r
I

LAS MISIONES CATOLICAS
T7	• Uvodniltu “Po Mariji k .Itvirsu" sledi krepak poziv Franca Sodja
i-* • “Vsem, ki so dobre volje”. Od istega pisatelja objavljamo dve razpravi “Kristus v Cerkvi” in ‘‘Kaj hočejo misijoni”. Anton Soklič začenja vrsto člankov iz svoje misijonske doktorske razprave ‘‘Sveti Vincencij in misijoni” in z objavljanjem razmišljanj o papeškem misijonskem molitvenem namenu: “Molimo s svetim očetom”. Dr. Tine Debeljak nam prikazuje ‘‘Itaragov kulturni obraz’’. Ostale strani so nam napolnili misijonarji s svojimi potopisi in poročili. Karel Wolbank nadaljuje svoj spis “Do cilja”, objavljeno je pa tudi brata Cirila Verdnika “Potovanje v misijone”. Prebil Andrej nam pa ‘*Iz misijonske torbe” spet nadrobi kup zanimivosti. Kitajska misijonarka opisuje svoje dveletno bivanje “Med rdečimi”, pod zaglavjem “Misijonarji piäejo", pa najdeš poročila še več drugih slovenskih misijonarjev, katerim so se pridružili spet novi ‘‘Begunski sadovi”, v besedi in sliki je prikazano “Slovo” dr. Janeža in s pozivom “Naročnikom in bralcem” je zaključen pričujoči
4 0 strani obsegajoči zvezek.
XXII. LETNIK, ŠT. 3-4	• JULIJ-AVGUST 1948
pansion misional. En los Ultimos treinta ari os de la mas floreciente vida religiosa existia potente la obra misionera. Y aün en los mas terribles anos de la guerra y revolucion no solo se ha mantenido el movimiento misional, sino que ha sido pro-fundizado y mas amplificado, particular-mente entre la gente culta. Asi en los campos de los refugiados eslovenos, en Austria e Italia, se ha trabajado mucho, logrando como hermosos frutos numerosas vocaciones misioneras, sacrificios espiri-tuales y donaciones, similares a la de la pobre viuda del Evangelio.
Al llegar a la Argentina, pais de liber-tad y prosperidad religiosas, hemos tra do con nosotros, cual tesoro precioso, la vo-luntad firme y decidida de continuar tra-bajando nor las misiones.
En Lujän, donde en el Camarin de la Virgen la bandera eslovena, junto con las banderas de otras naciones, honra a la Reina de los Eslovenos v del mundo en-tero, esta el centro de nuestro movimiento misional. La revista “Katoliški misijoni — Las misiones catolicas’-, portadora des-de hace mas de veinte anos del floreciente movimiento entre los Eslovenos, estä dirigida a la suave sombra de la soberbia Basilica, bajo el manto protector de la querida Virgencita. Frente a su milagrosa imägen y a vista de nuestra bandera me-
POR MARIA A JESUS
Los Eslovenos hemos tejido nuestro lema espiritual con las siguientes palabras: Por Maria a Jesus. Lema que debemos ex-tender y alrededor del cual debemos em-banderar a todos los hombres. Porque si todos los hombres han sido redimidos por Jesus mediante Maria, no todos han lle-gado, y sin embargo, deben llegar por Maria a Jesir. Toda naeiön, que ha llegado por Maria a Jesiis, se esfuerza y trabaja, desarrollando una vigorosa actividad misional porque otras naciones lleguen por Maria a Jesus.
Por eso, nosotros Eslovenos hemos de-cidido ser una nacićn no solamente maria-na, mas tambien una nacion misionera. Siempre en nuestro pueblo florecieron a la par, como hermanas gemelas, una pro-funda vida religiosa y una vigorosa ex-
dita y reza por “Las misiones catolicas” el direetor de la revista.
La Virgen, Primera misionera, Madre de los paganos y Reina de las misiones, ardientemente desea el cumplimiento de su profecia misionera, contenida en el Magnificat, que la bendijeran cuanto an-tes todas las naciones llevadas por ella a Jesus y a su Iglesia. La Virgen de Lujän bendiga a los misioneros eslovenos, ben-diga a “Katoliški misijoni” y al movimiento misional esloveno, especialmente a todos aquellos que aman nuestra revista y se sacrifican por ella.
Con el auxilio de la Virgen de Lujän los Eslovenos nos hallamos Uenos de co-raje para proseguir nuestra obra misional y contribuir con nuestras posibilidades a llevar los paganos por Maria a Jesus.
“Po Mariji k Jezusu” je bilo škofovsko geslo svetniškega slovenskega vladike, dr. Antona Bonaventure Jegliča. A nadškof Jeglič ni bil le duhovni nadpastir slovenskega naroda, ampak tudi slovenski narodni voditelj. Zato so bila njegova gesla tudi narodova gesla. “Po Mariji k Jezusu” je bilo in je geslo slovenskega naroda.
Včasih nismo jemali tako zares besed popotnih ljudi, ki so iz tujine prihajali k nam in trdili, da nikjer po svetu niso našli toliko ljubezni do Marije kakor pri Slovencih. Sedaj spoznavamo to tudi sami, ko kot begunci ali izseljenci romamo, živimo v tujini. Saj povsod ljubijo in časte Marijo, a tako kot pri nas doma — nikjer ne
“Po Mariji k Jezusu”. Ko se je slovenski narod tesno oklenil Marije, se je s tem tesno oprijel tudi Jezusa in njegove Cerkve. Tudi to spoznavamo v polni luči šele sedaj, ko se v tujini ogledujemo po verskem življenju, pa ga ne najdemo skoraj nikjer takega kot je bilo doma, in nam je kar hudo. Saj se tudi drugod drže Boga in Cerkve, a tako kot smo se ga držali mi, ne. Tako smo se ga držali, da smo se Zanj in njegovo Cerkev borili z vsemi dušnimi in telesnimi močmi, zanj žrtvovali svoje najboljše in najdražje.
PO MARIJI
Tudi v tujini je naše geslo “Po Mariji k Jezusu.”
Zato smo prišedši v Argentino pohiteli k Marijinemu prestolu v Lujanu, se ji poklonili in ji našo zastavo darovali, da sedaj pred Njo noč in dan visi in ji o zvestobi slovenskega naroda govori.
Zato se nas vedno več zbira k slovenski službi božji v središču, zato se naši fantje in možje na javnih delih najbolj zvesto nedeljske maše drže, zato slovenska dekleta raje beže iz še tako vabljivih služb, kakor pa da bi v njih izpostavljale nevarnosti svojo dekliško čast. Hočemo ostati zvesti Kristusu in Cerkvi tudi tu.
“Po Mariji k Jezusu” pa ni geslo samo za nas, ampak za vse ljudi, ker so vsi po Mariji v Jezusu odrešeni, da bi vsi po Mariji k Jezusu prišli. Zato vsak narod, ki je sam že prišel po Mariji k Jezusu
in v njegovo Cerkev, skuša po Mariji k Jezusu in v njegovo Cerkev privesti tudi druge narode — z misijonskim delom.
Zato smo se Slovenci odločili biti ne samo Marijin narod, ampak tudi misijonski narod. Zato je šlo vzporedno z našo katoliško versko poglobitvijo tudi razširjanje našega misijonskega mišljenja in delovanja. Zato smo v zadnjih versko najbolj cvetočih desetletjih tudi misijonsko zacveteli. Zato smo misijonsko misel in delo za misijone še v letih naše najhujše borbe ne le vzdržab, ampak pomnožili. Zato smo misijonstvo tudi v slovenska begunska taborišča zanesli.
In prinesli smo misijonsko misel tudi seboj v Argentino. Prav tam, kjer slovenska zastava Marijo časti, tudi slovenska misijonska misel žari. List “Katoliški misijoni”, nosiiec slovenske misijonske pomladi, izhaja pod p^ščem lujanske Marije, v senci njene veličastne bazilike. Pred Marijinim čudodelnim kipom in pod slovensko zastavo misli in moli za “Katoliške misijone” njih urednik.
Marija, Prva Misijonarka, Mati poganov in Kraljica misijonov, katere največja želja jo, da bi se čim prej izpolnila njena misijonska prerokba v Magnificat, da bi jo čim prej “blagrovali vsi rodovi”, ko bi po Njej k Jezusu in v njegovo Cerkev prišli, Marija s svojega hijenskega prestola blagoslavlja vse slovenske misijonarje,
K JEZUSU
blagoslavlja “Katoliške misijone” in njih poslanstvo med Slovenci in blagoslavlja tiste, ki “Katoliške misijone” ljubijo in zanje žrtvujejo.
S pomočjo lujanske Marije upamo Slovenci nadaljevati z našim misijonskim delom in tako privesti čim več poganov po Mariji k Jezusu in v Njegovo sveto Cerkev. Tako bomo tudi mi sodelovali pri širjenju kraljestva Kristusovega in Marijinega na zemlji, ki se mora razrasti in utrditi do tiste veličine in moči, ki je potrebna za njega trajno zmago nad silami teme, zmago, ki prinese vsemu človeštvu in tudi slovenskemu narodu tako zaželjeni, edini mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem in Marninem, Tako bomo Slovenci z misijonskim delom tudi sami sebi pomagali. Jezus in Marija borcev za svoje kraljestvo ne bosta zapustila.
^üsem, tl so
Ob misli, da razdejanje, ki ga z grozo gledamo pred seboj, pomeni konec evropske omike, je že mnogim upadel pogum. Razvaline so vselej znamenje razpada. Dvakrat hudo je, če se samo ob sebi zruši to, v kar smo upali. In v kaj je imelo zadnje stoletje večjo vero in upanje kot v novodobno tehniko? Ponosno so se trkali na prsi, češ, uredili smo si svet po svoji zamisli, ni nam treba ne Boga ne vere, imamo svojo izumilno moč in snov, sami si bomo sezidali babilonski stolp! Fa so je zgodilo kakor vselej v zgodovini, če se zamenja red vrednot: vprav novodobna tehnika — ponos dvajsetega stoletja — postaja naš propad.
To ni naključje, je nujen razvoj. Ob zatonu srednjega veka je Evropa postavila človeka na oltar, človek s svojo zemeljsko srečo je postal predmet vsega kulturnega in gospodarskega prizadevanja. Treba je bilo stoletij, da je v vsa področja človeškega delovanja prodrla ta zmota, a prodrla je. Kakor da bi stopali v Dantejev pekel, so se graditelji evropske omike odmikali Bogu in bližali stvarem. Iz metafizike se je odločilo modroslovje, iz njega so ločili matematiko, razcepile so se pozitivne vede in našle svoj konec v tehniki. Tehnični izum je postal malik za-padne Evrope.
Dandanes na svoje oči vidimo sad tega razvoja. Vsa mesta trepetajo pred enim največjih izumov nove dobe — letalom in atomsko bombo. Kakor je Ikarus propadel ob svojem izumu zračnega letalstva, tako na svoj način propada novodobni svet prav po tehničnem napredku. In razvoj je prišel do prave grozne ironije. Prav zato, da bi bilo uničenje popolnejše, je treba novih izumov, novega tehničnega napredka.
Tako smo zabredli v samomor. Da je še žalostneje, je v ta mrtvaški ples potegnjen ves svet. Ta konec so napovedovali največji duhovi v Evropi in izven nje.
Z resnobno besedo je svet svaril papež za papežem in Pij XII. še ob zadnji uri s prosečimi rokami kliče k spreobrnitvi.
A življenje gre dosledno svojo pot in danes se zdi, da se uresničuje napoved Dostojevskega: Konec sveta se bliža!
Je nekaj resnice na tem, a ne vsa. Bliža se konec in je že tu: Konec materia-
dohca d o (j c
lizma, konec dobe Prometej evičev, konec zapadne civilizacije brez duha. A s tem ni konec vsega. Iz ruševin in krvi, iz otopelosti in onemoglosti klije nov svet, prihaja nova doba. Dobi sovraštva in snovnosti bo sledila doba ljubezni in duha. Na zanikanje Boga in vsega nadnaravnega bo odgovoril novi svet z vero v Boga in v posmrnost. že od začetka dvajsetega stoletja, zlasti pa od leta 1914. sem je mogoče slediti v duhovnih tokovih zapadne omike zopetno vračanje od tehnike k metafiziki. Ni važno, koliko je duhov, ki so prav v svojem znanstvenem ali umetniškem razvoju začeli utirati pot novi dobi. Ni nas treba biti strah, da je razmeroma le malo takih, ki so se v tem trpljenju do kraja izčistili. In — če gledamo katoliško — naj nas ne moti, da je v naših vrstah več odpadov k materializmu kakor pa vrnitev k živemu katolištvu. Resnica je: ob zatonu dobe komunizma, liberalizma in komunizma začenja prodirati ideja, ki je zmagovita. Kakor vselej ob prehodu dob se je osredotočila v maloštevilno elito, a v tej je živa in močna. Pretekla bodo desetletja in morda stoletja, trpljenje in groza bosta še naš delež, rod za rodom bo morda še v bolečinah in bo celo v mučeništvu služil tej zmagoviti misli, a konec bo zmaga. Z močjo, v kakršni se je pokazala ob sodobnem razpadu, pojde ideja svojo razvojno pot, dokler ne bo iz razdora ustvarila soglasje, dokler ne bo sovraštva zamenjala z ljubeznijo, dokler ne bo Boga vrnila človeku in človeka Bogu. Započel bo čas, ki bo še najbolj podoben visokemu srednjemu veku, samo s tem razločkom, da je objemal le Evropo, zmaga porajajoče se ideje pa bo objela ves svet.
Mi katoličani stojimo s svojo Cerkvijo v tako veliki in zgodovinski dobi, da komaj moremo nje važnost dovolj preceniti. Iz zgodovinske nujnosti se poraja nov svet, iz razvalin klije novo življenje.
Kdo drug kakor mi katoličani ima pravico in dolžnost, dajati smer in pogon ideji, ki se preriva skozi ruševine! Saj naša Cerkev je edina, ki more uresničiti poslanstvo nove ideje: združiti človeka z Bogom. Katoliška Cerkev je edina, ki more utešiti hrepenenje onemoglih src; edina, v kateri se morejo v celoto zbrati vse
3G
duhovne moči sveta, da uresničijo najveličastnejše soglasje: kraljestvo božje na zemlji. Da, prav naša sveta Cerkev je tista, ki je poklicana, da postane forma — lik nove dobe. Vse kar je pozitivnega v starem in novem svetu, se mora izčistiti in združiti v njej, ki hrani vso Kristusovo resnico in ljubezen.
Ob tem spoznanju moramo ostrmeti nad veličastvom našega poslanstva, če je le v nas kaj katolištva in ljubezni do sveta. S katoliško resnico in ljubeznijo, ali drugače:	Z UTRDITVIJO KATOLIŠKE
CERKVE PO VSEM SVETU BOMO REŠILI SVET PROPADA in priklicali dobo, ko se bodo vsi narodi v skrivnostnem Kristusu poklonili troedinemu Bogu.
Prispodoba tega, kar nosi že danes Cerkev v sebi kot kal za preobnovo sveta, je prizor, ki se vsako leto na praznik Vseh svetnikov obnavlja v kolegiju Propagande v Rimu. Bogoslovci iz vseh narodov in jezikov sveta v zboru zapoj o antifono dnevnega oficija: Vidi curbam magnam, quam dinumerare nemo poterat, ex omnibus gentibus, stantes ante thro-
num — Videl sem veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov; stali so pred prestolom (Raz. 7., 9). Kar je sv. Janez gledal v razodetju, je tu prikazano v živi prispodobi.
Za nas katoličane je pa časovna in katoliška dolžnost, da misel, izraženo v tem prizoru, uresničimo v času, ki prihaja. Zato se v teh dneh stiske iz neizčrpnih zakladov Cerkve na srkajmo duha in moči, da pojdemo združeni na delo za zmago duha, za zmago katoliške misli.
Nič zato, če bomo v trpljenju morali prodirati skozi materialistično skorjo, ki nas oklepa; nič zato, če nam ne bo dano gledati obljubljeno deželo; nič zato, če ne bomo niti bližnjih načrtov sami uresničili, samo da bo po nas misel živela in osvajala. Veseli in ponosni moramo biti, da živimo v takem velikem času; veseli in ponosni, da smemo pripomoči k prenovi sveta; veseli in ponosni, da smemo živeti za svojo Cerkev v najusodnejši dobi; veseli in ponosni, da prav mi začenjamo čas, ki bo katoliški.
Franc Sodja C. M. (1. 1945.)
Jvcistiis o
^Jccmca (Sodja	l2juf>imo Gecfceo
Oj rieoGjaofjanGtja ocUfcega defa
Lep je prizor, ko pri slovesni božični maši vsi duhovniki pokleknejo na oltarne stopnice in globoko sklonjeni poslušajo pevce, ki opevajo skrivnost, da se je Bog, druga božja oseba, učlovečila po Svetem Duhu v telesu Marije Device in je bila rojena na svet.
Res, to je skrivnost, pred katero se mora globoko skloniti ves človeški rod in vse stvarstvo. Nikdar v človeški zgodovini vsega stvarstva se ni in se ne bo moglo zgoditi kaj večjega.
Bog je- postal človek, Jezus Kristus.
V tej skrivnosti je začetek misijonskega dela. Kristus je prvi misijonar, ki ga je poslal na zemljo Bog Oče. Kot človek naj živi med ljudmi, oznani naj jim evangelij odrešenja, trpi naj zanje in umrje. To je Očetova volja in tako se je zgodilo.
Kristus nas je odrešil na križu.
Vemo, kaj je bil namen Kristusovega poslanstva. Pij XII. ga v okrožnici o Kristusovem skrivnostnem telesu povzame v besede: “Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinprojenega Sina (Jan 3, 16),
in Beseda večnega Očeta si je v prav isti božji ljubezni privzela človeško naravo iz Adamovega potomstva, toda brezgrešno in brez vsakega madeža, da bi se iz novega, nebeškega Adama razlila milost Svetega Duha v vse otroke prvega Adama. Ti so zaradi greha prvega človeka izgubili božje posinovljenje; po učlovečeni božji Besedi pa so postali po mesu bratje edinorojenega Sina in prejeli pravico, da postanejo otroci božji (Jan 11, 12). In tako je Jezus Kristus, viseč na križu, ne le popravil krivice, storjene nebeškemu Očetu, ampak je nam, svojim krvnim sorodnikom, zaslužil tudi neizrekljivo obilnost milosti.”
Bog je z učlovečenjem postal nam brat po mesu, da bi mi postali njemu bratje po božjem življenju. Kdaj bo mogel človeški duh razmisliti veličino te skrivnosti in ljubezni!
S tem bi bilo lahko konec našega misijonskega pojmovanja. Kristus je prišel na svet kot misijonar, ki nam je prinesel resnico o večnem življenju in svojo mi-
lost. Zdaj naj bi le še vsak človek šel h Kristusu, da bi bil deležen njegove milosti, in misijonskega dela bi bilo konec. Saj pravi Pij XII.: “Sam po sebi bi mogel to obilnost milosti vesoljnemu človeštvu deliti Kristus sam neposredno”. Saj je s svojo smrtjo zaslužil neskončen zaklad milosti, ki more prav vsakega človeka do konca sveta oprati madeža izvirnega greha in mu podeliti milost božjega otroštva.
A božji načrt je bil drugačen. In prav v tem načrtu se še na poseben način razodeva božja ljubezen do nas, pa tudi naša odlika.
A sadove odrešenja deli le po svoji Cerkvi.
Svojo milost je Kristus “hotel deliti po vidni Cerkvi, v kateri naj bi se ljudje združevali, da bi mu po njej vsi nekako tovariško pomagali pri podeljevanju božjih sadov odrešenja. Kakor je namreč božja Beseda hotela uporabiti našo naravo, da je s svojimi bolečinami in mukami odrešila ljudi, tako skoraj na isti način uporablja svojo Cerkev, da bi začeto delo do konca nadaljevala”. (Pij XII.) Tak je božji načrt.
Ko je Kristus oznanjal evangelij, je istočasno gradil sveto Cerkev. Ko je umiral na križu, je to svoje delo dovršil. Na -bin-koštni praznik pa je v moči Svetega Duha sveto Cerkev razglasil. Sam se je umaknil s sveta. Zaklad vere in milosti pa je izročil Cerkvi, ki naj zdaj zveličavno odrešenje posreduje drugim.
Še več. On je hotel še živeti, živeti vsa stoletja in na vseh krajih. A kot zgodovinski Kristus je mogel živeti le na enem kraju. Če so ga poslušali v Jeruzalemu, ga niso slišali v Galileji. In ko jim je govoril ob Galilejskem jezeru in so ga poslušale množice, so zadnji tam daleč komaj lovili njegov glas. Koliko časa bi moral hoditi po svetu, da bi vse premisijo-naril! Saj to bi bilo neizvedljivo!
V Cerkvi živi in misijonari Kristus.
Zdaj pa si je v svoji neskončni modrosti in ljubezni zamislil drug načrt. Ustanovil je Cerkev, v kateri bo On sam skrivnostno živel. Živel bo predvsem v svojem vidnem namestniku papežu, katerega je postavil za vidno glavo temu telesu. Živel bo v vseh škofih, ki so prejeli od njega oblast, da s papežem vred ohranjajo in podeljujejo njegov nauk in milost in vodijo njegovo Cerkev. Živel bo v duhovnikih, redovnikih in vernikih. Kot prava
glava skrivnostnega telesa — Cerkve — bo na skrivnosten način živel v udih tega telesa. Tako se bo sam na čudovit način postoteril in potisočeril. V svojem skrivnostnem življenju bo šel v tisočih in tisočih misijonarjih po vsem svetu, povsod ustanovil svoje kraljestvo — sveto Cerkev in ne bo miroval tako dolgo, da bodo vsi narodi spoznali Njega, edino pravega Misijonarja, ki ga je človeškemu rodu poslal nebeški Oče.
Kakšen načrt, zares božji načrt!
Kristus hoče, da pri njegovem misijonskem delu mi sodelujemo.
A pojdimo še dalje. V svoji okrožnici je zapisal Pij XII.: “Vendar pa ne smemo misliti, da Glava Kristus, ker je tako visoko postavljena, ne potrebuje pomoči in sodelovanja telesa. Tudi tega se je treba trdno držati — čeprav ob tem po pravici strmimo — da namreč Kristus potrebuje sodelovanja svojih udov. Kristus hoče, da ga udje njegovega mističnega telesa podpirajo pri izvrševanju odrešilnega dela. To pa ne more biti zaradi njegove potrebe in slabotnosti, ampak zato, ker je sam tako ukrenil v večjo čast svoje neomadeževane neveste. Na križu umirajoč je neizmerni zaklad sicer podaril svoji Cerkvi, ki ni pri tem nič sodelovala. Kjer pa gre za razdeljevanje tega zaklada, pa hoče, da ima pri tem posvečevalnem delu njegova čista nevesta ne le delež, marveč da to delo nekako izhaja iz njene dejavnosti. Zares strašna skrivnost in nikoli dovolj premišljevana! ’ ’
Kristusu ni bilo dovolj, da skrivnostno živi v svojih udih, jih posvečuje in po njih deli svetu svojo milost in resnico. On sam hoče, da mi sami v sveti Cerkvi pomagamo njegovemu odrešeniškemu poslanstvu in v polnem pomenu besede postanemo njegovi soodrešeniki in somisijonarji.
Potemtakem Cerkev ni drugega kot dalje živeči Kristus. In izven nje ni zveličanja, ker je le v njej Kristus in izven Kristusa ni odrešenja. Svoji nevesti je zaupal nadaljevanje svojega odrešeniške-ga poslanstva.
Dvojna naloga Cerkve.
S tem je pa dana Cerkvi dvojna naloga. To skrivnostno telo Kristusovo mora živeti in se razvijati po moči Kristusove milosti in po našem prizadevanju. Kakor mora naravno človekovo telo ali katerega koli živega bitja dovajati vedno svežih moči v celice, ki jih že ima, obenem pa
skrbeti, da se razraste in dopolni z novimi celicami do naravne velikosti, da zraste od otroka do moža, tako mora tudi nadnaravni organizem, Kristusovo skrivnostno telo, živeti in vršiti to dvojno nalogo. Vedno znova mora oživljati celice svojega telesa, obenem pa se širiti in rasti do svoje od Boga določene mu višine ali, kakor pravi sveti Pavel, “do mere polne starosti Kristusove” (Ef 4, 13).
S tem je označena dvojna naloga Cerkve : prvič, širiti se po vsem svetu, to izpolnjuje z misijonskim delom; drugič pa, voditi ljudi, ki so že v Cerkvi, jih vedno znova oživljati z dotoki milosti in posvečevati, to pa izpolnjuje z dušnopastirskim delom.
Veličina svete Cerkve in njenega poslanstva.
Res je Kristus prvi in edino pravi misijonar. Res je samo On odrešil ves človeški rod. A v svoji modrosti in ljubezni je odredil tako, da naj Cerkev, ki jo je ustanovil, zajema iz zakladov milosti, ki jih je za vse zaslužil, in ona sama podeljuje ljudem. Prav tako naj hrani v nezmotljivem učeništvu zaklad resnice in jo oznanja vsemu stvarstvu. Torej ne more h Kristusu nihče drugače kot po Cerkvi in prav v Cerkvi najde Kristusa, saj je Cerkev sama skrivnostni Kristus. €e človek premišljuje to resnico, se mora zgroziti. Kako mi pojmujemo svojo Cerkev? Kaj mislimo, ko izgovarjamo pri veroizpovedi : verujem v sveto katoliško Cerkev?
Naša nedoslednost.
Imamo verske dvome, pa se hodimo učit k moderni lažiznanosti, ne pa k Cerkvi, ki ima ves Kristusov nauk čist in nepokvarjen.
Iščemo trdne opore, oklepamo se modernih iznajdb, iščemo rešitve za bodočnost; pozabljamo pa, da je Cerkev edina trdna skala, na kateri moremo zgraditi boljšo bodočnost.
Mnogi priznavajo Kristusa, blatijo pa Cerkev. Molijo v veroizpovedi: verujem v katoliško Cerkev, v resnici pa jo sovražnikom pomagajo rušiti. Ne zavedajo se, da je Cerkev prav Kristusova ustanova. In kdor zataji Cerkev, zataji Kristusa.
Obračajo se v molitvi k Bogu, a ne hodijo v cerkev in ne izpolnjujejo cerkvenih zapovedi. Bog pa hoče, da se v Cerkvi približamo Njegovemu prestolu, v Cerkvi posvečujemo in v Cerkvi zveličamo.
Ni Cerkev sama sebi namen. Kristus, jo je ustanovil kot sredstvo, po katerem bi mogli vsi ljudje postati deležni odrešenja in se zveličati. A to sredstvo je na zemlji tako vseobsežno, da ne storimo nič vrednega za svoje pravo življenje v nebesih, če smo izven Cerkve.
Tako je Cerkev na zemlji v resnici cilj Kristusovih želja in načrtov. Šele pod vidikom večnosti, iz namena, ki ga ima, da namreč vodi ljudi k zveličanju, šele pod tem vidikom je sredstvo.
Cerkev nam mora biti vse!
Tako nam mora biti Cerkev na zemlji vse. Če imamo Cerkev, v njej živimo,, imamo vse; kajti v Cerkvi imamo Kristusa, ki je naše življenje in rešenje.
Če nam tok misli ni bil čisto razviden,, smo mogli vsaj zaslutiti veličino Cerkve in nje pomen za svet. Zato bo to spoznanje zadostovalo, da bomo spoznali misijonsko poslanstvo katoliške Cerkve. Da bomo zamenjali svoje otroške pojme z: zdravimi, nam ni treba drugega, kot da vprašamo Cerkev samo, kaj misli o svojem misijonskem poslanstvu in kaj pričakuje od nas. Saj so vsi zadnji papeži pogosto govorili o misijonstvu.
Misijonske okrožnice.
Papeža Benedikt XV. in Pij XI. sta izdala obširni misijonski okrožnici “Maximum illud” (30. novembra 1919) in “Re-rum Ecclesiae” (28. februarja 1926), ki govorita samo o misijonskem vprašanju-Zlasti Pij XI. je v svojih nagovorih rimskim romarjem in še ob drugih prilikah neprestano govoril o misijonih kot najvažnejši in najbolj sodobni katoliški dejavnosti. Pij XII, pa je v svoji okrožnici “Summi Pontificatus”, ki jo lahko imenujemo res “katoliško” okrožnico, ker obravnava zadeve vsega sveta, najlepše odstavke posvetil prav misijonskim vprašanjem.
Zdi se, kot bi te okrožnice simbolično nakazovale, kako misijonsko delo tudi v mišljenju vernikov vedno bolj prehaja v središče katoliškega življenja. Medtem ko sta Benedikt XV. in Pij XI. napisala o misijonstvu posebne okrožnice, je Pij XII. napisal okrožnico o vseh največjih in najbolj sodobnih vprašanjih in med njimi obširno tudi o misijonstvu, ki je z vsem svetovnim dogajanjem v tako tesni zvezi, da se vprašanje bodočnosti sveta ne b(> moglo rešiti brez reševanja misijonskega problema.
MOLIMO S SVETIM OČETOM
za katoliške škofe in duhovščino na Japonskem
V avgustu nas sv. oče vabi, da molimo za katoliške škofe in duhovščino na Japonskem. Gotovo moramo v ta namen vključiti vse .škofe in duhovnike, ki se trudijo za utrditev Katoliške Cerkve med japonskim narodom, bodisi domače bodisi tujerodne. Vendar se ne bomo zmotili, če bomo še posebej molili za domače škofe in domačo duhovščino na Japonskem. Gre za to, da bi Bog dal Cerkvi na Japonskem mnogo domačih duhovniških poklicev, tako da bodo čim prej prevzeli vsaj znaten delež pri pokristjanjenju tega izobraženega in tako izrednega naroda, in da bo najvišja cerkvena oblast lahko našla med njimi tudi dovolj sposobnih in vrednih višjih pastirjev. Seveda pa moramo moliti tudi za one japonske škofe in duhovnike, ki si jih je Bog že izbral med japonskim prebivalstvom, da bi bilo njihovo delo blagoslovljeno s številnimi spreobrnjenji.
Skoraj bi bilo odveč ponavljati, kako važna je domača duhovščina za uspešno misijonsko delo med kakim narodom. Sv. stolica ni nikoli nehala poudarjati, kako nujno potrebno je delo za vzgojo domače duhovščine in domačih škofov. Posebno zadnji papeži bolj in bolj naročajo misijonskim škofom in misijonarjem, da naj se z vso vnemo zavzamejo za to delo. In sicer ne smejo razumeti te naloge tako, kot da bi bilo treba vzgajati domače duhovnike samo kot nekake pom.očnike tujerodnim misijonarjem, ampak jih morajo vzgajati z namenom, da bodo domači duhovniki prej ali slej prevzeli tudi odgovorna mesta v Cerkvi in zasedli tudi škofijske sedeže. Ni težko razumeti, zakaj sv. stolica polaga tako važnost na vzgojo domače duhovščine in domačih škofov. Kajti, kakor pravi Benedikt XV, kjer bo dovolj dobro vzgojenih in vrednih domačih duhovnikov, tam se bo lahko reklo, da je misijonsko delo srečno dovršeno in Cerkev dovolj trdno zasidrana. Z drugimi besedami, brez domače duhovščine misijonsko delo v kaki deželi nikoli ne bo doseglo svojega namena v polni meri. Cerkev v tej deželi nikoli ne bo stala na lastnih nogah, ker bo vedno potrebovala pomoči od zunaj. Kajti, kakor pravi neki odlok sv. Kongregacije za širjenje vere, Cerkev je vzpostavljena v kaki deželi šele tedaj in samo tedaj, ko stoji na svojih lastnih nogah, s svojimi lastnimi cerkvami in svojo lastno domačo duhovščino, s svojimi lastnimi sredstvi, z eno besedo, ko v ;svojem življenju in delovanju ni odvisna od
nikogar drugega kot sama od sebe. In med temi pogoji je gotovo najbolj važna domača duhovščina.
Poleg tega moramo tudi vpoštevati, da domači duhovniki navadno bolje razumejo svoje lastno ljudstvo. Zato navadno tudi bolj uspešno in hitreje seznanijo svoje rojake z resnicami krščanske vere, seveda če so sami dovolj izobraženi in dovolj goreči.
če je delo za vzgojo domače duhovščine potrebno v vsaki misijonski deželi, je danes še dvakrat bolj potrebno na Japonskem. Kajti po vojni je Japonska postala eno največ obetajočih misijonskih polj. S političnim prevratom, ki je sledil porazu, se je zrušila ena najbolj resnih ovir za misijonsko delo na Japonskem, namreč državni šintoizenv s svojim praznoverjem. Cesar je uradno izjavil, da se ne smatra za božjega potomca, kakor ga je predstavljal državni šintoizem, ki je imel tako močan vpliv v japonskem političnem življenju. Misijonarji imajo sedaj tudi večjo prostost gibanja in delovanja in jih več ne nadzira državna policija, ki je pred vojno vedno gledala nanje z več ali manj sumljivim očesom'. Slišijo se celo tako optimistična mnenja, da je možno, da bo Japonska postala v nekaj desetletjih krščanska dežela, če bo Cerkev imela dovolj delavcev
A številke ne dajo tako rožnate slike. Kajti katoličanov je še vedno le kakih 117.000, prava peščica med 78,000.000 celokupnega prebivalstva. Tako da na vsakih 650 Japoncev pride samo en katoličan. Tudi število duhovščine je še vse prenizko, da bi moglo zadostovati za tako neizmerne potrebe: 1 japonski nadškof, 5 škofov, 8 apostolskih prefektov, 156 domačih in 289 tujerodnih duhovnikov, 326 bratov in 1.827 sester.
Kako važno bi torej bilo, da bi Cerkev mogla poslati na Japonsko armado delavcev, dokler ne bo prepozno. In še dvakrat bolj važno bi bilo, da bi se nemudoma podeseterilo ali postoterilo število domače duhovščine. Kajti dobro izobraženi in goreči domači duhovniki bodo želi še posebno lepe uspehe med svojimi rojaki.
Hvala Bogu, poročila pravijo, da število katoliških šol, iz katerih bodo izšli domači poklici, hitro raste. A molimo po namenu sv. očeta, da bi raslo še hitreje, in da bi te šole dale sv. Cerkvi na Japonskem mnogo svetih in gorečih domačih duhovnikov in škofov.
Anton Soklič CM.
q)o clti
cilja
<3^ot (efeeecja misijonacja na rKtia}sko (aJIada^Goanja)
CJCaccl ^TOotGaag, kltaj^sfžl miši j o na c
Ponedeljek, 10. november.
Ob dveh zjutraj so nas zbudili. Maševati ne bom mogel. Ob treh smo se odpeljali. Iz jeruzalemskega mesta smo se spuščali vedno nižje po asfaltirani cesti. Mir je polnil mojo dušo, ko sem vso pot opravljal premišljevanje. Od časa do časa je pljusknil v šipe avtomobila nov deževni val, zalajal je kak pes •— Tibetančev ne, ker je krepko dremal v Tibetančevem naročju — in trikrat nas je ustavila angleška straža ob tanku na cesti. Nekam poživljen sem sedel v taksiju. Doživetja teh treh dni so me zelo dvignila. Okrog petih smo zapeljali na letališče in po zajtrku ob pol osmih odleteli preko Transjordanije in arabske puščave.
Spet v letalu nad puščavo.
Aeroplan je bil poln. Toda med 42 potniki so bili v pretežni večini Indijci. Vstopila je še nova potnica, laična protestantska misijonarka iz Švice, in dva Indijca, ki sta se vračala iz protestantskih študij v Evropi med svoj narod delovat.
Izginili smo nad dežne oblake v velike višine. Pod seboj sem opazoval transjordanske peščene vzpetine, že po eni uri vožnje smo zapluli nad arabsko puščavo, študiral sem angleški. Vroči sončni žarki so pripekali. Pod nami pa je izginjala kot neizmerno morje peščena ravan, grički, oblačkom podobni, a brez vsakega življenja. Zdelo se mi je, kot da mi Bog daje razmišljati o puščavi človeških duš, kjer še nikoli ni vzbrstelo življenje milosti. Ob enih smo se spustili na morsko obalo v Saudi Arabiji. Speaker nas je opozoril, da je novi čas 14,25 in da smo pristali v ameriškem oporišču Dahran v neodvisni Arabiji. V Basro nismo leteli zaradi kolere. Tako smo se znašli v Arabiji brez vizuma. A k sreči so nam ga napravili kar na letališču in — kljub grožnji s kaznijo, ki naj bi jo morali plačati — celo brezplačno. Zato so nam pa v puščavski restavraciji blizu petrolejskih vrelcev preizkusili želodce z obilnim kosilom in pijačo, kar je zlasti g. Ugueta prizadelo, kajti pozneje je moral delati v avionu pokoro. . .
Bili smo tako že 1097 milj od (Jeruzalema oziroma 2703 milje od Rima. Do Bombaya pa smo imeli še 1 495 milj.
Le nekaj palm sem videl ob morski obali, ko smo se ob 4 popoldan dvignili nad Perzijski zaliv in kmalu iz puščavske zatohle soparice, ki nas je kar dušila, zašli visoko nad morje, nakar so brž vsi začeli z odejami pokrivati noge, kajti postalo je res kar mrzlo. Opazoval sem krasno večerno zahajajoče sonce v škrlatnordečih prelivajočih se barvah. Ob šestih je sonce zatonilo v morju in 5 minut kasneje je bila noč. Le brnenje motorja me je spominjalo na dejstvo, da smo v zraku. Zvezde so migljale na jasnem nebu. Večina je dremala, p. Uguet se je mučil z bruhanjem, jaz sem pa krepko študiral angleščino in molil brevir.
V Bombaju.
11. november.
Ob 11 zvečer smo pristali v Karachi-ju. glavnem mestu novega muslimanskega Pakistana kjer so pregledali naše listine o va-kunaciji zoper rumeno mrzlico in meni izdali dovoljenje za 14-dnevno bivanje v Indiji. Obljubo, da odletimo ob treh zjutraj, so snedli. A odprli so nam ob treh vsaj avion, da smo mogli zadremat. Dvignili smo se ob sedmih in prvič zagledali v Indiji pod seboj zelenje. Pa nič posebnega. Ob 10 dopoldne smo pristali v Bombayu. Carinski pregled je strog. Zlasti vrednosti iščejo, tudi pisalne stroje, ure itd, A indijski katoličani — že v Karachi-ju smo to občutili v uradih in restavraciji —- gredo misijonarjem zelo na roko. Moj kovčeg je odklenil g. Uguet s svojim ključem. Telefonično smo klicali don Maschio, rektorja salezijanskega doma, kjer se vzgaja 1200 Indijcev. Jaz sem tega gospoda poznal še iz rimskega higijenskega zavoda. Ob pol ene sem maševal pri Don Boscovem oltarju.
Pri kosilu sem spoznal gg. misijonarje. Don Maschio je tu 23 let (eno leto več kot g. Uguet v Asamu, kamor je prišel s kaverno v pljučih). Drugi gospodje so najrazličnejših narodnosti. Zlasti s Poljakom sva nemško klepetala, pa še kos medicine obvlada in je ravno popoldan indijske dijake zdravil. V kolegiju učijo misijonarji, ljudsko šolo pa vodijo domače Indijke, drobna dekleta. A pri pouku vlada lepa disciplina, kar sem občudoval. Pa niso vse katoličanke. Gojenci so po večini
hindu. 200 jih je v zavodu v internatu. Prav tedaj so imeli vajo za godbo — procesije se bližajo.
S taksijem smo odhiteli na “Indian Air Line”, ker je moral g. Uguet nujno takoj v šilong v svoj misijon k otvoritvi katedrale ob 25-letnici misijona. P. Maschio mu je izprosil listek, a dal je nekaj nad 75 dolarjev do Kalkute. Jaz sem želel z vlakom že zato, ker avionska vožnja dopušča le 20 kg prtljage v Indiji. Maschio je tudi zame zbezal vozni listek še za isti večer. Zamenjal mi je tudi dolarje po bančnem kurzu in kupili smo vozni listek II. razreda za okoli 25 dolarjev. Vožnja je podražena. V III. razredu s prtljago ni mogoče potovati, zlasti ob teh dnevih ne, ko vse potuje zaradi praznikov ‘‘Divali”. Nato smo obiskali gospo, ki mi je v rimskem higienskem zavodu dala nasvet glede ladje Taurinije, s katero potuje brat Ciril. Z g. Uguetom sva si kupila tropski klobuk za 1 dolar in nekaj centimov. Brez tega klobuka je v Indiji kaj nevarno potovati, ker so žarki, kljub zimi, ki sedaj vlada v deželi, zaradi navpičnega padanja zelo vroči. Napravili smo z avtom še revijo obale v pristanišču, nakar smo se vrnili domov. Poslovit sem se šel z g. Uguetom od salezijanskih sester, ki so tu pred nekaj leti začele z delom. Hvaležno so se mi zlasti vse tri indijske in italijanske sestre zahvaljevale za čudodelne svetinje in oljčne križe iz Jeruzalema. Gospod Uguet pa mi je podaril relikvijo Don Bosca (kri) s cerkvenim potrdilom o verodostojnosti, da jo lahko izpostavimo kdaj v javno češčenje. Tudi obe spremljevalki sta mi dali spominke, jaz pa vsem križev in čudodelnih svetinj še za druge. Nova misijonarka, s. Virginija, se mi je nagajivo smejala, češ da je ona že rešena aviona, ko mene še dolga pot čaka.
Po večerji je bilo ganljivo slovo z g. Uguetom. Tako me je stisnil, da so kar kosti pokale. Tudi don Maschio in poljski pater sta me blagoslovila in mi dala svoje naslove, da se kaj oglasim. 'Hvalil sem Boga, da mi ustvarja tako lepa in dvigajoča poznanja. Seveda smo se vsi dogovorili za medsebojni memento pri maši — do smrti. Hm, to ni kar tako. Tudi sestre so prosile in obljubile svojo molitev.
Pri don Maschiju sem občudoval polnost življenja ob tej mladini. Počutil sem se kot ob gimnazijskih pavzah med svojimi gimnazijci. Kar zahotelo se mi je po tem življenju, ki je bilo — nekoč — tako lepo. Oblikovati doraščajoče duše! Pa, sem si dejal, saj jih boš kmalu imel veliko, veliko več kot nekoč, čeprav bo delo z njimi dokaj različno od dosedanjega. In sem občudoval don Maschio-
vo ustvarjalno moč. Kupil je pred 20 leti močvirno ravan v predmestju. Prodrl med Indijce. Dal zvoziti po neki eksploziji na tisoče kamionov ruševin na to ravan, za cenen denar kupljeno, in danes se do tu mesto širi in indijska mladina ob hokeyu in golfu pije sveži zrak ter novega — krščanskega duha. Kaj vse iznajdljivost napravi! Kako jo bomo še potrebovali! Sploh človeka taka opazovanja močno vzpodbudijo in spet kvišku poženejo.
Z vlakom preko Indije v Kalkuto.
Z rišinim taksijem so me poslali na bližnjo lokalno postajo, odtod pa na glavni kolodvor, poln beguncev hinduistov, ki so pribežali pred muslimani iz Pakistana. Prtljago mi je nosil krščanski kuli, spremljala pa sta me dva bodoča indijska duhovnika, sedaj še aspiranta, zlasti eden svetniška duša. Ni vedel, kaj bi mi še dobrega napravil. Denarja za prevoz do postaje ni hotel. Končno mi je še šop banan kupil za na pot, da ne bom lačen. Na vratih vagona H. razreda smo našli “Rev. Wolbang”, napis za rezervirano mesto v kupeju. Notri sta bila še dva Indijca-hinduista in en Anglež. Slovo od Indijcev spremljevalcev je bilo prisrčno. Do zadnje minute so me zadrževali in prosili, da molim zanju in njun poklic in naj pišem s Kitajske. Dal sem jima križe, podobice z vrta Getsemani in čudodelne svetinje, oni pa meni svoje spominke in naslove. Kuli pa ni nehal z ‘‘reverencaml”, ko je prejel svoj “bakšič”.
12.—13. novembra.
Anglež mi je kmalu odstopil eno odejo. Vožnja bo trajala dve noči in dva dni (43 ur) preko vse Indije — nad 1385 milj. Vso pot je Anglež kupoval hrano iz jedilnega voza in meni odstopil vselej čašo toplega čaja. Sicer sem se pa zadovoljil z bananami, ki jih prodajajo na vsaki večji postaji. Kruha med domačini itak ni videti. Angleški je pa le mana izvoljenih. Beračev ob vlaku kar mrgoli iu so me do Kalkutte pošteno osušili. Stoji pod kupejem in zdihuje, dokler mu kaj ne daš. Vlak drvi s precejšnjo naglico, saj je brzec. Ustavlja se le na največjih postajah, včasih po dve uri nič. Kljub zaprtim oknom smo bili zelo zaprašeni. Sam nisem vedel, kako bi svojo črno obleko zavaroval. Zanimivo je, da potniki nosijo s seboj slamnjačo za počitek. Vsekujejo se “po srbsko” skozi okno. žensk — Indijk niti na vlaku niti na postajah nisem nikjer opazil. Sprevodnika vso pot ni bilo. Moški potniki po vagonih sede vsi prekrižanih nog s sezutimi “Slapami”. Pokrajina je precej enolična, le proti Bengaliji jes
llora bolj pestra. Umazanosti, nereda povsod •dovolj, prav kot na zakotnih ulicah italijanskih mest. H koncu potovanja je Anglež kupil glavni hindu dnevnik “Patrika. . in indijski sopotnik mi je brž začel dopovedovati, da moram prebrati članek o praznovanju boginje “Divali”, ki obstoji v nekih plesih. Prebral sem ga in videl, kako strašno je, če ljudje verujejo v prazno ničevost umišljenih bitij.
Med slovenskimi misijonarji.
Ob 14.lä smo prispeli v Kalkutto. Dva dni vožnje nisem maševal. Zlasti sem pogrešal tabernakelj. Ozračje je bilo močno soparno. Znašel sem se ves črn in prepoten sredi zgolj belo oblečenih Indijcev. Kuli ni vedel za “St. Xaviers College”, ki sem ga iskal. Tako sem moral vzeti kočijaža. Seveda vožnja z indijsko kočijo ni prijetna. Tudi stroški, 5 rupij, približno poldrugi dolar, so večji kot bi bili za taksi.
Pred kolegijem kalkutskih jezuitov me je sprejel prijazni prokurator, mlad Belgijec, p. Hus. Brž so poiskali slovenska brata Udov-i-a in Lukana, ki je komaj pred enim letom priletel iz Rima. Oba delata v zavodu, kjer je •centralna hiša belgijske jezuitske province za indijski misijon, poleg tega pa še “high scool” (gimnazija) in univerza. Vseh dijakov po teh šolah je okrog 2000. Patri so Belgijci. Maltežani in drugih narodnosti. Slovenci so vsi zunaj na misijonu. Pravkar prihajajo Holandci, 6 po številu v prvi skupini, •da prevzamejo v “obdelavo” rod Nepalcev pod Himalajo, kjer je dolgo deloval naš brat Udovč, ki popolnoma obvlada njihov jezik. Srce mu še vedno gori hrepeni in upa, da bo Jäpet tjakaj posaln. Gori je tudi sholastikat za vse indijske jezuitske bogoslovce.
Takoj smo odšli na “China National Aviation Corporation” in izvedeli, da bom mogel že 18. XI. (v torek) ob 4 zjutraj odleteti v Kunming. V veliko veselje smo spoznali, da so potne stroške pred kratkim znižali od 992 na G60 rupij, kar je približno 2 00 dolarjev, torej za približno 100 dolarjev manj kot doslej. Prtljage je dovoljeno vzeti 30 kg, vsak kg več pa stane do Kunminga 6,10 rupij, torej nekaj nad dva dolarja.
Zvečer je prišel v zavod na obisk tudi o. Vizjak, ki trenutno nadomestuje v eni od 16 kalkutskih jezuitskih župnij obolelega župnika. Seveda smo krepko “udarali po crvenima u Titovini”. Nisem mislil, da so tu glede teh reči tako jasni. Sicer pa vidim, da imajo — •zlasti 32 letni p. Gabrič iz Dalmacije — z Ameriko precej stikov in so glede naših domačih prilik precej na tekočem. Tudi hrvat-
ska knjiga ‘Tstina” o Titovini mi je precej povedala. Zlasti, da sta Churchill in Roosevelt kriva, da je Jugoslavija dobila Titov režim. Po večerji je prišel še p. Sedej, župnik iz Bošontija, po opravkih in smo se pri razvedrilu kar lepo pogovorili.
14.	november.
Z br. Udovčem, dolenjsko grčo iz stopiške fare. v katere soseščini sem kaplanoval, sva šla na policijo uredit dokumente in na letalsko agencijo plačat potnino. Uradnik je bil zelo razočaran, ko mu nisem plačal v dolarjih, ki si jih je želel. Tudi tu namreč cvete — črna borza.
Bežen pogled po Kalkutti: Ves promet po levi: vozi, hodi — vedno levo. Obleka bela. žena po mestu mestu skoraj ni videti. Nikjer nobenega para. Kadar gesta mož in žena po cesti, stopa ona 3 korake za njim. Le Ev-ropci delajo izjemo. Starih navad se v javnosti vse zelo drži, čeprav zasebno življenje ni ravno moralno. Ljudstvo je slabo razvito, ker se hrani po večini le z rižem. Umazanosti in nereda veliko kot pri orientalcih sploh. Ozračje soparno. Skupina krokarjev in kraguljev, ki so z zakonom zaščiteni, kroži po zraku in sproti odnaša mrhovino ter odpadke, ki jih po mestnih četrtih mečejo kar na piano. Ko bi ne bilo teh živali, bi kuga 4 milijonsko Kalkutto hitro zdecimirala.
Proti večeru sva z bratom' Lukanom odšla obiskat loretske sestre v Tangro. šest je v Indiji naših: 4 Hrvatice, 1 Slovenka in 1 Albanka. Nekatere poznajo g. Tumpeja. V Kalkuti so 3: Albanka in dve Hrvatici. Imenujejo se m. Terezija, m. Rafaela in m. Bernarda. Slovenka iz “štajra”, m. Magdalena Kajnč, je sedaj v Ranchiju. Da ste nas videli, kako smo bili dobre volje! Spet sem spominke delil in za molitev smo zvezo sklenili. Razšli smo se naravnost razigrani. Videl sem pa, da jih je bilo malo strah muče-ništva. Kajti prav tedaj je prišla vest o oskrunjenju in pobitju petih frančiškanskih Marijinih misijonark, ki so najbolj priljubljene redovnice v Indiji. Razdivjali so se nad njimi pakistanski muslimani in bolnico so jim razrušili. Pakistansko muslimansko gibanje s središčem v Karachiju zbira čete za pomoč Arabcem v Palestini. Blok se povezuje. Hin-duisti so besni. Tako tudi samostojna Indija nima miru. Misijonsko delo zato trpi, zlasti v notranjosti dežele.
15.	november.
Skoraj ves dan sem pisal in zvečer po zračni pošti poslal pošto v Rim. Zvečer sva z br. Udovčem odšla na travnike “Kalkutska pljuča” imenovane, svežega zraka črpat. Po
večerji se je pa spet razvila debata, da je bilo veselje.
lirat Udovč.
16.	november.
Bil sem pri angleški pridigi. Zatem smo se fotografirali: p. Sedej, br. Udovč, br. Lukan in moja malenkost. Nato mi je brat Udovč, s katerim sva se zelo hitro zbližala, razlagal svoj “vrt” na strehi in dispanzer v zavodu. Medicine so mnoge amerikanske. V klepetu mi je razložil, kako je pod Himalajo organiziral in deloval 12 let med Nepalci. Vsa izvajanja mi je sproti ilustriral in potrjeval s fotografijami. Brat Udovč je mož, ki ga je Bog gotovo vesel. Veliko smisla ima za vzgojo mladine in zelo ljubi rože. Pod 'Himalajo je imel organizirano v več skupinah celo vas domačinov. Od otroške skupine, ki se je pripravljala na prvo sveto obhajilo ob dobri katoliški nepalski učiteljici, do katek'zemskega kluba preko debatnega krožka fantov, do mater in mož. čisto akcijski sistem. Kaj lahko vse napravi v misijonih spreten in svet brat! Pod Himalajo je brat Udovč vodil vse podložne služabnike, organiziral kuhinjo za gospode in gojence, gojil vrtnarstvo, upravljal kapelo, vodil dispanzer, v katerem je krstil mnogo poganov, zlasti otrok, pred smrtjo, vzgajal mladino, itd. Prosti čas je izrabil ves za duše in se edini popolnoma naučili nepalščine. Se danes si dopisuje s svojimi znanci iz časov apostolskega sodelovanja. Mnogim domačinom je util pot do duhovništva in redovništva.
Za vse brate in laike, ki resno mislijo na odhod v misijone, sledi iz primera brata Udovča nauk: Pripravljajte se čim resneje in čim bolj skrbno! Karkoli boste znali, vse Vam bo pri misijonskem delu v veliko korist. Z lahkoto si boste odprli pot do duš, kot se
(1. Wölbung v družbi o. Sedeja, br. Lukana in Udovča (z brado)
je to v tako veliki meri posrečilo gorečemu bratu Udovču. Saj povsod človek isto čuje in doživlja :duše se same odpirajo, če se jim misijonar z ljubeznijo približa in s pravim, najčistejšim namenom, iščoč edinole božjega kraljestva In njihovega zveličanja. Pa še eno že sedaj uvidevam. če nekateri trdijo, da bratje za misijone niso tako potrebni, češ da je za razna dela dovolj domačinov-služab-nikov na razpolago, se zelo motijo in ne poznajo prav poslanstva misijonskih bratov. Tu n. pr. belgijski jezuiti prosijo z obema rokama bratov, pa jih ne dobijo, ker jih ni. Oba Slovenca bi n. pr. rada šla med svoje rojake v Bošonti in ostale postojanke v 24, parganasu, kjer delujejo, a tu brez njiju shajati ne morejo. Kanadski misijonarji pa so že prosili brata Udovča, da gre z njimi med Nepalce, kjer je že tako dolgo in tako uspešno deloval, in bodo oni raje odstopili za Kalkutto kakega svojega ameriškega brata.
Seveda vse zavisi od svetosti in usposobljenosti bratov. Je lahko namreč velika razlika med misijonskimi brati. Včasih so zelo sveti, a jim manjka inicijativnosti in ne vidijo potreb okolja niti ne možnosti, zadostiti jim. Po mnenju br. Udovča smo Slovenci bolj iznajdljivi kot kake druge narodnosti. Jaz mislim, da bratje lahko ogromno dobrega store v misijonih, zlasti če so se že preje udejstvovali pri apostolatu. Isto velja za sestre. Kar vidim jih, kako uspešno bi lahko misijonarile. Duše jih povsod samo čakajo. Le prilagoditi se bo treba — in živeti iz tabernaklja samo za posvetitev in zveličanje duš.
Tu moram pribiti še eno. Klima nekatere zelo zdeluje. Vročina je včasih neznosna, volje za delo nobene. Kdor ni požrtvovalen, kmalu omaga. Tudi borba za čistost je tu še težja. Zato še enkrat — veliko duhovnosti in požrtvovalnosti. Ko lezem zvečer k počitku pod mrežo, da me malarični komarji ne opikajo, in ko vstajam ves ‘‘skrokan” od vzdušja v zraku ter se potim v svojem črnem talarju kljub ventilatorju nad glavo, prosim Boga, naj me hitro nauči požrtvovalnosti.
Pri sestrah domačinkah in v fantovskem kolegiju.
Zelo so me razveselile domače indijske sestre sv. Ane, ki prav letos praznujejo 50 letnico svojega obstoja. Njihova noša je indijska. Mladino lepo vzgajajo. — Popoldan smo bili v zavodu sv. Lovrenca, kjer se na gimnaziji šola 200 katoliških fantov iz najrazličnejših indijskih misijonskih postaj za ceneno vzdrževalnino. Rektor in brat v hiši sta domačina. Ogledal sem si, kako rastejo ba-
liane in kokosovi orehi. Fantje so se po nogometu skupno kopali pod tuši, kar je v Kal-kutti potreba, vsakdanji in ceneni užitek. Tudi meni so ga takoj po prihodu priporofili.
življenje v kolegiju mi zelo ugaja. Dnevni red je vokvirjen med 5 zjutraj in 10 zvečer, čez dan molitev, delo in oddih. Profesorji so duhovniki, kleriki in bratje, ki so povsem izenačeni. Le brevir in sveto mašo imajo duhovniki več. življenje mladine kar sili, da se zanjo žrtvuješ. Opazil sem, da tu kakor po vsej Indiji, katoličani duhovnika zelo ljubijo in spoštujejo, že na vlaku so me na postajah obletavali, nagovarjali in dopovedovali, da so katoličani. Tudi molijo tukajšnji katoličani zelo lepo in čujem, da so domači duhovniki ter kleriki na višini.
Težave pri misijonskem delu.
Misijonsko delo v Indiji je pa sicer težko. Kaste zelo ovirajo. V Kalkutti je malo spreobrnjenj, tudi med mladino, ki se vzgaja v katoliških kolegijih, le malo. V provincah je bolje, a so druge težave. Za žensko vzgojo in šole ter posebno tudi za dispanzerje so nujno potrebne požrtvovalne sestre, pa jih tako manjka. Naj Dog pošlje velikodušnih se-sterskih duš v to.okolje. V Bengaliji so cele
vasi katoličanov odpadle radi kakih malenkosti. Materialistična miselnost zelo škoduje. Spreobrnjeni mislijo, da ima misijonar od njih spreobrnjenja korist, in pričakujejo, da bo zato zanje materialno poskrbel. Veliko škodo delajo tudi protestanti. Vendar ob osamosvojitvi Indije Anglija ne bo več gmotno zalagala njihovega dela, kar se že sedaj čuti, kajti moč protestantskega vpliva je bila v denarju in v ustanovah, ki so jih mogli le z znatnimi denarnimi sredstvi postavljati in vzdrževati,
P. Gabrič in p. Ehrlich sta tu najmlajša jugoslovanska misijonarja. Slednji dela v upravi katoliške tiskarne. P. Gabrič ima lepe uspehe zlasti s pridobivanjem nazaj v Cerkev preje v protestantizem odpadlih vasi. On ima tudi lepe zveze s slovenskimi in hrvaškimi dobrotniki v severni Ameriki, kar nvu prinese marsikako dragoceno gmotno pomoč. Vsi vidijo, kako dobro de, če ima misijonar v zaledju zveste in goreče misijonske pomočnike. Sploh bodo mogli jugoslovanski jezuiti svoje misijonsko delo tu zelo lepo razviti, če še nekaj moči dobijo. Saj samo v Bengaliji na Kristusa in njegove oznanjevalce čaka še 6 0 milijonov duš.
Uro mojega bivanja v Indiji so štete, kmalu poletim proti cilju — na Kitajsko.
OfCai fi
aj nočejo
misijoni
Ko gre človek na duhovne vaje ali na misijon z namenom, da bo spet prav uredil svoje življenje, sliši resnobne besede o človekovem namenu, o njegovem večnost-nem cilju. In če gre vsako leto na duhovne vaje, bo v tej ali oni obliki vedno znova slišal te resnice.
Temeljno vprašanje.
Čemu je to potrebno? Zelo je potrebno. Če hoče kdo prav urediti svoje življenje, mora nujno spoznati glavni namen svojega življenja in se znova poglabljati vanj. Kako naj uredi prav svoje delo, zasebno in družabno življenje, če pa ne ve namena vsemu. Ko vidi jasno pred seboj glavni cilj, glavni namen, h kateremu mora vse težiti, h kateremu mora biti vse naravnano, potem se vse drugo lahko uredi vsaj v dobrih sklepih. Če pa cilja ne pozna ali cilj zgreši, je več ali manj vse drugo zgrešeno.
Kot v življenju posameznika, tako je v življenju naroda, vsega sveta potrebno, da se odkrije vsaki stvari pravi namen. Le tako je mogoče izbrati prava sredstva in le tako je mogoče tudi izpričati upravičenost obstoja tiste stvari.
Tako je tudi z misijonstvom. To že vemo, da je ena od obeh nalog Cerkve, /daj pa nam gre za to. da odkrijemo misijonskemu delu pravi namen, ki nam mora bili vedno pred očmi, da bomo vse drugo prav razumeli. Obenem pa ta cilj tudi izpričuje pravice in nujnost tega poslanstva Cerkve: mu daje notranji razlog.
Če nam bo ta temelj jasen, potem bo lahko ugovarjati govoricam proti misijonskemu delu, bo lahko dobiti prave, zdrave pojme o vseh najrazličnejših vprašanjih misijonstva.
Odgovor Cerkve.
Zanima nas, kaj o tem pravi sveta Cerkev. Papež Pij XI. nam kar kratko odgo-
varja: “Kaj drugega, prosimo, nameravajo misijoni kot to, da se sveta Kristusova Cerkev v teh neizmernih pokrajinah ustanavlja in utrjuje? In iz česa ho danes Cerkev obstajala pri poganih, če ne iz vseh onih prvin, iz katerih se je nekdaj pri nas razvila, to je iz domačega ljudstva in duhovnikov vsake pokrajine, iz domačih redovnikov in redovnic.” Kratke besede, pa velike vsebine. Premislimo jih!
Rekli smo že, da je Cerkev dalje živeči Kristus s poslanstvom, da vodi ljudi k zveličanju. To je namen vsega dela Cerkve v tistem kraju, kjer Cerkev že obstoji.
Kaj pa v krajih, kjer Cerkve še ni? In teh krajev je veliko, to je ves misijonski svet, kot ga imenujemo. Samo po sebi je razumljivo, da Cerkev tam, kjer je še ni, ne more voditi ljudi k zveličanju. Najprej mora priti v tiste kraje, potem bo šele mogla vršiti svoje poslanstvo. Zato si mora Cerkev v krajih, kjer je že, poleg tega dela, da duše, ki v tistih krajih žive, vodi k zveličanju, prizadevati, da se bo preselila še v kraje, kjer je ni. To pa je ravno misijonsko delo. Z misijonskim delom se Cerkev presaja kot vidna družba v kraje kjer je še ni, da bo mogla tudi tam, ko bo že presajena, z nevidnimi milostmi voditi duše k večnemu zveličanju.
Zato pravi papež, da noče Cerkev z misijonskim delom nič drugega, kot da se v teh neizmernih pokrajinah ustanavlja in utrjuje.
Ustanavljanje Cerkve.
Najprej: ustanavlja. — To se zgodi tako, da pride v poganske misijonske pokrajine misijonar, začne tam oznanjati evangelij, pridobi Cerkvi s svetim krstom nove vernike, postavi v njihovi sredi cerkev, deli zakramente, zlasti presv. Evharistijo, napravi fare podobne kot pri nas; ko se mu pridružijo še drugi, se združijo te fare v misijonsko škofijo in tako postajajo v poganskem okolju župnije in škofije, podobno kot pri nas. To se pravi, da se Cerkev ustanavlja.
Zdaj bi si pa stvar takole lahko zamislili.
V Afriko bi šel slovenski misijonar, tam bi si postavil cerkvico, kjer bi maševal in delil zakramente. A ne bi mu bilo mar za pogane. Povabil bi iz domovine svoje rojake. Ti bi prišli in se naselili okoli cerkvice in napravili majhno faro, ki bi se priključila najbližji škofiji. Starši bi mu prinesli krščevat svoje otroke in Cer-
kev bi živela sredi Afrike. Ali bi bilo to pravo misijonsko delo? — Takoj vsak razume, da ne, saj misijonar mora spreobračati pogane. To je res. A je še globlji razlog. Papež namreč pravi, da ni dovolj Cerkev samo ustanoviti; to bi na nek način tudi tak misijonar napravil, ampak jo je treba tudi utrditi.
Kaj pa to pomeni?
S tem hoče reči papež, da ni zadosti, da sc samo za silo presadi v tiste kraje, potem bi pa v kratkem spet izginila. N. pr. tisti misijonar bi jo s svojimi rojaki za silo presadil v Afriko, a čez nekaj let bi se vsi izselili in Cerkve bi ne bilo več.
Utrditev Cerkve.
Treba je novoustanovljeno Cerkev utrditi. To zahteva troje:
Prvič: Cerkev je v kakšnem poganskem kraju takrat utrjena, ko so tiste nove misijonske župnije in škofije dovolj gosto posejane. Do nedavnega je bila n. pr. za vso Rusijo in Sibirijo prav do Japonske ena sama katoliška škofija z redko posejanimi župnijami. Tam pač Cerkev še ne more biti utrjena. Seveda je težko reči, kje ravno je tista meja, ko so škofje in župnije dovolj gosto posejane. Splošno lahko rečemo, da se to zgodi takrat, ko je Cerkev s to svojo vidno organizacijo res tako vidna, da lahko vsi pogani, ki tam žive, spoznajo Cerkev, ki živi med njimi in trdi o sebi, da je edino zveličavna.
Druga zahteva je, da prodre v narod, v katerem se hoče zakoreniniti. Tisti slovenski misijonar bi prav nič ne prodrl v narod, živel bi le za slovenske izseljence, zato bi sploh ne bil misijonar. Pravo Uni-sijonsko delo mora prodirati v narod, v katerem Cerkve še ni. Pri tem je važno zlasti tole. Vsi misijonski narodi, razen nekaterih zamorskih in oceanskih rodov, imajo svojo omiko, nekateri zelo visoko, kot smo že omenili in še bomo. Cerkev, ki se ustanavlja v tistem narodu, se mora zakoreniniti prav v tiste omike.
Takoj nastane pomislek: oni imajo pogansko omiko, v taki zemlji pač ne imore uspevati Kristusova Cerkev. Res je, da sta omika in poganska vera tako med seboj povezani, da jih je včasih težko ločiti. Spet je pa res, da Cerkev ne sme delati tega, kai so mislili nekateri, da bi namreč vzeli Kitajcem kitajsko omiko in vero in oboje nadomestili s krščanstvom in evropsko omiko. S tem bi zagrešili veliko napako. Delali bi proti božji volji, ki hoče, da vsak narod ohrani vse, kar je njemu
svojskega, torej vso omiko. In prav v tisto narodno svojino je treba vsaditi in utrditi Cerkev. Gotovo pa je treba iz tiste omike odstraniti vse, kar je poganskega, in to nadomestiti s krščanstvom. To delo je morda najtežje in zahteva največ truda in časa. Kajti zavedati se moramo, da imajo nekateri narodi svoje posebnosti. Zdaj bo treba to omiko očistiti zmot in prepojiti s krščansko miselnostjo.
In tako bo mogla Cerkev pognati korenike v tisti narod. Zajela bo vse družabno in zasebno življenje, s krščanskimi načeli bo uredila gospodarstvo, družinsko življenje, modroslovje, umetnost itd. S svojo navzočnostjo bo posvetila vse življenje tistega naroda. To je bolj važno kot pridobivanje posameznikov. Če n. pr. Cerkev spreobrne le tretjino kakšnega naroda, bo s tem že dosti utrjena, saj bosta drugi dve tretjini gotovo vedeli, da živi sredi med njimi katoliška Cerkev. Če bi pa kljub tolikemu številu vernikov Cerkev ne prodrla v narod, če bi si ne nadela kulturne obleke tistega naroda, bi ostala tujka in bi zato ne bila ukoreninjena v prav tisti narod; misijonsko vprašanje bi to-lej ne bilo rešeno.
Iz tega pa že samo po sebi sledi tretje, da mora biti novoustanovljena Cerkev toliko utrjena, da bo lahko samostojno živela. Doseči mora toliko moč, da ne bo potrebovala pomoči od zunaj iz krščanskih dežel in bo mogla sama prekvasiti Vse poganske mase, v katerih živi. Kadar bo toliko močna, bo tam misijonsko delo končano, ker bo misijonski cilj dosežen. Cerkev bo utrjena v tistem narodu. Takrat bo pa naloga te novoustanovljene Cerkve, da spreobrača ostale pogane, kar
pa ni več misijonsko delo, ampak drugo poslanstvo Cerkve: vodstvo ljudi k zveličanju. Saj smo rekli, da je po mnenju Cerkve misijonsko delo le to, da se Cerkev presadi tja, kjer je še ni. Presajena pa je, če je, po besedah Pija XI., ustanovljena in utrjena. Ne sme nas motiti, da so tam še pogani. Saj so tudi pri nas, samo s razliko, da so tam stari pogani, pri nas pa novi. In kakor delo za spreobrnenje novih poganov ni misijonsko delo, tako tudi v misijonih delo Cerkve, ki je že tam utrjena kot pri nas, ni misijonsko delo, ampak redno dušnopastirsko delo, pa čeprav je delo za spreobrnenje starih poganov.
A s tem še nismo povedali vsega.
Da bo misijonsko delo res dopolnjeno ali da bo Cerkev res utrjena v kakšnem narodu, mora imeti ta novoustanovljena Cerkev vse tiste prvine, iz katerih se je nekdaj pri nas razvila in iz katerih vidna Cerkev še sedaj obstoji: domače ljudstvo in duhovnike iz vseh pokrajin, domače redovnike in redovnice. Ali kakor z drugimi besedami pravi pismo Kongregacije Propagande z dne 20. maja 1923: “Ni mogoče reči, da je v kakem narodu Cerkev iista-novljena, dokler ne živi samostojno, s svojimi svetišči, s svojo lastno duhovščino, s svojimi sredstvi, z eno besedo, dokler ne živi svojega lastnega življenja.”
Vse to je še potrebno, da je Cerkev res utrjena in je misijonsko delo dovršeno. O vseh teh zadevah bomo govorili v enem naslednjih poglavij. Pred nami je zdaj temeljno spoznanje: cilj misijonskega dela je : presaditi Cerkev tja, kjer je še ni, nič več, nič manj.
(Iz “LJUBIMO CERKEV!” Franc Sodja C. M.)
ZGLED MISIJONSKEGA NARODA.
Holandski narod se v resnici lahko imenuje misijonski narod. Kajti 20% vseh misijonarjev na svetu je holandskega pokolenja, četudi je samo 3,100.000 Holandcev katoličanov, to se pravi niti ne 1% vseh katoličanov na svetu. Med holandskimi katoliškimi misijonarji je 36 škofov, 7 apostolskih prefektov in 2.962 drugih misijonarjev. Posebna misijonska razstava, ki je bila nedavno odprta v Zwolle, je po pravici poudarila to odlično mesto’ ki ga holandski katoličani zavzemajo v katoliškem misijonskem svetu. (The Commonvveal, June 4, 1948, p. 167).
SLOVENCI IMAMO SAMO 70 MISIJONARJEV!
5 misijo aste locte
g. J^Tnđceja ^ce&ifa Go)Tl, bifajstoga misijonacja
čaotung, G. IV. 1948. Sprejem novih slovenskih misijonark in god inons. Kereca
Novodošli sestri s. Ksaverijo Jerebič in s. Martino Drofenik, ki so ju tu že tako težko pričakovali, smo prav slovesno sprejeli. Takoj po njiju prihodu smo imeli slovesni blagoslov v novozgrajeni bolniški cerkvi sv. Janeza Boška tik zraven sestrske bolnišnice. Sestri sta takoj začeli z učenjem kitajščine. Ker pa je sposobnega bolniškega osobja premalo, morata kajpada že tudi izdatno pomagati slovenskima sosestrama, ki sta preoblože-------------------------
ni z delom. Prišli sta ravno dva dni pred godom mons. Kereca, tako da sta že prisostvovali akademiji na predvečer godovnega dne, kar je slovesnosti dalo še poseben povdarek. Zame morda najbolj zabavna točka akademije je bil pevski nastop dueta: s. prednica in moja malenkost. Zapela sva tri slovenske pesmi. Pomagali so sicer tudi italijanski ka-milijanci, a ker niso in niso mogli izgovarjati slovenskih besed, so bolj brundali zraven, recimo namesto instrumenta. Zastopstva raznih redov in društev so na akademiji mon-signorju izrekla svoje častilke. Zato sem tudi jaz v imenu slovenskih lazaristov mon-signorju častital, radi kitajske publike kajpada v kitajščini. Ker so tudi Kitajci vsako mojo besedo razumeli, mi je ta mali uspeh dal novega poguma za učenje jezika.
Sveti obredi velikega tetina.
Veliki teden smo imeli v bolniški cerkvi vse obrede, ki jih je vodil monsignor sam. Zadnje tri dni smo imeli že pozno zvečer tudi matutinum in laudes, pri čemer pa monsignor ni mogel prisotvovati in je vodstvo padlo name. Za kitajske novinke, pa tudi za bolnike raznih ver in pogane sploh so bili ti obredi nekaj novega. Prisostvovali so jim z velikim zanimanjem, nekateri celo pobožno. Kitajski salezijanec, ki si tukaj zdravi svojo tuberkulozo, jim' je obrede sproti razlagal. Veliki teden sem se že bal, da bom zašel med operne pevce. Veliki petek sem se drznil peti celo Kristusa, in to brez not, po spominu. S p. kamilijancem sva sama pela ves pasijon, jaz Kristusa in množico oziroma njen drugi glas, on pa ostalo in prvi glas množice. Sploh sem tu že večkrat obžaloval, da nisem v gimnazijskih letih svojih skromnih glasbenih sposobnosti bolj razvil. Na veliko nedeljo je n. pr. organist-kitajski tuberkulozni duhovnik pri pontifikalni maši v katedrali že pred
sanktusom omagal. Hočeš nočeš so mene porinili za harmonij. Seveda, nesramen kakor sem, sem z vsemi močmi pritiskal na tipke, da je pajčevina po cerkvenih kotih kar plapolala. Peli smo latinsko mašo italijanskega umetnika Perosija. Ker se je bolni salezijanec slabo počutil, sem tudi popoldne pri pontifi-kalnem blagoslovu v katedrali pritiskal na meh, prav tako naslednji dan v kapeli go-bavske naselbine, kako uro hoda od bolnice, kjer je imel monsignor slovesno latinsko mašo. Kar vesel sem bil, da sem bil v Srbiji včasih nekako prisiljen vežbati svoje prste in se tako naučil vsaj približno nekaj zaigrati.
Drugače je seveda moj čas posvečen predvsem študiju kitajščine. Da pa ne pozabim čisto na svoje duhovniško poslanstvo, pomagam slovenskim sestram pri njih duhovnem življenju in v bolnici. Končno sem se tudi polotil obrti. Pri novi cerkvi sem v večino oken vložil šipe, prav tako pri več oknih bolnice, popravil sem polomljene ključavnice, noč pred cvetno nedeljo sem pisal hote, ker sc že naslednje jutro morali vrniti hote latinske maše v Tončuan, in podobno.
Upam, da je dr. Janež že na potu. Ko bo prišel semkaj, se bo monsignorju težak kamen odvalil od srca, in prav tako slovenskim sestram. Kitajski zdravniki niso namreč nič stalni in zanesljivi, pa tudi sicer bi slovenske sestre veliko lažje in bolje delale skupaj s slovenskim zdravnikom, zlasti s takim kot je dr. Janež. On bi vodil bolnico, pomagala pa mu bosta poleg sedanjega še dva druga kitajska zdravnika.
Kunming, 19. V. 1948.
Slovo od čaotunga.
že večkrat sem Vam omenjal, kako bi se pod vodstvom preizkušenega in gorečega misijonarja mons. Kereca čaotunški misijon le-
po razvijal, če bi le imel dovolj delovnih sil. Pisal sem to v upanju, da bomo prav slovenski lazaristi poklicani v ta vinograd, da bomo prav mi zasajali Cerkev v vasi in mesta po dolinah in ostrih zasekah med ponosnimi gorskimi vrhovi te lepe pokrajine. Toda Bog očividno drugače hoče. Izbral si bo najbrž boljših moči, ki bodo znale hitreje in uspešneje približati temu preprostemu in neizobraženemu ljudstvu z moderno kulturo tudi dobrine in blagodati svete Cerkve. To misel sem' izrazil tudi monsignorju, ko sem mu prvič namignil voljo predstojnikov, da se vsi slovenski lazaristi na Kitajskem zberemo v misijonski škofiji Kanchow, kjer nam bodo ame-rikanski sobratje odstopili nje velik del, ki bo sčasoma postal samostojna misijonska škofija pod vodstvom slovenskih lazaristov. Uverjen sem, da bo božja Previdnost mons. Kerecu poklicala iz vrst slovenske svetne duhovščine v begunstvu veliko sodelavcev za Oaotung. Ne morem si misliti, da bi Bog mogel zapustiti ta misijon, kjer vidiš toliko dobre volje in požrtvovalnega dela tako pri slovenskih šolskih sestrah kakor pri monsignorju samem, ki je duša in vodja vsega misijonskega prizadevanja, kakor čebelica stalno na delu, da bi v tej poganski pokrajini pripravil Bogu čim lepše domove ter preko bolnic, dispanzerjev, šol in drugih kulturnih in gospodarskih ustanov povedel tukajšnji narod čim prej v objem božje ljubezni, če upoštevamo poleg tega pripravljenost teh gorskih kitajskih rodov za sprejem' evangelija in zlasti hrepenenje kitajske duhovščine po tuji pomoči, ki si je kljub splošnemu prebujanju kitajskega nacionalizma še vedno žele večinoma iskreno, človek po vsem tem res ne more misliti, da Bog ne bo kmalu poskrbel za nove blagovestnike. V dokaz njihovih iskrenih želja Vam tu navajam besede iz enega izmed latinskih pisem, ki mi jih je v tem kratkem1 času, kar sem odšel iz čaotunga (dne 5. maja), pisal tamkajšnji generalni vikar, Alojzij čeng: “Oro quotidie, ut rever-taris in Chaotung, quia in Missione de Chao-tung nimis pauci sumus et nihil possumus fa-cere. — Vsak dan molim, da bi se nam povrnil v čaotung, kajti v tem misijonu nas je prav malo in ne moremo ničesar storiti.” čeprav sem prepričan, da se nam1 tudi v tej odločitvi predstojnikov kaže božja volja, mi je vendar ločitev težko dela. V kratkem času bivanja v čaotungu sem si pridobil iskrenih prijateljev, ne le med duhovščino, marveč tudi med laiki. Pa v današnjih časih sem se že navadil, zapuščati tudi najdražje. Trgalo pa se ml je srce, ko sem tako od blizu videl kričeče potrebe, jaz pa moram odhajati
prav sedaj, ko se mi je že malo razmajal jezik in bi že skoraj mogel počasi zagrabiti za delo med ljudstvom. Ko sem zadnjo nedeljo pred odhodom imel v katedrali kratek nagovor na kristjane, kar nisem mogel verjeti, da jim govorim prvič in zadnjič. Generalni vikar me je šele v soboto zvečer zaprosil, naj vernikom naslednji dan za slovo kaj povem: zato sem bil kratek in sem govoril komaj deset minut. — Težko mi je bilo zapustiti tudi slovenske sestre, ki bi jim pri njihovem res prenapornem delu vsaj tu in tam z božjo pomočjo morda mogel nuditi malo duhovne opore in tolažbe. Toda človek ne pozna in ne razume božjih potov, zato jim mora veselo slepo slediti, in tako mirno in vedro čakam na ponedeljek, ko bova z gospodom Wolbankom- od tu, iz Kunminga, poletela z avionom v Šanghaj, od tam pa se z vlakom odpeljala v Nanchang in od tam naprej z barčico proti Kanchowu, slovenskim sobratom, ki so že odšli tjakaj s severa, v objem.
Ob slovesu so me čaotunške sestre na vse načine prosile, da bi jim posredoval prihod kakega svetnega duhovnika Slovenca, ki bi bil njihov duhovni vodnik in bolniški kurat. Ker je prevzvišeni pogosto na službenih potih in tudi sicer doma vedno zelo zaposlen z raznimi uradnimi posli pa tudi kot inženir, je pa on edini slovenski duhovnik tu, bi jim bil še kak drug slovenski duhovnik nad vse dobrodošel. Zato bi, gospod urednik, tako čč. sestram kakor monsignorju zelo ustregel, če bi dobili kakega slovenskega duhovnika, ki bi bil pripravljen, vsaj za nekaj let odpovedati se itak negotovemu povratku v domovino in pohiteti v daljno Kitajsko na pomoč rojakom in rojakinjam pri napornem misijonskem delu. če se je do te žrtve povzpel laik-zdravnik, kako da se ne bi mogel tudi kak duhovnik!
Monsignorjeva delavnost.
Ko sem prišel iz čaotunga semkaj v Kunming, je bil monsignor Kerec že tu. .Prišel je semkaj še pred menoj po raznih važnih uradnih poslih, obenem pa je upal,, da bo že zdaj prišel v Kunming apostolski internuncij, mons. Riberi. Kakor hitro pa je izvedel, da je internuncij odložil svoj prihod na nedoločen čas, je brž završil svoje posle in s prvini avtom odšel nazaj v čaotung, kjer ga že čaka polno dela: dograditev semenišča in cerkve sv. Jožefa poleg njega, vrhovno nadziranje del pri izpopolnjevanju bolnice, uradni akti z višjimi cerkvenimi uradi, ki jih on osebno sestavlja itd. Posebno skrb ima še za gobav-sko naselbino blizu čaotunga, ki jo sicer zdaj upravljajo kamilijanci, a je pred oblastmi odgovoren on in tudi ves njen procvit in na-
Mons. Kerec in s. Rons z gobavci pred njili naselbino pri čaotungu.
predek zavisi od njega in njegovih izvirnih zamisli. Zato se mu mudi tako zelo domov v čaotung in se ne mara nič odpočiti.
Potovanje po Junnami.
če bi bilo potovanje kakor pri nas v Jugoslaviji, bi se vsaj na potu nekoliko odpočil, tu v provinci Junnan, kjer je civilizacijskih pridobitev Se prav malo, je pa potovanje prava muka. Na kakšen polomljen amerikanski tovorni avtomobil, ki je prebil že vse fronte, visoko natovorijo vsakovrstne robe, ti pa se « svojo beračijo vsedi ali obesi kamor koli. Sicer so šoferji toliko vljudni, da celo avto ustavijo, če začutijo, da je kdo z vrha odletel v cestni jarek, in tudi pogledajo, če je še kaj življenja v njem, a za kak komfort potnikov se ne zmenijo. Pa to nič ne de: evropski človek si zna povsod pomagati. Težje je, če se avto ustavi in je treba prenočiti. Kakšna so prenočišča v območju junanskih planin, sem Vam že zadnjič malo opisal, kakor se mi dozdeva. Zato to pot o tem rajši molčim. Samo to naj Vam omenim, da Vam zlasti ob vročih dnevih ponoči ni dolgčas, četudi se zdi, da ste sam v sobi. Kakor hitro se vležeš in ugasneš luč, začutiš, da nisi sam. Krivuljaste deske pod teboj so se čutile prvi hip trdne, negibne. Naenkrat pa se zazdi, da so deske oživele. Ali je morda postelja na vzmet? Privzdigne te tu, privzdigne te tam... kaj naj bo to? Se preden se domisliš, da so to tiste male be-lopisane domače živalice, ki podnevi spe, ponoči pa hodijo na ples, začne padati nekaj zviška nate. Stvar postaja resna! Prisluhnem v gluho noč. Zdi se, da nekaj poskakuje po odeji. Morda od veselja, da se bliža piro-vanje? Hočem si razjasniti skrivnost. Prižgem luč. Prvi trenutek se prestrašim; kajti v kotu je zaropotalo In kakor senca se je nekaj potegnilo preko sobe — bila je podgana. Ko pridem spet k sebi, kaj vidim? žive pike po odeji, po steni, po rjuhi, na blazini so že v urejenih vrstah po parih pripravljene za ples: •stenice... Vidite, tako nekako prenočuje po \teden dni tudi sam mons. Kerec. V nedeljo
dopoldne se je odpeljal iz Kunminga, pa bo kar dobro, če bo naslednjo nedeljo že v čaotungu. Seveda mons. nič ne toži, ker se dobro zaveda, za koga vse to dela in prenaša.
Zaobljube g. VVolbanka.
Pa kaj Vam toliko govoričim, glavno sem pa pozabil povedati.
Danes je dan, ki ga je naredil Gospod! Gospod Wolbank je napravil večne redovne obljube. Pred zaobljubami se je tri dni globoko zamišljen potapljal v svojo notranjost in iz nje izvlekel tudi najmanjšo dlačico, ki bi utegnila motiti harmonijo. Na sam dan zaobljub je bil ves blažen. Ni niti čudno, saj tako delati zaobljube, bi si marsikdo želel. Pred mojo mašo, med katero je zaobljube napravil, je g. direktor Majcen najprej preko 300 dijakom razložil pomen zaobljub in jim ob kratkem označil našo malo družbo. Med mašo je polna kapela dijakov, od katerih jih je večina še poganov, molila zanj rožni venec, od časa do časa pa je iz nad 300 grl zaorila kitajska pesem s slovenskim napevom, da sem pri Dominus vobiscum nehote opazil, kako so g. Wolbanku po radostnih licih polzile solze... Saj je celo mene, starega grešnika, prijelo, kako ne bi njega, ki je bil v tistih trenutkih povsod prej kot pa na zemlji. Ko je pobožno in s poudarkom’ prečital besede zaobljube, mu je naš slovenski frater Pavlin tako milo in obenem prepričevalno zapel “Contempsi mun-dum... amavi Deupi...” (Mar mi je svet, ko ljubim Boga. . .), da je celo tako božjega Karlija najbrž malo zazeblo pri srcu, češ morda me pa le še kaj zadržuje na ta svet.
V teh svetih trenutkih smo živo začutili, da smo toliki in tako različni ljudje v Kristusu zares ena duša in eno srce, čutili smo, da so v katoliško Cerkev zares vsi poklicani in da po njej tudi pogani, čeprav nevede, hrepene. Zlasti pa je g. Wolbanku igralo srce, ki je zanjo toliko let z vsemi močmi deloval,
Mons. Kerec s kitajsko duhovščino ob blagoslovitvi bolniške cerkve v čaotungu.
da se je mogel vpričo tolike šolske mladine, sebe vsega za vedno izročiti Bogu kot voljno orodje v Njegovih rokah.
Gospod direktor Majcen pa naju je ob tej priliki že bolj presenetil in pokazal svoje zares misijonsko, katoliško srce. (Popoldne je napravil za katoliške in poganske dijake skioptično predavanje o sv. Vincenciju, ki jim ga je prikazal v zelo lepi luči. Predavanju sva tudi midva prisostvovala. Po predavanju pa naju je skoraj spravil v zadrego. Vpričo štu-
dentov naju je pozval, naj jim vsak kaj lepega poveva. Seveda se nisva hotela dati osramotiti. Kot starejši sem najprej spregovoril jaz, za menoj pa takoj g. Wolbank, oba kajpada v kitajščini. Ker so naju študentje razumeli, nama je spet zrastel pogum' za nadaljni študij jezika.
Tako. V pbnedeljek pa na pot v končnove-Ijavni delokrog, od koder Vam bom spet kaj poročal. Lepo pozdravite vse znane, zlasti g.. dr. Filipa Žaklja.
Begunski sadovi
V pivi številki obnovljenih “Katoliških misijonov” smo misijonskim prijateljem predstavili 1;{ novih slovenskih misijonarjev in misijonark, ki so zadnje dve leti iz begunstva odšli v misijone. Danes poročamo še o treh drugih “begunskih sadovih” in o enem, ki nam je o njem prinesla vest “Ameriška domovina” in nam je bil doslej neznan.
Koncem leta i!)47 so se podali preko Kaira, Jeruzalema in Bombaja, torej po isti poti kot štirje približno tedaj odšli lazaristi, tudi štirje salezijanci, od katerih so trije Slovenci, eden pa Hrvat.
KUSTEC NAGE je doma iz Prekmurja. Zaradi številne družine mu je bil študij doma nemogoč. Salezijanci so mu ga omogočili na ta način, da so ga poslali kot 14-letnega fanta leta 1938 v nekako malo semenišče za salezijanska poklice v Italijo. Po končani srednji šoli, noviciatu in preobleki (1947) se je odločil, da gre skupaj z ostalimi tremi v Indijo. Sedaj že deluje v salezijanskem zavodu v Bombaju, in sicer kot asistent. Ko dovrši to triletno preizkušnjo, začne z bogoslovjem.
KEŠPKET JANEZ je vstopil v salezijanski noviciat po odlično dovršeni meščanski šoli v Šoštanju nekaj let pred vojno. Sedaj ima kakšnih 2(f let. Med vso vojno je bil na Rakovniku kot tajnik in desna roka upravnika “Knjižic”, g. Franca Štuhca. Dve leti begunstva je sijajno izrabil za učenje jezikov, med tevn ko je v materini hiši salezijancev v Turinu vodil filmski in fotografski urad. Obenem je pa veliko pisal in celo pesnil za interno glasilo slovenskih salezijancev — beguncev. Ko je prišel v Indijo, je bil nastavljen v Madras, kjer se predvsem izpopolnjuje v angleščini.
ZABRET LUDVIK je drugi od sobratov “pomočnikov”, kot se pri salezijancih imenujejo bratje laiki. Doma je iz Mengša, star kakih 25 let, dobro podkovan v kmetijstvu. Svojo strokovno izobrazbo je še izpopolnil v
času begunstva v Italiji na salezijanski kmetijski šoli v Turinu. Trenutno deluje na posestvu salezijanskega zavoda v deželi večne pomladi, v Kotagiri v Indiji.
Kot omenjeno, je z gornjimi tremi potovat hrvaški sobrat Jurič Branko, doma iz Like, ki je pa že od svojega novicijata dalje (od leta 1939) deloval v Sloveniji kot mizarski pomočnik in mojster. Begunstvo je tudi njemu pomagalo uresničiti davne misijonske želje.
‘‘Ameriška domovina” pa v kratkem dopisu z dne 25. junija 1948 poroča naslednje iz pisma kitajskega misijonarja BEčKA, o katerem pravi, da je pred dvema letoma odšel na Kitajsko: “Odkar sem od doma, sem veliko prepotoval. Devet mesecev sem bil za kaplana, da sem se vmes lahko učil težkega kitajskega jezika. Zdaj sem pa začasno župnik, ker nadomestujem nekega starejšega misijonarja, ki je odšel v domovino na dopust. Tukaj imam 900 katoličanov in 237 ka-tehumenov. Moj sosed jih ima pa celo 1000-Tudi vse druge misijonske postaje kažejo lep napredek.”
Kaj več o tein misijonarju uredništvo “Katoliških misijonov” ne ve, prosi pa koga od ameriških rojakov v USA, ki imenovanega misijonarja bolj pozna, da nam pošlje kaj več podatkov in po možnosti njegov naslov.
G. Majcen in kunminški škof z birmanci.

Pričenjamo objavljati članke o misijonskem duhu, delu in smernicali svetega Vincencija, ustanovitelja Misijonske družbe s-.'. Vinc. Pavelskega ali lazaristov in Družbe hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk. Med Slovenci so lazaristi poznani kot misijonski delavci v zaledju in na misijonskem polju, zlasti na Kitajskem. Da bi imelo vse zunanje misijonsko delo slovenskih lazaristov čim bolj zdravo in trdno podlago v izsledkih misijonske znanosti, je bil pred (( leti poslan študirat misijonsko znanost na misijonsko fakulteto Zavoda Propagande v Kirnu mladi lazarist, dr. ANTON SOKLIČ, ki je tam po treh letih študija kot prvi Slovenec napravil doktorske izpite iz misijonske znanosti. Misijonsko dizertacijo je napisal o vprašanju “Sveti Vincencij in misijoni”, v francoščini. Iz te dizertacije, ki je bila od misijonskih znanstvenikov ocenjena kot odlična, nam bo v nekaj člankih skušal predočiti tistega misijonskega duha in smernice sv. Vincencija, iz katerih črpajo njegovi slovenski sinovi veselje in sile za misijonsko delo slovenskega naroda.
Uredništvo.
SV. VINCENCIJ
Sv. Vincencij de Paul (Pavelski) je znan predvsem po delih krščanske ljubezni. Skoraj ni bilo človeške bede v njegovem času v Franciji, ki se je ne bi bil dotaknil s svojo človekoljubno roko in ji skušal odpomoči.
Toda treba je reči, da ima sv. Vincencij veliko zaslugo tudi za ohranitev in razširjenje sv. krščanske vere v njegovem času. S tako zvanimi ljudskimi misijoni, z delom za vzgojo in prenovitev duhovščine in s svojo borbo proti krivi veri je doprinesel znaten delež za ohranitev sv. vere v katoliških deželah. A storil je veliko tudi za razširjenje sv. vere jm> deželah, ki še niso bile katoliške, to je po misijonskih deželah.
In vprav s tem delom sv. Vincencija se bomo skušali malo seznaniti v naslednjih člankih. Predmet našega zanimanja bo torej misijonski duh sv. Vincencija in njegovo delo za zunanje misijone. Na podlagi zgodovinskih
virov si bomo skušali ustvariti čim bol j popolno sliko o tem, kaj je ta veliki svetnik krščanske vere in krščanske ljubezni mislil in čutil o misijonskem delu sv. Cerkve in kaj storil ali vsaj skušal storiti za nje razširjenje po deželah, ki v njegovem času Cerkvi še niso pripadale.
Misijonskega d iha sv. Vincencija in njegovo delo za misijone bomo najbolje spoznali iz tega, kar je govoril in pisal o misijonih in delu zanje, to je, iz njegovih pisem, ki jih je ohranjenih še okoli 2500 (dasi jih je morda vseh skupaj pisal kakih 30.000), in iz njegovih nagovorov in konferenc, ki jih je govoril svojim sobratom in usmiljenim sestram, žal se je tudi velika večina le-teh izgubila, oziroma jih sploh ni nihče zapisal. Poleg tega bomo našli kake priče o njegovi misijonski gorečnosti in dejavnosti tudi med njegovimi sodobniki, ki so ga poznali in kaj zrrnsali o
njem. Kna Klavnih prič je njegov sodobnik, škof Abelly, ki je štiri leta po Vincencijevi smrti objavil prvi njegov življenjepis. Poleg lega omenjajo misijonsko vnemo sv. Vincencija tudi mnoge priče, ki so podale svoje izjave v razpravi za njegovo proglasitev med Hažene.
Itekli smo, da bomo skušali spoznati misijonske misli sv. Vincencija, njegovo vnemo za misijone in tudi njegovo delo. Potemtakem lahko razdelimo vrsto člankov v dve skupini: najprej bomo govorili o tem, kaj je sv. Vincencij storil za misijone, potem bomo pa skušali tudi dognati, kaj je mislil o misijonskem delu Cerkve in o teh, ki ga vrše. še prej pa bo dobro, če v nekaj besedah predstavimo sv. Vincencija tistim bralcem, ki ga še ne poznajo dosti.
1. SV. VINCENCIJ DE PA UD
Sv. Vincencij se večkrat omenja kot “veliki svetnik velikega stoletja”. To se pravi, živel in deloval je v stoletju, ki je bilo veliko za Francijo, saj pomeni višek njene moči v Evropi. Pa tudi v drugih ozirih je njegov čas pomemben. Kajti v tem času se je v Evropi odigrala žaloigra tridesetletne vojne in se je Evropa dokončno razdelila v katoliški in protestantski tabor. Skoro bi rekli, da je bilo to stoletje podobno našemu. Poleg tega je bilo to stoletje veliko tudi po svojih svetni-
življenju, a ne vemo, zakaj. Četa 1605 je potoval v Marseilles zaradi neke dediščine. A ko se je vračal z ladjo, so ga z drugimi sopotniki zajeli tuniški pomorski roparji In ga odpeljali v Tunis, kjer je bil prodan kot suženj. Po dveh letih ujetništva se mu je posrečilo pobegniti nazaj v Francijo. Deta 1607 ga najdemo drugič v Kirnu, odkoder se je odpravil v Paris. Tu se je pričelo njegovo pravo življenje. Z malimi izjemami skoro ni več zapustil prestolice Francije do svoje smrti leta 1660. V teh petdesetih letih, ki jih je preživel v Parizu, je razvil vse svoje naravne darove kot organizator, ki mu je težko najti enakega, in dozorel v svetniško osebnost.
Ko je prišel v Pariz, je bil v negotovem gmotnem položaju. Zato je rad sprejel službo kaplana pri bivši kraljici Marjeti de Valois in se ni branil sprejeti še nek drug beneficij, ki mu je prinašal nekaj dohodkov, dasi sam ni mogel vršiti službe. V tem času je bil pač dober duhovnik, a ne še svetnik. Zato se mu ni zdelo odveč, priboriti si celo take akademske naslove, kot je bil bakalav-reat bogoslovja, ki si ga je pridobil leta 1604 na univerzi v Toulouse, in licenciat cerkvenega prava, ki ga je dosegel enkrat kasneje na univerzi v Parizu. Toda imamo dokaze, da je že v prvih letih svojega bivanja v Parizu dosegel visoko stopnjo kreposti. Morda ima
in MISIJONI
kih, kol so sv. Franc de Sales (Šaleški), sv. Janez Eudes, sv. Robert Bellarmin, sv. Ivan < liuntal, sv. Ludovika Marillac, sv. Marjeta Alacoque itd.
To stoletje je 17. stoletje. Sicer je bil sv. Vincencij rojen že I. 1581, ali kako leto prej, vendar se je njegovo javno življenje in delo pričelo ravno v začetku tega velikega stoletja. V duhovnika je bil namreč posvečen -:I. septembra 1600. Poleg tega tudi nimamo kaj posebnega omeniti iz življenja sv. Vincencija pred njegovim posvečenjem v duhovnika. Kil je namreč sin revnih kmetiških staršev iz južne Francije, doma blizu I>axn, nedaleč od ■današnjega Lourdesa. Zato si je kot študent moral pomagati sam, s tem da je poučeval kot domači učitelj sinove premožnejših družin. Ko pa je bil posvečen v duhovnika, se je zdelo, •da se bo njegovo gmotno stanje izboljšalo. V •tem času je bil enkrat celo v Rimu, prvič v
pri tem velik:» zardugo svetniški kardinal Be-lulle, ki se je Vincencij seznanil z njim in si ga izbral za duhovnega voditelja. Ko je Vincencij leta 1612 prevzel župnijo Clichjr blizu Pariza, je bil vsekakor vzoren dušni pastir. Samo pokorščina do duhovnega voditelja ga je nagnila, da je že naslednje leto s težkim srcem zapustil svoje farane in sprejel službo domačega učitelja in vzgojitelja v grofovski družini de (»ondi, ki je bila tedaj ena prvih plemenitaških družin v Franciji. Obenem [a je tudi prevzel dušno skihstvo za uslužbence v družini de GomU. Kadar pa je šel s svojimi gospodarji na njihova posestva na deželo, se je z veseljem zavzel tudi za tamkajšnje kmetiško prebivalstvo, ki je bilo po takratnem socialnem redu podložno grofu Fil.pu de Gondi, ki je bil general kraljevih galer, ali kakor bi rekli danes, admiral kraljeve mornarice.
Bilo je v teli okoliščinah, ko so Vincencija poklicali k nekemu na smrt bolnemu vaščanu. Bolnik je opravil dol^o spoved, I’o spovedi pa je javno priznal, da bi bil brez te spovedi pogubljen, ker je dolga leta v svojih spovedih zamolčal neke grehe, ki si jih ni nikoli upal spovedati. Na Vincencija je ta dogodek napravil tako globok utis, da je 25. januarja 10X7 imel v župni cerkvi onega kraja posebno pridigo, kjer je spodbujal ljudi, naj opravijo dolgo spoved in tako popravijo, če je bilo kaj zagrešenega v prejšnjih spovedih. Pridiga je imela velik uspeh. Tako se je Vincenciju porodila misel o ljudskih misijonih in o posebni družbi duhovnikov, ki naj bi hodili po deželi in pomagali versko zanemarjenemu ljudstvu.
A tedaj še ni videl nobene možnosti, da bi misel uresničil. Pač na se je odločil, da zapusti družino de Gondi in se vrne k podeželskemu ljudstvu. Ker je vedel, da ne bi mogel prepričati grofa in grofice de Gondi, da bi ga odpustila, je na skrivaj zapustil Pariz in sprejel malo župnijo daleč proč od Pariza, v Vogezih, nedaleč od nemško-francoske meje. V upanju, da bo ostal tam skrit, se je vsega posvetil svojim ovčicam in v nekaj mesecih prenovil faro. Tu je tudi ustanovil prvo dobrodelno organizacijo, Bratovščino krščanske ljubezni, ki se je kasneje razširila preko vse Francije in njenih meja. A ni se dolgo veselil svoje samote, še isto leto se je moral vrniti v Pariz, ko se ni mogel več ustavljati prošnjam de Gondijevih.
Toda odslej ni več pozabil podeželskega ljudstva. Kolikor mu je dopuščala njegova služba, je pridigal podeželskemu ljudstvu in ustanavljal Bratovščino krščanske ljubezni v pomoč revežem. V teh letih se je tudi seznanil s sv. Frančiškom de Sales in sklenil z njim prisrčno prijateljstvo.
Prišlo je leto 1<(25, ki je bilo tako zelo pomembno za Vincencijevo življenje. Kajti dne 17. aprila je bila ustanovljena Misijonska družba. Grofica de Gondi in njen soprog sta darovala novi ustanovi znatno vsoto denarja, ki naj bi služila za vzdrževanje misijonarjev, Vincencij pa se je s svoje strani obvezal, da si bo tekom enega leta našel vsaj šest duhovnikov, ki bodo z njim p-i dl "ali po deželi, učili ljudi katekizma in jih rriprav-Ijali na dolgo spoved. Tako je V nce -cijeva zamisel ljudskih misijonov postala resnica. Polagoma si je pridobil več sodelavcev In nova ustanova je počasi začela rasti,; posebno, ko jo je leta Itl.T:! potrdil papež Fvbg ’ VIII. Leto poprej se je nova družba za sta1 ' naselila v samostanu sv. Lazarja v Pa-’" odkoder so misijonarji dobili ime “le -
S tem je Vincencij dosegel dokončno stopnjo svojega življenja. V teh tridesetih letilv ki jih je preživel kot vrhovni predstojnik Misijonske družbe pri Sv. Lazarju, je razvil višek svoje dejavnosti za Boga in za duš«. S pomočjo sv. Luclovike Marillac je leta 1031 ustanovil še družbo usmiljenih sester, ki jo je imenoval Hčere ljubezni. V tej družbi je našel sijajen pripomoček za vsa dela ljubezni, ki jih je organiziral v naslednjih tridesetih letih.
Ne moremo našteti vseh teh del v podrobnostih. Na splošno smemo reči, da je njegova ljubezen šla tako daleč, kakor je šla fceda njegovega časa. Bolniki, onemogli, najdenčki, berači, jetniki, kaznjenci, ki so morali veslati na, ladjah, sužnji v Severni Afriki, sirote, vojni begunci, poplavljene!, izgnanci, duševno bolni — z eno besedo — vsi trpeči so bili deležni njegove dobrodelnosti. Ugled, ki si ga jo sčasoma pridobil v sodobni družbi in celo na francoskem dvoru, mu je pomagal, da je lahko storil veliko tudi za podvig tedanje duhovščine, ki ni bila vedno na najvišji stopnji, izobrazbe in svetosti. Nekaj časa je celo imel vpliv pri imenovanju škofov. Tako je lahko dosegel, da tako odgovornih služb niso dobili nevredni. Jasno je tudi predvidel nevarnost janzenistične krive vere, ki se je ravno tedaj začela širiti po Franciji. Zato se je od vsega početka trudil, da bi zajezil njen pogubni vpliv.
Medtem pa seveda ni zanemaril svoje lastne Misijonske družbe. Polagoma je uvedel razne običaje, sestavil ji je pravila in širil njen delokrog. Kljub temu, da je bil silno previden in naravnost počasen v tem, je ob koncu svojega življenja mogel videti svoje misijonarje na delu v triindvajsetih hišah po Franciji, a tudi izven njenih meja: v Italiji, na Irskem in škotskem, na Poljskem, v Severni Afriki, na otoku Madagaskarju. Štela je tedaj 420 duhovnikov in 190 klerikov in bratov. Podobno je Bog blagoslovil udi tlelo usmiljenih sester, ki so storile mnogo dobrega po Franciji in celo na Poljskem.
Sv. Vincencij je zaključil svoje plodonosno življenje dne 27. septembra 1000. Med svetnike je bil prištet 10. junija 1757, dne 12. maja 1885 pa ga je Leon XIII. proglasil za nebeškega zaščitnika vseh dobrodelnih družb in ustanov, ki so na kakršen koli način v zvezi z njim.
To je torej sv. Vincencij de Paul kot človek in svetnik. Kakor smo videli, se njegovo življenje ni odigralo v misijonskih deželah, če izvzamemo njegovo ujetništvo v Tunisu. Vincencij torej ni bil misijonar v pravem smislu besede. Pa kljub temu moramo reči,
•da je bil misijonar po duhu in da je storil veliko tudi za razširjenje sv. Cerkve po misijonskih deželah.
Preden gremo k temu njegovemu delu za misijone, pa si lahko še zastavimo vprašanje: Zakaj se je Vincencij sploh začel zanimati tudi za zunanje misijone? Saj je bil z drugimi dobrimi deli tako zelo zaposlen in je razvijal tako ogromno dejavnost, da bi mu nihče ne mogel šteti v zlo, če bi bil pustil ob strani delo za zunanje misijone.
2, MISIJONSKI C AS SV. VINCENCIJA
Prvi razlog, da se je Vincencij začel zanimati za zunanje misijone, je gotovo treba iskati v njegovi brezmejni krščanski ljubezni, v njegovi veri, v njegovi gorečnosti za zveličanje duš in za razširjenje in prospeh sv. Cerkve, z eno besedo, v njegovi nadnaravno usmerjeni miselnosti. Kajti vse notranje življenje in zunanjo delavnost sv. Vincencija je mogoče razumeti le, če upoštevamo, kako zelo je bila vsa njegova dejavnost utemeljena na nadnaravnih nagibih, če bi skušali razložiti njegovo miselnost in njegova podjetja zgolj z naravnimi razlogi, bi Vincencija nikoli ne mogli prav razumeti. Sicer pa je Vincencij v svojih pismih in govorih tudi večkrat odkril, kakšni nagibi so ga vodili, da je začel svoje misijonarje pošiljati tudi v zunanje misijone. A o teh misijonskih nagibih bomo govorili kasneje.
Tukaj naj omenimo v nekaj besedah samo nekatere zunanje okoliščine in razloge, ki so obrnili Vincencijev© pozornost tudi proti deželam, ki so še čakale luči evangelija. Kajti, kakor je treba povdariti Vincencijev© duhovnost kot glavno vodilo njegove dejavnosti, nikakor ne smemo prezreti, da je bil tudi otrok svojega časa in okolja. Zato je zelo možno, da bomo našli tudi kake zunanje či-nitelje, ki so vplivali na razvoj njegove misijonske miselnosti.
Pred vsem drugim je treba reči, da je Vincencij živel v času, ki se zaradi cvetoče misijonske delavnosti lahko imenuje misijonski čas. Tako je Vincencij dobil marsikako pobudo v zgledih misijonske gorečnosti, ki mu jih je nudil njegov čas in njegovi sodobniki.
Vincencijev čas se sme imenovati misijonski najprej zato, ker so v tem času vladali Cerkev papeži, ki so pokazali posebno vnemo za misijonsko delo sv. Cerkve. Naj omenimo le to, da je Gregor XV. (1021—1023) leta 1022 ustanovil v Rimu posebno kongregacijo za razširjenje sv. vere (S. Congregatio de Propaganda Eide), njegov naslednik, Urban
VIH. (1023—1044), pa je ustanovil v Rimu poseben kolegij, kjer naj bi se šolali gojenci iz vseh raznih misijonskih dežel, ki obstoja še danes kot “Kolegij Propagande”.
Vincencijev čas se sme imenovati misijonski tudi zato, ker je bil to čas velikih misijonskih podjetij in velikih misijonarjev. P. de Nobili (u. 1050) v Indiji, p. de Rhodes (u. leta 1060) v Indokini, p. Ricci (u. 1010), p Trigault (u. 1028), p. Schell (u. 1000) na Kitajskem, mučeništvo Cerkve na Japonskem — to so nekateri bolj značilni mejniki v zgodovini tedanjih misijonov v Aziji. Toda misijonsko delo je bilo v polnem razvoju tudi po drugih delih sveta, v Indoneziji in na Filipinih, v Afriki in posebno v obeh Amerikah. To je bil čas, ko so v Paraguaju bile na višku sloveče redukcije jezuitskih misijonarjev med Indijanci. Treba je pripomniti, da je Francija v tem času imela še poseben delež pri misijonskem delu katoliške Cerkve. Francoski misijonarji raznih redovnih družb so bili na delu po raznih misijonskih poljih. Posebno jezuitski misijonarji so imeli odlično mesto v tej sveti tekmi. Reta 1«::.S so na pr. imeli samo v Canadi štirideset misijonarjev, izmed katerih jih je nekaj umrlo mučeniške smrti. Poleg tega je bilo v tedanji francoski družbi doma, posebno v Parizu, doka j živo zanimanje za misijone in so obstajale celo nekake organizacije za pomoč misijonarjem, ki jih lahko smatramo /a predhodnice današnjih papeških misijonskih udruženj. Velik uspeh so imela tudi poročila misijonarjev, ki so jih pošiljali v domovino in so natisnjena krožila tudi po salonih najuglednejših družin.
Zato je skoraj nemogoče, da Vincencij ne bi bil podlegel misijonskemu toku svojega časa in okolja. Sicer ne moremo reči, ravno koliko so ti sodobni misijonski zgledi vplivali na razvoj njegove misijonske miselnosti, a brez dvoma so vplivali nanj. Iz njegovih izjav je razvidno, da je vsaj nekaj vedel o misijonskem delu svojega časa. Posebno pa je očitno, da je imel posebno spoštovanje do sodobnih misijonarjev. Občudoval je njihovo delo. In Vincencij sam je rad porabil vsako pri Sv. Lazarju, öe je zvedel, da se je kak misijonar mudil v Parizu, ga je rad povabil k Sv. Lazarju, da je govoril Vincencijevim sobratom o misijonih in jih navduševal za to delo. In Vincencij sam je ra dporabil vsako priliko, da je stavil misijonarje za zgled svojim sobratom. Tako je neko jutro med nekim nagovorom vzkliknil: “O, moji sobrat,je, to so veliki misijonarji, katerih smo mi samo sence. Glejte, kako gredo celo v Indijo, na Japonsko, v Canado, da bi dovršili delo, ki
ga je začel na zemlji Jezus Kristus. . . Mislimo si, da tudi nam pravi: Pojdite, misijonarji, pojdite! Kaj? Vi ste še tu, a glejte, toliko ubogih duš čaka na vas, katerih zveličanje zavisi od vaših pridig in vašega poučevanja katekizma.”
Posebno močno pobudo za zunanje misijone pa jo Vincencij dobil s strani cerkvene ali tudi državne oblasti. Skoraj bi lahko rekli, da kljub svoji vnemi za razširjenje Cerkve najbrž ne bi bil poslal misijonarjev v zunanje misijone, če ne bi bil dobil ega namiga Previdnosti. Kajti eno najosnovnejših načel sv. Vincencija je bilo, slediti Previdnosti in je ne prehitevati s svojevoljnimi odločitvami. Kakor pravi njegov prvi življenjepisec tudi izrecno, ni nikoli hotel poslati katerega izmed svojih misijonarjev v zunanje misijone, ne da bi bil dobil za to namiga od zgoraj, ker se je vedno ravnal po načelu, ne se vmešavati sam od sebe, ampak zgolj slediti vodstvu Previdnosti, ki se razodeva posebno po oblasti.
V nekem pismu iz leta 1640 Vincencij sam pripoveduje, kako in zakaj se je prvič odločil, da pošlje svoje misijonarje v zunanje misijone. Dobil je namreč pismo od Kongregacije za širjenje sv. vere, katere tajnik je bil takrat msgr. Ingoli. V tem pismu mu je msgr. In-goli stavil predlog, naj pošlje nekaj misijonarjev v Perzijo. “Kaj naj vam rečem o pismu msgr. Ingolija? — tako Vincencij v omenjenem pismu izraža vtis, ki ga je pismo napravilo nanj. — Xič drugega, gospod (sobrat), kot to, da ga sprejemam z vsem spoštovanjem in vso ponižnostjo. . . In ta misel mi je prišla v glavo: Oblast poslati med pogane pripada osebi Njegove Svetosti, edino njemu na zemlji. Zato pa ima tudi oblast, poslati vse duhovnike po vsem svetu za božjo slavo in zveličanje duš, in vsi duhovniki imajo dolžnost ubogati ga v tem oziru. In po tem načelu, ki se mi zdi resnično, sem daroval ■ logu to malo družbo, da naj gre, kamor ji bo Njegova Svetost ukazala iti.”
Ta predlog Propagande sicer ni rodil kakega sadu, vendar ima velik pomen za zgodovino Vincencijeve Misijonske družbe. Kajti dal je Vincenciju priliko in nagib, da se je izrecno odločil poslati misijonarje tudi v zunanje misijone. Tako lahko rečemo, da je po tem dogodku Misijonska družba postala misijonska tudi v tem smislu, da se je posvetila tudi delu v zunanjih misijonih.
Podobno je Vincencij ravnal kasneje. Nobenega misijonskega dela ali načrta se ni Joti! po svoji izbiri in prizadevanju. Prva po-
buda je morala vedno priti od zgoraj, da se je tako pokazala božja volja. Toda ko je bila dovolj očitna želja zastopnikov oblasti, naj se loti kakega misijonskega podjetja, se je vrgel na delo z vso silo in vztrajnostjo. Ko ga je leta 1646 francoski konzul v Maroku prosil za kakega misijonarja, mu je odgovoril, da bo rad poslal katerega svojih sobratov tja, zato ker je bil konzul imenovan od francoskega kralja. Zato je bil izbran tudi od Boga, da Dog po njem Vincenciju razodeva svojo voljo. Podobno Vincencij ni poslal misijonarjev na Madagascar sam od sebe, ampak na pobudo cerkvene oblasti. Zato je leta 1656 v nekem nagovoru mogel reči sobratom: “Kdo je kdaj mislil na Madagascar! Kaj? Mi naj bi si bili drznili hoteti, da bi sami od sebe prevzeli to veliko delo, ali celo samo misliti, da hi si Dog izbral to najbolj ubogo in neznatno družbo, ki obstaja v sv. Cerkvi, za to? Ne, gospodje, ne, moji bratje, mi nikoli nismo mislili na to. In nikoli nismo prosili, da bi lahko šli na Madagascar. Papežev nuncij jo bil tisti, ki nas je prvi prosil, da bi dobili nekaj duhovnikov naše družbe in jih poslali tja. “Po drugi strani je bila za Vincencija ta. zavest, da se tega •misijonskega podjetja ni lotil na svojo lastno roko, ampak na pobudo, oblasti, tudi močan nagib, da mora s tem delom nadaljevati kljub vsem oviram. Zato je v nekem drugem nagovoru, ko je sobratom: govoril o težkih žrtvah, ki jih je misijon na Madagaskarju zahteval od družbe, zaključil: ‘‘Sedaj, kako naj vemo, ali ima družba poklic od Doga za ta kraj, ali je poklicana tja?" O ne, gospodje, ni dvoma o tem, kajti mf nismo sami mislili na Madagascar, ko nam je-bil stavljen predlog' o tem.”
V takih okoliščinah in pod temi vplivi je torej Vincencij obrnil svoj pogled tudi v prekmorske dežele in se odločil, da doprinese-svoj delež za njih |H>kristjanjenje. če smo. tako povdarili vpliv oblasti kot zastopnice božje volje za Vincencija, s tem niti najmanj' nočemo reči, da v Vincenciju samem ni bilo dovolj misijonskega ognja, če se sam od’ sebe ni odločil za to, da l>i poslal misijonarje-tudi v zunanje misijone, je bil razlog v tem, ker se je tako dosledno ravnal po načelu, slediti namigom Previdnosti. Da, v njegovem-srcu je gorel dovolj močan ogenj apostolske gorečnosti za razširjenje sv. vere. Toda hotel je, da naj se ta ogenj ne razodeva v izbruhih nepremišljene gorečnosti, ampak naj bodo njegovi učinki urejeni in podrejeni višjim načelom, kakor mora biti urejeno in podrejeno, vse življenje Katoliške Cerkve.
oJTlecl cd
cčlml
^__ v
tPiSß sfooGiisfia misijoaarfja
G^Uajsfce
10. IV. 1948.
če se me še spominjate, ste morda mislili, da me je bilo že konec sredi teh strašnih časov, ki smo jih preživeli, ko se tako dolgo nisem nič oglasila. A vendar še romam po tej solzni dolini, ne vedoč, kaj mi božja Previdnost v bodočnosti pripravlja. Ta teden so mene in mojo sosetro, ki jo bolj poznate, obiskali Vaši sobratje, ki se selijo s severne Ki-• tajske na jug, in mi priporočili, naj Vam kaj pišem o mojem razburkanem življenju.
Pod japonsko okupacijo.
Ko sem Vam zadnjič pisala — od tega bo kakih osen'.' let — je bil ta naš del Kitajske še v japonskih rokah. Ta leta se je naš misijon še kar nekam razvijal. Me smo imele tu bolnico in šolo, katera je bila na moji skrbi. Zadnjih pet let smo imeli tudi dekliško srednjo šolo, ki ji pa Japonci niso hoteli dati pravice javnosti in zato število gojenk ni bilo preveliko, a smo zato tem lažje v verskem oziru delale na globoko, kar se je kmalu pokazalo v vedno bolj krščansko čutečih srcih naših poganskih profesorjev in gojenk. Politična posledica evropske vojne je bila, da so internirali vse naše italijanske, belgijske in amerikanske sestre, dočim so mene pustili pri miru, kajti na svojem zemljevidu niso našli Jugoslavije in niso mogli razumeti, kakšne narodnosti sem. Sploh smo bili ep-ropski misijonarji v očeh japonskih okupacijskih oblasti bolj slabo zapisani, zato smo težko čakali konca vojne v upanju, da bomo potem lahko svobodno delali za razširjenje Kristusovega kraljestva na Kitajskem.
Prihod in nasilja komunistov.
A kako zelo smo se varali. Ko je bila Japonska premagana, so namesto redne vojske, ki smo jo pričakovali, zasedli naše mesto rdeči komunisti, ki so se kar naenkrat preko gora od vseh strani kot mravlje vsuli na nas. Pa smo spet upali, da bo to samo za kaka dva tedna. Hvala Bogu, da nam je bodočnost prikrita, kajti tedaj nismo vedeli, da bomo morali preživeti namesto dveh tednov kar dve leti pod rdečim nasiljem. Kaj naj Vam povem o teh dveh letih, ko so itak po vsem svetu komunistične metode enake? Od začetka so bili prav prijazni z ljudstvom in nami ter zagotavljali zlasti svobodo vere. A kmalu so nam odvzeli šole in sami pričeli vzgajati
mladino po svoje. Fante in dekleta so vabili na nočna zborovanja in zabave, čemur starši niso upali ugovarjati. Na vrsto je prišla tudi delitev zemlje, delovanje ljudskih sodišč, pred katera je lahko prišel vsak, ki je imel kaj proti njemu kak komunist. “Ojudska sodba” pa ne obstoji v ničemer drugem, kakor da ljudstvo prisiljeno naglas kriči in zahteva to, kar so nekateri pravi “rdeči’’ skuhali. Vsak, kdor ni hotel z njimi trobiti v isti rog, je bil obtožen za vohuna, izdajalca naroda —! kot pri nas v domovini. Gorje, nad komur se znese umetno narejena komunistična ljudska jeza: na vse načine ga mučijo, nekatere tudi žive pokopljejo, druge v morje pomečejo itd. Ubogo ljudstvo, koliko mora trpeti pod tem nasiljem! V našem mestu v zadnjem času skoraj ni bilo več videti mož in fantov: kdor je imel še čas, je pravočasno zbežal, druge so kdo ve kam odvedli ali jih pomorili. Vse trgovine so si prilastili, prav tako zemljo, hiše in imovino tistih, ki so kaj imeli, za plačilo pa njih družine brez vsega na cesto nagnali. Veliko ljudi si je samo vzelo življenje, da bi se na ta način rešili rdečega raja.
Koimmisti in misijonarji.
Kaj pa z nami, misijonarji? Ker je mesto majhno in ker smo se z ljudstvom čutili kakor ena družina, nas je zelo prizadelo to trpljenje naroda. Spravili so se pa komunisti tudi nad nas, vendar se z nami kot s tujci niso upali povsem tako postopati kot z domačini. V šoli so ščuvali otroke, naj se dvignejo proti meni kot njih ravnateljici: vse je bilo že pripravljeno, da me šolska mladina postavi pred ljudsko sodišče, pa so nam nekatere katoliške učiteljice javile, kaj se pripravlja. Obrnili smo se nato na višjo komunistično oblast, ki je bila z nami vedno (hinavsko seveda) zelo prijazna, in dobile smo odgovor, da oni nič o tem ne vedo. Protestirali smo kot Evropejci in zagrozili, da bomo povsod po Evropi razglasili, kako z nami ravnajo — in zaenkrat je pomagalo. Pozneje so na vse načine ščuvali našo služinčad, naj se dvigne proti nam.'. A naši ljudje so se temu ščuvanju uprli, za kar so jih vrgli iz vseh njihovih organizacij, kar je skoro isto kot biti oropan življenjskih možnosti. Razširjali so o nas govorice, da smo v bolnici morile otroke, zastrupljale bolnike. Našega patra misijonarja so obdolžili najrazličnejših strašnih
nemoralnosti in bi ga bili ubili, če ne bi bil Evropejec. O vsem tem so govorili na svojih nočnih sestankih in zborovanjih, kjer so kovali načrte, kako bi nas najbolj poceni uničili. Tako v dveh letih ni bilo dneva, da se ne bi počutili v vedni nevarnosti. Ker moja mati prednica ne obvlada dobro kitajščine, sem morala vse posle z njimi jaz opravljati. Skoro vedno so moje izjave tako zasukali, da so se obrnile meni in nam v škodo in da so me višje oblasti vedno obtoževale nasprotovanja “ljudski oblasti”. V zadnjem' času ni bilo noči, ko ne oi pričakovala, kdaj pridejo in me odvedejo s seboj, kajti v sosednjem misijonu so storili tako s tamkajšnjo s. prednico in misijonarjem. A ljubi Bog je nam to preizkušnjo prihranil, dočim sta ona dva že sedmi mesec v ječi.
Skrunilci .Najsvetejšega.
Eden naših misijonarjev, precej daleč od nas, je bil že šesto leto pod rdečimi in je ves čas ljubosumno hranil in čuval ‘‘svojega edinega Prijatelja” — Najsvetejše v tabernaklju. Vedno jc mislil, da nvu rdeči niso sovražni, ker so ga vsa leta pustili pri miru. Ob koncu lanskega leta — kakor nam je sam pripovedoval — pa so mu počasi rekvirirali najprej vrt, ki ga je imel, nato pa hišo, del za delom, in nekega dne se vsuje vsa ta divjaška drhal na misijon in oropa misijon ter misijonarja prav vsega — do zadnjega žepnega robca. S silo so odprli cerkev in vanjo niso pustili patra, ki je hotel rešiti svoj Zaklad. Ko se mu je končno le posrečilo, preriniti se v svetišče, je zagledal tabernakelj odprt in — prazen. Ubogi revež je tekal in letal za rdečimi ter jih rotil: ‘‘Obdržite si vse, samo tisto belo stvar mi vrnite; za vas nima pomena, ne veljave, meni je pa več kot življenje.” A zaman. Spet zvečer je šel poskusit, da bi mu vrnili Gospoda, a brez uspeha. Le to je čul, da mislijo svete Hostije porabiti za zdravilo ranjencem. Ubogi misijonar se je moral brez svojega Zaklada vrniti v prazno, izropano hišo, se sesedel na tla brez moči, saj ves dan ni ničesar zavžil, ter jokal kakor otrok, ker so mu ukradli in oskrunili njegov Zaklad. V noči je, skoro brez obleke, z eno nogavico in v starih, že povsem razbitih čevljih skrivaj pobegnil in hodil več dni peš, da je končno prišel k nam, kjer je središče vikariata.
Rešitev.
Novembra lanskega leta 1947 je del redne vojske prišel po morju v bližino. Rdeči so se najprej brž umaknili v okoliške gore. A ker je bila moč redne vojske prešibka, so jo
rdeči po treh dneh napadanja potisnili nazaj na morje, sami se pa še krepkeje usidrali v mestu. Od tedaj so še bolj začeli preganjati in pobijati vse, ki niso bili njihovih misli. Toda po enem mesecu teh povečanih grozot so nacionalne čete spet prišle, to pot nekoliko številnejše kot zadnjič, a so zavzele samo polovico okraja, tako da je bil naš misijon ravno meja med rdečimi in nacionalisti. Slednji so z nami ravnali zelo lepo, a bojazen, da niso dovolj močni in da utegnejo rdeči prevladati, nas ni nikjer zapustila. Tudi v nevarnosti pred bombami smo bili, kajti noč za nočjo so žvižgale nad nami.
Na katoliškem vzgojnem kongresu.
V januarju 1948 je prišla po nas ameriška vojna ladja z nalogo, da vse Evropejce umakne iz nevarnega bojnega pasu. Upirali smo se, saj je težko zapustiti misijon, na katerem smo delali in trpeli že toliko let (jaz osem), pa ni nič pomagalo. S težkim srcem smo zapustili misijon in one sestre ter misijonarje, ki so bili v od komunistov zasedenem delu misijona in jih ni bilo mogoče več rešiti. Vojna ladja nas je privedla v Tsingtao. Od tu sem bila poklicana v Šanghaj, da se udeležim prvega kitajskega katoliškega vzgojnega kongresa. Kitajski kardinal, apostolski nuncij, mnogo nadškofov in škofov, duhovščine in redovnic iz vseh krajev Kitajske in vseh mogočih kongregacij ter ustanov se je zbralo na tem kongresu: mnogo se je govorilo in razpravljalo in krasni načrti so se naredili, toda kaj, ko gre ta uboga Kitajska tako čudno pot, da se človek boji, niso li vsi ti načrti kakor gradovi, zidani v oblake...
Spet med komuniste?
Zdaj sem tu v Šanghaju že skoro dva meseca in čakam na parnik, ki naj bi me popeljal v novi delokrog, kjer bom prevzela vodstvo naše srednje šole. Tisti kraj je zaenkrat še v območju nacionalistov, pa vsi dvomijo, da bi pri tem ostalo. Ali bom torej spet deležna druščine rdečih? Moja jugoslovanska pripadnost, še razmeroma mlada leta in znanje ki-tajšine, to mi ne obeta nič dobrega, če kraj pade pod komuniste. Bolj kot kdaj sem Bogu darovala svoje življenje in smrt, vso mojo bodočnost z vsem, kar mi je božja Previdnost namenila. Zaupam Vanj, ki je Gospod življenja in smrti, ki vodi svet in posameznika mnogokrat po nam nerazumljivih potih.
Prosim Vas prav lepo za molitveno pomoč; naj se spomnijo kake misijonsko goreče duše tudi name in naj me podpro, da bom vztrajno močna v vseh preizkušnjah. Bog z Vami!
SLCVC...
Nedelja, 23. maj 1!MH je l>il dan, ki ga je naredil Gospod, dvakrat Gospodov dan.
Po skupni slovenski maši v kapeli marianistov na Cabailito v Buenos Airesu smo se zbrali v posebej okrašeni auli kolegija marianistov.
Prednik “Katoliških misijonov” je prvi stopil na oder in obrazložil najprej vlogo zdravnika na katoliškem misijonu in kako smo Slovenci dobili prvega misijonskega zdravnika v osebi dr. Janeža. Nato je odhajajočemu misijonarju blagoslovil misijonski križ in mu ga izročil z željo, naj bi bil njemu kot misijonskemu zdravniku simbol in pobuda misijonskih žrtev, poganskim bolnikom pa spoznanje ljubezni Kristusove, ki misijonarja k žrtvovanju priganja.
V imenu ‘‘Društva Slovencev” je vzel od dr. Janeža slovo predsednik Miloš Stare. Povdaril je, kako je dr. Janež ne le odličen zdravnik, specialist, ampak tudi vzoren Slovenec, ki je vedno živel z narodom in se žrtvoval zanj. Tudi v misijone gre kot zastopnik slovejiskega naroda.
Gospodična Mayerjeva Marica je gospoda doktorja pozdravila v imenu slovenskih deklet s toplo besedo, s šopkom rdečih
nageljnov, povezanih s slovenskim trakom, in pa z obljubo, da bodo molile in žrtvovale zanj in za njegovo delo.
Tudi slovenski dušni pastir g. Orehar je povzel besedo in dr. Janežu voščil božjega blagoslova na misijonsko pot.
Končno je spregovoril še misijonar sam. Stal je pred nami v novi luči. V vsakdanjem življenju smo ga bili navajeni poslušati kot duhovitega šaljivca, ob katerem zlepa nisi vedel, ali gre zares ali za šalo. To pot pa smo vsi čutili v njem globoko resnobnost človeka, ki se zaveda veličine poti in žrtve, ki jo nastopa. Ob njegovih besedah nihče ni mogel niti podvomiti več o vzvišenem namenu odhajajočega. Dejal je, kako je kot zdravnik vedno gledal in iskal le v delu za bližnjega v službi Boga svojo edino življenjsko srečo. Poklic misijonskega zdravnika mu bo pa to edino srečo še neskončno pomnožil.
Vsa slovesnost je navzoče globoko ganila: ob izvajanjih dr. Janeža pa se nam je ganotje zaiskrilo v očeh. Bili smo do dna prevzeti od veličine trenutka: ne toliko bridkost, vse bolj ponos, veselje ter vse blage želje so enako prevevale srca vseh in nas v hipu povezale v eno družino bratov in sester, poslavljajočih se od najdražjega.
Iz dna duše smo za konec vsi zapeli himno “Hvala večnemu Bogu” v zahvalo za novega misijonarja.
Naslednji popoldan so dr. Janeža spremili na ladjo njegovi najožji prijatelji iz vrst tu-
kajšnjih “starih/’ jn “novih” Slovencev. S šopkom v roki je prihitela k slovesu tudi mala Metka inž. Brodnikova, Namesto mame pa je odhajajočemu napravila križec na čelo gdč. Petelinova. V poznih popoldanskih urah je ladja dvignila sidro in nam odpeljala dr Janeža, da ga pripelje Kitajcem.
Na potu pa ni sam: spremljajo ga naše tople misli, naše molitve in žrtve. Bog mn daj svoj blagoslov!
S potovanja se je dr. Janež uredništvu doslej dvakrat oglasil. Navajamo nekaj vrstic:
Bio de Janeiro, 2. junija. — Vi gotovo mislite, da sem že nekje v Afriki, pa se še vedno klatim po Ameriki. Bili smo en dan v Mon-
Dr. Janež ob slovesu s predsednikom “Dr. Slovencev” in urednikom “Kat. misijonov”.
tcvideo, 4 dni v Santos, 2 dni v Hio de Janeiro. Danes odidemo proti Capetownu. 1’ot mi lepo poteka, vožnja zelo udobna, družba pretežno angleški govoreča in sem moral uho uglasiti spet na drug jezik. V Rio sem se peljal do Kristusa. — Do Šanghaja se bomo gugali gotovo dva do tri mesece; je to sicer luksuzna ladja, a vsak tovorček ji je dobrodošel, ker se z njim več zasluži kot s potniki. Zato se toliko ustavljamo. Vsem znancem lepe pozdrave!
Madagascar, :5<). junija. — Iz Madagascar-ja Vam pišem. Počasi napredujemo, mnogo se ustavljamo. Tu smo v pristanišču Tama-tave. šli bomo še nazaj v Afriko (Mozambique, Zanzibar). V Šanghaju bomo prve dni avgusta. Zadnje dni mi glava ne da miru, preveč sem bil na soncu, pa še vse vrste injekcije nam dajejo v pripravo na Daljni Vzhod. Počasi sp pojavlja na ladji kitajski svet, toda v I. razredu sta le dva Kitajca, ostali vsi v II. — O poti Vam bom poslal obširnejše poročilo, ko bom na cilju, sedaj le toliko, da boste vedeli, kje sem in da še sem. Angleščine se bom do konca kar privadil, malo se pa tudi za kitajščino zanimam. Toda vsi znajo le hongkong-kantonski dialekt, dočim se v Šanghaju in čaotungu govori mandarinska kitajščina. Sopotniki me vsi malo plašno gledajo, kako to, da si upam v take kraje. . . Sporočite lepe pozdrave vsem znancem.'
Sedaj je dr. Janež verjetno že na Kitajskem. Kakor smo se tu od njega toplo poslovili, tako ga bodo tam toplo sprejeli. Po nekaj “medenih" misijonskih tednih pa bo zaživel v realnost misijonskega življenja — v realnost žrtvovanja. A kaj je velikega brez žrtve. . . ‘‘Ameriška domovina” je v daljšem članku o dr. Janežu in njegovem odhodu v misijone dne S. VI. za konec zapisala; Naj bi bila njegova žrtev rodovitna za prenovitev sveta in Slovenije ne le na telesu, ampak tudi v duhu, ki ga je vedno zastopal on; kot skrben čuvar telesnega zdravja, kot borec za demokracijo in kot misijonar za Boga.
p
Dr. Janež in prijatelji tik pred odhodom ladje.
Potovanje v misijone
IZ POPOTNIH PISEM BR. CIRILA VERDNIKA CM
Otok Ciper, 30. XI. 1947.
Kakor Vam je že znano, je šlo v Neaplju, če odmislimo dolgotrajno čakanje, vse še kar po sreči. Potem ko smo se vkrcali, smo čakali še dva dni v pristanišču, ker je bil en motor pokvarjen. Tako je ladja odplula šele 24. XI. ob osmih zvečer. Noč je bila mirna. Le drugo jutro po sv. maši me je zagrabila morska bolezen in me dva dni tako zdelovala, da sem kar podvomil, bom li zdržal do kraja ali ne. Priporočil sem se Bogu in Brezmadežni z obljubo zahvale. Zares huda je ta nadloga: vse mi je odpovedalo, le postelja me je držala v ravnotežju. V takem stanju sem' prebil torej prva dva dni. Moji potni tovariši so me hodili gledat in me bodrit. No, tretji dan mi je odleglo, ker se je morje malo umirilo, tako da zdaj spet lahko ministriram pri maši.
Za svete maše pripravimo kar v obednici na dveh mizah. Začno se ob šestih zjutraj,
tako da je do tričetrt na osem vse končano, ker se potem obednica pripravi za zajtrk. Frančiškanski škof in njegov tajnik mašujeta sama zase v svoji kabini. V naši sredi imamo tudi dva indijska duhovnika, ki se vračata v domovino. Prijazna sta in prav na mestu. Dva patra oblata gresta v Colombo, v kabini pa sva skupaj s patrom kapucinom. Na krovu imamo tudi več misijonark: 7 salezijank, 2 križarki in 2 iz družbe angleških sester. Kar lepa duhovna družinica.
Po šestih dneh vožnje smo dospeli do otoka Cipra, kjer je sv. Barnaba prižigal luč svete vere. Med potjo smo pluli preko znamenite Krete, kjer je vlekel prav močan veter, menda še iz časov sv. Pavla. Tu na Cipru izgleda, da nas bodo cepili proti kugi. Izkrcati se najbrž ne bomo smeli. Ko bodo ladjo pošteno natovorili, se zapeljemo mirno Džibuti, Port Salda, Adna in Colomba v Kalcutto. Vreme je
ielö Ugodiiö, in hvala llogu, da sem že tako hitro prestal morske težave.
Do božiča še ne bomo prisil na cilj, tako je dejal komandant. Polnočnico bomo imeli kar na krovu in bomo zapeli vsak po svoje.
Z mojim sopotnikom se zdaj kar imenitno razumeva, čisto od začetka pa ni najbolje kazalo. Paroplovna družba je namreč tako meni kot njemu določila, da bova vsak v svoji kabini. Ko so nam pa pri vkrcanju odkazovali prostor, so oba dali v eno, dva in pol metra široko in tri metre dolgo. Najbolj vroče mi je bilo, ko sem moral nekam pod streho spraviti svojo 200 kg težko prtljago, ki je radi preslabih kovčkov nisem mogel dati v skladišče, ampak jo pustil na krovu. Toda, kaj bo čez noč z njo, me je začelo skrbeti. Dež in vlaga lahko vse poškodujeta, ker je nekaj kovčkov zelo slabega zdravja. Malo pomislim, potem pa hajdi po robo in z njo v kabino. Ko sem patru povedal, kaj mislim, je soglašal, češ da bom potem naslednji dan vse skupaj spravil v magacin. Ko prinesem 4 kovčke, me vpraša: ‘‘Finito?” — “Ancora no”, mu odvrnem. Ko nosim in prinašam vedno več, je pater z vidnim premagovanjem gojil potrpežljivost, hodeč okrog' kabine in čakajoč, kdaj bo konec nalaganja, in vprašujoč: “Dove se met-terä tutta la roba?”. Jaz sem ga potolažil: ‘‘Pazienza, padre, solo per questa notte.” Na-tihoma sem se muzal, kajti prišla mi je na misel zgodba o tisti ubogi koklji, ki so ji mlade račke zletele v vodo in je reva tekala okrog in klicala, klicala za njimi, pa vse zaman... No, končno sva z združenimi močmi Tepo vse uredila in zložila. Noč je bila mirna in moj tovariš je dobro spal ter vse prespal. Drugi dan sem čakal, kdaj bo sprožirmisel, da je čas, prtljago spraviti v magacin, a ni rekel nič in je tako vse ostalo pri meni ter se prav dobro razumeva in bova skupaj delila vesele in težke dni dolgotrajnega potovanja. On je bolj majhne postave, Toskanec. Nekega dne mi je potarnal: ‘‘Beati giovani! Poveri vechi!” Vprašam, koliko let ima, misleč da jih bo imel kakih 60. Pa mi pove, da jih Jma 4 6 preko ramen. Tedaj mu rečem, da jih imam tudi jaz že 4 0. Pogleda me nejeverno. Pozneje mu pokažem potni list, da ne bo mislil, da ga vlečem.
'Skoro dva meseca bonr moral domovati na vodi. Uživam svojo srečo, da bom le dosegel .misijonski cilj, in ne pozabim svojih dragih, ki so mi do njega pomagali. Vsak večer pre-ipevam na krovu: Ave Maris Stella... Kako ilftpx> se čuje sredi morja!
Džibuti, 10. XII., Aden, 14. XII.
Upam, da ste prejeli moje prvo pismo, ki sem ga oddal po neki gospej, ki nas je prišla obiskat na krov, kajti mi sami nismo imeli dovoljenja za izkrcanje. Kot smo pričakovali, so nas vse cepili proti kugi, kar smo morali precej trdo plačati .Na Cipru smo ostali 4 dni, ker so nalagali krompir za Colombo.
Po štiridnevnem odmoru smo se torej podali naprej in v 36 urah dospeli do Port Saida, kjer se nismo nič ustavili in tudi ničesar videli, ker smo pluli mimo ponoči, kakor tudi skozi Suez.
Vozimo se po polževo in kamor pridemo, imamo vedno zamudo. Smo pač trgovci in ne potniki. Po nekaj dneh naše polževske brzine smo se že znašli na Rdečem morju. Tu se je ozračje naenkrat spremenilo: dnevi so bili vroči in noči soparne. Drugega posebnega ni
I	ilo videti, kakor le ogromno vode, ki nas je od vseh strani obdajala, in pa veliko množino orjaških rib, ki so hitele za svojim plenom. Vsak večer smo imeli dcvetdnevnico k Brezmadežni, na praznik sam pa skupno posvetitev Brezmadežni Morski zvezdi. Misijonski škof, ki nas spremlja, odhajajoč v Aden, nas je blagoslovil, trdno uverjen, da bo vsak čas na svojem cilju. A ni bilo tako.
Tu v Džibutiju namreč smo ostali kar sredi morja, ker še ni pristanišče dograjeno, in slabotni domačini so prav počasi skozi tri dni nalagali na ladjo pšenico in sladkor, ki so ga vozili v čolnih k ladji. Tu so nam tudi nanovo pregledali dokumente.
Med potjo nas je spet pozdravil morski vihar, ki pa ni naš prijatelj. Pravijo, da je Rdeče morje zelo muhasto. Spet nismo mogli drugega kot poležavati. Malo jih je, ki ničesar ne občutijo. Blagor jim. Pravijo, da bo Indijski ocean bolj prizanesljiv. Bomo videli.
Danes, 13. XII. smo dospeli v Aden. Izgle-da lepo pristaniško mesto s katoliško cerkvijo in sedežem frančiškanskega škofa. Tu bomo spet sredi morja nekaj dni čakali, da izlože hi nalože robo.
Nocoj ob sončnem zatonu sem opazoval nekatere potnike, kako so si najprej umili lice ih noge, potem pa se na krovu klanjali Alahu.
Okrog 16. XII. gremo spet naprej, potujoč.
II	dni do Colomba na otoku Cejlonu. Tam, piavijo, bomo čakali kakih 10 dni, kajti imajo spet veliko robe izložiti. Upamo, da bomo 'vsaj tarn lahko malo stopili na blaženo zemljico, ko smo že ves mesec samo na vodi. Božič bomo praznovali na vodi, tako tudi vstop v novo leto, sv. Tri Kralje. Sveto Družino pa upam praznovati že v Kalkuti. Bog daj, da
bi šlo vse po sreči! Upam, da bom koncem januarja že stopil na kitajska tla.
Danes godu je moja mama, ki ima že 82 let, pa je še precej čila. Mislim nanjo in molim' zanjo.
. Colombo na Cejlonu, 28. XII.
17. decembra smo odpluli iz pristanišča Aden. Dva dni je bilo zelo lepo in morje nad vse mirno. Kar nenadno pa nas je pozdravil smehljajoči se vihar. Takoj po sveti maši tretjega dne sem moral iti ležat in sem ležal celih šest dni, in sicer v takem stanju kot še nikoli v življenju. Od začetka sem mislil, da je vsemu krivo le razburkano morje, a je bilo nekaj drugega, na kar sem pa šele pozno prišel: influenca, čudil sem se, zakaj tako fantaziram in zakaj me vse boli, da sem se moral preobračati kakor vrabec na veji, pa potil sem se strašno, česar sem dolžil klimo. Uživati nisem mogel ničesar, četrti dan pa sem zaprosil svojega sostanovalca, da bi mi prinesel malo tople juhe. Prišel me je malo pogledat tudi kapitan, ki mi je kasneje poslal aspirin, drugi dan mi je pa še pater prinesel neke praške. Na sveti večer mi je bilo najhuje: vsake pol ure sem moral iz postelje v oddaljeno kopalnico in se mse med potjo večkrat onesvestil. Vso noč nisem zatisnil očesa. Drugo jutro na Sveti dan sem se izmuznil iz kabine in šel k maši in obhajilu. Nato takoj nazaj v posteljo. Pride kapitan In me vpraša, kako mi gre in kolikšno vročino imam. Imel sem 39 in pol, dočinv prejšnji večer 4 0 in pol. A ves Sveti dan in tudi štefanji dan ni bilo nič bolje. Na Janeževo pa je bilo morje precej mirno in topel sončen dan. Imel sem samo še SS vročine. Danes na tepežni dan sem1 pa že na nogah, le apetita še nimam nič. Zelo me je že skrbelo, kaj naj naredim, če bi bilo treba na ladji končati misijonsko in življenjsko pot. Pa hvala Bogu, lepo se je vse izteklo, in
Misijonarja g. Prebil in l»r. VERDNIK z znanim p. O. Kocijanom, p. R. Mazovcem in J. Velikonjo pred baziliko v l/oretu.
danes sem si za korajžo privoščil kozarček vinčka, ki mi je zadišal, in se kar bolj močnega počutim1. Za božič smo imeli vsak večer devetdnevnico, katere se žal nisem mogel udeleževati ves čas. Pa je že bilo Gospodu tako bolj všeč, da sem v bolezni malo trpel, še nikdar nisem bil tako reven kot te dni, tako nebogljen kot božje Detece. A nisem hotel tarnati, ker sem želel tudi iz teh nadlog čim več pridobiti za moje Kitajčke.
Colombo, 2. I. 1948.
Srečno in tako blagoslovljeno novo leto, kot je bilo minulo, želim Vam in vsem skupaj!
Kar čez noč se kaj spremeni. Tu sen,- se izkrcal 2 9. XII. in čakam na ladjo, ki pride iz Francije okrog 13. I. in ki me bo odvedla proti šangaju. Po raznih ugibanjih in telegrafski korespondenci se je izkazalo, da z ozirom na nekatere spremenjene prilike najbolje naredim, če grem najprej v šangaj in od tam v Kunming, zlasti radi prtljage, ker bi z njo le težko potoval iz Indije preko himalajskih višin v Kunming in čaotung, kjer bo zaenkrat moje bivališče.
Tu v Colombu sem gost zelo blagega škofa iz družbe Oblatov. V krasni katedrali sem našel tudi kip sv. Vincencija, med misijonarji pa veliko njegove ljubezni, škof je svojčas želel dobiti tudi usmiljenke semkaj, pa ni bilo mogoče. Petje v cerkvah je latinsko; melodije so mi bile vse znane.
Vročina je tu še zelo močna. Zato so oo. oblatje zjutraj za službo božjo črno oblečeni, po zajtrku se pa oblečejo v bele talarje. Res ne gre drugače. Ponoči mi delajo komarji koncert okrog ušes. Domači, tu stalni, imajo proti njim preko ležišč razgrnjene mreže in imajo tako popoln mir pred njimi. No, hvala Bogu tudi za to mojo pokoro.
Ljudje na Cejlonu so večinoma zelo dobri, ženske imajo zelo rade nakit. Tako imajo nekatere v nosnicah in tudi na nogah okrasje. Drugače so pa dostojno oblečene, s krili do tal. Sadja najraznovrstnejšega je obilo. Promet se vrši zelo na vozičkih z dvemi kolesi, zlasti osebni. Tudi jaz sem se že peljal. Vprežen! so v voz tekači, ki so silno spretni v kre-tanju sredi vrveža mestnih ulic. So zelo vitki in suhi; težko si služijo vsakdanji kruhek. Svetinjic ali kaj podobnega tu kar pokazati ne smeš. Ko sem prišel na postajo, me je nosač moje prtljage prosil za rožni venec, pa sem mu dal svetinjo. Takoj jih je bilo okrog mene toliko, da jih je moral stražnik razgnali. A to so bili katoličani. Ostali se ne zmenijo za misijonarjevo pojavo. Misijonarji
pravijo, da je tu pridiganje zelo težko, in sicer radi tega, ker je treba znati angleško, francosko in indijsko.
Maggone, 14. I. 1948.
Sem že na misijonski postaji sredi poganskega sveta, a ne še na cilju med mojimi dragimi Kitajski. Božja previdnost je tako ukrenila. Sreča v nesreči, vse mi zelo dobro služi za moje nadaljnje delo med pogani.
Ladja iz Francije odpotuje od tu šele 3. februarja ali pa še kasneje, kot so zdaj povedali. Zato sem prosil tukajšnjega škofa, naj bi me za ta čas sprejeli v kako službo v bolnico ali na kako njihovo postojanko. Določili so, naj grem na misijonsko postajo Maggone, kjer so tudi bratje laiki, ki znajo govoriti italijanski. Ostali so domačini.
Ko sem uredil vse, da mi podaljšajo pravico za bivanje na Cejlonu (imel sem samo angleški tranzitni vizum), sem se podal v začasni delokrog. Postaja Maggone je kakih 15 kilometrov venkaj iz mesta. Tu imajo Oblati zavod za fante, ki jih je vedno kakih 150 v starosti od G do 15 let. V obrtnih in drugih šolah se usposabljajo za življenje. Imajo svojo tiskarno, knjigoveznico, mizarnico, krojač-nico, pekarijo, elektrarno, žago in rižni mlin. Bratov, ki vse to vodijo, je 12. Vse je zelo lepo urejeno, tudi vzgoja. Otroci so dobro vzgojeni in disciplinirani, da se kar dobro med njimi počutim-. Govore svoje narečje “singalis”, nekateri pa tudi nekoliko angleški. Nosijo samo hlače, brez srajc, okrog vratu pa imajo obešene razne svetinjice in križce. Veliko premolijo, pojoč po njih načinu. 1 cerkvi se zelo vzpodbudno vedejo, da se kar čudim. Zjutraj ob osmih se postavijo pred vsakim obratom, čakajoč povelja, in točno ob osmih na znamenje zvona začne vse migati in gibati. Ob pol dvanajstih v cerkvi pozvoni in takoj vse prestane z delom. Ob četrt na tri pridejo pred delom v cerkev počastit Najsvetejše, nato pa gredo tisti, ki so bili dopoldne v delavnici. Tako se veliko nauče in so zelo pripravni za delo. Jedo po večini riž s kako prikuho, vse pa z roko. Spe kar na tleh. Vsak si razgrne kos slamnatega tepiha po tleh in se zlekne v skromna, pa dostojna ležišča. Trikrat na teden imajo zvečer po končanem delu in šoli telesne vaje z godbo. Zanimivo. Ob prostem času se zabavajo z žogo in podobnim.
V mesecu novembru so praznovali misijonarji Oblati 100-letnico svojega prihoda na Cejlon. Zdaj imajo že svoja semenišča za domače redovne in svetne duhovnike. Med njimi se počutim kot med svojimi sobrati. In
na prvi pogled bi človek sploh mislil, da je to' postojanka kake Vincencijeve redovne družbe. Glavna oltarna slika v kapeli je sv. Vincencij z dvema najdenčkoma, spodaj na podnožju oltarne mize je vklesan znak JMJV (Jezus.. Marija, Jožef, Vincencij). V veliki dolgi spalnici je velik kip sv. Vincencija, v mali kapeli pa spet njegova slika. Napis pred tiskarno se glasi. St. A incents Home. Ljudje v Colombu zelo poznajo našega svetega Ustanovitelja in ga posebno časte. V vsaki cerkvi dobim njegov kip ali sliko. Karitas v njegovem duhu je zelo na delu.
Tako so v tem prijetnem domačnostnem okolju odpočivam od dosedanjega, zame precej napornega potovanja, in zraven malo pomagam pa študiram. Precej takega bom pridobil, kar mi bo v bodoče prav prišlo, če bo šlo vse po sreči, bom takole okrog 20. februarja že v Šanghaju.
Singapur, 10. IL
Spet rajžamo in je kar prijetno. Zapustil sem otok Cejlon, na katerem sem preživel mesec dni v svoje vsestransko dobro. Na postaji Maggone sem opravil tudi svoje letne-osemdnevne duhovne vaje. Zares je bilo lepo, samo vročina je bila huda.
Odslej bo vožnja, kot izgleda, še bolj prijazna. S francosko ladjo, ki sem jo pričakoval, se vozi kar 2 5 duhovnikov, med njimi 7 lazaristov, mojih sobratov, in 2 usmiljeni sestri iz Turina, ki gresta v Šanghaj. Veliko iz-nenadenje zame je bilo, ko sem dobil na ladji tudi Slovenca, salezijanskega brata Rafaela Mrzela, ki se pelje iz Barcelone v Honkong.
V kabini sedaj nimam več za sostanovalca kakega duhovnika ali misijonarja, ampak budista, 3 5 let starega in zelo učenega, doma iz Colomba. Prav dobro se razumeva; govoriva angleški, ki jo tudi jaz že začenjam malo lomiti. Ne ve, kaj bi mi dal za spomin, tako sva se spoprijateljila. Poje tudi latinske verske pesmi, tako Ave Maris Stella po lurškem napevu. Je velik prijatelj misijonarjev in jim zelo naklonjen. Pripovedoval mi je, da ima pet bratov: eden je katoliški duhovnik, mon-signor, drugi budistični duhovnik, tretji protestantski pastor itd., pa se baje vsi prav dobro razumejo.
Danes križarimo po malajskih otokih prav blizu obale. Pa jo kmalu mahnemo proti Kitajski in Šanghaju. Tako upam, da mi misijonski cilj več ne uide. V Šanghaju bom že na suhem in med svojimi Kitajčki. Od tam Vam spet pišem. Do tedaj pa pozdravljeni!
Jangcekjang, 23. IX. 1948.
Upam, da ste prejeli zadnjo pošto, ki sem jo oddal v Singapurju, a ne osebno, kajti mi nismo imeli dovoljenja za izkrcanje. Ko smo v Singapurju opravili, smo hiteli naprej do Saigona, kjer smo spet tri dni čakali. Vsi lazaristi in usmiljenke z ladje smo obiskali usmiljenke misijonarke v tem mestu, kjer oskrbujejo civilno in vojaško bolnico, vodijo šole in dispanzerje. Kar lepo smo se počutili pri njih. V mestu smo videli precej prijazno katedralo, cerkev sv, Terezije in sv. Filipa apostola, v kateri je tudi lep kip sv. Vincencija. Pri tej cerkvi je župnik domačin in župnijo prav lepo vodi, tako pravijo. V nedeljo popoldan ob pol štirih je skupni rožni venec ob polni cerkvi; zlasti otroci se zelo zbrano zadrže. Po rožnem vencu so še druge molitve in nato blagoslov z Najsvetejšim. Peli so vse latinski in krasno doneče. Nato je sledil krščanski nauk. Vsa pobožnost je trajala poldrugo uro, a otroci so bili ves čas mirni. — Kuhinje v mestu so večinoma kar zunaj ob cesti. Jedo skoro vsi s palčicami in jim gre kar dobro od rok, le z rižem je težava. Izložbe so polne vseh zemskih dobrin. .Vročina je pa precejšnja.
17. II. smo krenili naprej proti Hongkongu. Tu se je izkrcal slovenski salezijanski brat Mrzel. Pospremil sem ga na misijonsko' postajo v spremstvu dobrega ravnatelja, fcf je po novega sobrata prihitel v pristanišče kai z avtom. Misijon je namreč precej ven kaj iz: mesta. Spotoma smo obiskali v mestu samem, še dve njihovi misijonski ustanovi, kjer vzgav-jajo mladino na odlični način' sv. Don Poster.-Povsod imajo oratorije, šole in razne ob/ulll-Njihovi gojenci Kitajčki so' prav prijazni”.. Imajo tudi tiskarno, ki zelo uspeva in tiska' razne knjige, revije in poclo-bno. Delajo turtlii šolske zvezke v svoji velika knjigoveznicit.. Tam sem videl izdelovati tuitfi Krasne anglb»-ško-kitajske misaJe. Brat Mrzel’ je presrečen».. Takoj so mu odkazali veliko delavnico z dvajj-setimi fanti, kjer izvršujejo krojaško obrt. — Zvečer so me spet z avtom pospremili v pri— fStanišče in ob šestih je ladja odplula prorel Šanghaju, kamor dospemo danes, 23. II. oiis» 2 popoldan.
Sedaj se vozimo že» po Jamgcekjangu, ki izželo umazana reka in tirdp razburkana. W Hongkongu je krasn»» podnebje, skoraj' vefliar pomlad. Kmalu pa se začne ozračje ohhajirtii in sedaj postaja vedno itarttf mrzlo, d’a srPirse' začeli kar ogrinjati. Mfeveda, gremo z j.Ugau proti severu, še v 'Kabinah kurijo. Sigpeje nas pa od časa do č asa tudi druživa, ki jjpzeft» prijetna Mene večkrat častite sestrf; usmiljenke povabijo t svojo sredo, kajti drwsOfc
gospodov, Francozov, ne fazdliid/o, ker SO1 Italijanke. Z menoj jo pa itcalo pd italijansko, mdtlo pa po kranjsko udarijd) pa še kako kitajsko besedo rečemo, ki sm<? jo mimigrede ujeli. To je smeha! Lepo Vas pozdravlja častita sestra Gabriela iz Siene — Kitajka — ki ste se Z »JO v Rimu ali v Siefff videvali, kadar ste cJids-kovali slovenske sesfe* in no-vinke-usmiljesu]'«'. — Iz Hongkonga »tem poslal č. m. Ksa\VOi\fi Pirc pozdrave po dveh ur-šulinkah, ki sta potovali v Bangkok, kjhr delujejo tri slovenske misijonarke in ena Hrvatica, poleg ostaliik.. Vmfim pa, da moje telo’ ni za morske rajže, itejii -dočim so se vsi d’r-ii~-gi že precej privadSh ill jih morska bolezen več ne tare, mene št"» vertho zdeluje. Pa bon.' že dočakal tudi jaz jfonea teh težav, da sev pripravim — na nove JfeŽSVe druge vrste.
šaitKlml, 25. II. 1948.
Dne 23. II. zvečer smo ttuvj. srečno pripluli do Šanghaja. Tu je bil str »g. carinski pregled. Zelo me je skrbela ta zad&rvaT; saj sem imel 200 kg razne robe s seboj iiDše večjo vsoto denarja za gospoda monsi&Morja Kereca. A denar smo si lepo porazdelili jrt>poskrili, drugo som pa tudi lepo vse izgovoril, tako da ni bilo treba plačevati visokih rarln in morda še globe.
Tukaj je vreme precej sveže*,, a snega je bilo bolj malo to zimo. Danes s»m obiskal č. s. Ber.jair.ino Kardinar, usmiljenko.. Zelo je bila vesela. Ona je vedno v nočni siitž-bi in še dopoldan dela v dispanzerju, ki ga z. velikim veseljem vodi ter je odlično urejen. Bolnica je lepa in velika, je pa v rokah oo. jezuitov. Na vrtu je krasen kip Božjega Srca. -tpotoma sem obiskal moderno novo cerkev svetega Petra apostola. Obiskal sem tudi provincialno hišo kitajskih usmiljenk, ki imajo lepo kapelo, v kateri sem našel tudi kipa dveh mu-čeneev-Tazaristov, ki sta v prejšnjem stoletju prelila kri na Kitajskem: bi. Kle in bi. Per-boar.
Hiša, v kateri bom začasno deloval, je generalna prokura lazaristovskih kitajskih misijonov. Poslopje je veliko, dvonadstropno. Sobrat je in. a jo samo enega brata, ki je pa že-zelo onemogel (je že umrl nied tem, op, urednika). Tako bom jaz kar prav prišel za vodstvo sedmih služabnikov, ki jih imajo. V »hiši je vedno zelo veliko gostov, ki se pa pogosto menjavajo. Trenutno nas je kar okrog 30, med temi štirje misijonski škofje, ki so imeli te dni neko konferenco. Tako sta tu tudi dva poljska sobrata, ki sta se s Severne Kitajske umaknila in gresta na pomoe španskim' sobratom v Avstraliji in na Filipine. Komunizem je namreč na severu skoro povsem
onemogočil vsako delovanje katoliških misijonarjev na deželi. Oba zelo dobro poznata naše slovenske sobrate.
Šanghaj, 15. IV. 1948.
Do velikega četrtka smo s služabniki vso hišo lepo uredili in smo tako ta lepi praznik lahko v miru duhovno preživeli. Zjutraj sem se udeležil svete maše pri sestrah, kjer je bilo vse zelo slovesno. Popoldne pa smo se s hišnim avtom' peljali na obisk katedrale in še več drugih cerkva, kjer smo počastili Najsvetejšo. Povsod je bilo zelo lepo pripravljeno. Na veliki petek sem pri jutranjih obredih lahko kar dvakrat prisostvoval, prav tako na veliko soboto, ko so obredi kot pri nas, a brez vstajenja s procesijo. Pač pa sem imel lepo priliko biti pri slovesnem krštu kakih 22 odraslih in 5 še bolj majhnih Kitajcev. To je bilo v cerkvi sv. Petra apostola. Kar je kristjanov. so zelo dobri; cerkve so polne, obhajilne mize oblegane, zlasti tudi od moških.
Na velikonočni ponedeljek sem obiskal č. s. Gebhardino Hrastnik, frančiškansko Mari-
jino misijonarko, ki tu že 22 let deluje. V začetku kar ni mogla govoriti po slovensko, a počasi je le prišla na stari tir. Pred mesecem' je pribežala s severa tudi njena slovenska sosestra, ravnateljica šole, ki deluje na Kitajskem tudi že 12 let. Z njo sva jo udarila prav po štajersko. Drugi dan meseca aprila sta prišla iz Pekinga semkaj g. Casl in g. Kopač, draga mi sobrata. 14. aprila je pa prijadral g. Ciril Čarga, namenjen v provinco Kiangsi, v sosednjo škofijo našega bodočega delokroga. Tako se nas je tu zbrala kar naenkrat cela slovenska družina, a pričakujemo še g. Pokorna in g. Jereba, pa še gg. Prebila, Wolbanka in Jermana, ki so sedaj v Kunmin-gu oziroma čaotungu.
Danes je ravno 4 0 let mojega življenja. Zelo sem vesel, da to obletnico doživljam' na Kitajskem. Bogu hvala! Lahko shajam s Kitajci ih zelo srečnega se počutim med njimi. Bog daj, da bi bilo tudi vnaprej tako! Molite zame, da bom lahko čim več storil za širjenje svete vere in katoliške Cerkve med njimi.
Naročnikom in bralcem
Pričujoča številka “Katoliških milijonov” obsega 40 strani. Ako nam napravite uslugo in v kratkem plačate naročnino, bo imela prihodnja številka, ki izide v prvi polovici septembra, kar 48 strani!!
Prinesla bo gradivo, ki ga boste resnično veseli;
Skrivnost treh praznikov
Čudovita “misijonska trilogija” Franca Sodja CM o veličini treh “katoliških” praznikov; Misijonske nedelje, Kristusa Kralja, Vseh svetnikov.
Srebrna maša mons. Kereca
Kako je ta največji sodobni slovenski misijonar prišel do misijonskega poklica in postal vodja misijonske škofije v Čaotungu. S fotografijami.
Petletnica slovenske MDZ
Obširno poročilo o ustanovitvi in dosedanjem življenju in delovanju slovenske Misijonske dijaške zveze v domovini in begunstvu.
“Baragov kitajski misijon”
Novi delokrog slovenskili lazaristov na Kitajskem.
Poleg teh izrednih člankov, nadaljevanje Wolbankovega potopisa, članek o Misijonski gorečnosti sv. Vincencija, Misijonska nedelja v Afriki, Misijonarji pišejo in mnogo drugega lepega gradiva.
Prosimo torej prav lepo;
PORAVNAJTE NAROČNINO!
Denar lahko oddaste v slovenski pisarni na Victor Martinez 50, ali pa ga pošljete po poštnem čeku v pismu na naslov; Lenček Ladislav, Basilica
Nacional, LUJAN, F. C. O.
BARAGOV
I)r. TINE DEBELJAK
V naslednji razpravici bi rad v nekaj potezah podčrtal duhovni temelj, iz katerega je pognal Baraga v našem narodu:	sam»
skiciral bi rad njegovo zgodovinsko mesto v kulturni zgodovini slovenskega naroda, kakor se nam površno kaže v današnji perspektivi.
Baraga se je rodil v času slovenskega racionalističnega prosvetljenstva, prav v letu Vodnikovili “Lublanskih novic”, pa je za francoskih časov prišel tudi Vodniku v roke v šoli. Prišel je na Dunaj v času razcveta romantike. Bil je prijatelj in vrstnik Jovana Vesela Koseskega ter sošolec Matije Čopa. S prvim je občeval na Dunaju, z drugim v Ljubljani, čop je bil celo ženin njegove sestre Antonije, pa je poroko preprečila Čopova smrt. Tako je bil Baraga z osebnimi zvezami povezan s slovensko romantiko, duhovno pa se je razvil v enega nje najpomembnejših in najlepših cvetov. In v tej zvezi pogrešam v naših kulturnih zgodovinah njegove omembe (n. pr. v zadnji Zgodovini slovenskega slovstva, v Trstu 1946).
Baragova versko-kul turna rast iz romantike.
Baraga je bil izraziti estetski človek: saj je bil slikar in bi se bil gotovo razvil v odličnega romantičnega krajinarja, da je njegova življenjska pot tekla v tej smeri, saj je po končanih juridičnih študijah na Dunaju nameraval vstopiti v umetniško šolo. Njegove ohranjene nam slike ga kažejo kot toplega učenca romanskih pastirskih krajin, ki pa iz klasicističnih alegorij prehajajo v romantično pokrajino s prizori kmečke realnosti, ne fevdalne galanterije. Toda estetsko romantično navdušenje je premagala romantična religiozna gorečnost. V Baragi smo izgubili dobrega jurista, bogatega “graščaka”, ki hi lahko z ozirom na svoje umetniške talente in romantično navdušenost postal novi ‘‘romantični Zois”, manj s prosvetljenimi težnjami kakor z estetskimi. Vsemu temu se je odpovedal — premoženju, uradniški karieri in slikarski umetnosti — zaradi izoblikovanja samega sebe na področju še višje vrednote — religiozne izpopolnitve. In to je izpeljal vzorno, prepričani smo, da do višine nekoč še od Cerkve priznanega in razglašenega svetništva. Na lestvici romantičnih vrednot se je predal najvišji in jo dopolnil v svoji vrsti tako genialno, kakor jo je njegov starejši vrstnik Kopitar v znanstvu, Prešeren v pesništvu ali
Kavčič v slikarstvu. Baraga moramo torej v zgodovini slovenskega duha všteti v vrst» največjih slovenskih romantikov, v nadpovprečno izpolnitev enega izmed idealov nove-dobe v začetku XIX. stoletja, ki je svoj lik iz slovenskega provincijalnega pomena prenesel v svetovno pomembnost ter ima slovenskim izobražencem prav tako kot takrat še-danes mnogo povedati in dati.
Baraga nam Slovencem lahko velja zn pionirja novega “sladkega verskega stila” življenjskega katolištva, poživljenega sodelovanja s Cerkvijo in njenimi zakramentalnimi milostmi. Kot romantika ga je vsega zajela misel o veličini in lepoti in nadnaravni vrednosti človeške duše (tedaj je bil čas individualizma) ter še o večji neizmernosti božje milosti, ljubezni in vsepričujočnosti (univerzalizem). V teh dveh lučih je videl katoliško Cerkev in se razvnel zanjo z vso silo prenovljene religioznosti, ki je v času romantike, nove duhovnosti in čuvstvenosti, bila postavljena spet na pravo mesto centralne človeške zadeve. To izpričuje razmah tedanje religiozne pesmi, ki pa je po svoji težnji po univerzalnosti rada zašla na stran pota panteizma in same srčne čustvenosti. Baraga je to svoje romantično pojmovanje sveta in vesoljstva krotil s tem, da se je ves predal Cerkvi in v njej sami ter njenih zakramentih našel vso možnost upokojitve človeške duše, napolnitev njene individualnosti in zadostitev njene univerzalnosti. Tako se je kot jurist, ki je vse študije na univerzi končal z najboljšimi odličnimi redi, priključil tistemu slavnemu dunajskemu novokatoliškemu gibanju, ki je v kulturnih zgodovinah označeno s konvertiti — voditelji romantike Schlegli in v slovenski zgodovini s Kopitarjem, največjim tedanjim slavistom, ki se je navdušeno z rožnim vencem v rokah udeleževal dunajskih procesij. To gibanje je vodil gorečnež katoliške obnove sveti Klement Dvoržak (Hofbauer). In prav k njegovi spovednici je našel pot jurist Baraga in postal njegov učenec — in slednik. Pustil je pravo, pustil slikarstvo in vse premoženje ter šel v bogoslovje, da postane kot Prešernov Črtomir ‘‘duhovnik Boga ljubezni.” Tedaj je-
KU LTU R N I OBRAZ
napisal besede: “Poslej nimam na svetu ni-kake dediščine. Ko bo On, kateremu je ime Ljubezen, prišel pozvat svojega služabnika, mu bom odgovoril: Daj mi krono, ki si jo dal svojemu apostolu Pavlu.”
Tako je postal pravnik Baraga duhovnik in z vso romantično gorečnostjo dunajske Dvor-ikkove šole pričel med Slovenci odkopavati zasute studence katoliške verske gorečnosti, •da bi se mogla milost božja v čim širši strugi razliti med ves narod. To je bilo njegovo pionirsko delo, ki mu je prineslo sovraštvo in ljubezen doma ter ga pognalo v daljne misijone.
Baragovo versko-kulturno poslanstvo doma in po svetu.
Tudi to delo poglejmo samo bežno z nekega širšega kulturnozgodovinskega vidika.
Slovenci smo se pokristjanili pred 1200 leti v tesni naslonjenosti na Bini in živeli polno iz rimskega katolištva do reformacije. Prvo svojo cerkev smo posvetili Gospej Sveti — Marijinemu češčenju: svoje srednjeveške stanovske organizacije (cunfte, cehe), smo postavljali pod zaščitnike, svetnike, in po vseh hribih smo razsejali cerkvice zlasti ob času turške nevarnosti tik pred protestantizmom in z veseljem smo hodili na romanja. Ko bi Slovenci ohranili svojo politično samostojnost, bi se nedvomno razvila pri nas književnost v takem smislu kot n. pr. na češkem, ki bi bila nadaljevalcijica homiletičnih besed iz Brižinskih spomenikov in dolgih svetniških legend v prozi in rimah. Tako pa nam je ostala samo narodna pesem. In ta narodna pesem govori o naši slovenski vernosti in polnosti cerkvenega življenja in obrednosti v vsem našem opravilu. Marijin kult ima v njej svojo najbolj poetično ceno, sv. Rešnje Telo In njega simbol je obdelan s posebno ljubeznijo, romarska pesem je njena bistvena vsebina, -vrednota. Marijinemu kultu in romarstvu se je Trubar s svojim protestantizmom sicer uprl, vendar ni mogel iti preko Marijinih -pesmi, ki jih je Trubar po svoje prirejene sprejel v svoje pesmarice. In ta pesem in ljubezen do Marije je živela v narodu ves čas protestantske miselnosti, ki je imela nalogo, iz rimske cerkvene čustvenosti usmeriti religioznega slovenskega človeka v hladno razu-niarstvo nemškega luteranstva. Zato je veljal boj Mariji, romanjem in bratovščinam. Po zmagi Hrenovega obnovitvenega dela po letu
1000 se je v razcvetu baročne dobe ta kult obnovil, razlila se je čez deželo nova katoliška vnema, ki se je navezala na predluteransko duhovno dediščino in jo potrdila za nov čas. Toda val modernega racionalizma je že vel čez Evropo in po sto letih zapihal tudi k nam v obliki prosvetljenega janzenizma in v prav posebni obliki jožefinizma, kar je vse imelo svoj vznik v praktičnem umovanju, je vodilo v hladno vero, mrkost, v hoječnost pred Bogom, ki ni toliko Bog ljubezni kot Bog jeze, poslednje sodbe. Hierarhija je odvračala ljudstvo od “ljudskih pobožnosti”, od bratovščin, romanj, molitev križevih potov, procesij, Marijinega kulta, celo od pogostne spovedi in prejemanja sv. obhajila, zaradi nevarnosti nedovoljšne pripravljenosti nanj. Tako je ofi-clelna cerkvena politika šla uradna avstrijska pota jožefinskega liberalizma prav v času Baragove mladosti. Romantika je bila reakcija na to ‘nepoetično” in duhovno gluho prosvet-Ijenstvo. Na Dunaju se je porodila iz svetniške genialne intuitivnosti, globoke vere in ljubezni do obnovitve vsega cerkvenega življenja, in to pod vodstvom svetega Dvoržaka. To pojmovanje neizrekljive božje ljubezni in milosti je ponesel tudi Baraga v slovensko hladnost in začel svojo dušnopastirsko delavnost z nenavadno gorečnostjo v šmartinu pri Kranju in v Metliki. Sam je slikal oltarne slike — in kaj? Jezusa, Dobrega Pastirja, ki najde izgubljeno ovco. Dal je delati križeve pote, obnavljal bratovščine, romanja . . . Začetkoma je moral ljudi siliti k spovedi, potem so drli k njemu, ki jim je odpiral zavore ovirane duhovne milosti, in je hila pri njem ‘‘vsak dan porcijunkula”. Zato so ga janzenistični duhovni sobratje sovražili, dejansko napadli, prestavili v Metliko in tam zaničevali. On pa je vztrajal v odkopavanju starih slovenskih katoliških tradicij, ki so med ljudstvom še vedno živele. Obnovil je tako pred-protestantski in baročni kult Marijin, molitev litanij in drugo, iu ljudi je trumoma dovajal k milosti, ki si je deležen po dobro opravljeni spovedi. Prijel je za pero in napisal “Dušno pašo”, po Tavčarju (romantiku) najboljši slovenski molitvenik, ter izdal knjižico o Mariji, o kateri že 60 let ni bilo nič več pisanega v slovenščini, in to z geslom “Vsa lepa si, moja prijateljica, in madeža ni na Tebi!”. To je bilo v letu 18!I0, še nekaj mesecev prej, kot pa se je Marija prikazala
usmiljenki sveti Katarini I^abure in ji izročila svetinjico s prošnjo k Brezmadežni, kar je potem vodilo v razgiašenje Brezmadežnega spočetja. Slovenski Baraga je tako priča, «la je kult Brezmadežne živel že tudi pri nas — «favno pred razglasitvijo. Tako je Baraga obnovil kult .Marijin, ki je v tedanji naši romantiki našel o«lj«'k — v Prešernovem Krstu, kjer sta postavljeni za najvišji vrednosti čistost Marijina in “Bog ljubezni” — ter o«l-poved zemski ljubezni za službo Mariji in Bogu. .Naj omenim še to: Prešernove pesmi o šmarnogorskem romanju in pa Krst se dajo razumeti samo iz tega novega romantičnega verskega navdušenja, ki se je začelo pri nas — z Barago in nadaljevalo potem bolj v ljudskem smislu s Slomškom. Slovenska vernost se je zopet povezala z l judstvom, od katerega je bila ločena v času protestantizma in pro-svetljenstva, postala je topla in živa in se tesno naslonila zopet na milost božjo, ki vre iz živega cerkvenega življenja.
To je pionirsko delo Barage, zvestega učenca sv. f)v«<ržaka. On je začel, drugi (Slomšek, Jeran in katoliški preporod koncem stoletja) so to še bolj izpeljali. Baraga pa je šel v tujino — iz globoke vere v katoliško univerzalnost in v « rednost vsake individualne človeške «hiše — in postal apostol Indijancev, naš največji misijonar, škof in «lika Cerkve. Tisto, kar je doma začel, ne «la bi mogel izpeljati, je na veliko, svetovno mero dovršil v daljnih misijonih, ne da bi pozabil na Slovence in domovino. Njegov vzgled je spodbudil prve slovenske misijonarje (Knoblehar je bil pri njegovi pridigi ob Baragovem obisku domovine) in tako odprl novo polje slovenskega udejstvovanja na svetovnem poprišča.
Tako je Baraga izpolnil tudi drugo tezo dunajske romantične šole o univerzalnosti in vesoljnosti Cerkve, v kateri ima mesto vsak narod, tako slovenski kakor indijanski, da v polnosti razvije svoje duhovne zmožnosti. Baraga prav v Vsem lahko velja za sv. Cirila in Metoda indijanskih rodov ob Michiganskem jezeru: prinesel jim je Luč vere, Boga ljubezni, krščeval jih je iz svoje stolnice Svete Marije v Slapiii (kot Prešeren pri Savici!), pa prinesel jim je tudi črkopis, slovnico in slovar in prve zapiske evangelija in molitev v njihovem <lo tedaj divjem jeziku. Resnično kulturne zasluge, radi katerih ga je očipvejski roti po pravici sprejel za svojega . . .
Baraga in naš verski preporod.
Danes je lahko Baraga nam Slovencem, posebno izobražencem, napovedovalec nove dobe cerkvene obnove v domovini po njegovih sto-
pinjah k Bogu, Njegovi ljubezni in milosti ter tesnega sožitja s katoliško Cerkvijo, njenimi obredi in njenim delovanjem, v smislu sedanje Katoliške akcije. Iti bi jo Baraga podprl z vso svojo ve'sko gorečnostjo.
Baraga nam je zgled za delovanje slovenskega cerkvenega pisatelja, ki je pisal iz ljudstva za ljudstvo in ni pozabil nanj niti v močvirjih Severne Amerike sredi največjega kulturn«‘ga «lela za svoje Indijance, v skrbi za njihove «hiše, obstanek in kulturo.
Postal je oče našega izseljenstva in vzgled žive zveze s središčem rodnega naroda kljub vsem oddaljenostim: spovračal se je domov s knjigo in telesom in iz slovenske katoliške tradicije dajal divjemu narodu temelje krščanske kulture.
S svojim delom in duhom se je postavil \ vrsto najizrazitejših slovenskih romantikov iz začetka XIX. stoletja; na najveličastnejši način jo izživel svoj verski zanos in religiozni genij in nam pokazal smer v pravo slovensko-katolištvo, ki živi v toploti in milosti Cerkve, v ljubezni božji.
Prvi med Slovenci je obsodil brezbožni re-volucionizem v letu 1080, ko je nekaj mesecev po julijski revoluciji — v času prikazovanj Marije usmiljenki sv. Katarini Labure,. proglašeni za svetnico komaj pred enim letom — pisal iz Pariza, kraja teli prikazovanj: ‘‘Tu postajam vedno bolj žalosten. Tu ni videti ne slišati drugega, ko zaničevanje vsega svetega in božjega ter brezupno uporniško hlepenje po svobodi, katero pa po nesrečni zmedi pojmov vidijo le v tem, da naj se človek oprosti vsega, kar bi blagodejno brzdalo njegovo voljo, ki je tako izkvarjena in k zlemu nagnjena.*’ Tako se Baraga tudi v naši borbi proti brezbožnemu revolucionarizmu postavlja v vrsto predhodnikov. Postavil se je tako — sam romantik — proti tisti romantiki, ki jo sovjetske komunistične kulturne zgodovine imenujejo sedaj "progresivno”, ter se priključil “reakcionarni romantiki”, tisti, ki vidi svoj i<Ical v verski obnovi sveta, v sintezi zemskega in nadzemskega, v službi Bogu in bližnjemu po ljubezni in ne sovraštvu in v resnični svobodi od greha, ne pa taki “svobodi”, ki pomeni sužnost Satanu. Tudi on je že tedaj začutil to “nesrečno zmedo pojmov”, ki je v današnjem času rodila novo-svetovno razdejanje.
Obnoviti duhovno življenje doma in po svetu, je mogoče samo na osnovah Baragove verske gorečnosti, katoliške obnove v koreninah, v individualni ljubezni do vsake posamezne-
duše in v njeni iiulverzaliiosti-vesoljnosti, objemajoči vse narode in vse človeštvo.
V teni smo tudi mi “romantiki”, manjka nam le one Baragove romantične gorečnosti in vneme, ki je prestavila gore in premaknila hladno pregrajo napačne bogaboječnosti doma in z gorečo in zaupno srčno bogoljub-nostjo potem osvojila domovino In široki oddaljeni svet.
“Eno je potrebno”, je bilo Baragovo škofovsko geslo, ‘ljubiti Boga in svojega bližnjega . . .”
\ tem pa je tudi največja modrost življenja in Baraga je bil nje genialni ostvarjatelj.
Ijc ‘‘eno je potrebno” tudi zdaj: obnoviti svet v tej ljubezni.
S svojo priprošnjo v nebesih naj nam Baraga izprosi to obnovo zlasti v naši domovini!
Mi pa vsi prosimo Boga, naj poveliča svojega služabnika s čudeži, da bo v njem dobila Cerkev svojega svetnika in mi svojega mogočnega priprošnjika in vzvišenega vzornika, ki naj bi ga s pomočjo božje milosti posnemali v gorečnosti in božji ljubezni.
Misijonarji pišejo
M. Miriam dr. Zalaznik.
Allaliabad, Indija, 19. X. 1947.
....Mi se vedno bolj bližamo orientalskemu neredu. Zaenkrat nam misijonarkam v Allahabadu ni nič hudega, toda kar čez noč se lahko vse predrugači. Zaenkrat se hinduiski in 'mohamedanski nacionalisti ter sikhi med seboj koljejo. Sikhi so menda pri tern izgubili vse, kar so imeli, domove, žene in otroke. Kakšno klanje! Tako so zdaj maščevalni In krvoločni, da če kdo sreča moha-medanca na cesti, ga kar obglavi, človek ni nikjer varen. Dan za dnem se dogaja, da z vlaka med vožnjo tega ali onega venkaj vržejo ali da se v vlaku med seboj koljejo, še celo tukajšnji visokošolci so se zadnjič med seboj klali. Klanje je zdaj moda. Ko se bodo naveličali medsebojnih sporov, se bodo združili zoper nas, tujce in kristjane, tako se mi vidi. Zelo žalostno je, da je mladina vedno bolj razuzdana. Naše samostanske šole so ljudem že po volji, ker — tako se izražajo
__ me rea vzgajamo otroke ter jih učimo ne
le poznanja sveta, ampak tudi znanja življenja. Toda verskega pouka nam nočejo dovoliti, češ da nismo dovolj narodne, (in to je v nekem smislu res).
Na Veliki šmaren, dan indijske neodvisnosti, in dan, ko je indijski misijonar o. Janez Ehrlich (ki je sedaj v Rančiju v tiskarni) polagal zadnje zaobljube, smo me obhajale 50-letnico redovnega življenja naše prednice in pa vstoličenje novega škofa dr. Raymonda. V teh slovesnostih sem bila zelo zaposlena, pa so bili trudi, hvala Bogu, kronani z uspehom.
Naša škofija je sedaj po delitvi zelo majhna. Sedanji škof ima v škofiji manj katoličanov, kot jih je imel preje v svoji župniji v Bombaju. Ntijvečja težava je pomanjkanje poklicev. Severna Indija, kjer mi delujemo, je
kakor Sahara v tem pogledu. Naš novicijat je prazen. Iz Evrope pa menda ne bo nikogar. Zdi se vse tf.ko brezupno. . . Toda Bog čuje nad nami. Vse prepuščamo Njegovi previdnosti. Mi pa se med seboj podpirajmo v delu in molitvi.
*
S. Anica Miklavčič.
Kitajska, Shensi, sept. 1947.
Z velikim veseljem sem danes skupno z bratovim pismom prejela tudi Vaše in se Vam zanj prav iskreno zahvaljujem. Kot Tržačanko me zelo veseli vest, da se misijonska misel tudi po Primorskem lepo širi in da rastejo celo misijonski poklici. Naj ljubi Jezus pokliče veliko delavk v svoj misijonski Vinograd tudi iz tržaške okolice, kjer žive lepe, preproste duše, do katerih mestna po-kvara še ni tako prodrla, da bi vse, kar je sveto. Iz njih src odnesla. Sicer pa ne vem, kako je sedaj tamkaj z verskim' in moralnim življenjem slovenskih deklet. O, koliko je mladenk, ki božji glas slišijo, a ga preslišijo.
S. A. Miklavčič (desno spodaj) s sosestrami.
.‘lisijamka cerkvica v Jowai /. osmimi od Slovencev darovanimi sveč n ki na oltarju.
ker je močnejši glas ki vabi k posvetnemu veselju. Hvala Bogu na veke, da je mene poklical prav iz središča tržaškega mesta, kateremu hočem biti v ponos tu v daljni Kitajski s svojim kar se da svetim življenjem.
O svojem delovanju zaenkrat nimanv nič posebnega poročati. Se vedno sem zaposlen;', v šoli, kjer učim angleščino in zraven porabim vsako priliko, da vržem kako seme božje resnice v mlade, sprejemljive duše. Ne vemo, kaj nam prinese bodočnost, kajti v tej provinci zelo rogovilijo komunisti in iz bratovega pisma izvem, da so pretrgali železniško progo, ki pelje do Honana. že so zavzeli tudi samo mesto Loyang, kjer misijonari moj rouni brat Albin in ne vem, kaj je z njim ter ostalimi misijonarji. Priporočam njega in sebe misijonskim prijateljem v molitev.
*
15r. Karel Kerševan C. -M.
Bolobo, Belg. Kongo, IG. V. 1948.
Sredi januarja sem se iz Irebu vrnil zopet v Bolobo. Marcel (Karlov rodni in redovni sobrat, ki deluje v istem misijonu, op. ured.) se je namreč preselil. Njegovo novo mesto je Lukolela. kjer je pred desetimi leti zgradil cerkev, za tukajšne razmere zelo lepo. Sedaj pa mora postaviti stanovanjska poslopja za misijonarje, kajti sedaj še vedno bivajo le v začasni stavbi. On je letos na vrsti, da gre lahko na dopust v Evropo, kar pa seveda za-visi od dela, kako bo napredovalo, a to je težko predvidevati. Razen cementa, ki ga je zelo težko dobiti, in apna, je treba ves drugi material dobiti na licu mesta iz gozda in iz tal. Marcel je pa vešč in izkušen stavbenik ter mu tudi podjetnosti ne manjka, zato bo z zadostnim številom delavcev znal hitro ir dobro izvesti poverjeno mu nalogo.
Meni je še najtežje z jezikom domačinov, dočim francoščino že za silo lomim. Sedaj, ko
imam okrog sebe dvajsetorico delavcev, (če jih smem tako imenovati, ker so z nekaj izjemami vsi veliki nevedneži), še posebno čutim potrebo, izražati se na njim razumljivi način. Doslej sem se ukvarjal z lastnoročnim delom, to je z vsemi mogočimi popravili, česar pa tudi poslej nisem oproščen, a poleg tega mi je poverjena vsa Marcelova “dediščina’’: opekarna, mizarnica, manjše nedokon-fane stavbe in one, ki so še v načrtu. Torej se ml ni treba bati brezposelnosti, če mi Bog da primernega zdravja. Dosedaj še ni hudega ter še kar gre. Vroče pa nikakor ni tukaj. Ista stvar kot pri nas doma, če izvzamem hladnejše odnosno zimske mesece, ko tu ni takega mraza.
V kratkem dobimo na našo postajo še enega misijonarja in bomo tedaj trije. Nato, čez par let, ako Bog da dovolj poklicev, bodo pa sestre usmiljenke prve na vrsti. Prej jim moram seveda hišo sezidati in bo radi tega ta zadeva nekoliko tudi od mene odvisna. Kakor znano, morejo sestre v misijonih zelo veliko dobrega storiti in bo to dobro, če bo zamujeno, mene obremenilo. Molite torej nekoliko zame, da ne bom tukaj kakor coklja pod kolo misijonskemu napredku v naši prefekturi, katera nudi še zelo mnogo dela. Lega našega misijona ob prometni poti plovnega dela reke Kongo je vzrok, da je tukaj misijonsko delo združeno z nekaterimi težavami. Mešata se namreč tukaj dva svetova, Evropa in Afrika, belo in črno pleme. Kjer belih ni, so misijonarji v apostolskem' oziru na boljšem, njih trud rodi več in boljših sadov.
(Pripomba uredništva: Brat Karel Kerševan nam je poslal poleg gornjega pisma še več drugih obširnih poročil, katera bomo s prihodnjo številko pričeli objavljati.)
*
S. Terezija Medvešček.
Jowai, Indija, lö. IX. 1947.
Prav iskrena Vam hvala za Vaše zadnje pismo. Ne morete si predstavljati, kako sem vesela vsake vrstice in poročila o naši dragi domovini.
Pišete mi, da se nameravate izseliti v Argentino ali USA. Od tam, upam, boste spet lahko kaj pomagali slovenskim misijonarjem, če bi vedeli, kako pogrešamo Vašo nekdanjo radodarno pomoč, posebno v teh časih, ko je radi vojne vse tako drago. Brez števila sirot trka na misijonska vrata, proseč riža, zdravil, pouka. A z žalostjo v srcu ne moremo drugega kot vzdihniti: O, če bi imeli kaj
sredstev! Koliko dobrega bi lahko napravili med pogani, če bi imeli več sredstev na razpolago.
V teh zadnjih časih se nam zdi, da je skoraj ura tudi za sprebrnjenje Indije, posebno indijske mladine. Kakor vidite, sem zopet v Jotvaiskem misijonu, kjer moram skrbeti za Katoliško akcijo med dekleti in ženami, ki prav lepo napreduje. Skoro v vseh katoliških vaseh je že organizirana in nje Člani zelo pomagajo misijonarjem, priti do poganskih src. A tudi to delo terja truda in sredstev, še prav posebno pa molitev.
Oprostite mojim pomotam v pisanju slovenščine, saj je že 16 let, ko nisem imela priložnosti, govoriti slovensko. Tudi slovenskih časopisov že dolgo nič ne dobivam. Tu sem
samo jaz Slovenka. Ne vem, zakaj ne pride semkaj noben slovenski misijonar, misijonarka na pomoč. Bojim se, da tudi v nebesih no bom več znala slovensko govoriti. . . Ker sem se morala učiti in govoriti že toliko raznih jezikov: italijansko, angleško, asamsko, hindujsko in ifchasisko, si lahko predstavljate, koliko truda me stane, da spravim skupaj še nekaj slovenskih vrstic.
Pošiljam Vam sliko naše cerkve, v kateri je na oltarju 8 slovenskih svečnikov kot priča Vaše radodarnosti in opomin naše dolžnosti molitve za Vas in za vse slovenske misijonske dobrotnike, še enkrat se Vam toplo priporočam v molitev ter Vas vse pozdravljam iz Daljnje Indije.
c3£oceš tudi ti postati
mlsljoasfel apostol?
Cerkev mora razgibali v misijonsko dejavnost ves katoliški svet. Pri tem potrebuje armado požrtvovalnih misijonskih sodelavcev. Če res hočeš, ne ostani le pri p o h o ž n i h žel j a h, ampak
PRISTOPI K DEJANJEM!
Prijavi se v Misijonsko so trudni št v o slovenskih lazaristov!
POSTANI NAŠ SOTTITTDNIK!
S tem hoš najučinkoviteje širil zdravo misijonsko misel v okolju in pomagal slovenskim misijonarjem j misijonskem polju.
PIŠI NA UREDNIŠTVO,
ki Ti pošlje navodila! — Ne oklevaj, ne odlašaj! Vsak dan je dragocen! Tvoja pomoč nam je potrebna !
vrNxv/xyxx\rwxrxr\rv/VAVxv/vrv/v/\y\r\ywvxvrvAvr\x\rv/\yY/\	'✓vavxv# \/ vy \/\/ y/\s v^\/\yv/\r\x\Av/v/\r\y\yv/x/\/v/
»/\S\SVSVSVS\SYS\S\S\S\S\S\/>/\S\/\S\/\#\SN/\/\S\/V/\S\/\S\/\/\S\S\SWu>\S\S\SYS\/NSV/\/\/\/VS\/\S\/\/\/VS\/\/\S\/\/\/\/\/\
			
	S l BI RAD KAJ STORIL ZA SLOVENSKE MISIJONARJE? “MOLITEV IN MILOŠČINA STA KAKOR DVE PERUTI. PO KATERIH LETI EVANGELJSKI GLAS PO VSEJ ZEMLJI”, TAKO JE DEJAL ŠKOF SLOMŠEK. TOREJ: MOLI IN DARUJ ZA SLOVENSKE MISIJONARJE		
'KATOLIŠKI MISIJONI” so slovenski misijonski mesečnik, ki ga izdaja Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega (lazaristi). — Uredništvo in uprava: Lenček Ladislav CM, Basilica Nacional, LUJAN FCO, Argentina. — Celoletna naročnina za l. 1948: 10 argentinskih (100 čilskih) pesov, 3 USA (4 kanadske) dolarje, (000 Lir, 100 Šilingov. — Posamezna dvojna številka stane v Argentini 3 pese.
S CERKVENIM	Talleres Graficos "CORDOBA”
ODOBRENJEM	Gutenberg 3360 - 6-VIII-1948