Učiteljsko izvenšolsko delo pri nas in drugod V predzadnji številki »Učiteljskega tovariša« je bila v članku »Težnje učiteljstva vsega sveta« objavljena tudi resolucija kongresa Mednarodne zveze učiteljskih organi/acij. Iz tc resplucije smo lahko spoznali, da tarejo učiteljstvo vsega sveta iste skrbi in iste težkoče v pogledu izvenšolskega udejstvovanja. Spoznali pa smo tudi, da se je učiteljstvo povsod z navdušenjem odzvalo vsem nanj naslovljenim prošnjam, da prilagodi svoje delovanje stalno naraščajočim socialnim potrebam. Tudi pri nas smo pred kratkim dobili navodila za tako usmerjeno delo in smo k tem navodilom zavzeli v uvodniku »Učiteljskega tovariša« štev. 21. svoje stališče. Vsemu pa učiteljstvo predpostavlja čast svoje funkcijc in odklanja vsako tendenco, ki stremi 'za tem, da bi postalo obligatno udejstvovanje, ki ga je prostovoljno snrejelo. V tem sklepu, sprejetem po učiteljskih zastopnikih 31 držav, leži bistvo resolucije, h kateri jc potrebno dostaviti nekaj pripomb. Učiteljsko izvenšolsko delo je prav tako staro kot učitcljski stan. Še danes slišimo ali čitamo o učiteljih, ki so p-red več desetletji zasadili vzorne sadovnjake, uredili lepe vinograde, pogozdili cele komplekse, bili izborni pevovodje, organisti itd. Prav v prve začetke udejstvovanja segajo taka poročila, iz katerih je razvidno, da je vsaka doba postavljala učiteljstvo pred drugačne, vedno nove nalogc, ki jih narekujejo potrebe naroda. Toda komaj se je tako delo pričelo, komaj so postajali tu in tam vidni uspehi, se je pričel tudi že pritisk odločujočih činiteljev na to partogo učiteljskega dela. Poglejmo nekoliko v preteklost. V konkordatski dobi jc moral biti vsak učitelj organist in tudi cerkovnik. V dobi narodnega prebujenja je moral postati vodja čitalnic, pevovodja, režiser in skratka delati je moral vse, kar so smattale lokalne šolske oblasti za »edino potrebno«. Med vo.jno so bili tudi pri nas mišljenja, da bi bil učitelj najbolj prikladen za stalnega propagatorja za vojno posojilo. Kljub vsem pritiskom, pa se je opažalo, čeprav poredko, da je učiteljstvo šlo svojo pot, ker je večkrat spoznalo, da so zahteve odločujočih činiteljev v velikem nasprotstvu s potrebami ljudstva. V povojni dobi se začenja nekak sistematieen pritisk in vsiljevanje najrazličnejših panog učiteljevega izvenšolskega dela. Pri nas prihaja ob vsaki spremembi režima do veljave drugačno delo, ki se navadno tudi ocenjuje. V nekaterih državah, predvsem v demokratsko urejenih sicer priporoeajo razne panoge dela in dajejo zanj tudi smernice, toda brez vsake obveznosti, v drugih ga ocenjujejo, v tretjih in to v fašističnih ga unificirajo in predpišejo s sposebnimi zakoni. Tako je n. pr. v Italiji strogo določeno, koliko tedenskih ur mora učitelj posvetiti mladinski organizaciji »Balila« in »Dopo lavoro«. V Nemčiji je učitelj z zakonom določen predavatelj v ljudskih univerzah in mora svoj izvenšolski čas posvečati narodno socialistični »Hitlerjugend«. Proti tako določenemu izvenšolskemu delu se pač mora poroditi odpor. Učiteiljstvo iz 31 držav, zastopano po svojih delegatih na kongresu Mednarodne zveze učiteljskih organizacij, se je torej izreklo proti prisilnemu — obveznemu izvenšolskemu udejstvovanju in ga odklanja, ker hoče izbirati torišče svojcga dela povsem samo in popolnoma svobodno. Toda tudi tako delo, ki ga je učiteljstvo samo in prostovoljno sprejelo, ne sme postati obligatno. Prihajamo do perečega vprašanja, če učiteljstvo odklanja vsako obveznost, ali ne odklanja s tem tudi delo? Ne, tako se resolucija ne sme razumeti, ker ni tako mišljena. Učiteljstvo občuti potrebo, dvigati ljudsko izobrazbo in zato se udejstvuje izven šolc. Tudi samo zahteva, za vsako državo posebej uvedbo vzgojnega načrta, ki omogoča mladini in odraslim nadaljnjo izobrazbo. S to zahtevo je pokazalo učiteljstvo vseh na kongresu zastopanih držav, da razume kulturne pa tudi socialne potrebe naroda in da je pripravljeno sodelovati pri vsch prizadevanjih, ki so ljudstvu v korist, predvsem pa pri takih, ki Streme po zboljšanju položaja, higiene in zdravja otroka. Kljub dobri volji in pripravljenosti, sodclovati vedno in povsod, kjer se kažejo eminentne potrebe naroda, si hoče učiteljstvo očuvati osebno svobodo in čast svoje funkcije. In edino iz teh vzrokov odklanja prisilno delo. Hoče se pa truditi, da dvigne vse tehnične in moralnc kvalitete vsakega pasameznika in s tem pripraviti rcd, ki bo zgrajen na respektiranju individualne svobode, čuta pravičnosti in volje po miru vseh narodov. Poglejmo še v delokrog slovenskega učiteljstva. Menda ne valijo nikjer toliko dela na učiteljska ramena, kot ravno pri nas. Vsakdo ga je hotel in hoče po svoje diktirati, vsakdo po svoje predpisovati. Povsem razumIjivo je, da ima vsakdo svoje Iastne poglcde fia izvenšolsko učiteljsko delo in zaradi tega tudi svoje poglede na narodne potrebe. Nihče pa ne more presojati potreb raznih krajev od daleč, nihče ne morc predpisovati ukrepov, ki naj odpomorejo težkim razmeram. Mnotfo se je že pri nas pisalo o učiteljskem delu med narodom, toda dosegel se je morda edini uspeh, da je prišlo vse učiteljstvo do prepričanja, da je mogoče doseči uspehe le z nrostovoljnim dclom in zato je vsak pritisk kvaren. Toda če odklanjamo pritisk, ne moremo in tudi ne smemo odklanjati nekega sistema dela, ki pa mora nastati iz prakse in temeljite proučitve vseh ljudskih potreb. Naša organizacija je vedno usmer.jala učiteljevo izvenšolsko delo, dajala navodila, ki jih je pošiljalo in sestavljalo učiteljstvo na terenu. Tudi v bodoče hoče ostati na istem stališču, pTepuščajoč učiteljstvu popolno svobodo oprcdelitve. Pri tem se pa organizacija zaveda dolžnosti, vzgajati svoje članstvo, da se vrši to prostovoljno izvenšolsko delo po sistemu, izvirajočem iz študijskih rezultatov krajevnih potreb.