UPOKOJENCIIN MALČKI OB MORJU
Po mir v Izolo in k igri v Savudrijo
Sončen junijski dan je iz novega počitnlškega doma upokojencev Slovenije v Izoli zvabil na obalo začasne prebivalce, kl v njem preživljajjo prijetne dneve oddiha. Sprehajajo se ob Izolskl obali, tja do Slmonovega zaliva, In vsrkavajo blagodejne sončne žarke. Kar nekam ponosno se ozlrajo tudlpo lastnem domu, saj Je resnično lep, umlrjen In ves bleščeč obenem.
Na pletenih stolih pred ho-telom molče sedita Marija in Jože Štemberger. Zazrta sta v modro neskončnost in z obra-za jima razberem, da sta srečna.
»Res sva zadovoljna«, pravi Marija, »saj si niti v sanjah ne bi mogla misliti, da bo tako prijetno.« Njen mož pa z na-smehom doda, da so še zlasti ljubeznivi z gosti vsi, ki delajo v tem počitniškem domu. Pri-stavi še, da si tak^nega raz-košja v kakšnem drugem ho-telu ne bi mogla privoščiti, saj pokojnine komaj zadoščajo, da človek shaja. Na stara leta pa se človek, še posebno, če je rahlega zdrav-ja, res ne more potikati okrog s šotorom na hrbtu. Bolj pri-jetno se počutita tudi zato, ker so v počitniškem domu (uvr-ščen je v hotelsko B kategori-jo) ljudje kot onadva - prepro-sti in skromni. Pogovarjajo se lahko o vsakdanjih težavah,
ki so jih za deset dni pustili doma (zakonca Štemberger stanujeta v Ljubljani, na Pru-lah). Hrane kar ne morejo prehvaliti, posebno zajtrk je obilen, po kosilu pa dobijo sa-dje ali sladico. Zelo prijetno je urejena tudi jedilnica, zato večkrat posedijo in poklepe-tajo o tem in onem. Tudi prija-teljstva sklepajo največkrat kar ob jedilni mizi. Vodstv^ počitniškega doma je poskr-belo tudi za razvedrilo. Ob ve-čerih je večkrat ples, tudi kul-turnoumetniške prireditve si lahko-ogledajo. Prav za ta ve-čer so plakati napovedovali nastop Slovenskega okteta. Ko bo urejena okolica hotela, bo seveda še lepše! In nasled-nje leto bosta znova prišla, če se bo le dalo.
Upokojenci so torej navdu-šeni nad počitniškim domom, kjer lahko (kljub vsemu) po-ceni preživijo nekaj lepih dni. Nekoliko manj zadovoljna je
Če ni prav najboljšega vremena za kopanje, je v Savudrlji vedno dovolj domišljlje za igro.
Vera Zemljič, vodja recepcije »upokojenskega hotela«, ka-kor tudi pravijo počitniškemu domu. Še pred dvema tedno-ma je bil dom zaseden komaj 30-odstotno, čeprav so ukre-nili vse, da bi bilo že takoj na začetku v njem dovolj gostov. »Tudi za nocoj je prostih še 70 postelj, drugače pa bo v juliju in avgustu, čeprav je zaenkrat še nekaj prostih sob.« Nekoli-ko se resda zatika pri zbiranju prijav po posameznih sloven-skih občinah; prostor v domu jim namreč odobrijo glede na število upokojencev, za obve-ščanje in zbiranje prijav pa skrbijo društva upokojencev v krajevnih skupnostih oziro-ma občinah in jih posredujejo počitniškemu domu. Največ gostov je seveda iz Ljubljane, najbolje urejeno organizacijo prijavljanja pa ima DU Titovo Velenje. Tako doro, da bi se druga društva lahko zgledo-vala pri njem.
Tedaj, ko je v počitniškem domu dovolj prostora, sprej-mejo tudi druge goste, celo tujce (ti seveda plačajo več), vendar imajo prednost vedno
- upokojenci.
Prednost pa imajo tudi naj-mlajši, ki so odšli na počitni-ce, še preden so se zaprla šol-ska vrata. To si lahko privo-ščijo, saj sploh še ne hodijo v šolo - na počitnice pa! Obi-skali smo jih v počitniškem domu ZPMS Ljubljana Cen-ter v Savudriji.
Prva* skupina, kar 270 otrok je bilo v njej, je letovala od 11. do 25. junija; prvi teden jim je vremekrepkozagodlo. Panič zato, so si dejali in poiskali zaposlitve, ki jih imajo najra-je. Z malimi šolarji so vzgoji-teljice (vseh je 22) izpeljale program, ki je bil predviden do konca junija. Od delovnih organizacij iz umaške občine so dobile ostanke blaga, pla-stike, volne in druge materia-le, iz katerih so potem spretne otroške roke izdelale, kar so želele. Veliko so otroci risali, in narisali veliko, veliko risbo. Na njej so seveda - kdo drug?
- ONI! Pa ne kar tako, ampak
na morju. Sprva je nekatere še mučilo domotožje, vendar so hitro skrili solzice v mehak mucin kožušček ali kakšno drugo ljubkovalno igračo, ki jim je delala družbo.
Da, tudi kopali so se, kot žabe skakali v vodo in se učili plavati. Zadnji teden je bil ne-koliko bolj radodaren s sonč-nimi žarki, tako so postala tu-di njihova telesca lepo rjava, od glave do pet. Prišli smo ravno v času, ko so počivali. Po kosilu torej. Že kmalu pa se je skozi vhodna vrata vsula skupina malih počitničarjev, ki sicer obiskujejo VVZ dr. Franceta Prešerna. Zvedavo so gledali in poslušali, ko smo vprašali, ali jim je v Savudriji všeč. Potem pa se je kot piaz vsulo iz njih: Lepo je! Jaz pa znam plavati, pa školjke nabi-ramo, na igrišču se žogamo, ko smo doma, rišemo, še dol-go bi ostali tukaj, sploh ni
dolgčas in fino je, ker ni oče-tov in mam...
Tovarišica Janja Čolič je vo-dja prve izmene otrok, ki letu-jejo v Savudriji. Rada je z nji-mi, čeprav si globoko odda-hne, ko jih po vrnitvi srečno vrne v naročja staršev. Velika odgovornost je skrbeti za zdravje, učenje, vzgojo (in še kaj) kar 270 otrok - vzgojitelji-ce, ki so otroke spremljale, delajo sicer v vzgojnovarstve-nih zavodih. Otroke poznajo in vedo, kako in kaj. Zato je vse minulo brez kakršnihkoli neljubih zapletov. Med pogo-vorom so oživeli balkoni, otroci so kakor grozdi viseli ob ograji. Hiteli so pripravljati vse, kar bodo nesli s seboj k obali - prav ničesar ne smejo pozabiti. Tudi na delo ne po-zabljajo, nabrati morajo stor-že, pa suhe veje, saj so se do-govorili, da bodo zvečer zaku-rili taaaakoooo velik ogenj. Za slovo od morja in novih prija-teljev, pa tovarišic in Savudri-je. Še bodo prišli - naslednje leto!
M. Z.