0O©^®dsO3© (kmOthatrM (3{kQO[j©
Leto VIL - 8 VOCERO DE LA CULTURA E SLO VEN A 30. 4. 1950
O PASTERNAKU
29. januarja se je izpolnilo sedemdeset let po vsem svetu znanemu ruskemu pesniku in nagrajencu Nobelove nagrade, Borisu Leonidoviču Pasternaku.
Boris Pasternak se je rodil leta 1890 v družini znanega umetnika Leonida Osipcviča Pasternaka in pianistke Roze Kaufman. Obiskoval je moskovsko in marburško univerzo.
Leta 1914. je izdal prvo knjigo verzov “Dvojček v oblakih”. Sledili so ji zborniki poezije “Nad pregrajami” (1917), “Sestra - moje življenje” (napisana 1917., izdana pa 1922.), “Teme in variacije” (1923), “Drugo rojstvo” (1932), “Na zgodnjih vlakih” (1943), “Zemeljski prostor” (1945).
V proz; je izdal Boris Pasternak zbornik povesti (1925), avtobiografski spis “Varnostna listina” (1931), vrsto prevodov -— Goetheja, Shakespeara, Rilkeja in druge. V zadnjem času je napisal komedijo v štirih dejanjih.
Leta 1954 so se pojavili v reviji “Zastava” verzi iz Pasternakovega romana “Doktor Živago”. Romana samega pa sovjetska vlada v Rusiji ni dovolila natisniti. Izšel ije šele čez tri leta v zamejstvu.
Med ljudstvom je Pasternak priljubljen zaradi svoje organske nesposobnosti pretvarjati se in zaradi svoje velike umetniške nadarjenosti. S strani sovjetske oblasti pa je ob vsakem novem pohodu ždanov-ščine v književnosti trpel preganjanje. Ko se je rodila knjiga “Doktor Živago”, mu je oblast očitala, da jo je priznala “zamejska izrojena navlaka”.
Rusk; izseljenci zaključujejo branje te knjige s sodbo: da, prav tako ije bilo, zlasti zadnjih petnajst let življenja doktorja Živaga, od 1914 Ido 1929.
Vsi smo lahko veseli vrednot, ki so skrite v tem romanu. Z brezmejnim veseljem beremo: “Samo posamezniki iščejo resnico. Trgajo vezi z vsemi, ki ne ljubijo samote. Krščanstvo, skrivnost osebnosti, je prav to, kar mora hiti vtelešeno v življenju, da bi zaidobilo življenje smisel za človeka.”
Roman “Doktor Živago”, v poeziji in prozi, razkriva skrite kamrice naše dobe. Množica vedno bolj smelo prestopa vse Imeje, ki so ji bile postavljene. Naša resnična sodobnost in resnični človek v njej pa bežita pred črednostjo in iščeta pot k Bogu.
Pavel Krajnik
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Literarni odsek
Prvi kulturni večer v soboto 7. maja ob 19. uri, v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital
KRŠČANSTVO V PASTERNAKOVEM ROMANU DOKTOR ŽIVAGO
Predaval bo dr. Pavel Krajnik * * *
Drugi kulturni večer v soboto 21. maja ob 19. uri, v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital
SODOBNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V DOMOVINI Predaval bo Ruda Jurčec
Opozarjamo, da se morajo večeri začeti točno ob napovedani uri, zaradi uporabe dvorane takoj za našim sporedom.
“Nekemu zapadnemu časnikarju je I. Erenburg dejal o Pasiternaku: “To je — egocentrik.” Treba je pač kakorkoli že nazivati stil življenja samotarja, ki ve, Gorkemu navkljub: človek — to prav nič ne zveni ponosno! Pri tem pa —o, groza — vzroki takega pasterna-kovskega znanja sploh niso materialni: postalo mu je nemogoče oboževati človeka, ker je vzljubil Boga.
Odtod izvira omamljajoča protirevolucionarnost njego-ve umetnosti, neodvisne in krščanske. Odtod posebnost njegove biografije, izzivajoče nepodobne sovjetskim čablo-inam. Ni pa postal heroj brez pegice v svoji biografiji (pismo “Pravdi”), ki se je zaradi tega le približala k grozi naše dobe ;n podala vse črte heroične nesvobode.
Tragedija Pasternaka — j-e tragedija izvoljenca.
Kdo ga je izvolil, kdo ga je izbral? švedska akademija? Izdatelj Feltrinelli? Ali majhna skupina, ki je zares brala in ljubila njegove verze?
Njega je izbrala neka višja sila, katero ateisti imenujejo duh zgodovine, verni pa jo nazivaijo drugače.
Vendar, ostajajoč v mejah zemeljske kronike, beležimo delež, ki ga je imel v njej i pesnik, i italijanski izdatelj, i akademija, ki mu je prisodila Nobelovo nagrado. Vsi ti so uresničil; načrt, ki ga niso sami skovali. Avtor tragedije Pasternaka je duh zgodovine ali Previdnost.
Prvi dve dejanji — vznik in samoutrditev heroja.
Tretja — “Doktor Živago”, pisanje tega romana in tisk.
Četrto — poveličanje in ponižanje heroja.
Peto — razplet.
Epilog — sodba potomstva.
V takem pojmovanju je duhovni življenjepis Pasternaka v neločljivi zvezi z njegovo poezijo in prozo, eden najsvetlejših primerov p e r s o n a 1 i K m a v sodobni književnosti.”
(Odlomek iz nedokončanega članka pokojnega profesorja Nikolaja Ocupe.)
OBČNI ZBOR SLOVENSKE KULT. AKCIJE (23. aprila 1960.)
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu ima po svojih pravilih občni zibor vsak; dve leti. Ko nastopa SKA sedmo leto delovanja, je bil za uvod četrti redni občni zbor in sicer v soboto 28. aprila 1960, v društvenih prostorih na Alvarado 350, v Ramos Mejia. Občnega zbora so se udeležili vsi član; uprave, voditelji od-sekov, uredrrki publikacij in ustvarjalni člani, ki žive v bližini Buenos Airesa; mnogi ustvarjalni člani iz inozemstva so poslali odboru pooblastila. Po pravilih S. K. A. imajo na občnem zboru pravico glasovanja in pravico biti izvoljeni v vodstvo ustvarjalni člani.
Ob 16.30 je predsednik Ruda Jurčec začel občni^ zbor, poudaril pravilnost sklicanja in sklepčnost, sporočil pozdrave članov iz inozemstva in prebral dnevni red. Ker je tajnik Marijan Marolt že dalj časa bolan, ni mogel biti izdelan zapisnik zadnjega občnega zbora. Zato je občni zbor pooblastil upravo, da pregleda in Odobri zapisnik, ko bo predložen. Občni zbor pa je bolnemu članu uprave g. Maroltu sporo-čil najlepše želje za zboljšanje in skorajšnje okrevanje.
Poglavje poročil uprave in voditeljev odsekov je začel prvi podpresednik dr. Tine Debeljak, ki js poročal o delu in načrtih knjižne založbe kot njen urednik in kot vodja literarnega odseka. Za njim je prebral poročilo glasbenega odseka drugi podpredsednik in odsekov vodja, prof. Aloizij Geržinič. Podal je pregled dela v zadnjih dveh letTh in razložil načrte za letošnjo sezono kulturnih prireditev, ki jih ima v programu glasbeni odsek. V imenu zgodovinskega in umetnostnega odseka je poročal dr. Tine Debeljak v odsotnosti M. Marolta, ki je vodja obeh odsekov. V imenu umetnostnega odseka je predložil imenovanje ge. Savinškove (Pariz) kot ustvarjalne članice likovnega odseka. Občni zbor je imenovanje vzel na znanje. Za filozofski odsek je poročal dr. Vinko Brumen. za gledališkega pa njegov režiser Niko-lai Jeločnik, ki je omenjal zlasti obsežno število odsekov h nastopov v zadnjih dveh letih in ^opozarjal na potrebo dela v odseku. Vodja Jože Rus se ie pred občnim zborom opravičil, ker ie bil poslovno zadržan. V imenu urednikov Meddobja je poročal urednik revije Zorko Simčič, ki je uvodoma sporočil, da sta urednika sklenila uredniški odbor razšir ti in je mesto v uredništvu prevzel kot urednik tudi .g. Rafko Vodeb (Louvain). Njegovo imenovanje narekujejo zlasti razlogi, da bi revija tudi v Evropi imela svojega urednika.
Sledilo ie poročilo blagajnika č. g. Ladota Lenčka C.M. Obsežno poročilo je zajemalo pregled trenutnega gospodarskega stanja Slovenske kulturne akcije, njen podrobni obračun za publikacije v preteklosti in podobo obveznosti, ki jih Kulturna akcija ima na denarnem področju. Poudaril je zlasti, da je bilanca v Kulturni akciji aktivna, a aktive so v njeni zalogi publikacij in v inventarju. Zato so obveze v denarju še vedno visoke, vendar dosedanji razvoj gospodarstva pri S. K. A. kaže, da je ustanova led prebila in more torej zreti na bodoče delo še za nadaljnib pet let in še naprej. Okrog Slovenske kulturne akcije se zb'ra krog prijateljev in podpornikov, knjižne publikacije se lepo prodajajo in če bo S-K.A. ohranila isto smer in stik z roiaki, kakor je bilo to do sedaj, ji ne more groziti presenečenje resnega značaja. Ob koncu poročila je omenil, da mora po šestih letih dela kot blagainik svoje mesto odložiti. ker ga k temu vežejo naloge in dolžnosti na drugih področjih.
Predsednik se je za poročilo zahvalil in še posebej poudaril zasluge, požrtvovalnost in lju-
ebrasi iit ebserj«
POTA SODOBNE LIKOVNE UMETNOSTI
Sodobna umetnost se išče, zlasti v likovni. Vsaj petdeset let je umetnost v nenehnem iskanju, ugotavlja vodja ankete v ljubljanski reviji Naša sodobnost, ko zagovarja napore sodobnih likovnih umetnikov v domovini, ki iščejo novih poti in izrazov. Iskanje novih prijemov in obrazcev ima globlje osnove v času in idejah, ki naš čas prepajajo, pravi urednik revije in zato je dal najprej besdo kiparju mlajše slovenske generacije Stojanu Batiču, ki med drugim pravi:
“• • • če bi hiteli danes ustvarjati v istem duhu, kot so ustvarjala desetletja pred nami, bi to pomenilo stagnacijo in včasih celo literarno občuteno programatičnost, ki pa bi zato izgubila svojo prepričljivost in iskrenost, če je slovenska umetniška sredina prva leta po vojni 1941-1945 priznavala za edino merilo izraza tehnič-no^dognano zunanio izpoved v oblik-' takoimenovanega socialističnega realizma, ki j e črpal svojo obliko po dosežkih zgodovinskega realizma, potem je obdobje po resoluciji Kominforma popolnoma jasno pokazale umetnosti še druge, nove in sproščene, pa zato nič manj preprečevalne izrazne možnosti, ki so bile spričo naglega razvoja še bolj oprijemljive in ustreznejše. Iskale so oekaj, kar je za nas specifično in v mnogočem različno od tiste-ga: kar ie imelo svojo upravičenost nekje na Vzhodu. Lahko se leče. da bi naša umetnost morala iskati svojo posebno pot tudi v primeru, če bi ne prišlo do idejnega spora v socialističnem svetu. Umetnikova izpoved je želela najti poglobljen izraz, želela je sa-nm sodelovati pri oblikovanju! slovenske stvarnosti — hotela je biti^ odmev živega človeka... Morda se umetnosti pri nas ni posrečilo najt; prave oblikovne posode za novo vsebino, toda vsaj to ji smemo priznati, da pošteno in vztrajno išče svojo, pohodu v okviru, ki mu ne manjka niti širine niti poguma. Za vsako zmago je treba tudi nekaj tveganja.
Prav naš čas in naša stvarnost sta pokazala, da je praktici-stičnj realizem v mnogočem lahko zadovoljeval preteklost kot do-kumentator revoluc onarnosti in medvojnega obdobja, manj pa je bil^ sposoben spremljati in nakazovati nova pota, ki so zahtevala večje poglobitve in psihološko bolj utemeljene forme. Za svojo osebo priznam, da so mi popolnoma formalne rešitve tuje; če umetnina ne razodeva človekovega obraza, je v nekem smislu zgrešila svoje poslanstvo. . . Umetnik se želi osebno izpovedati, zato sega instinktivno po formi, ki je njegovemu notranjemu razpoloženju najbližja in ki po njegovem občutju najustreznejše približuje tienutno stanje stvarnosti. . . Likovnik sledeč dogajanjem 'f svojem ambientu, nujno gradi iz teh doživetij in povezuje s sodobno vsebino z notranjo nujnostjo tudi novo formo, človek V umetnosti ne more ostati na pozicijah prež:vljene preteklosti.
. . . Umetnik iz naše sredine, possbn0 pripadnik mlajše, povojne generacije, ki je izšla povečini še iz ljubljanske akademije, ne more m mio naše stvarnosti, ne da bi razmišljal o formi, ki bi to stvarnost polnovredno umetnostno izpovedala, vendar ne v akademsko suhoparni govorici. Nanačno pa bi bilo, če bi se porajali med nami kot dve nepremostljivi nasprotji dve umetniški gledišči, eno kot ateljejsko študijska umetnost, drugo pa kot umetnost, razumljiva širokim ljudskem krogom. Ni naivečja tista u-metnina, ki o gledalec hitro “razume”, pa jo tudi hitro pozabi, ker ga ni p0 vsebini pretresla in vznemirila. Umetnina mora zrca-liti umetnikov svet. resničen po njegovi volji in po njegovi bolečini.. Skrivnost umetnosti je skrivnost reproduciranja in doživ-1 jan j a sveta in človeka v vseh njegovih fizičnih in psihičnih bojih, ki se ne morejo vedno končati z zgoli zunanjim zmagoslavjem. . . Umetnik se ne more iznašati kot člankar v časopisu: njegova pot do človeka išče globljih steza. . . Ni najbolj napreden tisti umetnik, ki bi v gerasimovskem stilu poveličeval kot fotograf ž-vliertie vsakdanjosti, pa čeprav družbeno še tako lepe se-
'tanjosti, ampak tisti, ki razume, da ima socialno osvobojeni člo-vek tudi svoj lastni, v vso širino napeti in prav tako svobodni svet.
V naravi je neskončna različnost oblik in ritmov, -umetnik Pa lahko prav tako kakor učenjak razširi svoje doživljanje in spoznavanje oblik s pomočjo teleskopov in mikroskopov. Tudi taka umetnina je lahko pristno doživljena, če je umetnik ob nje-hem spočetju človeško zazvenel. . . Zato bi bilo tudi v umetnosti Pretirano, če bi zahtevali samo klasičnih form, za katere tudi brez Einsteinove teorije vemo, da v resnici ne etksistirajo. Če pa govorimo o lepoti, si to ne zamišljam, v poznogrškem, rimskem ali renesančnem smislu, ker estetski zakoni sami niso neke nadčasovne konstante. Če se povrnem k plastiki, lahko zapišem, da ima današnja plastika v sebi lahko dovolj lastne vitalnosti in zato ni nujno, da bi go omejevali s pojmom “lepote” v klasičnem ali celo klasicističnem smislu. Med lepoto in silo izraza je funkcionalna Razlika. Namen prve, da ustreže čutom, druga pa išč-el duhovno vitalnost, ki je zame boli vznemirljiva in sega tja, kamor samo * čuti ne moremo prodreti.
V umetnosti resničnost ni reporterska stvarnost, niti vidnost, ki jo lahko ujame tudi fotografska kamera, temveč čustveno podoživljanje stvarnega, ki je postalo organizem in izpoved. ^ tem procesom dobi umetniško delo potrebno samostojnost in Pa teh osnovah temelji tudi tolikokrat nerazumljena sodobna u-'netnost. Če bi to zanikali, bi zapadli v isto napako, ki jo danes Po pravici očitamo času okoli leta 1900, ki se je smejal impresionizmu ter impresioniste odklanjal kot nerazumljive. Ali pa borne jnorda kitajščini odrekli pravico, da je živ jezik, samo zato, ker io mi slučajno ne razumemo? Zato terja tud; vsaka umetnina, ce-|° realistična, da se vanjo vživimo in izluščimo iz nje tisto, kar ie umetnik iskal. Vsak ustvarjalec pa ml bo priznal, da iskanje PPietnostne-ga izraza ni lahkotna igra, temveč zelo resna borba s seboj, s svetem in z obliko.
Mislim, da se podobni problemi razvrajo in rešujejo tako-pri meni še pri večini mlajših kiparjev in umetnikov nasploh, skušaio vskladiti svoje umetniško razmerje do družbe in nje-P:jh problemov, do sveta in do sočloveka v želji, da bi bilo njiho-v° delo več kot samo kronika, da bi bilo resnično zrcalo človeka :ri da bi spoznanja svojega časa projiciralo v tak oblikovni iz-Paz, v katerem bi movel umetnik najpopolneje izpovedati resni-Co o sebi in sočloveku.”
Arhitekt Edo Ravnikar piše v odgovoru na anketo, da “je tehnika naenkrat doživela svoje samostojno estetsko življenje. Picassov lik te pomagal, da smo postali občutlijivi za lepoto preprostega tehničnega predmeta, in kar je glavno, da nas je pre-Pričal, da ie lepota lahko povsod, tudi tam, kier ni marmorja, ziata in svile. Tako misl:ta in čutita dobra sodobna arhitektura |p urbanizem in je to njuno glavno notranje gibalo. Ali ne bi Pup boljše, če bi naša prosveta spodbujala tak način glsdania na Sodobno umetnost, namesto da n.or. naš (ljubljanski) največji zenaki li-ct. . . razlaga posebnost Picassovega dela z zvišanim krv-'ni"« pritiskom?”
Melita Vovk ugotavlja: “Vendar umetniki po vsem svetu še Potvarjano in med njimi mnogi — abstraktno. Torej je abstrak-'1a vendarle oblika umetniške prizadetosti sodobnega človeka. . .
umetniku postaja doživetje forme močnejše od doživetja kon-^letne objektivnosti, zato je njegova oblikovalska izpoved težila , absolutni svobodi ustvarjanja... Pustimo torej umetniku svo-do oblikovanja, saj nam ostane še vedno svoboda gledanja... n končno, kar se umetnosti tiče: ni dobre in slabe umetnosti. e samo umetnost. . . Iz vseh stilov in “izmov” se nekaj del pla-■ua v večno zakladnico umetnosti, ki bo upajmo, človeštvu osta-■ Za to prirodn-o selekcijo pa umetnost potrebuj e časa, umetniki svobodo- ustvarjanja. Umetna selekcija (s pregradami kot v Vl marstvu) še v umetnosti Ido danes še ni obnesla.”
bežen, ki so blagajnika vodile pri najtežji nalogi. Vsekakor je prav njegova zasluga, da je mogla Slov. kult. akcija prebroditi zlasti v začetku najhujše ovire in se zasidrati na utrjene in varne temelje. Zaprosil je č. g. Lenčka, naj ostane še nadalje ustanovi naklonjen, ki mu je v teh letih tako prirasla k srcu.
Ob koncu je prebral svoje poročilo predsednik Ruda Jurčec. Nakazal je položaj, v katerem S.K.A. dela in nakazal nekaj misli, kako naj se razvija naprej.
Po poročilih je b'l kratek odmor. Debata se je razvila v drugem delu občnega zbora. Največ razprave je veljalo blagajnikovemu poročilu. Nekaj pojasnil je podal tudi predsednik.
Sledile so voptve novega odbora, ki kot uprava vodj delo prihodnji dve leti. V odbor so bili izvoljeni: Ruda Jurčec, predsednik; dr. Tine Debeljak, prvi podpresednik; prof. Alojzij Ger-žinic, drugi podpresednik; Marijan Marolt, tajnik; mesto blagajnika bo izpolnil upravni odbor, ko se bodo zaključili razgovori -s kandidatom za to mesto. Na mesto obolelega tainika je b'l za vršilca dolžnosti izvoljen Božo Fink.
Po e-bre-vnav' predlogov j? predsednik v imenu vseh članov izrekel čestitke vodji filozofskega odseka dr. Vinku Brumnu za njegovo petdesetletnico, ki jo je pred kratkim slavil. Omenjal je n j e-"ov o delovanje pr: Kulturni akeiii prežeto z ljubeznijo za njen razvoj in prospeh.
Posebne spominske besede dvema članoma Slovenske kulturne akcije, ki sta v zadnjih dveh letih umrla: dr. B. Vošnjaku in dr. Ivanu Ahčinu, so zaključile občni zbor.
Nreniha
—	JUBILEJNO NAROČNINO -so plačali: č. g. Rafko Vodeb, Louvain (Belgija), 6000.— fr. frankov; g. Mirt Vinko. Brazilija, 000.— Pesov; Merala Marijan, ZDA, 25 dol.; Lempl Lado, Kanada, jubilejna naročnina :n za sklad Glasa, 27 dol.; č. g. Prebil Andrej. Kanada, jubilejna naročnina, 23 dol.; g\ Lekan Jože, za sklad Glasa, 5 dol.; g. p. Fortunat Zorman, plačal naročnino (13 dol.) in za sklad Glasa 7 dol.; Tršinar Slavko, Chapadmalal, jubilejna naročnina 800.— pesov; g. Serko Dane, Salta, jubilejna naročnina 800.— pesov in mecenski dav, skupno 5000.— pesov; Andrejak Tone, Haedo, za sklad Glasa, 100 pesov.
—	OPOZORILO: Redne člane Slov. kult. ak-cije v Argentini obveščamo, da znaša od 1. jan. mesečna članarina 20.— pesov in jo bodo lahke-plačeval; tudi na rednih kulturnih večerih, ki se začno dne 7. maja 1960.
‘— Uprava Slov. kult. akcije obvešča, da se je po sklepu urednikov Meddobja število urednikov revije povečalo-. Odslej bodo v uredništvu Meddobja gg. Rafko Vodeb, Zorko Simčič in Ruda Jurčec.
—	Pesnik Vladimir Kos, ki živi in deluje že več let na Japonskem kot misijonar, se je udeležil vsakoletnega pesniškega natečaja v Tokiu. Nagrajenci so poklicani pred cesarja, kjer bero svoje pesmi. Gre za japonske 31-zložne pesmi, in morajo vsako leto obravnavat; na novo določeno snov. Tokrat je bila “LUČ”. Žirija pesmi sicer -nj nagradila, vendar je pesniku posla, la pismo, v katerem mu sporoča, da je bila njegova pesem izločena šele pri zadnji izbiri. Žiriji je bilo poslanih 25.000 pesmi.
demo ir
— Društvo slovenskih umetnikov v Trstu namerava izdat; svoj zbornik, ki bi se imenoval “Obelisk”. Štel bo 64 strani. Glavni sodelavci so Josip Tavčar, dramatik, Janko Jež, slavist, Bogomir Magajna in Boris Pahor.
— Dramska skupina Vittoria Gassmana uprizarja v Rimu v novem cirkuškem gledališču Manzo-nijevo zgodovinsko dramo “Adel-chi”, v kateri igra eno glavnih vlog Slovenec Anldrej Božič.
— Društvo slovenskih književnikov v Ljubljani je sklenilo pogodbo z znano francosko založbo Se-ghers v Parizu za izdajo antologije slovenskega pesništva v francoskem prevodu. Prevod bo oskrbel prof. Viktor Jesenik. Poleg pesmi bo objavljena tudi študija o slovenskem pesništvu.
— Stoletnico rojstva Huga Wol-fa so proslavili v njegovem rojstnem, kraju — v Slovenj Gradcu v Sloveniji. Na predvečer obletnice je prišel iz Maribora filharmonični orkester, ki je priredil spominski koncert, na katerem so1 izvajali vrsto Wolfovih vokalnih skladb ter njegovo Italijansko serenado za orkester.
— V Mestnem gledališču v Ljubljani so kot krstno predstavo uprizorili novo dramo Mateja Bora-Pavšiča “Pajčolan iz mesečine”. V Mariboru pa je ondotno gledališče prvič uprizorilo Alojzija Remca “Mrtvi Kurent”. Drama dela vtis grozljive kmečke balade.
— Listi na Koroškem in Slovenskem Primorju pišejo o novem romanu pisatelja Metoda Turnška. Izdal je delo “Med brati” in je snov zajeta iz življenja Slovencev na južnem, Koroškem in njihovih stikov s pripadniki ostalih slovanskih narodov, ki so kot begunci bivali na Koroškem. V listu “Družina”
pe —vehi*
pa izhaja delo istega pisatelja “Na Višarjah zvoni”.
— Po zamudi dveh let je zopet izšel v Ljubljani Zgodovinski časopis, glasilo slovenskih zgodovinarjev. Na čelu razprav je prispevek prof. Milka Kosa: O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku. Na drugem mestu je razprava prof. dr. Josipa žontarja: Nastanek, gospodarska in (družbena problematika policijskih redov prve polovice XVI. stol. za dolnje-avstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine. Dr. Vlado Schmidt je prispeval razpravo: Doneski k problemu otroškega dela v začetka kapitalističnega razvoja na Slovenskem. Dr. Krsto Milutinovič v razpravi Problematike ljufoljanskog jugosloven-skog programa 1889 kod Srba i Hrvata osvetljuje nastanek in razvoj federalistične misli pri jugoslovanskih narodih v XIX. stoletju. Janko Pleterski objavlja razpravo: Politični profil koroškega časopisa Mir (1882-1920) ; prof. dr. Metod Mikuž je prispeval obsežno razpravo: Pregled gospodarske dejavnosti v narodnoosvobodilni borbi v Sloveniji. Ob koncu je obilo zapiskov, poroči! o društvenem življenju, nekrologi, ocene in poročila o historičnih publikacijah.
— Ljubljanska univerza je po-, vabila kulturnega svetnika francoske ambasade v Beogradu Roberta Brechona, da je prišel predavat o Albertu Camusu. Predavalnica je bila polna slušateljev, ki so prišli na to počastitev spomina velikega pisatelja in humanista.
Mednarodni knjižni sejem je bil v Frankfurtu. Knjižna industrija se vedno bolj razvija in knjižna produkcija prepravlja svet. Lani je bilo v Frankfurtu 215 založb iz vsega sveta in je bilo 10.000 več knjig kot prejšnje leto. Na raz-
stavi so bila samo dela, ki (so izšla v letu 1959. Samo nemški katalog je obsegal 1100 strani. Izračunali so, da bi človek, ki bi hotel prebrati vsa dela zadnjega sejma (v Frankfurtu), potreboval za to 75 let in bi moral brati neprestano noč in dan. Pri tem je treba poudariti, da so bile razstavljene samo knjige; revij, listov in periodičnega tiska ni bilo. Na razstavi je sodelovalo 700 nemških in 900 tujih založb in razstavljenih je bilo nad 70.000 del v pol milijona izvodih.
Med tujimi pisatelji je na Poljskem najbolj priljubljen Albert Camus, čigar dela jso na Poljskem “bestsellerji”. V Pragi in Bukarešti pa Camusovih del ne smejo prodajati, na Madžarskem pa mora v zapor, pri komer najdejo Ca-musove spise. Camus je namreč del svoje Nobelove nagrade daroval za žrtve madžarske revolucije iz leta 1956.
V letu 1955 je bila Poljska na 9. mestu tpri tisl.tanju knjig. Vrstni red je bil tedaj: Sovjetska zveza, Japonska, Velika Britanija, Zahodna Nemčija, ZDA, Francija, Italija, Nizozemska. Lansko leto pa je Poljska zasedla 1. mesto in sicer po številu tiskanih knjig na vsakega prebivalca. V letu 1950 je znašala vrednost natisnjenih knjig 379 milijonov zlotov, v letu 1959 je narastla na 1 milijardo 84 milijonov zlotov.
Ko je v Budimpešti izšla knjiga Starec in morje (za to delo je He-mingway prejel Nobelovo nagrado), je bila vsa naklada razprodana v enem dopoldnevu. Rejs je prva naklada znašala samo 5000 izvodov.
TARIFA REDUCIDA Conceaion 6223
Registro Nacional de !a Propiedad Intelectual N9 624.770
G
L
A
S
s (Milili letnik
GLAS izhaja že sedmo leto in je po splošni sodbi na dostojni višini. Njegovo izhajanje je vključeno v redni letnik publikacij, vendar ga ne prejemajo samo člani in naročniki, ampak ga pošiljamo vsem, ki se za razvoj in stanje slovenske kulture zanimajo. Vendar stroški v tiskarni in zlasti tudi na pošti tako naraščajo, da je obstoj glasila SKA v nevarnosti.
Lepo prosimo, da nakažete svoj prispevek za list v obliki darila za njegov tiskovni sklad. Uredništvo bi želelo raven lista še dvigniti in bi tudi za to bila potrebna finančna sredstva. Izkažite se še Vi in podprite list, ki v nekatere domove že dolgo prihaja zastonj.
Za vsak prispevek v naš tiskovni sklad Vam bomo iskreno hvaležni. Saj listi hoče dokazati, da nad njim ne boste razočarani. Dvakrat da, kdor hitro da!
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenslka kulturna akcija, Alvar:d0 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. Aires, Argentina. Ureja Ruda Jurčec. Tiska tiskarna “Federico Grote”, Montes de Oca 320, Buenos Aires.