SVOBODNA SLOVENIJA
ANO XXXIV (28)	EHCTIT ATTTj^ATT a V~ Tl JTITT’	buenos airrs
štev. (No.) 28-29	ilj^ J _J V_J V Jtij JN L-A. J^XJl>JrvEj	17. julija 1975
PRAVICE SO SVETE
El castrismo y la Iglesia
Después de los excesos cometidos contra la Iglesia católica cubana al comienzo del régimen castrista, el gobierno de La Habana trata de mejorar sus relaciones con la jerarquía católica y con el Vaticano. Halló en Roma disposiciones tan conciliadoras que se olvida allí el pasado, con el objeto de establecer una cierta “normalización”.
Si bien las persecusiones en masa del comienzo disminuyeron, no por ello dejaron de deplorarse numerosos abusos. Recordamos sólo la manera cómo los milicianos castristas atacaron hace algunos años a Mons. Eduardo Boza Mas-vidal, obispo de La Habana, rector de la Universidad Católica, al que violentamente' expulsaron de Cuba, donde había nacido, embarcándolo a viva fuerza en un buque español. No fue el único, puesto que por aquel entonces también fueron expulsados del país varios centenares de sacerdotes y de religiosas. Al propio tiempo se cometieron diversos actos de violencia contra los sacerdotes católicos que quedaron en Cuba y contra sus iglesias, sus conventos, sus escuelas. ..
Estas persecuciones no han desaparecido por completo. No obstante las buenas relaciones que continúa manteniendo con el régimen Mons. Cesare Zaceh;, nuncio apostólico, hace unas semanas unos militantes castristas destruyeron la iglesia católica de Fomento, en la provincia de Las Villas.
No se ha sabido que el nuncio y el Vaticano hayan reaccionado.
Vprežna živina
Po umiku severnoameriške vojske iz Južnega Vietnama in iz Kambodže ter po prevozu več kot milijon beguncev iz obeh držav na -svobodni Zahod, se je nad ti dve državi spustila zavesa molka svetovnega časopisja, da se danes le še redko kdo spomni nanju in na njuno, pred nekaj tedni za svet še perečo zgodovino.
Zato je šel mimo svetovnega tiska in mimo svetovnega javnega mnenja tudi dogodek, ki mu je težko najti primer v človeški zgodovini.
Kamboški komunistični gverilci „Rdeči Khmer“ so nekaj dni po zavzetju dežele in glavnega mesta Phnom Penh mirovali, da bi si pridobili zaupanje domačega prebivalstva in preslepili zunanji svet — v Phnom Penhu je bilo še nekaj tujih časnikarjev — s svojo „demokratičnostjo“. Po odhodu večine tujih časnikarjev pa so pokazali svoj pravi obraz.
Neko jutro se je prebivalstvo bogatega dela Phnom Penha prebudilo: ob pozivih preko zvočnikov na vojaških avtomobilih, naj se vsi, starci in starke, možje in žene, z vsemi otroki, tudi dojenčki, zberejo na cestah vsak pred svojo hišo za nadaljnja navodila. Vsi brez izjeme! In takoj, brez odlašanja! Ko so bili tako vsi na cestah, so jih z istimi zvočniki usmerili po cestah „do tistega in tistega parka“ in nato spet naprej do „naslednjega križišča“ in še in še, tako da se je vsa množica skoro dveh milijonov ljudi valila iz mesta na deželo, vedno naprej in naprej, brez oddiha.
Revnejša četrt mesta, ki je ostala doma, je kar z zadovoljstvom opazovala, kako je Rdeči Khmer „kaznoval kapitalistično gospodo“. Toda naslednji dan se je proces ponovil v tem revnem delu mesta. Prav tako so morali vsi brez izjeme na ceste in nato naprej in naprej, ven, na deželo, na polje, dokler se niso znašli skupaj s prvo skupino meščanov, ki je morala prejšnji dan zapustiti mesto.
Tri milijone ljudi, starcev in stark, mož in žena, otrok, dojenčkov, vsak kakršen je bil stopil na cesto, z eno samo obleko na sebi, je stal sedaj sredi nepregledne ravnine, pod milim nebom, brez strehe nad glavo, praznih rok, brez hrane. Dobili so lopate in krampe v roke in povelje: „Začnite obdelovati polje, meščani! Posejte in počakajte, da bo zraslo, če hočete jesti, meščani!“
Smrt je začela hitro pobirati bolehne, starce in starke, otroke, dojenčke. V Phnom Penhu so v bolnišnicah bolniki ostali na posteljah sami, brez oskrbe. Tudi vsi zdravniki, bolničarke in bolničarji, so morali na povelje oditi iz mesta; kirurg je moral sredi operacije zapustiti bolnika na mizi in odkorakati z ostalimi iz mesta ven, ven.
V	48 urah je bilo 3 milijonsko masto izpraznjeno. Kdor se ni pokoraval je bil na mestu ustreljen.
V	človeški zgodovini se ni zgodilo kaj podobnega, kakor je bila izpraznitev Phnom Penha. Sennacherib je razdejal Babilon, Rimljani so plenili Kartagino in podrli Jeruzalem, Hitlerjevi bombniki so zravnali Coventry. Napadalec je rušil poslopja, mostove, mesta, ni pa uničeval mesta kot ideje. To je sedaj napravil Rdeči Khmer.
Novi kamboški komunistični oblastniki so zvarili marksistično idejo o brezrazredni družbi z Darwinovo teorijo o naravni selekciji preživetja močnejšega. Rdeči Khmer trdi, da se v mestih koti civilizacija, toda civilizacija deli prebivalstvo na skupine in ustvarja družbene razrede. Zato smo pognali prebivalstvo iz takega uničujočega mestnega okolja ven na polje, na zemljo, ki očiščuje, kjer lahko samo, najbolj zdravi in sposobni preživijo. Če slehernega državljana spremenimo v begunca, bodo vsi enaki, je geslo rdečega Khmera.
Po poročilih o tej izpraznitvi Phnom Penha so morali zadnji zahodni časnikarji zapustiti Kambodžo, ki je prekinila tudi vse diplomatske stike z zunanjim svetom. Rdeči Khmer hoče neovirano izpeljati svoj načrt totalne komunizacije dežele.
Iz tega pekla je pred nekaj dnevi pribežal v sosednjo Tajsko 21-letni štu-
Govor Milana Magistra, na domobranski piroslavi v ¡San Justu, dne 29-junija 1975:
Pred tridesetimi leti v teh dneh se je rojevalo naše izgnanstvo, istočasno pa je začela slovenski narod zagrinjati tiranija komunistične partije. Del naroda je moral iskati svobode v tujih zemljah, drugi del pa je bil vržen v okove sužnosti, ki so mu dali ime „osvobojenje.“ Komur je bilo pred 30 leti nejasno, za kaj je služila krinka Osvobodilne fronte, more biti danes priča prizoru, kako si volk slači ovčji kožuh. Tridesetletni komunistični uničevalci slovenskega naroda praskajo raz sebe barve osvobodilnosti in razkazujejo svetu krvavo rdečo barvo komunistične revolucije, ki je bila edini namen njihove borbe. Služili so svojim oblastiželj-nim strastem, verjeli so najhujši zmoti sodobnosti in se niso premišljevali stopiti na tilnik svojemu lastnemu narodu. Vrednote narodnosti so odvrgli kot izmišljotino preteklosti, v isti sapi pa se vrgli v naročje privida mednarodnosti. V zgodovinskih knjigah predstavljajo svojo revolucijo za Narodno-osvo-bodilno vojsko, pa je vsem danes popolnoma jasno, da je imel prav pokojni škof Rožman, ko je v pridigi 3. marca 1944 govoril o njihovi nakani: „Brezbožni komunizem ima namen iztrebiti Kristusa, pa skriva svoje brezbožne cilje pod krinko: pomagati delovnemu ljudstvu, osvoboditi narod. Krinke, krinke! Voditeljem komunizma ne gre za svobodo, niti ne v prvi vrsti za pomoč delovnemu ljudstvu; vodi jih vladoželj-nost in sovraštvo do Boga, do Kristusa; brezbožni bes!“ Da škofu tega niso hoteli priznati tisti, ki so s sprejetjem marksizma zatajili svoj krščanski krst, je naravna posledica, da pa so tudi krščanski voditelji različnih gibanj hote preslišali pastirjev glas, je pripisovati njihovi samozadostnosti in neodgovornemu zadržanju do usode slovenskega naroda. „Ti imajo večji greh, te Kristus bolj obtožuje kot množico, ki se da od njih voditi in izvršuje sklepe dostikrat neznanih voditeljev,“ je nadaljeval škof Gregorij.
Brezbožni bes se je razdivjal takoj po vojni nad množicami slovenskih katoličanov. Prve žrtve so bili domobranci za katerih pokol je bil po današnjih izjavah komunističnih vodij iz tistih dni zadosten razlog, da so bili protirevolucionarji. To so bili, pa to ni vsa resnica in niti ne edini razlog, ki ga navajaj ) za moritev. Ali naj se do zob oborožena armada, kakor je bila v tistih trenutkih partizanska, spremljana od sovjetskih tankov boji neoboroženih ujetnikov, pa čeprav so protirevolucionarji?
Ako je narod res tako enoglasno priznaval Osvobodilno fronto za edino osvobodilno stranko, zakaj potem strah, soditi in odmeriti pravično kazen tkzv. izdajalcem? Na ta vprašanja se edino pravilno odgovori, da je brezbožni bes zahteval uničenje kristjanov, kar se v zgodovini ni prvič zgodilo. Nalepek, ki ga krščanskim mučencem hitijo pripeti vladožrni
dent Norodom Voparong, daljni sorodnik bivšega kamboškega princa Norodoma Sihanoutka. Skupaj s sedmimi drugimi mladeniči je 30. maja ušel iz pekla in po 28. dneh le prekoračil tajsko mejo v svobodo. V bolnišnici v Bangkoku je povedal, da je Rdeči Khmer namesto volov meščane Phnom Penha vpregel v pluge, da orjejo polja in jih tako mučijo od zore do mraka. Desettisoče jih je že pomrlo, od napora, lakote in bolezni.
Tako v Kambodži, a svetovni tisk molči. Molčijo razne mednarodne organizacije, molčijo Združeni narodi, molčijo poglavarji držav in poglavarji verstev, molčijo „borci za tretji svet“, molčijo „kristjani za socializem“, molčijo Washington, London, Pariz, pa Stockholm in Rim, pa Beograd, Zagreb in Ljubljana, in Moskva in Peking in Tokio, pa Afrika in Južna Amerika.
Krik in vik je donel okrog zemeljske oble, kako se bo položaj v Kambodži po odhodu Amerikancev pomiril in kako
ubijalci, češ da so cesarjevi sovražniki nekdaj, danes pa protiljudski elementi, se v času zgodovine odlepi in Cerkev jih zapiše v svoj martirologij. Zgodovina ima lastnost, da odstranja lupino človeškega, in odkrije zrno resničnega in bistvenega.
Bistveno za zgodovino slovenskega naroda izpred 30 do 40 let je, da sta se spopadli Satanova in Kristusova fronta. Kakor je napovedal škof Jeglič. Satanova se je utaborila pod zastavo brezbožnega marksističnega komunizma in Kristusova pod zastavo slovenskega krščanstva. Domobranstvo je bilo v namenih in odločitvah krščansko in slovensko; komunistična partija Slovenije je bila in je še v ciljih in načinih brezbožna in raznarodovalna. Zato so slovenski domobranci mučenci za krščansko vero, komunistični heroji pa klavne žrtve poganskemu bogu, ki je v današnjem času upodobljen v marksizmu. Ne motijo nas, filozofske razlike različnih razlaganj komunizma, v bistvu se vsa snidejo: uničiti krščanstvo, ki postavlja zapoved vere v osebnega Boga Stvarnika, da bo moglo zavladati božanstvo človeka samega po „genialni“ marksistični zamisli.
Spominu krščanskih mučencev in narodnih junakov je potrebno pridružiti besedo o pomenu prelite krvi.
Dokler sta Kajn in Abel darovala, je Bog molčal. Ko pa je brat segel po bratu in si vzel pravico končati njegovo življenje, nad katerim si je zagovoril pravico edinole Bog, je Bog spregovoril. Vprašal je Kajna, kaj je z bratom in zločinu je sledila kazen.
Skozi trideset let vprašuje Bog slovenskega Kajna, kje je brat. Skozi trideset let se Kajn skriva in izdaja članke, knjige, filme, časopise, beriva za otroke in odrasle — z vsem aparatom zakriva zločin in odlaga odgovor. Toda Bog vprašuje molče in čim dlje molči, tem huje vprašuje. Kje je 12000 mrtvih, ki so moji otroci; Kajn, zakaj molčiš? A človeški naravi ni dano, da bi prenesla božji pogled, če ne sedaj, čez 40, čez 50 let bo moral Kajn odgovoriti. To je pomen krvi: molk ne more iti preko krvi. Slovenski komunizem bi bil mogel nagrmaditi gore drugačnih zločinov in čas bi jih mogel prikriti ali vsaj omiliti. Toda umor brata je neizbrisen. Ker je naj večji zločin neizbrisen, je slovenskemu komunizmu kazen nujno odmerjena in jo bo moral odslužiti v rodu ali v potomcih. Takrat bo odgovorjeno na božje vprašanje zakaj in kako je bil ubit slovenski Abel. Kri bo oprala tudi druge dogodke.
Ali prelita kri mučencev ima še globlji pomen, človeške žrtve, ki jih je narod daroval Bogu iz žive vere Vanj, so mu pridobile božjo naklonjenost in On sam se bo maščeval. Francoski škof in govornik 17. stoletja Bossuet je zapisa1: „Kadar Bog hoče, da je kako delo samo njegovih rok, ga zmanjša na nemoč in nič, potem pa ga naredi sam.“ Tako nekako se je zgodilo s slovenskim krščanstvom v letih vojne. Od protireformacije naprej, zlasti pa v zadnjih 70 letih pred
„smešne“ so napovedi o množičnih likvidacijah, če bo Rdeči Khmer zavladal v državi. Propaganda iz Moskve in Pekinga pa aktivisti sovjetskega in kitajskega komunizma širom sveta so za edino zlo razmer v Kambodži dolžili „ameriško okupacijo.“ Sedaj molče kot grob.
Naivneži na Zahodu se izgovarjajo, da je to „kamboška vrsta komunizma“ in „kamboški način agrarne reforme", da si lažejo samim sebi. Toda, čas bi že bil, da bi se svet zavedel, da razlika med „svobodo“ in „sužnostjo“ ni relikvija retorike živčne vojne, temveč kruta stvarnost za tiste, ki jim zavlada komunistični režim. Komuhisti, kjerkoli zavladajo, množično likvidirajo prebivalstvo, po znanem starem, tudi slovenskih komunistov geslu: „če ostane samo eden, da je le komunist.“
Kako dolgo še bo- človek prenašal modeme marksistične tirane, ki ljudi spreminjajo v vprežno živino svoje ideologije in pluga?
vojno, je naše božje ljudstvo preučevalo, organiziralo in sanjalo o krščanski ureditvi slovenske družbe. Ta doba nam je rodila velike može, kelr so zasledovali velike namene. Svoje zlato obdobje je doživelo tik pred 2. svetovno vojno, ki se je izrazila v Evharističnem kongresu in Kongresu Kristusa Kralja. Ljubljanski škof je posvetil narod Marijinemu Brezmadežnemu Srcu med vojno, — potem pa je Bog zmanjšal načrte v nemoč in navdušenje pretopil v trpljenje. Od !. 1945 naprej smo mi v izgnanstvu in oni -X,domovini potopljeni v Njegovo Previdnost in skušamo biti vredni njenega delovanja.
V nas in naših rodovih je vzidana plošča, da smo zaradi pravice preganjani. Veliki papež Gregor VII. je 1. 1085. umiral s temi besedami: „Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu.“ To niso besede obžalovanja, temveč ponosa. Kdorkoli hi obžaloval, da se je kdaj postavil za pravico in zaradi tega izgubil domovino, je nevreden sebe in krvi mučencev. Umik ne bo pomenil poraza ako ostane naše stališče do krivice neomajano. Koga je izgnanstvo zlomilo, pove najjasneje komunizem, ki napada onega, ki še stoji, ne tistega, ki je klecnil.
Ponosno obnašanje smo dolžni sebi in svojim otrokom. Otroci naj vedo, od kod je njihov izvor in zakaj je tak in ne enak drugim. Če ga bodo hoteli zata-. j iti ali izbrisati iz svoje vesti, je njihova odgovornost, ali neposredni pričevale1 moramo storiti svojo dolžnost, za katero bomo mi odgovarjali pred Bogom in zgodovino slovenskega naroda. Ni enako, ali bo zgodovina zapisala, da je šel v izgnanstvo rod svobodnjakov ki je umiral kot Gregor VIL ali pa da je izgnani rod pozabil na svoje pravice.
Naše pravice so nekaj svetega. Imamo pravico do svojih mrtvih, do njih
Kriza, ki zadnje tedne pretresa ar gentinsko javno življenje, in je s prvotnega sindikalnega področja prešla še na politično, da o gospodarski krizi sploh ne govorimo, ima globoke korenine v bistvu peronističnega gibanja. Kajti bolj kot kriza institucij je kriza vladajoče stranke, bolj točno, kriza med vladajočo skupino in gibanjem, ki Uradno figurira kot zaupnik oblasti.
Če malo globlje pogledamo zgodovino peronizma, lahko vidimo, da nikoli ni bil organsko organiziran kot stranka. Temeljil je na množici sestavljeni iz različnih sektorjev, z različnimi svetov-nonazornimi pogledi, različnimi gospodarskimi postavkami, nasprotnimi socialni interesi, itd. Glavne veje peronizma (politična, gremialna, mladinska in ženska) so si tradicionalno stale nasproti, in le avtoriteta vodje (generala Perona) je mogla držati med njimi neko organsko povezavo. Pa še vodja sam je bil, malo pred svojo smrtjo, prisiljen, da je izgnal iz peronizma večinski del mladinske veje, ker mu je ušel preveč na levo. Moč peronizma je bila toliko opevana „vertikalnost“, to je absolutna poslušnost poveljem vodje, generala Pe-
zemskih ostankov in do njihovega poštenega imena. Trupla so bila dinamiti-rana in sodnijsko je bilo ugotovljeno, da so grobovi neznani. Njihovo ime je bilo oblateno pristransko, svojevoljno, krivično in brez dovoljene obrambe preko stotine spisov, knjig, javnih zapisnikov, odlokov, zakonov in zgodovinskih tekstov, izdanih od 1. 1941 naprej. Imamo pravico do svobodne Slovenije, ker je to zemlja naših očetov in se ji nismo odrekli.
Imamo pravico do spoštovanja naših, junakov, naših velikih mož, katerih imena so danes v komunističnem režimu prekleta in izbrisana iz zgodovine. Imena mož, ki so bili stebri naroda, so naša pravica! So del našega življenja, kakor so nam starši in bratje del življenja. Kdorkoli nam zabranjuje ali ostra-huje, da jih ne bi smeli imenovati, sega po naših pravicah in dela silo naši človeški osebnosti. Zgodovina je del nas in kdorkoli se je dotakne, nas rani, nas žali.
Imamo tudi pravico do svojega Boga; ne samo mi, tudi naši otroci. Če komunizem še dopušča vero starejšim, iz njihovih otrok pa hoče izruvati vero staršev preko zakonov, ki vzpostavljajo brezbo-štvo, so napadene pravice staršev in otrok. Ako so te pravice napadane in zatirane našim rojakom v Sloveniji, boli nas, so okrnjene pravice tudi nam, ker smo istega rodu. Bolest domovine je tudi bolest izgnanca; krivice, ki jih mora prenašati domovina so krivice, ki jih prenaša tudi izgnanec.
Dokler bomo zahtevali svoje pravice, bomo silni; naši mrtvi še vedno terjajo pravice, zato so vsak dan silnejši in postajajo jerihovske trompete, pred katerimi se ruši komunistično zidovje molka in krivičnosti. V ta zbor trompet mrtvih stopamo živi, da izterjamo svoje in svojega naroda pravice. Ko bi jih nehali terjati bi bili mrtvi in živi resnično mrtvi.
rona. Ta pa ni nikdar skrbel, da bi stranko demokratsko organiziral.
Po njegovi smrti je vloga vodje prešla, skupaj s predsedništvom države, na njegovo ženo, go. Marijo Estelo Martínez Peronovo. Vendar so opazovalci že dolgo časa ugotavljali, da oblast dejansko prehaja v roke ministru za socialno skrbstvo, ¡López Regi, ki je bil obenem tudi osebni tajnik predsednice in tast predsednika poslanske zbornice La-stirija. López Rega je tudi uspel v svojem namenu, da je- postopoma nastavljal svoje ljudi na ključnih mestih v vladi. Zadnji tak uspeh je bil, ko je gospodarsko ministrstvo zasedel inž. Rodrigo.
Ni treba posebej omeniti, da so široki sektorji peronizma zaskrbljeni gledali to napredovanje Regove skupine. Ta pojav je bil zlasti opažen v gre-mialni veji, ki je že večkrat zahtevala večjo udeležbo v vladi in v vladnih u-krepih. Ugodna prilika za odločilen korak se je pokazala, ko je predsednica v začetku julija, po nasvetu gospodarskega ministra inž. Rodriga, ukinila veljavnost paritetnih komisij in njih za-(Nad. na 2. str )
Politični premiki v Argentini
INTENZIVNA AGITACIJA PROTI ZSSR
SOLŽENICIN INi BELA HIŠA
Nehje je lue
V	svojem boju proti komunizmu ruski Nobelov nagrajenec Solženicin z drugima dvema bivšima pripornikoma v sovjetskih koncentracijskih taboriščih pripravlja program intenzivne agitacije proti ZSSR z namenom, da bi dosegel svobodo za kolikor mogoče večje število sovjetskih političnih pripornikov. Solže-nicinova sodelavca sta litvanski mornar Simas Kudirka ter Amerikanec Aleksander Dolgun.
Smias Kudirka je bil izpuščen iz ZSSR lanskega novembra, potem ko je že prestal^ štiri leta od 13. let koncentracijskega taborišča, na kar je bil obsojen, ko je leta 1971 skočil s sovjetske ladje v morje in preplaval k ameriški obrežni patrolni ladji blizu New Yorka in kapitana zaprosil za politično zaščito. Ameriški kapitan je takrat Kudirko vrnil na sovjetsko ladjo, „da ne bi izzval incidenta med Moskvo in Washingtonom.“
Tako Kudirka kakor Dolgun, ki je tudi preživel več let v nekem sovjetskem koncentracijskem taborišču, pišeta vsak svojo knjigo o izkušnjah v sovjetskem „raju“.
Solženicin, ki se z omenjenima tovarišema mudi trenutno v Washington«, je izjavil, da bo program, ki še ni podrobno izdelan, slonel na „agitaciji, agitaciji in agitaciji“ ter „bomo poskušali zagotoviti svobodo čim več političnim pripornikom .v sovjetskih koncentracijskih taboriščih, umobolnicah in v posebnih zaporih pri VLadimiru, 160 kilometrov vzhodno od Moskve.“
Solženicin je nadalje izjavil, da so „ti priporniki pravi junaki modernega sveta, ker niso nikdar prenehali upiraa se krivici. .. Na našem majhnem planetu ni več „notranjih zadev“. Komunistični vodje govorijo: „Ne vmešavajte se v naše notranje zadeve, da bomo lahko mirno zadušili svoje lastne državljane/ Toda jaz vam pravim: vmešavajte se, čim več morete!“
V	svoji izjavi je Solženicin tudi obsodil koncesije, ki jih daje Zahod Sovjetsk7 zvezi in poudaril, da „bi resnična odjuga zahtevala konec zatiranju v Rusiji in svobodo političnega izražanja tam.“
Po tej Solženicinovi prvi politični izjavi, odkar se mudi v ZDA, se je v Beli hiši sestal Državni, varnostni svet, na katerem so nekateri predlagali, naj bi predsednik Ford sprejel v avdijence
ključkov (med temi glavni tiče povi-šice plač v višini med 80 in 180%, odvisno od gremijev), in po dekretu povišala plače za 50%, z nekaterimi poznejšimi povišicami (dvakrat po 15%). Sindikati so tedaj sklenili, da je konec „vertikalizma“, čeprav so na zunaj vztrajno zagotavljali, da so vsi ukrepi namenjeni podpori ge. predsednici.
Dvoje splošnih stavk je paraliziralo Argentino. Zadnja teh je bila 7 in 8 julija, in je bila tako absolutno enotna, kot malokdaj v argentinski zgodovini. Vsi napori je niso mogli preprečiti. In sindikalisti so zmagali. Konveniji, podpisani na paritetnih komisijah, so bili uradno potrjeni. A tu se zgodba ni končala. Zahteve sindikalistov so, posredno in neposredno, bile tudi glede sprememb v vladi. Med stavko so vsi ministri odstopili, da olajšajo reorganizacijsko delo predsednice. Vojska je stala ob strani, češ, to je politična kriza, ki se nas ne tiče. Pač pa so se oborožene sile uprle, da bi vlada intervenirala Glavno delavsko konfederacijo (CGT).
V tem stanju je prišlo do upora tudi v politični veji peronizma. Večina peronističnih senatorjev in poslancev se je postavilo na sindikalno stran. A proces je šel še dalje. V senatu so sklenili, da bodo izvolili namestnega predsednika, mesto, ki je prazno od maja t. L, ko ga je zapustil demokristjan Allende. Po argentinski ustavi je naravni predsednik senata podpredsednik države (ki ga trenutno ni), senat pa dejansko vodi namestni predsednik. Ta je tudi prvi, na katerega preide funkcija začasnega predsednika države, vsled inhabilitacije (najsi bo začasni izostanek, bolezen itd.) predsednika in podpredsednika. če še namestni predsednik senata ni v svojstvu prevzeti vodstva, države (kot se je zgodilo julija 1973), prevzame predsedniško mesto predsednik poslanske zbornice (v tem primeru Raúl Lastiri, zet ministra López Rege). Senatorji, ki so bili maja še poslušni (t. j. „vertikalni“) in so odložili volitev predsednika. svoje „zbornice, so sedaj skleni-
Solženicina, drugi pa menili, da bi sprejem Moskva mogla smatrati za „dejanje živčne vojne.“ Zmagala je skunina, k je bila proti Solženicinovem sprejemu v Beli hiši. Med njimi so bili nekater., ki so celo dvomili nad Solženicinovo „mentalno stabilnostjo“, kakor je poročal New York Times, drugi pa opozarjali Forda na Solženicinovo namero izdati v ZDA novo knjigo o sovjetskem komunizmu, kar da bo „škodovalo odnosom me ! Washingtonom in Moskvo/
Opazovalci ugotavljajo, kako daleč v Belo hišo spet segajo moskovski negativni vplivi.
„Nt< pošiljajte jim lopat“
Vodstvo ameriške industrije in delavske organizacije AFL-CIO je pretekli teden priredilo Nobelovemu nagrajencu Aleksandru Solženicinu v New Yorku kosilo, na katerem je Solženicin zbranim vodjem ameriškega gospodarskega in delavskega življa povedal naslednje:
„Ko vas poskušajo žive pokopati, prosim, ne pošiljajte jim lopat. Ameriška vlada naj se bolj zanima za zatrte množice ljudstev v ZSSR. kakor za tkim. odjugo.
Živčna vojna za Moskvo ni nikdar končala. Z Vami podpisujejo pogodbe, pa Vas obenem preklinjajo. Živčne vojne niso niti za trenutek ustavili v Kremlju.
Kako se morete čutiti varne pred njimi? Amerika in Evropa sta še vedno manjšini in ideologija in namen komunističnih dežel je že 125 let raz-dejati Vašo družbo.“
Solženicin je nato trgovanje Zahoda z ZSSR in drugimi komunističnimi državami navezal na znani Leninov izrek: „Pustimo buržuoaziji, da nam prodaja vrv. Vrvi jim bomo nato prodajali nazaj, da se obesijo.“
Solženicin je nadaljeval: „To, kar danes imenujete odjuga, ni nič drugega, kakor le majhno zrahljanje te napete vrvi.“
Solženicin je nato opozarjal zbrane vodje, c'a je ves komunistični sistem neusmiljeno odvisen od pomoči z Zahoda in da, če bi to pomoč Zahod odrekel, bi bili komunistični režimi prisiljeni osredotočiti se na prehrano svojega
li, izvesti to volitev. Proti izrecni volji predsednice so na to mesto imenovali zastopnika province Buenos Aires (Ita-lo Luder). Prav tako so tudi temeljito spremenili zakon o acefaliji, ki ga je vlada poslala v odobritev. Spremembe je potrdila tudi poslanska zbornica, zaradi česar je vlada ostala osamljena.
Kriza je bila začasno rešena z delno spremembo vlade. Razrešen je bil vseh uradnih funkcij tako kritizirani Lopez Rega, vendar je v vladi še ohranil veljavnost, saj so trije ministri še vedno iz njegovega kroga, med njimi gospodarski minister inž. Rodrigo, ki je proti vsem pričakovanjem ostal na svojem mestu. Nov notranji minister je dr. Benitez (doslej minister za pravosodje, prej pa za obrambo) edini od prvonte vlade izza maja 1973. Corvalan Nanclares, doslej član vrhovnega sodišča, je pravosodni minister. Na obrambno ministrstvo pa je bil imenovan apolitični glavni vladni notar, 70-letni Jor-ge Garrido.
Sedaj vladni strategi iščejo smer, kako premostiti najtežje posledice krize, to je osamitev vlade. Izguba zaslombe pri lastnih ljudeh v sindikatih in v kongresu, je usodna za vsako vlado, tem bolj za peronistično. Prerezane nitke stikov se le počasi navezujejo in vlada plačuje ceno prvotnega avtoritarizma. Še teže pa bo reorganizirati peronizem. Vendar je ta kriza lahko tudi pozitiven pretres za to večinsko gibanje. Po njej se mu nudi možnost, da za vselej pokoplje „vertikalizem“, ki se je po Peronovi smrti izkazal za usodnega, in stopi na pot notranje demokracije, ki bo tudi edina pot, da se ohrani demokracija v državi.
Omenimo še to, da je položaj, ki so ga, zavzele oborožene sile, mnogo pripomogel, da se kriza ni še bolj poglobila. S tem, da se niso opredelile za nobeno stran, pač pa od vseh zahtevale, da ostanejo v mejah legalnosti, in vedno branile republikanske institucije, so bistveno pripomogle pri končni mirni u-reditvi.
Mednarodni teden
KOMUNISTIČNA GVERILA v Ma-lajziji je pred kratkim raztrosila po mestih in vaseh letake, v katerih napoveduje začetek „mestne gverile, ki je neizogibna zaradi protiljudskega delovanja malajzijske vlade.“ Gverilci so organizirani v tkim. Ljudski vojski za osvoboditev Malajzije (PALM — People’s Army for Liberation of Malaysia) ter jih je, po cenitvah malajzijske policije ok. 2000. Orožje in drugo pomoč dobivajo malajzijski gverilci iz bližnje Tajske od tamkajšnje komunistične gverile. Pred dobrimi 15 leti je tedanja britanska oblast v Malaziji neusmiljeno zadušila komunistični gverilski poskus, predno je podelila Malaziji neodvisnost.
KALIFORNIJSKI ASTRONOMI so našli v vesolju novo galaksijo, „ki je do desetkrat večja od naše Mlečne ceste in oddaljena od nas 8 milijard svetlobnih let.“ Vsebuje stotine milijard zvezd ter je nebesno telo, najbolj oddaljeno od našega ozvezdja. Doslej je bilo najbolj oddaljeno ozvezdje oddaljeno od nas 5 milijard svetlobnih let.
TAJSKA je vzpostavila redne diplomatske odnose z rdečo Kitajsko ter jih prekinila s čangkajškovo Formozo. Tako sta na vzhodnoazijskem področju ostala samo še Indonezija in Singapur državi, ki ohranjata diplomatske stike s Taipejem in jih nimata s Pekingom.
V INDIJI je predsednica Indira Gandhi prepovedala delovanje vsem levičarskim strankam, 26 po številu in dala aretirati več tisoč nasprotnikov svojega režima. Zaradi ugotovitve vrhovnega sodišča, da je Indira Gandhi pri zadnjih volitvah „goljufala“, je prišlo v več indijskih državah do velikih izgredov proti predsednici, ki jih zlasti širijo levičarji vseh vrst.
OTOČJE CABO VERDE, bivša portugalska posest ob zahodni afriški obali, je oklicalo neodvisnost. Na otočju so bile ob tej priliki velike slovesnosti, ki jim je predsedoval sedanji portugalski predsednik Goncalves. Na otočju živi 300.000 ljudi. Nova republika se namerava v bodočnosti združiti z bivšo portugalsko kolonijo v Afriki Guinea-Bissau v eno državo.
prebivalstva in zmanjšati svoje vojne proračune.
„Celoten obstoj naših lastnikov sužnjev je odvisen od Zahodnih ekonomij. Vse, kar potrebujejo, neobhodno potrebujejo od Vas. Ustavite Vaše prodaje socialističnim državam. Pustimo jim vendar enkrat, naj sami dokažejo ,superiornost' njihovega sistema!“ je zaključil Solženicin.
Že nekaj let je navada, da Srednješolski tečaj prireja svoj študijski dan. Ta je v prvi vrsti namenjen študentom, potem pa tudi staršem teh študentov. Pri letošnjem, ki je bil 12. julija v Slovenski hiši, je zbranim staršem, ki-so skorajda do zadnjega sedeža napolnili malo dvorano, govoril dr. Milan Komar o temi Vpliv družine. Z njemu lastno jasnostjo je prikazal vlogo družine v današnjem času, kjer je treba slehernega gledati takega kot je in se ne prepustiti vplivom, ki slone izključno na zunanjih videzih. Napaka današnje družbe je namreč prav v tej nare-jenosti. Naša pristnost pa izvira iz zemlje, iz katere- smo izšli, in moramo gledati, da bomo vedno ohranili jasen pogled in znali ločevati pojme. Upati je, da bo iz zapiskov, ki so si jih delali navzoči, moč posneti glavnino izvajanj in nekega dne objaviti.
Študentovski študijski dan je začel ravnatelj Pavle Rant, ki je najprej pozdravil vse študente, še posebej pa udeležence iz Adrogueja in Lanusa ter s temi slednjimi navzoče profesorje, gg. Drnovška, Galeta in šušteTŠiča. Pred rednim delovnim programom je bilo prebrano pozdravno pismo profesorskega zbora in dijakov msgr. Oreharju, ki je po naključju prav ta dan moral oditi na službeno pot med rojake v Severno Ameriko in Evropo, kjer med drugim stoji:
„Naj Vam bodo tele- skormne besede ne samo v pozdrav, ampak tudi v vzpodbudo, da boste povsod in pred komerkoli lahko mirno dejali: tam v Buenos Airesu imamo študente, ki znajo slovensko misliti in čutiti- in bodo tudi
Spominska počastitev naših junakov v Slomškovem domu
V soboto, 28. junija se je slovenska skupnost iz ramoškega okoliša z lepo pietetno proslavo poklonila spominu junakov ob 30-letnici njihove mučeniške smrti. Pripravil jo je kulturni odsek Slomškovega doma in ji dal pomenljiv naslov: Nekje je luč, po zadnjem knjižnem delu Vinka Beličiča. Nekje je luč je resnica, za katero so se borili naši junaki in kateri hočemo služiti tudi mi. Proslavi je predsedovala zgodovinska podoba Marije Pomagaj z Brezij, ki jo je po naročilu pok. Janka Mernika za taboriščno kapelo v Lienzu mojstrsko upodobil slikar Friderik Jerina. Prav pred to podobo se je v taborišču Peggez zlivalo nešteto prošenj slovenskih beguncev, kmalu po vetrinjski tragediji. Pozneje je podoba romala iz Spittala ob Dravi preko morja, najprej v farno cerkev v Ramos Mejia in nato našla svoje stalno zavetje v Slomškovem domu. Za to priložnost je bila ovita s slovensko zastavo, ob vznožju pa so poleg slovenskega šopka bili položeni napisi imen krajev naj večjih komunističnih morišč v Sloveniji.
Po uvodni besedi Marijana Schiffrei--ja je Mladinska godba pod vodstvom Toneta Skubica zaigrala narodno himno Naprej, zastava slave. Sledile so recitacije iz zbirke Zorka Simčiča ./Koreni-
Zadnje tedne so začeli predvajati v buenosaireških kinematografih severnoameriški barvni film „Mali princ.“
Moderna pravljica za odrasle imenujejo nekateri pesniško-filozofsko priliko Mali princ, ki jo je napisal francoski letalec in pisatelj Antoine de Saint-Exupery. Knjiga je osvojila svet; v Argentini je izšla doslej v skoraj 80 izdajah in v skoraj pol milijonski nakladi. V slovenščini je izhajala pred dobrim letom v Božjih stezicah. Avtor nudi pod plaščem pravljične zgodbe za otroke pobudo za premislek o nekaterih življenjskih spoznanjih in resnicah tistim, ki so že zapustili otroško dobo lastnega življenja. To doseže Z opisovanjem srečanja pilota, ki je moral zavoljo okvare letala pristati sredi puščave, z malim princem z nekega malega planeta, kar vzvalovi v njem pozabljeno otroštvo z neomadeževanim pogledom na svet in življenje.
Filmska priredba priljubljene besedne umetnine ni bila lahka zadeva. Poleg ljudi nastopajo namreč v zgodbi tudi kača, lisjak in vrtnica v človeški podobi. Te je filmski režiser označil z
znali v danem trenutku pokazati vse svoje sile in moči, da bi rodna zemlja njihovih staršev bila spet enkrat resnič-čho svobodna.“
Zatem je Marko Kremžar kot razrednik petega letnika prebral Manifest letošnjih petošolcev. Glasi se:
Manifest
dijakov — petošolcev srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka — Buenos Aires ob 30-letnici slovenske politične emigracije
Mi, dijaki in dijakinje petega razreda srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu se v letošnjem šolskem letu spominjamo našimi starši skupaj junakov in mučen cev, ki so dali svoja življenja bodisi med vojno bodisi po končani svetov:, vojni, in zvesti vzgoji, ki smo jo spr jeli tako v naših družinah kakor v naših svobodnih in demokratično organiziranih delovnih skupnostih, izjavljamo, da odločno odklanjamo mednarodni komunizem, ki je našemu narodu ubil in še ubija toliko življenj, ki jih slovenski narod na svoji rodni očetnjav tako krvavo potrebuje in jih bo potreboval še bolj v neposredni bodočnosti.
Izjavljamo slovesno, da ni v nas nobenega sovraštva proti nobeni osebi, nobene maščevalnosti za vse gorje, ki so ga prestali naši starši in naši predniki; izjavljamo pa tudi slovesno, da hočemo svobodo narodu, iz katerega smo izšli in za katerega se moramo boriti, kajti v nas teče slovenska kri. Ta nam tudi narekuje, da sedanje oblastnike vprašamo, kdaj bodo dovolili odkop vseh, ki so jih skrivaj pobili in njih krščanski pokop v blagoslovljeni zemlji, kakor je od nekdaj bila navadil, v slovenskem narodu.
Obžalujemo pa tudi, da v 70-letu, odkar je bila postavljena prva slovenska gimnazija — kakor to vemo ;z šole — njeno veličastno poslopje še ni bilo vrnjeno pravemu lastniku. Nu-
ne večnosti; Marjeta Štefe je podala In vendar nekoč bo, Tončka Trobec Bog govori vrnjenemu v maju, Maks Nose Vrnjeni v maju govori Bogu. Marko Fink pa je recitiral Hribovškovo pesem Prebujam se. Moški zbor Gallusa pod vodstvom dr. Julija Savellija je nato zapel: Soldaško (koroška narodna) in Rožmarin (Volarič-Svetek). Sledil je govor g. Jožeta Košička. Njegove pomembne, klene misli je naš list objavil v uvodniku prejšnje številke.
Zopet je zadonela pesem Vse najlep-še rožice (Štajerska) in Večerni Ave (Foerster) v izvedbi moškega zbora Gallus. Ko so potihnili ubrani glasovi zbora, je Mladinska godba zaigrala skladbo Molitev, prelep motiv, čigar avtor je sam kapelnik godbe. Med zvoki Gozdič je že zelen se je mladina Slomškove šole s svečkami pričela uvrščati v sprevod k simboličnim grobovom, fantje in dekleta pa so pristopili h križu sredi vrta, kjer so se zbrali tudi ostali rojaki in skupno z dušnim pastirjem g. Jožetom Škerbcem pomolili za junake, Vsa zbrana srenja je nato skupaj z godbo zapela domobransko Oče, mati...
Sv. maša za pokojne mučence se je darovala v nedeljo, 29. junija ob veliki udeležbi. Priložnostno pridigo je imel g. Jože Škerbec, pel pa cerkveni ramo-ški zbor pod vodstvom Gabrijela čarnem ik.
■	—-m,
glasbo in koreografijo. Za prizorišče je izbral Saharsko puščavo južno od Tunisa.
Pilota igra Richard Kiley, ki ustreza igralsko in pevsko liku letalca; kačo predstavi domiselni koreograf in plesalec Bob Fosse, lisjaka plesalec in popevkar Gene Wilder, malega princa pa poustvarja ljubki šest in pol letni Steven Warnes.
Filmska govorica režiserja Stanleya Donana ne doseza ravni besednega izvirnika, vendar se nekateri prizori zelo bližajo liričnosti in čarovniji, ki jo je Saint-Exupéry znal vdihniti krhki in melanholični zgodbi.
Glasbene in plesne prvine po eni strani obogaté film v slušnem in vizualnem pogledu, po drugi strani pa načenjajo ravnotežje sestavnih prvin besednega izvirnika in slabé čustveno zgoščenost zgodbe, še posebej takrat, ko se filmska govorica prevesi v opisni naturalizem, ki ni vskladljiv z domišljijskim obeležjem zgodbe. Vendar ima film nesporne odlike in v veliki meri posreduje sporočilo, ki ga vsebuje knjiga, in je zato vreden ogleda.
sprotno, služi namenom, ki niso v korist slovenskega naroda.
Obračamo se končno na vse sošolce naših let po vsem svetu, da skupno začnemo povezavo svobodnih slovenskih študentov Slovenije v svetu z enim umnim ciljem: vse naše delo za svobodo vseh rojakov in rodne grude naših očetov.
Buenos Aires, 12. julija 1975
Uradni del pr'ograma je bil izpolnjen z naslednjimi referati: 1. prof. Božid.ar Bajuk — Iz nič smo začeli (prikaz začetkov slov. gimnazije v taborišču Vetrinj in Lienz ter spitali. Tekst je prebral Marijan Schiffrer, ki je tudi zborovanje vodil.
2.	) Dušan Šušteršič — Nujnost načelne jasnosti. Upati je, da bo povzetek v najkrajšem času objavljen.
3.	) prof. Roman Pavlovčič —’ Smisel zgodovinskega atlasa Slovenije. Tekst bo izšel kot razmnoženina in bo vključen v učno snov srednješolskega tečaja za vse razrede.
Po odmoru so se dijaki zbrali v svojih razredih. Tako je v 1. razredu imela razgovor s študenti gospa Marijana Murnova, v drugem predstavnika mladinskih organizacij Marija Snežno. Batagelj in Tomaž Rant, v tretjem predstavniki akademskega društva Miriam Jereb, Ano, Marija Klanjšček, Anica Rode, Neda Vesel in Pavel Fajdiga ml., v četrtem in petem letniku pa je za dekleta govorila gospa Joža Andreja-kova o temi Slovenske družine bodo nekoč zrastle iz vas, za fante pa Božo Stariha, o temi Nekoč boste javni delavci.
Študijski dan je bil končan ob 7 uri zvečer. Daši je bil za dijake verjetno zelo naporen, vendarle je upati, da bo temu ali onemu vsaj nekaj ostalo. Tisto nekaj pa je začetek ne samo življenja v skupnosti, ampak tudi dela zanjo.
POLITIČNI PREMIKI V ARGENTINI (Nad. s 1- str.)
Študijski dan Srednješolskega tečaja ravnatelja
Marka Rajnka
Film „Mali princ“
V zadnjih številkah Svobodne Slovenije smo seznanjali bralce s polemiko, ki je nastala v zvezi s Kocbekovim pogovorom z Borisom Pahorjem, v katerem je Kocbek priznal pokol domobrancev. Ta polemika, ki se je razvila v Sloveniji, ima nekaj zanimivih značilnosti. Od uradnih partijcev sta se oglasila že aprila meseca le Ribičič in Šetinec. Oba sta označila Kocbekov pogovor s Pahorjem kot pamflet in potvarjanje zgodovine. Obšla pa sta vprašanje pokola domobrancev. Partija pa je dopustila da so v ljubljanskih Razgledih, ki izhajajo v okrog 10.000 izvodih uredniki dali prostor obširni polemiki, v kateri se oglašajo predvsem sopotniki komunistične partije med revolucijo od krščanskih socialistov in levičarskih liberalcev. Od krščanskih socialistov se je oglasil Jože Javoršek-Brejc in pa neki Kebe. Od levičarskih liberalcev pa najprej Josip Vidmar. V številki Razgledov z dne 20. junija pa je objavljeno obširno pismo pisatelja dr. Maksa Šnuderla, ki je bil pred vojno odvetnik v Mariboru in se je med revolucijo udinjal Osvobodilni fronti. Dr. šnuderl je tudi znan po svojih spisih med revolucijo, ko je bil član „komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev“. Napisal pa je leta 1944 tudi brošuro „Fašisti-čno-domobranski teror nad Slovenci“
Ko je izšla knjiga o Kocbeku in njegovih izjavah o pokolu domobrancev, je dr. šnuderl 6. maja t. 1. pisal pismo Kocbeku, kjer mu očita predvsem to, da Kocbek potvarja zgodovinska dejstva. Med drugim mu tudi očita, da je bil on, to je Kocbek, proti pomilostitvi v Kočevskem procesu, med tem ko naj bi bil šnuderl za pomilostitev. Glede pokola domobrancev pa se tudi Šnuderl dela nevednega in dopušča le možnost, da se je kaj podobnega zgodilo, kar pa po njegovem ni dokazano.
Objavljamo v celoti pisma, ki sta si jih izmenjala Kocbek in dr. šnuderl, iz katerih je razvidno, da partija še sedaj izrablja svoje sopotnike med revolucijo in uživa, ko si drug drugemu izprašujejo vest.
Razgledi z dne 20. junija so najprej objavili šnuderlovo pismo uredništvu tega lista z dne 16. junija, ki glasi:
Ljubljana, 16. junija 19'5
Spoštovani tovariš ¡urednik,
izrazili ste mi željo po objavi mojega pisma, ki sem ga bil poslal tov. 17. Kocbeku dne 6. maja 1975. Ker sem pričakoval, da bo s tem pismom zadeva zame končana, sem iz obzirnosti do partizanskega tovariša in uglednega književnika objavo do sed a j odklanjal.
Medtem pa sta se pripetila dva lo-godka.
Kocbek mi je odgovoril po priloženem pismu dne 20. maja, ki v njem očitno namerno prevrača razlog za to moje pismo. Medtem ko sem v uvodu izrecno poudaril, da sem prizadet n užaljen radi vsebine njegovih Odgovorov v knjigi „Edvard Kocbek, pričevalec našega časa“, pa Kocbek v svojem odgovoru na moje pismo trdi, da sem užaljen radi name naperjene pripomb; g. Rebule. Pravi, da bi mu brez te pripombe ne bil tako pisal. Razgovor z menoj pa odlaga za pet let.
Nato je Frankfurter Allgememe Zeitung dne 22. maja 1975 objavila članka J. G. Reismuellerja „Ali bo Kocbek to zdržal?“ in H. Boella „O primeru Kocbek“. Oba članka se nanašata na omenjeno knjigo o Kocbeku in je očitno, da sta pisca dobila podatke zanje od avtorjev te knjige. Privoščila sta si tudi napad na Jugoslavijo. To zadevo torej ženejo Kocbek in njegova prijatelja v Trstu še naprej v tujini in s tem nakazujejo določen naklep.
Ta dva dogodka sta me odvezala od nadaljnje privatizacije mojega pisma z dne 6. maja 1975. Pošiljam vam kopijo tega pisma, pismo Kocbeka z dne
20.	maja 1975 in Vas prosim, čt' se odločite za objavo, da nespremenjeni natisnete v Naših razgledih obe pismi pa tudi to moje pisanje.
S tovariškim pozdravom
M.	šnuderl
Nato objavljajo Razgledi Šnuderlovo pismo Kocbeku z dne 6. maja t. 1. Pismo glasi:
PISMO
V Ljubljani, dne 6. maja 1975 Tovariš
Edvard Kocbek, književnik, LJUBLJANA
Tovariš Pavle,
Moram Ti pisati to pismo, ker sem preveč pretresen, ogorčen in užaljen radi Tvojih „Odgovorov“ v Tebi posvečeni in po Tebi imenovani knjigi v izdaji „Zaliva“ v Trstu. Ne vem, kolikokrat sem začel to pismo, spet in spet prebral Tvoje „pričevanje“, in še odlašal z odda-jo tega pisma. Končno sem spoznal, da radi odgovornosti pred samim seboj smem molčati, da moj molk ne bi pomenil, da sprejemam to, kar si po vec -o 30 letih na novo odkrival. Nisem pristaš
SOPOTNIKI
Sl
ne Tvojega in sploh nobenega krščanstva, nisem bil in nisem član ZK, sem samo „kulturno primitiven“ (72. str.l svobodomislec, socialist in z vsem žarom Slovenec in Jugoslovan. Zato se ne bom ukvarjal s Tvojim krščanstvom in še manj s pisanjem izdajateljev knjige, pa tudi komunistov ne bom branil, saj se znajo braniti sami, če se jim bo zdelo potrebno. Hočem pa kot pravnik analizirati Tvoje dejanske trditve.
Naj v naprej povem, da sem prizadet in užaljen zato, ker iz vse vsebine Tvojega pisanja nujno izhaja, da smo vsi drugi nekomunisti, ki smo bili s Teboj vred, eni v manjši, Ti v večji meri, vmešani v dogajanja med NOV, bedaki, ker nismo ničesar opazili, spoznali, videli ali izvedeli (niti od Tebe) od vsega tega, kar zdaj odkrivaš, zatrjuješ in inkriminiraš v tem svojem zapisu. Mar mi vsi ne bi bili slaboumni, da nismo spoznali nasilja in tihega terorja nad Teboj m Tvojo skupino, če bi bilo le količkaj resnice na tem? Saj smo marsikaj izvedj.i in nam eno ali drugo ni bilo prav, a o trm, kar Ti zdaj odkrivaš, se nam še sanjalo ni! Kako pa bi si mi sploh mogli misliti, da si deloval pod nasiljem m tihim terorjem, da si bil pregnan na jug, da se nisi smel vrniti v Slovenijo :tu. — ko smo pa videli, kako si se ves čas sončil v milosti komunistov z najvišjimi državnimi funkcijami! Ti ne pišeš resnice, jo potvarjaš in marsikaj zamolčiš.
Sodbo o preteklih dogodkih je treba pisati objektivno in na podlagi nespremenljivih zgodovinskih dejstev, jih ne pretresati skozi naočnike politične ideologije ter imeti pred očmi vso veliko odgovornost za resnico v tej sodbi. Brez užaljenosti in kakršnekoli strasti, zagnanosti in artizma. Sicer je taka sodba pamflet. To se je pripetilo Tebi. Zato mislim, da Tebi ne gre za resnico preteklosti, temveč da si hočeš to preteklost prikrojiti v neke svoje posebne namene, ki jih prikrivaš, a se le očitno vidi, da se uveljavljaš v vlogi političnega voditelja. Spoštujem Te kot pesnika, a za zgodovinske resnice licentia poetica ne velja, to veš sam bolje.
Vprašujem se, čerpu je sploh bilo treba, da si zdaj po 30 letih vse to napisal? Čemu in komu v korist? Seh>' gotovo ne. Ali za klerikalne ostanke doma in tiste v emigraciji, ki so Ti zamerili, da si bil v partizanih in podp -sal Dolomitsko (Pugleško) izjavo? la se pred takimi sedaj opravičuješ, kakor da bi se nečesa bal, pred čemer bi imel rad čistejši obraz? Ali zavidaš tistim beograjskim profesorjem, da protijugoslovanska propaganda ne prišteva tudi Tebe med te mučence nesvobode vesti v Jugoslaviji? Pa bi rad služil za dokaz, kakšen duhovni teror vlada v Jugoslaviji? Kaj hočeš — ali postati mučenec ali voditelj? Zakaj torej? Vse to mi brodi po glavi, ko iščem vzrok za tvoje početje, ki ga globoko obžalujem.
Kot izvor „nove gonje“ proti sebi oh Tvoji sedemdesetletnici navajaš „nove notranje in zunanje težave režima“ (12S str.) Gonje? Mirno si sprejel sugestijo tega izraza od vpraševalca. Mar si, Kocbek, res tako pomemben, da bi se izplačala kakšna gonja proti Tebi? Neki z-nv si v „Delu“ so Te razdražili. Kritike literarnih del, mnenja političnih ljudi o Tvoji politični vlogi niso gonja. Ti si p ; na videz iz užaljenosti iz muhe naprav, slona.
Potem si odgovoril, da so vzrok te gonje nove notranje in zunanje težave režima. To floskulo si povzel iz bolnega arzenala nasprotnikov Jugoslavije, na primer iz avstrijskih časopisov, ki trdiio, da se Jugoslavija zavzema za Koroške Slovence zaradi — notranjih in zunahj’h težav režima. No, vidiš, od kod jemlj s vzorec za svoje fraze! Ali morda pričakuješ, da se bo pozornost naše ali mednarodne javnosti obrnila proč od pozornosti do teh težav — radi afere Kocbek? Vse kar je prav, to je megalomanija! Mnogo si res kot pesnik, nisi pa nič ko; politik, v katerega areno se spuščaš, saj si bil vedno v glavnem apologet svojega posebnega krščanstva. Le radi svoje književne pomembnosti lahko škoduješ, ker se zdaj pridružuješ tistim zunaj države, ki prežijo na Jugoslavijo kakor mrhovinarji s suhega drevesa emigrantov, ih v duhu že vonjajo smrad plena po baje razkrajajoči se Jugoslaviji. Ali Te jo zajel strah: Quid miserus sum dic.urus, ko bodo ti prihajali na belem konju?
Dovolj o tem. Na straneh 130 in l8o govoriš o tem, da je v pai'tizanih žarel delovati tihi teror in da se je pri opravilu glede Dolomitske izjave partija po-služila nasilja. Kako si ob tem mogel v tej izjavi reči: „Krščanska socialistična skupina se je pridružila ustanovnemu sestanku OF kot izraz revolucionarnih demokratičnih procesov med slovenskimi množicami. — Vse tri skupine (to je KPS, krščanski socialisti in Sokoli ) ugotavljajo, da sta KPS in njeno vodstvo avantgardno vlogo s pravilno politično linijo in organizacijo OF slovenskega naroda tudi dejansko izpričala.
___ Druge izmed ustanovnih skupin ne
organizirajo samostojnih strank ali političnih organizacij... ne čutijo in ne vidijo nobene potrebe za posebne lastne stranke in politične organizacije. . . pr -zna vaj o KPS kot edino politično stranko. — Krščansko-socialistična skupina OF ostane sicer izraz prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne nacional ne pozicije ter njihovega sodelovanja na takih pozicijah. Zaradi tega krščanska socialistična skupina ne organizira in ne
PARTIJE MED REVOLUCIJO IZPRAŠUJEJO VEST
bo organizirala posebne lastne politične organizacije.“
Zdaj po več ko 30 letih izvemo mi nepartijci, v kaki nevarnosti smo bili pred komunisti, celo fizično nasilje nam je pretilo! Ali sta tudi Brecelj in Fajfar, člana Tvoje skupine in IOOF, in morda tudi Sokol Rus, postali žrtve nasilja, ki so bili tudi pri razgovorih in podpisu Dolomitske izjave? Sploh izhaja iz TVj-jih izvajanj, da je šlo le za Tebe in da se je vse vrtelo okoli Tebe in ne Tvoj: skupine.
Glede suverenega telesa KPS (132. str.) se je „v razvoju dogodkov pokazalo“, da je ta podvržena CK jugoslovanske partije. Kaj pa je zapisano v Doio-mitski izjavi? „Komunistična partija Slovenije je kot sestavni del Komunistične partije Jugoslavije...“ Nič novega se torej ni pokazalo v razvoju dogodkov v tem oziru. Vsi smo vedeli, da je slovenska partija pokrajinska organizacija KPJ, kakor je bila na Hrvaškem, v Srbiji in Makedoniji. Vsi smo vedeli, da v NOV in OF ne gre le za izgon okupatorjev, temveč tudi za revolucijo zoper prejšnji družbeni red, ki ga je branil belogardizem. Vsi smo vedeli za vodilno vlogo partije in to sprejemali. Pred kom drugim kakor pred klerikalci in emigranti se opravičuješ, da si v izjavi pristal na enotnost našega osvobodilnega gibanja in na to, da OF ni koalicija. To Tvoje izmikanje je „izraz zadrege“. In ob vsem tem dogajanju si prestajal, to izvemo sedaj, na sejah IOOF cele dneve „torture“ in „Kalvarijo“ — počakaj, zakaj pa samo Ti, Tvoja tovariša v IOOF ne in tudi kdo drugi iz Tvoje skifpine tudi ne. — Kaka zmeda in zmes!	}
K najhujšim trditvam si se povzpel s tem, kar si napisal o odnosu partije do bele garde (144. in 145. str.): „Bela garda se je pojavila za partijo kakor naročena, ker je dobila partnerja za državljansko vojno, ki jo je tako potrebovala. . .“ Ko se je pojavila bela garda, sem — „na obrazih partijcev spoznaval radost nad takim pravšnim in cenenim pojavom svojega pravega nasprotnika“.
To je več kakor absurd, tega Ti noben pameten človek ne bo verjel in vse Tvoje poznejše delovanje v OF in državnem organizmu to demantira, če si res kaj spoznaval na obrazih partijcev, potem je bilo to ogorčenje, srd in tako odločnost, kot so jo pokazali komunisti v Glavnjači in na moriščih širom Jugoslavije. Ali je mogoče da je tako nesmiselno trditev spočel Kocbek sam? Ali mu ni tega interpoliral kdo drugi? Tako se venomer vprašujem, ko ponovno prebiram te vrstice iz Tvojega odgovora. Za-boga vendar, saj se je vendar z nastopom domobrancev skrajno poslabšal politični in vojaški položaj za OF in komuniste!
20.000 domobrancev je vpričo ljubljanskega škofa in generala Rosenerja priseglo Hitlerju! Več jih je bilo kakor partizanov takrat! Imeli so nemške komandante, nemško orožje in opremo, motorizacijo in aviatiko, vse pomožno zaledje Ljubljanske pokrajine, domala vse duhovništvo! Mar se komunisti niso zavedali, kaj jih lahko čaka od take premoči? Koliko izgub je bilo v bitkah, koliko od domobrancev poklanih s. ,ipa-tizerjev OF in KPS v zaledju? In tega bi se naj komunisti veselili! Ta trditev presega vse meje človeške dojemljivosti!
In zakaj so se po Tvojem partijci tako veselili pojava bele garde? Zato, praviš, ker jse bodo po zmagi v državljanski vojni lahko polastili oblasti v Sloveniji! Kaka logika! Brez državljanske vojne bi po izgonu okupatorja in uničenju bele garde prav tako imeli za seboj ogromno večino slovenskega ljudstva (dokaz uspeh na volitvah 11. novembra 1945), kakor so ga imeli med NOV, in še povrhu Tvoj pristanek v Dolomitski izjavi in Tvojo izjavo z dne 2. dec 1945, o kateri bom govoril pozneje. Saj je glavna zasluga partije za našo osvoboditev ravno v tem, da je z OF in bojem potegnila za seboj slovenske množice.
Še lepša pa je tale: Komunisti — pišeš — so se veselili nastopa bele garde tudi zato, „ker je to vplivalo na vrednotenje krščanstva pri nas, krščanskih socialistih“. Partiji je bela garda služila kot integracijsko sredstvo (144. str.)“, ker so tako lahko odrinili Kocbeka in njegovo skupino od vodstva, saj zdaj lahko sami vodijo in odločajo po svoje. Samo „odkrižati“ Se jih še morajo!
Mar res niso imeli komunisti druge možnosti, da bi Tebe in Tvoje nevtralizirali kakor samo državljansko vojno. Spet megalomanija! Saj si bil samo preprost predstavnik ene od skupin v OF. Ne poveš, kakšno konkretno duhovno ali fizično nasilje in teror si doživel in kako. Morda to, da si bil prisilno na visokem položaju v Beogradu in msi smel domov, ker si bil v zlati kletki?! Toda littern seripta manet v Dolomitski izjavi in vse Tvoje sedanje pleteničenje okoli motivov in neizpolnjenih obljub je tarnanje in pranje pred tistimi, ki so Te od zunaj napadali. Kakor da se otresaš madeža, da boš, ko esetai homar in vznikne Ilion sveti čist pred obličjem tako zaželenega bodočega režima, na katerega že desigm-rani nosilci v tujini prežijo kot na mrhovino. Žal, take misli me obletavajo, ne morem si pomagati, Du riefst die Gei-St62?!
In ker komunistom nastop bele garde še ni bil dovolj močan, da bi Te odrinili,
je partija sklenila (142. str.), da se Te „odkriža“ in da jc „prišlo do pravega sklepa za Tvojo postopno destitucijo“. Sklenili so, postati Te na I. zasedanje AVNOJ. In kako so se Te odkrižali? Vkljub tihemu terorju zoper Tebe si ostal član vodilnega organa IOOF menda do leta 1948, čeprav si v tem odboru prestal torture in Kalvarijo. Za Kočevski zbor 1. do 3. oktobra 1943 si napisal enodejanko „Na Hmeljniku“, udeleževal si se mnogih zborovanj, določen si bil z Vidmarjem in menoj za organizacijo kulturniškega kongresa, prebil si oktobra in prve dni novembra 1943 v podzem-skern bunkerju ob nemški ofenzivi (le zakaj nam nisi v temi in tesnobi pripovedoval o tihem terorju in o nasilju komunistov nad seboj?) Romal si novembra 1943 v Jajce in si celo ta doživljaj pred par leti lepo opisal v posebni knjižici Mohorjeve družbe. Nisi se izmotaval od te poti, kakor si je to upal nekdo drugi iz Tvoje skupine. V Jajcu si imel govor in brez ugovora sprejel položaj poverjenika za prosveto v NKOJ, se dal prepeljati na Vis, 7. marca 1945 sprejel položaj ministra za prosveto v pivi vladi DFJ in to ostal še leta 1946, ko si „smel“ oditi v Slovenijo in to kar za podpredsednika Prezidija Ljudske skupščine LR Slovenije! Na seji IOOF dne 13. oktobra 1944 nam je bilo poročano, da si bil celo pri papežu v Rimu, in da so Ti tam obljubili obsoditi belo gardo in zamenjati ljubljanskega škofa. Jaz sem k svojemu zapisu v svojem dnevniku dodal hudobno: „Menda je imel Vatikan več od Kocbeka kakor pa on od Vatikana.“ (moj dnevnik III. str. 289.). Kako priložnost si imel v Rimu, da bi se umaknil vsemu, nasilju, ^ tihemu terorju, torturam in Kalvariji!
Malce zapoznelo tožiš danes kakor Ovid Ex Ponto o svoji Kalvariji (14A str.) ko si se, srečnejši kakor Ovid, „smel“ vrniti pregnanec v Slovenijo, ki pa so jo tovariši med Tvoji odsotnostjo uredili že po svoje! Mar nisi bil, če ne vedno telesno, pa politično vedno navzoč v Sloveniji? Bil si član IOOF, na I. —zasedanju SNOS v Črnomlju 1. februarja 1944 si imel na proslavi „resen, globok in premišljen govor“ (moj zapis
III.	str. 141). 11. novembra 1945 si v Sloveniji kandidiral za ljudskega poslanca v Lj,u)dsko skupščino FLRJ in za Ljudsko skupščino v Sloveniji prav tako. Prejel si Spomenico 1941, red Osvoboditve in morda še kaj. Bil si režimski človek. In da bi ne bil vedei, kaj se je doma dogajalo za časa Tvojega pregnanstva v Beogradu, preden sl se smel vrniti, to je pravcata raca!
Naj v tej zvezi spet citiram svoj zapis v dnevniku. (Pripomnim, da sem od aprila 1941 do konca 1945 sproti dnevno zapisoval vse, kar sem doživel, izvedel, spoznal itd. Ta v celoti ohranjeni dnec-nik ni literarno delo kakor Tvoja „Listina“, temveč zgolj zgodovinsko gradivo.) Na strani IV. knjige dne 3. 12 1945 sem zapisal:
„Sinoči smo bili na sestanku p"i Kocbeku jaz, Svetek, Fajfar, Žumer, Cajnkar in Kocbekov brat. Kocbek je govoril zelo pozitivno. Vsi smo bili soglasni, da je partija izvršila veliko delo in da ji pripada vodstvo, da pa smo pievzeli s tem, da je ona to izvršila, delo osvobojen ja, na sebe tudi Hipoteko, ki je v vodstvu in posebnosti te partije, in da se moramo po tem ravnati. Vsi smo soglasni v tem, da gospodarski program partije in tudi glavna politična načela niso ovira za naše sodelovanje m da z vsem soglašamo. — Na vprašanje Jožeta Kocbeka, zakaj jaz nisem član partije, je Edi lepo odgovoril, da kot umetnik priznavam svojstvo duhovnega sveta, ki ga ni mogoče vskladiti povsem s svetovnim nazorom dialektičnega materializma. — Pač pa smo vsi izrekli nezadovoljstvo s tem, da nimamo parlamentarnega kluba in da se govornsi doiočajo brez, sporazuma z nami.“
To je bilo v skladu s Tvojo resnični politiko takrat in ne s tisto, ki jo_ se daj opisuješ v svojih Odgovorih. Saj ne boš mogel trditi, da tega sestanka ni bilo ali da sem napisal nekaj neresničnega? Izdam Ti, pa naj to partija izve ali ne, da sem bil v tistem času iz osebnih razlogov besen na partijo in Kidriča in se celo ukvarjal z mislijo, da poj dem za advokata v Maribor nazaj. Ker pa mi je bila Resnica vedno dražja od Platona in Cicera, sem tako zapisal, ker je bilo to res in ker smo res tako sklenili.
Mar ni bilo to v skladu z Dolomitsko izjavo iz januarja 1943, da prevzame KPS iniciativo za OF... za osvoboditev in združitev slovenskega naroda? Mar nisi Ti sam dosledno svojemu de takratnemu delovanju z režimom pozneje prevzel funkcijo v Prezidiju Slovenije in nisi dvignil krika radi tega, kar so storili partijci za časa Tvoje odsotnosti iz Slovenije?
Pozneje, menda leta 1948, si se zgrozil zaradi zatrjevanega pokola domobrancev. To zdaj spet premlevaš. Trditev o „pokolu“ se opira na neka pisma domobrancev, ki so se baje rešili pokola. To je sam na sebi šibek dokaz glede na izvor teh pisem in se tudi ne pove ne kje, ne kdaj ne kako se je vršilo tako dejanje in tudi števila poklanih ne pove. Če pa je kaj bilo in karkoli takega bi že bilo, je to obsojanja vredno. Pri vsej obsodbi tega bi pa jaz taka dejanja razumel, četudi ne odpustil. A la grterre comme a la guerre. Saj veš, kakšne resnične pokole so vršili domo-
branci najbolj leta 1944 kot črna roka, pri Urhu in drugod. Če ne veš, si preberi mojo knjigo, napisano sredi leta 1944 v partizanih in tam natisnjeno, „Domobransko-fašistični teror na Slovenskem.“ Ali nočeš razumeti partizanov, če so res morda zaradi svojih od domobrancev poklanih svojcev, iz besnosti ali maščevalnosti storili domobrancem kakšno zlo, ko so jim padli v roke kot ptiči iz gnezda, v katerem so se kotili taki klavci? Ne odobravam tega, a razumem, čeprav nisem prepriča.*, da bi se kak eventuelni dogodek mogel imenovati pokol. Ne razumem pa Tvoje zav zetosti za te domobrance.
Še vedno se zastavljaš za to kvazi-krščansko tolpo, gnezdo klavcev, za domobrance —• ali pa si se kdaj zanimal za pokol tistih žrtev, ki so jih poklali domobranci? Za te izpričane (po dokazih tudi v moji knjigi) resnične in množične pokole? Kje je bila tedaj in je sedaj Tvoja krščanska harizmatikn? Nisi me vprašal, kaj se je dogajalo c torni žrtvami, ko si vedel, da sem kot predsednik Komisije za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njihovih pomagačev ugotavljal take od domobrancev poklane žrtve. Zdaj se zanimaš samo za to, kar bi prispevalo k Tvojemu sovraštvu do našega režima in do socialistična Jugoslavije. Trdiš, da si hotel radi tega pokola nad domobranci demisionirati, pa tega nisi takrat storil radi kominform-ske zadeve (str. 147), da bi s tem počakal na „čistejši čas.“ Demisioniral pa nisi nikoli, nasprotno praviš, da so Tvoj odstop izsilili (159. str.) ! Torej, kako? Kaj Te sili v taka nasprotja? Pozneje si celo tukaj (ne v Trstu) izdajal knjige, sprejel Prešernovo nagrado in uživaš ministrsko pokojnino.
In še nekaj. Vprašam Te, ali je Tvoje krščanstvo identično s humanizmom, etiko in moralo, ki so vedno bili moja deviza kot svobodomisleca? Ko je bil j na procesu v Kočevju 10. oktobra 1943 17 slovenskih belogardistov — domobrancev radi krvavih rok obsojenih na naj hujšo kazen pred javno razpravo sodišča, sem prebral prošnje obsojencev za pomilostitev na IOOF, ker sem bil tedaj na bazi 20. Ti si bil tedaj član IOOF, jaz še ne. Pri branju prošenj sem opazil, da je bil med obsojenci jugoslovanski oficir, ki se je zagovarjal, da je bil premlad, da so ga zavedli tovariši, da ni poznal političnega položaji in da je pripravljen vstopiti v našo vojsko. To me je prizadelo in govoril sem s Teboj kot članom IOOF o tem. čakal sem te pred barako izvršnikov. Bilo je
12.	oktobra 1943 popoldne. Ko si prišel ven od seje, si mi dejal — potrpi, po svoji navadi sem to takoj zapisal v svoj dnevnik: „Na današnji seji ni IO pomilostil nikogar in Kocbek mi je dejal, da je on sicer mehak, pa ni mogel biti za to, da bi se kateri pomilostil.“ Kaj Ti je vlilo toliko trdote, da nisi mogel biti za to? Kje je bilo tedaj Tvoje krščansko srce, ko je mene bolelo moje humanistično srce? Kje Tvoja karizmatična človečnost? Nisi se izgovarjal, da si se bal nasilja ali tihega terorja.
Žalosten sem, da sem moral radi se be napisati to pismo in izgubiti vero v človeka. Vem, da si pretrpel mnogokaj v zadnjih letih in prestal hudo izgubo. Toda nametal si blata na veliko dobo, ponižal našo borbo, naš idealizem, veselje in trpljenje (tudi moj sin je pustil tam svoje mlado življenje) in koristil s tem samo sovražnikom Jugoslavije in nikomur drugemu, najmanj pa samemu sebi.
Pozdravlja Te
Makso Šnuderi
P. S.: To pismo lahko pokažeš svojim prijateljem zunaj ali ga objaviš, tudi jaz bom kopijo pokazal, če bi kdo to upravičeno želel.
ODGOVOR
Ljubljana, 20. maja 1975
Spoštovani tovariš Makso,
odgovarjam na Tvoje pismo:
Tržaško brošuro za mojo obletnico sta izdala Boris Pahor in Alojz Rebula in njeno vsebino tudi sama napisala. Prosila sta me le za intervju in ga objavila, vendar mi svojih prispevkov nista pokazala, ker sta me po vzgledu jubilejnih zbornikov hotela presenetiti z vsebino in mi delo prezentirati za mojo obletnico.
Šele takrat sem prebral njuna prispevka in jima povedal svoje dopade-nje in svoje nezadovoljstvo. Med spodrsljaji in hibami je tudi Rebulova neokusna pripomba na strani 72 o „'kulturno primitivnejšemu dr. Maksu ¿N U-DERLU.“ To sem Rebuli tudi takoj sporočil. Tako ni mogoče govoriti o nobenem osvobodilnem kulturniku še manj pa o tako zaslužnem možu, kakor si Ti.
Jaz se Ti osebno opravičujem za ta hudi spodrsljaj in Te prosim, da mi verjameš, da bi ga pri priči črtal, če bi imel pravico vpogleda nad rokopisom ali nad korekturami.
Razumem torej Tvojo prizadetost. Pretresen sem prebral vse, kar si na-napisal v svojem vročem pismu o gradivu, na katerega si raztegnil svojo užaljeno optiko. Govoriš o stvareh, ki se jih ne bi dotakpil, če Te Rebula ne bi prizadel. Takšni smo pač ljudje. To Tvojo krivično jezo razumem, vendar Ti predlagam, da se o teh stvareh pogovoriva rajši čez pet let, ko bova laže ugotovila, kai je osebni interes in kaj je skupni blagor.
Še enkrat ponavljam, da mi je ža za Rebulovo nepremišljeno izjavo o L bi, in Te pozdravljam
Edvard-Pavle Kr
P. S.: Z odgovorom sem pozen, ker me daje srce.
ZLATA MAŠA G. MATIJE LAMOVŠKA
V	nedeljo 29. junija je slovenska skupnost v Buenos Airesu, zlasti pa rojaki strnjeni okoli Pristave, praznovala zlato mašo g. Matije Lamovška, slovenskega dušnega pastirja v Argentini, ki skrbi za Slovence v okraju Castelar pri Buenos Airesu.
G. Matija Lamovšek je bil rojen pred 75. leti, točno 11. marca 1900 pri Šentrupertu na Dolenjskem. Po osnovni šoli in uspešno opravljeni gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano je vstopil v bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1925. Novo mašo je zapel v domači farni cerkvi v Šentrupertu 12. julija. Kot kaplan je deloval osem let v župniji Selca nad Škofjo Loko, nato pa je do leta 1945 kaplanoval v kraju Devica Marija v Polju.
V	maju 1945 se je kot toliko drugih duhovnikov in tisoče Slovencev odločil za svobodo in odšel na Koroško. Tu je bil dalj časa dušni pastir v Spittalu. Po naselitvi v Argentini je deloval eno leto v Baraderu, pet let v Quilmesu in nato več let v zavodu Brezmadežne v Caste-larju. Že v Quilmesu je skrbel za slovenske vernike. Odkar pa je prišel v Castelar pa se je posvetil dušnemu pastirstvu med tamošnjimi Slovenci, kar opravlja še danes.
Zato je razumljivo, da so prav rojaki okoli Pristave in njenega področja organizirali zlatomašniško slavje. Zadnje tedne je bilo zato mnogo vrvenja na Pristavi, kjer so člani in zlasti mladina, pod vodstvom predsednika Franceta Ranta pripravili vse potrebno.
Nedelja 29. junija je presenetila Pristavo blestečo in okrašeno. Iz vseh okoliških krajev (Castelar, Moron, Villa Tesey, Hurlingham) pa tudi iz ostalih buenosaireških naselij so prihiteli rojaki. Ob enajstih je bilo zbranih že 500 lju'di.
Slavnost se je pričela ob 11,30 s slovesnim vhodom zlatomašnika g. Matije Lamovška. Že na vrtu, pred vhodom v novo stavbo, so bili pozdravi. Prva ga je pozdravila z lepo priložnostno deklamacijo (g. Gregor Mali) mlada Marija Zurčeva in slavljencu izročila slovenski šopek. Zastavna fant in dekle v slovenski narodni noši pa sta mu izročila darove: krasen zlat kelih, pateno, ciborij in vrčke za vino in vodo. Nato ga je pozdravil predsednik društva Slovenska Pristava, France Rant; v imenu pristav-ske skupnosti mu je izrekel prisrčne čestitke, se mu zahvalil za njegovo delo med pristavskimi rojaki, ter izrekel iskrene želje naj ga Bog ohrani zdravega in vedrega še na mnoga leta.
Rojaki so napolnili kapelo. Oltar je žarel v vsej svoji lepoti. Na srednji steni velik in resnično lep križ. Corpus je delo gdč. Bebe Fajdigove, križ pa Franceta Gričarja. Na desni steni podoba Marije Pomagaj. Kopijo je izdelal pokojni slikar Marjan Koritnik tik pred smrtjo, zato Marija in Jezušček nimata še naslikane krone. Srednje velika zidana oltarna miza je pogrnjena s krasno vezanim partom s slovenskim vzorcem, delo gospe Rozine Goriškove. Načrt za
Zlatomašnik g- Matija Lamovšek
oltar je izdelal arhitekt Franc Pernišek ml. Dvorana posrečeno dopolnjuje kape-
lo.	Oltar je odprt samo za čas službe božje, drugače pa je zaprt s premičnimi, v steno skritimi vrati.
Slavnostni sprevod je vstopil v lepo okrašeno dvorano. Slavnostno opravljenega zlatomašnika (tudi mašna oblačila so bila dar pristavskih rojakov) so spremljali duhovni sobratje gg. msgr. Anton Orehar, Gregor Mali, Stanko Skvarča, dr. Alojzij Starc, Francisco José Cenčič, dr.Filip Žakelj, dr. Mirko Gogala, Jože Škerbec in Matko Borštnar.
Ob vstopu v dvorano je zlatomašniku v pozdrav krepko zadonela vedno lepa Riharjeva „Zlatomašnik bod’ pozdravljen“; pel jo je slovenski pevski zbor Gallus pod vodstvom dr. Julija Savellija, na harmoniju pa je zbor spremljala ga. Anka Savelli Gaserjeva.
Zlatomašnik je pristopil k oltarju. Napovedovalec France Pernišek je naznanil najprej blagoslovitev novega bogoslužnega prostora in križa. Obred je na skromen način opravil Msgr. Orehar, ker je slovesna blagoslovitev predvidena za čas, ko bo dom na Pristavi dokončno urejen. Blagoslovitvi je sledila molitev za zlatomašnika. Za tem se je začela slavnostna zlata maša g. Matije Lamovška. Z njim so somaševali vsi prej omenjeni duhovniki. Pevski zbor Gallus je pel Sattnerjevo „Missa Serafica“. Petje se je krasno slišalo in se je dvorana izkazala za zelo akustično. Berili sta brala ga. Majda Češarek in Marjan Pograjc.
Po evangeliju je slavnostni pridigar msgr. Orehar v pridigi najprej pokazal življenjsko pot zlatomašnika, njegovo duhovniško vnemo in požrtvovalnost. Naš jubilant je z življenjem in delom dokazal, da je svojo duhovniško službo pravilno pojmoval in vestno vršil.
Po pridigi je sledilo darovanje (ofer) za zlatomašnika, med katerim so verniki prejeli spominske podobice. Zelo lepa je bila udeležba vernikov pri sv. obhajilu. Maša se je končala z zahvalno pesmijo, ki jo je mogočno zapela vsa množica. Za tem je zlatomašnik podelil blagoslov, s čimer je bila cerkvena slovesnost končana.
Kosilo za goste je bilo pripravljeno v spodnjih prostorih. K pogrnjenim mi-
zam je posedlo 300 gostov. Med kosilom so izrekli napitnice g. Msgr. Anton Orehar, bivši predsednik Pristave France Pernišek in bivši selški faran France Vester, ter dr. Filip Žakelj.
Nekaj po četrti uri popoldne so ljudje zopet napolnili dvorano in začela se je preprosta a prisrčna akademija. Pristavska šolska mladina je napolnila oder, vsak z nagelj čkom v roki. Napovedovalec je bil France Pernišek.
Iz zvočnika je, posneta s traku, jasno zadonela po dvorani beseda jubilantovega nečaka, ki že sedem let župnikuje na fari v Selcah, kjer je kaplanoval zlatomašnik. Nečak je povedal, da si ne more prav predstavljati stričeve podobe, ker ga je videl, ko je bil še otrok. Ko pa je njega škof Vovk pred posvečenjem povabil na razgovor, mu je ob koncu dejal: „Če boš tako dober duhovnik, kot je bil tvoj stric, bo vse prav in dobro.“ Čestital je stricu k jubileju in mu želel še dolgo življenje. Nato so zadoneli zvonovi šentruperske župne cerkve in deklamacija šentruperskih otrok zlatomašniku.
Nato so prišli do veljave pristavski šolarji. V zborni deklamaciji, ki jo je sestavil dr. Tine Debeljak, so zlatomaš-niku-katehetu čestitali in se mu zahvalili za pouk v šoli, in mu obljubili, da bodo živeli po njegovih naukih. Zelo prisrčen prizor je bil, ko so drug za drugim stopali z odra, pristopili k jubilantu in mu izročali vsak svoj nagelj ček.
Na oder je stopil dr. Julij Savelli, ki je v imenu pristavske skupnosti med drugim dejal: „V veselje mi je, ker me je doletela čast, da Vas morem kot zlatomašnika pozdraviti v imenu mož naše pristavske skupnosti. Pozdravom pridružujem iskreno zahvalo za žrtve, ki ste jih, in jih še doprinašate, kot naš dober duhovni oče, dušni pastir in učitelj. In še voščila naj dodamo: Nai Vas On, ki Vam je dajal moči dolgo vrsto 50 let do današnjega jubileja, ohrani v svoji službi še naprej čilega, vedno za svoje pastirsko delo vnetega in neutrudnega, če je Njegova volja, tja do biserne in železne maše.“
Gospa Majda češarkova mu je takole čestitala: „Matere in žene pristavskega okoliša Vam ob tej priliki čestitamo, se z Vami veselimo, zahvaljujemo Bogu in ga prosimo za Vas, da bi Vas še naprej blagoslavljal in Vam dajal moči za vse žrtve, napore in odpovedi, ki jih je nemalo pri Vašem delu.
Gospa Rozina Gorišek se mu je zahvalila v imenu žena in mater Katoliške akcije in duhovnem asistentu akcije želela še mnogo delovnih let.
Zastaven fant — Janez Golob — se je pojavil na odru. Lepo je v imenu mladine povedal tudi, da „mlad človek potrebuje poduhovljenosti in v tem nam Vi pripomorete z Vašimi duhovnimi mislimi na naših sestankih. Vsak je še vedno dobil jasne očetovske in dobrotljive napotke za svoje življenje. Ob tej
priliki Vam v imenu mladinskih organizacij na Pristavi, ki so vedno bile deležne Vaše dobrote in pomoči, izrekam zahvalo z željo za srečno bodočnost, prosimo Boga, da bi Vas še dolgo ohranil med nami.“
Bivši učenci ramoške slovenske šole so se g. zlatomašniku zahvalili za ves trud, ki ga je kot katehet nekaj let imel z njimi, in za pouk, ki jim ga je dajal za lepo in srečno življenje.
Ivan Kopač mu je kot predsednik krajevnega šolskega odbora čestital k zlatemu jubileju, se mu zahvalil za dvajsetletno delo v šoli na Pristavi in želel, da mu Bog da moči in zdravja in ga ohrani šoli še mnoga leta.
Oder je znova zaživel. Živ šopek se je pojavil pred nami. Pristavski šolarji so godli, piskali in peli, da je bilo veselje. Gospa Anka Savelli-Gaserjeva jih je naučila. S svojim nastopom so veselo in posrečeno zaključili akademijo.
Vsem navzočim se je ob koncu zahvalil sam zlatomašnik za lepo in prisrčno slovesnost. Rekel je: „Današnji dan je zame predvsem dan zahvale Bogu, ki mi je dal življenje, ki me je nevrednega poklical v svojo službo. Hvala Materi božji Mariji, ki je skrbna ljubeča mati duhovnikov; hvala za njeno materinsko vodstvo, priprošnjo in blagoslov. Hvala mojemu angelu varuhu za dušno in telesno varstvo. . . “ Zahvalil se je nato duhovnim sobratom, še posebej msgr. Oreharju, ki je mnogo prispeval za lepoto službe božje na Pristavi in tudi za njegov slavnostni govor med mašo. Zahvalil se je učite-
ljici na Pristavi gdč. Miji Markeževi, ki je na Pristavi organizirala slovensko šolo in tako omogočila, da otroci prejemajo verski pouk. Isto velja tudi za vse sedanje in bivše sodelavce v šoli in še posebej za prvega kateheta g. dekana Cirila Milavca. „Hvala društvu Slovenska Pristava“, je dejal, „gg. Rantu in Pernišku, sedanjemu in bivšemu predsedniku, ki sta se trudila, da ima Pristava vsaj delno zadovoljive prostore, ki so na razpolago tudi za verske prireditve. Ne smem pozabiti tudi našega zvestega cerkovnika Zurca, ki že ves čas, odkar je na Pristavi nedeljska sv. maša, zvesto in pridno vrši cerkov-niško službo, ki mu je dajala dosti dela.“ V to zahvalo je vključil tudi gospe Marijo Cerarjevo in Vero Zur-čevo. Končno se je zahvalil vsem, ki so na to slovesnost prišli in jo pripravili. Zlasti pevskemu zboru Gallus, njegovemu dirigentu dr. Juliju Savelli-ju in gospe Anki Savelli-Gaserjevi. „In končno, pa ne najmanjša temveč največja in najbolj topla zahvala vsem rojakom iz Castelarja, Morona, Villa Tesey, Hurlinghama in vseh krajev, ki težijo na Slovensko Pristavo, kateri nosijo levji delež žrtve in truda, da so pripravili to slovesnost. Zahvala vsem, ki so me gostoljubno sprejemali.“
Tako je bila ta lepa, prisrčna in zelo lepo obiskana slovesnost končana. Jubilant pa je ob tej priliki doživel tudi še posebno veselje. G. Matiji Lamovšku, zlatomašniku, je papež Pavel
VI.	ob 50-Tetnici duhovniške sluižbe poslal poseben blagoslov.
Medelobje XIV/3
Kot 91. publikacija Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu, je pred tedni izšel tretji zvezek XIV. letnika splošnokul turne revije Meddobje. Kot običajno je na uvodnem mestu kaste-lianski tekst — pesnitev Franceta Papeža „Ellos“ (Oni), ki opeva bistvo našega emigrantstva.
Največ revije je posvečene objavi drugega dela Thomas S. Eliotove komedije Cocktail (The Coctail Party), ki jo je poslovenil France Papež.
Poezijo zastopajo to pot Branko Re-hozov s pesnitvijo „Žalovanje“, Karel Rakovec („Soneta o vonju“ — Basen o dezerterju in psu, Vinjeta železnih vrat), Lev Detela s ciklusom pesmi „Kralj iz senc“ (Kralj iz senc, Sanje o nesreči sveta, Stroj in slika, Pred ogledalom, Prihod, Moja hiša — tvoja hiša, V nedeljo, Nočni čas, Privid, Uspavanka); Vladimir Kos pa objavlja „Tri kantate za Veliki teden (Med mrakom in zoro, Drevo suo, Med mrakom).
Proza se predstavlja z dvema avtorjema. Najprej Vinka Beličiča „Drobna proza“ (posrečena Sneg, pa Suplentov „negativo“ ter Na balkonu). Svojevrstna pa je fantastična „Visoka politi-
ka“ Leva Detele, o „južnoameriški“ državi-otoku in njenem prezidentu.
V zaglavju Eseji je objavljeno razglabljanje Alfonza Čuka „O človeški napadalnosti“.
Zanimiva je študija dr. Tineta Debeljaka o portugalskem pesniku Luisu de Camoesu. Najprej objavlja v prevodu uvodne verze Luzitancev (Luzijade), ob njih pa nato razglablja o pomenu tega vrha svetovnega Parnasa, katerega Slovenci poznamo le po Prešernovi Glosi.
Kot „Še en prispevek v spomin na Tomaža Akvinskega in Tomizem“ objavlja France Papež v prevodu 24 tez, vsebujočih temeljna načela in glavne postavke filozofskega nauka Tomaža Akvinskega, kot jih je pripravila leta 1914 Kongregacija za cerkvene študije.
Umetniška priloga na ilustracijskem papirju to pot prinaša tri črno bele fotoreprodukcije del Milana Volovska (Pamplona v rdečem, Mati, Mavretan-ki) in eno delo Metke Žirovnik. (Živa oblika rož), iz umetniške razstave ob 20-letnici Slovenske kulturne akcije.
Revijo je uredil in zunanje opremil France Papež, diagramacije pa so arh. Marjana Eiletza. Cena pričujočemu izvodu je 50 novih pesov (5.000 m/n).
Branla vredna knjiga
Pod naslovom „Svetovni popotmk pripoveduje“ je Goriška Mohorjeva družba izdala prvi del svojevrstnega življenjepisa našega primorskega rojaka prof. Andreja Kobala.
Kdo je Andrej Kobal? Sam pravi, da se je rodil en mesec in dan pred zaključkom devetnajstega stoletja, pri Hramžarjevih v Cerknem na Goriškem, v kmečki hiši, kjer sicer ni manjkalo kruha, za denar je pa bilo tesno in je moral mladi Kobal prenehati s šolanjem na gimnaziji v Gorici in si poiskati skromno službo pismonoše v domačem kraju, ki jo je opravljal kot dopolnilo kmečkemu delu na domači zemlji. Kot komaj sedemnajstletnega so ga poklicali v avstrijsko vojsko. Bil kot vojak na Madžarskem, na Slovaškem, v Romuniji, na Laškem ob Piavi in nazadnje kot bolnik na češkem, od koder se je vrnil v dotnači kraj, že zaseden po Italijanih. Kmalu je bil osumljen vohunstva „v korist Sloveniji“, zaprt in čakal na vojno sodišče, pa se mu je posrečilo pobegniti iz ječe in po dramatičnem begu priti v Slovenijo, kjer so ga sprejeli rojaki iz Cerkna, mu ponudili streho, sam pa se je preživljal, kakor je mogel, večinoma kot nakladač na železnici, nazadnje pa je tihotapil tobak proti Italiji in pomagal do novic majorju Andrejki, ki je takrat v Ljubljani vodil več kot preprosto vojno informativno službo in ga je seveda vse zanimalo, kar se je dogajalo za gorami, ki jih je bodeča žica pre-
gradila. Dobil je nato službo v Slovenjem gradcu in bil priča tragedije našega plebiscita na Koroškem. V Ameriki je imel brata, ki mu ie pomagal, da je lahko prišel v to obljubljeno deželo.
Tu se pravzaprav začne njegov življenjepis, ki nam podaja obenem z njegovim življenjem nazorno sliko razmer v Združenih državah in v začetku sliko razmer med slovenskimi naseljenci, ki so nekateri že dolga leta tam živeli, drugi pa prišli tja po prvi svetovni vojni, v tistih dveh letih, predno je bilo doseljevanje omejeno na skromne kvote.
S par dolarji v žepu je prišel v stik z rojakom, kateremu je prinesel od doma pismo njegovih sorodnikov in ki je bil pomembna osebnost pri Slovenski narodni podporni jednoti —- SNPJ — in pri njenem časopisju, ki je bilo borbeno svobodomiselno in fanatično protiklerikalno. Prosil ga je naj napiše članek o razmerah v Primorju za „Prosveto“, ki je bil uredniku tako všeč, da so mu daii službo novičarja v uredništvu in mu tako pomagali do prvega zaslužka. Tako se mu je ponudila prilika, da je od blizu spoznal razmere med svojimi rojaki, kakor tudi njihov odnos do države in družbe. Sovražili so vse, kar ni bilo materialistično in proletarsko. Zamerili so mu, ko se je vpisal na angleške šole, češ, da bo nehal biti proletarec, če bo 'študiral in da potem ne bo mesta zanj med njimi. Oddaljil se.je od „Prosvete“, .postal pa je reden dopisnik „J,utra“,
„Slovenca“, „Doma in sveta“ in „časa“ v Ljubljani. Pri SNPJ pa je še sodeloval. Ponudili so mu, da predava po vseh krajih kjer je Jednota imela svoje podružnice in tako je obiskal kar vse kraje, kjer so Slovenci živeli, predaval starim in zlasti v Ameriki rojenim rojakom, pa tudi angleško govorečim, kajti jezika se je hitro in dobro privadil.
Naravnost romantično opisuje, kako je postal „farmar“ in kako se je v času krize in uradne prepovedi alkohola posvetil, ne za dobiček, ampak za „domačo potrebo“, žganjekuhi. Poglavje, kjer o-pisuje svojo pot na jug, nam odkriva razmere med ljudmi, ki ne žive več tako, kot smo brali v Stric Tomovi koči, ki pa še vedno lenarijo brez vsake volje v svojem uboštvu in zapuščenosti, članek o kulturnih zadevah ameriških Slovencev, nam razkriva žalostno sliko naših rojakov, ki so bili prepuščeni „vodstvu“ bivših avstrijskih narednikov in sumljivih zanesenjakov, le malo pa je bilo med njimi resnih ljudi, ki žal niso mogli priti med njimi do besede v narodnostnem, socialnem in moralnem pogledu. Prav te žalostne in nerešljive razmere so napotile Kobala na resnejšo pot.
Postal je „večen študent“, a ne v pomenu, kakor smo mi ta nadevek dajali kandidatom za bodoče narodne heroje, za občinske tajnike in častne nadzornike, ampak v pomenu, da je vedno in veliko študiral. Posvetil se je sociološkim in psihološkim vprašanjem, vendar je svoje- študije-raztegnil na. vsa polja, kj^r
je mogel nasititi svojo željo, da pride stvarem do dna: študiral je na enoletnem tečaju primerjalne religije, študiral na jezikoslovnih tečajih, študiral antropologijo, študiral je dramatiko in sam napisal več lepih iger, študiral je podrobno ameriško zgodovino itd. Vse to polog glavnih predmetov sociologije in psihologije in na najslovitejših univerzah Severne Amerike. Kmalu je postal znan med vodilnimi profesorji teh univerz in so mu ponudili honorirana mesta asistenta, tako da je bil „večnemu študentu“ boj za vsakdanji kruh olajšan.
Prišla je znana depresija, z njo skrčenje prispevkov za univerzo in s tem doba brezposelnosti za Kobala. Vendar so mu njegove zveze z avtoritetami in psihološkem polju kmalu pomagale do službe pri mestni upravi v Nev Yorku, kjer so iskali strokovnjaka za prevzgojo doraščajoče mladine A s študijem ni prenehal. Na univerzi v 'VVashingtonu je prišel v stik z velikimi osebnostmi v vodstvu severnoameriškega političnega in upravnega življenja tudi z zastopniki drugih držav, med njimi se lepo spominja takratnega jugoslovanskega poslanika dr. Pitamica, Slovenca, ki mu je Kobal pomagal, da se je lažje uveljavil v težavnem okolju. Stik z visokimi osebnostmi, ki so poznale njegove uspehe pri študiju zlasti psihologije mu je bil v pomoč- Bil je avtor številnih „testov“, ki so . služili že po celi državi, kot u-spešen pripomoček za Ugotavljanje pro-šilčeve zmožnosti za zaposlitev. Posvetil se je tudi podrobnefn študiju : o .politič-
nih, gospodarskih, socialnih in narodnostnih problemih balkanskih držav in njihovih sosedov. To delo je predložil kot pismeno tezo za dosego doktorata. Natisniti je pa zaradi velikih stroškov ni mogel. Ko pa je nekaj let pozneje, že v zaupni državni službi zasedel svojo pisalno mizo v Pentagonu, je našel na njej svojo knjigo, fotostatično razmnoženo, kot eden najsolidnejših virov za poznanje dežel, ki jih obravnava.
Poglavje zase je njegova avanturistična zaposlitev v tovarni znanih revolverjev in drugega orožja „Colt“, kjer je kmalu postal vodja oddelka s 5000 delavci in primernimi dohodki.
Ko se je začela vojna in je Amerika posegla v bojni metež po napadu na Pearl Harbor, je bil poklican kot psiholog in priznan avtor testov za ugotavljanje sposobnosti ljudi za razne službe v Pentagonu. Tako se je rešil poziva v vojno službo in je dobil takoj oficirski čin. Vojna leta so bila za Kobala nepretrgana veriga razburljivih dogodkov, v katere jo nemalokrat posegal odločilno, zlasti, kadar je bilo na najvišjih mestih treba povedati strokovno mnenje o krajih in razmerah, ki jih je menda edini poznal dodobra: o Balkanu in vsem, kar je s tem imenom v zvezi.
Nadvse zanimivo opisuje svoje vojne -tovariše, v tajni službi, ki o vojskovanju samem niso imeli nikakega poj-tna, opisuje svoja potovanja preko Južne Amerike, Atlantika in Afrike tja med umazane barake v Egiptu, napoto
■pví : - , to	,
Buenos Aires, 17. julija 1975
.fMK-gjl	_
LJUBLJANA — člani verske komi-
-
sije pri SRS so pod predsedstvom Rudija Čačinoviča obravnavali 16. junija odnose med režimom in katoliško Cerkvijo. Na seji so povedali, da so „odnosi v glavnem zadovoljivi, da večina duhovnikov deluje v okvirih pravnega položaja verskih skupnosti, da pa je tudi nekaj izjem“. Skrbi pa Komisijo za verske skupnosti delovanje in včasih kar sovražno zadržanje dela emigrantske duhovščine. Ta ima „določen vpliv v tako-imenovani dušebrižniški službi za delavce na začasnem delu v tujini“, člani menijo, da „ti krogi s svojim ravnanjem škodujejo tudi Cerkvi sami, saj je njihovo delo celo v nasprotju z določbami znanega beograjskega Protokola, k; je bil podpisan med vlado SFRJ in predstavniki Sv. Sedeža v letu 1966.“
CELJE — Po dveh letih gradnje so
13.	junija odprli del novih prostorov celjske bolnice. V stavbi, ki ima 880 kv. metrov površine in ki je stala z opremo vred 6,8 milijona dinarjev, so patohiorfološki oddelek, pediatrični odsek za dojenčke in študijska knjižnjica.
LJUBLJANA — Že nekaj let se bijejo besedni boji pri Centru za razvoj univerze o gradbenem programu. Posebna komisija, kije bila ustanovljena leta 1972 in ki je sestavljena iz arhitektov, socialogov, pravnikov, ekonomistov in J študentov, je končno le nekaj ugotovila (Res je morala hudo delati, da je pri-šla do tega rezultata) : Ugotovila je namreč, da je bila vsa povojna izgradnja univerze povsem nenačrtna — stavbe so pač rasle, „kjer so iniciatorji našli prostor in dobili dovoljenje in denar za gradnjo“. Tudi sedaj po tolikih letih ni dosti bolje. Center je izdelal „dve varianti za prostorski razvoj univerze“ :r. sicer varianto o štirih centrih poslopij — za humanistične in tehnične vede, za družboslovne znanosti, za medicinske vede in za biotehnične vede. Ti centri naj bi se pač gradili v bližini že dosedanjih poslopij. Druga varianta pa je „južna varianta“, v kateri naj bi ne bili delovni, stanovanjski in rekreativni objekti oddaljeni med seboj več kot 15 minut peš hoje. Pri vsem tem pa sta varianti še tako neizdelani, da bodo verjetno čez nekaj let spet razpravljali o načrtu...
LJUBLJANA — Mednarodne poletne kulturne prireditve bodo letos dobile že številko 23. Letošnji spored obsega v poletnih dnevih devet opernih predstav, osem folklornih nastopov, štiri orkestralne koncerte, šest vokalnih, dva komorna in šest solističnih koncertov, po dva večera monodrame, in pantomime ter kabaret, dramsko igro in spevoigro (musical — pravijo v novi „književni“ slovenščini).
LJUBLJANA -— Državna založba Slovenije je zaključila izdajo del znamenitega poljskega pisatelja — Nobelovega nagrajenca — Henryka Sienkiewicza.
Izbor, ki je izšel v dvanajstih knjigah, je pripravil Janko Moder, ki je med
drugim na novo prevedel najpopularnejša pisateljeva dela, med drugim Z ognjem in mečem in Qub Vadiš?, ter dela zbrana v zadnjih dve knjigah: Brez ■ dogme (roman) in Novele. Prevajalec je pripravil tudi kratko spremno študijo o Sienkiewiczu.
KOT ZNANO so prometne nesreče vse do lanskega leta zahtevale vedno več življenj, šele lani se je ta številka ustavila in celo izboljšala. Za 3,5% nesne,, je bilo manj; manj je bilo tudi mrtvih
__za 20,5%, hudo poškodovanih — manj
11,8% in laže — manj za 7,2%. Povprečje smrtnih nesreč na leto pa je okrog 600.
LJUBLJANA — V Moderni galeriji je bil 6- junija odprt 11. grafični bienale, ki sodi med največje prireditve te vrste na svetu. Na razstavi je 1.259 grafičnih listov 440 avtorjev iz 51 držav. Pred odprtjem pa je posebna mednarodna žirija, izbrala nagrajence te razstave. Veliko nagrado je dobil Japonec Matsumoto Akira, drugi dve, enakovredni, pa Slovenec Andrej Jemec in Američan Kitaj Ron. Odbrala je žirija še dobitnike petnajstih odkupnih nagrad.
Umrli so od 10. do 16. junija 1975
LJUBLJANA — Ivan štrekelj, ak. kipar, 59; Marija Rejc r. Bogataj, 71, Mila Puc r. Burkeljc; Frančiška Jesenovec r. Oblak; Dr. Dušan Kermauner, up. znanstveni svetnik; dr. Rudolf Kolarič, up. univ. profesor; Jože Hočevai, up , Lojze Hartman, up. tiskar in kor. borec; Amalija Janovsky r. Repič, 89; Antonija Ižanc; dr. Albin Stele; Josipina Klun r. Kadunc; Mina Flere r .Tekavčič; Slavso Mrevlje, up. šolski upravitelj; Ivan Bru ; Štefanija Franki; Franc Ripovsek, up., Janez Garbajs, 95, žel. up.; Francka Vavpotič r. Černe, 85.
RAZNI KRAJI — Marija Gorjanc r. Bogataj, Planina; Ivanka Primož e, Podgora; Janez Može, delavec, Ločna. Franc Pivec, up. steklar, Dol pri Hrastniku; Andrej Petrič, Vižmarje; Pa/le Strojan, up. železn., 59, Breg pri Litin: Ciril Vrstovšek, Maribor; Milan Abta-hamsberg. odvetnik, Koper; Marija Jugovič r. Hartman, Stari dvor; dr. Rom-a Lesnika, 77, up. zdravnik, Mozirje; Ivan Putrih, Nova vas pri Bizeljskem; Jos'p Gorjanc, up., Celje; Frančiška Mandič r. Pretnar, up. čevljarski mojster, Trčič; Ivo Pintarič, Sevnica; Ivan Budja, up., Lavrica; Mirko Sevšek, župnik, 46, Radeče pri Zidanem mostu; Mihael Simčič, 82, Šmartno v Goriških brdih; Jožefa Istenič r. Trpin, 89 Žiri; Ljubica Kotn.k, Sivec r. Matevc, Domžale; Frančiška Polzela; mr. ph. Robert Murmayer, 41, Murska Sobota; Franc Papler, up., Jesenice;; Milan Cetina, 83, Celje; Pavlina Špes r. Potočnik, Vojnik; Janez Predalič, posestnik, 80, Strahomer; Cirila Gerriin r. Vitigoj, Šmartno pri Litiji; Frar.c Mali, up., Križe; Tone Valant, st?, inž., Maribor; Vida Požun, Radeče' Alojz Koritnik, delavec, Polhov Gradec; Franc Mikuž, Rakitna; Cecilija ZvegTČ r. Vovk, Zabukovje pri Sevnici; Aloi-: Bandelj, Dolnje Prapreče; Marjan Konjar, barvarski mojster, Domžale; Martin Šebenik, 77, kmet, Notranje Gorice.
(Nad. s 4. str.)
opisuje pošiljanje padalcev v sovražno zaledje, zlasti v Slovenijo in sosednje dežele. Opisuje prav nazorno težave, ki je imela Amerika s svojimi „zavezniki“ v Titovi vojski in skrupulozno pazljivost zahodnih zaveznikov, da bi se ne zamerili Stalinu in njegovim kreaturam.
Poglavje zase so njegova opazovanja naivnosti v Beli hiši in v ameriški armadi glede komunizma, v katerem so gledali le junaškega bojnega tovariša, ne pa pogubonosne ideje, ki jo je tako uspešno širil. Ob tem opazovanju mu je postala jasna vloga, ki jo je komunizmu v korist igral angleški pisatelj slovenskega rodu, Louis Adamič, ki je, plačan od kraljevske vlade, bil eden velikih pobornikov za premoč rdeče revolucije v svetu in pri nas.
Prav dejstvo, da je Kobal poznal do dobra načrte komunistov, je bilo vzrok, da je moral zapustiti svoje mesto v Pentagonu. Preveč je vedel.
Postal je član ameriške vojne misije v Bolgariji, že „osvobojeni“ po Rusih, kjer naj bi skupno z Angleži urejevali povojne razmere v tej deželi, ki jo je jaltski sporazum dodelil pod ruski vpliv. Poglavja, kjer opisuje svoje doživljaje v tej dobi, so podobna napetemu avanturističnemu romanu, a niso fikcija ampak resnica o tem, kako je komunizem s pomočjo majhne skupine domačih pomočnikov, v kratkem spremenil to po svobodi hrepenečo deželo v „pašaluk“ v najslabšem pomenu besede.
Kot roman se berejo njegovi opisi reševanja bolgarske kraljice in njenih otrok, reševanje nekomunistov preko meje v Grčijo, protiukrepi pri odkritju tajne šifre turške vlade, potovanje z avtomobilskimi konvoji preko rdeče Jugoslavije, kjer je prišel v stik z svojimi znanci in drugimi važnimi osebnostmi, a vsi so trepetali pred vsemogočno Ozno.
Knjiga, katere prvi del nam je prišel v roke, je pisana zanimivo. Kobalu se pozna, da živi že nad 50 let v angleškem okolju, vendar le tu in tam v sintaksi pove slovenski stavek tako, kakor mi navadno našo besedo nerodno prestavljamo v tuj jezik. Pa je vendar prav zaradi tega branje še bolj zanimivo, obenem pa opomin tolikim slovenskim inteligentom v tujem svetu, katerih sinovi dostikrat ne znajo niti brati po naše, kaj šele, da bi bili zmožni v našem jeziku kaj napisati.
Napovedani drugi del pripovedovanja našega svetovnega popotnika obeta biti še bolj zanimivo, kajti s koncem druge svetovne vojne se vojna ni končala, ampak se po pijanosti dvomljive zmage nadaljuje prav v naše dni in še nanrej. V teh letih je profesor Kobal igral v svoji delikatni službi važno vlogo.
Knjigo sem dobil „pod roko“ v branje. Ne vem kakšna bo nje denarna vrednot. Bojim se, da bo, ob misli na našo rahitično valuto taka, da si je ne bo mogel nabaviti kot napeto in koristno berilo marsikdo, ki bi jo imel rad v svoji knjižnici.	K- k.
SLOVENC
ARGENTINI
Osebne novice
Poro,ki. V soboto 5. julija sta se v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vas poročila gdč. Slavka Urbanija in Jože Rome. Poročno mašo sta darovala nevestin brat g. Franc Urbanija in stric g. Janez Petek.
Med poročno sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu, sta se 5. julija poročila gdč. Kati Lipušček ,n Eduardo Peretti. Priči sta bili Silvo Li pušček in ga. Maria E. C. de Peretti. Poročil je delegat msgr. Anton Orehar.
Novoporočencem naše iskrene čestitke.
Krst. V nedeljo 13. julija je bil krščen v slov. cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu Ivan Kristijan Vivod, sin prof. Tineta in prof. Marijane Hri-bar. Botra sta bila ga. Jelka Pregelj ir Viktor Hribar. Krstil je rev. Jure Rode. Srečnim staršem iskrene čestitke.
N«v slovenski zdravnik. Na medicinski fakulteti buenosaireške univerze ;e 5. julija diplomiral Mihael Stariha Mlademu slovenskemu zdravniku, ki je dopolnil komaj 23 let, in je več let vneto deloval v naših mladinskih organizacijah in tri leta predsedoval Slovensko fantovsko zvezo, iskreno čestitamo!
Umrla je v 22. letu starosti Emilija Marjetka Žgajnar iz San Justa. Naj počiva v miru. Prizadetim naše sožalje.
GA. JULIJA LUŽOVEC — umrla
V ponedeljek, dne 7. julija je na svojem domu umi' a vsem dobro znana Lužov-čeva mama ga. Julka, ki je od moževe smrti lansko loto skozi sedem mesecev bolehala.
Kljub večkratnim zdravniškim posegom ni bilo rešitve za njeno zrahljano zdrav-je.
' Zaradi znanih okolnosti ni bilo v teh dveh dneh javnih prevoznih sredstev-Pa je kljub temu veliko število rojakov in prijateljev iz vseh krajev Bu -nos Airesa prišlo kropit pokojno Luž. v-čevo mamo. Še večja je bila udeležoa rojakov naslednji dan ob pogrebu.
' Ob štirih popoldne so dvignili krsto in jo v spremstvu duhovnikov, dolge vrste Slovencev in domačinov med molitvijo nesli v cerkev Marije Kraljice Pogrebno mašo je daroval g. direktor Anton Orehar skupaj s 13 duhovni med katerimi je bil sin g. Ivan in inšp. salez. družbe, številni verniki — bilo je med njimi 20 usmiljenk —, ki so napolnili našo prostorno cerkev do kraja, so z vso zbranostjo sledili svetemu o-pravilu in pridigi g. Oreharja. Ob smrt Lužovčeve mame je vsem navzočim pre-dočil trpljenje slovenske matere pred 30 leti ob nasilnem odhodu iz domovine, v raznih taboriščih in ob prihodu v novo domovino. Med mašo je lepo prepeval naš otroški zbor slovenski materi v slovo. Po končani maši je spregovoril inšpektor salezijanske družbe, izrekel sožalje g. Ivanu in ostalim Lužovčevim hčeram, kakor tudi slovenski skupnosti ob izgubi vzgledne slovenske matere. Darovala je salezijanski družbi sina g Ivana in dve sestri-redovnici.
Po maši se je razvil dolg žalni sprevod na bližnje pokopališče v Lomas de Zamora. Ob odprtem grobu se je od nje poslovil v imenu slovenske farne skupnosti g. Andrej Prebil.
Preostalim članom verne in zavedne Lužovčeve družine, ki so v tako kratkem času izgubili svoje drage starše, izrekamo naše iskreno sožalje.
BUENOS AIRES
Zvt'za slovenskih mater in žena
Zveza slovenskih mater in žena se je ob 30-letnici, ko se je zgodila največja tragedija slovenskega naroda, oddolžila spominu padlih junakov s skromno proslavo dne 26. junija 1975 v Slov. hiši.
Z molitvijo je ga. M. Jeločnikovi otvorila proslavo. Nato je ga. M. Ke!c prebrala iz knjige „črna maša“ Re-quiescant in pace. Potem je sledilo predavanje Pavla Ranta, ki je zaradi obo lelosti bil zadržan in katerega je nato prebrala ga. R. Šuc. Podamo samo ne kaj misli iz tega predavanja:
Letošnja obletnica mora pa biti v znamenju popolne potrditve pravilnosti poti, ki so jo zavedne slovenske množ: ce nastopile, ko se je med našim ljudstvom prikazal največji sovražnik, komunizem. 12.000 pobitih po vojni in dru gi tisoči pomorjeni v državljanski vojni so nam prepustili eno samo velik, nalogo, ker jih ni in jih tudi več ne bo smo zato v zdomstvu dolžni storiti toliko več za naš narod. Brez dvoma sije storilo mnogo pozitivnega: med nami je zrastla že dolga vrsta mlajših generacij, ki so nam upanje in ponos, kar je zasluga staršev in mnogih organizacij. Bistvena naloga nas vseh je, da bo še naprej takšna ostala in to v spomin na vse naše pobite brate.
Tridesetletnica je tudi čas spraševanja vesti in prilika za dokončno za’ zetje stališč. Obstojata le dve možnosti: obstati tam, kamor smo doslej prišli i' se prepustiti tokovom časa, ali pa se odločiti za nadaljnje grajenje tako a-stne osebnosti kakor svojih družin in po njih naše celotne skupnosti. Ne gre zdaj za to, da bi zaničevali naš zdomski ' napredek, gre zgolj za to, da smo si v svesti, da smo za slovenstvo vsak dan nekaj koristnega opravili in ga gradili. Tako kot zahteva njegova tradicija in kakor nam božja postava u-kazuje. S pesmijo Oče, Mati, se je za ključila proslava.
SAN JUSTO
Domobranska proslava v Našem domu
Zaradi številnih prireditev v sioven skih središčih Vel. Buenos Airesu sme proslavili naš žalni šele v nede jo junija.
Rudi Bras je v uvodnih besedah priklical v spomin dogodke izpred 30 let, jih oživil starejšim in podal sliko mlajšim ter; pokazal na ideale in vrednote, za katere so krvaveli domobranci in dajali svoja življenja. Kdor jih tako brani in se žrtvuje zanje, stoji na najvišji stopnji moralne lestvice. Pozival nas je, da izpolnjujemo prošnjo okrvavljenih ustnic: „Ne pozabite nas!“
Pod vodstvom gdč. Anice Mehletove so najmlajši zapeli pesem „Očnica Nato sta dve deklici deklamirali Balan tičevo „Zasuta usta.“ Sledila je pesem „Gozdič je že zelen“ v novejši skladbi.
Gdč. Jereb Kristina je občuteno deklamirala pesem „Dekletova odpoved.“ Kot slavnostni govornik je nastopi! Milan Magister.
Za povezavo je Bras recitiral svojo „Pesem domobranca na tujem“: Slovenija!
Ti si moj raj izgubljen.
Tujemu svetu še vedno sem nem.
A v srcu že nosiš — o domovina, pesem zvestobe svojega sina.
Živo ohranjaš vso vojsko pobito, v življenju in smrti še — zmagovico!
MENDOZA
Društvc» Slovencev v Mendozi
Občni zbor smo spet imeli. Iz poročil je bilo razvidno, da ne spimo, ampak živimo ter si prizadevamo za naše skupno življenje v zavesti naše bitne potrebe po tesni medsebojni povezavi in gojitvi naših kulturnih vrednot.
Cerkev brezbožnikov
OSKRUNJENI BOŽJI HRAM V BUDVI — SIMBOL SAMOUNIČENJA NARODA
Pod zgornjim naslovom in podnaslovom je Frankfurter Allgemeine Zeitung
26.	aprila t. 1. objavila članek, ki ji ga je poslal bivši vodilni jugoslovanski komunist in član Titove vlade Milovan Djilas.
V članku Djilas opisuje, kako je na sprehodu s svojim sinom študentom. Stankom po Budvi, kjer sta ogledovala tamkajšnje pravoslavne in katoliške cerkve, stopil tudi v staro zgodovinsko cerkev Matere božje in z grozo ugotovil, da jo ljudje uporabljajo za — stranišče. To žalostno odkritje ga je nagnilo, da je napisal članek, v katerem med drugim pravi:
„Ne samo zaradi mojega narodnega izvora (Djilas je Črnogorec — op. ur.), temveč tudi zaradi moje osebne preteklosti je bilo to zame porazno spoznanje, namreč dejstvo, da tega onečaščenega božjega hrama recimo pred dvajsetimi leti — če bi ga bil takrat sploh obiskal — še ne bi bil opazil kot znak razpadanja in ponorelosti.
„Brez dvoma bi tudi pred dvajsetimi leti — kot komunistični funkcionar, toliko bolj nesporen v kolikor sem bil zanjo odgovoren, a sem se’ tudi na kulturo nekaj „razumel“ — to onečaš-čenje cerkve smatral, da „ni v redu“ in da je „primitivno“. Vse to bi bil takrat zame .neizprosni*, .zakoniti* po-
hod zgodovine, dasi bi moral tudi takrat v sebi zadušiti odpor. Da, dvajset let prepovedi, izolacije in zaporov sem moral doživeti, da se je ta cerkvica pred menoj pojavila to, kar je — simbol usodne stvarnosti narodov in posameznikov na Vzhodu in usodno narodov in posameznikov na Zahodu...“
Nato Djilas omenja, da je cerkvica zgrajena v 12. stoletju, posvečena Materi božji. Temelje so ji postavili že leta 840, prvič pa jo kot tako omenjajo viri leta 1166 in dodaja: „To je torej božji hram iz dobe, ko na tem področju Bizanc in Rim še nista bila razdvojena, da ne govorimo o »kapitalizmu* in .komunizmu*.“
Ko nato opiše žalosten pogled v notranjost cerkvice, „polne človeškega blata“, nadaljuje:
„Moja prva misel je bila: skriti vse to pred svetom, iz ljubezni do svojega naroda vse to obdržati v tajnosti; vreči vse iz glave zaradi integritete lastne biografije, revolucionarne preteklosti. Ali pa da odkrijem, da so Črnogorci edini narod, pri katerem se lahko kaj takega dogaja? Ali da priznam, da med revolucionarnim idealizmom moje mladosti in tega sedanjega skrunjenja božjih hramov obstaja zveza, morda celo zelo globoka? Ali ni ravno revolucija stvarnosti napovedala umazaniji boj?
V	novi odbor so bili izvoljeni: predsednik, ponovno, Stane Grebenc; podpredsednik, Maks Ovčjak; tajnik, Ernest Hirschegger; blagajnik, Dane Žu mer; gospodar, Peter Bajda ml.; odborniki: Marjan Štern, Stanko Grošelj, Jože Raholin; namestnika: Jaka Mlinar in Marko Milač; nadzorni odbor: inž. J. Germ, D. Heinrihar in P. Bajda st.; razsodišče: L. Grintal, J. Bajda in prof. B. Bajuk; kulturni referent: arh. B Bajuk; šolski odbor: Stane Grebenc Ana Ovčjak in Pavlina Bajda; zastopnik Pevskega zbora prof. B. Bajuk. Iz občnega zbora je bilo predsedniku NO za Slovenijo Milošu Staretu poslan,-pozdravno pismo: „Slovenci, člani Društva Slovencev v Mendozi, zbrani na občnem zboru ob 30-letnici našega zdomstva, Vam pošiljamo iskrene pozdrave in zagotovila naše zvestobe delu za o-svoboditev domovine. Bog naj Vam o-hranja zdravje, da boste mogli nadaljevati v funkciji predsednika našega Na rodnega odbora in naj nam da dočakati nov 3. maj s trajno veljavo demokratične svobode.“
POVIŠANJE NAROČNINE
Naše naročnike ponovno opozarjamo, da smo zaradi hudo naraslih stroškov tiskanja, bili prisiljeni povišati naročnino za letošnje, leto. Ta sedaj znaša za Argentino $ 440.— (44.000 m/n.) pri pošiljanu po pošti pa $ 460.— (46.000 m/n.). S hitrim plačanjem naročnine nam boste omogočili še nadalje nemoteno izhajati in vam posredovati toliko zanimivega branja in poročil iz našega življenja kot doslej. Za razumevanje vsem najlepša hvala.
Uredništvo in uprava
OBVESTILA
PETEK, 18. julija 1975:
V	Slovenski hiš? ob 20- uri sestanek SKAS-a (Slovenskega katoliškega ana demskega starešinstva).
SOBOTA, 19. julija 1975:
V	Slovenski hiši ob 19.30 pevski kon -ceri Slovenskih mladenk.
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 19.30 predavanje o preprečevanju nesreč in poročilo 0 delovanju SLOGE. Nato domača večerja.
NEDELJA, 20. julija 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
celodnevni mladinski dan.
V	Našem domu v San Justo sestanek, na katerem bo govoril p današnjem stanju v Argentini Tone Mizeri-t.
V	Slomškovem domu prijateljsko srečanje.
NEDELJA, 27. julija 1975:
V	Slovenski vasi celodnevno praznovanje obletnice blagoslovitve Hladnikovega doma.
Na Pristavi v Castelarju koline. Na razpolago tudi kosilo.
NEDELJA, 31. avgusta 1975:
Otvoritev zavetišča škofa dr Gregorija Rožmana s celodnevnim programom.
Vodstvo
SREDNJEŠOLSKEGA TEČAJA RAVN. MARKA BAJUKA
se iskreno zahvaljuje vsem sodelujočim pri študijskem dnevu in želi, da bi njihovo delo rodilo stotere sadove v blagor lepše bodočnosti tako slovenstva v zdomstvu kakor na rodni zemlji onstran Atlantika.
Ali ne pomeni skrivati sedanje poganstvo in molčati o njem, mazati idealizem in žrtve revolucionarjev?
Kdo je kriv takšnega onečaščenja cerkve? . . . Izgleda, kakor da odgovora sploh ni — in to je tisto najhujše! Kajti, ali svet sploh more obstajati brez krivcev? Ali ni svet brez krivcev isto kakor svet brez zakonov, svet, v katerem so lahko vsi krivci? Toda svet, v katerem ni odgovornosti, je svet kaosa in norosti, svet brezplodnosti in banalne vsakdanjosti. To je svet brez dobrega in zla, brez duhovnega gibanja in življenjskega pretakanja.
In kaj se dogaja s tistimi človeškimi bitji, ki se odpovedo svoji lastni preteklosti, ki sami v sebi mažejo in z nogami pogazijo zavest svojega osebnega porekla in sleherno spoznanje o svoji zgodovini? Ni dvoma, takšno bitje še naprej živi in obstaja: obiskovalci nekega letnega gledališča in nočni sprehajalci še naprej živijo prav tako, kakor so to delali, predno so odvrgli svoj odpadek v božjem hramu. Toda v njih usihajo — oni sami jih uničujejo — viri in sile, ki karakte-rizirajo ljudi in jih delajo ustvarjalce. Postajajo sredstvo dogme in oligarhije, ki so njihove vse dotlej, dokler jim vladajo.
Ali se ne dogaja prav tako z narodom? Isti narod, otroci enega in istega naroda, so gradili božje hrame in v njih opravljajo svoje telesne potrebne. In to narod, ki je, poleg drugega, postal slaven tudi zaradi svojih bojev za Cerkev!
PRIJATELJSKA		V nedeljo 27. julija bo
VEČERJA V KORIST		obletnica
ZAVETIŠČA		blagoslovitve doma
		v Slovenski vasi
Sobota 26. julija		Pričetek ob 16- uri
ob 20h		
		Kulturni program — govornik g. J. Košiček
Naš Dom — San Justo		
Prijave sprejemajo odborniki		Od 18. ure naprej družabnost Za prigrizek — domače koline
		“Duc in altum”
Lepo vabljeni		Sodeluje Vabljeni
		
IZ UREDNIŠTVA
Zaradi splošne stavke v dneh 7. in
8.	t. m. ter državnega praznika 9. julija, prejšnji teden Svobodna Slovenija ni mogla iziti. Zato vam danes posredujemo pričujočo povečano številko.
Uredništvo
Pod palmo zdaj pesem, nam naša doni, tja k lipi nazaj nam srce hrepeni.
PEVSKI KONCERT
pripravljajo in vas nanj vljudno vabijo
19. julija ob 20.30 v Slovenski hiši
SLOVENSKE MLADENKE
KOLINE na Pristavi
NEDELJA, 27. JULIJA
Vsi vablejni na kosilo!
Za dom že v soboto, 26. julija, od 18. ure naprej
V OSIJEKU je bilo 15. junija končano prvo damsko izbirno tekmovanje za uvrstitev v polfinale tekmovanja za lahkoatletski pokal Evrope. Jugoslovanska ekipa je srečno prestala preizkušnjo in se s 50 točkami uvrstila na prvo mesto pred Avstrijo, Dansko, Irsko in Grčijo.
JAVNI NOTAR
FRANCISE® RAUL CASCANTE
üScrlbano Público Cangallo 1642 Buenos Air*«. Pta. baja, one. 2
T. E. 35-8827
Srednješolski tečaj ravn. M. Bajuka
sporoča, da bo 19. julija pouk ob običajni uri. Potem so počitnice do 9. avgusta, ko bo zopet pričel pouk.
Slovenski dom
■
v San Martinu
■
V soboto, 19. julija, ob 19.30 bo- j
do zastopniki Kreditne zadruge * SLOGA predvajali film n prepire- ! čevanju nesreč ter podali poročilo ; o poslovanju zadruge.
■
■
■
Po sestanku b,o udeležencem na S razpolag0 domača večerja.
Naš «iona
San Justo
LOVSKA VESELICA
V soboto, 19. julija, ob 20- uri — Prijetno razvedrilo — Šaljiv prizor
Sodeluje “Due in altana99



im
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. VRI GO YEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
CERKEV BREZBOŽNIKOV (Nad. s 5. str.)
Tam, kjer so predniki klečali, počepajo potomci. Kam gre ta narod, kaj se je zgodilo z njegovim samorazumeva-njem, z njegovim duhom? Ali se more narod sploh še opravičiti, ko se preda norosti in nasilju, ko izda svoje ljudske in narodne vrednote?
Kakor da so se ljudje spremenili v pol-ljudi: stare vrednote — prav tako kakor nekoč pri propasti starih civilizacij — se ne zamenjujejo z novimi vrednotami. Vladajoči ideologiji ni us-pel.oi, da bi sle usidrala kot nov sistem vrednot, ker je preveč „brez napak“, da bi 'bila resnična, preveč zadeva ene klike, da bi sploh postala ljudska in nad-narodna. Oskrunjenje božjega hrama ni možno brez brezbožnikov in upornikov proti Cerkvi in veri. Toda to nima nobene zveze niti z misionarskim navdušenjem mladega krščanstva, ki je u-ničevalo antične spomenike- Ateisti ne opravljajo svoje potrebe v božjih hramih. še manj barbari, ker so tudi oni imeli svoje bogove in svoje vrednote. Ne, 'to delajo samo ljudje brez idealov, brez upa. Ljudje, ki jih je absolutno brezverstvo pripeljalo do prepričanja, da je vse dovoljeno.
To je enostavno dejanje samouniče-vanja, takšne stvari se ne delajo v božjih hramih iz sovraštva, temveč iz ravnodušnosti, iz pripravljenosti za samouničenje. V Rusiji so podirali cerkve; v Albaniji je vera „ukinjena“. Drugje so
bili znosnejši, toda rezultat je bil povsod več ali manj isti: povsod, kjer so se ljudje predali ali se še predajajo ideologiji in birokratskemu socializmu kot neki dovršenosti...
Prav tako kakor vera v Boga ni edina in celo ne najsigurnejša zaščita pred ponižanjem, tako tudi osporavanje Boga ne vodi nujno k razduhovljenju. Vse, skoro vse odvisi od idej in od institucij, ki jih spremljajo. V dana-5 šnjem trenutku ni ne idej ne institucij. Uničeno je vse kaj bolj vseobsegajoče — korenine, celotno življenje naroda, družbe in posameznika. K temu je pripomogel tudi vladajoči državni ateizem, dasi manj s svojo primitivno napadalnostjo pa več s svojim sterilnim dogmatizmom. Dogmatizem kot državna doktrina je danes postal še bolj brezsmiseln in brezploden kakor je to v preteklosti bila državna vera. Dejansko tu ne gre za filozofski ateizem, temveč je to vulgarni pragmatizem politične birokracije, katera bi — teoretično gledano — bila absolutno pripravljena priznati in sprejeti sleherno religijo, v kolikor bi ji ta zagotovila monopol o-blasti. S tem, da je birokratski ateizem zmagal v imenu absolutnih idealov kakor so „brezrazredna družba“ in „svoboda človeka“ in se postavil kot karizmatični vladar nad družbo s svojimi pristaši, je uničil vse vrednote in pogasil vse upe. Na duhovnem področju je bil le-ta edini zmožen pripraviti plodna tla, za vsako banalnost in brezsmiselnost, za antitalente in oportuniste, za šablonizirano frazeologijo in blazni karierizem. Opoganjena cerkev v Budvi
je v vsej svoji nedolžnosti in skromnosti porazujoč prizor in obupno znamenje...
Cerkvica v Budvi je siromašna in nemočna pred vsemočjo in velikostjo državnega ateizma. Je nedolžna, nezaščitena žrtev tistih, ki so se poklonili psevdo-vrednotam. če je polnenje želodcev pstalo najviši in edini ideal, potem je „logično“, da se ta božji hram v Budvi spremeni v objekt, kjer se opravljajo telesne potrebe, da se ti želodci praznijo. Za te ljudi ta cerkev ni niti starejša od njih samih niti ni bolj dostojanstvena od njihove nujnosti, opravljati telesne potrebe. Toda, ali je sploh možno kaj drugega? Tisti, ki se preda sedanjosti, mora preteklost opoganiti, da mu ne bi postala ukor. Prihodnost mora tako planirati, da ne bo vezan na nič. Preteklost — to smo mi pred svojim rojstvom. Majhna cerkev v Budvi — to je skupek enajst stoletij okrog ideala kot ljudske usode. Enajst stoletij molitev žena za svoje bojevnike in mornarje, enajst stoletij pozdravov dobrodošlice novorojencem, sloves od umrlih in blagoslovov pravkar poročenih-Enajst stoletij kesanja in zaklinjanja na spoštovanje časti. Enajst stoletij se zoperstavlja opravljanju telesnih potreb nekaj omejenih. Vsak od njih sramoti in maže samega sebe — svojo lastno integriteto, svojo lastno svobodo. Majhna cerkev v Budvi, ponižana z otopelostjo svojih otrok, razžaljena s ponorelostjo svojega naroda, mi sveti v temi. Ona je to, kar bi vsakdo od nas hotel biti: življenje v svojem večnem trajanju...“
SFZ SAN MARTIN SDO
Mladinski dan
v nedeljo, 20. julija.
Začetek ob 8 zjutraj; ob pol 12. sv. maša; pjO-poldne kulturni program. Vsi lepo vabljeni!
I
Prof. dr. JUAN
JESUS GLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja S
Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20. 5 Zahtevati določitev ure na privatni ; telefon 628-4188.
BUREKU UBRE
Editor responsable: Miloš Star^ Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš	Stare, Pavel Fajdiga,
dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj	
	in Tone Mizerit
c fef	FRANQUEO PAGADO
C fc w S’-S-s	Concesión N* ST7H
g g g o	TARIFA REDUCIDA
«J	Concesión N* 382%
Registro Nacional de la Propiedad
Intelectual N9 1.233.341___
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.—	(46.000) ;
ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
t
Z globoko žalostjo, vdani v božjo voljo, sporočamo vsem prijateljem in znancem žalostno novico, da nas je za vedno zapustila naša nadvse ljubljena mama, sestra, svakinja, tašča in stara mama, gospa
Julijana Lusovec
Okrepčana s tolažili sv. vere je mirno zaspala v Gospodu v ponedeljek 7. julija.
Lepo se zahvaljujemo g. lazaristom, prav posebno g. župniku A. Prebilu za vso duhovno pomoč, g. msgr. Oreharju za opravljeno pogrebno sv. mašo, salezijanskemu predstojniku g. J. Solu, vsem slovenskim salezijancem in vsem duhovnikom, ki so nas spremljali, kakor tudi hčeram Marije Pomočnice. Ista zahvala tudi kolegiju Marije Kraljice, gospe Zdenki Janovi za vodstvo petja, vsem sosedom, prijateljem in znancem naše drage pokojnice.
Zahvalimo se vsem, ki so jo med boleznijo obiskovali in po smrti molili zanjo.
Priporočamo jo v blag spomin.
Žalujoči:
«im: Tvan, duhovnik SOB hčerke: Rezka, Kristina HMiP, AnK ca pjOtr. Kokalj, Mira in Julijana sestri: Katarina in Marija, redovnica zet: Rado Kokalj vnuka: Tonček in Anči svakinja: Mana por. Robas z družino
Slovenska vas, Zagreb, Cerklje na Gorenjskem
t
K Vsemogočnemu je dne 8. junija 1975 v 65. letu svoje starosti odšel po večno plačilo moj dragi mož, brat, svak in stric, gospod
Ciril Kranjc
Dne 10. junija smo ga položili v družinsko grobnice družine La-porta Hernández v Montevideo.
Lepo se zahvaljujemo vsem, ki so ga obiskovali v bolezni, ki so ga prišli pokropit in so molili za pokoj njegove duše, ki so darovali cvetje, se udeležili pogrebne sv. maše v Montevideo in nam izrazili sožalje. Vsem iskreni Bog plačaj!
Žalujoči:
Elma Laporta, žena Gabrijel in Danilo, brata Aurora in Norma, svakinji v imenu vsega sorodstva
Buenos Aires, Cleveland, Montevideo, Ponikve na Tolminskem 1. julija 1975
___________________________________________