Listek.                                                                 257
pa ,,Njemu slava, ki vstal je od smrti". Šesteroglasni latinski zbor, ki se je pri koncertu pel v stranski sobi, ponavlja glavne motive iz znanega opernega intermezza, zanimljivega i v harmoniškem i v melodiškem oziru. Za tem prihaja zbor pred cerkvijo; v začetku ga spremljajo večinoma trobila in leseni instrumenti. Za kratkim sopransolom Santuzze (gdč. Daneševd), vaškega dekleta, ki zaradi prestopka po tamošnji šegi ne sme v cerkev, nastopa polagoma ves zbor, med slavnostnim petjem pa se zajedno čujejo iz cerkve (v koncertu iz stranske sobe) orgije in aleluja. Ta mogočni prizor in novodobne drama-tiški izvedena polifonija nas prepričuje, da skladatelj ni zaslul brez vzrokov. Dasi ni klasiški duhovit, vender je njega skladba vseskozi melodiška, nikjer dolgočasna, v instru-mentaciji pa zelo izrazna. Na poslušalce je napravila vidno globok vtisek.
Pri koncertu so sodelovali operni pevec g. y. K. Trtnik, koncertni mojster g. Hanus Baudis, pianist in učitelj ,,G1. Mat." g. K. Hoffmeister in.vojaški orkester. G. Hofmeister je spremljal nekaj točk na klavirji s finim čustvom, dobro tehniko in razumnim predavanjem. Vojaški orkester pa se nam je zdel preglasen in časih premalo občuten. G. Trtnik je pel dve veliki in težki ariji, tekmospev Walterjev iz opere ,,Mojsterski pevci norimberški" in Hiiouovo arijo iz opere ,,Oberon" ter izzval uprav frenetiško pohvalo, daje moral dodati še tri pesmi, med njimi Vilharjevo ,,Nezakonska mati" in Zajčevo ,,Domovini in ljubavi". G. Trtnik je junaški tenor, a pokazal se je tudi mojstra v kantileni, kar se druži malokdaj. Prijetni glas mu je krepak in obsežen, prehajanje iz prsnih registrov v glavne gladko, intonacija čista, predavanje razumno, izgovor jasen celo v koloraturi. Videlo se je, koliko pridobi prirodna nadarjenost v pravi šoli. Učil je g. Trtnika v Pragi prof. Lev in na Dunaji mojster Mancio. — G Baudis je igral na goslih jedno Svend-senovo romanco in jedno Zarzvckijevo mazurko. Prva je zanimljiva skladba, katero radi igrajo goslarski virtuvozi, mazurka pa ni preduhovita, dasi je posvečena mojstru Pablu Sarasateju. Ritmika je res živa, vender pogrešamo pravega melodiškega toka.. Ugodno je razveden samo srednji stavek. G. Baudis je igral navzlic ranjeni roki čisto, razumno in lepo frazovano. Dodati je moral še ,.Španske  plese".
O pevskem zboru nismo še govorili ničesar. Štel je nad 70 pevk in pevcev, cerkveni zbor pa je pelo poleg teh 60 učencev in učenk ,,Glasbene Matice". V vsakem pogledu izvrsten in dovršen res še ni zbor, ali poznalo se mu je, da se je marljivo učil in se v kratkem času mnogo naučil. Gospodu kapelniku Hubadu gre" popolno priznanje in neomejena hvala. Njega oduševljenost za glasbo in globoka razumnost ideje in tehnike se je očito zaznavala na zborovem petji. Smelo trdimo, da se z g. Hubadom pričenja nova lepa doba na glasbenem polji slovenskem.                                                        —/—
Iz muzejskega društva. Na obilo obiskanem zboru dud 16. sušca je predaval gosp. prof. Anton Kaspret o Raukeji in J. Kopitarji. Ranke se je seznanil s Kopitarjem, ko je prišel dne" 24. kimovca leta 1827. na Dunaj nabirat zgodovinskega gradiva. Tedanji vsemogočni minister, knez Metternich, dovolil mu je rabiti dvorni arhiv in arhivni oddelek dvorne knjižnice. Tukaj se je Ranke sprijaznil z našim rojakom. Opoldne sta navadno obedovala pri »belem volku«, kamor so tudi zahajali Hormavr in drugi učenjaki. Kopitar je takrat spoprijateljil Ranketa s slavnim srbskim pisateljem, Vukom Štefanovičem. Plod tega prijateljstva je bila zgodovina srbskega naroda. Vuk mu je predložil zgodovinsko svojo zbirko, Ranke jo je od besede do besede preudaril in presodil; pri vsakem dogodku je moral Vuk imenovati priče, s katerimi je govoril, ali od katerih je dobil ustna ali pismena poročila. V vseh drugih rečeli, tičočih se narodnosti, prava in državnih naredeb, učil je Kopitar Rankeja. Te in druge zanimljive stvari iz duševnega občevanja obeh učenjakov je predavatelj zajel iz zbirke Rankejevih listov, katero je nedavno izdal Raukejev učenec, Alfred Dove.
258
Listek.
Potem je gosp. arhivar Anion Koblar poročal o pasijonskih igrah na Kranjskem v Ljubljani, Novem Mestu, Skofji Loki in v Kranji. Te igre, navadne na Bavarskem in po drugih nemških deželah, uvedli so na Kranjskem zaradi kuge, ki je razsajala po deželi leta 1598. in 1599. Prirejali so na Veliki teden izprevode po mestnih ulicah in trgih. S podporo bratovščine trgovcev, jezuvitov in drugih redovnikov so se te igre v kratkem času udomačile na Kranjskem; osebe iz najimenitnejših stanov so sodelovale pri njih, celo stanovi so dovolili v ta namen 1000 gld. Sosebno zanimljive so bile igre, katere so priredili kapucini leta 1721, v Skofji Loki s pomočjo meščanov in slovenskih kmetov. Gospod predavatelj je navel za poskušnjo nekatere slovenske pesmi, katere so prepevali kmetje pri izprevodu. Tu imamo začetek dramatike slovenske. Gospod A. Koblar je zanimljivo svoje predavanje zajel iz rokopisa »Iustructio pro processione loco-politaua«, katerega je našel v arhivu loškega kapucinskega samostana. — Poslušalci so oba predavatelja živahno pohvalili.                                                                         Mostovski.
Slovensko gledališče. »Dramatično društvo« je razvijalo v minulem meseci kaj živahno delavnost, zakaj igrale so se zgolj novosti. Zanimljivi sta bili zlasti predstavi dne' 6. in dud 19. sušca, izmed katerih je bila prva na korist kapelniku dramatičnega društva gosp. prof. Fr. Gerbiču, druga pa na korist opernemu pevcu in režiserju g. Fr. Bučarju. Pri prvi se je ponavljala opereta »Mornarji na krov«, poleg nje pa smo videli štiri prizore iz Verdijevega »Trubadurja«. Predstavljalo se je namreč (v hrvaškem jeziku) II. dejanje ve"liki prizor Manrica (%. Bučar) in Azucene (g. Gerbičeva), IV. dejanje I. prizor Leonore (g. Daneševd) in Manrica z zborom, 3. prizor Azucene in Manrica, in poslednji prizor Manrica, Leonore in Azucene. Le-td prvi poskus včlike opere na našem gledališči je vreden žive pohvale, in občinstvo ga je tudi pozdravilo jako simpatiški; seveda se ne dd tajiti, da takšni prizori, iztrgaui iz celotnega dejanja izgube" mnogo svoje moči in lepote. — Prav tisti prizori so se igrali dne* 19. sušca, samo da se jim je dodal še 3. prizor Manrica in Leonore iz III. dejanja, kjer poje Manrico slovečo stretto. V začetku te predstave smo videli dva prizora iz Maillartove opere »Puščavnikov zvonček«, v katerih sta pela (v češkem jeziku) g, Bučar in g. Da-neševa. V obče je treba reči, da sta obe operni predstavi jako ugajali. Beneficijanta gg. Gerbic in Bučar sta si pridobila velike zasluge za slovensko opero, in zato se tudi mi pridružujemo   glasni   pohvali,  s katero ju je obakrat odlikovalo mnogoštevilno  občinstvo.
Predstava dne* 13. sušca: »Fužinar«. Igrokaz v štirih dejanjih. Francoski spisal Georges Ohnet. Po nemškem prevodu poslovenil Val. Kopitar. — Srečna misel je bila, da se je uprizorilo to sloveče delo, katero si je po vseh gledališčih pridobilo velik uspeh. Igrokaz je spisan po jednako imenovanem romanu Ohnetovem, zato ima tudi dokaj momentov, ki nas precej spominjajo romana. Sicer pa posamični prizori — zlasti Claire in fužinarja Filipa Derblava — globoko vplivajo na gledalca, ker so izvedeni tako psihološko resnično. Igranju g. Borštnikove in g. Borštnika se je poznalo, da sta se vrlo zamislila v svojo nalogo ; tudi sploh je bila predstava dobra. — AH si ni bilo moči preskrbeti prevoda po izvirniku?
Predstava dne" 20. sušca: »Di 1 etantje«. Veseloigra v štirih dejanjih. Spisal Julij Rosen. Preložil Vekoslav Benkovič. — Ta igra se ne dviguje nad vsakdanje prikaze te vrste; Rosen je spisal dokaj boljših. Ako se mimo tega nekateri igralci (sicer vedno jedni in isti) kar nič ne potrudijo, da bi proučili svojo nalogo , tedaj je seveda uspeh še manjši. Vidi se nam, da nekateri igralci niti po imeni ne poznajo one ozirnosti, katero so dolžni gledališkemu občinstvu.
Predstava dne- 25. sušca: »Putifarjeva žena«. 'Burka v jednem dejanji. Po A.   Gornerji poslovenil Ignacij Borštnik. — Oskromna ta   burka se je izvajala jako   malo