„DOM IN SVETf 1892, štev. 8.
359
S o n e t j e.
I.  Sam sebi.
Ko jaz bi ptiček bil, zletel bi urno Na vrt prelep, kjer greda cvete vsaka, Kjer zanjke ni, kragulja, ni lisjaka, Kjer ne buči grmenje hudourno.
Ko bil bi ribica, v vodo ažurno Veselo splaval bi, ki vrt namaka, Kjer z mrežo ribič, s trnekom ne čaka, Kjer ne razgraja vod valovje burno.
A ker Slavin sem, zemljo ljubim bedno, Kjer ljudstvo moje bivalo je vedno, Slovansko ljudstvo ljubim, rod nesrečni!
Ce tudi mrak nad njim vihari večni, Ce tudi jarem ga krivice tlači, Ce tudi kujejo na njem kovači!
2.   Poeziji.
Kedor je vonjal cvet na morski roži, Otožnost mu neznana v srce leže, Na rožo nedoiimna moč ga veže, Kot bi privezan bil na trdni goži.
In če odtrga se, po svetu kroži, Mirii ne najde, sreče ne doseže, Pri srcu mu od dne do dne je teže, Nazaj se k roži vedno bolj mu toži.
Ta roža ti si, božja poezija! Kar srce te je moje zapustilo, Po dnevu mrje za teboj in noči.
Vzdržati se še dalje ni mu moči: Zatorej vračam se — sprejmi me milo, Lepot mi svojih ne zapiraj sija!
3.   Pesniku.
Kot orel pevčeva se zdiš mi duša, Ki ranjen se po mračni zemlji plazi, Dokler zeli zdravilne ne opazi, Ki nosi po planinskih tleh jo ruša.
Le kratek hip čudežno zel okuša, Kar potrepeče, minejo ga mrazi, Razmota se — pod njim gore so, lazi, Grmenje vod, nebo nad njim brez truša.
Tako i pevec. Kedar v srce dahne Dih pevski mu, budeč moči njegove, Ponosno duh kreljuti mu razmahne.
Nad zemlje plove žalostne mrakove, Kjer bol ne tare ga in dvom in strah ne, Lepote gleda tam podobe nove.
4. Dvom.
Kot ptiček časih dviga se iz trave In pada zopet, zopet kvišku vzleta, A boljše sreče si zaman obeta, Ni moči mu popeti se v višave —
Za njim hitijo deklice zvedave, Dvoječ, je-li perutka mu zadeta, Ali je ptiček kilea tega leta, Negoden in nevajen še letave:
Tako dviguje pevski gon duha mi, Ce dvigne se, mračna ga tare sila, Miru mu ni v prečudni tej omami.
Ne vem, je-li modrost ga ostrelila, Ki pojmov golih nosi tul o rami, Ali raso še le mu mlada krila!
5.   Prijatelju.
(oA. €M.)
Kje dnevi so, ko družno sva živela, Ko nama um in srce razprostrta, Lepoti bila zemski sta odprta, Iz prsij mlada pesem je kipela? Ko na obnebju zarja je rudela, Sedela tolikrat sva pokraj vrta, Kjer se o klopici je pletla trta, Junaka Marka slavna brala dela.
Narazen naji vodita zdaj poti: Gordonski vozel jaz rešujem zmoti, Vesela tebi vrč iz srca pesem. Jasneje in jasneje dalja sinja Nebeške se lepote ti razgrinja, A jaz še konca našel vozlu nesem!
6.   Prijatelju. (ČM.  O.)
Kaj pravim ti, prijatelj neprijazni, Sem-li zato se pogovarjal s tabo, Da spet z netilno poezije vabo Užgal si srce v uri mi nepazni?
Živelo dolgo že je brez bojazni, Zazibalo se v mirno je pozabo, Strahu zdaj vrnil čas se in želja bo — Ostre, prijatelj, vreden ti si kazni!
Oj z Bogom, jasni dnevi moje sreče, Zbežali ste iz tihega mi stana, Le kratka doba vam je bila dana.
Krvi tokove burno srce meče
In krči se in širi se trpeče,
A kriva petja moč je, spet užgana
360
SlROTINA   TOŽBA.   —   V   CELICAH.
7.  Čustva.
Kedar večerni mrak na zemljo diše, Domov pastirec žene čedo trudno, Ugasne ognja prasketanje budno, In tise je po rebri, vedno tise.
A pozno v letno noč prhavka tli še In v žar ognjen zaplapola nemudno, Po vzduhu vlažnem odsevaje čudno, Če sap ponočnih hlad pepel razpiše.
V človeškem srcu mnogokdaj so čuti, Ki davno si o njih že um obeta, Da pod pepelom želj leže podsuti.
A v srce vrže kratek hip podneta, In zažare, ko um najmanje sluti, Zgubljeni dnevi, tedni so in leta.
M
8. Tekma.
(Novomašniku oA. LM.)
Kedar na tekališču rog zatrobi, Spuste se konjci v dir, topot se zgrne, Brzih koles osi blešče srebrne, Kot bliski se kresali nad zemljo bi.
Ko zadnjikrat zavijejo o robi, In k smotru prvi se vihraje vrne, Zavrisnejo gledalcev vrste črne — Zmagalcu, ki se slava mu spodobi!
Pretekel tudi ti si mene, dragi,
Pesništva si odtrgal lovoriko
In zdaj do mašništva prispel si palme.
Vendar zavisti ne razjeda žal me, Veselo te pozdravljam našo diko, častitam prvi ti na slavni zmagi!
A. C. Slavin.
Sirotina tožba.
e sluga spi, že spi gradu gospoda, e|? Pokriva vrtno cvetje rosni hlad. Od meseca blešči v tolmunu voda, V globini jasni se zrcali grad. Slonim na grajskem oknu, v svetlo noč Z nemirnim srcem zroč.
Pogled mi željno plava v sinjo daljo Gez ravni, gore, modre reke ¦— kam? Zletela s krili bi in lahko haljo Naprej v domovje, v rojstne hiše hram, Kjer luč sveta uzrla sem nekdaj In pila sreče raj.
Očeta, mater, v grobu pokopana, Zastonj bi klicala na prsi tam, Pozdravljala bi lica me neznana, Čudila mojim žalnim se solzam, A jaz bi poljubila vsa solzna Domače zemlje tla.
Na tujem gradu služim kruh sirota. Nihče ne vpraša, kdo sem in odkod. Zamišljen v svoje delo, svoja pota, Vsakdo pač misli tudi na svoj rod. A bol tešiti tujega srca Kdo hoče li, kdo zna?
Zato, kedar pospi gradu gospoda, Pokrije vrtno cvetje rosni hlad, Milo tako vpodablja mesec voda, Srca bregove prekipi mi jad. Pred okno stopim in si jad pekoč Izjokam v tiho noč.
<*J
A. M.
Y celicah.
*M
akaj po celicah tihih V blaženstvu srca žive? Mar semkaj napast ne seže, Mar čuti tu ne gore?
V samotnih celicah tudi Napast in čut sta doma, A srca so toliko močna, Da zmagajo srečno oba.
W^
A. M.
414                                                               SONETJE.
So n
9. Gorje.
Kot vodomet, kedar mu zev dušnika Zapre vrtnar, otožno sam postaja,
V  osrčju mračnem curek mu razgraja In stene trdni bran srdit razmika,
A ko razmakne kruta se zatika, Zažubori, vrvra, šetalce baja,
V  iskrečih kapljah solnčni soj razkraja In kot blesteča mavra se svetlika.
Gorje — dokler jo nemi molk okroža — Tako se v duši pevčevi razburka, Prete, da prsij mu vezi razdene.
A če trpeče srce se odklene,
Razlije v pesem strastna moč se curka,
Čarobno pevca in slušalce boža.
IO.  Microcosmus.
Po nebnem solnce se vali oboku, Krog solnca plove zemlja hitrobežno, 0 zemlji luna suče se vrtežno, Preminjajoč se v vednem krogotoku.
Vrte svetovi se. Zaman po vzroku
V  daljavo se obrača nedosežno Modrost brljava z znanostjo betežno, Ki duh človeški ji spočel je v stoku.
Kedor pa v srca umno pogled dviže, Svetovnim nič ugankam se ne čudi, Skrivnostij polno dosti gleda bliže:
Vrti se svet prečudni v prsih tudi, Ki mnoge smrtnikom napravlja križe, A proumeti ga — zaman so trudi.
11. Klevetniku.
če kakaduj košato se razperi, Na potnika, ki mimo gre, se dviga, Grdo kriči, z glavo in vratom miga: Kedo, prijatelji, mu to zameri?
Kedor želi, izlahka se uveri: Le to lepeče, čemur drug uči ga, Ker kakaduj po rodu je papiga, Lepot jezika nima na izberi.
Tako nikar mu ne jemljite časti — Klevetniku, ki kruto me napada, Zakaj sam sebe nima on v oblasti!
Po sili miga mu klevetna brada, Ne more siromak si kaj od strasti, Ki um in srce mu in jezik vlada!
tj e.
12. Novi sonetje.
Sonet — podoba postelje Prokrusta! Resnica to je, ali reč preteta, Zakaj slovenskim pevcem brez soneta Najlepša zbirka zdi se nekam pusta.
Kaj pravim vam, prisilimo mi hrusta, Da postelj se prenaredi presneta, Da zdaj bo stisnena in zdaj razpeta, Kot ukazala pevcev bodo usta!
Ce mislij lepih ti ne bo iz glave,
Kar postelj stisneš, na primer do tukaj,
Sonete pel nam pevec boš — krnjave!
A kadar ti ideja se razblini — Pogum! Na peti moško se zasukaj, Vsaksebi brzo posteljo porini:
Povzdigovali bodo do zvezda te, Slavili pevca te — na glas zatikaj! Ki prvi pel sonete si repate!
13. Moja lira.
Čemu bi trupal liro, če ljubezni — Ljubezni mi Petrarke peti neče? Iz srca pevcu svoja pesem teče, Zveni na liri v harmoniji zvezni!
Navdihnili so tega boji jezni, Junake lira poje, slavne meče; Ge bol življenja pevca v srce peče, Ječi iz strun o sreči nedosezni.
Čemu bi trupal liro, dokler poje, Kar tare mi srce in kar ogreva, Njegov odmev le v glasih razodeva?
Ko pele več ne bodo strune moje, Kar bom trpel, kar bom želel in upal, Tedaj nezvesto liro bom raztrupal!
14. Morska vožnja.
Na barko potnik mladi se ukrca, Prijateljem roke veselo stiska, Ko dvigne sidro se, glasno zavriska, V očeh se jasnih upanje mu zrca.
A gnjev izbruhne morja, ladježrca, Zatuli vihra, rjove, žvižga, piska, Udarja tresk na tresk in blisk se bliska In plaho se umika up iz srca.
Življenja ti si, morska vožnja, slika: Strastn6 v življenje se mladenič vrže, Ostvariti uzore. up ga mika.
„DOM  IN  SVET!'  1892, štev. 9.
415
A ko mu borbe srd uzore trupa,
Ko blisk prevar poseva vedno brže — Le mož tedaj še neomajno — upa!
15. Škržatu.
Zakaj cvrčiš tako, škržat, z drevesa Ves božji dan pekočega srpana? Tiboto motiš ljubega mi stana, Hudo čvrket mi čutnice pretresa!
A meniš pač,  da meni je do plesa! Po svoje vsak, in pamet ni ti dana, Sovražnost vem, da tebi je neznana, Zato le godi dalje na ušesa! —
Kar božji kerub raj mu je zatvoril, Po poti truden roma trnoviti — Krivic človeku mnogo je prebiti.
A rad molče bi cesto se pokoril, Ko srečo brat mu kruto je zamoril, Ko vedel bi: ni hotel me raniti!
16.  „0  alma Roma!"
0 slavna Roma, lepa. očarljiva, Opeti tebe, slaba je beseda, Lepota nje je proti tvoji bleda. Če tudi bajno v pesem se razliva!
In vendar v tebi rod nesrečen biva: Strastij otrava živelj mu razjeda, Telo in dušo mračna tare beda, Srce divjaje mu obup razriva.
Ko gledam na-te, Roma ti prelepa, Molče sloneč o sanjajoči palmi, Polni mi duša s čudnimi se žalmi.
če bol sočutna srca nam oklepa, Ko lepo stvar usoda tepe srepa — Kedo ne čutil bi o Romi almi!
17. V Kampanji.
Vse dremlje krog in krog, mrakotno sanja, Slapov šumenja ni, ni vrelcev hlada, Mižeč svetlobni soj na zemljo pada, Žalobno zavijaje kroži kanja.
Kako neskončno tožna si, Kampanja! Takova morda duša je breznada, Ki radosti ne čuti več ni jada, Ki v njej praznota sirom je brezdanja.
Gore sinjijo trudno iz daljave, Z gora. temneči vlečejo se loki, Vodo noseč čez rupaste tokave.
0 cesti potnik — palica mu v roki — Rimljanov gleda grobnice sanjave, Kjer ž njimi spe njih smehi in njih joki!
18. Mojim učiteljem.
Nabrzdan konj, od divje vzboden trme, Zaskoči v stran, na kraj poti viseče, Prevrne voz, in neskrban nesreče Odtrgan dirja čez peči in grme.
Vihar zagrabi ladijo brez krme.
S seboj potegne v vrenje jo peneče, Vrti jo, dviga, po vodovju meče In vrže na kleči z višine strme.
Kdo zna, kam vrglo mene srca planje, Kam gnal bi duh me z neukrotno silo, Ko vaši ne bi vedli me nauki!
Ti uzda duhu, srcu so krmilo,
Brzdajo v dvojbi, vodijo me v muki, Zelenje mi ravnajo in spoznanje!
19. Dobrotnikom.
Naj dih ledeni mi srce zakrkne In pesek v uri za-me tek domrvi, Življenje to otrpne mi po krvi In novega napoj mi duša srkne.
Če v brezno noga bedno mi ne zdrkne Na večnosti in časa ozki brvi, Ge duh zave se v domovini prvi Spomin na vas nikoli mi ne mrkne:
Na vas, dobrotniki, ki ste skrbljivo Po prvi me življenja vedli poti, Učeč, kaj pravo je in kaj je krivo!
Na vas, ki v srce ste branili zmoti, Za vse lepo duha bodrili živo, Ko ukaželjen dvigal je peroti!
J^"~
A. C. Slavin.
„DOM IN SVETS' 1892, štev. 12.                                    553
S o n e t j e.
20.  Otožnost.
Zakaj zašel sem na sipino prožno, Kjer Y temno reko pot se melje z drče, V mrakotni duši upanje mi mrče, Za bilko roka se lovi nezmožno!
Zakaj zabredel v reko sem otožno, Kjer solz napoj človeštvo toči v vrče, Iz temnih vrčev grenko žalost srce In v grenki žalosti mrje ubožno!
Nazaj, nazaj, dokler še čas prebiva, Nazaj na breg mladostnega veselja, Kjer vedri smeh iz duše se razliva!
Moštvo dejavno žalost nam zataplja — Okušat te, ne ženi več me želja, Otožnosti otrovna, mračna kaplja!
21. Zlata ribka.
Ko bil sem hlapčič, osem let iz zibke,
0  zlatih ribkah starke vprašam mrke. Verjemi, starka pravi mi, do črke:
1  pri-nas take ribice so gibke!
Lovil sem, kar moči so dale šibke — Zalotil sem kačele svetlozrke, Braduljice in mrene krivobrke, A nikdar nisem zlate videl ribke.-----
0 zlata ribka ti, pravica naša! O tebi bukve govore nam stare, Če bedni narod moj po tebi vpraša.
A lovi, roti, kliči tvoje čare,
Da sedem se malikov mu oglaša — Krivica vražna ga še vedno tare!
22. Vražen šepet.
Ce v solnčne orel spušča se gorice, Kjer plen mu bogat gon prirodni sluti, Kedaj odpale orlu so kreljuti, Kedaj mu vzrasla krila skržatice?
Postrv iz vod vzletava po mušice, A nikdar bilo ni na svetu čuti, Da zrak pretvori luske in plavuti V peroti, perje drobne ji senice!
Iskat draguljev, biserov na tuje, Zapustil reke in gore sem svoje — Da narod zatajim, šepet se čuje.
A prej v škržata premeni se orel, V zelenih vejah prej postrv zapoje, Ko čut za narod meni bo dogorel!
A. C. Sla vin.
Zamrtnik.
iJj+ocoj se obhaja Silvestrova noč,                       »Izdihnil zares je pred dnevi grajščak
Nocoj se pokaži, mladenič, junaka!                        In sinu zapustil tri bele gradove,
Od postarnih slišal ljudij sem nekoč                      A kaj je mrlič — ti si krepek vojak,
In slišal od vašega tudi grajščaka,                         Ne bodeš plašil se prikazni njegove,
Da skriva zaklade podzemeljska raka.«                  Saj trdo zabili so krstam pokrove —«
»Zaneti si zubelj, napoti se v klet; Mrliči tam v dolgi počivajo vrsti.
Ko ura udari nam dva na deset, Ob zidu za durmi razmakni dve krsti! Pod njima zakladi se bliskajo v prsti.«
To reče oprodi osivel logar; Oproda zamisli v njegovi se koči. . .
Poslednji mrje nad planinami žar. Zamišljen mladenič od starca se loči, Da pot ga do grajskih zidin ne zanoči.