— 154 — Pri materi. Silhueta. — Spisala: Bogomila. topoldanska služba božja je minula. Zadnje zvoke, ki so prihajali iz lin zvonika, je vsrkal vzduh — ljudje pa so se usuli iz cerkve in hiteli vsak na svoj dom. Le gruča mladeničev je še postajala pred cerkvijo in se živahno razgovarjala. Pa pride med nje visok tnladenič z vojaško čepico na glavi. Za hip vse utihne. Tu povzame besedo prišlec Lovro in pripoveduje tovarišem o svoji vojaščini in o nje žalostnih in veselih dnth. ,,Ne bodite otroci! Kdo bi se držal vedno materinega krila in se trudil na rodni grudi, ki ne more preživiti ljudi? Ej ! Koliko pa pridelate na teh kamenitih njivah? Ali vam zadostuje za davke? Kdo si prihrani kaj? ln ako ti poirka bolezen na vrata! Ako se naberejo dolgovi I Kaj potem? Ha ! Pa ti zapoje boben pred hišo, zapustiti moraš svoj dom — berač in izgnanec. V bližnjem grmu si vreži palico in hajdi po svetu od hiše do hiše. — — — Da, da, sreča nam ni mila. Pust je naš svet, pust: revščina, siromaštvo in ncsreča imajo tu svoje domove. Zato pa! Oj, z Bogom fantje! Jaz grem rajši v svet, v velika bogata mesta čez širno morje. Minula bodo leta, preden se vrnem, in bogat bodem tedaj — če Bog da — bogat. — Z Bogom, z Bogom, pusti Kras!" Zamahnil je s čepico in se ozrl zmagovito po tovariših. Zaukal je glasno in odšel po bližnjici domov. Fantjc so še posloneli ob razrušenem zidovju pri cerkvi, potem pa se razšli tihi in zamišljeni proti domu. Po razgretem zidovju so spet plezali martinčkl, solnce se je jelo pa počasi pomikati k zatonu. # Svetla večerna zarja je rdečila nebo na vzhodu. Solnce se je potopilo v zaton, daleč za gore; njegovi žarki pa so še vedno pošiljali zadnje po-zdrave mirni, sanjavi vasici na Krasu. Čudno, bajno se je svetil gozd, borno drevje in grmičevje je šustelo tajnostno med scboj. Skozi gozd je korakal mlad mož; postal včasih in se ozrl nizdol v liho zakotje, kjer je ležala vasica v objemu večernega miru. Solza mu je lesketala v očesu, ko je zagledal ne dalcč pred seboj cerkvico na gričku. Obstal je, naslonil sc ob smreko in se zamislil. Rodna vas! Torej te vendar še enkrat vidim I Pozabljeno bodi vse — vse, da sem le zopet doma — doma pri dobri mamici. Pozabljena radost in sreča, ki mi jo je nudila tujina; pozabljena pa tudi vsa bol in vse trpljenje, ki sem ga užil v mrzli daljavi. — Svet! — Kaj je bila radost, kaj sreča, ki si mi jo delil ? — Bila je roža — a strupena roža, bila je lep sad — s črvom v osrčju! — 155 — Otrl si je solzo in hoče nadaljevati pot, kar mu priuka nasproti Lovro, ki pazno motri tujca. »Ivan! Ali si, ali nisi?" Tudi lvan jc spoznal svojega prijatelja izza mladih let. Krepko sta si podala desnici in pripovedovanju ni bilo ni konca ni kraja. ¦ BPač mnogo let je preteklo", povzame Ivan besedo, ,,odkar sva se ločila in sem odšel jaz v mestne šole. Postal sem slikar in prchodil mnogo tujih dežel. Bil setn v Londonu, Parizu, Berolinu, Monakovem, Rimu, Peter-burgu, Moskvi itd. Jasno italijansko nebo se je raztezalo nad menoj; po-čival sem na slavnih atenskih razvalinah; po ruskih stepah tne je nosil urni konj, in v ponosni Španiji sem nabiral utisov, ki naj bi služili pri moji umetnosti. Sreča mi je bila mila. Vladarji, knezi in drugi dostojan-stveniki so mi bili naklonjeni; moj čopič je ustvarjal umotvore in vse me je obsipalo s častjo in blagostanjem, a srcc. srce pa mi je bilo le prazno — strašno prazno. Le cna slika je živela v njcm jasno, podoba moje domovine. Ljubili so me Ijudje, a jaz sem misl 1 le na dom in na svojo mamico. K njej mi je koprnelo srce. — Oh, naj hitim, da jo objamem in se odpočijem pri njej." - Strmcč je poslušal Lovro Ivana, končno pa zmajal neverjetno z glavo in dejal: ,Ko si odšel v mesto in pohajal v šolo, pasel sem jaz ovce po hribih, a čutil sem se nesrečnega na našem bornem Krasu. Srce mi je želelo proč - v svct, o katerem sem slišal veliko lepega. Dostal sem vojake, sedaj sem prost. Jutri pa v/amem popotno palico v roke in grem križem sveta, iskat sreče in zaslužka. Kaj hočem doma? Mar li naj vedno uživam ovsenjak in se potim po kamenitih njivah — za nič in zopet nič? Domovina nima kaj prida za svoje sinove. — Koliko jih je že Šlo iz nje in našlo srečo v tujini! Nič me ne prldrži vcč v domovini. Mar naj se vedno borim z revščino ? — Z Bogom, Ivan! Z Bogom! Ti domov — jaz od doma!" Zaukal je glasno, stisnil lvanu krepko roko in nadaljeval svoj pot. lvan je pa zrl za njim — stresel glavo in njegovo sanjavo oko je orosila solza: nLe pojdi za svojimi upi in gradovi, a izkušal bodeš tudi ti varljivost tujine in zaželel si bodeš nazaj — na one puste hribe, kjcr si pasel ovce, kjer si jedel ovsenjak, pa si bil vendar doma." — — — * * - . * Svetla luna je med tem priplula na nebo in zrla nizdol na vasico, kjer je postajala že tema po kočicah. Skozi vsako okno je prožila svoje žarke. Povsod svečan mir. Le koncem vasice v mali koči še kleči postarna ženica pred zaprašenim oltarčkom. Jagoda za jagodo se usipa na molku, — 156 — a tudi svetle solze zdrkavajo po velem nagubanem licu. Odsevi lune tre-pečejo po sobi in obstanejo končno pri vratih. Nakrat se odprč in čedno opravljen gospod prestopi trhli prag. ,,Mati, mati," zakliče, ,,oh moja Ijuba mali!'' Na nebo pa je pohitel žarek k luni in puvedal, kaj je videl, in luna je pripovedovala zvezdicam; te so pa zažarele in zrle radovedno skozi malo okence srečno mater s sinom. Log pa je šumel in šustel tajno, vrh se je pripogibal k vrhu in pri-povedoval vsak svoje skrivnosti. Vir se je lesketal, obsijan od lune, in pripovedoval cvetkam in vrbam, ki so se mu priklanjale, o časih, ko so bili vsi Ijudje dobri in so bivale vile med njimi in jih osrečevale. Cvetke pa so pozaspale in zasanjale. Vir pa je hitel nizdol, naprej in naprej; le tam pod kočo je obstal in malce poslušal, ko sta govorila mati in sin, in ko je pripovedoval sin, da je našel srečo le pri materi.