Pa Belalang
(Malajska pripovedka. Pripoveduje  dr.  A. Debeljak.)
(Konec.i)
Po volji mogočnega Alaha se mu je v sanjah prikazal starček z belo brado, ki mu je segala do pasa. Z groznim glasom ga je vprašal: »Oj  Pa Belalang, zakaj delaš to, da venomer lažeš in ne govoriš resnice?« Pa Bela-   , lang se je prestrašil, ko je čul starčeve besede, zatem ga je pozdravil rekoč:   ¦ »Res je, gospod, da se lažem, tako si služim svoj  preživitek.« Belobradec pa nato: »Istina je, da neprestano Iažeš, ali tvoje laži niso nikomur škodile. In ker je hotel Alah, ki vlada vsem svetovom, pomagati kralju, ti je dovolil, da nadaljuj. Kaj pa kaniš sedaj, kam si se nameril?«
Pa Belalang je odvrnil v spanju: »Sin tukajšnjega vladarja, gospod, mi je paročil, naj poiščem njegovo ženo, ki jo je ugrabil neki nestvor. To je > moja naloga.« Belobradec mu je rekel: »Kako jo hočeš poiskati?« Pa Bela-lang je odgovoril: »Tega ne vem, gospod. Kako ti je pa ime?« Starec je odvrnil: »Jaz sem prerok Alah Hidzir Kutub ul Alam. Potujem po morjih in celinah, kakor mi je ukazal moj gospod. Pomagati ti hočem, da najdeš kra-Ijevičevo soprogo. Glej, na to molitev k Alahu vsemogočemu, hkrati je to bajalni zagovor, ki se ga prikazen močno boji. Navadil te jo bom. Povej jo prikazni, da bo zbežala. Potem pelji h kraljeviču njegovo ženo.« Narekoval je Pa Belalangu čarodejne besede, dokler jih Pa Belalang ni znal. Tedaj je Kutub ul Alam govoril: »Prikazen spi sedaj v votlini na pobočju hriba, pojdi precej tja.«
Ko je to povedal, se je Pa Belalang predramil iz svojega sna. Brez obo-tave se je nameril proti gori. In kraljevič z ministri, oboroženci in podaniki so ga opazovali iz neke daljave. Tako je prišel do brloga. In v resnici: tam je sedela prikazen in poleg nje princesa. Spali sta. Kraljevič je imel solzne oči. Pa Belalangu se je močno smilil. Hitro je odžebral molitvico Alahu, kakor ga je poučil Kutub ul Alam. Blagoviti učinek te molitve, ki jo je iz-rekel dvorni zvezdar, je bil tolikšen, da je zmaj ostavil kraljevno ter odletel. Pa Belalang jo je brž prijel in na glas vpil, naj mu pomorejo: »Pridi mi hitro na pomoč. oblastnik moj, tvojo ljubljenko sem že našel.«
Toliko da je princ to čul, je s svojimi ministri, oprodami in podložniki jadrno prihitel, kraljično so položili na nosila ter jo spravili nazaj v mesto, v kraljevski dvorec, kjer so jo posadili na zlat naslanjač. Ali zaman so ča-kali, dvorjanke, oprode in strežajke, kdaj se bo predramila. Tedaj je Pa Belalang prinesel vode, odmrmral nad kraljično molitevco k Alahu vsemo-gočnemu ter jo pokropil z vodo. In kraljični se je zboljšalo; posadila se je ter se ravnala, da bi jedla riž. Komaj je kraljevič opazil, da mu ženka že sedi, ga je prešinilo neznansko veselje in srčno je zahvalil dvornega zvezdar-ja. Nato je velel dvorjanom, ščitonošam in navadnemu ljudstvu, naj se za-obljubijo, da bodo klali vole in bivole, race in kokoši, potlej pa jedli in pili sedem dni in sedem noči ter ubožcem dajali vbogajme. Dvornega zvezdarja Pa Belalanga je za njegovo prizadevanje Nj. Veličanstvo poplačalo z zakladi, zlatom in srebrom. Dobil je tudi ladjo s tovorom vred.
Zatem je zvezdar Belalang naučil kraljeviča bajalne besede, ki jih je imel od Kutub ul Alama, če bi morda zmaj še enkrat uropal njegovo so-progo. Potem je v prikladnem trenutku vzel slovo, da bi se vrnil v svojo
domovino. Kraljevič in njegova žena sta ga spremljala do broda, pri tem se je streljalo njemu na čast. Ko so dospeli do broda, je kraljevič objel in poljubil dvornega zvezdarja Belalanga in bridko plakal.
Za nekaj časa je Pa Belalang prispel v svoje domovje ter nemudoma krenil k Nj. Veličanstvu, ki je bilo obdano s svojim ljudstvom. Komaj je Nj. Veli-čanstvo zazrlo dvorskega zvezdarja, je stopilo raz tron, ga prijelo za roko in ga pozvalo, naj sede na sredo zaslušne dvo-rane. Govorilo je: »Tak kako je, dvorski astrolog?« Pa Belalang je odgovoril: »Ti-sočkrat prosim oproščenja, gospodar, po volji Alaha vsemogočnega in po tvojem velikem slovesu, gospodar, se mi je po sreči izteklo, da sem rešil kraljično.« Potlej je pripovedoval vse od kraja do konca. In Nj. Veličanstvo je imelo veliko radost, ko je poslušalo pripoved in spoznalo modrosti svojega dvorskega zvezdarja. Nikdar in nikoli več ni dvomilo o njem in se ga tudi nikdar ni sramovalo. Kmalu nato je Pa Belalang odšel domov.
Neki dan je Nj. Veličanstvo spet pozvalo dvornega zvezdarja Pa Bela-langa in ga povabilo na izlet s sloni v gozd Durian na obodu mesta, da bi tam jedli sadje, ki so ga pridelali podložniki. Dvorski zvezdar je na vabilo Nj. Veličanstva splezal na slona, nato pa dejal: »Prosim tisočkrat oprošče-nja, gospodar, rad bi namreč dobil dovoljenje, da bi smel sesti poleg tebe, gospodar. Meni se to ne spodobi, vem, a bojim se, da bi se utegnilo kaj pri-petiti.« Nj. Veličanstvo je odvrnilo: »Zakaj pa ne, meni je moj dvorni astro-log popolnoma všeč, le pridi semkaj.« Pa Belalang se je torej splazil na slona Nj. Veličanstva in se usedel poleg njega. Tako so jo mahnili naprej, za njimi pa pridvorniki in oboroženci, proti sadovnjakom, da bi ondi s slastjo uživali sadje.
Ko je prišel popoldan, so nastopili pot nazaj. In po volji Alaha vsemo-gočnega se je primerilo, da je drobna kobilica, ki se ji v malajščini pravi
»belalang«, prilezla kralju v dlan. Kralj jo je ujel in govoril: »Oj dvorski astrolog, ako si res tako pameten in bistrovid, pa mi reci, kaj držim v roki!« Pa Belalang je odgovoril: »Ne vprašuj me; tvoj suženj ne ve, katera je ta stvar, oblastnik moj.« Kralj se je usrdil in dejal: »Če ne pogodiš, kakšno reč imam v roki, te ubijem, ker si me tolikokrat prevaril in osleparil.« To rekši je potegnil svoj meč, ki ga je imel za pasom, ga vzdignil nad Pa Belalanga ter obenem ukazal, naj mu pove, kaj drži v levici.
Pa Belalang že ni več govoril, poslednja nada je zamrla v njegovi no-tranjosti. Pri tetn se je s solzami domislil svojega sina, ki mu je bilo ime Belalang. Dejal je: »Umrem in ostavim svojega sina Belalanga.« Trikrat je Pa Belalang ponovil to ime. Ko je kralj slišal, da venomer ponavlja »oj Bela-lang, oj Belalang,« se je zasmejal in rekel: »Čisto prav, dvorski astrolog, v roki držim kobilico-belalanga.« Hkratu je razklenil dlan in pokazal belalanga, ki ga je držal. Tačas se je oglasil zvezdar: »Tisočkrat prosim oproščenja, gospodar, ti si hotel svojega starega služnika preizkusiti, na srečo pa mi je bilo lahko spoznati, da je to belalang, ker imam doma nekaj stotin knjig, ki razpravljajo o tej reči.« Nato je sprožilo Nj. Veličanstvo: »Jaz bi tudi rad videl te knjige.« Potem so jezdili do zaslušne dvorane in Nj. Veličanstvo se je vrnilo v dvorec.
Pa Belalang je prosil, da bi smel domov. Mislil si je: »Če je stvar taka, bo pač boljše, da zapalim svojo kočo in porečem, da so čarovniške bukve zgorele. Potlej bom imel vsaj mirno življenje, ker me Nj. Veličanstvo ne bo moglo zmeraj izpraševati.« To noč se je posvetoval s svojo ženo innato zažgal svojo hišo. Ah, kaj bi bilo še dalje pripovedovati? Bog ognja je skoraj zavladal tam. Pa Belalang se je pretvarjal, kakor bi hotel gasiti, a poprej je bil že ves svoj imetek znesel drugam. Ko je vrišč ljudi udaril Nj. Veličan-stvu na uho, je želel tudi on pomagati. Jadrno je hitel k dvorskemu zvezdar-ju, ki ga je zadela taka nesreča, in dejal:
»Kaj se je naključilo, dvorski zvezdoslovec?« Pa Belalang se je odrezal:
»Tvojega služabnika je zadela velika nezgoda, kajti skrinje s čarovnimi knjigami tvojega služabnika so uničene. Zato danes tvoj sluga prosi dovo-Ijenja, da bi smel prenehati biti tvoj dvorski zvezdar.« Nato je odgovorilo Nj. Veličanstvo: »Velja, ni potreba da bi še dalje delal. Jutri se preseli v mesto in jaz bom vzdrževal dvorskega zvezdoznalca in njegovo deco, zakaj velikih zaslug si si stekel zame v easu, ko sem bil v skrbeh in stiskah. Pridi jutri in jaz hočem zate skrbeti.« Pa Belalang se je že ponoči preselil v hisico blizu palače Nj. Veličanstva, od katerega je prejemal živeža in novcev v obilici. In tako se je stvar iztekla.