LETO X. V LJUBLJANI 5. MAJA 1941 STEV. 14-15 SUI dr. Rožman pri Kr. Civilnem Komisarju g. E. Grazioliju Na letošnji veliki petek so italijanske čete mirno zasedle del slovenskega ozemlja. Vodstvo Kr. Civilnega Ko-misarijata je prevzel gospod E m i 1 i o Grazioli, ki je s svojo ljubeznivostjo, razumevanjem in obzirnostjo pokazal vrline pravega državnika. Med drugimi zastopniki je spre jel v nedeljo 20. aprila tudi ljubljanskega škofa, prevzv. dr. Gregorija Rožmana v spremstvu prošta g. Ignacija Nadraha in stolnega dekana g. dr. Franca Kimovca. Visoki cerkveni dostojanstvenik je g. Civilnemu Komisarju sporočil zagotovila lojalnega sodelovanja cerkvenih oblasti z okupacijskimi oblastmi v korist ljudstva. G. Civilni Komisar se je za ta zagotovila zahvalil in se prisrčno razgovarjal z g. škofom o vprašanjih, ki se tičejo Cerkve. Skof dr. Rožman je bil sprejet z vojaškimi častmi. Slovesno je bil sprejet tudi g. Emilio Grazioli v škofijskem dvorcu, ko je vrnil obisk ljubljanskemu škofu. NASVETI ZA DUŠEVNO DELO J. R i b o u 1 e t lovi pogoji za napredek Opazuj najprej samega sebe! Kdor pozna sebe s svojimi na- pakami in krepostmi, z nagnjenji in strahovi, najde v tem izredna bogastva za pravo usmerjanje svojega življenja. Opazuj tudi druge! To te bo več naučilo kot debele knjige. Spoznal boš, da ima vsak napake, pa tudi vsak polno dobrega. Opazuj stvari! Glej nanje tako, kakor v resnici so. Najmanjša podrobnost te bo innogo naučila. Kjer drugi ne bodo opazili ničesar, boš ti odkril celo vrsto lepot in znakov božje modrosti. Mimogrede boš mnogo videl in slišal in prav to ti bo pomagalo do bogatih misli. Za znanstveno delo je opazovanje nujno potrebno. Tudi pred Galilejem so vedeli za nihanje obešenih teles, toda nihče iz tega ni izvajal posledic. Newtonu je padlo jabolko na nos in mu odkrilo veliki zakon težnosti. Prvi je prišel na misel predora pod reko Temzo Brunel, ko je opazoval malo žuželko, kako se je prerila z malim tovorom pod deblom. Do večine iznajdb so ljudje prišli s točnejšim opazovanjem malo pomembnih reči in dogajanj. Tudi za umetnika je točno opazovanje zelo potrebno. Leonardo da Vinci je naročal mlademu umetniku: »Le delaj po naravi. Kdor se uči drugod kakor pri naravi, ne bo dosegel namena.« Kipar Rodin pa svetuje: »Bodite ponižni in učljivi. Tudi jaz sem se naučil kiparstva v gozdu, kjer sem opazoval drevesa; na potovanju, kjer sem občudoval sklade oblakov; povsod, le v šoli nič.« Najlepše stvari so napisali tisti umetniki, ki so znali dobro opazovati. Corneille je velik ravno zato, ker je tako resnično slikal značaje in položaje. Racine je najbolje podajal strasti. Moliera so sodobniki imenovali »Le con-templeur«, opazovalca. Tudi Jožef de Maistre je bil mojster v tem. Bral je v veliki knjigi sveta, bral iz obrazov in kretenj, bral iz besedi in med vrsticami. Kadar je bil povabljen na dvor, na ples, na večerjo, je vedno imel dobro žetev. Gledal je v notranjost duš. Ljudi je prebiral, kakor da je listal po knjigi. Opazovanje te bo vedlo do premišljevanja in sploh globokega duševnega dela. To bo koristilo tudi spominu, tvoja sodba bo postajala modra in trezna. »Če sem človeštvu kaj koristil, je bilo to le od dela in stalnega premišljanja,« je priznal Nevvton. Zato se tudi ti izogibaj razmišljenosti in pojdi vsaki stvari do dna, skrbno in pozorno. Izpolni še en pogoj vsakega resnega duševnega dela: loči se od množic, varuj se praznega govoričenja in prilik, ki te raztresajo ter ti kradejo dragoceni čas. Pojdi v samoto, ki je šola genijev. »Molku bi bilo treba postaviti velike spomenike,« je dejal Carlyle. »Le v tihoti se zgodijo velike reči.« La-cordaire je pisal Montalembertu: »Moj veliki aksiom je: le če se človek umakne šumu sveta, le v samoti je mogoče vse narediti.« Mlademu fantu je pisal: »Dal sem slovo goram in dolinam, rekam in krajem, ter se skril v svojo sobo, kjer mi med Bogom in dušo nastaja obzorje, ki je mnogo večje od vsega sveta.« Zato ljubi samoto, ki ti bo olajšala delo in te ohranila zbranega. Svetega Tomaža Akvinskega so imenovali »mutastega vola«, danes pa se ves svet od njega uči. Zato se tudi ti zberi v svoji sobi, spodi vse strasti, pozabi na to, kar te raztresa, in obrni vse zmožnosti svojega duha v kraljestvo resnice, dobrote in lepote. Za to se bo treba boriti. Dobro opravljena molitev tudi pomaga. Vsi veliki svetniki so nastajali v samoti, v tem pa so le slabotno posnemali svojega Odrešenika. Vsi veliki znanstveniki in umetniki so ustvarjali najlepša dela v samoti. P. V. M. Vrtovec S. J. Dajie mi lepo Marijo! Ljubi moji, umrl mi je bratec, moj mali bralec, ni ga več. Sicer je že dolgo od tega, že veliko let, a vendar! Velik še ni bil moj bratec, a prav majhen tudi ne. Ne vem več, v kateri razred vaške šole je hodil, jaz sem bil takrat vojak na fronti in moj oče je bil tudi vojak, bratca je mati sama doma pokopala. Pozneje mi je vsa žalostna pisala, kako je bilo. Lepo se je pripravil na smrt. Smrtne sence so mu že legale na obrazek. Mali je molila z njim in ob njem. Govorila mu je zadnje besede o lepih nebesih, o Jezusu in Mariji. Tedaj jo je tiho zaprosil: »Mama, dajte mi tisto lepo Marijo!« — Poleg mnogih svetih podob smo imeli doma tudi dva mala kipa lurške Matere božje. Eden izmed teh je bil že izgubil sveže barve, bil je obškrbljen in lisast; drugi je bil malo večji, veliko lepši in skoro nov. Seveda, umetniške vrednosti tudi ta ni imel. A kaj za to! V otrokovi duši je vzbudil slutnjo prečudežne lepote Marijine. »Mama, dajte mi lepo Marijo,« je prosil. Mati mu jo je prinesla. Objel jo je z uvelimi ročicami, privil k sebi in poljubljal toplo in nedolžno, kakor otrok zna. »Sveta Mariju ... prosi zame ... zdaj ...« Zadnja molitev je bila še za ata in za brata na fronti. Potem je kmalu izdihnil, z lepo Marijo v rokah. Ljubi moji, tako je umrl moj bratec. Pa saj to ni res! Suj ni umrl, ne! Le preselil se je tja gori k lepi Mariji. Moj bratec živi, prepričan sem, da živi. Ljuba Mati Marija ga je vzela k sebi. Prej je on njo objemal, zdaj ona njega prižema na svoje srce. I se prej se mi zdi, da smo m umrli, mi, ki lepe Marije nimamo, ki lepe Marije ne ljubimo! Ne damo ji prostora o svojem srcu. Naše srce ni lepo, zato ni prostora v njem za lepo Marijo. Ni prostora zanjo o srcu, iz katerega izvirajo grde misli, grde besede in grda dejanja. Kakor zadnji pomladanski vetrovi mi buta ob stene srca tisti klic: Dajte mi lepo Marijo! J meni vse ječi in kriči po njej. Zdaj ne jočem več za bratcem, ki živi pri Mariji, zdaj tožim za bratci in sestricami, ki umirajo, ki so mrtvi, ker lepe Marije nimajo. Moli, bratec, moli, angelček moj. za brata na fronti, za brate in sestrice, ki se borijo. Sklenimo vsi roke k molitvi, da zmagamo, da vstanemo v novo duhovno pomlad ob lepi in dobri, ob močni in zvesti in usmiljeni Mariji. Čujte, ljubi moji, zdaj je maj. Nebesa se odpirajo, angeli lepo Marijo k nam neso. L. Podgorjan y nemoči pred Teboj Gotske stebre trudno, tiho mrak ogrinja, sladko lice matere Prečiste plaho boža, o medlem svitu lesketa ji krona sinja, zlati plašč ji rahlo poljubuje bela roža. Na mrzlem tlaku noga bolno mi trepeče, v nemoči silni klecnem na kolena in zdi se mi, da padam ji o naročje, da šepeče: »Umiri se, ovčica izgubljena ...« Pred njo ihtim zdaj z dušo zaprašeno: »Ozri se o Marija name — grešnega otroka, miru želi srce mi z grehom zatemnjeno!« Slabost v njem skrbno lomi Njena roka... v Albm Pozabljena Marija Sredi mogočnih hrastov in ravnih debel starih smrek je stala kapelica. Od njenega debelega zidovja je že odpadal omet, da so se na premnogih mestih videle surovo obdelane skale. Streha je imela že polno lukenj in še tista rdeča opeka, ki je branila kapelico pred dežjem, je bila vsa okrušena in pobita. Lesen križ na vrhu slemena pa je bil zlomljen; le pol ga je še štrlelo v zrak. — Kapelica je imela na desni prizidek in na prvi pogled se je videlo, da je visel v njegovi lini nekoč majhen zvon. Llotel sem iti mimo, a neznana sila me je vlekla h kapelici. Stopil sem s pota in šel po mehkem zelenem mahu bliže. Naslonil sem se na staro, že vso zarjavelo in zvito železno ograjo pred kapelico in pogledal v notranjščino. Vse zapuščeno, vse v pajčevinah. Na sivih stenah se je še tu in tam opazila bleda barva stare podobe, ki je nekoč kazala Bog ve kateri svetopisemski dogodek. Strop so podpirali trhli tramovi in med njimi je viselo nebroj grdih netopirjev, zavitih v svoja široka krila. — Pod streho je nekaj skrivnostno zašumelo. Bila je sova. In na tem zapuščenem kraju je kraljevala Marija; v vdolbini na zadnji steni kapelice je stal star kip Matere božje. Ves je bil že luknjičav, razjeden od črvov, barva se že ni več razločila na njem in pol desne roke mu je bilo odbite. Čudno se mi je zdelo, da sploh še stoji v svoji starosti. Zazrl sem se v Marijin obraz in se zdrznil. Gledala me je milo in njene oči so se mi zdele prave, žive ... Rahel smehljaj ji je ležal na obrazu, čuden smehljaj, ki mi je šel do srca. Nehote sem pokleknil, roke so se mi same sklenile in usta so sama šepetala, kar jim je narekovalo srce. »Marija ... Zdrava, Marija ...« Veter je zavel, da so zašumele veje mogočnih dreves in v lini med tramovi pod stropom je zaječalo. Zdelo se mi je, da pozvanja srebrn zvonček iz line na prizidku. »Marija...« mi je drhtelo srce. Prisluhnil sem... Veter je močneje zaječal okoli kapelice in zdelo se mi je, da je med pozvanjanjem zvončka spregovorila s svojim milim glasom Marija. »Sto in sto let je že, odkar so mi postavili to kapelico; rešila sem jih vojske. In potem so se zatekali k meni vedno. V vojskah so našli pri meni varno zavetje, pred Turki sem jih skrila v svojo bližino in le pri meni so bili varni pred krutimi grajskimi. Rešila sem jih kuge in jim izprosila nešteta ozdravljenja...« »Marija ...« sem zopet zadrhtel. Zdelo se mi je, da v ječanju vetra odmeva glas od mrtvih sten in kot v odmevu sem slišal tožbo Marije: »Mnogo sveč je pogorelo pred menoj, mnogo molitev se je izpred mene dvignilo k Bogu. — A ljudje so me pozabili... Kapelica je postala skrivališče razbojnikov. Ti so me zasramovali, oskrunili, odsekali so mi roko in sestrelili so križ s strehe nad menoj. Nehvaležni ljudje!...« Glas je zamrl... Kakor iz dalje mi je še pozvanjal na ušesa srebrn glas zvončka, potem pa sem čul samo še ječanje vetra. Dolgo sem klečal na kamnitnem pragu kapelice. Gledal sem v mili Marijin obraz in srce mi je drhtelo in venomer ponavljalo: »Marija, jaz te ne pozabim nikdar! ...« K freznosteemu tednu (Urednikov razgovor z g. prof. E. Bojcem.) Kaj te je nagnilo, da se ukvarjaš s treznostim mislijo? Že ko sem bil trileten dečko ali kaj, si je gospodar, ki je bil tudi gostilničar, privoščil z nami otroki posebno šalo. Ko je na stopnicah v svojo vinsko klet vabil odrasle na pokušanje novega vina in smo stali okoli ter morda tudi otroško moledovali, je vsakemu izmed nas malih kričačkov ponudil pol kozarca rdečega. Potem smo noreli, vriskali in peli, dokler nam ni postalo slabo in končno je želodec opravil svoje. Tako sem bil za vso svojo mladost ozdravljen od strupene pijače in če so mi kdaj v gostilni ali družbi še tako vsiljevali, sem odločno odklonil ali pa zbežal iu je očka spil moj delež. — Pozneje sem bil kot dijak in kongreganist popoln abstinent in v prvi šoli sem zanosno študiral antialkoholni katekizem in prebiral »Mladega junaka«. Na izletih in drugih prilikah sem se junaško zdržal, zlasti sem smatral »eksanje« vedno za nekaj barbarskega. Tudi za kajenje mi ni bilo, odkar sem bil kot enajstleten na podoben način tudi te razvade za vselej osvobojen. Bil sem tudi prevelik moralist, da bi se dal vkleniti v take strasti, posebno še, ko sem študiral skozi najtežje socialne prilike. Kako je s treznostno organizacijo? Na gimnaziji sem se takoj lotil tega dela v Kolu trezne mladine, ki ga vodim na III. drž. realni moški gimnaziji sedaj že peto leto. Ta organizacija je bila odobrena od prosvetnega ministrstva in treba je bilo le začeti. Ker ta ideja danes bolj odbija kot privlačuje mladino, smo razdelili delo na krožke: protialkoholnega, narodnovzgojnega in šahovskega. Seveda je bilo skoraj več zanimanja za zadnja dva krožka. V zadnjem času sodelujem tudi pri »Društvu treznosti«, kjer snujemo načrte, da se ta organizacija bolj razmahne in krog delavcev za treznost razširi. Kako združuješ treznostno delo z narodnovzgojnim? Da, sam veš, da smo Slovenci alkoholu kar preveč vdani. Alkoholiziran narod pa ni in ne more biti dovolj odporen in na straži svojih svetinj in narodnih posebnosti. Zato sem že zgodaj uvidel tesno povezanost narodnovzgojnega dela pri nas s trez-nostnim, ki je ena osnovnih naših notranjih narodnoobrambnih nalog. Zato se narod-novzgojni krožek s treznostjo prav lepo ujema, za trezno zabavo pa skrbi šah, ki ima pač največ in najpridnejših članov. Eden naših najbudnej-ših narodnoobrambnih delavcev mi je v razgovoru pritrdil, da mi Slovenci ne znamo pravilno jesti, kakor sem to opazil primerjaje pri drugih narodih (zlasti pri Poljakih, pa tudi Špancih, Francozih in drugih). Pijača in jedača pri nas nista v pravilnem razmerju. Naši ljudje vse preveč pijejo, tudi preveč prilike za to jim nudijo preštevilne gostilne in točilnice in ne nazadnje tudi gospodarsko neuravnani vinorodni kraji. Pri naših gospodarstvenikih pa igrajo vlogo izključno le gospodarski razlogi in se ta »larpurlartizem« šopiri tudi v drugih kulturnih panogah, ker še vse premalo narodno mislimo in čutimo in ker nam narodna blaginja še vedno v resnici ni prva zapoved, kateri na ljubo bi se morali vsi žrtvovati in se po njej usmeriti, pa naj bomo gospodarstveniki, znanstveniki, umetniki, oblastniki ali ne vem še kaj. Pa s tem sem se že dotaknil narodnoobrambnega vprašanja pri nas, o katerem boš gotovo tudi posebej kdaj sprožil razgovor. — Na splošno sem mnenja, da bi bilo treba treznostnemu delu posvečati več pozornosti. Abstinenca bi morala postati zopet ponos mlademu človeku, saj je tudi pogoj njegovi krepostni osebnosti. M. Gaspari P- S. Finžgar Pismo z Golgote Sonce je oteinnelo. V ogrodju zemlje je zabučalo, da je vztrepetala zemeljska skorja. Skale so se razpočile, pa ne po zakonih svoje stotisočletne tvorbe, marveč preko nje in zoper njo. (Tako ugotavlja po dva tisoč letih sodobna znanost.) Skalnate pokrovne plošče so odletele od grobov; mogočno, iz dragocene tkanine v več plasti sešito zagrinjalo v templju se je kot pajčevina pretrgalo od vrha do tal. Množica, ki je še pravkar zijalasto zasmehovala Križanega Nazarejca, je od groze onemela, se trkala na prsi in strahopetna pobegnila v mesto. Vrh gore Kalvarije pa je stal križ, na katerem je bil pripet mrtvi Odrešenik. Temna senca križa se je odražala na mračnem nebu. Ko se je razburilo osrčje zemlje, se je zamajal križ, ki je bil kakor velikanski meč, zašiljen v zemljo. Da, ta križ je bil simbol meča, ki ga je prinesel Kristus na svet. Zataknil se je v zemljo, ki je pila kri s križa in se stresla v bolečini, ko je bila ranjena po mukah svojega Stvarnika. Ta meč je bil, ki je presekal težko zagrinjalo v templju: ne smeš več samo veliki duhovnik v presveto: poslej pridete vsi, vsi, ki ste obremenjeni. Nov mejnik, nova doha, nov čas je z okrvavljenim mečem križa začrtan v zemljo, v človeštvo. »Jaz sem vogelni kamen« za novo stavbo človeštva. Zidarji, ki ta kamen zavržejo, bodo od tega kamna strti in zmečkani. Strašno pismo, z Odrešenikovo krvjo napisano na Golgoti! In prečudna skrivnost zla — mysterium iniquitatis! Vse je tako preprosto: vsa ljubezen božja do nas, ki teče skozi blago vest kakor studenček žive vodice, vsa ljubezen do najvišje muke, izčrpana na križu za nas, in vendar človeštvo tava, tava in se zvija od bolečin, ki si jih samo zadaja, ker zametuje vogelni kamen. Mysterium iniquitatis — a tudi grozna skrivnost svohode, ki jo človeštvo po mili volji zlorablja. Od satanovega prišepe-tavanja v raju se razrašča ta glas v krik vesoljstva. Zaradi svobode ustvarjajo vsak dan kaj novega, pa se le prerado vse prevrača v zlo, ako ni zidano na vogelnem kanuiu — Kristusu. Ali naj je vse obup? Ne. Za temo Golgote je posijalo jutro vstajenja. V noč groba so posvetili žarki vesele zarje. Kristus je vstal! Potrte, obupane žene so vse vesele in jnočne hitele v mesto — v novo življenje. Pojdimo za njimi! V temi zmot m bolečin oblecimo vsi »novega človeka«, odkupljenega in posvečenega z golgotsko krvjo, iskreno hrepenečega po pravici in ljubezni — in človek ho človeku brat. Prof. Moder Anton V delavnico sem hojo zrl Osnovne važnosti je drugo vprašanje: Če nastajajo nove vrste, kako nastajajo? Gre za vzroke, ki vodijo, ki prožijo spreminjanje vrste v vrsto. Za prirodoslovna morejo biti odločilni samo taki vzroki, »ki jib more doznati s svojimi čutili, ki jih more preizkusiti in ugotoviti s poskusi« (B. Zarnik) ali z drugimi besedami: samo fizikalno - kemijski vzroki, činitelji. Po vodilih tega pravca so mnogi prirodoslovci raziskavah nastajanje vrst. Kar je resnih med njimi, so prišli do spoznanja, da samo ta metoda ne vede do vsestranske razjasnitve perečega vprašanja. Zato priznavajo z dr. Zarnikom: »Ali kakogod bili uvjereni, da borba za opstanak u vezi s mutabiiitetom, selekcijom stvara nove forme živih biča iz slučajnih mutacija, koje su se javljale, to ipak ostaje jedno veliko pitanje, kako to, da je svet baš tako stvoren, da je priroda tako uredena, da baš ti faktori tako djeluju. da nastaju savršenije forme s tako savršenim mozgom i osjetilima, i da su slučajne mutacije mogle ovom selekcijom napokon proizvesti i najsavrše-nije biče čovjeka. To je ipak jedno čudo. Tu zagonetko nauka ne može da protumači. (Podčrtal jaz.) Kakogod mi prirodni razvitak shvačali izgleda, kao da ipak i m a d e u živim b i č i m a neki faktor ko ji d j el uje, da se živa biča usavršavaju. (Podčrtal Zarnik.) Tako ipak ostaje nešto, što si svaki može tumačiti, kako to odgovara njegovom ukusu, a biolog ne može da zahvati čitav svijet, nego samo ono što se pruža njegovim osjetilima i što može eksperimentom istražiti i utvrditi. a ono što je iza toga, to nije predmet biologije, nego predmet metafizike i vjere.« (P. M. Blažič: Evolucija 124.) Če bi vsi prirodoslovci vseh časov in krajev tako govorili in se po tem tudi ravnali, bi razvojna teorija pri zavednih vernikih ne prišla v tako slabo ime. Žal pa so mnoga dognanja zlorabili in jih naperili naravnost proti Bogu in proti veri, ki edina more posvetiti v »to jedno čudo« in razrešiti »tu zagonetku«. Sv. pismo kaj jasno pove, da je Bog dal zemeljski tvari nalogo, naj iz sebe rodi živa bitja po njih vrstah. S tem je vložil vanjo tisto moč, da so nastale (po starejšem pojmovanju tega mesta) vse vrste organizmov hkrati, ali kar se bolj ujema z današnjim stanjem znanosti, da je nastal en prvotni ali več prvotnih organizmov, katerih notranja ureditev je imela poleg drugih lastnosti življenja tudi usmerjenost razvoja proti raznim oblikam, kakor jih danes opazujemo, oziroma jih bodo opazovali zanamci. To je tisti nevidni, neotipljivi, z eksperimenti nedokazljivi notranji faktor, ki na še nepojasnjen način uravnava organizmom njihovo zmožnost odzivanja na razne pobude, ki prihajajo živim bitjem od zunaj. n. pr. iz razmer v okolišu, in .jim prožijo razvoj v določeni smeri, ali ga pa tudi zadržujejo dalj časa na isti stopnji. To je tista stvariteljna volja, ki je živa bitja poklicala v življenje in jim hkrati dala zmožnost razvoja in določila že tudi njegove smeri, ki se udejstvujejo ob sodelovanju najrazličnejših zunanjih vplivov zemeljskega okolja. S priznanjem tega načelnega stališča, s priznanjem Stvarnikove vodilne vloge prirodoslovna znanost ne izgubi nič na svojem področju, ker ji ostaja še vedno naloga, da ugotovi, kako se v podrobnostih dogaja razvoj, kateri so notranji materialni pogoji usovrševanja, kako se na njih uveljavljajo zunanji vplivi. Ali znanost izgubi kaj na svojem ugledu in delokrogu, če najde v zemeljskih plasteh kak predmet, ki je po neki zamisli obdelan, in takoj prizna, da je duhovito človeško delo, pa ne more takoj označiti namena tega predmeta in ne načina njegove izdelave? Ali bo v tem primeru priznanje, da je pri izdelovanju sodeloval razum, da je sodelovala neka določna volja doseči po razumu stavljen cilj, kaj oviralo znanstvenika v raziskovanju namena tega izdelka in načina, kako je bil izdelan, katerih sredstev in orodij se je izdelovalec posluževal? Nasprotno! To priznanje je šele trdna točka, s katere more svoje delo uspešno nadaljevati. Če že v preprosto obdelanem kresilniku vidimo delo duha in znanosti ni nevredno, ako to prizna, zakaj naj bi bilo znanosti nevredno in sramotno za znanstvenika priznati, da je v vidni naravi še neizmerno več duhovitosti, ko se najbistrejši umi prizadevajo priti vsemu do dna, pa z vsako rešeno uganko zadenejo nas to novih nič manj zagonetnih. Če iz preprosto obdelanega kamna sklepam na človeški razum, ali ni primerno, da iz tako duhovito urejenega stvarstva sklepam na neki vse višji in popolnejši razum, ki je vse vidno uredil in še ureja in vodi. Ali ni to bolj primerno in častno, kot pa kar vnaprej in namenoma izključevati Boga od sodelovanja v naravi in trdovratno trditi: vse se vrši izključno samo po fizikalnih in kemijskih zakonih. Iz dosedaj povedanega je razvidno, v čem se materialistična razvojna podmena bistveno loči od našega naziranja o razvoju organskega sveta. Prav tako kot je nemožna samoplodnja življenja iz samih golih moči zemlje, tako zemlja sama po sebi nima moči dati organizmom novih oblik, bolj in bolj zamotanih, ko jim še prve, naj preprostejše ni mogla dati. Bog pa, ki je s svojo vsemogočno besedo »življenje« oblekel v prve oblike organizmov, more te oblike tudi spreminjati v določenem pravcu. Naloga pri-rodoslovcev pa je, da iz preteklosti izsledijo pravec, smer razvoja, in da skušajo dognati, katerih naravnih sil in zakonov se Stvarnik poslužuje pri zasledovanju svojega cilja in svoje zamisli. Paule Oblak \ Bogu Danes sem zadnjikrat umrl Pesem božanskih cipres Jutri bom videl Bogu v bar finem vetru in Marijo me bo prevzela o jutranjem soncu n sreči Najvišjega, novega rojstva. Duh po človeku, ki sem ga nosil s seboj — bo izginil kot zvezde pred soncem. Marijin otrok To tudi sem. Star sem sedemnajst let, postati hočem oficir, obenem pa sem in ostanem Marijin otrok. Ti se temu smehljaš, prijatelj? Ali sploh veš, kaj se pravi biti Marijin otrok? Po tvojem mnenju je Marijin otrok le kaka stara devica pri 55 letih. Vidiš, prav tu se pošteno motiš. Marijin otrok more biti enako moški kakor ženska. Vsak kristjan je Marijin otrok, torej tudi ti. Da, tudi ti... Samo ti se tega ne zavedaš in te časti ne izkoristiš. Meni pomeni »Marijin otrok« veliko prizadevanje, da ostanem čist, ko se drugi mažejo; da skušnjave premagam, ko drugi v njih klonejo; da zmagam zlo za vsako ceno ali vsaj, da se iz njega hitro dvignem, če sem po nesreči padel. Premagati hočem vsako bojazljivost. Premagati hočem vsako lenobo. Zmagati poželjivost in čutnost, sploh vse. Dobro se zavedam, da bom malo vreden, če ne bom v teh stvareh zmagovalec. To pa, kar me v teh bojih najbolj dviga in daje poguma, je zavest, da sem Marijin otrok. Otrok Nje, ki je kači glavo strla; Nje, ki ni bila nikdar nezvesta; Nje, ki naju ljubi... Ti na to ne misliš, jaz pa mislim. To je razlika med nama. E. C. To fe dan, ki ga je naredil Gospod ... Oj, veliki četrtek! Žalostni dan razkritih oltarjev, zagrnjenih križev in smrtne žalosti, bridkost poslovilne večerje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je na večer, preden je trpel za naše in vseh zveličanje, to je danes, vzel kruh v svoje svete in častitljive roke, dvignil oči proti nebu k Tebi, Bogu. svojemu vsemogočnemu Očetu, se Ti zahvalil, ga blagoslovil, razlomil, dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, zakaj to je moje telo ...« Oj, veliki petek, dan velike Smrti, ko se je dopolnilo naše odrešenje! Dan Kristusove poslednje molitve: »Oče, odpusti jim .,.!« Dan krvi in prebodene strani... Zvonovi molče, tabernakelj je široko odprt. Jagnje božje je darovano. Glejte, les križa, na katerem je viselo zveličanje sveta! Pridite, molimo! Oj, velika sobota in molitev pred grobom! Križ na oltarnih stopnicah in prižgana sveča, ki naznanja veliko nedeljo, blagoslov ognja in blagoslov jedi, dišeča po novi pesmi zvonov in gloriji med zastrtimi okni, po kadilu in kresnih gobah ...! Oj, velika nedelja! Sestra Gospodovega poveličanja in pomladne močil Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob, aleluja. Aleluja! Trikratni- spev, vsakikrat z višjim glasom zapet. Kristus se je dvignil iz grobnih temin. To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga! V jutranjo meglo plane glas zvonov in pesem radosti. Nad mlado polje se dvignejo bandera in od mrtvih vstali Bog hodi v zlati monštranci med sadovnjaki. S šumom se razpira pop je in drevje pričenja cveteti. V potoku narašča voda in od gora vleče mrzel veter, ki razganja meglo. Hiše so obsijane z lučjo in roženkravt in rožmarin slutita pomlad. Aleluja, aleluja! Krepke roke držijo banderske drogove. Fantje gledajo v zrak, ker se bandero zadeva ob veje dreves. Počasi stopajo in obračajo bandero proti vetru, da lepše plapola, posnemaje v svojem frfotanju glas ptičjih peruti. Ministrante, ki nosijo sveče, bolijo roke, zvončki izmenoma pozvanjajo in baldahin diši po kadilu. Gospod župnik ima zlat plašč in sivo glavo. Na stojalu monštrance se igra sonce in pevci pojejo: »Premagal je pekel in smrt...« Tako stopa procesija Žene s škapulirji in velikimi svetinjami na modrih trakovih molijo v vreščečem zboru rožni venec. Možje odgovarjajo počasi, kot je počasna in težka njih hoja in misel, ki se sprehaja od Boga do polja in živine. Dekleta imajo nova krila in dišeče robce in fantje stopajo kot vojaki v paradi z živim korakom in izzivalnim pogledom. Otroci venomer klepetajo — menijo se o pirhih in poticah. Zvoni Gospodovemu vstajenju na čast. Doma čaka žegen. Miza je pregrajena, gnjat diši, potica in pirhi leže ob hrenu in klobasah in na vsem počiva božji blagoslov. Tako Bog posvečuje darove zemlje. Otroci so lačni in se gnetejo k mizi. In oče se prekriža in osa družina z njim in moli svečano kot nikoli sicer: na čast vstalemu Zveličarju in za mlado setev ... Na vasi sekajo pirhe in pomaranče in v cerkvi se pričenja velika maša. In diakon zapoje z visokim glasom: »Bratje! Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano ... /« Nad tabernakljem stoji Kristus s proporcem in škrlatnim plaščem. Pod cerkvenim ostrešjem si znašajo ptiči gnezda. »Ker zima je prešla, prenehal je dež in se umaknil. Cvetlice so se prikazale v naši deželi, čas za obrezovanje je prišel, glas grlice se je začul v naši deželi.« To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga! Aleluja, aleluja! Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano. M. Gaspari Bellonard — R. Sušnik Ti, ki bi rada . . . lil, kdor ne more? Podobno ubogi vdovi iz templja bi rada darovala en talent, pa nimaš več kot zadnji novec. Z žalostjo v srcu premišljuješ, kako so srečne one, katerim se morejo uresničiti njihove sanje o požrtvovalnosti, ker imajo tudi polno mošnjo, ne samo dušo, in vsak večer prinesejo Bogu, kar so danes storile za Njega. Gledaš jih in praviš: »Srečo imajo!« Res je, imajo srečo — in nesrečo, ker večina ne zna uporabiti svoje sreče; mnogo bi mogle, a hočejo tako malo ... Vsakokrat, ko čitaš zgodbo o junaški plemenitosti; vsakokrat, ko slišiš poziv k apostolatu; vsakokrat, ko se organizira kongres, študijski krožek, duhovne vaje, romanje, skupna pobožnost, delo, ti zatrepeče srce. Tvoja misel dela. Na glas bi zaklicala: »Tukaj sem!« Kako bi bil ta klic iskren! Nato nemo nekaj zaječi v Tebi: »Ne morem!« V resnici! Ne moreš. Na svojo nemoč se ne sklicuješ kot na lahkotno opravičilo svoje lenobe. Ne izmišljuješ si tega. Je stvarna, poštena, zato te razžalosti. Koliko je drugih, ki hočejo biti bogate in ne morejo; potovale bi rade — ne morejo; v kaki stvari biti izvoljene kraljice in še kraljica med kraljicami — in ne morejo. Ti pa, ki nisi željna časti, bi rada molila, delovala, dajala, žrtvovala se za Boga — in ne moreš. Skušnjava te vodi v malodušnost. Zbegana si. Vprašaš se, če je to naravno, da nekatere, ki morejo, nočejo, in zakaj ti, ki bi rada, ne moreš. Marsikatera, ki ima krasen glas, odkloni, da bi pela pri cerkvenem zboru, ti, ki bi pela iz vsega srca v slavospevih Gospodu, nimaš lepega glasu. Marsikatera, ki ni nadarjena, ima sredstva za študij in povsod ugled; ti, ki si talentirana, moraš iti v pisarno. Marsikatera, ki je bogata, je skopa, in ti, velikodušna, si uboga!... Marsikatera ne ve od dolgega časa, kaj bi počela, a ti, ki bi rada delala, ne utegneš! Marsikatera, ki ni za nobeno rabo. ima vsega v izobilju, in ti, ki si zmožna vsega, nimaš ničesar itd. Kajti vsak trenutek v življenju ti stavi primero, dvigne Te do zbeganosti, skoraj do očitka: »Zakaj ima možnosti, kdor noče, zakaj ne more, kdor bi hotel.« Poslušaj, sestra! One, ki morejo, a nočejo, prepusti samim sebi. Pomiluj jih. Dajale bodo odgovor Bogu. Njihova sredstva so sorazmerna njihovim odgovornostim. In gotovo njihov položaj ni zavidljiv. Sedaj misli nase. Misli na svoje brezmejno hrepenenje in na svojo nemoč. Skušaj mirno razmišljati, počasi, s preudarkom. Več velja tvoj moralni položaj kot vsi drugi. Če bi se ti nudila izbira, niti sekunde se ne obotavljaj. Daj prednost želji brez moči, rajši kot sposobnosti v brezdelju. Drugi bi te morali zavidati, a žalibog ne mislijo na to. Ti jih ne zavidaj. Bog pozna tvoje sanje in tvojo žalost, kakor pozna tudi njihova sredstva in njihovo odklonitev. Motiš se, če meniš, da pred Bogom začetna možnost delovanja velja več kakor želja brez moči. Nasprotno je resnica. Srečna si t i — in mnoge druge podobne tebi, ker so naše sanje bolj obširne kot naša sredstva. Jasno je Jezus to povedal o ponižni vdovi. V teži denarja ni dala skoraj ničesar, a v teži ljubezni je dala več kakor vsi Veličastno priznanje uboštvu! Tolažilno načelo zate. Moderne izjave o Kristusu »Verujem v Jezusa Kristusa in v to, da je v njem vse, kar moremo mi smrtniki dojeti o nedostopni skrivnosti božji, našlo svojo obliko.« — »Da Bog je in kaj je, to vem po Kristusu. Le po njegovem življenju in smrti je mogoče biti odrešen.« — »Ne priznavam nobene kulture za enakovredno in enakopravno, ki ne pozna Kristusa.« — »Jezus Kristus iz Nazareta stoji nad vsemi časi. Ničesar na njem ni zastarelo in v vsakem času je sodoben. Prav zato njegovo bistvo kaže preko vsega svetovnega in človeškega.« — »Evangelij je visoko vzvišen nad vsemi knjigami, ker vzbuja in neguje duhovno življenje in krepi tiste, ki so ,ubogi na duliu‘ prav tako, kakor tiste, ki po plemenu in kulturi stojijo nad drugimi. Dva tisoč let je dokazalo, da nobena knjiga ni imela takega vpliva v blagor vsega človeštva kakor ta.« — »Kdor proučuje prva leta krščanstva, bo videl pred seboj največji čudež, ki se je zgodil v svetovni zgodovini.« — »Zmaga krščanstva je čudež, saj gre za zmago golih duhovnih moči nad vsemi nagoni, strastmi in potrebami, ki gonijo človekovo prirodo.« — »Kristus nas je učil najvišje dobro bitje, očeta v nebesih, o katerem najbolj globoka kultura ni imela pojma; Jezus Kristus je prinesel zopet poročilo o tem Bogu, in sicer v tako visoki obliki, da višja sploh ni mogoča.« (Iz H. St. Chamberlainove knjige »Temelji XX. stoletja.) Pisma o trpljenju Veliko je trpljenja danes po svetu. Morda še nikoli ni bila kupa trpljenja in težkih preizkušenj tako napolnjena, kakor je v sedanjih časih. Res je, kar pravi prezgodaj umrli škof dr. Tihomir Toth, da bi iz naše zemlje pritekle »same solze, sama bridkost, sami vzdihi, sama kri«, če bi jo kakor limono mogli ožeti. Trpi otrok, ki je prezgodaj izgubil mamico, trpi doraščajoča mladenka, ko trepeta pred svojo bodočnostjo. Težko je trpljenje uradnice in uradnika, ki morata dan za dnem prenašati zadirčne, krivične besede svojih predstojnikov. Kdor je kdaj pogledal v dušo delavcu, delavki, ve, koliko je že moral trpeti, ker so mu bile osnovne pravice v prah poteptane. In koliko je trpljenja po bolniških posteljah? Ob tolikih krivicah, ob trpljenju današnjih dni so nekateri zasanjali v lepšo bodočnost, ki ne bo poznala trpljenja. Zato so se otresli vsake misli na Boga. Kaj so dosegli? Ali res ni več trpljenja v njihovih dušah? Ali je res njihovo življenje neprestani smeli in radost? Kolikokrat se skriva za veselim smehom grozna žalost in veliko trpljenje. Ker so zavrgli Boga in se hoteli otresti vsakega trpljenja, je ravno trpljenje narastlo v sodobnem svetu. Saj je najhujša kazen za življenje brez Boga trpljenje brez tolažbe. Pomnimo dobro: trpljenja ne bomo odpravili. Finžgar je zapisal: »Spoznajmo pod Kristusovim križem, da imamo tudi mi vsak svojega. Bog nam križev ne bo odvzel, bo jih pa polajšal in moči nam bo dal, da se ne zgrudimo pod težo.« Spoznati moramo, da samo v krščanstvu najdemo smisel trpljenju. Ob pogledu na težke sodobne razmere je dr. Vilko Fajdiga napisal knjigo Pisma o trpljenj u. Vsebuje šest pisem, ki hočejo sodobnemu človeku pokazati, da je ravno krščanstvo najmočnejše, ko človeka tolaži v trpljenju in preizkušnjah. V krščanski veri je uganka trpljenja rešena z Jezusovimi besedami: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil« (Mt 11, 28). Vzemi tudi ti, ki imaš že sedaj včasih težke ure, v roke »Pisma o trpljenju« in jih prebiraj ter premišljuj, da se potolažiš in umiriš. Rozamarija Tvoja d II Šel — več življenja, ki govori in pridiguje tudi, kjer beseda ne zaleže. In kaj naj bo naše vodilo pri klesanju značaja? Kakšen ideal, ki se mu naj približamo? Kristus sam je jasno povedal, kaj hoče od nas! »Bodite torej popolni, kot je popoln vaš Oče nebeški« (Mt 5. 48), pravi. Popolnost, bogopodobnost je naš vzor. Z drugo besedo, svetništvo. Velika stvar je to in ne bomo je dosegli brez hero-izma. Ta heroizein se ne kaže toliko na zunaj v velikih dejanjih, marveč bolj v vsakodnevnih malenkostih. Svetništvo raste v vsakdanjem boju s samim seboj in z miki sveta, v zvestem spolnjevanju dolžnosti in veliki ljubezni do Boga in do bližnjega. Zahteva od nas zvestobe v malem in trde odpovedi. A zgolj s svojimi močmi ga ne bomo dosegli. Kajti svetništvo je milost, dar božje ljubezni. Moči moramo iskati pri Očetu luči, ki od njega pride vsak dober dar. (Prim. Jak 1. 17.) Izprosili si jo bomo z zaupno in ponižno molitvijo. Zakaj sam nam po Jezusu govori: »Vse, kar koli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli« (Mt 21, 22) in nas po Petru uči, da »se Bog prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost« (1 Petr 5, 5). Po božji dobroti pa imamo poleg tega vira milosti še druge. To so liturgija in zakramenti sv. Cerkve, predvsem nekrvava daritev Kristusova in zakrament sv. Rešnjega Telesa. Ne smemo jih zanemarjati, Kristus nas spodbuja: »To delajte v moj spomin« in »Vzemite in jejte«. Čim bolj se bomo poglabljali v svetost sv. maše in čim tesneje se bomo združevali s Kristusom pod podobo kruha, tem bolj bo raslo božje življenje v nas in tem bolj uspešno ga bomo mogli posredovati drugim. Premislimo še, kakšno naj bo naše svetništvo posebej za naš čas. Saj smo rekli s p. Plusom, da »moramo živeti iz večnosti« pa »v določenem trenutku časa«. Francoski mislec Jacques Maritain pravi, da »zavest o časni nalogi kristjana kliče po novem načinu svetosti, ki jo lahko označimo predvsem kot svetost in posvečevanje svetnega življenja« (llumanisme integral, str. 134). Bistveno nov ta »način svetosti« (francosko: style de saintete) seveda ni, kajti v vseh krščanskih stoletjih so bili tudi sveti laiki, če govorimo o njegovi novosti, mislimo le na to, da je danes treba predvsem in bolj kot prej svetih laikov, ki bodo posvetili razkristjanjeno družbo. Svet je izgubil izpred oči večnega Boga, ker se je zagledal v minljive tvarne dobrine. Tistim, ki jih imajo, je njih posest in uživanje največja sreča, a onim, ki so brez njih, je borba, da bi jih dosegli, edini smoter. Prvi so zavrgli Boga, ker bi jim stavil mejo v uživanju, a drugi, ker bi jih oviral v izberi sredstev za borbo. Oboji pa postavljajo na božje mesto tvar. Če hočemo svet vrniti Kristusu in spet uvesti svetost v svetno življenje, moramo najprej v sebi utrditi pravi red vrednot. Krščanski odnos do tvarnih dobrin lahko označimo kot uboštvo v duhu. »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo* (Mt 5, 3), je učil Kristus v govoru na gori. Duli uboštva zahteva od nas, da ne vežemo srca na stvari, marveč da jih upravljamo kot oskrbniki in ne kot neomejeni gospodarji in lastniki. To je duh, ki bi moral biti z njim prežet vsak kristjan, in ta duh bi moral voditi vse življenje. Od tistih, ki bi radi bili Bogu bližji, želi Kristus več. Kakor bogatemu mladeniču jim govori: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« (Mt 19. 21). Ta klic je obudil v Cerkvi redove, sledili pa so mu tudi drugi. Danes bi moral najti prav poseben odziv med svetno duhovščino in celo med laiki. Kajti, če hočemo svet posvetiti: svetno življenje v duhu uboštva, moramo dati tudi zgled dejanskega uboštva. Čas velikega materializma potrebuje velikih vzorov uboštva, kakršen je bil nekdaj ubogi manjši brat Frančišek Asiški. Še nečesa nam ne sme manjkati, če hočemo posvetiti svetno življenje: skrbi za dušo. Poverjena je sicer v prvi vrsti duhovnikom, a ljubezen jo nalaga tudi nam, posebno še danes, ko je laični apostolat potreba časa. Ta skrb mora izvirati iz ljubezni, zato mora biti nesebična, prizanesljiva, potrpežljiva, uvidevna pa tudi vztrajna, goreča in pripravljena na žrtve. Vzbuditi moramo v sebi živo zavest soodgovornosti za tiste, ki z njimi skupaj živimo. Ta zavest nam ne bo dala miru, da bi brezbrižno gledali, kako se pogubljajo duše, ustvarjene po božji podobi in bo vžgala v nas ognjevitega duha viteza Jezusovega, kot je bil Ignacij Lojolski. Lahko torej rečemo, da bi svetništvo našega časa moralo združiti v sebi poteze dveh velikih likov krščanske zgodovine sv. Frančiška Asiškega in sv. Ignacija Lo-jolskega. V grobih obrisih smo videli, kakšna naj bo naša priprava za bodočnost. Lotimo se je z vso vnemo, da bomo mogli biti v svetu vredni martyres Christi — pričevalci Kristusovi! Pričevati bomo morali zanj, z besčdo, z vsem svojim življenjem in Bog ve, ali ne tudi s krvjo. Hublet-Anžič Ilustriral J. Mežan Da bi stavek dokončal, ni bilo več časa. Avto je pridrvel na mostič kot blisk. Šofer je obupno pograbil volan, da ga preokrene, a že je avto silovito trčil ob ograjo, se v zraku prekucnil in odnesel s seboj svoje tri potnike na travnik. Ves prizor je trajal kvečjemu dve sekundi, a vendar se ga je pozneje Albin do najmanjših podrobnosti spominjal s tisto posebno ostrostjo čutov, kakršno nam daje preteča nevarnost. V hipu, ko mu je udarec presekal besedo, je še videl, da so se vrata razletela na kosce, in čutil, da ga je sunilo s sedeža in treščilo naprej. Nato je zletel nekam v praznino, potem pa s čelom telebil ob zmrznjena tla in se onesvestil. Kako dolgo je ležal, ne bi mogel povedati. Ko se je spet zdramil, je nekaj korakov vstran zagledal prevrnjen avto, blizu njega pa na potokovem bregu Dra-gota, zleknjenega, silno bledega in zaprtih oči. Albin sc je hotel dvigniti in steči k njemu, a že ob prvem gibu ga presune divja bolečina v levem laktu. Visel je od njega, ne da bi ga čutil; hkrati pa mu je iz velike rane na čelu začela po obrazu teči kri. Pogumno je stisnil zobe in se mukoma privlekel do prijatelja. »Drago! Drago!« ga je ves obupan klical. Odgovarjal pa mu je samo odmev. Končno je Angležek odprl oči. »Albin, o Albin! Reši me, strašno trpim, duši me! Zdrobilo mi je prsi — umrl bom — krst, Albin!« Prstena bledica v obrazu je pričala, da njegov strah ni prazen; po svetlem suknjiču se je razlival širok krvav madež. Takoj se je Albin splazil po bregu do vode, čeprav ga je strahovito bolelo. Z zdravo roko je potegnil iz žepa cigaretno škatlico, ki je v njej hranil svoje drobnarije, in jo napolnil z vodo. Z njo je svojemu prijatelju v obliki križa oblil čelo in hkrati pobožno izgovarjal svete besede: »Drago, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Hip nato mu je zmanjkalo moči, da se je zrušil ob svojem krščencu, ki mu je bledo obličje ožaril angelski smehljaj. »Drago,« mu je šepetal, »ponavljaj za menoj: Jezus, tebi podarim svoje srce! Jezus, ljubim te nad vse! Jezus —« Črn pajčolan mu je zastri oči in Veseljaku je bilo, kakor da se pogreza v brezno, pa še vedno vse šibkeje do njega prihajajo prijateljeve besede: »Jezus! Jezus!» * Gospod Grom in njegov svak sta imela v Namuru opravke in sta se odpeljala z avtom uro preden bi tja pribrzel vlak s patrom Kovačem in Albinom. Ko so iz nasprotne smeri kakor Drago privozili do nevarnega mesta, je šofer nenadoma br-zino zmanjšal in obstal. »Kaj pa je, Anton?« vpraša gospod Grom. »Pa vendar ni kaj narobe?« »Pri nas ne, gospod, a poglejte tjale, najbrž se je zgodila nesreča!« Pri tem pokaže na prevrnjeni avto na bregu potoka in dve človeški trupli, zleknjeni drugo ob drugem v snegu. »Še sreča, da prihajamo tako zgodaj! Še malo, pa bi jih zagrnil sneg, ker pada tako na gosto.« »Kakor da sta dva otroka!« »Hitro!« pravi stric Jože, prvi skoči iz avta in hiti ranjencema na pomoč. »Da bi le ne bili prepozni!« Šofer je stekel pred njima, zdaj pa od presenečenja vzklikne, ko se skloni nad prvega ranjenca. »Moj Bog, ali je mogoče! Saj, saj to je Albin!« V skoku je bil gospod Grom pri njem: »Kaj praviš, Anton? Saj se ti meša!« A na prvi pogled tudi sam spozna resnico, poklekne ves iz sebe poleg' sina in ga kliče z obupnim glasom: »Albin! Albin moj! Jaz sem, tvoj očka! Odgovori mi!« Tudi stric Jože se skloni nad njim in hitro preišče rane. »Le mirno, prijatelj! Pusti mene k njemu in ne izgubljaj pameti! Ta rana na glavi me ne skrbi preveč. Levi laket je zlomljen; kaj hujšega pa zaenkrat ne vidim. Nesi ga prav narahlo v avto, takole, preiskal ga bom doma. Zdaj pa k drugemu!« Dolgo se je sklanjal nad Dragotom, gubančil čelo, končno pa zmajal z glavo in bolestno vzdihnil: »JNjemu ni pomoči. Živel bo komaj še nekaj ur. Anton, pomagaj mi ga prenesti v avto!« Nato sta šla še k vozu, ki je pod njim ležal šofer z odprto lobanjo. Ubilo ga je na mestu. Zaman sta se trudila, da bi truplo potegnila izpod voza. »Pustiva nesrečnika, ne moreva mu več pomagati,« pravi stric Jože. »Vrnimo se domov, da takoj poskrbimo za oba ranjenca! Po mrliča pa bomo poslali delavce. Naprej, prijatelj Anton, in vozite prav počasi!« * Gospa Grom je vezla ob ognjišču, pred njo pa je na tleh sedel Bernard in glasno bral otroški listič, ko naenkrat pred ograjo zaliupa avto tako močno, da se je gospa vsa stresla. »Najbrž je očka!« pravi Bernard. »Da bi že bil nazaj? Zakaj neki? Je morda kaj pozabil?« »Prav gotovo so naši,« reče Bernard, skoči k oknu, pritisne nos na šipo in skuša spoznati voz, kajti mrak se je že precej zgostil. Kako počasi lezejo! Ali so morda imeli nezgodo? Gospa Gromova odloži delo in precej nemirna stopi prihajajočim naproti. Ko že na pragu sreča moža, si najprej olajšano oddahne, a takoj iz njegovih žalostnih potez spozna, da sporoča nesrečo. »Ali se je Jožetu kaj zgodilo?« »Ne, draga moja, pomiri se, pride takoj za menoj.« »Pa kaj se je zgodilo?« »Agneza, obljubi mi, da se ne boš razburjala!« »Povej hitro! Je morda železniška nesreča? Albin?« »Da, Albin je malo ranjen, prav malo. Ne boj se!« »Kje ga imaš?« Jože ga prinese. Bodi brez skrbi. Za božjo voljo te prosim, ostani mirna! Ni si še opomogel od udarca in je izgubil precej krvi. Pa vendar ni nič nevarnega.« »Pojdem ponj.« »Ne, draga moja, rajši daj takoj pripraviti dve postelji!« »Dve? Je tudi Štefan ■—« »Štefana še videl nisem, saj veš, da ga pred večerom ne bo, a pripeljali smo še Držajevega fantka, ki je še vse drugače zdelan. Morala se boš tudi zanj pobrigati, dokler ne pride njegova mati, ki jo boš lepo obzirno pripravila.« Gospa Grom se je kljub silni srčni stiski obvladala in poslom naročila, da so vse pripravili. V tem trenutku pa končno pride z Albinom v naročju stric Jože, ki je počakal v avtu, da bi gospod Grom ženo pripravil. Za njim pa šofer prinese Dragota. Kljub svojemu pogumu se gospa Grom ni mogla premagati, da ne bi kriknila, ko je zagledala svojega Albina krvavega in omedlelega. »Pomiri se!« pravi stric Jože. »Rana na čelu ni huda, samo zaradi velike izgube krvi je opešal. Hotel je sam stopiti z avtomobila in sem ga komaj še prestregel. Pa se bo takoj spet osvestil.« In res, kakor hitro se mu je glava dotaknila blazine, je Albin odprl oči. Ko je spoznal mater, se je rahlo nasmehnil in jo skušal pomiriti: »Ne jokaj, mamica, saj mi nič ni! Navadna praska! Ozdravila me boš kar mimogrede.« Takoj nato pa se vznemiri zaradi prijatelja: »Kje pa je ubogi Drago? Kako mu je?« »Ne muči se, ljubček! Tvoj stric je pri njem.« Kdor je res prijatelj »Maše Zvezde*«, jo prebere vso! 247 »Ali bo res — moral — umreti?« »V božjih rokah je, sinko moj.« »V božjih! — Mama, nikar ga ne pusti, da bi umrl cisto sam! Pojdi k njemu, ker ni njegove mame tu; jaz te bom lahko počakal!« Gospa Grom ga nežno poboža in stopi k Bernardovi postelji, kjer je ležal Drago, še vedno brez zavesti. »Srce mu peša,« zamrmra stric Jože. »Agnes, si gospo Držajevo že obvestila?« »Telefonirala sem, pa je ni doma. Hišna je sama in ve le toliko, da je njena gospodinja odšla na neko veliko božičnico k svojim prijateljem. Edino šofer, ki jo je davi odpeljal v Bruselj, bi mogel povedati, kje se zdaj mudi.« »Svojega sina ne bo vež videla živega.« »Torej je tako na koncu?« »Vsak hip utegne izdihniti.« »Čeprav je protestant, sem le poslala po župnika. Pa saj veš, da je cerkev daleč, in da se morda Drago sploh ne bo osvestil.« »JNi nemogoče — v zadnjih dihih.« Gospa Gromova se skloni nad umirajočega fantka, mu z materinsko nežnostjo razgrne šope zlatih las in ga poljubi na čelo. Drago rahlo zastoka in na široko odpre oči. Zdravnik ga niti za hip ni spustil iz oči in ga začne hitro izpraševati. A na vsa vprašanja je spočetka samo lahno in nepretrgoma stokal. Nazadnje pa je le zamomljal: »Kje je Albin — Albin — Albin?« »Tukaj zraven tebe leži.« »Rad — tako rad — bi ga — videl.« Veseljak je iz svoje postelje izprežal poziv prijatelja. Dvignil se je, se opotekel in hotel do njega. Mati ga je podprla in mu brž pomagala, da se je usedel k Dragotu na posteljo. Že sam pogled na prijatelja je umirajočemu fantku privabil na ustnice medel smehljaj. »Albin, saj pojdem v nebesa, ali ne? Ali veš za gotovo?« »Prav gotovo, naravnost v nebesa. Svoje trpljenje daruj ljubemu Bogu za spreobrnitev vseh, ki jih ljubiš!« »O da, za mojega ubogega očka.« »Tudi on bo nazadnje prišel za teboj tja gor, ne boj se!« »Kako se bo čutil zapuščenega! Kdo mu bo pisal?« »No, jaz, kdo pa drug? Ali nisem jaz za nobeno rabo več? Obljubim ti, da mu bom pisal tvoje pismo vsak teden! Ti je prav?« »Hvala! Povej mu — da ga — zelo ljubim.« Dušilo ga je. Na ustnice mu je privrel curek krvi. Stric Jože s krepko roko odpelje svojega nečaka in ga potisne nazaj v posteljo. Kmalu se je začel pri Dragotu smrtni boj. Pa vendar se je zvečer še za nekaj trenutkov zavedel, prav toliko, da je zadnjič pozdravil patra Kovača in od njega prejel odvezo. Nekaj trenutkov nato pa je mirno ugasnil v rokah gospe Gromove. Dobri Bog pozna bodočnost in vse nevarnosti, ki bi prežale na novokrščenca, zato ga je v svoji ljubezni poklical k sebi, preden bi utegnil zamazati snežno belo krstno obleko. DOSTAVEK Dnevi žalovanja in bridkosti so minili. V hiši je zopet tiho in tako se Albin polagoma popravlja, strašni telesni in duševni pretresi zadnjih dni ginejo. Svojega prijatelja je bridko objokoval, a polagoma se je oklenil misli, da je Drago zdaj v nebesih, in tako se je žalost zaradi njegove smrti ublažila. Veseljak sam je že skoraj zdrav in bolj ko kdaj zasluži svoj vzdevek. Z roko v obvezi in obvezanim čelom stika po vsej hiši, brezskrben ko ptička na veji. Takoj bi se lotil svojih najljubših in najhrupnejšili iger, če bi mu ne bila mama povsod za petami in ga čuvala. Odkar se je Bernard vrnil v zavod, sta Albin in njegova mati vsak dan sama in kar naprej tičita skupaj. Gospa Gromova v družinski sobi šiva ali veze, njen fantič pa ždi poleg nje v naslanjaču in jo dolgo zabava z najresnejšimi pogovori. Kako srečno je srce izvrstne matere, ko' skoz oči svojega starejšega sinka bere prav v dnu njegove mlade in nežne duše. Naj so pogovori veseli ali resni, skoraj vedno se sučejo okoli bodočnosti, upov in nad. »Mama, zdaj ko je Drago v nebesih, mu smem naročiti, da še zame kako dobro besedo spregovori pri ljubem Bogu, ni res?« »Prav gotovo, ljubček moj. Drago bo zate posredoval.« »Dobro, že vem, česa ga bom prosil.« »Česa?« »Naj mi pomaga, da postanem svetnik, a živ svetnik, ne tak, da bi ga postavili v kako vdolbino.« »To ti pa rada verjamem,« se zasmeje gospa. »Vsi, ki te poznajo, bi se vedno ■noraJi bati, da se bo tvoj kip pognal naprej in prekucnil cvetice in sveče!« »Ne norčuj se, mamica! Postati liočem misijonar, dober misijonar, da bom krščeval cele trume divjakov, cele rodove in mnogo delal za Boga. Povej mi, mama, saj mi ne boš branila oditi zdoma, kajne da ne?« Mati potegne fantiča k sebi in ga dolgo oklepa, šele potem odvrne z drhtečim glasom: »Ako te bo ljubi Bog klical, te tvoja mama ne bo zadrževala, ljubček moj, in čeprav ji bo hudo, se mu bo zahvaljevala, da je od nje zahteval prav tisto, kar ji je najdražje.« * Tako sta slonela dalje časa tesno objeta, ne da bi spregovorila; njuni srci sta se v molku še bolj razumeli. Rahlo je nekdo potrkal na vrata in sluga je prišel povedat, da je prišel na obisk komandant Držaj. »Pripeljite ga kar semkaj, Anton,« pravi gospa. Albinu pa reče: »Zavoljo tebe prihaja, dragec moj. Takrat ob Dragotovem pogrebu se je stric Jože bal, da bi ti preveliko razburjenje utegnilo škodovati, in ga je zato prosil, naj bi te rajši pozneje kdaj obiskal.« »Ubogi komandant! Gotovo je zelo obupan.« »Ko je prišel semkaj, je bil ves iz sebe, a mi smo ga tolažili, kolikor smo mogli. Bernard in stric Štefan sta mu pripovedovala o Dragotu in mu bolest zelo olajšala. Potem ga je stric Štefan spremil še do Ostende. Mnogo sta govorila in bolečina se je ublažila.« Anton je pripeljal častnika. Albin je stekel k njemu, vsa sočutna duša mu je žarela iz oči. Gospod Držaj ga je dolgo molče gledal in njegovo rokoi stiskal v svoji. »Dober dan, Albin! Drago te je imel rad. In od prvega najinega srečanja te imam tudi jaz rad in se ti zahvaljujem, da si mu bil prijatelj in tolažba do njegove zadnje ure.« »Dragotu sem obljubil, da vam ga bom nadomeščal, ali bi me hoteli poljubiti?« Častnik se je sprva nekam zmedel, nato pa se odločno sklonil, dolgo pritiskal ustnice na fantkovo čelo, njegova široka pleča pa so drhtela; kljub velikemu ponosu britanskega mornarja se ni mogel premagati, da ga ne bi prevzelo ihtenje. Nato pa se je krepko zravnal ter z roko v Veseljakovi roki stopil h gospe Gromovi. »Oprostite mi neolikano vedenje, gospa! Misel vašega sina mi je prišla tako nepričakovano —« Vsi trije so se usedli k ognjišču in se dolgo pogovarjali o dragem rajniku. Albin in njegova mati sta oba tako obzirno in prisrčno kramljala, da je nesrečnemu očetu ob spominih lil balzam v ranjeno srce. »Zelo me tolaži zavest, da ste mojega Dragota tako zelo radi imeli. Že ko sem govoril s patrom Kovačem, sem tako občutil. Hvaležen sem vam, da ste v njegovo zapuščeno življenje prinašali vsaj nekaj veselja.« »Ali pa veste, da — da sem ga jaz •— krstil?« je Veseljak boječe vprašal. »Niste za to name hudi?« »Nate hud, Albin? Saj prav za to sem ti še najbolj hvaležen! 2e več mesecev me je mučila misel: kaj bo, če Drago umrje! Nikoli si ne bi mogel odpustiti, da sem sam kriv njegove večne nesreče! Ker sem iz njegovih pisem vedel, da si mu že ti govoril o tej stvari, sem sklenil, da porabim dopust za to, da zadevo uredim.« »Zakaj pa o tem niste nič pisali?« »Bal sem se, da se ne bi dal krstiti katoliškemu duhovniku, in tega tedaj še nisem maral.« »Torej jih tako zelo mrzite?« »Mrzil sem jih, da. Toda zadnja leta sem se na Kitajskem seznanil z nekim francoskim jezuitskim misijonarjem, junakom in svetnikom. Pogovori z njim so mi dali mnogo misliti. Vendar pa sem se še oklepal naših predsodkov. Pater Kovač Pa mi je pometel še te. Vaše duhovnike spoštujem in ljubim; vodi jih resnična ljubezen do Boga in bližnjega in ne iščejo sebe.« (»Drago je sam želel postati katoličan.« »Tudi Bernard in tvoj stric sta mi tako povedala.« »Ali bi mu bili vi dovolili?« »Ne bi mu bil zameril, pustil bi mu svobodo.« »Pa — pa — vi?« »jaz? O, z menoj je vse drugače, Albin, vse drugače. Moram še premisliti! Morda pozneje kdaj, bomo videli.« Dva meseca nato je Albin, po kratkem zdravljenju davno spet v zavodu, prejel s Kitajskega tako pismo, da je od veselja kar poskakoval. »Na kroDU Bojevnika, dne ,............... Dragi moj Albin! Prav lepa ti hvala za osa prijazna pisma, ki mi jih tako zvesto pošiljaš! Zelo prijetno me zazibaoajo o misel, da še vedno živi moj Drago; tako zelo znaš posneti njegov slog. Prepričan sem, da te zato iz nebes blagoslavlja, še bolj kakor bi te mogel blagoslavljati njegov ubogi oče, blodeč po kitajskih morjih. A danes ti hočejm povedati še vse kaj drugega. Veliko, čudovito novico ti sporočam: postati hočem katoličan! Ko boš'te vrstice bral, tedaj bo gotovo moja odpoved zmotam že končana. Si zdaj zadovoljen? In jaz sem srečen, tako srečen! In vsaj deloma dolgujem to srečo tudi tebi! Glej, takole je prišlo : Takoj, ko sem zopet prišel na krov in začel kovčege prazniti, mi je najprej padel o roke krasni kipec blažene Device, ki si mi ga podaril ob mojem odhodu. V veliko osuplost svojega »cabine-boi/a« sem ga pritrdil na častno mesto nad Dragotovo sliko, pod njo pa visi tvoja. In kakor sem ti obljubil, sem vsako jutro najprej pozdravil kipec ter pred njim opravil molitev »Spomni sc«, kakor si me ti naučil. Blažena Devica pa je storila vse ostalo, zlasti s posredovanjem francoskega misijonarja, o katerem sem ti govoril in ki me bo kmalu sprejel o katoliško Cerkev. Prav nič ne dvomim, da so k mojemu spreobrnjenju največ pripomogle tvoje in Dragotove molitve, zato hočem, da to izveš: jaz bom že druga zgubljena ovčica, ki jo boš pripeljal k božjemu Pastirju, moj ljubi misijonarček! Nekaj dni nato se bom izkrcal in začasno prevzel važno poveljstvo na celini, o katerem pravijo, da je nevarno. V božjem imenu! Danes se smrti nič več ne bojim, ker vem, da me bo zopet združila z mojim Dragotom. Dotlej pa bom živel kot dober katoličan in če bom na svojem potu slučajno naletel na kakega umirajočega pogana, se bom hitro spomnil tvojih priporočil in naukov, ki si mi jih dal: tedaj bom pa jaz podelil sveti krst in mu odprl nebesa —« KONEC Držite se postav in jih spolnjujte; kajti to bo vaša modrost in razumnost pred narodi, ki bodo slišali o vseli teh postavali; govorili bodo: Resnično, ta veliki narod je modro in razumno ljudstvo! Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Rog, kadar koli ga kličemo? 5 Mojz 4, 6—7. Bratje! Oblecite si kakor izvoljenci božji, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, skromnost, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati; kakor je Gospod vam odpustil, tako tudi vi; na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti. In mir Kristusov naj kraljuje v vaših srcih! Kol 3, 12—14. I Iz naših kongregacij KONGREGACIJA DIJAKOV IN DIJAKINJ V KRANJU Prav za prav bi se morali v svojem glasilu večkrat oglašati. Toda vsakdanje življenje, delo in skrbi so prozaične in na kroniko kar nekako pozabljamo. Kar je dobrih del, ki jih kongreganisti in kon-greganistinje vršijo, naj bodo za vsakega posebej zapisana v knjigi življenja. Svoj molk pa to pot vendarle prekinimo s kratkim poročilom! Letos smo izgubili pridnega in pobožnega kongreganista Jožeta Nachtigala. Bog ga je vzel k sebi po dolgi in težki bolezni. Pokojni Jože je bil eden tistih dobrih in svetlih značajev, ki hitro dozorevajo za večnost. Vedno je bil tih in skromen, pa zraven vesten in plemenit, da je kljub ponižnosti obračal nase pozornost sošolcev in vzgojiteljev. S svojini nastopom je vzbujal tiho spoštovanje. Vedeli smo za njegovo težko srčno napako. Zato smo tem bolj cenili njegovo požrtvovalnost, s katero se je žrtvoval pri študiju in katoliških organizacijah. Lepa in zgledna je bila njegova molit-venost. Svojo plemenito dušo je pogosto krepčal pri obhajilni mizi. »Živel je le nialo časa, pa je izpolnil, mnogo let«, bi lahko rekli tudi o pokojnem Jožetu. Letos se je kot osmošolec mogel samo še vpisati v gimnazijo. Potem pa ga je bolezen vedno bolj silila k odpovedi vsem načrtom na tem svetu. Dne 24. februarja t. 1. je odšla njegova duša k Bogu po plačilo. Na zadnji poti v Mengšu so ga spre-niili poleg drugih sošolci in tovariši iz dijaškega zavoda. Naj zvesta duša počiva v miru in uživa božje veselje! Od 9. do 11. marca t. 1. so bile na gimnaziji duhovne vaje. Vodil jih je dr. p. Roman Tominec. Že s prvim go-yorom, ko je govoril o vzgoji duha, volje 'n srca, si je osvojil naša srca. Potem pa nam je govoril vsakokrat tako lepo, da bi ga še in še poslušali. Prav nič se nismo niogli dolgočasiti in tudi, če bi hoteli, nismo mogli biti raztreseni. G. Roman je vlil svoje globoke, iz vere in življenja zajete misli, v tako lepo obliko, da nismo vedeli, kaj naj bolj hvalimo: vsebino ali 'nojstrsko obliko. To je gotovo: pridobil nas je. Razrahljal je naše duše. Spoved smo lepo opravili in prejeli skupno sveto °bhajilo. Želeli bi, da bi tiste prazničnosti v naših dušah, ki jo je g. Roman prinesel, nič več ne zmanjkalo. Saj nam je v zadnjem govoru tako lepo govoril o zvestobi. Na naši gimnaziji je okrog 650 mladih nkaželjnih ljudi. Dobra tretjina od teh je deklet. Skoraj polovica se jih vozi ali hodi v bližnje kraje. V Kranju samem je torej okrog 500 dijakov. Od teh jih je v kongregaciji okrog 200. Trudimo se pač, kolikor moremo. Z evharistično akcijo skušamo vse brez izjeme pritegniti k verskemu življenju. Tudi časopisno akcijo skušamo obdržati na višku. Imamo 305 naročnikov oziroma naročnic Naše Zvezde. V Kranju je zaradi mnogih tovarn, številnih trgovin in meščanskega liberalizma precej materialističnega duha. Poskušamo biti sredi vsega življenja otok idealizma. Borimo se, kolikor moremo. Imamo tudi izgube. Toda imamo tudi uspehe. Hvala Bogu za vse! X o t e knjige Škofijsko vodstvo Marijinih družb v Ljubljani je založilo zelo priročno »Pesmarico za Marijine družbe«. Vsebuje 68 cerkvenih pesmi. Posamezni izvod stane 1.50 din, pri večjem številu popust. Pesmarico priporočamo. Apostolska konstitucija Pija XI. — Potrdilo pravil kartuzijanskega reda. Izdala kartuzija Pleterje, pošta Št. Jernej. Cena 2 din. Novemu cerkvenemu zakoniku so tudi kartuzijanci prilagodili svoja redovna pravila, ki jih je 1. 1924 odobril in potrdil sv. oče Pij XI. Ob tej priliki je izdal Pij XI., apostolsko konstitucijo, ki jo prinaša omenjena knjižica v slovenskem prevodu. Dr. Jeraj: Korporacijski red in družbena ureditev Jugoslavije. Znani sociolog dr. Josip Jeraj, ki ga poznamo po njegovi »Sociologiji« in »Socialnem vprašanju«, je napisal drobno knjižico, ki je skromna le po obsegu, nikakor pa ne po vsebini. V njej je skušal zarisati glavne poteze korporacijskega reda, po katerem se bo uredila Jugoslavija. Najprej nam razloži na jasen in prepričljiv način, kaj pomeni stan in razred. Iz današnje družbe, za katero je značilen razredni boj, ki ga je povzročil kapitalizem, vodi pot k družbi, ki bo boj nadomestila s stanovsko vzajemnostjo. Že »socialni papež« Leon XIII. in Pij XI. sta videla v stanovski ureditvi družbe zopetno vzpostavitev reda in miru. Po osnovnih načelih, ki so jih podali v svojih enciklikah papeži in po praktičnih izkušnjah, ki so jih pokazali razni krščanski korporacijski sistemi (Avstrija in Portugalska), podaja tudi dr. Jeraj glavna načela korporacijske ureditve naše države. Posamezni stanovi bodo dobili v bodočem redu javno-praven značaj, tako da ne bodo imeli le možnost, da se sami avtonomno razvijajo, marveč jim bo dana prilika, da bodo pošiljali svoje zastopnike v ekonomski parlament. Posamezni stanovi bodo skrbeli tudi za stanovsko vzgojo svojih članov, ki bo obstajala poglavitno v tem, da se bodo člani zavedeli enakih pravic in dolžnosti, ki jih imajo z drugimi stanovi. Tako bo prav stanovska vzgoja največ pripomogla k temu, da se bo v družbi zopet vzpostavila solidarnost in socialna ljubezen, ki jo je sveta katoliška Cerkev vedno prepovedovala. Novice, novice . . . 6. novembra 1940 je bil posvečen v škofa na Javi prvi domačin Albert Soegi-japranata. Osservatore Romano prinaša statistiko o družbi Jezusovi. Družba ima zdaj 26.309 članov. Po večini se bavi z vzgojo mladine. Ima 46 univerz, 244 srednješolskih zavodov in 128 večjih in manjših semenišč. Med 15 kandidati za proglasitev blaženim je tudi pokojni papež Pij X. in Terezija Ledochowska, ustanoviteljica družbe sv. Petra Klaverja. Nedavno se je zbralo na božji poti v Saragossi v Španiji 2000 slepih romarje\ iz vseh delov države. »Osservatore Romano« poroča, da doživljajo Poljaki v Sovjetiji vedno hujši pritisk. Davki so zanje osemkrat večji kakor za druge. Ravnatelj kaznilnice v St. Galenu v Švici je v svoji kaznilnici statistično ugotovil, da pride 90°/o vseh mladostnih zločincev v ječo zaradi obiskovanja slabih filmov. Urednikova listnica U. P. , Klanji gorei: Hvala za pesmice. Toda vse bolehajo za eno napako: preveč miselne so. »Na Oljski gori« n. pr.: Kako bi se dalo v preprosti, z dušo in ne z razumom napisani pesmici, zajeti Kristusovo trpljenje. Prav isto velja tudi za ostale pesmi. Motijo me tudi razni »le«, »ti«, »tam« itd., nesrečna mašila! Največjo zadrego pa pokaže verz: Čemu sprejel si težki križ na rame, — in nanj čemu se bil se dal razpeti... Predvsem si je treba zapomniti: pesem naj privre iz duše in ne iz razuma. Razumske pesmi nas pustijo prazne, s tistimi pa, ki so rojene iz čuteče duše, zazveni in jih občuti tudi bralec. Ž. Švaiiko, Maribor: Lep motiv, le ze nekoliko preveč obdelan, pri Tebi Pa preveč na plitvo in premalo psihološko zajet. Pa drugič! B. Z., Ljubljana: Potrpeti je treba-Obseg številke nas je prisilil, da je že stavljeno obležalo v tiskarni. Upam, da ne zameriš. Kaj sedaj ? Naše geslo bodi tudi poslej: moli i" delaj! Ako Bog da, bo izšla tudi lk številka »Naše zvezde«. Vedite pa, da nam dolgujete naročniki še 25.000 Din. Gorje nain, če ne izpolnite vsi in takoj svoje dolžnosti. Klub iznajditeljev. »Oprostite, ali bi mogel kdo od gospp' dov biti ljubezniv, da bi mi iznašel 111 dal patentirati verjeten izgovor, zakaj n® morem biti že ob 10. uri doma?« »Naša Zvezda« izhaja dvakrat v mesecu. Cena za dijake 12 din, za druge 18 din letno-Izdajatelj in odgovorni urednik dr. Tomaž Klinar. Uprava: Streliška ulica št. 12/IJ1 Uredništvo: Costova 7, Ljubljana. Tiska Jugoslov. tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič)'