. štev. V Ljubljani, v t 1. aa 1881. Letnik IX. Inaeratl se sprejimajo in vel j h tisiopna vrst«: i kr., če se tiska lkrat, II II M II - II ii h H '-i 3 *i ?ri večkratnem tiskanji »« j«eiia primerno tmanjfia. Rokopisi «e ne vračajo, nefr»rihov»n» pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravnrttvr (», ki jih bomo evfemistiČno nazivali s skupnim imenom ,,zapadnih liberalcev", bi najrajši videli, ko bi imeli ruskega civra in rusko ministerstvo v svojih rokah, da bi oni v visoke službe na Ruskem postavljali svoje kfeature, kakor se je to vsaj deloma godilo pod prejšnim čarom, zdaj pa vidijo, da Matičine knjige za leto 1880. i. Matica slovenska nam je za I. 1880 podala štiri knjige, ki so po vsebiui in po obsegu precej različne. O izišl h knjigah molčati je ravno tako krivičuo, kakor je nespametno, jih le hvaliti. Ako hočemo v slovstvu napredovati, je gotovo potrebno, da spoznamo, kaj imamo slabi ga, kaj dobrega. Brez namena kopičiti v prodajaln cah nove knjige, veseliti se njihovega števila, ponašati Be z njihovimi naslovi ne glede na njihovo vrednost, bi bilo smešno, ako ne bi bilo žalostno znamenje propada. Mitvo blago ni vredno svojega imena. Zato je dolžnost časopisov, občinstvu nove knjige naznaniti, vestno jih presoditi, dostojno oceniti ter vredne priporočati. S takim delom kažemo slovstvu pot, varujemo ga napuk, čistimo ga in h krati bogatimo, nživljamo, širimo, pa ukazujemo se tudi, da smo ga vredni. S tem prepričanjem in s tem namenom hečem spregovoriti tukaj o dvth matičnih knjigah, a drugi naj spregovore o drugih. 1.) Oko in viil. Spisal J. Žnidaršič. .,Slovenska Matica" nam je Bicrr uže podala prevod Sel odlerjeve fizike, v kateri so, kakor v vsaki fiziki, opisane očesne funkcije, ali takov kratek popis na dveh, treh straneh, ki se vrhu trga ozira le na iizikalično stran vidnih prikazni, dan danes, ko so o očesu in vidu v dru» h jezikih napisane debele knjige, ne ugaja Slovencu, izkajočemu pouka v materinem jez ei. Iu nauk o očesu je potrebnejš', nego bi se komu dozdevalo, kajti sedanji rod trpi na mnogo očesnih pegreških, katerim bi se dalo izogniti. Toliko v svoje opravičenje, zakaj sem se poprijel ravno tega predmeta. Jaz to, drug drugo, vsako leto nekaj — tako bode t časoma tudi nam Slovencem kaj pokazati iz prirodopisnih naukov. Tako opravičuje g. pisatelj svoj Bpis, pa skoro po nepotrebnem. Sctodlerjeva knj ga prirode nam ne bode mogla dolgo zadostovati. Deloma bode kmalu zastarelo, deloma pa je za sedanji čas premalo obširna; optika n. pr. obsega 25 strani, akustika pa komaj 10. Zato jo pri dijakih skoro ni zapaziti, in vendar bi taka knjiga v prvej vrsti morala služiti učečtj se mladini. Matici slovenskej ne kaže tedaj druzega, kakor da z novejimi, v šoli rabljivimi knjigami skuša na srednjih šolah zbuditi veselje do naravoslov-skih ved pa tudi do jezika slovenskega. Prvi — in reČimo naravnost — srčni korak je narejen: g. pisatelj omenjene knjižice nam podaja delo, ki je kakor za nalašč spisano višim oddelkom srednjih šol. Po naslovu sodeč bi tižko kedo od tega dela toliko pričakoval, kolikor nam podaja. Vsakdo bi dejal: to mera biti kaka fizijologijska obravnava. A dobra polov ca je ti/ikalna (str. 1 — 37, (54—75, 102, 103), Potrebna je, da se razumi celota, in hvaležni moramo biti zanjo g. pisatelju, ker je med tem, kar ima i Scluidlerjeva knjiga, marsikaj zanimivega, ki se ne da ločiti od celote. — Delo je tako le razdeljeno : I. O svetlobi sploh. (str. 1—37). 1. Svetloba in nje vzrok. 2- Premočrtno širjenje svetlobe. 4. Močnost svetlobe. 5. Brzina svetlobe. G. Svetlost razsvetljenih predmetov. 7. Odboj svetlobe. 8, Lom svetlobe. 9. Razkroj svetlobe v barvne dele. Barve v občo 10. Barva predmetov. 11. Oble leče. 12. Temna fflbica. - II. Oko (str. 37-44). 1. Človeško oko. 2. Živalsko oko. — III. Vid (str. 44-105). 1. Postanek vida. 2. Uslovi vida. 3. Določba najbližnje in uaj-doljnje vidne točke. 4. Pogreški vida. 5. Vzroki očesnih pogreškov in kako se jih čuvati. G. Naročnice. 7. Drobnogledi. 8. Daljnogledi. 9. Vid z obema očesoma. 10. Prostorno gle- iz te moke ne bo kruha, ker je Iguatijev preveč Slovan, da bi zamogel caru svetovati, naj Ruse in Slovane iz javnih služb odpusti in naj Ne:..co :u ;Uuj nastavi,.». '¿ ■■¡.i.:nl l.beralci bi radi uvedli v Rusiji ustavo in državni zbor, da bi uplivali na poslance, in da bi v Rusiji ne vladal več cesar, ampak po ljudskih poslancih prostozidarska loža, ktera bi si že znala s svojimi intrigami in spletkami prido biti vtč no v tem državnem zboru; Ignatijeva pa poznajo, da je preveč premetena in prebrisana glava, ter da se judom in prostozidarjem ue bo na limauice vsedel. Ni še dolgo tega, kar se je v Belemgradu ustauovila prva prostozidarska loža, seme nesloge se bo kmalo zasejalo v srbsko skupščino, prostomavtarbUo z judovstvom v zvezi se bo počasi polastilo srbske vlade pod imenom „liberalne" stranke. Na Rumuuskem imajo ti ,.liberalci" že davno prvo besedo. To hočejo doseči tudi v Rusiji. Ti ljudje, ki hočejo celo Evropo spremeniti v eno samo brezversko republiko, nt-.hajajo pri svojih uaklepib največ ovire nad staro, pošteno Avstrijo in nad mogočuo Rusijo. Zato pa tudi Avstrijo iz cele duše sovražijo, pa jej nič ne morejo, ker jo brani vidna pomoč Božja in pa nravnost katoliške vere. V Rusijo pa se jim je posreč lo zasejati seme brezverstva, nazore o socijalni svobodi in kar je takih limanic, iz tega strupenega semena vzrastel je strašni n hilizem, ki res grozi izvršiti, kar so sejalci t.'ga semena nameravali, namreč razdrobiti veliko in mogočuo Rusijo. Kakor so zamogli lahkovernim Slovanom v Rusiji tako daleč glave zmešati, da streljajo na lastnega cesarja in slabe moč svoje lastne države, tako jim bo s kako „liberalno idejo", ki jih prostozidarstvo sproti kuje, mogoče zmešati glave tudi ruskim poslancem v prihodujem državnem zboru, in tako uničiti najmočnejšo monarhijo, ki stoji veliki brezverski republiki še nasproti. Največ preglavice dela tem ljudem slovanska ideja, slovanska vzajemnost, ali kakor oni pravijo: pau-slavizem. Slovan ima namreč dve lastuosti, ki sta ravno nasprotni prostozidarskemu programu, Slovan je namreč zvesto udan svojemu vladarju, bodisi cesar, car, kralj aH knez, drugič pa je Slovan v svojem srcu veren, pobožen kristjan. Siovauov ni bilo treba z me- čem preobračati b krščanski veri, ni b.lo treba niučeniške krvi, kakor drugim narodom, ampak Slovani so sami prosili za krščanske misijo-uarje, in ko so ti prišli, so se Slovani hitro podučiti in krstiti dali. Drugi narodi so svoje apostole mučili in pobijali, našima apostoloma sv. Cirilu iu Metodu se pa med Slovani ni nič zgod lo, Slovaui so ju častili kot sveta moža, so ju poslušali iu se brž spreobrnili, akoravno sta jim ozuanjevala čisto nov nauk. Tudi polabski Slovani se gotovo niso upirali krščanstvu, ampak le nemški nadvladi, katera se jim je hotela z vero vred usiliti. Dokler so toraj Slovani narodni, to je svoji nravi zvesti, svojim vladarjem in svoji veri vdani, tako dolgo je občna republika, tako dolgo je brezverska republika, kraljestvo hudega duha, v Evropi nemogoče. Zato vidi prostozidarstvo v Avstriji in v Slovanstvu svoja dva najmoč uejša nasprotnika. Iu ker je zdaj Iguatijev, naroden Slovan, prevzel uotranje vodstvo ruske države, umevuo je ,da so ti zapadni liberalci kar osupnjeni, zato kričd o reakcij', o zatiranju svobode itd. Mi ne vemo, da bi bil Ignatijev kedaj svobodo zatiral; nasprotno vemo, da ima on največ zaslug, da Bolgari zdaj svobodno dihajo. On se je kot poročnik v Carigradu največ potegoval za tlačene kristjane v Turčiji, on je s svojo bistroumnostjo rešil bo'garsko cerkev iz krempljev fmariotov, ou je pripomogel, da se je pričela vojska za oslobodjenje balkanskih Slovanov, ou je naredil svetošte-fansko pogodbo, ki je bila Bolgarom tako ugodna in ki jo je potem berlinski kongreB tako raztrgal. Dokler bo kaj Siovauov na svetu, imenovali bodo s hvaležnostjo genera Iguati-jeva kot enega Bvojih najboljših mož, ou si je zaslužil neveuljivo slavo. Slovanski sovražniki pa ga ravno iz teh uzrokov tovražijo, in prav oni so starega, zdaj mrtvega čara tako daleč pripravili, da je Ignatijeva iz službe odpustil. Da ga je sedajui car na častuo in važno mesto nazaj posadil, to nam je veselo znamenje, da je mladi car res pravi Slovan, kakor bo o njem pripovedovali. Zapadnim liberalcem, judom in prostomavtarjem uakljub kličemo; Živio Igaatijev I Politični pregled. V Ljubljani 20. maja. Avstrijske deiele Notrajni potitični položaj se poojstruje. Ne jitnljemo v misel, da so celo češki poslanci s svojim ministrom — rojakom Pražakom nezadovoljni, in da se je nezadovoljnost lotila tudi Ilchenwartovega kluba, ker vlada ne kaže prave volje, ustreči zahtevam pravne Btranke, -- ampak glavna ovira VBcmu ustavnemu delovanju je gosposka »fiornicu. Čuje se namreč, da hoče gosposka zbornica celo zavreči postavo o gruntnem davku, tako da bi še dve leti vse pri starem ostalo, in da bi Češka in Kranjska morali še dve leti sedajni previsoki gruntni davek plačevati. Sploh pa si je gosposka zbornica v glavo vtepla vse postave prenarejati in to bistveno prenarejati, kar jih zbornici poslancev sklene. Na ta način se vsaka stvar grozno zavleče in vse postave sklenjene v zbornici poslancev, prišle so iz gosposke zbornice predelane nazaj in se morajo še enkrat v pretres vzeti. Na ta način ne pridemo naprej, in ravno to hočejo doseči centrali iti v gosposki zbornici, nj m na čtlu Schmerling, katerega zdaj centralisti nad. vse druge povzdigujejo, ker vladi uajveč nagaja tudi kot predsednik najvišega sodišča, pri katerem delu mu zvesto na strani stoj i podpredsednik iste sodnije, nam Slovencem v žalostnem spominu stoji či Stremajer. Tako ne pojde naprej, vlada je prisiljena, preustrojti gosposko zbornico z imenovanjem novih udov, ali pa ukloniti se pred Scbmerlingom in — odstopiti. Omahovanja in neodločnosti mora b:ti eukrat konec, Taaffe je zdaj prisiljen k dejaujem! Nemški listi hočejo vedeti, da so avto-| noniist ični klubi nesložni postali, da Poljaki nečejo glasovati za šolsko postavo Lieubacherjevo, da Iloheuwartov klub nt če glasovati za gališko poprečno železnico, in da kneza Lichtenstaiua in še več nemško katoliških poslancev agitirajo zoper češko univerzo. Upati hočemo, da vse to ni res, in če je kaj res, da se bo v kratkem poravnalo. V „Politik" se piše, da Be je Iloheiiwartov klub že sprijaznil z gališko poprečno železnico, toraj je ta trditev že ovržena. Ne vemo nadalje, -m danje. 1. Trpež svetlobnega občutka, ko je svetloba uže izginila. Padike (Nacbtbilder). 13. Subjektivne barve iu barvaste sence. 14. razširjanje slik ali iradijacija. 15. Občutek svetlobne moči. IG Barvni občutek in barvna slepota. 17. Velikost predmetov. 19. Gibanje predmetov. 20. Prevare oči. — Pristave k. Kratek posnetek Ileringove podmene o svetlobnem čutu (str. 105—106). Iz tega pregleda lahko razvidi čitatelj, da je vsebina primeroma obsegu jako bogata. To je bilo pa le možno zato, ker se je g. pisatelj vse nepotrebne obširnosti, nepotrebnega besedovanja ogibal. Vse je povedano kratko, določno, sploh: prav vednostno. Tam pa tam sem naletel na kako precej temno in težko umljivo mesto, (o. pr. str. 2, 105, 106) težko umljivo onemu, ki bi hotel prvi nauk o vidu in očcbu zajemati iz te knjige. Zgornjim razredom srednjih šol, katerim bode ta knjiga rabila kot pomočna knjiga, ne bode nikakor neumljiva. Gotovo je maraikedo pogrešal nauk o ukrivljenih zrcalih. Zaradi popolnosti bi bila pač smela knjiga še za kake dve strani narasti, katere bi zavzemal nauk o teh zrcalih. Vsaj ao znana dovolj, manj pa vzroki dotičnih prikazni. Tudi senčne prikazni bi bilo dobro vsaj nekoliko omeniti. Pametno je bilo, da je sprejel g. pisatelj tudi dokaze v Bvoje delo, ki je ravno potem mnogo bolj porabljivo. Reči se mora o njih, da so jako razvidni in pregledni (n. pr. o oblih lečah str. 29 — 3 5.) — Dobro je popisano oko, človeško iu živalsko, postanek vida in uslovi vida. Pri čitanji Be lahko opazi, da je tukaj srce celega spisa ; govor je poln in gladek, pa tudi mikaven. Na str. 40 bi podoba mrežnice rnuogo pojasnila ; ravno tako na str. 43 podoba mušjega očeBa, ki bi se bila lahko napravila ali dobila. Najbolj zanimiv pa je Bpis od str. 55—67, ki obravnava pogreške vida, vzroke teh pogreškov in naočnice. Vsak, kedor mnogo dela z očmi, kedor ima opraviti z mladino, posebno pa učitelji in profesorji naj bi te odstavke dovolj premislili in jih mladenčem gorko priporočali. „Pogreški oči, posebno kratkovidnost in slabovidnost množe se dan danes strahovito..... Vzrok tem žaloBtnim prikaznim je nevednost in neskrb, ali pa nečimurnost in nemarnost." Zato je tukaj treba podučiti, in kar se da škodo zabraniti. Navadno se pokvarijo oči po šolah. Ali Be v šoli kaj stori, da bi se temu prišlo v okomV Dosedaj se je Btorilo kaj malo. Tu se učijo mnogovrstne reči, ali kar je naj-važneje, to Be zanemari. Ako dijak iz klopi ne vidi na desko, kaj to mari profesorju! Dobro je, da ga ue okrrga; ako se pa hoče ska-zati milostnega, reče mu: kupite si očala. Dijak je tako prisiljen podjarmiti svoj nos očalom, kar mnogokrat še prav rad stori, češ, to je mnogo bolj možko, morebiti še učeno. DandaneB, ko smo za naravni razum večidel zgubljeni, dan danes, ko hoče umeteljnost čisto naravo v obliki, v vedenji, govorjenji, Bplob v vsem delovanji spodriniti, bi se vsakako morala v šolah, v viših kakor nižib , podučevati higijena, zdravjeslovje. Pa še le noveji natis višim šolam namenjene dr. J. VVoldrichove so-metologije ima dodatek, ki obsega na 5 listih higijeno, v kteri se nahaja tudi 16 vrstic o varovanji očesa. In to naj zadostuje? Koliko hvale Brno tedaj g. pisatelju naše knjižice dolžni, da nam podaja tu precej obširen poduk, kako ravnati pri pisanji, čitanji in pri drugih opravilih, da se oko ne pokvari. Na str. 61 omenja on šohke knjige, ter uči, kako naj bodo tiskane. Pritrditi mu moram popolnoma, pa do-staviti, da to še nikakor ni vse, kar bi moralo biti pri učnih knjigah. Že dolgo sem nameraval spregovoriti enkrat o neki razširjeni napak kaj bi zamogli Poljaki imeti zoper Lienbacher- jevo šolsko postavo. Jako čudno se nam zd', iz kterih uzrokov bi kneza Liechteusteina za-mogla agitirati zoper češko vseučilišče, saj je eden iz nju še le pred kratkim govoril za ravuopravnost slovanskih narodov. Najbrž tudi na tem ne bo nič resnice. V državnem zboru je Huusner izvrstno govoril za to, naj se voilNtva železnic prestavijo v tiste kraje, kjer je železnica, ne pa, da bi bile vse na Dunaji. Albrehtova železnica na pr. je v Giiicji, vodstvo pa na Dunaj i; zakaj bi ne bilo v Levovu? Tako bi vodstvo tudi ložej nadzorovalo železnico. Resolucija Ilausnerjeva bila jo sprejeta. Srečni izid ljubljanskih volitev v kranjsko trgovinsko Kliornico pozdravljajo tudi drugi listi naša barve z veseljem; ustavoverni, nemškutarski listi pa se jokajo in pravijo, da so Slovenci zmagali le vsled groznega strahovanja. Kdor razmere pozna, se bo pač smejal temu poročilu, ker prej bi se moglo govoriti, (ia nemškutarji naše strahujejo, kakor kaže izgled kranjske (nemškutarski) stavbene družbe, ki je nekemu narodnemu peku zaslužek odvzela, ker je narodno volil. Naj bi še naši ljudje tako brezobzirno ravnali, potem bi se uemškutarija zgubila, kakor kafta, saj vsi le od nas ž.\č, ne narobe. i/esiirjcvifc ISodolf se je podal s svojo nevesto v Pešt. Ogersko ljudstvo ga je Blovesuo Bpreielo. Mesto je vse ozal;šano in v zastavah. Župan ga je ogovoril v madjar-akem jeziku, iu jirinc se mu je zahvalil v istem jeziku. Tako se cesar in prioc Rudolf potrudita povsod govoriti z ljudstvom v deželnem jeziku, kako lep izgled za one nemške in nem-škutarsko fanatike, ki hočejo v. e jezike zadušiti in samo nemškega vsem posiliti 1 Minister Taufte je bojda zahteval, če se vojna JSia-aJisia razvojači, da se ima oai kos granice, ki leži na Kranjski meji, za Gorjanci pri Novem mestu, združiti s Kranjsko deželo, ne pa s Ilrvatko, ker je spadal vedno pod Kranjsko, dokler ni bila še vojaščina upeljana. Kranjski deželni zbor je enkrat sklenil, naj se ta kos pridruži Kranjski, ko so nam pa Hrvatje to zamerili, češ, da so Uskoki" vendar le Srbo Hrvati, ne pa Slovenci, toraj naj bi se prepustili v bratski vzajemnosti Hrvatom, dal se je Kranjski deželni zbor pregovoriti, in je privolil v to, da se združijo „uskoki" s Hrvatsko. Kakor podoba kbže, se pa avstrijska vlada za to ni zmenila, ampak reklamira „uskoke" za Kranjsko deželo. Mi nemarno nič proti temu, naj se združijo s Kranjci ali Hrvati, vsigdar bodo ostali Slovani. Tudi naši „Belokranjci'1 so bolj Hrvatje nego Slovenci, vendar se jim je zveza s Kranjsko tako omilila, da bi se težko hoteli kedaj od nje odtrgati. Ker smo že pri tej stvari , naj še omenimo, da bi bilo tudi za Ssdiro najbolje, ako bi se s Kranjsko združilu. Združenju Istre s Hrvatsko stojd prevelike državo pravne ovire nasproti, veliko ložej bi se doseglo združenje s Kranjsko, in le na ta način zamogln bi se Istra rešiti iz lahonskih krempljev, ki jo zdaj tolikanj davijo. Mi hrvaškim Istrijanom gotovo ue bodemo usiljevali kranjskega narečja, naj govorč, kakor so se od očetov naučili, naj gojd pismo hrvatsko, šole hrvatske itd. Nam je le na tem ležeče, da zatremo v Istri in na celem Primorji lahon-sUo in irredentovstvo, laški naseljenci pa naj postanejo mirni in krotki, kakor se za tujce spodobi, ki od našega biovauskcgu ljudstva žive in bogate I Vnaiije države. Princu Rudolfu je prišla čestitat tudi de-putacija ruskiii l"oljakov. Vodil jo je grof Krasinski. „Politik' zagovarja fiulgarskcga kneza, da ni mogel drugače ravnati, ter da je ljudstvo z njegovim postopanjem zadovoljno. Bomo videli, kaj poreko Bolgari pami. IHidia«! paši so dokazali, da je bil 011 vdeležeu pri umoru sultana Abdul Aziza. On je na to ubežal k francoskemu konzulu v Smirni. Novi rtiMki minister, general Iguatijev, je izdal okrožnico, v kterej se naslanja na carjev okiic in pravi, da zamore le car Rusijo reš ti iz sedajnih zadreg, ako ga podpira vse ljudstvo, posebno pa plemstvo in izobraženi krogi. Zato se mora uporni duh zatreti, vera in nravnost pa gojiti in povikšati. Vlada hoče braniti vse stanove in skrbeti za to, da se bodo bremena ljudstvu olajšale, denarno stanje pa ¿boljšalo. Ruski car zasluži naše simpatije, ker se obdaja s tako izvrstn mi svetovalci, kakor je general Ignatijev. Bog daj, da bi se mu posrečilo, uporni duh zatreti, in Rusijo storiti močno, mirno in slavno, kakor je bila od nekdaj. Tako bo Rusija postala zavetje in bramba pravice, steber krščanstva. V rokah brezumuih nihili-stov in brezverskih fantastov pa bi se spirala v potokih človeške krvi , kakor Francija proti koncu pretečenega stoletja ; to pa bi se zgodilo le v veliko škodo celemu slovanstvu. Kajti kje bi našli Slovani ša kako zaslombo, ako bi se Rusi sami med sabo klali, na zunaj pa popolnem brezmočni postali ? General Cialilini, laški poslanik v Parizu, je zapustil Francijo in svojo službo. Ni mu bilo več obstanka, ker so razmere med Italijo in Francijo zelo hladne postale, vsled tuniške zadeve, generalu pa so njegovi rojaki očitali, da je stvari v lepši luči kazal, kakor so v istini. Izvirni dopisi. I z ljubljanske okolicc. Novo ceBto napravili bo Dobrovčani od Razor na Šmartno (Pod smereko). Bila je sicer do zdaj pot, pa sila nevkretno okolna in navdolna. Večkrat smo slišali reči može od Brezovške strani: Rad bi šel na Dobrovo, pa peš ne morem, voziti se med Šmartnim in Rozorami pa je nevarno. Kakor je bila pa ta nova cesta potrebna, vendar delala se je, pravijo, sto let, pa nikoli ni bilo moč z delom začeti. Treba je bilo odkupila potrebnega zemljišča, denarja in delavnih moč1. Pri takih rečeh pa ne gre tako gladko, kakor se misli in želi. Marsikdo ima rad svoj kos zemlje vkup, ne pa na oba kraja ceste — in glavice so tudi nektere dosto trde. Denar je pač tudi taka reč, ki pravi, boljši drži me, kot lovi me. Dalo že gre, ako Be maže. Treba je pa tudi pri takih rečeh zaupljivega moža, ki se podstopi tacega dela in ga tudi krepko vodi. Županu Josipu Zorcu posrečilo se je pogovoriti ljudi in dobiti potrebnega denarja, da se je mogla izvršiti nova cesta. Cestnemu odboru z njegovim načelnikom And. Knezom, ki se je posebno zanimival za to cesto , gre posebna čast in hvala za podporo, brez ktere bi se cesta ne bila tako hitro dodelala. Odprla se je ta cesta 10. maja v spomin poroke cesarjevica Rudolfa. Zbrali so se ta dan po slovesni bv. maši odborniki Dobrovske srenje iu mnogo druzega občinstva pri Klepu na Draževniku ter povabili tudi g. A. Kneza. Pri tej priliki napivali so cesarjeviču Rudolfu, nastolniku avstrijanskemu in presv. soprogi njegovi, gosp. And. Knezu in vsemu cestnemu odboru, dobrovBkemu županu in srenjskemu odboru, in slednjič vsim, ki so delali na tej cesti. Dekoracije ob cesti in pokanje možnarjev povzdignilo je to svečanost, ki bode marsikomu ostala vedno v spominu. Šlišal sem pri ti priložnosti tudi praviti stare ljudi, da sta nekdaj (o kongresu) tukaj hodila cesar Franc avstrijauski iu car ruski, kterima so ljudje pokladali dile čez grabne, a prejeli so tudi cesarske darila v srebru in zlatu. Ker se je dodelala nova cesta srečno, želimo, da bi se tudi srečno vozili po nji. Izrečemo pa tudi prav toplo hvalo vsim, ki bo se trudili pri tem delu, posebno pa gosp. And. Knezu in županu Dobrovskemu, ki sta z mirno besedo aapeljavala ljudi k temu in se nista zbala nikakoršnih zaprek, ter vse z lepim poravnala. Slava! Iz Zagorja, 18. majnika. Tudi pri nas smo imeli te dni svečanost. Ta je pa ve« naših tiskovin , ki je tem bolj kvarljiva, ker jo malokedo zapazi, pa če jo tudi zapazi, se zanjo ne zmeni. Vsakdo ve, da ni vse eno, se li pše s svinčnikom ali črnilom; da ni vse eno, piše li s krepkim ali bledim črnilom. Ako hočeš či-tati pisanje pisano s svinčnikom, moraš oči mnogo bolj napenjati in papir bliže staviti očem, nego krepko črno pisanje. Mi namreč v istini ne občutimo tega, kar je na pisanji črno; barva ne vzbuja barvnih živcev, ampak mi občutimo Bamo razloček med belim in črnim. Čim veči je ta razloček, čim različneji je h kratkim vtisek dveh predmetov, tem lože jih spajemo in spoznamo. Bied tisek mnogo bolj trudi živce, nego črni; in ako so živci predolgo trudili se in trpeli, morajo otrpncti in nazaduje postati neobčutui, to je, prikaže se slepota. Pa ne samo to. Bledo tiskane ali pisane knjige, liste itd. prinašamo, kakor sem že rekel, bližej očem, nego močno črne, ker potrebujemo v prvem slučaji več svetlobe, da moremo belo od črnega ločiti. Nasledek je kratkovidnost, in drznem se trditi, da je večkrat slab, bled tisek vzrok kratkovidnosti, kakor majhen tisek, ki ¡je pa sicer razločen iu dovolj črn. Sedaj pa poglejmo, koliko se greši v tem oziru v šoli in tiskarnah. V šoli se rabi navadno svinčnik skoro za vse pisanje razuu lepopisja. S svinčnikom se pa narejajo le precej blede črte. Papir je hribčast, ima višine in nižine in samo na višinah se prime tam pa tam kak košček grafita svinčnikovega, kakor nam to kaže drobnogled. Ti jako majhni koščki pa sostavljajo vidno črto, ki je tem bledeja, čim manj grafitovih koščekov se je prijelo. Naj se toraj rabi ne preveč gladek iu ue preveč ru-njav, oster papir. Tudi ni dobro rabiti pretrdih svinčnikov, ki delajo le blede črte, ampak srednje mehke; s trdimi pa je treba dovolj pritiskati, da je pisava razločneja. črnilo se iz peresa razliva po papirji ter pokrije vse dele, po katerih gre pisna črta. Ta črta je zato bolj črna nego svinčnikova. PiBanje z dobrim črnilom pisano je mnogo lože čitati nego svinč-nikovo: naj se tedaj rabi, kolikor se dd, črnilo in pero na mesto svinčnika. (Dalje prih.) Ijala novemu (sekundarnemu) vlaku, ki hodi med Ljubljano in med Celjem vsaki dan enkrat sim in tje. S tem vlakom je našim ljudem mnogo pomagano, posebno tistim, ki so pozvani pred sodnije, ker jim ni treba več v Litiji ali v Ljubljani prenočevati. Največ zasluge, da se je ta vlak upeljal, ima naš zagorski župan, kateremu bodi tukaj hvala iz-rečen8. Omenjeni dan, ko je ta vlak prvič prisopihal, bil je ves s cvetlicami opleten. Mož-narji so grmeli, da je glasno odmevalo po naših hribih; župan pa je povabil parovodjo in druge vradne osebe železniške na kosilo. Končno moram grajati še neko ueprilič nost. V tukajšni rudarski restavraciji imajo naši rudarski gospodje svojo posebno sobo, ,,herrenzimmer", kakor se je včasih pravilo. Nedavno je prišel nek izobražen Ljubljančan v Zagorje, in ne vedoč, da je ta soba samo za rudarske gospode in morda še za kacega nemškutarja, pa natakarica mu tam ni hotela postreči. On je vstal in šel. Ali ga morda zato ni hotela za „gospoda" pogledati, ker je slovensko govoril? Pri nas je kaj ta-cega že mogoče! njan biti. Če se z reveži tako ravna, potem ni čudo, da 8e socijalizem čedalje bolj širi med revnim ljudstvom. Govorili smo z nekim okrajnim sodnikom, ki ima človeško srce, ■ ter ga vprašali, če se mu to pravično zdi, da se „vandrovec" zato zapre, ker nima denarja. Rekel nam je, da on tega ne odobrava, in da je on že marsikteremu takemu en goldinar podaril in ga teči pustil, namesto da bi ga po nedolžnem mučil. Treba bi bilo, da bi sedajni bolj „krščanski" državni zbor to postavo ne koliko revidiral. Domače novice. V Ljubljani, 21.. maja. (Pogreb.) V Bredo zvečer smo pokali 75. letno mater slovenskih profesorjev Josipa in Franca Mama, oba zaslužna slovenska pisatelja. Iz tega povoda udeležilo se je pogreba veliko število odličnih narodnjakov, posebno mnogo duhovščine. (Volitve v trgovinsko zbornico.) Danes še le smo zvedeli natančne številke o volitvah v trgovinsko zbornico. Od 357 volilcev v trgovinskem odseku jih je volilo 317; od teh so dobili glasov Jožtf Kušar 179, Vaso Petričič 178, Franc Sovan 177, Janez Perdan 175, Franc Hren 174 in Ferdinand Sajovic v Kranji 168, vsi priporočeni od narodne sranke. V manjšini pa so ostali nemškutarski kandidatje Dreo z 145, Treun 144, Mayer z 141, Biirger z 141, Jožef Lukman z 140 in Maurer z 137 glasovi. Rudarji so volili liberalca grofa Bolza. V obrtniškem odseku sa naši kandidatje Franc Peterca, dr. Jožef Poklukar, Anton Klein, Franc Sark, Jožef Ribič, Jernej Žitnik in Jakob Škrbinec dobili po 2405 in 2402 glasov; nemškutarski kandidatje Albin Ahčin, Bilina, Korn, Rudholzer, Hansel, Detter in Stadler pa komaj po 260 in 250 glasov. Zbornica ima 24 udov, in sicer je zdaj 15 narodnjakov in 9 nem-škutarjev. (Lov na ljudi.) Kakor uradni list poroča, so 2. in 5. maja lovili po celi deželi reveže in berače. Vjeli so jih 166, med njimi 110 takozvan.h „postopačev", namreč takih, ki dela nemajo in se morajo zavolj tega po svetu klatiti, 51 pa beračev. Samo 4 med njimi bo bili sumljivi hudodelstev, namreč 3 tatvine, 1 pa ropa. Ostane jih pa 160, kterim se ne more nič slabega očitati; mogoče, da jih je nekaj vmes, ki rajši beračijo, ko pa bi delali, so pa tudi pravi reveži, ki se po nedolžnem in po krivici preganjajo. Če „vandrovec" več tednov potuje in nikjer dela ne dobi, mora mu denarja zmanjkati, in on je prisiljen, beračiti in kruha prositi, V tem h pu pa ima fcendarin pravico, ga prijeti in v ječo odpeljati. To postavo zoper ,.postopače" so sklenili liberalni miljonarji, kakor Giskra, Wolfrum, Skene itd., kateri pač sami nikoli niso skusili, kaj se pravi lačen in brez denarja po svetu tavati, s krvavimi žulji na nogah in od vseh vaških psov in nevtm.ljenih ljudi prega- Tržne cene v Ljubljani. Pšenica hektoliter 9 gld. 60 kr.; — rež 5 gl. 15 kr.; — ječmen 4 gld. 70 kr.; — oves 3 gld. 10 kr.; — ajda 5 gl. 70 kr.; — proso 5 gl. — kr.; — koruza 5 gld. 70 kr., — krompir 100 kilogramov 3 gld. 90 kr.; --fižol hektoliter 7 gld. 50 kr. — masla kilo gram — gld. 92 kr.; — mast 78 kr.; — špeh frišen 66 kr.; špeh prekajen 70 kr.; jajce po 2 kr. mleka liter 8 kr.; — govedine kilogram 50 kr.; — teletnine 48 kr. ; — svinjsko meso 58 It. — Sena 100 kilogramov 3 gld. 20 kr. slama 1 gld. 78 kr. 100 kil; drva trde 6 gld. 20 kr. mehke 5 gld. Teleicrniične denarne cen? 20 maja. Papirna rent» 78 60 — Srenerna renta 78 90 -Zlata renta 96 51 — lSBOletno državno nonoiilo 132 75 Bankin« akrnje 823 — Kreriirjie akcije 3f>6 GO — Lona« c 117.90— — Ces. kr. cekini 5.65 — 20-lrsnkov 9.31. Marija Rupnik, izdelovalka umetnih cvetlic, poprej v stanovanji v špitalski ulici št. 7 v Per-metovi hiši, zdaj pa s V- Petra eesti Š<, |.'t v I. nadstropja na oglu blatne ulice. (2) Umetne zobe iti zobovje postavlja po najnovejšem amerikanskem sostavu v zlatu, vulkanitu brez bolečin. Plombira z zlatom itd. Zobne operacije izvršuje popolno brez bolečin s prijetnim mamilom. (7) A. Paicliel, zobni zdravnik poleg Hradeckega mosta v I. nadstr. Loterijske številke 15. maja. Na Duuaju: 89, 16, 27, 81, 90. V Lincu : 35, 44, 13, 83, 2. Potrtega srca naznanjam žalostno veBt, da je Bogu vsegamogočnemu dopadlo, mojega iskreno ljubljenega moža oziroma očeta, brata in svaka, gospoda Franc-a to ffiavrl-a, posestnika in hišnika, danes ob 8 zjutraj, previdenega s svetimi zakramenti za umirajoče, po dolgi in hudi pljučni bolezni v 48. letu njegove starosti, poklicati v bolše življenje. Pogreb bode v soboto 21. t.'m. ob 8 dopoldne. Svete maše po ranjkein se bodo brale v domači farni cerkvi sv. Tilna iu v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Drugega ranicega priporočamo vsim sorodnikom, prijateljem in znancem v spomin in pobožno molitev. V Višnji gori 19. maja 1881. Ana Mavrinkova, rojena Dolenc, žena. Janez Mavrink, pctošolec, sin. Marija Nadrnli, rojena Mavrinkova, sestra. Jakob Dolenc, Stolni kaplan, svak. Derinrstven« cen« 19 . maja Državni fondi. Denar, _ Miago 5'/. avstrijska papirna renta , 77.10 77 25 5°/, renta v srebrn . 77 25 7i,25 4% renta v zlatu (davka prosta") 94.60 94.75 3rečke (loei) 1854. i. . . . 122 50 123,— „ „ 1800. 1.. celi. 133 50 144.— ,, ,, 1860. i., petinke , , 133.75 134.25 Preinijski listi 1864. 1., . . . 176 25 177 — Zeroijiščine odveznice. ^tajarske po 5°',..... 104 75 105 25 Kranjske i koroške in primorske po 5°, 103 — 104.— Ogerske po 5%,..... 99 75 100 — Hrvaške in slavonske po 5'/0 , ( 98.- 09 50 Sedmograške po 5"', 97,- 97.60 Delnice (akcije). 842.- 844.— Unionske banke ... 138 30 138.50 Kreditne akcije . , . , 346 — 3 i 6.25 Nižoavstr. eskomptne družbe . 817.— 820,— Angio-avstr. banke .... 152 75 153 25 Srečke (iozi). Kreditne po 100 gld. a. v. • 181.— 182 — Tržaške „ 100 ., k. d. . 126,- 127,— ii i> ii ti 65.- 60.— Bndenske , 40 gld. a. v. 43.50 44.— palmove ,, 40 ,, 51 50 52 50 Palffi-jeve „ 40 „ TI 39 75 40 25 Clary-j eve ,, 40 ,, n n • 11.60 42 — 8t. Genois „ 40 „ 46.— 47,— Windiscbgriitz-ove „ 20 ,, «t 39.50 40.— Waldstein-ove ., 40 ,, ti 30 50 31 20 Ljubljanske....... . 23.50 24.— Srebro in zlato. 5 56 | Napoleonsd'or . ■ • 9.31 9.32 Važno za vsako hišo! ¿3 O £ © © O Cela miziia oprava iz tritansiena srebra za le 8 gld. Elegantno delo, no zarujavi, in so vedno tnko ohrani, v podobi in barvi pravega srebra, in je najboljša tvarina za mizno opravo, razun srebra. Za 8 gl. se dobi cela mizna oprava iz nnjbolj.šegn britanskega srebra. Dobri stojimo, da ostane oprava vedno bela. 6 nožev iz britanskega srebra z angležko jekleno ostrino, 6 vilic iz britanskega srebra, fina in težka roba, 6 žlic iz britanskega srebra, 12 žličic za kavo, iz britanskega srebra, 1 mlečni zajemnik iz britanskega srebra, 1 zajemalnik za juho iz britanskega srebra, težko, dobro blago, 2 lepa svečnika, 5 jajčno posodice, 6 tac, lopo izdelano, 1 posoda za poper ali sladkor, (4) 1 presejalnik za čaj, 6 tačic za nože in vilice 51 kosov. Naroči se proti poštnemu povzetji, ali 'pa da so denar naprej posije. Zaloga britanskega srebra C. Langer, Wien, II. obere Donaustrassc 77. Opomba. Komur Iii oprava ne ugajala, pošljo naj jo v 10 dneh nazaj in bo dobil svoj denar nazaj razun poštnih stroškov. •"d O es P- o C V a ž ii o za vsa k o liišo! J. llla/.nikovi nasledniki v Ljubljim" dajatelj in odgovorni urednik ip dol.