Prijateljem. [reba je, da smo delavni in požrtvovalni. Ob nas je življenje, ki ga moramo živeti. Moramo ga, sicer smo nesposobni in nepotrebni. Ob nas je življenje s svojimi zahtevami, in mi smo s svojimi zahtevami sredi življenja . . . Opravičene so naše zahteve, a niso le opravičene, teraveč so potrebne nujne izvršitve! Govorili smo že ranogo o njih, in še mnogokrat bo nanesla prilika, da bomo raorali govoriti. Veseli nas, da je naša odkrita in neustrašena beseda našla mnogo prijateljev, a veseli nas takisto, da je našla mnogo sovražnikov. Zadnje je dokaz, da je naše ravnanje pravo, pravo zategatelj, ker ni povšečno onirn, ki so nasprotniki napredka, torej tudi naprednega učiteljstva. Bili bi nekonsekventni, ko bijae bili nam sovražnega mišljenja. Tako je in ne drugace! Vsa javnost govori o tem, in učiteljsko vprašanje se razpravlja s tisto gorečnostjo v Katoliškem in Narodnem dorau, samo z razločkora, da vlada v prvem strast in sovražnost, v drugem srce in prijaznost. Pa si ne mislimo le dveh hiš v Ljubljani. Ta dva doma sta veliko večja in krijeta vso slovensko ozemlje, vse naše cesarstvo, ves široki svet. V enem so ljudje z zakrknjenim, edino vase zaljubljenim srcera, v drugern ljudje, ki iraajo tudi nekaj čuvstva za nas. Pa to mi že vse vemo in po novem letu borao imeli priliko, da bomo o vsem tera še govorili svobodno in brez ozirov! Za danes izražamo samo željo in prošnjo, da bi nam stali — kot doslej, tako tudi v bodoče — ob strani naši stanovski in nestanovski prijatelji, da bi nam bili graotna in duševna podpora. Mnogeletno izkustvo nas uči, da dvigati stan in mu razvnemati ubitega, v verige bede in osirotelosti zakovanega duha ni malenkostno in lahko delo. Kako bi potrebovali samo obilico svobodnega časa, da bi izvršili trohico svoje dobre volje! Zalibog, da smo že utrujeni in izmučeni takrat, ko nam je pisati ali govoriti o izvenšolskih rečeh. .. Kdor je učitelj, ta nas razume! Pater »Slovenec" se bo narauzal, bo zapel satiriškopraznopeno norčavo pesemco in bo nosil še dalje rartvo srce za slovensko uciteljstvo . . . To vemo, in čudež bi bil, če bi ne! — Kjer je zima, ni pomladi, in obratno. Razuraete? Torej, prijatelji, stopite tesno in s toplimi srci in s požrtvovalnostjo k nara, tesno k narn, tako prav do našega srca! Teh pet, šest vrstic nismo napisali, da smo napolnili prostor, napisali smo jih, ker so nam ležale prav na dnu duše!