodr-njaL »Tu so vaše obresti,« je dejal major Dale. Gospod Gordon je vteknil stotak štev. XC999.877 v veliko črno listnico iz ponarejenega usnja in vrnil majorju pet mastnih enodolarskih bankovcev. »Upam, da boste prihodnji mesec bolj redni,« je rekel gospod Gordon. Major Dale se je obrnil in odšel. Skoraj tekel je čez ulico, kjer je stala skromna restavracija. »Dvojno porcijo bifteka, fižola, tlačenega krompirja in kave,« je naročil. »Prosim hitro!« »Sveta Pomagavka!« je vzkliknila natakarica, ki mu je stregla. »Izvrsten tek imate. Človek bi menil, da niste jedli že teden dni.« »Znabiti res nisem,« je momljal major Dale. * Gospod Benjamin Gordon se je ozrl kvišku in zapazil, da je vstopil v njegovo pisarnico nemaren čokat mož, temno-plave, nikoli negovane brade. »Kaj bi pa danes radi, Rath?« je vprašal gospod Gordon. »Tisočak potrebujem?« »Karte, aha.« »Ne. Konjske dirke 90 me osušile.^ »Tepec ste.« »Naj bom kar hočem. Denar rabim, pa je konec. Saj imam mnogo naročil, a kako naj obratujem svoje podjetje brez denarja? Nekaterim delavkam dolgu jem mezde že mesec dni. Dobim tisočak ali ne?« Gospod Gordon je nekaj načečkal na listino pred seboj. Devetsto vam bom dal. čez mesec dni mi vrnete tisoč.« »To je oderuštvo.« »Da,« je soglašal gospod Gordon. »Oderuštvo je. Vendar morate priznati, da vam denarja ne silim. Ali menite, da vam ga silim, gospod Rath?« »Eh, zlodi naj vas vzame! Dajte mi denar! Kje naj podpišem?« Gospod Gordon je odštel gospodu Rathu na roko devet bankovcev po sto dolarjev. ★ Pisarnica gospoda Ratha je zavzemala kot male delavnice v pritličju ograjene hiše na Delancey cesti. Kakih dvanajst deklic je bilo zaposlenih tu. Izdelovale so umetne cvetlice. Ko je gospod Rath zaključil račune, v katere je bil zatopljen poslednjo uro, je dvignil glavo in zaklical: »Rozika Vana!« Ljubka, črnooka in vitka deklica se je približala. »Poslušajte! 2e mesec dni vam nisem plačal zaslužka. Če prištejem k rednim delavnim uram še plačo za nadčas, vam pritiče ravno sto dolarjev.« »Da, gospod Rath. Prosim, da mi jih tudi izplačate. Nič več ne morem čakati. Danes sem plačala kosilo s svojo poslednjo desetico.« »No, no! Kdo govori o čakanju? Tu Imate!« Gospod Rath je odrinil proti deklici stotak, ki je nosil številko XC999.877. »Ooooh!« je vzdihnila deklica. »Ali je dober ?« »Seveda je dober.« »Stotaka nisem imela še nikoli. Niti ne vem, če sem ga že kdaj videla.« »Vaša krivda, dete. Lahko bi jih imeli že mnogo...« Deklica ga je zaničljivo pogledala. »Povedala sem vam že bila, gospod Rath, da ohranite zase take nasvete. Nisem primorana delati t>ri vas.« »O, vem, vem,« je odvrnil gospod Rath pikro. »Spadate v višjo družbo in delate tu le zato, ker vas zabava, jeli?« »Tega ne pravim Delam zato, ker moram delati, če hočem jesti, a ni vaša delavnica edina v mestu. Nisem primorana ostati tukaj in poslušati zoprno govorico.« »Kakšno zoprno govorico? Sem vas li kdaj nadlegoval? Nekaj pametnih besed sem vam bil povedal, to je vse. Lepo dekle ste, jaz pa poznam mnogo možakarjev, zapravljivih možakarjev, ne skopuhov, ki bi vam z veseljem šli na roko in vam mnogo dobrega storili, če bi le bili malce prijazni z njimi. Tale Jaka Harmon, na primer — perfekten gentleman je in kar valja se v zlatu. Ves neumen je, odkar vas je prvič videl.« »Res?« je rekla Rozika Vana. »Enkrat sem se dala pregovoriti in sem ga spremljala na neko zabavo. Perfekten gentleman, da! Policaja sèm morala poklicati, da me je ubranil!« »No, vaša glava, vaš svet. Delajte kakor hočete.« »Saj delam« * Ob šestih je Rozika odhitela proti postaji podulične železnice. Množica ljudi jo je tu pograbila in nesla s seboj, ko razburkana voda drobno treščico. Komaj se je prerinila do stojišča, da počaka brzega vlaka, ki jo odpelje proti gornjemu mestu. Blestečih oči je kovala načrte. Nocoj bo napravila tako večerjo, kakršne ni poznala že davno. To se bo radovala Gina, njena sestra, ki je bila čokata, nelepa in tudi premalo bistroumna, da bi si znala poiskati ali si ohraniti službo dalje časa. Prešičjo pečenko bosta imeli, krompirjevo solato in čokoladno torto. Gospa Lasker, pri kateri sta imeli sobo najeto, bo gotovo dobre volje, ker ji bo plačala zastano stanarino. torej ne bo godrnjala, če si bosta za enkrat pripravili večerjo v sobi. Po večerji pojdeta v kino na Drugi ulica, da vidita znamenito dramo »Greh ljubezni«. To bo veselje! Kajti v žepu Rozikinega plašča iz modrega serža je z zaponko pritrjen počival stotak štev. XC999.877. Gini bo jutri kupila nov zimski plašč — tisti temnordeči, ki ga je bila že tolikokrat občudovala v izložlbi. Najmanj deset dolarjev bo pa ostalo za hranilnico. »Presneta gneča je na teh vlakih.* Glas, ki je to izgovoril, je bil prijeten. Rozika se je ozrla. Tik za njo a nekoliko na desno je stal lep, mlad gospod, ki se je prijazno nasmihal. Nosil je nov zelenkast klobuk in po meri izdelano suknjo iz modrega blaga. Kak bančni uradnik bo, ki se vrača z Wall streeta domov, je pomislila. Na njegove besede ni odgovorila ničesar. Dekle, ki je lepo in ki šteje šele devetnajst let, ne sme iskati znanja s tujci, pa naj bodo videti še tako prikupljivi. Zrla je naravnost predse in se zibala z vlakom. Na Štirinajsti cesti se je nagnetlo na vlak novih potnikov in spet je bila potiskana sem in tja in odregana neusmiljeno. Na Dva in štirideseti cesti je izstopi! mož v zelenem klobuku. Rozika je izstopila na Sest in osemdeseti cesti in lahkih nog odhitela proti Emilovi delikatesni prodajalni, ki je stala na Drugi ulici. Ne sme pozabiti žvečilnega gumija, ki Gini tako ugaja. Pod napisom: »Emilova Delikatesna Prodajalna« »SAMO za gotovino« se je njen lastnik Emil Bressler vljudno smehljal. Kakor kerub v belem predpasniku je bil videti. »Štiri zrezke prašičje pečenke,« je naročala Rozika brezsapno. »Le velike odsekajte — funt krompirjeve solate, eno manjših čokoladnih tort in pet zavojčkov gumija.« Emil je zavil blago v papir in ga potisnil proti deklici. »Tu imate, gospodična Rozika,« je dejal. Rozika je segla v žep. Mahoma so se ji oči razširile. Vzkliknila je kratko in dušeče. Strah in groza se ji je prikazala na obrazu. Mrzlično je iskala po žepu in ga končno obrnila narobe. Zaponka je bila na svojem mestu, stotak je pa izginil. Rozika Vana je začela histerično jokati. »Oh, kaj naj storim, kaj naj storim? Kaj naj sedaj storim?« »Potolažite se, Rozika. Ga boste že našli. Le vzemite blago. Boste pa ob drugi priliki plačali. Denar se bo našel, ne bojte se.« Tako jo je tolažil gospod Emil. Deklica je vzela zavoj in odtavala na cesto. Počasi je stopala in plakala vso pot. Lep mlad gospod, bistrega pogleda, obnašanja pa, kakor da bi bil bančni uradnik z Wall streeta, je pokrit v novem zelenem klobuku sedel za mizo skrite beznice na zapadni Devet in štirideseti cesti in okušal novo pijačo, ki so ji bili šaljivci dali ime »prikolica«. Iz sprednje sobe, ki je bila zaprta z dvojnimi vratmi, je prihajalo medlo škreb-Ijanje koščic. Tam je družba kvartašev igrala »poker«. Drugi mlad gospod je vstopil. Tudi ta je bil lepo oblečen, a je imel grd in nakažen obraz. Polti je bil nezdravo testene, imel je majhne oči, usta pa mu je nekdo že pred leti poskušal razširiti z nožem. »Zdravo, Jaka!« je pozdravil oni, ki je imel zelen klobuk. »Zdravo, Štefan! Kako je s tvojo umetnostjo?« je vprašal novodošlec. »Tako, tako; že gre. Prisedi; plačam jaz za šilce.« »Kaj piješ?« »Rum z limono in nekimi drugimi dodatki.« »Puf! Malo prida pijača. Zame čašico viskija. Sem je potreben.« »Kaj ti je?« »Suh sem. Pravim, Štefan, ne bi mi posodil mrvico drobiža do jutri? Imam neko delo na očeh. Prav lahko bo. Neka prodajalna je, veš. Zakaj se tudi ti ne polotiš moje igre?« »Nak. Zame je prenevarna. Moj posel je varen in gotov.« »Premajhni dohodki so, to je,« je menil Jaka Harmon. »Resnica. Zato so pa redni. Vzemiva današnji dan. O popoldanskem delopu-stu se peljem kakor po navadi v brzem vlaku proti gornjem mestu. Velika gneča. Srčkana Micika je zagvozdena tik pred menoj. Kar tako iz navade ji po-tipljem žep. Bankovec je bil notri. Menil sem, da bo kvečjemu desetak, ko pa izstopim na Grand Centralu in pogledam, vidim, da imam v roki pristno »stoletje«. »Sladčica kakega debeluharja je bila frklja, bi menil,« je dejal Jaka. »Mogoče Nekemu trebušniku sem obenem izmaknil uro, pa samo štirideset cepakov mi je dal zanjo Samuel.« »Tisti stotak, Štefan, bi jaz nocoi zelo rabil.« »Kako krilo te skomina, že vidim.« »Domišljaš si, da si bister, kaj ne da?« »Ej, Jaka Harmon, saj te poznam. Na, tu ga imaš. Jutri ob tem času se dobiva tukaj. Tedaj mi vrneš, a gotovo, zapomni si.« Bankovec, ki ga je Štefan posodil Harmonu, je nosil številko XC999.877. ОА1.ПС ILUSTRIRAL FRAN SKODLAH VODOMEC IN VIDRA PETERŽMITEK T~N o svoji vnanjosti sta si te dve _} živali popolnoma različni: ptič I 1 vodomec je majhen, čokat, v si-i_i jajnem perju, vidra pa neprimerno večja, v dragocenem kožuhu; veže pa obe neka sorodnost, namreč pohlep po čim izdatnejšem plenu. Kakor je njuna vnanjost sijajna, tako je temna njuna notranjost zlasti v pogledu blaginje ribištva. Ker sta obe živali izredno previdni in plahi, se jima človek težko približa, zato jih večina pozna le iz zbirk in knjig. Oglejmo si jih torej nekoliko pobliže. Vodomec Vodomec, alcedo ispida (atthis L.), Eisvogel, »ribolovec«, spada v skupino ptičev kričačev ali vpijatov, ki imajo močan, rezek glas, ne da bi imeli grlo ustvarjeno za petje. Bližji sorodniki so zlatovranka, vodeb in legat, nekoliko oddaljenejša pa sorodnica kukavica, vendar je vodomec manjši od vseh teh, kajti skoraj ni večji nego vrabec. Vodomca spoznamo takoj po njegovi vnanjosti. Izdaja ga velika, ploska glava, dolg, raven, oglat in močan kljun, čokati trup in kratke noge, zlasti razkošna, pestra in v soncu naravnost bli-ščeča se barva perja. Vodomec je zelo plah ptič; težko se mu je približati. Tudi drugih ptičev ne trpi v svoji bližini, preganja jih, dokler se mu ne umaknejo v zaželjeno razdaljo ; le pastirica in liska smeta biti v njegovi bližini. . Slučaj je nanesel, da sem pred leti zalezel vodomca, in sicer prav tistega, ki ga je priobčil Žis v štev. 3. tekoče knjige. Lazil sem za divjimi racami ob majhnem potoku, ki je bil precej gosto zaraščen z vrbovjem in mladim jelšev-jem. Ko dospem do košatega grma, zagledam skozi šibje na poševni veji, ki je molela nekoliko nad vodo, ne ravno veliko, toda pestro barvano grčo. Ker se kepa ni zganila, sem si bil takoj na jasnem, da imam pred seboj vodomca, ki pa se niti ni zmenil za mojo navzočnost. Ko tako opazujem, se mi je zazdelo, da je tistâ pestra grča na mah 'zginila z veje in pljusnila v vodo. Nekaj kolo-barčkov na vodni gladini me je uverilo, da imam prav. Ni trajalo dolgo, pa je bil isti stvor spet na svojem prejšnjem mestu, le njegov obris se je nekoliko iz- premenil, kajti iz kljuna je visela precejšnja ribica. Vodomec se začne nagibati na levo in desno in se priklanjati, kot da je v avdijenci. Sukal je ribico proti žrelu, na to pa jo je pogoltnil in mirno spravil v želodec. Obseddl je dalje, kot da se ni nič zgodilo. Taka dejanja in mirovanja so se ponavljala, dokler se nisem neopaženo oddaljil z namenom, da grem v svoje podeželsko domovanje. Ko sem doma pogledal na uro, sem ugotovil, da je trajalo moje opazovanje skoraj dve uri. Jako sem se čudil, da se moj vodomec tudi naslednje dni, ko sem ga ponovno opazoval po več ur z istega mesta, ni prav nič vznemirjal in celo nič zmenil za vrvenje, ki je stalno kalilo mir po glavni cesti, vodeči ne daleč od naju čez most. Pa potekel je moj prosti čas in treba se mi je bilo vrniti v mesto. Zato sem se odločil, da vodomca odstrelim in pone-sem s seboj za svojo zbirko. Dal sem ga nagačiti in tak je ohranjen pri meni. Na kljukasti vejici sedi in s steklenimi očmi gleda pod se. Močan, raven, oglat, zaostren^kljun je dolg 4.5 cm, od nastavka kljuna do za-tilka meri glava 3.5 cm, vsa ta dolžina torej 8 cm. Stoje od nog do temena glave 10 cm, od konca repa, do temena pa 13 cm. Prsni obseg znaša 15 cm, doižina peroti 7 cm, razkrilje do 19 cm. Barva perja je izredno živa. Po hrbtu in po sredini repa je svetlomodro zelenkast, po glavi, zatilku in deloma po perotih pa je posejan s srpastimi, svetlozelenimi obronki perja. Drugače so peroti temno kovinaste barve kakor tudi del repa. Pod kljunom je bel, pa tudi na obeh straneh kratkega vratu se mu vlečeta poševno po ena bela lisa. Grlo je bledo rumenkasto, ob straneh narahlo zelenkasto obrobljeno, prsi in trebuh so lončeno rjave barve. Tudi čez oko mu sega rjava lisa. Male nožice z vezanimi sprednjimi prsti so temno rdečkaste, kljun sajast, na koncu pa rdečkast. Tak je torej ta ptič, ki ga ni mogoče zamenjati z nobeno drugo ptičjo vrsto v Evropi. Vodomec živi samotarsko ob potokih in manjših rekah, po katerih se pretaka čista voda in so obraščene z jelševjem in vrbovjem. Najrajši se drži v bližini vo-dopadov, kjer ne zamrzne pozimi voda, če ima le dosti kritja in hrane. Dan preživi večinoma ob vodi, na večer pa se skrije kje na bregu, bodisi pod izprano korenino ali v luknji in tam prespi noč. Nad vodno gladino ne seda više od pol metra, najrajši na vejo, ki moli čez vodo. Ko pa pride čas ženitve, takrat pozabi na svojo skromnost in seda mnogo višje na veje, vrhove grmov ali celo drevja. Ker prečepi, odnosno presedi po cele ure na enem in istem mestu, ni čuda, da so mu pritaknili naziv: nogosedec. Sedi kot bd bil prikovan, pri tem pa se drži, kot da ga ves svet nič ne briga. Vodomec teka zelo malo. Noge ima za svojo težo pač prešibke, kvečjemu raca po vrhu ploščatega kamna ali po prekli, ki štrli iz vode, po suhem pa nikoli. Svoje navadno mesto menja le, če je prepoden, ali ga L tomu prisili glad. Sedeč na svojem običajnem mestu stegne kratki vrat, se nagne navzdol in šine kot puščica v vodo, ne da bi pri tem razpel peroti. Trenutno ga zagrne voda, toda kmalu je spet zunaj in sfr-fota na svoje prejšnje mesto. Tam si strehe vodo s perja, v kljunu pa mu navadno visi ribica, ki jo je pravkar uro-pal. Pripeti se tudi, da se vrne prazen, •ribice so bile pač urnejše nego naš pustolovec. Taki pripetljaji ga prav nič ne vznemirjajo, mirno obsedi na mestu kot prej in čaka na ugodnejšo priliko. Ugrabljeno ribico obrača v kljunu tako dolgo, da spravi njeno glavico proti žrellu, na kar jo celo pogoltne. Če je ribica večja, mu dela to že nekaj preglavic. Zaradi zajetnega trupa in kratkih peroti je vodomec slab letalec. Daljše polete napravi le v najhujši sili, bodisi da je preganjan, največkrat pa zaradi prehrane. Sicer pa ne leti nikdar dalje nego od 300 do 400 metrov. Leti v ravni črti in v enaki višini nad vodo; krivulje dela le tam, če to zahteva tok vode. Če ob širokih strugah ni dosti pripravnih mest za posedanje in oprezovanje, frfota in se stresa nad vodno gladino ter se spusti nenadoma kot kamen v globino. To počenja najbolj pogosto takrat, ko krmi svoje mladiče. Hrani se pred vsem z malimi ribicami in raki; v sili pa tudi s pijavkami, kačjimi pastirji m drugim vodnim mrčesom. To zadnje pride v poštev pred vsem, ko hrani še negodne mladiče, ali če so vode kalne, odnosno zamrznjene in ie ribolov nemogoč. Vodomec je zelo požrešen ptič. Za svojo prehrano rabi dnevno 10 do 12 za prst dolgih ribic, če pomislimo, koliko to znaša letno, si lahko ustvarimo sodbo, kolikšno škodo napravlja ribogoju; zato pri ribičih ni priljubljen in ga preganjajo, kolikor le morejo. Izbirčen vodomec ni; vse vrste rib so mu dobro došle. Zgodi se celo, da premaga tudi že bolj odraslo ribo. Lovi le s kljunom, za to tudi večkrat zgreši. Vo- VODOMEC da ne sme biti preplitva, pa tudi ne pregloboka; v prvem primeru si v zaletu lahko poškoduje kljun, v drugem pa navadno plena ne doseže. Ob času dolgotrajnega deževja, ko so vode kalne, ali v hudi zimi, ko zamrznejo, nastanejo za vodomca slabi časi. Pripeti se, da zaide pozimi pri kaki ledni odprtini v vodo, ne najde več izhoda in tako tam žalostno pogine. Srte in druge kosti rib, luskine in vse druge trde dele izbljuje kakor sova perje in dlako zavžitih živali, kajti žeđodec mu tega ne more prebaviti. Za ženitve je vodomec precei razburjen. Neprestano hrešči in kriči, da se sliši daleč na okrog; njegov pronicujoči glas zveni kot: »gik, gik, gik«, ali »si, si, si«, sicer molči, le ako je prepoden, se med poletom oglasi. Ob paritvi seda samec više na konce vej ali vrhove grmovja in drevja, pri tem pa neprestano brlizga Na žvižg prileti samica, pa le na določeno razdaljo. Tam se mu začne dobrikati in ga dražiti, na to pa odleti dalje. Tak način dvorjenja traja vse dotlej, dokler se mu ne vda. To se dogaja . ,jveč v jutranjih in dopoldanskih urah. Ko se spoprijateljita, odletita od brega svojih 200 do 300 korakov in sedeta v vrhove poljskega drevja, kar se sicer ne zgodi nikdar. Po večini se vodomec ženi konec marca ali v začetku aprila. Po zasnubljenju ai parček poišče primeren prostor za gne-sditev. Navadno si izbereta suho, ne-poraščeno mesto v strmem vodnem bregu, kamor ne more zlepa podlasica ali drugi krvoses. Kakih 30 do 60 cm pod vrhom brega si izkopljeta okoli 5 cm širok rov, do poi metra aH celo bolj globoko, ki se polagoma vzpenja. To pa zaradi tega, da je mogoče odvajati nesnago, ki bi se nabrala v gnezdu. V notranjosti je rov na koncu nekoliko bolj prostoren, pa tudi malo poglobljen. Ta prostor posujeta vodomca s srti in ga steptata, da je videti kot tlakovan. Sem znese samica 6 do 7 precej velikih, okroglih, belo blestečih jajčec, iz katerih pro-seva rumenjak. Jajčeca so jako močna. Ce naletita vodomca pri kopanju rova na ovire, kakor večje kamenje L p. jih skušata obiti, če pa to ne gre, popustita ta prostor in si poiščeta priprav-nejši kraj. Če ni prepoden ali vznemirjen, gnezdi vodomec navadno v takem rovu po več let zaporedoma. Gnezdo vodomca sliči gnezdu žolne, le da je ta ▼ kakem trhlem drevesnem deblu, vodoro-čevo pa v sehi zemlji. Izklesan je rova opravita vodomca le s kljunom, pripeti se, da si ta ali oni pri delu okleše kljun. Če hočemo dognati, da M je rov zaseden, je treba le povohati vanj; če