pesnik tako čudno oblekel v rumene hlače in modrikasto suknjo. Šarloto vidim kakor na dlani. Spomnil sem se ob njej Kuraltove Poldke. Škoda, da je Lavo-slava še tako otroška in kar nič ženska.« »22. januarja. Prvi letošnji sneg. Pa še ta kopni. Kaj bo z zimo, prerok iz Jolsve? Le pojdi rakom žvižgat!« »Večkrat kakor sicer mislim na dom in na kraje, kjer sem užil mladostne dni. Do grla sem že sit Novega mesta in že nestrpno čakam, da bi preteklo leto, ki je moje zadnje v teh Benetkah ob leni Krki. Večkrat se mi sanja o zgodnjih otroških letih. Hodim v Smlednik, berem borovnice pod starim gradom, nastavljam ptičem, dražim sršene in pasem. Prečudno dobro se mi sanja o Lenki. Nocoj sem jo videl kakor živo. Vprašala je, ali me še boli kost, katero mi je France razbil. Še, Lenka. Do smrti, se mi zdi, jo bom čutil, in prav všeč mi je tako. Mutilatus usque in senectutem, bi rekel z očetom Akvi-nasom. Sladek, zelo sladek je v zrelih letih spomin mladih ran.« »Enooki oče Akvinas, čudaški mož, je moj zdanji najljubši učitelj ob očetu Zla-toustem. Ne morem mu pogledati v trpki vojaški, polifemski obraz, da se ne bi spomnil obenem strica Miklavža, svojega največjega dobrotnika. * Siromak, popolnoma je oslepel. Tudi zato se mi toži ob Krki, ker očeta strica ni več tu.« »,Mostra il bel petto le sue nevi ignude, onde il fuoco d' amor si nutre e desta: Parte appar de le mamme acerbe e crude, parte altrui ne ricopre in vida vesta; Tamo-roso pensier gia non arresta, che non ben pago di bellezza esterna, negli occulti segreti anco s'interna . . . Per entro il chiuso manto osa il pensiero si penetrar ne la vietata parte . . .' Gospod stric Miklavž! Ali niste bili že davno slepi! Kako da ste mi dali Tassovo pesem v roke? Ta zgodba o ,otročetu' Einaldu ni otroško berilo. Prav gotovo, da jo moram še kot višji humanitatis skriti pred očetom Ehren-friedom. Der Keligionslehrer kennt keinen Spass. Ipsissima ejus verba.« »Prečuden vrt je Torkvatova knjiga. Blodim kakor v labirintu cvetja in petja. Srce se stiska in širi v neznanih željah po nepoznanih slasteh. Piango e prego . . . Zdaj sem Odoardo, zdaj Argante. Ljubim
JEČA BOLESTI JE TO ŽIVLJENJE! FR. BILBK: VZKLIKI SV. TEREZIJE.
Armido. Še bolj zavidam rane in Ermi-nijo Tancredu. In cure d' amor lascive immerso tonem z Rinaldijem in se kesam:
La prima vita e le mie colpe prime mira con occhio di pieta elemente Padre e Signor... e in me Tua grazia piovi si che '1 mio vecchio Adam purghi e rinnovi!
Ave, veliki Torkvat! ,Novice' pišejo sicer, da Ti je -— Dante ime!« »Moj tekmec Andrej iz Ribnice je zložil sonet, v katerem zahvaljuje mati Slovenija Boga, ki je rešil dunajskega cesarja. Oče Pečar je pesem pohvalil, pogledal name in dejal: Vi vat sequens! Ne, oče Zlatoust! Za Ribničanom ne grem. Avstrijskega cesarja ne bom opeval. Pesem pa že imam. ,Solze Slovencove' sem ji dal ime.«
»Oče Zlatoust: Nisem nobene narobe povedal.
Jaz: Nisi, ker vedno si v bukvice gledal!« »Gospod svetovalec Kuralt, čigar dva sinova poučujem, me je obiskal. Zadovoljen je z menoj. Za počitnice me je povabil pod Turn. Obedoval sem ž njim ,pri Soln-cu'. Tudi Poldka je bila zraven. Bleda je,