SYMPHONIA POETICA FRAGMENT IZ ČETRTEGA STAVKA Evald Flisar M ott o Če si potem bodi če nisi ne skušaj biti ker ne moreš potDoriti rojstva VETER DIŠI PO DALJAVAH na večer pred bogvekaterim jutrom še nisem dal imena kupolam zelenili kostanjev in v to samotno sveto hišo prihajam molit čeprav je oltar tako prazen čeprav ni svetnikov ne angelov ne devic z brezmadežno glorijo 430 samo spovednica Pred njo klečim in čakam da vsaj drobna senca iz gozda zdrsne k moji rešetki da ji priznam grešil sem ker nisem verjel da so korenine suhljadnih borov stoletne ker nisem verjel da imajo hrasti srce in se jim kri pretaka od korenik do podsončnih listov ker nisem verjel da trave živijo da se parijo ljubijo in zapuščajo kot ljudje a nikdar ne umrejo le zaspijo pozimi in nisem verjel da se sonce lahko razleti v dve manjši krogli ki se utrneta v votlost in tam nekje svetita dalje grešil bom ker nikdar ne bom verjel da je treba verjeti gozdu travam in soncu da je navidezno mrtvo bolj živo kot je najbolj živo v resnici mrtvo in ker nikdar ne bo sence k moji rešetki vso večnost se spovedujem le sebi pod kupolami kostanjev In spet na večer pred bogvekaterim jutrom veter diši po daljavah edini on ima nebo v očeh in trave in gozd edini on morda ve da moje zeleno zatočišče ni bela gospa na konju s koso na rami 431 BRODOLOMEC končno brodolomec pod votlim svodom in zdaj več nimam ničesar kar bi lahko imenoval svoje kar bi lahko podaril ribam ki mi kot čudežne svetilke razgrinjajo pot v oceane slekla me je samota slekla do golega nato sem še sam strgal s sebe dva tisoč oblek dva tisoč obrazov dva tisoč krink in vse to obesil na drog in napravil zastavo zdaj čakam da se kakšna nespametna ladja prevara da se ustavi in me skuša odpeljati tedaj bom odprl krvavo žrelo in jo pogoltnil in podaril ribam ki mi kot čudežne svetilke razgrinjajo pot v oceane draga zemlja pišem ti pismo v peščeno obalo čeprav se oceani vzburijo vdihnejo popoldan in izbočijo valovite prsi da mi sproti vse tožbe zabrišejo pišem ti zemlja kako bi danes ravno danes želel zagrebsti prste vate in ti z vrtoglavico v kolenih obležati med brazdami zmeraj sem v brazdah čakal tvoje dihanje tvoje trudno sopenje ko si rodila otroka sem veter snel s konja in mu raztrgal plašč in plenice napravil draga zemlja povej ali nisem bil zmeraj -dober ali te nisem ljubil do onemoglosti napravil sem plug mogočen plug in te z njim razmesaril 432 do črne krvi in ti si me v zahvalo prižela na svoja pobočja objela si me z votlimi žreli in si me poljubila Tatjana ti si zemlja ti si dežela večnega rojstva — če me kdaj veter obišče ga pošljem naj poišče tvoje livade in te spomni in te spomni kako so nekoč akacije cvetele POZABLJEN za sencami vinogradov za prašnimi kolniki dedek ženejo kravo na pašo in trkajo s palico v grudasta tla duh po tobaku ostaja za njimi in se utrinja v dimaste kolobarje in kolobarji se vlečejo čez rebra v megleno podolje šeke so zdrsnile vanj nekje bodo našle travnike in se pasle in dedek se bodo spustili na štor se nasmehnili soncu in dolgo dolgo basali pipo potem bodo gledali v sonce in se ozrli na breg med vinograde in tam zagledali suhljadni bor in v njih bo vstalo nekje globoko prišlo bo vanje in jih stisnilo ne da bi vedeli kaj z bogom daljava nekoč sva objeta korakala z roko v roki ob morskih obalah sva počivala in valovi plime so nama gladili kamnito .zglavje 433 znova sva prestopila morske prelive in divjala za vetrovi in lomila gozd v besneči ihti da je potem lahko znova rastel v stoletja potem sva nekoč zaspala na travnikih in meni se je sanjalo da zemlja slači poletno obleko da so njene težke prsi nabite z mlekom tam si me pozabila in se utrnila sama v obzorje — ko sem vstal me je vklenila zemlja pognal sem korenine in rastem v stoletja zbogom daljava ko zvezde razgalijo svojo nagoto in si poželim njihove mehke svetleče kože se mimo njih grom zakrohoče tam spodaj se v megli pokaže gola vojska neslišno peketa pod pobočji — in tista bela gospa na čelu — to si ti moja daljava kje so že časi ko nisem razmišljal kdaj bo noč ko si me dvignila v sedlo in sem se utrnil s teboj do brezkončnosti da bi prevaral brezimno danost NAUČIL YAS BOM LJUBITI SMRT livade s sončnimi klobuki in senčnatimi ovratnicami gmajne s čredami belordečih krav lazurne reke s tipalkami ki so iztegnjene v prodnatih strugah ni poti v oleandrove sanje verjemite jaz sem se vrnil in bil sem daleč za izlivi rek za meglenimi travniki izven senc pa nisem našel ničesar 434 Povsod je enako le imena za tisoč stvari so drugačna imena pa niso važna ker jih. zmeraj izmislimo da bi lahko verjeli kako je mogoče najti nekje nekaj drugega ko se prvič zabliska nad gozdom poberejo krošnje klobuke z livad črede zamukajo vzvalovijo in odvihrajo z dvignjenimi repi lazurne reke se spenijo in pljusnejo v daljave sklonjen prijezdim na osivelem konju prek jas čez gmajne in poležane trave do motnih vrtincev odrgnem1 plašč stoletnih vdanosti in prsi razgalim vetru nato si ga znova pokrijem in jezdim dalje med bori kopita mehko šelestijo ko daleč zabobni v zemlji dvignem meč omahnem in obležim na obrežju ko se drugič zabliska nad gozdom švignejo senčnate ovratnice do neba na gmajni zeva spenjena zapuščena krava in motne reke me preplavijo osiveli konj skopitlja čez pokrajino in se pogrezne v noč tedaj se ujamem za korenino povlečem se na breg in v bliskih razžarim rezilo ki se mu pravi čas nato si ga čisto mirno med smehom — poglejte livade gmajne lazurne reke — porinem v spoznanje: kdor neha biti začne razumeti zakaj ni bil 435